J en rt fašizmu, svobodo narodu!
V Osvobodilni fronti čvrsto organiziran si utira slovenski
narod pot v srečnejšo bodočnost.
Leto I. Štev 8.
M. Sobota, 26. aprila 1945.
Cena —.50 P ali —.50 RM
Z7 april — noš slovenski narodni proznih
April 1941 je bil mračen mesec za narode Jugoslavije. Hitler je vkorakal v našo deželo, da nas zasužnji. Polnila so se koncentracijska taborišča, prvi vlaki izseljencev so vozili v tujino. Slovenski narod pa ni klonil, šel je v borbo za svobodo.
27. aprila se je sestalo današnje vodstvo Osvobodilne fronte v Ljubljani in sklenilo, povesti slovenski narod v oboroženi odpor zoper okupatorja. „Nemogoče", so dejali stari slovenski špekulantski politiki in se šli poklonit Hitlerju in Mussoliniju. Narod pa je veroval v svoje sile in šel za svojimi novimi voditelji. Te sile so skozi 4 leta naraščale v mogočen plaz, ki je izpodkopaval fašizem na naši zemlji.
Aprila 1941 so naši prvi partizani prijeli za puške. Poleti 1941 so na Gorenjskem napadli SS-ovce, ki so spremljali vlak slovenskih izseljencev, Hitler se je moral prvič vdati in prenehati z izseljevanjem. Slovenski narod pa je začutil moč svoje udarne pesti, svoje partizanske vojske, in šel ves v borbo. Možje so odhajali v gore, gozdove, aktivisti OF v mestih in vaseh pa so organizirali vsenarodni odpor.
Prišla je pomiad 1942. Partizanski odredi so osvobodili velik kos slovenske zemlje. Hitler in Mussolini sta začutila, da se maje njuna oblast v osrčju Evrope in poslala nad nas svoje divizije. Prehajkale so zadnjo ped slovenske zemlje, da bi nas pokorile. Padali so talci, cele vasi so romale v internacijo, slovenski narod pa se ni dal ukloniti : partizanski odredi so se formirali v brigade, divizije in korpuse, odbori po vaseh in mestih so nadaljevali z delom. Na stotine aktivistov OF je romalo v zapore in koncentracijska taborišča, na njih mesta so stopali drugi, prav tako neodjen-ljivi v svoji borbi, neumorni v svojem delu. Sredi sovražnih ofenziv in tf rorja je rasla nova slovenska država, rasla tudi v tistih krajih, ki so bili lela 1918 odtrgani od Jugoslavije. Prav tam je ljudstvo najbolj neustrašeno sledilo vodstvu Osvobodilne fronte. Zavedalo se je, da je sedaj tisti čas, ko si je treba pravico vstopa v združeno Slovenijo priboriti.
Štiri leta je šla naša pot samo navzgor. čeprav skozi strahoto in razdejanje. Stiri leta slovenski naiod v svojih naporih ni popustil. Izločil je iz sebe tisto plast, ki ga je od leta 1918 vodila iz izdaje v izdajo in se končno na življenje in smrt zvezala s Hitlerjem in Mussolinijem. To je bilo vodstvo političnih strank pred-aprilske Jugoslavije, ki se je udinjalo okupatorju, zbralo okrog sebe vse izvr'ke slovenskega naroda, z okupatorjevim orožjem oborožilo za boj proti lastnemu narodu, v okupatorjevem imenu morilo in klalo po slovenski zemlji. To je bila bela garda, to so bili domobranci, ki so leta 1944. na ljubljanskem stadionu prisegli Hitlerju večno zvestobo.
Slovenska država pa je rasla, neiz-črpane ljudske sile so vrele na dan in vsak dan dokazovale, da je slovenski narod iz naroda hlapcev postal narod junakov. Naša vojska je šla od zmage do zmage, danes je osvo-
Naša vojska osvobaja Reko
Osvobojeno Suhopolie-Plelil
Beograd, 26. 4. Generalštab Jugoslovanske armade javlja : Jugoslovanske enote se z vso silo bijejo za Reko. Ogorčene borbe se vodijo za vsako hišo. Sovražnik se povsod zelo upira. Naše čete so prešle staro jugo-slovansko-italijansko mejo in so zavzele mesto Klano, ki je važno železniško križišče na progi Reka-Ilirska Bistrica.
V Slavoniji so enote naše vojske skupno z bolgarskimi četami prodrle
globoko za hrbet sovražniku, ki je hotel pripraviti nove obrambne položaje. Osvobodile so važno križišče Suho-polje—Pčelič in zaplenile mnogo vojnega materiala.
V podravski smeri so čete Jugoslovanske armade pretrgale progo Vi-rovitica—Slatina in Virovitica—Barč. Prodrle so v mesto Virovitica, kjer se sedaj vodijo ulične borbe. V posavski smeri so na e čete po zavzetju Nove Gradiške prodrle dalje in za-
vzele kraj Nova Kapela, Ostri vrh, Bodovanja, Rubica, Zvornik in ce mnogo drugih krajev.
Jugoslovanske čete so odbile sovražnika, ki je hotel izvesti napad v smeri Karlovac—Ogulin in Karlovac— Bela Krajina.
Po zadnjih vesteh so prodrle enote Jugoslovanske annade na vsej fronti v Slavoniji preko Daruvara in Pakraca v dolino reke Hove.
Rdeča armada popolnoma obkolila Berlin
V vzhodni Prusiji je sovrstnikov odpor strt
Moskva, 25.4. — Maršal Stalin je s posebno dnevno zapovedjo objavil, da je zavzeta luka Pillau, zadnje nemško oporišče zapadno od Königs-berga. S tem je boj v vzhodni Prusiji končan.
Druga dnevna zapoved maršala Stalina javlja, da so se združile čete maršala bukova in maršala Konjeva.
Cete maršala Žukova so presekale 15 km šjroki koridor, ki je še vodil iz Berlina in tako Berlin popolnoma obkolile.
V Berlinu se nahajajo še močni oddelki nemške vojske, vendar pa je njihova usoda že zapečatena. Cele mestne četrti so popolnoma porušene.
Po zavzetju kolodvorske postaje Schlesischer Banhof, sovjetske trupe napredujejo proli Sprevi. Od ulice Unter den Linden so oddaljene le še 2 km. Sovjetske čete so vdrle tudi že v predore podzemne železnice. Več kot polovica mesta je zavzeta in borci neprestano jurišajo, da strejo odpòt v središču nacistične Nemčije.
• '.v.r.
Boji za Hamburg in Bremen
Štirje mžMjoni Holandcev umirajo od gieau
iJOii. {«.-.j...	j;
Zavezniški Glavni stan na zapad-ni fronti javlja : Vrhovno poveljstvo je poslalo poziv nemškim četam, ki še dišijo otoke in oporišča na Ho-landskem. V pozivu Glavni stan pravi, da štirje milijoni Holandcev umirajo od gladu za ntmškimi linijami. Da bi temu odpomogli, so zavezniki sklenili, da bodo na zasedeno ozemlje na Holandskem poslali številna letala, ki bodo civilnemu prebivalstvu v nizkem letu metala hrano. Ta letala se bodo vzdrževala vseh vojnih akcij.
„Kdor bi streljal na ta letala, bo storil zločin, za katerega bo odgovarjal, ko pride dan plačila. Isto tako se bo smatralo za zločinca vsakega, ki bi jemal hrano holandskemu civilnemu prebivalstvu. Nemški vojaki naj
bojen velik del slovenske zemlje in na njej je postavljena slovenska ljudska oblast.
Voditeljica zmagovitih sil slovenskega naroda je Osvobodilna fronta. Zmagala je, ker je verovalu v sile preprostega slovenskega kmeta in delavca. Postala je slovenski narod sam, narod prekaljen v borbi in trpljenju. 27. april je dan njenega rojstva, dan preporoda slovenskega naroda, enega najmanjših, a enega najbolj junaških v Evropi. Praznujemo ga na pragu zmage, zavedajoč se do še ni prišel čas za poc'ilek. Čakajo nas naj^ bolj odločilni dnevi. Dokončno moramo streti sile fašizma, "ki se prav na naši zemlji najbolj upirajo, naši borci morajo začrtati pravične meje združene Slovenije. Potreben je zadnji veliki napor vsega slovenskega naroda, zato za četrto obletnico rojstva Osvobodilne fronte kličemo:
Naprej pod vodstvom tovariša Tita v poslednji spopad za svobodo, ?a srečo in blagostanje jutrišnjega dne, za združeno in svobodo Slovenijo, v demokratični federativni Jugoslaviji !
torej v lastnem interesu skrbijo za to, da bo hrana med gladujoče Holand-ce pravilno razdeljena."
Zavezniške čete se borijo v predmestju Hamburga in v predmestju Bremena, ki gori.
Francoska vojska je prešla reko Ren blizu Bazela in tu kakor tudi drugod v južni Nemčiji hitro napreduje. — Amerikanci so prešli Regen in operirajo 1.5 km pred Regensburgom. Hitro napredujejo tudi proti Vorarl-bergu, Salzburgu in Tirolom. Od Passaua so oddaljeni še 25 km.
Težki zavezniški bombarderji so bombardirali Hitlerjevo rezidenco Berg-hof. S težkimi, šesttonskimi bombami so jo zadeli v polno. Porušene so tudi
kasarne SS oddelkov. Prav tako so zavezniška letala bombardirala Hitlerjevo „orlovsko gnezdo" v gorah. Samo dve letali se nista vrnili. Angleška letala so bombardirala tudi Salzburg inŠkodove tovarne v Plznuna Češkem.
Zlem nemike fronte v Italiji
Zavezniške čete v Italiji so brez bojev prekoračile reko Pad v širini 75 km. Na tem področju so zajele 40.000 Nemcev in zaplenile mnogo vojnega materiala. Angleške čete prodirajo proti mestu Vicenca, Padova in Benetke. Italijanski partizani so zavzeli mesto Novaro.
Bosenska mladina pri maršalu Titu
Maršala Tita je obiskala mladinska delegacija iz Bosne. Maršal je ob tej priliki rekel, da je bila ideja bratstva in enotnosti jugoslovanskili narodov vodilna ideja v našem boju. „Na bratstvu in enotnosti temeljijo moči naše dežele," je rekel Maršal. „Vzhodna Bosna je vsa porušena. Naši narodi niso nikoli toliko žrtvovali kot so ta leta. Vendar je bilo v njih dovolj sile, da so se zoper stavili največjemu vojnemu stroju, ki ga je Evropa kdaj poznala. „Nadalje je govoril Maršal tudi o obnovi in je rekel: „S polno paro delajo delavci tudi po tovarnah iu drugih podjetjih. Včasih so gledali delavci na tovarno kot na potrebno zlo, sovražili so jo in sovražili so svoje delo. Danes pa vedo, da delajo za ves narod. Nekaj novega je prislov ljudstvo, duh naroda seje spremenil. Mi opravljamo svojo dolžnost, opravljati jo morate tudi vi," je dejal maršal Tito mladini. „Morate se učiti, mi potrebujemo izučenih kadrov." O enotnosti srbskega in hrvaškega naroda v Bosni in Hercegovini
je rekel, da se ne bo nikoli več porušila. Rekel je, da je bilo vse prestano trpljenje potrebno, da je prišlo končno do sloge naših narodov. „Mi se med seboj ne smemo prepirati. Bosna in Hercegovina sta samostojna enota. Vsi moramo biti svobodni, potem bomo pa videli, kdo bo bolj napredoval."
Maršalu je odgovoril mladinec Muhamed Pegič: „Nimam besed, s katerimi bi vam mogel izreči toplo zahvalo /a vse, kar ste storili za nas. MÍ bomo storili vse in ne bomo dopustili, da bi kdo porušil to, kur smo zgradili."
Konferenca v San Frančišku
25. tm. je pričela konferenca v San Frančišku. 47 zastopnikov združenih narodov razpravlja o organizaciji miru po vojni. Sovjetsko zvezo zastopa komisar za zunanje zadeve Molotov, Združene države Severne Amerike državni tajnik Stetinius, Anglijo zunanji minister Eden, Jugoslavijo zunanji minister Subaš<č in ntwyorski poslanik Simič. Vprašanje udeležbe Poljske še ni rešeno.
MIŠKO KRANJEC
Sojenje industrijalca Vlade Stila v Beogradu
Po vsej poti so mi kurirji in znanci, ki sem jih bil dokaj srečal, pripovedovali o zasedah. Nekaj zloveščega je zvenelo iz te besede. Njena vsebina mi ni bila tuja. V taki zasedi smo mi pred štirimi leti izgubili za nas v Prekmurju nenadomestljivega Kovača Štefana. Tudi sam sem tedaj ie za las ušel. Ko sem stopil jeseni na pot proti Beli Krajini, je bila z zasedami omrežena že vsa Slovenija. Na vsakem razpotju, na vsakem mostu, ali kjerkoli si lahko padel v tako pošastno zasedo. Neverjetno nagel „razgovor" („legitimiranje"): „Stoj! Kdo tam? Geslo!" tn nato tista nekoliko zlokobna pesem hitrostrelk: trrrrrr... Pol minute in bitka je bila končana. Nekdo je obležal. Drugi so tekli. Nekdo je obležal in se ni več ganil.
Kurirji in znanci so mi pripovedovali, kaj je treba storiti, če padeš v tako zasedo, ampak jaz sem kljub vsemu pouku tekel, kakor so tekli vsi drugi: to je, tekel sem počasneje, zadnji, ker so drugi v takem primeru neverjetno naglo tekli. In ko so drugi bili že na varnem kje v gozdu, sem se jaz še vedno kotalil po kaki jasi, padal, vstajal in premišljal, kaj je boljše: ali tu otležatiin počakati konca, ali pa teči do gozda. Premišljal sem toliko časa, da sem pribežal do gozda, tam padel za drevo in lovil sapo in obžaloval, da ne morem teči, kakor sem tekel v mladih letih, ter zavidal druge, da so tako urni.
Vsakdo mi je pripovedoval že o neštetih zasedah, v katere je padel. Vsi so pripovedovali o teh zasedah nekam veselo, kakor da je bilo vse skupaj zgolj zabava; pač zato veselo, ker so ostali živi, in ker jim je dajalo upanje, da bodo tudi v bodoče ušli nesreči Nihče se ni sramoval, da je tekel. „Kaj hočeš, ko pa jih je bilo toliko!" To je bilo vse opravičilo.
„V zasedo so padli," — ali je treba komu pojasnjevati, kaj pomeni taka zaseda, včasih močna celo po dvajset mož, oborožena s hitrostrelkami. Nasproti pa prideta dva kurirja, oborožena sta često samo z lovskima puškama in poleg sebe vodita še kakega bednega potnika, kakršen sem bil jaz.
In v tako zasedo sem padel tudi jaz. Tam nekje med Trebnjem in Mirno pečjo. Spodaj pelje železnica, nad njo vzporedno vodi cesta z majhnim pešpotnim križiščem. Ob križišču, se mi zdi, stoji znamenji, ali pa vsaj navadno drevo. Lepo položna reber med železnico in cesto je zasajena z akacijami. Na še globok, strjen, zamrzel sneg je padala mesečina že skoraj polne lune. Jasno kot o belem dnevu.
A tokrat nisem bil sam ! Prilepil sem se bil štabu slavne divizije in nič manj slavnim in hrabrim ljudem tega štaba: komandantu majorju Risu in komisarju podpolkovniku Džidžiju, ki sta dobesedno že skoraj vsa preluknjana od krogel. Poleg je bil vedno veseli zdravnik dr. Červen-ka. Imeli so svojo zaščito, poleg tega pa jih je prišel čakat jurišni bataljon. Ne le, da sem v takem spremstvu varneje in hitreje potoval, kakor s kurirji, ali pa včasih prepuščen celo samemu sebi, temveč sem bil vesel srečanja z ljudmi te slavne divizije, o kateri bi želel napisati dostojen roman. In vesel sem bil, da sem bil v družbi tako hrabrih ljudi. Po vsej dolgi svoji odisejadi sem, če odkrito priznam, dvakrat doživel trenutke strahu. Ne takrat, ko so na begu streljali za mano, temveč v nekih že skoraj smešnih okoliščinah. Med tekom nisem mislil na strah, mislil sem na bližnji gozd, kamor so se že poskrili vsi drugi. Ti ljudje od divizije in batal jona niso tekli. Saj, zato pa so dobili toliko ran in zato se je tako mlad človek, kakršen je tov. Ris, ne glede na to, da je izšel iz preprostih vrst našega ljudstva, povzpel do komandanta divizije. *
Na tistem križišču torej, med Trebnjem in Mirno pečjo, smo padli v zasedo in se je začela bitka. Trajala je vsega dobre pol minute, vse drugo streljanje je bilo že nepotrebno. Srečanje in „razpoznavanje" je bilo naglo, „sobodno", kakršnemu moja počasnost ne bo nikdar kos. Iz zasede, ki je bila s kamenjem zavarovana: „Stoj! Kdo tam?" — Odgovor: „Banditi!" Odgovor iz zasede, hitrostrelke. -Odgovor naših: divji klic „juris!" in pošastno streljanje iz skoraj pol bataljona hitrostrelk, z naskokom na bunker, na zasedo.
Nisem videi vsega, ker sem bil nekje na sredini. Videl sem samo izid: dva belili sta obležala ob zasedi, ob tistem znamenju na križišču, dva dalje na cesti, drugih kakih petnajst pa je kakor misel splavalo po cesti bogve kam. Šele po našem odhodu so od nekod besno streljali s puškomitraljezont.
Izid: beli: štirje mrtvi, zaplenjeno orožje in ena kapa.
Mi nismo imeli niti ranjenega. Neverjetno! Edina izguba, ki smo jo imeli, je bila moja titovka, ki mi jo je v Gornji Savinjski dolini biia sešita tov. Marjana zaradi hude zime in ki sem si jo hotel ohraniti za spomin. Za mano je bila druga četa in ta je ob spopadu besno zakričala svoj: „Juriš! Naprej!" Moral sem teči z njimi. Pa sem zadel ob vejo akacije, ki mi je snela titovko. Obrnil sem se, da bi jo pobral. Pa me je nekdo ustavil: „Kam, tovariš?" — „Kapo" sem rekel. „Nič, kapo," je odvrnil, „juriš, naprej!" Pa sem tako moral jurišati z njimi, kapa pa je ostala tam pod grmovjem akacij na pobočju med železnico in cesto nekje od Trebnjega do Mirne peči.
Konec koncev rie gre za mojo titovko, ki sem jo hotel hraniti za spomin. Tudi ne gre za tisto zasedo med Trebnjem in Mirno Pečjo, marveč za neko splošnejšo, usodnejšo, že simbolno zasedo. Gre za tiste brezštevilne zasede, ki jih Švabi in drugi sovražniki, vse tja do bele in plave garde, črne roke in ne vem koga vse nastavljajo slovenskemu ljudstvu, slovenskemu narodu že celih tisoč let in ob katere slovensko ljudstvo zadeva na vsej dolgi poti svoje grenke zgodovine in od katerih je današnja tako pošastna, da je ne bo mogoče nikdar dovolj popisati. Ena sama, brezkrajna zaseda. Zaseda tu, zaseda tam, na severu, vzhodu, zapadu, ena strašnejša od druge. Tam na vzhodu je čepelo v zasedi osem milijonov Madžarov, na severu nad 70 milijonov Šva-bov in na zapadu 40 milijonov Italijanov. Ko bi samo čepeli v zasedi! Ne, marveč prihajajo na bedno krpo slovenske zemlje, vso tisoč let dolgo zgodovino. Prihajajo Franki, Germani, Madžari, Turki, Švabi, Italijani, fevdalci, posvetna in duhovska oblast in vrag si ga vedi, kdo so, prihajajo in hajkajo, preganjajo dva milijona naroda po njegovih gorah, dolinah, močvirjih, preganjajo ga, mu požigajo do move, skrunijožene, ubijajo otroke, starce, mladeniče, ubijajo in ubijajo brez pre-stanka in brez kraja celih tisoč let. Nastavljajo mu zasede za vsakim grmom, ga sekajo s sekirami, prebadajo s sulicami, streljajo s puščicami, streljajo s puškami, topovi, mušketami, in spet s puškami in spet s topovi, mitraljezi, hitrostrelkami, mečkajo s tanki in ne vem s čim še, ubijajo, ubijajo to ljudstvo, kakor da je najnevarnejši plevel na vsej zemeljski obli. In slovensko ljudstvo, slovenski narod tava po svojih z gozdovi porastlih gorah, prezebel, strgan, izgladnei, oskrunjen, utrujen do smrti in pada iz zasede v zasedo. Beži, beži; beži pred sekiro, mečem, sulicami, helebardami, topovi, mušketami, topovi, puškami, mitraljezi in hitrostrelkami in ognjem, gladom, beži pred oskrunjenjem in se krči in krči brez vsakih izgledov vse tisočletje, vse
Končno se je znašel na obtožni klopi tudi beograjski industrijalec ; Viada llič, intimni prijatelj kneza ' Pavla, dolgoleini Stojadinovičcv župan v Beogradu, poslanec Stojadinovičeve JRZ, č|an uprave fašistične „Jugorase" itd. Ili' ;je eden izmed krivcev, da je Jugoslavija 1911. kapitulirala, pozneje pa je pomagal nemškim hlapcem — Nediču, Paveliču in Mihailovióx
Po okupaciji se je „nacionalist" Vlada llič hitro „znašel". Stopil je v slik z nemškim vermahtom in pričel ! takoj delati za Nemce. Njegova to-j varna je izdelala 20.000 kocov, 30.000 ' m platna, 5.000 vojaških torb itd. ; Nemce je bilo treba opremiti za j vzhodno fronto pa tudi za zimske j ofenzive proti naši narodno-osvobo-; dilni vojski, llič je bil zelo vnet „za-' ščitnik interesov srbske industrije in j naroda", kot pravi sam, in zaradi tega si je prizadeval, da bi srbska industrija čim več proizvajala za — nemško vojsko! V beograjski industrijski zbornici je za časa okupacije često odmeval njegov glas in zahteval ..največje napore za čim večjo proizvodnjo".
Toda Iliču ni bilo dovolj samo prijateljstvo z nemško intendanturo v Beogradu. Sprijateljil se je tudi z
PETAIN SE JE VRNIL V FRANCIJO
Preko Svice se je vrnil v Francijo izdajalski maršal Petain, ki je pod nemško okupacijo „vladal" v Franciji. Izjavil je, da so ga Nemci s silo odvlekli s seboj in da se namerava prijaviti sam sodišču. Francozi so namreč že začeli proti njemu preiskavo zaradi veleizdaje.
Iz N emčije jo je hotel pobrisati tudi izdajalec Laval. Nameraval se je zateči v kakšno nevtralno državo, pa ga nobena ni sprejela. Celo državica Lichtenstein mu je zaprla vrata.
ZA TISKOVNI SKLAD
„Novega časa" smo dobili zadnja dva dni 2 202 Penga, tako da znaša tisk. sklad skupno 4.238 P. Med drugimi je daroval dr. Aleksander Kühar, šef-primarij iz Sobote, za sklad vsoto 400 pengov, Iii jo je dobil kot dajalec krvi. Krajevni odbor iz Štrigove je dal 10 P., Krajevni odbor Predanovci 157 P., Godina Marko iz Srednje Bistrice 50 P., uradnik Barbarič Nikolaj iz Sobote 100 P , gostilničar Fli-sar Rudolf 100 P. itd.
do in danes. Do danes, dokler ta narod naposled ni spoznal, da je danes poslednja hajka, da je poslednjič padel v najstrašnejšo vseh zased in mu je preostalo samo dvoje: če bo vzdržal do jutri, bo živel vekomaj; če pa bo slab sam v sebi, če bo klonil, bo jutri za vekomaj zbrisan s površja zemlje.
Vzdržal je. Šel je mimo tisoč in tisoč zased, zadeval ob nje, umiral, ali ne umrl. Ne le da ni umrl, sam je začel naskako-vati te zasede in jih uničevati.
In tako gre ta peščica dvomilijonskega naroda svojo težko, krvavo, v svetovni zgodovini brezprimerno trnjevo pot. Gre narod po svojih čudovitih gorah in dolinah, krvaveč po vsem telesu, utrujen, a ne uničen, ne omajan, gre, da naskoči poslednjo zasedo in jo uniči. Zdaj ne gre slepo, natančno ve, kje je ta zaseda in kakšna je. Gre in se natančno zaveda, da bo vsak trenutek zadonelo iz te zasede tisto pošastno: „Hall! Wer da? Parolle!"
Kdo tu, vprašaš? Tu je krvaveči, a ne izkrvaveli slovenski narod, „banditski", oskrunjevani narod! Geslo? Svoboda in za nas dostojen in nas vreden prostor na obličju zemlje! Juriš, slovenski narod, da bo enkrat konec vseh teh strašnih zased.
italijanskim poslanikom Mamelijem in prirejal čajanke prav tisti čas, ko so italijanski fašisti pobijali naše ljudi in požgali vasi v < rni gori. Sloveniji. Dalmaciji in Istri, in ko so plavala dan za dnem po Donavi trupla Srbov, ki so jih pobili v Vojvodini Hortijevi fašisti, je odšel llič v Budimpešto, da se pokloni regentu Hor-tiju in predsedniku vlade Kalaju.
Kar je ostalo v tovarni po Nemcih, je vse dajal llič nemškemu vazalu Nediču za uniformiranje „obmejne straže" in „prostovoljskih oddelkov". Nad 60% nedičevsko-ljotičevskih band je nosilo uniforme iz lličeve tovarne. Ko je pa delavka Jovanka Oreščanin vzela v tovarni plašč za partizane in so jo gestapovci odkrili, je odšel llič na policijo in zahteval, da Jovanko takoj ustrele, kar se je tudi zgodilo. Nešteto je še drugih dokazov za Dicevo izdajstvo. Samo enkrat je dal 200.000 dinarjev za boj proti „komunizmu", kot je imenoval narodno osvo-bodilno gibanje. Nešteiokrat je govoril in pisal ter ščuval proti partizanom.
To je prav na kratko zgodovina lličevih grehov, za katere bo kaznovan kot zasluži narodni izdajalec in izrodek človeštva.
V Soboti je postavljena komisija sa upravo narodne imovine
S sklepom Delegacije Slovenskega narodno osvobodilnega sveta z dne 23. aprila 1945 je bila postavljena Komisija za upravo narodne imovine s sedežem v M. Soboti in z delokrogom za okraja M. Sobota in Dolnja Lendava. Nalőga fe komisije je, da ugotovi vso imovino, ki je postala državna last na podlagi odloka AVNOJ-a o zaplembi imovine državljanov rajha, Nemcev, ki so jugoslovanski državljani, narodnih sovražnikov in obsojencev, ter da to imovino upravlja. Komisija mora prevzeti v začasno upravo tudi imovino tistih oseb, ki jih je pregnal okupator, dokler se ne uredi vprašanje lastnika te imovine.
V Komisijo za upravo narodne imovine so začasno postavljeni : Albin Dular, ekonom, Rakičan — I. Prša, posestnik, M. Polana — ing. Ivo Zobec, M. Sobota in Metod Komoiar, M. Sobota.
Maia mladina Ze tekmuje m delu za vojsko in obnovo
Puconske mladinke so zbrale za Drugi kongres ZSM 5.905 P. 25.270 din in 5 rubljev. Obdelale so eno njivo ter dva vrtova, katere je neobdelane zapustil bivši notar. Posadile so krompir, pridelek so pa sklenile podariti naši vojski. Tudi stene po vasi so popisane s primernimi parolami. Križišče ob glavni poti je okrašeno s peterokrako zvezdo in z napisi: Živel Tito! Živel Stalin! Za proslavo štiriletni-ce ustanovitve OF se prav pridno pripravljajo.
Komisija za ugotovitev zlo. tinov okupatorjev in njih psmagsiev v Prekmurju
S sklepom Delegacije SNOS-a je bila 23. t. m. postavljena v M, Soboti za okraja M. Sobota in Dolnja Lendava Komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njih pomegačev. Začasni člani komisije so: dr. Šalamun Franjo iz Ptuja, Vadnal Branko iz M. Sobote in Ošlaj Martin.
VSE DOPISE za naš list naslavljajte takole : „Novi čas", M. Sobota