VPLIVI IN ODMEVI PARIŠKE KOMUNE MED SLOVENCI
VASILIJ MELIK
V Članku, objavljenem v prejšnji številki
Kronike, smo govorili o tem, kako in kaj je o
komuni in ob komuni poročal Slovenski tisk.
Po podrobinih podatkih, ki smo jih navedli,
napravimo zdaj nekaj splošnih ugotovitev o
odnosu do socialnega ali delavskega vpraša-
nja v letu 1871 na Slovenskem. Kakor kaže,
je bil ta odnos precej različen. Docela nega-
tivno stališče, se pravi, zanikavanje obstoja
pomembnosti ali upravičenosti socialnega
vprašanja, ne le odklanjanje, ampak tudi po-
polno nerazumevanje vsakršnih socialističnih
ali komunističnih idej in sovraštvo do njih,
to stališče je bilo vsekakor precej razširjeno
in to tako med konservativnim in klerikal-
nim kot med libera/lnim taborom. Razširje-
nost takih pogledov je ugotavljal že Ferdo
Kočevar dve leti prej.' Ljudi teh nazorov (in
med njimi še zlasti tiste, ki hkrati nisio imeli
nobenega pojma o tem, za kaj sploh gre) je
imel v mislih Zarnik, ko je v svoji študiji pi-
sal, da bi se ob besedah socializem in komu-
nizem »naš filister najraje prekrižal, z žegna-
no vodo poškropil in se na božjo pot na sv.
Lušarije ali pa V£aj na Limbarsko goro ob-
ljubil«. Taki filistri imajo socialiste samo za
tolovaje, roparje in lopove, »ktere bi bilo
treba brez vse razsodbe kar na prvo drevo
obesiti ali pa jim mlinske kamne na vrat na-
tvesti in jih v dno morja potopiti«. Je pa Zar-
nik izrecno poudaril, da taki nazori niso do-
ma samo med ljudstvom, med filistri nižje
vršite, ampak tudi med filistri »višje, tako
imenovane izobražene vrste«.^
Drugo naziranje je sicer prav tako odkla-
njalo socialistične in komunistične ideje, je
pa razumelo njihov nastanek in obstoj, ker
se je zavedalo pomembnosti in upravičenosti
socialLnega vprašanja. To stališče ni bilo tako
zelo redko. Razširjeno je bilo tako med kle-
rikalci kot med liberalci, kakor nam to kaže-
jo Močnikov govor ter Zamikov in Kočevar-
jev članek. Priznavanje socialnega vprašanja
ali celo zanimanje zanj nas načelno bolj pre-
seneča pri liberalnem kot pri klerikalnem
taboru. Liberalec je bil prav gotovo bolj ti-
pičen liberalec, če je, kakor smo to videli pri
Laibacher Tagblattu, svetoval delavstvu le
spoštovanje obstoječih zakonov, za boljšo bo-
dočnost pa izobraževanje, kot pa če je mislil
na potrebo kake zakonodaje v korist delav-
stvu. Konservativci so v svojem nasprotju do
liberalizma z veseljem in bolj hitro opažali
težave kapitalistične družbe in kazali nareje-
no ali pristno sočutje do delavcev in tudi več
mislili na potrebo po reformah. Toda za slo-
vensko pred sto leti gotovo še nerazvito
družbo si ne moremo pomagati samo s to na-
čelnostjo. Industrija na Slovenskem je bila
še nerazvita. V gospodarsko in socialno vo-
dilni plasti je bil delež tujcev ali potujčencev
največji, delež Slovencev najmanjši. Deloma
zaradi svojega rodu, deloma zaradi politično
potrebnega ozira na kmete so zastopali naši
politiki stališča, tipična za močnejše in sred-
nje kmete. V podrejenem položaju, izkorišča-
na, brez lastnega pravega vrha je bila sloven-
ska meščanska družba čisto nekaj drugega
kakor francoska ali nemška, za določene
stvari konservativnejša, za določene pa demo-
kratičnejša. Od konservativnosti naj omenim
samo trdovratno, vedno znova se ponavljajo-
čo zahtevo po prepovedi sklenitve zakonske
zveze določenim kategorijam revežev,' od de-
mokratičnosti pa naj omenim težnje po šir-
ši volilni pravici in po odpravi veleposestni-
ške kurije. Slovenski liberalec, majhen po
svoji veljavi, je bil najbrž bolj dostopen za
razumevanje socialnega vprašanja kakor pa
njegov veljavne j ši nemški ali francoski ko-
lega.
Prezreti pa ne smemo še drugega, najbrž
še pomembnejšega dejstva. Kaj so razumeli
ti naši ljudje pod »delavci«, kadar so mislili
na domačo deželo? Ne industrijskih delavcev,
ampak male obrtnike, njih pomočnike in va-
jence. Socialno vprašanje jim je pomenilo
predvsem vprašanje, kako ohraniti srednji
stan. To misel smo videli pri Močniku s kato-
liške strani, isto smo videli pri Schaffleju, ki
ga ni sprejemal samo Zamik, ampak vsa na-
ša liberalna stran. 20. maja je prinesel Slo-
venski narod prevod velike hvalnice Schaf-
65
fleju iz nekega češkega časopisa. Hvala velja
tu Schaffleju zaradi tega, ker mu delavec ni
le navaden stroj, ampak ceni njegove pravice
in ker je proti gospodarskemu centralizmu.
Povsem razumljivo je, da so prav tako kot
gesla proti političnemu centralizmu tudi gesla
proti gospodarskemu centralizmu morala med
Slovenci, konservativnimi ali liberalnimi,
ugodno odmevati. Njiihova gospodarska in po-
litična šibkost pa je bila vzrok, da se jim je
zdela koristna in potrebna tudi državna in-
tervencija v prid srednjega sitanu, to je, ma-
lega obrtnika in drugih podobnih malih ljudi.
n
Delavska društva so se začela na Sloven-
skem ustanavljati približno v istem času v
mestih na robu slovenskega narodnostnega
ozemlja, med katerimi je bil Trst po svojem
gospodarskem razvoju daleč na prvem mestu,
in v Ljubljani. V našem zgodovinopisju se je
do novejšega časa govorilo v bistvu samo o
Ljubljani. Edini, dasi ne dovolj opravičljiv
razlog za to je bil, da v teh društvih Sloven-
ci niso kaj dosti prišli do izraza, vendar pa je
bilo npr. prvo slovensko delavsko društvo v
Trstu osnovano (a potem ne dovoljeno) pred
ljubljanskim.'' Na žalost se bomo morali v
našem članku omejiti na Ljubljano kot naši
predhodniki.
Ljubljansko delavsko izobraževalno dru-
štvo je štelo sredi leta 1871 okrog 90 članov,
večinoma obrtniških pomočnikov. Računalo
je, da mu bo sčasoma pripadel »vsak omikan
delavec«." Za vpliv v društvu sta se borili od
začetka obe meščanski stranki: slovenska in
nemška. Lahko rečemo še določneje: mlado-
slovenska in nemška liberalna. Slovenski
konservativni katoliški krogi se namreč, ka-
kor vse kaže, niso trudili, da bi se v društvu
uveljavili, bodisi da je bilo to že od vsega za-
četka brezupno ali pa iz kakih drugih razlo-
gov, saj se jim je zdelo novo društvo poleg
starega društva katoliških rokodelskih po-
močnikov nepotrebno.^
Glavni dogodek v delavskem izobraževal-
nem društvu leta 1871 je bil vsekakor kratki
obisk Johanna Mosta v Ljubljani od 3. do 5.
aprila. Most je hotel seznaniti ljubljansko de-
lavstvo s socialnodemokratskimi idejami, to-
da večino javnih nastopov mu je preprečila
oblast. Čeprav so tako Laibacher Tagblatt
kot mestni magistrat in deželni predsednik v
svojih poročilih zatrjevali, da je našel Most
le malo privržencev,' je morala biti resnica
precej drugačna. Mostov obisk je povzročil v
društvu določen razkol, odstop mladosloven-
sko usmerjenega predsednika novinarja Albi-
na Arka in — kakor je pisal Slovei^ki na-
rod* — »-mnogo in to inteligentnih družbeni-
kov«, najbrž iste smeri. Glavna beseda v dru-
štvu je zdaj pripadla 18-letnemu krojaškemu
pomočniku Matiji Kuncu, ki je bil sredi
oktobra izvoljen tudi za predsednika društva.
Na Kuncev predlog je bil že aprila soglasno
in z velikim odobravanjem sprejet »predlog,
naj društvo poslej sledi Lassallovim načdlom,
kolikor to dopušča zakon«.' Na mesečnem se-
stanku 6. avgusta, o katerem nam Prijatelj in
Kermavner ne pišeta, pa je bUo precej dolgo
poročilo o njem objavljeno v Laibacher
Zeitung 8. avgusta, so povedali, »da so se
društveni člani v razmeroma kratkem času
organizirali kot stranka«. Kune je v daljšem
govoru o tedanjem delavskem gibanju ob pri-
trjevanju poslušalstva ugotovil, da delavci
odobravajo »namen graške in dunajske de-
lavske stranke, ki je pripravljena, podpreti
liberalce v boju proti reakciji«. V političnem
položaju tistega časa je to seveda pomenilo
podpreti nemško ustavoverno liberalno
stranko proti Hohenwartovi vladi in s tem
podpreti tudi glavno nasprotnico slovenske in
češke stranke. Vendar je društvo, naj to kar
tukaj povemo, ostalo odprto obema narodno-
stma; v njem se je razpravljalo slovensko in
nemško in ob obletnici društva v oktobru so
bili prostori, kakor poroča Slovenski narod,
»okinčani s slovenskimi zastavami in napisi,
vmes pa tudi z delavskimi (rdečimi) prapori«.
Kune je večinoma govoril slovensko in sredi
naslednjega leta je izjavil, da so na njegov
predlog sklenili, da se zapisuje in predseduje
slovensko.'' Slovenci v društvu so nedvomno
prevladovali.
Na sestanku 6. avgusta (da nadaljujemo po-
ročilo o njem po Laibacher Tagblattu) je
Kune protestiral proti stališču o delavskem
vprašanju, kakor ga je bil 30. julija na dru-
štvenem sestanku na koncu svojega predava-
nja o vplivu obrti na zdravje pokazal (nem-
ški) liberalec zdravnik dr. Friedrieh Keesba-
cher. Ta je namreč rekel, da si more delavski
i-azred trajno popraviti svoj položaj samo s
samopomočjo. To je naletelo, je poudaril
Kune, na splošno nevoljo. S samopomočjo se
položaj delavcev ne da trajno popraviti. »Za
ustanavljanje konzumnih društev ni treba
nobenega delavskega gibanja ne naslonitve
na liberalno stranko.« Delavci morajo imeti
pred seboj višje cilje, »gre za njihovo izena-
čenje v socialnem življenju«. Ko je vladni
zastopnik, magistratni svetnik Gutman pri-
pomnil, da mora biti glavno stremljenje dru-
štva namenjeno izobrazbi članov, je Kimc
odgovoril, da se društvo že trudi za to, da ga
tudi z vseh strani opominjajo, naj bo v tem
vztrajno, da tudi delodajalci stalno naglašajo
delavcem prednost izobrazbe, da pa nihče ne
da za to društvu niti najmanjše finančne
podpore. To je prav tako, kakor bi nekomu,
ki se utaplja, neprestano samo kričali, naj
plava, na pomoč pa mu ne bi šli.
66
Tako je torej leto 1871, kakor je bil svoje
čase zapisal Prijatelj, »važno leto v zgodovini
slovenskega socializma, važno zategadelj, ker
se od tega leta dalje začne razvijati izrazito
socialistično gibanje med Slovenci«.*- Seveda
ta dogodek ni v neposredni zvezi s pariško
komuno, ampak z rastjo delavskih organiza-
cij v Avstriji, ki se je bila začela že prej.
Most je ob svojem obisku v Ljubljani gotovo
govoril tudi o komuni. Poročilo deželnega
predsednika vladi o tem — v njem pravi tu-
di, da je Most razlagal, »da potuje po naroči-
lu pariških revolucionarjev«" — pa moramo
seveda sprejemati z vso rezervo. Podatkov o
tem, kaj so člani ljubljanskega delavskega
izobraževalnega društva sodUi o komuni, za-
sedaj nimamo. Kolikor nam kaže doslej pre-
gledano gradivo, o njej na svojih sestankih
niso razpravljali (nekatera podobna društva
v Avstriji so govorila o.tem). To je bil seve-
da lahko izraz opreznosti in previdnosti, da
ne bi imelo društvo kakih večjih težav. Da
pa so dogodke v Franciji med seboj komenti-
rali, je prav gotovo, saj so o njih govorili, ka-
kor bomo videli v naslednjem poglavju, tudi
kmetje. Diferenciacija v aprilu, do katere je
prišlo v zvezi z Mostovim obiskom in spre-
jetjem Lassallovih načel, je mogla biti na
svoj način povezana tudi z reagiranjem na
pariško komuno.
Kljub razglasitvi socialnodemokratskih na-
čel pa naše meščanstvo (ne nemško ne slo-
vensko) še ni začelo vojne proti delavskemu
izobraževalnemu društvu. Laibacher Tagblatt
je zaradi trenutnega političnega zavezništva
pisal objektivno in z dobrohotnostjo, čeprav
je malo prej odločno nastopal proti socialni
demokraciji. Iz istih razlogov je pisal Sloven-
ski narod nenaklonjeno. Pisal je, da se de-
lavcem »le vsiljujejo nekatere fraze, katerih
niti ne razumejo«, namesto da bi se jim
»■prednaševalo o raznih znanjih in se tako
izobraževalo«.*^ Zlasti negativno je pisal o
Kuncu, voditelju nove smeri. Kune je po Na-
rodu »človek, ki je poprej bivši v Gradcu na-
bral nekoliko socijalno-demokratičnih fraz,
katere sedaj prodaja na drobno in na debelo,
pa nima globejega razuma za socijalno-demo-
kratične ideje«.*^ Zamik je v svoji razpravi o
socializmu ob opisu idej Wilhelma Weitlinga,
ki je bil krojaški pomočnik, samostojno dodal,
da je Weitling »več premišljeval in globokejše
mislil, nego vsi krojači skupaj, ki danes po
socijalno-demokratičnih društvih strašijo in
se tam širokoustijo«.*' Morebiti ni brez pod-
lage misel, da je hotel zadeti s to pripombo
ravno krojača Kunca. Krojači, katerih štrajk
konec marca 1871 je v precejšnji meri uspel,
so bili v izobraževalnem društvu najmočneje
zastopani.
Odpor slovenskih liberalcev do delavskega
izobraževalnega društva pa vendar ni šel pre-
daleč. Vsekakor so tudi še zdaj računali na
to, da bi društvo pridobili in ga že zato niso
hoteli načelno odbiti. »Skrajni čas je že, da se
naši domači delavci v tej zadevi razbistrijo,
da pride vodstvo tega društva v roke pamet-
nih mož. Društvo naj se spremeni v narodno
slovensko, le tedaj bode napredovalo. Naj bi
bili narodnjaki nekoliko pozorni na to mlado
društvo,« je pisal Slovenski narod 13. julija.
Naito ipa je povedal tudi razlog, zaradi kate-
rega se mu je zanimanje za delavsko izobra-
ževalno društvo zdelo tako potrebno: »Seda-
nji društveniki bodo kedaj samostalni obrtni-
ki, treba tedaj že v mlajših letih pripravljati
pozneji vspeh.« Isti razlogi so veljali seveda
tudi za nemško stran. Obrtniki v deželnem
glavnem mestu nikakor niso bUi prebiranja
vredna skupina. Imeti jih v svojem taboru bi
bilo koristno tako za eno kot za drugo stran.
Tako se tudi v konfliktih med mojstri in po-
močniki to časopisje nič ne obrača proti po-
močnikom.
V letu 1871 je vladalo torej, rekel bi, kar
strpno vzdušje. Slovesne proslave prve oblet-
nice društva se je udeležil 22. oktobra tudi
deželni glavar dr. Radoslav Razlag, vojaška
godba pa je bila obljubila brezplačno sodelo-
vanje zaradi dobrodelnega namena priredit-
ve." Vlada je bila v svojem postopanju do
društva (tudi ob Mostovem obisku) bolj pre-
vidna in zvita kot pa direktno sovražna in
napadalna. Na sestanku, ki je razglasil Las-
sallova načela, se je vladni zastopnik Gutman,
če smemo verjeti poročilu Laibacher Tagblat-
ta,** »zelo pohvalno izrazil o zakonitem zadr-
žanju društva« in pohvalil članstvo. Nekaj let
nato se je položaj nedvomno popolnoma spre-
menil.
in
Svojevrstno povezavo med pariško komuno
in našimi domačimi političnimi dogodki naj-
demo v zvezi z nameravanim taborom v Le-
scah pri Bledu in z »bohinjskim uporom«
meseca julija. V začetku aprila je kranjski
deželni predsednik baron Conrad sporočil na
Dunaj, da to leto ne namerava dovoljevati
taborov, kjer bi se obravnaval jugoslovanski
program, kakor je bil postavljen v Ljubljani
decembra 1870, ali Zedinjena Slovenija, češ
da take prireditve »povzročajo vznemirjenje,
ki se stopnjuje do ogorčenosti v narodnem
smislu in — kakor je poučUo izkustvo —
marsikje do zlovoljnosti, ki ogroža osebno
varnost«.*' V tem smislu je radovljiški okraj-
ni glavar tabor v Lescah prepovedal. Deželni
predsednik je pritožbo zoper prepoved zavr-
nil, to pa ne samo zaradi točk o Zedinjeni
Sloveniji in o šolski zakonodaji, ampak tudi
še posebej zaradi točke o gozdnih razmerah
na Gorenjskem, češ da so ti problemi »že v
štiridesetih letih in ponovno privedli do jav-
67
nih nasilstev in katerih razpravljanje na ta-
boru bi utegnilo imeti nevarne nasledke
spričo razdražljivosti prebivalstva, ki že de-
setletja čaka na rešitev te zanj življenjske
zadeve«.-" Dva meseca zatem, julija 1871, je
res prišlo v Bohinju do pravega konflikta:
Bohinjci so pregnali gozdarje Kranjske indu-
strijske družbe, začeli sekati les, ki jim je šel,
kakor so menili, po stari pravici, in se uprli
tudi še naslednjim intervencijam oblasti. Le-
ta 1872 so prišli zaradi uipora pred sodišče.
Sredi vse te zadeve najdemo dvakrat ome-
njeno tudi pariško komuno. Najprej je ra-
dovlj:iški okrajni glavar, ko je prepričeval
prireditelje tabora o umestnosti prepovedi,
dejal: »Prav ta čas je najbolj nesrečno izbran
za tabor, poglejte dogodke na Francoskem —
in ali mislite, če pade moja glava, da bO' vaša
vama?«^' Po mnenju enega od taborskih or-
ganizatorjev, Radivoja Mihelača, ki je o tem
napisal v Slovenskem narodu odprto pismo
predsedniku vlade grofu Hohenwartu, se je
okrajni glavar s temi »famoznimi besedami«,
»ki so vredne biti zapisane v zgodovino«,
»stavil na smeh pred vsem omikanim sve-
tom«.^' Meseca julija pa je eden izmed kme-
tov v Stari Fužini v sporu z orožniki in ko-
misarjem dejal: »Tudi na Kranjskem bode še
tako, ko v Parizu, da bode eden čez drugega
padel«.^^ Zdi se mi, da sta oba ta dva primera
po svoje značilna. Prvi nam kaže strašenje s
komuno kot najhujšo strahoto. Zaradi tega bi
morali vsi, ki jim je za obstoječi družbeni
red, popustiti v vsem in v vsakršni stvari.
Drugi primer je tudi grožnja s komuno, toda
z druge strani družbe, s strani malega, krivi-
co in nasilje trpečega človeka. Ta grožnja je
najbrž povezana z majhnim razumevanjem
namenov, strukture in načel komune ali pa
je celo sploh brez njega, gotovo pa je izraz
neike daljne simpatije z uporom kot uiporom,
z vstajo zoper krivice.
IV
Nazadnje se lotimo še vprašanja, kako je z
direktno udeležbo Slovencev v komuni. Po
tradiciji je do nedavnega veljalo, da je kro-
jač France Železnikar, ki je v letih 1869 do
1875 živel v Franciji, postal tam »navdušen
pristaš takratnih socialističnih idej in alktiv-
no sodeloval v borbah v času Pariške komu-
ne«,^' v bojih na barikadah je bil tudi ranjen
v levo ramo. V zvezi s tem smo mislili tudi,
da je videti višek socialistične miselnosti v
prvem obdobju slovenskega delavskega giba-
nja v delu Železnikar j a in njegovega radikal-
nega kroga v začetku osemdesetih let in da
se je prek njega med slovenskim delavstvom
najmočneje kazal neposredni vpliv pariške ko-
mune. V zadnjih letih pa je Dušan Kermav-
ner dogna,l, da pri Železnikarju, ki se celih
pet let po vrnitvi iz Francije (1875—1880 ali
1881) ni pozanimal za obstoj delavskeg)a izo-
braževalnega društva v Ljubljani, ni bilo
opaziti nobenih socialističnih nazorov, da je
prinesel iz Francije samo radikalni demokra-
tizem. Njegovo skupino imenuje Kermavner
obrtniško-demokratično. Železnikar jeva radi-
kalno-demokratična miselnost se je nekoliko
spremenila šele v sodelovanju z ljubljanskimi
socialisti.^'' Seveda to, da je bil Železnikar ra-
dikalen demokrat, ne pa socialist, še nikakor
ne pomeni, da ne bi mogel biti komunard. Ze
Gestrin je poudarjal pri Železnikarju bolj re-
publikanstvo, navdušenje za komuno in revo-
lucionarnost kot pa izdelanost socialistične
misli.^* Ob najrazličnejših strujah, ki so bile
zastopane med privrženci pariške komune, je
pač mogel biti prostor tudi za Zeleznikarjev
radikalni demokratizem.
Železnikar je svojim znancem govoril o ko-
muni in tudi o sebi v zvezi z njo. Simpatije
do komune kažejo tudi njegovi zapiski. Na
drugi strani pa je zanikal, da bi bil komu-
nard ali da bi se boril na barikadah, in to ne
samo na krvavškem procesu leta 1884, ampak
tudi v izjavi, poslani Slovenskemu narodu tri
leta prej. V tej izjavi se je opredelil kot de-
mokrata in prijatelja delavcem, napisal pa je,
da ni bil, ni in ne bo sccialdemiokrat ali ko-
munard.^" Ne eno ne drugo zanikanje seveda
ni prepričljivo. Naslov komunarda je utegnil
biti močno neprijeten tudi leta 1881, ne samo
za obtoženca pred sodiščem.
Po izjavi, ki jo je dal Železnikar pred sodi-
ščem, je bil v času pariške komune v Lyonu
in ne v Parizu.-' (Komuna je tudi v Lyonu
doživela nekaj podpore.) Čeprav udeležba v
komuni Železnikarju ni bUa dokazana, se je
pa vest o tem trdovratno držala tudi v urad-
nih poročilih. Tako npr. piše kranjski deželni
predsednik baron Winkler leta 1892: »Franc
Železnikar, ki je bil leta 1871 v času pariške
vstaje v francoskem glavnem mestu in se je
baje boril na barikadah«.Vprašanje ostane
torej odprto. Morebiti nam bodo prinesla kaj
več jasnosti nadaljnja raziskovanja.
Vpliv komune na Slovenskem gotovo ni bil i
veMk. Razmere tukaj in tam so bile bistveno
različne, problemi so bili drugačni, drugačna
je bila družbena struktura. Včasih smo dom-
nevali, da se je naša liberalna buržoazija pre-
strašila revolucionarnega delavskega gibanja
v tujini, pariške komune, in prvih nastopov
razrednega sovražnika doma, pa je zato opu-
stila radikalno politiko. Take domneve so se ;
pokazale kot zgrešene. O slovenski liberalni
buržoaziji za ta čas komajda lahko govorimo.
Kolikor je bil konec taborov (če s tem misli-
mo konec radikalne politike) odvisen od Slo-;
68
vencev, ne pa od vlade, ga je povzročil raz-
dor med iibera,lno in klerikalno strujo v slo-
venskem narodnem gibanju, ne pa strah pred
radikalizmom, ki bi ogrozil lastne interese
naših mladoslovencev. Radikalizem, ki se je
kazal na taborih, je bil nacionalne, ne pa so-
cialne narave, ali, da rečemo natančneje, bil
je socialen toliko, kolikor je še veljalo, da je
gospoda tuja, ljudstvo pa slovensko, še daleč
pa se niso kazala na njih socialna nasprotja
med bog;atimi in revnimi kmečkimi plastmi
ali med slovensko gospodo in slovenskim
kmetom. Interesi mladoslovenske inteligence
in meščanstva še daleč niso bili ogroženi od
spodaj, zato tudi strah pred kmetom ni mo-
gel igrati nobene vloge. Prav tako je bilo
naše delavsko gibanje v tem času še prene-
znatno in na preveč začetni stopnji, da bi po-
vzročalo kak preplah. Skratka, slovenska me-
ščanska politika se ni spremenila zaradi raz-
redne ogroženosti ali socialnih pretresov. Tu-
di ne vidimo v letu komune 1871, ko se je pri
nas ljubljansko delavsko izobraževalno dru-
štvo prvič izjavilo za socialno-demokratsko
smeir, še nobenega preloma med meščanstvom
in tem novim gibanjem. Do tega je prišlo šele
v naslednjih letih.
OPOMBE
1. Slovenski narod 10. julija 1869. — 2. Novice
1871, str. 216 — 3. Primerjaj Vlado Valenčič: O
ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevdaliz-
ma do liberalizma. Zgodovinski časopis 22, 1968,
str. 225—260. — 4. Primerjaj Franc Rozman: Za-
četki delavskega gibanja na Primorskem. Goriška
srečanja 3, 1968, št. 15—16, str. 67—68. — 5. Lai-
bacher Tagblatt 8. avgusta 1871. — 6. Novice 2.
marca 1870, 4. maja 1870. — 7. Ivan Prijatelj:
Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodo^
vina, Peta knjiga, Ljubljana 1966, str. 384; Dušan
Kermavner: Slovenska politika v letih 1879 do
1895 (opombe k 5. knjigi Prijatelja), Ljubljana
1966, str. 597; Rudi Kyovsky: Narodno vprašanje
ob prvih začetkih socialističnega gibanja med
slovenskim delavstvom, Socialistična misel 2,
1954, str. 10. — 8. Slovenski narod 13. julija 1871.
— 9. Laibacher Tagblatt 25. apiila 1871. — 10.
Kermavner, v op. 7. cit. delo, str. 601. — 11. Prav
tam str. 610. — 12. Prijatelj, v op. 7 cit. delo, str.
392. — 13. Prav tam str. 383. — U. Slovenski na-
rod 13. julija 1871. — 15. Prav tam. — 16. Novice
1871, str. 381. — 17. Laibacher Tagblatt 18. oikt.
1871. — IS. Prav tam 25. aprila 1871. — 19. Du-
šan Kermavner: O prepovedi gorenjskega tabora
in o bohinjskem uporu leta 1871, Časopis za zgo-
dovino in narodopisje 40, 1969, str. 506. — 20.
Prav tam str. 510. — 21. Prav tam str. 511. — 22.
Prav tam str. 513. — 23. Kyovsky, v op. 7 cit.
delo, str. 13. — 24. Ferdo Gestrin: Prvi koraki
delavskega gibanja in odmevi pariške komune na
Slovenskem, Socialistična misel 1, 1952:/i53, str.
360. — 25. Kermavner, v op. 7 cit. delo, str. 642,
643, 688. — 26. Prav tam str. 687, 688. — 27. Jas-
na Fischer: France Zaleznikar in pariška komu-
na (referat na simpoziju Marks i savremenost ob
stoletnici pariške komune v Beogradu 15. marca
10'71, razmnožen tekst str. 4, 7). — 28. Dušan
Kermavner: Začetki slovenske socialne demokra-
cije v desetletju 1884—1894, Ljubljana 1963, str.
371.
69