O ETNOLINGVISTIKI PO SLOVENSKO
Marija Stanonik: Etnolingvistika po slovensko. Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. 328 str. 
Dobili smo prvo knjigo o možnostih etnolingvistike na Slovenskem oz. o zasnovah slovenske 
etnolingvistike. Pričakovano se tega področja loteva avtorica, ki je utemeljiteljica slovstvene 
folkloristike na Slovenskem. Kot pri vsaki vedi, ki ima težnje postati znanstvena v določeni 
družbi, se najprej vprašamo po njeni vsebini, obsegu, metodi in mejah njenega raziskovanja; 
in če je že označena kot interdisciplinarna, s katerimi področji oz. vedami se povezuje in na 
kakšen način. V izhodišču torej iščemo tako teoretično kot metodološko opredelitev: Kako torej 
opredeliti etnolingvistiko in znotraj nje še slovensko etnolingvistiko. O tem avtorica uvodoma 
razmišlja in nakazuje problematiko v smislu: »Raznorodnim poglavjem v posameznih razdelkih 
botruje želja za razmislek, kaj vse utegne biti predmet (ali zgolj slovenske) etnolingvistike, s 
kakšnih zornih kotov in s kakšno metodologijo se je lotevati« (8). Predstavi tudi dve teoretično 
in metodološko uveljavljeni etnolingvistiki – rusko in poljsko; prva naj bi bila prvenstveno 
razvojno usmerjena, druga naj bi težila v sodobno kognitivistiko. Kljub vsemu naštetemu pa 
je očitno, da zaenkrat še nimamo dovolj jasne opredelitve slovenske etnolingvistike in da se 
ta utegne izoblikovati šele z interdisciplinarnimi raziskavami, ki bi vsaj delno vključevale 
nekatera jezikoslovna področja (npr. sociolingvistiko, dialektologijo, etimologijo), literarno 
vedo in določena področja etnologije, npr. kulturno antropologijo.
Torej: kako opredeliti etnolingvistiko? Glede na avtoričine predstavitve in opise lahko 
povzamemo, da je ena bistvenih zlasti gradivnih osnov etnolingvistike zagotovo slovstvena 
folkloristika, ki v ospredje postavlja ubeseditev (tudi estetsko) najširše kulturne zavesti in 
duhovnosti naroda. Bolj premočrtno in poenostavljeno bi etnolingvistiko lahko opredelili kot 
obravnavo ali preučevanje jezika v narodopisju – najširše pa kot lingvistiko v etnologiji. Kljub 
predstavitvam in opisom nam torej še vedno manjka predlog konkretne opredelitve slovenske 
etnolingvistike.
Tu avtorica svoje pojmovanje slovenske etnolingvistike predstavi v treh poglavjih: Narodna 
identiteta, Lokalna identiteta, Osebna identiteta. Poglavje Narodna identiteta (85–149) se 
začenja z jezikom in narodno nošo: dve prvini zunanjega vedênja, ki naj bi izražali stanje in 
razmere najprej v matici, potem pa še v zamejstvu in izseljenstvu. Zdi se, da je glavni namen 
poglavja predstaviti različne stopnje zavedanja naroda in jezika in različni odnos do naroda 
in jezika. Opisano je delo nekaterih narodnih buditeljev in dragoceni so zlasti zbrani viri pod 
črto. Poglavje o Lokalni identiteti (151–217) podrobneje predstavlja zlasti ljubiteljske narečne 
slovarje in njihov pomen. Posebej je predstavljena knjižna zbirka Glasovi, ki še živi in raste 
– zbrana narečna besedila so že do sedaj domala prekrila celotno slovensko matično ozemlje 
in tudi večji del zamejstva. Poudarek je tudi na pokrajinah, npr. Prekmurje, ki so veliko bolj 
ubesedene kot druge. Poglavje Osebna identiteta (219–283) pomenljivo slika slovensko izkušnjo, 
ki pa je tu vzorčno zamejena samo na nekaj pregovornih naslovov Kakor ti meni, tako jaz tebi, 
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, Kar je v srcu, je na jeziku.
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 4, oktober–december680
Celotna večdelna razprava pa se omejuje na bolj ali manj delne pregledne predstavitve 
različnih področij in možnih vidikov obravnav, ki bi jih lahko vključevala slovenska etno-
lingvistika. Ker je to avtorsko delo, je do neke mere tudi razumljivo, da avtorica poudari le 
tiste vsebine, ki jih je do sedaj uspela bolj raziskati. Vendar, kot je že napisano, jasnejših meril 
za opredelitev (slovenske) etnolingvistike zaenkrat še ni.
Sicer pa avtorica z veliko zbranimi viri in povzetimi citati opozori na obsežne raziskovalne 
opuse naših filologov, jezikoslovcev, etnologov, vendar nobeden izmed naštetih se ni, in se tudi 
verjetno še ni mogel, sam opredeliti do etnolingvistike. V tej knjigi se pojem etnoligvistike 
povezuje s kar nekaj znanimi ali vsaj vidnejšimi osebnostmi slovenske literature v najširšem 
pomenu kot so npr. Karel Štrekelj, Matija Murko, Avgust Pavel, Ivan Koštiál, France Kotnik, 
Jakob Kelemina, Vilko Novak, Milko Matičetov, Pavle Merku, Herta Lausegger idr.
Monografija je koristna zlasti zaradi velikega zbira virov, nekatera navajana gradiva so tudi 
pokomentirana; med avtoričinimi komentarji virov je bolj ali manj očitno opozorjeno tudi na 
še neovrednotena dela, ki bi si nedvomno zaslužila predstavitev in ustrezno oceno. Nekateri 
viri in podatki so tudi solidna izhodišča za nadaljnje raziskave.
Za konec še vedno ostaja aktualen nagovor: Kako koncipirati slovensko etnolingvistiko? 
Predlog zasnove je predstavljen že v uvodu, in je škoda, da vsebina knjige ne sledi uvodnim 
smernicam: – uzavestiti slovenski koncept etnolingvistike, – utemeljiti njeno umestitev med 
filologijo, – poskrbeti za ustrezno terminologijo, definicijo, za oblike in vlogo etnolingvističnih 
pojavov, – pri vpeljevaju predmeta v šolski program in visokošolski študij privzgojiti slušate-
ljem zavest o njegovih vrednotah in hkrati zdrav kritični odnos do raziskovanega. Te uvodoma 
zastavljene smernice na strani 13 bi v nadaljevanju zaslužile vsaj obširnejše problematiziranje 
in konkreten opis trenutnih možnosti uresničitve. Mogoče pa se bodo v bližnji ali malo daljši 
prihodnosti ti uvodni cilji sčasoma izoblikovali tudi v jasno in čim bolj natančno opredelitev 
slovenske etnolingvistike in bo tako postopoma bolj prepoznana tudi kot raziskovalno področje.
Glede na vse avtoričine pobude, opozorila in navsezadnje tudi glede na nekatere predstavitve 
lahko upamo, da bo enkrat v ne tako oddaljeni prihodnosti tudi slovenska etnolingvistika dobila 
natančnejšo opredelitev in bo s tem tudi pri nas dobila svojo jasno raziskovalno prepoznavnost, 
in kot interdisciplinarna veda tudi svoje mesto in vlogo znotraj drugih že uveljavljenih ved. 
Naj bo torej ta knjiga zlasti budnica in pobudnica k razpravam o teoretični in metodološki 
zastavitvi slovenske etnolingvistike.
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
andreja.zele@ff.uni-lj.si