269
Legat.
Majhina, pa predraga jezikoslovna drobtinica.
Ko je nni dan nad ljubljanskim Šent-Vidom gorelo, sva pozno zvečer z mojim očetom sede to in to pogovarjala se; kar nekdo k nama pristopi rekoč: „V Šent Vidu gori". — Oče to slišati mene prašajo: „Ali ne bo na gradu na jjlegat" zavpil in povedal, kje da gori?" — No, to jo imamo, si mislim; serce pa mi veselja zaigra. Prepričati se. je li beseda „legatu še živa, očeta poprašam, kje da so to besedo slišali? — „Pri nas pravimo, da v Ljubljani vselej na legat z grada pripoveduje, kje da gori" — mi oče odgovore. — Preteklo saboto me stric obiščejo; poprašam tudi njih, ali umejo izrek: „na legat vpiti?" — Se ve da vera, kaj se to pravi; kakošen pa je legat, tega ne vem povedati; nisem ga še vidil. Ravno to mi moja mlajša sestra poterdi.   Le ga t je tedaj nemški ;,8prachrohr".
Doma pa smo vsi omenjeni v Ribniški fari na Do-lenskem.                                                                A. Lesar.