U Uif uit H U it it ii.uy.il HttuiiUHkiitUUUU j' Apostolsko piši svetega očeta i^eona XIII Ponatis iz Slovenca. V Ljubljani 1894 Samozaložba. Apostolsko pismo svetega očeta Leona XIII. Vsem knezom in narodom sporoča papež Leon XIII. pozdrav in mir vGospodu. 1. Zahvala sv. očeta. Prekrasna očitna voščila, katera smo celo pre¬ teklo leto vsprejemali v spomin začetka svoje ško¬ fovske oblasti in katera so nedavno završili izredno pobožni Španjci, so nas vzlasti zato veselila, ker se je v onem jedinstvenem mišljenju pokazala jedinost sv. cerkve in njena čudovita zveza's papežem. Zdelo se je, kakor bi bil katoliški svet tiste dni nekako po¬ zabil vse drugo in proti Vatikanu obračal svoje oči in srca. Vladarji so nam pošiljali poslance, verniki so v velikih množicah romali semkaj, ljubezniva pisma smo dobivali, svete svečanosti so se opravljale: vse to je jasno pričalo, da so katoliška srca in katoliške misli jedine, kadar je treba skazovati udanost apo¬ stolski stolici. Tem ljubše in prijetnejše nam je bilo to, ker je bilo popolnoma v soglasju z našimi na¬ meni in deli. Ker smo svojo dobo izpoznali in ker smo si bili v svesti svoje dolžnosti, smo namreč imeli v mislih celi čas svoje višje duhovske službe in kolikor smo mogli, smo skrbeli tudi z opomini in de¬ janji, da bi vsa ljudstva in vse narode zvezali tem ožje seboj in pokazali v vsakem oziru koristno moč rimskega papeštva. Zato zakvaljamo najpreje božjo dobrotljivost, ki nam je ljubeznivo darovala tako visoko, čilo starost; potem pa vladarje, škofe, du- 1 2 hovnike in vse zasebnike, ki so se trudili s tako raz¬ novrstnimi dokazi ljubezni in udanosti častiti našo osebo in naša dostojanstvain nam kot zasebniku dajati zaželene tolažbe. 2. Namen apostolskega pisma. Seveda smo marsičesa pogrešali, da bi bila to¬ lažba popolna in trdno utemeljena. Še sredi sploš¬ nih izrazov ljubezni in udanosti se je namreč lahko videla velika množica, ki se ni udeleževala soglas¬ nega veselja katoliškega, nekaj, ker sploh nima evan¬ geljske modrosti, nekaj pa, ker je pač na krščansko ime krščena, pa odločena od katoliške vere. To nas je jako hudo bolelo in nas še boli; saj nam ni mo¬ goče misliti, ne da bi nas v dnu duše ne bolelo, da hodi daleč od nas, kakor po stranski poti, tako velik del človeškega rodu. Ker pa namestujemo na zemlji vsegamogočnega Boga, ki hoče, da se vsi ljudje izveličajo in pridejo k izpoznanju resnice in ker nas visoka, skrbi polna starost približuje človeškemu koncu, se nam zdi pri¬ meren čas, posnemati vzgled našega Odrešenika in mojstra Jezusa Kristusa, ki je malo pred svojim povratom v nebesa Boga Očeta pregoreče prosil, naj bi bili nje¬ govi učenci in verniki jednega srca in jedne misli: „Prosim,-da bodo vsi jedno, kakor ti, Oče! v meni, in jaz v tebi; da bodo tudi oni vnasjedno.“ (Jan. 17, 20. 21.) Ker ne vklepa ta božja molitev in prošnja samo tistih, ki so tedaj verovali v Jezusa Kristusa, mar¬ več tudi vse tiste, ki bi verovali vanj v prihodnje, zato nam je to prav primerna prilika, da zaupno razložimo svoje želje in poskrbimo po svojih močeh, da se pokličejo vsi ljudje brez razločka rodu in bi¬ vališča k jedinosti vere in se zanjo vnamejo. 3. Nevernikom! Ljubezen, ki tja urneje hiti, koder je bolj treba pomagati, nas sili, in naših mislij vzlet se nagiblje 3 aajpreje k tistim največjim nesrečnežem vseh na¬ rodov, ki luči evangelija še niso zagledali, ali pa so jo sicer vsprejeli, toda so jo vsled malomarnosti ali vsled prevelike oddaljenosti zopet pogasili in zato ne poznajo Boga in so v največji zmoti. Ker pa prihaja vse izveličanje od Jezusa Kristusa, — »zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli biti izveličani“ (Dej. ap. 4, 12.), — zato najbolj želimo, da bi vse zemeljske po¬ krajine prodrla in napolnila presveta zvezda Jezu¬ sova. Sveta cerkev je vedno opravljala to svojo od Boga ji naloženo službo. čemu je namreč devetnajst stoletij z večjo goreč¬ nostjo in večjo stanovitostjo delovala in po čem bolj hrepenela, nego po tem, da pripelje narode k res¬ nici in h krščanstvu? In tudi sedaj vsled naše oblasti jadrajo evangeljski seli često črez morja v najoddaljenejše kraje; mi pa vsak dan molimo Boga, naj pomnoži apostoljske službe vredne služabnike, ki se ne plašijo žrtvovati svoje zložnosti in zdravja, da celo svojega življenja, če je treba, da se razširja Kristusovo kraljestvo. 4. Očetova molitev. Ti pa, Izveličar in Oče človeškega rodu, Jezus Kristus, podvizaj se! ne odlašaj več storiti, kar si nekdaj rekel, da boš vse na-se potegnil, ko boš z zemlje povzdignen! Stopi že doli in pokaži se ne- brojni množici, ki še nima tako velikih dobrot, ka¬ tere si ti s svojo krvjo zaslužil zemljanom; vzbudi tiste, ki sedč v senci teme in smrti, da se razsvet¬ ljeni v žarkih tvoje modrosti in moči v Tebi in po Tebi »spopolnijo v jedinosti“. S. Kristijanom ločenim od katol. cerkve! Premišljujočim skrivnost te jedinosti se nam v mislih pokažejo vsi narodi, katere je Božja dobrota že zdavnej pripeljala iz dolgotrajnih zmot k evan- 1 * 4 geljski resnici. Ees ni nobenega prijetnejšega spo¬ mina, nobene veličastnejše prilike, da hvalimo ne¬ skončno Previdnost Božjo, kakor zgodovina starih časov, ko so imeli od Boga izvirajočo vero za skupno in nerazdeljivo dedščino; ko je po bivališču, zna¬ čaju in navadah ločene omikane narode, če so bili tudi v drugih stvareh nejedini in se prepirali, vendar vse združevala v verskem oziru krščanska vera. Ko se spominjamo tistih časov, moramo le zelo ob¬ žalovati, da so nevoščljivost, sovraštvo in nesrečne časovne razmere tekom stoletij odtrgale velike in cvetoče narode naročju rimske cerkve. Mi pa se obračamo zaupajoč v milost in usmiljenje neskonč¬ nega Boga, ki jedini pozna pravi čas, pomagati, in ki more voditi po svoji volji misli ljudi), ravno k tistim narodom in jih opominjamo in rotimo v oče¬ tovski ljubezni, naj opuste nejedinost in se povrnejo k jedinosti. a) Razkolnikom! In najprej se oziramo polni ljubezni k vshodu, od koder je začetkom prišlo izveličanje za celo zemljo. Želja in pričakovanje nam namreč vzbujata prijetno upanje, da ne bo več dolgo, ko se bodo v podedovani veri in stari slavi bliščeč vshodne cerkve tja povrnile, od koder so izšle, in to tembolj, ker se njihova ločitev ni vršila zavoljo prevelikega razločka. Če malo stvari izvzamemo, smo v ostalem tako so¬ glasni, da jemljemo neredkokrat braneč katoličan- stvo spričevanja in dokaze iz naukov, navad in ob¬ redov vshodnih kristijanov. Poglavitna točka pre¬ pirov je prvenstvo rimskega papeža. Ozro naj se pa v staro dobo in naj si ogledajo, kaj so mislili nji¬ hovi predniki in kaj jim je sporočil čas, ki je v naj¬ bližji dotiki s staro dobo. Iz tega se namreč d& jasno dokazati, da velja Jezusa Kristusa Božja be¬ seda: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev", o rimskih papežih. In stara doba jih je videla mnogo, ki so bili prav iz vshodnih krajev iz- 5 brani za papeže, vzlasti Anakleta, Evarista, Aniceta, Elevterija, Oozima, Agatona. Večina izmej njih je zapečatila modro in sveto vladanje vsega krščanstva s svojo krvjo. čas, vzrok, začetniki nesrečnega razkola so po¬ polnoma znani. Pred tistim časom, ko je človek ločil, kar je Bog združil, je bilo ime apostolske sto¬ lice sveto in na vshodu in na zahodu so v popol¬ nem soglasju brez kakega obotavljanja ubogali rim¬ skega papeža kot pravnega naslednika sv. Petra in zato namestnika Jezusa Kristusa na zemlji. Opa¬ zujmo začetek razkola! — sam Focij je poslal v Rim iz tega vzroka zastopnike v svoji zadevi; papež Nikolaj I, pa je poslal, ne da bi bil kedo ugovarjal, svoje legate iz Rima, „naj skrbno preiskujejo zadevo patrijarha Ignacija in naj popolnoma in resnično poročajo o njih apostolski stolici", tako da vsa zgodovina te stvari očito potrjuje prvenstvo rimske stolice, o kateri se je takrat prepir začel. — Konečno je sploh znano, da so pri velikih cerkvenih zborih, namreč pri drugem lyonskem in florentinskem Latinci in Grki v lahko pridobljeni in jednoglasni slogi oblast rimskih papežev proglasiti za verski nauk. Navlašč smo se spominjali teh stvarij, ker so nekaka vabila, da se ustanovi mir, tembolj, ker opa¬ žamo pri vshodnih kristijanih nekako milejše miš¬ ljenje o katoličanih, da celo neko dobrohotno na¬ gnjenje do njih. To se je posebno pokazalo, ko so nedavno naše romarje na vshodnih krajih s posebnim odlikovanjem in s posebno prijaznostjo vsprejemali. Zato „se odpirajo moja usta k Yam“ vsem, ki ste ločeni od katoliške cerkve in ki pripadate gr¬ škemu ali kakemu drugemu vshodnemu obredu. Zelo si želimo, da vsak za-se premišljujete tisti ljubezni in resnosti polni govor, ki ga je nekdaj govoril Bessarion vašim očetom: »Kako se bomo zagovar¬ jali pred Bogom, da smo se ločili od svojih bratov, saj je On, hoteč jih združiti v jeden hlev, prišel z 6 nebes, se včlovečil in bil križan? Kako se bomo branili pri svojih zanamcih? Ne pripuščajmo tega, preljubi očetje ! ne imejmo tega mnenja, ne skrbimo tako slabo za-se in za svoje.“ — Premišljujte dobro naše predloge same na sebi in pred Bogom. Ne vodijo nas človeški oziri, marveč božja ljubezen in gorečnost za skupni blagor nas nagiblje, da vam svetujemo spravo in zvezo z rimsko cerkvijo; pri tem umevamo vse obsezajočo, popolno zvezo; taka bi pa še nikakor ne bila ona zveza, ki bi ničesar druzega ne provzročila, nego nekakšno soglasje v verskih naukih in nekaj bratovske ljubezni. Prava zveza mej kristijani je tista, ki jo je ustanovitelj svete cerkve, Jezus Kristus, postavil in hotel in katera biva v jedinosti vere in vodstva. Saj vam tudi ni nobenega vzroka biti v skrbeh, da ne bi mi ali kateri naših naslednikov odvzel kaki cerkvi količkaj vaših pravic, patriarhalnih privilegijev, obrednih navad. Saj je bilo in bo zmiraj utemeljeno v namenu in v delo¬ vanju apostolske stolice po pravici dovoljevati mnogo stvarij posebnostim in šegam vsakega naroda. — Vrh tega se bo pa potem, ko se združite z nami, po Božji naredbi pomnožilo dostojanstvo in čast vaših cerkvi. Bog naj torej usliši vaše vlastne prošnje: „Daj, da prenehajo razdori cerkva" (xau<7ov to ayJ.G\),orM v<3v sv.v.AvjTtCv, (In liturg. S. Basilii) in : „Združi razkropljene m pripelji zmotne nazaj in jih zveži s svojo sveto katoliško in apostoljsko cerkvijo" (to'u? ev/.oxpicpivou<; exi(70vaYaY £ i vob? lAavvjpivooi; eitavi&fafs y .ca crčvafov Tjj crou •/.aO-sAr/.rj v.at airoaTO'EToO^aža. Ib.); tako se torej vrnite k tisti jedni in sv. veri, kateri je najstarejša doba nas in vas jednako izro¬ čila ; katero so nepokvarjeno ohranili vaši očetje in predniki; katero so z bleskom svojih krepostij, z velikostjo svojega duha, z izbornostjo svojih naukov tekmovaje proslavljali Atanazij, Bazilij, Gregor Na- cijanski, Janez Krizostom, oba Cirila- in še več dru¬ gih velikih mož, katerih slava pripada kot skupna dedščina v jednaki meri vshodu in zahodu. 7 6) Slovanskim narodom! Tu navajamo posebno vas, vse slovanske na¬ rode, katerih sloves oznanja mnogo zgodovinskih spo¬ menikov. Yi veste, kako sta za Slovane zaslužna vaša sveta očeta v veri, Ciril in Metod, katerih spo¬ min smo tudi mi pred nekaj leti skušali povečati s tem, da smo jima odločili pristojno češčenje. Po njunih krepostih in njunem delovanju je večina rodov vašega debla prejela omiko in izveličanje. Tako se je zgodilo, da je bilo mej slovanskimi de¬ želami in rimskimi papeži dolgo časa najlepše mej- sebojno razmerje, z jedne strani v dobrotah, z druge pa v najzvestejši udanosti. Ker je nesrečen čas vaše prednike večinoma odtrgal rimski veri, premišljujte veliko vrednost po- vrata v jedinost. Tudi vas kliče sveta cerkev ne¬ prenehoma v svoje naročje, pripravljena, vam po¬ dati marsikako sredstvo izveličanja, blagostanja in velikosti. c) Protestantom. Z ne manjšo ljubeznijo se oziramo na narode, katere je v novejšem času nenavadna izprememba stvarij in časov ločila od rimske cerkve. Pozabijo naj raznovrstne dogodbe v preteklosti, dvignejo naj svoje misli nad vse človeške stvari in naj z merilom, želečim samo resnice in izveličanja, razmotravajo od Kristusa ustanovljeno cerkev. Ce s to primerjajo svoje verske občine in presojajo, kakšna je pri njih vera, bodo lahko priznavali, da so v mnogih in zelo važnih toč¬ kah prvotno resnico pozabili in se razšli v razno¬ vrstne nove zmote ; tudi ne bodo tajili, da ni ostala pri njih od one podedovane resnice, katero so začetniki teh novotarij seboj vzeli v ločitev, skorej nobena določena veroizpovedna oblika, ki bi jo morali vsi priznavati. Da, tako daleč je že prišlo, da se mnogi ne boje raz¬ dirati samega temeljna, na katerem jedino stoji cela vera 8 in vse človeško upanje, namreč Božje narave Izveličarja Jezusa Kristusa. Ravno tako, kakor so preje razlagali knjige stare in nove zaveze, trdeč, da so pisane po Božjem navdihnjenju, t tako jim sedaj odrekajo vsako veljavo. Ker so dali vsakemu prostost, da si vse tolmači po svoji pameti in razsodnosti, se je seveda to pokazalo kot nujna posledica. Zato postav¬ ljajo vlastno vest za jedino voditeljico in merilko življenja in zametavajo vsako drugo ravnilo v delo¬ vanju; odtod izvirajo nasprotujoča si menenja in raznovrstne ločine, ki se često spačijo v naturalizem in racijonalizem. Zato že obupujejo, da bi se mogli nazori zjediniti in oznanjajo in priporočajo zvezo v bratovski ljubezni. Prav res; saj moramo biti vsi združeni v mejsebojni ljubezni. To je namreč Jezus Kristus najbolj dokazoval, hoteč, da bodi znak njego¬ vih vernikov, da se ljubijo mej seboj. Pa kako more vezati srca popolna ljubezen, če ne zjedinja vera duhov ? — Iz teh vzrokov jih je izmej tistih, o katerih smo govorili, prav mnogo iskalo v pravi razumnosti in v želji po resnici, pot izveličanja v katoliški cerkvi, ker so pač dobro izprevideli, da ne morejo biti zvezani z Jezusom Kristusom kat z glavo, če niso zdru¬ ženi z njegovim telesom, ki je sv. Cerkev, in da ne morejo doseči prave Kristusove vere, če zaničujejo njegovo pravo, sv. Petru in njegovim naslednikom izročeno učeniško službo. Videli so namreč v rimski cerkvi podobo prave cerkve, ki je od Boga, svojega začetnika nezamenljivo označena z jasnimi znamenji; in zato je mej njimi mnogo duhovitih razlagavcev stare dobe, ki so v izvrstnih spisih pojasnovali izvor rimske cerkve od apostolov, nepokvarjenost njeuih verskih resnic in stalnost njene uprave. Tako tedaj vas, o bratje naši, ki ste od nas že tristo let v veri ločeni, ki ste se iz kakoršnega koli vzroka ločili od nas, z ozirom na vzgled teh mož, kličejo bolj naša srca, nego naše besede. »Hitimo vsi v jedinost vere 9 in spoznanja Sinu Božjega". (Ef. 4, 13.) Dovolite, da Vas povabimo k tej jedinosti, ki je katoliška cer¬ kev nikedar ni, in je ne bo pogrešala in da vam ljubeznivo podajemo roko. Že zdavnej Vas kliče k sebi sv. Cerkev, skupna mati, vsi katoličani vas pri¬ čakujejo z bratovskim hrepenenjem, da z nami sveto častite Boga, združeni v popolni ljubezni po spozna¬ vanju jednega evangelija, jedne vere in jednega upanja. 6. Katoličanom! Da bi bila tako zaželena jedinost popolnoma skladna, nam preostaje še, da izpregovorimo vsem tistim po širni zemlji, o katerih izveličanju že dolgo bdč naše skrbi in misli: menimo namreč katoličane, katere katoliška vera ravno tako uči pokorščine do apo- stoljske stolice, kakor jih ohranja združene z Je¬ zusom Kristusom. Teh sicer ni treba vspodbujati k pravi in sveti jedinosti, ker so je po božji dobroti že tako deležni; vender pa jih je treba opominjati, da sedaj, ko od vseh stranij prete nevarnosti, ne izgubč z brezbrižnostjo in lenobo največjega božjega daru. Zato naj vsprejmo iz naukov, ki smo jih preje podelili ali vsem ali posamnim katoliškim narodom, pravo vodilo za svoje mišljenje in delovanje, po¬ sebno naj si pa postavijo za naj višji zakon, da moramo učeniški službi in oblasti sv. cerkve ne ozkosrčno, ne nezaupno, marveč iz cele duše in radovoljno ubogati v vseh stvareh. Pri tem naj ne pozabijo, kako škodljivo je krščanski jedinosti, da so raznovrstni zmotni nazori zatemnili in izbri¬ sali pravi pojem sv. Cerkve. Ta je namreč po volji in ukazu svojega Božjega Ustanovitelja v svoji vrsti popolna družba, katera ima dolžnost in službo vcep- ljevati človeškemu rodu evangeljske nauke in na- redbe in ga voditi po čistem obnašanju in krščanskih krepostih k tistemu izveličanju, ki je vsakemu člo¬ veku odločeno v nebesih. Ker je, kakor smo rekli, popolna družba, zato nima od zunaj izvirajoče, 10 marveč po Božjem sklepu in po svoji vlastni na¬ ravi ji podeljeno življenjsko silo in ima ravno zato po naravi ji pripadajočo postavodajavno oblast in prav je, da v tem postavodajavstvu ni nikomur podvržena; ravno tako mora biti svobodna v vseh stvareh, ki spadajo v njeno pravo. Toda ta svoboda ni taka, da bi kakerkoli vzbujala zavist in sum- Ijivost; cerkev namreč ne išče gospodstva in ne žene je nobena strast, marveč hoče in zahteva samo ohraniti pri ljudeh dolžne čednosti in na ta način in po tem potu skrbeti za njihovo večno izveličanje. Zato je pristopna in često materno prizanesljiva; da, neredkokrat se zgodi, da v marsikaterih stvareh opusti kaj od svojega prava ozirajoč se na državne raz¬ mere, kar dokazujejo že često z državami sklenjene pogodbe. — Nič ji ni bolj ptujega, nego kako dr¬ žavno pravico osvojati si; pa tudi država mora nasprotno spoštovati cerkvene pravice in se varovati, da kakega dela njihovega zase po sili ne ugrabi. — Ce pa si ogledamo, kako je v resnici, kaj vi¬ dimo ? Prav mnogi radi sumnjivo opazujejo cerkev, gojč nasprotstvo proti nji, sovražijo jo in zavistno jo obdolžujejo in kar je še mnogo hujše, skušajo z vso močjo in silo, da bi jo vsužili oblasti državnih voditeljev. Odtod izvira, da ji odvzemajo njeno premoženje, da ji omejujejo njeno svobodo; odtod težave pri vzgoji gojencev za duhovski stan ; odtod strogi iz¬ jemni zakoni proti duhovstvu; odtod zatiranje in prepovedi redovnih družb, ki so krščanstvu najboljše obrambne posadke ; s kratka, odtod poojstreno po¬ novljene tirjatve regalistov. To se pravi silo delati najsvetejšim pravicam sv. cerkve ; to pa pripravlja državam največjo nesrečo, ker očitno nasprotuje Božjim namenom. Bog, vladar in stvarnik sveta, ki je postavil v svoji najvišji skrbnosti za človeško družbo posvetno in cerkveno oblast, je hotel, da bodita različni, prepovedal pa je, da bi bili ločeni 11 in da bi se bojevali. Božja volja in skupni blagor človeške družbe celo na vsak način zahteva, da bodita posvetna vladna oblast in cerkvena v lepi složnosti. Zato ima država svoje vlastne pravice in dolžnosti, ravno tako ima tudi cerkev svoje; obe pa morata biti zvezani z vezjo jedinosti. Tako ne bode imelo mejsebojno razmerje mej cerkvijo in državo sedanje, iz mnogo vzrokov škodljive in za vse dobre jako nadležne zmešnjave in doseglo se bode, da bodo državljani brez zmede in brez ločitve obojnega polja „dali Bogu, kar je Božjega in ce¬ sarju, kar je cesarjevega 1 *. 7. Framasonstvo. Velika nevarnost preti jedinosti od takozvane framasonske čete, katere pogubna sila tlači vžlasti katoliške narode. Viharni časi jo podpirajo, ponosna je na svojo moč, svoje pripomočke in vspehe in tako se trudi, da bi še bolj vtrdila in razširila svoje gospodstvo. Že je stopila iz svojega skrivališča v javnost in se je ustanovila, kakor bi hotela iz¬ zivati Božje veličastvo, celo v tem mestu, ki je sedež katoličanstva. Najgorje pa je, da koderkoli se vgnjezdi, se vsili mej vse stanove in slojeve in mej vse državne uredbe, dokler konečno ne doseže moči in gospodstva. To je zato najgorje, ker je očito, da so njeni nazori napačni in da so njeni nameni hu¬ dobni. Dela se, kakor bi branila človeške pravice in krepila državno družbo, zraven pa sovražno napada krščanstvo, zametuje od Boga razodete nauke, se norčuje iz verskih dolžnostij, grdi svete zakramente, ki so najvzvišenejše stvari, kot praznoversko zmes; zakon, družino, mladinski poduk, vsa zasebna in javna razmerja skuša iztrgati krščanstvu, vse spo¬ štovanje Božje in človeške oblasti izbiti ljudstvu iz srca. Uči, da mora človek častiti naravo in da se mora presojati resnica, nravnost in pravo jedino le po njenih načelih. Samo ob sebi je razvidno, da se 12 človek po tem načinu navadi poganskih šeg in poganskega življenja, ki je tem gorje, čim bolj se pomnožuje nasladnost. Daši smo preje o tem že najresneje se izrazili, nas vendar sili apostolska čuječnost, da se zopet s tem pečamo in da vedno iznova povdarjamo, da pri tako bližnji nevarnosti ne more biti preveč previd¬ nosti. Dobrotljivi Bog naj zadrži zlobne nakane; krščan¬ sko ljudstvo pa naj čuti in izprevidi, da se mora ko- nečno otresti tega tako nevrednega jarma ; Lahi in Francozi, katere najtrje tlači, naj bi se ga tem od¬ ločnejše otresli. S kakšnim orožjem in kako to naj- ložje store, smo že sami pokazali in pomen tistim ne more biti dvomljiv, ki zaupajo vodstvu Njega, katerega Božji izrek ostane : „ Jaz sem svet premagal". (Jan. 16, 33.) 8. Srečna prihodnost. a) Sv. Cerkev. Ce se vsestransko odstranijo nevarnosti in če se povrnejo kraljestva in države k verski jedinosti, bi se dobila čudovito vplivna pomoč proti hudemu in obilna množica blagrov. Omenjajmo poglavitnejše ! Prvi blagor je dostojanstvo in delovanje sv. Cer¬ kve ; ta bi imela sebi pristojno, častno mesto in bi svobodno hodila svojo pot deleč evangeljsko resnico in milost in sicer državam v poseben prid. Ker je namreč človeškemu rodu od Boga dana učiteljica in voditeljica, more posebno vspešno skrbeti za najsil- nejše izpremembe v javni blagor, reševati najzamota- nejša vprašanja; povspeševati pravo in pravičnost, ki sta najmočnejši državni podpori. b) Oboroženi mir. Izvrstno, vzlasti v sedanjih časih zaželjeno sredstvo bi bila potem ustanovljena jedinost, da se odvrnejo grozne nevarnosti za vojsko. Mi imamo pred očmi razmere v Evropi. Že mnogo let živimo v miru le bolj na videz, nego pa v resnici. Mej- 13 sebojno sumljivo nezaupanje vpliva tako, da skoro vsi narodi tekmujejo v neprestanem oboroževanju za vojsko. Neizkušena mladina odteguje se vodstvu in vzgoji starišev ter se sili v nevarnosti vojaškega živ¬ ljenja; najčvrstejši mladi ljudje odstranjajo se od kmetijstva, od višjih študij, od trgovine, od obrta v vojaško službo. Vsled velikih troškov praznijo se državne blagajniee, uničujejo se moči, ki bi bile državi v podporo in pri tem trpi tudi imetje posa¬ meznih; oboroženi mir, kakoršnega imamo sedaj, postal je že skoro neznosen. To bodi naravni stan državljanskega skupnega življenja mej ljudmi ? Vendar pa nam je mogoče izkopati se iz tega stanja po milosti Jezusa Kristusa in pridobiti si resničen mir. Nič namreč ni primernejšega, kakor krščanska krepost in posebno pravičnost, da se kroti častiželj- nost, pohlep po tujem blagu in zavidljivost, s čemer se najpoglavitneje neti snov za vojsko ; na podlagi te kreposti ostanejo nedotakljive pravice narodov in svetost pogodb; s tem pa se tudi vtrjujejo vezi bra- toljubja v prepričanju, da: »Pravičnost povzdiguje narod 11 . (Preg. 14, 34.) Tudi v notranjem življenju bodo države dobile bolj varno in močno sredstvo za javni blagor, kakor je ponujajo zakoni in orožje. Vsakdo pač vidi, da od dne do dne rasejo nevarnosti za javni mir in za javno varnost; pogosti grozni zločini namreč kažejo, da so se zaprisegle uporne skrivne družbe razrušit in uničit države. c) Socijalno in politično vprašanje. Dve veliki vprašanji ste na dnevnem redu s o- cijalno in politično. In obe ste naj večje važnosti, akoravno se za nju modro in pravično re¬ šitev hvalevredno trudi, obravnava in poskuša, ven- der temu nič ne bo bolj služilo, kakor če se bodo duhovi zopet in zopet iz notranjega vzroka krščanska 14 vere nagibali, da se zavedajo in da spolnujejo svoje dolžnosti. — O socijalnem vprašanju smo pred ne¬ davnim časom v tem smislu razpravljali vporabljajoč načela evangelija in natornega prava. — Gledč po¬ litičnega vprašanja, pri katerem mnogi v teoriji dru¬ žijo svobodo in državno oblast, v dejanju pa ju ne¬ primerno ločijo, zamoremo iz krščanskega modro- slovja naukov zajemati v veliko korist. Bodi namreč oblika državi katerakoli, ako je določeno in splošno vsprejeto, da oblast (auctoritas) izvira iz Boga, tedaj je pameti takoj jasno, da imajo nekateri pravno pravico ukazovati, in da iz tega prihaja za druge dolžnost, da so pokorni; to tudi ne nasprotuje člo¬ vekovi časti, ker smo s tem bolj Bogu pokorni, nego ljudem; Bog pa napoveduje „najhujšo sodbo onim, ki so na čelo postavljeni^, ako ne opravljajo njego¬ vega mesta prav in pravično. Svoboda posameznih pa ne more pri nikomer vzbujati sumnje in zavisti, ker ni nikomer na kvar in ker se na to ozira, kar je resnično, pravo in združljivo z javnim mirom. — Ako naposled premišljujemo, kaj premore cerkev, mati in posredovalka mej narodi in knezi, da s svojo veljavnostjo in s svojim svetom oboje podpira, tedaj nam bo jasno, kako je važno za občni blagor, da se vsi narodi nagibljejo k jedinosli v krščanski veri in v krščanskem življenju. d) Bodoča podoba krščanske zemlje. To premišljujoč in z vso dušo po tem hrepeneč zremo v daljavi prihodnji red stvarij in mi ne po¬ znamo nič bolj ljubeznivega, kakor pogled na blagor, ki se iz tega razvija. Mi si skoraj ne moremo pred¬ stavljati, kako bi naenkrat pričeli narodi tekmovati v vseh odličnih delih, v sreči in prospevanju, ako bi se dosegel mir in pokoj, ako bi se povspeševalo vednostno napredovanje, ako bi se poleg tega po krščanski šegi in po Naših predpisih vstanavljale zadruge kmetovalcev, rokodelcev in raznih obrtnij; 15 s tem bi se zatrlo požrešno oderuštvo, s tem bi se pa tudi razširilo polje za koristna dela. e) Evropa — ognjišče krščanske omike. Vpliv teli blagodejnih naprav bi se pa ne ome¬ jeval samo na omikane narode, temveč bi se kakor vode bogata reka razširjal na dolgo in široko. Kakor smo rekli že v uvodu, treba namreč pomisliti, kako brezštevilni narodi že stoletja čakajo na to, odkod da bi prejemali luč resnične omike. Daši so glede večnega zveličanja narodov sklepi Večnega daleč od razumevanja človeškega, vendar ni verski razkol naj¬ manj kriv, da je še po raznih krajih na zemlji raz¬ širjeno nesrečno praznoverje. V kolikor namreč more človeško spoznavanje sklepati iz dogodkov, zdi se, da je Bog Evropi odločil nalogo: nositi omiko krš¬ čanskih narodov polagoma v vse pokrajine. Z delom prešnjih časov doseženi pričetki in napredki kazali so veselo rast, ko se je nenadoma v šestnajstem stoletju vnel razpor. Prepiri so razdvojili krščanstvo in vojske so požrle Evropi moči; te razmere pa so neizmerno škodljivo vplivale na misijone. Ker vzroki razkola še vedno obstajajo, zato se ni čuditi, da živi še toliko ljudij omreženih v nečloveške nravi in grozne verske razvade. Zato se trudimo vsi, da se zaradi splošnega blagora zopet vstanovi nekdanja je- dinost. Časovne razmere so ugodne, da se vstanovi tako soglasje in da se daleč na okrog razširjajo do¬ brote krščanske modrosti, ker smisel za pobratimstvo med ljudmi ni bilo nikdar globleje utisneno v srca in ker človek ni nikdar človeka gorečneje iskal, bo¬ disi da si pridobi znanosti ali pa da mu pomaga. Vo¬ zovi in ladije prehajajo z neverjetno hitrostjo ne¬ izmerne pokrajine po suhem in po morju; to bi ne donašalo le krasnih koristij za trgovino in vedo¬ željnost, marveč tudi za razširjanje božje besede od vshoda do zahoda. 16 9. Težavna pot, a naša nada je v Bogu. Mi dobro vemo, kako dolgo in težavno delo zahteva red stvarij, o katerih bi želeli, da se vres- ničijo; tudi takih ne bo manjkalo, ki bodo rekli, da v svojem upanju gremo predaleč in ki bodo mi¬ slili, da mi hrepenimo bolj po zaželjenem, kakor po dosežnem. Mi pa vso svojo nado in vse svoje za¬ upanje stavimo na Izveličarja človeškega roda, Je¬ zusa Kristusa, dobro pomneč, kaj in koliko je nekdaj storila »nespamet križa in njegove besede v začudenje in osramoteuje modrosti tega sveta*. — Posebe pa prosimo kneze in državne voditelje, naj po svoji državniški modrosti in v pravi skrbi za svoje narode prav presojajo naše svete, ter naj jih pospešujejo s svojo veljavnostjo in naklonjenostjo. In če dosežemo le del pričakovanih vspehov, bo to zelo pomenljivo pri sedanjih splošno razdejanih razmerah, v katerih se nezadovoljnost s sedajnostjo druži s strahom pred prihodnostjo. Konec prejšnjega stoletja napolnil je Evropo v splošnem prevratu s strahom in trepetom. Ali mo¬ rebiti ne bode ravno narobe sedanje svojemu koncu bližajoče se stoletje dalo človeškemu rodu srečo je- dinosti z nado na velike dobrote, ki se nahajajo v jedinosti vere ? »Bog pa, bogat v usmiljenju, v čegar oblasti so časi in trenotki“, podpira naj naše želje ter mi- lostivo pohitri izpolnitev božje obljube Jezusa Kri¬ stusa : Ena čeda bo in jeden pastir. (Jan. 10. 16.) Dano v Eimu pri sv. Petru dne 20. junija 1894, v sedemnajstem letu naše vlade. Papež Leon XIII. 10. Sklep.