ZBRAL IN POPLESKAL

NARTE VELIKONJA

LJUBLJANA 1943

3x8 8

ANEKDOT

ZBRAL IN POPLESKAL

NARTE VELIKONJA

NAKLADA PRI KNJIGARNI JOŽE ŽUŽEK

Knjige istega pisatelja:

Sirote, novela. SO str. (Razprodano.)
Sirote, novela (hrv.). 80 str. (Razpr.)
Otroci, zbirka novel. 286 str.

Višarska polena, ljudska povest.
208 str. (Razprodano.)

Jeglič, zbirka njegovih misli, bibli¬
ofilska izdaja. 42 str. (Razprodano.)

Naš pes, knjiga iz otroškega življe¬
nja. 112 str. (Razprodano.)

Besede, vaški roman iz Trnovskega
gozda. 310 str. (Razprodano )

Pod drobnogledom, šaljive črtice.
144 str.

Zbiralna leča, šaljive črtice. 128 str.

Vse pravice pridržane.

Tisk Ljudske tiskarne v Ljubljani (Jože Kramarič).

ANEKDOTA.

»Anekdota  P Kaj je meni anekdota  P Kratek,
resničen, zanimiv dogodek, ki se je pripetil resnični
osebi. Ima neko jedro. Poanto! Šaljiva anekdota ima
šaljivo jedro. Šaljivo poanto!«

1 oko mi je nabrenkal ušesa moj dobri in na¬
tančni profesor in prijatelj,  — »prej prijatelj, potem
profesor « tako mislite vi,  — pa ni tako: prej profesor,
potem prijatelj Bine ali Bone. Ni mogel pokazati
krstnega lista. V dvomu si pa lahko pisatelj stvar
sam nekoliko prikroji, da mu stavek bolj leže k
roki. To je moja laž. In še za nekaj je to dobro.
Nihče drugi ne more zahtevati zase koristne plati
avtorskih pravic. Nihče! Niti oni, ki je anekdoto
nekje ukradel, jo meni povedal za svojo in sem jo
lahko takoj potem v kavarni bral v dnevniku.

Anekdota pa niti ni več anekdota, ko jo poveš.
Ona živi samo, dokler jo pripoveduješ. In ni vse¬
eno, komu se je nekaj pripetilo in kdo pripoveduje.

Ti jo, recimo, pripoveduješ, pa ti tvoj  »dobri in
obzirni« prijatelj pravi:

»Zdaj me še požgečkaj, da se bom smejal! Ta
anekdota pa je prababica tvojega junaka!«

To je še nekam obzirno, a zgodi se ti tudi:

»Zdaj vem, zakaj je revež Tonač na smrtni po¬
stelji trdil, da ga čaka po smrti še veliko trpljenja!
Revež, vedel je, da boš ti mrcvaril po njegovem
življenju!«

Bere, bere in pravi: »No, nekatere so lake, da
bi z njimi kristjane »martral«. Pripomni ti: »Ta pa

3

je za veliki petek!« Ali  »Parturient montes, nasce-
tur ridiculus mus«.

Nekdo me je hotel prav hudo in ostro nabosti;
zelo sem mu hvaležen zet priliko, ki mi jo je nudil:

»Zakaj ne uporabljaš slovenskega izraza: prigode,
zgodbice, dogodbice, doživljaji  P«

Zakaj? Zato, ker ose to ni pravi izraz za anek¬
doto. Kaj je za sveto božjo voljo bistvo anekdote?
Domislica, poper, sol, žebelj, poanta! Naj si rajši
pismouki belijo glave, kaj je anekdota po slovensko.
Zakaj jih pa imamo? In brezposelni tudi ni treba
da bi bili, posebno oni ne, ki znajo »slovensko«.

Vendar! Naj je tako ali tako: anekdote bi mo¬
rali zbirati kakor drugo narodno blago. Če poveš
anekdoto iz življenja tega ali onega, je to več ko
ves njegov življenjepis. Zato prosim, da jih zbirate.
In zelo bom hvaležen onemu, ki mi jih tudi pošlje.

»Lagal bom jaz!« pravim, zato pošljite resničen,
zanimiv dogodek o resnični osebi.

Pobudo za zbiranje mi je dal dr. Marko Natla¬
čen ter mi povedal prve zgodbice.

Zahvaljujem se vsem, ki so mi jih že dozdaj
prispevali, posebno so mi pomagali gg. France Čibej,
dr. Tine Debeljak, dr. Franc Debevec, pokraj. nadz.
prof. Milko Jeglič, nam. višjega drž. pravdnih a j.
Kokalj, vad. učit. A. Kutin, župnik France Lovšin,
katehet Janez Pivk, ravnatelj Bogomil Remec, in-
dustrijalec Anton Rojina, Anton Trebše, inšpektor
Anton Sovre, moj brat Stanko in dr.

V avgustu 1943  — za desetletnico, odkar pišem
z levico.

PISATELJ.

4

i. Anekdota:

a) Anekdota iz unionskega kota.

Dr. Tine Debeljak:

»vidim, da kar zbiraš anekdote«, me je nago¬
voril, ko sem si v unionski kleti nekaj zapisoval.

»Zbiram! Ali veš katero?« sem se okoristil s

priliko.

»Naslov zbirke: Anekdota iz unionskega kota!«

b) Anekdote.

»Nabiram anekdote!« sem dejal profesorju
znancu.

»Gorje nam!« je dejal

»Kako gorje? Saj od tebe nimam še nobene!«

»Ne to, ne to. Ampak tvoje marnje! Gorje nam,
ki jih bomo brali!«

c) Nabiranje anekdot.

Sedela je sitna mora pri meni v kavarni in
vrtala vame. Vse je hotel vedeti. Koliko je Abra¬
ham takrat še imel zob, ko je hotel darovati Izaka.
Kakor bi bil Abraham ljudožerec. Če je Kolumb
stopil na ameriška tla z levo ali desno nogo, če
sem pristaš »zakoljem sam sebe« ali »samega sebe«,
kaj pravim, ali se »ves zmočim« ali »vsega«? Ko
sva tako obdelala vse mogoče in sem povsod kazal
zgledno nezanimanje, se je povzpel in vprašal, če
res zbiram anekdote in za kaj bodo, če bodo za kaj.

5

»Kdo ti je to rekel?« sem ga pogledal. »Tako
pravim, samo da smem v gostilno! Da smem v druž¬
bo, veš! Doma me drugače ne puste iz hiše in v
gostilni in kavarni se nihče več ne čudi, če sedim
za mizo pri slabi pijači.«

Odkašljal si je ves osupel:

»Ti si pa kavelj!«

Pohvalil me pa je le.

2. Točnost.

Dr. L. je bil tajnik pri ministru dr. K. Nekoč
je zamudil četrt ure. Minister je bil prej v kabi¬
netu. Kakor da ni nič, ga je minister poklical in
mu dejal:

»Opazil sem, da uradniki niso točni. Napišite
okrožnico, da jih pozivam, naj se točno drže
uradnih ur.«

Tajnik je, vesel, da jo je tako poceni odnesel
in da minister o njem nič ne ve, sedel in napisal
zelo ostro okrožnico in v njej navedel razna dolo¬
čila, ki groze uradnikom z disciplinarko in slabo
ocenitvijo. Prinesel je ministru osnutek, minister
je bral, bral, a nazadnje dejal: »Še ostreje!«

Dr. L. je moral še dodati. Nazadnje je v potu
s vojeg ti obraza nesel ministru.

»Zdaj pa bo!« je dejal minister.« Zdaj pa bo!
Zdaj si obesite osnutek nad posteljo in ga prebe¬
rite vsak večer!«

3. Enakopravnost.

Dr. K. je sedel na Hvaru na obali. Zraven nje¬
gove mize so debatirali o enakopravnosti žene. K.
sc ni obotavljal. Prisedel je k mizi, vzel tobačnico

6

iz žepa, odpulil konec cigare ter se obrnil proti
gospodični, ki jc najbolj vneto zagovarjala ena¬
kopravnost.

»Jaz sem tudi za enakopravnost!«

Gospodična, vsa srečna, da ima tako odličnega
pomagača, se je še bolj razvnela.

»Povsod :in vsikdar naj bo žena v isti vrsti z
možem!«

»Jaz tudi pravim!« jc dejal K. »Nič ne de, če
ni tako močna po telesu kakor mož, a po svojih
čednostih zasluži, da jo prav tako upoštevamo ka¬
kor moža!«

»Kajneda? Vi tudi pravite!«

»Pravim!«

Gospodična se je zmagoslavno obrnila do svo¬
jega nasprotnika, ki je že očividno kazal, da se
bo kmalu vdal.

Medtem si je bil K. vtaknil cigaro v usta in
iskal vžigalice po vseh žepih; ker jih le ni mogel
najti, se je obrnil do gospodične:

»Prosim, prižgite mi cigaro!«

In gospodična je bila užaljena.

4. »Bi že povedal ministru ...«

Zgodilo se je, da je nekdo izblebetal, da pride
minister dr. K. v neko gorsko vas na oddih. Po
poti v vas sta se sestala star očanec in pa turist,
ki je imel tako pokvečeno klofeto in tako zlizane
hlače, da ga je celo očanec sumljivo gledal, kaj
šele žandar, ki je čakal na ministra v grmovju.

Ker sta bila moža v pogovoru, ju orožnik ni
hotel motiti, a je stopal za njima.

»Če bi mogel govoriti z njim,« se je razhudil
očanec, »to bi mu jih povedal. Obdal se je s svo-

7

jimi ljudmi, pravijo, in nihče mn ne more povedati,
lcar mu je na srcu. Hotel sem k njemu, a so me
zavrnili. Če mu pišeš, odpiše tisti ,kabinet 1 ; niti
ne veš, ali je bral minister tvoje pismo ali ne; če
hočeš govoriti, ti tisti, ,dekletiv‘ pravi, da ne mo¬
reš do njega.«

»Torej bi jaz ne mogel do njega?«

Očanec ga je pogledal in se nasmejal.

»V keho Vas bodo vtaknili, če poizkusite!«

Orožnik je slišal, da se pogovarjata o ministru.

»V imenu postave!«

In sta morala z njim.

Ko ju je pritiral v vas, je na orožniški postaji
predstojnik zaslišal najprej turista. Poklical ga je
v pisarno. Čez čas se je turist vrnil, za njim po-
stajevodja.

»Lahko gresta!« je dejal, a izvežbano uho bi
moglo slišati čuden prizvok.

Drugi dan je minister sprejemal.

Očanec se je začudil, ko je prejel povabilo,
naj se oglasi pri ministru.

Če samo rečem, da mu je srce bilo, ko je vstopil
v občinsko pisarno, nisem dovolj označil njegovega
razburjenja.

Za mizo je sedel njegov znanec, a brez klofete.

»No, zdaj pa povejte!«

Očanec je zajecljal ves preplašen:

»Saj je vse dobro, samo svoj čas so licencirali
bika pristaša prejšnjega režima, a mojega, ki je
dvakrat boljši in naše stranke, zavrnili!«

5. Obleka in gosposka soba.

Dr. K. in njegov prijatelj dr. H., duhovnika,
takrat poslanca na Dunaju, sta prišla v zakrpani

8

in zamaščeni turistovski obleki v Kamniško Bistri¬
co. V koči sta hotela v posebno sobo.

»Ne«, ju je zavrnila oskrbnica, »ta soba je za
gospodo!«

»Prav: če je zanjo, je zanjo!«

In sta mirno sedla v sobo za navadne goste.

»Imate še kaj? Morda zrezek?«

»Zrezek? Zanj je treba denarja!«

»Saj ga imava!«

»No, pri tistih Vaših drvih.«

Videla sta takoj, da ju ima za drvarja.

»Likof je bil in sobota je!«

»Za vaju so žganci dobri!«

Ostalo je pri žgancih.

Za drugi dan se je pripravljala v Bistrici ve¬
selica; pripravljali so vence.

»Alo,« je dejala oskrbnica, »zdaj pa pomagajta:
vi na enem, drugi na drugem koncu, da bom lahko
pletla!« In jima je molila bršljinovo vitico. »O,
to sta nerodna, vidi se, da sta vajena samo sekire!«

»I, roka je težka!«

Spletli so vence in plačala sta svoje žgance;
hotela sta dati napitnino.

»Tega pa ne, nesita svojim otrokom!« je pori¬
nila čez mizo.

Vendar sta se morala z nečim nekoliko izdati,
ker je hotela izvedeti ime.

Predstavila se je.

»O, kaj boste, saj Vas poznava kot krajcar!«
sta rekla.

Začela je sumiti, hotela si je pomagati s pri¬
javno knjigo.

Napravila sta se, da ne vesta, čemu je, potis¬
nila skrivaj vizitko in napitnino pod krožnik ter
naglo odšla.

9

Nista še bila čez most, ko je oskrbnica vsa za¬
sopla pridrvela za njima:

»Vrnita se: zrezek Vama bom napravila in v
gosposko sobo lahko tudi gresta!«

6. Sprememba imena.

Dr. Korošec je prišel v Ljubljano in telefoniral
na bansko upravo. Bila je že sobota popoldne in
zato nobenega uradnika v uradu, samo dnevno
službo je imel pripravnik K.

»Kdo tam?« je vprašal dr. Korošec.

»Dežurni!« se je glasil odgovor.

»Tu dr. Korošec, kdo tam?« je spet vprašal mi¬
nister.

»Dežurni!« je bil odgovor.

Treba je povrh povedati, da je hil Korošec zelo
hud na tuje besede.

»Pojdite se solit! Kdo tam?«

Hotel je zvedeti ime.

»Dežurni!« Uradnik je postajal vedno bolj zme¬
den in preplašen.

»Torej vložite prošnjo, da Vam dovolim spre¬
membo imena v ,Dežurni!'« je zarohnel v telefon
in odložil slušalo.

7. Izpiti.

Tajnik Tomazin je imel pripraviti sestanek.

Telefoniral je dnevni red in že ta je bil dolg,
na koncu je bila še točka »Slučajnosti.«

Dr. Korošec je hotel vedeti, kaj je tu mišljeno.

Tomazin se je zvijal, ker mu ni prišlo nič pa¬
metnega na um, nazadnje je zinil:

»Da bi vas lahko kaj vprašali!«

»Tako, tako. Ali sem prišel k izpitu?«

10

»Samo, kdor nič ne zna, se boji izpitov!« mu
je odvrnil Tomazin.

8. Pozdravljanje,

Ce si dr. Levdčnika pozdravil, si moral rabiti
besede: »Herr Prasidient«, sicer je bil užaljen, tudi
je zelo mešal nemške besede v svoj govor. A kot
posebnost je treba omeniti, da je bil on, ki je prvi
tvegal in slovenščino uvedel v poslovanje sodišč.
Na stara leta je na glas mislil, kar so šaljivci iz¬
rabili. Če so ga zagledali dijaki na ulici, so v gos¬
jem redu štiri korake narazen že dvajset ali koliko
metrov prej šli mimo njega:

»Klanjam se, Heirr Prasident!«

»Klanjam se!« je za vreščal za njim. »Se je že
začelo!« je mislil na glas.

Čez hip drugi: »Klanjam se, Herr Prasident!«

»Klanjam se!« je odzdravil, a zagodrnjal: »Ali
ne vidiš, da je škoda klobuka?«

Pa spet tretji: »Klanjam se, Herr Prasident!«

Dr. Levičnik se je ustavil in gledal za njim:

»Klanjam se!« je dejal na glas in zagodrnjal:
»Hudič, ali ne bo konca?«

In tako četrti in peti in pri vsakem je prijazno
odzdravil, a jezno godrnjal.

Zgodilo se pa je, da je pri desetem sredi po¬
zdrava jezno zavpil:

»Hudič, kaj mc pozdravljaš, če te ne poznam!«

9, Berač »Kristus«.

Monsinjor Filipič je kot bogoslovec bil tudi na
novi maši pok. dekana Beleta. Vsi gostje so bili
že okoli mize, samo Filipiča od nikoder. Nazadnje

11

so slišali zunaj velik prepir med berači, ki so se
zbrali pred vhodom. Mimo njih je na vsak način
hotel neki neznan berač. Beraška pravica, pa je
taka: Kdor prej pride, prej melje in ti je mesto
določeno! Zdaj pa se ti tuj berač sili naprej. Še
več — bili so brez sape — stopil je na stopnice in
ne da bi se zmenil za koga, šel v prvo nadstropje,
kjer je Kila soba za slavnostno kosilo. Berači pa za
njim, da ne ve olike, da ni zgoraj mesta za berače
in da je prišel za njimi. Letele so psovke in sledil
je kreg in prepir. Berač pa se niti ozrl ni, stopil
med goste, pokimal z glavo in sedel na mesto, ki
je bilo določeno za Filipiča. Ko so si gostje opo¬
mogli od prvega presenečenja, so si ga ogledali.
On je bil že nemoteno napravil križ in srebal juho.
Dekan Grča se je zakrohotal in zabil:

»Dobro si nas, toda kot berač ne boš pri mizi!«

Filipič se je preoblekel v istem nadstropju in
potem nadaljeval kosilo.

Berači spodaj so nestrpno čakali na svojega
druga, a ga ni bilo. In ga ni bilo tudi pozneje.
Nihče ga ni videl od hlapcev in dekel, ne od ku¬
haric in pomivalk.

Berači so bili prepričani, da se je zgodilo po¬
sebno čudo in raznesel se je glas, da je bil na novi
maši tako dobrega gospoda, kakor je bil Bele, sam
Gospod.

Pokojni Bele je bil namreč prej in še bolj po¬
tem kot dekan sama dobričina.

10. Ravnatelj Remec na prvem dijaškem potovanju:

a) Laž.

Vendar se mi je posrečilo, da sem ga dobil
pri volji, drugače te nažene z moro ali kako dru-

12

gače. Začel sem pripovedovati anekdote. Ko sem
končal, pravim v dvomu, ali bom uspel:

»Od tebe pa nimam nobene!«

»Povedal bom, če boš tudi lagal.«

»Bom pa lagal, če bo treba!«

Pako sem ga ohranil pri dobri volji, da je
začel:

b) K a n i g a 1 i 1 e j a.

Z rajnim Šinkovcem sva bila v peti ali šesti
šoli, ko sva prvič krenila na pot. Oglasila sva se
na Bledu pri materi župnika Pibra, ki je takrat
služboval na Bohinjski Bistrici.

»O,« je dejala, ko naju je pogostila in opre¬
mila za nadaljno pot, »oglasita se vendar pri mo¬
jem sinu župniku v Boh. Bistrici, da prenočita.«

»Že,« sva dejala, »toda kar na vrat na nos ne
moreva pasti v hišo!« (Vidi se, da še nista bila
prava popotnika dijaka, ker pravi potni dijak je
prišel v farovž in dejal: »Pauper studiosus sum,
peto viaticum!« in se je — ald kakor je rekla
kuharica: Gospod so se zasmejali — tri dni si
imel pravico neoviranega gosta). »Že!« sva dejala
in mencala s kapo v roki. (Popotna čepica je bila
obvezno pokrivalo popotnega študenta.) »Že, a saj
veste, zapodil naju bo!«

»Čakajta, ponesita mu to podobo kot dar od
mene!«

In je dala Jezusa v Kanigalileji.

Pa sva šla.

Župnik Piber se je nasmejal vsevedno in ši¬
roko, ko je sliko prevzel.

»Na Kanigalileji je bilo vino!« je dejal.
»Francka,« je zavpil v kuhinjo, »dva gospoda
imamo, večerjo pripravi in prenočila bosta!«

13

Ko sva po dveh dneh odšla, je tudi Piber na¬
ročil, naj sel ponese sliko spet materi nazaj za
bodoče primere.

Bog ve, kolikokrat je romala Kanigalileja z
Bleda v Bohinjsko Bistrico.«

c) Tihotapca.

Šla sva po prašni cesti do Koritnice in počasi
lezla proti Predilu. Ustavil naju je financar: Kaj
neseva, kam greva, kdo sva, in ne vem kaj vse
je bilo treba za njegovo radovednost. Če pokaževa
prtljago. Prebrskal je vse, a ničesar našel.

»Vesta,« je dejal, »takile študenti, ki niso štu¬
denti, najbolj prenašajo kakšne stvari.«

Šla sva v gostilno in oba naročila cel — četrt
vina. Financar pa nad naju, da morava piti z njim.
Naročil je liter vina, sira in kruha. Midva sva se
sicer branila, a ni pomagalo. Hvala Bogu, da ni
pomagalo, ker sva bila res že lačna. Pila sva in
postajala zgovorna.

»Zdaj pa povejta, kje sta bila preteklo sredo?«
je planil vmes.

»Preteklo sredo? Preteklo sredo, preteklo sredo
sva bila v Bohinjski Bistrici.«

»V Bohinjski Bistrici? Kako prideta vidva sem
iz Bohinjske Bistrice? Bohinjska Bistrica? Ta vas
vendar ni tu, ta je na Kranjskem!«

»Na Kranjskem!« sva potrdila.

»In sta šla čez gore! Zakaj sta šla čez gore in
sem, kaj?« je tiščal v naju, ki sva bila res že pre¬
cej omeglena od pijače.

»E, študentje gremo po svetu, počitnice so!«

»Pa tvoje hlače,« se je obrnil name. »Vidi se,
da so bile oprane. Zakaj so bile hlače oprane?«

14

»Zakaj oprane? Umazane so bile!«

»Vidva sta nosila tobak čez mejo m nista štu¬
denta. Hlače so bile oprane, ker sta se plazila po
robovih in si si jih umazal. Poznamo take tiče.
Zdaj sta se pa ujela, z vinom sem vaju pa ujel.
Ze to, da naročita za dva samo četrt vina, ker sta
videla mene, že to je vrglo pravo luč na vaju.
Iščemo dva taka rokomavha, pa vaju zdaj imam:
povejta, kam sta vrgla tobak!«

Midva sva bila bolj in bolj v zadregi in rdeča.
Naenkrat tihotapca v tako daljnih krajih. Le pred¬
stavljajte si, gospodje, dva mlada študenta, ki sta
prvič na poti »petit viaticum« in sta že tihotapca.

Ne vem, kako bi se bilo končalo, da ni prihru¬
mela v gostilno finančna patrulja in privlekla dva
človeka s seboj.

»Pa sva ju le našla,« je dejal vodja. »Morda še
sekundo, dve, pa pa bi bila odvrgla tobak za skalo.
Zdaj pa ju le imamo!«

»Oprostita,« je dejal naš stari znanec, »zmotil
sem se!«

Tako sva potem še jedla in pila. Spremil naju
je do Rabeljskega jezera, da ne bova »zašla«.

Kako boš zašel, ko je pa cesta? Vem, zakaj je šel
z nama! Da bi se res izkazalo, da nimava tobaka.

Prižgal si je novo vržinko in pogladil brado.

11. Ponočnjak.

Šturm je pripovedoval v gostilni znanemu co¬
patarju I.; vsi smo vedeli, da ga misli nabosti:

»Ne smem krokati! Šturm, pa ne krokati! Le
predstavljajte si. Oh, sem revež!« je dejal. »V veži
pod stopnicami se moram sezuti in sleči, potem pa
na tihem, prav na tdiem v sobo, da ne sliši žena.

15

Veš, zadnjič sem bil pri Kaplanu, potem pa domov!
Prišel sem pred stopnice, sezul se, slekel in jo ju¬
naško udaril po stopnicah navzgor. Ko sem prišel
na vrh, sem videl, da sem pred -— vrati franči¬
škanske cerkve!«

»No, meni se kaj takega ne more zgoditi. Po
mene pride žena v oštarijo in me vleče domov!«

»Ali te kaj obrca?«

»Ne, obrca ne, toda osuva pa, osuva!«

12. Goreči grm.

Monsinjor Gabrijelčič je bil dostojanstveni se-
meniški ravnatelj. Kakor je cigare rad imel ter
jih priporočal bogoslovcem, tako je preganjal ciga¬
rete. Nekoč je med študijskim časom šel po vrtu;
nenadoma je zapazil, kako se iz nekega grmička
vije dim. Stopil je bliže in koj videl, bolje re¬
čeno, vohal, da nekdo kadi cigareto.

»Tako, mož, pridite ven!« (on je bogoslovce na¬
slavljal z »možem«).

Bogoslovec (menda je bil poznejši župnik Kos)
pa ni izgubil glave.

»Sezuj čevlje,« je dejal z debelim glasom z
aluzijo na znani dogodek z Mojzesom pred gore¬
čim grmom. »Kajti mesto, na katerim stojiš, je
sveto!«

15. Sol modrosti.

Bogoslovci so kuhali riž, a pozabili kupiti sol.
Ko so imeli že v loncu, so se spomnili nanjo. Ku¬
piti je niso mogli več. Toda neka brihtna glavica
se je domislila, da imajo sol v zakristiji.

Šel je eden izmed njih iskat, toda v zakristiji
je klečal ravnatelj Gabrijelčič.

16

»Kaj iščeš, mož?« se je oglasil.

»Sol modrosti!« je dejal drogi in izginil.

14. Verovati na besedo.

Inž. Rueh je pripovedoval:

»Ko sem bil majhen deček, sem večkrat slišal,
da se ne sme prijemati v mrazu železo z mokro
roko. Radoveden sem bil, kaj bo m z jezikom
obliznil težka železna vrata pri pokopališču. Jezik
se je prijel in ga nisem mogel odtrgati, dokler
nisem močno potegnil in pustil kožico na železju!

Od takrat verujem tudi komu na besedo!«

15. Vrhunska telovadba.

Ometala je moja hči pajčevino. Da je dosegla
strop, je najprej postavila mizo in na mizo stol.

Prišel sem mirno in vprašal: »Kaj delaš?«

»Kaj, ali ne vidiš? Vrhunsko telovadbo!«

16. Radovednost.

Višji davčni uradnik R. je bil na svoj trg zelo
ponosen. Prišel je v mesto dr. Rožič. R. je začel
hvalisati trg in tržane, da je že presedalo, zato
je dr. Rožič — umrli senator — nenadoma začel
o njihovi znani radovednosti.

R. je ugovarjal, da ni res, da tržani niso bolj
radovedni od drugih.

Nato dr. Rožič:

»Rajni padar Pirc je stavil, da bo na oslu pre-
jezdil trg, ne da bi ga spoznali. Njegovi pivski
bratje pa, da to ni mogoče!

In res se je nekega dne pojavil na ulici osel,
na njem je sedel jezdec, obrnjen proti zadku, držal

17

žival za rep in s prstom kazal podu j o. Tržani so
drli skupaj in gledali oslu pod rep, ugibali, kaj je
tam, prepirali in pričkali se, tako da je Piirc ne¬
moteno jezdil skozi mesto. Ko je bil že onstran
hiš, so se zavedeli in videli, kdo je bil na oslu.«

Tisti večer, pravijo očividci, R. ni več ostal v
gostilni.

17 .  Pijanske:

a) Telovadec.

L. B. je imel dobro kapljico in brajdo pred hišo.

Pil je sam in ga imel že toliko pod kapo, da je
zamenjal okno z vrati. Okno je bilo odprto, planil
je skozenj ter v  obvisel na brajdi ob zidu. Rešil
ga je s kola hlapec, ki mu je moral sveto obljubiti,
da bo molčal.

Toda prišel je L. B. v trg.

»Nisem vedel,« mu je dejal znanec, ko ga je za¬
gledal, »da imate tako izurjene telovadce pri hiši!«

»Ne samo telovadce, tudi tekače!« je jezno od¬
govoril L. B. »Še danes bo hlapec tekel!«

b) Sv. M i k 1 a v ž.

Župnik L. je imel na mizi kip sv. Miklavža.
Radovedni prijatelji so se začudili:

»Miklavža? Od kdaj ti Miklavža? Saj je vendar
patron brodarjev!«

»Veste,« je dejal, »to je za tiste čase, ko vozim
,barko'.«

c) P o štirih.

Sodni svetnik R. se je opil in so šli počasi do¬
mov. Nenadoma se je slišal R-ov glas: »Lepo sto¬
pajte, da mi nihče ne stopi na prste!«

18

Videli so, kako se plazi po vseh štirih.

»Kaj delaš?«

»Kaj delam? Do tal imam bliže, če padem!« je
odvrnil.

č) Pijanec in spremljevalec.

Gozdar Rimler je stal okajen pred gostilno in
se gugal v zamet. Prav tisti čas je prišel mimo
Brus.

»Peljite me domov!« je s težavo, pijan, izjecljal
llimler. »Domov me spravite, pa vam dam dve
kroni!«

Bilo je 1, 1990., torej mu je ponujal za dobro
uro poti veliko nagrado, ki jo je Brus šele za¬
služil, če je cel dan dobro delal.

Ni čuda, če se je Brus polakomnil denarja, dasi
bi se ga bil usmilil tudi drugače, ker je drvaril
v njegovem okraju.

Rimler je godrnjal, zabavljal, kakor sploh de¬
lajo pijanci. Če je omahnil v sneg, če mu je zdrs¬
nilo, če mu je padel sneg z drevesa za vrat: vsega
je bil kriv Brus, ki ne vrši svoje naloge, dasi mu je
obljubil dve kroni.

Toda na sredi poti se je ustavil:

»Dobro ste naredili!« je slovesno izjavil. »Še  te
pol ure, pa dobite krono. Vidite, prav lahko jo bo¬
ste zaslužili.«

»Kako?« se je začudil Brus, a na glas ni rekel,
da mu je obl j ubil več.

»Seveda, to je samo za vas, za drugega ne bi
bilo toliko!« je mrmral Rimler in se z vso težo
obešal na Brusa.

»Niti sv. Krištof ni težje nosil!« je pripovedoval
Brus.

19

Pa sta šla; večkrat je Brus omahnil v sneg in
Rimler nanj. Potem se je pijanec kregal, da ga
nalašč premetuje. Čim bliže sta prihajala gozdar¬
jevemu domu, tem bolj se je kregal in robantil.
Prišla sta do doma. Takrat si je Brus obrisal pot
s čela: »Hudir,« je pripovedoval, »če bi led nosil
iz ledenice, ne bi bil toliko trpel!« — Led nositi je
bil Gorjanu višek trpljenja. — »Če bi bil led nosil,
me ne bi bilo tako zdelalo.«

In ponižen, kakor je Brus, je omenil tudi kro¬
no, dveh si ni več upal. Takrat pa Rimler po-
koncu in pred Brusa:

»Če se takoj ne izgubiš!« — prej ga je vikal
— »če se takoj ne izgubiš, te pretepem!« je vihtel
palico. »Kdo in zakaj si me tako premetaval, a?«

»In kako sem jo ubrisal!« je pripovedoval Brus.

d) Tropinovec.

Gostilničar Rebek na Goričici je imel v omari
tropinovec. Hči ali dekla mu je pa bila prinesla
v frakcijski steklenička žveplene kisline (hudičevo
olje) za neko varjenje kositra in jo postavila v
omaro.

Prišel je berač in vprašal za frakelj tropinovca.
Iver je bilo temačno in je videl Rebek polno ste-
kleničico, je kar dal.

Ko je prišel klepar, je bilo iskanja nič koliko,
kje je žveplena kislina, kajti do trga je bilo vsaj
15 km in še čez. Hudičevega olja nikjer. Nazadnje
so uganili, da ga je najbrž kdo vzel. Rebek se je
spomnil berača, a postalo mu je vroče. Nič ni zinil,
nikomur povedal in samo čakal, kdaj bo kdo na
cesti umrl. Nič. Nič prvi dan, nič drugi dan. Tretji
dan pod večer je prišvedral okoli hiše oni berač.

20

Rebek je stal na pragu in, četudi ni bil babjeve-
ren, ga je vendar pretreslo, da je mrlič prišel in
da je to njegov privid.

Berač pa prijazen in vesel. Naj mu dado še
frakcij tistega.

»Katerega?« se je zgrozil Rebek.

»Tistega, ki ste ml ga dali pred tremi dnevi
sami! Tako je pogrelo, da sem kar oživel. Na ko¬
zolcu sem prej spal, pa me je zeblo, po tistem
dobrem pa je bilo kar v trenutku vse dobro!«

»Seveda,« sem rekel, »tistega ni več, zavohali
so ga in vsega odnesli. Toda tudi ta kapljica ni
slaba in naj bo za vbogajme!« je dejal Rebek od
veselja. (Rekli so, da je bilo to mnogo, kajti beraču
ni zlepa dal zastonj pijače, »da se ne navadi!« In
če je dal temu, je bilo nekaj zelo zelo izrednega.)

»Ali mu ni bilo nič?« smo vprašali radovedneži.

»Nič! Vendar sem ga po ovinkih vprašal, kako
je bilo.«

»Dobro, prav dobro, samo če bi ga še imeli, bi
rekel, prilijte mu kaj, meni je vendar morala
osmoditi hlače pijača, ker nisem bil nikjer pri
ognju!«

e) Bab a.

Stala sta stari Koreninec in Sečar v veži župana
Krapeža. Na steni se je dimila slanina. Koreninca
je to motilo. Nekajkrat se je ozrl proti steni.

»St, baba posluša!«

Sečar se je ozrl, a nič videl.

Nazadnje pa vinjen, kakor je bil, je Koreninec
zamahnil po bohu in udaril:

»Kaj ta stara baba posluša, če se imata dva
moža kaj pomeniti!«

21

f) V e 1 i k a beseda.

Stari Koloverc pijancu, ki je nekaj klel:

»Nič ne boš zabavljal zoper Marijo, zverca ti
taka! Marija ima veliko besedo: še Bog jo je
prosil!«

g) Žganjekuha.

»Češplje so obrodile in jaz sem kuhal žganje,«
je pripovedoval župnik Zabret. »Kaj pa naj, če
je toliko češpelj? Pa ti pribrenka bogoslovec ab¬
stinent:

»Tako! Nam ste pripovedovali o abstinenci. Vi
gospod župnik, pa kuhate žganje!«

Karal me je, da mi je prihajalo vroče. Nazad¬
nje sem si domislil:

»Žganje? Ne, žganja pa ne, ampak češplje. Češ¬
plje kuham!«

Mislil sem, da bo dovolj, oni pa vame in naprej:

»Zakaj pa češplje?«

»Ker so obrodile!« sem mu odvrnil.

h) Če krokar »krvavi«...

Vinko Mejač in pivska družba z njim so se
I. 1917. tako zakrokali v kavarni »Union«, da so
mislili, da nimajo še dovolj. Mejač je kupil stek¬
lenico rdečega likerja in nujno vabil (družbo s
seboj. Šli so skozi Zvezdo in peli vse mogoče iz¬
zivalne pesmi. Prav tistikrat so pripravljali Av¬
strijci ofenzivo in jih je zaradi tega bilo še več
»ognjevitih« v Ljubljani. Sredi Zvezde jih je
ustavil avstrijski stotnik, češ da je razumel, kaj
so peli in jim bo že pokazal. Začeli so se nekoliko
rvati in zmerjati, ko je naenkrat začutil Mejač teko¬
čino na stegnu in iz hlač mu je pritekla rdeča kri.

22

Začeli so tuliti in razsajati, da jih je stotnik
pretepal in Mejača ranil. Naj gre z njimi na poli¬
cijo. Toliko so se zbesedičili, da je res vse pograbil
policaj in stotnik jih je »spremljal«.

Na policiji so razložili, kako so bili oni »mir¬
ni državljani« napadeni od tega divjega pijanega
stotnika, ki je Mejača ranil, da mu teče kri.

Uradnik je hotel, naj rano ugotovi uradni
zdravnik. Treba bi bilo torej čakati drugega dne.

Mejač in njegovi so uvideli, da bi dolgo tra¬
jalo, nekaj so godrnjali nad »pravico«, a jih
uradnik ni slišal, in tako se jim je posrečilo, da
so se izmuznili brez vsega.

Ko so hoteli doma piti liker, so našli steklenico
ubito in Mejača »krvavega«.

i) Osel v Mojstrani.

Sedeli so v pozni uri v Mojstrani župnik
Krasna, dr. Miha Potočnik in Miha Čop. Govorili
so glasno, pa se ti je vtaknil gost pri sosednji
mizi v pogovor. Družba se za to ni zmenila. Pre¬
zrli so vsiljivost, ko se je spet vmešal.

Krašnja hud: »Molči, bedak!«

Gost razžaljen, da bo šel tožit!

Krašnja: »Če še ni zadosti, ker to je bila prva
stopnja, lahko stopnjujemo:

»Osel,  molči!«

Gost, še bolj razžaljen, je še bolj rasteh

»Še nisi zadovoljen! Kronan osel!  Zdaj pa
res ne vem več!«

Gost: »Tožil bom!«

Krašnja: »Prav. Tu so priče, jaz ponovim: kro¬
nan osel, jutri pa na rihto! Nocoj smo odpravili.«

23

Drugi dan je prišel oni k dr. Potočniku: »To¬
žil bi rad za razžaljenje časti, če me zastopate.«

Dr. Potočnik: »Zakaj ne, samo priče najdite!«

»Slišali ste!«

»Res, slišal sem že, a zastopati tožbo in pričati
vendar ne gre.«

Oni je šel k Čopu: »Priče iščem. Bili ste včeraj
zraven, kaj ne?«

Čop: »Kdo ste? Ne poznam Vas.«

Oni: »France Porenta, konjski mešetari«

Čop: »Lepo! Zahvalite Boga, da ste enkrat osla
kupili v Mojstrani namesto konja, ker ga jaz tam
še nisem videl! Kaj šele kronanega!«

j) P i j a n e c.

Škofu Slomšku so zatožili, da župnik G. pije.
Slomšek je povabil župnika na kosilo in pri kosilu
dal točiti najmočnejša in najboljša vina v taki
meri, da bi vsak pošten kristjan moral pod mizo.
Župnik pa je pil in nič mu ni bilo.

Slomšek je gledal, gledal in strmel v gosta.

Nazadnje se je popraskal po glavi in dejal:

»Zatožili so Vas, da ga pijete, pa le dajte ga.
Ker ga toliko prenesete!«

k) Zadnji liter.

Ranjki Ž_je bil hotelir v Š...  Obolel je in

klical zdravnike. Toda vsak mu je svetoval, naj
pusti pijačo. Zvrnil je namreč na dan šest litrov
vina. Mož je bil že obupan, ko se je spomnil, da je
sosed mlad, komaj pečen zdravnik dr. B. Poslal je
ponj.

24

»Saj vem, kaj boste rekli!«, je dejal. »Kakor
drugi: pijačo pustite, pa boste zdravi. Tega ne

morem in nihče tega ne uvidi, da ne morem! Če
bi bilo samo liter, prav rad!«

»Torej liter bi?«

»Bi!«

»Sami ste ga ponudili, torej velja za teden dni,
potem pogledam spet!«

Čez teden dni mu je stopil oštir ves veder, oka¬
jen in vesel nasproti.

»Pa sem se zdržal. Šestega litra se nisem do¬
taknil. O, če ima človek močno voljo in če železno
hoče.

»Prav«, je rekel dr. B. »Možak, kakor ste, Vam
dana beseda ne dela težav. Držite, pa je!«

»In še kako!«

»Dobro,« mu je rekel. »Zato pa dajte meni za
prijaznost liter! Pijte teden dni samo štiri litre!«

»Velja!«

In če je možak dejal: »Velja«, je držal, če bi
šel za to besedo sam hotel na boben. Čez teden dni
se je spet zasmejal, ko je stopil dr. B. čez prag.

»Vidite, ta teden so bili samo štirje na dan. In
da pokažem, kaj morem, vzemite četrtega! Nate ga!«

»Za teden dni! Ker ne maram žaliti!«

»Za teden dni!«

In sta tretji liter pila skupaj.

Tako je šlo za prihodnji liter, ki ga je želel dr.
B. in za drugi liter, ki ga je ponudil bolnik. Pre¬
tekel pa je teden, ko bi se bilo treba zmeniti za
zadnji liter.

Dr. B. ga je našel pred napol praznim litrom
skrušenega in vsega v solzah.

»Zakaj prihajate? Vsi zdravniki ste enaki in
spregledal sem Vas. Tako pravite, tako: najprej

25

en literček, potem pustite še enega, no, ker ste že
dva, je lahko, seveda je lahko še tretji in potem
četrti. Falot je ste zdravniki, da poštenega človeka
tako speljete. Zadnji teden je bil peti in zdaj bo
šesti. Zdaj bo zadnji, zdaj bo prav zadnji in izpil
ga bom danes.«

»Ali ste končali?« je vprašal dr. B.

»Nisem, še tale kozarček, potem bom končal!«
je dejal oštir. »Zdaj prihajate, saj vem, zakaj
prihajate. Da boste prepovedali še zadnjo mojo
tolažbo, še zadnji moj literček.«

»Kdo je to rekel?« se je začudil dr. B.

»Vsi ste enaki! Drugi so bili vsaj odkritosrčni,
da so povedali koj, vi, vi pa po kancih. Danes
malo, jutri malo; zdaj pride pa tisto, kar hočete.
Toda ne vi, jaz bom odločil, jaz bom sklenil, jaz
se bom odpovedal! Tudi temu zadnjemu litru se
odpovem, če hočem, če hočem!« je tolkel po mizi.

»Zadnjemu litru pa odpovedati?« se je začudil
dr. B. »Da se boste odrekh zdravilu? Ali ste ob
pamet? Nisem Vam ga prišel odpovedat, temveč
povedat, da ga smete — en liter! — piti. Ne samo
to; smete! Morate! Da si boste zapomnili: morate!«

Možak je ves ginjen stresel zdravniku roko in
hvaležen primaknil stol:

»Vi ste zdravnik! — Pijte z menoj!«

18. Poslanske:

a) Brizgalna.

L. K. je bil poslanec. Kot poslanec se je bil
volilcem enkrat podal, ko so ga prišli prosit, naj
bo botrin j pri blagoslovitvi gasilnega doma in
brizgalne.

26

Zdaj ni imel več miru. In ker se ni rad zameril,
je moral iti povsod. Tako je videl njegov znanec
poslanec na mizi v klubu pismo, ki ga vabi na bla¬
goslovitev nove  brizgalne, ki bo v nedeljo tega
in tega dne s sprejemom »gostov na postaji in po¬
tem sprevod in slovesni obredi«. Prijatelj si je
mimogrede zapomnil kraj, prišel v Ljubljano in
tu slučajno naletel na nekoga iz tistega kraja.

»V nedeljo boste pa imeli slavnost!«

»Slavnost!« je kratko odgovoril.

»Novo brizgalno! Čestitam!«

»Kakšno novo brizgalno?«

»Saj jo boste blagoslovili!« se je razjezil. »Saj
ste dobili podporo. L. K. Vam je preskrbel pod¬
poro, kolikor vem!«

»Podporo že, podporo, a ne brizgalno. Je ne
bomo uporabili. Za blagoslovitev bomo prepleskali
staro. Za to bo še dobra!«

b) Ž e g e n.

Na Oljski gori je bil shod. Na shod je prišel
tudi poslanec Vrečko. Poslanec Vrečko je bil na
Oljski gori nekoliko okajen in okajen bi bil moral
govoriti.

Dvignil se je s težavo in izjecljal:

»Veste, jaz sem doma s Sloma in prinašam
Slomškov žegen!« je prekrižal množico.

c) Potica.

Vrečko je bil poslanec, kmečki poslanec, ki se
je vozil v Beograd in vse meril s svojim merilom.

Vprašali so -ga, kako daleč je.

»Kako, kako? Za eno potico, točno za eno po¬
tico!«

27

»Kako?« se je začudil ta, ki ga je vprašal. »Kaj
pravite? Za eno potico!«

»Da, točno za eno potico!«

»Zdaj še manj razumem ko prej!«

»Pa vendar drži! Moja žena speče potico, preden
grem. In ko je je konec, je konec tudi vožnje.«

č) Pravica.

Vrečko se je v Celju spravil na vlak.

»O, očka«, ga je prijel za suknjo sprevodnik
»tja pa ne. Prvi razred je to!«

»Kako da ne?« se je otresel Vrečko.

»Očka!« je dejal oni, »tja pa ne, saj vidite sa¬
mi, da je to boljši razred!«

»Očka sem res!« je menil Vrečko. »A pravico
imam tudi, pravico!«

d) Parlamentarni govor.

Poslanec Vrečko je sedel v skupščini in gledal,
kako po hudi debati o narodnih šolah debatirata
med klopmi dr. Korošec in Pribičevič.

Vrečko je videl, kako močno gestikulira Pri¬
bičevič proti dr. Korošcu, in šinilo mu je, da ga
hoče udariti. Takrat pa Vrečko čez klopi in pred
Pribičevica:

»Ti, Pribajčevič, kar tajh bod, če gospot minaj-
ster govorijo!« je zavpil v svojem narečju.

Pravijo, da je to bil njegov prvi parlamentarni
govor.

e) Puran in rizling.

Poslanec Vrečko je hotel nesti dr. Korošcu pe¬
čenega purana. Nesreča je hotela, da je to povedal

28

svojim tovarišem, ki so se peljali z njim. Ko je
zaspal, so purana snedli in kosti s primerno drugo
obtežbo zavili in dali v mrežo. Prav tako so izpili
tudi sedem let stari štajerski rizling :in mu nalili
vode.

Vrečko, znan po svojem šmarskem naročju, je
nesel purana dr. Korošcu in rekel: »Gospod m:i-
najster, prnesu sem od doma mejsto pušelca!«

Dr. Korošec je povabil angleškega poslanika na
pravega štajerskega purana in na star rizling, ko
mu je gospodinja povedala, da so v zavoju same
kosti. Naglo so kupili gos in, ker tudi vinu ni
zaupal, tudi buteljke. Ta stvar je bila tu rešena,
toda ni bilo rešeno z Vrečkom. Dr. Korošca ni bilo
en dan, ni ga bilo drugi dan v klub, prišel je
tretji dan. Kdor ga je poznal, kakšen je bil jezen,
si lahko predstavlja, kako je nahrulil Vrečka, naj
vodo, svoje in puranove kosti pusti drugič doma.

»Sreča, da nisem tega ponudil poslaniku.«

f) Jarek  ob cesti.

Vrečko je moledoval okoli cestnega odbora, naj
mu ob cesti napravijo jarek, da se voda ne bo
stekala na posestvo. Cestni odbor pa je bil mnenja,
da to ni njegova dolžnost.

Treba pa je bilo cesto skilometrizirati, zato je
odbor najel o počitnicah dijake, ki so potem me¬
rili in merili. Vrečko je mislil, da so to inženjerji
cestnega odbora. Zato se je sukal okoli njih, kazal,
kje bi bil potreben jarek in kako bi ga bilo treba
napraviti, da bi »služil« tudi cesti. Fantje so takoj
videli, koliko je ura bila in Vrečku vse obljubili.
Merili so in merili in nazadnje rekli:

29

»Bomo že!«

Vrečko je bil tega silno vesel. Fante je povabil
na dom, jih gostil in še na pot jim je dal. Videti
je bilo, da mu ne gre za stroške, temveč za poslan¬
sko veljavo v okraju, da cestni odbor nekaj na¬
redi, kar je on svetoval.

Toda z jarkom ni bilo nič. Z jarkom nič. Vrečku
je postajalo vroče in oglasil se je pri tajniku Treb-
šetu, kaj je s stvarjo. Ta ga je začudeno gledal,
gledal, gledal.

»Saj so obljubili vaši inženjerji!«

»Kakšni inženjerji?«

»Da, tisti, ki so merili cesto«.

»O, tisti so pa bili dijaki!« se je zasmejal
Trebše.

»Gromska pojat, pa so me nabrisali!« je go¬
drnjal.

g) Kozel in sol.

Vrečko je bil nekoliko vinjen in je začel dvo¬
riti v Beogradu neki mladi dami.

Ta pa: »Kaj bo tak star kozel hodil okrog
punc!«

Vrečko pa: »Vejste, tudi star kozu rad sou
lajže!«

h) S p r e j e m.

Služitelj Jovo v ministrstvu je lagodno sedel v
predsobi, ko je prišla neka deputacija z dr. Ku¬
lovcem na čelu.

»Ali sprejema gospod minister?« so vprašali.

»Kaj gospod minister? Sprejemamo vsi!« je na¬
mignil na bakšiš.

30

19. Odvetniki v nebesih.

Sedel je v družbi dr. Krisper: pa si je mlad kon-
cipijent privoščil odvetnike.

»V nebesih je samo en advokat. Sv. Peter in
Pavel sta se dajala. Sv. Pavel je zahteval zase
ključe nebeških vrat, češ na zemlji sta skupaj
delala, morala bi tudi v nebesih. Nazadnje sta
svojo pravdo razprostrla Bogu. On, saj veste, do¬
brotljiv in da se ne zameri ne Petru ne Pavlu, ki
sta oba dobra in velika svetnika pred njegovim
prestolom, je nazadnje dejal:

,Prav, napravimo pravilni proces. Za veliko
stvar gre, treba je vsakemu odvetnika! — Ali
imaš ti svojega, Peter?‘

In Peter je dejal:

»Imam!‘

»In ti, Pavel?‘

Pavel je dejal:

»Branil sem sebe pred Rimljani, branil sem cer¬
kev pred krivoverci in pogani, pa bom tudi svojo
pravdo peljal sam! 1

Bog pa je vztrajal pri svojem, češ, danes mo¬
raš imeti izpite in prakso, če ne moreš brez izpitov
niti pri mesarju volov dreti, zdaj bi pa sv. Pavel
rad sam sebe — ne drl — zastopal!

In sta obljubila, da ne bosta nadaljevala pravde,
dokler ne bo drugega odvetnika.

In drugega odvetnika od nikoder ni bilo v nebo,
kajti ključe ima še vedno sv. Peter in nobenega
ne pusti naprej.

Odvetniki namreč trde, da ne pusti nobenega
naprej. Pa saj veste, odvetniki!«

.»Nič se ne bojte: Vi boste potemtakem gotovo
prišli!« je suhoparno dejal dr. Krisper.

31

20. Sahistl:

a) Draginja.

Pokojna Strah in Poznič igrata šah v kavarni.

»Zakaj bo po novem, letu šah v kavarni dražji?«

»Zakaj? — Les se je podražil po novem letu«,
je dejal Poznič.

b) Če zapusti »m ir«...

Pri »zabavnem šahu« smemo tudi zaplečniki kaj
reči. Kaj reči? Vpijemo ob slabi potezi!

Kazimir se je razhudil nad našim hrupom in
nemirom.

»Tak dajte no mir! Zmerom žnerate in razsa¬
jate. Človek ne more niti mirno premisliti«.

»Bodite tiho!« je dejal zaplečnik J. »Ali ne vi¬
dite, da ga je zapustil ,mir‘. Samo ,kazi‘ mu je
še ostal.«

In res je Kazimir napravil napačno potezo.

21. Ižanske:

a) Misijon.

Na Igu je bil misijon. Župnik dr. Mavring je
imel v fari tudi dva zakrknjena grešnika M. in Z.,
ki se misijona nista udeležila. Bila sta oba plešasta.
Sklepni govor je imel župnik. Zahvalil se je, ka¬
kor je navada, in pristavil svoje opazke:

»Misijon je bil lep in vzoren; skoraj vsi so se
ga udeležili. Seveda vseh pa nismo mogli priteg¬
niti: za lase jih ne moreš privleči!«

In so vsi razumeli.

32

bj Pozdrav.

Rajni Virant na Igu je moral nekoč peljati v
mesto dva orožnika. Sedel je mednja in pognal.
Začela sta pogovor o znanem dekletu.

žirant je poslušal, videl, da neko dekle vleče
oba častivca, pa je zinil:

»Pozdravlja Vas!« In je sunil skrivaj s komol¬
cem na levo in desno.

Orožnika sta bila v devetih nebesih, ker je vsak
mislil, da je pozdrav veljal njemu, sicer bi ga Vi¬
rant ne bil skrivaj sunil s komolcem.

»Kaj sem že hotel reči? Pozdravlja Vas!« pa je
spet sunil oba.

c) Tobak.

Stari Lozar na Igu je nabasal pipo in med ka¬
jenjem pljuval okoli sebe.

»Oh, ta tobak je pa res dober!«

Sosed ga je gledal, gledal ter zmajal z glavo:

»Čemu pa pljuješ po sobi, če je dober.«

22. Profesorske:

a) Malenkost.

Učenec je padel pri maturi; hotel je bili vlju¬
den in j£ stopil do ravnatelja dr. Detele, da bi se
poslovil.

»Hvala lepa, gospod ravnatelj, za vse, kar sem
pridobil na gimnaziji!«

»Ah, kaj!« je zamahnil dr. Detela z roko. »Saj
se ne izplača za to malenkost!«

33

2

b) Pridobitve francoske revolucije.

Profesor Z.: »Zdaj bomo začeli s francosko re¬
volucijo. Tri glavne pridobitve francoske revolu¬
cije so —«

V klopeh je bil nemir.

»Mir tam zadaj! — Roke na klop! — Ne zi¬
bljite se!«

c) Slab učenec.

Ko je bil dr. Poljanec višji šol. nadzornik, je
prišel k njemu industrijec in podjetnik Fr. Čuček:

»Gospod nadzornik, prišel sem se zahvalit!«

Poljanec se je začudil:

»Ne spominjam se, zakaj!«

»Ali nisem bil nekoč vaš učenec?« je silil Čuček.

»Oh, to je moralo biti pa že dolgo!«

»Do druge šole! Potem ste me vrgli, in če me
ne bi bili, bi ne bil danes to, kar sem!«

»Le glejte, da ostanete!« je suho pripomnil
nadzornik. In res je Čuček kmalu zašpekuliral vse
premoženje...

č) Posebna pridnost.

Prof. M. je dobil od svojega ravnatelja posebno
naročilo in šel v peti razred k slovenščini. Pro¬
fesor slovenščine je mislil, da ga nadzira, zato je
napel vse sile pri pouku in dijaki so bili vzor
vzora. Ura je potekla med prijetnim razpravlja¬
njem o Prešernu in Levstiku, ko je zazvonilo. Vsi
so pričakovali, da bo M. kaj rekel, kaj pohvalil
ali pograjal.

M. je res vstal in dejal:

»Danes sem bil z vami res zadovoljen. Lahko
bom poročal ravnatelju, da nihče ni šel na stra¬
nišče!«

34

Zatoženi so bili namreč, da preveč letajo od
pouka.

d) Bratje.

Prišel je na Dunaj profesor H. Vedeli so, da
bo prinesel s seboj denar. Našel je stanovanje, nato
so ga koj že zajeli na cesti dijaki prijatelji.

»Z nami v gostilno!« In so kolovratili v njegovi
družbi tri dni, potem je zaspal. Spal je skoraj
dva dni. Ko se je prebudil, ni vedel, v kateri
ulici v IV. okraju je odložil svoje stvari. Trudili
so se vsi in mučili možgane; a so uvideli, da ne
bodo stuhtali. Nazadnje so dali v časopise, naj se
oglasi kočijaž, ki je vozil takega in takega go¬
spoda ta in ta dan z južnega kolodvora.

Po vseb teh težavah so se združeno odpravili
na pot in na stanovanje. Gospa je bila stara du¬
najska dijaška gospodinja, ki je vedela za vse
podobne dijaške težave:

»No ja, dolgo ste hodili, pa saj ni čudno, ko
ste dobili medtem že toliko — bratov!« je poka¬
zala na spremljevalce.

e) Snubitev.

Prof. Orešec je bil samec; prijatelji: med njimi
prof. Novak in Šantel, so sklenili, da se mora
oženiti. Na ženskem učiteljišču je bila že bolj pri¬
letna učiteljica Baubela. Izvedeli so, da bi se rada
poročila. Povedali so to tudi Orešcu in ga prido¬
bili, da jo bo obiskal. Res so se vsi pripravili na
obisk in morda tudi na snubitev. Baubela je čakala
v svoji najlepši, dasi staromodni obleki. Šel je
prof. Novak, šel prof. Šantel in šla žrtev prof. Ore¬
šec. Toda pred vrati je Orešec zaostal, da morata

35

2 *

naprej ona dva, kajti on jo je sicer videl, on se
je pred leti že predstavil, toda gotovo je že vse
pozabila.

In sta se dala opetnajstiti. Stopila sta naprej —
in Novak, ki je bil bolj zgovoren, je stegnil roko
in dejal:

»Menda že poznate našega kolega Orešca, ven¬
dar dovolite, da Vam ga predstavim in —«

Obrnil se je, a zamahnil v prazno: Orešec jo
je bil popihal že pred vrati in umrl kot fant nad
osemdeset let star.

f) Stari zvezki.

Profesor Ivan Tertnik je bil vesten profesor in
poosebljena natančnost. Toda moral je v pokoj in
se potem strašno dolgočasil. Povešal je glavo in
ves otožen hodil okoli. Nazadnje se je spomnil,
da ima pod streho nekaj zabojev starih zvezkov.

Izvlekel jih je in začel popravljati.

»Ti ne veš,« je rekel svojemu prijatelju, »kako
je človek, dokler je mlad, lahkomiseln in površen.
Včeraj sem popravljal zvezke, tvoje zvezke,« se
je obrnil do njega, »a sem našel še toliko napak,
da bi ti bil moral dati za red slabše! Že vidim, da
nisi zaslužil, da sem te tako cenil!«

Toda mož je bil vesel in si je zadovoljno mel
roke.

»Zdaj imam vsaj delo!«

g) Cleri in zvonec.

Profesor Cleri je stopil v razred in zaslišal
drobno zvonjenje.

»Kaj je to?« se je zdrznil.

36

»O, to je cestna železnica!« smo vsi zavpili na
glas.

Začel je izpraševati, ko se je spet oglasil zvon¬
ček.

Cleri je prisluhnil.

»Ne, to ne more biti cestna železnica!« je za¬
rohnel skozi nos.

»Pa je, pa je!« smo zavpili.

Cleri pa se ni dal premotiti. Začel je izpraše¬
vati od učenca do učenca, če zvoni on. Tako je
prišel tudi do tistega, ki je imel na nogi navezano
nit, da je z njo poganjal zvonček, ki smo ga na¬
vezali v peči.

»Ali zvonite?« je zarohnel.

»Ne jaz, gospod profesor!« je vstal oni in po¬
ganjal z nogo zvonček, da je še bolj zvonil ko
prej. »Zvonec, zvonec!«

»Zvonec zvoni na cesti!« smo vpili drugi.

In Cleri je bil sveto prepričan, da je fant ne¬
dolžen.

h) Komu bolj veruješ.

Na gimnaziji v Celju je bila mlada profesorica
C. Nekoč je sedmošolec Ritonja nekaj zagodrnjal,
profesorica ga je slišala.

»Kdo je to bil?«

Dijak je vstal.

»Kako se pišete?«

»Ritonja.«

Takrat pa razred:

»Stožir! Ali si neumen, Stožir! Kaj si storil,
Stožir?«

»Tako!« se je zgrozila učiteljica. »Zdaj si se
hotel še potuliti? Nesramnost ti taka! V razrednico
te zapišem!«

37

In je res zapisala v razredruico:

»Stožir moii pouk in ne pove svojega imena!
Razrednik je bral in se začel smejati:
»No, da, bomo pa Stožirja izključili!«

23. Dijaške:
a) M a 1 a matura.

Sedela je komisija pod predsedstvom nadzor¬
nika J. pri »mali maturi«, sedela in mučila učence.

»Kje je bil rojen Valentin Vodnik?« je hotel
vedeti profesor za slovenščino.

»Valentin Vodnik? Valentin Vodnik, rojen? ...«
je jecljal učenček.

Nekdo iz komisije mu je pokazal mizo.

»Aha!« se je domislil, »Vodnik je bil rojen na
kamniti mizi!«

»No, že dobro — ,Pri kamniti mizi‘ hočete reči!«

Govor je potem bil o Ilirih.

Profesor je hotel vedeti, ali so poznali prej
vino ali prej pivo.

»O,« je dejal dijak, oštirja sin, »pili so najprej
pivo, potem vino!«

»Ta pozna vrstni red na banketu!« je menil član
komisije.

Razpravljali so o morju. Kaj je vse v morju.

»V morju so ribe —«

»— in —« je dejal profesor.

»in školjke! —«

»no, in? -—« je sitnaril profesor.

»— in povodni mož!« je bruhnil dijak.

38

b) Nočni mir.

Kupili smo velik kravji zvonec. In potem zvo¬
nili po Werinški cesti. Ustavil nas je stražnik.

»Gospodje, nočni mir!«

»Po cesarskem patentu nas morate prej opom¬
niti!« je dejal pokojni Perne.

»To sem storil!«

»Zdaj pa ne bomo več!«

»Dobro!« je dejal, »a zdaj pojdite v tole ulico
m zvonite. Tam ni moj okoliš. Naj vam zaupam:
tam je moj sovražnik!«

c) Klop.

Kakor že pred nami drugi študentje smo tudi
mi ponovili staro potegavščino s klopjo. V gostilni
Marchold na Alserjevem opasu smo po pijači in
večerji vzeli na vrtu klop, a si dali od gostilni¬
čarja potrditi, da smo klop kupili. Potem smo jo
nesli skozi park. Ustavil nas je policaj:

»Kam, gospodje, in kaj nesete?«

»Klop!«

»Da, to vidim sam! Tudi vidim, da je iz nekega
parka! Vidi se, da ste jo nekje ukradli!«

Seveda si takih očitkov nismo dali metati v
obraz in z njim v prepir. Da je naša, da smo jo
kupili in jo zdaj nesemo domov v »Danico«.

On pa: »Aretirani ste in z — menoj!«

Ubogali smo in šli z njim na policijski urad.

Uradnik je polzaspano poslušal poročilo straž¬
nikovo in naš zagovor.

»Le tiho, gospodje, poznam barabe in take tiče!«

Mi užaljeni, da smo klop pošteno kupili in po¬
šteno nesli, da se ne damo žaliti, da smo akade¬
miki in damo kaj na čast!

39

Naj se izkažemo, če je res, kar pravimo.

Naš poveljnik ali kolovodja je razgrnil papir
in z njega je uradnik bral, da smo klop kupili za
toliko in toliko tam in tam ter jo pošteno plačali.

»To potrjuje s svojim podpisom gostilničar
Marchold .«

»Zakaj niste tega pokazali stražniku?«

»Zakaj? Saj ni hotel poslušati!«

»Prav! Pa nobenih neumnosti!«

Rekli srno, da stražnik lahko potrdi, da nismo
razsajali, temveč mirno nesli, kajti »mi vemo, kaj
in kdaj je na Dunaju policijska ura in nočni mir.«

In smo šli. Toda zdaj v nasprotno smer neba.

Spet nas je ustavil stražnik. In bolj ko smo mu
dokazovali, da smo klop kupili, bolj je tiščal v
nas, da pozna dunajske vseučiliščnike in da je naj¬
bolje, če nesemo klop nazaj, kjer je bila.

Mi pa, da svojega blaga ne nesemo nazaj, da
nam je klop všeč in potrebna, sicer bi morali če¬
peti, ker denarja nimamo za dražjo. Nazadnje se
je ves rdeč v obraz razjezil in zapovedal, da mo¬
ramo z njim.

Spet nas je sprejel uradnik. Zdaj pa že hud,
da se ne da vleči za nos. Ali nismo pokazali po¬
trdila stražniku?

Da ni pustil in da je bil zelo neolikan, zato
nismo dolžni kaj več povedati, ko vpraša.

Uradnik nas je spet -izpustil v veliko ogorčenje
stražnika, ki nas je privedel.

Mahnili smo jo v novo smer. Zopet nas je
ustavil stražnik. e

Nič ni pomagalo, ko smo pripovedovali, da smo
klop kupili, da imamo črno na belem. Ni se dal
pregovoriti; morali smo z njim pred policijskega
uradnika.

40

»Gospodje, kar z menoj! Taka sodrga nas ne
bo vlekla za nos!«

Uradnik se je začel smejati.

»Gospodje, ali ste že spet tu? Zakaj ne greste
spat?«

»Lahko reči spat, toda če ne smeš in povrh
vsega te še zmerja s sodrgo in nas visokošolce žali.«

Ce smo pokazali potrdilo, da smo klop plačali?

Da smo hoteli, a ni dal do sebe in bi bil naš
tovariš R. skoraj tepen. Nocoj smo spoznali nji¬
hovo vljudnost. No, kaj takega!

Stražnik je strmel v uradnika, on pa v nas.

»Pustite jih!« je nazadnje dejal policaju. »Klop
je res kupljena in ni ukradena.«

Takrat pa mi pokoncu:

»Ali bomo mi trudni in zaspani nosili klop in
ne pridemo nikoli domov, če nas bo vsak stražnik
ustavil? Če že noče klopi nositi, naj vsaj gre z
nami, da bo mir.«

In uradnik nam je dal za spremstvo policaja.

Zavili smo jo v družbi stražnika proti društvu.
Pred lokalom smo stražnika odslovili. Da je zdaj
vse v redu. Moj prijatelj Ž. mu je celo stisnil
nekaj cigaret.

Drugi dan smo plačali postrežka, ki je klop
spravil nazaj k Marcholdu.

24. Nova dežel či.

L. 1917. ali kdaj so se prišli pod vodstvom ptuj¬
skega župana Orniga na Dunaj poklonit Štajerci-
janci novemu cesarju Karlu.

»Neue Freie Presse« je prinesla o tem poročilo
in v tem poročilu je stalo, da je »Njeg. Veličanstvo
presvetli cesar milostno sprejel deputacijo« in sicer

41

v neki veliki sprejemni dvorani. »Ko so bili tam
zbrani drhteč in hrepeneč videti novega cesarja,«
je ta ves bleščeč, rdeč in pijanega lica stopil med
nje in pozdravil:

»Bog živi deželo Kranjoko!«

Pripovedoval sem to v kavarni, poslušal me je
znanec in prijatelj — nekoliko poldrugi martin —■
in naglo vprašal:

»Ali je bila to kakšna nova dežela?«

25. Utrjevanje.

Z nami je bil v deškem semenišču tudi ču¬
daški gojenec Rebek, ki je potem menda kot vikar
umrl na Trnovem.

Njega si dobil v najhujšem mrazu brez suknje
trepetati na dvorišču.

Vprašal ga je sošolec, poznejši dekan Bele:

»Kaj delaš, Lojze? Ali ti ni nič mraz?« se je
tresel v suknji.

»Mraz mi je že, mraz, a utrjujem se za hujšega!«

26. Čast gospodarja.

Luka Pišlar je bil dolgoletni sluga na deželni
vladi in nazadnje pri banu. Dvajset gospodarjev
je služil!

Ko je bil ban dr. Marko Natlačen, je prišla
deputacija. Z banom so se dobro poznali, zato so
kar vprašali:

»Ali je notri Natlačen?«

Luka je bil užaljen, ker je mnogo dal na čast
svojih gospodarjev. Napravil se je neumnega, ka¬
kor da so ga vprašali v ljubljanskem narečju.

42

»Borna vidi!« je dejal. Pogledal je v čakalnico
in pristavil: »O, ni natlačen’ ne, še za večjo go¬
spodo je prostor!«

27 .  Ugled.

Luka Pišlar je učil praktikanta S.:

»Ne smete prihajati prezgodaj v službo. Niti
sluge vam ne odzdravljajo, ker vas imajo za novo¬
pečenega slugo. Če hočete kaj veljati, prihajajte
kasneje.

Če pridete ob pol devetih, vam bodo ozdravili,
če jih pozdravite, ker vas bodo imeli za pisarni¬
škega zelenca; če ob devetih, vas bodo pozdravili
brezbrižno kot pisarniškega uradnika.

Šele poldesetih je vaša ura, če hočete, da vas
pozdravijo kakor gospoda!

Naš dvorni svetnik pride tako šele ob enajstih.
Temu se priklonijo do tal, druge uradnike, ki pri¬
dejo ob desetih, pa pozdravijo vsaj spoštljivo!«

»In sem prihajal po desetih. Sluge so se pri¬
klanjali zelo spoštljivo!« je rekel sedaj že svet¬
nik S.

28. Mecen.

Višjemu inšpektorju Janku sem kazal svojo pol¬
hovko.

»Iščem mecena!« sem dejal, ker je bila že raz¬
trgana.

J. pa ne bodi len, je ogledal polhovko in jo vrnil:

»Kaj mecena? Krznar ti je potreben. Nesi jo
krznarju, da jo zašije!«

29. Konjska figa.

Pripoved uje moj prijatelj Janko:

»Na Rakitni rodi od vsega sadja le konjska liga!«

43

»Kaj ti vse veš!« smo se začudili. »In je dobra?«

»Kje? Saj še ta ponoči zmrzne!«

30. Britje zastonj.

Brivec Dolenc je razglasil, da ob določenih dneh
brije reveže zastonj. Prišel je tudi skopi hišni po¬
sestnik in oderuh G., da je ubog in naj ga obrije
zastonj. Stari lisjak ni vedel, da ga Dolenec pozna.
Ni trenil z očmi; povabil ga je, naj sede in ga
namilil. Strgal je in strgal po starčevem licu na
polovico obraza.

»Zdaj pa,« ko je znova namilil gostu lice, »zdaj
pa ne brijem naprej,« je dejal. »Zdaj, gospod G.,
ne brijem naprej, kajti za vas velja samo na pol
moj oglas. Ali niste hišni posestnik in imate tudi
denar izposojen okoli? Za vas velja samo polovica
oglasa. Če ne plačate, toda koj, preden nadaljujem,
sicer pustim polovico neobrito.«

In zaračunil mu je dvakratno britje.

Dedec je plačal, a odpihal, ne da bi počakal na
dišečo vodo. In nikoli več ni prišel.

»Saj tudi prej ni,« je pristavil Dolenec, »toda
meni je to služilo za veliko reklamo!«

31. Odlikovanje.

Znani skladatelj V. V. je živel za prve svetovne
vojne blizu fronte ter bil neki večer povabljen k
častniški mizi. Po večerji je šel primerno razpolo¬
žen spat.

Ni minila ura, ko je začel sovražnik obstrelje¬
vati kraj z granatami. Častniki so bili vsi iz sebe,
poveljniku so svetovali, naj kraj izpraznijo, ker
bo vsak čas porušen. Poveljnik se je še pomišljal,

44

ko mu je nazadnje šinila v glavo misel, da je na
vsak način treba pogledati, kaj in kje je župnik.

Ker je nekaj častnikov stanovalo v župnišču, je
bilo treba samo pogledati v župnikovo stanovanje,
župnika niso mogli najti nikjer; mislili so že, da
jo je že sam ucvrl iz hiše. Nazadnje so vdrli v
spalnico in našli V., ko je smrčal na postelji.

»Dokler župnik smrči na postelji, ni nič hu¬
dega. Ostanemo!« je odločil poveljnik. Tako so
ostali. V. je bil predlagan za visoko odlikovanje
in red tudi dobil.

Če ga danes vprašaš, zakaj in kdaj je bil odli¬
kovan, pravi:

»Enkrat edinkrat, a še tistikrat za spanje in
smrčanje!«

32. Zdrob.

Pl. PL je bil med vojno 1914—1918 nekje gla¬
var. Deželna vlada je pozvala, naj okrajni gla¬
varji priporoče ljudstvu, da bi več in bolj skrbno
sejalo. Zato je tudi Pl. sklical župane in prebral
razglas, potem pa pristavil: »Tako, zdaj veste,« je
dejal, »saj ste bili skrbni in vas moram pohvaliti,
a vendar bi vam nekaj le pristavil: Nikjer ne
vidim, da bi sejali ,gres‘ (zdrob). Sejte več ,gresa‘!«

33. Neznana moka.

R. je pripovedoval svojemu prijatelju, da je
mimo njegove hiše peljal voznik moko in, ne da
bi kaj rekel, pustil eno vrečo pred vrati. Izpra¬
ševal je, kaj naj napravi z njo.

»Daj jo revežem!« mu je svetoval.

Pa je zmajal z glavo.

45

»No, če noces, pa oglasi, naj pnide voznik
ponjo!«

Tudi to mu ni šlo.

»No, pa jo sam snej!«

»Smo jo že načeli!« je pritrdil.

34. Za čem bo umrl.

Prof. Vadnjal govori s svojim znancem K.:

»Dve bolezni bosta prišli v deželo. Kuga in
kolera, a ti ne boš umrl za nobeno.«

K.: »Zakaj ne?«

Prof. Vadnjal: »Tebi je drugo usojeno. Za ti
bolezni ti ne boš!«

K.: »Za katero pa?«

Prof. Vadnjal: »Za neodkritosrčnostjo.«

35. Ribniške:

a) Testament.

Ribničan Lovro je bil bogat. Imel je grunt in
denar. Dedec je ležal na smrtni postelji.

»V opalti imam še nekaj dolga; to boš prevzela
ti, Nežka.«

Nežka je pritrdila, kajti od zadaj je bil še
grunt in denar.

»V krčmi imam še nekaj dolga; to boš prevzel
ti, Francelj!«

Francelj je pritrdil, kajti na vrsti je bil še
grunt in denar.

»Kaj pa grunt?« je vprašala žena, ker je dolgo
molčal.

»Kaj pa denar?« sta rekla Nežka in Francelj
hkratu.

46

»Grunt, grunt?« je počasi izdihal, »grunt bo pa
moj, saj kmalu ozdravim. In denar — denar bom
imel za priboljšek.«

b) Vino.

Vrnil se je mož iz oštarije in potrkal.

Žena pa skozi okno:

»Kjer si se ga nažrl, tja pojdi spat!«

»Nikar ne bodi, Nežka, vina, vinca, vinčka imam
s seboj!« se je sladkal.

Seveda mu je takoj odprla.

»Kje ga imaš?« se je priliznila.

»Kje? V trebuhu!« se je vrgel na posteljo.

c) Če ga zgrešiš...

V Ribnici je bila nova maša; na tej novi, na
tej žegnani novi maši je bil tudi Urban.

Sedel je lepo na tisto klop, ki je za vse, in
poslušal.

Pevci so začeli:

»Kir je ... kir je ... kir je ...« in so vlekli še
enkrat.

Urban pa iz cerkve.

»Kaj čem tu? Ali naj ga iščem jaz, če so koj
v začetku zgrešili, da ne vedo, ,kir je‘!«

č) Trdo meso i n »bolna« roka.

Potočnjakov oča je šel na božjo pot na Brezje
in potem na bleški otok. Ustavil se je pri neki go¬
stilni, da bi kosil. Naročil je po vseh znanih go¬
stilniških obredih pečenko. »Bila je trda kot sta¬
rega berača podplat.« so njegove besede. Oziral se
je okoli in jezil, a natakarice ni bilo blizu, pač
pa je videl, da strmi v časopis v sosednji sobi

47

gospodar sam. Naglo svojo veliko rdečo ruto iz
žepa in napravil zanko, v zanko roko!

Potem je trkal, trkal in pritrkal. Prišel je go¬
stilničar in oča ga je poprosil, naj mu zreže pe¬
čenko, ker njega boli roka. Oštir se je pripravil,
mučil, klel in robantil, nazadnje pa je zagrab'1
krožnik in odšel v kuhinjo. Vrnil se je z drugim
mesom in hotel rezati. Takrat pa Potočnjakov oče
roko iz zanke:

»Le pustite, to bom pa zmogel tudi jaz sam!«
d) Zastonj.

Kovač Petelin je na veliki petek počival, pa ti
babnica pritrese polomljene burkle. Da bi po¬
pravil.

Kovač je dejal, da je veliki petek in na veliki
petek ne dela. Babnica pa je silila vanj in ga
nazadnje omehčala. Ko ji je izročil v redu, ga je
vprašala za račun; računal ji je pet krajcarjev.

Takrat pa babnica, da je predrago in ali je bil
pri spovedi, da tako odira in ali se ne boji Boga,
ki je pravičen sodnik.

»Pa ni kovač!« se je zadrl.

»In zdaj boš še Boga zmerjal! Ali ne vidiš, da
je res predrago?«

Kovač je molče vzel, odlomil spet rogelj in dal
burkle babnici.

»Na, zdaj je pa zastonj.«

e) Opravičilo.

Učitelj Raktelj je klical v Ribnici učence:
»Lovro Kljun!« — Nič glasu. »No, kje je
Kljun?«

48

»Ženi se,« so se oglasili.

»Se opraviči!« je zapisal učitelj.

»Francelj Arko!«

Bil je mesarjev sin.

Spet molk.

»No, kje je Arko?«

»Telička so kupili in je šel lajat, da bo mislil,
da gre za njim pes.«

»Se opraviči!« je zapisal učitelj.

»Jernej Bartol?«

Trdovraten molk.

»No, kdo ve, kje je Bartol?«

Še molk.

»Ti, Štefan, saj sta soseda! Kje je Jernej?«
»Tako je rekel,« je s težavo in jecljaje povedal
Štefan Podboj, »tako je rekel, da naj ga učitelj

v r.

piše!

»Saj ni tako, saj ni tako!« se je oglasil France
Prijatelj.

»Saj ni tako! Onikal jih je, onikal!«

»No, kako onikal?«

»Kako? — Rekel je, naj ga pišejo!«

»Saj ni tako rekel,« je dejala Petelinova Franc¬
ka, »rekel je, naj ga pišejo, če ga čjo!«

36. Potegavščine:

a) Potegavščine.

Ravnatelj Količek in katehet Pivk rada po¬
tegneta človeka in vsi znanci se smejemo njihovim
šalam. *

Službovala sta na Jesenicah: Pivk in Količek.

Če so hoteli nekaj označiti kot skromno šalo, so
dejali:

49

»Potegne te kot Pivk!«

Če so hoteli stopnjevati, so dejali:

»Potegne te kot Košiček!«

Če so pa hoteli povedati superlativ, so rekli:

»Potegne te kot Pivk in Košiček skupaj!«

b) Naročena laž.

Prišel je Košiček v restavracijo.

Nekdo si ga je hotel privoščiti in dejal:

»Poslušaj: izmisli si na mestu kaj!«

Košiček pa je, nejevoljen nad sprejemom — bili
so celo neznani gostje pri mizi — sedel v kot in
zarentačil nad natakarjem:

»Daj hitro vina in kaj jesti, mudi se mi. Veste«,
se je obrnil do omizja, »moram hiteti. Z banom
morava še nocoj ob osmih sprejeti angleškega
kralja, ki se vrača iz Dalmacije. Ali nima ban
drugega, ki bi mu pisal o tem poročilo?! Naj bi šel
kdo drugi! Zakaj hoče prav nalašč mene!«

Natakar mu je hitro prinesel vina in jedilni
list. Košiček je natočil, izbiral in izbiral, pa mu to
ni bilo všeč ne to ne ono. Medtem je čas tekel; bilo
je že tričetrt na osem. Košiček še ni izbral večerje.
Oni je pogledal na uro in dejal:

»Slišiš, zdaj vendar ne boš večerjal. Še dirjati
boš moral na kolodvor, da ujameš vlak!«

»Nikoli še ni bil ta vlak, ki ga moram čakati,
točen!«

»Če se pa pripelje kralj!«

»Naj pa čaka!« je dejal Košiček in mirno žulil
svoje vino.

»Potem si se pa zlagal!«

»Kakor si naročil.«

50

c) Č e G u g 1  j a 11 e dobi na kredo...

V Radovljici je bil mož Guglja, ki je pil na tuj
račun, ker mu noben oštir ni več hotel dati na
kredo.

Nekoč je prišel h gostilničarju Firsagerju fan¬
tič, ki je izvlekel iz notranjega desnega žepa ste¬
klenico in prosil, naj mu natočijo žganja. Firsager
je natočil, zamašil, fant je steklenico vzel in jo
vtaknil v notranji d e s n i žep.

»Plačal bo pa G.,« je dejal.

Firsager pa na prste:

»Temu pa ne dam nič. Naj najprej plača svojo
kredo!« je pokazal na vrata, ki so bila že zelo
počečkana. »Če ne moreš plačati, pa izlij nazaj.«

Fant je bil razžaljen, vzel steklenico iz levega
žepa in nagnil: »Kluk, kluk!« je reklo, »lduk,
kluk!« in izteklo nazaj v pletenko. Tako je fant
izlil vodo med žganje.

Izvedel je Firsager za potegavščino:

»Nič ne de, liter vode več ali manj; škode pa
le nisem utrpel nobene. Mera je ista in vode ni
prilila moja poštena oštarija.«

č) Čebele.

Košiček sedi v kavarni in gleda kvartopirce.
Med njimi je sedel in igral tudi znani čebelar
in trgovec F.

»Še to partijo, potem pa moram iti, zelo se mi

mudi.«

To je že najmanj pol ure ponavljal in se ne¬
mirno premikal na stolu, a vendar ga je igralski
vrag tako držal, da je spet in spet znova prijel
za karte. Nazadnje se je le iztrgal igralcem »raz-

51

bojnikom« in vstal. Takrat pa Košiče,k mimogrede,
kakor bi samo iz vljudnosti nekaj vprašal:

»Ali so vaše čebele letos prav tako dobro me¬
dile ko moje?«

»Kaj, ali imate čebele? — Dobro? Oh, moje so
tako slabo. Nikamor ne moreš letos z njimi, vse
je založeno. In pripeljali so jih na pašo ljudje —
kaj bi pravil — pripeljali, ki nimajo pravega smi¬
sla zanje. Samo za denar jim je. Nekaj panjev je
tako šibkih, da ne bodo prebili zime!«

»O,« je rekel Košiče,k, »moje pa ne. V Žužem¬
berku jih imam petdeset panjev, da bi še Janši
delali veselje!«

In zdaj se je začel strokovni razgovor o čebelah.
Vse sta obravnavala: matice, trote, panje, po ceni
sladkor, les slabih in dobrih panjev, ljudi, ki ni¬
majo pravega smisla za čebele, ceno medu, trgovce
in že razmišljala za prihodnjo pomlad.

Nazadnje je vendar F. pograbil klobuk:

»Zdaj me stranka že predolgo čaka. Pa drugič
naprej!«

»Z vami je res prijetno: človek zmerom še kaj
pridobi!«

F. je šel; družba pa nad Košička:

»Toliko medu boš imel, ali ga boš sam polizal?
Pa nikomur ne poveš, da ga daješ po tej ceni!«

»Kako: daješ? Kupil bi ga po tej ceni!« se je
branil Košiček.

»Da bi verižil z njim!«

©Kako verižil? Nekaj kilogramov ga kupim
zase in za prijatelje!«

»Če ga pa toliko imaš!«

»Kako imaš?«

»Rekel si, da ga imaš!«

52

»Naslikanega že. Cel uljnjak je naslikan, a če¬
bel nimam. Kdo mi jih bo dal?«

»Kaj pa F.? Ali nismo slišali kaj si dejal?«

»Tako?« se je zasmejal. »Njemu se je mudilo!
Ali niste videli, kako se mu je že prej mudilo?«

d) Harmonika.

Znano je, da župnik G. izvrstno igra na harmo¬
niko. Kosita pri isti menzi s katehetom Pivkom.
Pripovedoval je Pivk to stvar nekomu, ki je bil
nasprotnik harmonike in se je večkrat zgražal.

»Vidiš«, je dejal, »zdaj mu pa prav pride in
čuditi se moraš iznajdljivosti naših ljudi. Ker nima
dohodkov« — poslušalec je bil skopuh in znan
bogatin — »ker ljudje malo dajo in tisti naj¬
manj, ki največ imajo, zato si mora župnik G.
pomagati s harmoniko.«

»Vsaj zdaj sem mislil,« pravi Pivk, »da se bo
oni zganil in segel v žep, pa se ni domislil. Zato
sem sklenil, da mu natvezem ,raco‘, da bo vsaj
nekaj imel za svojo stiskavost.«

»Pomagati si že znajo, pomagati,« je nadaljeval
z žalostnim glasom, »a sram nas je lahko, da si
mora G. služiti kruh po gostilnah. Ko se stemni,
se lepo preobleče in potem gre od gostilne do go¬
stilne, zaigra nekaj in potem pobira. Toda pomaga
si le!«

»Strašno! Ali je pozabil, da kot duhovnik ne ve
več, kaj se spodobi! Povedati bi se moralo škofu,
ali vsaj generalnemu vikarju Nadrahu. »Prepove¬
dati mu morajo, prepovedati!«

»Lahko reči prepovedati! Kako pa naj živi?
Misliš, da se živi od zraka? Ne rečem, če bi bil
nekdo, ki bi mu plačeval za hrano in obleko, tako

53

pa ne ostane drugega, kakor da se pač preživlja,
kakor ve in zna. Lahko povedati Nadrahu, a potem
ga moraš preživljati. Ti bi to lahko: hišo imaš in
še kaj drugega!«

»Hišo? Ali veš, da imaš s hišo samo izgubo?
Manj stane najeto stanovanje, ko pa stanovanje v
lastni hiši!«

»Pa zamenjajva, to breme prevzamem nase, da
plačujem zate pet let najlepše stanovanje v mestu,
če mi daš hišo!«

»Če pa vsega ne razumeš!«

Zamahnil je z roko in se poslovil.

Toda čemernež se je sladko smejal, ko mu je
oni pripovedoval, da ne gre, da G. hodi po gostil¬
nah igrat harmoniko.

»Vas pa je spet potegnil Pivk!«

e) Poplačana radovednost.

Pivk sedi v rožcah v Unionu z znancem. Govo¬
rila sta o vsakdanjih stvareh. Znanec je hotel ne¬
kaj novic za svoj krog na deželi. Pivk je povedal,
da nič ne ve in da bi se moral zlagati, če bi hotel
kaj povedati. Oni pa da ne, da Pivk ve, a molči
in noče povedati.

K sosednji mizi sta medtem prisedla dva go¬
spoda, ki sta Pivka poznala in pozdravila. Znanec
radoveden:

»Kdo sta?«

Pivk je povedal imeni. Bila sta dva zelo znana
gospoda.

»Kaj tako šušljata?« je bil radoveden prijatelj.

»Kaj? Kdo ve, kaj, a nekaj posebnega je z
njima.«

»Kaj pa?« se je premaknil in primaknil na stolu.

54

»Nekaj neverjetnega!« je dejal Pivk. »Oni na
levi — to se pravi G. — on je izstopil iz katoliške
vere in se poročil po turško. Zdaj ima za harem že
izbrani dve, njegovo staro ženo pa je mufti zapodil.
Kdo bi si mislil, da bo tega dobrega moža tako
zmešalo. Pravim, baba je baba. In zdaj ima kar
dve!«

Znanec je kar zijal.

»Oni na desni je pa vzel njegovo zapuščeno
ženo. Kaj pa je hotela revica? Ali naj od lakote
umre? Pet otročičev ima. Meni se zdi, da to šu¬
šljata.«

Znanec se je zgrozil, vrgel sovražni pogled na
oba in dejal:

»In ju še pozdravljaš?«

»Saj si videl, da sem samo odzdravil. Z nobe¬
nim se nisem skregal!«

Čez mesec dni se oglasi z dežele prijatelj tega
znanca.

»Nalašč sem se pripeljal z dežele, da se sam
prepričam. Oni trdi stvari, ki jih ne morem ver¬
jeti. Da jih ima iz popolnoma zanesljivega vira.«

»In kdo je bil ta vir?« smo vprašali, ko smo se
nehali režati. Kajti prav takrat se je pripravljal
velik tabor in oba gospoda sta imela mnogo nalog.

»Pivk!« se je zakrohotalo omizje.

»Da,« je dejal Pivk. »Saj sem mu povedal, da
bi se moral zlagati, če b:i hotel kaj povedati!«

f) Policaj in vojak.

P. G. hodi civilno oblečen po mestu. Ilotel je
govoriti z dvema redovnicama in izvedel, da sta pri
katehetu Pivku. Oni, ki mu je to povedal, je tudi
pristavil, naj pazi, da ga Pivk ne potegne. Pri

55

Pivku je pozvonilo in pred vrati je stal dobro ob¬
lečen gospod ter vprašal Pivka, če je to on.

»Seveda!«

»Prav!« je odgovoril. »S policije sera in bi samo
rad vedel, če sta pri vas dve redovnici!«

Pivk je zbledel, zajecljal, da sta; bil je ves
preplašen, češ v njegovem stanovanju bodo are¬
tirali dve osebi, za katere je on bil trdno prepri¬
čan, da sta redovnici. »Naj se vrag spozna, danes,
ko so redovniki oblečeni civilno. Vohunke ali kaj
pa redovnice!« mu je šlo po glavi. Vendar je našel
toliko moči, da je peljal gospoda v sobo.

»O, gospod pater!« je vzkliknila redovnica, »kje
se najdeva?«

Zdaj je Pivk izvedel, koliko je na uri. Govorili
so veselo in živahno, ko je prišla beseda tudi na
vojno in bombe in granate. Na silo granat in to¬
pov in vse drugo.

»O, ko sva bila midva skupaj v Galiciji, »se je
obrnil Pivk do svojega prijatelja Jožeta, ki je tudi
bil pri njem.

P. G. je pozabil, s kom ima opraviti, pa je bil
ves v ognju in začel spraševati, kdaj sta bila, kako
sta prišla skupaj in kje sta bila. Pivk je nemoteno
vse resno razlagal. Kako sta se z Jožetom našla pri
kadru, kako odbila rekrute, kako sta tistemu rde¬
čelasemu feldveblu plačala zmerjanje, ko sta pustila
pismo »predrage Kati« na njegovi prični in ga je
»Kati« povabila na sestanek. In tako vse drugo.

P. G. je z zanimanjem poslušal.

Nazadnje je pripovedoval Pivk, kako je pri-
žvižgala v strelni jarek granata. »Ž—ž!« se je stre¬
sel. »Zarila se mi je pod nogami dva metra v zem¬
ljo in —«

»■— in?« je planil vmes pater radoveden.

56

»— in se razletela.«

»Kaj pa vidva?«

»Kaj? Jaz sem bil mrtev in so me nesli na
policijo!«

g) Prešernov podstavek.

Spominjate se, kako je bil za prvi april na sliki
prenesen Prešeren z Marijinega trga pred vseuči¬
lišče. Lepo je bilo to videti. Prav takrat je bil v
časopisih velik prepir, kam bi ga dejali, ker baje
Prešeren in njegova »muca« ne spadata na Marijin
trg. Vodnik je vsaj hrbet obrnil branjevkam, Pre¬
šeren mora pa še po smrti gledati pijance, ki se
stekajo iz vseh beznic pred njegov spomenik. Zato
je bilo razumljivo, da si je časnikar dal duška
nad prepirom, ki je takrat razburjal našo narodno
javnost. Čez noč ga je prestavil pred Univerzo.
Tehnično je to bilo lahko, ker so takrat kolibo
cvetličarne Korsika čez noč prepeljali na Mikloši¬
čevo cesto z Aleksandrove.

Prešeren je na sliki stal pred vseučiliščem.

To je bral naš odlični književnik dr. N., bral
in res veselo vzdihnil, kajti problem se mu je zdel
srečno rešen. In se nalašč zato pripeljal v Ljub¬
ljano in pred »Prešerna« v Zvezdo.

»Kje je Prešeren?« se je začudil.

»Postrežčki, ki so prej Sedeli na podstavku, niso
imeli kje sedeti, pa so ga odpeljali nazaj!«

h) Vstopnina.

Spominjate se, kako je bila za prvi april v
časopisu naslikana svinja s šestimi nogami in zra¬
ven pripisano, da si moreš svinjo ogledati od 2—6
zvečer na dvorišču pri Figovcu. Tega se vsi spo-

57

minjate, malo kdo pa ve, ker ni bilo nikjer še za¬
pisano, kako je bilo s tistim ogledovanjem. Ob
dveh se je bila nabrala že množica ljudi pri Fi¬
govcu v gostilni ;in naročala klobase in pečenko.
Velika množica ljudi, pravim. Svinje ob dveh še
ni bilo.

»Zamudila se je!« so razlagali najnestrpnejši in
škilili na dvorišče. Nenadoma se je pojavila na
dvorišču. Vsi mislite, da svinja. Ne mislite samo
vi, mislili so tudi drugi, ko je oštir radoveden po¬
gledal skozi okno. Oštir je pogledal, ljudje so po¬
gledali, otroci pa že v vriše:

»Je že tu!« in drli k vratom. Nastala je občutna
gneča, kajti mnogo jih je bilo, ki so hoteli v sobo.

Morda‘ste radovedni, kaj je bilo na dvorišču?
Finančna kontrola, ki je izpraševala, kdo bo raz¬
kazoval svinjo in zakaj ni tega prijavil financi
zaradi vstopnine.

i) Pogreb.

L. K. je pristopil k mizi znanih ljudi. Vedeli
so, da je živ časopis, zato so se kar razveselili in
vsi radovedni vprašali, kako in kaj.

Nekaj časa je govoril vsakdanje stvari, nato pa
vzdihnil:

»To bo pa lep pogreb!«

Vsi okoli mize radovedni, kdaj in kje.

On pa samo vzdihoval:

»Oh, kako bo imel trgovec Kollman lep pogreb!«

»Ali je umrl? so se zganili okoli njega.

»Ni še; toda, kadar bo!«

j) Divja gos.

Moj oče Nace Velikonja je na Mljetu jeseni
zalezel jato divjih gosi. Ustrelil je, a dvignile so

58

se vse in ni mogel do nobene. Dvignile so se čez
hribček in tam je ena omahnila v morje. Videl jo
je ribič Vojvodinov Matko ter jo spravil v čoln
pod košaro rib in pokril z vrečo. Nesel jo je domov
in jo spekel.

Po ovinkih je moj oče to izvedel, a kjer ni no¬
bene priče, tam je težko koga obdolžiti.

Prišle so gosi spet in spet jih je zalezel ter
ustrelil.

To pot srečno. Spravil je divjo gos v grmovje
in šel čez hribček. Delal se je, da išče. Videl ga
je Matko.

»Kaj iščete?«

»Kakor zadnjič. Zadnjič sem obstrelil divjo gos,
a ne vem, ali je kam padla ali ne. Prav tako je
odletela tu sem, a zdaj je ni. Zadnjič je res nisem
našel, a vendar se mi je zdelo, da je bila zadeta.«

»Oh, če je zadnjič niste mogli najti, je zname¬
nje, da je ni bilo. Saj bi se našla in jezero je
vendar preširoko za ranjeno žival.«

»Pa naj bo: ne bom je iskal!« je dejal in se obrnil.

Matko pa hitro v čoln in vsaj tri ure je krožil
ob obali in iskal gos.

k) Gadje.

Uradnik Pavlič na Grmu je nekaj lovil in sprav¬
ljal s poljskimi cveticami vred v škatlo. Prinesel
je vse v pisarno in ponudil profesorju znancu.

»Kaj je?« jč vprašal profesor.

»Kože!« je odvrnil Pavlič.

»Saj res, rože!« je dejal profesor, ne da bi trenil
z očesom, ter vzel.

Srečal ga je ravnatelj.

»Kaj je v škatli?«

59

»Za krave!«

»Res, za krave!« je potrdil ravnatelj in vrnil
škatlo.

Videle so to od daleč dekleta.

»Pokažite še nam! Kaj imate?«

»Taka reč se ne kaže vsakemu!«

Dekleta še radovednejša.

»Ne znate molčati! Ne smem pokazati! Stvar je
zaupna in ženske vse razkokodakate in razkričite.
Če se kaj izve? Stvar je zelo zaupna!«

»Kaj pa je?« so radovedno nagrnile.

»Ok, nekaj za čevlje!«

»Samo za čevlje, pa taka skrivnost!« so zareg-

ljale.

»No, pa naj bo!« se je profesor vdal ter odprl
pokrov.

Dekleta pa v vik in krik po hodniku.

»Slepar, goljuf, za norca nas imate! Pfej! Gadje
in kače so. Pfej!«

»Ali nisem rekel, da boste vse razkokodakale in
razkričale? Morda sem lagal, kaj? Ali ne rabite
kačje kože za čevlje, punčare kričačaste?«

1 ) Žrtve.

Kolporter Polde je iznajdljiv človek. To je bilo
tisti čas, ko smo vsi pričakovali senzacij. Pa ti je
pridrl iz upravništva s šopom novopečenih časopi¬
sov in vpil:

»Potres v Novem mestu! Hiše porušene!«

Ljudje so se drenjali k njemu, on pa je naglo
prodajal in divjal naprej.

»Sedem žrtev do sedaj. — Potres v Novem mestu!«

Spet so ga ljudje ustavljali in kupovali.

60

»Deset, enajst, dvanajst, petnajst žrtev!« je štel
in jemal denar.

Pri kavarni Evropi je bilo že sedemdeset žrtev.

»Kje pa je pisano o potresu?« so nazadnje vpra¬
ševali ljudje.

»Tam, kjer je omenjen potres pred sto leti!«

»In žrtve? Ali jih je bilo takrat toliko?«

»Ne, žrtve so tisti, ki so kupili!« se je odrezal
Polde.

m) Skrivalnice.

Inž. M. je sedel v sobi sadjarskega poročevalca,
ko sem ga obiskal. Videl sem lepo ponarejeno
sadje iz voska in v šali vprašal, če kaj dado.

»Le vzemi, vedno sveže, vsak drugi dan pre¬
men jamo!« je nemoteno odvrnil kakor izvežban
branjevec.

In je pripovedoval, da je kmet sadjar hotel
imeti jabolko, tako lepo je bilo ponarejeno.

Jaz mu nisem verjel, a posrečilo se mi je moža
nekje sneti.

»Kako je bilo s sadjem?« sem ga vprašal.

»Kako? Kako? Tako se je prijazno smehljal, da
sem si rekel: pustite otrokom veselje. Ne verujem,
da sam ne bi bil poznal, da je ponarejeno.«

n) »G a.«

Rajni profesor Porenta je bral škofov pastirski
list o abstinenci. Pri kosilu je zamišljeno sedel pri
mizi. Šaljivec, pa tiho! Vsem se je zdelo nenaravno.
Srebal je svojo juho in vzdihoval. Njegov rado¬
vedni sosed je sočutno vprašal:

»Kaj ti je, Gašper, da si tako zamišljen?«

»Kaj bi ne bil! Oh, kaj takega se mi še ni pri¬
petilo.«

61

Zdaj je bila radovedna že okolica.

»No, povej, Gašper!« so silili vanj.

»Kaj bom pravil, saj mi ne more nihče več po¬
magati.«

»No, pa vendar —«

»Oh, danes, ko sem bral na prižnici — ah, pu¬
stimo, kdo bi pravil. Kar je, pa je!«

»Le povej, Gašper!« so ga bodrili tovariši.

»Danes, ko sem bral na prižnici, se mi je pri¬
petilo, kar še ne dozdaj!«

»Za božjo voljo, kaj, saj si še živ? Ali si kaj
videl ali mislil ali kaj?«

»Ah, kaj — enga sem spustil.«

»No, da, lepo, veš, lepo ni bilo. Ali nisi mogel
pridržati?«

»Saj to je. Pridržal sem, pridržal. Pa niti moj
ni bil: škofov je bil!«

Zdaj so bili še bolj zmedeni. Morda je kdo mi¬
slil, da se je zbledlo tudi Gašperju.

»Kako vendar?«

»I, en ,ga‘ sem izpustil. Vsi veste, da stoji v zad¬
njem pastirskem pismu: »Sprejmite svoj križ in ra-
dovoljno ga nosite!«

»Tisti ,ga‘ sem izpustil.«

o) Mrl i č.

V Škocijanu pri Mokronogu so imeli ples. Ple¬
sal je in pil na plesu tudi znanec učitelja Lavriča.
Bil je samec in se proti polnoči opotekel domov.

Učitelj Lavrič mu pa je bil med tem časom v
sobi napravil mrtvaški oder, zvil nekaj cunj nanj,
kakor bi bil mrlič, in počakal. Oni je bil že pred
hišo, ko Lavrič hitro zažgal dve sveči ob odru in
skrit počakal.

62

Znanec je ves v rožcah pel po stopnicah, pred
durmi in odprl. Odprl vrata in obstal. Pomencal
si oči, razkolačil jih in zabuljeno pogledal. V nje¬
govi sobi je ležal mrlič. Ležal na odru in dve sveči
sta goreli ob njem. To je vendar dobro videl. Obr¬
nil se je, kakor bi ga nekaj pičilo, in nazaj v go¬
stilno. Tu je prestrašen in brez sape izjecljal, kaj
se mu je zgodilo. Pivski bratje vsi v halo. Pograbili
pijanca pod pazduho in nazaj.

Prišli so do hiše, prišli do sobe, odprli vrata
in v sobi ni bilo — nič.

»Pijan si, tako pijan, da imaš prikazni! Ali pa
si nas hotel?« so vpili nad njim.

»Kaj bom hotel vas? In pijan tudi nisem, saj
na eni nogi stojim!«

»Res, na eni nogi stoji, a zato, ker se je strez¬
nil!« je dejal Lavrič, ki je bil medtem že naglo
spravil »mrliča«.

37. Z Gora:

a) Molk.

Vad. učit. Kutina je oče spravil za mesec dni k
stricu na Salcburško, da bi se naučil nemško.

Stric ga je sprejel in tolkel domače bovško na¬
rečje, da je fant razumel.

»Toda,« je dejal, »samo dons še po domače,
potem pa samo nemšk!«

»Oh, stric,« je dejal Kutin, »potem bova pa cel
mesec molčala!«

b) V o š č i lo z a god.

Stari poštar Logar prešerno sedi v uradu.
Prav ta čas je odhajala pošta. Pripovedoval je
Trebšetu, kako je potegnil ljudi, ki so stavili v

63

loterijo. Trebše pa ne bodi len, je pogledal naglo
v koledar:

»Jutri bo sv. Jožef. Cenciču je treba voščiti za
god!«

Cencič je bil poštar v sosednji vasi.

»Saj res,« je dejal Logar, ko je avtobus že
trobil. »Počakaj; kar napišem!«

In je napisal na karto:

»Voščim Ti vse najboljše za jutrišnji god. Naj
Te tvoj patron sv. Jožef  ohrani še mnogo let!«

Spredaj pa je napisal naslov:

»Gospod Anton  (kakor mu je bilo ime) Cencič,
poštar v Trgu.«

In je izročil karto šoferju.

c) Brata.

Krošnjar Robli je spal kot mlad fantič z bratom
Gašperjem.

Mati je imela Franca rajši, medtem ko je Ga¬
šperja odrivala, kjer je mogla.

Neko zimo sta oba kašljala. Mati je skuhala čaja
za Franca ter mu ga prinesla v posteljo, Gašperja
pa okregala, da se je podil okoli in je sam kriv,
če kašlja.

»Pošast pošasasta!«

Gašperju ni dala nič.

Nekega večera pa pravi Franc Gašperju:

»Lezi na mojo stran in kašljaj, kašljaj, da si
dušo izkašljaš.«

Gašper je ubogal in krehal in se davil in pehal
slino in -sapo lovil.

Mati je slišala, videla, da se fant ob steni muči
in davi, pa koj po čaj. In ga je prinesla. Fant je
pograbil lonček in izpil v dušku.

64

»O, boglonaj, mati!« ji je vrnil lonček.

Mati pa: »O, ti pošast pošasasta! Vse je izpil
ta lev!«

č) Berači in krošnjarji.

Tržani so bili ponosni, krošnjarili so s suknoni
(tuhondlerji), sosedje vaščani so pa bili poklicni po-
gorelci (t. j. našli so pota in ovinke, da so dobili
potrebna potrdila, da so »pogoreli« in s temi po¬
trdili prosili po Madžarskem).

Krošnjar Robli je pa bil krošnjar, vendar včasi
poleg svoje krošnjarije z drobi ja jem tudi »pogo-
relec«.

Stal je Robli sredi sosednjega trga in prodajal
svoje drobnarije.

Govoril je Robli in govoril, kod je hodil, kje
je bil, kje je kruh drobil in dekletom glave mešal.

»Kaj boste, ko ste že star!«

Pa da je dekletom glave mešal, je odvrnil, samo
z lepimi rutami, z lepimi lišpi in s takimi »pisem-
čki, kjer golobček kljunčka golobičko.«

Nazadnje so pa že morale nekaj reči neprijaz¬
nega zoper sosede — »pogorelce« berače.

Toda Robli, Robli ne bi bil Robli, če bi bil
koj bruhnil. In končno: bil je v trgu.

Seveda, v trgu — ne? — v trgu in prodajal!

Pripovedoval je o Madžarskem, kako so dekleta
tam sočna in lepa in imajo križemgledke sladke
mandeljnove oči, ne pa —. Ni povedal, kje — in
vsak je vedel, kje.

Dekleta še bolj huda. Da misli nekaj o trgu
in dekletih.

Nazadnje je dejal Robli, ko je videl, da je kup¬
čije konec:

65

3

»Dekleta, kar kupite še, saj fantje itak ne bodo
mogli.«

»Da ne bodo mogli, da ne bodo mogli! Prej ka¬
kor vi beraški »pogorelci« berači. Ali ste kaj
videli morda naše bogate fante?«

»Seveda, seveda,« je sladko pripomnil Robli,
»videl in zato sem dejal, da ne bodo mogli kupiti:
na beljaškem mostu so nas kruha prosili, ko smo
priberačili z Madžarske.«

d) Priden delavec.

Trgovec Ostan je imel delavca, ki bi mu —
tako je rekel — nekaj dal, da bi ga ne bilo. Ven¬
dar ga ni spodil med tednom. V soboto ga je po¬
klical in dejal:

»Veš, ti ga imaš družina, moraš gledat, da se
ga ne pretegneš, kudiča. Krono več dobiš, ker ši
ga tako pridno delala in v ponedeljak ne pridi več.
Kar odpočij ši ga!«

Zato je veljalo med ljudmi:

»Tako ti dela, da bi ga še Ostan pohvalil.«

e) Priden hlapec.

Stari Ostan, podeželski trgovec, je imel ne¬
koliko zanikrnega hlapca in lep par konj. Ne more
se niti trditi, da bi bil oderuh, ker je za nižjo
ceno imel boljše blago kot njegov trgovski na¬
sprotnik.

Vse je sam pregledal v svojem gospodarstvu,
povsod bil svojim poslom za petami, zato je imel
navado reči:

»Za fruštok sem ga napravila za dva klapsa,
kir sem vše ga pregledala!«

66

Neko jutro je prišel v hlev, pogladil konja, po¬
gledal prašno roko in poklical hlapca:

»Danes ši ga bila pridna, ki ši konja tako lepo
opusala. Zašlužila ši ga pol litra. Na, da ga boš
zmirom pridna!«

In mu je dal za pol litra.

Nikoli več ni imel prašne roke, ko je pogladil
konja.

f) M i š i.

Dekan Kunšič ni mogel trpeti, da njegova ku¬
harica tako rada pije kavo. Ženska se ga je seveda
bala in zato je šla mlet v klet, da je ne bi slišal.

Toda Kunšiču se je zdelo šumenje sumljivo, zato
je glasno zavpil v klet:

»Kaj pa je?«

»O nič, miši preganjam!«

»Pa jih tudi melješ!« se je zasmejal.

gj Mer a.

Pokojni Solar v Trgu je izdatno pil. Spovedal
se je svoje napake za veliko noč.

Spovednik ga je karal zaradi te nezmernosti:

»Še žival ima mero!«

»O, seveda, seveda, ker pije vodo! Pri vodi jo
imam jaz tudi!« je menil.

h) Ko je šele ena noga v grobu.

Pok. Solar je šel k spovedi.

»Koliko ste stari?« ga je vprašal spovednik.

»Sedemdeset let!« je odgovoril Solar.

»Glejte, sedemdeset let. Sedemdeset let. Pomi¬
slite, z eno nogo že v grobu!«

67

3 *

»Nisem tega vedel. Samo z eno nogo? Potemta¬
kem imam še sedemdeset let časa za drugo!«

i) R e z i j a n k a.

Vad. učit. Kutin pripoveduje, da se Rezijanov
kot otrok ni nič bal, pač pa Rezijank, ker mu je
mati zmerom grozila, da ga bo vzela Rezijanka.

Tako je prišla nekoč tudi neka črno oblečena
ženska, ki je bila škrbasta in pa ruto je imela
spod vezano kot Furlanke.

Gledal je izza vrat žensko, gledal in sopihal:

»Samo bliže naj pride, pa ji zalučam kamen.
Rezijanka rezijanasta, najprej je požrla svoje
otroke, zdaj bi pa rada še mene!«

j) Sonce.

Munih in Fon sta bila v semenišču; sicer je bil
Fon samo dva letnika pred njim, a bil je vsaj
štiri leta starejši in mnogo večji.

Imel je navado, da je vsakega naslavljal s smr-
kovcem.

Nekoč je Munih kadil na semeniškem vrtu ci¬
gareto, mimo je prišel Fon in mu oponesel:

»Ti, smrkovec, pa boš kadil!«

Munih pa: »Če ti kadiš, zakaj ne bi jaz?«

»Zakaj, zakaj?« se je obrnil Fon; bil je velik in
rejen:

»Le poglej, preden se vse to ocvre iz hlač, bo
nekaj časa trajalo, tebe bo pa kar sonce stopilo.«

k) Snaženje cilindra.

O pustu so vaščani pripravljali vesele maškare.
Vse je šlo po sreči, samo cilindra, ki so ga nujno

68

potrebovali, ni bilo. Spomnil se je glavni prireditelj
Solar, da ima cilinder samo vikar Flander. Zato se je
oglasil v župnišču, ko je vedel, da vikarja ni doma.

»Nežka,« je rekel kuharici, »gospod so rekli, naj
osnažim njegov cilinder.«

Nežka ga je dala.

Kmalu je prišel vikar domov in Nežka mu je
pripovedovala, kako je dala Solarju po njegovem
naročilu cilinder.

Vikar je sicer trdil, da ga ni on poslal, toda
če ga že koče osnažiti, naj ga pa osnaži: potreben
je bil krtače in vsega, kar spada zraven.

Popoldne je gledal vikar na cesto, ko so se pri-
podile maškare. Ena je imela cilinder na glavi,
a prav pred farovžem ga je zavihtela v zrak in
ga kot žongler zbijala s palico.

Flander pa ves jezen po Nežko:

»Sem pridi, Nežka, boš vsaj videla, kako Solar
cilinder snaži!«

38. Odrske:

a) Poljub na odru.

K. je igral pri »Desetem bratu« Kvasa in po¬
ljubil Manico na — čelo.

Po igri je prišel domov in našel očeta v solzah.

»Mislil sem, da boš šel v lemenat, pa sem zdaj
videl, da ne bo nič. Javno, na odru, pa poljubljaš
dekle! Nič ne bo z lemenatom!«

In res ni bilo.

b) Maščevanje.

Kdor nima opravka, ne sme hoditi med pred¬
stavo in odmori na gledališki oder. Igralec Z. je
to vedel, a kaj njemu! In nikoli mu ni dala žilica,

69

da ne bi zadnji hip kaj napekel: prenesel stol,
zmaknil kakšen v igri nujno potreben rekvizit in
podobno. Tako je bil na odru tudi v odmoru med
drugim in tretjim dejanjem opere »Boliemi«. Vse
je bilo že na mestu, kulise v redu, delavci so že
odstopili, pa ga je vrag zanesel na sceno, kjer je
hotel majhno maščevanje pripraviti za glavno
pevko. Toda groza: ne da bi zazvonilo, je Ida., ki
je bil Zu. prav zaradi njegove nepreračunljive na¬
gajivosti zelo gorak ter ga videl na odru, velel
dvigniti zastor. Brez znaka z zvoncem. Z. se je
znašel v obupnem položaju. Pri navadnih izhodih
so stali igralci, da ni mogel ven, zato se je naglo
skril za kulisno drevo sredi odra ter obstal nepre¬
mično.

Ko se je oglasil iz krčme zbor bohemov »nam
pa vse skrbi, mokra sraga vtopi...« se je vlilo
izpod »neba« na ubogega grešnika Za. »mokra
sraga« iz rok maščevalnega inšpicienta Ida. In ta
»krstna slava« je trajala do konca dejanja.

c) Pij a n a »Rimljank  a«.

Igrali smo »Quo vadiš« in tudi sceno »Popivanje
pri Neronu«. Režiral sem in priporočal igralcem,
naj igrajo pijane Rimljane pijano in živo.

Res, Rimljani so bili sijajni in najbolj pijani
je dvigal celo noge v zrak. A meni je postajalo
vroče, ko so začele dvigati noge tudi Rimljanke in
smo videli moderne hlačice.

Ah, ko bi bil takrat imel kanon!

č) Igrana resnica  na  o d r u.

Gimnazijci smo igrali v Trgov, domu znanega
Finžgarjevega »Divjega lovca«. V tretjem dejanju

70

znori Zavrtnik. Gledalci so jokali, najbolj pa Ja-
kil, ki ni nikoli zamudil kakršne koli predstave v
Trgovskem domu. Toda nazadnje se je ozrl, obrisal
solze in se glasno zakrohotal:

»Ho, ho, ho! Ali mislite, da je res?!«

d) Prava resnica na odru.

Janko Novak je svojo vlogo igral po svoje, za¬
radi tega je bil strah soigralca. Vendar mu je to
prišlo večkrat prav. Tako smo igrali »Strica v To¬
plicah«. Fant, ki je igral natakarja, ni nastopil
pravi čas. Igralci so bili nervozni, samo Novak ni
izgubil glave. Začel se je jeziti in vpiti:

»Natakar, kje pa je ta presneti natakar?«

Ves zasopi j en je prihitel fant na oder.

»Kje si bil?« ga je nahrulil Novak.

Igralec pa je ves preplašen pozabil na oder in
vlogo:

»Na stranišču, gospod!«

»Če te kličem, ni čas na stranišče hodit! Zdaj
mi pa prinesi to in ono!«

Fant se je izgovoril:

»To igra pa drugi!«

Uspeh pa je bil, ko ga je Novak zasukal, sunil
skozi vrata in dejal: »Naj pa drugi pride!«

Začelo se je ploskanje pri odprtem odru, Novak
se je priklanjal, toliko da se je priigral do kulis.
Med splošnim hrupom je zašepetal fantu, ki je stal
zadaj:

»Zdaj pa pridi povedat, da me voz čaka!«

In tako smo igro nadaljevali!

71

e) Trinajst apostolov.

Igrali smo »Pasijon«, bilo je treba postaviti na
oder »Zadnjo večerjo«; štel sem kot režiser apo¬
stole, a bilo jih je samo enajst. Šteli smo znova,
postavili so se v vrsto, šteli smo spet! Enajst! V
naglici smo odločili, naj se obleče kulisni delavec,
njegove besede smo — imel je reči tri besede —
smo izročili v varstvo in govor »sv. Petru« in
zastor se je dvignil. Da sem igro nadziral, sem šel
v dvorano. Tako so igralci vedeli, da jih gledam
in so dostojno igrali. Štejem apostole: Trinajst!
Pomel sem si oči, štejem spet: trinajst. In ne samo
to. Novi »apostol« je v naglici popravljal obleko,
preden je stopil na oder ter privezal s pasom tu¬
niko, da so se mu videle hlače od zadaj in obut
je bil v moderne šolne. Stari »apostol« je bil nam¬
reč čakal med kulisami nastopa in nekaj prav
vnetega razlagal svoji »dulcineji«, zato se ni zme¬
nil za štetje.

»Sv. Peter« je prikrojil vprašanje zase, zato smo
takrat slišali od dveh strani »apostolove« besede.
Tako je slučaj popravil igro in režijo.

Mene pa kap ni zadela.

39. Sodniške:
a) Usmiljeni tat.

Dr. Kobe je zasliševal tatu. Mož je zanikal vsa¬
ko krivdo in se celo hudoval na sodnika, ki ne
pusti poštenega državljana na miru. Dr. Kobe mu
je predočeval dejanja:

»Ukradel si verigo!«

»Nisem kradel!«

72

»Ukradel si sekiro!«

»Nisem, gospod sodnik!«

»Ukradel si šunko! «

»Kdo si je to izmislil? Sovražnike imam in na¬
sedli ste jim!«

Delal je tak obupen obraz, da bi bil vsak pre¬
pričan o njegovi nedolžnosti, in tudi dr. Kobe je
bil že toliko omajan, da se je nagibal, da ga iz¬
pusti.

»Ukradel si jopič?«

»Takrat sem spal, ko so kradli! Kje je jopič, če
sem ga ukradel!«

Tako sta nadaljevala. Tat se je vedno bolj raz¬
burjal in razvnemal, tolkel se po prsih, da je ne¬
dolžen in da bo že pokazal tistemu ovaduhu, saj ve,
kdo je. Tisti, ki niti poštenega zaslužka ne pusti
človeku. Sam je namreč bil mešetar. »Le naj se
pripravi.«

Dr. Kobe je počakal toliko časa, da se je čisto
razvnel, potem pa nadaljeval:

»In zraven je bil tudi pisker medu za otroke;
po njem je otrokom najbolj hudo. Kako more člo¬
vek otrokom odnesti med!«

Takrat pa možakar po koncu:

»Ne, piskra nisem ukradel! Videl sem ga na po¬
lici, a ukradel ga nisem. Pisker sem pustil!«

b) Vabilo.

Sodnik dr. Kobe je imel soditi kot kazenski
sodnik človeka, ki je bil osumljen tatvine. Svoj
alibi je tako spretno dokazal, da ga je moral opro¬
stiti. Toda, ko je bil v preiskovalnem zaporu, so

73

prenehale tudi tatvine. Orožniki so upravičeno skle¬
pali, da je edino on tat.

Ko se je vrnil, je bilo spet vlomljeno in odne¬
sli so polno blaga. Orožniki so kraj preiskali in
spet zaprli onega človeka.

»Nisem, gospod sodnik, nisem!« se je veril.

In je povedal uro, kdaj, in hišo, kje je ta¬
krat bil.

»Prav!« je dejal dr. Kobe.

Odvedli so ga.

Drugo jutro je bil pred sodnikom tudi sosed.

»Le povej, France, ali sem bil pri tebi ali ne ta
in ta čas?«

»Bil!« je potrdil sosed.

»Po tatvini, prijatelja, po tatvini, pravim. Dru¬
gič pa bolje spravite doma svoje vabilo k prvi
obravnavi in ne puščajte ga na kraju tatvine.«

In je pokazal vabilo za prvo obravnavo.

»Zdaj mi pa še pokažita, kje imata blago!«

Tako je zaprl oba.

c) Zapor.

V Trgu je bil znani sodnik F. Na Gori — visoka
planota v Trnovskem gozdu nad tem trgom -—
pa dobri drvarji. Treba je bilo v trgu nekomu:
n. pr. nekemu trgovcu ali zdravniku ali stražmoj-
stru cepiti drva, pa so pripeljali orožniki tega ali
onega Gorjana. Sodnik ga je zaslišal in dejal:

»Tri dni!«

Gorjan se je upiral in trdil, da ni kriv.

»Ah kaj! Če nisi tega našpičil, si pa kaj dru¬
gega. Tri dni!«

In tako so imeli človeka, ki je zastonj scepil
drva.

74

c) Znanec.

Pokojni sodnik Avsec je prišel v neko vas. Go¬
stilničar mu je zelo dobro postregel. »Saj ste dober
znanec!« je dejal — preprijazen za navadnega
oštirja.

»Od kod?« se je začudil.

»S porotne razprave.«

»Ne morem poznati vseli prisednikov!« se je
opravičeval.

»Saj nisem bil prisednik. Računal sem, da mi
boste dali vsaj štiri leta, a sem odsedel samo dve!«

d) Zakaj gre sodnik v vice?

Sodnik Avsec je obsodil dva pretepača.

Ko sta šla na ulici mimo sodne sobe, sta vpila,
da se jima je zgodila krivica in naj hudič vzame
sodnika.

Istočasno je bila pri sodniku prevžitkarica, ki
se je zahvaljevala:

»Naj vam Bog da nebesa!«

Uredil je bil z njenim sinom.

»Zdaj,« je rekel Avsec, »mislim, da sem pravilno
sklepal, da pridem v vice, ker to je na sredi!«

e) Dobrotni  k.

Sodni svetnik Avsec je obsodil nekoga, ki se je
udeležil pretepa, na tri tedne. Čez nekaj let ga je
videl beračiti. Nagovoril ga je, oni ga je spoznal
in se začel zahvaljevati.

»Gospod, nikoli se mi ni tako dobro godilo, ka¬
kor takrat, ko ste me zaprli.«

75

f) Zlomljena noga.

Kateheta so tožili, da je zlomil učencu nogo,
tako ga je pretepel. K razpravi je prišel učenec
ves zavit in z berglo.

Daši je zdravniško mnenje kazalo, da se mu ni
nič zgodilo, je zdravnik pri razpravi pritisnil
zdravo nogo in učenec je glasno zajavkal. Katehet
je bil oproščen proti glasnemu protestu očeta.

Sodnik Avsec je popoldne šel na sprehod po trdi
cesti, ko je ugledal pred seboj dve postavi, ki sta
se mu zdeli znani, samo da je manjša hitreje ko¬
račila ko večja.

Na dvajset korakov se je starejši ozrl in sunil
mlajšega — sodnik je spoznal očeta in sina z raz¬
prave. — Fantek je takoj začel šepati.

»No, no«, je dejal svetnik, »zelo hitro si ozdra¬
vel.«

g) Ribji tat.

Sodnik Višnikar v Ribnici je povabil ribjega
tatu.

»Oče, vi ste pa ribe lovili! Zakaj ste jih lovili?«

»I, zato«, je zategnil v ribiškem narečju, »zato,
ker so bežale?«

»Veste, da ne smete? Svet je vaš, a voda je
Rudeževa!

»I, gospod sodnik, tako jim povem: v štiriin¬
dvajsetih urah mora voda z mojega grunta preč!«

Višnikar je bil ves zaripel in hud, ker je videl,
da ga obdolženec vleče.

»Kdo se bo z vami? Kar končala bova: štiri in
dvajset ur vam bom dal!«

Očanec ni trenil z očmi, prestopil se je in za¬
upno zašepetal:

»Slišijo, gospod, ali bodo tudi ket’nce zraven ?»

76

40. Lovske:

a) Lisica na pipi.

Gozdar Bevk je imel porcelanasto pipo, na
kateri je bila naslikana lisica. Prvega v mesecu so
se sešli iz vseh gozdarskih okrajev gozdarji in
njihovi psi. Kaj naj dela gozdar, če je okajen,
kakor da hvali svojega psa in laže prav po lovsko.

Poslušal jih je stari Bevk, vrtel svojo pipo in
zdelo se mu je le preveč hvalisanja.

»Vse to nič ni — moja Seka — (to je bilo ime
njegovi imenitni psici, ki jo je nekdo potem za¬
strupil — Sica! — 'izraz je pomenil njegovo zado¬
voljnost.) — Sica, preizkusil sem Šeko. Dve uri
daleč sem zakopal tole pipo z lisico. Pogrešil sem
doma Šeko. Nisem še dobro sezul čevlje, ko je
primahala s pipo: zavohala je bila lisico dve uri
daleč.«

Drugi so obmolknili.

b) Zajec.

Lovci so imeli svojo latinščino, hvalili in hvali¬
sali so se, da ni bilo ne konca ne kraja. Inž. Muri
jih je poslušal; ko mu je bilo dovolj, je zinil:

»Zdaj pa še jaz. Če gledaš iz Logarske doline
proti Okrešlju, vidiš tudi stezo, ki tesno drži med
ruševjem in slečem, da si omočiš noge v rosi, ko
greš po njej. Toda nekoč vidim, kako se po njenih
vijugah mota črna klopka.

,Zajec? Ali je ali ni?‘

Zmotalo se je čez prvo vijugo, čez drugo, čez
tretjo.

,Ali je zajec ali kaj je?‘

77

Še nisem končal, ko mi je zabrnkal naproti, jaz
pa nahrbtnik dol in mi je kar noter skočil. Tako
ga še nisem nikoli ujel.«

»Kdaj si pa razvezal nahrbtnik?« je zinil nekdo.

»Vidiš, nato sem bil pa jaz pozabil. Sam je bil
odvezal mrcina, da je bilo prej!«

c) Daljnogled na puški.

Inž. Muri je razgrebal:

»Doma imam puško, ki ima velik daljnogled.
Samo da midva z Logarjem v Solčavi ugledava
gamsa, pa nameriva puško. Ko ujameš gamsa v
mrežo na tisti križ na daljnogledu, potem je lahko.
Toliko časa ga vlečeva nase, da je goden za strel.«

»Zakaj ga pa ne privabiš bliže?« je vprašal ra¬
dovednež, ki se nič ne razume.

»Zakaj! Če bi ti vsaj nekoliko pojma imel o
lovski časti, bi vedel, da se morajo streljati na
določeno, ne prekratko daljavo. Beri samo Šušter¬
šiča v Lovcu, pa ti bo jasno!«

Privoščili smo radovednežu pouk.

»Toda,« je dejal zopet oni, ki nič ne razume,
»Logar je vendar že davno umrl!«

Inž. Muri: »Saj prav to, prav to sem hotel iz¬
vedeti od tebe.«

č) Lov na vrane.

Prof. Lavrenčič je razlagal nedeljskemu lovcu,
kako se najuspešnejše love vrane.

»Vidite!« je dejal. »Papirnat škrnicelj nama¬
žete z lepilom. Na dno pa položite smrdljivo meso.
Vrana pride; ker voha meso, vtakne kljun v škr¬
nicelj, a nalepljeni škrnicelj se ji prime glave in
peruti, pa je!«

78

d) »Sanje« divjega lovca.

Nekoč je prišel Lazkar ves potan in žejen v
gozdarski hospic Predmejo.

»Dajte mi hitro kaj piti? Žejen sem. Človeka že
sama misel na cvrček užeja, pa bi ne pil. Veste,
srnjaka sem ustrelil in čvrček ocvrl.«

Pri sosednji mizi je sedel in nategoval vrat
in špičil ušesa orožnik, ki mu je bil Lazkar po¬
sebno gorak. Čim bolj je Lazkar pripovedoval, kje
in kako je dobil srnjaka, kje in kaj je bilo potem
tem bolj je rastel orožnik. Lazkar še ni vse
končal, ko je poškilil na eno oko čez mizo in zinil:

»In potem sem se zbudil! Pa bi človek ne bil
žejen!«

Trde, da se je zlagal samo ta zadnji stavek.

e) Srnjak v zibelki.

Pri Lazkarju je bila hišna preiskava. Videli so
ga, da je nesel srnjaka po stezi, videli, da je šel z
njim v hišo — torej mora biti srnjak v hiši.

Orožniki so našli Lazkarja lco je z vso vnemo
gonil zibelko.

Orožniki so začeli brskati, a Lazkar se ni dal.
Zibal je otroka in prav na lahko pel: »Aja tutaja!«

Zahtevali so, naj gre z njim po hiši, on pa:

»Ne morem in ne morem! Otrok je bolan in ga
ne smem pustiti niti trenutek. Revež ima bule (da-
vico) in se lahko prehladi, se lahko prehladi! Kar
paziti moram!«

Orožniki so se prestrašili davice in niso pre¬
gledali zibelke. Vahtmajster je celo naročil, naj
ziblje otroka orožnik »samec«, ki se mu otroci ne
morejo nalesti bolezni.

79

Orožnik je zibal zagručenega otroka in pel:
»Aja tutaja!« Lazkar pa šel z drugima dvema po
hiši. Srnjaka nikjer!

In če je sedaj nekje na Dolu preiskava brez¬
uspešna, pravijo:

»Spet so srnjaka zibali!«

41. Motorno kolo.

Dr. Ogrizek je imel motocikel.

»Ali je dober, ali dobro vozi, ali — « so hiteli
znanci, ker so videli, da ga je večkrat sam nesel.

»Pa kako dober«. Brez njega ne grem nikamor.
Ali sein jaz na njem,- ali pa on na meni!« se je
odrezal.

42. O županu Uršiču:

a) Strah pred otroki.

Župana Uršiča so vprašali, ko je dobil tretjega
otroka:

»Ali se otrok kaj bojite?«

»O, nič, prav nič, saj so majhni!«

b) Dobrotnik.

Župan Uršič je zelo rad pomagal ljudem.

Prijatelji so se čudili.

»Praviš, kako je to mogoče? Enemu pomagam
s tem, da mu povem resnico, drugemu pa tako, da
mu lažem!«

Kajti o kakšni hvali ni slišal rad.

c) Starost.

Župan Uršič bi bil moral že starejšemu dekletu
izročiti domovinski list.

80

»Dajte, napišite, da sem pet let mlajša!«

»In sem napisal.

Čez tri leta prejmem pismo, naj županstvo spo¬
roči, ali je Uršič še župan; pred leti da ji je storil
dobroto, pa bi se mu rada zahvalila.«

Uršič je odgovoril, da je še. Odgovorila je, da
jo prav veseli in se zahvaljuje za dobroto, a zdaj
bi imela še eno prošnjo. Možila bi se rada in ima
snubca, a »saj veste, prestara se mu že zdim. Na¬
pišite, prosim, drugo domovnico, kjer bom še pet
let mlajša.«

»Napisal sem, babi odposlal in napravil več
dobrih del: Ona se je poročila, nje sem se rešil
na občini in mož je bil srečen, ker je dobil tako
mlado ženo. Za drugo pa meni nič mar, naj se
pomenita sama!«

č) Pratež.

Županu Uršiču je med svetovno vojno naročil
poveljnik prateža, naj poskrbi, da bodo naprej
proti Idriji peljali posestniki iz Gorenje vasi, ti
iz Sore da se hočejo vrniti.

»Zakaj se hočejo vrniti, ker vendar gospodarji
iz Gorenje vasi nujno potrebujejo konje za ora¬
nje in razvažanje gnoja.«

Da nimajo krme s seboj in konji ne morejo
lačni naprej.

»O, to se pa lahko odpomore. Tam je kozolec
poln detelje. Vseh sedem oken lahko vzamete. Z
lastnikom bom že uredil.«

Hočeš, nočeš, moraš: vozniki so morali ugrizniti,
bolje rečeno, konji so morali jesti, toda konji so
morali tudi peljati naprej.

Kot oblastni poslanec je Uršič prišel tudi v
Soro. Kmetje so mu to takoj oponesli, on pa: »Jaz

81

sem bil in sem župan v Gorenji vasi, za vas je
moral skrbeti vaš župan!«

d) Domovinski spis.

Županu Uršiču je delal velike preglavice neki
domovinski spis, ker bi bila morala občina veliko
vsoto plačati bolnišnici. Uršič je spis nekaj časa
valjal po predalih, potem pa z njim v peč.

Na prvo pospešnico je odgovoril, da je spis ta
in ta dan — kar je razvidno iz zapiskov — ,šel
iz občinske pisarne/ Nikoli se nisem lagal, in tudi
zdaj ne, potem sem pa vsako pospešnico vrgel v
ogenj in mislil: Bomo videli, kdo se bo naveličal?«

»Pa so se oni. Pozneje sem kot oblastni poslanec
videl, da je bolnišnica stroške odpisala. Saj dru¬
gače v bolnici redko najdeš modrost!«

e) K d o j e m ati?

K županu Uršiču je prišla žena in tožila svojo
hčer, da je nekaj tako in tako in sama ne ve, kako,
da bi se zdaj lahko poročila, a noče nič slišati,
ker — ona sumi, da je tako in tako, a z drugim.

Jaz pa: »Kaj bo punca, saj ste vi še tako cve¬
toči, pa bi ona!«

Babnica me je razumela. Dekle je za dva meseca
izginilo v mesto, čez dva meseca se je peljala še
mati za njo. In vsi smo vedeli, da se pelje v po¬
rodnišnico. Tudi staremu gospodarju smo brenkali
svoje, da je videti še junak, a vendar da dvomimo,
če je še toliko junak. On se je pa smehljal in
dejal:

»E, mož je lahko dolgo gospodar!«

Čez deset dni je prišla žena nazaj in prinesla
zavojček, čez drugih deset je prišla punca. Bila je

82

sicer nekoliko bleda, a drugače vse v redu. Čez
dva meseca se je poročila, otrok pa uživa sloves,
da je njen brat. Nobenemu ni škodilo!«

f) Pismeni odlok.

Župan Uršič v Gorenji vasi je imel v občini
samomorilca, ki je že razpadal. Hoteli so ga po¬
kopati, a ni in ni bilo potrebnega dovoljenja z
glavarstva. Župana so že naganjali, naj vendar kaj
ukrene.

Kar nenadoma je dobil župni urad v Lučnah
od županstva v Gorenji vasi dopis:

»Pokop brzojavno dovoljen, pismeni odlok
sledi!«

»Pismenega odloka,« je pristavil župan Uršič,
»nismo dobili in ne dali nikoli.«

g) Financarji :i n tihotapci.

Pok. Uršiča so financarji prosili, naj jim po¬
kaže, kje so tihotapci. Poveljnik mu je obljubil
kovača.

»Seveda sem jih peljal, a ne da bi jih našli,
temveč, da jih ne bi, kajti meni so skrivaj drugi
obljubili stotak, če jih peljem, da jih ne najdemo.
Da se ne bo treba boriti.«

43. Beli lasje in brki.

»Veš, zakaj so tvoji brki beli in lasje črni?« je
vprašal trgovec Jeglič svaka Stento.

»No?« se je radovedno ozrl Stenta.

»Zato, ker delaš samo z usti. Pri meni je na¬
robe, ker moram delati z glavo.«

83

44. Gadje v nahrbtniku.

Dr. Serko je prišel v Staničevo kočo ter odložil
nahrbtnik. Stopil je v kuhinjo, da bi kaj jedel. Ko
se je vrnil, ni več našel prtljage. Rad bi nekaj
imel pod glavo, a nahrbtnika ni bilo.

»Nič ne de!« je glasno dejal, »nič ne de, jaz ga
itak ne bi mogel rabiti, ker so bili gadje v njem.
Zaprt je tudi, da ne bodo mogli ven, samo majhno
luknjo ima, a upam, da je gadje ne bodo našli!«

In je spet šel ven.

Ko se je vrnil, je našel nahrbtnik na svojem
mestu.

»Vidiš« je dejal, »smola, saj nisem pravega
vzel. Ta je tisti s klobasami, a onega z gadi je
odnesel moj fant!«

Vzel je klobaso in jo odrezal.

45. Če iščeš »trugo« ...

Šel je prošt Elbert, ki je govoril neko polom¬
ljeno slovenščino, po Novem mestu.

»Kam, gospod prošt?« so ga ustavljali znanci.

»Ah, zame zidnosti in zidnosti, guharica mi je
,preč prišla 1  (namesto ,ušla‘), grem iskat ,trugo‘
(namesto ,drugo*).«

46. Dušni pastir:

a) Star župnik.

Škof dr. Jeglič je bil na vizitaciji v Žužemberku.
Ogledal je pisarno in poslušal v cerkvi izpraševa¬
nje in v šoli verouk. Koncem konca je staremu
dekanu Tavčarju svetoval, naj prosi za pokoj.

84

»Prevzvišeni, če je sv. Oče, ki je sedem let
starejši od mene, zmožen voditi sveto Cerkev, bom
tudi jaz zmogel to faro!«

b) Naš jezik.

V Žminju so tri župnike zapored ubili. Škof
Dobrila je sklenil, da bo faro ukinil in nad vasjo
izrekel interdikt, ko se je nenadoma javil mlad
velikan, kaplan Velikonja.

Da bi rad poskusil Žminj. Ljudje da so po¬
trebni Kristusovega nauka in ne morejo biti slabi,
če se prav začne.

Škof Dobrila se je nasmehnil:

»Tri so že ubili: ali hočete biti četrti?«

Da bi poizkusil, je skromno rekel velikan.

»Na lastno odgovornost, samo na lastno odgo¬
vornost!« se je nazadnje vdal Dobrila.

Napovedani dan so Žminjci vsi radovedni, kdo
si upa priti v župnijo, stali pred cerkvijo in za¬
gledali voziček, ki se je tresel na hrapavi cesti.
Zaspano, medlo kljuse ga je vleklo in na njem je
sedel mlad velik hajduk. Imel je revolver na levi
strani v pasu in na desni, handžar pa v sredi.

Ustavil je voz pred cerkvijo ter se zanimal, kaj
čakajo.

»O, tistega trapastega človeka, ki pride k nam
za župnika. Če smo prej komu posvetili, bomo
tudi njemu! Zmerom so dregali in se zaletavali
v nas!«

»Prav! Pa pojdimo v cerkev: pokažite cerkev, da
bomo videli, kaj ga vleče!« je dejal in skočil z voza.

Šli so v cerkev, pregledali so vse in tako prišli
do glavnega oltarja. Takrat pa je »hajduk« po¬
ložil na listno stran revolver in dejal:

85

»Ta je za tistega, ki bi mi nagajal!« Položil je
drugega na desno stran: »Ta je za tistega, ki bi
hotel mene!« Potegnil je handžar in dejal: »Ta
je za nevernike, kakor je bil za Turke v Bosni.
O, marsikoga je preklal do smrti!«

»Slišite, slišite!« so se suvali, »ta pa govori naš
jezik.«

Govoril je namreč istrsko narečje, da ne bo
kdo morda mislil na revolverje!

c) Župnik tudi za nas.

Župnik Velikonja je začel v Žminju in tri ne¬
delje zaporedoma govoril samo otrokom.

Žminjcem to ni bilo všeč.

»Če je naš župnik, je tudi za nas in ne samo za
otroke!«

Odpravila se je deputacija v farovž. Tako in
tako. Če mu dado bero, mora tudi pridigati.

»Prav rad!« je dejal. »Pa si nisem upal, ker ste
prej tri župnike ubili. Ne bom dregal v vas. Le
dajte po svojem: rokoma vhajte po svojem, kajti
kdo se bo bodel z zanikrnimi grešniki!«

Da niso zanikrni grešniki in naj pridiga.

Tako je začel.

Umrl je v Žminju star štiri in devetdeset let.

Kot pohvalo za svoje delo je prejel najvišji
za civiliste možni red. Predlagali so mu, naj za¬
prosi za kanonikat, a je odklonil, češ da bo tam
umrl, kjer je preživel mladost.

č) Dušni pastir.

Ferfoljo so nekaj razjezili: fantje so vasovali,
pijanci pili in punce odpirale okna.

86

Stopil je na prižnico:

»Danes sem sanjal, da sem umrl in prišel pred
sodbo.

»Kaj in kje so tvoje ovce?« je vprašal strogi
Sodnik.

»Jaz pa: »Ta pa je lalika, Gospod; ali si mi dal
ovce? Nobene! Samo koštrune in kozle!« Amen.«

d) Kletvica.

Vikar Ferfolja na Ponikvah je svojim ovčicam
kakšno zelo bridko resnico zelo grobo povedal.

Tako se je nekoč spravil na običajno kletvico:
»Pojdi hudiču v r—!«

Sanjalo se mi je, da sem umrl in prišel pred
nebeška vrata. Vprašal sem svetega Petra, kje so
moji farani. Tam hočem biti tudi jaz! Če sem njih
duše pasel in s križi, ki sem jih imel z njimi, za¬
služil nebesa, hočem biti zdaj v nebesih med njimi.
Toda, pomislite: nikogar ni bilo v nebesih! Sveti
Peter je bil nekoliko nejevoljen, zakaj sitnarim, a
veste, farani so le farani! — Nazadnje je skomignil
z rameni in dejal:

»Pa pojdi pogledat v vice!«

Šel sem v vice. Nikjer nikogar! Ne tam, kjer
se skopuhi vica j o, ki so na smrtni postelji zapustili
revežem, niti tam, kjer stare opravljivke delajo
pokoro za svoje jezike. Nikjer nikogar.

»Pojdi v pekel!« so mi nazadnje dejali.

Predstavljajte si samo, s kakšnim težkim srcem
sem se odpravil na to pot.

»Toda, moram najti svoje dušice, da bom vsaj
vedel, kje so in kaj delajo, da bom povedal še
živim faranom. Res sem umrl, a nekaj mi je le
reklo, da bom lahko povedal. In sem šel.

87

Prišel sem pred tista peklenska vrata, vrata so
zaškripala, zakaj vsaj dva tisoč let jih ni nihče
namazal. Da nimajo časa mazati! Toliko duš sili
v pekel. Povedal sem prvemu kosmatincu, kaj bi
rad. On pa je zmajal z glavo: »Ponikovcanov ni¬
sem videl!«

»Kako ne?« pravim. »Če jih v nebesih ni bilo,
če jih v vicah ni bilo, morajo nujno biti v peklu.«

»Če jih pa ni!« je trdovratno vztrajal vrag ko¬
smati.

»Pa morajo biti!« sem dejal in se nisem dal
odgnati. Sedel sem na štor, na katerem cepijo stare
babe, ki se niso hotele spokoriti niti na smrtni po¬
stelji.

Vem, vrag ni vedel, kako bi me odgnal, kajti
žegnanih rok se ni mogel dotakniti. Nazadnje je
pogruntal, da bi bilo najbolje, če pokliče Luciferja.

In prihrumel je Lucifer. Kadar na Ponikvah
najbolj divja vihar, je samo rahla sapica proti
temu. Držal sem se štora in tiščal se k tlom.

Kaj bi rad, je hotel vedeti. In jaz sem mu po¬
vedal.

»A tako? S Ponikve si. Rad bi vedel, kje so
tvoje dušice! Kar z menoj!«

In sva šla. Šla in šla. Kam mislite, predragi
farani me je peljal?

»Kako pa kolnejo tvoji farani? Ti lcot dušni
pastir boš vedel!«

»In veste, da me je bilo sram. Videl sem ta
prostor in v njem so bile duše. Kakor kolnejo in
želijo!«

»Pustite! Vsaj to željo naj jim izpolnimo!« je
rekel Lucifer. Amen!

88

e) Izkušnjave hudičeve.

Drugič je Ferfolja prišel na prižnico:

Danes sem sanjal, da me je hudič peljal na
kraj, da sem videl cele Ponikve. Pokleknil je pred
mene in rekel: »Vse to, kar vidiš, bo tvoje, če mi
prodaš svoje dušice!«

Jaz pa ne bodi len:

»Dušice že tako vse imaš, saj tebe bolj poslu¬
šajo ko mene. Toda vedi, da me ne boš dobil na
ta lim. Če nimaš boljšega, pa še to imej. Amen!«

f) Lenoba.

Ferfolja je pridigal o lenobi:

Ne mislim te in take lenobe, kakor sta jo vi¬
dela sv. Peter in Kristus na svoji poti čez Ponikve.
Bil je fant, priden in marljiv in kosec, da si ga
bil vesel. Zjutraj ob treh je vstal in vesel kosil,
zajtrkoval šele ob sedmih kos kruha in napil se
mrzle vode. Bila pa je dekle, ki je vstala šele ob
desetih in za zajtrk imela potico.

Sv. Peter je godrnjal. »Kako to?« je vprašal.

»Kako? Fant si je že zaslužil in imel zasluženi
kos kruha, dekle pa je rekla, — saj si slišal, kaj
je rekla — da je njen zajtrk v božjih rokah. In
prav tisti hip sem imel potico: dal sem jo!« —
Ne take lenobe ne mislim, dasi bi bilo mnogo po¬
tice, če bi še sv. Peter in Kristus hodila po Po¬
nikvah. Toda, če ste še za to stran tako leni, kaj
šele na drugi, dušni strani? Poboljšajte se! Amen!

g) Pridiga o sebi.

Jerše je bil izvrsten pridigar. Vpletal je res
mične zglede iz življenja, ki so vlekli. Nekoč

89

je pridigal o Previdnosti božji. O nekem dečku
Tončku, ki ga je Mati božja vodila po čudnih ovin¬
kih v šolo in potem v duhovniški stan. Toda tekom
pridige je — mehka duša, vsa v solzah in ginje¬
nosti zaradi spominov, ki so se mu kopičili — po¬
zabil, kako je dečku ime, pozabil, da je hotel po¬
vedati neko tujo zgodbo.

In tako se je zgodilo, da je mamica, o, dobra
mamica rekla: »Jožek, glej Jožek, — njemu je bilo
Jožek ime — le Mariji se priporoči!« je planil v
solze in si brisal svoj rdeči nos. »In sem se Mariji
priporočil, zakaj ta Jožek sem bil jaz!«

Nekdo, ki je poslušal in bil »hudobnega« srca,
je po pridigi Jeršeta vprašal:

»Ali je smel Tonček, sam še mladoleten, spre¬
meniti svoje ime?«

h) Velikonočna spoved.

Pri Sv. Florijanu je za veliko noč spovedoval
zelo gluhi spovednik N. Odpravili so se na to pot
barvar Boc, trgovec Savelj in Lahajnar. Nekaj za
to, da bi jih kdo ne videl, nekaj pa zato, da poveš
greh, oni te pa ne sliši dobro, pa sta bot. To so
bili grešniki, ki so cerkveno zapoved spolnjevali
natančno in dobesedno, da so šli samo enkrat na
leto k spovedi.

Prvi je bil Savelj. Tako po tihem je zaupal
svoje težave, da je mislil spovednik, da ima pred
seboj Nemca. Vprašal ga je čisto po ljubljansko:

»Bos, Bos?«

Savelj pa iz spovednice:

»Boc, ti si prvi, tebe kliče!«

90

i) Bracl a.

V H.... je bil skrben župnik. Zaman so bile
vse njegove pridige; ljudi se ni prijela beseda. Vse
je ostalo brezbrižno, da je šlo župniku na živce.
Dobil je zato za pridigo nekega kapucina. Dobil
kapucina in povedal, da mora pridigati ganljivo.

Kapucin je šel na prižnico in pridigal in se mu¬
čil, a H... ev ni premaknil. Pač! Opazil je, da se
neka ženica v klopi solzi. Solzi in si briše oči s
predpasnikom.

Po maši jo je še videl v klopi. Radoveden, kaj
je z ženico, je stopil k njej.

»Videl sem med pridigo, da vas nekaj teži. Ali
bi hoteli zaupati, kaj je tisto?«

Ženica se je branila v začetku, nato je po dol¬
gem oklevanju rekla:

»Bojim se, da mi boste zamerili!«

Kapucin je trdil, da je slišal že marsikaj in bo
tudi to prenesel.

»Veste,« je izjecljala ženica. »Kadar sem videla
vas in vašo brado, sem se spomnila svojega kozla,
ki mi je crknil pred dvema dnevoma, pa se nisem
mogla vzdržati solz!«

47. Zagorske:

a) Zagorska  »p o š t e n o s t«.

Moj stric Zuta Velikonja je kot orožniški vaht-
majster v Zagorju v Dalmaciji zasledoval tatove,
ki so ukradli ovce. Tako je prišel do morja in za¬
pazil na bregu dve veliki vreči. Odprl. Tobak. Ti¬
hotapljeni tobak. Nista mnogo pomislila s tovari¬
šem, že sta si nabasala torbi, nabasala in šla.

91

»Vrnita se, gospoda, vrnita,« sta zaslišala vpitje
za seboj. »Ker sta tako poštena, vzemita si še!«

»Še danes ne vem, ali se je norčeval ali mislil
za res. Če mislim na Zagorce, je mislil za res, če
je mislil na orožnike, pa — veste, še zmerom mi
gre po glavi, da je mislil na orožnike.«

b) Tihotapljenje prašiča.

Zuta Velikonja je kupil za svojo orožniško po¬
stajo prašiča. Ker je bila dohodarina za Šibenik
3 gld. je bilo treba prašiča tihotapiti čez mestno
mejo. Vso stvar je prevzel mesar, ki je najel dva
znana pijanca, naj spravita prašiča čez mejo in
obljubil pijače in jela, če se jima posreči. Eden
je celo znal govoriti iz trebuha.

Naložila sta mrtvo žival zvečer na voz in hajdi
z njo proti mestni meji. Nekaj sto metrov pred
postajo, sta oblekla prašiča v razcapano obleko,
potisnila mu čepico na glavo in se začela dreti:

»Še en liter boljšega, še en liter boljšega!  — Ba¬
raba, vsaj stopaj z nama, če te vlečeva. — Še en
liter boljšega, bolj ko fige sladkega.. .« sta pela.

Včasi pa je eden pel tudi za tretjega iz trebuha.
In sta se drla na svojega prijatelja, ki sta ga
držala pod roko in vlekla omahovaje kot dva prav
huda pijanca po cesti. Financarji so slišali hrup in
se jim smejali na pragu.

Ko sta izginila za ovinkom, ju je čakal voz,
naložila sta spet svojega »pijanega tovariša«.

In stavo dobila.

c) Aretacija.

Za orožniško postajo je Zuta Velikonja kupil
prašiča; treba ga je bilo spraviti brez dohodarine

92

v Šibenik. Najeli so voz, prašiča zaklali, vklenili
kmeta lastnika, mu obesili okrog vratu mrtvo žival
in ha jeli! Sedli so na voz, posadili kmeta s pra¬
šičem med dva žandarja in je šlo mimo financarjev.

»Ali ste ujeli kalina?« so vpili financarji, ko so
zagledali nenavadni voz.

»Ga že imamo!« so odgovarjali orožniki.

č) Tihotapljenje tobaka.

Moj stric Zuta Velikonja je bil orožnik v Dal¬
maciji. Nekoč je z njim stavil kontrobantar Jožo,
da bo spravil v Šibenik 20 kg tobaka. (Za razu¬
mevanje moram povedati, da avstrijski orožniki
niso smeli opravljati poslov finance, da ni njih
ugled padel pri ljudeh.) Stava je stava in kontro¬
bantar je vzel dvajset jagnjet in dvajset velikih
na meh odrtih ovčjih kož. Oblekel je jagnjeta v
kože in vmes nabasal po kilogram tobaka, najel
majhnega dečka, ki je pognal čredo mimo finan¬
carjev. Daleč za njim je šel Jožo. Ko je bil že prav
daleč, je slekel janjcem kožo in pobral tobak.

»Pa je stavo dobil!«

d) Saecula saeculorum...

Poročila se je v Šibeniku Mara Sekula z Jovonv
Mikula.

Prišla je od maše in povešala glavo.

»Kaj ti je Mara?«

Mara pa v jok.

»No,« za božjo voljo, kaj ti je?« jo je vprašal
mladi mož.

»Oh,« je zjecljala vsa v solzah in ihtenju, »za
nas zmerom molijo v cerkvi, za vas pa nikoli. Tudi

93

doma so zmerom molili, zdaj pa je to tudi zame
prenehalo, ker nisem več Sekula, temveč Mikala.
»Per omnia Sekula Sekulorum, ad omnia Sekula
itd. Nikoli pa ne slišim Mikula. Ali bomo res vsi
pogubljeni?«

Mož jo je hotel tolažiti, pa ni šlo, nazadnje jo
je ubral k organistu in povedal svojo težavo.

»Nič lažjega,« mu je odvrnil organist, »dve ovci
boš dal, pa bomo že v nedeljo popravili.«

V nedeljo je organist odpel:

»Et semper Mikula Mikulorum!«

Župnik je postal pozoren in zapel:

»Perche cantasti Mikula!« (Zakaj si zapel »Mi¬
kula«?)

»Per due peccore!« (Za dve ovci.)

»Anche per me una peccora!«

»Et una Mikula Mikulorum!«

Ves vesel je Mikula počakal.

»Že,« je dejal organist, »toda tudi župnik za¬
hteva: štiri boš moral dati!«

In Mikula je dal štiri ovce zato, ker so zanj
javno molili, toda župnik je dobil samo eno.

48. Iz koša industi*ijalca Rojine:

a) Izložbeno  O' k n o.

Industrijalec Rojina je kot osemnajstletni mizar¬
ski pomočnik šel v London.

»Saj ne znaš jezika!«

»Se ga bom pa naučil!«

In fant se je naučil jezika.

Na cesti Regentstreet sta s starejšim pomočni¬
kom vstavljala portal. Govorila sta seveda med se-

94

boj londonsko narečje. Mimo sta prišla dva go¬
spoda, ustavila se in zmajala z glavo:

(Takrat je tvrdka Kodak oglašala po vseh vo¬
galih, da so že zbijali iz tega šale.)

»Bog ve, zakaj bo to?« sta rekla slovensko.

Rojina se pa je nasmejal, tudi slovensko:

»Za izložbeno okno tvrdke Kodak!«

Moža sta se tako prestrašila, ker ju je razumel,
da nista rekla niti besede več in naglo odšla.
Morda sta se pa sramovala, morda sta bila zastop¬
nika tvrdke Kodak?

b) Pretep.

»V Londonu smo se pomočniki pretepali!« pravi
Rojina. »Prišel je stražnik in nas vse aretiral.«

»Bom jaz uredil!« je dejal veliki Jim. Stopil je
k stražniku in mu stisnil v roko pet šilingov. Straž¬
nik je na to koj ugotovil, da je pomotoma aretiral
fante in jim ukazal, naj gredo po svoji poti.

Pomočniki so odšli. Jima je pa pet šilingov bolelo.

»Pojdiva nazaj!« mi je dejal.

In sva stopila k stražniku. Jim je prosil, naj
nama pokaže, kaj mu je dal, ker ti falotje nočejo
plačati. Stražnik ves rdeč od zadrege in sramu je
bil tako zmeden, da je v naglici bleknil:

»Pet šilingov!«

Jim pa je trdil, da je dal deset in naj mu da
pet nazaj.

Stražnik se je razjezil ter nazadnje petak vrgel
pred noge:

»Nate, če ne, bi moral še kaj doplačati, da sem
vas izpustil!«

To je Jimu tako šlo k srcu, da sta postala s
stražnikom največja prijatelja in mu je vsako ne-

95

deljo plačeval za pivo. Pretepati pa so se smeli v
stražnikovem okolišu po mili volji.

c) Zabava.

Ker Rojini v Londonu kot rekrutu na avstrij¬
skem poslaništvu niso dali za vožnjo domov, je to
poskušal v Antverpnu.

Uradnik je zmajal z glavo, ker so voznino pač
dajali avstrijskim Nemcem, ne pa Slovencem.

»Veste kaj: če ne dobim, pa ne grem naprej!«
je bil hud.

Takrat pa uradnik:

»Ali veste, na kakšnih tleh stojite?«

»Na belgijskih!« se je zasmejal Rojina.

»Ne!« so rekli, »tu ste na avstrijskih! Vas tudi
aretiramo lahko.«

»No, če sem pa na domačih, vas pa vse prete¬
pem!« sem se ujezil. Toda nisem čakal. Naglo sem
jo odkuril, da ni bilo treba čakati te »zabave«.

č) Ovira.

Rojina je vabil znanca bogatega trgovca, naj gre
z njim v London.

»Oh, kje, ko pa nimam časa!«

Nikoli ni imel časa, kvečjemu za lov.

»Pa odloži za nekaj ur!«

»Ne morem! — Oh, blagor tebi: čim manj kdo
ima, tem dalj lahko gre!« je majal z glavo.

»Razumem. Če pa koga tišči bogastvo doma!« sem
mu vrnil.

d) Trgovski potnik.

Rojina je potoval v London. Takrat je tam do¬
polnjeval študije V. K. Naročili in izročili so mu

96

doma: bodoči tast in njegova nevesta vse pozdrave
— tudi otipljive — zato je prišedši v London takoj
telefoniral, ali je profesor doma.

Čez deset minut je bil Rojina že na njegovem
stanovanju.

»Doma je,« je rekla gospodinja, ko jo je vpra¬
šal v londonskem narečju. »Pričakuje nekega ro¬
jaka, ne morete naprej!«

»Saj sem jaz tisti. Nekaj imam zanj!«

»Ah, pojdite, pojdite! Saj se vidi, da ste neki
zastopnik iz Londona!« se je zasmejala in poka¬
zala na njegovo debelo aktovko.

e) Če leta ne teko...

Ko mu je znanec razkladal največje znamenito¬
sti, je dejal Rojina.

»Zdaj bom pa jaz vodil!«

»Kako? Da se izgubite!«

»Le nič se ne bojte! Bolje poznam London ko
vi!«

»Nemogoče!«

»Seveda mogoče, ker sem se prepeljal čez kanal
že 24 krat!«

Zdaj je bilo na znancu, da se je čudil. »Veste,
tista okna v muzeju sem delal jaz!« je dejal Ro¬
jina. »In sem bil prej v njem ko tisti predpotopni
človek, ki ste ga kazali!«

Pa sta šla. Zavila sta v neko srednjevrstno go¬
stilno.

Gostilničar je bil vedno isti, toda že starček.

Če me pozna, sem dejal.

Da me ne, je odvrnil.

»Bil sem pred tolikim in tolikim časom tu!«

»Oh, kje?« je zmajal z glavo.

97

4

»Jaz sem tisti, ki vam je polomil mizo in napra¬
vil novo. Boljšo!«

»O, to ste pa ,lepi Tone;‘ je stisnil starček
desnico. »Ali ste se že poročili?«

»Sem se!« mi je postalo vroče, kajti vsega res
ne morem vedeti, kaj smo uganjali!

»No, saj sem dejal, da se boste. Ampak, da ste
se — tako še mlad — že poročali!«

»Pa sem bil takrat že nad petdeset!«

49. Iz Trnovskega gozda:

a) Hudič v Trnovskem gozdu.

Pri nas vidiš čuda stvarstva božjega:

Jame, vrtače in kadunje, ograde, klance, z bo¬
rovci obrastle rebri, glog in brinje, v Trnovskem
gozdu pa še opade, brezne in ledenice. Sicer ne smeš
v Trnovskem gozdu ljudem reči, da so Kraševci, a
svet je le kraški in ga ni mogel hudič vsega očistiti.
—• Da, hudič je Ičistil Trnovski gozd kamenja, da bi
pasel coprnice. Je že smola, da je imela ena pobož¬
no hčer, ki je materi skrivaj všila svetinjico; ko je
priparkljal do nje, se mu je vse sfižilo in zverižilo.
— Vidite, nam v Trnovskem gozdu je takrat po¬
božnost škodila. Zato pa je petelinje petje — či-
tajte Grušenko v Mladiki! — škodilo pravemu
MIHI ko se je vragu odtrgala od presenečenja
oprtniea in je vsul kamenje na suho namesto v
morje.

b) Rezijana.

K nam sta hodila dva starca Rezijana lonce ve¬
zat in dežnike krpat. Jurij in Janez. Narobe! Janez

98

in Jurij, kajti Janez se je kazal gospodarja in je
bil Jurij nekoliko usekan.

Prišla sta k hiši in Jurij je postavil krošnjo na
palico, Janez pa v hišo:

»Lonce vezati, marele flikati!«

Najprej jim je stara mati rekla, da ni nič; ona
dva nista nič silila, temveč samo prosila, če bi
smela skuhati polente. Tega jima ni nikoli odrekla.
Treba je bilo samo izbrati lonec za mleko in kotel.
Izkazalo se je koj — saj sta sama hitro povedala —
da ima kotel luknjo in da lonec ne drži. Tako sta
prebrnila vso posodo, in kar ni bilo dobro, dejala
na stran. Nič rekla, samo na stran!

Potem sta skuhala polento, zabelila, polila z
mlekom, ki jima ga je dala, kot bi bila naročila,
pokrižala se in snedla.

Potem sta se delala, da hočeta naprej.

»No, da, posodo bosta pa vendar spravila!« se
je zadrla nad njima in pokazala na kup, ki sta ga
odbrala.

»Čemu, saj je zanič. Treba bi bilo vse poflikati
in povezati, pa vidiva, da vam ni potreba! Imate
boljšega dovolj!«

»Pa dajta, Rezijana sitna!«

In sta ostala najmanj dva dni.

c) Cepljenje drv.

Vprašali so Koloverčevega sina, kje je oče.

Fant se je nekoliko obotavljal.

»No, vendar, kje pa je?«

»Ga ni!« je bil odgovor.

»Saj vidimo, toda kje je?«

»Ga ni«.

»Če ni umrl, potem je nekje!«

99


»Umrl pa ni!«

»Če ni umrl«.

»Saj pravim, da ni!« se je razjezil fant.

»Potem je nekje?«

»E, v Trgu cepi drva!«

Tako so izvedeli, da je zaprt.

č) Kru h.

Pasel je Kristlov Tonač ovce v gmajni. Za njim
je nesla mati hlebec koruznega kruha.

»Na, Tonko, na, turščičnega kruha!« je vpila iz
hriba v hrib za njim.

»Nisem lačen turščičnega, sem belega!« se je
jokaje zadrl Tonko.

Šla je mati nazaj in vsa v skrbi za svojega
sinčka prinesla belega:

Na, Tonko na, revček mali, belega!«

»Kam pa naj tega dam?« je še bolj obupano
odgovoril Tonko. »Tega v torbi?«

d) Zidni omet.

Ko je »Tonko še majhen bil«, je mrvil zidni
omet in ga nosil v usta. Videl ga je stari Sečar.

»Kaj se boš, Tonko, mučil!« je sočutno dejal.
»Kaj se boš mučil? Na večji kos!«

In mu je odbil od zidu vsaj polmetrsko plast
ometa.

Ko se je vračal pod večer, je Tonka spet našel,
da mrvi omet.

»Oh, ti revček mali,« mu je dejal, »ali ti niso nič
dali jesti, da si že pospravil moj kos! Na, ti pa dam
nekaj več!«

In mu je spet odbil velik kos zidu.

100

»Toda,« mu je dejal, »moraš hraniti, kajti za
celo leto ni cela vas dovolj velika! jo boš snedel,
če bo šlo tako naprej!«

Tonko je gledal, gledal, gledal in si ni nič upal.
Ko je Sečar šel že iz vasi, je začel Tonko zmerjati.

»Žegukar, žegukar!« (To je psovka Slokarcev na
Gorjane). Zmerom močneje, čim dalje je bil Sečar.

Slišal ga je Sečar in dejal:

»Hvala Bogu, fant pridobiva na moči!«

e) V o 1 k v Dragi.

Pasel je Tonko Kristlov ovce in jokal, jokal
in se drl, ker je potem gotovo od nekod prišla
mati:

»Oh, Tonko, revček mali!«

Tisti dan pa je slišal njegov jok Stibiljev Zuta.

»Tiho, Tonko, tiho, v Dragi je volk!«

Tonko je zlezel vase, a si opomogel. Pustil je
ovce in pot pod noge. In v Drago. Volka nikjer.
Toliko si je Tonko prizadeval, da bi kaj našel, a
volka nikjer.

Nazadnje k Zuti in pred Zuto v jok.

»Zakaj jokaš, Tonko?« se je usmilil Zuta.

»Kaj ne bi jokal? Rekel si, da je v Dragi volk,
pa ga ni!«

»Toda ovce so v mojem zelju!« je zarohnel Zuta.

f) Cigaretni papir.

Tonač je bil občinski odbornik in zelo udarjen
na to čast.

Nekoč je v družbi dal denar svojemu pobu:

»Na, kupi mi časopis!«

Mnogo je dal na to, da bi vsi okoli njega ve¬
deli, kako se zanima za vse.

101

Sinko nadebudni:

»Ali ste včerajšnjega že vsega pokadili?«

Kaj sta imela zvečer doma s sinom, pa nismo
radovedni.

g) Kar smo želeli.

Sedel je Kristlov Tonač Predmejo, pil vino in
namakal kruli. Takrat je bil Predmejo gozdni
oskrbnik Konig, ki ga ljudje niso marali, ker je
na vsakega vpil in je bilo priti k njemu v pisarno
muka. Še bolj pa je vpil na ljudi v gozdu. Gorje
babi, ki jo je zalotil, da bere jagode brez dovo¬
ljenja. Vse ji je izrekel, samo lepe besede ne. V
resnici pa je bil dobričina in nihče ni odšel brez¬
uspešno, samo prenašati je moral njegovo vpitje.

Sedel je Tonač v gozdarskem hospicu pri mizi,
ko je prišel iz pisarne Konig.

»Ali že veste, Tonač?« je dejal prijazno. »Proč
moram!«

Tonač ni še rekel nobene besede, ker je imel
usta polna.

»Da, proč moram!« je ponovil.

Takrat pa je Tonač porinil kozarec oskrbniku:

»Naj pijejo na naše veselje! Saj to je, kar smo
želeli!«

h) Šolo in bunke.

Župni upravitelj Stepančič in kovač Kristlov
Tonač sta se našla v gostilni pri Slokarjih, Beseda
je nanesla, da sta, bolje rečeno, da je Tonač začel
zabavljati:

»Lahko vam, gospod — nune« — (župnik bi ne
bil Tonač rekel nikoli, pri nas Gorjanih pa je
župnik itak nune) »lahko vam!«

102

»Kako lahko?« se je branil, »Tebi, tebi: plinkati
plonkati « je oponašal kovača, »pa je groš!«

»Blinkati blenkati, požebrati !« je oponašal ko¬
vač njegove prošnje očenaše, »Pa je šestica!«

»Pa moje šole?« je otepal Stepančič.

»Pa moje bunke?« se je zarežal Tonač. »In ko¬
vaški pomočniki imajo trde pesti.«

i) Ali boste peljali tudi koš?

Trgovec Bregar je vozil v mesto maslo in teleta.
Cesta v Čavnu je bila prašna in sonce je pripekalo.
Zagledal je znanega Tribušarja Luko, ki je težko
cijazil poln koš suhih hrušk na trg. Povabil ga je,
naj prisede, nekaj iz usmiljenja, nekaj pa, da bi
imel družbo. Toda spredaj ni šlo, mož je sedel v
voz med teleta.

»In sva šla,« je pravil Bregar. »Ker sem prav
takrat srečaval vozove, ki so šli na Goro po čoke,
sem se ozrl šele pod Skukom, ko so konji pili na
koritu. Ozrl sem se in skoraj padel z voza od
presenečenja: Luka je čepel zadaj in na hrbtu je
imel oprtan koš.

»Ali ni prostora«, sem vprašal, »da držite koš?«

Luki pa se je razlezel obraz:

»Slišite, stric, ali ste res tako prijazni, da boste
peljali tudi koš?«

j) D o b r a voda.

Čevljar Jurij je bil vseh muh poln. Zelo rad je
jedel koruzno »pogačo«, posebno, če jo je spekla
»teta Mica«.

Teta Mica je bila soseda in je bila ponosna na
svoj sloves. Vmesila je koruzo, ne na vodi, dasi

103

ji je Jurij dal samo moko in sol, temveč na mleku,
na domačem mleku.

Jurij je to vedel, a je babnico vlekel:

»Teta Mica, specite mi pogačo, ker imate tako
dobro vodo!«

k) T r p 1 j e n j e.

Stari Brus, ki je mojim otrokom nosil po Go-
lakih nahrbtnike in ga imajo radi kot strica, jim je
pripovedoval:

»Hudirja« — je imel navado reči, zato smo mu
rekli »Brusov hudir« — »hudirja, čistila sva pre¬
seko« — to je meja med dvema gozdnima od¬
delkoma — »čistila sva z rajnkim Gidljevim To¬
netom. Nihče naju ni nadzoroval, nihče vprašal,
ali kaj delava ali ne. Rajnki Bevk — vaš praded,
otroci — mi je dejal: »Denarja je štiri sto kron.
Porabimo!« Hojo nam je štel v dnino. In sva delala.
Kolikor sva pač sama mislila, da je prav, da nama
kri ne zastane.

Nenadoma ti pride Tone s temi besedami:

»Veš, premalo trpiva, gotovo nama bodo malo
plačali! Jaz pojdem drugam«. Pregovarjal sem ga,
a trma je trma in ga res v ponedeljek ni bilo. Šel
je drva nosit iz jam lesnemu trgovcu Hmeljaku.
No, trpel je dovolj. Zjutraj je moral biti že ob
petih tam-le« — je pokazal daleč na Golake — »in
delal je do vidova. Zaslužil je osemdeset krajcar¬
jev, a trpel je! Staremu Bevku sem povedal, zakaj
ga ni.

Smejal se je dedec — oprostite — da so mu
solze kapale.«

»Sica«, je dejal, »pa dobi še enega, da ne boš
lenaril sam!« Dedec me je poznal. »Vidiš, denar je,
a plačali bomo na koncu.«

104

jaz sem zaupal vanj, dobil sem še enega. Ko so
me vprašali, kaj delam, sem rekel: »Nič!«

»In Likarski Drejc?«

»Meni pomaga!«

Nazadnje sva končala in je prišel Bevk, pogle¬
dal delo, pohvalil — kajti kar sva naredila, sva
dobro naredila —- in potem smo delili štiri sto kron.
Po dve kroni štirideset mi je prišlo na dan. In
trpel nisem. Gidi jev Tone pa je sicer služil manj,
a trpel je, trpel pa več!«

In stric Brus se je zasmejal in kazal svoje
škrbine.

1) Kdo bo zadnjega pokopal?

Stric Matic Sedej je prižgal vivček in zagrabil
za lase paglavca. Yčasi sem bil to jaz.

»Zdaj pa povej, kdo bo zadnjega pokapal?«

Vedeli smo, da ne smemo tega vedeti, zato smo
ugibali.

Stric Matic se je zasmejal:

»Kdo? Nihče, ker ne bo nikomur smrdel!«

Pa te je spustil.

Toda zgodilo se je, da je nekdo to zinil, ker se
je hotel maščevati in mu ni privoščil šale.

»Ti ga že ne boš!« ga je zlasal, »ti ga že ne boš,
ti se ognja varuj, da se ti ne bo prej slama užgala
v glavi!«

m) Kraški pršut.

Pravijo, da ga je Kraševec ukradel sv. Petru.
No, ne bi ostali pošteni, da imate priliko! Jaz sem
se v svoji »poštenosti« ujel v skobec, nastavljen
lisici, ki je hodila nad našo slanino. Tudi vem, kako
se je vse to s Petrovo pršutjo zgodilo: Kraševec

105

se je čudil, da tak svet popotnik nosi s seboj gosli.
Navajen je bil, da jih je nosil samo kak cigan,
ki se je izgubil v to kamenje. In jih je najprej
potežkal. Kajti tu se vsaka stvar potežka, ker
moraš breme nositi čez kamenje in moraš prej ve¬
deti, ali boš lahko ohranil ravnotežje. Potežkal je;
ko je videl, da ni lahko kot gosli, je poduhal. No,
mislim, da bi moral biti angelček, če bi na to ne
odrezal. Pravijo, da zato ni tam pitne vode. Da so
ljudje žejni po pršuti! Figa zadola! Ne vem, kdo
jo je tako potuhtal! Kraševec nikoli ne pije vode
na pršut. Sam Bog je vedel, da žlahtna jed hoče
žlahtne pijače. Dal je k tej žlahtni jedi žlahtnega
terana. Če ste bili kdaj tam in po vinu pijani,
potem niste pili terana.

Naj povem še svojo željo: Tja bi rad šel, jedel
pršut in pil teran na ognjišču.

Kdor tega še ni storil, ne ve, kaj je tam. Kar
je drugod polh in ogenj v gozdu, vam je tam
ognjišče, pršut in teran.

V Trnovskem gozdu pa imaš polhe in ognjišče
in pršut in teran. Samo teran morajo pripeljati s
pravega kraja. Tistega pravega onkraj »dežele«.

n) Pršut.

Stara Polančevka je kuhala v ješprenju pršut.
Prišel je mimo berač Svetlič. V kuhinji nikogar,
ker je bila Polančevka nekam šla, v bližini nikogar
in priložnost naredi tatu Svetlič naglo k ognjišču
in naglo pršut v malho. Toda nesreča: prav takrat
je vstopila Polančevka in videla. Baba se je začela
dreti, Svetlič čez polje, a baba za njim. Svetlič se
je napravil razžaljenega, se obrnil in vrgel pršut
na njivo:

106

»Na, baba, kaj pa daš, če oponašaš!« se je po¬
tuhnil.

»Kdo ti je kaj dal?« je vreščala ogorčeno.

»Ali je skočil v malho sam?« se je izmazal.

o) Če zamenjaš posteljo...

Bevkov Stanko je prišel domov in šel spat v
kamrico, kjer je prej sipala dekla. Ni imela več
časa, da bi to sporočila sosedu. Ponoči je prišel va¬
sovat k dekli fant.

Potrkal na okno, potrkal, Stanko se je od dolge
poti počasi budil in v spanju vprašal, kdo je. Oni
je slišal fantovski glas in prisluhnil. Spet potrkal,
spet je Stanko že buden, vprašal, kdo je.

Fantu se je fantovski glas zdel sumljiv:

»Pa ga imej, če ti je bolj pri srcu, a meni ni
treba obljubljati ne pekla ne nebes!«

In je šel.

Dekla je imela velike težave, da ga je prepri¬
čala, kako je bilo. Poravnalo se to je, kajti zdaj
ga kot moža večkrat nabije:

»Zato, ker takrat nisi hotel verjeti!«

p) Potica.

Stari Brus je prišel vasovat k Bevku. Videl je
običajno klop ob steni lepo pregrnjeno. Bil je ve¬
liki teden in priprave za praznike v največjem
teku. Med sedenjem pa je zgubal prtič in tako
prišel na golo. Na stvar, ki je bila spodaj. Živahno
so govorili in ni pazil. Čez čas je vstal, gospodinja
pa za njim:

»France, kam neseš našo potico?«

107

»Hudir, saj nimam nič!« se je branil in kazal
roke.

Gospodinja pa kazala njegove hlače. Na zad¬
njici se mu je držalo testo.

»Ker nisi mogel drugače priti do potic!« so ga
dražili sosedje, »si pa začel s testom in od zadaj!«

r) Stomažani in voz.

Kadar so Stomažani šli na Goro po drva, so
nenamazana kolesa počasi škripala:

»Letos nismo še nič klali, letos nismo še nič
klali.«

Ko so pa motovilila po strmi cesti domov, pa
naglo:

»K let’ pa dve, k let’ pa dve!«

s) Zajec.

Imeli so pri družini G. lepega zajca. Hoteli so
ga speči, ko je izginil. Ali ga je kdo ukradel, ali
se je kam zatekel, ali ga je pes pograbil! Vseeno.
Zajca ni bilo. Preiskali so vrt, preiskali gozdiček
za hišo, preiskali njive: zajca ni bilo.

Srečal je stari Koloverc otroke, ki so šli po
grmičevju:

»Kaj iščete, otroci?« je sočutno dejal, ker je —
nekoliko gluh — slišal, da jih je baje zadela ne¬
sreča. Samo to ni vedel točno, kakšna.

»Pečenko, pečenko!« so odvrnili otroci in iskali
naprej.

š) Vragovi.

Župni upravitelj Mežnarič je nekoč moral pre¬
nočiti v šoli izven fare. Vstal je zgodaj, da bi
molil brevir.

108

Nadučitelj Čibej mu je voščil dobro jutro in ga
vprašal, kako je spal.

Meznarič: »Dobro, vse je bilo dobro, samo zju¬
traj nisem mogel več zatisniti očesa. Kdo bi ga pa
tudi zatisnil ob tako strašnem pogledu? Kamor sem
se ozrl, sami hudiči iz sten. Pravim: sami hudiči —
(spal je namreč v tako zvani lovski sobi, kjer so
bile razne trofeje, predvsem srnjakovo rogovje) —
kar streslo me je, da sem začel moliti. Gledal sem,
če je kje kakšen križ ali druga sveta podoba, pa
nič. »Zato«, sem si mislil, »ima hudič v sobi takšno
oblast. Dokler se nisem lotil brevirja, me je kar
treslo!«

Ko je drugič prišel, je bil v sobi tudi križ.

t) Železo v Noetovih časih.

Gospod Stepančič je bil župni upravitelj na O.
Bil je »Eko« ker je pred vsakim stavkom uporab¬
ljal to besedo. O njem krožijo razne zgodbice, med
njimi ena, kako je presenetil dr. Frančiška Lam-
peta.

Nadučitelj Čibej in dr. Lampe sta ga šla obis¬
kat. Čibej je Lampeta opozoril nanj ter se skril
za farovžem, izpred katerega se je slišalo, kako
nekdo cepi drva.

Lampe je drvarja spoznal, a ga je hotel preiz¬
kusiti:

»Ali je župnik doma?«

»Bom pogledal!« je bil odgovor in mož je stopil
v farovž. Čez hip je stal na pragu, oblečen v talar
in s kolarjem.

»Eko, doma je, kar naprej!«

Ko je prišel še Čibej, je oba pogostil in na koncu
obljubil, da pokaže obroč, kamor je Noe privezal

109

barko, kakor je zahteval dr. Lampe, ki se je pri¬
pravljal, da mu povrne župnika. — Šli so k narav¬
nemu oknu. Luknja v skali meri 6X8 m.

»Eko, tu!« je dejal Stepančič.

»In boste morda trdili, da je Noe privezal bar¬
ko na kamen! Ali niste obljubili obroča? Kje je
železni obroč?« je dejal dr. Lampe.

»Eko, slab dohtar Sv. pisma ste, če ne veste,
da takrat še ni bilo železa!«

u) Lenuh.

Janez Vidic (Dolski Zuta smo rekli otroci) je bil
lenuh že v pregovoru. Pravili so, da je ob slabem
vremenu stopil na prag, pomolil prst v dež in vlago
in dejal:

»Danes res ne morem nikamor, ker je slabo
vreme!« In je šel nazaj v hišo. Če je sijalo sonce,
je stopil v senco pred hišo in dejal-.

»Danes pa res ne grem nikamor, ker tako pri¬
peka!«

v) L e n u h in delo.

Kot osemletnega dečka so me poslali z njim na
senožet Stanišče pod Golakom, da bi sušila seno.
Danes vem, da bi bil jaz moral nadzirati, ali bo
on kaj delal. Zuta pa je legel v senco pod visoko
smreko in zelo leno zinil, ko je mislil, da je po¬
treba, sicer je molčal:

»Daj, Narte, obrni tale ograbek tam!« Čez čas:
»Zdaj pa tega!«

Tako sem lepo pokorno obračal seno, da so prišli
opoldne ponj. Seno je bilo suho, Zuta je storil
svojo dolžnost, obračal sem pa jaz.

110

z) »Da se bo poznalo!«...

Enorazrednico v našem naselju so ustanovili
1. 1884. Imela je samo učitelja Čibeja. Nekateri
učenci so bili že stari. Tako je sedel v šoli tudi
Dolski Zuta (Janez Vidic). Korenjak in velikan po
telesu, a sicer — no da, Newtonu bi bil sijajno
pomagal — prenašati.

Nadzoroval jih je nadzornik Vodopivec.

»Kaj dela tu oni veliki mož v zadnji klopi?«
je vprašal po nemško.

»Učenec je,« je odgovoril Čibej. Poklical je Ja¬
neza k tabli, naj napiše nekaj besed (s črkami, ki
so se jih že naučili). Janez je drsal po tabli, da so
leteli drobci krede po sobi.

»Ne tako močno!« je dejal nadzornik.

»Se bo pa bolj poznalo!«

In se je res poznalo še dve leti in dlje.

ž) Ugoden čas.

Ko je stari Koroninec umiral — bil je vzoren
tat, dovršen skrivač in povsod iskan tihotapec —
je vršalo okoli hiše. Vzdignil se je:

»Kakšno vreme je danes?«

»Burja, oče, burja in mede!«

»Oh, je dejal, »kako bi se zdaj lahko kaj za¬
služilo, a človek ne more!«

Omahnil je in ga ni bilo več.

a) Beračeva molitev.

Lazkar je bil v Slavoniji z drugimi drvarji.
Lačen je hodil po okolici Pakraca, kamor so hodili
kupovat, zato je stopil v kmečko hišo, stegnil roko

in začel: »Dreimal acht ist vierundzwanzig, dreimal
acht ist vierundzwanzig!« (Trikrat osem je štiri
in dvajset).

Kmetica se je nekoliko obotavljala, ko se je
oglasil kmet:

»Majko, daj mu komad kruva, jer tako lepo
Boga moli!«

b)  Štetje.

Učitelj L. je bil pri nas prehranjevalni komisar
med vojno 1914—18. Prišla je k njemu ženica in
vprašal jo je, koliko jih je pri hiši. Ženica je pra¬
vilno odgovorila osem, potem štela:

»Jaz in moj sva eno, Jože dve, Lojze tri« — in
štela do sedem. »Ne, ni prav, izpustila sem.«

Pa je štela iznova. A ni spravila več ko sedem.

c)  Š e p c a.

Krojač Čot je šepal na eno nogo, njegova žena
na obe; ljudje so pripovedovali, da je bilo videti
na cesti, ko sta šla od poroke, kako bo v zakonu,
kajti Čot je šepal:

»Se kesam, se kesam!«

Ona pa se je gugala na desno in levo:

»Kar je, je, kar je, je!«

č)  Če se jajca medijo.

Bevkovi otroci so iskali pri Brusu jajca.

»Jih nimamo nič!« je rekla Brusova Johana.

»Oh, mama, nič ne laži, saj jih je polna košara!«
se je oglasil fantek.

»Že, že, toda tista se medijo kakor tepke!« je
dejala Johana.

112

d) Soljenje.

Sedel je berač Svetlič na ognjišču pri Polancu.
Na ognjišču ješprenj. Prišla je mimo ješprenja
domača hči in vrgla vanj pest soli in šla. Prišla
je gospodinja Polančevka in vrgla vanj pest soli
in šla. Ni preteklo tri minute, ko je prišla dekla,
zajela pest soli in bumf v ješprenj in šla. Prišla je
snaha Franca, segla po solnici in vrgla v ješprenj
pest soli.

»Vraga«, si je dejal Svetlič, »tu imajo pa neko
pobožnost in neke odpustke!« zajel je dve pesti
soli in vrgel v ješprenj. »No, zdaj mislim, bo pa
dovolj!«

Tudi on je šel in ni čakal kosila.

e) Če  uporabljaš namesto »početi« _

Prišla je Brusova Franca na vas in se delala
pismeno.

»Kaj delaš, Franca?« so jo vprašali.

»Oh nič, dolgčas mi je: ne vem, kaj bi spočela!«

»Kaj? Če nimaš drugega dela, pa dvojčke, dvoj¬
čke!«

f) Jun č e k.

Moja stara mati Barbara se je kot mlada vdova
drugič poročila. Brat njenega drugega moža je bil
posestnik na Otavah pri Št. Vidu nad Cerknico,
torej nad osem ur daleč od Dola. Nekoč je obiskal
brata in pri tem obisku kupil kozo. Ostal je dolžan
dva krajcarja. Barbara mu je trdila, da ni treba na
to misliti, naj bo pa koza toliko ceneje, a on je
vztrajal, da sta se pošteno zmenila. In kar je po¬
šteno zmenjeno, mora biti tudi pošteno plačano.

113

Tako sta se tudi poslovila, pri čemer je morda
Barbara mislila, da jo njegov obisk — pogostitev
in morda tudi postelja — več stane ko dva kraj¬
carja.

tn ni verjela svojim očem, ko je »stric z Otave«
primahal drugo nedeljo ves truden in zbit z Otav
na Dol in že od daleč molil dva krajcarja.

»Kajti, kar je pošteno, je pošteno, in kar je
zmenjeno, je zmenjeno.«

Po dokazu te skrajne poštenosti in po pogostitvi
je Barbara, kmečka gospodinja, pokazala še hlev
in v njej živino. Morda tudi nekoliko zato, ker je
»stric z Otave« branil bratu vzeti vdovo z dvema
otrokoma (mojim očetom in njegovim bratom). Ho¬
tela se je pobahati. Naenkrat so oči obstale stricu
na junčku, ki je stal v kotu.

»Če ne bi vedel, da je moj doma, bi mislil, da
je tu«, je pomlaskal z jezikom in počil s prsti. »Prav
tak! O, to bi bil par!«

»Saj je naprodaj!« je dejala Barbara.

»Naprodaj, naprodaj, a jaz nimam denarja s
seboj!«

»Moj Bog, da bi pa tebi ne dala? Brat si moža!«

»In če nimam denarja s seboj. Veš, jaz sem na¬
vajen koj plačati!«

»In kdo je prinesel dva krajcarja tako dolgo
pot?«

Nazadnje ga je pregovorila, da je junčka od¬
peljal.

Moja stara mati je bila takrat stara trideset let,
umrla je stara 96 let, od njene smrti je že 20 let,
a tisti junček še ni plačan!

Ko sem to pripovedoval, je nekdo rekel:

»In junček? Ali ta še živi?«

114

50. Izpit.

Ravnatelj higienskega zavoda dr. P. je izpra¬
ševal sestro pomočnico pri izpitu.

»Kaj boste napravili, če pridete k obešencu?«

»Začela bom z umetnim dihanjem,« je rekla vsa
rdeča v lice.

»Nič,« je zmajal z glavo, »najprej boste odre¬
zali vrv!«

51. Strojevodja pri izpitu.

Inž. L. je izpraševal kandidata za strojevodjo:

»Kaj boste napravili,« je dejal, preizkušajoč
njegovo prisebnost, »če poči na stroju kotel?«

»Dol bom skočil in zavrl voz!«

»Saj ni res: če kotel poči, vas ni več!«

»Kandidat ni napravil izpita!« je pristavil.

52. Trinajsti otrok.

Gospodar Perne je bil boter svojemu starej¬
šemu sinu. In vsakemu otroku je dal pri krstu
hranilno knjižico z večjo vsoto denarja. Tako tudi
pri desetem, tako pri enajstem, tako pri dvanaj¬
stem. Pri trinajstem pa je prinesel knjižico sinu
in dejal:

»Ali boste nehali vi ali pa jaz!«

55. Žepar.

Posestnik Kauschegg, ki je imel sicer pokveče-
no ime, a je bil kljub temu, da je uporabljal med
govorom nemške besede, velik narodnjak, je šel v
sprevodu na Stadion ter se čudil.

115

»Ne razumem, da morejo komu žeparji vzeti
uro iz žepa in listnico! Meni se kaj takega ne bi
moglo pripetiti. Če imaš listnico v žepu, ki se za¬
penja, in uro lepo zakačeno v žepu in če paziš na
vse to, vendar ni mogoče vzeti.«

»Vi, se vidi, ste bili še bolj oprezni!« mu je
dejal sosed v paru. »Vi ste pa vse pustili doma.«

»Kako doma?« se je začudil Kauschegg.

«1, no, ker nimate nič!« ga je pohvalil sosed.

Kauschegg je otipal po telovniku.

»Ob zlato uro sem!« je vzdihnil. Kdor je poznal
stiskavost starega, ve, kaj je bil ta vzdih. Tipal je
po suknjiču. »In ob denarnico sem tudi!«

»In jaz ob uro tudi!« je pristavil sosed in gledal
utrgano kačko.

54. Prepih.

Dr. Kačar je bil po neki svoji bolezni zelo
občutljiv za prepih. Igrala sta z dr. Slokarjem pre-
feranco. Tekom igre je vrgel dr. Kačar svoje karte,
in da bi označil svoje brezbrižno stališče, je menil:
»Piši me v uho! — Saj je vseeno, kaj igram.«

Dr. Slokar pa s cigaro med zobmi: »Ne smem
delati prepiha!«

55. Zamenjava.

Upravni odbor neke delniške družbe je imel
sejo in potem prigrizek. Vsi upravni svetniki so
bili, samo eden je manjkal. Tisti upravni svetniki,
ki so imeli pse, so naročili, naj se jim kosti in
razjedki pripravijo za pse. To je kuhinja napravila,
toda prišlo je nekomu na misel, da bi moral nekaj
pečenke prejeti tudi zadržani upravni svetnik
dr. S.

116


»Že zato, da se mu bodo sline cedile po drugem!«

»Hvala lepa za kosti!« se je zahvalil upravni
svetnik, ko je uzrl nekoga od družbe. »Teknile
mi niso; bile so pretrde, toda moj pes jih je glodal!«
se je smejal široko in žulil svojo pipo. Mož je
imel smisel za humor.

Zamenjali so namreč bili v kuhinji zavitek.

56. Zastopnik ministrskega predsednika.

Arhivski uradnik G. je zaman čakal, da bi mu
dal takratni minister kakšen red. Za njim je po¬
stal minister dr. Barič. Ta je že prve dni oskrbel
tudi G. red. Bila je procesija Sv. Rešnjega Telesa.
Zmenila sta se s tovarišem M., da bosta šla skupaj,
toda ko je to prišlo, je videl M. Ga. v salonski suk¬
nji, ki je bila povsem iz mode, in z redom na prsih.
Sam pa je bil oblečen promenadno. Skril se mu
je, da je moral G. iti sam. Ker je imel red, so ga
potisnili, misleč, da je kak zastopnik ministrstva,
spredaj med dostojanstvenike. Procesijo je gledal
tudi sotrudnik srbskega lista »Pravda«. Treba je
bilo o procesiji poročati, zato se je zanimal za
tega in onega. (Za razumevanje moramo pripom¬
niti, da je bil G. pri Drž. statistiki, ta pa je bila
del notranjega ministrstva in takrat je bil mini¬
ster dr. Marinkovič, ki je bil obenem tudi predsed¬
nik vlade.) Zanimal se je dopisnik tudi, kdo je oni
z redom.

»Kdo? Inšpektor. Zastopnik ministrskega pred¬
sednika!«

Drugi dan si bral v listu, da je ta in ta zastopal
ministrskega predsednika.

Cel teden je potem G. trepetal, da ga bodo
klicali na odgovor.

117

57. In drugi...

V dr. Grafenauer jevi knjigi »Kratka zgodo¬
vina slovenskega slovstva« je pri moderni našteto
nekaj imen, potem pa stoji: »in dr.«

Bere Stanko M., bere knjigo in potem pokaže:

»Vidiš, pa sem literat. Še Grafenauer me ima!«

Gledamo, gledamo, iščemo in brskamo, kje bi
bil Stanko M. omenjen, ki se vendar ni bavil z
literaturo.

»Če pa ne znate brati! Vedel je Grafenauer, da
zagrešim tudi jaz kakšno priložnostno rimo, zato
pa je napisal: ,in dr.‘ Tam sem jaz!«

58. Mlješke:

a) M o r s k i volk.-

Stjepan Pravednik je ubil morskega volka. Sicer
to ni bilo nič težko, kajti volk se je 'bil zagnal z
valom na breg in tam obležal. Prišel je Stjepan in
ga ubil. Ogledovali so morskega roparja ljudje in
nazadnje mu je stražmojster nasvetoval, naj gre z
njim na luško poveljstvo v Dubrovnik.

Ubogal je Stjepan vabtmajstra in se podal na
pot. Z Mljeta v Dubrovnik je že izdatna pot, po¬
sebno če ni vetra in moraš veslati. Stjepan je šel
popoldne, veslali so celo noč in šele zjutraj ob
desetih prišli v mesto. Stjepan naglo na poveljstvo,
tam so ga lepo pohvalili in mu nazadnje dali deset
kron, kolikor je bila nagrada za morskega volka.

Gledal je Stjepan Pravednik vsoto, gledal
desetak, gledal gospode, ki so se prijazno smehljali,
ker so mislili, da je tako presenečen ob tolikem
denarju.

118

»Zdaj pa le pojdi in če še kaj ujameš, pa še
prinesi. Za vsako glavo desetak.«

Stjepan pa se je obrnil na pragu in dejal:

»Saj sem veslačem obljubil dvakrat toliko! Ne,
kruha ne bom iskal pri tem delu!«

b) Naša ladja.

Vozili so mlješki mornarji po kanalu iz Du¬
brovnika.

Brezvetrje je bilo, ležali so mlahavo na krovu
in ždeli. V vročini se jim ni nič ljubilo. Samo krmar
je bil na svojem mestu in bračijero uravnaval, da
se ni sukala. Nikamor se jim ni mudilo. Plačani
so bili za dan in veslati v tej vročini se nikomur
ni dalo.

Nenadoma je nekaj zašumelo mimo, dvignili so
se valovi in pljusknili ob ladjico. Vicko je dvignil
ves zaspan glavo na krovu in vprašal krmarja:

»Kaj pa je bilo?«

»Eh, neka naša jahta!« je malomarno odgovoril
krmar.

»Kako veš, da je bila naša?«

»Na krovu se je nekdo široko smejal naši le¬
nobi! Tako grdo se smeje samo naš človek.«

c) Ribe.

Stjepan Pravednik — rekli so mu tako, kar po¬
meni Pravičnik — zaradi njegove bolestne pravič¬
nosti in poštenosti. Rekli so, da bolho vrne, če skoči
od soseda. Stjepan Pravednik je lovil ribe. Najprej
je ujel deset sardelic in jih spravil v čoln, potem
dolgo nič. Nato se je v mreži zablestela ena.

»Eh, kdo bo lovil samo eno. Nazaj jo bom vrgel,
da pripelje druge!« (Menda je taka vera, da izpu-

119

ščena riba pripelje druge.) Ulovil je dve, pa jih
je spet vrgel v morje, ulovil tri, pa jih tudi ni
maral. Potem je padla noč in Stjepan je posprav¬
ljal mrežo in plen.

Plen je bil samo tistih prvih deset ribic. Gle¬
dal je sardelice, gledal drobnjad, majal z glavo in
uganil:

»Če bi tudi one imel, ki sem jih vrgel nazaj,
bi bilo vsaj dovolj za večerjo, tako pa jih vseh ni
za dvakrat v usta!«

In je vrgel še te v morje.

č) Zdaj pa vem!

Vicko iz Solin na Mljetu je med vojno 1916
sedel v svojem čolnu v zalivu in lovil ribe. Na
morju, ki je bilo na odprtem zelo razburkano, je
zagledal neko svetlo stvar, ko bi se jeklen drog
bližal bregu. Takrat ni bilo nič čudnega, če je kaj
priplavalo na breg, ko so po morju strašile razne
podmornice.

Gledal je Vicko tisto svetlo stvar, gledal in
ugibal, kaj bi bilo.

»Če bi bilo železo, bi ne plavalo! Mora biti ne¬
kaj, kar je zavito v stanjol!« je nazadnje uganil.
Uganil in čakal, ker je stvar brzela čez valove k
bregu. Ko je prišlo na breg, se je zakadilo, zagr¬
melo in se raztreščilo. Vicko je bil sicer za školjem
in na varnem, toda pritisk in grom ga je tako oma¬
mil, da je omahnil v čoln.

Ko je prišel k sebi, je sedel na klop, si obrisal
čelo in dejal:

»Zdaj pa že vem, kaj je bilo!«

Bil je namreč torpedo, ki je zgrešil cilj.

120

d) Sreča, da niste sovražniki.

Prišla je med prvo svetovno vojno šibeniška flo-
tilja na Mljet. Trideset malih enot se je zbralo v
ozkem kanalu pred Polačem.

Stari Stjepan Pravednik pa je vzel debelo po¬
leno, skril ga za hrbet in stopil na pomol. »Kdo
ste?« je vprašal mornarje, ki so se izkrcali v ma¬
lem čolnu na suho.

»Ali ne vidiš znamenj?« so ga vprašali.

»Vidim, toda povedati mi morate, ali ste sovraž¬
niki ali prijatelji?«

»Saj vidiš, da smo prijatelji!«

»Vaša sreča, kajti če ne, bi dobili s tem polenom
po glavi!« ga je vlekel izza hrbta.

e) Dobavitelj.

Perin Dabelič je imel lepo novo tobačnico iz
nikla z lepim medeninastim robom. Ko se je z njo
hvalil v družbi, je njegov prijatelj Vojvodinov
Mato zagrabil tobačnico in dejal:

»O, ta je pa moja!«

Perin ni črhnil besede, samo kjer je našel
oslovsko figo, jo je zdrobil in skrivaj pomešal Matu
med tobak v tobačnici. Prav, dokler je bilo poletje
in vroče, vse prav, a prišla je deževna jesen, fige
mokre, povsod vse vlažno.

Tudi Perinu je bilo tega dovolj.

»Veš kaj! je dejal Matu, »zdaj si boš moral le
sam skrbeti za tobak, jaz ga ne morem več dobav¬
ljati!«

59. Boljši mizar.

Poslanec Klančič je šel s Kristjanom Dietzom v
Furlanijo k svojemu bratrancu župniku.

121

Bil je sv. Jožef.

Pri veliki maši je župniik pridigal:

»Sv. Jožef je velik svetnik, pa je bil delavec
mizar. — Vidim, da se muzate. Premalo vam je!
(Navaden mizar ni bil v časti pri teh ljudeh). Ali
mislite, da je bil navaden mizar? O, še dolgo ne:
bil je mizar samo za najboljša polirana dela. Ta¬
kega pa ni nikogar med vami!«

60 . Učiteljske:

a) Dopust.

Učitelj G. se je nameraval poročiti in je prosil
za dopust. Ker ni imel zakona pri rokah, je pre¬
pisal iz neke okrožnice paragraf in odstavek.

Nadzornik niti gledal ni in je poslal spis višje¬
mu šolskemu svetu. Tu so pa pogledali zakon in
se namuznili.

Vprašali so, ali je zrak tam neugoden in kako
je prav za prav s to stvarjo.

Nadzornik Betriani je ostrmel, prebral zakon in
videl, da je zaprosil za porodniški dopust.

»Ali se je kaj preobrnilo v svetu,« je pripisal
na listič, »da potrebuje tak dopust tudi mož?«

b) Učiteljsko sta n o vanj  e.

Nadzornik Radinja je nadziral učitelja; prebi¬
valci niso hoteli dati ne stanovanja ne hrane. Našel
ga je v šoli. Potožil mu je svoje težave.

»Kje pa spite?« ga je vprašal.

»Tu,« mu je pokazal mizo.

»Kje pa imate hrano?«

122

»Tu,« mu je pokazal na steno. »Da imam zmerom
pri roki, sem jih kar naslikal in obesil na steno!«

«In res,« pripoveduje Radinja, »je bilo na steni
več slik tihožitij: gnjati in sira in kruha v izo¬
bilju.«

c) Slaba luč.

Okrajni šolski nadzornik Novak je nadziral.
Učitelj je poklical po svojem preudarku najbolj¬
šega učenca, naj bere. Učenec se je mučil ter lovil
črke. Nadzornik Novak se je zgrozil nad njegovim
jecljanjem:

»Najboljši učenec, pa si tako slabo bral.«

»Kdo ne bi!« se je odrezal deček. »Ivo ste mi
pa stali v luči!«

č) Formalna stopnja.

Nadzornik Hubad je takrat, ko je bilo še peda¬
goško in v modi, zelo pritiskal na učitelje, da so
učili po formalnih stopnjah (učni postopek — pet
stopenj — pri obravnavanju ene učne enote). Zaide
med svojim nadzorovanjem tudi na Rako k sta¬
remu učitelju B.

Posluša nekaj časa njegov pouk, nato pa neko¬
liko nejevoljen nad že zastarelo metodo:

»Na kateri formalni stopnji pa ste, gospod uči¬
telj?«

»Ih, kaj bi, gospod nadzornik? Saj vidite, da ima
naš šolski oder samo eno stopnico!« se mu odreže.

d) Še enkrat formalna stopnja.

Nadziral je nadzornik Hubad šole in ga je pot
zanesla tudi na enorazrednico nekje v hribih.

123

Poslušal je učitelja, poslušal, a o kakšni for¬
malni stopnji ne duha ne sluha.

»Slišite,« se je razjezil, »na kateri formalni stop¬
nji pa ste?«

Učitelj pa junaško:

»Samo še podučitelj, pa sem se pritožil. Meni
gre naslov in plača učiteljska!«

Menda je ni dosegel nikoli, a nadzorniku je le
povedal, kar mu je šlo.

e) Prva in zadnja stopnja.

Na učiteljskem zborovanju v Ljubljani so se
zbili zaradi formalnih stopenj. Dober del učitelj¬
stva je iznesel kritiko, pobijal metodo in imel
polno pomislekov. Posebno sta govorila proti rav¬
natelj Bezek in nadzornik Finžgar.

»Ah, kaj stopnje?« je zazehal učitelj Č. »Začeti
kuhati je prva stopnja — skuhano jesti zadnja. To
sta prva in zadnja stopnja, kar je vmes, me pa
ne zanima!«

f) Škricu ne zaupaj!

Ko so se vračali, je učitelje v Nomenju za-
metel sneg in ustavil vlak na progi.

Medtem ko so odkidavali sneg, so se učitelji
zatekli k prvemu kmetu, ki je bil ob progi.

Začeli so obdelavati najprej mleko.

Ko je tega zmanjkalo, kruh in maslo.

Ko je še tega zmanjkalo, ajdove žgance. Gledal
je gospodarjev sinko vse to, gledal in zmerom
obupnejši je bil njegov obraz.

Učiteljicam je bilo dolgčas in izmislile so si,
da morajo iti gledat prašičke.

Takrat pa fantek na prag:

124

»Oča, če pustite, da so nam vse požrli, prav, a
prašičkov ne bodo. Če si vi ne upate, si pa jaz!«

In je vihtel kol na pragu.

»Nič ni pomagalo, da smo trdili, da prašičkov
ne maramo,« pripoveduje udeleženec.

»Škricu nikoli ne zaupaj!« je dejal fantek. »Sa¬
mi pravite, oča!«

g) Gospodinja.

V Mariboru na vadnici je kandidatinja obrav¬
navala gospodinjstvo. Prišla je tudi na različne
oblike gospodinjstva.

»Ponekod imajo deklo, ponekod postrežnioo, po¬
nekod pa je gospodinja sama. Ta dela vse in tudi
posodo pomiva!«

Vzdignil je droben fantek roko in pripomnil:

»Kaj pa tam, kjer ni postrežnice? Kjer ni de¬
kle? Samo mama. Naša mama ne pomiva posode!
Ali tam ni gospodinja?«

»Če ni nobene ženske pri hiši, mora mama sama
pomivati posodo!« se je znašla kandidatinja.

»Oh ne! Pri nas pomiva očka!«

»Že, že,« je hotel pomagati učitelj. »Mami na¬
gaja v kuhinji, pa ji pomaga!«

»Pa ni tako!« je dejal fantek, sin dr. P. »Naš
očka mora vsak dan opasati predpasnik in vsak
dan pomiva!«

h) Potuha.

Fantek radovednež je povedal doma, da je po¬
mivanje posode naloga gospodinje.

»Ne sme tega papa, to mora mama!« je dejal.

»Kje si to izvedel?« so ga ostro vprašali.

125

»Kje? V šoli. Danes smo slišali o »gospodinji«!
Praviš, mama, da si ti sama gospodinja, torej moraš
tudi pomivati sama!«

Gospa dr. P. je pridrvela v šolo:

»Tako, torej dajete otroku potuho in ga huj¬
skate!« se je razjezila.

»Saj smo vendar rekli, da vam gospod samo
nagaja in nismo dajali potuhe!«

»Kaj nagaja? Nič ne nagaja! — Pomiva! Ali
naj pa pomivam jaz?«

i) Ros a.

Kandidat je pri nastopu na vadnici v Mariboru
obravnaval košnjo in je pri tem svojem nastopu
pozabil na »roso«.

Predsednik komisije dr. O. je poslušal in po
nastopu dejal:

»Gospod kandidat, roso ste pozabili, roso. Kako
naj kose brez rose?«

»Nisem pozabil!« se je odrezal kandidat, ki je
itak bil na tem, da pade. »Samo takrat je bila
suša in v suši ni rose!«

j) Kako medved smrči.

Imeli so pri vad. učitelju Kutinu na vadnici v
Mariboru učiteljski kandidati nastop.

Kandidat je obravnaval »medveda«. Pripovedo¬
val je, da se medved zavleče po zimi v brlog in
zaspi.

»Ali tudi smrči?«

»Seveda smrči!« se je oglasil kandidat ves ve¬
sel, ker je videl, da otroci sodelujejo. »Seveda
smrči in še kako smrči!«

126

»O,« se je oglasil, »ali na vso moč smrči?«

»Na vso moč!« je potrdil kandidat.

»Zdaj pa vem, kako smrči! Naša mama pravi,
da naš očka tudi smrči. Veste, naš očka tako smrči,
da ga mama povleče za nogo:

»Nehaj, smrčiš kot medved!«

61 . Nakaznica.

Izgubila je v prvi svetovni vojni pok. Jegličeva
nakaznico za sladkor. Treba je bilo nove. Oglasila
se je na občini.

»Da, damo duplikat!« ji je odgovoril uradnik,
»Samo izvirnik morate vrniti!«

62 .  Žrebanje računov.

Moj prijatelj dr. Š. je pripovedoval:

»Trgovec R. je komaj začel. Začel sem jemati pri
njem, plačeval mesec za mesecem v redu, a nekoč
se je nekaj zapletlo. Doma sem imel sicer priprav¬
ljeno, a enkrat je pozabila vzeti s seboj dekla, dru¬
gič žena, enkrat sem imel zaklenjeno itd. Tako
je preteklo deset dni, pa nismo še plačali. Kar mi
prinese pismonoša pismo in v tem pismu sporoča
trgovec, da je »pri pregledu svojih knjig ugotovil,
da račun za mesec maj še ni plačan in je gotovo
izostalo plačilo zaradi pozabljivosti, zato »prosi z
odličnim spoštovanjem«. Mene je to zabavalo in
sem »z odličnim spoštovanjem« molčal in čakal.
Ali ni čez pet dni prišlo drugo pismo, v katerem
je bilo že tiskano, da, če ne bo v osmih dneh pla¬
čila, bo izročil vso stvar svojemu »pravnemu za¬
stopniku«? Zdaj me je pa res zanimalo. Počakal sem
s plačilom devet dni, ko mi pride deseti dan pismo

127

od odvetnika, ki je »z odličnim spoštovanjem« spo¬
ročil, da mu je njegov klient naročil, »naj itd. Stro¬
ški tega pisma so toliko in toliko.«

»Takrat sem se razjezil in odpisal: »Pri nas je
navada, da vse račune celo leto zbiramo, potem pa
ob novem letu žrebamo, katerega naj plačamo, ker
plačamo samo enega vsako leto. Če boste sitni, vas
izključimo od žrebanja! Pika!

Z odličnim spoštovanjem.«

Po poštni nakaznici sem pa čez mesec dni plačal
račun, a zastopniku pisma ne in drugam sem šel.

63. Razžaljena veličina.

Sedeli smo v Tivoliju, ko je mimo šel mogočni
gospod S.

»Kdo je to?« se je zanimal eden izmed naše
družbe.

»Kdo?« je odvrnil naš prijatelj France, ki vse
ve in vse zna. »Razžaljena veličina! Da ga vse pre¬
malo upoštevamo in se ne zmenimo za njegovo
mnenje. Veš, njegovo mnenje je zmerom nasprotno,
kar boš trdil. Zato ga zmerom ujamemo tako, da
nastavimo nasprotno stališče. Tudi je zapoved o
ljubezni prikrojil po svoje:

»Ljubi predvsem sam sebe; tvoj bližnji se bo
že sam!«

64. Dražje blago.

Pribahal je s hribov v mesto k manufakturistu
T. Hribarju prešeren fant in zahteval blaga za ob¬
leko. Idribar je precenil kupca, ponudil blago in
povedal ceno.

»Tako poceni jaz blaga ne kupujem. Mora biti
vsaj še enkrat dražje!«

128

»Kaj hočeš? — sem dejal sam pri sebi,« je
rekel Hribar. »Izvlekel sem iz skladišča isto blago
drugačne barve: »To pa bo, sicer je res nekoliko
dražje, toda upam, da bo po misli!« In povedal je
ceno.

»To je pravo!« je dejal fant bahač. »Kar za¬
vijte ga!«

»Sicer me je spekla vest, a sem dal tudi za
berače!« se je opravičeval Hribar.

Mislim, da nismo verjeli v njegovo vest!

65. Naviti uro.

Prideta z običajnega dopoldnevnega nedeljske¬
ga sprehoda s Šmarne gore trgovec Jože Jeglič in
njegov svak ravnatelj Stenta:

»To sva mu uro navila!« je začel proti svoji
ženi Jeglič.« To sva mu uro navila!«

Žena radovedna, in kakor je ženska, že tudi v
strahu, da se je kaj zgodilo in bosta imela opraviti
z orožniki in kakšne bodo sodne posledice.

Mož pa: »To sva mu uro navila! Ali ne Franc?«
in mu je nalival likerja. »To sva mu —!«

Žena pa: »Komu za božjo voljo?«

»Mežnarju na Šmarni gori!«

»Pa zakaj ? se je spet oglasila žena.

»Zato, ker je stala!«

66. Guncanje noge.

Šolski ravnatelj Jeglič je imel navado, da je
dejal križem noge in jih pozibaval.

Nekega dne je prinesel najmlajši iz šole »v pod¬
pis« stavek:

»V šoli sem guncal nogo.«.

129

5

Ravnatelj Jeglič se je že pripravljal, da bi
fantka oštel, morda celo pretepel, ko je drugi sin
planil sredi sobe, oponesel profesorja M., ki je bil
dal najmlajšemu kazen, in dejal:

»Oče, piši: — Tudi jaz jo guncaml«.

Ravnatelj je sprva nekoliko osupnil, potem pa
se zasmejal, da so mu prišle solze v oči. Molče
je podpisal stavek in guncal nogo.

»Niti doma ne moreš več. delati, kar bi rad!«

67. Komisija.

Dr. Rupnik je naznanil, da pride v tej in tej
stvari komisija. Njegov solicitator je dobil nalog,
naj počaka gospode. Napravil se je določeni dan
na kolodvor. Kdor bo najbolj podoben mestnemu
človeku, ta je glavni in, ker je šlo za stavbne stvari,
je ta inženjer. Solicitator, vsak solicitator ve, kaj
se spodobi in kaj se ne, kako moraš gosta gospoda
s komisije sprejeti in kako ne, pa bi tega ne vedel
Rupnikov.

Vlak je prišel, ljudje so izstopili. Solicitator je
koj precenil ljudi. Z odločnim korakom je stopil
h gospodu, ki je bil najbolj podoben inženirju:

»Dovolite, jaz sem solicitator Hruševar!«

»Me veseli, me veseli!« je odgovoril oni, »Jaz
sem kočijaž Bizjak iz Slov. Bistrice.«

68. Glavni dobitek.

Dr. Rupnik je razglasil, da je zadel v loteriji
glavni dobitek. Vse se je gnetlo okoli njega in
mu čestitalo. In Rupnik je vsakemu pripovedoval,
da bi ga veselilo, če bi ga videl na večerji pri

130

Habjanu in ni pozabil pristaviti, da se bo peljal
v Celje po denar.

»Ker je toliko denarja, moram iti sam.«

Ko je tako imel pokoncu Šmarje in so bili vsi
ljudje že iz sebe, je šel na kolodvor in kupil vo¬
zovnico — vsi so slišali in videli, da je kupil do
Celja, kajti nekateri so ga lisjaka spremljali na
postajo, da se prepričajo.

»O, do večerje bom že nazaj, kar vsak naj si
naroči sam!«

Sedeli so že vsi pri večerji, ko je prisopihal ves
prašen dr. Rupnik: izstopil je bil namreč na prvi
postaji in šel peš nazaj. »Nič ni, pomota v številki,
pa nič ne de, saj vidim, da si je že vsak naročil
sam! Pa drugič!«

Plačali so vsak zase.

Tako jim je pripravil prijeten večer.

69. Mrtvi.

Dinter brije gosta in pravi:

»Oh, kaj bo? Danes jih je v Novem mestu že
petnajst tisoč mrtvih!«

Gost se je zganil: »Zakaj pa?«

»Ker pokopujejo samo mrtve — tiste na poko¬
pališču mislim!«

70.  Veletrgovina z jajci.

Brivec Dinter: »Opustil bom brivnico in začel
veletrgovino z jajci!«

»Zakaj?« se je zganil gost, »In zdaj?«

»Seveda zdaj, kdaj pa! Zdaj je prilika: moja
papiga sedi na šestih jajcih, za začetek je im ko¬
nec bo, ko se ubijejo!«

131

5 *

71. Samec.

Bilo je takrat, ko so uvedli davek na samce.
Na Gorenjskem rečejo pa »samec« tudi kozolcu. —•
Kmet B. od Sv. Neže nad Kovorjem je slišal o
davkih in o samcih. Videl ga je sosed Brejc, kako
korači s sekiro in krampom na njivo.

»Kam greš?«

»Kam? Samca podirat! Ali nisi slišal, da bo zdaj
davek nanje!«

72. Kotelni kamen.

Komisar Kordin je imel ogled v neki tovarni.
Inženir mu je ogledal kot dodeljeni strokovnjak
vse stroje in kotle v pečeh, potem narekoval na
zapisnik, da

»kotli nimajo kotelnega kamna!«

Kordin pa pokoncu:

»Da mi kotelni kamen koj vložite v kotle!«

73. Kaj misli mesec?

Stala je straža bosanskega polka v Karpatih.
Mraz je bil, izmenjavali so se vsake pol ure. Bila
je jasna noč, mesec je svetil in sneg se je bleščal
med drevesi.

Znani zborovodja Marolt je imel nalogo straže
zmenjati.

»Priplazili smo se jim za hrbet, toliko, da smo
slišali besede.«

»Kaj misliš, Muso,« je počasi dejal mlajši in
strmel v mesec, »kaj misliš, ali kaj misli in kaj
misli mesec v tem hipu?«

»Kaj misli? Seveda misli in misli, kako in kdaj
ga bo zamenjalo sonce!«

132

74.  Za kaj gre.

Restavrater Karba in gost sedita pri mizi.

Gost plačuje natakarju.

»Veste kaj, gospod Karba! Toliko pa ta stvar
ni bila vredna!«

»Vredna, vredna!« pravi Karba. »Saj ne gre
zato: gre za to, koliko zaslužimo mi!«

75.  Poštni konj.

Dr. Milavec je imel po prvi vojni konja.

»Poseben je moj konj, prav poseben. Ko sem
prvič zajahal, se mi je ustavil pri vsakem poštnem
nabiralniku! Kdo bi ne ugibal, kaj je konju in
zakaj vse to, pa se mi je posvetilo. Skočil sem z
njega, potolkel po nabiralniku, pa je šel naprej.
Zadnjič mi je pa to naredil sredi vojakov, ki so šli
po cesti. Moral sem potolči po nabiralniku. Bil je
namreč svoje dni vojaški poštni konj.«

76. Krščanske kure.

Milavec je imel goste in zanimali so se za nje¬
gove kure.

»Kako pa kaj neso?« je bilo zadnje, prav vsi¬
ljivo vprašanje, ki je namigavalo, naj da ob tem
pomanjkanju nekaj jajc.

»Moje kure so pridne in krščanske: Vsak dan
znese vsaka, samo ob nedeljah in praznikih poči¬
vajo!«

77. Kunci in kanarček.

Dr. Milavec je bil v šentjakobskem farovžu.
Pok. Barletu je bil nekaj napravil in šel po-

133

vedat, da je vse v redu. Videl je na hodniku kletke
s kanarčki. Kazal je zanimanje in mislil, da mu bo
župnik Barle kot proti uslugo dal kanarčka. Zaradi
lepšega je vprašal, koliko eden stane.

Župnik Barle: »Tri kovače!«

Bila je razstava Malega gospodarja in dr. Mila¬
vec je razstavil lepe belgijske orjake.

Barle jih je videl in po posredniku dal vprašati,
kaj eden stane.

Milavec: »Tri metulje!«

Barle se je začudil, kajti cena je takrat bila
kvečjemu stotak.

»Kaj se bo čudil!« je dejal Milavec. »Če ne na¬
pravi iz enega kunca deset kanarčkov, mu jih dam
vse zastonj!«

78. Izlet.

Ko se je Prosvetna zveza bavila tudi s potova¬
nji, so prišli v Salzburg.

Ljudje so jih vpraševali, kdo so in od kod.

»Od kod? Iz Albanije!« se je odrezal dr. Mi¬
lavec.

»Radi bi videli, kakšne so vaše žene! Ali so res
pokrite. Zakaj jih nimate s seboj?«

»Turške žene so vse zakrite!« je odvrnil. »Ni
navada, da bi Turek peljal ženo na potovanje. To¬
da mi imamo še drugo nalogo. Prišli smo, da iz¬
boljšamo tukajšnji rod!«

Menda ga niso spraševali naprej.

79. Gluhec.

Arhivski uradnik S., je bil gluh. Vedeli smo to
in, če smo iskali spis, smo vpili. S. je pogledal izza
svojih na nos potisnjenih naočnikov in dejal:

134

»Že prav, bom že vložil.«

Potem sem mu močno in razločno z glavo in
rokami pokazal, da hočem spis. Nato se je umiril
in vprašal po številki. Ker vpiti ni nič pomagalo,
sem nazadnje pokazal zvezek in sam poiskal.

»Kako mora biti gluh!« je vzdihnil, ko sem bil
že med vrati.

80. Plešca.

Sedela sta v gostilni dva prijatelja: prof. dr. Ži¬
gon in prof. Ivančič. Prof. dr. Žigon je bil čisto
plešast in luč se je odbijala na njegovi svetli glavi.

Nenadoma se je sklonil prof. Ivančič preko mize
in pokazal na plešo.

»Kaj bliska se v jasnem?«

Prof. dr. Žigon ni niti za lip pomolčal, potrkal
je prijatelja po čelu in nazorno nadaljeval:

»Kaj votlo doni?«

Tako sta zdeklamirala začetni verz znane pesmi.

Isto pripovedujejo tudi o prof. Virlmiku in dr. Defran-
ceschiju.

81. Zdravniške:

a) Ordinacija in pravni nasvet.

Sedel sem v kavarni in strmel v črno čobodro
pa nič dobro se nisem počutil. Prisedel je znani
dr. N. (saj ni treba imena, mislim).

Med pogovorom mu pravim:

»Meni nekaj nagaja želodec, kaj bi bilo dobro
zanj?« Povedal sem mu, da sem se prehladil in
me nekoliko žene, pa neko slabo vino sem pil!

Prijatelj doktor pa:

»V kavarni ne ordiniram, pridi k meni ob treh,
če hočeš!«

135

Nisem šel k njemu, temveč k drugemu.

Čez dober teden je zasopel sedel k meni:

»Že dva dni te iščem. Meni se je to pripetilo.«
In je povedal svojo pravno težavo. »Daj mi pravni
nasvet!«

»Veš, pravnih nasvetov ne smem dajati, tudi
nimam tu pisarne; advokat pa je tam čez cesto in
ima odprto pisarno od treh dalje!«

b) Zakaj odprta usta pri spanju?

Dr. Serko je imel za pacientko zelo sitno damo.
Za vsak majhen nič ga je morila. Tako je prišla
k njemu v ordinacijo.

»Ne vem, kaj bo: Kadar spim, imam usta od¬
prta. Kaj je to?«

»Kaj? Prekratko kožo imate na obrazu. Kadar
zaprete oči, se -dvignejo ustnice! Spite kot zajec!«
je rekel.

c) Prehrana.

Mlada mama je vsa v skrbeh tožila zdravniku
dr. D., da njen otrok nič ne je, se nič ne redi in
je zelen in mršavi. Zdravnik je poslušal mater,
gledal otroka, spet poslušal mater pa gledal otro¬
ka. Bil je dober znanec in je gospo, ko je bil
kavalir, naslavljal z »milostivo«.

Ko je mati končala in gledala v zdravnika ka¬
kor v preroka, se je doktor zadrl nad njo:

»Zelje jej, baba nemarna, in fižol, ne pa tiste
polizke in po-lajzke! Zelje in fižol in ričet, da ne
bo stradal. Ali ne vidiš, da mu primanjkuje mle¬
ka? Doji ga in jej, kakor sem rekel. Z Bogom!«

In jo je potisnil skozi vrata.

Konec je bilo vsega kavalirstva in »milostive«.

136

5 ) Dolgčas.

Prišla je k znanemu otroškemu zdravniku dr. D.
gospa in tožila, da je njen otrok bolan, da, Sme¬
ren, da so gotovo zobki ali gliste ali kaj drugega.

Zdravnik je koj videl, da je edinček samo ra¬
zvajen. Toda prijel ga je za eno nogo, da mu je
glava visela navzdol. Otrok se je drl, mati medlela,
toda zdravnik ga je dvignil proti luči, delal se, da
skrbno motri človečka in nazadnje je rekel:

»Nič mu ni, samo dolgčas mu je, zato vpije po
bratu, da bi mu lahko nagajal.«

d) Rdeča luč.

K dr. G. pride pacient z drisko. Zdravnik mu
zapiše kapljice. Drugi dan se driskač vrne, češ da
ni nič pomagalo.

»Lezite tule sem na trebuh!« mu reče zdravnik,
prižge leščerbo, jo zasloni z rdečo šipo in maha z
lučjo okoli pacientove zadnjice.

»Kaj pa delate?«

»I kaj! Rdeča luč še brzovlak ustavi, pa ni
vrag, da bi vaše driske ne!«

e) Ordinacija.

Dr. Valenta, znameniti ženski zdravnik v Ljub¬
ljani, je imel svojo posebno metodo za bogate žen¬
ske, ki so ga ustavljale kar na cesti in vpraševale
za svet. Nekoč ga je nekaj vprašala znana sko¬
pulja, ki nikoli ni »mogla« priti k zdravniku.

»Oh, kako sem si želela, da bi vas videla. Meni
nagaja to in to in si ne vem pomagati!«

In je povedala, kaj ji je. Bila je že v letih
mene in je zamudila »vlak«, pa ni »vedela«, da se

137

stara. Dr. Valenta jo je poslušal sočutno, kimal z
glavo in nazadnje posegel v brado:

»Težka stvar, zelo težka! Zaprite oči!«

Babnica je zatisnila oči.

Dr. Valenta je kar na sredi ulice začel tipati po
obrazu in rokah.

»Zdaj pa še jezik!«

In je iztegnila še jezik.

Prav takrat je mimo ropotal tovorni voz in v
splošnem hrupu je dr. Valenta izginil v stranski
ulici. Ženska pa je stala sredi ceste z iztegnjenim
jezikom.

f) Zdravniški honorar.

Pok. Jakil je poklical k sebi na dom zdravnika.
Zdravnik je zahteval za vizito takrat nezaslišan
honorar 1000 kron.

Jakil, trgovec in usnjar starega kova, se je za¬
čudil :

»Kaj, toliko?«

»Seveda,« mu je odvrnil zdravnik, »seveda, ra¬
čunam samo onemu, ki ima. Zato bom pa brez¬
plačno ordiniral za ubožce. In tega vendar ne bo¬
ste trdili, da nimate. Saj lahko zglihava. Kolikor
mislite, da morete dati, pa dajte. Morda sem rekel
spričo vaše »bilančnosti« (ta beseda je Jakilu
strašno ugajala: Da je on bilančen! —) premalo.«

»Pa naj bo, da bo nekaj tudi za ordinacijo re¬
vežem.«

In dal mu je 1500 kron.

g) Dobiček.

Stari lekarnar v Radovljici Roblek je bil v le¬
karni, ko je deček, ki je prišel po zdravila, položil

138

na polico mesto pet kron petdeset vinarjev in ste¬
kel. Hotel je za njim lekarniški pomočnik in je
bil že na pragu. Toda deček je bil tako urnih krač,
da je izginil med hišami. Roblek pa pomočniku:
»Ah, kaj, pustite ga! Saj imam tako že tristo pro¬
centov dobička.«

h) Zdravila.

V našem trgu so imeli lekarnarja Cigoja. Prišel
je človek v lekarno; da bi rad to in ono. Lekarnar
ga je poslušal pa dejal:

Skrajni čas je že bil, da si prišel po zdravila!
Glej, doma imaš pelina in trpotca in tavžentrože.
Pij ta čaj, a vlij vanj tele kapljice!«

Dal mu je destilirano rdeče pobarvano vodo!

»Čemu takemu hrustu zdravila, ko jih ima do¬
ma dovolj in čas ima, da si jih posuši in nabere!«

Računal mu pa je kljub temu dobro, »kajti
zdravila, ta zdravila so draga!«

i) Specializacija.

Dr. j. je rekel mlad zdravnik:

»Specializirati se mislim. Povsod je že mnogo
zdravnikov specialistov. Povsod je konkurenca!«

»Veste kaj,« mu je odvrnil dr. j., »specializi¬
rajte se — no, kaj mislite, kaj?«

Kajti dr. J. je videl, da si mora privoščiti člo¬
veka, ki mu je glavno denar, ne pa poklic. —
»Specializirajte se za levi palec na nogi; zanj še
nimamo specialista!«

j) Srajca.

Dr. J. je nekdo zabavljal čez zdravnike.

»Kaj boste, ko še vsega ne veste,« je dejal.

139

»Kaj bi rekli, če bi vedeli, zakaj ukažem pacientu,
naj sleče srajco. To bi šele imeli besed!«

Oni ves radoveden, kaj bo slišal, je umolknil.

Dr. J. pa: »Vse to, kar ste rekli, ni nič. Če
vam pa jaz povem, da zdravniki nič ne znamo.
Ali res verujete, da smo se učili šest let in potem
še tudi v bolnišnicah? Blagor mu, ki veruje! Jaz
na primer ukažem pacientu, ki ga boli noga ali
noht na roki, naj sleče srajco. Zakaj mislite?« —«

Oni je bil še bolj nestrpen.

»Glejte, zato, da vidim, kakšno ima. Če ima ži-
dano ali porhasto: po tem mu računam!«

k) Kaj manjka.

Znani debeluh je prišel k zdravniku:

»Gospod doktor, nič ne vem, kaj mi je. Teka
nimam več pravega. Povejte mi, kako in kaj, da
se mi poboljša!«

Zdravnik je moža poznal, pa se je napravil ne¬
vednega in vprašal sočutno:

»Gospod, vidi se, da vam nekaj manjka, a da
bi vendar le bili tako prijazni, da bi nekoliko
obrazložili!«

»Bom!« je dejal.

»Prav! Povejte mi najprej, kaj zajtrkujete!«

»Kaj zajtrkujem? O, ne morem več tako s te¬
kom, silim se, silim! Kaj zajtrkujem? O, malo,
malo! Dve mehko kuhani jajci, marmelado z žem¬
ljami, a niso več tako dobre, odkar jih sam ne
pečem več; veste, ne morem! (Prej je bil pek, a mu
je naslednik izplačeval rento, da mu je prepustil
obrt.) Dve skodeli kave ali čaja, nekoliko šunke
in četrt ali pol litra vina. Ampak rečem, ne morem

140

več ne in ne morem. Apetita nimam, sam ne vem,
kaj bo: diši mi ne!«

»No in potem?«

»Potem malo na sprehod. Do desetih. Ne mo¬
rem tako kakor prej, duši me in želodec mi nagaja.
Tišči me!«

»No in potem?«

»No in potem? — Potem je deseta, moram k
Slonu. Počutim se tako šibak, da moram k Slonu!«

»In pri Slonu?«

»Če imajo prižele, vzamem prižele, če ne, vza¬
mem vampe ali golaž, dve mali ali veliki pivi in
kaj malega za prigrizek, da si nekoliko opomorem.
Samo tega ne vem: teka nimam več kakor prej.
Ješ, ješ, a ni več tisto! Včasi si imel užitek od
tega, a zdaj — siliš se, kar se posiliš!«

»Revež ste,« je tehtno in zamišljeno rekel
zdravnik, »pravim, revež!«

»Kaj ne? O, saj sem dejal, da mi boste po¬
vedali, kaj mi manjka!«

»In potem?« je nadaljeval zdravnik.

»No, potem grem v Tivoli. Da vam rečem, ne
znajo, ne znajo! Tam je zdaj vse narobe!«

»Pustiva, ostanite samo pri stvari, saj veste,
dva pacienta bi bil že odpravil. Mudi se mi!«

»No, potem na sprehod!«

»In po sprehodu?«

»Kosilo!«

»Seveda brez teka!«

»Brez teka!«

»In?«

»In mi prineso nekoliko predjedi: malo šunke
ali ruske solate ali kaj drugega. Zmerom me taka
stvar zapeha, da izgubim še tisto malo teka, kar

141

ga imam. Kolikokrat sem rekel, naj mi ne prineso,
da ne bom jedel.«

»Pa jeste?«

»Jem, ker je na mizi in bi se vse pokvarilo,
jem!«

»In koliko?«

»Vse, da se ne pokvari!«

»Juho, meso...« je nadaljeval zdravnik.

»Ne meso! Pečenko in solato in krompir. Saj
veste, da so kuharice sitne ...«

»In tako dalje, močnato jed in vino. Koliko
vina?«

»Pol litra, da povečam tek, a nimam pravega
teka, če rečem, da nimam pravega!«

»Res ste revež!«

»Kaj ne? Ne diši mi, kakor bi moralo. Nekaj
mi mora biti!«

»Nadaljujte!«

In možakar je nadaljeval in našteval jedi za
kosilo, nadaljeval z malico, a zmerom pristavil,
da nima pravega teka. »Če se spominjam: mlad
bi bil volka snedel!« Pripovedoval je, kaj je za
večerjo: »Pečenko in sadje in močnato jed, pol
litra vina in še kakšen prigrizek. Ne vem, kaj mi
manjka, da ni pravega teka in ga ni!« je Ves
obupan sklenil.

Zdravnik mu je ukazal sleči srajco, ga pretipal,
pretipal trebuh, potrkal na pljuča, odložil slušalo
in nazadnje po globokem razmišljanju dejal od¬
ločno, odločno in olajšano kakor človek, ki je
našel vse vzroke, da reši bolnika:

»Zdaj pa le vem, kaj vam manjka!«

»Kaj?« je nekoliko prestrašeno, nekoliko olaj¬
šano vprašal pacient.

»Druga luknja!« je dejal zdravnik in računal
za temeljito preiskavo dvojen honorar.

l) Padar in zob.

V Gorah je bil znani ljudski padar kovač
Peternel, ki je imel tudi gostilno. On je več ljudi
ozdravil doma ko vsi zdravniki v deželi. Prišla
je k njemu ženska, vsa zavita v ruto in tožila,
da jo boli zob! Kovač pa: »Najprej v oštarijo. In
najmanj liter vina, da boš korajžna.« Vino je po¬
treboval za narkozo! (Tudi pokojni prof. »Giovan-
ni« Gruden je pripovedoval, kako sta morala z
očetom prej v oštarijo, preden mu je uravnal zlom¬
ljeno roko.) — Ko se je ženska napila, ji je grobo
in osorno velel, naj stopi na pručko sredi »hiše« —
hiša je kranjska izba —. Ženska se je seveda ma¬
jala. »Prav!« je dejal, »potem se pa drži za to
palico!« In ji je dal še palico.

Medtem je navezal na kavelj, ki je bil v stropu
pripravljen za vago, močan motvoz. Na drugem
koncu pa tesno privezal boleči zob. Da bo na¬
tančno vedel, kateri je, je dejal in pripravljal
klešče. Ženska je strmela v klešče, ko se je bližal
— velikan — zobu. Še ni prijel, ko je že zavpila.
On se je umaknil. Da ne sme vpiti, saj da bo to
trajalo samo dva tri hipe. Ni še končal razlage,
ko je z nogo brcnil pručko. Babnica je padla po
tleh, nekaj zavpila, a zob je veselo bingljal na
vrvici.

m) Padar in tur.

K Peternelu je prišla ženska, da ima tur na
vratu.

Spet isti ukaz, naj se napije. Potem je zavihal
rokav svoje kosmate roke in dejal:

143

»Baba, zdaj pa pokaži!«

In ženska je s tresočo roko odvijala vrat.

»O, to pa nič ni!« je dejal. »Tu treba samo
nekaj namazati!«

In je izvlekel iz omare zamazano steklenico,
v kateri, je pravil, »je jazbečeva mast, zmešana
s polhovo.« V resnici je bilo žganje. Namazal je
in rekel: »Zdaj pa drži vrat sklonjen, da se ne¬
koliko posuši!«

Ženska je sklonila glavo, on pa udaril po turu,
da bi vola ubil; tur je brizgnil, ženska pa ome¬
dlela, da je še nemoteno izvlekel stržen.

»Na, zdaj pa je!« je dejal, ko jo je zbudil iz
omedlevice.

n) Padar in skelet.

Ljudje so trdili, da so Peternela nekoč zatožili
zdravniki zaradi mazaštva. Sodnik ga je prijemal.
Peternel pa:

»Nikoli še nisem nikomur nič računil. In krčmo
imam za vsakega. Potrebujem jo, da človek toliko
ne čuti in si napije korajže!«

»Zna pa, zna!« se je oglasil nekdo izmed navi¬
jačev v sobi.

»Mir!« je vpil sodnik. »No, bomo videli, če res
kaj zna,« se je zasmejal. Peternel ni vedel, da so
mu napravili zasedo. Prinesli so kosti.

»Zdaj pa sestavi človeka!« mu je dejal.

Peternel pa: (po trudu in naporu, ki ga je imel
s sestavljanjem);

»Naj ga sestavi oni, ki je to dal. Saj manjka
vendar vretence nad ledvicami! Če so hoteli mene
potegniti, bi še šlo, a da so vas, gospod svetnik —
jaz bi se ne dal imeti za norca!«

In sodnik ga je oprostil.

144

82. Otroško vprašanje.

Dr. Ivan Tavčar je imel volilni shod; vedno ga
je z medklici motil mlad kaplan. Dr. Tavčarju se
je za malo zdelo, da se tak golobradec vtika v
besedo.

Govornik je prav tisti bip razlagal otroško var¬
stvo.

»Kaj se vtikate v besedo, saj nič ne razumete,
ko niti otrok nimate!«

»Kaj veste, gospod doktor?« se je odrezal ka¬
plan.

Ljudje so se zakrohotali in shoda je bilo konec.

83. Zvišanje plač.

Treba je bilo iti k nadzorniku Matejčiču. Na
svojem zborovanju so učitelji odbrali tri: Leopol-
dino Kersnik-Rottovo, Naceta Križmana, Lojzeta
Urbančiča. Prosili so za zvišanje prejemkov.

»Tako, tako!« je dejal Matejčič hrvatski. »Za
zvišanje plač? — Prav za zvišanje plač! A drugič
naj gospa,« je pokazal na Kersnikovo, »ne pride v
razkošni svileni obleki, naj ne pride gospod Križ¬
man, ki ima vinograd in hišo in je znan posestnik,
in naj ne pride gospod Urbančič, ki je tako lepo
rejen in okrogel!«

Nasmejal se je in predlagal deželnemu odboru
povišanje.

84. Zobje.

Dveletni Kržišnikov Mile je smel s psom Ra-
mazom početi vse mogoče stvari, dasi je bil pes po¬
padljiv. Mile je smel sedeti na njem, Mile ga je
smel vleči za rep, Mile ga je preobračal na hrbet.

145

Takrat pa je Ramaz jedel, ko je Mile spet
priracal in gledal psa, gledal kosti in nebodi len
povlekel psa za rep.

Ramaz pa je hotel pri jedi imeti mir, zato se
je zasukal, Mileta popadel za roko. A tako popadel,
kakor popade nekdo samo za rahel opomin. Mile
je pustil rep, gledal rahle sledove pasjih zob na
roki in izjavil:

»Zobe ima Ramaz pa trde!«

85. Košara.

Dora Torkar je bila sobarica pri ravnatelju
Jahnu v Vevčah.

V sprejemnici so imeli košaro za odpadke in
gospa je strogo zabičila, da mora sobarica zjutraj
izprazniti najprej košaro.

Neki večer je gospa prišla z Dunaja: zložila je
svoje reči in v naglici vrgla v košaro bonbone.
Drugo jutro je seveda sobarica s »pomočjo« ku¬
harice košaro »izpraznila«.

Gospa je zavitek iskala ter se nazadnje domi¬
slila, da ga je pustila v košari. Prazna, prazna,
kakor je bilo naročilo. Takoj nad sobarico.

»Košara? — Košaro smo izpraznili!«

»Toda tudi tisto, kar je bilo v njej!«

86. Vojaške:

a) Če ne razumeš...

Višješolec Markič je stal pri vojakih pred če¬
škim narednikom, ki je robantil in razsajal po če-

146

ško. Minilo je že pol ure, ko je ves brez sape vendar
nehal, takrat pa je Markič strumno odsalutiral in
rekel:

»Pokorno javljam, da nisem razumel niti bese¬
dice!«

Narednik ni mogel več prevesti, tako ga je
zmedlo.

b) Če migljaš s perjem.

Kranjski podžupan Golorej je služil pri voja¬
kih v Gradcu.

Beseda je nanesla tudi na namestništvo.

»Na to hišo imam pa jaz zelo neprijetne spo¬
mine. Na straži sem stal«.

»No, to pa le ni tako hudo! Saj sem jaz tam stal
kot enoletni prostovoljec,« je dejal inšpektor Li¬
povšek.

»Saj ni to, saj je nekaj drugega. Imel sem čako
s petelinjim perjem; od dolgega časa sem pomigal
s kožo na glavi. K nesreči so to zapazili otroci.
Obstopili so me in moral sem znova in znova po¬
navljati svojo umetnost. Ne rečem, da nisem bil
prvi dan sam s seboj zadovoljen, a nesreča se je
šele začela. Ko sem drugič tam stal, so me takoj
zapazili otroci in koj je bil venec okoli mene.
Moral sem migati z glavo.

Če sem se branil, so otroci vriščali in vpili name.
Ali je treba povedati, da so se zbirali ljudje okoli
mene? In vse to pred namestništvom.

Da bi povedal, ko so me določili za stražo, .ni¬
sem upal, in tako sem trpel te peklenske muke.
Kolikor bolj sem Lil nečimern s svojim klobukom
doma na dopustu, toliko bolj sem preklinjal peresa
na straži.

147

c) Preklano uho.

Župni upravitelj Meznarič je imel preklano uho.
Če je bil pri volji, je tudi povedal, zakaj je pre¬
klano. K vojakom je bil potrjen v sedmi šoli in
odbrenkal svoja tri leta. Nazadnje je bil narednik.
Prvo leto je stal na straži, ko je videl, kako zla¬
gajo v skladišče nekega lesnega trgovca premog.

»Nas je zeblo. Samo kako do premoga? Nazadnje
smo jo stuhtali. Moj tovariš bo stal na straži ter
se delal, da straži tudi skladišče, jaz in moj drug
bova pa zlezla čez zid po premog. Vzela sva vreče
in izginila čez ograjo. Naložila sva, kolikor sva ;
mogla in se kobacala na zid. Stražnik je stopil
bliže, da bi »varoval«.

»No, primi!« sem dejal tovarišu, pa menda ni
razumel, ali se je prestrašil, ker je nekaj zaškrtalo.
Spustil je, mene je vreča potegnila čez zid in uho
se mi je nataknilo na stražnikov bajonet!

»Zdaj nosim sedmo zapoved na ušesu!«

87. Jesih.

K nam je hodil jesihar. Bela Čič smo mu rekli
zaradi njegovih belih las. Hvalil je svojo robo in
nobena druga mu ni bila všeč. Da ni pristna, da ni
kisla, da je po tujem jesihu solata kot osladkana.
Da on kot pravi jesihar ve, kaj je pravi jesih,
kaj pa za nič blago.

Nekoč so mu skrivaj prilili nekakšne gnojnice.

^Jesiha, jesiha!«

»Kaj boš, jesiha, Vicko? Tvoj jesih je pokrav-
jena voda!«

»Voda, voda. Krava vendar zbezlja pred mojim
kislim jesihom!«

148

88. Štemburjeve:

a) Kozel.

Pri Štemburju se je oglasil kmetič. Da bi rad
kozla.

Štembur vseh muh poln:

»Jaz vem zanje, celo več jih imajo. Na, ta na¬
slov!«

Možiček ves vesel, da je tako hitro prišel do
živali, pa pot pod noge in na frančiškansko porto
v Novem mestu. Spustili so ga v samostan.

»Ali bi dobil kozla?«

Takrat pa samostanski bratje po njem, da je
komaj našel vrata in zbežal. Prišel je spet k
Štemburju.

»Ali si kaj dobil?«

»Kozli so že bili, kozli, toda trkajo!« se je
odrezal možiček.

b) Poceni gostilna.

K Štemburju je prišel gost in pripovedoval,
kako poceni je vse v tej in tej oštariji. Štembur
ga je poslušal in se odkašljal:

»Kaj to, jaz vem še bolj poceni: Kosilo: juha,
prikuha, sadje, močnata, liter vina in črna kava,
če hočete tudi dve, in vse samo kovača!«

»Kje, kje se to dobi?« je ves vnet vprašal gost.

»Kje, tega tudi jaz ne vem, a priznati morate,
da bi bilo to poceni!«

c) Devet let gimnazije.

Z. je bil več pri Štemburju ko v šoli.

Z. je padel v osmi.

149

Izprašuje oče, zakaj treba študirati še eno leto.

»Pri nas se je treba več učiti. Pri nas bo letos
trajala gimnazija devet let!« je Štembur branil
svojega stalnega gosta.

č) Kolin  e.

Štembur in mesar Windischer sta bila velika
prijatelja.

Štembur je bil povabil prijatelja mesarja Win-
discherja na koline. Windischer je jedel in pil za
tri: bil je namreč neizmerno debel in velik človek.
Ko je končal, se je zahvaljeval in nazadnje dejal:

»Ne vem, kako bi ti povrnil. Enkrat boš moral
k meni!«

•»Kaj bi!« je dejal Štembur. »Jutri pojdi na mojo
njivo in še krono dobiš za pognojitev!«

d) Kostna moka.

Mimo Štemburja je šel kmet.

»Kam pa, kam tako naglo?«

»Po kostno moko za krave!« je dejal kmet.

Sihdob je bilo moderno, da je vsak umen go¬
spodar kupoval tudi kostno moko.

»Zakaj pa bo?« je dejal Štembur, da je za¬
vlekel pogovor, kajti ni trpel, da bi kdo šel kar
tako brez vsega mimo njegove gostilne.

»Krave so tako suhe, tako suhe, da bi jim klo¬
buk obesil na kolke!« je dejal. »Same kosti jih je!«

»Če pa jih je same kosti, čemu še kostne moke?
Otrobov jim daj, da se odeibele!«

e) Zastonjski listek.

Ko je stekla belokranjska železnica, so se na
prvi vožnji peljali gostje zastonj. O tem je slišal

150

tudi neki kmet v šmihelski občini. Nesreča je ho¬
tela, da je zašel k Štemburju in zaupal, da bi rad
šel v Ljubljano.

»O, nič lažjega,« je pomežiknil Štembur. »Greš
v Kandijo in pri blagajni zahtevaš listek v Ljub¬
ljano. A, da te spoznajo, potegni z levico vnic pod
nosom proti desni strani. Boš videl!«

Kmetič si je mislil, da mu tak poizkus ne more
škoditi, in je pritrdil. Štembur je videl, da je riba
ugriznila, zato je koj stopil k sosednji mizi, kjer
je sedel kandijski postajenačelnik, mu obrazložil
stvar ter zagotovil, da plača, če bo treba, karto
on sam.

Možiček je res drugi dan prišel ter napravil
pred blagajnikom dogovorjeno znamenje. Na vpra¬
šanje, koliko stane karta, mu je blagajnik odgo¬
voril, da je vse v redu.

Peljal se je v Ljubljano, veselo zabil zadnji
krajcar v mestu in zvečer stopil na kolodvor. Na¬
pravil je pred blagajnikom znano kretnjo, ta ni
razumel in ni hotel dati vozovnice brez denarja.
Čim bolj je uradnik vztrajal pri svojem, tem bolj
je oni ponavljal kretnjo. Nazadnje se jim je po-
bliskalo, da ni pri pravi. Spravili so ga s silo na
opazovalni oddelek in ga po tridnevnem zasliše¬
vanju in temeljiti preiskavi nazadnje po odgonu
poslali domov.

Štembur je bil šmihelski župan ter sedel na žu¬
panstvu. Kar čez mizo je hotel planiti nanj pri¬
gnani popotnik. Štembur pa ni zgubil prisebnosti.
Kmet mu je moral povedati kako in kaj.

»A tako,« se je nasmejal Štembur, »seveda, se¬
veda! Moral bi bil potegniti z desnico vnic proti
levici. Saj je bilo za nazaj!«

151

f) Telečja glavu.

Štembur je pri mesarju Winclischerju vsak dan
kupil osebno za svojo gostilno pol telečje glave.
Drugo polovico je dajal Koklički, lastnici hotela
v Novem mestu. Nekoč je Koklička dobila večjo
družbo. V tej stiski ji je Wdndischer prodal celo
glavo, češ Štemburju bo dal pa noge in drugo tako
žvaro. Toda Štembur je bil razžaljen. Molče je
pograbil klobuk in šel v drugo mesnico, ki je bila
blizu mestne hiše.

Windischer prvi dan niti vmar ni vzel, drugi
dan je že zaskrbljen gledal skozi okno, ker je
Štembur molče korakal mimo. Tretji dan je čakal,
kdaj bo Štembur šel mimo. Ker ni vstopil, je skle¬
nil, da ga naslednji dan ustavi.

»Slišiš,« je vpil na cesto, »danes pa imam telečjo
glavo!«

»Vidim, vidim,« je odvrnil Štembur, »saj boš
kmalu bik!

g) Križ.

Windischer pa Štemburju ni ostal dolžan.

Odlikovan je bil Štembur z zlatim zaslužnim
križcem.

Odlikovanje so primerno počastili, Štembur je
priredil slavnostno večerjo in povabil vso novo¬
meško gospodo. Bil je tam glavar, bil sodnik in
župan, bili so župani iz okolice. Vsi so govorili in
slavili Štemburja, njegovo prizadevanje za javni
blagor in povzdigovali v nebo njegove bivše in
bodoče zasluge. Kakor je pač taka priložnost; pri
napitnicah se ga lahko zastonj napiješ, ne da bi
kdo rekel, da si pijanec.

Nazadnje je vstal Windischer in po primernem
uvodu dejal:

152

»Dva poznam, ki sta po nedolžnem nosila križ!
Eden je tam v kotu,« je pokazal na razpelo, »a
drugi si ti moj prijatelj, Štembur!«

h) Kandijska postaja.

Ker je Štembur rad potegnil koga, naj povemo,
kako je bil potegnjen. Uradna komisija je odprav¬
ljala na belokranjski železnici zapornice. Pripeljala
se je z derezino iz Semiča v Kandijo in zavila v
gostilno k Štemburju. Štembur je imel vse dohode
in odhode vlakov v mezincu, zato se je začudil,
kako takrat pridejo ljubljanski gospodje v Kan¬
dijo od kolodvorske strani.

Radoveden je stikal okoli gospodov, ki so se
zmenili, da bodo zelo tihi in zapeti. Nazadnje je
dognal vodjo komisije in hotel od njega izvedeti,
zakaj so prišli. Ta se je skliceval na uradno taj¬
nost. Razume se, da je to Štemburja še bolj grelo.
Vodja ga je napotil na vodjo železniškega odpo¬
slanstva. Nazadnje so si pomežiknili in začeli:

»Prišli smo, da odpravimo kandijsko postajo! Ni
rentabilna in Novo mesto je tako blizu, da ni niti
potrebna.« (Treba je vedeti, da je Štembur kot de¬
želni poslanec zelo pritiskal, da so dali Kandiji
postajo. In odpraviti jo, bi pomenilo odpraviti del
njegovega srčnega dela.) Štembur je pobledel in
se obrnil do vodje komisije:

»Kaj pravite vi?«

»Kaj pravim? Ugovarjam ali ne?« se je ta
skliceval na inženirja vladnega izvedenca.

»Seveda, seveda, saj sem jaz tudi proti, a že¬
leznica bi rada varčevala!«

»Kdo bo odločil?« je nazadnje izdavil Štembur.

»I, kdo? Veliki župan!« je dejal vodja komisije.

153

»Doktor Vodopivec?«

»I, kdo pa?«

»Premalo ga poznam!« je vzdihnil tako pristno,
da bi mu moral vsak verjeti, kdor ne bi vedel, da
sta bila dobra znanca.

Drugi dan je sedel poročevalec v svoji sobi v
Ljubljani, ko se je prikazal na vratih Štembur.
Če je že odločeno? Pojasnil mu je, da je šele pro-
tokolirano. Spet je Štembur silil v poročevalca, naj
predlog železnice zavrne, kajti po Štembur j evem
razlaganju bi bila Kandija bolj donosna ko Ljub¬
ljana.

Četrt ure po njegovem odhodu pa je zabrnel
telefon. Klical je veliki župan.

»Nujno, pridite takoj!«

Poročevalec je šel.

»Kaj za vraga ste delali včeraj v Kandiji?« je
osorno uprl pogled v poročevalca. »Štembur je bil
tu in trdil, da ste Kandijo odpravljali!«

»Stvar je taka in taka!« je pojasnjeval oni, ker
ni vedel, kako bo veliki župan to sprejel. Povedal
mu je vse, kako so se hoteli oddolžiti za Štem-
burjevo radovednost.

»To ste od zlodja!« je nazadnje prasnil v smeh.
»Kako boste to spravili s sveta?«

»Kako? Pisali mu bomo, da ste proti taki misli
tudi vi!«

»Samo Kandije ne omeniti!«

In pisal je uradnik dopisnico: »Tiste stvari ne
bo, ker je veliki župan sam proti!«

Do smrti ga je imel Štembur za dobrotnika.

154

Zadnja beseda.

Kaj je v resnici anekdota? Kajti vem, da je med
vami še kakšen vrtovec, ki ugiba, kaj je prav za
prav. Kaj je prav za prav anekdota? Naj se poto¬
laži. Nič ugibanja in ne brskanja po leksikonih!
Nič si beliti glave! Nič profesorskega in nič uče¬
nega!

Anekdota je o resnični zgodbi prijetno zakrožena
literarna laži

Zato

posvečam

to zbirko naši pivski družbi.

Dan, ko sem zbirko zaključil.

Pisatelj.

Kje kaj najdeš.

Anekdota .

1. Anekdota:

a) Anekdota iz
unionskega kota

b) Anekdote . . .

c) Nabiranje anek¬
dot .

2. Točnost ....

3. Enakopravnost . .

4. »Bi že povedal mi¬
nistru« .

5. Obleka in gosposka

soba.

6. Sprememba imena

7. Izpiti.

8. Ozdravljenje. . .

9. Berač »Kristus« . .

10. R. Remec na prvem
dijaškem potovanju:

a) Laž.

b) Kanigalileja . .

c) Tihotapca . .

11. Ponočnjak . . .

12. Goreči grm . . .

13. Sol modrosti . . .

14. Verovati na besedo

15. Vrhunska telovadba

16. Radovednost . . .

17. Pijanske:

a) Telovadec. . .

b) Sv. Miklavž . .

c) Po štirih . . .
č) Pijanec in

spremljevalec .

Stran

3

5

5

5

6

6

7

8

10

10

11

11

12

13

14

15

16

16

17

17

17

18

18

18

19

156

č) Posebna prid¬
nost .

d) Bratje . . . .

e) Snubitev . . .

f) Stari zvezki

g) Cleri in zvonec

E) Komu bolj ve¬
ruješ? . . . .

23. Dijaške:

a) Mala matura .

b) Nočni mir . .

c) Klop . . . .

24. Nova dežela . . .

25. Utrjevanje . . .

26. Čast gospodarja .

27. Ugled.

28. Mecen.

29. Konjska figa . .

30. Britje zastonj . .

31. Odlikovanje . . .

32. Zdrob.

33. Neznana moka . .

34. Za čem bo umrl .

35. Ribniške:

a) Testament . .

b) Vino . . . .

c) Če ga zgrešiš .
č) Trdo meso »in

bolna roka« . .

d) Zastonj . . . .

e) Opravičilo . .

36. Potegavščine:

a) Potegavščine

b) Naročena laž .

c) Če Gugl ja ne do¬
bi na kredo .

č) Čebele . . . .

d) Harmonika . .

e) Poplačana rado¬
vednost . . . .

f) Policaj in vojak

g) Prešernov pod¬
stavek . . . .

Stran

34

35

35

36

36

37

37.

38

39

39

41

. 42

42

43

43

43

44

44

45

45

46

46 38.

47

47

47

48

48

49

50

51 39.

51

53

54

55

57

157

Stran

b) Tihotapljenje

prašiča ... 92

c) Aretacija ... 92

č) Tihotapljenje

tobaka .... 93

d) Saecula saeculo-

rum ....  93

48. Iz koša industrijal-
ca Rojine:

a) Izložbeno okno . 94

b) Pretep ....  95

c) Zabava....  96

č) Ovira ....  96

d) Trgovski potnik 96

e) Če leta ne teko 97

49. Iz Trnovskega gozda:

a) Hudič v Trnov¬
skem gozdu . . 98

b) Rezjana ... 98

c) Cepljenje drv . 99

č) Kruh ....  100
di) Zidni omet . . 100

e) Vovk v Dragi . 101

f) Cigaretni papir 101

g) Kar smo želeli. 102

h) Šola in bunke . 102

i) Ali boste peljali

tudi koiš? . . . 103

j) Dobra voda . . 103

k) Trpljenje . . . 104

1) Kclo bo zadnje¬
ga pokopal? . 105

m) Kraški pršut . 105

n) Pršut ....  106

o) Če zamenjaš
posteljo . . . 107

p) Potica ....  107

r) Stomažani in

voz.108

s) Zajec ....  108
š) Vragovi . . . 108

t) Železo v Noeto¬
vih časih . . . 109

158

Stran

u) Lenuh . ... 110

v) Lenuh in delo . 110

z) »Da se bo po¬
znalo« . . . . 111

ž) Ugodni čas . . 111

a)  Beračeva molitev 111

b)  Štetje ....  112

c)  Šepca ....  112

č)  Če se jajca me¬
dijo .112

d)  Soljenje . . . 113

e)  Če uporabljaš
namesto početi 113

f)  Junček ... 113

50. Izpit.115

51. Strojevodja pri iz¬

pitu .115

52. Trinajsti otrok . . 115

53. Žepar.115

54. Prepih.116

55. Zamenjava ... 116

56. Zastopnik ministr¬
skega predsednika 117

57. In drugi ....  118

58. Mlješke:

a) Morski volk . . 118

b) Naša ladja . . 119

c) Ribe.119

č) Zdaj pa vem . 120

d) Sreča, da niste

sovražniki . . 121

e) Dobavitelj . . 121

59. Boljši mizar . . . 121

60. Učiteljske:

a) Dopust ....  122

b) Učiteljsko stano¬
vanje ....  122

c) Slaba luč . . 123

č) Formalna stop¬
nja .123

d) Še enkrat lor-

malna stopnja . 123

159

Stran

i) Specializacija . i39

j) Srajca ....  139

k) Kaj manjka . . 140

l) Padar in zob . 143

m) Padar in tur . 143

n) Padar in skelet 144

82. Otroško vprašanje 145

83. Zvišanje plač . . 145

84. Zobje.145

85. Košara.146

86. Vojaške:

a) Če ne razumeš . 146

b) Če migljaš s per¬
jem .147

c) Preklano uho . 148

87.  Jesih.

88. Štemburjeve:

a) Kozel . . . .

b) Poceni gostilna .

c) Devet let gim¬
nazije . . . .

č) Koline . . . .

d) Kostna moka .

e) Zastonjski listek

f) Telečja glava .

g)  Križ.

h) Kandijska po¬
staja . . . .

'Zadnja beseda  . . .
Kje kaj najdeš . . .

Stran

148

149
149

149

150
150
150
152

152

153

155

156

160