RECEN       Z    í I     4|T     д
Srečo Dragos, Vesna Leskošek (2003), Družbena neenakost in socialni l<apitai.
Ljubljana; Mirovni inštitut.
v vsej knjige Družbena neenakost in socialni kapi-
tal se tako v teoretskem kakor praktičnem delu
srečujemo predvsem s problemom stigmatiziranja
in pojmovanja, ki pripelje do neenakosti, izključe-
nosti, osamljenosti ipd. Na podlagi negativnih ste-
reotipov si zgradimo sistem mišljenja, ki je največ-
krat drugačen od realne ocene stanja. Zato so še
vedno cenejša stanovanja v Novih Fužinah kot v
Trnovem, kjer je v resnici veliko več kriminala. V
javnosti pa zaradi stereotipov o ljudeh iz bivših
jugoslovanskih republik velja ravno narobe.
Take poenostavitve so značilne za našo druž-
bo, za katero je prej značilno sledenje večini kakor
kritično ocenjevanje. Zato avtorja že na začetku
poudarita pomen ideologije in poenostavljanja.
Še posebej se ustavita ob neresničnih in nevarnih
poenostavitvah, ki jim rečemo predsodki, njihova
posledica pa sta izključevanje in nasilje. Biti izklju-
čen pomeni imeti manjši dostop do možnosti, ki
bi jih imeli sicer.
Družbeno neenakost v Sloveniji avtorja pove-
zujeta zlasti s tranzicijo in vstopom v tržno dru-
žbo, in za dobro razumevanje kritično pogledata
v zgodovino, v socializem. Primerjava z liberalnim
kapitalizmom pokaže, da sta oba sistema enako
brezbrižna do družbene neenakosti. S tržno eko-
nomijo narašča družbena neenakost, ki je pri nas
še vedno nižja kot v Evropi. Ravno tu je iskati
vzroke za neaktivnost politike, javnosti in služb
za ta problem. Ironično je, da je ekonomska uspeš-
nost odvisna ravno od neenakosti. Začetna vklju-
čenost ali izključenost lahko v kapitalizmu prinese
dolgo borbo za enake možnosti pri različnih do-
sežkih v življenju. Nastane družbena neenakost,
ki je povezana z močjo, bogastvom in ugledom.
Skupine ali posamezniki, ki imajo moč, se dvig-
nejo nad druge. Večkrat šele zgodbe ljudi, ki živijo
v revščini, povzročijo zaskrbljenost.
Med neenakostjo in revščino obstaja povezava.
Mogoča je neenakost brez revščine, revščina pa
navadno nastane zaradi neenakosti. Toda revščino
je mogoče odstraniti. So gibanja v Sloveniji za
odpravo revščine dovolj močna? Avtorja ugoto-
vita, da javnost prekriva podatke s tolažbo, da je
odstotek revščine v Sloveniji majhen.
Drug pojem, ki je ključnega pomena za razu-
mevanja današnje blaginje, je socialni kapital. To
so interakcijske lastnosti mrež, ki posamezniku
omogočajo dosegljivost in rabo različnih virov.
Tako posameznik kot skupina, lahko v različnih
obdobjih zavzemata različne položaje in imata s
tem različne dostope do izkoristkov posameznih
kapitalov.
Teorijo zgoraj omenjenih pojmov avtorja do-
bro prikažeta prek praktičnega opisa slovenske
prestolnice. Raziskava jasno pokaže, kje so mož-
nosti za vključevanje ali izključevanje v posamez-
nih občinah, v treh mestnih, treh primestnih in
štirih obrobnih občinah. Razkriva nam resnično
podobo slovenske prestolnice in tudi nekatere pre-
dloge oz. ideje za spremembe. Avtorja ne ostaneta
zgolj pri golem analiziranju, temveč se kritično
dotakneta slovenskega družbenega sistema, še
več, izluščimo lahko ideje za zmanjšanje socialne
neenakosti. Pogrešamo le podrobnejše opise lokal-
ne skupnosti, s katerimi bi si lahko bralec, bralka
ustvaril, ustvarila svojo kritično sliko oz. zgodbo.
Danes znova pripisujejo močan pomen lokalni
skupnosti. Po desetletjih izločevanja in izključe-
vanja »posebnežev« iz lokalne skupnosti iščejo
nove alternative. Eden od odgovorov je pomoč
lokalne skupnosti. Avtorja poudarita pomen iz-
gube krajevnih skupnosti in s tem izgubo prostora.
To ima dolgoročne negativne posledice za razvoj
skupnosti in participacijo ljudi. Pripadnost, vklju-
čenost in skupne akcije se v velikem prostoru kaj
hitro izgubijo. Posledično se zmanjša informira-
nost, to pa že lahko pripelje do osamitve in po-
glabljanja družbene neenakosti.
Skupnih prostorov skorajda ni. Druženje po-
gosto poteka v gostilnah, vendar to ni pravo druže-
nje, saj so določeni prebivalci iz tega izvzeti. Več-
krat uporabljamo izraz »spalno naselje«, kjer ne
gre več za skupne aktivnosti, pripadnost ipd.
191
RECENZIJA
Iz interpretacije raziskave se mi zdi izredno
zanimiva primerjava mestnega središča s prostor-
sko obrobnimi skupnostmi. Ena od zanimivosti
je ta, da so prebivalci mestnega središča bolj od-
prti, mreže se vzpostavljajo čez skupnostne meje,
so bolj zaupljivi in angažirani pri izražanju svojega
mnenja. V vaških skupnostih pa je večkrat najti
solidarnost in pomoč. Težje dostopne primestne
skupnosti večkrat puščajo ljudi osamljene, kar
lahko pripelje tudi do samomora. Podobno zani-
mivih primerjav je v interpretaciji raziskave še
veliko. Ravno zaradi primerjave ima raziskava še
posebno vrednost, saj dostikrat zamenjujemo in
posplošujemo pojme.
Stvari se zapletejo, ko dodamo še realnost ne-
enakosti, torej ko vključimo ljudi, ki nimajo dru-
žbene moči in so brez vpliva na mestno politiko.
Priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik osta-
jajo na obrobju in živijo v revščini, med seboj pa
razvijajo mrežo samopomoči. Pri mnogih posplo-
ševanjih gre tudi za prikrivanje dejstev, s katerimi
se naša država ne more hvaliti. V knjigi so dejstva
vidna in jasno postane, da izključujemo mnoge
skupine, ki nimajo »naših« korenin. Tako se tudi
v Ljubljani in okolici zgodi, da nekatere skupnosti
ostanejo brez elektrike ali vode in izolirane od
informacij. Ravno informacije se širijo s povezo-
vanjem ljudi. Informacije pomenijo dostop do re-
sursov, možnost za aktivno vključitev, neinformi-
ranost pa pomeni slabše duševno počutje ljudi.
Nedostopnost do različnih resursov ima še
globlje in dolgotrajnejše posledice v življenju
posameznikov, katerih vsakodnevno življenje je
zelo otežkočeno, krepita pa se njihova pasivnost
in nezaupanje.
Na koncu avtorja nakažeta še načine za prema-
govanje družbene neenakosti. Najpomembenjše
bi bilo vlaganje v odnosne mreže, s čimer bi se
krepila skupnost in vsakdanje življenje posame-
znikov. Revščino in socialno izljučenost najpogo-
steje rešujemo z ekonomskim mišljenjem, vendar
to ni dovolj, vsekakor pa nima dolgoročnejših po-
sledic. Dolgoročnejšo perspektivo najdemo prav
v navezavi na idejo socialnega kapitala.
Urša Rozman
192