imMmmmiammmiammmMmmmmammMmmmmmmmmmmMmmmmmMmmMmamMMmmmmtammMieimiamsmmmmmKmssaammBmn&immmmm

ZAMRZNJENI DINARJI
— Pametno bi že bilo, da bi znižali cene, če bi hoteli kaj prodati, ampak kaj, ko to znižanje ni v duhu turističnega leta!	Karikatura andrej novak
i	'
?. OBČNEGA ZBORA REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV PROMETA IN ZVEZ
SINDIKAT SE NE BO ODREKEL
OSNOVNI NALOGI
Prav je, da sindikati prizadevno spremljajo in pospešujejo nove ekonomske procese, vendar se obračun sindikalnega dela ne bi smel spremeniti zgolj v posvet o gospodarjenju. Tako so poudarili nekateri delegati na občnem zboru Republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, ko se je razprava vse bolj usmerjala v razglabljanje o splošnih in notranjih gospodarskih problemih v delovnih organizacijah in se oddaljevala od enega osnovnih vprašanj, na katero bi moral odgovoriti občni zbor — kakšna naj bo vloga sindikata v samoupravni družbi.
Obračun dela Republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez za minulo obdobje in naloge, ki jih načrtujejo sindikati za prihodnje, smo povzeli v prejšnji številki in izdali za republiški odbor posebno izdajo Delavske enotnosti. Zato ta posebna izdaja in današnje poročilo skupaj tvorita povzetek gradiva in razprave na minulem občnem zboru.
Za delovne organizacije prometa in zvez je posebno v zadnjih dveh letih značilen nagel razvoj delavskega samoupravljanja. Žal pa so si v tem naglem razvoju nekateri posamezniki mnogokje prilastili delavsko samoupravljanje kot svojo pravico in hkrati vzeli to pravico veliki večini. Gre za primere, ko delavci ne morejo niti vplivati na izbiro kandidatov za samoupravne organe, ampak je sestav bodočih samoupravnih organov pristojnost manjše skupine. Včasih smo lah-
ko slišali, so poudarili na občnem zboru, da kršijo samoupravne pravice delavcev nekatera upravna vodstva, danes pa slišimo, da ravnajo podobno, mnogokje zavestno, samoupravni organi. Odrekanje najosnovnejših pravic pa občutijo delavci najpogosteje ob odpustih, sa^ movoljnih premestitvah, pri krivično zasnovanih merilih za nagrajevanje — skratka, pri samovoljnem maličenju določil-notranje zakonodaje. Za nehumane odločitve pa si izbirajo zelo različne motive, zadnje ča-
:t!5ssBESBss@eBiis«S8SBsaBBaEi*i«EeeieEiEeEei-
e
UČVRSTITI ! VEZI
Zadnji akt letošnjih volitev, ki so bile splošni ljudski referendum za politiko gospodarske in družbene reforme, bo konstituiranje zvezne skupščine. Slovenske občinske skupščine in republiška skupščina so se konstituirale. Novoizvoljeni odborniki in poslanci so na zasedanju že podali slovesne izjave, da bodo vložili vse napore in vse svoje sposobnosti za to, da bodo upravičili zaupanje, ki so jim ga na volitvah izkazali delovni ljudje.
Obveznost, ki jo je treba sprejeti z vso osebno in družbeno odgovornostjo.
Za izpolnjevanje obveznosti pa. ni zadosti sam.o pripravljenost, temvčč tudi poznavanje družbene problematike in izostren posluh za konkretne probleme in njih rešitve. Kajti skupščine nimajo reprezentativnega značaja,, temveč so delovna telesa, ki razpravljajo in odločajo o odgovornih in zapletenih vprašanjih.
Skupščinsko delo, ki bo zajelo kot doslej vsa področja družbene dejavnosti, se za novoizvoljene poslance in odbornike začenja. Ne bo lahko. S pomočjo tistih, ki delujejo že polovico svojega mandatnega obdobja v skupščinah ali njihovih organih, se bodo novoizvoljeni poslanci in odborniki hitreje vključili v delo. Njihovo delovanje pa bo uspešno le, če bodo učvrstili vezi s svojimi volivci.
Živ stik z delovnimi ljudmi posameznih področij je najboljše zagotovilo za odgovorno sprejemanje sklepov ter za urejanje mnogih perečih problemov. Ta povezava poslancev in odbornikov bo omogočala bolj kvalificirano in Popolnejše obravnavanje ter oblikovanje, gledišč skupščin « vseh vprašanjih, ki so bistvenega pomena za naš družbeni, politični in gospodarski razvoj. Tako se bo jačal vpliv občanov in vseh družbeno političnih faktorjev na sprejemanje sklepov in na delo skupščin v celoti.
Eden od pomembnih dejavnikov za uspešno delovanje Poslancev in odbornikov oziroma skupščin pa bo tudi dobro speljana organizacija skupščinskega dela, v katero sodi v prvi vrsti tudi skrbna in smotrna priprava gradiva 2o zasedanja.	N. L.
i rili h
1
% m
ifc._____________________
J y r R O LET A . R C I V S / E H D E Ž E L

ZDRUŽITE SE!
■TRK-'
SOBOTA, 13. MAJA 1967
Št. 18, leto XXVI
se se na primer vse bolj. sklicujejo na ekonomski pritisk.
Delegati, ki so razpravljali o teh vprašanjih, so ostro obsodili tako samoupravno prakso, hkrati pa so menili, da pomenijo takšne razmere resen poziv sindikatom, da se dosledno uprejo zmaličenju razvoja samoupravljanja. Doslej so bili sindikati pogosto v takih primerih neučinkoviti. Kadar opozarjajo na nepravilnosti in se sklicujejo na zakonitosti, je povedal neki delegat, jih proglasijo mnogokje za demagoge. Še bolj pogosto pa ne opozarjajo, ne varujejo samoupravnih pravic in tako tajijo svojo osnovno nalogo — zaščititi delavca, kar pa pomeni hkrati čvrstiti samoupravno demokracijo in samoupravni razvoj.
Osnovni vzrok za takšne in podobne razmere je neobveščenost in neosveščenost kolektivov. Z obveščenostjo je po navadi tako, kakor je dejal nekdo na občnem zboru, da ,ie tudi v nekaj stočlanskem kolektivu se-(Nadaljevanje na 2. strani)
Ta teden v skupščini SRS
LJUBLJANA, 9. maja: danes se je konstituirala republiška skupščina. Na skupni seji vseh zborov so poslanci soglasno izvolili za novega predsednika skupščine Sergeja Kraigherja (levo zgoraj). Republiški zbor je za predsednika izvršnega sveta soglasno izvolil Staneta Kavčiča (levo spodaj) ter nato še druge člane izvršnega sveta, ki jih je predlagal mandatar: inž. Franca Razdevška, Draga Flisa, Rina Simonetija, Viktorja Repiča, Vinka Hafnerja, Bojana Lubeja, Zoro Tomič, dr. Vladimirja Bračiča, Borisa Vadnjala, Jožka Štruklja, dr. Franca Hočevarja, inž. Mirana Mejaka in dr. Ernesta Petriča (spodaj). Na ločenih sejah pred skupno sejo so zbori verificirali mandate vsem izvoljenim poslancem in se konstituirali. Za predsednika republiškega zbora je bil izvoljen dr. Joža Vilfan, za predsednika gospoi darskega zbora Miran Goslar, za predsednika prosvetno-kulturnega zbora Miloš Poljanšek, za predsednika socialno zdravstvenega zbora dr. Vinko Mozetič, za predsednika or-ganizacijsko-političncga zbora pa Vera Kolarič.
OBVESTILO
BRALCEM
V današnji posebni izdaji Delavske enotnosti objavljamo gradivo o delu in prizadevanjih Republiškega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije v minuli mandatni dobi. Sindikalne podružnice, ki bodo prejele po več izvodov današnje številke, pa prosimo, da list razdele med članstvo, ker je to posebno izdajo financiral Republiški odbor, da bi tako svoje članstvo pred bližnjim občnim zborom kar najbolje seznanil s svojim dosedanjim delom.
OB ZAKLJUČKU MALE TRIBUNE PROIZVAJALCEV O REVALORIZACIJI OSNOVNIH SREDSTEV
Delovnim organizacijam omogočimo uresničevanje naprednih idej
Intervju z republiškim sekretarjem za gospodarstvo Svetom Kobalom
V pravkar zaključeni MALI TRIBUNI proizvajalcev o revalorizaciji osnovnih sredstev so predstavniki posameznih podjetij nanizali vrsto zelo zanimivih dejstev, problemov in drugih podatkov, kakor se pač po revalorizaciji izražajo skozi prakso njihovih delovnih organizacij. Celovitejša ocena namenov in rezultatov najnovejše revalorizacije. osnovnih sredstev pa seveda ne more izhajati zgolj iz posameznih, čeprav na svoj način tipičnih primerov in podjetij, pač pa mora upoštevati spremembe in premike v celotnem gospodarstvu. Prav zato smo zaprosili za razgovor republiškega sekretarja za gospodarstvo Sveta Kobala.
1SBBBMBSBSSBS!
»Kako na splošno ocenjujete potek, namen in rezultate revalorizacije osnovnih sredstev v slovenskem gospodarstvu?«
»Edino prav je, če revalorizacijo sprejemamo kot zapoznel, vendar zelo potreben del uresničevanja gospodarske reforme. Z njo, po mojem mnenju, nastopa predvsem neprimerno jasnejša slika vrednosti posameznih dejavnikov v proizvodnji. Iz dohodka podjetij so tako izginile različne fiktivne postavke, čeprav vseh le še nismo uspeli od-
sRsniti. Zato podpiram najno-ve.jše predpise, ki bodo delovnim organizacijam omogočili, da y treh letih knjigovodsko in dejansko revalorizirajo tudi svoje zaloge, da jih torej razvrednotijo. Sele oboje skupaj: realnejša ocena osnovnih sredstev po revalorizaciji in realna ocena vrednosti zalog namreč dajeta celovito podobo položaja posameznih podjetij oziroma gospodarskih panog. Revalorizacija je namreč povečala fiksne stroške, medtem ko so drugi stroški pogosto skriti v nerealnih, vseka-
kor pa s strani podjetij povsem svobodno ocenjenih zalogah. Iz tega izvirajo fiktivne bilance, ki ne morejo pomeniti osnove za odločanje o perspektivi podjetij.«
»Vaše misli potrjujejo vse tisto, kar so načelno povedali vaši predgovorniki, predstavniki posameznih delovnih organizacij. Na konkretnih tleli, v svetu številk, pa so se njihova mnenja začela spreminjati. Zato, da bi obvarovali koristi podjetij, kot so se sami izrazili, so bili prisiljeni k
bolj ali manj zapleteni tehniki obračuna revalorizacije, da njihova prizadevanja za modernizacijo in razvoj podjetij ne bi bila ,nagrajena* s povečanimi obrestmi od poslovnega sklada. Kakšni so torej številčni podatki o revalorizaciji v slovenskem gospodarstvu?«
»Zakon določa, da se poslovni sklad podjetij poveča za rezultat revalorizacije. Iz podatkov SDK o anaiizi zaključnih računov in še posebej iz analize revalorizacije sledi, da se je poslovni sklad podjetij lani povečal za 75 % v primerjavi z letom 1965. Na porast poslovnega sklada, mislim na naložbe v ta sklad, po potrjenih zaključnih računih, odpade 31 % povečanja, preostalih 44 % pa je posledica revalorizacije. Tako sedanja vrednost osnovnih sredstev v vašem gospodarstvu dosega 18.175 (Nadaljevanje na 6. strani)
• 7 dni v nindifontih
Udeleženci občnega zbora republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez poslušajo poročilo o minulem delu In bodočih nalogah svoje organizacije. — Foto služba DE
Pospešimo razvoj samouprave
Več kot 7000 članov sindikate voju vseh služb, da bi sčasoma delavcev družbenih dejavnosti v vendar enkrat izoblikovali ob-Mariboru je imelo minulo sobo- jektivna merila za delo teh g 'to ustanovni občni zbor občin- služb- pl'i tem bi seveda morali 'n Skega odbora. Na njem so kot ®krbeti Za čim večji vpliv ob- <
‘ ■	, ,	. Jn '	•	, canov. zaposlenih v teh službah, m
osnovno skrb smd katov pouda- na določanje politike »lede 3
rili dejstvo, da sistemsko v naši splošnih družbenih usmeritev v < družbi še ni rešen odnos- do de- prosveti, kulturi, javni upravi, m lovnih organizacij družbenih zdravstvu in drugih dejavno- z Služb,- To se izraža v splošno stih. To dvoje bi po mnenju " znanih problemih pri financira- občnega zbora tudi kolektivom ^ nju teh služb in v formalno raz- družbenih služb omogočilo, da Z
pod enakopravnimi pogoji in £ brez odločilne besede posamez- S nikov izven teh služb, ki jim • zdaj režejo kruh. ustvarjajo in razvijajo tiste samoupravne od-
viti. vendar vsebinsko marsikdaj docela prazni samoupravi V kolektivih družbenih dejavnosti, kar pa je posledica po-
,r4n,h ma- "j1' •*„na,man'- ”
lastni krivdi — zda.i pogrešajo Po mnenju občnega zbora pa in zaradi česar marsikdaj tudi je- ravno sindikat tisti, ki mora izgubljajo voljo do dela, Podpreti in pospešiti.razvoj sa-	, _	,	. „
moupravnih odnosov tudi v . »krati z vsem tem pa je obe-družbenih službah. Naloge, ki f1*- sindikata delavcev druz» tih je pri tem dolžan opraviti, so benih dejavnosti v Mariboru po dvojne. Ob razmerju med temi udaril, da bodo njegove podruž-službami in družbo bi se na pri- n'Ce br* delu znotraj kolektivov
mer sindikat delavcev družbenih dejavnosti moral odločno upreti mišljenjem, ki na račun osveščenosti človeka precenjujejo vrednost materialnih dobrin.
Gre torej za to. da mora sindikat pri urejanju razmerij med družbo in njenimi službami zagovarjati enotno politiko o raz-
Potrebujemo
■	POMOŽNO KUHARICO
ki bo delala poleg šefa, kakor tudi
■	HIŠNO POMOČNICO,
ki bo delala v gospodinjstvu.
Zelo dober zaslužek in dobri delovni pogoji.
Ponudbe na:
W. SUTTF.R , RESTAURANT ILGE CII 9500 Wil/St. Gallen
- (Schvveiz)
morale skrbeti predvsem za uveljavljanje načela delitve po delu; za varovanje in usklajanje posamičnih in skupnih interesov, s čimer bodo zavarovane tudi pravice in koristi delavcev družbenih dejavnosti. ■
Prostor nam žal ne dopušča, da bi podrobneje spregovorili o problemih posameznih družbenih dejavnosti občine Maribor. Zato naš zapisek zaključujemo z, mnenjem občnega zbora, da delavci teh dejavnosti svojih problemov nikoli ne bodo mogli rešiti sami, če se ne bodo povezati z delavci gospodarskih dejavnosti. sat so njihovi interesi med seboj tesno povezani. Zaradi tega so se na občnem zboru dogovorili, da bodo s svojimi problemi seznanili tudi občinski odbor sindikate delavcev industrije in rudarstva, ki nai bi tudi s svojo akcijo pomagal, da bi se hitreje uresničevali premiki, h katerim težijo.
—mc»
SINDIKAT SE NE BO ODREKEL
OSNOVNI NALOGI
(Nadaljevanje s 1. strani)
znanjenih z razmerami v delovni organizaciji »prvih dvajset« 1— najbolj direktor, potem nekaj vodilnih delavcev in še politični aktiv — drugi pa vedo, kar pač uspejo »naloviti« po vogalih.
Krivico bi delali kolektivom prometa in zvez, če bi vse naštete nepravilnosti posploševali. V veliki večini samoupravni organi in vodstva podjetij spoznavajo. da gre samoupravni razvoj uspešno dalje le. če je vanj vključen ves kolektiv. Za tako čvrsto samoupravo, za tople samoupravne odnose pa bi se moral predvsem zavzemati sindikat. Kjer sindikat ne opravlja te naloge, se je zameril članstvu. kvari ugled delavski organizaciji in se tako zoperstavlja interesom delavskega samoupravljanja.
NAGRAJEVANJE — BAROMETER MEDSEBOJNIH ODNOSOV
Izkušnje kažejo, da je spodbudno nagrajevanje osnovni pogoj za dobre medsebojne odnose. To ugotovitev so na občnem zboru največkrat ponovili. Po razpravi bi sodili, da ostaja v večini delovnih kolektivov nagrajevanje še vedno bolj pri načelnih razpravah, premalo pa si prizadevajo, da bi načela začeli uresničevati. Primeri se, da so merila poiskali le za majhen del zaposlenih, ali da so neposredne uspehe dela navezali le na neposredne proizvajalce. Za vse druge metil ni, osebne dohodke pa prejemajo kot samo po sebi umevno nagrado za položaj, Na občnem zboru so bili glede nagrajevanja dosledni, v nagrajevanje po delu bi morali zajeti ves kolektiv,
Vse bolj poudarjamo, da je potrebno strokovnjake dobro nagraditi, bolj malo pa razpravljamo o tem. kdo so ti strokovnjaki in kako naj jih nagradimo. Sindikat se mora zavzemati za to, da v delovnih kolekti-
vih izdelajo sistem nagrajevanja Za strokovnjake, vendar mora sistem sloneti na delovnem Učinku in ne na spričevalu m 'položaju. Kako zelo je potrebno izdelati sistem nagrajevanja za strokovne delavce, dokazujejo maratonske razprave o odgovornosti oziroma neodgovornosti Vodilnih delavcev. Nedvomno ima neodgovorno delo na vesti tudi nespodbudno nagramvanje
NE LE NA JEZIKU SKRB ZA
DELOVNEGA ČLOVEKA
Delavci prometa in zvez delajo že zaradi narave dela v težkih delovnih razmerah. Zategadelj je sindikat posveča! v minulem obdobju vso pozornost varstvu pri delu, zdravstvenemu varstvu, prehrani, skrajšanemu delovnemu času in urejanju medebojnih odnosov v procesu dela. Navzlic znatnim naložbam za ureditev delovnih razmer pa še vedno strašijo podatki o velikem številu in pogostosti nezgod na delovnih mestih, o obolenju, poklicnih boleznih, o številnih, zdravju škodljivih delovnih mestih, o neurejenem delovnem času za de-
lavce na takšnih delovnih mestih. y delovnih kolektivih pripisujejo vzroke za številne nezgode predvsem nepazljivosti in neupoštevanju predpisov o varstvu pri delu. Sele na drugo mesto postavljajo slabo organizacijo dela, nezadostno strokovno usposobljenost, utrujenost, pomanjkljivo tehnično opremljenost delovnih naprav itd. Vendar opozarjajo sindikati na prilično neurejeno odgovornost za varstvo pri delu. V delovnih kolektivih jo zelo različno rešujejo. Po večini imajo komisije HTV. v precejšnjem delu delovnih kolektivov je odgovoren za varstvo varnostni tehnik; v nekaterih delovnih organizacijah pa le administrativni delavec, ki opravlja poleg tega še druge delovne dolžnosti, Tak odnos do varnega dela lahko bistveno spremenijo samoupravni organi.
Poseben problem pomeni za delavce prometa in zvez neurejena družbena prehrana. Vse preveč je te kolektivov, kjer delavci v odmoru zaužijejo mrzlo hrano, k: si jo prinašajo od doma. Neredno in slabo se prehranjujejo predvsem progovni
V razpravi šo sodelovali gostje: IVO JANŽEKOVIČ, predsednik ItS ZSS: »Med osnovne naloge IO sindikalnih podružnic sodi utrjevanje in razvijanje delavskega samoupravljanja. Na tej poti naj sindikati podpirajo vselej tiste sile, ki imajo najbolj napredna stališča.«
JOŽE JAGER, sekretar Centralnega odbora sindikata delavcev prometa in zvez: »Sindikati si moramo izboriti nagrajevanje po delu in terjati takšna merila, ki bodo spodbujala, brez razlike ves kolektiv, za večji ekonomski uspeh.«
Inž. STOJAN ŠUBIC, pomočnik republiškega sekretarja za gospodarstvo: »Videti je, da strokovne službe in vodstva slabo obveščajo proizvajalce o novih gospodarskih gibanjih, kajti sicer ne bi tako pogosto pritiskali na zunanje činitclje, ampak bi se vse bolj opirali na lastno gospodarsko in poslovno moč.«
i
i
S
8
I
S
:
i
:
a
H
in sezonski delavci. Ti imajo hkrati najnižje osebne dohodke in zaradi tega zelo omejene možnosti za zdravo in izdatno prehrano.
Velik korak so storile delov« ne organizacije prometa in zve* pri skrajševanju delovnega časa. Večina delovnih kolektivov že dela 7 Ur na dan. mnogi so i*« delali že elaborate za skrajšani delovni čas in tako ostajajo 1* tri delovne organizacije. Iti na tem področju niso ničesar sto« rile. S takšno bilanco so sindikati vendarle lahko zadovoljni, saj je veljalo nekoč mnenje, da si v teh dejavnostih, spričo specifičnih pogojev dela, ne morejo privoščiti skrajšanega delovnega časa.
Ocena skrbi za delavca prometa in zvez in prizadevanje sindikata na tem področju ne bi bila popolna, če ne bi vsaj omenili razprav na občnem zboru o izobraževanju in stanovanjskem vprašanju.
Nagla mehanizacija sili sama po sebi delovne kolektive v spreminjanje kadrovske strukture zaposlenih, v prekvalifikacijo. dodatno izobraževanje in zaposlovanje strokovnjakov. Na tem področju se lahko pohvalijo izobraževalni centri z ugodnimi podatki.
Denarna, sredstva Za nakup stanovanj dosezajo milijardne zneske. Stanovanjsko vprašanje pa še zdaleč ni urejeno. Nekaj sto prošenj v delovnih organizacijah dokazuje, da premnogi delavci prometa in zvez nimajo urejenih najosnovnejših življenjskih pogojev.
XXX
Novi odbor, ki so ga izvolili na občnem zboru in ki mu bo odslej predsedoval Janko Kušar, dosedanji sekretar občinskega komiteja ZKS Ljubljana Vič-Rudnik. prevzema bogato dediščino. hkrati pa veliko zastavljenih nalog prejšnjega republiškega odbora. Tako priznanje so ob slovesu izrazili mnogi delegati in gostje odboru in njegovemu dosedanjemu predsedniku Humbertu Gačniku.
INDUSTRIJN RfjDARSTVA^CET Rj 0BCNEM ZB0ru OBČINSKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV
Zakaj izgubljanje v malenkostih?
Pred dnevi je bil v Celju občni zbor občinskega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva. Ker tedaj spričo zaključene redakcije lista z občnega zbora nismo poro-čali, smo zdaj zaprosili za ražgovor Boža Lukmana, predsednika občinskega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva, naj na kratko pove, o Čem so sindikati največ govorili ob tej priložnosti. Tovariš Bužn Lukman, ki je sicer pomočnik direktorja kadrovske službe v celjski Cinkarni, se je rad odzval naši želji. Mimo tega, da je povzel najbolj bistvene misli z občnega zbora, je k temu dodal še nekaj svojih mnenj, kakšna naj ho vloga sindikata v sedanjih pogojih gospodarjenja.
/-V AAAAAAAA/VWyWW'A/7WWW‘7'/'yWVWWWWVWWNAArWVW'
TOVARNA SANITETNEGA MATERIALA - DOMŽALE
NA POTOVANJU, IZLETU, DOPUSTU,
POD ŠOTOROM, V AVTOMOBILU,
POVSOD NAJ VAS SPREMLJA
ZELO PRAKTIČNA POTOVALNA APOTEKA
IZDELEK
TOVARNE SANITETNEGA MATERIALA - DOMŽALE
BOLJE POTOVALNA APOTEKA BREZ POŠKODBE, KAKOR POŠKODBA BREZ POTOVALNE APOTEKE
AAryvWVNAAA/WNAAAAAAA/WWW'yWWWWWWW\//ryiAA/SAAyyV^
s
s
s
s
;
s
I
s
N
*
»Na občnem zboru občinskega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva smo se pogovorili o številnih problemih,« je pripovedoval Božo Lukman, »s katerimi se srečujemo v delovnih organizacijah naše občine in ki so neposredno povezani z uresničevanjem gospodarske reforme. Ed^n takih problemov je tudi obveščanje, toda ne samo obveščanje znotraj delovnih organizacij, marveč obveščanje naših delavcev o tem. kaj se dogaja v drugih sorodnih podjetjih. Mnogi delegati so namreč na občnem zboru pripominjali, da so delavci na primer vse premalo obveščeni o tem. zakaj nenadoma v Metalni prejemajo minimalne osebne dohodke, ali zakaj je mariborska elektroindustrija in splošna montaža v hudih težavah. O vsem tem in podobnih težavah drugih podjetjih pa zvedo delavci tako rekoč čez noč in »presenečeni« nad tem živijo tudi sami v strahu, da se ne bo še pri njih zgodilo kaj takega. Hočem povedati, da bi morali delavce podrobneje obveščati predvsem o vzrokih, ki so na primer privedli neko podjetje do tega, da mora zdaj izplačevati minimalne osebne dohodke.
Zaradi tega smo se na občnem zboru zavzeli, da bi moral naš tisk. zlasti dnevni pa tudi tedenski, in to velja tudi za Delavsko enotnost, temeljiteje obveščati javnost, posebej pa delovne ljudi, v kakšnem položaju so posamezna slovenska podjetja ob zaostrenih pogojih gospodarjenja, Kajti če bodo delavci vedeli za napake, ki jih delajo v drugih podjetjih, jih bodo prav gotovo v svoji delovni organizaciji veliko laže odpravili ali pa se jim celo izognili...«
Čeprav se je Božo Lukman zelo razgovoril o obveščanju, je v nadaljevanju našega razgovora načel nov problem o katerem so prav tako razpravljali na občnem zboru celjskih sindikatov industrije in rudarstva:
»Delegati iz industrijskih delovnih organizacij so zelo kritično spregovorili tudi o trgovini. Predvsem so v razpravi vnovič opozoriti, naj bi bila trgovina stimulirana predvsem za količino prodanega blaga in ne samo za vrednost prometa. Alj z drugimi besedami povedano, trgovina bi morala biti stimulirana predvsčm za čimvečjo prodajo izdelkov, ne na za čim manjšo prodajo izdelkov no nai-višjih možnih cenah, kot se to
dogaja zdaj. Industrijska podjetja v celjski občini so namreč še kako zainteresirana, da trgovina proda čimhitreje in čim-več njihovih izdelkov.«
K temu pa 1e Božo Lukman še dodal;
»Hočem povedati, da v Celju kaj neradi privolimo v to. da bi kak drug trgovec na celjskem območju ceneje prodajal enake izdelke, kot tih prodaja domača trgovina. Lani, pa tudi že letos se je namreč primerilo, da v Celju nismo dovolili makedonskim trgovcem prodajati sadja in sočivja. Verjetno jim nismo dovolili tega. ker so makedonski trgovci hoteli prodajati, denimo fižol, solato in drugo sočivje ter sadje tudi za 200 in več odstotkov ceneje, kot vse te pridelke lahko kupimo v celjskih trgovinah s sadjem in zelenjavo.«
Pogovor z Božom Lukmanom pa je v nadaljevanju pravzaprav pomenil odgovor na vprašanje. kakšna ie vloga sindikate ob zaposlovanju delavcev, ali točneje ob vse boli pogostem odpuščanju delavcev,
»Rad bi opozoril na nasled nje,« je pojasnil Božo Lukman
»in na to so opozorili tudi posamezni delegati na občnem zboru, da se vse preveč zapletemo. ko zavoljo grobih disci* plinskih prekrškov odpuščajmo posameznike iz delovnih organi* zacij. Potem te primere na dol« go in široko obravnavamo pred disciplinsko komisijo, na seji dete vskega svete in kaj vem. kje še Vse. . Zato oa se v sindjk** tih veliko premalo zamislimo-kadar spričo poostrenih reform* nih pogojih gospodarjenja md* ramo masovno odpuščati delavce. kot na primer v velenjskem rudniku, ali kot se sliši tudi v celjskem Tooru. kjer naj bi odpustili blizu 400 zaposlenih-M^nim. da so to na j bistvenejši problemi, s katerimi se morajo v prihodnje ukvarjati tudi naši strokovni sindikati, še zlash zato. ker bo prav gospodarska reforma tudi v prihodnje marsikateri kolektiv v naši občim postavila pred podobno deistvO-kot se ie to orimerilo velenjskemu rudniku ali celjskemu Tog* ru,«
M. 2
mm
Glasilo Republiškega sveta ZSu la Slovenijo izdaja CZP Delavska enotnost v LjuPilini Ust je bil ustanovljen lo novembra uti urejuje uredniški odbor Glavni In odgovorni urednik
MILAN POGAČNIK Naslov uredništva in Uprave Ljubljana, Dalmatinova ul. < ooštm predal ti3 vt. telefon uredništva 318-672.	316-695
113*403 In .110-1133. uprave 310-033 Račun pri Narodni banici » Ljubljani, št NB 301-1-991. devizni račun pri Kreditni bank) m hranilnici Ljubljana.
»01-620-7-31*000-J0» šilit-488 - I1"-tamezna št e vtika stane 50 N-pa'
-	50 9-dlh - Naročnina 1* 'etrtlema «.50 N-dln - «50 S-din
-	polletna 11 N-dln MOfi S-din n lema M N-din - sfino S-dtn
-	Roknolsnv ne vfe^atno. “7 Mostnina blatna v gotovini
-	Tisk In Itlišrlt CZP *r,1u<1*,,?
Dravi (•»?)<, MnbUana
■7 dni v sindikatih
Po lanski ukinitvi vozovnic K-15, so imele delovne organizacije možnost, da na osnovi pravilnikov a1! začasnih sklepov uporabijo sredstva sklada skupne porabe za regresiranje dopustov zaposlenim članom in članom njihovih družin. To možnost imajo delovne organizacije tudi letos, čeprav so letos sredstva skladov skupne porabe za te namene precej drugače obdavčena. Na večkratno posredovanje sindikatov je Centrala službe družbenega knjigovodstva v soglasju z zveznim. sekretariatom za finance in zveznim sekretariatom za delo dala uradno pojasnilo sprememb odredbe 55. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sredstvih gospodarskih organizacij (Ur. 1. SFRJ, št. 1/67) in 50. člena
Kako je z regresi za dopust
zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sredstvih za delo organov uprave (Ur. 1. SFRJ, št. 1/67).
Na osnovi tega pojasnila lahko delovne organizacije predvidijo s splošnimi akti formiranje sredstev za organizacijo in izrabo letnega odmora delavcev, način izkoriščanja teh sredstev. Kolikor se nadomestila dajejo delavcem v gotovini, so delovne organizacije dolžne na ta izplačila obračunati in plačati:
•	prispevek iz osebnega dohodka iz delovnega razmerja;
•	prispevek za izobraževanje;
•	4-odstotni prispevek za stanovanjsko gradnjo. Prispevek za obnovo in
izgradnjo Skopja morajo odvesti samo tiste delovne organizacije, ki lega niso plačale ob prenosu sredstev v sklad skupne porabe. Na. ta izplačila' 'deloVria' organizacija ne obračuna prispevka za socialno zavarovanje, ker navedeni prejemki ne gredo v osnovo za pokojnino. prav tako pa tudi ne obračuna prispevka za zaposlovanje. Izplačilo obračunanih zneskov prispevkov na denarna izplačila regresov delavcem v delovni organizaciji gre na breme sredstev skada skupne porabe.
Povsem neobdavčene pa so vse dotacije počitniškim domovom (lastnim in tujim) iz sredstev skladov skupne porabe, ki so namenjene za znižanje cene dnevne oskrbe delavcev, ki v njih letujejo.
JANKO VRHUNC
NA TEMO: KAKO USKLAJEVATI DELO SINDIKATOV V ZDRUŽENEM PODJETJU ISKRA
LEGALIZACIJO
Vprašanje organizacije sindikata v Združenem podjetju Iskra ni novo. Še posebej problematičen pa je -samozvani« in nelegalni koordinacijski sindikalni odbor Združenega podjetja, ki ga sestavljajo predsedniki posameznih sindikalnih podružnic.
O nujnosti obstoja takega organa in ) njegovih sedanjih težavah meni Franc Hutter, predsednik sindikalnega odbora Združenega podjetja Iskra:
»Ker smo samozvanci, statut namreč ne pozna take organizacijske oblike, imamo pri svojem delu precej težav. Gre predvsem za to, da smo brez povezave navzgor, in drugič, da je povsem nerazrešeno vprašanje financiranja. Spričo nalog našega organa sodim, da bi morali čimprej poskrbeti za legalizacijo sindikalnega odbora združenega podjetja. Še posebej zato, ker nismo edini, ki smo naleteli na to pomanjkljivost v statutarnih določilih naše organizacije. Prepričan sem namreč, da mora imeti tudi sindikat svoje telo na ravni združenega podjetja, ki bi reševalo nekatera pomembna vprašanja v združenem podjetju, torej vprašanja, ki zadevajo celotno članstvo v takem podjetju .. .<-
»SINDIKALNI ODBOR BI IMEL VELIKO DELA«
V	Iskrini Tovarni elementov za elektroniko v Ljubljani se člani sindikata očitno ogrevajo za legalizacijo dosedanjega sindikalnega odbora v . okviru združenega podjetja^ Toda da ne bi karkoli posploševali, prisluhnimo raje komentarju Alojza Ladihe, predsednika odbora sindikata v ljubljanski tovarni elementov:
»Vprašanje organizacije sindikata v združenem podjetju Iskra je že dlje na moč pereče. Zanimivo je, da predstavlja tudi naša tovarna elementov celotno Iskro v miniaturi, če pogledamo organizacijsko shemo sindikata. Naša tovarna ima namreč 7 obratov, vsak obrat pa ima seveda svojo povsem samostojno sindikalno podružnico. Delo teh podružnic koordiniramo s pomočjo tovarniškega odbora sindikata. Sestanke imamo po potrebi, najbolj pogosto pa obravnavamo problematiko gospodarskega plana, periodičnega obra čuna in podobno. Neposredno problematiko posameznih obratov obravnavajo sindikalne podružnice samostojno.
Nekako v tem smislu si predstavljam tudi vlogo sindikalnega odbora združenega podjetja, ki naj bi reševal skupne probleme vseh Iskrinih tovarn. Sodim, da koristnega dela ne bi nikoli primanjkovalo. V mislih imam predvsem sedanjo akcijo za specializacijo proizvodnje, Integra-cijske procese elektronske industrije, itd. Sindikalni ' odbor združenega podjetja bi moral biti po mojem mnenju voljen po kandidacijskem sistemu, potrebna sredstva pa bi morala prispevati seveda vsa združena podjetja. Skratka, legalizacija dosedanjega sindikalnega odbora združenega podjetja ni samo upravičena, temveč tudi nujna...«
»NE OBETAMO SI POSEBNIH KORISTI«
V	kranjski’ Elektromehaniki so vprašanje organizacije sindikata v združenem podjetju že večkrat uvrstili na svoj' dnevni red. Predsednik sindikalne po-drubžnice Janko Košnik meni o zadevi takole:
»Naše podjetje je po številu zaposlenih eno izmed najmočnejših podjetij v sklopu Združenega podjetja Iskre. V trinajstih podružnicah je namreč skoraj 4300 delavcev. Sindikalna podružnica podjetja koordinira delo svojih trinajstih sindikalnih odborov enot, tako da v tem primeru nimamo večjih problemov. Glede na veljavni temeljni zakon o podjetjih in na našo popolno samostojnost na vseh področjih ne vidim posebne potrebe še po telesu, ki bi koordiniralo dejavnost sindikalnih podružnic Iskrinih tovarn. Seveda ne zavračam te zamisli, toda po pravici povedano, ne obetam si od takega foruma kakih posebnih koristi. Zelo se navdušujem za dobro gospodarjenje. sem pa vedno zoper delitev odgovornosti. Sodim namreč, da ima naša delovna organizacija že dovolj najrazličnejših organov za reševanje svojih problemov in da nam nasveti od zunaj ne bi veliko koristili .. .«
Franc Fajmut, tehnični sekretar sindikalne podružnice Elektromehanike. pristavlja k besedam predsednika Janka Kočnika tole:
»Ker nimamo v bistvu ničesar skupnega z drugimi podjetji Iskre in smo torej v vseh pogledih sarSostojni, menim, da moi ramo samostojno, vodjti tudi sindikalno politiko. Nimam ničesar zoper d usedanji koordinacijski odbor in njegovo delo, vprašanje pa je. kdo bo to telo financiral, kolikor bi v perspektivi prišlo do zakonitih volitev takega organa. Naš sindikat prejema sredstva izključno od članarine. Seveda, kolikor pa bi dejansko spoznali, da bi sindikalne podružnice Iskre v resnici potrebovale svoj koordinacijski odbor, potlej bi bili prav gotovo tudi pripravljeni za to odriniti del svojih sredstev. V to sem prepričan . ..«
V ŠEMPETRU SO ZA SINDIKALNI ODBOR
In kaj menijo o organizaciji sindikalnega dela na Goriškem. v šempetrski Iskri ...?
Vprašanje komentira Rudi
Satler, predsednik sindikalne podružnice:
»Res je, da je pričel naš sindikat z učinkovitim delom šele potem, ko je v podjetju že malodane zavrelo. Kamen spotike je namreč pomenila nekdanja stroga centralizacija Iskre in z njo vred številne težave. Ni-koji namreč nismo vedeli, kdo pije in , kdo plača, imeli smo najnižje osebne dohodke, hkrati pa smo krili izgubo drugih Iskrinih podružnic. Kot rečeno, v tem času je pričela naša sindikalna podružnica s korenitim razčiščevanjem vprašanj, saj smo ugotovili, da pomenijo sklepi naših samoupravnih organov le prazne besede. No, ko smo lani ustanovili Združeno podjetje, je s tem vred oživelo tudi delo naših samoupravnih organov. Konec je bil centralizma, ki je "bil značilen tudi za delo v sindikatu. Skratka, v naši sindikalni podružnici je zavel nov veter. Sodim pa, da smo kot samostojna sindikalna podružnica kos svojim nalogam. Glede sindikalnega odbora združenega podjetja pa mislim, da ima osnovo za obstoj, saj lahko, samo kar zadeva koordinacijo dela posameznih sindikalnih podružnic, stori še marsikaj koristnega. Sestanki tega odbora so zdaj sicer poredki, vsekakor pa so koristni.«
ČAKAJO NA ODGOVOR
Po vsem tem bi se težko na parnet opredelili za ali zoper »legalizacijo« sindikalnega odbora Združenega podjetja Iskra. Očitno pa je, da govori veliko, argumentov za in obenem je tudi res. da govore nekatera dejstva zoper sindikalni odbor na naj višji ravni. Vsekakor pa je odločitev stvar sindikalnih podružnic Iskre in drugih, ki se srečujejo s podobnimi težavami — in takih ni malo, vse pa tako kaže. da jih bo sčasoma še več.
Ne glede na to, kaj je bol.i in kaj manj prav. pa bi morali o tej zadevi izreči svoje mnenje tudi republiški sindikalni organi. Prizadeti se namreč pritožujejo, da so že večkrat načeli to vprašanje tudi na teh organih, dvakrat celo pismeno, da pa še vedno čakajo na odgovor.
A. ULAGA
'Xxxxxxx\xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxvxxxxxx'vxxxvxxxx-
Pravna posvetovalnica DE
VXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX>
• VPRAŠANJE:
Zdravstvena delovna organizacija ima določeno za delovno Jnesto rentgenskega tehnika skrajšani delovni čas 5 ur dnevno. Ta delovni čas je v smislu člena 38 TZDR izenačen s polnim delovnim časom. Ssprejet je sklep, da gre delavcu na lem delovnem mestu za delo v podaljšanem delovnem času osebni dohodek, ki se obračuna od osnove za 42-urni delovni teden. ' sem delavcem v tej delovni organizaciji gre za delo v podaljšanem delovnem času enak osebni dohodek kot osebni dohodek v lednem delovnem času, to je 100 odstotkov. Le delavci, ki delajo na omenjenem delovnem mestu rentgenskega tehnika
prejmejo za delo petih ur osebni dohodek za 7 ur), pa bi za delo v podaljšanem delovnem času prejemali le 71,43 odstotkov nsebnega dohodka za delo v svojem rednem delovnem času. Ali le takšen sklep delovnega sveta delovne skupnosti zakonit? — Obss — Nova Gorica.
Po členu 38. TZDR ima delavec, ki dela na delovnem mestu, na katerem se dela v posebnih delovnih pogojih, katerih škodljivi vpliv na delovno sposobnost in zdravje se ne da odpraviti z Varstvenimi ukrepi, pravico do delovnega časa. krajšega kot 42 Yr na teden. Takšen delovni čas. skrajšan v smislu določb tega * ena, je po točki 6. citiranega člena izenačen s polnim delovnim Ca-som. To torej pomeni, da ima delavec, ki dela skrajšan de-~?vhi čas v smislu člena 38. TZDR. povsem enake pravice (in dolžnosti) iz delovnega razmerja, kot drugi delavci delovne 0rganizacije, ki delajo poln delovni čas. Tako bo tak delavec za ®voj, krajši "delovni čas prejemal osebni dohodek, kot če bi delal Poln delovni čas; enako se mu ta čas šteje kot poln delovni 6as tudi v delovno dobo. Skratka, njegov status in njegove Pravice so povsem izenačene s pravicami preostalih delavcev ste delovne organizacije, torej tudi glede osebnega dohodka tako a rednj delovni čas kot za podaljšanj delovni čas. Z zakonom Predpisano izenačenje takšnega skrajšanega delovnega časa s P°mim ne dopušča, da bi delavci, ki delajo na delovnih mestih,
katera sprašujete, bili prikrajšani bodisi pri osebnem dohodku ali drugih pravicah iz dela. Zato ni pravne osnove, da bi elavre — rentgenski tehnik, ki dela krajši delovni čas v smislu lpYa 38- TZDR za delo v podaljšanem delovnem času prejemal ren 43 odstotkov osebnega dohodka, ki ga prejema za delo v Dna6™ delovnem času, če drugi delavci prejemajo dohodek za PPdaljšanj delovni čas v 100 odstotkih rednega osebnega dohod-A Za tak sklep, kot ga je sprejel svet delovne organizacije, 1 osnove v zakonitih določilih in je torej nezakonit.
M. LIPUŽIC

• VPRAŠANJE:
Pred vojno sem imel mehaniško obrt skupaj 5 Tet, 2 meseca in 21 dni. kar imam že priznano v delovno dobo. Nimam pa priznane samostojne mehaniške obrti, in sicer od 1. 11. 1945 do 22 1. 1967 ter od 27. 3. 1951 do 31. 10. 1955, ali skupaj 5 let, 9 mesecev in 26 dni.
Po vojni sem bil zaposlen v socialističnem sektorju do danes in to skupaj 13 let 8 mesecev in -20 dni.
Ali se mi bo štel v pokojninsko dobo čas opravljanja samostojne obrtne dejavnosti od 1. 1. 1945 do 22. 1. 1947 in. od 27. 3 1951 do 31. 10. 1955 in kako naj uveljavim to svojo pravico. — A. K. — Teharje
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju določa v 156 členu, da se šteje zavarovancu, ki je pred 15. 5. 1945 opravljal v Jugoslaviji samostojno obrtno dejavnost, v posebno dobo za pokojnino, če mu je bila ta dejavnost edini ali glavni poklic, toliko časa samostojne dejavnosti pred 15. 5. 1945. kolikor časa je bil po tem dnevu do 1. 1. 1965 v rednem delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Pogoj pa je. da je opravljal tako delo najmanj pet let. Ves čas samostojne dejavnosti pred 15. 5. 1945 Pcfcc6 S™"^e tistemu zavarovancu, ki je bil po tem dnevu do 1. 1. I9b5 najmanj 15 let v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.
ud ui uvueue aoiocDe o tem, da stel v posebno pokojnino dobo čas samostojne obrtne de.ja' ki jo je zavarovanec opravljal v času od 15 5 1945 do 1 1 Zato se vam ne more šteti v posebno pokojninsko dobo ot od 1. 11. 1945 do 22, 1. 1947 in od 27. 3. 1951 do 30. 10. ko ste opravljali samostojno mehaniško obrt.
M. VEHOV
V AKCIJI »ZAPOSLOVANJE«
Nova Gorica
Se bolj kot za Celjsko, kjer smo že izvedli akcijo »Za-POSLOVANJE«, velja za Goriško, da delo še ni eksistenčna nujnost. Vsaj za večino od 709 brezposelnih ne, kolikor jih je trenutno prijavljenih pri novogoriškem komunalnem zavodu za zaposlovanje, ki zajema ajdovsko, tolminsko in novogoriško občino.
Od teh 709 brezposelnih na Goriškem je največ žensk, in sicer 469. In prav brezposelne ženske predstavljajo za Goriško največji problem. Najprei zato. ker zanje težko najdejo delo, potem pa, če zavodu to le uspe, ker ga zanesljivo odklonijo. Dobiti delo za zdravega moškega na goriškern območju še 'ni problem, zato so med 240 nezaposlenimi moškimi v 'večini invalidi in za delo manj zmožni ter seveda nekaj tistih, ki jim skoraj nobeno delo ni všeč. Zato je večina od teh tako rekoč »non-stop« na spisku brezposelnih.
KDO SO TISTI, KI DELO ODKLANJAJO?
Prav nič ne bomo pretiravali, če zapišemo, da od 469 brezposelnih deklet, večinoma še samskih, starih od 18 do 25 let, blizu 400 odklanja delo. Podrobnosti o tem je povedala HELENA GREGORČIČEVA, zaposlovalka pri novogoriškem komunalnem zavodu za zaposlovanje:
»Dekleta kar po vrsti zavračajo delo, tudi če jim damo na voljo po pet delovnih mest. Tako nobene nismo mogli dobiti, da bi se zaposlila v kuhinji za pripravo toplih malic v enem izmed novogoriških podjetij. Vsa prijavljena dekleta, ki smo jim ponudili delo v gostinstvu, so ga zavrnile, za gospodinjske pomočnice, ki bi jih na dan lahko zaposlili tudi po deset, pa še slišati nočejo Tudi mladi fantje, predvsem tisti, ki iščejo prvo zaposlitev, niso manj izbirčni. Desetim smo ponudili. da bi se zaposlili kot pleskarji, pa so ponudbo vsi po vrsti odklonili. Primerilo sc je celo, da se je nekdo na vsak način hotel zaposliti v podjetju »Vozila«, ko pa smo mu tam delovno mesto tudi priskrbeli, ga ni hotel sprejeti.«
TUDI V ITALIJO NOČEJO NA DELO
Brezposelna dekleta tudi nočejo na delo v sosednjo Italijo. O tem pojasnjuje BORIS MANFREDA, vodja centra za strokovno izobraževanje novogoriškega zavoda za zaposlovanje v Tolminu:
»Z Lida pri Benetkah nam je tamkajšnja počitniška skupnost, ki organizira delavska letovanja, ponudila delo v gostinstvu za blizu 40 deklet. Zaooslile naj bi se kot sobarice, kuharice, natakarice in v podobnih poklicih. A niti ene nismo dobili za to delo. čeprav bi imele razen brezplačne hrane in stanovanja še 60 000 lir mesečnih osebnih dohodkov, kar najbrž ni tako malo! Zato si ne morem misliti drugega, kot da so se naša dekleta »ustrašila« dela. A tudi za gospodinjske pomočnice nočejo dekleta onstran meje. bodisi v italijansko Gorico ali pa v druge bližnje kraje onstran meje, kjer bi tudi lepo zaslužile ..«
ZAKAJ DEKLETA DELO ODKLANJAJO?
Potrkali smo na vrata nekaterih stanovanj, toda nobene od brezposelnih deklet nismo dobili doma. da bi pojasnile, zakaj so ponujeno delo zavrnile. Verjetno pa bi tudi novinarju povedale to. kar so že povedale Heleni Gregorčič, zaposlovalki na zavodu za zaposlovanje.
18 Dekle iz Grgarja je večkrat odklonila delo z utemeljitvijo'
»Raje grem enkrat ali dvakrat na teden v Italijo za gospodinjsko pomočnico pa bom več zaslužila, kot če bi sprejela zaposlitev doma .. .«
■ Dekle iz Ravnice pri Grgarju, ki je že štirikrat zavrnila ponujeno delo, pa je izjavila:
»Rada bi sprejela samo takšno delo. da bom lahko ostala doma pri mami...«
B Dekle iz Nove Gorice pa je pojasnilo:
»Zaposlila bi se rada samo v šempetrski »Iskri«, kjer bi mi edino bilo delo všeč ...«
In tako naprej.
Dekleta pa odklanjajo delo Nočejo se zaposliti kot raznašal k e časopisov, kot trafikantke, kot natakarice, kot kuharice, kot trgovke
»PRIJATELJICE NOČI«
Marsikatera od brezposelnih deklet pa se je ogrela za nočno življenje. Kaj bi prikrivali!
Uradnih podatkov o tem sicer nimamo in tudi pri novogoriškem zavodu za zaposlovanje jih nismo dobili. Toda na osnovi izjav nekaterih strokovnih sodelavcev zavoda lahko zapišemo, da so se v Novi Gorici tudi med brezposelnimi pojavila dekleta, ki jim bolj prija »nočno življenje« kot pa pošteno delo. In na zavodu za zaposlovanje v Novi Gorici še pristavljajo, da temu ni toliko vzrok brezposelnost, marveč umljive ponudbe nekaterih »managerjev nočnega življenja«, ki prihajajo z one strani meje.
Hkrati pa se na novogoriškem zavodu za zaposlovanje sprašujejo, kako preprečiti, da se ne bi »lahkemu življenju« predajali tako rekoč še otroci, trinajst in štirinajstletnice, ki so komaj zapustile osnovnošolske klopi!
ZAMEGLJENE PERSPEKTIVE
Perspektive za zaposlovanje deklet, na Goriškem pa so vse prej kot jasne. O tem pripoveduje STOJANA ČEBRON, sociologinja in voditeljica analitskega oddelka pri zavodu za zaposlovanje:
»Mimo tega, da imamo že zdaj 469 brezposelnih deklet, bo letos končalo osnovno šolo na Goriškem še nadaljnjih 862 deklet. In verjetno jih bomo spet lepo število morali uvrstiti na naš spisek brezposelnih, kar sodim po tem. da so nam delovne organizacije posredovale kot skrajne možnosti le 16 učnih mest in 5 štipendij za nadaljnji študij deklet,
medtem ko so za fante — teh bo letos končalo šolo 915 __
ponudile kar 290 učnih mest in 34 štipendij za nadaljevanje študija.
Rada. bi še pripomnila, da delovne organizacije na Goriškem zelo nenačrtno skrbijo za svoj kader in da zaposlujejo sproti le toliko delavcev, kolikor jih trenutno potrebujejo. Zaradi tega vam tudi ne morem postreči s podatki, kakšne so dejanske potrebe po novih delavcih v podjetjih na območju našega komunalnega zavoda za. zaposlovanje.«
MILAN 2IVKOVIC
Akcija
»Zaposlovanje« v Kranju
Iz naše družbe
KAJ JE V VELENJU PO PRVI STROKOVNI KOMISIJI UGOTOVILA DRUGA, PRAV TAKO STROKOVNA KOMISIJA?	~„_____________________________
Vodstvom, zobnih ambulant so znane pogostne pritožbe zavarovancev na dolgo Čakalno dobo. Po mnenju Zdravstvenega doma Ljubljana Center pa pacientom ni mogoče hitreje popravljati zob, dokler se ne uredi financiranje. Če denarja ne bo več kot' doslej, se utegne čakalna doba celo podaljšati. Morda na pot leta.
»Zavedamo se,« sem si zapisovala v upravnih prostorih Zdravstvenega doma Center, »da imajo zavarovanci pravico do rednega brezplačnega zdravljenja zob, toda njihove pravice so eno. naše materialne možnosti, da jih realiziramo, pa drugo. Ze lani smo bili materialno prikrajšani. Na 13 ekip bi po tedanjih kriterijih za dodelitev sredstev morali dobiti 120 milijonov starih dinarjev, KZSZ pa nam jih je dal samo 107. Letos je še slabše. Za sedaj je zagotovljene samo 80 % lanskoletne kvote ' za zobozdravstvo. Normativi in ceniki so potisnjeni ob stran in potemtakem ni več važno, ali delaš več ali manj, da dobiš obljubljenih 81 milijonov starih dinarjev, s katerimi naj bi plačali ves zobni material, delo, upravno režijo in še izobraževalne stroške kadra, čeprav se je vse skupaj podražilo,
Jamo je, da ob tako zmanjšanih sredstvih ne moremo povečati števila storitev, Kdo bi bil pripravljen opraviti za 10 milijonov dela, če ve, da mu bo plačnik priznal samo 8 milijonov, čeprav je dela in potreb za 10 milijonov?
Priporočajo nam, naj aktiviramo notranje rezerve, med drugim zmanjšamo administracijo ter integriramo zobozdravstveno službo. Strinjamo se s pobudami, toda prepričani smo, da notranjih rezerv ni 20%,, za kolikor so se nam sredstva s 1. januarjem zmanjšala — morda jih je 5 9/« — še manj pa te rezerve lahko nadomestijo vsa doslej okrnjena sredstva.
Opozarjajo nas, če morda nimamo preveč delovnih ekip. Dokažemo lahko, da bi imele vse dovolj in celo preveč dela, če bi zavarovancem redno popravljali zebe in jih oskrbovali s protetiko, do katere imajo zakonito pravico. Zaradi okrnjenih sredstev ne ve-ah naj vse ekipe ob-
mo, ah naj vse ekipe držimo ali naj jih nekaj od-
pustimo.
Komunalni zavod Za socialno zavarovanje nam je v mesecu marcu nakazal akontacijsko kvoto za januar in februar, za marec jo dobimo šele v maju. Naši skladi pa so izčrpani. S čim pa naj ažurno plačujemo zobni material, elektriko. najemnine in ostale stroške?
Morda bo reorganizacija zdravstvene službe v Ljubljani, ki se pripravlja, izboljšala razmere v zobozdravstvu. Poleg zavarovancev si tudi mA tega iskreno želimo. Naši osebni dohodki so izredno nizki in so se v letošnjem letu zmanjšali, tako da dobi in-strumentarka mesečno 55 tisoč SD, zobotehnik 72 tisoč SD in zobozdravnik okoli 100.000 SD. Vsak dan pa poslušamo očitke o brez-dušnosti, nečlovečnosti, ker zaradi pomanjkanja denarja ne moremo toliko delati, kot bi mogli in morali glede na pravice zavarovancev«
Dr. Mirko Rojina, šef zobnih ambulant Zdravstvenega doma Ljubljana Center, izjavlja:
»Kot družbenega upravljavca me mora zanimati tudi ekonomika zobozdravstvene Službe, celo dolžan sem se z njo ukvarjati. Kot zobozdravnika pa me bolj zanimajo pacienti, zaradi katerih delam v ambulanti. Vsakemu pacientu želim ustreči in pomagati, četudi ne gre za najnujnejši primer. Marsikateremu pacientu zastonj naredimo plombo, izderemo zob ali nudimo prvo pomoč, ker smo dobljeni denar že porabili. Vendar vsem ne moremo brezplačno opraviti uslug, ker so naša dela vezana s stroški dragega zobnega materiala. Najteže mi je takrat, kadar pride pacient, ki so mu potrebni zobno protetični nadomestki in ga moram odkloniti z izgovorom, da pač nimamo sredstev in da bo moral počakati še nekaj mesecev, preden bo prišel na vrsto. Večina sredstev od KZSZ porabimo za nujne primere v zobozdravstveni službi.
Menim, da je treba zobozdravstveno službo čim-prej urediti: povečati sredstva, odobriti cenike in delno integrirati ljubljanske zobne ambulante ter čim-prej skleniti pogodbe z KZSZ za leto 1967. Mislim, da bi potem razpoložljiva skromna sredstva bolje izkoriščali, zmanjšala pa bi se tudi nepotrebna administracija.«
-Ma
VSI NE SODIJO ENAKO
Tradicije slovenskega zdravstva bi najbolj pogazile za vsako ceno prikrite napake
Komisija. Republiškega zdravstvenega centra, ki jc v zdravstvenem domu Velenje »poskušala preveriti nakazane probleme, zaradi katerih jc bila sestavljena« (cit. po zapisniku),. je. dne 13. aprila letos dala poročilo in svoje zaključke. Zapisnik je dokaj obsežen, saj so člani komisije pregledali vso dosegljivo dokumentacijo in imeli vrsto razgovorov v ZD Velenje.
V zapisniku komisija ugotavlja, da opravlja zdravstveni dom istočasno tudi funkcijo zdravstvenega centra in da sta funkciji praktično isti. Direktor zdravstvenega doma je obenem tudi predsednik zdravstvenega centra. Zdravstveni center nima stalnih uslužbencev, ampak se poslužuje kadra zdravstvenega doma. Komisije imenujejo občasno, po potrebi. Funkcionalno delo zdravstvenega centra ni stimulirano, temelji na prostovoljni osnovi. Komisija ugotavlja, da je v osebi dr. Fijavža združena funkcija direktorja ZD, predsednika strokovnega sveta zdravstvnega centra in predsednika zdravniške komisije. Po njihovem mnenju je bil verjetno eden od razlogov, da se zdravstveni dom -Velenje ni hotel vključiti v kakšno širšo rizično skupnost. Visok standard prebivalcev občine Velenje in s tem visoki dohodki podružnice KZSZ Velenje. Na vprašanje komisije o umestnosti strokovne samostojnosti občinskega zdravstvenega centra meni dr. Fijavž, da obstajajo zaradi mnogih faktorjev, predvsem zaradi različnih gledani na ekonomiko trošenja sredstev, upravičeni razlogi takšnega načina organizacije na tem področju Slovenije, ker se s tem sredstva racionalneje trošijo.
Namensko financiranje zdravstvenega centra s strani občinske skupščine je zamrlo leta 1965. V letu 1962 je ZC dobil od občinske skupščine 1 milijon S-dinarjev dotacije, leta 1963 —
1 milijon 250 tisoč S-dinarjev in 1964 — 700 tisoč starih dinarjev. Od leta 1965 pa zdravstveni center posebnih dotacij ni dobil in ga financira zdravstveni dom. Izdatki za ZC se v bistvu pokrivajo iz izdatkov; Z$). ©irek- -tor ZD meni, da so izdatki tega poslovanja približno 50 tisoč S-dinarjev.
ventivni dinar« glede na stroške ža preventivno dejavnost po uspehih dela. to ie po kriterijih, ki bodo prikazovali uspeh zdravstvene službe, oziroma njen vpliv na bolniški stalež in na zmanjšanje ooškodb Višji odstotek bolezenske odsotnosti znižuje dohodek zdravstvenega doma. medtem ko je z nižjim odstotkom ZD upravičen do višjega dohodka, kaj sledi iz sledeče lestvice...«
Pogodbena materialna stimulacija se začne pri 6.4 odstotka bolnih, za kar dobi ZD 20 tisoč S-dinarjev na mesec. Stimulacija za znižanje bolniškega stale-ža nato raste za vsak odstotek manj bolnih in se pri 5 odstotkih po pogodbi zaključi s 500 tisoč starih dinarjev mesečno. Za odsotnost pod 5 odstotkov ZD od rudnika ne dobi posebne stimulacije. Vendar pa je v pogodbi. ki jo je odobril centralni delavski svet rudnika lignita Velenje, tudi zapisano: znižanje staleža ne sime biti v škodo resnično bolnih, ki jim ie zaradi čim prejšnje Usposobljenosti nuditi vso potrebno pomoč.
1966 je zdrknil celo nekoliko pod republiško povprečje.
Tudi primerjalni podatki za leto 1965 In 1966 opozarjajo, da je imel velenjski rudnik opazno nižji odstotek bolniških odsotnosti kot ostali slovenski rudniki. Tako so imeli na primer v letu 1965 zagorski rudarji 8,01 odstotka bolniških izostankov. V Trbovljah 7,52. v Hrastniku 5,27. v Kočevju 7,46, v velenjskem rudniku pa za to leto beležijo 5,60 odstotka bolniških odsotnosti. V letu 1966 so imeli rudarji v Zagorju 7.39 odstotka bolni-
ZDRAVI VELENJČANI?
»PREVENTIVNI DINAR«
Svoja sredstva ustvarja zdravstveni dom tako. kot ostali zdravstveni domovi v Sloveniji. Razen tega ima z rudnikom od 13. marca 1963. leta podpisano pogodbo, ki pa je imela retroaktivno moč. in sicer se je začela izvajati 1. oktobra 1962. leta. po kateri dobi ZD od rudnika. razen plačila za sistematske preglede, tudi dohodek, ki je odvisen od bolniške odsotnosti. V tej pogodbi je med drugim zapisano: »Za ostalo preventivno dejavnost bo rudnik izplačeval tako imenovani »p-re-
Primerjalna dinamika bolniške odsotnosti v rudniku lignita Velenje z ostalimi rudniki v Sloveniji ter z republiškim povprečjem odkriva, da ie bolniški stalež v rudniku Velenje začel upadati od junija 1965. leta m se je ob koncu istega leta močno približal republiškemu povprečju. Ob konca leta 1966 pa je bilo povprečje bolniške odsotnosti v velenjskem rudniku celo za 0,20 odstotka nižje kot je bilo republiško povprečje. ,
Za leto 1964 komisija ni imela na razpolago statističnih podatkov bolezenske odsotnosti ža ostale rudnike, zato je v tem letu možna primerjava le s celotnim republiškim povprečjem bolniške odsotnosti. V velenjskem rudniku so imeli leta 1964 v povprečju 6.9 odstotka bolniških izostankov, medtem ko je bilo povprečje teh izostankov v SRS 4,74 odstotka. Prav tako je bil odstotek bolniških izostankov velenjskega rudnika leta 1965 v prvih petih mesecih še visoko nad republiškim povprečjem, in sicer ie znašal preko 7 odstotkov, medtem ko se je republiško povprečje za to obdobje gibalo med 4,80 in 5,09 odstotka. Od meseca junija 1965 je začel odstotek bolezenske odsotnosti v velenjskem rudniku iz meseca v mesec padati in ob koncu leta
ških odsotnosti, v Trbovljah 6,87. v Hrastniku 5,40. V Kočevju 8.96 odstoka in v Velenju 4,20 odstotka Presenetljivo nizek odstotek, saj je bilo v tem letu republiško povprečje 4.40, v tem povprečju pa so zajete gospodarske in negospodarske dejavnosti!
Še primerjava povprečja republiških izostankov v velenjski občini, ki. ima svoj zdravstveni dom in zdravstveni center in na področju medobčinskega zdravstvenega centra ,Celje: v občini Velenje so imeli lani 3,7 odstotka bolniških izostankov, na področju medobčinskega zdravstvenega centra Celje pa 4,72 odstotka.
Komisija je v svojem poročilu oosredovala republiškemu zdravstvenemu centru takole mnenje o tem problemu:
»Po podatkih, ki so bili na razpolago, kljub, dodatni obrazložitvi direktorja Zdravstvenega doma Velenje dr. Fijavža da ie / navzlic pogodbenim odnosom z rudnikom lignita zajamčena neodvisnost presojanja in odločanja posameznega zdravnika, menimo, da obstaja možnost indirektnega vpliva bolniškega staleža z ozirom na pogodbo med upravo rudnika in upravo zdravstvenega doma Velenje. Odrejanje bolniškega staleža je v pristojnosti zdravnika posameznika (lečečega zdravnika), s to pripombo, da naslednji dan direktor prekontrolirg bolniški stalež in'daje' eVentualrie' sugestije. Zdravniki ZD Velenje ne participirajo direktno na dohodkih iz naslova pogodbe z rudnikom lignita Velenje in ZD. po kateri prejema zdravstveni dom 500 tisoč starih dinarjev na mesec, Če se bolniški stalež rudnika giblje V višini 5 ali pod 5 odstotkov. Pač pa ta pogodba posredno vpliva tudi na višino
osebnih dohodkov delavcev ZD< zaradi večjih dohodkov od rudnika in tudi od KZSZ Velenje, ki ima zaradi znižanja bolniškega staleža tudi več sredstev na razpolago za financiranje dejavnosti in investicij ZD Velenje. Osebni dohodki delavcev zdravstvenega doma Velenje niso majhni v primerjavi z dohodki zdravstvenih delavcev istih profilov v Sloveniji. Posebno pa je opaziti visok dvig povprečnih osebnih dohodkov v prvem letu reforme, to je v letu 1966. ko so se ti dvignili za 39 odstotkov.«
Še ugotovitev nestrokovnjaka: zanimivo je. da sovpada občutno znižanje bolniške odsotnosti v rudniku prav z obdobjem, ko je občinska skupščina ukinila zdravstvenemu centru dotacijo. In. da zdravstveni dom dobiva po pogodbi od avgusta 1965 dalje po 500.000 S-dinarjev na mesec, ker je bolezenska odsotnost v rudniku nižja kot 6 odstotkov.
INVALIDNOST?
Mnenja o invalidih prve kategorije komisija ni podala, ker ni dobila zahtevanih podatkov. V poročilu so zapisali, »da bo zato ocena tega pojava zelo relativna«, Ugotovili so, da je tudi za invalide II. in III. stopnje —-obojih je bilo leta 1965 — 311, za leto 1966 ni podatkov —■ metodologija prikazovanja pomanjkljiva in da podatki niso sestavljeni po ustaljenih statističnih principih. Kljub temu pa je komisija postala pozorna na visok odstotek invalidnosti zaradi nezgod (60,5 odstotka) in na dejstvo. da so istočasno prizadeti v tako visokem odstotku delavci od 18. do 40. leta (68,3 odstotka).
Nadvse potrebna bi bila primerjava podatkov o invalidih . vseh stopenj po letih z odstotki po posameznih rudnikih. In verjetno prav tako zanimiva, kot je primerjava bolniške odsotno-
- šti. Tako pa v materialu komisije obstaja le en primerljiv podatek za sam rudnik Velenje, in /sicer, da so imeli 1965. leta 3927 zaposlenih delavcev in 311 invalidov II. in III. stopnje — skoraj 10 odstotkov vseh zaposlenih brez invalidov I. stopnje, to je popolnih invalidov. Za objektivno oceno dela zdravstvene službe v Velenju bodo strokovni organi vsekakor morali razčistiti tudi ta vprašanja.
N. LUZAR
Z
Poslano na .pp '315/VI,
lllill!llllll!l!llll!ll!lllllll!ll!ll!l!l!l!!lliillllilllllllll!!!l!llll!llllllll!llllllllll!lll!!!!l!lllll
Ljabljam
KOLEKTIV ISKRINEGA OBRATA V ŠENTJERNEJU SE JE ODLOČIL ZA SAMOSTOJNOST
Začetek nove, samostojne poti
Tovariš urednik,
nimam namena polemizirati o zdravstveni službi v Velenju, niti o odprtem pismu Slovenskega zdravniškega društva in še o drugih tovrstnih pismih in grožnjah, ki jih uredništva prejemajo na svoje kritične sestavke, čeprav me je k pisanju spodbudila prav reakcija Slovenskega zdravniškega društva. Prav tako nimam namena govoriti o mnogih drugih negativnih pojavih v nekaterih naših
V Šentjernejskem obratu »-Upori« Tovarne elementov za elektroniko v Ljubljani, ki sodi v Združeno podjetje ISKRA KRANJ, so se v soboto 6, maja na referendumu odločili za odcepitev iz skupnosti ljubljanske tovarne. Na referendumu je od 642 Čla» nov kolektiva glasovalo 590 ali 91,9 odstotka. Od teh je glasovalo za osamosvojitev 538 ali 91,2 odstotka vseh, ki so glasovali. Trideset članov kolektiva ni bilo za osamosvojitev, 22 glasovnic pa je bilo neveljavnih. Tako se je 84 odstotkov vsega kolektiva odločilo za izločitev iz skupnosti omenjene tovarne s 30. junijem letos, medtem ko naj bi od 1, julija dalje Šentjernejski obrat dobil status samostojne tovarne v okviru Združenega podjetja ISKRA Kranj. Do tega je prišlo, Jter v šentjernejskem obratu sodijo, da v okviru Tovarne elementov za elektroniko v Ljubljani nimajo zagotovljenega uspešnega perspektivnega razvoja.
Poglejmo še nekaj konkretnih razlogov, ki so kolektiv šentjemejskega obrata pripeljali do te odločitve. Obrat je začel poslovati leta 1951 v okviru takratne inštilutske ustanove, deset let kasneje pa se je po raznih reorganizacijah priključil k sedanji ISKRI, šentjernejski obrat je že 1962, leta imel vse pogoje za samostojno tovarno v okviru ISKRE, vendar je imel kolektiv tedaj razumevanje do obratov, ki so sestavljali skupnost Tovarne elementov za elektroniko, bili pa SO v rekonstrukciji, v prepričanju, da bodo ti obrati v kratkem postali ekonomsko samostojni. Pri tem je šlo predvsem za obrata »Feriti« in »Magneti*. Kljub večkratnim dotacijam pa ekonomska samo-
stojnost in tehnološka preurejenost obrata »Ferit* še do danes ni urejena.
Šentjernejski obrat »Upori« je eden od šestih obratov Tovarne elementov za elektroniko in to najmočnejši, saj Ustvari 52 odstotkov vrednosti proizvodnje v celotni tovarni. Kolektiv šteje 642 ljudi in bo letos ustvaril proizvodnjo v vrednosti okoli 3 milijarde Š-din. Obrat vsa leta posluje aktivno, iz leta v leto povečuje proizvodnjo in se je uspešno vključil tudi že v izvoz svojih izdelkov predvsem na zahodna tržišča. Šentjernejski obrat je v zadnjih treh ietih odkar obstaja evidenca o ustvarjenem dohodku po posameznih obratih, ustvaril več kot 870 milijonov starih dinarjev čiste-
ga dohodka, ki se je v glavnem prelival na enotni žiro račun tovarne in bil porabljen za kritje izgube v drugih obratih.
Zaradi take gospodarske politike. je šentjernejski obrat močno zaostal za potrebami tržišča, tako glede povečanja zmogljivosti kot izboljšanja kakovosti izdelkov, in je spričo nepravočasnih vlaganj v razširjeno reprodukcijo že zabredel v nekatere težave tehničnega značaja. Pred nedavnim so namreč že imeli težave s kakovostjo izdelkov, za katere pa niso bili sami krivi, pač pa obrat, ki jim dobavlja keramične polizdelke. Samoupravni organi tovarne so se takrat odločili za ukrep, ki je težnjo po osamosvojitvi obrata v Šentjerneju Še pospešil.
Namesto da bi obratu s skupnimi močmi pomagali prek težav, so hoteli uvesti po statutu podjetja v šentjernejskem obratu začasno upravo, kar pomeni V bistvu prisilno upravo. Tako stališče samoupravnih organov tovarne je kolektiv obrata v Šentjerneju močno začudil, zlasti še, ker je doslej domala ves ustvarjen čisti dohodek šel za kritje izgube v drugih obratih. Sobotna odločitev kolektiva za samostojno tovarno v okviru Združenega podjetja ISKRA Kranj je nedvomno tudi rezultat odnosov osrednjih samoupravnih organov tovarne do osnovnih pravic neposrednih proizvajalcev, ki doslej niso imeli pravice odločati o delitvi ustvarjenih sredstev.
V Šentjerneju sodijo, da bodo z osamosvojitvijo pripomogli k hitrejši ureditvi razmer ter izboljšanju gospodarjenja in organizacije v Tovarni elementov za elektroniko v Ljubljani in v obratih, ki bodo še ostali v sklopu te tovarne. Osamosvojitev pa bo kolektiv nedvomno spodbudila k* še večjim prizadevanjem za povečanje produktivnosti, izboljšanje kakovosti in pocenitev proizvodnje, kar pa bo v korist tudi Združenemu podletju kranjske ISKRE.
R. S.
podjetjih, o katerih je v zadnjih letih pisala Delavska enotnost, kjer so novinarji DE na objektiven in nepristranski način seznanjali javnost.
Kot bralčc bi rad povedal, da smatram javno kritiko kot nujen element našega samoupravnega sistema. Potrebna je, če hočemo, da se bodo napake popravile in da se bodo medsebojni odnosi izboljšali, Najbolj zamerim tistim ljudem, ki so na odgovornih položajih in si potem, če si je nekdo »od spodaj« upal, v prepričanju, da Ima prav in da se mu godi krivica, javno spregovoriti o nepravilnostih vodilnih, prizadevajo svojega delavca za vsako ceno znebiti. Pri tem se poslužujejo vseh mogočih sredstev. Žal. ni tako malo primerov, da postane delavec, ki je pokazal na nepravilnosti, na mah nesposoben za opravljanje svojega dela ...
Obsojam (udi način, ki so si ga nekateri izbrali v Velenju, ko so hoteli na vsak način preprečiti, da bi ljudje dobili Delavsko enotnost, v kateri je bilo govora o velenjski zdravstveni službi. Ali so nedovzetni za kritiko? Ali ne žele. da bi javnost bila podrobneje seznanjena z nekaterimi nepravilnostmi? Ali so prepričani, da v svojem delu nikdar ne greše? ...
Naš socialistični razvoj je že dosegel tisto raven, na kateri se mora angažirati za naša socialistična načela vsak, komur je življenjski interes razvoj naše družbe. Ža takšno angažiranje pa je potrebna javnost dela. In kako naj bo delo javno, če preprečujemo obveščanje? Zgrešeno je tudi mnenje mnogih, da je naloga novinarjev in časopisnih redakcij opisovati vse lepo, v belih rokavicah in se ne spotikati ob nepravilnostih. Posebej tudi obsojam vse tiste, ki poskušajo pritiskati na uredništva časopisov, naj o določeni stvari ne pišejo, ker bo to povzročilo politično škodo. V celoti se strinjam z mnenjem urednika DE, da takšne grožnje izpričujejo politično nepismenost tistih, od katerih so prišle.
Smo res nedovzetni za lastno kritiko? Če yno, potem je to hudo narobe.
FRANJO HOVNIK

Iz naše družbe
Pogovori * upravljavci § Pogovori s upravljavci wvvw7w\aaaa/s/wvvvwwwwwvwwvwvsa/»aaaaaaaaaaa*vwwwvw\
Človek ne živi samo od kruha
Tovariša Staneta Vilarja, dosedanjega predsednika delavskega sveta, sicer pa obra-tovodjo m e šal niče in po zadnjih volitvah tudi predsednika sindikata v tem podjetju, mnogi poznajo zgolj pod imenom »upornik«. Vzdevek se ga je oprijel zato. ker se je za interese svojega kolektiva vselej boril tako. kakor jih ie videl in občutil z očmi »navadnih« delavcev, Iz vrst katerih je izšel. Ostali, zlasti bivši vodilni v podjetju, namreč niso delili njegov pogledov.
»Veste, človek ne živi samo od kruha,« je začel tovariš Vilar, »čeprav si ga v naši tovarni lahko odrežemo precej debel kas, Na povprečnih 110 tisoč S-dinarjev zaslužka smo prišli, pa nam za sklade še ostaja 60 odstotkov dohodka, ki ga ustvarjamo. Tovarno smo v teku let modernizirali z lastnimi sredstvi, medtem ko so konkurentje dobivali kredite. No. tisto, kar smo ves čas sejali, zdaj po malem žanjemo ... Najnovejše in na j zanimivejše od vsega, kar se dogaja v našem podjetju je, da nimamo stanovanjskih problemov in da bo zdaj okoli 50 delavcev dobilo kredite, da bi sedanja stanovanja zamenjali
z lastnimi stanovanjskimi hišicami.«
»Kako boste to zmogli in kako ste sploh uspeli rešiti stanovanjski problem?«
»Ja, tako bi povedal: 340 nas je v tovarni in po večioi smo domačini. Živimo v predmestju Ljubljane in vendar na deželi, kjer te zadeve le laže rešuješ, če imaš sam ah' pa sorodniki nekaj zemlje in gozda ... No, nekaj stanovanj smo tudi sezidali. Razen štirih ali petih, po stažu najmlajših članov kolektiva imamo vsi človeka dostojno stanovanje. Človeško pa je. da si želimo še več. Nekaj tistih dinarjev: ki jih ustvarjamo, smo zato namenili za posojila tistim, ki bi radi zidali na svoje.
Prednost, pri kreditih bodo seveda imeli tisti, ki d osici i? skladov podjetja v nobeni obliki za ta namen niso še nič dobili. To Se nam zdi edino pravično. Prednost pred ostalimi prosilci bodo imeli tudi tisti, ki bodo izpraznili stanovanja, zgrajena s sredstvi podjetja. Zainteresirani smo. tako je tudi stališče našega sindikata. da ta stanovanja izpraznimo za morebitne ilovodošle člane kolektiva ali pa za tiste, ki bi jim preselitev v ta stanovanja pomenila izboljšanje
stanovanjskega standarda. Ker naj bi vsak prosilec dobil približno po 4 milijone posojila na odplačilo za 25 do 50 let. drugo polovico sredstev pa prispeval sam, to pomen;, da bomo z istim denarjem lahko zgradili še enkrat toliko stanovanj. kot če bi jih kupovali od gradbenih podjetij. Na račun odplačil za kredite ?e bo zaradi tega stekalo precej denarja, iz katerega bomo spat dajali kredite tistim, ki Zdaj morda ne bi prišli na vrsto ali pa bi se za gradnjo lastne družinske hišice odločili kasneje. Zaenkrat smo se na delavskem svetu dogovorili. naj bi tako ravnali do 1970. leta . .. Tako imajo vsi člani našega kolektiva perspektivo. da bodo ’ ti h ko živeli v takšnih stanovanjih, kot si jih želijo, oziroma zamišljajo. Pogoj za to je samo ta da so tudi sami pripravljeni varčevati za stanovanja, oziroma prispevati tudi lastna sredstvo.
»Kahšen pa ie interes med vašimi ljudmi?«
»Prav te dni je delavski svet objavil razpisne pogoje za dodelitev' kredita in začel zbirati prijave interesentov. Končnih številk še ni, Kaže pa, da bo lokacija na Preski, kjer bo prostora za 40 stanovanjskih hiš. raje premajhna kot prevelika. Nič zato. bomo pa še
kakšno drugo poiskali. Nerodno je samo to. da se organi, ki so pristojni za izdajanje potrebne dokumentacije, kljub
reformi doslej očitno še niso prav nič naučili.«
»Kam s tem merite?«
»Normalno bi bilo. da družba. hočem reči tako občinski organi kot stanovanjsko podjetje, ki v glavnem imata te
zadeve v rokah, vsakemu interesentu. ki bi rad vložil v stanovanje tudi svoj denar, to tudi omogočita brez večjih sitnosti. Zakaj je potrebno, da interesent pritisne na sto kljuk, preden zbere vso goro papirjev, ki mu šele dovoljujejo začetek gradnje? Ti organi bi po mojem morali iti človeku na roko. saj jih s svojim hotenjem razbremenjuje, pritiska na družbena sredstva. Pri nas pa se je zgodilo to, da bi naši ljudje pravzaprav že lahko zasadili krampe in lopate, če bi stanovanjsko oodjetie STANDARD iz Ljubljane, ki v naši občini ureja te zadeve, poskrbelo za potrebne formalnosti. še posebej pa *a . odkup zemljišča. So pač taki mečkači, da smo Se razjezili iti sami začeli odkupovati zemljišča. Zdaj smo mi garjava ovci. iter po njihovem mnenju p odvzemamo' neobičajno hitro pot. Naše stališče pa je. da je končno vseeno. komu plačamo tisto, kar smo dolžni plačati, samo da lahko naš denar čimprej naložimo. da bi čimprej začel dajati tudi obresti. Povedal sem, za kaj jih bomo porabili in zelo rad bi videl tistega ki b: me prepričal, da nimajno prav!« je skoraj razburjeno zaključil tovariš Stane Vilar.
—rnG
Petintrideset let je Andrej m V BRESTU SPET KORAK NAPREJ NA PODROČJU ODDIHA ZAPOSLENIH
tJlogušek iz Dobove preživel mn ---------------————_________________	_______________________________________________________________
*a volanom, te plazil pod uma- m *animi tovornjaki in avtobusi, da so pokvarjena vozila zo-Pet služila ljudem, in po petintridesetih letih je revmatičen in živčno razrvan zapustil vo-Ittn v upanju, da si je za svoj tfud zaslužil primerno pokoj, nino za stare dni.
S POLNIM POSLUHOM
Toda njegovi dnevi počitka *o grenki. Komunalni zavod *a socialno zavarovanje v Novem mestu mu je poslal odločbo za 38.000 starih dinarjev Pokojnine. Njemu, ki ima dva Poklicat je mehanik in Sojer. Zadnja leta je v gradbenem Podjetju Pionir v Novem mestu vozil kamion s prikolico, belo je bilo težaško, odgovorno in dobro je zaslužil. Zdaj Pa...
Osemintrideset tisoč starih dinarjev! Kako naj s to denar-Po revščino preživlja sebe, ie* ”0 in otroka in povrh plačuje
Sodobni
hlapec
Jernej
*e zdravila zase? Kdove koli-*okrat je že v zadnjem letu, “dfcar je upokojen, ponovil to vprašanje. Doma, med svojimi nehdanjimi delovnimi tovariši- Vsi ga obžalujejo, pomaga-ll Pa mu ne morejo,
Zavod za socialno zavaro-?a>ije je pravilno določil p-.ojnino. Po polcojninski osnovi- In po predpisih o pokojni dah. Prizadet je zaradi kratkovidnosti podjetij, v katerih je ?eial. Gibljivi del osebnih do-^dfcou so mu izplačevali kol Nagrade, da ni bilo treba oddajati družbenih dajatev. Ko } še delal, mu to ni bilo mar.
je dobil pošteno plačano a stare dni pa ni mislil,
Storjeno napako je težko g°Praoiti, Po predpisih ni mo naknadno plačati dajatev *akonitih/ od Glogovškovih fPBjemkov, da bi st zvišala ninska osnova. Komu-/?’Pi zavod za socialno zava ,°vanje je Glogovškovo pritož J* Poslul Republiškemu zavo k --a socialno zavarovanje, od n?der pa ie dolge mesece ni
lovora.
>.Glogovškovo upanje plahni j se je obrnil še na 'Zvezo h-rie v in avtomehanikov. 8«er -s0 mu obljubili, da bode kTr-°ŽLH ustavni spor zaradi seuja pravic iz dela ..
le reči, kako se bodo it Podobnega hlapca Jerneje hj art obrnile. Trnova pot pa °h tItu prihranjena, če far - vsi	delovni to-
ih lSt	na	svoje pravic<•
Pj,na stare dni pri sprejeme hih *rotilnikov o delitvi ns-t p dohodkov,	ma-
SZ Brestu so izdelali samoupravni organi tak pravilnik za regresiranje letnega oddiha zaposlenih, ki omogoča slehernemu članu kolektiva, da si privošči vsaj teden dni oddiha. Že lani je bilo od vseh tistih članov kolektiva, ki so šli na počitnice, kar 82 % delavcev iz neposredne proizvodnje.
število delavcev v lesnem kombinatu Brest, ki hočejo preživeti svoi letni dopust kje na Jadranu ali pa na primer v gorskem okolju, je iz leta v leto večje. Vsaj tako govore podatki, iz katerih je razvidno, da je pred dvema letoma letovalo le 6,5 odstotka vseh zaposlenih v Brestu, v letu 1966 pa že 11 %. V kombinatu menijo, da bo v letošnjem letu ta odstotek še narasel, saj je povpraševanje po počitniških kapacitetah iz dneva v dan večje, mapa s poimenskimi prijavami za letošnja letovanja pa vse bolj zajetna.
Torej, medtem ko v številnih delovriih organizacijah stagnira število zaposlenih, ki izrabijo svoj dopust za resničen oddih, je ta pojav v Brestu povsem nasproten.
»V bistvu ni v tem nobene skrivnosti,« pravi ŠTEFAN BOGOVČIČ, socialno-rekreacijski referent v Brestu. »Izdelali smo tak pravilnik za regresiranje letnega oddiha naših delavcev, ki omogoča slehernemu članu kolektiva, da si privošči vsaj teden dni oddiha na leto. .«
Če zapišemo, da je v Brestu sprejel centralni delavski svet
stimulativen pravilnik o regresiranju letnega dopusta zaposlenih, na) ob tem še podčrtamo. da to ni obrabljena fraza. Višina regresa za letni oddih .ie pri posamezniku odvisna izključno od višine njegovega osebnega dohodka. Čim manjši ima dohodek, tem večji regres mu pripada in nasprotno. Tako dobijo tisti delavci, ki imajo šestmesečni povprečni osebni dohodek do 40 tisočakov 2300 S-dinarjev regresa dnevno, tisti pa, ki zaslužijo več kot 160 tisočakov rta mesec, le 900 S-dinarjev na dan. To pomeni med drugim tudi to, da morajo tisti z najnižjimi osebnimi dohodki primakniti k regresu le po 300 starih dinarjev na dan, da krijejo stroške dnevne oskrbe, ki znaša povprečno 2600 starih dinarjev,
V Številnih delovnih organizacijah ni pravega interesa za letni oddih v aranžmaju sindikata, ker so iz leta V leto na voljo delavcem isti kraji, isti počitniški domovi. V Brestu pa so v zadnjem času spretno rešili tudi to vprašanje. Medlem ko so imeli še' pred dvema letoma delavci možnost dopustovanja
le na otoku Krku, je bi^e v minulem letu na voljo zaposlenim pet različnih krajev za letni oddih, letos pa so v Brestu število počitniških domov, kamor gredo lahko delavci na dopust, že celo podvojili.
»Letošnje možnosti za izbiro kraja oddiha so zares pestre,« pripoveduje Štefan Bogovčič. »Rezervirali smo počitniške kapacitete na Gorenjskem in ob morju, tako da se lahko sleherni izmed nas odloči za enega izmed desetih različnih krajev, kjer bo preživel svoj letni dopust . . .«
Poleg teh ugodnosti so poskrbeli samoupravni organi v Brestu tudi za to, da lahko krijejo delavci stroške letnega oddiha kar v treh mesečnih obrokih. V slehernem primeru namreč poravnava sindikat polno ceno v počitniških domovih za vsakega posameznika, razliko od regresa do ekonomske cen p pa lahko poravna delavec takoj, ali pa v trdh obrokih, če trenutno za to nima dovolj sredstev. Poleg tega je koordinacijski odbor sindikata tudi sprejel sklep, da prejme sleherni član kolektiva po 10.500 starih dinar-
jev na računa nadomestila za K-15.	x
Naj bo kakorkoli že: ne glede na to, da vse rešitve na področju organizacije letnega oddiha zaposlenih v Brestu še niso najbolj Idealne, podatki jasno govore o tem, da so samoupravni organi-V tem kolektivu glede politike letnega oddiha zaposlenih na pravi poti. Iz leta v leto raste število delavcev, ki potujejo v poletnih dneh na počitnice in kar je pri tem še bolj pomembno, struktura teh ljudi govori krepko v prid neposrednih proizvajalcev. Lani je bilo namreč od tistih članov kolektiva, ki so šli na počitnice, kar 82 % delavcev iz neposredne proizvodnje. A. ULAGA
Delavske
športne
igre
•	V OBALNIH OBČINAH
Zadnji ponedeljek v aprilu so se v obalnih občinah začele delavske športne igre. Pripravila jih .je medobčinska komisija za šport pri občinskih- sindikalnih svetih Koper, Izola in Piran. Športne igre bodo trajale približno 3 tedne, tako da jih bodo zaključili 15. maja ob prazniku občine Koper. V programu so tekmovanja v malem nogometu, odbojki, šahu, streljanju, "balinanju, kegljanju, namiznem tenisu in krosu. Letos bodo prvič tekmovale tudi ženske, ki se bodo pomerile posamezno v šahu, streljanju in krosu.
Za tekmovanja se je doslej prijavilo 16 delovnih kolektivov iz Kopra, Izole in Pirana, Odziv ni najboljši, saj je komisija za šport poslala razpis za igre 92 sindikalnim podružnicam.
Kaže, da zlasti v manjših kolektivih ne zmorejo sestaviti primernih ekip, vendar to ne bi smela biti ovira, ker pravila dovoljujejo tudi združevanje ekip iz različnih kolektivov, tistih, ki imajo manj kot 50 članov.
Delavske športne igre bodo dobile v obalnih občinah letos tudi širši obseg. Reprezentance, ki bodo namreč sestavljene iz najboljših tekmovalcev iz Izole, Kopra in Pirana, se bodo pomerile še z ustreznimi ekipami iz M odene. Ta tekmovanja bodo konec maja letos v M odeni. V načrtu so tudi srečanja z gori« škimi sindikalnimi ekipami.
S. K.
1	i
•	V NOVEM MESTU
V ponedeljek dopoldne (8. maja) so se v Novem mestu začele letošnje delavske športne igre novomeške občine, ki jih je v sodelovanju z Zvezo za telesno kulturo in Športnim društvom pripravil občinski sindikalni svet v Novem mestu. Člani sindikalnih podružnic se bodo letos pomerili v 11 disciplinah. Za letošnje delavske športne igre se je prijavilo 26 sindikalnih podružnic, to je pet več kot lani. Sodelovalo bo okoli 1000 članov delovnih kolektivov. Največ zanimanja je za streljanje, namizni tenis, kegljanje itn. Najštevflneje pa bodo zastopane sindikalne podružnice iz tovarne zdravil »KRKA«, gradbenega podjetja »PIONIR«, Industrije motornih vozil, lesnega ‘kombinata »NOVOLES« in tekstilne tovarne »NOVOTEKS«. Igre so razdelili na spomladanski in jesenski del. končane pa bodo 29, oktobra — na novomeški občinski praznik.	R. Š. ,
VNAAAAČAAAAAA/W\/'AAAAWAA/WWWVVV\AčAAA/VWWW^VW\AAiX
El
nama
LJUBLJANA
V BLAGOVNICI > STANOVANJSKO OPREMO NAMA. VVOLFOVA I NA IZBIRO	/
V L NADSTROPJU:
•	posteljno perilo, prešite in volnene odeje
•	dekorativno blage
•	serviete, prti, brisače
•	preproge, tekači, obloge tal. zavese
•	gospodinjski aparata, hladilniki, štedilniki, sesalci, lo-ščilci. mešaJcI. bojlerjl
•	radio aparati, televizorji, gramofoni, magnetofoni, tran-slstorji, radijske In TV antene
•	svetilke: Stropne, stenske, n-mizne. stoieče
Nakup pohištva In gospodinjskih aparatov tudi na potrošniški kredit — 10-odstotni popust pri plačilu i devizami
LJUBLJANA
nama
OB USTANOVITVI SINDIKALNEGA ŠPORTNEGA DRUŠTVA NOVOLES
I
Razvedrilo v prvem planu
Sindikalne športne igre lma-lo v Novem mestu že bogato tradicijo, iz leta v leto raste število nastopajočih, iz leta v leto sodeluje na igrah večje število delovnih organizacij, tako da v Novem mestu skoraj ni več delovnega kolektiva, ki se ne bi udeleževal sindikalnih športnih ger vsaj v eni tekmovalni panogi.
Nekateri novomeški kolektivi imajo že vrsto let zelo dobro irganlzirnna svoja športna društva. Prav ta podjetja, kot na orimer SGP Pionir ali Novo-feks, so imela doslej tudi največ uspehov na omenjenih sindikalnih športnih igrah. Za No-mles, ki je po številu najmočnejši kolektiv v Novem mestu, pa moramo reči, da vse do pre-
teklega leta ni bilo pravega interesa za športno aktivnost zaposlenih. Šele v preteklem letu so zabeležili člani te delovne organizacije prvič vidnejše uspehe na novomeških sindikalnih športnih igrah. Dobro so se odrezali v odbojki, namiznem tenisu, pa tudi v končni uvrstitvi so zavzeli dokaj solidno 6. mesto. Vsekakor pa bi bil rezultat lahko še mnogo ugodnejši, trdijo delavci v Novolesu, če bi nastopali nekoliko bolj organizirano ...
Da bi poživili športno dejavnost. so nedavno ustanovili delavci svoje Sindikalno športno društvo Novoles, v katerega na.i bi bilo vključeno čimvečje število čVmov kolektiva, saj ima gotovo vsakdo veselje vsaj do
ene izmed tekmovalnih panog, ki so na sporedu sindikalnih športnih iger. Ker pa ni namen novoustanovljenega ' športnega društva le vzgoja tekmovalcev, temveč v prvi vrsti skrb za oddih in rekreacijo vseh zaposlenih. so že ob ustanovitvi izdelali člani društva anketo, ki naj bi ugotovila, kakšen interes nrsvzaprav vlada med delavci za društvo samo in njegovo delo. Anketa je pokazala, da je inte- , res za ustanovitev dhištva zadovoljiv, saj je pripravljeno sodelovati v različnih športnih panogah 13.55 c/o vseh zaposlenih. Anketa ie še pokazala, da vlada med delavci največji inte-res z.a kegljanje, streljanje, odbojko, balinanje in atletiko.
Vam nudi moden asortiment konfekcije, galanterije in metražnega blaga
modna hiša
LJUBLJANA — MA RIB O R
PRODAJNI SERVIS
Kako gospodarimo

lllip!llllll!lll!ll!i;illl!ll!ll!lllllil|l
| »Težko mi je priznati,-« je v | moji prisotnosti izjavit tov. | Sonc, direktor Papirnice Ko-| ličevo, direktorju Kartonažne | tovarne v Ljubljani tov. Zu-| pančiču. »toda vi postajate | "rusnično boljši kot mi.«
| V Kartonažni tovarni se je | skupaj s komercialnim direk-| tor jem mudil zaradi naročil za | mesec junij. Papirnica Količevi vo prosi za naročila.
i Se pred nedavnim pa je ] Kartonažna tovarna prosjačila | v Količevem za karton ...
I Položaj teh dveh tovarn se \ je spremenil za 180 stopinj. To l ' spremembo direktorja različno 1 razlagata.
trgu vedno teže pokriva zaradi ugodnosti, ki jih imajo izvozniki kartona.
MALA TRIBUNA
PROIZVAJALCEV O PROBLEMIH VKLJUČEVANJA NA MEDNARODNI TRG
»KRIVE SO CARINSKE KARIERE«
pravi tov. Sonc. »Pri izvozu v Italijo moramo cene kartona
Časi
»V CENI NI RAZLIKE,«
pravi direktor Kartonažne tovarne tov. Zupančič, »je pa bistvena razlika v kakovosti med italijanskim in količev-skim kartonom. Italijanski je veliko boljši. Iz kvalitetnega kartona lahko d.elavka naredi v eni izmeni 30.000 škatel, iz slabega pa včasih samo osem tisoč... Po 8 do 10 košar pokvarjene embalaže odnese v kanal, če je karton slab. Produktivnost je brez njene krivde minimalna, prav tako dohodek podjetja. Ko smo prvič preizkusili italijanski karton, je delavka v eni izmeni naredila 25.000 škatel, izmeta pa je bilo samo za eno košaro . . . Potemtakem ni primarno vprašanje cene, ampak vprašanje kakovosti, ki se ji Papirnica Količevo najbrž ni dovolj posvečala zaradi dosedanjega izredno konjunktur nega
Davek na račun finalistov
Razpravlja Viktor Bertoncelj, generalni direktor tovarne obutve Planika v Kranju
Vsekakor pomeni intenzivnejši izvoz enega od osnovnih problemov rasti industrijske proizvodnje, ki pa ga bomo rešili le v povezanosti proizvodnih in trgovinskih delovnih organizacij, v prvi vrsti pa z intenzivnejšim neposrednim vključevanjem proizvodnih delovnih organizacij na področje zunanje trgovinske menjave. To bo seveda pripomoglo k razvijanju smotrne delitve dela na domačih tleh in obenem k smotrnejšemu vključevanju na mednarodni trg.
Ob vezavi uvoza na izvoz se je struktura industrijskega izvoza zelo spremenila in z njo vred udeležba posameznih panog v našem izvozu. Tako presegajo v zadnjem času povprečni indeks industrijskega izvoza predvsem barvasta metalurgija, elektro industrija, lesna, papirna, usnjarska in grafična industrija. Kljub vsemu pa ovira intenzivnejše vključevanje na mednarodni trg še vrsta zadev', ki spravljajo naše proizvajalce v slabo voljo. Ta vprašanja pa so obenem tudi glavna tema naše nove MALE TRIBUNE in današnjega razgovora z Viktorjem Bertoncljem, generalnim direktorjem kranjske Planike
dosegajo tudi do 50 tisoč parov čevljev. Kako se nam izplačajo velike serije, pove med drugim že podatek, da nas velja samo priprava za proizvodnjo enega samega modela čevljev milijon 500 tisoč starih dinarjev in medtem ko je serija 5000 parov za naše domače tržišče že na moč velika, lahko prodamo na vzhod tudi do 10-krat večje serije.. ■* »Znano je, da ima Planika lepo perspektivo tudi v H' cenčni proizvodnji. Kako komentirate to trditev?«
se spreminjajo
1
|’ znižati za 29 °/o, ker mora ku-| pec plačati poleg 13 % različ-| nih davščin še 16 % carine. Ti | dodatni stroški ne smejo bre-I meniti prodajne cene, italijan-| s ki kupec jih ni voljan sam | pokriti in... primorani smo 1 izvažati z zgubo. Hkrati Itali-| ja premira svoje izvoznike 1 .kartona, naša uvozna carina I pa je za odjemalce zelo ugod-| .na; plačajo je samo 8 %. Če bi l Jugoslavija postavila enako i carinsko bariero za uvoz kar-\ , tona, kakor so jo postavili Ita-| lijani, ga naši embalažarji ne j bi uvažali, ker bi bil predrag. | Premije, ki jih daje Italija iz-I voznikom kartona, in naše j ugodne uvozne carine omogo-' čajo, da dobi Kartonažna to-■ varna kilogram italijanskega kartona za 210 dinarjev, med-| tem, ko stane v Italiji enaka.
količina 130 do 195 lir oziro-i ma 260, do 390 dinarjev.
Zaradi tega smo primorani naš karton ceneje prodajati, kot nam dovoljujejo odobrene : cene, pa ga še težko prodamo«
Količevo 94-odstotno izkorišča stroje in po direktorjevem mnenju ne more produktivnosti znatneje povečati, da bi laže preneslo carinsko breme pri izvozu Izvažati mora. ker potrebuje devize, izvozno zgu-
in dolgo monopolnega položaja. Dolga leta smo morali malo manj kot moledovati za karton v Količevem Bili smo zadovoljni z. vsem, kar smo dobili. Odkar lahko kupimo devize in uvažamo, se je naš položaj bistveno spremenil. Uvozniki nam nudijo tudi širok asortiment, tako da laže ustrežemo tudi povečanim estetskim zahtevam kupcev.«
»V letošnjem prvem tromesečju smo izvozili za 950 tisoč dolarjev in menimo, da zaenkrat ni bojazni, da ne bj dosegli predvidenega programa izvoza, ki znaša 2 milijona dolarjev,« meni tovariš Viktor Bertoncelj. »V prvih treh mesecih smo namreč lepo presegli predvideni pro-' gram proizvodnje .. .«
»Večletni povpreček izvoza Planike znaša blizu 35 % njene celotne proizvodnje. Kakšen odstotek izvoza pa predvideva letošnji plan?«
Papirnica Količevo se namerava sedaj močneje posvetiti kvaliteti kartonov. Predvsem premazom. V ta namen bo delno rekonstruirala kanonski stroj.
Toda čas hiti...
Poleg tujih konkurentov jo pričenja ogrožati moderna tovarna kartona Umka v Beogradu, opremljena z elektronskimi napravami za kontrolo kakovosti, ki želi prodreti tudi na slovensko , tržišče.
Papirnica Količevo, ki je netkdnj domače kupce nagovarjala, naj karton uvažajo, ker ni zmogla vseh naročil, pošilja zdaj svoje predstavnike h kupcem z vprašanjem, kaj žele od njih čez kak mesec.
Časi se spreminjajo.
MARIOLA KOBAL
bo pa s prodajo na domačem
nill!llllli!llll!l!lll!llll!ll!!i!!l!ll!llillllll!lll!IIIII!!!llllllllll!l!!!!l|||||||||ll!!!!!!!il!llllillll!llll!!llli!lllll!!l!llllllllil!!!!lll!!!!!!!lll!!lilll!!llllllllllllllllll!lllllll!lll!!lllll!!llli'l!'lllil‘l!IIIIIB
»Računamo, da bomo izvozili približno. 40 % celotne svoje proizvodnje, v večini seveda usnjenih izdelkov. Izvažamo v obe Nemčiji, Skandinavijo, Kanado in Sovjetsko zvezo. Skratka. glede na našo kvaliteto ni bojazni, da bi izgubili dosedanje kupce na mednarodnem trgu. Naša prizadevanja so celo usmerjena v povečevanje izvoza . . .«
»Na nedavnem mednarodnem velesejmu v Leipzigu je dobila vaša delovna organizacija za svoje izdelke visoko priznanje. Pohvale žanjete malodane na vsakem koraku, proizvodnja poteka po predvidenem planu, pa se kljub temu ne morete pohvaliti s posebno visokimi osebnimi dohodki...«
»Do' nedavno 'so bili naši prejemki med najskromnejšimi v industriji naše občine. Vendar so se razmere v zadnjem času le nekoliko obrnile nam v prid. Računamo, da bomo dosegli v letošnjem letu y povprečju vsaj 75 tisočakov na mesec, s čimer se bomo uvrstili med srednje dobro plačane proizvajalce
kranjske občine. Če bi bili v celoti odvisni le sami od sebe, potlej sem prepričan, da bi bile razmere malce drugačne. Gre pa za vrsto pojavov, ob katerih smo povsem brez moči .. .«
»Imate v mislih povečan izvoz usnja in s tem težave z nabavo reprodukcijskega materiala?«
»Med drugim tudi to. Znano je, da je na primer samo v lanskem prvem polletju narasel izvoz usnja kar za 50 % v primerjavi s prejšnjim letom. Tako visoko povečanje izvoza pa je nujno vplivalo na poslabšanje oskrbe domače predelovalne industrije tako v izbiri usnja kot v kvaliteti. Pri tem pa so v industriji obutve zaradi močnejše preusmeritve izvoza na zahtevno zahodno tržišče še narasle njene potrebe po pestrejšem izboru usnja. V tem primeru pa se srečamo z novim problemom./ pravzaprav s posledicami pomanjkljivega sodelovanja med usnjarnami in predelovalno industrijo, ki je še slabše zlasti ob sedanjem deviznem režimu z vezavo uvoz—izvoz. Skratka, vprašanje kvalitete usnja in njegove
cene je za nas finaliste še vedno zelo kritično. Konjunktura usnja je usnjarje, po domače povedano, zelo pokvarila, davek pa plačujemo vsi finalisti. Za reprodukcijske materiale najnižje .kvalitete moramo plačevati najvišje cene, z uvozom pa si v tem primeru ne moremo kaj dosti pomagati, ker so uvozne dajatve previsoke . . .«
»Izvažate torej tudi vi z
izgubo?«
»Nikakor ne, toda glede na omenjena dejstva, visoke uvozne carine evropske gospodarske skupnosti in recesijo na zahodnem tržišču, cene naših proizvodov niso povsem v skladu s stroški proizvodnje. Zaradi recesije na zahodnem trgu so se ponovno znižale cene našim artiklom, kar pa lahko sprejmemo le tako, da se enostavno sprijaznimo z dejstvi. Zaradi vsega tega izvažamo torej na zahod le s proizvodno ceno, medtem ko je izvoz na vzhod za nas precej rentabiinej-ši. Vendar nam tudi pri izvozu na vzhod pobere državna politika del dobička, saj nam vrže dolar le 1100 dinarjev. Pomagamo si z ogromnimi serijami, ki
»Z nemško firmo Addidas smo sklenili tako imenovano ,Know-how‘ pogodbo. Skratka, kupili smo licenco in v letošnjem letu pričeli izdelovati tako za domači trg kot za izvoz 18 različnih modelov športne obutve. S tem smo želeli naše proizvodne trakove racionalnejše izkoristiti in seveda s tem vplivati tudi na naše gospodarjenje. Ker pa je pri proizvodnji te obutve kvaliteta še večjega pomena kot pri proizvodnji standardnih artiklov, so problemi, ki sem jih malo prej omenil, še bolj pereči. Je pač tako: kvaliteta izdelkov je odvisna v prvi vrsti od reprodukcijskega materiala.* »Kaj torej menite o perspektivi vključevanja usnjar-jev-finalistov na mednarodni trg?«
»Glede na precejšnje število proizvajalcev obutve na domačih tleh in s tem čedalje hujšo konkurenco, sj bomo morali v bodoče še bolj prizadevati, da obdržimo zunanji trg in svojo udeležbo na njem še povečamo. Ker pa vsi ne moremo izvažati, bo potrebna selekcija, ki pa naj jo zagotovi sprostitev cen od surovin do gotovih proizvodov.«
A. ULAGA
Delovnim organizacijam omogočimo
uresničevanje naprednih Mej
Nagradno žreban je
ZA VLAGATELJE VEZANIH HRANILNIH VLOG -VLOG STANOVANJSKIH IN KMETIJSKIH VARČEVALCEV
NAD 50 NAGRAD
1 OSEBNI AVTOMOBIL »NSU PRETIŠ 119-I ROČNA MOTORNA KOSILNICA BCS
10
10
10
3 MOTORNA KOLESA -NSU PRETIŠ - PRIMA 3-1 MONTAŽNA GARAŽA 1 OBRAČALNIK ZA SENO — ZGRABLJALNIK 1 ROČNA MOTORNA ŠKROPILNICA MAGNETOFONOV SEDEŽNIH GARNITUR ZA TABORJENJE DALJNOGLEDOV KINOPROJEKTORJEV GARNITUR
PRIROČNEGA ORODJA
S posojilom od 80—500 % na privarčevano vsoto
do stanovanja
Vezane hranilne vloge
vam prinašajo višje obresti in lepe nagrade
Za napredek kmetijstva vam nudimo na privarčevano vsoto od 50—200 % posojila
OD L JANUARJA 1967 DALJE LAHKO VLAGATE IN VEZETE SVOJE PRIHRANKE PRI VSEH POŠTAH NA PODROČJU KREDITNE BANKE IN HRANILNICE LJUBLJANA
NAVADNO HRANILNO VLOGO LAHKO SPREMENITE	KREDITNA BANKA IN HRANILNICA	
V VEZANO	LJUBLJANA	
(Nadaljevanje s 1. strani)
milijonov novih dinarjev ali 4981 milijonov več kot pred revalorizacijo. To pa ne pomeni le tega, da podjetja razpolagajo s toliko večjimi sredstvi, pač pa gre tudi za očiten premik v krepitvi sredstev delovnih organizacij.
V Tem podatkom moram dodati še nekaj številk o novih, to je sedanjih obdavčitvah poslovnega sklada podjetij. Kakor je znano, se je stopnja obdavčenja znižala od 4 na 3,5 %, oziroma od 2 na 1,7 %. To pomeni, da je poslovni sklad — različno ' po panogah — obdavčen po stopnji, ki je od 12,5 do 15 % nižja kot pred revalorizacijo. Ker pa se je dejanska vrednost osnovnih sredstev po revalorizaciji povečala za 44 %, je gospodarstvo navzlic nižji stopnji vseeno precej bolj obremenjeno. Tako industrija v povprečju plačuje za 29 %, elektrogospodarstvo pa kar za 51 % višje obresti od poslovnega sklada.
Če naj zdaj povem še svoje mnenje o konkretni praksi, bi rad poudaril predvsem to, da številke presenečajo v ugodnem pomenu besede. Osnovna sredstva očitno niso podcenjena, ampak so dokaj realno ocenjena. Po prvotnih izračunih smo namreč pričakovali, da se bodo v podjetjih odločali za nižje ali celo najnižje koeficiente revalorizacije, da bi se tako izognili plačevanju novih družbenih obveznosti. Bistveno povečana amortizacija in možnost svobodnejših poslovnih odločitev jim očitno odtehta večje davščine.«
»Vaša ocena revalorizacije je zelo ugodna in spodbudna za naše gospodarstvo. Ali to pomeni, da se je po revalorizaciji bistveno izenačil tudi položaj posameznih gospodarskih panog?«
»Na splošno smo res lahko zadovoljni s potekom in rezultati revalorizacije. Podrobnejša analiza omenjenih podatkov žal opozori tudi na več zelo zaskrbljujočih dejstev.
Visoke stopnje revalorizacije so se na primer poslužili zlasti v tistih delovnih organizacijah, ki razpolagajo z dragimi osnovnimi sredstvi in katerih gospodarski položaj na trgu je ugoden ali celo monopolen. Torej so tako storili povsod tam, kjer lahko bolj ali manj zanesljivo računajo, da bodo povečano breme brez večjih težav prevalili na svoje odjemalce, oziroma na družbo kot celoto. Značilen primer je elektrogospodarstvo. V nekaj manjši meri to velja tudi za industrijo nafte.
Kakor veste, je odgovornost elektrogospodarstva do potrošnikov zelo majhna. Zato ob monopolnem položaju elektrogospodarstvo še vedno računa, da bo vse efekte revalorizacije zlahka preneslo na cene. Povečano ceno pa naj bi plačali tisti, ki po zakonu tako ali tako morajo oročati 2,5 % od lastnih investicij za potrebe razširjene reprodukcije v elektrogospodarstvu. Na račun tako oročenih sredstev se seveda tudi povečujejo anuitete, ki jih mora vračati elektrogospodarstvo. Kaj je lažjega kot tudi to zaračunati svojim odjemalcem? To hkrati pomeni, da gospodarstvo plačuje davek tudi na tisti svoj denar, ki ga po zakonu mora vlagati v razvoj elektrogospodarstva. Pri tem pa se vsi zavedamo, da smo z zakoni o obveznem oročanju sredstev elektrogospodarstvu praktično odvzeli značaj gospodarske dejavnosti in tako zelo zmanjšali njihov lastni interes za dobro gospodarjenje.
Prepričan pa sem, da je ta primer dovolj značilen, da ob njem nekaj stvari zelo jasno povem. Ni in ne more biti v interesu preostalega gospodarstva, da ima elektrogospodarstvo v naši družbi tako izjemen položaj. Zaradi tega r enim, da razširjena repror’ xcija ne more biti samo v . istojnosti elektro-gospodar«1 .a. Po mojem mnenju bi skrb za razširjeno reproduk--'orej za nove elektrarne in ečje količine razpoložljive ‘i je morale pr. vzeti skupine zainteresiranih potrošnikov
in bank. Skozi lastninski vpliv in kapitalne odnose bi ta vprašanja ' nedvomno lahko urejali’ da ne bi bilo prav vse odvisno od države in predpisov, ki ji*1 njeni organi sprejemajo. N 3" tančno tako pa je danes.«
»Za zaključek še tole: čemu. kateri stvari ob revalorizaciji prisojate največji pomen?«
»Revalorizacija pomeni tudi bolj realno obravnavanje am°f tizacije kot stroška. Po približnih podatkih pa podjetja leto*
, razpolagajo s polovico višjo amortizacijo kot lani. To severi3 še nič ne pomeni, če ni reali z3' cije, če ni prodaje na trgu. Raj voj in modernizacija podjetij torej prihajata v neposredno odvisnost od njihove poslovne P°' iitike, ne pa od instrumente'.' kot je bilo doslej. Ob ustrezn1 poslovni politiki. pa v načel3 vsako podjetje lahko za goto y prodajo svojih izdelkov, s tel*1 dejansko obračuna amortizacij3 in jo vloži nazaj v modernizacijo opreme in drugih osnovni* sredstev.	■	•'
Zal je v tem trenutku tezk3 odgovoriti na vprašanje, kak pretrgati verigo medsebojne"3 zadolževanja, da bi dobri gosp0' dar ji prišli do sredstev na svojih žiro računih irvs tem lahA^ med drugim uresničevali sV°J načrte za modernizacijo. Fr°-blem pa je v tem. da je d°s®e danji način izvajanja restrikcij
Irvorl i	onol.-A •! r-i -T/il
kreditov enako in zelo priz3-3.
vsa podjetja. To se ne bi zg°'
' oc» t-Hvujtrujct. x u sc ne ui
lo, če bi do gospodarskih OL'8a3tj
zacij, kj ne morejo plačev"1
svojih obveznosti, zavzeli enak3
stališče kot do posameznika.
se znajde v enakem položaj g Urediti in izpopolniti torej veA, naš sistem gospodarjenja z nar jem; preprečiti, da bi kdL s
koli nekaznovano razpolagal ^ tujim denarjem in hkrati P°za ljal na plačevanje svojih ob*.^ n osti. Če naj zagotovimo mo*u , nizacijo in intenzivno gosp0 1 a jenje. je taka pot edino m°
in tudi nujna.	r3-
Res pa ie. da vseh teh vJ^ore
sanj gosp a-rstvo samo nčLtz aR razrešiti.« MILAN GOVEK^
Izobraževanje in hultura
^PTS O MLADIH KMEČKIH PROIZVAJALCIH V SENTJURSKT OBČINI
Kako že pravi tista — »Neumen kmet ima debel krompir«
^SLEJ JE DVOLETNO ŠOLANJE ZA MLADE KMEČKE PROIZVAJALCE, KI GA ORGANIZIRA ŠENTJURSKA DELAVSKA UNIVERZA, KONČALO NAD 150 FANTOV IN DEKLET
STANKO JASENEK in njegov oče iz Dramelj se ondan na domači kmetiji nista sporekla kar tako.
Oče je trdil, da bo po starem gnojil zemljo.
Sin pa mu je nasprotoval, češ da je to že zastarela metoda. Očetu je dokazal, da se bolj splača gnojiti zemljo z umetnimi gnojili, da bo pridelek boljši.
Stanko Jasenek je tako komaj »zlomil« očeta.
Zemljo sta pognojila z umetnimi gnojili.
In še na marsikateri kmetiji v šentjurski občini, kjer se več kot polovica prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, se je zgodilo tako.
PRODOR MLADIH
Takšne pobude mladih krnečih proizvajalcev v šentjurski ^činl pa niso priplavale »po ^lli juhi«, kot običajno pravi-«io.
Znanje o sodobni kmetijski ^bizvodnji so si mladi fantje *« dekleta pridobili v dvoletni ^etijski šoli, ki jo je organizirala domača Delavska uni-v&rza.
»Pobuda za izobraževanje Vladih kmečkih proizvajalcev je ** pred tremi leti prišla s krajne skupnosti v Ponikvi,« pripoveduje LUDVIK MASTNAK, Predsednik občinskega mladin-'kegg komiteja in uslužbenec jurske Delavske univerze, ‘lakrat smo v enoletni šoli pricvili 42 mladih kmečkih prodajalcev, po večini fantov in ^klet, ki so ostali doma na Jetiji. Uspeh te prve šole je ^'1 tolikšen in pritisk na De-*«Vsko univerzo takšen, da s/mo v naslednji izobraževalni sezoni ®85—1966 organizirali prvi semester dvoletne šole za izobra-^vanje mladih kmečkih proizvajalcev ...«
Po besedah IVANA JAGRA, honorarnega upravnika Šentjurje delavske univerze, sicer pa Stelja na domači osnovni šoli,
v okviru delavske univerze jganizirali pet oddelkov šole
za mlade kmečke proizvajalce, in sicer v Dramljah, Dobju, Pla-
nini, Šentvidu pri Planini in v Ponikvi pri Grobelnem.
»Dvoletno šolo je zdaj končalo nad 150 mladih kmetijcev,« še dodaja Ivan Jager. »Morda vas bo zanimalo, kakšno znanje so si mladi kmečki proizvajalci pridobili v šoli,« je kar sam nadaljeval, prav tako mlad upravnik Delavske univerze.
»Seveda, kar povejte!«
»Od strokovnih predmetov smo največ časa posvetili živinoreji, saj se polovica kmečkega prebivalstva v naši občini ukvarja prav s to panogo, potem je bilo na vrsti poljedelstvo, sad-
WV^AAAAAAAAryVV7^AAA/✓W^/SAAAAAAA/vW^^AAAr/^^A/V^A/WV^A^Ar^.
Koristno s prijetnim
S
entjurska Delavska univerza, ki jo ob pomoči številnih sodelavcev vodita Ivan Jager in Ludvik Mastnak skrbi mimo strokovnega izobraževanja
Pomlad v sadovnjaku in vinogradu
mladih kmečkih proizvajalcev tudi za splošno izobraževanje kmečke mladine v občini.
Na obeh zadnjih poučnih ekskurzijah po končani šoli za mlade kmečke proizvajalce, so si mladi kmetijci mimo sodobne proizvodnje na družbenih kmetijskih posestvih, bodisi v Slovenskih goricah ali na Dolenjskem, ogledali tudi kulturno zgodovinske in turistične zanimivosti teh krajev.
Skratka, združili so koristno s prijetnim.
Se posebej je bil zanimiv izlet na Dolenjsko.
V Brežicah so si mladinke in mladinci ob sodobni vrtnariji na Čatežu ogledali tudi muzej v brežiškem gradu z znamt>nitdrviteško dvorano. Z avtobusi sp se -potegniti- tudi e Pleterje, kjer so si z zanimanjem ogledali bogato knjižnico tega kartuzijanskega samostana, potem nekatere celice, kjer so bili med vojno skriti partizani in slednjič so si ogledali znamenito uro na dvorišču, ki hkrati kaže čas na vsem svetu. Za konec prijetnega (zleta mladih šentjurskih kmetijcev pa so se ustavili Še .t> KOr stahjevici na Dolenjskem, si ogledali grad. Formo, uiti9 in nazadnje še kostanjeviško Vinsko klet, kjer So pokusili pravi cviček.
Spoznavanje slovenske kulture in zgodovine n a omenjenih izletih pa ni edina oblika, ki jo goji šentjurska Delavska univerza, marveč organizira o teh znamenitostih tudi redna predavanja in kino predstave skoraj po vseh vaseh šentjurske občine.
Zanimanje za tovrstna predavanja je tako pri starejših kot pri mladih izredno peliko. In nemalokrat se zgodi, la je prostor ali v Ponikvi, ali v Dramljah, ali v Dobju ori Planini premajhen, da bi vsi, ki so prišli na predavanje. slišali besedo o tem, ali o onem slovenskem kulturnozgodovinskem dogodku.	M. Z.

jarstvo, travništvo, vinogradništvo, vrtnarstvo, veterinarstvo, kmetijsko strojništvo, gospodinjstvo ... vsega skupaj nad 160 ur predavanj v enem letu..,«
»Mladim kmečkim proizvajalcem pa so predavali sami priznani kmetijski strokovnjaki, bodisi s šentjurske kmetijske šole, ali z domačega kmetijske-da kombinata,« je kar sam' povzel besedo Ludvik Mastnak,
Pa Še dodajmo, da je Delavska univerza po vsakem semestru pripravila za slušatelje poučni ekskurziji. Prvo leto so mladi kmetijci obiskali Slovenske gorice, drugo leto pa Dolenjsko, kjer so si v Krškem, Brežicah in v Novem mestu Ogledali družbena kmetijska posestva in sodobno kmetijsko proizvodnjo na teh posestvih.
KOLIKO VELJA TAKSNO IZOBRAŽEVANJE?
Takšno izobraževanje mladih kmečkih proizvajalcev v šentjurski občini je veljalo presenetljivo malo. V obeh minulih Izobraževalnih sezonah so potrošili zanj komaj 2,600.000 S-din.
Za denar pa kljub skromni številki za obe »šolski« leti vseeno ni bilo lahko.
»Prvo leto nam je na pomoč deloma priskočil kmetijski sklad pri občinski skupščini In šentjurski kmetijski kombinat,« je pojasnil Ludvik Mastnak. »Na-
slednje leto pa se je zelo izkazal celjski zavod za zaposlovanje, ki nam je pomagal kar s 700.000 S-din. Veste, celjski zavod za zaposlovanje je zelo zainteresiran, da čim več kmečke mladine ostane doma na kmetijah, tovarne pa. da zaposlujejo čimveč Ostale mladine ...«
In prav je tako!
Ob vsem morda malce moti samo nekaj, in s/icer to, da se z denarno pomočjo za šolanje mladih kmečkih proizvajalcev ni še bolj izkazal domači kmetijski kombinat, za katerega pravzaprav Šentjurska Delavska univerza šola mlade kooperante.,,
OCE JE ČASTNO PRENESEL »PORAŽ«
Stanko Jasenek in njegov oče, oba iz Dramelj, se torej nista sporekla zaman.
Sin je »zmagal«. Oče pa je častno prenesel »poraz«, In ta očetov »poraz« je obema prinesel koristi.
A ne samo na Jasen ko vi kmetiji. Tudi na drugih kmetijah v Šentjurski občini so vse boli',| zadovoljni potem, kb so njihovi otroci končali šolanje na Delavski univerzi. Rezultati pridobljenega teoretičnega znanja v šoli se že kažejo tudi v praksi.
Po izjavi inženirja JOŽETA BUCERJA, k/l skrbi za kooperantske odnose pri šentjurskem kmetijskem kombinatu — mimogrede povedano, je kooperantov v šentjurski občini blizu 400 — se je prav na osnovi večjega spoznanja mladih kmetijcev o koristnost) umetnih gnojil, potrošnja le-teh v zadnjem času povečala za najmanj 30 do 50 odstotkov
»NI pa se povečala samo potrošnja umetnih gnojil,« pristavlja Ludvik Mastnak. »Kmetijski kombinat že opaža pri svojih kooperantih, da konkretno mladi kmetijci tudi vse bolj strokovno urejajo sadovnjake, jih čistijo , in obnavljajo...«
Kmetje, ki si zdaj pridobivajo znanje o kmetijski proizvodnji od svojih otrok, pa v zadnjem času pošiljajo v kombinat na kooperantske sestanke kar svoje sinove In hčere.
»Kar oni, ki res več znajo, naj se pogovarjajo s kombtna-tovimi strokovnjaki, kaj bi bilo
potrebno' Se storiti na naši zemlji, da bomo še več pridelali,« pravijo.
MILAN ŽIVKOVIC
ill!|!!l!ll!l!ll!llll!!l!lllllll!!!!l!ll!l>!!l!i!llllllllll!lll!!!!!llil!!l!!llll!!!lll!ll!l!lllllll!lll!!!!llllll!l!llll!lllllllll!!!llll!!>lllll!!l!IUI!l!llll!!!!!!ll!!!!!!lll!!ll!l|ll!!l!!IIIIII!!!IIIIIHBIUIIl!M
Samoupravljanje j in znanje
Pogovori o potrebnem znanju vseh zapo- | slenih in še posebno predlogi o tem, da bi morda kazalo s predpisi določiti tudi minimalno potrebno znanje, ki ga mora imeti zaposleni na določenih, vendar posamičnih delovnih mestih, so sprožili polemiko o »samoupravnih pravicah«.
Mnenja so različna. Predvsem tisti, ki bi jih taka obvezna določila o potrebnem minimalnem dejanskem in formalno pridobljenem znanju in ustrezni delovni praksi »prizadela«, menijo, da bi bilo to omejevanje samoupravnih pravic in vmešavanje v notranje odnose posamične delovne organizacije. Zato je umestno vprašanje, ali je družbeno normiranje potrebnega znanja resnično v nasprotju s samoupravnimi pravicami delovnih kolektivov.
Predvsem gre tudi v tem primeru za relativno pravice. Torej pravico, ki jo omejuje zahtevnost dela. delovno mesto samo po sebi. Pravica do dela je povsem relativna takrat, ko gre za konkretno delo in je pravica do dela na sploh le še splošno načelo. Tako omejevanje pravice do dela s konkretnim znanjem ni le splošna praksa vseh delovnih organizacij (šola išče učitelja, bolnišnica zdravnika in ne kogarkoli, tovarna električarja, kovača, usnjar« ja itd. itd.) marveč celo nujnost, ki jo pogojuje tudi sistem nagrajevanja po delu. In za ta dela. s povsem jasnimi minimalnimi obveznimi znanji ni nihče trdil, da pomenijo omejevanje samoupravnih pravic. Sicer pa zakaj potemtakem 56 odstotkov statutov delovnih organizacij določa, da je »pravica zaposlenega, da dela na delovnem mestu, ki ustreza sposobnostim zaposlenega«, če ne zato, ker je jasno, da konkretno delo zahteva konkretno usposobljenost. Tega ne spremeni dejstvo, da je znanje, ki ustreza delovnemu mestu, moč pridobiti na različne načine. Toda dejstvo je tudi. da se je moč za določena dela priučiti, da pa je za druga zahtevnejša dela (t. zv, vodilna delovna mesta) potrebna šola in še praksa,
Sklicevanje na ustavo, češ da je vsako družbeno poseganje na področje znanja omejevanje pravic, je prav tako vprašljivo po mojem pa tudi neustrezno. 9, člen Ustave govori o PRAVICI in DOLŽNOSTI delovnih ljudi, »da zagotavljajo in odločajo o svojem izobraževanju«. Ustava torej v najbolj širokem okviru daje možnost za to skrb, ki jo mnoge delovne organizacije upoštevajo, mnoge pa prav nič, Toda niti s tem določilom niti kje drugje pa nj rečeno, d/a samoupravljavci odločajo o profilu, o potrebnem znanju človeka na konkretnem delovnem presta, kajti profil, potrebno znan je opredel jujeta tehnologija in poslovnost delovne organizacije, ne pa subjektivna ali kolektivna odločitev (odločitev sama po sebi je tako ali tako šele oblika, ne pa tudi vsebina samouprave). Zahteva, da ima človek na določenem delovnem mestu konkretno znanje, pa četudi je normirano (predpisano). • ni potemtakem nobeno omejevanje samoupravnosti' ali celo vtikanje v tako Imenovane notranje zadeve.
Končno je pomembno ugotoviti, kdo so nosilci te reci dileme, ki ustvarjajo razpoloženje, da te zahteva, da človek nekaj zna, v nasprotju s samoupravnimi pravicami. Tisti, ki imajo potrebno znanje, delavci, k j znajo delati in so usposobljeni za konkretno delo Iz tega ne delajo problema. Še več, največ delavcev (46,6%) meni. da je osnovni problem realizacije reformnih prizadevanj v gospodarstvu trenutno »pomanjkanje dobrih strokovnjakov« in »neustrezna kadrovska zasedba« (22.9 %) na odgovornih in zahtevnih delovnih mestih (Mnenja delavcev Industrije in rudarstva SRS o družbeno ekonomski refocmi RSS sept. 1966). Ob takem razpoloženju je več ali manj jasno, kdo sl želi ABSOLUTNO svobodo na področju normiranja potrebnih znanj in komu je sklicevanje na »samoupravne pravice« ob edini možni RELATIVNI svobodi pri zasedbi delovnega mesta sploh potrebno, Trdim, da ne bo delavca, ki bi trdil, da je kršena njegova osnovna samoupravna pravica, če bomo terjali, da mora Imeti računovodja npr. v konkretni (pomeni odvisno od Števila zaposlenih, višine dohodka, vrednosti poslovnega sklada itd.) delovni organizaciji najmanj tako in tako znanje.
Seveda pa je iz PRAVICE, da človek dela tisto, kar. zna in za kar je usposobljen, potrebno dosledno izpeljati tudi DOLŽNOST. Statutov, kjer bi bila pravica o delu po sposobnostih Izpeljana do dolžnosti ZA VSE, ne le za del zaposlenih, pa je boli malo. Če je statutov, ki bi samoupravo na tem področju razumeti kot oravico in dolžnost, bolj malo. je toliko manj tega v praksi, ki zaostaja za normiranimi odnosi.
Dokler različni subjektivni vplivi (strukture) onemogočajo, da bi uveljavili za vsa dela načelo, da vsakdo dela tisto, za kar je usposobljen, je normiranje minimalnih zahtev lahko koristno. Slej ko prej pa bo odveč, ker bo kadrovska politika posledica ekonomske in ne narobe. Zadnjega ne moremo posplošiti, toda najbrž ni malo takih, za katere tako ostra kritika vendarle velja.
MITJA S VAB
			

Ali ste že kupili IV. ZVEZEK »SAMOUPRAVLJANJE«
knjigo, v kateri avtor tov. Stane Kavčič objavlja tudi doslej še neobjavljeno poglavje »Spremembe v rimskokatoliški cerkvi«
TUDI RUDARJI IZ LAŠKEGA VPRAŠUJEJO ZA PERSPEKTIVO




mu
*Tiia
BIK
.	' ;-"r v"
'MS


Zaradi izjemno težkih geoloških razmer in delovnih pogojev Rudnik rjavega premoga v Laškem bolj poznajo pod imenom Huda jama kot pa pod njegovim uradnim nazivom.
To bi lahko pomenilo posebno zanimivost, če v zadnjem času njihov rudnik ne bi postal dvakrat — huda jama:
• Z letno proizvodnjo okoli 120.000 ton namreč štejejo v spodnji konec skupine premogovnikov. Tako ne morejo računati na družbeno pomoč, obljubljeno sedmim, tako imenovanim perspektivnim rudnikom. Predvsem zaradi geoloških razmer so njihovi proizvodni stroški tud' precej visoki, vsekakor pa veliko višji, kot bi smeli biti, da bi si rudnik lahko ustvarjal solidno materialno osnovo. Tako ob šestih odstotkih dohodka, kolikor jim ga še ostaja za sklade, Rudnik rjavega premoga v Laškem lahko samo še životari.
Četudi bi imeli denar za modernizacijo proizvodnje, investicije ne bi bile rentabilne, ker so zaloge izčrpane. Ob zdaj znanih zalogah A in B skupine namreč lahko obratujejo v sedanjem obsegu najdlje še pet let. Čeprav se torej struktura energetskih virov v zadnjem času ne bi tako spreminjala v korist tekočih goriv, kakor se, bi rudarji iz Laškega vseeno bili pred resnim vprašanjem: kaj in kako bo z njihovo perspektivo. Tega niti najmanj ne omili dejstvo, da bi si po najnovejših raziskavah sodeč rudnik lahko podaljšal svoj obstanek še za nadaljnjih pet ali deset let.
Nič čudnega torej, če so po vsem tem v Laškem bolj zaskrbljeni, kot pa so bili kdajkoli v vsej stoletni zgodovini rudnika. Če za nič drugega, gre končno za to, kje naj bi se zaposlilo 580 rudarjev, ki bodo nekega dne ostali brez dela.
Kdaj in kako naj bi se to zgodilo, nihče ne ve. Najkasnej-ši možni rok smo sicer omenili. Lahko pa se to dogodi tudi v najkrajšem času, če bi se njihovi glavni kupci — predvsem industrijska podjetja iz najbližje okolice ter železnica — v večji meri usmerili na mazut in druga tekoča goriva. Čeprav nihče od njih tega ni določno izrazil, je vseeno zelo verjetno, da poznajo razmere pri svojem dobavitelju premoga, splošne razmere v premogovništvu in končno tudi primerjalni izračun ekonomičnosti posameznih energetskih virov. S tega zornega kota bi bila odločitev kupcev laškega premoga o zamenjavi na primer z mazutom ali nafto razumljiva in opravičljiva. Jasno pa je, da vse to negotovost in strah rudarjev iz Laškega samo še povečuje.
Odlomek iz pisma
Posredujemo odlomek iz pisma. ki ga je v imenu članov kolektiva Rudnika rjavega premoga Laško poslal tajnik njihove sindikalne podružnice Avgust Pinter:
»,V sedanjem težkem -položaju jugoslovanskega premogovništva si ne delamo nobenih utvar, da je za nas z dobro kvaliteto premoga irj celoletno prodano proizvodnjo že vse rešeno. Fo reformi je namreč postalo aktualno zapiranje manjših rudnikov in pomoč večjim v obliki kreditov. Temu ne mislimo ugovarjati. Najbrž pa smo pri tem že veliko zamudili... Vzporedno z obravnavanjem, kateri premogovnik je še potreben, bi morali iskati načrtno rešitev za tiste, ki naj izumrejo. Kakor veste, so dosedanje pobude rudarskih kolektivov za preusmeritev proizvodnje naletele na zelo zelo klavrno pomoč. Na primeru rudnika Senovo, o katerem je DE že pisala, je to še najbolj očitno.
S svojimi problemi smo delno seznanili odgovorne na občini. Dlje in više doslej nismo šli. Prepričani pa smo, da bi
nekdo izven okvirov našega rudnika moral vedeti in načrtno predvidevati konec vseh tako imenovanih neperspektivnih premogovnikov. Čeprav naša amortizacijska sredstva komaj zadoščajo za redno obnavljanje proizvodnih naprav, bi z njimi v daljšem razdobju in če bi imeli jasne perspektive, le lahko ustvarili, zgradili nekaj novega, donosnejšega:	tako bi
preusmerili proizvodnjo in zaposlili naše ljudi. O tem pa bi morala priti pobuda in jasna slika od republiških organov, kajti nočemo, da bi — kot že tolikokrat v naši državi — spet zraslo neko novo podjetje brez vsakih pravih perspektiv.
Vprašujemo se, kdo bo o tem razmišljal, ali smo za vse res sami odgovorni, da ne smemo in ne moremo pričakovati pomoči od nikoder? Ali to končno ni tudi ena izmed važnih nalog gospodarske zbornice? Zaenkrat vemo le to,, da je njihova članarina celo visoka. Morda tudi sindikat kot enotna delavska organizacija stoji preveč ob strani pri 'reševanju teh vprašanj, ki so splošno družbenega pomena.
Zavedamo se, da od družbe ne moremo dobiti ali pričakovati pomoči v obliki subvencioniranja nerentabilne proizvodnje premoga. Prav gotovo pa smo v razvoju našega gospodarstva tudi mi doprinesli svoj delež. Zato pa tudi v prihodnje pričakujemo vsak tolikšen kos kruha, kot ga zdaj imamo kot rudarji.«
Razpoloženje
Predsednik sindikata v rudniku v Laškem Oto Starc je v osebnem razgovoru še tole dodal o trenutnem razpoloženju v njihovem kolektivu:
»Ljudje so še kar mirni, čeprav smo jih pripravili na najhujše. Dogovorili smo se, da bi ob morebitnem zastoju v prodaji prešli na skrajšani delovni čas. Če bomo prebrodili poletne mesece, smo ,na varnem’ do naslednje pomladi. Potlej se bo vse spet ponovilo ... Vendar nas to ne sme uspavati, če se bomo morda srečno prekopali do naslednjega leta. Naš kolektiv je mlad, povprečna starost je komaj 35 let, Kam naj gremo v službe? Rudarjev nikjer ne potrebujejo. Se odpuščajo jih. Pri
nas se na srečo to še ni zgodilo in tudi osebne dohodke imamo v celoti izplačane, čeprav so nizki:	79.000 S-din v
povprečju lanskega leta.
Zaradi tega vsega želimo nasvet, pomoč, kaj naj sploh storimo. Ne bi se radi zaleteli, kot smo se na primer lani. Naš rudnik je namreč nadobzornega tipa, kar pomeni, da voda naravno odteka. Nameravali pa smo poglobiti izvozni jašek. Od rudnika Zabukovica, ki je šel v likvidacijo, smo kupili njihov izvozni stroj. Sto milijonov smo dali zanj. Zdaj pa stoji, ker smo na vsem lepem proglašeni za rudnik brez perspektive . . .«
Kopač Adolf Jazbinšek, ki dela na eni najboljših »številk« na polju Govce, je podobnih misli, ko pravi:
In še mnenje rudarja, ki ri želel povedati svojega imena:
»Mislim, da se tudi naši vodilni v podjetju premalo brigajo za nas. Razen dveh ali treh izmed njih, ki so še mlajši, gredo vsi ostali v pokoj v naslednjih nekaj letih. Dokler bodo oni čakali na pokoj, rudnik 3e ne bo propadel. Ampak prav to ni, da se moram s tem tolažiti!«
Kolikor je bilo mogoče preveriti, ima neimenovani rudar prav!
Na sredi in z druge strani
Ko smo obiskali rudarje v Laškem, je tajnik sindikata, sicer pa .varnostni, tehnik. Avgust Pinter, v razgovoru posebej poudaril, da je njihova največja napaka v tem, da že prej, kot
»Če bomo spravili v denar, kar tule ,nakraspljemo’. bom menda že dočakal penzion še v tem rudniku. Tukaj pa sem že od 1947. leta.«
»Ja, to je že res, samo doklej bomo lahko prodaj Mi naš premog, samo to bi jaz rad vedel,« je dodal njegov »kamerad« Alojz Sirk, tudi kopač. »To ni samo od nas odvisno ... Premog je že dober, ampak če se tisti, ki ga kupujejo, premislijo in začnejo kuriti tisto r.eč, no, kako se ji že reče, mislim tisti ,šmir’, potem bo hudo ...«
na primer Senovčani, niso udarili na plat zvona.
»Premalo smo storili' navzven,« je dejal. »Če bi že prej bolj glasno spregovorili* bi se zdaj nemara kdo le zganil in nam pomagal. V vašem časopisu sem prebral, da so senovski rudarji izsilili, da jih je obisttul sekretar za gospodarstvo in še nekaj drugih visokih funkcionarjev, da se na kraju samem pogovorijo, kako in kaj. Če bi bilo tudi pri nas tako, potem bi morda vedeli kaj več, kot vemo. Rudnik bi lahko začeli ,rav-
1
|
1
1
' lillffllll
V zbirki
RAFAELA ČRVA
INDIVIDUALNA MERILA DELA IN DELITEV OSEBNIH DOHODKOV V PRAKSI SLOVENSKIH INDUSTRIJSKIH PODJETIJ
Cena za izvod je 4,50 N-din.
Namen te knjižice je prikazati sisteme delitve osebnih dohodkov tridesetih večjih slovenskih industrijskih podjetij ter primerjati te sisteme s sistemi v gospodarsko razvitejših državah.
Knjižica bo v pomoč vsem delovnim organizacijam pri oblikovanju in izpopolnjevanju meril nagrajevanja. Brošuro žepnega formata naročite pri ČZP »Delavska enotnost«, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel. 310-033.
UPRAVA DE
llill!IIH|l||llllllllllll!!ll!ll!llll!illlllllCBIIIIIIIIIl!lllllllllll!lllllllllllllllllEIIIIIIIIII!llllll!llll!llllll!l!IIIIIIIIIIIIIIE
bati1, pa bi nam ostalo precej denarja od tistih 250 milijonov, kolikor imamo letno amortizacije na razpolago. V nekaj letih bi se nabral lep kupček. Z nečim novim bi torej lahko začeli brez večjega dolga ...«
Taksna samokritičnost, čeprav poštena in hvalevredna, vendarle precej otopi očitke in dejstva, zapisana v pismu, naslovljenem na naš naslov in deloma povzetem v začetku tega sestavka.
Rudarski kolektiv v Laškem se je namreč očitno precej zaprl sam vase. Res težko je komurkoli izven podjetja očitati, da se ne zmeni za njihove težave, ne da bi ga sploh prosili za posredovanje in pomoč. V odboru za premogovništvo, ki deluje v okviru sveta za energetiko Dri Gospodarski zbornici SR Slove: uje, so na primer po svojem p edstavniku zastopani tudi rudarji iz Laškega. Tajnik tega sveta .Žarko Germek pa je povedal, 'a do letošnjega februarja na dnevni red sploh niso postavili problematike malih premogovnikov, ker tega ni nihče predlagal oziroma zahteval. S tem ne mislimo opravičevati zbornice, ampak prav je, če stvari pokažemo takšne, kakršne so!
Vluči tega pojasnila izjava neimenovanega rudarja iz La-, škega o premajhni zainteresiranosti njihovih vodilnih ljudi nedvomno dobiva zelo prepričljiv zven in pomen. Vendar je treba resnici na ljubo vseeno povedati tudi to, da le četrtina vseh zaposlenih v tem rudniku živi izključno na račun svojega dela v rudniku, ostali pa doma tudi bolj ali manj kmetujejo. »Zaradi tega v poprečju naši ljudje niti ne živijo tako slabo,« je ob tem poudaril Oto ' Starc, predsednik sindikata v rudniku Laško.
To pojasnjuje, zakaj kolektiv ni bolj pritisnil na svoje »vodilne ljudi«.
Končno je tudi vprašanje, kaj lahko sindikati storijo oziroma pomagajo v . konkretnem primeru, ki ga tokrat obravnavamo. Njihovo stališče oziroma stališče RO sindikata delavcev industrije in rudarstva je namreč jasno:	a j so ob razpravi o
problemih podjetij, katerih gospodarski položaj se zaostruje, poudarili tudi naslednje:
»Odlašanja soodgovornosti za rešitev perspektive zaposlenih v teh delovnih organizacijah m mogoče z ničemer opravičevati. Odgovor na to vprašanje bi morali čimprej posredovati tako gospodarska zbornica SR Slovenije kakor tudi Izvršni svet skupščine SR Slovenije in banke. Pri iskanju najboljših rešitev je po svojih močeh pripravljen sodelovati tudi RO sindikata delavcev industrije in rudarstva.«
Jasnega in javnega odgovora na to vprašanje še ni, čeprav so ga sindikati-, večkrat in ponovno zahtevali.
Kako
iz začaranega kroga?
Za mnenje smo povprašali tudi republiškega sekretarja za gospodarstvo Sveta Kobala, ki je to-le odgovoril.:
»Kakor se neprijetno sliši, ie vendarle res. da je pri nas še veliko nori leti j, kjer menijo, da bo kdo drug mislil namesto njih. Take imaginarne družbe,
ki bi znala vse to urejati, s veda ni.
Osebno menim, da se bo rt nik Laško sčasoma ,vkaliri kar poiheni, da bi ob moreb nem padanju potrošnje, mor pa že prej, morali misliti dezinvestiranje, torej naropat rudnika. Tako bi se sproščt sredstva za vzdrževanje in spl] amortizacija. Ta denar pa morali pametno porabiti. Za V' in kako — v tem trenutku kar na pamet ne morem pot dati. Vsekakor pa morajo o V resno razmisliti.
Sicer pa se rudnik L 1 zdaj nahaja pred podobnim Višanjem, pred kakršnim so pred časom znašli nekateri dr gi rudniki. Ker niso mogli * znali zadovoljiti svojih odjem? cev, so ti nehali kupovati njih' premog. Tako so zaprli rudn v Vremskem Britofu, ker je o povedal glavni kupec — mentarna iz Anhovega. Pod. se je zgodilo rudniku v Krt: lju, ker je odpovedal glavni k pec — TE Brestanica. Nel' podobnega se bo zelo verjet: pripetilo tudi rudniku Sečovl! če bo njihov glavni kupec, c mentarna v Umagu, prešel [ kurjenje z mazutom. S tem hi čem povedati, da bi se pren1] govniki morali boriti za svd kupce. Tega pa pri nas dos: tudi naši največji premogovni! niso storili, čeprav jih zaostri'] razmere na trgu, seveda m«1] prizadevajo kot pa manjše ril nike.
Je pa spet tako. da se v h šem rudarstvu vendarle do F' jajo tudi zelo pozitivni ekon-' skl premiki. Občutek nam! imam, da so rudarski kolek! spoznali, da s pritiskom na ce ne morejo priti daleč m da v vsakem primeru pomeni kratkoročno rešitev. Dolgori nejša rešitev pa je zgolj v vc> produktivnosti, v večji meha' zaciji. Z drugimi	besed a j:
z manj ljudmi je treba ust"' jati več, če naj ti ljudje t zaslužijo tako, kot bi morali 1 služiti rudarji.
Omenil pa bi še nekaj, č' prav prizadetim še malo ne ■ po volji: v Trbovljah je Is1-; na primer zgradila novo tovsvj polvodnikov. V njej so i iposj popolnoma nove ljudi, j se je ponujala možnost, da se;] ta dela prekvalificira vsaj r rudarjev, ki bodo jutri - - e jutrišnjem v rudniku odveč, 1 bo prišlo do investicij za rij dem izurijo rudnika. S tem fi čem reči, da je družbena odU vernost in soodgovornost z( širok pojem, pri katerem je ' cer težko, vendar pa nujno v trebno najti skupni jezik.«
Tovariš Kobal direktno tol' ni odgovoril na vprašanje, k3; naj rudarji v Laškem razre^1 svoje probleme in svojo Pf spektivo. Jasno pa je pove0' kakšnih spodrsljajev se mo^, varovati in kako bi morali t$} nati, da si zagotovijo sorazrri.. no dovolj časa, v katerem , lahko prekvalificirali ozir <ri‘, kako drugače zaposlili ruda1' ki bi bili z opustitvijo rudri . sicer ob delo. Prav gotovo ... vsega tega brez lastnih pPz, devanj in tudi brez razume't n ja in sodelovanja družbe ne mogoče doseči.
Torej — srečno rudarji Laškega!	,»
TEKST IN FOT\ MILAN GOVEJK
Posebna izdaja za RO sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije
Delo republiškega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti v mandatnem obdobju 1963-1967
Drugi občni zbor Republiškega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti 1 Slovenije sklicujemo v času obsežnih premikov in dosežkov v družbeno ekonomskem in političnem življenju. Obdobje od 1963. do 1967. leta je bilo namreč tako na gospodarskem kot na političnem področju izredno razgibano, zaradi česar pomeni za nadaljnji razvoj naše družbe čas smelih ukrepov, intenzivnega napredka in velikih uspehov.
Stalen razvoj proizvajalnih sil, nenehna krepitev materialne osnove naše družbene skupnosti in zadovoljivi dosežki v vseh gospodarskih dejavnostih so bili posledica ■' izredno dinamičnega delovanja vseh subjektivnih sil v naši družbeni skupnosti ter posledica sproščenih pobud delovnih ljudi. Samoupravljanje se je prav v tem času še posebej intenzivno razvijalo ter dobivalo čedalje pomembnejšo vlogo v našem ekonomskem in političnem življenju.
Obdobje med obema občnima zboroma v celoti označuje začetek izvajanja družbeno ekonomske reforme. Priprave nanjo • ter nato uresničenje njenih ukrepov pa so dajale obeležje delu republiškega odbora.
IV. plenum CK ZKJ je sprožil proces energičnega in doslednjega izločanja vseh birokratskih, etatističnih, centralističnih in podobnih teženj iz našega družbeno ekonomskega in političnega življenja. Zato je postala družbeno ekonomska reforma izredno pomemben dejavnik, saj je naredila iz delavca-upravljavca neizprosnega borca zoper vse ostanke konzervativne miselnosti, ki bi kjerkoli in kakorkoli poskušala razvrednotiti družbeno ekonomske odnose ter zavreti nadaljnji ekonomski in politični razvoj.
S spremembami v delitvi družbenega proizvoda v prid delovni organizaciji, z omejitvijo administrativnih posegov v poslovanje in delitev ustvarjenega dohodka, s svobodnim .vključevanjem v druga gospodarska področja in v mednarodno delitev dela, z neposrednim odločanjem o lastni razširjeni reprodukciji, z nadaljnjim izpopolnjevanjem delitve dohodka, s poglabljanjem interne zakonodaje pa so se izoblikovali pogoji, pravice in dolžnosti delovnih kolektivov za celovito gospodarjenje in upravljanje. S tem da so postali delovni kolektivi nosilci razširjene reprodukcije, so
postali oblikovalci nadaljnjega razvoja celotnega gospodarstva. Takšen ekonomski položaj pa je seveda terjal od vsega začet-* ka poglobljeno in intenzivno urejanje odnosov tako med posameznimi organizacijskimi enotami, kakor tudi med posameznimi delovnimi mesti In delavci, da bi izboljšali'organizacijo in tehnologijo poslovanja ter da bi dosledno izvedli delitev dohodka po delu.
Družbeno ekonomska reforma je zato seveda bistveno spremenila tudi materialne pogoje za delovne organizacije storitvenih dejavnosti. Vsem tem družbeno ekonomskim in političnim premikom pa smo seveda morali prilagajati tudi način in metode dela v našem sindikatu, od sindikalnih podružnic preko občinskih odborov do republiškega odbora. Zlasti pomembno je bilo vprašanje, kako zagotoviti takšen način in metode dela, da bi lahko delovali kot samostojna politična sila vsi organi od podružničnih do republiških, s tem pa seveda naš sindikat kot celota. Pri tem
smo si prizadevali, da bi sindikat ne bil le transmisija, samo posrednik in razlagalec ukrepov drugih, temveč da bi imel čimbolj progresivna stališča, izoblikovana ob lastnih spoznanjih, do posameznih problemov tako v delovni organizaciji kot v občini, republiki in zvezi. Ob tem pa smo posvečali posebno pozornost načinu oblikovanja posameznih stališč, da bi bila zasnovana na načelu demokratičnosti in kolektivnosti.
Družbeno ekonomska reforma je samo potrdila pravilnost dotedanjih prizadevanj našega sindikata za poglabljanje samoupravljanja ter za takšne družbeno ekonomske in politične odnose na vseh ravneh, ki bi slehernemu članu družbene skupnosti, še posebej pa delavcu-uprav-ljavcu omogočili kar najbolj neposredno odločanje o vseh zadevah našega družbeno ekonomskega in političnega razvoja. De-lovni človek, nosilec progresa v ekonomskih in političnih odnosih, je zato dobil osrednje mesto v delu in prizadevanjih našega sindikata.
Družbeno političnem organizacijske naloge republiškega odbora
Zadolžitve ustanovnega občnega zbora
Ocenjujoč poročila, predvsem pa referat o nekaterih neposrednih nalogah sindikata delavcev storitvenih dejavnosti na ustanovnem občnem zboru kot tudi razpravo na plenarnem zasedanju in v komisijah ter upoštevaje dosežene družbeno ekonomske in politične rezultate, je ustanovni občni zbor zadal republiškemu odboru zlasti naslednje naloge:
•	Načelne, pogosto samo politične pobude za vključevanje delavcev v neposredno samoupravljanje so prerasle v stalno zahtevo po večjih materialnih pristojnostih, po urejanju in izpopolnjevanju materialnih in drugih pogojev samoupravljanja. Zato mora sindikat pospeševati te procese.
•	Pomankljivi, neusklajeni in zastareli samoupravni predpisi so močno zaostrili neskladja v gospodarjenju, upravljanju, delitvi in delovno-pravni varnosti delavcev, zato se mora sindikat dosledno zavzemati za uvedbo večjega pravnega reda, za usklajevanje pravic in dolžnosti v kolektivu, znotraj delovnih enot in na delovnem mestu ter seveda še posebej zato, da bodo v kolektivih sprejeta načela spoštovali, izvajali in izpopolnjevali.
•	Pri programiranju nadaljnjega razvoja storitvenih dejavnosti moramo težiti za optimalnimi ekonomskimi učinki. Temu cilju se morajo podrediti vsi ozki lokali-stični pogledi nekaterih občin in prevelika zaprtost posameznih delovnih kolektivov.
e Premalo proučena vlaganja občin, delovnih kolektivov ter drugi objektivni in subjektivni vzroki so pripomogli k enostranskemu, pogosto nenačrtnemu, zlasti pa neperspektivnemu vlaganju v storitvene dejavnosti. Republiški odbor se mora zato zavzemati za načrten in celovit razvoj storitvenih dejavnosti.
•	Integracijski procesi, ki pogosto pomenijo le formalno združitev delovnih organizacij, morajo biti ekonomsko in politično upravičeni ter morajo zagotavljati kvaliteten premik v gospodarjenju in samoupravljanju.
•	Materialna osnova kolektivov mora biti tolikšna, da bodo lahko izvajali enostavno in razširjeno reprodukcijo, ter da se bodo organsko razvijali,
•	Še vedno prevladuje mnenje, da storitve v največji meri vplivajo na raven realnega standarda občanov. Zaradi tega
tudi določanje neustreznih cen onemogoča uveljavitev ekonomskih principov gospodarjenja v teh dejavnostih. Prav to pa lahko privede do še večjega prepada med ponudbo in povpraševanjem, do še bolj zaostrenih odnosov ter do še večjega osi-romašenja v zagotavljanju posebnih storitev. Naloga republiškega odbora je, da se zavzame za takšno oblikovanje cen, ki bo omogočilo kolektivom storitvenih dejavnosti svobodno vključevanje v pogoje tržišča in vodenje takšne ekonomske politike, ki bo neposredno vplivala na skladen razvoj, dvig produktivnosti ter izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih.
•	Težek problem za storitvene dejavnosti pomeni skromna kreditna sposobnost delovnih kolektivov in občin, omejene možnosti in težki pogoji za najemanje investicijskih kreditov. Zato bo treba omogočiti zlasti, za večje naložbe najemanje kreditov pri republiški gospodarski banki in pod. pogoji, ki, bodo spodbujali k hitrejšemu razvoju,teh dejavnosti.
e Za hitrejšo modernizacijo in zlasti za uvoz tistega dela opreme, ki je domača industrija še ne proizvaja, bo treba zagotoviti potrebna devizna sredstva. Za izpopolnitev teh dejavnosti pa bi morali močneje angažirati komunalne banke, družbene investicijske sklade občin in namensko, združena sredstva kolektivov. Za ta vlaganja je treba pridobiti tudi proizvajalna podjetja, poslovna združenja itd.
e . Neurejena zunanja delitev močno vpliva na oblikovanje notranje delitve ter povzroča 'sila nestabilno stimulacijo proizvajalcev. Naš sindikat bi se moral zato zavzemati, da bo delovnim kolektivom storitvenih dejavnosti omogočeno povečevati osebne dohodke v skladu s produktivnostjo in ekonomičnostjo poslovanja, da bodo mogli formirati zadostna amortizacijska sredstva, da bodo svoje sklade formirali v tolikšnem obsegu, da bodo lahko zadostili potrebam po razširjeni reprodukciji in da si bodo lahko zagotovili potrebna sredstva za naložbe v družbeni standard.
•	Poostriti bo treba odgovornost za stimulacijo kadrov in za njihove življenjske pogoje. Vsi ti problemi močno vplivajo na realni standard proizvajalcev in povzročajo prekomerno fluktuacijo, kar pa spet vpliva na zniževanje produktivnosti. Ti problemi hkrati povzročajo različne družbene in politične zaostritve znotraj kolektivov, vplivajo na oblikovanje splošnega lika proizvajalca in marsikdaj tudi negativno delujejo na različne družbeno politične in ekonomske procese v kolektivu.
•	Razdrobljenost, nizka produktivnost kolektivov ter omejevanje pri formiranju
dohodka in gospodarjenju ne zagotavljajo formiranja znatnejših sredstev za standard. Zaradi tega morajo sindikati iskati rešitev teh razmer v doslednejšem zavzemanju za izvajanje delitve po delu znotraj in izven kolektivov, v sodelovanju in povezovanju z drugimi kolektivi, v namenskem združevanju sredstev v občini.
•	Poseben problem za komunalne delovne organizacije predstavlja financiranje potrošnje kolektivnih komunalnih storitev, katerih naročniki in odjemalci so občine. Zaradi nestabilnega financiranja ti kolektivi ne morejo normaln# razvijati delovnih naprav in jih tudi ne morejo smotrno izkoriščati. Rešitev tega problema je možna samo z zagotovitvijo stabilnejših finančnih virov in z dolgoročnimi pogodbami med kolektivi in občinskimi skupščinami.
•	Storitvene dejavnosti pretežno poslujejo v prostorih, ki so last družbe in morajo zanje plačevati najemnine, kar pa seveda močno vpliva na formiranje amortizacijskih sredstev. Zato bi se sredstva, zbrana od najemnin, morala v večji meri vračati za modernizacijo teh prostorov.
© Resneje je treba upoštevati tudi obstoječe zasebne kapacitete in možnost nji-' hovega razvoja.
e Več pozornosti moramo posvetiti izobraževanju strokovnih kadrov, smeleje vključevati mlajše kadre na odgovornejša mesta in jim omogočiti dopolnilno izobraževanje, jim zagotoviti štipendije ter si prizadevati, da bodo ustanovljene take višje šole, ki bodo izobraževale specializiran kader za trgovino in gostinstvo ter še posebej za turistično dejavnost v širšem smislu.
O V prizadevanjih sindikata moramo preiti od proklamiranja načel družbenega upravljanja in delitve po delu k načrtnemu in strokovnemu zavzemanju za njih uresničitev. Vse to pa bo terjalo nove metode dela, dela, ki bo moralo biti poglobljeno, sistematično, vztrajno in dosledno. Vzporedno z bojem za uresničenje ustavnih načel pa se morajo sindikati spoprijeti tudi z ostanki birokratizma, centralizma, primitivizma itd.
•	Novim nalogam morajo sindikati prilagoditi tudi oblike in metode svojega dela, pri čemer morajo še posebej paziti na enovitost, kvaliteto, strokovnost in aktualnost.
•	V delu osnovnih organizacij bo potrebno še posebej razvijati posluh za dogajanja, razpoloženje in mnenje proizvajalcev za hitrejše in popolnejše obveščanje članstva in za dosledno ugotavljanje uspehov v gospodarjenju, samoupravljanju,
delitvi ter pri utrjevanju pravnega reda. Zavzemati se morajo za urejanje delovnih in življenjskih pogojev delavcev, skratka, biti moramo bolj pozorni, vztrajni, predvsem pa odgovorni za hitrejše razvijanje notranjih odnosov v delovnih kolektivih.
Naloge kot posledica poglobljenih družbeno ekonomskih odnosov
Poleg zadolžitev ustanovnega občnega zbora pa je republiški odbor v minuli mandatni* dobi opravil še številne druge naloge, pogojene z ekonomskim in političnim razvojem. Naj omenimo nekatere med njimi; predvsem pa stališča, ki jih je zavzel republiški odbor:
• VKLJUČEVANJE DELOVNIH
ORGANIZACIJ V IZVAJANJE
DRUŽBENO EKONOMSKE REFORME:
•	Delo našega sindikata moramo usmeriti v boj za uresničitev ciljev družbeno ekonomske reforme, v priprave nanje in v njeno izvajanje.
•	Vso pozornost je potrebno posvetiti reševanju tako zunanjih problemov oziroma sistemskih vprašanj kot notranjih problemov delovnih organizacij.
•	Med najpomembnejše ekonomske ukrepe delovnih 'organizacij moramo šteti zlasti vodenje investicijske politike v duhu družbeno ekonomske reforme, pospešene intenzifikacije gospodarjenja, učinkovitejše aktiviranje notranjih rezerv preko sodobne in funkcionalne organizacije dela in poslovanja, večjega poslovnega sodelovanja, stimulativnejše delitve po delu, ustreznejšega prilagajanja delovnega časa, racionalnejšega izkoriščanja kapacitet delovne sile, pestrejše oskrbe tržišča, prilagojene potrebam domačega in tujega potrošnika.
•	Hitrejše izvajanje ekonomskih ukrepov izven delovnih kolektivov bi moralo temeljiti predvsem: na usklajevanju dispa-ritetnih odnosov v cenah in v razvoju posameznih gospodarskih panog, na usklajevanju vseh vrst potrošnje, na ureditvi kreditnega sistema, deviznega sistema ter na prilagajanju politike carin pogojem lastnega gospodarjenja in mednarodne delitve dela.
•	Sindikati se morajo zavzeti za pospešeno razreševanje vprašanj, ki neposredno sodijo v pristojnost občinskih skupščin, kot denimo določanje obresti od poslovnega sklada, prometni davek na storitve, prometni davek od alkoholnih pijač, določanje cen storitvam, politika najemnin za poslovne prostore itd. Vsi ti ukrepi namreč
odločilno vplivajo na obseg materialne baze delovnih kolektivov, na krepitev samoupravljanja ter na njihov skladen razvoj s potrebami tržišča in slednjič na standard zaposlenih v teh dejavnostih.
•	Te naloge, ki predstavljajo dolgotrajen proces našega nadaljnjega družbeno ekonomskega razvoja, terjajo intezivna prizadevanja našega sindikata.
•	STROKOVNO, DRUŽBENO
EKONOMSKO IN POLITIČNO
IZOBRAŽEVANJE
•	Stalno in celovito izobraževanje je za dvig delovne in samoupravne sposobnosti delavca-upravij avca tako pomembno, da mp je treba v novi zakonodaji zagotoviti mesto, ki mu gre. «
•	Za celotno izobraževalno in vzgojno dejavnost ter za njen razvoj je treba zagotoviti stalna in zanesljiva sredstva.
•	Uporabo sredstev za izobraževanje in vzgojo je treba organizirati tako, da bo zagotovljena čimvečja racionalnost, da bo dejavnost lahko sledila potrebam družbe ter da se bodo tudi na tem področju polno uveljavila samoupravna načela.
•	Izobraževalna dejavnost, ki služi potrebam posameznih gospodarskih dejavnosti ali posameznim delovnim organizacijam, naj bi bila organizarana po izobraževalnih skupnostih delovnih organizacij, s tem da bi le-te prevzele obveznost financiranja in usmerjanja te skupnosti. Le s formiranjem področnih oziroma posebnih izobraževalnih skupnosti bi bilo mogoče doseči kar največjo smotrnost in učinkovitost izobraževanja.
•	Kadrovskega problema ne moremo pojmovati samo kot ekonomski problem. Dejstvo, da brez ustreznih kadrov ni razvoja, ga označuje tudi kot politični problem.
•	Vso pozornost moramo sindikati posvetiti izboljšanju strukture vodilnega kadra, zlasti v manjših delovnih organizacijah.
•	Delovne organizacije bodo morale smotrneje zasnovati kadrovsko politiko in izobraževati ves zaposlen kader. V ta namen bodo morale pripraviti kratkoročne in dolgoročne programe izobraževanja.
•	ZUNANJA IN NOTRANJA
ZAKONODAJA
S področja zunanje zakonodaje je republiški odbor obravnaval naslednje osnutke zakonov ter posredoval pristojnim organom ustrezna priporočila:
•	Osnutek temeljnega zakon o podjetjih;
•	Osnutek zakona o blagovnem prometu;
•	Osnutek zakona o zunanji trgovini;
e Osnutek zakona o gostinstvu; '
•	Osnutek zakona o komunalnih delovnih organizacijah;
•	Osnutek temeljnega zakona o delovnih razmerjih;
•	Osnutek zakona o pokojninskem zavarovanju;
•	Osnutek zakona o spremembah volitev v delavske svete;
•	Osnutek zakona o oblikovanju in družbeni kontroli cen;
<» Osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah splošnega zakona o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov;
•	Osnutek zakona o hišnikih, gospodinjskih pomočnicah in postrežnicah.
Na področju interne zakonodaje delovnih organizacij pa je republiški odbor aktivno sodeloval pri oblikovanju:
•	Statutov delovnih organizacij;
•	Pravilnikov o delovnih razmerjih;
S Pravilnikov o delitvi dohodka in osebnega dohodka;
e Drugih samoupravnih aktov delovnih organizacij.
V ta namen je republiški odbor organiziral strokovna posvetovanja, izdajal ustrezne publikacije itd.
# DRUGE NALOGE:
Poleg doslej omenjenega je republiški odbor razpravljal ter ukrepal tudi na naslednjih področjih:
•	priprave in zaključek turistične sezone (gostinsko turistični zbori);
•	delitev dohodka in osebnih dohodkov ter njun vpliv na gospodarjenje in upravljanje v delovnih organizacijah;
•	problematiko trga s kmetijskimi pridelki;
•	problematika delovnih organizacij, ki se ukvarjajo s prometom blaga in uslug z inozemstvom;
•	nadaljnji razvoj našega zunanjega trgovinskega sistema;
•	gospodarjenje in samoupravljanje v
delovnih organizacijah storitvene dejavnosti;	i
e srednjeročni program razvoja SRS;
•	oblikovanje občinskih statutov;
•	benificiran delovni staž v storitveni dejavnosti;
•	revalorizacija osnovnih sredstev;
•	problematika kolektivnih pogodb prt zasebni^ delodajalcih;
•	zaposlovanje žensk v storitvenih de-' javnostih.
Republiški odbor je reševal tudi številne pritožbe delavcev in posegal v konflikte v delovnih organizacijah, med delovnimi organizacijami in družbeno političnimi skupnostmi ter pri tem sodeloval z različnimi organi in institucijami.
Sindikat delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije v obdobju pred m med ekonomsko reformo
Aktivnost na področju nadaljnjega razvoja socialističnih družbenih odnosov
V novih pogojih gospodarjenja in ob urejanju številnih političnih vprašanj tako v posameznem kolektivu kot izven njega pa se je bistveno spremenila tudi vloga organov upravljanja. Le-ti so namreč dobili nove objektivne možnosti, pogojene z razširjenimi ter objektiviziranimi materialnimi osnovami, za dosledno poglabljanje nji-
hovega dela. Vse to pa se je odrazilo tudi v njihovih prizadevanjih, saj so takoj ob začetku izvajanja družbene ekonomske reforme sprejeli številne pobude in sklepe za intenzivnejše gospodarjenje, izdelali kratkoročne in dolgoročne programe ekonomskega in družbenega razvoja itd. Upoštevaje ta dejstva pa so tudi republiški odbor, občinski odbori in sindikalne podružnice posvetili vso pozornost problematiki samoupravljanja v delovnih organizacijah, zlasti pa so usmerili svojo pozornost na proučevanje in usmerjanje vsebine
dela delavskih svetov in upravnih odborov.
Republiški odbor sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije je to problematiko temeljito in vsestransko proučeval. Rezultati teh analiz so opozorili na nekatere značilne pojave, skupne vsem delovnim organizacijam, čeprav je bila problematika v podrobnostih in v posameznih dejavnostih oziroma organizacijah zelo različna.
•	V večjih delovnih organizacijah, kjer so imeli vse voljene organe upravljanja, so bile razmere mnogo boljše kot v manjših kolektivih, kjer so izvolili le upravne odbore, pa čeprav bi mogli pričakovati nasprotno, saj imajo manjši kolektivi mnogo več možnosti za hitro in dosledno realizacijo neposrednega upravljanja. Samoupravljanje v manjših kolektivih pa se ni razvilo v tolikšni meri kot v večjih delovnih organizacijah med drugim tudi zaradi skromnih materialnih pogojev in primitivizma v organizaciji in tehnologiji poslovanja, od česar pa je odvisna tudi akumulativnost delovne organizacije. Takšne razmere niso bile po volji sposobnim delavcem, zato so bili v delovnih organizacijah le toliko časa, dokler se jim ni ponudila možnost boljše zaposlitve. Tudi tisti, ki so bili že dolgo v podjetju, niso imeli posebnega zanimanja za notranje probleme podjetja in jih je zlasti šibek materialni položaj silil v iskanje dopolnilnega zaslužka. Vse te pomanjkljivosti pa so seveda neizbežno vplivale na razvoj samoupravljanja. Poleg tega je bila samoupravna aktivnost v veliki meri odvisna tudi od družbeno ekonomske in politične razgledanosti vodstvenega aparata, ki v mnogih primerih ni bil zainteresiran prepuščati pristojnosti v odločanju zaradi svoje centralistične, tehnokratske in administrativno mezdne miselnosti.
•	S tem pa j še ni rečeno, da delavci niso razpravljali o nepravilnostih in da niso bili sposobni odločati o ekonomskem in političnem življenju svoje delovne organizacije. Tovrstne razprave so se zlasti razmahnile z izvajanjem družbeno ekonomske reforme. V njej so namreč delavci videli pogoj za odpravljanje ekonomskih in političnih protislovij in so se zato začeli vedno bolj odločno spopadati z negativnimi pojavi in seveda začeli mnogo dosledneje v> el,javljati svoje samoupravne pravice in dolžnosti.
•	Precej drugačne inhmnogo bolj pestre so bile razmere v večjih delovnih organizacijah. Poleg tega, da so v številnih kolektivih uveljavili različne oblike neposrednega upravljanja, ustanovili samoupravne organe v delovnih enotah in jim
prepustili upravljanje s proizvajalnimi sredstvi in z materialno osnovo, pa je bilo za te organizacije značilno, da so delavci razpravljali v najširšem krogu, kako samoupravo čimbolj približati neposrednemu proizvajalcu. Nedvomno so vsa ta prizadevanja tudi odraz široke akcije sindikatov v daljšem obdobju.
Republiški odbor je posvetil posebno pozornost tudi oblikovanju in razvijanju delovnih enot ter razvoju samoupravnih odnosov v njih. Veliko delovnih organizacij storitvenih dejavnosti je že pred leti — po prvi akciji sindikatov — začelo zelo resno oblikovati delovne enote. Sprva so proizvajalci v enotah obravnavali predvsem proizvodne in poslovne probleme ter delitev osebnih dohodkov. Z nadaljnjim poglabljanjem samoupravnih odnosov v delovnih enotah pa so ponekod naredili precejšen korak v razširitvi samoupravnih pristojnosti tako s področja delitve dohodka kot delovnih razmerij in drugih medsebojnih odnosov.
Vsa ta prizadevanja pa so seVeda spremljali tudi nekateri negativni pojavi objektivne in subjektivne narave. Upoštevaje te pojave pa bi mogli razdeliti delovne organizacije v tri skupine.
V prvo skupino sodijo tiste delovne organizacije, ki so se odločile za organizacijo delovnih enot, v katerih se odvijajo ekonomski in sociološki procesi. V drugo skupino lahko uvrstimo tiste organizacije, ki so se ustavile na ravni obračunskih enot, v tretjo pa tiste, ki so ostale v mejah klasičnih organizacijskih shem tako pri organizaciji poslovanja, ekonomiki kot v upravljanju. Takšne razmere so bile deloma rezultat stališča republiškega Odbora, ki je nasprotoval kakršnikoli uniformiranosti procesa decentralizacije upravljanja, ter se zavzemal za ekonomsko in politično smotrne 'rešitve, prilagojene specifičnostim in razvojni stopnji posamezne delovne organizacije. Med subjektivne vzroke, ki so ob določeni meri zavirali pospešeno oblikovanje delovnih enot, pa lahko uvrstimo tudi pomanjkanje sposobnih organizatorjev dela.
Med zunanjimi dejavniki, ki ^so negativno vplivali na decentralizacijo upravljanja, moramo zlasti omeniti nerešeno cenovne odnose, devizni in bančni sistem, politiko obratnih sredstev, neurejene materialne odnose med družbeno politično skupnostjo in delovno organizacijo ter status komunalnih delovnih organizacij. Poseben problem s področja samoupravljanja, ki mu je republiški odbor v svoji mandatni dobi posvetil precej pozornosti, je bilo tudi politično neupravičeno vmešavanje nekaterih zunanjih dejavnikov v
samoupravne pravice delovnih organizacij storitvene dejavnosti. Zato smo aktivnost našega sindikata usmerili v preprečevanje teh zunanjih vplivov, ki so, pogosto birokratsko, centralistično in subjektivistično obarvani, posegali v ekonomiko in 'samoupravljanje kolektivov, Taki posegi pa so seveda vplivali tudi na delo sindikalnih organizacij, ki so se zavzemale za vsestransko angažiranje zaposlenih v reševanju materialnih in moralno političnih odnosov znotraj organizacije In v občini ter se v mnogih primerih zoperstavljale vsakomur, ki je skušal omejevati delavca-uprav-ljavca v njegovih pravicah in dolžnostih.
Pri podrobnejših analizah problemov samoupravljanja ter vzrokov, ki še vedno zavirajo prizadevanja delovnih kolektivov za nadaljnje poglabljanje samoupravnih odnosov, je prišel republiški odbor do nekaterih zanimivih ugotovitev, ki označujejo in opredeljujejo položaj delovnega človeka. Tako je za kvalitetno samoupravljanje nedvomno odločilna pravna zagotovitev pravic in dolžnosti delavcev. Podatki razkrivajo, da samo približno 5 % samoupravnih, aktov zagotavlja delavcem pravico do organiziranja proizvodnje, prav toliko odstotkov tudi pravico, da zagotavljajo razvoj materialnih osnov svojega dela in zagotavljajo notranjo kontrolo in javnost dela; 9 % samoupravnih aktov zagotavlja delavcem pravico odločanja o delovnih pogojih in varstvu dela; 14 % samoupravnih aktov jim zagotavlja pravico odločanja o zvišanju osebnega in družbenega standarda ter o prenehanju delovnih razmerij; 18 % o odločanju v menjavi proizvodov in storitev; 23 % o skrbi za razvoj in program delovne organizacije; 27"/» o vstopu novih delavcev v njihovo organizacijo ter o razpolaganju z družbenimi sredstvi; 31 % o razporejanju dohodka delovnih organizacij; 32 % o upravljanju delovne organizacije; 36”/» o delitvi dohodka med delovne ljudi; 40 % o odločanju v primeru odcepitve, kooperacije, integracije Itd.; 45*/» pa o zagotavljanju lastnega izobraževanja.
Teh nekaj podatkov opozarja na neurejenost tega vprašanja, ki pa utegne v praksi pripeljati do odločilnih deformacij v materialnih in drugih odnosih. To mnenje potrjuje tudi dejstvo, da prihaja zlasti v času reforme prav na teh področjih do najmočnejših konfliktov.
Po drugi strani pa je značilna ugotovitev, da približno 50 % delovnih organizacij storitvenih dejavnosti uveljavlja samoupravljanje preko nižjih organizacijskih enot, kar je spričo velikega števila manjših kolektivov vsekakor zadovoljivo.
Nekatere pomanjkljivosti lahko zasledimo tudi na področju informiranosti delavcev in organov upravljanja, kar seveda vpliva na kvaliteto odločanja. Dejstvo, da le 55 % delovnih organizacij storitvenih dejavnosti sploh predvideva potrebo po informiranosti članov kolektiva, pomeni, da skoraj polovica delavcev nima verodostojnih informacij o ekonomskih in družbenih dogajanjih v podjetju. Prav tako se v sindikatih ne moremo sprijazniti z ugotovitvijo, da le 50”/» samoupravnih aktov predvideva posvetovanje organov upravljanja s kolektivom pred sprejemom po-mebnejših odločitev.
Zanimivo je dejstvo, da je v samoupravnih aktih opredeljenih le malo pravic, ki so izključno v pristojnosti delovne organizacije. Podatki kažejo, da je le 41 % delovnih organizacij storitvenih dejavnosti predvidelo pravico delavcev za posredovanje mnenj, predlogov in pripomb organov upravljanja, in da jim le 27 */« daje pravico do dela na delovnem mestu, ki ustreza delavčevi sposobnosti, ter da ni skoraj nobena delovna organizacija predvidela, denimo, pravice delavca do stanovanja, do uporabe sredstev za rekreacijo, do pravne zaščite itd.
V pogojih družbene in ekonomske reforme pa se vse te pomanjkljivosti in iz njih izvirajoči konflikti razrešujejo mnogo hitreje, dosledneje in učinkoviteje, k čemur pa je v mnogočem pripomogla tudi aktivnost sindikalnih organizacij in sindikalnih organov. Tako si je republiški odbor na osnovi obširno zbranega gradiva in analiz zavzemal v razvoju samoupravljanja zlasti za:
e Razvijanje samoupravnih odnosov na vseh ravneh;
•	Vzpostavitev organov upravljanja v nižjih organizacijskih enotah delovnih organizacij;
•	Uvedbo samoupravljanja oziroma odločanja delavcev o vseh ekonomskih in političnih vprašanjih delovne organizacije;
•	Uvedbo statusa delovne organizacije z organi samouprave v komunalnih službah, ki imajo še vedno status zavodov, v proračunskih ustanovah in režijskih skupinah;
•	Ureditev pravilnih samoupravnih odnosov med družbo, kolektivom in posameznikom;
e Razrešitev in okrepitev materialne osnove in za ustrezno delitev dohodka;
•	Strokovno, družbeno ekonomsko in ideološko politično izobraževanje organov upravljanja ln članov kolektivov;
/
T
e , Okrepljeno delo sindikalnih organizacij v kolektivih, ki mora biti opora organom samouprave;
e Vsestransko pomoč družbeno političnim organom v občini, ter za praktično pomoč pri reševanju organizacijsko-leh-ničnin, ekonomskih in medsebojnih odnosov v kolektivih.
Aktivnost na področju urejanja odnosov
med družbo in delovno organizacijo
Decentralizacija sredstev
med gospodarskimi organizacijami
in družbo
Ker je bil osnovni pogoj za nadaljnji razvoj samoupravljanja v delovnih organizacijah storitvenih dejavnosti povečanje materialne baze, so se sindikati zavzemali v procesu izpopolnjevanja novega gospodarskega sistema za prerazdelitev sredstev med gospodarskimi organizacijami in družbo, kot je to nakazal že V. kongres Zveze sindikatov Jugoslavije. V obdobju od leta 1963—1967 se je spremenila udeležba gospodarstva v ustvarjenem neto produktu. To velja tudi za storitvene delovne organizacije. Ker so bile obveznosti posameznih gospodarskih področij zaradi različnih administrativnih posegov in zato različnega ekonomskega položaja različne, se tudi decentralizacija sredstev ni enako odrazila na vseh področjih.
Delež gospodarskih organizacij v ustvarjenem neto produktu se je v letih 1963 do 1967 povečal v trgovini od 47 % na 70 %, v gostinstvu od 59 % na 71 %, v organizacijah za turistično posredovanje od 65 % na 84 %, v obrti od 58 °/o na 71 9c in v ko; munali od 65 % na 67 °/o. V celotnem gospodarstvu. SRS pa se je ta delež povečal od 49 % na 69 “/o.
Samo delež neto produkta delovnih organizacij trgovine kot celotnega gospodarskega področja se je spreminjal skladno s poprečnim deležem neto produkta delovnih organizacij celotnega gospodarstva, medtem ko so vsa druga področja storitvenih dejavnosti, vštevši nekatere stroke trgovine, razpolagale že v prejšnjih letih ? večjim deležem novoustvarjenega dohodka To pa ne pomeni, da bi storitvene dejavnosti v prejšnjem obdobju poslovale v ugodnejših ekonomskih pogojih kot druge dejavnosti gospodarstva, temveč to, da je družba v administrativno planskem gospodarstvu poskušala obvladovati ekonomske zakonitosti z več ali manj administrativnimi posegi. Ali z drugimi besedami pove-
dano, če je družba določala cene zaradi usklajevanja ' družbene reprodukcije, je moram tnal organizacijam storitvenih dejavnosti ustvariti vsaj približno enake pogoje poslovanja, kot so bili v drugih pano-gan gospodarstva, da bi jim zagotovila enostavno in razširjeno reprodukcijo. Tako so delovne organizacije storitvenih dejavnosti plačevale nižje stopnje amortizacije in obveznosti, kot denimo, obresti od poslovnega sklada, prispevka iz dohodka (pavšala), prispevka družbenim investicijskim skladom in prispevka v skupne rezerve gospodarskih organizacij.
Postopna decentralizacija sredstev v korist delovnih organizacij, predvsem pa decentralizacija sredstev ob gospodarski reformi, je izenačila pogoje poslovanja storitvenih dejavnosti. Vendar to izenačenje pogojev brez sočasnega svobodnejšega delovanja ekonomskih zakonitosti, predvsem pa zakona ponudbe in povpraševanja delovnim organizacijam storitvenih dejavnosti ne zagotavlja večje akumulativnosti. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da je družba ob gospodarski reformi z decentralizacijo sredstev prenesla skrb za razširjeno reprodukcijo izključno na delovne organizacije same.
Republiški odbor je zato v minuli mandatni dobi posvečal veliko pozornost sistemskim vprašanjem. V okviru svojih organov, na razširjenih posvetih s predstavniki delovnih organizacij in neposredno v delovnih organizacijah je republiški odbor spremljal in obravnaval posamezne spremembe v delitvi dohodka. Na posvetih izoblikovana stališča pa je nato posredoval odgovornim družbenopolitičnim skupnostim, ki so spremembe tudi predlagale.
Spremembe v ugotavljanju celotnega dohodka po načinu plačane realizacije smo večkrat obravnavali "na različnih posvetih, ki jih je organiziral republiški odbor. Pomen osnovnega razloga, ki je narekoval prehod s sistema fakturirane na plačano realizacijo, se sicer ni zmanjšal, ker je likvidnost gospodarstva še vedno eno osnovnih vprašanj gospodarstva, toda čedalje bolj se razkrivajo tudi slabosti tega sistema v nadaljnjem razvoju samoupravljanja, v uvajanju delovnih enot in notranji delitvi po delu. Vendar pa je kljub prednostim fakturirane realizacije pred plačano le prevladovalo mnenje, da naj bi zadržali princip plačane realizacije.
Posebno aktiven pa je bil republiški odbor pri sprejemanju sprememb v temeljni delitvi celotnega dohodka na poslovne stroške, prometni davek in dohodek gospodarske organizacije. Med poslovnimi stroški so se zlasti spremenile obveznosti in tudi način obračunavanja amortizacije
ter obresti od poslovnega sklada. Obveznosti iz prometnega davka so se stalno spreminjale, zlasti pa so se spremenile ob gospodarski reformi, ko je prešel prometni davek iz proizvodnje v potrošnjo. Najpomembnejše pa so bile spremembe na področju delitve dohodka gospodarske organizacije. Republiški odbor se je v svojih stališčih spričo nizke akumulativnosti storitvenih dejavnosti, ki je preprečevala hitrejši razvoj samoupravljanja, vedno zavzemal za decentralizacijo sredstev med gospodarskimi organizacijami in družbo, pri tem pa poudarjal potrebo po stalnosti instrumentov in po njihovem ekonomskem in ne le fiskalnem delovanju.
AMORTIZACIJA
Amortizacija kot poslovni strošek je v zadnjih letih doživela precej sprememb. Najznačilnejše. zanjo je večanje amortizacijskih stopenj, ker prvotne niso niti zdaleč zadoščale za enostavno reprodukcijo osnovnih sredstev. Poleg tega pa je značilno tudi popuščanje togosti predpisov o uporabi amortizacijskih sredstev. Prvotna funkcija amortizacijskih sredstev je bila le zamenjava obstoječih kapacitet, seda.i pa se tisti del amortizacije, ki pripada poslovnemu skladu, lahko uporablja enako kot vsa druga denarna sredstva poslovnega sklada.
Zaradi revalorizacije osnovnih sredstev se je z letom 1963 in ponovno z letom 1967 povečala osnova za obračun in vplačilo amortizacije. Zakon o stopnjah amortizacije osnovnih sredstev iz leta 1964 pa je prinesel važno pomembno novost, saj so 7 njim bile določene poleg fiksnih amortizacijskih stopenj za nekatere skupine osnovnih sredstev tudi amortizacijske stopnje v obliki razmakov. Delovne organizacije so bile pooblaščene, da sorazmerno z uporabo osnovnih sredstev povečujejo naj nižjo amortizacijsko osnovo. Zadnji zakon o amortizaciji osnovnih sredstev pa pomeni pri določanju amortizacijskih stopenj še korak dlje. s tem. da so predpisane minimalne amortizacijske stopnje, ki jih delovne organizacije lahko povečujejo, upoštevaje pač svoj ekonomski položaj.
Prejšnji zakon o amortizaciji osnovnih sredstev je prepuščal občinski skupščini, da gostinskim, obrtnim in komunalnim organizacijam zmanjša polni znesek amortizacije ali pa da jih oprosti plačevanja amortizacije. Veljavni zakon o amortizaciji osnovnih sredstev tega ne predvideva več. z izjemo sezonskih gostinskih organizacij, ki lahko obračunavajo amortizacijo samo za čas, v katerem uporabljajo omenjene objekte. Ta sprememba je v skladu z osnovnim stališčem republiškega odbora, da mora amortizacija delovnih organizacij zagotavljati sredstva za enostavno reprodukcijo.
OBRESTI OD POSLOVNEGA SKLADA
Obresti od poslovnega sklada so se kot instrument neenakomernega zajemanja akumulacije po posameznih skupinah gospodarskih organizacij v storitvenih dejavnostih v obdobju do gospodarske reforme določale in pobirale v vseh predvidenih stopnjah in oblikah. Splošno obrestno mero od poslovnega sklada, ki je znašala 6 %, so plačevale le trgovinske organizacije, z izjemo trgovine s prehrambenimi proizvodi, ki jo je plačevala le v višini 2 %. Tudi gostinske organizacije so plačevale sr^ošno obrestno mero od poslovnega sklada v višini 2 °/n. ra/on sezonskega gostinstva, ki jo je plačevalo v višini 1 %. Komunalne organizacije in organizacije
storitvene obrti pa so plačevale do leta 1935 obrestno mero v pavšalnem znesku.
S prvimi ukiepi gospodarske rcivime se je znižala splošna obrestna stopnja od gospodarskih skladov na 4 %, s tem da jo za gostinstvo, obrt in komunalo določajo občinske skupščine od 0 do 4 %, kot to določa zakon.
V	obrazložitvah osnutka novega zakona o revalorizaciji osnovnih sredstev je bilo zagotovljeno, da se s ppvečano vrednostjo osnovnih sredstev nominalno ne bodo povečale obresti na poslovni sklad. Z zakonom so bile sprejete znižane stopnje obresti na poslovni sklad in bilo je tudi zagotovljeno, da bodo tudi stopnje ustrezno nižje, kolikor bo zbranih več sredstev v prihodnjem letu. Medlem ko pomenijo v trgovini sredstva iz tega naslova dohodek federacije, pa pomenijo obresti na poslovni sklad, ki jih plačujejo gostinske, obrtno-storitvene in komunalne gospodarske organizacije, dohodek občine. Le-ta pa se kot skupna sredstva družbene reprodukcije vlagajo v kreditni sklad banke, s tem da se morajo vložena sredstva komunamih gospodarskih organizacij uporabljati za namensko kreditiranje komunalnega gospodarstva.
Stališče republiškega, odbora r> določanju občinskih skupščin o višini obresti na po-lovni sklad je. da naj se ne bi stopnja stalno spreminjala, zbrana sredstva pa naj bi sc ood<mo kot v komunalnem gospodarstvu dosledno uporabila za kreditiranje razvoja gostinskih in obrtnih organizacij.
PROMETNI DAVEK
Za obračunavanje prometnega davka v pred-reformnem obdobju je značilna velika razncli-likost stopenj zveznega in občinskega prometnega davka ter večkratno obdavčenje prom"'a proizvodov. P -membna sprememba za gostinske organizacije v obdobju do začetkov uvajanja gospodarske reforme je bila uzakonjena j ul ha ?964. leta, ko ie bil ukinjen zvezni prometni davek. Gostinskim organizacijam se je tako za zmanjšani prometni davek zboljšal ekonomski položaj, ker cen večinoma niso spreminjale.
V	prvi skupini ukrepov gospodarske reforme so bile sprejete temeljne spremembe v zajemanju in stopnjah prometnega davka. Republiški odbor je bil seznanjen s predlogi sprememb, zlasti s predvidenim prenosom prometnega davka iz proizvodnje v potrošnjo. Sindikati smo soglašali s prenosom prometnega davka v trgovino, ker je ta prenos v interesu splošne gospodarske politike.
Zvezni, republiški in občinski prometni davek obračunava trgovina od vseh proizvodov, namenjenih za potrošnjo Splošni stopnji zveznega in republiškega prometnega davka, sta se letos sicer spremenili, vendar v globalu ne presegata lanske obremenitve.
Kot instrument gospodarske reforme je bil na novo uveden zvezni prometni davek od storitev. ki se plačuje od plačil za zunanjetrgovinske storitve in od plačil za promet na debelo. Ta instrument pa je izrazito fiskalnega značaja. Njegov namen je. da zmanjša akumulati7nost zunanje trgovine in trgovine na debelo, ki se je z gospodarsko reformo povečala.
Gostinske organizacije so z gospodarsko reformo vnovič dobile obveznost, da plačujejo zvezni prometni davek od umetnih alkoholnih pijač, ki se je v januarju letos še povečal. Obveznost' prometnega davka praviloma ne bremeni delovne organizacije, vendar pa gostinstvo teh povečanih obveznosti prometnega davka ob gospodarski reformi ni moglo v celoti vkalkuli-rati v ceno svojih uslug. Poleg zveznega prometnega davka plačujejo gostinske organizacije tudi občinski prometni davek od vseh alkoholnih pijač in to po zelo različnih sto oni ah. odvisno pač od politike posameznih skupščin do •'azvoja gostinstva in turizma.
Osnova za plačevanje prometnega davka v gostinstvu je prodajna cena. Obračunavanje orometnega davka od prodajne cene pa ni razumljivo, ker se S kvaliteto obrata povečuje tudi
davčna osnova. Posledica tega pa je z maj še vanje dohodka tistih gostinskih obratov, ki nudijo najbolj kvalitetne gostinske usluge. Zato je republiški odbor predlagal pristojnim organom, naj bi tako federacija kot občinske skupščine, določale prometni davek od količine in ne od prodajne cene. To priporočilo so tudi že začele upoštevati nekatere občinske skupščine in so predpisale prometni davek od količine, z letošnjim letom pa so vse občinske skupščine spet prešle na določanje prometnega davka od prometa.
Nekatere občinske skupščine so predpisovale tudi prometni davek od storitve v gostinstvu,
to je od nočitev. Republiški odbor je nasprotoval takemu odnosu občinskih skupščin do razvoja gostinstva In turizma. Spremembe in dopolnitve temeljnega zakona pa ne dajejo več možnosti občinskim skupščinam, da bi davek od storitev V gostinstvu predpisovale tudi v letu 1967.
Obrtne organizacije plačujejo občinski prometni davek. Večina osebnih in deficitarnih storitev je oproščena plačevanja prometnega davka. Republiški odbor je vedno zagovarjal stališče, da lahko ravno občinske skupščine skozi politiko obveznosti usmerjajo razvoj obrti na svojem območju. Zlasti prometni davek bi zato moral biti kot ekonomski instrument dejanski usmerjevalec razvoja storitvene obrti. To stališče pa so nekatere občinske skupščine upoštevale bolj, druge manj.
PRISPEVEK IZ DOHODKA
Iz dohodka so delovne organizacije plačevale pr: oevek iz dohodka, praviloma po enotni stopnji !5 %. Trgovinske organizacije za prodajo živi' so bile tega prispevka oproščene, gostinske, obrtno-storitvene in komunalne organizacije pa so ga plačevale v obliki pavšala, ki je vseboval tudi sprispevek družbenim investicijskim skladom, prispevek skupnim rezervam gospodarskih organizacij ter v storitveni obrti in komunali tudi obresti od poslovnega sklada. Pavšalni prispevek so določale občinske skupščine v okviru maksimalno določenih stopenj, čeprav je bil v praksi določen vedno nižji pavšalni znesek, saj so občinske skupščine skoraj vedno upoštevale nizko akumulativnost teh dejavnosti. Pavšalni prispevek, ki so ga delovne organizacije sicer morale obračunati, so lahko občinske skupščine v celoti ali deloma odstopile gospodarski organizaciji. Z gospodarsko reformo pa ie bil ukini en prispevek tz dohodka. Delovnim organizacijam storitvenih dejavnosti, ki so plačevale prispevek iz dohodka občini, so občinske skupščine na priporočilo republiškega odbora zaradi izredno neugodnega ekonomskega položaja le-teh. večinoma že v drugem polletju leta lfl«4 odstopile celoten pavšalni prispevek, Ker ie bil pavšalni prispevek pri večini teh organizacij minimalen, tudi popolna oprostitev plačevanja tega prispevka ni pomenila znatnejšega izboljšanja materialne baze delovnih organizacij. Nasnrotno, te delovne organizacije so dobile s postopnim prehodom na ekonomska odnose nove obveznosti. to je obresti od poslovnega sklada in prispevek skupnim rezervam gospodarskih organizacij.
Podobne so razmere v trgovini s prehrambenimi proizvodi, ki ni bila z ukinitvijo prispevke iz dohodka deležna olalšav. ker tega Prispevka tudi že prei ni plačevala, medtem ko so ostale zanio nespremeniene druge obveznosti. Tako le ukinjeni prispevek iz dohodka vplival na povečanie materialne baze le pri drugih trgovskih delovnih organizacijah.
PRISPEVEK OD IZREDNEGA DOHODKA
Z letom 1964 1e bil ukinjen prispevek od izrednega dohodka ki sr- ga plačevale čredno akumulativne orsanizacije. Od storitvenih delovnih organizacij so ta davek plačevale le ne-
katere trgovinske organizacije na debelo in zunanja trgovina. Republiški odbor se v svojih predlogih in stališčih ni strinjal s takim načinom zajemanja akumulacije, ki je destimuliral delovne organizacije za doseganje večjih poslovnih rezultatov.
Naslednji element po odbitku prispevka iz dohodka in prispevka od izrednega dohodka je bil čisti dohodek. Z decentralizacijo sredstev ob gospodarski reformi se je ta element delitve celotnega dohodka delovne organizacije izenačil e dohodkom ln je zato odpadel Iz delitve.
PRISPEVEK V REZERVNI SKLAD
Obvezni prispevek v rezervni sklad gospodarske organizacije, ki služi za pokrivanje izgub, ugotovljenih pd zaključnem računu, se v omenjenem obdobju ni spremenil. Višina obveznosti plačevanja v rezervni sklad pa odstopa od splošnega določila pri trgovinskih delovnih organizacijah, ki potrebujejo spričo splošnih poslovnih pogojev in zaradi gibanja na tržišču tudi večja rezervna sredstva.
Bistvena sprememba je nastala samo pri formiranju rezervnega sklada trgovinskih delovnih organizacij, ki se ukvarjajo s prodajo kmetijskih proizvodov, Ukinjeni so bili skladi rizika. njihovo vlogo pa je prevzel rezervni sklad. Namen te spremembe je bil omogočiti trgovinskim delovnim organizacijam, ki so s kmetijskimi proizvajalnimi organizacijami v pogodbenem odnosu, koriščenje rezervnega sklada že med letom, hkrati pa prenesti pravico razpolaganja s temi sredstvi neposredno na delovne organizacije, ker so občinske skupščine sredstva sklada rizika trgovinskih organizacij večinoma koncentrirale na ravni občine. S tako koncentracijo pa so bile okrnjene samoupravne pravice delovnih organizacij
Hkrati z omenjenim pa se je spremenila tudi sama osnova plačevanja prispevka v rezervni sklad. Trgovinske delovne organizacije so do spremembe plačevale prispevek v višini 2 % od prometa blaga s kmetijskimi proizvodi, po novih določilih pa ga odvaiaio v višini S % od t>o-nrečno razpoložljivega poslovnega sklada. Razlika v osnovi je velika, saj je koeficient obračanja največii ravno v prehrambeni trgovini. Zbrana sredstva za rezervni sklad trgovinskih kmetijskih organizacU so po novem načinu ugotavljanja znatno manjša.
Republiški odbor je predlog za ukinitev sklada rizika trgovinskih organizacij obravnaval na predsedstvu in se ie strinjal z njim. ker je v tem videl tako zmanjšanje obveznosti trgovinskih organizacij nrehrambene stroke, ki so zaradi administrativno določenih cen oziroma marž od vseh trgovinskih organizacij poslovale v najtežjih pogojih, pa tudi zavoljo tega, ker so s tem dobile delovne organizacije večje samoupravne pravice pri odločanju o namenu uporabe ustvarjenih sredstev, Republiški odbor je tudi menil, da bodo sredstva skladov delovne organizacije same najbolje uporabile* če jih bodo v pogodbenem odnosu s kmetijskimi proizvajalci uporabile za kritje rizika in si s tem zagotovile večjo kontinuiteto v proizvodnji nekaterih važnih kmetijskih artiklov, medtem ko so občinske skupščin0 sredstva sklada rizika skoral izkllučno uporabljale za zniževanje cen z a potrošnika. Vprašanje je le. če bodo sredstva trgovinskih organizaeii Prehrambene stroke zadostovala za kritje morebitnega rizika v pogodbenih odnosih s kmetijskimi proizvajalci, posebno sedaj, ko je vedno bolj očitna potreba po pogodbenem sodelovanju med trgovino in kmetijstvom.
PRISPEVEK V SKUPNE REZERVE
Pri določanju prispevka v skupne rezerve gospodarskih organizacij je večina ohčinskih skupščin v obdobju gospodarske reforme — z
obrazložitvijo, da so se povečale potrebe po skupnih rezervah za kritje poslovnih izgub in sanacijo gospodarskih organizacij — izkoristila pooblastilo zakona o ustvarjanju in uporabi sredstev skupnih rezerv in zvišala prispevek v skupne rezerve gospodarskih organizacij od obvezne stopnje 3 %, ki gre v skupne rezerve republike, na stopnjo 5 % od čistega dohodka, zmanjšanega za izplačane bruto osebne dohodke in za prispevek v rezervni sklad gospodarske organizacije.
PRISPEVEK IZ OSEBNIH DOHODKOV
Prispevki iz osebnih dohodkov so se stalno spreminjali. Z uvajanjem gospodarske reforme so se zmanjševale stopnje proračunskega prispevka iz osebnega dohodka in prispevka za socialno zavarovanje. Stališče republiškega odbora pa je bilo, da naj se osebni dohodki na račun zmanjšanih prispevkov iz osebnih dohodkov in za tisti del, ki so jih delovne organizacije namenile za osebne dohodke, ne povečujejo linearno, ampak v skladu z načeli nagrajevanja po delu. Za preostale prispevke, to je za stanovanjski prispevek in prispevek za vozne karte, pa je značilno, da se ta sredstva ne zbirajo več na ravni družbeno političnih skupnosti, ampak v delovnih organizacijah samih, za kar se je republiški odbor v svojih stališčih tudi vedno zavzemal. Leta 1964 je bil uveden še prispevek za izgradnjo in obnovo Skopja, ki ga delovne organizacije obračunavajo od osebnih dohodkov in od sredstev, namenjenih v poslovni sklad in sklad skupne porabe. Od leta 1965 plačujejo delovne organizacije od bruto osebnih dohodkov 0.2 % prispevek za zaposlovanje.
V letu 1967. deloma pa že v letu 1966, so občinske skupščine uvedle prispevek za uporabo mestnega zemljišča, s katerim naj bi se finansirale potrebe kolektivne komunalne potrošnje, to je gradnje cest, pločnikov, zelenic, otroških igrišč, parkirnih prostorov, javne razsvetljave itd. Za te namene niso več predvideni' niti občinski skladi niti sredstva investitorjev.
Republiški odbor je soglašal z uvajanjem ekonomskih odnosov na področju kolektivne komunalne potrošnje, hkrati pa je tudi opozoril, da obveznost zaradi specifičnih pogojev poslovanja v posameznih dejavnostih predstavlja različne obremenitve. Tako bi morale občinske skupščine pri določanju stopenj upoštevati potrebe gostinskih in turističnih uslug, ki zahtevajo relativno večje poslovne in druge površin«.
Osnovni problemi reguliranja odnosov med družbo in delovnimi organizacijami
SISTEM CEN
Republiški odbor je, zavedajoč se pomena oblikovanja cen za normalen razvoj storitvenih dejavnosti, v svojih stališčih vedno poudarjal potrebo po večjem vplivu tržišča na oblikovanje cen v storitvenih delovnih organizacijah, hkrati pa je tudi opozarjal, da je možen le postopen in z materialnimi pogoji skladen prehod na proste cene, sicer bi bila nevarnost neupravičenega zviševanja cen in verižnih reakcij na tržišču.
V trgovini je v glavnem ostal v veljavi način oblikovanja izpred zamrznjenja cen leta 1965. Cene v trgovini se oblikujejo tako. da določa Zvezni izvršni svet maržo v absolutnem znesku ali V" procentu za nekatere proizvode, za nekatere manj pomembne prehrambene proizvode pa občinska skupščina, medtem ko lahko na j višjo ceno za osnovne življenjske proizvode
določijo občinske skupščine v mejah, kot jih je določil Z1S. Cene za vse druge ... ji? de določajo trgovinske organizacije tako da prištevajo stopnjo marže oziroma rab a. ta. ki so ga dosegle v letu 1964 ali v začetku leta 1955 bodisi po posameznih proizvodih ali skupinah proizvodov.
Sistem družbene kontrole cen in marž pa zaradi svoje togosti — predvsem tam; kjer je stopnja marže določena po proizvodih in ne po skupinah proizvodov — povzroča vrsto negativnih posledic, ker v marsikaterem primeru še vedno onemogoča vpliv trga. Nasprotno pa se je izkazalo, da svobodnejši sislem oblikovanja cen v okviru poprečne marže po skupinah proizvodov ne povzroča neupravičenega zviševanja cen, seveda če sta vsaj kolikor toliko usklajeni ponudba in povpraševanje.
Stališče republiškega odbora je, da bi bilo treba za proizvode, za katere so tržni odnosi že usklajeni, to je za tiste proizvode, za katere se formirajo cene svobodno že v industriji, in za vse proizvode s tako imenovane liste liberaliziranega uvoza, omogočiti tudi v trgovini prosto oblikovanje cen po ponudbi in povpraševanju. Za preostale proizvode pa menimo, da bi bilo treba še naprei obdržati ustrezen sistem nepQsredne družbene kontrole cen, vendar bi moral biti z izjemo osnovnih prehrambenih proizvodov veliko bolj svoboden. Po našem mnenju bi torej trgovina morala imeti večje možnosti, da se v določenem obdobju prilagodi ponudbi in povpraševanju v okviru maksimalne poprečne marže za grupo proizvodov.
V pbgojih svobodnejšega določanja cen se bosta morali trgovina in proizvodnja bolj sporazumevati za trajnejše in trdnejše poslov ne odnose in prodajne pogoje, v katerih bodo prišli do veljave obojestranski ekonomski interesi. Trajnejši poslovni odnosi namreč vnašajo poslovanje stabilnost in omogočajo dolgoročno poslovno usmeritev. Le v takih pogojih pa je mogoče pričakovati tudi umirjenejše gibanje cen v trgovini.
Cene v gostinstvu se v celotnem mandatnem obdobju republiškega odbora formirajo svobodno. po ponudbi in povpraševanju. Tržišče je edini in zelo učinkovit regulator cen. Ob gospodarski reformi gostinske organizacije kljub svobodnemu formiranju* cen — zaraa, izredne prožnosti gostinskih uslug - izven penzionc ki h cen niso dvignile v skladu s povečanimi materialnimi stroški. Republiški odbor je o cenah v gostinstvu vedno priporočal delovnim organizacijam, da naj svojo poslovno politiko za povečevanje dohodka usmerijo predvsem v povečevanje prometa, ne pa v na videz enostavnejše in učinkovitejše povečevanje cen.
Cene v storitveni obrti so se vse do nedavna oblikovale v pogojih pretiranih administrativnih posegov organov občinske skupščine, po navadi celo brez vzroka ter brez materialnega nadomestila za nastalo razliko med ekonomsko in nižjo določeno ceno za posamezne storitve. . To je imelo za posledico nizko a k it m u 1 a ti vn ost delovnih organizacij storitvene obrti in s tem zaostajanje razvoja storitev v skladu z Zahtevami sodobnega zadovoljevanja potrošnikov. V letošnjem letu pa posamezne občinske skupščine že sproščajo cene nekaterih obrtnih storitev.
Republiški odbor se je vseskozi zavzemal za sprostitev cen obrtnih storitev, jn to iz dveh razlogov. Ni mogoče zahtevati, da bi organizacije po obsegu in kvaliteti sledile zahtevam potrošnikov, ne da hi ob tem dobile za to plačilo, ki ga trg priznava. Na drugi strani na bi omogočila sprostitev pogojev za prosto oblikovanje cen pri vseh teh delovnih organizacijah normaliziranje ekonomskih odnosov tudi na tem gospodarskem področju.
Na oblikovanje ren komunalnih uslug, podobno ko< v storitveni obrti vpliva z administrativnimi posegi občinska skupščina, včasih
t ekvivalentnim materialnim nadomestilom v obliki zmanjšanih obveznosti, največkrat pa kar brez tega. Zaradi posebnega družbenega pomena komunalnih dejavnosti, katere usluge morajo biti dostopne vsem prebivalcem, pa je potrebno, da družbeno politična skupnost nadzoruje raven cen za posamezne komunalne storitve. Vendar je stališče republiškega odbora, da bi morala občinska skupščina iz svojih skladov poravnati ustrezno razliko, kolikor cena za komunalno storitev, ki zagotavlja redno poslovanje, razširjeno reprodukcijo delovnih organizacij ter dvig standarda neposredno zaposlenih presega kupno moč prebivalstva.
KREDITNA POLITIKA
Ker je kreditna politika nedvomno eden najvažnejših dejavnikov razvoja gospodarstva, ji je republiški odbor posvečal ves čas svoje mandatne dobe veliko pozornost. Kot se je spremenila osnovna vloga kreditne politike ob gospodarski reformi — od zagotavljanja hitre gospodarske rasti k zagotavljanju gospodarske stabilnosti — tako so se spremenila tudi priaadeva-nja republiškega odbora.
Osnovna značilnost za skoraj celotno pred* reformno obdobje je bila visoka stopnja družbene akumulacije in velika vlaganja v industrijo. Zato je republiški odbor v tem obdobju xr svojih stališčih opozarjal družbeno politične skupnosti na pomembnost in potrebe nadaljnjega razvoja storitvenih dejavnosti in na njihovo nizko akumulativnost, ki ne prenese niti splošno veljavne obrestne mere in odplačilnega roka. V obdobju po prvih začetkih uveljavljanja gospodarske reforme pa smo se zavze* mali za dosledno uveljavljanje kreditnega sistema v okviru nove kreditne politike.
Kreditna politika na posameznih področjih storitvenih dejavnosti pa je bila v predreform-nem obdobju bolj ali manj enaka in je izjemo pomenil le turizem. Naložbe so zaostajale za naložbami v druge gospodarske dejavnosti, čeprav je bila zlasti v trgovini znatno večja lastna udeležba. V reformi, ko je družba z decentralizacijo sredstev prenesla skrb za raz--širjeno reprodukcijo na gospodarske organizacije. pa sč kreditna politika in predvsem kreditni sistem na posameznih področjih storitvenih dejavnosti različno oblikuje.
V trgovini se pojavlja hkrati teko problem kreditiranja obratnih kot osnovnih sredstev. Restrikcija kreditov za obratna sredstva že od prvih začetkov uvajanja gospodarske reforme sili trgovinske organizacije, da začenjajo v večji meri kot poprej formirati lasten sklad obratnih sredstev. Trgovina je vse do gospodarske reforme poslovala pretežno s tujimi obratnimi sredstvi, ki jih je lahko najemala in kar je bilo tudi v skladu z ekonomičnostjo poslovanja. saj je bila obrestna mera za kredite skoraj enaka obrestni meri na poslovni sklad. Ostanek akumulacij v trgovini je zaradi visoke stopnje družbene akumulacije kljub tujim obratnim sredstvom le deloma zadoščal za razširitev ter modernizacijo prodajne mreže, Decentralizacija sredstev ob gospodarski reformi je z izjemo trgovine s prehrambenimi proizvodi sicer izboljšala ekonomski položaj trgovinskih organizacij. vendar kljub temu ne v taki meri. da bi lahko hkrati ustvarjale potrebna sredstva za naložbe v osnovna in obratna sredstva, kot to terja sistem kreditiranja obratnih sredstev.
Sedanja politika ustvarjanja lastnih obratnih sredstev v trgovini bistveno vpliva na stabilizacijo gospodarstva, hkrati pa povzroča tudi nove probleme. Poslovanje s pretežno lastnimi obratnimi sredstvi je tudi v interesu trgovinskih organizacij samih. Zato je stališče republiškega odbora, da je treba prehod na lastna obratna sredstva trgovinskih organizacij prilagoditi realnim možnostim razvoja trgovine, ki jih predvideva srednjeročni program razvoja in ki so v skladu s cilji gospodarske reforme, zato
bi bilo treba v okviru materialnih možnosti in potreb razvoja trgovinske mreže izdelati točen program formiranja lastnih obratnih sredstev in temu prilagoditi tudi sistem kreditiranja.
Kreditna politika v turizmu in gostinstvu je že v predreformnem obdobju spričo družbenega interesa za pospešeno povečanje zmogljivosti za inozemski turizem omogočala večje naložbe v te dejavnosti. V sedanjem sistemu naj bi bili poleg lastne akumulacije gostinskih in drugih delovnih organizacij, ki dopolnjujejo turistično ponudbo, tuji krediti dopolnilna sredstva za naložbe. Decentralizacija deviznega sistema s povečevanjem retencijske kvote ustvarja pogoje za najemanje tujih kreditov za izgradnjo turističnih objektov in hkrati omogoča združevanje interesov devizno aktivnih in devizno pasivnih delovnih organizacij. S tem je zagotovljena tudi možnost za hitrejše razširjanje reprodukcije turističnih organizacij, ki razpolagajo že z relativno večjim delom deviznih sredstev kot drugo gospodarstvo, medtem ko njihova dinarska akumulativnost zaostaja za akumula-tivnostjo drugih delovnih organizacij.
Čeprav naj bi bili ti dve možnosti osnovni vir kreditov v turizem, pa je pri reguliranju teh odnosov s tujimi partnerji še vfsta nerešenih vprašanj, kot denimo retransfer, garancije, svobodno razpolaganje z deviznimi sredstvi itd.
V zveži ;s stimuliranjem turistične izgradnje so v zveznem merilu že sprejeli predpise za regresiranje obrestne mere, v republiškem merilu pa predvidevajo ukrepe za podaljševanje rokov za kredite.
Sredstva za naložbe v storitveno obrt so bila v celoti prepuščena delovnim organizacijam in občinskim skupščinam. Možnosti najemanja kreditov so bile za delovne organizacije obrti majhne, pogoji pa zaradi nizke materialne baze največkrat niso bili sprejemljivi. Tudi novi sistem kreditiranja zaradi razdrobljenosti storitvene obrti razmer ne bo bistveno izboljšal. Samo z uvajanjem ekonomskih cen za storitve in s tem ekonomskih odnosov v poslovanje storitvene obrti lahko v naslednjem obdobju pričakujemo formiranje znatnejših sredstev za reprodukcijo, medtem ko so dosedanja sredstva odstopljenih ali oproščenih dajatev zaradi nadomestila za administrativno določene cene razdrobljena po posameznih organizacijah.
Republiški odbor je v svojih priporočilih o finansiranju storitvene obrti vedno zagovarjal stališče, da so občinske skupščine dolžne v obliki kreditov usmeriti v storitveno obrt vsaj sredstva iz obresti od poslovnega sklada. Hkrati smo tudi opozarjali na potrebno udeležbo drugih gospodarskih področij, ki so neposredno zainteresirana za razvoj obrtnih storitev.
Sistem kreditiranja komunalnega gospodarstva je zaradi specifične vloge in položaja, ki ga imajo te organizacije, popolnoma drugačen kot na drugih področjih storitvenih dejavnosti. Do gospodarske reforme je bil sicer popolnoma neurejen, v zadnjem času pa je bilo sprejetih nelpaj zakonskih določil, ki jasno postavljajo nosilca, medtem ko je vprašanje finansiranja še vedno nerazrešeno.
'Osnovno stališče republiškega odbora o kreditiranju komunalnega gospodarstva je, da je občina kot usmerjevalec In nosilec programa razvoja komunalnih dejavnosti dolžna ustvarjati pogoje za razširjeno reprodukcijo komunalnih objektov in naprav bodisi z dolgoročnimi kreditnimi sredstvi in z namenskimi prispevki, bodisi neposredno s cenami za komunalne storitve. Ker sedanji kreditni pogoji zaradi odplačilnih rtikov in obrestne mere za ustreznejše razvijanje komunalnega gospodarstva niso stimulativni, bi bilo treba zagotoviti, da bi se krediti za vlaganje v komunalne objekte in naprave, ki služijo tudi bodočim generacijam, dajali na nrimernn daljše odplačilne roke in z ugodnejšo obrestno mero. Taka vlaganja v izgradnjo komunalnih naprav in objektov za
splošno uporabo bi morala predstavljati najmanj 35 % do 40 % vlaganj v stanovanjsko izgradnjo.
Poleg omenjenih virov finansiranja komunalnega gospodarstva pa je v zadnjem času postal zlasti pomemben vir prispevek za uporabo mestnega zemljišča, ki je namenjen finansiranju gradnje komunalnih objektov in naprav za kolektivno potrošnjo.
ZUNANJETRGOVINSKI
SISTEM
V razpravah o zunanjetrgovinskem in deviznem režimu, ki smo jih organizirali v celotnem mandatnem obdobju, zlasti pa neposredno pred gospodarsko reformo, je republiški odbor v svojih stališčih kot osnovni in dokončni cilj vedno zagovarjal liberalizacijo zunanjetrgovinskega in deviznega režima. Ker je možno le postopno uresničenje tega cilja, se je republiški odbor zavzemal, da bi tudi devizni režim v prehodnem obdobju zagotovil gospodarskim organizacijam pogoje za Čim bolj samostojno poslovanje, da bi stimuliral njihovo Izvozno aktivnost ter jim zagotavljal gotovost v pridobivanju In razpolaganju z deviznimi sredstvi. Kajti le v takih pogojih gospodarjenja je mogoče pričakovati trajnejše vključevanje gospodarstva v mednarodno delitev dela in s tem tudi urav-novešenje plačilne bilance.
Republiški odbor se je v svojih konkretnih pripombah, ki Jih Je posredoval pristojnim družbeno-politlčr.lm skupnostim, zavzemal predvsem za reševanje vprašanj, s katerimi se neposredno srečujejo storitvene delovne organizacije, Tako smo z vso odločnostjo zagovarjali večjo participacijo na ustvarjenih deviznih sredstvih vseh organizacij trgovine, gostinstva in turizma, ki ustvarjajo zunanjetrgovinski promet, in večjo možnost uvoza surovin in reprodukcijskega materiala obrtnih organizacij.
Enotni tečaj dinarja ob gospodarski. reformi je eliminiral disparitetno vrednost dinarja v trgovini na malo, ki je bila dotlej pogojena z 20 % premijo, v gostinstvu s 37 % za penzionske usluge ter z 22 •/• za nepenzionske usluge. Stimulacija za ustvarjanje deviznega prometa v trgovini in gostinstvu, kakor tudi v organizacijah za turistično posredovanje je postala samo participacija na ustvarjenih devizah. Stopnje deviz, s katerimi razpolagajo delovne organizacije, so se v obdobju reforme že dvakrat povečale. Največjo retencijsko kvoto — bodisi pri prodaji spominkov bodisi pri poslih turističnega posredovanja — realizirajo organizacije za turistično posredovanje.
Pri določanju retencijske kvote od prodaje turističnih spominkov so trgovina in organizacije za turistično posredovanje zelo različno upoštevaiie. Za enako blago v istem kraju in lahko tudi v isti stavbi participira trgovina s 7 o/o ustvarjenih deviznih sredstev, organizacije za turistično posredovanje pa z 80 6/i. Zato Je republiški odbor že opozoril odgovorne družbe-no-politične organizacije na neenakost položaja enih in drugih organizacij, ki s stališča narod-
nega gospodarstva ustvarjajo devizno realizacijo v enakih pogojih, vendar pa za zdaj še ni prišlo do spremembe tega instrumenta.
Zaradi specifičnosti slovenskega turizma način ugotavljanja osnove za izračun deviznega priliva tudi za gospodarske organizacije ni preveč ugoden. Osnova za izračun dela deviz, s katerim razpolaga gostinska organizacija, je Število nočitev tujih gostov, kar za izrazito tranzitno področje ne more biti ugodno. Podobno kot v prehodnem gostinstvu se tudi v trgovini ne ugotavlja pretežni d^l deviznega priliva. Tudi o tej nepravilnosti veljavnega zunanjetrgovinskega in deviznega sistema je republiški odbor zavzel ustrezno stališče in ga posredoval prek svojih organčv družbeno političnim skupnostim, ki so tak predpis sprejele,
POSLOVNI PROSTORI
Republiški odbor že dlje postavlja v ospredje svojih prizadevanj prenos pravice upravljanja z delovnimi prostori družbene lastnine na delovne organizacije, ki jih uporabljajo. Znaten del poslovnega prostora storitvenih delovnih organizacij je zaradi najemniškega odnosa izvzet iz sklopa osnovnih sredstev delovnih organizacij in s -tem seveda tudi iz samoupravnih pristojnosti tistih, ki jih uporabljajo. V nasprotju z osnovnimi postavkami gospodarske reforme in z ustavnim določilom je, da so nosilci razširjene'reprodukcije izven delovnih organizacij trgovine, gostinstva in obrti. Ker pa se najemnine, ki jih plačujejo delovne organizacije, ne uporabljajo vedno in v celoti za reprodukcijo poslovnih prostorov, so delovne organizacije storitvenih dejavnosti prisiljene za morebitne rekonstrukcije nameniti dodatna sredstva. Pogosti so tudi primeri, ko so delovni organizaciji povečali najemnino, čeprav je opravila rekonstrukcijo iz lastnih sredstev. To postavlja prizadete delovne organizacije v primerjavi z delovnimi organizacijami, ki same gospodarijo z vsemi osnovnimi sredstvi, v neenakopraven položaj, kar pa vsekakor tudi zmanjšuje pobude za urejanje, vzdrževanje in rekonstrukcijo najetih lokalo-v. Visoke najemnine so za delovne organizacije samo strošek, medtem ko bi amortizacija lahko bila pomemben vir lastnih investicijskih sredstev,
Republiški odbor je politično teritorialnim skupnostim posredoval svojo zahtevo po prenosu poslovnih prostorov na delovne organizacije. Ker pa večina občinskih skupščin ni ugodila tej zahtevi, so strokovni sindikati na republiški in zvezni ravni skupaj s prizadetimi delovnimi organizacijami predložili ustavnemu sodišču v oceno vprašanje ustavnosti določb zakona o poslovnih zgradbah in prostorih. Hkrati pa smo to gradivo predložili v razpravo tudi gospodarskemu zboru republiške skupščine. Do dokončne rešitve tega vprašanja pa je republiški odbor v svojem priporočilu občinskim skupščinam in stanovanjsko komunalnim podjetjem predlagal, naj ne povečujejo najemnine nad višino, ki jo določa osnovni zakon o določanju vrednosti stanovanjskih zgradb, stanovanj in poslovnih prostorov.
Aktivnost na področju ekonomske problematike delovnih organizacij
V zvezi z utrjevanjem gospodarskega siste- poslovanja. Zlasti velja to za nekatere delovne
ma, ki zahteva predvsem odstranitev dispro-porcev v našem gospodarstvu in. skladnejši razvoj posameznih gospodarskih dejavnosti v primerjavi s celotnim gospodarstvom, je zelo važno vprašanje razvoja storitvenih dejavnosti. Več let že ugotavljamo, da storitvene dejavnosti v svojem razvoju prepočasi sledijo tako razvoju proizvodnje kot potrošnje. To je seveda posledica splošne gospodarske politike minulih let, ki je narekovala angažiranje razpoložljivih sredstev predvsem za industrijo. Ce pa teži družbeno gospodarska reforma k normalizaciji družbene reprodukcije in s tem k usklajenosti proizvodnje, menjave in potrošnje, potem se s tem zastavlja tudi vprašanje nove vloge storitvenih dejavnosti pri nadaljnjem razvoju gospodarstva.
Delovne organizacije storitvenih dejavnosti so v letu 1963 ustvarile 20 °/o neto produkta celotnega gospodarstva, zaposlovale 19 % vseh zaposlenih v gospodarstvu! pri skupnih investicijah za osnovna sredstva pa so bile udeležene s 16 % od vseh gospodarskih investicij.-Udeležba storitvenih dejavnosti v celotnem gospodarstvu v nekaterih drugih državah pa znaša tudi. do 55%. Kljub vedno večji potrebi po hitrejšem razvoju storitvenih dejavnosti, ki ga terjata proizvodnja in potrošnja, se tako te dejavnosti še vedno ne razvijajo skladno z naraščajočimi potrebami. Delež neto produkta storitvenih dejavnosti se je v letu 1966 povečal na 24 %, delež števila zaposlenih na 21 %, delež investicij pa na 17 % (investicije v komunalo so ocenjene) od investicij celotnega gospodarstva. Neto produkt na zaposlenega se je v tem obdobju povečal v storitvenih dejavnostih za 108 n/o, v celotnem gospodarstvu za 84 %. Ta razlika pa ne opozarja samo na dejstvo, da je produktivnost naraščala hitreje v storitvenih dejavnostih, ampak tudi na to, da so v posameznih letih veljavni instrumenti delitve celotnega dohodka in različni družbeni ukrepi drugače vplivali na poslovanje delovnih organizacij storitvenih dejavnosti kot pa v celotnem gospodarstvu.
Hitrejši razsvoj storitvenih dejavnosti so onemogočili materialni pogoji poslovanja v celotnem obdobju. Tudi v pogojih družbeno gospodarske reforme se najdlje ohranjajo administrativni posegi v7 gospodarjenju prav na tem področju, zato je tudi doseganje večjih poslovnih uspehov predvsem posledica prizadevanja delovnih organizacij za povečevanje ekonomičnosti in rentabilnosti poslovanja. Delovne organizacije storitvenih dejavnosti so tako dosegle v omenjenem obdobju kvalitetne premike na področju organizacije dela in uvajanja novih oblik-
organizacije, medtem ko so se druge teh izkušenj premalo posluževale.
Republiški odbor je vedno poudarjal potrebo po uvajanju novih sodobnih organizacijskih oblik poslovanja storitvenih delovnih organizacij bodisi zaradi povečevanja obsega poslovanja bodisi zaradi zadovoljevanja vedno novih potreb tržišča. Večina delovnih organizacij storitvene dejavnosti si je tudi prizadevala, da bi povečala rentabilnost poslovanja z racionalnejšo organizacijo nabave trgovinskega blaga oziroma materiala, za racionalnejšo uporabo materiala, za čimboljše izkoriščanje razpoložljivih delovnih ur, za intenzivnejše izkoriščanje kapacitet, ustreznejšo kadrovsko politiko, načrtnejšo razvojno politiko, za večjo spocializacijo in v nekaterih primerih tudi za uvajanje skupnih služb za posamezna podjetja, kar vse nedvomno zmanjšuje, stroške na enoto proizvoda oziroma prometa.
Stališče republiškega odbora je, da bi morale storitvene delovne organizacije za izboljšanje svojih poslovnih rezultatov izkoristiti določila novih zakonskih predpisov, ki omogočajo posameznim storitvenim delovnim organizacijam razširitev poslovanja na sorodne storitvene in druge delovne organizacije v gospodarstvu. Le nekatere storitvene delovne organizacije pa so resneje začele uvajati vzporedne dejavnosti, čeprav so zaradi razvijajočega se turizma in industrije vedno \7ečje potčebe tržišča po kompleksnih uslugah. Storitvene delovne organizacije bodo spričo sproščenejšega delovanja tržnih zakonitosti v prihodnje tudi bolj prisiljene uvajati sporedne dejavnosti, če bodo seveda hotele v pogojih vedno večje konkurence pritegniti domačega potrošnika in še bolj izkoristiti kupno moč tujcev, ki se v sedanjih razmerah pogosto ne more realizirati.
TRGOVINA
Hitremu razvoju proizvodnje in potrošnje v minulem obdobju ni sledil vzporeden ekonom-sko-tehnični razvoj trgovine. Še posebej ni bil usklajen položaj trgovine z vlogo, ki bi jo morala imeti v pogojih plansko tržnega gospodarstva. Posledice tega se razkrivajo v nerazvitosti trgovine, zlasti trgovine na drobno in zato v pomanjkljivi in nestalni preskrbi prebivalstva, premajhni izbiri blaga, nezadostnem povezovanju proizvodnje s potrošnjo, skratka, v premajhnem izkoriščanju vseh mož.iosti proizvodnje za zadovoljevanje naraščajočih in vse bolj pestrih zahtev potrošnje.
Čeprav so se delovne organizacije zavedale, da so večji rezultati dela odvisni od povečane
produktivnosti, pravilne delitve ustvarjenega dohodka ter poglabljanja sistema samoupravljanja, je na poslovni uspeh med drugim vplival tako distribucijski značaj trgovine kot različni administrativni posegi. Zato trgovinske organizacije v marsikaterem primeru niso bile dovolj prisiljene iskati racionalnejših oblik poslovanja, ki bi v večji meri omogočale usmerjanje proizvodnje glede količin, kvalitete in izbire blaga, kgr pa bi vplivalo na večjo produktivnost in boljšo kvaliteto storitev. Med trgovinskimi organizacijami Je bila zaradi nizke akumulativnosti predvsem prehrambena trgovina prisiljena posvečati več pozornosti organizaciji distribucije. Zato je bila izvedena ravno v tej stroki trgovine naj večja koncentracija med samimi delaj listič-nimi in grosističnimi podjetji. Vendar integracija oziroma koncentracija v trgovini ni vedno dosegla osnovnega cilja, saj je šlo v nekaterih primerih le za združevanje trgovinskih organizacij v lokalnih okvirih in brez nadaljnje specializacije obratov. Taka podjetja so imela le monopolen položaj na lokalnem tržišču. Rezultat takih integracij pa je bilo le kosanje celotnega jugoslovanskega tržišča — bodisi v interesu politično teritorialnih enot bodisi posameznih trgovinskih organizacij.
Večina trgovinskih organizacij je poslovala v pogojih konjunkture. Zato niso bile dovolj stimulirane za medsebojne dolgoročne poslovne odnose, ki bi morali biti osnovna usmeritev v poslovni politiki industrijskih in trgovinskih organizacij. Kot zaviralni moment pa v tem primeru navajajo trgovinske organizacije različne administrativne predpise, ki vnašajo v poslovanje negotovost in s tem onemogočajo dolgoročno poslovno sodelovanje.
Sele z družbeno gospodarsko reformo in s sproščanjem delovanja tržnih zakonitosti dobiva trgovina pomembnejšo in aktivnejšo gospodarsko vlogo. Trgovina ni več samo pasivni posrednik med proizvodnjo in potrošnjo. Načelo dohodka jo vedno bolj sili v sistematično proučevanje potreb tržišča, k4 jih nato tudi posreduje proizvodnji in tako vpliva na obseg in strukturo proizvodnje, na blagovne tokove, gibanje zalog in realizacijo blaga, česar posledica pa je hitrejše obračanje kapitala, skrajševanje proizvodnega ciklusa in večja intenzifikacija gospodarjenja.
Čeprav družbeno gospodarska reforma prepušča proces družbene reprodukcije kar se največ da, vplivu tržnih zakonitosti in le v primerih, ko bi sicer pretila nevarnost stihije, ekonomski intervenciji, pa še vedno delujejo na tržišče oziroma v gospodarskem sistemu številni administrativni posegi. Prilagajanje gospodarske intervencije družbe svobodnejšemu delovanju tržnih zakonitosti, na drugi strani pa marsikje še različni administrativni predpisi, po našem mnenju povzroča na tržišču številna nasprotja, ki se razkrivajo v politiki cen, pogojih kreditiranja obratnih sredstev In v stalnem spreminjanju obveznosti. Vse to pa se najmočneje odraža prav v trgovini.
Promet v trgovini se je v letih 1963—1366 povečal po tekočih cenah za približno 140 •/».
Najbolj se je povečal promet v zunanji trgovini — za 210 %. nato v trgovini na malo — za 120 ‘A. V trgovini na debelo se je promet povečal za 95 % in to predvsem tisti del prometa, ki ga trgovina na debelo prodaja industriji in drugim velikim potrošnikom. Upoštevati je treba, da je indeks cen v tem obdobju porasel za 73 točk in je zato povečanje fizičnega obsega blagovnega prometa manjše.
Pri grosističnem posredovanju industriji, trgovini na drobno in drugim velikim potrošnikom se pri nas še niso izoblikovali kriteriji, pri katerih vrstah izdelkov in za kakšne količine je potrebno in umestno posredovanje grosistov, velik obseg in hitro naraščanje blagovnega prometa trgovine na debelo opozarja, da posredujejo pri nas grosisti tudi take vrste izdelkov, ki se redno in v velikih količinah pretakajo iz proizvajalnega podjetja v drugo. Iz izkušenj pa vemo, da so pogosti primeri, ko bi bilo racionalneje, da bi bile zaloge pri grosistih, kot pa da se proizvajalna podjetja oskrbujejo in zalagajo z blagom, ki ga uporabljajo redkeje in v manjših količinah. Republiški odbor je zato to problematiko trgovine na debelo večkrat obravnaval v svojih organih in na razširjenih posvetih, zlasti v zvezi s sprejemanjem temeljnega zakona o blagovnem prometu. Stališče republiškega odbora v vlogi trgovine na debelo je, da naj bi jo prepustili delovanju tržnih zakonitosti.
Neto produkt na zaposlenega v trgovini se je povečal v letih od 1963—1966 za 95 %. Po posameznih dejavnostih trgovine pa je to razmerje seveda različno. Neto produkt na zaposlenega v zunanji trgovini se je povečal za 124 °/o, v trgovini na debelo se je podvojil, v trgovini na drobno pa se je povečal za 82 ‘A. Ustvarjeni neto produkt na zaposlenega in njegovo povečanje po posameznih dejavnostih trgovine je deloma rezultat povečane produktivnosti, deloma pa posledica spreminjanja pogojev poslovanja.
Poprečna stopnja razlike v ceni v trgovini se Je v omenjenem obdobju povečala od 11,4 ‘A na 13,5 %. V trgovini na drobno se je povečala od 16,4 % na 17,7 'A, v trgovini na debelo od 10,8 'A na 13,5 %, medlem ko se je y zunanji trgovini zmanjšala od 7,9% na 7.5 %. Zunanja trgovina je poprečno razliko v ceni zmanjšala, čeprav se je v omenjenem obdobju neto produkt na zaposlenega ravno v tej dejavnosti trgovine najbolj povečal. Vzroki za to so poleg večje produktivnosti nedvomno tudi v deviznem režimu in v decentralizaciji sredstev,
Razlika v ceni v trgovini na drobno pa kljub povečanju v zadnjih letih še vedno ne zagotavlja delovnim organizacijam potrebe akumulacije. Posledica tega pa je nerazvitost in slaba opremljenost trgovine. Spremembe gospodarskega sistema v zadnjih letih pa ravno trgovini na drobno in zlasti prehrambeni stroki niso prinesle bistvenega Izboljšanja, ker so se s prenosom prometnega davka iz proizvodnje v potrošnjo hkrati povečali tudi stroški poslovanja.
z
Republiški odbor je večkrat opozoril pristojne družbeno-politične skupnosti na nemogoče razmere, ki so nastajale pri prodaji nekaterih prehrambenih proizvodov, ker predpisana razlika v ceni često ni pokrivala niti stroškov poslovanja. Zato so trgovinske organizacije morale nerealno nizko razliko v ceni za ene proizvode nadomeščati z višjim pribitkom na cene pri drugih proizvodih. Tako je bil uspeh podjetja večkrat rezultat večjega ali manjšega deleža osnovnih prehrambenih proizvodov pri celotni realizaciji podjetja. Stališče republiškega odbora pa je bilo, da mora razlika v ceni za posamezni proizvod pokrivati vsaj stroške poslovanja. S spremembami sistema cen ob gospodarski reformi, ko odrejajo maloprodajne cene občinske skupščine, pa so se razmere vsaj deloma izboljšale.
Zaloge trgovskega blaga v notranji trgovini so v zadnjih letih stalno naraščale, vendar so zaloge trgovinskega blaga v trgovini na drobno v predreformnem obdobju naraščale znatno počasneje kot v trgovini na veliko. Vzporedno z naraščanjem zalog v trgovini je naraščal tudi promet. V trgovini na drobno je do gospodarske reforme naraščal promet hitreje kot zaloge. Zato je bil tudi v trgovini na drobno leta 1963 koeficient obračanja 9,3, v trgovini na debelo 5,8, v zunanji trgovini pa 8,0. Hitro obračanje sredstev, zlasti v trgovini na drobno, pomeni, da je trgovina v letih pred gospodarsko reformo poslovala v pogojih neusklajenih blagovno denarnih odnosov, to je v pogojih konjunkture. Ali z drugimi besedami povedano, predvsem trgovina na drobno ni imela zadostnega asortimenta blaga in se je morala bolj ali manj sproti oskrbovati.
V letu 1966 se je koeficient obračanja v trgovini še povečal. V trgovini na drobno je znašal 10,8, v trgovini na debelo 7.0 in v zunanji trgovini 10,0. Povečevanje koeficientov obračanja po gospodarski reformi pa je posledica restrikcij na področju kreditiranja obratnih sredstev. Hitrejše obračanje vloženih sredstev je s stališča rentabilnosti poslovanja sicer pozitivno, vendar samo do določene meje. Povečevanje koeficientov obračanja v naših pogojih namreč pomeni že siromašenje asortimentov, kar je po mnenju sindikatov vsekakor negativno.
Akumulacija trgovine je spričo že omenjenih pogojev poslovanja po posameznih dejavnostih trgovine zelo različna. Razpoložljiva sredstva za investicije v osnovna in obratna sredstva so za leto 1963 znašala 61 mio N-din, od tega amortizacija 21 mio N-din. Trgovina na drobno je razpolagala s 35 %. trgovina na debelo s 40 %, zunanja trgovina pa s 25 % sredstev za poslovni sklad. Znesek vplačane amortizacije je znašal leta 1963 v trgovini na drobno 8 mio, v trgovini na veliko 10 mio, v zunanji trgovini pa le 3 mio N-din. To pomeni, da je potrebovala zunanja trgovina za opravljanje svoje dejavnosti skoraj trikrat manj osnovnih sredstev, čeprav je ustvarila le za četrtino manj sredstev za poslovni sklad. Ce upoštevamo še dejstvo, da večina trgovinskih organizacij na drobno nima lastnih prostorov in da plačuje
zanje najemnino, lahko zaključimo, da zunanja trgovina v primerjavi z notranjo trgovino posluje praktično Je z neznatnimi osnovnimi sredstvi. To pa pomeni, da so bile za razširjeno reprodukcijo potrebe investicijskih naložb v osnovna sredstva neprimerno večje v notranji trgovini na drobno kot v zunanji, čeprav so bila v ta namen razpoložljiva sredstva v obeh trgovinskih dejavnostih skoraj izenačena.
V letu 1966 se je v celoti povečala akumula-tivnost trgovine. Celotna sredstva, namenjen^ za poslovni sklad, so znašala 287 mio N-din, sredstva amortizacije pa 47 mio N-din. Trgovina na drobno razpolaga z 28 %, trgovina na debelo s 37 %, zunanja trgovina pa s 35 % sredstev poslovnega sklada celotne trgovine.
Investicije v trgovino so leta 1963 znašale 1 4,5 % celotnih investicij, medtem ko je znašala udeležba trgovine v neto produktu celotnega gospodarstva 10 %. Celotne udeležbe v trgovino v tem obdobju so znašale približno 550 mio N-din. Trgovina je sama vložila približno 75 % od vseh vloženih sredstev, medtem ko je bila znatno nižja lastna udeležba drugih panog. Leta 1966 je znašala udeležba investicij trgovine v celotnih investicijah gospodarstva 7 %, udeležba trgovine v neto produktu celotnega gospodarstva pa -se je povečala na 14 %. Kljub temu trgovina ni mogla zbrati dovolj sredstev za modernizacijo opreme in za razširitev prodajne ter skladiščne mreže, kot so to terjale vedno nove potrebe proizvodnje in potrošnje.
Prodajni prostor trgovine na drobno se je v tem obdobju povečal za 15 %, število prodajaln za 3 %, fizični obseg blagovnega prometa pa se je v trgovini na drobno povečal za približno 30 %.
Nič manj pomembno vprašanje kot finansiranje osnovnih sredstev v trgovini ni vprašanje virov obratnih sredstev. Obseg dejavnosti trgovine je poleg materialno tehnične opreme v veliki meri odvisen tudi od zalog blaga in razpoložljivih obratnih sredstev. Neugodni instrumenti delitve dohodka in čistega dohodka ter pretežno lastnega finansiranja osnovnih sredstev v trgovini pa so povzročili, da je trgovina poslovala pretežno s tujini obratnimi sredstvi. Poleg tega tudi ekonomski pogoji pri najemanju kreditov za obratna sredstva niso silili podjetij, da bi pri notranji delitvi izdvojila več sredstev za obratne potrebe, saj je bila razlika med obrestno mero kreditov in obrestno mero na poslovni sklad le 1% do 2%, odvisno pač od posamezne trgovinske stroke. Zato je bil v minulem obdobju delež lastnih obratnih sredstev trgovinskih organizacij minimalen in je znašal le kakih 10 %
Posledica restrikcij na področju kreditiranja obratnih sredstev v zadnjih dveh letih je, da se je delež lastnih obratnih sredstev od prejšnjih približno 10% povečal na 30%. Odstotek lastnih obratnih sredstev je seveda po posameznih trgovinskih dejavnostih zelo različen.
Z največjim deležem lastnih obratnih sredstev razpolaga trgovina na drobno — s 53 %, nato zunanja trgovina — z 29%, z najmanjšim pa trgovina na debelo, in sicer s 24 %.
y
GOSTINSTVO IN TURIZEM
Področje turizma ' in gostinstva je zaradi interesa celotne družbene skupnosti pri ustvarjanju deviznih sredstev postalo v zadnjih letih, zlasti pa ob gospodarski reformi, zelo perspektivno gospodarsko področje. Čeprav so bila vlaganja v turizem nekoliko intenzivnejša šele v zadnjih treh letih, pa pokriva turizem z neto deviznim prilivom že 45 % deficita trgovinske bilance, medtem ko ga je še leta 1954 komaj v višini 4 %. V sindikatih pa ugotavljamo, da kljub pospešenemu razvoju turizma v zadnjih letih zanemarjamo še številne druge možnosti, ki jih ima Slovenija spričo ugodnih prirodnih pogojev. Tako zlasti niso izkoriščene možnosti izletnega in tranzitnega turizma, če upoštevamo, da pride v Slovenijo 90 % vseh motoriziranih turistov in da prestopi mejo v Sloveniji 94 % vseh tujih turistov v Jugoslaviji.
Relativno nizka poprečna dnevna potrošnja tujih turistov, ki znaša 8,6 dolarja, ne dosega niti polovične vsote, ki jo poprečno realizirajo v drugih evropskih državah. To nas opozarja, da bi bilo treba v marsičem še dopolniti turistično ponudbo pri nas, ker ne ustreza odnosom na tujem tržišču. Zato je po našem mnenju potrebno zagotoviti številne potrošne možnosti in v obliki najrazličnejših osnovnih in vzporednih turističnih kapacitet ter dejavnosti posebno na področju prometa, trgovine, uslužnostne obrti, razvedrila in podobnega.
Turistični promet se je v Sloveniji glede na število nočitev povečal v letih 1963—1966 za 15 °/o. Lčta 1966 je bilo v Sloveniji 3840 tisoč nočitev. Omeniti je treba, da se, je število nočitev v letu 1966 zmanjšalo v primerjavi s prejšnjim letom za 5 %. Padec števila nočitev v letu 1966 pa je povzročil padec domačega turizma v poreform-nem obdobju. Število nočitev domačih gostov se' je od leta 1963 do 1966 zmanjšalo za 10%, medtem ko je število tujih nočitev poraslo za 73 %.
Hitra rast inozemskega turizma ter upadanje števila nočitev domačih gostov pa sta povzročili, da se je razmerje med domačimi in tujimi gosti v tem obdobju spremenilo od 69:31 na 46:54. V letu 1966 je prvič večje število nočitev tujih turistov kot domačih turistov.
Med vzroke nazadovanja domačega turističnega prometa moremo nedvomno prištevati:
® Spremenjeno strukturo osebne potrošnje.
$ Nove oblike turizma Domači stacionarni turistični promet je deloma nadomestil povečani izletni turizem, kar je med drugim tudi posledica razvijajoče se motorizacije. Izletnega turizma statistično skoraj ni mogoče ugotavljati, vendar moremo sklepati spričo potovanj in. izletov naših ljudi v tujino iz števila prehodov osebnih vozil naših državljanov čez mejo, ki se je skoraj za petkrat povečalo. V domačem turizmu je sicer opazen predvsem padec nočitev, ne moremo pa zaslediti zmanjšanja potrošnje v gostinstvu, kar spet po-me,ni, da se v domačem turizmu vse bolj uveljavlja izletni turizem.
S Močan padec domačega turizma lahko pripisujemo tudi restrikcijam pri pošiljanju zavarovancev v zdravilišča.
S1 Ekonomske cene, ki pa jim ni vedno sledilo ustrezno povečanje osebnih dohodkov, so vplivale tudi na spremembo strukture potrošnje pri določenih kategorijah delavcev. V marsikaterem primeru je namreč to povzročilo zmanjšanje izdatkov za turizem in s tem seveda tudi zmanjšanje domač.ega turističnega prometa.
V nasprotju z gibanjem domačega turizma pa lahko opazimo zelo ugoden razvoj inozemskega turizma. Nanj so vplivala predvsem naslednja dejstva:
£ Leta 1965 spremenjeni devizni tečaj je ugodno vplival na razvoj inozemskega turizma. Zlasti se je povečala izvehpen-zionska potrošnja.
S Cene gostinskih uslug se -niso bistveno spremenile, kar je imelo ugoden odziv na tujih turističnih tržiščih.
^ Obmejne formalnosti so se močno poenostavile.
£ Odprava viz s sosednjimi ter nekaterimi drugimi državami je povzročila, da se je začel že lani, zlasti pa še letos, pospešeno razvijati izletni turizem.
Značilno za slovenski turizem v tem obdobju pa je, da pada njegova udeležba v turističnem prometu Jugoslavije, in sicer tako v prenočitvah domačih kot tujih gostov. Leta 1963 je Slovenija realizirala še 12,9 °/o prenočitev v Jugoslaviji, leta 1966 pa samo še 10,8 %. Za domače goste je znašala ta udeležba leta 1953 12.7 % in leta 1966 le 9,9%, za tuje goste pa 13,4% v letu 1963 in v letu 1966 12 %. Zaostajanje razvoja turističnega proVneta v Sloveniji za Jugoslavijo resno opozarja, da bo treba v bodoče povečati prizadevanje za razvoj turizma in v ta namen tudi mobilizirati vse možnosti, ki jih ima Slovenija za razvoj turizma.
Prenočitvene zmogljivosti znašajo v Sloveniji 43.554 postelj Število ležišč se je od leta 1963 povečalo za 18 %, najbolj pa se je povečalo število ležišč v hotelih, in sicer za 49 %. Vendar je treba pripomniti, da sc je število ležišč povečalo zlasti v letih 1963—1964 in deloma še v letih 1964—1965, medtem ko je hotelsko gostinstvo leta 1966 pridobilo le 400 novih ležišč.
Čeprav se izraba prenočitvenih zmogljivosti omenja kot pomemben vir notranje rezerve, pa se izkoriščenost v vseh letih ni zboljšala, nasprotno, dejansko se sploh ni spremenila. Za vse poslovne enote znaša izkoriščenost 24 %, za hotele pa 42 %.
Pogosto lahko slišimo, da zavira razvoj turizma pri nas, še posebej naj bi to veljalo za leto 1966. pomanjkanje zmogljivosti za prenočevanje in prehrano inozemskih gostov. Toda kljub temu mnenju ugotavljamo, da je bila zasedenost vseh ležišč v sezoni 62 %, ali nekoliko višja v gostinskih gospodarskih organizacijah, kjer je znašala 75 %. Zato pa je treba toliko bolj poudariti, da le dobra tretjina razpoložljivih ležišč ustreza povpraševanju tujih turistov. Nič bolj ugodne niso razmere v zmogljivosti
obratov za prehrano in razvedrilo gostov v turističnih krajih in njihovi okolici. Poseben problem, ki pa je po našem mnenju zelo pomemben za uspešno poslovanje v turizmu, je tudi sporeden razvoj dejavnosti, ki dopolnjujejo turistično ponudbo.
Po uveljavitvi zakona o zasebnem gostinstvu se je število zasebnih gostinskih obratov povečalo za kakih 200. S tem pa se je šele delno izpopolnila mreža gostiln v manjših naseljih, predvsem v neposredni bližini meje in tam. kjer je mreža družbenega sektorja pomanjkljiva ter ni pogojev za rentabilno poslovanje obratov družbenega sektorja. V -delovnih organizacijah družbenega sektorja pa prevladuje v zadnjem času precej negativno stališče do zasebnih gostinskih obratov saj proizvajalci trdijo, da ni zagotovljen enakopraven položaj v poslovanju obeh sektorjev. Po našem mnenju pa bi morale te pogoje uravnati občinske skupščine s pomočjo davčne politike,
Po oceni so se devizni dohodki od inozemskega turizma v letih 1963—1966 povečali za 181 °/o, kar je več kot so se povečali devizni dohodki iz inozemskega turizma v državi. Devizni priliv v Sloveniji je znašal leta 1966 40 mio dolarjev. To je spričo razvijajočega se inozemskega tranzitnega, zlasti pa izletnega tur rizma iz sosednjih držav povsem razumljivo. Po oceni se je delež deviznega priliva od tranzitnega in izletnega turizma povečal v letih 1063—1966 od 44 °/o na 62 %.
Promet* v gostinstvu se je povečal po tekočih cenah v letih 1963—1966 za 120 %. Neto produkt na zaposlenega se je prav tako povečal za 120 °/o. Povečanje neto produkta na zaposlenega je poleg povečanja produktivnosti tudi odraz spremenjenih družbenih ukrepov in novega deviznega režima.
Težko bi bilo natančno oceniti, kakšne kvalitetne družbeno ekonomske in politične premike je v gostinstvu in turizmu povzročila gospodarska reforma, zlasti če upoštevamo, da je gospodarska reforma dolgotrajnejši proces. Na splošno pa lahko ugotavljamo, da so se doslej reformni ukrepi pozitivno odrazili prav na področju gostinstva, zlasti kar zadeva boljše gospodarjenje, poglabljanje samoupravljanja, delitev po delu }td. Izenačitev pogojev gospodarjenja z drugimi gospodarskimi panogami je povzročila, da se je velik del delovnih organizacij resneje lotil reševanja vseh tistih internih družbeno ekonomskih odnosov, ki zagotavljajo večjo produktivnost dela, stimulativnejšo delitev po delu in nadaljnjo krepitev samoupravljanja.
Posledica večje ekonomičnosti poslovanja v gostinstvu pa je prav gotovo zmanjšanje deleža materialnih stroškov v celotnem produktu, in sicer od 50% v letu 1963 na 45% v letu 1966, ter zmanjšanje vseh materialnih stroškov, in to ^d 67 % V letu 1963 na 63% v letu 1966.
Kljub minimalnim obveznostim, ki jih je družba predpisala gostinstvu, je bila akumula-tlvnost gostinstva v letu 1963 minimalna, saj so znašala sredstva, namenjena za poslovni sklad. 3 mio N-din, medtem ko so sredstva amortizacije znašala 9 mio N-din. Izenačenost pogojev
gospodarjenja v gostinstvu pa se zaradi prejšnjih ugodnosti, ki jih je dajala družba za njegov hitrejši razvoj, drugače odraža v danih družbeno-ekonomskih odnosih. Tako kljub temu, da lahko govorimo o popolni decentralizaciji sredstev med gostinskimi organizacijami in družbo, saj je delež gostinskih organizacij v neto produktu večji kot v celotnem gospodarstvu, pa decentralizacija sredstev še zdaleč ne zagotavlja potrebnih sredstev za razširjeno reprodukcijo, kar je bil njen osnovni namen. Gostinske organizacije so po zaključnem računu za leto 1966 izdvojile za poslovni sklad 15,9 mio N-din, medtem ko znaša vplačana amortizacija 19,8 mio N-din.
Naložbe v gostinstvo so leta 1963 znašale 3'/« vseh naložb gospodarstvo. Leta 1966 se naložbe v absolutnem znesku niso povečale, udeležba gostinstva v celotnih investicijah pa se je zmanjšala na 2,3 %.
Spremembe, ki so nastopile pri nosilcih razširjene reprodukcije, še posebej pa restrikcije na področju investiranja so povzročile, da sta se spremenila struktura in obseg investicijskih vlaganj v gostinstvu. Investicijski potencial gostinskih in turističnih gospodarskih organizacij je zlasti prešibek za hitrejši razvoj inozemskega turizma. Zato bi morale sodelovati pri razširjeni reprodukciji turizma tudi vse tfcste gospodarske dejavnosti, ki imajo, ali bi vsaj morale imeti ekonomski interes, zlasti pa tiste gospodarske dejavnosti, ki lahko ha kakršenkoli način pripomorejo k razširitvi in dopolnjevanju turistične ponudbe. Le sodelovanje celotnega gospodarstva v turizmu bo po našem mnenju zagotovilo hitrejši razmah te, za nas vsekakor ekonomsko čedalje bolj zanimive dejavnosti.
STORITVENA OBRT
Zahteve po hitrejšem kvantitativnem in kvalitativnem razvoju storitev, ki so sledile naglemu naraščanju proizvodnje in kupne moči prebivalstva ter razvoju turizma v zadnjih letih, nato zahteve po še pospešenem razvoju v naslednjih letih, ki ga terja Vedno večja uporaba tehničnih naprav v gospodinjstvih, razvoj motorizacije, hitrejša graditev stanovanj, razvoj turizma itd., zastavljajo pred delovne organizacije storitvene obrti sila pomembno vprašanje. To namreč, ali morejo sploh v sedanjih razmerah tem zahtevam tudi zadostiti. To vprašanje se zastavlja zato, ker družbena storitvena obrt v zadnjem času stagnira.
Število storitvenih obrtnih delavnic se je od leta 1963 do 1966 zmanjšalo od 709 na 655, in to bodisi zaradi likvidacije nekaterih podjetij, ki niso bila rentabilna, bodisi zaradi preraščanja drugih v proizvodno dejavnost itd.
Nasprotno pa je novim zahtevam sledil zasebni sektor obrti, ki se je po sprostitvi pogojev za opravljanje storitev in ob ugodnejših davčnih obveznostih ter minimalni administraciji začel uveljavljati ne samo v storitvah, ampak v mnogih primerih čelo Že prerašča v obrtno proizvodnjo. Število samostojnih obrtnikov se je tako od leta 1964 do leta 1966 povečalo na 11.228 ali za 1280, število oseb, ki opravljajo obrtne sto-
t
ritve kot postranski poklic, pa se je leta 1964 še povečalo na 4199 oseb. To povečanje pa je značilno za vse stroke obrti.
Ob ugotavljanju vzrokov za razmere, v katerih se je znašla družbena obrt, moremo ugotoviti, da so bili temu krivi — "ob pomanjkanju dobrega vodstvenega kadra seve — predvsem:
§& zadrževanje cen mnogih obrtnih storitev, kar je onemogočilo pravilno vrednotenje vloženega dela ter ustvarjanje potrebne akumulacije za reprodukcijo osnovnih sredstev ter zagotovitev osnovnih delovnih in življenjskih pogojev. To pa je tudi oviralo konkurenco družbene obrti z zasebnim obrtništvom, ki posluje ob manjših družbenih dajatvah in manjši administraciji;
ti pomanjkanje vseh vrst reprodukcijskega materiala, zlasti pa kritično pomanjkanje rezervnih delov; vzrok za pomanjkanje reprodukcijskega materiala, opreme in orodja iz uyoza je v prenizko odmerjenih deviznih kvotah, kakor tudi v pomanjkanju razpoložljivih lastnih finančnih sredstev obrtništva; razen tega proizvajalci in uvozniki trajnih potrošnih dobrin niso dosledno upoštevali zakonskih obveznosti do preskrbe z, nadomestnimi deli;
® močna industrijska proizvodnja blaga za široko potrošnjo in s tem večja ponudba blaga v trgovinah ter manjša naročila storitev po želji (predvsem industrijska serijska izdelava pohištva in razmah konfekcije);
@ prepočasno prilagajanje družbene obrti izdelavi visoko kvalitetnih . specifičnih izdelkov storitvene obrti glede na nove zahteve tržišča;
ti močna pobuda zasebnega obrtništva še posebej po liberalizaciji davčnih obveznosti. Tako samostojni obrtniki kot osebe, ki jim je opravljanje obrtnih storitev postranski poklic, se namreč čedalje bolj uveljavljajo kot dopolnjevalci industrijske proizvodnje, prevzemajo najdrobnejše in najzahtevnejše storitve po željah ter pri tem prožno sledijo potrebam trga in okusu potrošnikov.
Celotni dohodek, merjen po tekočih cenah, se je v obrti v letih 1963—1966 podvojil, neto produkt na zaposlenega pa se je povečal za 85 %. Povečanje neto produkta na zaposlenega ni realen odraz produktivnosti, ampak predvsem veljavnega ekonomskega sistema.
Delež investicij od celotnih gospodarskih investicij je v obrti znašal leta 1963 2.4 °/o, medtem ko je znašala udeležba obrti v neto produktu gospodarstva 5,4 °/o. Leta 1966 so investicije znašale 2,8, udeležba obrti v neto produktu pa se je povečala na 6 °/o. Celotne investicije v obrt so znašale v obdobju od leta 1963 do leta 1966 171 mio N-din.
Obrtne organizacije so leta 1963 ustvarile 27 mio N-din sredstev za poslovni sklad in 8 mio N-din amortizacije. V letu 1966 so se sredstva za poslovni sklad povečala na 76 mio, sredstva amortizacije pa na 16 mio N-din. Upo-
števati pa je treba, da podatki veljajo za celotno obrt in da je znatno nižja akumulativnost sto-, ritvene obrti.
• Ugodnejše pogoje poslovanja pa bo po našem mnenju zagotovila storitveni obrti sprostitev cen obrtnih storitev, za katero se je republiški odbor vsa zadnja leta vztrajno prizadeval in ki se tudi že uveljavlja v nekaterih občinah. Š tem bo brez dvoma zadoščeno prvemu pogoju za rcntabilnejše in prožnejše poslovanje družbenih obrtnih organizacij, sproščanje deviznega poslovanja pa tudi omogoča boljšo preskrbo z deficitarnim uvoženim materialpm.
Delovne organizacije pa si bodo morale po našem mnenju v pogojih svobodnega določanja cen prizadevati, da bo povečanje dohodka predvsem rezultat povečanega obsega storitev. Republiški odbor tudi opozarja, da bodo to dosegle le s polnim izkoriščanjem kapacitet, s konkurenčno ceno in s kvaliteto storitev.
Boljše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti bodo delovne organizacije dosegle s povečanjem storilnosti zaposlenih ter z uvedbo druge izmene zlasti v. servisnih obratih. Prehod na delo v dveh izmenah pa bi omogočil delavcem, zaposlenim na drugih področjih, uporabo uslug v družbenih storitvenih obratih izven svojega rednega delovnega časa, hkrati pa bi tudi delovne organizacije lahko v večji meri zadovoljile povečane potrebe turizma.
Doseganje čim boljše kvalitete in čim nižje cene storitev je odvisno od dobre tehnične opremljenosti delovnih organizacij in čim boljšega dela slehernega delavca. V prizadevanjih, da bi svoje storitve na trgu čim bolje plasirale, bodo morale delovne organizacije čim bolj priV lagoditi tržnim pogojem cene svojih storitev. Cenene storitve pa je mogoče zagotoviti le s sodobno organizacijo dela in s sodobno opremo. Da bi zadostile tem pogojem, pa bodo morale delovne organizacije neprestano skrbeti za krepitev svojega delovnega potenciala in zagotavljati najvišja možna sredstva za modernizacijo svojih osnovnih, predvsem neposrednih delovnih sredstev. Drug pogoj pa je skrb za stalno izpopolnjevanje delavcev tako v stroki kot v upravljanju delovne organizacije, ter stimulacija v delitvi sredstev za osebne dohodke.
V prizadevanjih za racionalizacijo in razvoj poslovanja pa se pri veliki večini manjših delovnih organizacij bolj kot kdajkoli doslej zastavlja pQtreba po večjem medsebojnem poslovnem sodelovanju, pa naj že bo med posameznimi organizacijami storitvene obrti, ali pa z delovnimi organizacijami drugih gospodarskih področij, skratka, povsod, kjer se ta oblika, pokaže ekonomsko utemeljena. Nekatere delovne organizacije storitvene obrti so že začele iskati in uvajati racionalnejše oblike poslovanja.
Pri ustvarjanju pogojev za razvoj družbene obrti bi bilo treba proučiti in odpraviti objektivne vzroke, ki zavirajo njen razvoj. Kot pogoj za racionalizacijo stroškov poslovanja se med drugim zastavlja zahteva po poenostavljanju administrativnega poslovanja. Zato bi morali biti po mnenju našega sindikata spremenjeni tudi veljavni predpisi, ki manjšim delovnim or-
/
ganizacijam nalagajo prevelike zahteve po administrativnem kadru. Glede urejanja odnosov med družbenim ln zasebnih sektorjem moramo poudariti, da je zasebna obrt v sklopu našega gospodarstva vsekakor potrebna in nujna kot dopolnilo družbeni obrti, zlasti tam, kjer ni pogojev za uspešno delovanje družbenih obrtnih organizacij. Naloga občinskih skupščin in njihovih organov pa je, da ugotavljajo pravilne odnose med družbenim ln zasebnim sektorjem obrti ter tako zagotovijo najboljšo ponudbo obrtnih storitev.
KOMUNALNO
GOSPODARSTVO
.dejavnost komunalnih delovnih organizacij, ki opravljajo bodisi samo individualne storitve bodisi samo kolektivne storitve ali oboje hkrati, je zelo raznolika, saj zajema celotno področje tako imenovane komunalne potrošnje, v katero sodijo vse storitve ln vsi proizvodi, ki ustvarjajo osnovne pogoje življenja in dela v urbanem naselju.
Opravljanje storitev na tako obširnem področju, ki tudi zahteva izredno močna vlaganja Za razširjeno reprodukcijo objektov in naprav, je bilo v vsem povojnem obdobju močno zapostavljeno v primerjavi s pospešenim razvijanjem prioritetnih panog gospodarstva in pospešeno gradnjo stanovanj. Kot slabo akumulativno gospodarsko področje se doslej ni moglo enakopravno vključevati pri razporejanju družbenih kreditnih sredstev, kot. bi to terjale potrebe. Vprašanje akumulacije v komunalnih dejavnostih, ki po svojem značaju sodijo med dejavnosti splošnega družbenega pomena, se podreja interesom skupnosti. Republiški odbor pa je vedno zagovarjal stališče, da morajo ekonomski odnosi med komunalnimi organizacijami, družbeno politično skupnostjo in prebivalstvom sloneti na ekonomskih principih, dolžnost družbeno političnih skupnosti oziroma posameznih prebivalcev pa je, da se dogovarjajo in urejajo vprašanja s področja ekonomskih obveznosti do komunalnih delovnih organizacij. Medsebojne odnose tako na področjj investicijske politike kot v tekočem vzdrževanju komunalnih naprav in objektov za splošno uporabo ter plačevanje storitev s področja kolektivne komunalne potrošnje bi bilo zato potrebno zasnovati na osnovi dolgoročnih programov razvoja in na osnovi čim enakomernejšega, zlasti pa stabilnega tfer potrebam itt možnostim primernega angažiranja sredstev. Naurejeni ekonomski odnosi med družbeno politično skupnostjo in komunalno delovno organizacijo pa za to po mnenju našega odbora v veliki meri povzročajo neurejene materialne odnose, onemogočajo uspešno gospodarjenje v kolektivu, zavirajo ali deformirajo delavsko upravljanje ter preprečujejo in ovirajo uveljavljanje načela delitve po delu.
V zaključkih in stališčih s področja nadaljnjega razvoja komunalne dejavnosti, ki Jih je republiški odbor posredoval republiški skupščini, je poudaril, da mora komunalna delovna organizacija v cene svojih storitev vključiti vse
elemente, s katerimi si zagotavlja pogoje za normalen razvoj ter za doseganje normalnih življenjskih in delovnih pogojev zaposlenih. Cene komunalnih storitev bi zato morale vključevati poleg poslovnih stroškov tudi zadostna sredstva za enostavno in razširjeno reprodukcijo delovnih naprav, za enostavno reprodukcijo obstoječih komunalnih naprav in objektov za splošno uporabo, sredstva za ustrezno individualno stimulacijo ter i^ normalen razvoj družbenega standarda zaposlenih. Ker so usluge komunalnih organizacij posebnega družbenega pomena in morajo biti dostopne vsem prebivalcem, naj družbeno politična skupnost kontrolira cene in se v posameznih primerih lahko tudi dogovarja o njih višini za posamezne storitve. V primeru pa, da kupna moč določenega dela prebivalstva ne bi zmogla cen komunalnih storitev, ki tem organizacijam zagotavljajo normalen razvoj, naj se družbeno politična skupnost dogovori za ceno, ki bo ustrezala kupni moči prebivalstva, razliko pa naj pokrije sama iz svojih sredstev.
Zaradi stalnega pomanjkanja likvidnih proračunskih sredstev in tudi dolgoročnih kreditnih družbenih sredstev, »o doslej močno zaostajala za potrebami vlaganja v razširjeno reprodukcijo komunalnih objektov in naprav za individualno in kolektivno komunalno potrošnjo. Po oceni strokovnjakov je bilo v vsem povojnem obdobju vloženih v to Izgradnjo le kakih 40% potrebnih sredstev.
V	zadnjem času so se v gospodarjenju na področju individualnih komunalnih storitev nekoliko izboljšale razmere. Nekatere delovne organizacije so tako Že dobile pristojnost, da upravljajo z vsemi osnovnimi sredstvi, ki so bila valorizirana in vnesena v poslovni sklad podjetij. V stroškovno ceno. ki jo plačujejo individualni potrošniki, je bila v teh primerih delno vključena tudi razširjena reprodukcija (odplačilo anuitet in obresti za kredite), tako da se način gospodarjenja v takih podjetjih sicer normalizira, vendar pa se je njihov finančni položaj po reformi zaostril. Cene individualnih storitev so bile jeseni leta 1985, to Je po Uveljavitvi odredbe o merilih za oblikovanje cen za komunalne storitve sicer nekoliko zvišane, so pa morale v minulem letu brez korektur navzven zajeti tudi povišane stroške materiala, vodni prispevek, višje osebne dohodke, kar pa je vse šlo na račun že tako minimalne akumulacije za reprodukcijo.
V	še težjih razmerah pa so se ob reformi znašle vse druge komunalne organizacije, predvsem pa organizacije, ki opravljajo kolektivne komunalne storitve in ki jih financirajo proračuni. Zmanjševanje proračunskih sredstev za te namene, ki je sledilo pritisku drugih družbenih potreb, pa povzroča, da so danes naša urbana naselja, kar zadeva opremljenost z objekti in napravami za kolektivno potrošnjo, kakor tudi snago in splošen videz na taki ravni, da o urejenosti skorajda ni več mogoče govoriti. Poslovanje komunalnih organizacij je zaradi takih razmer močno onemogočeno, hkrati
pa jih te razmere tudi silijo, da izven svoje osnovne dejavnosti opravljajo še druge obrtne storitve, S tako ustvarjenim dohodkom pa nato v mnogih primerih pokrivajo tudi stroške kolektivnih komunalnih storitev, ki jih morajo opravljati po naročilu občinskih organov.
Celotni dohodek komunalnih organizacij se je po tekočih cflnah od leta 1963 povečal za 95 %, neto produkt na zaposlenega pa za 80 #/n. Nizko povečanje produktivnosti v komunafli pa je posledica ekonomskega položaja komunalnih organizacij, ki ga je‘določila družba z neurejenim sistemom finansiranja komunalnih uslug. Prizadevanja komunalnih delovnih organizacij za povečevanje ekonomičnosti poslovanja se zato razkrivajo V zmanjševanju deleža materiala in vseh materialnih stroškov. V strukturi celotnega dohodka komunalnih organizacij se je tako znižal delež matdriala V letih 1963—1966 s 26 % na 22 •/», delež vseh materialnih izdelkov pa s 43 % na 40 "/*,
Pereča problematika komunalnih organizacij pa po mnenju sindikatov nima svojih vzrokov le v materialnih težavah, temveč v mnogih primerih tudi v Še neutejenih odnosih družbeno6 političnih skupnosti do teh organizacij. Potreba po odpravljanju stihije v delovanju organizacij, ki opravljajo dejavnosti splošnega družbenega pomena, ter potreba po razvoju teh dejavnosti kot pogoju za razvoj gospodarstva, je v prvem povojnem obdobju terjala, da urejanje vseh zadev komunalnega pomena poverimo občini ter njenim organom. V različnih razmerah so tako nastajale raznolike organizacije z različnim prav-t nim statusom in so sčasoma doživljale tudi mnoge organizacijske spremembe* Proces organizacijskega oblikovanja teh organizacij pa še do danes ni povsem končan. Vzrok za to je, da mnogi upravni organi doslej še niso razčistili v svojem pojmovanju razlike med dejavnostmi splošnega družbenega pomena, med katere Sodijo tudi nekatere komunalne dejavnosti in za katerih skladen razvoj z rastjo gospodarstva in porastom življenjske ravni ljudi so dolžne skrbeti občine in njihovi organi, ter med ko-
munalnimi delovnimi organizacijami kot podjetji, ki po temeljnem zakonu o podjetjih Iz leta 1965 opravljajo te dejavnosti po načelih ustvarjanja dohodka in samoupravljanja. TUdi republiški zakon o komunalnih organizacijah ni prinesel delovnim kolektivom takih rešitev, za katere so se zavzemale delovne organizacije, zbornica in sindikati. Zakon daje široka pooblastila politično teritorialnim skupnostim družbeno ekonomskih in političnih odnosov v urejanju komunalnih delovnih organizacij. Zato je nadaljnji razvoj in urejanje družbeno ekonomskih in samoupravnih odnosov na področju komunalnega gospodarstva odvisen predvsem od politike občinskih skupščin in od aktivnosti samoupravnih organov v delovnih organizacijah ter od aktivnosti pristojnih sindikalnih Organov.
Osnovni pogoj za reševanje ekonomske in samoupravne problematike komunalnih delovnih organizacij je tako ureditev ekonomskih in političnih odnosov med družbeno politično skupnostjo in komunalnimi delovnimi organizacijami. Družbeno politične skupnosti imajo svoje potrebe in zahteve, ki se odražajo v urbanističnih programih razvoja posameznega naselja, do rednega vzdrževanja komunalnih objektov in naprav ter do zadostnega zagotavljanja potrebnih komunalnih storitev, komunalna organizacija pa je dolžna, da se V okviru sredstev, ki zagotavljajo njeno uspešno delo in razvoji vključi s svojimi programi v izvajanje, programov družbeno politične skupnosti.
Zato v sindikatih menimo, da bodo lahko delovne organizacije komunale ob ustrezni materialni osnovi, seve. uspešno urejale svoje notranje odnose, sistematično racionalizirale svoje poslovanje in posvetile potrebno skrb delovnemu človeku s tem, da bodo stimulirale težke pogoje dela, ki so specifični za to področje, da bodo poskrbele za potrebno zaščito delavcev pri delu, za njihovo strokovno in družbeno ekonomsko izpopolnjevanje, za dvig njihove življenjske ravni itd. S tem pa si bodo tudi zagotovile dober, strokoven in stalen kader.
Kadrovska politika v delovnih organizacijah
Ob ugotavljanju pogojev, v katerih poslujejo storitvene dejavnosti, in uspehov, ki jih dosegajo, je naš sindikat ves čas posvečal posebno pozornost kadrovski problematiki. Zavedali smo se pri tem, da so prav dobri kadri in čim višja raven ustvarjalnih sposobnosti zaposlenih tudi osnovni pogoj za razvoj storitvenih dejavnosti in s tem za doseganje čim ugodnejše materialne baze za dvig standarda zaposlenih.
Na resnost tega vprašanja je v letu 1965 opozorila stagnacija v zaposlovanju, padec števila zaposlenih v naslednjem letu pa je že terjal proučitev vzrokov za ta pojav. Upadanje števila zaposlenih pa je v pa-sprotju s predvidevanji gospodarskega razvoja. Tako bi moral biti porast zaposlovanja na področju storitvenih dejavnosti do leta 1970 v primerjavi z drugimi področji znatno hitrejši, saj se naj bi udeležba za-
poslenih v storitvenih dejavnostih v skupnem številu zaposlenih družbenega sektorja povečala od 18,1 % v letu 1965 na 21,6 % v letu 1970. In nobena od storitvenih dejavnosti v letu 1966 ni bila sposobna po številčni moči svojega kadrovskega potenciala zadovoljiti potrebe, ki so terjale približno 6100 na novo zaposlenih.
2e tako pereče pomanjkanje kadrov pa je še povečevala močna fluktuacija, saj je na primer v letih 1963 in 1964 menjalo delovna mesta v trgovini in gostinstvu kakih 40 % zaposlenih, v obrti približno 50 %, v komunali pa celo kakih 70 %. Res pa je, da se je po letu 1965 fluktuacija bistveno zmanjšala in je bila v letu 1966 že za več kot polovica manjša od leta 1963.
Pa ne samo pomanjkanje kadrov, temveč tudi neustrezna kadrovska struktura že zaposlenih je eden od odločilnih zaviralnih momentov v razvoju storitvenih dejavnosti, Ta. problem ponazarjajo nekateri podatki. Po začasnih ocenah sta v -storitvenih dejavnostih neustrezno zasedeni približno dve tretjini delovnih mest. ki zahtevajo 'visoko in .višjo izobrazbo in to na področju blagovnega prometa, gostinstva in turističnega posredovanja ter obrti. Da pa bi mogli nadomestiti to pomanjkanje, bi bil potreben vsaj 8 % letni priliv tovrstnih kadrov, med njimi zlasti ekonomistov in komercialistov. Pri kvalificiranih kadrih ne ustreza zahte7 vam delovnih organizacij kakih 20 c/c(. zaposlenih in to v obrti, trgovini, gostinstvu in komunali, čeprav je treba pripomniti, da mnogi od njih s svojim praktičnim znanjem vendarle lahko opravljajo delo, čeprav nimajo potrebne formalne izobrazbe. Kadrov s srednjo izobrazbo pa bi potrebovali za 60 % več, pomanjkanje pa je najbolj občutno v trgovini, ki zahteva tudi najmočnejši upravno organizacijski aparat. Vse preveč pa so storitvene dejavnosti »obreme-,iene<- z zaposlenimi brez dokončane osnovne šole ali samo z osnovnošolsko izobrazbo. Le-ti predstavljajo v številu vseh zaposlenih 37 %, čeprav bi jih potrebovali največ 15 %.
Spričo tega je razumljivo, da postaja za delovne organizacije izboljšanje kvalifikacijske strukture prioritetna naloga, če naj izboljšajo tud; svojo poslovnost. Zlasti pa bodo morale biti pozorne na ustrezno za-
sedbo vodstvenih in operativno tehničnih delovnih mest.
Po nepopolnih podatkih o prvi reelekciji v letu 1964, ki razkrivajo strukturo izobrazbe direktorjev v 64 % delovnih organizacij storitvenih dejavnosti, je bilo v .10 % podjetij zaupano vodenje direktorjem, ki imajo le osnovnošolsko izobrazbo, 45 % direktorjev ima strokovno kvalifikacijo, 34 % srednjo izobrazbo in samo 11 % višjo ali visoko. Če pa upoštevamo, da anketa ni zajela 36 % manjših delovnih organizacij, lahko upravičeno sklepamo, da je struktura v resnici še veliko slabša.
Vprašanje regeneracije vodilnih kadrov je zato že nekaj let eno od osnovnih vprašanj v prizadevanju republiškega odbora. V razreševanju tega problema pa nekateri branijo starejšo generacijo praktikov, medtem ko drugi menijo, da je treba mladim strokovnjakom na stežaj odpreti vrata delovnih organizacij. V zadnjem času je tudi čedalje bolj očitna zahteva, da naj bi za vodilna delovna mesta z zakonom predpisali minimalno potrebno izobrazbo, hkrati pa omogočili kadrom, ki ta. mesta že zasedajo in ki zadovoljujejo drugim zahtevam, da bi si z dopolnilnim izobraževanjem in v predpisanem roku to izobrazbo tudi pridobili.
Rezultati prve reelekcije tudi' razkrivajo, da so bili v 81 % primerov ponovno izvoljeni direktorji, ki so bili že več kot 8 let na tem delovnem mestu, ter da je bila le v 16 % zamenjava tudi res izvedena. Naš sindikat si je tako ob pripravah na reelekcijo kot tudi kasneje prizadeval, da bi v kolektivih doumeli njen stvarni pomen. Poudarjali smo, da pomen reelekcije ni v kampanjski zamenjavi vodstvenega kadra vsaka 4 leta, temveč da mora postati reelekcija stalna praksa in metoda, kadar kolektiv ugotovi, da nesposoben vodstveni kader zavira njegove progresivne sile v prizadevanjih za izboljšanje poslovnosti.
Neustrezna raven izobrazbe v strukturi zaposlenih pa se odraža tudi v strukturi samoupravnih organov v storitvenih delovnih organizacijah. In tako kot daje struktura izobrazbč zaposlenih resno misliti o sposobnosti kadrov spričo naraščajočih zahtev trga in čedalje bolj neizprosnih tržnih zakonitosti, tako opozarja tudi struktura
samoupravnih organov spričo čedalje večje materialne pristojnosti samoupravljanja,
Zato se pred delovne organizacije z enako resnostjo kot zahteva po boljši strokovni sposobnosti kadrov zastavlja tudi zahteva pa hitrejšem usposabljanju proizvajalca v družbeno ekonomskem in idejno političnem znanju.
Sedanje pomanjkanje kadrov in njihova neustrezna strokovna usposobljenost pa razkrivata, da je bilo na tem področju vse premalo storjenega. Res je, da so bile mnoge delovne organizacije posebno v zadnjih dveh letih preobremenjene z reševanjem ekonomskih problemov, vendar jih to ne opravičuje, da so pozabljale na tako odločilen dejavnik, kot so v razreševanju ekonomskih problemov prav kadri. Reševanje teh problemov pa je zelo zahtevna naloga, ki terja ne le prizadevnost, temveč v prvi vrsti razumevanje za kadrovske probleme. Reševanje teh vprašanj na pamet, brez jasnega odgovora, kaj hočemo. In brez natanko začrtane politike pomeni prlmitlvlstično gledanje na tisti element napredka, ki bi moral biti vedno v središču naše pozornosti. Ekonomičnost, organizacija delovnih procesov, kvaliteta dela, poslovni uspeh, vse to je čedalje bolj odvisno od znanja ljudi, ki so vključeni v delovni proces. Koliko In kakšne kadre pa pri tem potrebuje,
more ugotoviti le delovna organizacija. Prav področje kadrovske politike pa je v večini delovnih organizacij in kljub priporočilom republiškega odbora še vedno zelo zanemarjeno. Razen nekaj dobro organiziranih podjetij, delujejo kadrovske službe še vedno po principih nekdanjih personalnih služb: registrirajo personalne spremembe, rešujejo potrebe po kadrih samo tedaj, kadar se pojavi potreba, ne posvete pa se analizam delovnih mest, planiranju kadrov, planiranju izobraževanja zaposlenih na osnovi dolgoročnih potreb. Dobra kadrovska politika, stalno usklajena s poslovno politiko delovne organizacije, uresničevana preko urejenih kadrovskih služb je torej zahteva, ki se zastavlja pred vs6 naš* kolektive. V trenutnih razmerah, ko je treba obračunati z ostanki konzervativnega administrativnega pojmovanja, pa j* ta naloga še zahtevnejša.
Temeljni pogoj za razvoj storitvenih dejavnosti je torej po mnenju republiškega odbora spremenjen odnos do kadrovske politike In do kadrovskih služb v delovnih organizacijah. Ta naloga pa se zastavlja zlasti samoupravnim organom, kajti le ti so neposredno odgovorni za oblikovanje in izvajanje uspešne poslovne in kadrovske politike.
Politika izobraževanja v delovnih organizacijah
Večina delovnih organizacij je torej pri iskanju poti iz težkega ekonomskega položaja, ki ga je še posebej zaostrila reforma, pozabljala na kadre, s tem pa je tudi zanemarila osnovni pogoj svojega razvoja. Tega ne dokazujejo le podatki o nizki izobrazbeni ravni zaposlenih in stagnaciji v zaposlovanju, temveč tudi zakonodaja delovnih organizacij. Le nekatere delovne organizacije so namreč ta vprašanja uredile tudi v statutih in pravilnikih ter tako svojim delavcem zagotovile pravico do izobraževanja, izobraževanje samo pa stimulirale
I
s priznanjem in z ugodnejšo participacijo r delitvi osebnega dohodka.
Delovne organizacije opravičujejo svoj odnos do kadrovske' in izobraževalne politike s tem, da nimajo strokovnega kadra in da jih teže slabi ekonomski pogoji, ki onemogočajo tako priliv novega kadra kot izobraževanje že zaposlenih, Bržčas je v tem precej resnice. Vendar republiški odbor sodi, da so tudi drugi globlji vzroki preprečevali progresivne premike na kadrovsko izobraževalnem področju. Eden izmed njih je nepoznavanje subjektivnih pogojev sa
21
izboljšanje položaja delovne organizacije in s tem nerazumevanje potrebe po zaposlovanju strokovnjakov, ki bi bili sposobni analitično opredeliti potrebne premike v celotni poslovni politiki. Drugi vzrok pa se v mnogih primerih skriva, v zavestnem zapostavljanju te potrebe in v želji vodstvenega kadra po ohranitvi položajev. Tretji vzrok pa je pomanjkanje integracijskih procesov pri oblikovanju skupnih kadrovsko izobraževalnih služb in s tem tudi politike za potrebe številnih manjših organizacij, kjer v resnici ni pogojev za samostojno delovanje teh služb.
Takšno nerazumevanje vloge in pomena kadrov ter izobraževanja v ekonomiki podjetja — in seveda v preteklosti tudi vse premajhna zavzetost delovnih organizacij — je nujno vplivalo na politiko financiranja izobraževalne dejavnosti. Delovne organizacije so v večini pojmovale šolstvo in obveznosti do njega kot nekakšno družbeno breme, ki zmanjšuje ustvarjeni dohodek. V tem primeru so zelo zgovorni podatki, da so storitvene organizacije vložile v redno strokovno šolstvo v 1963. letu 0,34 %, v 1964. letu 0,90%, v 1965 letu 1,10% in v 1966. letu 1,19 % od bruto osebnih dohodkov. Podatki zadnjih dveh let sicer izpričujejo. ‘'da so se delovne organizacije odzvale družbenemu dogovoru o prispevku' za strokovno šolstvo vsaj v višini 1 % od bruto osebnih dohodkov, očitno pa pri tem niso izkoristile zakonitih možnosti, d^ lahko ta prispevek upoštevajo kot stroške poslovanja do višine 2,5%. Če pa upoštevamo, da predstavlja 1 % bruto osebnih dohodkov gospodarstva le stroške rednega poslovanja strokovnih šol. moramo ugotoviti, da storitvene delovne organizacije v zadnjih letih niso zagotavljale pogojev za razvoj šolstva. Pereč problem financiranja strokovnega šolstva pa se je v letošnjem letu še zaostril, saj republiški odbor ugotavlja, da mnoge delovne organizacije tudi letos ne upoštevajo priporočila o odvajanju vsaj 1 % od bruto osebnih dohodkov za potrebe strokovnega šolstva.
Ob vsem tem nas ne preseneča, da so minimalna tudi vlaganja v izobraževanje, ki jih delovne organizacije prispevajo iz sklada skupne porabe. Štipendije strokovnjakom, stroški tečajev, seminarjev itd. so
v primerjavi z bruto osebnimi dohodki v zadnjih štirih letih pomenili le 0,06 % ali 1,1 % sredstev skladov skupne porabe. Tudi ta podatek potrjuje, da so številne delovne organizacije tako rekoč povsem zanemarile načrtno pridobivanje strokovnih delavcev in dopolnilno izobraževanje zaposlenih na delovnih mestih, pa naj že bo na področju splošnega izobraževanja, strokovnega in poklicnega izobraževanja ali pa družbeno ekonomskega izobraževanja.
Zato je tudi republiški odbor večkrat opozarjal sindikalne organizacije na naslednje osnovne naloge:
® Osnovni principi zaposlovanja, napredovanja, izobraževalnih prizadevanj delovnih organizacij ter pravic in dolžnosti v tem primeru morajo biti jasno opredeljeni v statutih in drugih aktih delovnih organizacij.
® Izobraževalna dejavnost v delovnih organizacijah mora zajeti tako splošno kot strokovno in družbeno ekonomsko izobraževanje. izobraževanje mora tudi zajeti vse zaposlene in mora postati sestavni del vseh prizadevanj delovnih organizacij za rast človeka kot osebnosti, za razvitejše samoupravljanje in za višjo produktivnost.
•	Urediti in izpopolniti je treba sistem dopolnilnega izobraževanja pri delu in ga vključiti v celoten sistem vzgoje in izobraževanja.
•	Treba je hitreje zaposlovati mlade strokovno usposobljene kadre in pritegniti v uk več mladine.
® Neprecenljivega pomena za oblikovanje mladega delavca, ki se izobražuje v rednih šolah, je uvajanje na delovno mesto, pri čemer mu moramo omogočiti seznanitev s konkretnim delom od osnovnih do najzahtevnejših faz dela. Zahtevati od njega, da ob nastopu dela prevzame vso težo odgovornosti brez potrebnega uvajanja, je neodgovorno početje. Prav tako je za štipendiste izredno pomembno, da jih delovna organizacija ves čas šolanja uvaja v življenje in delo kolektiva.
•	Dosledna delitev po delu najbolj stimulira delavca, da bi dosegel potrebno znanje. Zato je treba rešitev mnogih izobraževalnih problemov iskati v hitrejšem razvoju samoupravljanja in delitve po delu.
6 Pogoj za optimalni uspeh delovne organizacije je, da delovna mesta zasedajo najsposobnejši kadri. Temu je treba prilagoditi kriterije reelekcije, ki mora postati 'talna metoda preverjanja sposobnosti in stimulacija za nenehno izpopolnjevanje vseh delavcev, zlasti pa tistih, ki s svojim strokovnim delom lahko največ pripomorejo k hitrejšemu razvoju delovne organizacije.
@ Celotna izobraževalna dejavnost delovnih organizacij mora sloneti na jasno izoblikovani in perspektivni kadrovski politiki. Ustrezne službe morajo najprej proučiti izobrazbeno strukturo kadrov, nato pa na tej osnovi izdelati plane potreb po kadrih ter jih uskladiti z delovnimi programi organizacij. Na tej osnovi si mora delovna organizacija začrtati svojo izobraževalno politiko in zagotoviti tudi potrebna sredstva.
© Za izvajanje kadrovske in izobraževalne politike so delovnim organizacijam potrebne dobre kadrovske službe in izobraževalne službe. Statuti pa morajo podrobno opredeliti funkcije in pomen teh služb ter jim zagotoviti popolno in enakovredno vključitev v celotno delovanje delovnih organizacij, V manjših delovnih organizacijah, ki nimajo pogojev za samostojne kadrovsko izobraževalne službe, pa moramo reševati to problematiko s pomočjo skupnih služb.
Zelo zahtevne naloge, ki se zastavljajo samoupravnim organom na področju izobraževanja, terjajo tudi poglobljeno delo našega sindikata. Prepričevanje delavcev o nujnosti stalnega in vsestranskega izobraževanja, ki pomeni osnovni pogoj za dvig ravni njihovega standarda in kulture, mora pomeniti osnovno nalogo dela vseh naših sindikalnih delavcev.
Le s skupnimi prizadevanji bo tudi možno kar najbolj uveljaviti prednosti, ki jih daje novi zakon o izobraževalnih skupnostih in o financiranju vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji. Zakon namreč postavlja novo organizacijo izobraževanja, organizacijo, ki temelji na samoupravljanju delavcev vzgojnih in izobraževalnih zavodov ter na neposrednem sodelovanju družbeno političnih skupnosti, delovnih organizacij in občanov. Možnost, da lahko posamezne storitvene dejavnosti ustanovijo lastno izobraževalno skupnost, jim daje tako pravico, da preko izobraževalnih programov zadovoljujejo svoje zahteve po kadrih, kot jim hkrati nalaga dolžnost, da s svojimi sredstvi zagotove optimalne možnosti delovanja teh institucij. Brez dvoma predstavlja organizacija izobraževalne dejavnosti preko predvidenih posebnih izobraževalnih skupnosti optimalno rešitev osnovnih neskladij med strokovnim šolstvom in potrebami storitvenih dejavnosti.
Zakonodaja delovnih organizacij
Minulo obdobje je bilo za naš sindikat izredno pomembno tudi zaradi velike aktivnosti pri oblikovanju in uveljavljanju nove zakonodaje. In tako kot si je republiški odbor na eni strani prizadeval, da bi v skupni akciji sindikatov, kot tudi s samostojnimi stališči kar največ pripomogel k oblikovanju zakonov, ki kot konkretizacija nove ustave predstavljajo temelje samoupravnega urejanja vseh odnosov znotraj delovnih organizacij, tako se je na drugi strani polno angažiral v pomoči in usmerjanju delovnih kolektivov uri oblikovanju novih odnosov in njih uzakonjeva-nju v interni zakonodaji.
Statuti
Za mnoge statute naših delovnih organizacij veija. da so bili in da so zaradi različnih objektivnih in subjektivnih težav pri oblikovanju lastnih specifičnih norm premalo konkretni ter da zato vsebujejo ' nekatere pomanjkljivosti, ki onemogočajo polno uveljavitev samoupravnega delovanja slehernega člana kolektiva in kolektiva kot celote.
Naj nekatere od teh pomanjkljivosti na kratko povzamemo.
© Ko smo analizirali vprašanje, v koliko delavci že neposredno odločajo v svojih pravicah in v koliko je pravica odločanja še vedno pridržana samoupravnim or-
\
>
fanom, smo ugotovili, da tri četrtine delovnih organizacij predvideva odločanje z referendumom takrat, ko gre za združitev ali razdružitev podjetja, polovica statutov pa takrat, ko se odloča o kooperaciji. V nekaj primerih odločajo z referendumom ob osamosvojitvi ali odcepitvi delovnih enot, ob sprejemanju in spreminjanju statuta, ob združitvi delovnih enot, ob spremembi predmeta poslovanja, ob spreminjanju dolžine delovnega časa in ob sprejemanju perspektivnega plana,
•	Vse premalo pravic pri odločanju, imajo zbori delovnih enot alt kolektivov. Manj kot petina delovnih organizacij jim zagotavlja pravico odločanja o perspektivnem planu, o letnem planu in o pravilniku q delitvi osebnega dohodka. Se manj pa jih odloča o delitvi čistega dohodka, Dokajšnje pa je število delovnih organizacij, ki določajo obvezno razpravo o posameznih pomembnih zadevah na zborih delovnih enot in kolektivov, preden dokončno odloča delavski svet.
•	Delavskemu svetu pripisujejo kolektivi v največ primerih tudi pravice, ki gredo vsakemu zaposlenemu. Delavski sveti v mnogih primerih tudi urejajo zadeve, ki so operativne in strokovno tehnične in ki so jih pravzaprav dolžni reševati posamezni strokovni delavci po svoji delovni dolžnosti. V mnogih primerih so premalo precizna določila statutov o pristojnosti upravnega odbora in mnoge pravice odločanja, ki jih nanj prenaša delavski svet, povzročajo številne deformacije.
•	Mesto direktorja in njegov odnos do delavskega sveta, upravnega odbora ter de-lovne skupnosti nista jasno opredeljena, To pg omogoča, da direktor včasih odloča o zadevah, ki niso v njegovi pristojnosti.
•	Kar zadeva odnose delovnih organizacij do občine, ugotavlja republiški odbor, da so le-ti precej nejasni, še posebej velja to za komunalne delovne organizacije. Temu pa so kriva nerazrešena vprašanja o dejavnosti splošno družbenega pomena in o financiranju teh dejavnosti.
Iz teh nekaj osnovnih značilnosti statutov delovnih organizacij republiški odbor dldtavlja, da bo potrebno v bodoče z izpopolnjevanjem njihovih določil zagotoviti čim širši prenos pravice odločanja na neposredne proizvajalce preko zborov delovnih enot in kolektivov.
Pravilnik o delovnih razmerjih
Z mnogimi posvetovanji, s pomočjo anketiranja ter s posredovanjem izkušenj med kolektivi je republiški odbor neposredno vplival na pripravo pravilnikov o delovnih razmerjih ter pravilnikov o delitvi dohodka in osebnega dohodka. Tako je I strokovnim političnim pojasnjevanjem poskušal pomagati kolektivom v razreševa-
nju nekaterih dilem, ki so jih povzročala premalo jasna določila temeljnega zakona o delovnih razmerjih.
Analitičnega prikaza vseh značilnosti pravilnikov o delovnih razmerjih za zdaj še ni mogoče podati, zato naj na kratko povzamemo osnovna prizadevanja sindikatov na tem področju;
•	Kot temelj ustvarjanja pogojev za urejene odnose v kolektivih, je republiški Odbor poudarjal potrebo po čimbolj natan-zlasti pa pravice do delovnega mesta, do izobraževanja, do ustreznega deleža v delitvi dohodka ter potrebo po konkretizaciji vseh drugih pravic, ki jih okvirno določata že ustava in TZDR.
•	Republiški odbor je ob tem tudi proučeval, kako se uveljavljajo pravice iz delovnega razmerja v delovnih organizacijah, kako preko organov družbeno političnih skupnosti in družbeno političnih organizacij, vse do sodne zaščite. Pri tem je spoznal, da je področje zaščite dela in urejanja delovnih odnosov tako obširno in zahtevno, da terja še bolj poglobljeno delo in pomoč strokovnih delavcev. Predvsem pa bi bila po mnenju republiškega odbora potrebna večja in bolj strokovna pravna zaščita delavcev preko oravnih posvetovalnic prj občinskih sindikalnih svetih in preko specializiranih odvetniških pisarn, Tako naj bi zagotovili slehernemu članu sindikata pravilno usmeritev v njegovih dolžnostih in pravicah, če je potrebno tudi neposredno pravno pomoč bodisi v delovni organizaciji bodisi pred sodiščem.
Pravilnik o delitvi dohodka in osebnih dohodkov
V prizadevanjih, da s čim večjim delom narodnega dohodka razpolagajo delovne organizacije, ki so po ustavni ureditvi nosilke celotnega družbenega napredka, Imajo sindikati nedvomno velike zasluge za znatno povečanje deleža organizacij v neto produktu, ki je sledilo prvim ukrepom v reformi. Prav tako pa je bila vseskozi skrb sindikata, da se tudi v notranji delitvi ustvarijo taka razmerja med delom sredstev za osebne dohodke in delom sredstev za sklade, ki bodo zagotavljala skladen odnos med stimuliranjem delavcev in razvojem delovne organizacije. Prav aktivnost pri oblikovanju notranje delitve dohodka pa je zahtevala izredno angažiranost vseh naših sindikalnih organizacij,
Naj na kratko povzamemo ugotovitve republiškega odbora, kakšno politiko so delovne organizacije izvajale v okviru notranje delitve;
•	Mnoge delovne organizacije so prenesle delitev dohodka in osebnega dohodka na delovne enote in še na obračunske enote. Vendar pa je pogosto usmeritev ko-
lt
lektivov v notranji delitvi dohodka po delovnih enotah še nedosledna, saj niso upoštevali tudi prenosa celotnih stroškov poslovanja na delovne enote, ali pa so jih upoštevali v masi za vso delovno enoto in ne glede na individualno delo. To pa pomeni, da stroški v največ primerih niso neposredno povezani z osebnimi dohodki zaposlenih.
® Doslej so se že zelo izpopolnila najrazličnejša merila, s katerimi je možno dokaj natančno izmeriti učinek fizičnih delavcev, smo pa šele na začetku v iskanju ustreznih meril za merjenje ekonomskih učinkov umskega dela in dela delavcev, katerih uspešnost se razkriva v rezuitaun dela večje ali manjše skupine in celotne organizacije. Zato se bomo morali v prihodnje še posebej zavzeti, da ta merila tudi poiščemo, saj nagrajevanje strokovnjakov samo s fiksnimi postavkami ni stimulativno in omejuje njihov interes za hitrejši razvoj delovne organizacije.
® Očitna je potreba po poglobljenem strokovnem- delu zlasti pri razreševanju osnovnih nerešenih vprašanj o ugotavljanju dohodka po posameznih delovnih mestih. Z rešitvijo tega vprašanja bodo šele ustvarjeni pogoji za, dosledno nagrajevanje po delu.
• Čeprav so številni delovni kolektivi že uveljavili decentralizacijo samoupravljanja in prenesli številne pristojnosti na delovne enote, pa pravilniki o delitvi dohodka v večini primerov ne zagotavljajo delitve sredstev po delovnih enotah. Ekonomska koncentracija skladov je res potrebna spričo skupnih interesov za napredek delovnih organizacij, ker pač razdrobljena sredstva pomenijo tudi manjšo učinkovitost. Da pa bodo vsi delavci razumeli to potrebo in se odločali za zavestno skupno nalaganje sredstev, so potrebni programi o uporabi sredstev, o njih pa morajo odločati neposredni ustvarjalci sredstev.
Varstvo pri delu
Le redke delovne organizacije so zadostile zahtevam novega zakona 0 varstvu pri delu ter s posebnimi določili v statutu, s posebnim pravilnikom ali drugim splošnim aktom zagotovile to pravico svojim delav-
cem. Sestavljavcem teh določil pa povzroča težave tudi pomanjkanje predpisov o. varstvu ljudi pri delu za posamezne stroke. Marsikje še ne vedo, na katerih delovnih mestih so takšni delovni pogoji, ki zahtevajo posebne varstvene ukrepe. Zato bi bilo potrehSo, da pristojne strokovne službe čimprej izdelajo ekspertize o nevarnostih in potrebnih ukrepih za posamezne stroke, poklice in delovna mesta, kar bi služilo kot vsebinska usmeritev pri izdelavi pravilnikov in pri organiziranju službe varnosti pri delu v posameznih kolektivih,
Tudi naš sindikat je temu vprašanju doslej posvetil premalo pozornosti. Vsekakor pa je dolžnost in pravica našega sindikata, predvsem pa sindikalnih podružnic, da z zahtevo po akcijskih programih varstva pri delu, pri katerih naj bi sodelovale strokovne službe, služba inšpekcije dela in druge institucije pospešijo odpravo vzrokov za zdravju škodljivo in nevarno delo.
Republiški odbor ugotavlja, da imajo delovne organizacije v večini izoblikovane pravilnike o delovnih razmerjih’ pravilnike o delitvi dohodka in osebnega dohodka, vendar pa je zelo pogosto zanemarjena zakonodaja na drugih področjih dela. Zato je republiški odbor skozi vse mandatno obdobje poudarjal nujnost, da morajo biti v interni zakonodaji zagotovljene vse pravice delavcev, ki jim gredo iz dela. Vsekakor je potrebno, da uzakonijo odnose na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, odnosov v uporabi sredstev skupne porabe, sredstev za stanovanjsko izgradnjo, družbeno prehrano, rekreacijo itd.
Ta bežni pregled razkriva, da je minulo mandatno obdobje terjalo od kolektivov in od vseh sindikalnih organizacij storitvenih dejavnosti veliko prizadevnost pri oblikovanju notranje zakonodaje. Celoten proces normativne dejavnosti pomeni doslej verjetno največjo mobilizacijo ustvarjalnih misli o tem, kako urediti notranje odnose v kolektivih. Pomanjkljivosti na tem nod-ročju pa hkrati razkrivajo tudi bodoče naloge pri urejanju in utrjevanju teh odnosov. Vse to zahteva še bolj poglobljeno delo znotraj delovnih organizacij in temeljito poznavanje vseh. dogajanj zunaj in znotraj kolektiva.
Družbeni in osebni standard zaposlenih
Naš sindikat si je ves čas prizadeval, da bi bili delovnim organizacijam storitvenih dejavnosti zagotovljeni čim ugodnejši pogoji za optimalno dviganje življenjskega
standarda zaposlenih. Prizadevali smo si za krepitev materialne baze standarda ter za ureditev odnosov med družbo in kolektivi, za čimracionalnejšo in čimstimulativnejšo
notranjo delitev sredstev. Usmeritev de-Ibvnih kolektivov tako v pogledu stimulacije dela kot krepitve lastnih sredstev za razvoj in v realnem razvoju vseh oblik standarda čtokazuje pravilnost politike republiškega odbora.
Republiški odbor je ob proučevanju pogojev za dvig standarda delavcev storitvenih dejavnosti in udeležbe delavcev v notranji delitvi dohodka ugotovil, da so se
pod vplivom porasta narodnega dohodka in njegove ugodnejše delitve v korist delovnih organizacij v minulem mandatnem obdobju izvršili tudi bistveni premiki v notranji delitvi med sredstvi za osebne dohodke in sklade, kakor tudi v udeležbi delavcev na dohodku preko osebnih dohodkov in preko skladov skupne porabe. V ponazoritev nam lahko služijo naslednji podatki:
V odstotkih
	Dohodek	Sredstva	Sredstva	Razmerje	
	za delitev	za OD	za sklade	OD :	sklad
Storitvene dejavnosti	282	247	417	79:21	69:31
Trgovina	330	267	526	76:24	61:39
— na drobno	302	256	475	79:21	67:33
— na debelo	292	250	425	76:24	65:35
— zunanja	460	328	740	68:32	49:51
Gostinstvo	272	253	420	89:11	83:17
Turistično posredovanje	638	478	1017	70:30	53:47
Obrt	229	219	276	82:18	87:22
Komunal^	\	219	230	189	74:26	78:22
Ko republiški odbor ocenjuje osnovno		nulega leta v trgovini		za 6 %,	v gostin
notranjo delitev dohodka delovnih organizacij na sredstva za osebne dohodke in sredstva za sklade, ugotavlja, da so storitvene dejavnosti kot celota v zadnjih štirih letih zaznavno spremenile delitveno razmerje v korist skladov, saj se je udeležba skladov povečala za 10 'Zn, če upoštevamo i z letom 1966 odstopljeni prispevek za stanovanjsko izgradnjo. Vendar pa republiški odbor ugotavlja, da za komunalno dejavnost ta trditev ne velja v celoti, saj njena akumulacija ni mogla preko osebnih dohodkov pokrivati zvišanja življenjskih stroškov in so zato delovne organizacije morale poseči v sklade. V težjem položaju so bile tudi nekatere delovne organizacije trgovine na drobno in obrti.
Povprečni osebni dohodki zaposlenih
Povprečni osebni dohodki v storitvenih dejavnostih so v letih 1963 in 1964 ter v prvi polovici leta 1965 sledili dvigu življenjskih stroškov, tako da se je dvigal tudi realni osebni dohodek. Takoj ob začetku reforpie moremo sicer opaziti upad irealnih osebnih dohodkov, vendar so se razmere v letu 1066 že znatno izboljšale.
Povprečni mesečni nominalni osebni dohodek na zaposlenega se je dvignil v zadnjih štirih letih od 379 na 920 N-dinarjev, v gostinstvu in turizmu od 310 na 747 N-dinarjev, v obrti Qd 326 na 740 N-dinarjev in v komunali od 326 na 741 N-dinarjev. V prvih dveh mesecih letošnjega leta pa se je povečal povprečni mesečni nominalni osebni dohodek v primerjavi s povprečjem mi-
in turizmu za 5 %, v obrti za 4 % in v komunali za 7 %, Povprečni osebni dohodek sam po sebi pa ne pove veliko, saj je na primer znotraj trgovine imela trgovina na drobno znatno nižje povprečje (875 N-dinarjev), medtem ko so imeli delavci zunanje trgovine 1160 N-dinarjev, delavci zastopstev 1408 N-dinarjev in delavci v organizacijah za pospeševanje zunanje trgovine 1450 N-dinarjev povprečnega mesečnega osebnega dohodka. Prav tako1 so povprečni mesečni osebni dohodki delavcev v gostinstvu nižji od osebnih dohodkov delavcev v turistično-posredoval nih podjetjih; take razlike moremo zaslediti tudi med posameznimi dejavnostmi obrti in komunale.
Oscbnj dohodki po posameznih področjih so se torej gibali zelo različno, prav tako pa tudi po posameznih delovnih organizacijah. Odstopanja so razumljiva spričo specifičnosti položaja dejavnosti in različnih pogojev, v katerih poslujejo posamezni kolektivi. Republiški odbor pa si je vseskozi prizadeval, da bi kolektivi pri izdelavi meril čim dosledneje upoštevali delitev po delu.
Tako kot si je republiški odbor prizadeval za čim doslednejšo delitev po delu, tako je tudi pri vzgoji mladega kadra zagovarjal stališče, da najsbi z razponi v višini vajenskih nagrad in štipendij kar najbolj stimuliral prizadevnost pri učenju. Nagrade vajencev in štipendije, ki se že v veliki meri uveljavljajo v storitvenih dejavnostih, že dosegajo višino teh nagrad v preostalem gospodarstvu. So pa te nagrade v celoti nizke, saj 75 % vajencev v
storitvenih dejavnostih prejema nižje nagrade od 200 N-dinarjev, 11 % pa celo nižje nagrade od 100 N-dinarjev mesečno.
Sredstva skladov skupne porabe
Upoštevaje odstopljeni stanovanjski prispevek, so se sredstva skladov skupne porabe v zadnjih štirih letih povečala za 374 %, če pa zaradi realnejše primerjave z letom 1963 upoštevamo le prejšnje vire sredstev, pa so se povečala za 181%. Iz sredstev teh skladov so delovne organizacije v zadnjih štirih letih namenile 56 % sredstev (103 mio N-dinarjev) za gradnjo stanovanj, 13 % (23 mio N-dinarjev) za re-, gresiranje letnih dopustov in za počitniške domove, preostalih 56 mio N-dinarjev pa za druge namene skupne porabe in za prenose v druge sklade.
Prt uporabi sredstev skupne porabe so posvečali kolektivi do leta 1965 največ pozornosti stanovanjskim problemom, saj se je udeležba sredstev v te namene v skupnem skladu povečala od 49 % v letu 1963 na 56 % v letu 1964 in na 62 % v letu 1965. Za leto 1966 pa ugotavlja republiški odbor, da so se vlaganja v stanovanjsko izgradnjo iz lastnih sredstev v mnogih kolektivih omejila le na odstopljen; stanovanjski prispevek. Udeležba sredstev za stanovanja v porabljenih sredstvih sklada skupne porabe se je tako zopet znižala na 34 %. Ob proučevanju tega vprašanja pa republiški odbor meni, da je potrebno spričo pereče stanovanjske problematike delavcev opozoriti sindikalne organizacije na stališča sindikatov, da prenos stanovanjskega prispevka ne bi smel v ničemer zmanjšati sredstev za gradnjo stanovanj.
Za regresiranje dopustov in drugo rekreacijo delavcev so delovne organizacije namenile v letu 1966 20 % sredstev skupne porabe, v letu 1963 pa le 6 %. Brez dvoma je k temu pripomogel ukinjeni prispevek transportnim podjetjem za popuste pri vožnjah. Večina delovnih organizacij je tako vračala delavcem del stroškov letovanja v obliki regresa v počitniških domovih, druge pa so priznavale prispevek za kritje stroškov v gotovini. Skrb za delavca, za njegovo počutje in zdravje se je odražala tudi v najrazličnejših drugih oblikah, v družbeni prehrani, v zaščiti pri delu, varstvu otrok, v razvijanju športnih in kulturnih dejavnosti, v materialni pomoči delavcem. Posebno nekatere večje delovne organizacije so na tem področju mnogo prispevale k dvigu življenjske ravni svojih delavcev.
Skrb za zdravstveno zaščito
Neposredna udeležba delovnih organizacij pri izvajanju zdravstvenega zavarovanja, ki nalaga organizacijam obvezo za
plačevanje nadomestila osebnega dohodka za bolniški stalež za prvih 30 dni, jim daje tudi pravico, da same odločajo o višini nadomestila od 50 do 100 %. Republiški odbor je takoj po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja proučil razmere v delovnih organizacijah zaradi upravičene bojazni, da ne bi novi sistem financiranja boleznin bistveno ogrozil standarda bolnikov. Pri tem je sodil republiški odbor, da je potrebno opozoriti delovne organizacije na to, da se morajo vsi ukrepi, ki jih bodo uveljavljale, odraziti predvsem:
® v odpravljanju vzrokov bolezni, ki-izvirajo iz pogojev dela;
•	v doslednem higiensko tehničnem varstvu pri delu in izboljšani preventivi;
#	v racionalizaciji stroškov zaradi boleznin, ne da bi pri tem bil ogrožen standard resničnih bolnikov..
Republiški odbor je tudi priporočil delovnim organizacijam, naj formirajo poseben sklad za potrebe zdravstvene preventive, zdravstvenega varstva in drugih tovrstnih pravic, ki jih priznava sama delovna organizacija.
Skrajšanje delovnega časa
Republiški odbor je že takoj po uveljavitvi zakona, ki določa uvajanje 42-urnega delovnega tedna, pričel z usmerjanjem kolektivov, ob reformi pa je to vprašanje ocenil za še bolj aktualno in kot enega od pomembnih ukrepov za njeno uresničenje. Gospodarska reforma je namreč zaostrila pogoje poslovanja in je večja dinamika porasta produktivnosti dela potrebna tudi že ob 48-urnem delovnem tednu. Da pa bi nadomestili izgubo ob prehodu na 42-urni delovni teden, je potrebno približno 15 % povečanje produktivnosti na delovno uro. Republiški odbor je pri tem vseskozi poudarjal zahtevo reforme, ki terja od vseh 4 delovnih organizacij, ki prehajajo na krajši delovni čas, da povečanja dohodka ne iščejo v višjih cenah, temveč samo v večjih reztiltatih dela. Večje rezultate dela pa je možno doseči s hitrejšim vključevanjem tako na domače kot na tuje tržišče, z maksimalno prilagoditvijo potrebam po storitvah, z izboljšanjem organizacije dela, tehnične opremljenosti za delo, z Izboljšanjem kvalifikacijske strukture delavcev, z boljšim izkoriščanjem obstoječih zmogljivosti, z integracijo in specializacijo, z večjim poslovnim sodelovanjem med sorodnimi podjetji ln gospodarstvom.
Organizacijsko stanje in metode dela
Sindikalne podružnice
V obdobju od 1963. do 1967. leta je sindikat delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije združeval 1200 sindikalnih podružnic. Število podružnic se je henehno spreminjalo, kar pa je posledica številnih organizacijskih sprememb v delovnih organizacijah. V sindikat je bilo včlanjenih 85.000 zaposlenih v trgovini, gostinstvu, turizmu, komunali in obrti, kar predstavlja 94 % zaposlenih v družbenem sektorju teh strok. V zasebnem sektorju obrti in gostinstva je bila včlanjenost v sindikat minimalna.
Delo sindikalnih podružnic se je po zadnjem občnem zboru bistveno izboljšalo, kar pomeni, da so spremenjeni družbeni in ekonomski pogoji znatno vplivali tudi na vsebino njihovega dela. Zlasti podružnice v večjih delovnih organizacijah so se posluževale takih metod in načina dela, ki je zagotavljal hitrejše in bolj sistematično reševanje problemov. Zato lahko trdimo, da so številne sindikalne podružnice vplivno posegale v ekonomsko in politično problematiko posamezne delovne organizacije. To so pokazali tudi letošnji občni zbori, ki so bili v večini primerov vsebinsko bolj kvalitetni kot v prejšnjih letih. Značilna zanje pa je tudi izredno visoka udeležba -članstva, saj se je gibala med 70 in 90 %.
Občni zbori zadnjih dveh let so že bili sklicani v obdobju uresničevanja družbene in ekonomske reforme, kar pa jim je dajalo tudi povsem novo vsebino. Delavci so prizadeto razpravljali o številnih ukrepih za uresničevanje reforme, dajali številne predloge za urejanje internih materialnih in drugih odnosov ter ostro kritizirali najrazličnejše deformacije, ki so in ki bi lahko zaviralno vplivale na razvoj ekonomskih in družbenih odnosov v delovni organizaciji. Značilno za letošnje občne zbore pa je tudi dejstvo, da so obravnavali predvsem interno problematiko delovnih organizacij. ‘To velja vsekakor pripisati ureditvi številnih sistemskih vprašanj v sklopu ukrepov ekonomske reforme ter dejstvu, da so kolektiva spoznali, da je rešitev za njihov nadaljnji razvoj predvsem v odpravljanju lastnih ekonomskih in političnih problemov. Člani sindikata so zato razpravljali o številnih problemih s področja razdeljevanja sredstev ter odnosa z občino.
Ob vseh prizadevanjih našega sindikata za progresivno razreševanje ekonomskih in političnih protislovij, pa seveda moremo zaslediti v, naših delovnih organizacijah tudi nekatere negativne pojave, ki so vzroč-
no povezani z okoljem in pogoji v njem Ti pojavi pa so dušenje demokratičnosti ter poenostavljanje našel demokracije in samouprave, deformiranje samoupravnih predpisov, nespoštovanje interne zakonodaje ter s tem pravna negotovost zaposlenih, nepriznavanje vloge proizvajalca kot nosilca našega družbenega progresa itd.
Posamezne sindikalne podružnice so na občnih zborih, obravnavale v poročilih, predvsem bodhče naloge, vendar največkrat precej posplošeno. Poleg' tega pa moremo v delu nekaterih organizacij zaslediti premajhno zavzetost in doslednost za razreševanje problemov na osnovi sprejetih sklepov in stališč. Če k temu dodamo ne vselej najboljše prijeme v delu, lahko s precejšnjo gotovostjo zaključimo, kie je izvirala v posameznih primerih šibka učinkovitost nekaterih sindikalnih organizacij. Pozitivna stališča o ekonomskih in političnih odnosih so tako v posameznih delovnih organizacijah kot tudi izven njih naletela na konzervativne poglede tistih, ki še niso dojeli objektivne nujnosti Celovite demokratizacije ekonomskega in političnega življenja pri nas. Šibka učinkovitost posamezne sindikalne organizacije, pogojena s pomanjkljivo'prizadetostjo in nedoslednostjo pri razreševanju problemov ter z neustreznim načinom in metodo dela, pa je pogosto preprečevala sprotno in celovito razreševanje porajajočih še protislovij.
Občinski odbori
V minulem mandatnem obdobju je de-1 lovalo na območju Slovenije večje število občinskih odborov sindikata delavcev storitvenih dejavnosti. Izhajajoč iz stališča, naj bi občinske odbore ustanavljali zlasti v industrijskih, mestnih in. turističnih centrih ter v obmejnih predelih, je republiški odbor izoblikoval predlog za formiranje 26 občinskih odborov. Na predlog občinskih sindikalnih svetov in podružnic pa je bilo nato ustanovljenih 31 odborov, v letu 1966 pa je prenehal delovati en odbor, ker ni imel pogojev za svoj obstoj. V začetku leta 1967 pa se je zavoljo organizacijskih sprememb v mestih Ljubljana in Maribor skrčilo število odborov na 24. Pretežna večina občinskih odborov je dobro delovala ter se aktivno vključevala v razreševanje obširne problematike storitvenih dejavnosti na območju občine. Občinski odbori so se zlasti v nekaterih občinah močno uveljavili in so resno posegali -v urejanje odnosov med delovnimi organizacijami in občinami ter v
urejanje internih odnosov v delovnih organizacijah.
Zaradi tega, predvsem pa zaradi potrebe po drugačnih prijemih, metodah in načinu dela v času uresničevanja družbeno ekonomske reforme, ko se celotno delo sindikatov usmerja zlasti v razreševanje notranjih problemov delovnih organizacij, je republiški odbor sklenil formirati občinske odbore, regionalne odbere ali komisije na območju vse Slovenije. S tem bi dosegli boljšo organiziranost in povezanost v delu sindikalnih podružnic, hkrati pa bi jim lahko nudili učinkovitejšo pomoč z občinskih in republiških sindikalnih organov pri posameznih akcijah.
Republiški odbor
Delo republiškega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije se je v minulem mandatnem obdobju odvijalo preko plenuma, predsedstva, sekretariata, nadzornega odbora, stalnih in občasnih komisij, preko posvetovanj z občinskimi odbori in delovnimi organizacijami ter preko obiskov delovnih organizacij in občinskih sindikalnih svetov. Plenum je štel 67 članov, nadzorni odbor 5, predsedstvo 19, sekretariat pa 7 članov. Kot pomožne organe je imel republiški odbor v svojem sestavu 5 stalnih komisij, in sicer komisijo za organizacijsko politična vprašanja, komisijo za gospodarstvo, komisijo za delavsko samoupravljanje, komisijo za družbeno politično in stroko\'no izobraževanje ter komisijo za standard. Po potrebi pa je republiški odbor formiral tudi občasne komisije za proučevanje posameznih konkretnih problemov.
Republiški odbor se je v minuli mandatni dobi sestal na 7 plenarnih zasedanjih. Poleg tega je organiziral posvetovanja z delovnimi organizacijami posameznih področij in po strokah, organiziral je vsako leto gostinsko-turistični zbor itd. Predsedstvo republiškega odbora je imelo v tej mandatni dobi 19 sej, na katerih smo prav tako obravnavali gradivo, zajeto v tem poročilu. Sekretariat pa je kot operativno telo obravnaval na 38 sejah vso tekočo problematiko.
Republiški odbor se je skozi vso mandatno dobo pri oblikovanju in izvajanju svojih stališč povezoval s sindikalnimi podružnicami v svojih organizacijah, z organi upravljanja, z občinskimi sindikalnimi sveti in občinskimi odbori našega sindikata, z občinskimi skupščinami, njihovimi samoupravnimi organi, z gospodarsko zbornico, sekretariati izvršnega sveta, z organizacijsko političnim in gospodarskim zborom skupščine SRS, da bi tako kar najbolj uveljavil stališča sindikatov pri pospeševa-* nju razvoja storitvenih dejavnosti. Stališča republiškega odbora sindikata delavcev sto-
ritvenih dejavnosti Slovenije so bila redno objavljena v dnevnem in tedenskem tisku, radiu in televiziji. Vsi organi republiškega odbora pa sp se razvili v kolektivni organ, s tem da so v celoti odgovarjali za obdelavo materialov in za predloge o posameznih stališčih.
Nekateri problemi metod, načina in organizacije dela
Pogoji, ki jih ustvarja naš družbeno ekonomski razvoj, zlasti pa družbeno ekonomska reforma ter dosedanje izkušnja v delu, terjajo takšne premike v načinu in metodah dela našega sindikata, ki bodo zagotavljale samostojnost njegovega dela in poglabljanje v specifično problematiko posameznih strok. Osnova za delo našega sindikata in vseh njegovih organov bodo zato morali postati konkretni delovni programi brez vsakršne deklarativnosti. Usklajeni z neposredno družbeno ekonomsko in politično problematiko v določenem obdobju na določenem območju oziroma področju, bodo morali vsebovati najbolj bistvene konkretne probleme, za katerih rešitev se bodo dolžni zavzemati ob aktivnosti vsega članstva vsi pristojni sindikalni organi. Edino tako bo možno samostojno razreševati posamezne probleme na osnovi sprejetih skupnih stališč v posameznih kompleksnih vprašanjih.
Posebno vprašanje, ki ga zastavljajo -v zadnjem času nekateri posamezniki, je vloga in mesto sindikatov v pogojih samoupravljanja. Izhajajoč iz dejstva, da imajo v naši družbeni skupnosti tako samoupravni organi kot sindikati točno odrejeno vlogo in mesto ter pravice in dolžnosti ter spričo dejstva, da prav zaradi tega sindikati ne morejo zamenjati organov samoupravljanja niti ne morejo to postati in seveda obratno, je popolnoma jasno, da vsako tako razpravljanje samo slabi vlogo sindikatov. Statut Zveze sindikatov Jugoslavije in statut našega sindikata dovolj jasno govorita o vlogi in nalogah sindikatov v naši družbeni skupnosti pa tudi o nalogah v nadaljnjem razvoju družbenega samoupravljanja.
V zvezi s povečanjem učinkovitosti dela pa se kot poseben problem zastavlja potreba po strokovnem in politično globljem proučevanju posameznih ekonomskih in političnih pojavov v delovnih organizacijah in izven njih. Samo z doslednim opuščanjem površnih ugotovitev in analiz ter improvizacij v reševanju posameznih vprašanj, se bo mogoče avtoritativno in konkretno zavzemati za posamezna principiai-na stališča ter zagotoviti samoupravnim organom neposredno pomoč pri razreševanju nastajajočih protislovij in problemov. Na tej osnovi sprejeti, sklepi samoupravnih organov bodo nato tudi zavezovali sindi-
kate, da se bore za njih realizacijo v vsakdanji praksi.
Vprašanji, ki jima velja posvetiti v našem bodočem delu posebno pozornost, sta način in metoda dela našega sindikata. Ne gre zanikati dejstva, da smo doslej to vprašanje, seveda z nekaterimi izjemami, reševali preveč univerzalno. Upoštevaje dejstvo, da naše delovne organizacije delujejo pretežno v pogojih lokalne samouprave, ki se je zlasti v zadnjem obdobju zelo močno razvila, pa je nujno potrebno bodoče oblike in metode prilagoditi tem novim pogojem. Hkrati moramo upoštevati tudi dejstvo, da naš sindikat obsega več različnih gospodarskih dejavnosti z zelo svojstveno problematiko. Brez dvoma bo zato potrebno v bodoče upoštevati pri našem delu tudi ta moment. Vsaka univerzalna in poenotena rešitev bi lahko samo škodovala učinkovitosti dela našega sindikata in njegovih organov.
Večjo učinkovitost dela našega sindikata pa bo zagotovila tudi večja javnost dela vseh organov. Njihovo neposredno nastopanje pred samoupravnimi organi delovnih
organizacij in družbeno političnimi skupnostmi, s konkretnimi predlogi in stališči, angažiranje v javnih komunikacijskih sred- > stvih, obveščanje, neposredno delo v delovnih kolektivih itd., pa bo učinkovito vpli- . valo. na razreševanje številnih problemov, ki se bodo porajali v vsakdanji praksi. V zvezi s tem velja še posebej poudariti tudi i potrebo po neposredni odgovornosti in do- , slednosti vseh sindikalnih organov pri re- j Sevanju konkretnih problemov.
V sklop celotne problematike sodi tudi vprašanje kvalitete sindikalnih organov. Učinkovitost dela posameznega sindikalnega organa je v znatni meri odvisna od politične kvalitete njegove zasedbe, od podpore in zaupanja, ki jo ima v svojem članstvu, ter od odgovornosti, ki jo čuti do svojega članstva. Zato se moramo dosledno zavzemati, da bodo si.-.dikalni organi na vseh ravneh nosilci idej in realizacije družbeno ekonomske reforme, mobilizatorji delavcev za konkretno izvedbo njenih ukrepov v lastnih delovnih organizacijah ter nepopustljivi borci proti vsem ostankom konzervativnih pogledov na naš družbeno ekonomski in politični razvoj.
V " /I