ACTA HIS TRIAE • 11 • 2003 • 2 prejeto: 2003-10-06 UDK 261 .7+321 .64 :323 .15(450-863)" 1915/1940" SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU M E D O B E M A VOJNAMA Egon PELIKAN Univerza na Primorskem, Znanstven o-raziskav a! no sred išče Koper, Si-6000 Koper, Gitribaidijeva 1 e~raail: cgon. pelikan® zrs-kp. si IZVLEČEK V članku predstavljam osnovna dejstva oziroma tiste prelomnice, ki so na eni strani temeljno zaznamovale odnos med Katoliško cerkvijo in fašističnim režimom v Kraljevini Italiji, in na drugi strani skoraj sočasno (ne vedno, a praviloma) tudi odnos cerh'cnc hierarhije v Julijski krajini in Vatikana do manjšine. Pri tem opo- zarjam na osnovne politične in zakonske spremembe, ki so pogojevale status slo- venske manjšine v Julijski krajini na področju verskega življenja. Oh tem je nujno opozoriti, da se je zavzemanje za osnovne pravice manjšine in pravice manjšine v okviru Katoliške cerk\'e kmalu "prekrilo", saj so raba slovenskega jezika v javnosti, tisk nekaterih slovenskih knjig (npr. molitvenikov) itd. kmalu ostala edina področja, kjer je. slovenščina še ostala v rabi. Politika civilnih oblasti pa je (ob molku Vatikana in lokalne cerkvene hierarhije) vse hitreje in odločneje segala tudi tja. Ključne besede: Julijska krajina, fašizem, rapalska meja, Katoliška cerkev, konkor- dat, tajno delovanje duhovščine SLOVENES IN VENEZIA GIUL1A AND THE ECCLESIASTICAL AUTHORITY IN THE INTER-WAR PERIOD ABSTRACT The article presents those essential facts — turning points that on one hand had a crucial impact on the relations between the Catholic Church and the fascist regime in the Kingdom of Italy, and on the other hand, nearly simultaneously (as a rule but not always), on the attitude of the ecclesiastical hierarchy of Venezia Giulia and the Vatican state toward the Slovene minority. Emphasis is laid on the fundamental political and legislative changes that formed, the conditions of the religious life of the Slovene minority in Venezia Giulia. Furthermore, it has to be pointed out that the struggles for the fundamental minority righ ts and for the rights of the minority within. 4 1 ACTA HISTRIAE - i t • 2003 • 2 Egoti PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJIN) W CERKVENA OBLAST V ČASU MED O B E M A VOJNAMA. 41-S6 the ambit of the Catholic Church soon overlapped. The use of the Slovene language in public and the printing of Slovene books (prayer booksj, for example, soon remained the only spheres of life where the Slovene läng nag e was still used. However, the irruptions of the civil authorities (accompanied by the silence of the Vatican and. the local, ecclesiastical authorities) into these spheres, too, soon became increasingly frequent and determined. Key words: Venezia Giulia, fascism, Rapallo border, Catholic Church, concordat, secret activities of the clergy Vojna italijanski nacionalistični krogi so kmalu po vstopu Italije v prvo svetovno vojno 24. maja 1915 dosegli sprejetje vrste represivnih ukrepov do slovenske in hrvaške {ter deloma furlanske) duhovščine na zasedenih ozemljih. To je bil uvod v politiko, ki je italijanski zasedbi sledila že takoj v prvih dneh. Goriški škofijski Ost objavlja samo za leto 1915 seznam 62 interniranih duhovnikov (veČina pod obtožbo "avstrija- kantstva"). Od teh je bilo 17 slovenskih. Preganjanje duhovščine je v tem času torej sodilo v splošen sklop ukrepov, ki so jih italijanske vojaške zasedbene oblasti usmerjale proti slovenski in hrvaški inteligenci. V času vojaške uprave je bilo iz Julijske krajine izgnanih skupno približno 150 slovenskih škofijskih in 77 redovnih duhovnikov (Klinec, 1979, 11). Zasedba od 19. novembra 1918 do aneksije Očitno je bil namen italijanskih oblasti izgnati čim več slovenskih in hrvaških intelektualcev, predvsem tistih, ki so se narodno-politično bolj izpostavili, in tako tudi mnogih slovenskih in hrvaških duhovnikov. Politično "obremenjene in sumljive" je nova oblast konfinirala ali celo zaprla, poseben primer pa so bili "optanti", ki so bili rojeni zunaj Julijske krajine (v drugih pokrajinah nekdanje Avstro-Ogrške). Taki so bili samo v goriški nadškofiji in tržaški škofiji med slovenskimi duhovniki (in redovniki) 103. Rudolf Klinec v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom na podlagi nadškofijske statistike navaja 61 duhovnikov, ki so bili žrtve te represivne politike in so se morali kot optanti iz Julijske krajine izseliti (Klinec, 1979, H). Ideja o samostojni nadškofiji Ena prvih večjih, odmevnih cerkveno-poiitičnih akcij slovenske in hrvaške du- hovščine, združene v Zboru svečenikov sv. Pavla, je bila priprava spomenice o 4 2 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Egtre EEUKAM SLOVENCI V J U U J S K ! KRAJINI iN CERKVENA O B L A S T V ČASU MED OBESvSA VOJNAMA, 4 5-56 samostojni slovenski nadškofiji, ki jo je Zbor svečenikov dne 5. marca 1920 naslovil na papeža, Memorandum Cleri Jugoslavi territorii ab Italis occupati. Primorska duhovščina je takrat za slovenske in hrvaške pokrajine, ki bodo priključene k Italiji, zahtevala posebno "slovansko" nadškofijo (Klinec, 1979, 29). Prik l juč i tev 5. j a n u a r j a 1921 Po sklenitvi Rapalske pogodbe dne 12. novembra 1920 je Primorska pripadla Italiji. Meja je potekala po črti Peč Jalovec-Triglav-Porezen- Blegoš-Planina-Javor- niki-Snežnik-Kastav. K Italiji je bila priključena več kot četrtina slovenskega et- ničnega ozemlja in več kot 300.000 Slovencev. Sloveniji je bila povsem zaprta tudi pot do morja (Mikuž, 1965, 188). Rapalska pogodba je pomenila velik uspeh italijanske diplomacije. Kljub temu pa se je v Italiji hitro širil mit o "pohabljeni zmagi", saj z novo mejo italijanski impe- rialistični apetiti nikakor niso bili zadovoljeni. Italijanski državi je prav novonastala Jugoslavija zaprla pot v Podonavje in na Balkan (Kacin-Wohinz, 1972). Cerkvenoupravno je s Slovenci in Hrvati naseljeno ozemlje, ki je bilo pri- ključeno k Italiji, pripadalo osmim škofijam (po priključitvi Reke leta 1924 in usta- novitvi reške škofije leta 1925 devetim). V Julijski krajini so imele sedež goriška nad škofij a, tržaško-koprska in poreško-putjska škofija. V vseh treh so bili Slovenci in Hrvatje v večini. Anektirani del Kranjske je sodil v ljubljansko, Kanalska dolina pa pod celovško škofijo. Istrski otoki, ki so bili priključeni k Italiji, so bili sestavni del krške škofije, katere sedež je bil v Jugoslaviji. Zadar je bil sicer sedež nadškofa, toda razen mesta je vsa škofija pripadala Jugoslaviji. Beneška Slovenija in Rezija, ki sta bili pod Italijo že od leta 1866, sta sodili pod videmsko nadškofijo. Po aneksiji je bila uprava tistega dela ljubljanske in celovške škofije, ki je bil priključen k Italiji, dodeljena v upravo goriškemu nadškofu. V 16. členu konkordata iz leta 1929 je bila predvidena še ustanovitev škofije, ki je obsegala Zadar, Lastovo in istrske otoke, ki so pripadli Italiji (Čermelj, 1965, 188). Obnovitev krščanskosocialnih organizacij in ustanov Na drugi strani pa je Politično društvo Edinost v Gorici (do leta 1923 Še skupno, liberalno-krščanskosocialno politično društvo Edinost) kmalu po končani vojni obnovilo široko mrežo krščanskosocialnih organizacij in v velikem obsegu mu je uspelo spodbuditi pospešeno mobilizacijo slovenskega in hrvaškega prebivalstva v vsej Julijski krajini. Leta 1926 je imela denimo krščanskosocialna Prosvetna zveza po vsej Julijski krajini razpredenih 131 društev z 8800 člani. Registriranih pevskih zborov je bilo 118, dramskih krožkov 96, telovadnih krožkov 25 itd. Bila je mnogo močnejša od liberalne Zveze prosvetnih društev na Goriškem in tudi od tržaške Pro- 43 ACTA HISTRIAE • 11 < 2003 • 2 F-gon PEUK.AN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJIN! IN CERKVENA OBLAST v ČASU MED OBEMA VOJNAMA, A 1-56 svete. Posebej je bila organizirana Dijaška zveza, ki je bila namenjena vzgoji inte- ligence. Na kulturnem področju so bile pomembne založbe. Najmočnejša je bila Mohorjeva družba s 15.000 člani, od tega 2000 v Istri. Obstajale so še Katoliška knji- garna, Jadranska založba, Katoliška zadružna tiskarna in Katoliško tiskovno društvo v Paz.inu, pozneje še založba Sigma. Na gospodarskem področju je delovala Za- družna zveza v Gorici z glasilom Gospodarski list. Leta 1926 je štela 170 zadrug s 75.000 člani. Med zadrugami je bilo 70 denarnih zavodov, hranilnic in posojilnic, 22 konzumnih zadrug, 45 mlekarskih itd. Vse to je takrat dajalo tudi močno materialno podlago krščanskosocialnemu gibanju. Goriška Mohoijeva družba je samo leta 1927 svojim 18.190 članom razposlala 109.000 slovenskih knjig. Posebno pomembna je bila njena vloga pri sistematičnem širjenju slovenskega tiska (BA, 5). Do konca dvajsetih let se je pod udarci fašističnega režima korak za korakom sesipaia krščanskosocialna prosvetna, gospodarska, kulturna itd. organizacijska mre- ža izpred prve vojne in iz časa obnove kmalu po njej. Nastopi fašistov in poseg Benedikta XV. Vendar je bil to še vedno čas, ko se je bil Vatikan za preganjano slovensko in hrvaško duhovščino pripravljen tudi zavzeti. Nasilju, ki je na Krku izbruhnilo o božiču 1920 in v Istri pred volitvami in na dan volitev 15. maja 1921, je sledil javni odziv Vatikana (Klinec, 1979, 19). Na podlagi poročila škofa Bartolomasija (in pisma nadškofa Sede j a) je Benedikt XV. javno nastopil proti preganjanju duhovščine v Julijski krajini. Papežev odgovor z dne 2. avgusta 1921 je bil prebran tudi v vseh primorskih cerkvah. Vendar pa je bil to edini primer v vsej zgodovini Primorske pod fašizmom, da se je Vatikan odzval z javno obsodbo fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati v Julijski krajini. Po smrti papeža Benedikta XV. se je položaj namreč kmalu občutno spremenil. Novi papež Pij XI. je bil pravi človek za sporazum s fašizmom, in kot bomo videli v nadaljevanju, očitno tudi v tistih vprašanjih, ki so zadevala odnos do slovenske in hrvaške manjšine (Pelikan, 2002, 228). 1922: fašizem na oblasti Čeprav seje preganjanje Slovencev in Hrvatov začelo takoj po italijanski zasedbi, je po M usso linije vem prevzemu oblasti v Italiji (28. oktobra 1922) nastopilo novo obdobje. Priprava na ekspanzijo je kmalu postala del deklarirane zunanje politike fašistične Italije, "čisto zaledje" pa njen prvi pogoj. V Julijski krajini se je začela uveljavljati specifična fašistična politika, imenovana tudi "obmejni fašizem" (fascis- ino di confme). V njenem kontekstu je postal cilj državnih oblasti v Julijski krajini 4 4 ACTA ŽIISTKIAJE • 11 • 2003 • 2 Ego« PELIKAN; SLOVENCI V JULIJSKI KRAJEM iN CERKVENA 0 3 L A S T V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, A ¡-56 najprej intelektualno "obglavljenje" manjšine, ki bi bila, potem ko bi ostala brez vo- dilnega sloja, lahka žrtev raznarodovanja, S prihodom fašizma na oblast je eliminacija vse slovenske in hrvaške inteligence v Julijski krajini postala državni program s posebno prioriteto. Prvi uradno poznani dokument o politiki fašistične vlade do manjšine v pri- ključenih pokrajinah je Mussolini izda i 1. novembra 1925. Vseboval je osnovna načela, na katerih so temeljili vsi nadaljnji raznarodovalni programi. Navodila so bila izhodišče za sistematično zatiranje "iredentističnih" društev na eni strani, na drugi pa prikazovanje koristi, ki jih prinaša pripadnost italijanski državi, s koncesijami. Zaradi delovanja v novih razmerah je bilo že leta 1925 vprašanje slovenske in hrvaške duhovščine s stališč fašističnega raznarodovalnega programa ocenjeno v posebni brošuri komisarja fašistične stranke v Videmski pokrajini Piera Pisentija. V knjižici z naslovom "II clero slavo" seje posvetil vprašanju protifašističnega in proti- italijanskega delovanja slovenske in hrvaške duhovščine. Po njegovem mnenju naj bi bilo za začetek nujno odstaviti vsaj vodilne slovenske duhovnike in na njihova mesta postaviti Italijane. Vloga duhovščine je vnovič predmet spomenice fašističnih sekretarjev Julijske krajine dne II. junija 1927. Njej je sledila še okrožnica pravosodnega ministra Rocca vsem prefektom Julijske krajine 20. junija 1927, ki je predvidevala izgon duhovnikov brez italijanskega državljanstva, hkrati pa je prinašala navodila o stro- gem policijskem nadzoru in nastopanju proti "nacionalističnim" duhovnikom. S tem je bila dana neposredna direktiva za policijski pregon duhovščine. Kot smo videli, je šlo z učitelji in laično inteligenco v resnici razmeroma zlahka (največkrat preprosto z dekreti), položaj seje zapletel prav pri duhovščini. Konec periodičnega tiska v slovenskem jeziku Zadnji trije periodični listi, tednik Novi list, mesečnik Družina in Istarski list, so bili prav verski listi v slovenščini, kijih je Besednjaku v avdienci odobril Mussolini osebno, a se niso dolgo obdržali. Leta 1930 preneha izhajati ves periodični tisk - tudi katoliški (BA, 1). Konec slovenščine v šoli Oktobra 1923 je Gentilejeva Šolska reforma odpravila slovenščino iz prvega raz- reda osnovne šole. Italijanščina seje kot edini obvezni učni jezik v osnovni šoli nato vsako leto raztegnila na naslednji letnik in slovenščina je bila tako v šolskem letu 1927/28 že povsem izrinjena iz osnovne Šole. Do leta 1927 so slovenski duhovniki verouk v slovenskem jeziku še lahko izvajali v šoli (skrčen sicer na eno uro tedensko), leta 1928 pa je prosvetno ministrstvo 4 5 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Egon PELIKAN; SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI iN CERKVENA O S LA ST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, <1-1-56 zahtevalo, naj se v vseh šolah vpelje verouk izključno v italijanskem jeziku. Na to so slovenski in hrvaški duhovniki odgovorili s prestavitvijo slovenskega verouka v cerk- ve (Juvančič, 1974, 98). Konkordat 11. februarja 1929 Šele s konkordatom se je začel v marsičem usklajeni in vzajemni nastop cerk- venih in posvetnih oblasti proti slovenski in hrvaški duhovščini. Med pogajanji je Sveti sedež najprej sicer res skušal zavarovati jezikovne pravice manjšin, pozornost pa so namenili tudi vprašanju verouka v maternem jeziku v novih provincah. Vsebina tajnih pogajanj je postala znana zaradi indiskretnosti fašistične vlade in izvedelo se je, da je Vatikan postavil celo zahtevo, naj bi bili povsod tam, kjer primanjkuje slovensko in nemško govorečih duhovnikov, nastavljeni duhovniki iz matičnih držav. Predstavniki italijanske vlade niso le zavrnili te zahteve, ampak tudi določbo, ki bi v ko akord atu zagotavljala pravico do verouka v matemem jeziku. Obe zahtevi so potem predstavniki Vatikana umaknili. Poleg tega konkordat ni prinesel niti zagotovila, daje verouk v maternem jeziku dovoljen v cerkvah, vrata šole pa je odprl za italijanske duhovnike (Juvančič, 1974, 105). Kmalu po sklenitvi konkordata je tako nastal povsem nov položaj. Fašistična oblast ni samo dokončno prepovedala uporabe maternega jezika pri verouku, temveč je, po odločitvi slovenske in hrvaške duhovščine, da bo poskrbela za verouk v cerkvah, začela nanje pritiskati še z grožnjami in policijskimi ukrepi (Besednjak, Bitežnik, 1933, 6). Drugi člen konkordata je določal, da so pastirska pisma in drugi dokumenti v latinščini ali italijanščini, le eventualno je dopuščal dodani prevod v jeziku manjšine. 22. člen je določal, da lahko župnijo zasedejo le duhovniki, ki so italijanski državljani in ki znajo italijansko, po potrebi pa jim je lahko dodeljen koadjutor, ki je poleg obvezne italijanščine vešč tudi krajevnega jezika. Da je država zahtevala poznavanje uradnega jezika za nastavitev v državno službo, je bilo nekako razumljivo, da pa je tak pogoj sprejela še Cerkev (v konkordatu), se je zdelo primorskim krščanskim socialcem nenormalno in je bilo v zgodovini dogovorov med Cerkvijo irt posvetno oblastjo tudi v resnici nov pojav. Poleg tega so si upravičeno zastavljali vprašanje, kaj naj po 22. Členu konkordata med slovenskim prebivalstvom pravzaprav počnejo italijanski duhovniki, ki ne poznajo jezika, a jih konkordat k temu niti ne obvezuje, jim pa omogoča, da jim pomaga koadjutor. Ob tem je morda zanimivo, da pravzaprav niti taka formulacija še ni dajala oblastem dovolj prostih rok. Se leta 1934 je o tem goriški kvestor tožil: "Zarad.i presenetljive sposobnosti Slovanov, da se izredno hitro naučijo tujega jezika, dru- g o rodit i duhovniki ski)raj vsi znajo tudi italijansko. " (B A, 2) 4 6 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Egon PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI (N CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA V O D A M A , 41-56 Takrat razvoja dogodkov ni spremljal zgolj "molk" Vatikana. Že imenovanje Sirottija, pritiski videmskega nadškofa Nogare, pritiski apostolskega administratorja Sirottija in pozneje škofov Sama ter Santina na Reki itd. očitno kažejo, da so pro- režimski cerkveni dostojanstveniki v Julijski krajini delovali po nekakšnih (morda) nenapisanih, a jasno določenih in prepoznavnih smernicah Vatikana (Pelikan, 2002, 243). Poplavo spomenic in pritožb, ki so jih slovenski in hrvaški duhovniki skozi vsa trideseta leta naslavljali na Sveti sedež in ki so z izredno natančnostjo poročale o dogajanju v Julijski krajini, lahko namreč povzamemo nesporen sklep, daje bil Vati- kan z dogajanjem v Julijski krajini (vsaj) zelo dobro seznanjen. Zdi se, da je Šlo v s to vensko-hrvaškem primeru za dosti več, vsaj delno celo za nekakšno uskladitev med politiko režima in Vatikana, žrtev te politike pa je bila slovenska manjšina v Italiji. Očitno so bila za Vatikan mnogo pomembnejša druga vprašanja (Belci, 1985,71). Po konkordatu Po konkordatu je zavladalo prehodno zatišje, kmalu pa se je začel pritisk na slovensko duhovščino stopnjevati. Konkordat je na eni strani gotovo pomenil točko, ko seje na vsedržavrti ravni fašistični režim dodatno utrdil na oblasti, na drugi strani pa so fašistična vlada v Rimu in še zlasti prefekti v Julijski krajini menili, da imajo v odnosu do manjšine zdaj končno "proste roke" tudi na cerkvenem področju. Od 1929 do 1931 opažamo v Julijski krajini najprej vrsto hujših incidentov in nazadnje tudi pravi val aretacij slovenskih in hrvaških duhovnikov, ti pritiski pa so dosegli vrh z odstavitvijo nadškofa Sedeja. V nekaterih primerih so bili duhovniki obsojeni na konfinacijo že zaradi rabe slovenskega in hrvaškega jezika v cerkvi, prefekti pa so od cerkvenih oblasti zahtevali premestitve posameznih duhovnikov že iz povsem malenkostnih razlogov. Pri tem je šlo velikokrat tudi za zlorabljanje nasprotij med italijansko in slovensko duhovščino. Včasih se je očitno dogajalo celo ovajanje policijskim oblastem iz cerkvenih krogov. Po sklenitvi konkordata so si udarci državnih in cerkvenih oblasti v Julijski krajini sledili drug za drugim: - ukinitev vsega slovenskega in hrvaškega, tudi katoliškega periodičnega tiska (1930), - odstavitev zadnjega slovenskega nadškofa v Julijski krajini Frančiška Borgie Sedeja 1931 in imenovanje italijanskega nacionalista in filofašista Giovannija Sirot- tija na čelo goriške nadškofije, - prepoved rabe slovenščine v cerkvah v Benečiji leta 1933, na kar se Vatikan ni odzval, - raznarodovalna politika administratorja Giovannija Sirottija v goriški nadškofiji, - raznarodovalna politika njegovega naslednika Carla Margottija, 4 7 ACTA HISTRIAE * 11 • 2003 • 2 Egon PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI tvRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED O B E M A VOJNAMA, 41-56 - ukinitev vseh slovenskih in hrvaških samostanov v Julijski krajini do leta 1934, - prepoved rabe slovenščine v cerkvah v predmestjih Trsta leta 1936 (pozneje sicer preklicana), - leta 1936 prisilni odstop tržaškega škofa Alojzija Fogarja, ki seje sodelovanju z režimom pri raznarodovanju manjšine s pomočjo Katoliške cerkve upiral, - pritiski iz vrst cerkvene hierarhije (tj. škofov Margottija, Santina, Nogare itd.) na slovenske in hrvaške duhovnike, naj poučujejo verouk v šoli (kar je pomenilo v italijanščini) itd., ... če naštejem zgolj nekatere očitne krivice, ki so se Slovencem in Hrvatom zgo- dile znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini in so bile nedvomno posledica odnosa med Cerkvijo in državo v fašistični Italiji (Pelikan, 2002, 241-386). Propagandna akcija krščanskih socialcev na Dunaju Kmalu zalem se je na Dunaju začela akcija Besednjaka in Bitežnika, ki sta v sodelovanju s krščanskosocialno organizacijo začela pripravljati in izdajati propa- gandne brošure, namenjene evropski javnosti, in vrsto časopisnih člankov v evrop- skem časopisju. Politiko Vatikana v Julijski krajini sta napadla v glasilu Kongresa evropskih narodnosti "Mitteilungen tiber die Lage der nationalen Minderiieiten in ftaiien", v brošurah, ki so izhajale pod psevdonimom "Vigilans", in v množici član- kov, ki so izhajali v mnogih pomembnejših evropskih časopisih. Pri presojanju tedanje politike Vatikana do Slovencev v Julijski krajini se mar- sikdaj znajdemo pravzaprav pred podobnimi dilemami kakor v tistem Času primorski krščanski socialci. Velikokrat namreč ostaja vprašanje, kdaj je bilo sodelovanje Sve- tega sedeža s fašistično oblastjo posledica politične nemoči, kdaj zgolj molčeče odo- bravanje, kdaj popuščanje neposrednemu političnemu pritisku, kdaj do določene mere zavestna kolaboracija in kdaj so bile zamisli fašističnih oblasti celo neposredno skladne z načrti Vatikana, na primer v zvezi z ''romanizacijo" Katoliške cerkve v Julijski krajini, utišanjem polemik okoli "neprijetnih" manjšinskih vprašanj itd. Omenjena politika je v skrajnem primeru najbrž ustrezala tudi marsikomu v Vatikanu. S tem mislim tako na skladanje nekaterih ideoloških premis katoliške des- nice in radikalne desnice (tj. fašizma, o čemer bomo podrobneje govorili v nadalje- vanju) in tudi na nekatere neposredne, konkretne "sousmeritve" v Julijski krajini, saj so se nekateri specifični interesi fašistične vlade ("italijanizacija", "fašizacija") vsaj deloma ujemali z interesi Katoliške cerkve (npr. z "romanizacijo", "univerzalizacijo", "umiritvijo razmer v škofijah" itd.) (Pelikan, 2002,247). Slovenski primer je v tem kontekstu specifičen. Denimo imenovanje msgr. Margottija za goriškega nadškofa leta 1934 bi že kot tako lahko gotovo rabilo za izhodišče analize v omenjenem kontekstu. Že to, kaj šele poprejšnje imenovanje ad- ministratorja Sirottija ali pozneje škofa Santina je bilo pravzaprav v marsičem po- 4 8 ACTA III STRI A E • II • 2003 • 2 Egon PELIKAN SLOVENCI V JULU5KI KRA.liKi !N CERKVENA OBLAST V ČASU MED O B E M A VOJNAMA, ¡t S-56 ciobno tistim idejnim domnevam oziroma predstavam fašističnih oblasti, ki so svoje asimilacijske načrte utemeljile na predstavah, da imajo opravka s kulturno manj- vredno populacijo, ki je obsojena na "višjo kulturo", in ne s populacijo, ki je znotraj nacionalnega kulturnega konteksta že povsem formirana in ki v večini celo presega kulturno raven večine prišlekov (Kacio-Wohhiz, 1988, 52). Omenjena imenovanja na ključna mesta v cerkveni hierarhiji Julijske krajine so lahko izhajala le iz takih predstav o razmerah med Slovenci in Hrvati. To je bilo očitno že v dvajsetih letih (ali še prej), in to tudi v tistih primerih, ko je dejansko šlo zgolj za taktično popuščanje političnemu pritisku fašistične vlade. Pri tem bo seveda ostalo nerešeno vprašanje, koliko je bil tak odnos do slovenske in hrvaške manjšine posledica nerazumevanja "manjšinskih vprašanj" znotraj Katoliške cerkve v širšem smislu, kar je bilo za to obdobje vsekakor značilno, koliko je bila taka drža posledica "pretiranega nacionalizma", ki se je uveljavljal v Cerkvi (kar je bila tudi nesporna značilnost časa), in koliko kaže politiko Vatikana do slovenske in hrvaške manjšine razumeti kot posledico idejnega in političnega usklajevanja (akomodacije) Cerkve z režimom v Italiji. Ne smemo namreč pozabiti, da odnos Vatikana do manjšin vsaj v prvih letih po prvi svetovni vojni (sam po sebi) pravzaprav m tnogel biti apriorno negativen - saj ga pravzaprav Še ni bilo. Negativen je lahko bil le kot posledica, zato je moral tak šele postati. "Romanizacija" je kazala tudi na globalno nerazumevanje Vatikana za manjšinska vprašanja in posledično tudi na nerazumevanje notranje dinamike in speci fike razvoja znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini. Sčasoma je to postajalo vse bolj očitno, toda posebno zanimiv paradoks je ob vsem tem nedvomno ta, da fašističnemu režimu "problema slovenskih duhovnikov" v Julijski krajini ni uspelo rešiti v vsem času med obema vojnama tudi zato, ker je bil režim s Cerkvijo v pretesnem zavezništvu. Glede te specifične vloge duhovščine je treba upoštevati: - da je bila prav duhovščina nosilec kulturnih in političnih predlogov, ki se jim je zlasti na Goriškem pridružil večji del prebivalstva, - občo usmeritev, ki jo je narekoval Sveti sedež, izkušnjo primorske škofije v okviru avstro-ogrskega cesarstva in njeno vlogo v nacionalnem gibanju. - posebnost slovenskega katoliškega gibanja in vplive krščanskosocialne skušnje nemškega jezikovnega območja, ki so delovali nanj ali vsaj na njegov del, in po- sredovalno vlogo Krekovega nauka, - visoko raven teoretske usposobljenosti primorskih teologov, ki so se formirali v srednjeevropskem prostoru in na najboljših univerzah tistega časa, - posebno vlogo laičnih teoretikov ter laičnih voditeljev krščanskosocialnega gibanja, ki so dajali poseben, na neki način "laičen" ton usmeritvi katoliškega gibanja v Julijski krajini; laiki so bili, kot smo videli, znotraj gibanja zelo velikega, če ne celo ključnega pomena, 49 ACTA HISTRIAE • II • 2003 - 2 EGON P E L I K A N : S L O V E N C I V J U L I J S K I K R A J I N ! I N C E R K V E N A O B L A S T V Č A S U M E D O B E M A V O J N A M A . 41 -56 - poseben način demokratičnega odločanja znotraj krščanskosociaine organizacije in Zbora svečenikov svetega Pavla, kar je bilo Katoliški cerkvi tistega časa sicer precej tuje. Prehod slovenske in hrvaške duhovščine na tajno (protidržavno) delovanje ob finančni pomoči Kraljevine Jugoslavije Na začetku tridesetih let se je v odgovor na omenjeni razvoj v Julijski krajini pojavljalo organizirano iredentistično delovanje slovenske in hrvaške duhovščine, ki je jasno deklarirala svoj upor do politike "obeh Rimov" (kot se je o tem izrazil Jože Bitežnik). Pri tem je šlo za mednarodno propagandno dejavnost v Kongresu evrop- skih narodnosti v Ženevi in na Dunaju, v Kraljevini Jugoslaviji itd., v Julijski krajini pa za načrtno vzgojo duhovniškega podmladka ob pomoči sredstev iz Kraljevine Ju- goslavije, organiziran pritisk na Vatikan prek spomenic, odpor proti lokalni cerkveni hierarhiji pri poskusih zlorabljanja Katoliške cerkve za raznarodovanje oziroma italijanizacijo Julijske krajine itd. Deklariran cilj slovenske in hrvaške duhovščine, združene v Zboru svečenikov (leta 1936 jih je bilo 276), je bil ustvarjati pogoje za odcepitev Julijske krajine od Italije in njeno priključitev h Kraljevini Jugoslaviji, V arhivu Engelberta Besednjaka obstaja o tej dejavnosti vrsta dokumentov, ki jih je Zbor svečenikov sv. Pavla pošilja! tudi vladi v Beograd. Iredentistična dejavnost seje financirala iz Kraljevine Jugoslavije prek tajnega fonda pri zunanjem ministrstvu. V tridesetih letih je v Julijski krajini v tem smislu nedvomno šlo za upor sveto- pisemskemu napotku o dajanju "cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega" (Pelikan, 2002, 21), Pakt Ciano-Stojadinovič, 25. marca 1937 Določeno umiritev cerkveno-političnega razvoja je za Slovence v Julijski krajini pozneje prinesel šele sporazum med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo marca 1937 (sporazum Ciano-Stojadinovič) - torej sporazum med dvema drŽavama. Čeprav ni pomenil izboljšanja na formalni ravni v nobeni od zgoraj navedenih točk, je očitno ustavil uničujoč pohod države (in Cerkve) proti slovenski in hrvaški manjšini znotraj Cerkve v Julijski krajini. Dovoljen je bil celo verski tednik v slo- venščini in izpuščenih je bilo več konfiniranih duhovnikov. Tudi za Slovence in Hrvate znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini, za krgčan- skosocialno organizacijo in primorsko duhovščino je sporazum med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo pomenil - kakor se že sliši paradoksalno - 6 lajša nje (Kacin-Wohinz, 1999, 418). Kot smo videli, pa je bilo do tedaj v organizaciji Katoliške cerkve in v njenih institucijah v Julijski krajini uničeno že skoraj vse, kar je nosilo pečat narodnostno 5 0 ACTA J OS TRIA E • 11 • 2003 • 2 Egon PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJIN! IN CERKVENA O B L A S T V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-56 mešanega ozemlja: odstavljeni so bili vsi slovenski ali Slovencem in Hrvatom vsaj naklonjeni škofje, v veliki meri je bi! zamenjan profesorski kader v semeniščih, italijanizirani so bili vsi samostani, zatrt katoliški tisk, slovenščina je bila prepo- vedana v Benečiji, hrvaščina v reški škofiji itd. Krščanskosociaina organizacija je po sporazumu spet začela pospešeno delovati. To so opazili tudi fašistični funkcionarji v Julijski krajini in poročil s podobno vsebino, ki so jih pošiljali na notranje ministrstvo v Rim, je iz tistega časa veliko: "Duhovščina m izpusti sedaj nobene prilike za širjenje slovenske zavesti in jezika, za kar se poslužuje verskih lističev, brošur in katoliških časopisov, kijih širijo z veliko zavzetostjo in v številnih izvodih ..." (ACDS, 1) Čez dobri dve leti pa je bilo tudi teh, obnovljenih narodnoobrambnih dejavnosti konec z aretacijami v zvezi s poznejšim drugim tržaškim procesom oziroma z vstopom Italije v drugo svetovno vojno. Vstop Italije v vojno Na eni strani pritisk lokalnih cerkvenih oblasti na slovensko in hrvaško duhov- ščino in na drugi pričakovanja slovenske in hrvaške duhovščine, da prihaja trenutek obračuna in priključitve k matici. V Julijski krajini se je takrat Tajna krščanskosociaina organizacija ukvarjala s pripravo spomenice, ker je "z datumom 26. julija izdal goriški nadškof Margotti reservirani circular v katerem težko obtožujejo slovensko duhovščino, češ, da ni naklonjena, če ne docela nasprotna vojni, ki jo vodita 1talija in Nemčija" (BA, 4). V tem smislu so zanimivi načrti o "čistki", ki naj bi jo v Julijski krajini izvedla krščanskosociaina organizacija po polomu Italije. Že leta 1931 je po enem od stikov z emigracijo v Parizu voditelj krščanskosocialnega tabora Engelbeit Besednjak pisal v Julijsko krajino: "Ni izključeno, da bo doživela Italija neprimerno hujšo in krvavejšo revolucijo kakor Španija. Mi moramo biti za vsak slučaj pripravljeni. Če pade monarhija in se razglasi republika, kakor emigranti čvrsto verujejo, utegne nastati v državi kaos. Tisoči političnih kaznjencev, ki polnijo ječe in otoke Italije, so zagonetka za politično bodočnost te zemlje. Bog si ga vedi, v kakšni smeri poženejo državni voz, ko se v trepetajoči maščevalnosti vrnejo domov? Če bi komunizem zmagal, bi nastal za nas tako ugoden mednarodni položaj, da bi se z odločnim in radikalnim dejanjem lahko popolnoma osvobodili. Saj bi to ne bil edini slučaj v povojnih letih Evrope, ¡sto je naredil D'Anunzio z Reko, isto Korfanty v Šl.eziji, isto Poljaki v Vilni, isto Li.tva.nci. v Memellandu. Velesile so se pred izvršenim dejstvom uklonile in. ga legalizirale. Vse je odi'is no od mednarodne politične situacije in od poguma in požrtvovalnosti nas samih.1 Če je v naši mladini že toliko borbenosti in revolucionarnega duha, spravite te sile v prave kanale in spustimo jo na plan v odločilnem, pravem momentu. 51 ACTA HISTIUAE • 11 - 2903 • 2 EKOH P E L I K A N ; S L O V E N C I V J U L I J S K I K R A J I N I I N C E R K V E N A O B L A S T V Č A S U M E D O B E M A V O J N A M A . 41-5(5 Revolucionarna organizacija je pomembna tudi za slučaj, da se prehod iz enega režima v drugi izvrši na mirnejši način- Potrebna je, tudi če vnaprej vemo, da je naša popolna osvoboditev le lepa sanja idealistov. Organizacijo potrebujemo, da zrušimo ob polomu fašizma vse postojanke, ki si jih je postavil italijanski nacionalizem na našem narodnem ozemlju. Ne pozabile, kako globoko je že prodrl italijanski živelj v naš narodni organizem!- Skoro v vsaki vasi sede italijanski trgovci, zdravniki, župani, občinski tajniki in celo občinski obhodniki! Da ne govorim o učiteljih in učiteljicah in o italijanskih duhovnikih v Istri! Vsa ta golazen mora v teku 48 ur iz dežele. Med to fašistovsko sodrgo spada tudi Sain (reški škof Antonio Sain, op. E. P.) na Reki in Sirotti (Giovanni Sirotti, administrator goriške nadškofije, op. E. P.), Če bi se predrzni/ ostati v Gorici. Sta\'iti moramo nov režim pred dovršena dejstva. Sicer se bomo morali borili za vsako drobtinico in ne bomo nikdar vzpostavili stanja kakor je bilo leta 1920 ali vsaj 1922. Pred dovršena dejstva, je treba, postaviti tudi Vatikan, ki ima tako spoštovanje pred močnejšimi. Ce se zdi popolna in končna osvoboditev marsikomu danes utopija, spada tako radikalno in naglo čiščenje naših krajev gotovo med realne, praktične, izvedljive politične ideje. Predpogoj je samo, da se na to vsestransko - toliko politično kolikor tehnično - pripravimo. O tem sem se prepričal za svojega bivanja v Parizu. "Za vsakega fašista, ki ga ob prevratu zakoljete" so mi rekli - "vam bomo hvaležni; stekli si boste zasluženje pred Bogom in pred ljudmi." Tako je njih razpoloženje. Isto taki srd vlada pri njih proti Vatikanu. Italijanskih škofov in duhovnikov ne bo torej nihče branil. /.../ Zelo prav hodi našim načrtom, da je iniciativa za revolucionarno organizacijo v Julijski krajini izšla iz vodstva italijanske emigracije same, tako, da ima naše delo že vnaprej neke vrste legalno podlago. Vse kar se bo pri nas v prvih dneh zgodilo, bo nosilo na sebi pečat skupne antifašistovske akcije, ne pa protidržavne borbe narodne manjšine. V interesu ljudstva je, da držimo i' ognju dve železi. Jaz in \Vilfan se bova držala legalne linije. Naš program je kulturna avto- nomija. Emigraciji na ljubo bomo pristali na revolucionarno organizacijo, ki naj pomaga cmtifašistom na državno krmilo. To žrtev doprinesemo iz solidarnosti z ostalo antifašistovsko Italijo. Kakor vsa država bomo tudi korenito pometli našo po- krajino fašistov. To je meja naše politike. Če. se pa razmere tako zaostrijo, da zmaga med Slovenci in Hrvati radikalna smer in zruši našo politiko sporazuma, bomo pač podlegli." (BA, 3) Kljub izjemni daljnovidnosti pa se je Besednjak vendarle uštel v bistvenem - komunizem je sicer res zmagal, vendar ne v Italiji, temveč v Jugoslaviji. 52 AC TA HIST1UAE • XI • 2003 • 2 Egon P E U K A N ; SLG VENCI V JUUJSKT KRAJINI IN CERKVENA O B L A S T V CASU MED G BE M A VOJNAMA. 41-36 GLI SLOVENINELLA VENEZIA GIULIA E LE AUTORITÁ ECCLESIASTICHE NEL PERÍODO ERA LE DUE QUERRE MONDIALI Egon PEUKAN Uní veis i ta della Primorska, Centro di licerchescieiuifichedi Capodistiia, SÍ-6000 Koper-Capodislria. Via Garibaidi i e-maii: egon.peii kan @zrs-kp.si RIASSUNTO Nel contributo accenno a quei momenti che hanno caratterizzato, da un lato i! rapporto fra la Chiesa cattolica ed il regime fascista nel Regno d'Italia, e dall'altro, quasi nello stesso periodo (non. setnpre ma di norma), anche il rapporto fra la gerarchia ecclesiastica della Venezia Giulia e del Vaticano con la minoranza. I circoli nazionalisti italiani súbito dopo l.'entrata in guerra dell'ltalia, il 24 maggio 1915, ottennero Vadoz.ione di una serie di misure repressive nel confronti del clero sloveno e croato (e, parzialmente, di quei lo fri ulano) nei territori occupati. Fu il preludio alia política condotta sin dai primi giomi dell'occupazione italiana. ¿'evidente intento d.eüe autorita era di costringere all'iinmigrazione il maggior numero d.'intelleituali sloveni e croati, in primo luogo di quelli maggiormente inipegnatí. neli'azione nazionale e política. Dopo la firma del trattato di Rapallo, il 12 novembre 1920, il Li.tora.le fu anncsso a.U'Italia. 11 confine correva lungo la direttrice Pee - Jalovec Triglav - Porezen - Blegos - Plani.na. - Javornik ~ Monte Nevoso — Castua. Fu cosi annesso all'Italia pi.ii. di un quarto deíl'ínt.ero territorio étnico sloveno, abitato da oltre 300 mi 1.a sloveni. Dal pumo di vista dell'am.ministraz.ione ecclesiastica i territori annessi alVItalia, abitati da sloveni e croati, apparteneva.no ad otto diócesi (nove, dopo l'annessione di Fiiune nel 1924 e la creazione, l'anno successivo deU'omonimo vescovado). Nella Venezia Giulia si trovavano l'arcidiocesi di Gorizia e le diócesi di Trieste - Capodistria e Parenzo - Pola. In tutte e tre gli sloveni ed i croati erano in mag- gioranza. La parte annessa della Carniola (Kranjska) era sottoposta alia diócesi di Lubiana, la Val Canale a. quella di Klagenfurt. Le isole istriane, che erano state minease alVltalia, facevano parte del vescovado di Veglia, che si trovava in Jugo~ slavia. Zara era. sede arcivescovile ma, eccettuaía la cit.tá, Viniera, diócesi si trovava in Jugoslavia. La Slavia. véneta e la Resia, facenti parte dell'ltalia sin dal 1866, appartenevano all'arcidiocesí di Udine. Dopo l'annessione, 1'ammini.strazione di quella parte delle diócesi di Lubiana e Klagenfurt assegnate all'italia, era stata affidata all'arcivcscovo di Gorizia. L'articolo XVI del concordato del 1929 pre- vedeva. anche la fondazione di una diócesi che comprendesse 'Zara, Uigosta e le isole istriane annesse all'italia. Sull'altro versante, la societá política Edinost di Gorizia (sino al 1923 ancora 53 ACTA HISTRIA.E • I l • 2003 • 2 Egtm PELHÍAN; SLOVËNCI V J l j ü . l S K ! KRAJINJf [N CXR.KVËNA OBLA5T V C A S U M E D O B E M A VOJNAMA, <11-56 Società política liberal - cristi.anosociale Edinost), subito dopo la fine delta guerra ríprístinó la vasta rete di. organizzazioni. cristianosociali, riuscendo ín gran misara ad decelerare la mobilitazione clella popolazione slovena e croata della Venezia G lidia. ín quel, periodo íl Vaticano era ancor sempre d.i.sposto a prendere le difese del perseguitato clero sloveno e croato Nonostante la persecuzione di sloveni e croati avesse civuto iniz,io subito dopo l'occupazione italiana, dopo la presa del potere da parte di Mussolini (28 ottobre i922) cominció un periodo decisamente nuovo. Con l'avvent.o del fascismo, l'eli- minazione di tutta 1'intel.l.ighenzi.a slovena e croata della Venezia Giulia divenne, infatti, un programma statale di particolare priorité. Il primo documento ufficiale sulla política del govern.o fascista, neí confronti della minoranza fu emesso, per i territori. annessi, da Mussolini il I novembre ¡925. Esso conteneva i prmeipi sid quali si sarebbero basaü i successivi interventi di. snazio- nalizzazione. Con il Concordato cominció anche l'attività, per inolti aspetti comíate e solídale., delle autorité ecclesiastiche e secoiari contro il clero sloveno e croato. Con il Concordato i colpi portati delle autorità stat.a.li ed ecclesiastiche nella Venezia Giulia si susseguirono: - eliminazione di tutto quanto c'era di. sloveno e croato, inclusa la stampa peri- ódica cattolica C1930) - deposizione, neí 1931, dell'ultimo vescovo sloveno della Venezia. Giulia, Fran- cesco Borgia Sedej e nomina del nazionalista. e filo fascista Giovanni Oirotti a capo deli'arc¡diócesi di Gorizia. - divieto dell'uso della lingita slovena nelle chiese della Slavia veneta dal .1933, senza alcuna reazione da parte del Vaticano - política di snazionalizzazione di Giovanni Dirotti nell'arcidi.ocesí di Gorizia - política di snazionalizzazione portata avanti dal suo successore, Cario Margotti. - chiustira, entro il 1934, di tutti i conventi sloveni e croati delta. Venezia Giulia - divieto dell'uso della tingua slovena nelle chiese della periferia di Trieste, nel 1936 (il provvediment.o sard poi revocato) - rimozione del vescovo di Trieste Luigi Fogar nel 1936, dopo che si era opposto alia collaborazione della Chi.esa con il regime, tesa alia snazionalizzazione della minoranza - pressíoni da parte della gerarchia ecelesiastica (vescovi Margotti, Satitin, Nogare, ecc.) nei. confronti dei sacerdoti. sloveni e croati affinché insegnassero la domina, nelle scuole (il che voleva dire fado i n italiano), ecc. ... se ci limitiamo solo ad alcuni torti evidenti subiti da sloveni e croati nella Chi.esa della Venezia Giulia, conseguenza indubbia dei rapport! fra la Chiesa stessa ed il rt'gime fascista. 54 ACTA HISTKIAE • 11 > 2003 • 2 Egtm l 'EUKAN: S L O V E N O V JULUSK1 KRAJ1N[ IN CERKVENA OBLAST V CASI; MED OESEMA V O W A M A , 41-56 Agli inizi degli anni Tienta, ín rhposta a questo stato di cose, ebbe inizio nella Venezia Giidia l'attivitá irredentistica del clero sloveno e crocito, che dichiaró la propria netta resistenza alia poli tica de lie "dtie Rotne". Appena Taccordo fra i regid di Jitgoslavia ed Italia (accordo Ciano - Stoja- dmovió), del marzo 1937, portó ad una certa tranquillitá nella situazione ectie- siasticci e sociale degli sloveni della Venezia Giulia. L'accordo non portó, in realta, miglioramenti formali su nessuno del punti sopraelencctli, ma pose fine all'azione distmttiva dello stato (e delta Chiesa) contra la minoranza slovena e croata nella chiesa giuliana. Fu consentiia addirittura Tedizion.e di un settimanale in sloveno, mentre furotw rilasciati. diversi sacerdoti inviati al confino. íl periodo successivo all'accordo Gano ~~ Stojadinovic fu, nonostante tutto, importante perché permise una piú ampia attivitá di propaganda e di difesa nazionale, e razie alia possibilitá di stampa.re libri in sloveno e di diffondere la stampa jugoslava.. Non fu invece rifondata nessuna associazione slovena o croata, né avviato legalmente alcun corso di lingua slovena o croata. Furono, invece, rilasciati tina serie di detenuti poiitici. Due anni dopo anche queste attivitá di tutela nazionale terminarono, con gli arresti che portarono al cosiddetto secondo processo di Trieste e, piú tardi, con l'ingresso i.n guerra dell'lt.alia. Parole chiave: Venezia Giulia, fascismo, confine di Rapado, chiesa cattolica, con- cordato, attivitá segreta del clero KRATICE ACDS - Archivio centrale dello Stato (Centralni državni arhiv v Rimu) 8A - Besednjakov arhiv, Trst VIRI IN LITERATURA ACDS, 1 - ACDS, NAW, T ~ 586, mikrofilm Št. 9, dokument št. 004771. Poročilo goriške prefekture Notranjemu ministrstvu z naslovom "O političnem delu v zvezi z duhovno asimilacijo tujerodnih elementov" z dne i 6. marca 1939. BA, I - BA, dok. št. 220. Osnutek pisma predsedniku vlade Mussoliniju z dne 10. januarja 1929, v katerem Besednjak naproša za sestanek, ker bi rad ustanovil zgolj informativni časopis za potrebe slovenske manjšine v Julijski krajini (poz- nejši Novi list). BA, 2 - BA, dok. št. 228. Prepis policijskega poročila goriškega kvestorja Epifania Pennette "O aktivnosti duhovščine v provinci - mesečno poročilo" z dne 28. junija 1934, ki ga je prestregla organizacija na pošti. 55 ACTA HISTRIAE • U • 2003 • 2 EilOTl P E U K A H : SLOVENCI V J U U J S K ! KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED O B E M A VOJNAMA, 41-56 BA> 3 - B A , d o k . št. 341 . P i s m o Enge lbe r t a B e s e d n j a k a Virg i tu Š č e k u z dne 7. d e c e m b r a 1931. B A , 4 - B A , dok . št. 377 . Poroč i lo Statika V u k a Enge lbe r tu B e s e d n j a k u z d n e 24. avgus ta 1940. B A , 5 - BA, dok . št. 604 . ( N e p o d p i s a n o poroči lo , p o vsebini oč i tno iz leta 1928, bi g l ede na znač i lno " s lovenšč ino" lahko sestavi! p r a v B o ž o M i l a n o v i č v Trs tu . ) Belc i F . (1985) : Ch iesa e f a s c i s m o a Tr ies te ; storia di un ve scovo solo . Qua les to r ia , 3 . Trs t . 43 -99 . B e s e d n j a k , E., B i težnik , J . (3933) : Musso l in i , de r Va t ikan und d i e Minde rhe i t en , D u n a j . Cer ine l j , L. (1965) ; S lovenci in H r v a t j e pod I tal i jo m e d o b e m a v o j n a m a . L j u b l j a n a , S l o v e n s k a mat ica . J u v a n č i č , I . ( 1 9 7 4 ) : Dr. F ranč i šek B. Sede j in f a š i zem. Gor i šk i letnik, L N o v a Gor i ca . K a c i n - W o h i n z , M . (1999) : C i a n o - S t o j a d i n o v i č e v e m u s p o r a z u m u o b rob . V : M i h e - lič, D, (ur.): Ges t r inov zbornik . L jub l j ana , Z R C S A Z U , 4 7 1 - 4 8 3 . K a c i n - W o h i n z , M . (1988): O r i e n t a m e n t o naz iona le , pol t t ico e c u k u r a l e degls s io- veni e dei croati nella Venez ia Giul ia tra le d u e guerre . Qua les to r i a , 1. Trs t . K a c i n - W o h i n z , M . (1972): P r imorsk i S lovenc i pod i ta l i j ansko z a s e d b o 1918-1921 . M a r i b o r . Obzo r j a . M i k u ž , M . (1965) : S lovenci v stari Jugos lav i j i . L j u b l j a n a , M l a d i n s k a knj iga , Klinec , R. (1979) : P r imorska duhovšč ina pod f a š i z m o m . Gor ica , G o r i š k a M o h o r j e v a d ružba . Pe l ikan , E. (2002) : T a j n o d e l o v a n j e p r i m o r s k e d u h o v š č i n e pod f a š i z m o m . L j u b l j a n a , N o v a revi ja . 56