Dr. A. Debeljak: Ivo Trošt in Zofka Kvedrova Slavoljub Dobravec, to je nadučitelj Ivo Trošt, je v velikih potezah očrtan v Stanojevičevi Enciklopediji SHS. V tistem Grafenauerjevem sestavku trdi tiskarski škrat, da ta Notranjec živi na Jehici (= Ježici), toda mi vemo, da se je preselil na večna lovišča 4. X. 1937. Kdor hoče podrobneje spoznati njegov duhovni obraz, naj bere J(osipa) D(ebevca) nekrolog v DS 1937/38. o tem »nadarjenem in veščem pisatelju, hkrati nadarjenem in spretnem glasbeniku«. Mnogostranski kakor oče je tudi sin Janko, uDravitelj meščanske šole v Ribnici, lutkar in slikar, ki je naredil veliko oltarno podobo za župno cerkev sv. Lenarta v Loškem potoku, kjcr je več let učiteljeval in postal skoraj rojak Zofke Kvedrove, odgojene Potočanke. Ta prasketava raketa, kakršna je bila Zofka, rojena pred 60 leti, je pisatelju Troštu naslovila mnogo pisem, od katerih mi je prijatelj Ja-nko prepustil dve. Priobčujem jih v spomin na književnika in kn.jiževnico, čeprav ga vrla moja rojakinja ni ravno premočno »potroštala« v njih. Ta ali ona podrobnost bo gotovo zanimala naše čitatclje. I. Prag, dna 5. VIII. 1905. Velecenjeni gospod! Hvala lepa za prispevek. Objavim ga v prih. štev. Tudi »na koncu« pride na vrsto. Davno že, bi bila objavila, pa ni bilo časa za pregled. Vaši sujeti so vedno jako zgodni ali Vaš slog je jako težak in zelo »gekiinstelt«. — Saj oprostite mojo odkritosrčnost? — (Jaz tudi vem za-se, da se včasih s islovnico skregam, pa mi ni nič hudo zaradi tega.) — Vaši junaki n. pr. se izražajo skoro vsi preveč inteligentno«. V Vaših dialogih je premalo življenja. Ta Klinarica govori z 82 leti tako-le: »Stare kreposti ni več, častitljive navade zginjajo, od nas je zbežala moč, samasvest in sloga. Mlačnost, neodločnost in mehkužnost so znane sestre med nami.« — To strašno diši po šolskih pisankah. Tako se izraža kakšen slavnostni govornik, ki misli, da se ne obide brez patosa, kmečke ženice pa ne govorijo tako izbrano. — Ali kakor rečeno: te ocvirke malo prekrižam in stvar bo prav dobra. — Pa brez zamcre! — Mcd inteligentnimi ljudmi naj bi odkritosrčnost nikoli ne zbudila kakih neprijetnih čustev. — Vsak ima isvoje slabosti. G. naduč. Leban n. pr. mi pošilja n. pr. moje stvari z rdeče popravljenimi slovniškimi napakami — pa sem mu hvaležna zato. Spoštovanjem pozdravlja Zofka Kveder Jelovškova. II. Druga poslanica je brez tiskane glave in brez datuma. Glasi se: Velecenjeni gospod! — Oprostite, da Vaših črtic ne morem vporabiti v »D. P.«. Mogoče vporabite to pri kakem drugem slov. časopisu. Tako malo živahnosti je v Vašem pisanju! Kakšnemu začetniku se to še odpusti. In pa Vaš rokopis! Stavci se jeze nanj, da je strahota. In zdaj pošiljam korekturo iz Zagreba! — Skrbi imam tudi jaz čez glavo. — Moj soprog ima v bolnišnici 50' for. na mesec — predstavite si kaj je to — manj ko nič. A zato, ker je zdravnik moramo imeti veliko stanovanje, telefon itd. Vedno silim, naj gre kam na deželo — tam se zdravnikom godi, v mestu pa je treba čakati par let, dokler je kaj s privatno prakso. — Od samih računov se mi vse megli pred očmi. A pri tem še ta naša literatura! Veste, koliko mi je poslalo ljublj. gledišče za moj »Egoizem«? — 4 K 92 filira — niti pet piškavih kron ne. Vrnila sem jim te krajcarje, ki so v svojem beraštvu direktno žaljenje Iit. dela. — In potem predno pri nas kaj učakate! »Egoizem« sem napisala prcd šestimi leti! — Za vsak krajcar honorarja morate beračiti in še Vam ščipajo pri vsaki priliki tiste bore vinarje. Ce ne bi bilo »D. P.« bi stradala. — Eh, in potem se repenčimo in zabavljamo čez Nemce. Oni imajo vsaj tisoč naših Ljubljan in če v enem mestu človek ne prospcrira, gre pa drugam. — To je v resnici tragično biti ud malega naroda in še tako ubozega, kakor je naš. Bogme saj Dancev, Švedov, Norvežanov, Nizozemcev tudi ni dosti več, kakor je nas a kako se godi literatom teh malih narodičev! Čisto mladi ljudje, ki napišejo par črtic dobe po 4—5 tisoč državne štipendi.je na leto. Poznam neko gdč. Danko, ki je napisala vsaj tridesetkrat manj, ko jaz in nc boljših stvari, pa ima že dvc leti potovalno štipendijo, bila je po Francozkem in zdaj potuje po Kavkazu. — Vraga, potem se lahko piše in umetniško tudi! — Pozdrav! Zofka Kv Jelovšek To je besedilo z vsemi hibami, ki jih je rodila očividna naglica. Več ko dobivam pred oči rokopisov te ognjeniške osebnosti, bolj sem zaverovan vanjo. Zena brez predsodkov. Žena zdravih misli. Primerjajte gorenjo iver: »Med inteligentnimi ljudmi aaj bi odkritosrčnost nikoli ne zbudila kakih neprijetnih čustev.« Kaj čuda, če jo je docent in primarij dr. Robida imenoval najboljšo slovensko pisateljico, govoreč o potoških povestih »Iz naših krajev« (LZ 1903), pripovednik in kritik Fr. Govekar pa jo postavil nad vse kulturne dclavke v Jugoslaviji sploh (SN 21. IV. 38.). Profesorica Mara Borštnikova v Ljubljani pripravlja obsežno biografijo naše naslovnice. Ker je neutrudljiva avtorica »Hanke« dala v svet nešteto pisem, prosim vse srečne imetnike, naj jih dajo na uporabo omenjeni gospodični, da bo obraz in obris naša Ahasverke čim popolnejši.