županje njive 2a si-1242 stahovica e-naslov: sprukjure@gmail.com 39-54 Jure Spruk LASTNINA IN SUVERENOST V PRAVNO-POLITIČNI MISLI JEANA BODINA 40 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk izvirni znanstveni članek u dk 34Bodin J.:330.522.6:342.36''15'' ::POVZETEK Avtor v članku analizira pravno-politično misel utemeljitelja absolutistič- ne teorije države iz 16. stoletja Jeana Bodina. Posebej se osredotoči na ideji lastni- ne in suverenosti, s katerima je Bodin osnoval legalnost in legitimnost francoske fevdalne monarhije v prelomnem obdobju, ki je bilo zaznamovano s spremenje- nim produkcijskim načinom materialnega in družbenega življenja. Vzpon kapita- listične forme produkcijskega načina je kot osrednjo menjalno sredstvo ustoličil denar, s čimer se je na renti utemeljen fevdalni produkcijski način pričel umikati tržni ekonomiki, kar je povzročilo zaton družbene moči plemstva, s tem pa je na- stalo zavezništvo med krono in meščanstvom, ki je želelo povezati srednjeveške parcialnosti in preprečiti fevdalne konflikte. Bodinovo koncipiranje lastnine in suverenosti prikazuje oris tega zavezništva, ki je opravilo zgodovinsko vlogo pri (1) postavitvi centralizirane ter notranje in zunanje suverene državne oblasti, (2) konstruiranju državnega teritorija kot enovitega trga ter (3) utemeljevanju narav- ne pravice človeka do zasebne lastnine. Ključni pojmi: Jean Bodin, suverenost, lastnina, absolutizem, meščanstvo. ABSTRACT PROPERTY AND SOVEREIGNTY IN THE LEGAL-POLITICAL THOUGHT OF JEAN BODIN In the paper the author analyzes the legal-political thought of the founder of absolutistic theory of the state from the 16 th century Jean Bodin. The author is specifically focused on the ideas of property and sovereignty, with which Bodin founded legality and legitimacy of the French monarchy in a turning point era, which was characterized by a changed way of production of material and social life. Ascent of the capitalist form of production established money as a key trade means, which meant that a feudal way of production, which was established on a rent, began to move away in favor of market economics, which caused a decline of the social power of nobility and that meant that a crown and bourgeoisie established an alliance with a goal to link medieval partialities and to pre- vent feudal conflicts. Bodin ’s conceptualization of property and sovereignty shows an out- line of that alliance, which has done a historic role in (1) establishing a centralized, in- ternally and externally sovereign state power, (2) establishing a state territory as a uni- form market and (3) substantiating a natural right of a man to private property. Key terms: Jean Bodin, sovereignty, property, absolutism, bourgeoisie. 41 ::UVOD Koncept moderne države je v sodobno pravno in politično znanost vnesel te- meljno razumevanje narave politične skupnosti, v kateri je svoje mesto našel, s ka- pitalističnim načinom produkcije materialnega in družbenega življenja navdahnje- ni, poblagovljeni človek. Trije uveljavljeni konstitutivni elementi države, tj. ljud- stvo, oblast in teritorij, nam prezentirajo zgolj tehnične predpogoje za to, da lahko govorimo o državi, le s težavo pa nam omogočijo vsebinsko razumevanje moderne- ga koncipiranja države, kakršno se je pričelo vzpostavljati v obdobju med razpadom fevdalnega družbenega sistema in vzpostavitvijo meščanske oz. liberalne teorije dr- žave, ki je v zgodovini svoj zmagoviti pohod pričela z meščansko Slavno revolucijo v Angliji leta 1688. Moderna država je edinstvena konceptualna inovacija, ki se je pričela razvijati v zgodovinskih okoliščinah, katere je najbolj izrazito zaznamoval vzpon kapitalistične logike družbenega razvoja, začenši z individualizmom ter ma- nufakturno akumulacijo kapitala. Novemu načinu produkcije je morala slediti re- konceptualizacija najprej fizičnega sveta, ki prelomno točko doseže s Kopernikovo hipotezo o heliocentrizmu, zatem človeka, ki je svojo novo identiteto črpal iz raci- onalističnega naravnega prava, in nato še politične skupnosti, ki je svoje temelje do- bila v kontraktualistični tradiciji. Zgodovinsko obdobje v 16. stoletju je prineslo na površje absolutizem, ki je v svojem temeljnem namenu deloval za centralizacijo po- litične oblasti, ter za prilagoditev spremenjenemu načinu produkcije. Proces centra- lizacije politične oblasti je potekal v okoliščinah državljanskih vojn, ki so nastale primarno kot posledica preurejanja družbenoekonomskih razmerij med krono, plemstvom ter meščanstvom, pa čeprav so navidezno te vojne potekale pod krinko religioznih konfliktov. Religija, v tem primeru krščanstvo, je v primeru državljan- skih vojn, kot to velja za državljansko vojno v Franciji v 16. stoletju, ponudila le iz- hodiščni povod za konflikt. V ozadju konflikta je obstajal jasen interes fevdalne oli- garhije po instrumentalizaciji lastnine v politične namene. Denarno gospodarstvo je spodkopalo fevdalno ureditev, po kateri so se odvajale različne rente zemljiškim gospodom, tj. desetina ter tlaka. Meščanska ekonomika je namesto fevdalne rente vzpostavila zahteve po denarju, katerega pa je bilo potrebno zaslužiti na trgu 1 . Upo- ri in konflikti, ki so izšli iz navedenih okoliščin, so pomenili grožnjo tržnemu go- spodarstvu. Absolutizem je iz tega razloga potrebno razumeti kot politično doktri- no, ki je v zgodnje moderni dobi ponudilo recept za zavarovanje nastajajočih kapi- talističnih družbenih razmerij. Ideje poenotenja sodstva, birokracije, vojske 2 ter zakonodajne in izvršilne oblasti so ustvarile neomejeno vladarjevo oblast, ki je kot svoj glavni cilj sprejela zagotavljanje družbenega reda in miru, hkrati pa, kot defini- 1 T rgovsko pravo (lex mercatoria) se na podlagi naraščajočega števila mest in hitrega naraščanja kmetijske proizvodnje prične razvijati že v 11. ter 12. stoletju kot posledica zadovoljitve potreb naraščajočega družbenega razreda trgovcev. To novo vzpostavljeno pravo, kapitalistično pravo par excellence, se je razvijalo vzporedno s fevdalnim pravom (Berman, 1983: 333–334). 2 Za študijo o vlogi prisile in kapitala pri nastanku evropskih držav glej Tilly (1992). lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 42 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk ra absolutizem Sruk (1995: 8), spodbujala gospodarska prizadevanja meščanstva. Kuzmanić (1996: 183–184) vsebino teorije suverenosti, preko katere je bila do- ločena definicija moderne države, razume kot usklajeno s pogledi cerkve, znotraj katere se je ideja vrhovnosti pričela razvijati in se šele kasneje sekularizirala v posve- tne namene. Dejansko Bodinovo koncipiranje suverenosti predstavlja sintezo do te- daj znanih načel iz rimskega prava ter srednjeveškega kanonskega prava, ki je bila prilagojena spremenjenemu načinu produkcije materialnega in družbenega življe- nja. Centralizirana fevdalna oblast po Bodinu predstavlja rešitev za frakcijske kon- flikte, ki so se porajali na pogon lastniških interesov cerkve in posamičnih plemiških rodbin. Le-te so se v okoliščinah državljanske vojne umetno razdelile na katoliški in hugenotski tabor. Bodinova pravno-politična misel vsebuje idejo naravne pravice do lastnine, pri čemer je koncipiranje pravičnega vladanja monarha vezano na spo- štovanje zasebne lastnine podanikov. V Bodinovi pravno-politični misli že identifi- ciramo tendenco, ki se je podrobneje sicer izoblikovala v času po 16. stoletju, po ka- teri se izvrševanje državne oblasti konča pri pravici do svobodne uporabe zasebne la- stnine. Navedeno tendenco razumemo kot posledico oblikovanja idej v prelomnem obdobju med srednjim in novim vekom, v katerem so zato obstajale koncepcije, ki so vsebovale tako fevdalne kot tudi že moderne sledove. Za razumevanje Bodinove- ga absolutizma moramo analizirati obe temeljni kategoriji – suverenost ter lastnino, iz katerih bomo razbrali, na kakšen način je absolutizem branil kapitalistični način produkcije, s čimer je hkrati gradil dolgoročni interes meščanstva. ::SUVERENOST IN LASTNINA PRI BODINU Na prehodu med srednjim vekom in moderno dobo se kot ključna politična doktrina uveljavi doktrina božanske pravice kraljev, s katero se najresneje začne spodkopavati papeški politični univerzalizem, ki je zagon dobil s t. i. investiturnim bojem iz 11. stoletja, v katerem so se kot bistvena vprašanja izpostavila tista, ki so se osredotočala na imenovanje lokalnih škofov in razpolaganje z lastnino. John Nevil- le Figgis (1896/1965) ravno doktrini božanske pravice priznava zasluge za to, da se je lahko razvilo moderno pojmovanje suverenosti, ki v temelju prinaša emancipaci- jo države v odnosu do klerikalnega nadzora. Konkordat iz Wormsa leta 1122 je pri- nesel le začasno rešitev v obliki kompromisa, na podlagi katerega si je papež izboril status najvišjega predstavnika Boga na Zemlji, hkrati pa je cesar obdržal vsaj ome- jen vpliv na cerkvene zadeve. Papeška respublica christiana sprva ni pomenila nika- kršne grožnje suverenosti posvetnega vladarja, temveč se je izkazovala za duhovne- ga zaščitnika vladarjeve posesti (Jurca, 2010: 11). Kohabitacija papeštva in cesarstva je delovala nadvse pragmatično, če razumemo potrebo Cerkve po zagotavljanju var- nosti s strani cesarja, na katero se je Cerkev morala zanašati praktično od vzpona njenega vpliva v 4. stoletju. Papež Gregor VII., ki je v 11. stoletju načel konflikt s cesarjem Henrikom IV ., se je cesarju uprl zaradi potrebe po interni krepitvi položa- ja papeštva znotraj Cerkve ter preprečevanja izvajanja vpliva posvetne oblasti zno- 43 traj Cerkve 3 . Idejno bistvo Gregorja VII. se je osredotočalo na svobodo cerkve (li- bertas ecclesiae), kar je pomenilo osvoboditev duhovnega telesa (sacerdotium) izpod nadzora laikov, ter popolno podreditev duhovnega telesa papežu. T o slednje je Gre- gorjevo misel vodilo do osnovanja ideje o obstoju papeške monarhije (Canning, 1996: 87). Gregorjeva ''papeška revolucija'' je proizvedla idejo hierarhične superi- ornosti duhovne sfere nad posvetno in utrdila položaj papeštva kot centralizirane oblasti znotraj papeške monarhije. Razglašena je bila supremacija papeštva nad vse- mi kristjani, pravna supremacija klera nad posvetnimi oblastmi pod avtoriteto pa- peža, kar je pomenilo, da ima papež pravico odstavljati cesarja in imeti izključno pravico odločanja pri imenovanju škofov, ki so podrejeni zgolj papežu (Berman 1983, 94). Svojevrstna nadgradnja argumentacije v prid razdelitve na duhovno in posvetno sfero pa je nastala v buli Unam Sanctam iz leta 1302, v kateri je papež Bo- nifacij VIII. utemeljil svetovno božjo oblast po dveh mečih, tj. duhovnemu, ki ga vihti papeštvo, ter posvetnemu, ki ga vihti posvetni vladar, z jasno argumentirano nadrejenostjo duhovne sfere nad posvetno. Jurca (2010, 11) sicer kot papeža, ki se je odkrito spopadel s cesarjem za zmago na bojišču, navaja papeža Inocenca IV ., ka- terega pontifikat je trajal med letoma 1243 in 1254. Argumenti, s katerimi je papež konsolidiral lastno oblast najprej znotraj cerkvenega občestva, zatem pa utemeljeval še zahteve po posvetni prevladi, so v kasnejših stoletjih postali orožje v rokah posve- tnih vladarjev pri njihovih zahtevah po absolutni oblasti. Kot osnova v teh razpra- vah je obema stranema služilo rimsko pravo, natančneje Justinijanova kodifikacija, ki je kot cesarsko pravo utemeljevalo absolutno oblast rimskega cesarja, in je bila zato še posebej primerna za utemeljevanje popolne prevlade, ter načela iz kanonske- ga prava, ki so nastala kot odgovor na zahteve posvetnih vladarjev. Doktrina božan- ske pravice sicer še vedno ostane v okvirih priznavanja fevdalne družbene formaci- je, a obenem se izkaže, da to isto formacijo kasneje pomaga rušiti. Božanska pravi- ca je pravzaprav pravica posvetnega vladarja, da upravlja politično skupnost, ne da bi mu pri tem kdorkoli postavljal omejitve, s katerimi bi nevtraliziral njegovo oblast. Znotraj doktrine božanske pravice monarh nosi status božjega poverjenika, s čimer se konstituira monarhova legitimnost. Izvor legitimnosti vladarjeve oblasti v božji volji pomeni, da je vladar odgovoren le Bogu, nikakor pa ne mnoštvu podanikov, katerim vlada. Jean Bodin v delu Šest knjig o republiki suverenost na začetku opredeli kot abso- lutno ter večno 4 oblast države (commonwealth). Bodin si takšno oblast predstavlja kot pravično in suvereno oblast, ki je sestavljena iz mnoštva gospodinjstev in iz njih 3 V 10. in 11. stoletju so škofe, opate ter duhovnike običajno imenovali lokalni posestniki in plemiči, ki so ob tem od izbranih kandidatov pogosto zahtevali kompenzacije v obliki cerkvene lastnine. Plemstvo si je pogosto prisvajalo cerkvene dohodke od fevdalnih dajatev, s čimer so si cerkveni dostojanstveniki kupovali zaščito pred ropanjem in preganjanjem. Pritiske na kler so posamični plemiči in posestniki izvajali tudi v primerih, ko so se želeli ločiti od svojih žena in se poročiti z drugo žensko, za kar so potrebovali dovoljenje (Brundage, 1995: 31). 4 Večnosti Bodin ne definira konvencionalno, to je kot nekaj, kar nikoli ne preneha, temveč pomen veže na življenje konkretne osebe, ki oblast izvršuje, to je za življenja tistega, ki ima oblast. lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 44 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk nastale skupnosti. Kot latinski, grški, italijanski in hebrejski sinonim za suverenost Bodin navaja termine maiestas, kurion politeuma, signoria in tomech shevet, ki se uporabljajo tako za privatne osebe kot tudi za tiste, ki imajo najvišjo ukazovalno oblast v državi. V osmem poglavju prve knjige prej omenjenega dela Bodin razvije logiko suverenosti, kot jo razume in kot je, po njegovih besedah, ni razvil še nihče pred njim. Za Bodina je ključno, da ločimo med javnimi funkcionarji, ki opravlja- jo svoje dolžnosti začasno in v omejenem obsegu, ter javnimi funkcionarji, katerih oblast je tako časovno kot tudi pristojnostno neomejena. V navedeni distinkciji se skriva odgovor na vprašanje, kateri oblastnik je resnično suveren in kateri le opra- vlja vlogo skrbnika javne oblasti. Skrbniki javne oblasti delujejo po načelih politič- nega predstavništva, ki se je razvilo že v času rimske republike in jih je utemeljil Ci- cero. Pristno suverena oblast ne more biti pozicionirana v rokah tistih, ki funkcijo opravljajo, če za to potrebujejo soglasje nekoga drugega. Oni so zgolj upravitelji in skrbniki oblasti, dokler je ljudstvo ali knez ne zahtevata nazaj /.../ T ako kot tisti, ki nekomu posodijo neko svojo dobrino, vselej ostanejo njeni la- stniki in posestniki, tako to ostanejo tudi tisti, ki dajejo oblast in avtoriteto, da presoja- jo in ukazujejo, bodisi za neko omejeno in določeno časovno obdobje ali za tolikšno ob- dobje, ki ustreza njim 5 . Vir zakonite posesti oblasti je vselej pri tistemu, v čigar imenu se oblast izvaja. V primeru, da bi bila absolutna oblast, ki se predaja na skrbnike, obenem tudi suvere- na, bi to pomenilo, da bi skrbniki oblasti le-to lahko uporabili proti knezu in bi tako nastal položaj, v katerem bi subjekt ukazoval gospodarju (Bodin, 1576/1992: 2). Suvereni vladar ima pravico po prosti presoji delegirati pristojnosti funkcionar- jem, pri čemer je ključna njegova pravica, da delegirane pristojnosti vzame nazaj, kadar se mu to zdi potrebno. Suverena oblast se ne more vzpostaviti preko akta vo- litev ali preko kontinuiranega podaljševanja oblastnih pristojnosti, lahko pa se vzpostavi z aktom uzurpacije, to je nasilnega prevzema oblasti, kar vodi v tiranijo (Bodin, 1576/1992: 6). Bodin tu ne kaže nobene obremenjenosti z vrednotnim presojanjem konkretnih dejanj 6 . V primeru, ko vladar dobi absolutno oblast od ljudstva za čas njegovega življenja, Bodin dopušča možnost, da se takšen vladar po- imenuje suvereni monarh, a je v svoji razlagi precej nerazumljiv, ko pravi, da mora vladar oblast prejeti »popolno in preprosto«, brez podobnosti z delegiranjem oblasti na funkcionarja in ne v obliki podeljene privolitve ljudstva (Bodin, 1576/1992: 6). Bodin ne pojasni konkretno, kako bi se prenos med ljudstvom in vladarjem lahko dejansko izvršil, kot to stori v 17. stoletju Thomas Hobbes, a opozori, da se ljudstvo v tem primeru samorazlasti suverene oblasti z namenom, da to oblast predajo v vla- darjevo posest in jo tako položijo vanj. Bodin suvereno oblast očitno razume kot materialno lastnino, kar kaže na njegovo navezanost na civilno rimsko pravo v delu, 5 Bodin, J. (1576/1992): On Sovereignty, Cambridge, Cambridge University Press, str. 2. 6 Suverenost tirana je ravno tako suverena, kot je nasilna posest roparja realna, čeprav je v nasprotju z zakonom (Bodin, 1576/1992: 6). 45 ko le-ta obravnava zasebno lastnino in pravico do njene uporabe kot imperium, tj. neomejenega razpolaganja z zasebno lastnino. Ko Bodin razlaga pomen besed »ab- solutna oblast«, to stori s pomočjo analogije dajanja darila, s čimer nakaže razume- vanje državne oblasti kot neomejene in arbitrarne. Država postane vladarjeva last, kar pomeni, da politični odnosi ne odsevajo ničesar drugega kot zgolj lastninske od- nose. Posedovanje lastnine je pogoj za politično participacijo v družbi in tako pred- postavlja političnost. Ljudstvo in aristokracija v državi lahko popolno in preprosto podelita nekomu abso- lutno in večno oblast, s katero lahko odpravi vsakršno lastnino ali osebo in mu je na raz- polago vsa država, ki jo nato lahko zapusti komurkoli želi, tako kot lahko lastnik iz svo- jih dobrin napravi popolno in preprosto darilo iz nobenega drugega, razloga kot iz lastne radodarnosti 7 . Iskreno darilo je le tisto, ki s seboj ne prinaša nobenih pogojev ali omejitev. Po- stavljanje kakršnihkoli pogojev ali obligacij vladarju pri prenosu suverene in abso- lutne oblasti je nedopustno, če te konvencionalno vzpostavi ljudstvo. Vladar je od- govoren le božjemu in naravnemu zakonu, njegova oblast pa je legitimna le v toli- ko, v kolikor se pokori božji in naravni volji. Kot zgleda za tovrstno kreiranje suverene oblasti, Bodin navaja kronanji tatarskega kralja in karantanskega kneza, ki v ceremoniji kronanja ne izkažeta nobenih konkretnih obligacij do ljudstva. Edina vladarjeva obligacija je torej v njegovem razmerju do Boga. Bodin kot nekoga, ki je najbolje razumel absolutno oblast, navaja papeža Inocenca IV 8 ., ki je kot temelje absolutne oblasti navajal običajno pravo, pri čemer posebej opozori na to, da papež ni govoril o božjem ali naravnem zakonu. Tu Bodin cilja predvsem na moč običaj- nega prava, t. i. salijskega zakonika (Lex Salica) 9 v navezavi na prepoved spreminja- nja državne oblike 10 , na primer iz monarhije v aristokracijo, medtem ko v primerih, v katerih se običajno pravo ne dotika temeljnih pravil o organizaciji države, vladar sme spreminjati po lastni presoji, potem ko skliče zbor vseh treh stanov, pri čemer na njihove nasvete ni vezan. Človeškemu zakonu suvereni vladar ne more biti po- drejen, saj kot ugotavlja Bodin, po naravi človek samemu sebi ne more predpisova- ti zakonov 11 . Bodin jasno razume zakon kot omejitev 12 , ki pa suvereni oblasti ne pritiče, če želi opraviti svoje temeljno poslanstvo – dati zakon subjektom ter odpra- 7 Ibidem: 8. 8 Papež Inocenc IV. (Sinibaldo Fieschi) je papeževal v 13. stoletju, ki ga je zaznamovala politična vojna med gvelfi in gibelini – bavarsko plemiško rodbino, ki je zagovarjala deželno avtonomijo v odnosu do cesarja, in plemiško rodbino Hohenstauffen, iz katere izhaja cesar Friderik I., ki je oblast prevzel leta 1152. 9 Salijski zakonik je okoli leta 500 zbral frankovski kralj Klodvik I. z namenom, da bi na enem mestu zbral dotedanje znanje, ki se je prenašalo na frankovskem ozemlju iz roda v rod po ustnem izročilu. 10 V primeru kršitve salijskega zakonika ima naslednik pravico razveljaviti odločitve svojega predhodnika (ibidem: 18). 11 Bodin se pri tem sklicuje na rimski rek Nulla obligatio consistere potest, quae a voluntate promittentis statum capit – obstajati ne more nobena obligacija, ki je odvisna od volje osebe, ki obljublja. 12 T ako kot si papež nikdar ne zaveže rok, tako si jih tudi suvereni vladar ne more, pa čeprav bi si tega želel (ibidem). lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 46 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk viti neugodne zakone in jih nadomestiti z drugimi, kar pa ni mogoče, če nekdo nad njim izvaja oblast (Bodin, 1576/1992: 11). Ne samo, da zakoni, ki jih sprejme vla- dar, zanj ne veljajo, vsak aktualni vladar mora biti izvzet iz veljavnosti tudi v prime- ru zakonov, ki so jih sprejeli njegovi predhodniki. Pri tem so ključni privilegiji, ki jih je podeljeval vsakokratni monarh in se nanašajo predvsem na obdavčenje in iz- vajanje sodne oblasti znotraj posamičnih mest, kar se je v praksi kazalo v tem, da so posamična mesta, ki so spadala pod isto monarhijo, uživala različne privilegije, pra- vice in obligacije. Pri vprašanju spoštovanja zakona, za katerega je vladar prisegel, da ga bo spoštoval, se jasno izkazuje Bodinova primarna preokupacija z internimi francoskimi razmerami, ki so bile zaznamovane z državljansko vojno. Monarh v raz- merju do lastnih subjektov ni zavezan k spoštovanju tovrstnih zakonov, navsezadnje je prisega samemu sebi nesmiselna, je pa zavezan k spoštovanju sprejetih dogovorov, ki jih je on osebno ali njegov predhodnik sklenil z drugim vladarjem, pa čeprav tega ni potrdil s prisego, če je za to izkazan interes (Bodin, 1576/1992: 13). Bodin jasno razlikuje med zakonom in pogodbo, pri čemer slednja vladarja zavezuje ravno tako kot subjekta, če je k temu prisegel. Ključno je, da ne mešamo zakona in pogodbe. Zakon je odvisen od tistega, ki ima su- verenost in ki lahko zavezuje vse svoje subjekte, razen samega sebe. Pogodba med vladar- jem in njegovimi subjekti je vzajemna; vzajemno obvezuje obe strani, pri čemer je ena stran ne more kršiti na škodo in brez privolitve druge strani 13 . Pogodbene obligacije obstajajo toliko časa, dokler za to obstajajo interesi vseh vple- tenih strank. V okvirih zasebnega prava lahko veljavnost obligacije prekliče le sodišče, medtem ko v primerih obstoja pogodbe med monarhom in skupnostjo končni razso- dnik ni sodišče, temveč naravno in božje pravo. Ko monarh presodi, da interes celo- tne skupnosti narekuje razveljavitev dogovorov, to lahko stori, ne da bi pri tem potre- boval soglasje. Kot ugotavlja Franklin (1973: 59), bistvene razlike med zakonom, ki je bil obljubljen, in običajnim aktom sprejema zakona ni, saj sta oba odvisna od eno- stranske presoje monarha o tem, ali je zakon v interesu pravičnosti in javne dobrobi- ti. Tovrstna fleksibilnost monarhove obligacije pa je značilna le za njegovo razmerje s skupnostjo kot celoto, medtem ko se ta fleksibilnost ne nanaša na njegova pogodbe- na razmerja z zasebniki, katera zadevajo odplačevanje posojil, opravljenih storitev ali plačevanja blaga iz zakladniške blagajne (Franklin, 1973: 80). Zakon je primarno odraz vladarjeve svobodne volje (Bodin, 1576/1992: 15), kar pomeni, da vladar ni vezan niti na nobena mnenja ali želje, ki mu jih posredujejo plemiški svetovalci predvsem v času, ko nov monarh zasede prestol in ima zaradi vzvišenosti nad zakonodajo neomejene možnosti v snovanju novih politični razme- rij, niti ni vezan na zahteve ljudstva. Izenačevanje vladarjeve volje in pozitivnega prava historično izhaja iz rimskopravnega načela quod principi placuit legis habet vi- gorem 14 , ki je nastalo v času absolutne oblasti rimskega cesarja, in je bilo kodificira- 13 Ibidem: 15. 14 To, kar je všeč cesarju, ima moč zakona. 47 no v Justinijanovem korpusu 15 . Obstoj plemiške aristokracije v nobenem smislu ne ogroža monarhove suverenosti. Kot bistvena karakteristika suverene oblasti se tako kaže opravljanje zakonodajne funkcije brez privolitve ljudstva (Bodin, 1576/1992: 23). Ni pomembno, kako veliko moč ima nek posameznik – magistrat, grof, regent, etc.. Če je zavezan zakonom, jurisdikciji ali ukazom nekoga drugega, to pomeni, da ni suveren (Bodin, 1576/1992: 49). Suvereni vladar ne priznava nikogar nad sabo, z izjemo Boga, prav tako pa tudi ne nikogar, ki bi mu bil enakovreden. Bodinov vla- dar se izkazuje za človeški ekvivalent monoteistične koncepcije Boga 16 . Lahko zaključimo torej, da je prvi prerogativ suverenega vladarja, da daje zakone vsem na splošno in vsakomur posebej 17 . A to ni dovolj. Dodati moramo brez pristanka kogarkoli drugega višjega, enakega ali nižjega od njega 18 . Bodin potegne jasno ločnico med pravico (droit) in zakonom (loy), saj prva temelji na čisti pravičnosti (equity), druga pa na ukazovanju. Njegova definicija prava kot »ukaz su- verena, s katerim izkorišča svojo oblast,« (Bodin, 1576/1992: 38) deluje docela pozitivi- stično, pri čemer pa Bodin s sklicevanjem na naravno pravo pozitivnemu pravu nadene omejitve. To je najbolj razvidno iz Bodinove obravnave vprašanja o zaščiti zasebne la- stnine subjektov, iz katere izhaja, da niti papež niti cesar ne smeta arbitrarno zasegati za- sebne lastnine subjektov. Po Bodinu arbitrarno prisvajanje lastnine ni v domeni absolu- tne oblasti, temveč gole sile, ki je vselej na strani močnejšega in tatov, in je na ta način v nasprotju z zakonom, ki nam ga je namenil Bog, ki »nam je glasno in jasno s svojim za- konom povedal, da je prepovedano odvzeti, ali celo zgolj hlepeti po premoženju drugih ljudi« (Bodin, 1576/1992: 39). Vladarjeva pravica ni, da deluje nepravično. Ravno nasprotno, vladar je zavezan pravičnemu postopanju, kar se odraža tudi na način, da ne krade tuje lastnine, kar je sicer lastnost nemočnih, šibkih in strahopetnih vladarjev (Bodin, 1576/1992: 39). Upravičeni razlogi za odvzem zasebne lastnine so lahko le nakup, me- njava, zakonita konfiskacija ali okoliščine, v katerih se sklepa mir s sovražnikom, ki ogro- ža obstoj države (Bodin, 1576/1992: 39). V tem zadnjem razlogu Bodin nakaže svojo naklonjenost javnemu interesu, ki se dviga nad zasebni interes. Najpomembnejši cilj po- litične skupnosti je torej v vzdrževanju državne celote, to je vladarjeve lastnine na račun lastnine njegovih subjektov. A to vladarjevo lastnino opredeljuje legitimna oblast, med- tem ko zasebna lastnina ostaja posameznikom. Bodin tu citira Seneko: »Kraljem pripa- da oblast nad vsem, privatnim individuom pa lastnina 19 « in »kralj poseduje vse v oblasti, in- 15 Hkrati je rimskopravna tradicija osnovala tudi nasprotujoče si načelo od navedenega imperialnega načela, in sicer načelo, po katerem cesarjeva moč in oblast izhajata iz privolitve suverenega ljudstva – utpote cum lege regia, quae de imperio eius lata est, populus ei et in eum omne suum imperium et potestatem conferat (Gough, 2001: 35). 16 Bog kot vrhovni suveren zaradi svoje neskončnosti ne more ustvariti boga, ki bi mu bil enakovreden. Tako tudi vladar, ki predstavlja božjo podobo, ne more ustvariti subjekta, ki bi mu bil enakovreden. Dve neskončnosti ne moreta obstajati hkrati (Bodin, 1576/1992: 50). 17 Omenjeni partikularizem je povezan s podeljevanjem privilegijev – zakonov, ki so sprejeti za enega ali skupino posameznikov. 18 Ibidem: 56. 19 Ad reges potestas omnium pertinet, ad singulos proprietas. lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 48 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk dividui pa v lastništvu 20 « (Bodin, 1576/1992: 41). Bodin to Senekovo maksimo določa celo kot normo, ki definira kraljevo monarhijo 21 , ki predstavlja nasprotje despotskih monarhij, ki zaščite zasebne lastnine ne priznavajo, kar postavlja njihovo legitimnost pod vprašaj (Franklin, 1973: 84). Bodinova privrženost priznavanju pravice do zasebne lastnine se izkazuje tudi skozi njegov odnos do vpeljevanja novih davščin, za kar je pred- videl obvezno potrjevanje stanov. Franklin (1973: 91) vprašanje novega obdavčenja pre- zentira kot edino, pri katerem je Bodin izzval absolutno oblast. Navedeni izziv pa niti ni v nasprotju z Bodinovo koncepcijo močne centralizirane monarhije, saj je ob cilju do- datnega davčnega neobremenjevanja tretjega stanu zasledoval tudi cilj odmikanja mo- narha z zgrešene poti fiskalne in verske politike (Franklin, 1973: 91). V Bodinovi dok- trini suverene oblasti se ob očitnih razlikah nakazujejo tudi nekatere podobnosti z mo- dernimi teoretiki pogodbene teorije, denimo Thomasom Hobbesom 22 in celo Johnom Lockom 23 , v smislu razumevanja državne oblasti kot branika instituta zasebne lastnine. Bodinov suvereni vladar je resda formalno neomejen pri izvrševanju oblasti, a kriterij pravičnosti njegove vladavine je vezan na spoštovanje zasebne lastnine njegovih podani- kov. Če Bodin o spoštovanju zasebne lastnine razpravlja na ravni normativnih priporo- čil suverenemu vladarju, pa moderni pogodbeni teoretiki z Lockom na čelu že osnujejo moderno naravnopravno tradicijo na temeljih pravic vsakega človeka, da se upre krivič- ni oblasti, ki ne priznava in ne spoštuje instituta zasebne lastnine. Monarhova legitimnost izhaja iz božje avtoritete, ki mu je oblast nad subjekti podelila, zato so po božjem in naravnem zakonu subjekti zavezani k spoštovanju njegovih odločitev. Bodin je posebno pozornost namenil varovanju zasebne la- stnine, za kar je odgovoren vladar kot božji poverjenik na Zemlji. Nepravično pri- svajanje tuje lastnine, ne zgolj materialne, temveč tudi žensk in otrok, je v dome- ni tiranske vladavine, ki je v nasprotju z učenjem preroka Samuela, in se tako od- mika od ideala pravične oblasti. Monarha od tirana ločuje ravno njegovo spoštovanje naravnega prava. Tako kot mora monarh spoštovati naravno in božje pravo, tako morajo tudi njegovi subjekti spoštovati njegove zakone (Dunning, 1896: 95). V kolikor vladar skrene s poti spoštovanja božjega zakona, gre za nje- gov zločin proti Bogu. Ljudstvo ga pri tem ne more klicati k odgovornosti, to je zgolj v božji ingerenci. Bodin v svoji teoriji suverene oblasti odstrani vse izterlji- ve omejitve vladarjeve oblasti, pri čemer moralne omejitve sicer obstajajo, a le-te ne predstavljajo temeljev za legitimen upor proti vladarju, saj za kršitev naravne- ga in božjega prava vladar ni odgovoren nikomur drugemu kot Bogu samemu (Franklin, 1992: xxiv). Vprašanje izvajanja in interpretacije naravnega in božjega 20 Omnia Rex imperio possidet, singuli dominio. 21 Restrikcijo, ki jo na ta način dominium vzpostavlja v razmerju do imperiuma, je posledica Bodinovega prepričanja o tem, da temeljno družbeno entiteto predstavlja družina, ki zasebno lastnino potrebuje zaradi lastnega materialnega obstoja (Skinner, 1978: 296). 22 O Hobbesovem koncipiranju individualizma in negativne svobode glej Spruk in Lukšič (2017). 23 O Lockovem koncipiranju lastnine glej Lukšič (2016). 49 prava je vprašanje razmerja med monarhovo vestjo in Bogom, ne pa razmerja med monarhom in njegovimi podaniki (Andrew, 2011: 78). Prvi prerogativ Bo- dinove koncepcije suverenosti je v zakonodajnem primatu. Ta predpostavlja vse druge pravice in prerogative suverenosti, zato pravzaprav obstaja zgolj en, vrhov- ni prerogativ in posledično enotna oblast. Kot ostale prerogative Bodin našteva odločanje o vojni in miru, vrhovno presojanje o odločitvah magistratov, imeno- vanje in odpoklic najvišjih funkcionarjev, določanje davkov za subjekte ter preso- jo o njihovi morebitni izvzetosti iz plačevanja le-teh, odločanje o pomilostitvah, določanje imena, vrednosti in mere denarja ter pozivanje subjektom in vazalom k zaprisegi brezpogojne lojalnosti (Bodin, 1576/1992: 59). Po Bodinu je suverena oblast nedeljiva. Drugačna niti ne more biti po logiki, iz katere izhaja, da kakr- šnokoli drobljenje avtoritete predpostavlja obstoj enakovrednih entitet, ki ena drugo omejujejo in na ta način vzpostavljajo oblastna ravnotežja. Pristno suvere- na oblast je oblast, ki je skoncentrirana v eni individualni ali kolektivni osebi. Bo- din v svoji teoriji suverene oblasti pravzaprav sporoča, da je enotnost in stabilnost države v okoliščinah obstoja družbenih razredov, ki jih je ustvaril fevdalizem, mo- goča le skozi vzpostavitev oblasti, ki bo regulirala in dominirala nad vsemi enako, pri čemer je podrejenost suverenemu vladarju ključni pogoj za vzpostavitev drža- ve in državljanstva (Dunning, 1896: 91). T o pa ne pomeni, da vladar v praksi od- loča o vsem. Bodinu je vrednost birokracije dobro poznana, brez nje država ne more funkcionirati. Posledično je Bodin merum imperium razbil na dva dela – manjši del, ki ga je smel izvrševati magistrat, ter večji del, ki je pripadal vladarju. Ključno pri vsem je, da so tudi odločitve, ki jih sprejmejo magistrati, sprejete v imenu vladarjeve avtoritete. ::ABSOLUTIZEM KOT GRADNIK INTERESA MEŠČANSTVA Absolutistična teorija in praksa, ki sta terminologijo črpala iz teorije suverenosti, predvsem tiste, ki jo je razvil Jean Bodin, sta se zgodovinsko razvili v drugi polovici 16. stoletja predvsem v Franciji, sam termin »absolutizem« pa se je v političnem be- sednjaku uveljavil šele v 18. stoletju, ko se je pričel uporabljati za namen retrospek- tivnega opisa absolutistične vladavine (Vincent, 1987: 45). Politično doktrino ab- solutizma lahko razumemo kot refleks na okoliščine pričetka zatona fevdalne druž- beno-politične ureditve ter nastanka novega, tj. modernega pojmovanja države. Vincent (1987: 45) v absolutistični teoriji države prepoznava celo izrazitejši prelom s fevdalizmom, kot pa v konstitucionalni teoriji države, ki se je razvila v kasnejših stoletjih, tj. od 17. stoletja dalje. Absolutizem je v prelomnem obdobju med kon- cem fevdalizma in začetkom moderne dobe ponudil teoretsko osnovo za razumeva- nje političnih odnosov, pri čemer je izhajal iz kritike fevdalne politične fragmenta- cije oz. iz kritike vzpenjajoče koncepcije oblasti, katere temeljna karakteristika je, da se oblast in moč pomikata od spodaj navzgor v smeri proti najvišji oblasti. Absolu- tistično koncipiranje oblasti se je nasprotno usmerilo na padajočo koncipiranje lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 50 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk oblasti, ki v osnovi izvrševanje politične oblasti razume kot sprejemanje in vsiljeva- nje odločitev s strani centralne oblastne figure 24 . Absolutistično pojmovanje politič- nega se je ujemalo s takratnimi pojmovanji kozmičnega reda oz. kozmične hierarhi- je. T eološka pojmovanja Boga kot stvaritelja in vladarja celotnega kozmosa so se zli- la s političnimi pojmovanji vloge monarha kot edinega legitimnega vladarja na Zemlji. Absolutistični monarh ni nič drugega kot zemeljska podoba božjega odpo- slanca, ki za vladanje ne potrebuje privolitve ljudstva, kateremu vlada, tako kot tudi Bog ni vezan na nikakršna navodila ali zahteve pri kreaciji kozmosa. Edini vir pra- va je monarh, ki je odgovoren le Bogu. Absolutistična suverena oblast je predstavlja- la odgovor na praktične pomanjkljivosti fevdalizma, v katerem, kot ugotavlja Cre- veld (1999: 59), ni obstajala centralizirana javna oblast, temveč je bila oblast, ki se jo je razumelo kot zasebno lastnino, porazdeljena med večje število neenakovrednih vladarjev, ki jih je povezovala fevdalna zaprisega zvestobe. Leonid Pitamic je fevdal- no politično realnost opisal takole: Namesto tega (absolutne oblasti rimskega cesarja, op.) se poraja v fevdalni srednje- veški državi nešteto višjih in nižjih, torej relativnih oblasti, ki pristajajo raznim gospo- dom kot pravice in ki so med seboj s pogodbami vezane in zavarovane. Enotna oblast rimskega cesarja se razkraja na mnogo število oseb, na razno fevdalno gospodo, kralje, kneze, višje plemstvo in duhovščino, mesta, potem pa na papeža in na nemškega cesar- ja, ki se je smatral za naslednika rimskih cesarjev. Oblast knezov in kraljev v posame- znih pokrajinah se je zaradi tega zelo zmanjšala 25 . Centralizacija zakonodajne dejavnosti je imela pomembne implikacije za nadalj- nji razvoj teorije države. Reinhard (2017: 60–61) ugotavlja, da so se v predmoder- ni dobi zakoni sprejemali ad hoc, tj. na zahtevo ali prošnjo, s čimer so se predhodni- ki moderne države odzivali na dane okoliščine, niso pa oblasti delovale samoinicia- tivno v smislu, da bi si pridržale monopol nad določanjem in poenotenjem prava njihove dežele in na ta način pričele regulirati družbene odnose. Centralizirani za- konodajni primat monarha je bil še toliko pomembnejši v okoliščinah državljanske vojne v Franciji, na katero se je v prvi vrsti odzival Bodin. Tilly (2005: 198–199) ugotavlja, da so se v Franciji najbolj množično za protestantizem odločali trgovci in obrtniki, pri čemer so protestanti po osvojitvi posamičnih mest ponavadi zaplenili cerkveno lastnino, jo prodali ali pa spremenili v javno last ter z njo odplačali javne dolgove, zato so si katoliški kralji prizadevali za zatrtje posamičnih mestnih skupno- sti, katerim so vladali protestantski oblastniki. Bodinu je v prvi vrsti šlo za ohrani- tev francoske fevdalne monarhije, pri čemer je obstanek te politične tvorbe najbolj ogrožala državljanska vojna, ki so jo poganjali partikularni lastniški interesi. Pra- gmatični Bodin je s sklicevanjem na Seneko želel predvsem zaustavitev vojaških spopadov, ki so načenjali obstoj francoske monarhije. Kralju oblast, podanikom pa lastnina je Bodinov napotek monarhiji, ki je zadel v samo bistvo razlogov za vojno 24 Za študijo o vzpenjajoči ter padajoči koncepciji oblasti glej Ullmann (1961). 25 Pitamic, L. (1927/2009): Država, Ljubljana, GV, str. 28–29. 51 – nadzor nad lastnino. Monarh postane osrednji garant za spoštovanje zasebne la- stnine, ki predstavlja predpogoj za mirno sobivanje ljudi v politični skupnosti, ka- tero je vedno bolj obvladoval meščanski duh časa. Nalaganje davščin resda ostaja monarhova pravica, a hkrati za izvrševanje te pravice potrebuje soglasje predstavni- kov stanov. Zasebna lastnina se tako izkaže za najmočnejši omejevalni element sicer absolutistične oblasti. Po Bodinu pravičnega vladarja od tirana loči ravno izogiba- nje arbitrarnim posegom v zasebno lastnino. Da tovrstno poseganje ni priporočlji- vo, je bilo jasno tudi Machiavelliju, ki je knezu podal nasvet, s katerim je povzel člo- veško navezanost na lastnino: Vendar naj vladar, ki si ne pridobi ljubezni, uredi tako, da si obenem s strahom ne na- koplje še sovraštva. T o namreč, da se ga boje in ga ne sovražijo, gre prav lahko skupaj, in to zmeraj, kadar ne sega po imetju svojih državljanov in podložnikov in po njihovih ženskah. In če že mora kdaj krvavo nastopiti proti komu, /.../, vendar naj nikakor ne sega po tujem imetju, kajti ljudje prej pozabijo na očetovo smrt, kot na izgubo dediščine 26 . Kako razumeti povezavo med absolutizmom ter interesi meščanstva, tema dve- ma navidezno tako navzkrižnima elementoma? V moderni dobi se je kot izrazito meščanska politična doktrina izoblikoval liberalizem, ki se je v svojem izhodišču uprl fevdalnim ostalinam v okoliščinah vzpona kapitalistične produkcije družbene- ga in materialnega življenja, tj. absolutni oblasti, kakršno je osnoval Jean Bodin, privilegijem plemstva, krone in klera, ki so onemogočali preboj meščanskega inte- resa, predvsem pa fevdalnim sponam, ki so človeka držale vezanega na fevdalčevo zemljo, s čimer mu je bil preprečen prihod v mestna središča, kjer bi lahko prodal lastno delovno silo lastnikom manufakturnega kapitala. Z drugimi besedami bi lah- ko povedali, da je bil interes meščanstva v samem bistvu povezan z ločitvijo ekono- mije in politike, tj. z odpravo oblastnih razmerij, ki so temeljila na fevdalno pojmo- vani zasebni lastnini. Pa vendar je absolutizem spodbudil politične procese, pred- vsem tu mislimo na centralizacijo politične oblasti ter posledično odpravo deljene suverenosti, ki so omogočili razgradnjo fevdalnega partikularizma, ki ga je skozi sre- dnji vek pri življenju ohranjala stanovska družbena ureditev. Bodinova teorija suve- rene oblasti je suverenost osnovala z dveh zornih kotov, tj. notranjega in zunanjega. Notranja suverenost je pomenila predvsem vzvišenost suverenega vladarja nad ljud- stvom, ki se je manifestirala skozi teokratično pojmovano legitimnost vladarja ter njegovo izvzemanje iz spoštovanja zakonov, ki so nastajali po njegovi volji, medtem ko se je zunanja suverenost nanašala na nepriznavanje katerekoli oblasti za višjo ali enakovredno na lastnem teritoriju, pri čemer je tu v ospredju vprašanje cerkvenega vpliva na posvetno oblast. Bodinovo pojmovanje zunanje suverenosti zavrača pose- ganje papeštva v državne zadeve, s čimer je v pomembnem momentu presegel sre- dnjeveško podobo papeža kot vzvišenega nad posvetno oblastjo. Posebej pa sta na- čeli neodsvojljivosti ter nedeljivosti suverene oblasti načeli fevdalno pojmovane politične odnose. Goričar (1959: 160) navedeni načeli našteva kot prispevek k odpravi 26 Machiavelli, N. (1532/2006): Vladar, Ljubljana, Slovenska matica, str. 78. lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 52 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk fevdalnega zasebnopravnega pojmovanja državne lastnine, ki je utemeljevalo preha- janje oblasti z lastnino zemlje vred na vsakokratnega lastnika, ter fevdalne verzije pogodbene teorije, ki je utemeljevala skupno vladanje sizerena in vazala na temelju pogodbe 27 . ::SKLEP Jean Bodin je v svojem najznamenitejšem delu Šest knjig o republiki osnoval teo- rijo suverenosti, ki je bila v samem izhodišču prilagojena argumentaciji v korist ab- solutističnega monarha, ki bi edini lahko ohranil francosko fevdalno monarhijo. Ohraniti francosko fevdalno monarhijo je v praksi pomenilo vzpostavitev politične- ga obvladovanja razrednih antagonizmov, ki jih je ustvarila zmes poznofevdalne ekonomike, utemeljene na cehovskem obrtništvu, ter zgodnjekapitalistične denar- ne ekonomije. Friedrich Engels ravno uvedbo denarja kot splošnega menjalnega sredstva določa kot prelomno dejanje v zgodovini, s katerim je meščanstvo dobilo najmogočnejše orožje. Srednji vek denarju ni namenil pomembnejšega vpliva, saj je v temelju eksploatacija tlačana s strani fevdalca potekala skozi prisvajanje dela in proizvodov (Engels, 1884/1975: 506). Preobrat v dojemanju moči denarja se prič- ne z razvojem meščanske trgovine, ki ni več sprejemala tlake in desetine kot menjal- nega sredstva. Fevdalna renta se tako začne umikati tržno-denarni ekonomiki. Kot garant materialne eksistence je nastopil denar, ki pa ga je bilo moč zaslužiti na me- stnih tržiščih. Temu se je moralo prilagoditi tudi fevdalno plemstvo, ki je tako v iz- hodišču izgubilo največ družbene moči. Kmečki upori so postali del vsakdana, saj je fevdalni rentnik zase zahteval vedno večji delež, tj. predvsem denarja, s katerim bi si lahko zagotovil obstanek v spremenjenih okoliščinah materialne produkcije, kar je plemstvo še dodatno izčrpavalo. Vpliv denarja na vzpon meščanstva ter zaton fev- dalizma je opisal tudi Engels. Že dolgo preden so novi topovi prebijali obzidja viteških gradov, jih je spodkopal de- nar; zares , smodnik je bil tako rekoč le sodni izvrševalec v službi denarja. Denar je bil veliki politični izenačevalni skobelj meščanstva. Vsepovsod, kjer je denarni odnos izpo- drinil osebni odnos, denarna dajatev pa naturalno dajatev, je meščanski odnos zamenjal fevdalnega 28 . Ideja moderne svobode človeka se rodi v mestnih središčih, kjer se kot temeljna pravica vzpostavi pravica do zasebne lastnine. Bodinova pronicljiva ocena politične- ga stanja v Franciji 16. stoletja mu je narekovala oblikovanje patriarhalnega koncep- ta centralizirane oblasti v podobi monarha, katerega temeljno poslanstvo je, da v družbo vnese red in stabilnost, ki ju je praktično skozi celotno obdobje srednjega veka spodjedal konflikt med posameznimi fevdalnimi avtoritetami, katerih legiti- 27 Za študiji o fevdalnih družbenih odnosih glej Bloch (1961) in Reynolds (1994). 28 Engels, Friedrich (1884/1975): O propadu fevdalizma in nastanku buržoazije. V: Ziherl, B. (ur.), Karl Marx, Friedrich Engels. Izbrana dela. Zvezek V, Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 507. 53 mnost je izhajala iz izenačitve ekonomskega (lastnina) in političnega (oblast). Abso- lutizem je interes meščanstva lahko gradil v toliko, v kolikor je ustoličil kralja, ki je v svoji osebi združeval nedeljivo državno oblast, katera je pod svojo jurisdikcijo združila poprej razdeljene teritorialne enote, s čimer je osnovala velikanski tržni prostor, ki se je odtlej lahko svobodno pomaknil onkraj mestnih obzidij, hkrati pa je za moralni imperativ sprejel dolžnost izogibanja arbitrarnega poseganja v zaseb- no lastnino podanikov. Ključno znamenje suverene oblasti monarha je tudi njego- va pravica, da določa višino davkov, a pri tej pravici Bodin določi poseben korektiv absolutni volji suverenega vladarja v obliki potrebnega soglasja predstavnikov sta- nov. Na tem poudarku zaznavamo pojmovanje lastnine in državne oblasti, ki spo- roča, da se domet politične oblasti ustavi, ko trči ob zid zasebne lastnine. Jean Bo- din je z obema nogama stal na trdnih tleh, a z eno nogo je stal na predmoderni stra- ni zgodovine, z drugo pa na moderni strani. Idejni implikaciji na povezovanje fevdalnih parcialnosti, iz katerih so izšle moderne nacije, ter omejenost državne oblasti z lastninskimi pravicami ga vsekakor postavljata na stran moderne dobe. Družbena stabilnost in širjenje vpliva tržne ekonomike sta dva najizrazitejša poka- zatelja zmožnosti kohabitacije monarhije in meščanstva, znotraj katere se v družbe- ni ekvilibrij spravita politični monopol in ekonomska konkurenca. Absolutistična teorija države zatorej predstavlja epohalni kompromis med monarhijo in meščan- stvom, ki je bil ustvarjen z namenom ohranitve monarhije v okoliščinah vzpona ka- pitalistične produkcije materialnega in družbenega življenja, a obenem tudi še pre- šibke moči meščanstva, da bi odrezalo fevdalno glavo – kralja. ::LITERATURA Andrew, E. (2011): Jean Bodin on Sovereignty. V: A Journal for the Study of Knowledge, Politics and the Arts 2: 75–84. Berman, H. (1983): Law and Revolution. Cambridge: Harvard University Press. Bloch, M. (1961): Feudal Society. London: Routledge. Bodin, J. (1576/1992): On Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press. Brundage, J. (1995): Medieval Canon Law. London: Longman. Canning, J. (1996): A History of Medieval Political Thought, 300–1450. London: Routledge. Creveld, M. (1999): The Rise and Decline of the State. Cambridge: Cambridge University Press. Dunning, W .A. (1896): »The Monarchomachs«. V: Political Science Quarterly, letn. 19, štev. 2, str. 277–301. Engels, F . (1884/1975): O propadu fevdalizma in nastanku buržoazije. V Ziherl, B. (ur.): Karl Marx, Friedrich Engels. Izbrana dela. V. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 503–519. Figgis, J.N. (1965): The Divine Right of Kings. NY: Harper. Franklin, J. (1973): Jean Bodin and the Rise of Absolutist Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Franklin, J. (1992): Introduction. V: Franklin, J. (ur.): On Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press, str. ix-xxvi. Goričar, J. (1959): Oris zgodovine političnih teorij. Ljubljana: Cankarjeva založba. Gough, J. (2001): Družbena pogodba: kritična študija njenega razvoja. Ljubljana: Krtina. Jurca, T. (2010): Dva meča. Novo razmerje moči med Cerkvijo in državo. Ljubljana: Studia Humanitatis. lastnina in suverenost v pravno-politični misli jeana bodina 54 Kuzmanić, T. (1996): Ustvarjanje antipolitike. Ljubljana: ZPS. Lukšič, I. (2016): »Aktualnost in akutnost Lockove koncepcije lastnine«. V: T eorija in praksa, letn. 53, štev. 3, str. 625–644. Machiavelli, N. (1532/2006): Vladar. Ljubljana: Slovenska matica. Pitamic, L. (1927/2009): Država. Ljubljana: GV. Reinhard, W . (2017): Zgodovina moderne države. Ljubljana: Krtina. Reynolds, S. (1994): Fiefs and Vassals. Oxford: Oxford University Press. Skinner, Q. (1978): The Foundations of Modern Political Thought. Vol 2: The Age of Reformation. Cambridge: Cambridge University Press. Spruk, J. in Lukšič, I. (2017): »Thomas Hobbes: od krščanskega korporativizma k individualizmu«. V: T eorija in praksa, letn. 54, štev. 3–4, str. 458–476. Sruk, V . (1995): Leksikon politike. Maribor: Obzorja. Tilly, C. (1992): Coercion, Capital and European States, AD 990–1992. Cambridge: Blackwell. Tilly, C. (2005): Evropske revolucije: 1492–1992. Ljubljana: *cf. Ullmann, W . (1961): Principles of Government and Politics in the Middle Ages. London: Routledge. Vincent, A. (1987): Theories of the State. Oxford: Basil Blackwell. Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 39-54 jure spruk