Književnost.
447
Kako nevarno je sploh opirati se na posamezne besede, pokažem še na malenkosti, ki pa je jako karakteristična. Gospod kritik ni zadovoljen, da imenujem protestanta Kollarja „sveče-nika, Priester". Ako se govori o njegovem duhovniškem ') poklicu ( . . . Kollar als Priester kennen lernen), se pač ne more rabiti izraz „Pastor". Sicer se je pa gospod kritik Še hujše pregrešil, kajti Rusi bi nam povedali, da „svjaščenike" imajo samo oni, katoličani pa „ksendze" (pol. ksia_dz) ; enako se rabita tudi izraza »cerkev" in „kostel". Meni sicer to dokazovanje nikoli ni imponiralo, ali mislim iz drugih razlogov, da nam, kakor še v marsikaterem slučaju, tudi tukaj ni treba „uz-mati" in da lahko ostanemo pri svojem slovenskem „duhovniku".
Na Dunaju,  23. junija   1897.
Dr. M. Murko.
f O. Evzebij Fermendžin.
(Spisal Iv. St.J
V Našicah, prijaznem slavonskem trgu, je izdihnil 25. rožnika plemenito svojo dušo o. Evzebij Fermendžin, brez dvoma jeden najznamenitejši frančiškanov naše dobe. Pokojni Fermendžin je bil rodom Bolgar iz neznatne bolgarske naselbine na južnem Ogerskem, a po svojem kasnejšem delovanju je pripadal tudi hrvaškemu narodu. Vrlo nadarjen in pobožen mladenič si je izvolil za svoj poklic duhovski stan ter stopil v red sv. Frančiška. Se mladega so postavili radi njegovega obilnega in temeljitega znanja za profesorja mlajšemu naraščaju frančiškanskemu. Kmalu pa so zvedeli o njegovih vrlinah tudi v Rimu, kamor so ga pozvali k središčni upravi frančiškanskega reda. Tukaj so mu izročili vrlo težavno ali častno nalogo: pisati zgodovino celega reda. Prevzel je po odredbi višjih poglavarjev nadaljevanje ogromnega dela „Wadingi Annales". V tem delu se opisuje delovanje frančiškanskega reda od postanka svojega ; a ker je ravno ta red vrlo mnogo uplival na kulturni razvitek vseh narodov evropskih, je to delo prava zakladnica za zgodovinarje. Evzebij Fermendžin se je posvetil tej nalogi z navdušenjem ter dovršil delo do 27. zvezka, ki obsega zgodovino reda do konca XVII. veka. Za XVIII. vek pa bode nadaljevala vsaka provincija to delo zase. Po tem znamenitem zgodovinskem delu je o. Evzebij poznat celemu svetu, koder so raztreseni frančiškanski samostani. In s kakšnim trudom in s kakšno  natančnostjo   je   on   sestavljal   to  delo!
') Gospod pisatelj rabi besedo v širšem pomenu; v pravem pomenu pa protestantje nimajo duhovnika in torej tudi Kollar ni bil duhovnik.  — Uredn.
Ni se zbal nobenih težav ter je v to svrho prepotoval večji del Evrope, Šel je celo v Egipet, sveto deželo in v neke kraje prednje Azije.
Pri tem velikem podjetju pa skromni Evzebij ni pozabil zbirati in prirejati gradiva za zgodovino južnih Slovanov. Kjerkoli mu je bilo mogoče, bodisi že v vatikanskem ali propagandinem arhivu, bodisi po raznih samostanih južnoslovanskih dežel, povsodi je zbiral podatke za zgodovino svojega naroda. Tako je izšlo delo : „Acta Bulgariae eccle-siastica" 1. 1887. Znano je, kako žalostna usoda je zadela bolgarski narod, ko je koncem XIV. veka padel pod turško gospodstvo. V srednjem veku cvetoča in mogočna Bolgarska, kjer je procvitala slovanska književnost tako sijajno, kakor nikjer drugodi, izginila je skoro do najnovejšega časa. Delo o. Evzebija nam razsvetljuje to temino ter nam podaje za XVI. in XVII. vek precej podatkov za zgodovino tega naroda. Iz tega razvidimo, kako je bolgarski narod še vedno v živem spominu obdržal bogomilsko vero, in kako so se trudili hrvaški frančiškani, da slednjič izkoreninijo to krivoverstvo izmed bratskega jim naroda Dohajali pa so hrvaški frančiškani na Bolgarsko iz Dalmacije, posebno iz Dubrovnika, ki je bil ravno v XVI. in XVII. veku samostalna republika. DubrovČani so živeli s Turki v miru ter razširili svojo trgovino z raznimi pogodbami, ki so jih sklepali s turškimi sultani, po celem balkanskem polotoku. Hrvaški jezik se je takrat širil od Dubrovnika do Carigrada, posebno po Bolgarskem, kjer so hrvaški frančiškani uživali mnogo sloboščin glede na svoje versko delovanje. Vse to se nam lepo prikazuje v omenjenem delu o. Evzebija.
Zraven podatkov za bolgarsko cerkveno zgodovino je zbiral o. Evzebij tudi gradivo za zgodovino Bosne. L. 1893. je prišlo na svetlo njegovo delo: „Acta Bosnae potissimum ecclesiastica", ki obsega dobo od 925.— 1752. leta. To je popoln zbornik za zgodovino Bosne, kakoršnih nam le preveč manjka tudi za druge jugoslovanske dežele. Iz listin, ki so bile že poprej znane, posnel -je bistveni obseg Čisto na kratko, samo da ne izostane iz zbornika nobeden podatek iz starejše zgodovine. Največ njegovih novih spominikov pa nam razsvetljuje najtemnejo in najžalostnejo dobo turške nadmoči. Vse delo je urejeno kritično ter je za vsakega zgodovinarja, ki se bavi s prošlostjo Bosne, neobhodno potreben vir. Izdala pa je to delo kakor tudi delo o Bolgariji jugoslovanska akademija zna-nostij in umetnostij v Zagrebu v zbirki „Monu-menta Slavorum Meridionalium" in sicer v knjigah XVIII. in XXIII.
Že s temi deli si je pridobil o. Evzebij velik ugled med učenim svetom, in jugoslovanska akademija ga je uvrstila med svoje člene. Skromni učenjak pa je zbiral še na dalje spominike za jugoslovansko  zgodovino.  V XXII. knjigi   „Starin"
448
Razne stvari.
je obelodanila jugoslovanska akademija tretje njegovo znamenito delo : „Chronica observantis Bosnae trgeutinae ordinis Francisci Seraphici". V tem delu je zbral raztresene kronike za bosansko zgodovino ter jih uredil tako, da so dobile vrednost takratnih  verodostojnih  zapiskov.
Kasneje je priobčil iz rimskih arhivov „Prinos za životopis Gjorgje Križaniča, svečenika in kanonika zagrebačke biskupije" v XVIII. knjigi „Sta-rin" *) ; potem „0. Rafael Levakovič i Vlasi u Hrvatskoj" v XX. knjigi „Starin", ter „Listovi o izdanju glagolskih crkvenih knjiga i o drugih književnih poslovih u Hrvatskoj od g. 1640—1648" v XXIV. knjigi „Starin" in „Ispraveg. 1579 —1690 tičuče se Crnegore in stare Srbije" v XXV. knjigi „ Starin".
Slednjič je pripravil za tisek „Acta Croatica ecclesiastiea". To delo je sprejela jugoslovanska akademija ter je izda ob svojem času. Tudi te spominike je zbiral o. Evzebij več. let ne samo po rimskih arhivih nego tudi po hrvaških frančiškanskih samostanih. Tako je ta neutrudljivi frančiškan položil temelj znanstvenemu proučavanju cerkvene zgodovine na balkanskem polotoku med Bolgarji, Srbi in Hrvati. A ker je cerkvena zgodovina ozko spletena s politično zgodovino teh narodov, bo imel bodoči zgodovinar obilnega gradiva za prvo in drugo.    O. Evzebij je napisal tudi več manjših
') Obširneje o tem znamenitem Slovanu glej „Leto-pis Slov. Mat." leto  1880, str. 98—121.
Glagolica na Slovenskem.
V  ,Dom in svet'-u m. 1. str. 608 in 640 sem objavil zanimivo dejstvo, da je v selškem župnem arhivu nekaj glagolskih ostalin. Odtlej sem našel v dveh starodavnih dolenjskih župnijah prav tako kakor pri selški glagolske pergamene na platnicah župnih matic.
Sentruperški arhiv ima knjigo z napisom „cathalogus contractuum matrimonialium huc scribi coeptus 1664", vezano v glagoiski rokopis, odlomek iz masnih bukev.
V   trebanjskem arhivu so pa tako vezane tri  knjige:
1.   Krstne bukve   1674—1692.
2.   Liber confraternitatis si Joanis Bapt. In Breisa. In quo continentur debita eiusdem eccle-siae una cum animalibus etc. Vzgled: „Ne posla bo Bog sna svoego  v mirt da sudifb  miru na da
razprav po raznih časopisih; ker je bil neizmerno delaven, bili bi dobili od njega še marsikatero delo, da ga nam ni ugrabila smrt tako rano, saj ni še preživel niti krepke moške dobe.
Znameniti hrvaški zgodovinar profesor Tadej Smičiklas piše o tem neumornem trudniku na prosvetnem  polju prigodom smrti njegove tako-le :
„A zdaj da se ž njim poslovim ! Kako čem vam dokazati, kako velika, krasna, sveta duša je ogrevala one slabe telesne ostanke, ki leže danes prostrti v frančiškanskem samostanu v Našicah, kjer se predado jutri materi zemlji? Kako čem vam dokazati, da nisem poznaval blažjega in sve-tejšega človeka od njega ? Kako čem vam pred-očiti njegovo vroče domoljubno srce, ki je tako toplo čutilo za vse prilike in neprilike hrvaškega naroda in ostalih Slovanov ? Kako ni v Rimu zanemaril nobene prilike, da kot ugleden človek v samem Vatikanu pove svoje blago in odkritosrčno besedo — in poslušali so to besedo ponižnega frančiškana večkrat! In kako navdušeno je pisal še pred nedavnim za reformo hrvaškega sv. Jero-lima v Rimu!
Zlati oče Evzebij ! Lahko bi bila tebi mila naša hrvaška zemlja. Neumrli spominik si zapustil po svojih delih v svojem redu, v svetu in v svojem narodu.  Slava tebi!"
Temu presrčnemu slovesu se pridružujemo tudi Slovenci ter kličemo: Slava tebi, prezaslužni oče Evzebij !  Slava!
spasetb se mii"L o nemi)" ; te besede so vzete iz Jan. 3,   17.
3. Krstne bukve 1660—1674. Platnice so tudi odlomek starega misala; na njih se nahajajo: Misa sgo avgustina za žive i mrtve. Misa proti poganom.  Miza za plavajušči v krabli itd.
Jezikovno nimajo ti rokopisi posebne vrednosti. Zanimivo je, da knjige, katerim služijo za platnice, izvirajo do pičice iz iste dobe kakor selške. Vezava je ista. Zato je morda opravičen sklep, da je napravljena doma. Duhovniki so najbrž sami vezali knjige ; preprosti način ne kaže tolike ročnosti, da bi bilo treba misliti na bukvoveza. Stare glagolske obredne knjige, ki jih niso več rabili,  so  raztrgali in  uporabljali  za platnice.
Svojemu kratkemu poročilu dodajem zopetno prošnjo, naj bi se povsod preiskavah župni arhivi v tej stvari, in kar se najde, naj se objavi, da bo čim najpreje možno znanstveno razbrati vso tva-rino in določiti, v koliko srno bili Slovenci deležni dedščine sv. Cirila in Metoda.         Sovran.
Razne   stvari.