POEZIJA Milan Jesih Pesmi * * * Kamen se sveti v blagi luči nizki, ni srebrnik, in se gasi počasi; vtem prva okna vžigajo se v vasi; sonce zatone v gorah kot med zizki; v gozdu spočil se veter je plečati in zdaj naprej odide; pesem tiha dekliška zložno vase se zaviha, preneha in še lahno traja hkrati, in je, kot je od zmeraj. - Jaz bi klical ime neznano ljubice neznane, da bi se tresle zdelane stopnice, v mrzlo vijolično nebo speljane, a sem za larfo skril srca si lice, in je ne snamem, naj, kar hoče, stane; strmeč v brezdanje bom sam s sabo ždel, žgal čas in se smehljal v njegov pepel. * * * Iz časa odminulega je slika: švohen konjič, ki vleče prazen voz mimo napol podrtega senika, ob njem pa gre hlapčiček strgan bos; od neba dež neodvrnljiv visi, dere se ptič, ki mu ne vem imena, ura miruje nezganjena lena na topem robu bezgove noči - potem ko za suh hip spočijem veke - in spančast piš nalahno jih oblizne, če se odtrga s polj od onstran reke se oslepljen, ustrašen od namizne svetilke, zdrznem kot od božje troblje in zdramim v mlačno noč brez zvezd in lune; a slika zgine v nedosežno, globlje od slednje slutnje. * * * Večer v dolini, a še osvetljena z rujnato zarje cerkvica vrh hriba - Marije, ki nad Sinom mleko ziba: v obraz dekliček, v dojke zrela žena -; tačas ob reki je brezbrežno tiho, molčijo ptice, črički, cveti, trave - spomin na vlak zbrzi čez most v daljave, a ne zauka in ne zasopiha -; tiho in mirno, ko da kraj počiva po ljubljenju ali neznosnih mukah - vtem se tema, najprej še zmerno siva, polega v kosmih redkih tja in tukaj in vsepovsod -. Navzočnost pojenjava; popotnika več ne zmaguje nuja, da kriknil kvišku bi v nebesa tuja, zaprta in vse bolj globoko plava. Ljubezen je, ki kot blaga bridkost - zdaj vidi se v dokončni razpostavi pokrajina, rečica, proga, most, prepozno, da se kje še kaj popravi -, bridkost, ljubezen, ali prišli jug: prežari upe, ki sem jih pozabil, zgubil, založil, pač jih več ne rabim, tako da sem izpremenjen in drug za pičel hip, preden spet zdrsnem vase - prisluškujoč brezglasju opoldneva, ki k nebesu odprto kvišku rase, ki vselej nezaprt nanizdol zeva - in spet, iz dalje nepopisne, vzamem ustno, vendarle znano, si v ugriz. Podobar in podoba: sam na samem. V begotni slutnji suh brezšum brzic. * * * Nedelja je v najzgodnejši pomladi, čas je iz vetrnatih misli stkan; tiho ljudje, ki se imajo radi, grejo za roke vzeti v jasni dan. Log zeleni' v bučeči pesmi ptičev, od ribnika - sred vrb blešči kot zlat -, se ti zazdi, da neki glas te kliče: lahko da je rečena že pomlad. Kar odgovoril bi: navzgor zavriskal k nebesu kot čez vodo k onkrajbregu -in je dotik dotika in stisk stiska, kot dober duh bi moško v dlan ti segel. Vsevdilj negiben dirja čas: mineva. Le vetrc mil prestavlja zrak po sceni. O svetla, čista ura opoldneva! Še blagih dni je daleč do jeseni. Sedita, kot da bi gospod prisedel bil k tujki na koleselj po naključju in se po dolgem senčnem drevoredu pogovor bil pričeti že namučil, zdaj pa odnehal - da njun molk je gost, kot bi molčala ne dva, najmanj štirje; in kopitljanje in drdr čez most in mlajši konj ležerno se poseije. Življenje s slednjim hipom odmineva, gospa zamišljena lahno prikima, a je, ko da je vselej čas poldneva in nikdar noč in nikdar mraz in zima, sam zdaj: preteklika ni ne futura, voziček pelje in miruje ura. * * * Da po aleji bližal bi, recimo, se postiljonski voz, in z njim gospa bi se vračala, ki daljno prejšnjo zimo nasedla je maziljeni barabi pa z njim zbežala v svet oslepljujoči, in veter bi prinesel ji naproti vonj neubranljiv po pekovke dobroti, recimo, skutnih štrukeljcih še vročih, in kopitljanje naj za hip zastane in brez besed bi - zunaj suh pok z bičem -, na pult zložila novčiče kovane, pek prepoznam jo in ime zakličem - in lepih Vid sploh ni bilo nikoli, nikoli ne solz starcev zapuščenih, vse same deklice, odlične v šoli, ki maličke kupujejo pri meni, in svet je, kot ga je zamislil um neskončnega Boga: glas žene moje se sliši od peči, pokuša rum, zraven ko mesi, in škrjančje poje ... in neha in trušč zunaj je zamrl in je nenaden dolg mehur tišine -, potem, recimo, mežnar zgrabi vrv, in čas zvoni, ki traja in ne mine. Če tja v globoko zvezd bi šle stopnice -in jugoven večer zgodaj aprila z oči šepetom bi me povabila, rad bi, strmeč ji v daljno temno lice, ne da bi se ozrl, šel od tod - pustil, naj zvene, nepopito vino, kot gre, kdor nima vere in spominov -z njo na brez konca in vrnitve pot, šel prost strahov begotnih upov peze, šel lahen, kot v poboje in med breze se dviga nezadržna črna noč: a sem razumel - davno že nekoč, vtem ko je vlak hrope s postaje lezel -bežni poljub, pihnjen iz ljubih ročk, kot samemu življenju znak zaveze, ki vselej naj slavim ga vriskajoč. * * * Dež gre čez strehe istrskega mesta kot prsti po robeh igrače mile, pa sonce sije in otroka jesta - a ulice so že se posušile - debele grozdne jagode, muškat, in se spominjata (pravim, otroka; spomin je goljufiv, že ko je mlad): starša objeta, zvezdna noč široka, v neznano dalj domov je ladja plula - še sliši se, v globini, hrumne stroje in godbo iz salona, črnec poje -, in ne spregovorita mule ne mula, na potovanje čudežno zdaj spet sta v živih srčnih mislih se vrnila: v to mestece neznano hrepenet. Sama sladkost pretaka se po žilah. * * * Ven sem napeljal luč in pri teranu bral v pozno uro sred plešočih vešč zaštrikano sentimentalno reč, ki se peti nizko ob oceanu, kako po letih trpkih preizkušenj je zmagala ljubezen neskaljena: vrnil se je kot Guliver obrušen in ona, Čista, mu postane žena; s tem se konča. A veter od sipin še nosi sviž, za gnoj nam siromakom, da bralcu vdilj mi hrska med zobmi - neodplaknjen, še premalo sem natakal -, in hrum valov tu v bližnjih gmajn daljavah me nezmagljivo, zlagoma, uspava. # * * Kot bi med polko svat s kretnjo objestno v čas vrgel dragih kamnov riž, kresnice luči utripajo - v daljavi mesto v mokrem pogledu ajdovske device: palač bleščava, luč plesišč, soj krčem, zlatih svetilk domačnih brez števila -včasih otrok odšla je k moiju z včrem in lunine odbleske vanj lovila -, tako zdaj, ko zaprla je oči, ugaša isti hip podoba tiha, naš mili svet pritlikavih ljudi iz sanjanega se v spomin zaviha in kjer izmanjka, lahno zaskeli, preveč za krik, a še ne vredno vzdiha. # * * Kozarci klenkajo, smeh rezgetav se meša z glasno pesmijo in godbo, vino klokoče in še far - "gospod" - bo domov daljšo, cikcakasto izbral; zdaj neki svat odkreha se za govor, sklenil bo, "ker ljubezen luč sveta je, ki vse popelje nas v življenje novo." -'Sam vulvin dim,' zviškoma zabavljaje na vrt odtočit greš iz oštarije. Z ravnice se že mlado jutro dela in Venera nad brestom živa sije, kot da te prav posebej je vesela. Zavrisneš v njeno slavo ko kreten. Sapa se vidi, mraz je. Bo jesen. V goricah so obrali grozdje. Zdaj je zatišni čas, ko bo iz mošta vino. Starke so vse dni zdoma: v dalj spominov hitijo kot v milejše tuje kraje, zroče odtajane s pragov v oblake - ki z rujnato jih senči in obseva, z retušo, ki ne zagreši napake, poševna ura poznopopoldneva -, zroče zavzeto, kakor bi mižale - vtem mački se jim smukajo okrog od valčkov zdavnajšnjih oteklih nog -, gluhe za ješče mukanje iz štale; zrak, ki zaziba se, ko da zdihuje, jih šele zdrami, a ne preseneti -. Potlej dvorišče tesno je in tuje in vse, kar kdove kdaj prišlo je z leti. * * * Jesen je; temnih ognjev žar se z njiv na predvečernem nebesu zrcali; veter se je v odpadlo listje skril pod brajdami; samotne so, obrane. Junec zamuka priganjaje v štali, muk apetita po njegovem kriva mamka, gluh čižek, se znad mošta zgane, pozna sončava polni glaž preliva: k ustom ponese rešno dragotino - čas se zaniha v nenavzočnost tanko, ko ni strahu na svetu ne spominov: klišejski prapodobi entropije samo zvonov drhtenje v dalji manjka - in zamiži in kapljico odpije. * * * Jesen je, s slednjim vdihom za vbod globlja. Do praznega neznanega globoka: v bakru zatona scvre se sončna obla, za njo strmiš mož s čudenjem otroka, — in kar je kdaj bilo, v živi tišini, da le oči zapreš, te spet zapljusne: noben trenutek nikdar ni izginil: mile zročenosti, izdaje gnusne, vse je še v srcu, tu, neutrohnelo, in ni se v letih odučilo biti —, roke, ustvarjene za ljubo delo, zamišljen leno sklenil si na riti, s krvi utripom polje čas v drgalih. Samoten mrak polega se na njive. Mustangom belim, v nebesu zastalim, še za suh hip se vzplamenijo grive.