DOM 110 
Bilten Zavoda Marianum in salezijanskega poslanstva v Veržeju 2022 

110let Marijanišca 

Kljub vsemu pogumno stopamo naprej v zaupanju v Marijo Pomocnico, ki že stoletje in deset let varuje ustanovo in vse njene prebivalce, goste in obiskovalce, da bi mogli v salezijanski karizmi storiti cimvec dobrega za družine, mlade in posameznike. 


Družinski RadŽivim 

Pastoralna zvezi župnij Slovenj Gradec: so štiri povezane župnije in sedaj trije tukaj živeci duhovniki. Želimo si biti tako prijatelji kot tudi v pomoc pri pastorali. V to obcestvo vkljucujemo sodelavce in si želimo, da bi ne bili samo župnija, ki se srecuje priložnostno, torej morda ob nedeljskih mašah ali slovesnostih birm in žal pogrebov. 


Salezijanci smo v poslanstvu usmerjeni predvsem k mladim, a v tem casu nas prav tako kot mladi potrebujejo tudi družine. To je namrec kraj, kjer si mladi pripravljajo pot v življenje. Ob delu z družinami spoznavam, da so mnoge družine v stiski na podrocju vrednot, ki jih želijo posredovati svojim otrokom, a velikokrat ne zmorejo najti nacina in casa, da bi te vrednote lahko predali svojim družinskim clanom. Starši velikokrat povedo, da jim programi, ki jih ponujamo, pomagajo pri vzgoji ter ohranjanju vere in vrednot. 
peter pucnik, ravantelj salezijanske skupnosti 



Ceje iskrena volja in pravi namen, se najde tudi pot za prilagajanje vsakemu položaju, cetudi je ta vcasih nekoliko bolj zapleten. blaž cuderman 
direktor zavoda Marianum Veržej 

www.marianum.si 

DOM 110 

DOMACNOSTNadaljevati želimo salezijansko vzgojno in duhovno poslanstvo 

IN LJUBEZNIVOST 
blaž cuderman, direktor Zavoda Marianum Veržej 
Sodelavci, gostje, obiskovalci in prijatelji, pozdravljeni! 
Vsako obdobje, cas in trenutki življenja nam prinašajo izzive in vprašanja, na katera išcemo odgovore. Obdobje 110 let tukajšnje ustanove in prisotnost 
salezijancev sta zaznamovala Veržej v preteklosti in še danes oblikujeta ljudi ob Muri ter goste, ki se ustavljajo v našem zavodu. Ustanova je vedno bila in je še danes odprta domacinom, širši Sloveniji, Evropi in tudi svetu. 
Vsak cas namrec prinaša s seboj velike priložnosti in izzive, na katere salezijanci poskušamo najti pravi odgovor. Zgodovina ustanove nam govori 
o delovanju salezijancev v obdobju pred drugo svetovno vojno. Druga svetovna vojna in cas po njej sta spremenila njeno vsebino. S podržavljenjem zavoda so prišle v hišo nove vsebine in za salezijance tu ni bilo vec prostora. Nov izziv za poslanstvo salezijancev je prinesla osamosvojitev Slovenije, z njo pa denacionalizacija in posledicno obnova zavoda, ki je bila zakljucena 2005. Salezijanci smo tako zaceli z novimi programi in vsebinami, s katerimi smo želeli odgovoriti na potrebe casa v duhu našega ustanovitelja Janeza Boska. 
Ni še tako dalec spomin na pandemijo, ki je mocno vplivala na svet, naše življenje in tudi na Zavod Marianum. Najprej smo morali zapreti hišo, nato se prilagajati novim pravilom zdravstvene stroke, pocasnemu odpiranju in prirediti programe za skupine in druge goste.Tudi za sodelavce in zaposlene je bilo to obdobje zahtevno, saj so se morali znova in znova odzivati na ukrepe in zdravstveno stanje v državi. Vedno pa je ostajalo upanje, da se bodo stvari pocasi »normalizirale«. 
Ce sta iskrena volja in pravi namen, se najde tudi pot za prilagajanje vsakemu položaju, cetudi je ta vcasih nekoliko bolj zapleten.Tako je leto, ki ga koncujemo, po dveletnem boju z epidemijo potekalo »skoraj normalno«.To pomeni, da so v hišo zaceli prihajati skupine in gostje, ki so se želeli duhovno okrepiti, utrditi medsebojne vezi, priti do novih spoznanj in obogatiti družinske vezi. 
Veliko je bilo tudi mladih iz osnovnih, poklicnih in srednjih šol. Prihajali so otroci iz vrtcev in pri nas doživeli posebno izkušnjo skupnega bivanja. Vsi ti so se v okviru svojih programov oblikovali v komunikaciji, sodelovanju, spretnosti in spoznavanju pokrajine severovzhodne Slovenije. Potekala pa so tudi izobraževanja odraslih, kot so srecevanja upokojencev, ki hocejo aktivno preživljati svoje tretje življenjsko obdobje. Vedno pa so v hišo prihajali tudi individualni gostje, ki so se pri nas telesno in duhovno okrepili. 
Center DUO je za mnoge kraj, kjer lahko vsak ob raznih dogodkih, na delavnicah, razstavah in v trgovini najde nekaj za svojo dušo. Predvsem loncarska delavnica je prostor, kjer se lahko vsak preizkusi v svojih spretnostih in ustvarjalnosti.Tu nastajajo cudoviti izdelki, ki jih oblikujejo tako otroci kot tisti, ki so že v zrelih letih in se prvic srecajo z rocnim oblikovanjem iz gline in drugih materialov. 
V zadnjih letih je zaživel tudi Kamp TRIO, ki je namenjen predvsem poletnemu bivanju v zemljankah in bivalnih hiškah.Tam je možnost samostojnega bivanja družin ali skupin. Gostje kampa se lahko vkljucujejo v programe, ki potekajo v okviru Zavoda Marianum. 
Dogajanje in izkušnje zadnjih let nam kažejo, da v našo ustanovo v najvecji meri prihajajo skupine in družine, ki hocejo aktivno preživeti cas sprostitve, poglobitve ali preprosto preživeti cas za odmik. V prihodnosti želimo hišo še bolj odpirati programom šol, drugim vzgojnim ustanovam, predvsem pa družinam. S tem želimo nadaljevati salezijansko vzgojno in duhovno poslanstvo. 
Naj se ob koncu zahvalim vsem nekdanjim in sedanjim sodelavcem za vse opravljeno delo in pomoc, ki krepko presegata vrednost tržnega obracunavanja, saj so in še živijo z našo ustanovo. Posebna zahvala velja tudi dosedanjemu direktorju Petru Pucniku za vodenje ustanove v nelahkih casih, ki kljub osebnim preizkušnjam ostaja med nami in z vedrino ter upanjem zre v osebno in skupnostno prihodnost v dobrobit vseh. 




110 LET MARIJANIŠCA 
Kako nekdanji klošter in vzgojni dom živi po velikem praznovanju 100-letnice leta 2012 
Povzel marko suhoveršnik 
Pred desetimi leti sta tedanje vodstvo Zavoda Marianum Veržej in salezijanska skupnost skupaj z lokalno skupnostjo pripravila veliko praznovanje 100-letnice Marijanišca vVeržeju.Takratni vrhovni predstojnik salezijancev in 9. naslednik sv. Janeza Boska, Pascual Chávez Villanueva, je v posebnem pismu zapisal: »Obhajanje obletnice nam daje priložnost, da s hvaležnostjo premislimo preteklost, saj je bil Bog dober z nami in po nas s tolikimi ljudmi, posebno mladimi. Kako se torej ne bi spomnili tolikih salezijancev, ki so se tu zvrstili z obilnimi napori, mocmi, idejami, strokovnostjo, srcnostjo in svetostjo ter žrtvovali vse svoje življenje za dobrobit mladih! Ali velikodušnega sprejema in sodelovanja mnogih družin, malih in velikih dobrotnikov, kot sta bila darovalec g. Pušcenjak in pobudnik mariborski kanonik dr. Kovacic, ki so povabili salezijance in jim zaupali delo na vzgojnem polju. Družinski sprejem in nikoli ugasnjena velikodušnost še danes konkretno podpirata oratorijsko in župnijsko delovanje. Obhajanje stoletnice pa ne sme biti le praznovanje preteklosti. Vem, da ste se znova lotili dela za mlade na kršcanskem vzgojnem polju v Veržeju. 

Že prvo leto je tedanji ravnatelj Jože Brecko ugotavljal: »Res je, mimo ekonomske krize ne moremo, ne vi, naši dragi gostje in obiskovalci, ne mi sami z vso našo infrastrukturo. Ob enem se salezijanci in zaposleni zavedamo, da ne smemo podleci trenutni porabniški miselnosti, ko nas ekonomska kriza kaj hitro pahne tudi v moralno in osebnostno krizo. Zato si želimo, da bi pokukali onkraj zemeljskega, v Življenje, ki nam je vsem dano in ga lahko vsak živi po svoje. A lepše je, ce se znamo v življenju povezati. 
salezijanci se zavedamo, da pot vodi vedno navzgor. družinsko, kulturno, družbeno in versko stanje danes ni preprosto in ni lahko za razumevanje, a duhovna dedišcina, ki nam jo je zapustil don bosko, nam pomaga zaupno odpirati oci, razum in srce za prihodnje cilje. 
pascual chávez villanueva 
To je torej priložnost, da se pogumno in z zaupanjem soocite z izzivi mladih in družbe današnjega casa, ki so tako razlicni od tistih, s katerimi so se soocili vaši predniki ob zacetkih delovanja ustanove. Kljub temu pa je to tudi cas drznih sanj o prihodnosti salezijanske navzocnosti, kako ustrezno odgovoriti na želje Boga Odrešenika in na potrebe mladih. Mlade moramo postaviti v središce in jih spremljati z Jezusovimi ocmi ter se jim približati s srcem dobrega pastirja. To ni le salezijanski slog, temvec tudi naša znacilna duhovnost in delovni nacrt.« 
Lahko recemo, da je pismo vrhovnega predstojnika postalo nekakšen program prvega desetletja nove stoletnice delovanja Marijanišca v Veržeju. 
Salezijanska skupnost, zaposleni in sodelavci so zavihali rokave in krmarili v razburkanem morju ekonomije, družbenih sprememb in zacrtanega poslanstva. 

v naši ustanovi in programih ni vse popolno, priznamo. a trudimo se, da spodbujamo povezanost in domacnost v vsej razlicnosti skupin, družin in posameznikov. potrditev in spodbuda k temu ste prav vi in vaš odziv. 
jože brecko 
Zato naj velja zahvala vsem, ki se udeležujete naših programov ali prihajate k nam s svojimi bogatimi programi. Vabljeni pa tudi drugi, da se pri nas ustavite, si oddahnete in naberete novih moci za vsakdanje življenje.« 
Zavod Marianum Veržej je v sedanji organizacijski obliki je leta 2014 praznoval prvih deset let delovanja.Takratni direktor Janez Krnc je ob tem poudaril: »Vizija Zavoda Marianum Veržej je povsem drugacna. Z inovativnostjo in odlicnostjo želimo spodbujati trajnostni razvoj na razlicnih podrocjih cloveške ustvarjalnosti, kulturne dejavnosti, razmišljanja, izobraževanja, razvedrila in koristnega preživljanja prostega casa ter posredovanja resnicnega, dobrega in lepega za sedanje, predvsem pa za prihodnje rodove s poudarkom na mladih.« 
Naslednje leto je krmilo Zavoda prevzel Peter Pucnik,. ki je posamezne enote, Marijanišce, Penzion Mavrica in Center DUO, povezal v prizadevanju za blagor osnovne celice cloveške družbe: družine. »Ce se nekoliko bolj usmerim v družino, nas ta skrb za vsakodnevne dejavnosti tako potegne v svoj tok, da velikokrat pozabimo na bistveno, da bi naj družina bila najprej dom.Tisti dom, kjer se vsakdo od njenih clanov pocuti doma. Vemo, kaj vse je potrebno za to, da se pocutimo doma. Ce izpostavim nekaj najpomembnejših dejavnikov, so to prav gotovo sprejetost, spoštovanje, odpušcanje, veselje in cas za skupno preživljanje. Drugace receno, takrat ko sem lahko v krogu svojih takšen, kakršen sem, in se cutim sprejetega, se pocutim doma. Kolesje vsakodnevnega dogajanja v družini pa je velikokrat nasprotnik teh dejavnikov. Menim, da ni treba naštevati, kako se v naših medsebojnih odnosih pozna, ce omenjeni dejavniki manjkajo. Zakaj manjkajo? Ker je vsak posameznik tako mocno vprežen v svoje naloge, da preprosto ne zmore vec misliti na druge ter si zanje vzeti cas. V tem pogledu tudi vsak posameznik zacne izgubljati samega sebe in svoje bližnje. 
Prav to je razlog, da se tudi naša ustanova veliko ukvarja z družinami in mladimi. 
družina je namrec tisti prostor rasti, kjer prav zaradi dobrega in spoštljivega odnosa med staršema lahko otroci najvec dobijo za svojo osebnostno rast ali pa najvec izgubijo, ce tega prostora ni. 
peter pucnik 

Zato sem vesel, da v naši ustanovi lahko ponujamo to možnost, tako v smislu prostorov, ki jih dajemo na razpolago družinam za vsebinske programe, kakor tudi vsebine, ki jih nudimo. Hkrati se trudimo, da bi znali biti pozorni na tiste potrebe v družinah, ki so najbolj aktualne prav v tem obdobju, v katerem trenutno živimo.« 
V zadnjem obdobju se Zavod sooca tako z zunanjimi kot notranjimi izzivi: pandemija je mocno posegla v njegovo delovanje, ki se cuti še danes; vplivi družbenega dogajanja in ekonomske krize pritiskajo; bolezen in personalne spremembe v vodstvu ter na odgovornih mestih pomenijo nov izziv. 
Peter Pucnik je v lanskem Domu zapisal: »Ce povzamem dogodke celotnega leta, tako tiste turobne ob hladni samoti kakor tiste z ognjem prežarjene, so bili to dogodki, iz katerih se lahko veliko naucimo. Spoznavamo, kako majhni in nemocni smo, in hkrati, kako smo postavljeni pred trenutke, ko se moramo odlociti in narediti tisto, kar menimo, da je prav in dobro. Cas, ki ga doživljamo, nas vedno znova postavlja pred vprašanje, ali bomo znali izbrati prave korake, prave besede in modre odlocitve. Vedno znova smo namrec v nevarnosti, da nas dogajanje v družbi tako prevzame, da pozabimo na najpomembnejše. V nevarnosti smo, da nam kdo pripoveduje svojo zgodbo tako glasno, da niti sebe ne slišimo vec. Ce izgubimo sebe, izgubimo najdragocenejše, vse.« 
Kljub vsemu pogumno stopamo naprej v zaupanju v Marijo Pomocnico, ki že stoletje in deset let varuje ustanovo in vse njene prebivalce, goste in obiskovalce, da bi mogli v salezijanski karizmi storiti cimvec dobrega za družine, mlade in posameznike. 




DOM 110 



ODPRLO SE JE NOVO PODRO 
Pogovor s salezijancem Blažem Cudermanom, novim direktorjem Zavoda Marianum Veržej 


KJER SEM SE 
Pripravil marko suhoveršnik 


Najprej vprašanje, kako se pocuti Gorenjec v Prlekiji? 
To je zelo lep del Slovenije. Na eni strani pokrajino obdajajo cudovita pobocja z vinogradi in gozdovi, na drugi pa ravnina, kjer ti koruza sredi poletja in jeseni zoži obzorje. Kot Gorenjec v Prlekiji pa pogrešam pomirjujoc pogled na višine gorenjskih planin in gora: od Julijcev in Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp. 
Blaž, si salezijanski duhovnik. Kako je potekala tvoja zacetna pot od spoznavanja Božjega klica in salezijancev? 
Na Trstenik, kraj pod Storžicem, so prišli salezijanci v petdesetih letih prejšnjega stoletja in tam zaceli svoje delo.Tako sem v svojih otroških letih zacel spoznavati delo salezijancev.Ti so nas vkljucevati v razne programe in srecanja ministrantov.Ta so bila najveckrat v Salezijanskem zavodu Želimlje oziroma v Srednji verski šoli, kot se je takrat imenovala. 
V salezijansko družbo sem vstopil leta 1974 in vzgojni proces zakljucil na Rakovniku leta 1987, ko sem bil tudi posvecen v duhovnika. 
Na zacetku salezijanske poti si zacel nabirati pastoralne izkušnje. Kje vse si deloval in kaj si opravljal? 
Po novi maši sem kot kaplan zacel svoje salezijansko delo v novoustanovljeni župniji Sv. Janez Bosko Maribor. Sreceval sem se z mladimi mestnega okolja, ki so bili vcasih »na robu«, to pomeni, da so se zaradi takšnih ali drugacnih razlogov umaknili iz svoje maticne župnije.Tako sem jih v njihovi mladostni zagnanosti poskušal nagovoriti, oblikovati in jim posredovati Kristusovo veselo oznanilo. 
V salezijanskih krogih si poznan kot dober ekonom. Kako je prišlo do tega, da si prevzel nelahka bremena upravljanja salezijanskih skupnosti in nato inšpektorije? 
Kaj pomeni biti dober ekonom, je težko opredeliti in reci, da je to neka velika sposobnost. Dejstvo je, da sem se poskušal od prvega dne vedno uciti. Ekonomija nikoli ni bila moja posebna izbira, res pa je, da sem se trudil biti prakticen in iznajdljiv, odprt za vse dobre nasvete in usmeritve pri dokoncnih odlocitvah. S takim pristopom sem našel dobre ljudi 
in sodelavce.Tako sem v Želimljem prehodil pot od tega, da sem znal prijeti za vsako delo, do trenutka, ko je bila ustanovljena prva javno priznana zasebna Gimnazija Želimlje. Od takrat se je tudi moje delo kot ekonoma precej spremenilo. 
Dolga leta si bil inšpektorialni ekonom. Kaj to sploh pomeni in kaj vse si pocel v tej službi? 
Po dobrih devetih letih dela v Želimljem me je salezijanski predstojnik v decembru 1999 imenoval za inšpektorialnega ekonoma.To je pomenilo, da mi je bila zaupana odgovornost za vse salezijanske ustanove slovenske salezijanske inšpektorije, kar zadeva ekonomijo, nepremicnine in potek denacionalizacije. Ena zahtevnejših odlocitev je bila tudi, da zacnemo z obnovo Marijanišca v Veržeju. 
V tej službi sem bil vec kot 15 let. Marsikdaj je bilo težko.Tudi na podrocju financ in denarnih sredstev ni šlo vedno po pricakovanjih. Sam sem poskušal stvari izpeljati po svojih moceh, s soglasjem predstojnika inšpektorije in predvsem v velikem zaupanju v moc delovanja Svetega Duha. 


CJE, MORAL MARSICESA NAUCITI 
Seveda si v tem obdobju opravljal tudi duhovniško službo. Na kakšen nacin in kje? 
Že ko sem prišel v Želimlje, mi je bila poleg vodenja ekonomije zaupana majhna župnija Golo nad Igom. Tam ni bilo župnišca, ne vode in elektrike, pa smo se kljub temu nekako znašli. 
Ko sem sprejel službo inšpektorialnega ekonoma, mi je takratni inšpektor Stanislav Hocevar rekel: »Da ne boš razmišljal samo o denarju, boš ob nedeljah in praznikih hodil spovedovat in maševat v romarsko svetišce na Brezje.« 
Kljub zahtevnosti in odgovornosti ekonomske službe, ko je bilo vcasih res vsega prevec, sem bil ob zakljucku službe ekonoma hvaležen za ta leta svojega duhovniškega poslanstva. 
Menim, da je bil tudi zaradi tega pri poslanstvu navzoc Božji blagoslov na priprošnjo naše Marije Pomocnice oziroma Marije Pomagaj z Brezij. 
Kar nekaj let si posvetil skrbi za starejše in bolne salezijance na Trsteniku. Kako gledaš na ta leta služenja? 
Zadnjih šest let, preden sem prišel v Veržej, sem bil ravnatelj in ekonom v naši skupnosti Trstenik. Hiša je namenjena starejšim in bolnim salezijancem. Naloga, ki sem jo prevzel, skrb za hišo in bolnike, ni bila tako preprosta. 
Odprlo se mi je novo podrocje, kjer sem se moral marsicesa nauciti. Poslanstvo sem sprejel v duhu pokoršcine in predvsem v duhu služenja sobratom in salezijanski družbi. Sicer pa to ni bila samo nova izkušnja v življenju, ampak tudi notranja obogatitev. 
Predstojnike si nato zaprosil za »sobotno leto«. Kaj to pomeni in kje si ga preživljal? 
Po šestletnem obdobju zahtevnega in odgovornega dela med bolnimi sobrati (vmes je bila še korona) sem predstojniku inšpektorije predlagal, da za eno leto prekinem z odgovornimi službami in da mi omogoci tako imenovano »sobotno leto«. Ceprav že v zrelejših letih sem hotel nekoliko izkusiti salezijansko delo v tujini in ob tem obnoviti znanje kakšnega tujega jezika. 
Pot me je tako vodila najprej v Rim k slovenskemu sobratu Lojzetu Dobravcu, ki je ravnatelj skupnosti salezijancev pri Kalistovih katakombah. V februarju letošnjega leta sem se vrnil domov in nacrtoval še nekajmesecno bivanje v salezijanski skupnosti v Londonu, pa so se stvari obrnile nekoliko drugace. 
Zaslužen »oddih« je prekinil klic v Veržej. Kdaj si sploh prvic slišal za Veržej in kaj si že vedel o njem ter salezijanskem poslanstvu v tem kraju? 
Veržej sem poznal iz salezijanske zgodovine, ki sem jo spoznaval v casu formacije in šolanja. V letih kaplanske službe v Mariboru smo se sobratje, ki smo delovali v vzhodni Sloveniji, srecevali na mesecnih duhovnih obnovah, najveckrat v Radencih ali Veržeju. Takrat sem bolje spoznal pokojna sobrata g. Pušnika in g. Marošo, ki je bil takrat župnik. Bolj »konkretno« pa sem se zacel srecevati z Veržejem v casu denacionalizacije, ko je bil zavod vrnjen salezijancem. 
Odprta sta bila dva izziva: kakšno vsebino dati hiši in kako pridobiti sredstva za obnovo. Pri dokoncni odlocitvi inšpektorialnega vodstva je bila gotovo zelo pomembna velika financna pomoc g. Ernesta Frumna. 
V obdobju pandemije, kadrovskih sprememb in negotovih casov si prevzel odgovorno službo direktorja Zavoda Marianum Veržej. Kako bi opisal trenutno stanje in kako ga vidiš v prihodnosti? 
O tem, kaj v salezijanski ustanovi pomeni imenovanje za direktorja, ne bi izgubljal besed. Poleg izzivov, s katerimi sem se sreceval v preteklih službah, se je tu zame odprlo novo poglavje.Tudi Zavod Marianum je zaznamovala pandemija. Dolocene stvari glede vsebin in programov so se nekoliko spremenile, s tem pa so se odprli izzivi, da skupaj razmišljamo o novih vsebinah in prihodnosti. 
Vsekakor želim najprej spoznati hišo, ljudi, s katerimi sodelujem, in ljudi v samem kraju. Predvsem pa so mi pomembni gostje, ki prihajajo v našo hišo ter tu najdejo nekaj, kar jih nagovori in predvsem duhovno obogati.To pot želim nadaljevati skupaj s sobrati, sodelavci in vsemi, ki prihajajo v našo hišo. 




DOM 110 


»SKRBELO ME JE, KAKO BO 
Bera zadnjega leta 


SEDAJ PA MISLIM, 



primož korošec, vodja Marijanišca 
Ko skozi leto opazujemo naravo, lahko vcasih preroško napovemo, kakšna bo bera v jeseni. A vendar si le redki upajo 100-odstotno napovedati koncni rezultat pri stvareh, na katere lahko vpliva veliko neznanih dejavnikov. Lahko je pomlad lepa in obetavna, poletje pa kasneje sušno. Lahko opazujemo cvetoca drevesa, a zadošca samo ena zmrzal in vsega lepega je konec. Lahko opazujemo prostrana žitna polja, ki se gibljejo v toplem vetricu, a zvecer lahko že prihrumi vihar s toco in škoda je velika. Ljudje, ki torej živijo od zemlje, vedo, da morajo narediti vse, da bo jesenska bera cim vecja. Vedo pa tudi, da na vse ne morejo vplivati. Lahko recejo: »Lepo kaže, in ce Bog dá, bomo jeseni imeli kaj nabrati.« So leta »debelih krav in so leta suhih krav«, ce se izrazim svetopisemsko, vedno pa se nekaj nabere. 
Gornji odstavek bi verjetno bolj sodil v kakšne kmetijske novice, vendar nam lahko pomaga tudi pri razmišljanju o beri Zavoda Marianum Veržej oz. Marijanišca. Marijanišce, kakor našo stavbo imenujejo domacini in mnogi naši gostje, obkrožajo številna polja, in ko clovek skozi leto opazuje naravo okrog naše stavbe, ne more, da ne bi opazil dogajanja v naravi, ritma kraja, v katerem se nahajamo, in težav, s katerimi se soocajo/mo ljudje v osrcju Prlekije. 
Pricetek leta 2022 je bil še vedno precej zaznamovan z nesrecnim koronavirusom, vendar so bili obeti dobri in ob upoštevanju priporocil smo pocasi priceli s sprejemanjem nekaterih skupin. Najprej manjših zakljucenih skupin, na to pa tudi nekoliko vecjih. Potrudili smo se, da bi cimbolj zmanjšali tveganje za 



 Z ŽIVINO, 
 DA SE BO VSE IZŠLO.« 
okužbo in tako v prvih mesecih nismo sprejemali vec kot eno zakljuceno skupino. Kasneje smo sprejemali tudi po dve skupini, vendar smo pazili, da zmanjšamo stik med njima. 
Organizirane skupine vecinoma prihajajo ob koncu tedna in tako je bilo tudi letos. Med tednom pa praviloma prihajajo posamezni gostje. Vendar smo opazili v zadnjem letu nekaj sprememb, zelo smo bili veseli, ko so posamezne skupine izrazile željo, da bi gostovale pri nas med tednom. Med temi skupinami je potrebno vsekakor omeniti skupino Šola zdravja, ki se je pri nas oglasila kar štirikrat. Ali pa zaposleni iz podjetja Carthago, ki so v našem Zavodu imeli preko deset izobraževanj za vodstvene delavce, do konca koledarskega leta pa jih bo še nekaj, tako da lahko recemo, da bodo s šestnajstimi obiski v enem letu v vrhu skupin, ki se vracajo k nam. Veseli smo tudi vseh šolskih skupin (npr.OŠToneta Pavcka,OŠŠkofljica, Gimanzija Vic, Gimnazija Bežigrad, Gimnazija Ljutomer, Gimnazija Želimlje, Šolski center Velenje, Srednja frizerska šola itd.), ki so se znova odlocile, da nekaj dni preživijo v Veržeju in okolici. Z veseljem smo jim pomagali pri izvedbi njihovih programov v obliki nasvetov, vodenja in z obcasno logisticno pomocjo. Veseli smo, da se za bivanje v naši hiši odlocajo tudi vrtci (npr. Vrtec Veržej in Vrtec Beltinci).Tudi razni pevski zbori so se obcasno oglasili pri nas z namenom, da opravijo intenzivne priprave na nastope, ki so jih cakali. Veseli smo, da se zakonske skupine vracajo in da pogosto ob koncu bivanja pri nas že vprašajo za nov prosti termin, ko se bodo lahko znova vrnili k nam. Enako tudi druge skupine (Živi na polno, neokatehumeni, Emanuel, razne veroucne skupine …). 
Ko takole proti koncu leta clovek pogleda na pisano paleto posameznikov in skupin, lahko rece, da je bera kar raznolika. Morda smo pred letom z nekoliko strahu pogledovali v prihodnost, bili zaskrbljeni ob nekaterih odpovedih iz takšnih in drugacnih razlogov, in vendar smo lahko zadovoljni, ker smo uspeli sprejeti in ponuditi prostor in cas novim skupinam, ki v preteklosti niso tako pogosto zahajale k nam. 
Ob koncu naj koncam z mislijo nekega mojega znanca z Gorenjske, s katerim sva sredi novembra modrovala pred župnijsko cerkvijo. Gledala sva s 






soncem obsijane gozdove in še vedno bujno zelene pašnike, ko je dejal: »Vidiš, kako lepo in toplo jesen imamo letos. Kar nam je poleti vzela suša, nam je vrnila jesen. Skrbelo me je, kako bo z živino, sedaj pa mislim, da se bo vse izšlo.« 
Tudi nam v Marijanišcu se je nekako izšlo in upamo, da bo tako tudi v prihodnje. 


DOM 110 


»NAJPREJ SE PORODI IDEJA 
Dejavnosti v Rokodelskem centru DUO Veržej 


NASTANE N PRIDNE 

iris balažic, vodja Centra DUO Veržej 
Skozi celo leto smo imeli veliko pridnih rok, ki so preizkusile svoje rocne spretnosti. Mogoce nekateri prvic, drugi pa že kar veckrat. 
Obiskalo nas je veliko otrok iz šol in vrtcev, razlicne 
skupine društev, družine pa tudi posamezniki. Prav tako pa smo za promocijo tudi sami poskrbeli in predstavili naš center na razlicnih sejmih po Sloveniji: v Slovenski Bistrici, Škofji Loki, Ormožu, Renkovcih ... 
Za dodatno popestritev v umirjenih mesecih razpišemo tematske delavnice, ki so vsako leto bolje obiskane in je vedno vecje povpraševanje po njih. 
izidu monografije z naslovom Cvetoci klas pelina. Društvo IniciativAngola je pripravilo potujoco razstavo z naslovom »Dežela revšcine in bogastva – Potovanje po Angoli«. Sestavlja jo 50 fotografij priznanega koroškega fotografa Karlheinza Fessla.Ta je leta 2016 vzljubil tako Angolo kot poslanstvo sester salezijank. Z izbranimi fotografijami odpira vpogled v življenje 
v tej deželi in prikazuje, kako se sestre soocajo z aktualnimi izzivi. Ves oktober in november smo lahko obcudovali dela 
umetnika Roberta Juraka, ki je svoja dela predstavil tako na prostem pred centrom kot v dvorani. Odprtje razstave se je pricelo z Miholovim sejmom, ki smo Zavod Marianum je s svojo dejavnostjo ohranjanja rokodelstva pomemben gradnik zavesti kulturnega turizma. Za svoje obiskovalce, obenem pa tudi za obiskovalce nove poti smo v okviru projekta posneli šest kratkih promocijskih filmov na temo priprave naravnih materialov za namen in možnost rokodelskega ustvarjanja. 
Naravni materiali, iz katerih rokodelci ustvarjajo, so namrec pomemben del dedišcine vsakega podrocja. Clovek/rokodelec je nekoc ustvarjal izkljucno iz naravnih materialov, ki so mu bili na voljo v okolici prebivališc.Ti so pri nas povezani tudi z obmocjem NATURE 2000, ki ga želimo v projektu izpostaviti. 


RAZSTAVE, KI SMO JIH V TEM LETU PRIPRAVILI ALI GOSTILI V CENTRU DUO 
V zacetku leta smo pripravili že 12. razstavo pirhov, ki smo jo popestrili z razstavljenimi monštrancami in mašnim posodjem. V mesecu maju so se predstavile s svojimi izdelki upokojenke iz Veržeja in cipkarice. V naslednjem mesecu pa smo gostovali likovnike in likovnice iz Ljutomera. 
Za popestritev poletnega casa je svoja dela postavila na ogled Tatjana Prelog. Predstavila je svoje cipkarske izdelke. 
Jesen nam je popestrila razstava arhivskih fotografij, ki je prikazovala zlasti motive iz taborišc v Peggetzu pri Lienzu in Špitalu ob Dravi. Pripravljena je bila ob 70-letnici umika pred boljševiškim nasiljem ter ob 
ga kot sodelujoci partner pripravili pred rokodelskim 
centrom z Obcino Veržej. Ob koncu leta pa smo pripravili že 14. razstavo slovenskih jaslic in jaslic Društva ljubiteljev jaslic Slovenije. Razstava je na ogled od 9. 12. 2022 do 9. 1. 2023. 
AKTIVNOSTI PROJEKTA »PROMOCIJA NARAVNEGA IN KULTURNEGA TURIZMA« 
Aktivnosti v sklopu operacije »kulTURA = naTURA« 
(5. JR LAS Prlekija, sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) smo aprila zakljucili. 
Na tak nacin se naravna dedišcina (material) poveže s kulturno (izdelek). Filmi so na temo naslednjih naravnih materialov in kulturne dedišcine: glina, šibje, slama, licje, kovaštvo in rokodelska dedišcina. 
AKTIVNOSTI PROJEKTA »ROKODELSKI TABOR« 
V casu poletnih pocitnic (od 25. do 27. 7. 2022) smo pripravili Slovenski rokodelski tabor 2022. Gre za aktivnost Konzorcija rokodelskih centrov Slovenije, ki je v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravil skupno 7 taborov, ki so jih izvedli posamezni regijski rokodelski centri z namenom, da pritegnejo v rokodelsko ustvarjanje mlade. Na taboru so namrec sodelovali ucenci 


V GLAVI, ZASNOVA V SRCU 



in dijaki, stari od 12 do 17 let, ki so na 3-dnevnih programih spoznavali rokodelske vešcine, kulturno dedišcino posameznega okolja in predvsem ustvarjali svoje lastne izdelke pod vodstvom izkušenih rokodelcev. V Veržeju smo izpostavili loncarstvo, saj je bilo Pomurje v preteklosti zelo tesno povezano s to rokodelsko dejavnostjo, tradicionalno loncarstvo pa kljub vsem naporom, ki se vlagajo v ohranjanje, pocasi zamira. 
A veseli dejstvo, da ravno skozi delavnice in izobraževanja, ki jih izvajamo v Veržeju, vsaj del te tradicije gre naprej. Spoznalo jo je tudi 7 udeležencev tabora v Veržeju, ki so se pogumno lotili dela na loncarskem vretenu, spoznavali razlicne tehnike obdelave in dodelave loncarskih izdelkov, jih poslikavali, dolbli, luknjali, brusili in še kaj – vse v želji po cim bolj unikatnih izdelkih. Dopoldneve, ki so jih mladi preživeli v loncarski delavnici, so vsekakor dobro izkoristili, tako da so si zaslužili malce bolj sprošcene, pocitniške popoldneve. Vrocino so premagovali v bazenih Term Banovci, odšli pa so tudi po sledeh tradicionalnih rokodelcev in v Prekmurju obiskali Loncarsko vas v Filovcih, v Prlekiji pa je svoje znanje podajal loncarski mojster Saša Žuman. 
Prosti cas so izkoristili za spoznavanje Prlekije, igranje družabnih iger in kino pod zvezdami, spekli pa so tudi cisto svojo pico. Za animacijo udeležencev je poskrbel Zavod Mali vücejok iz Veržeja. Udeleženci tabora so se ob zakljucku vsekakor strinjali, da bodo z veseljem še naprej ustvarjali z glino. 
Zahvaljujemo se vam za vaš obisk, za zaupanje in predvsem za dobro voljo, s katero polnite naše prostore! 


DOM 110 

DRUŽINSKI RadŽivim 
Skupnost ljudi, ki bi radi bili živa, zdrava in vesela Cerkev, ki prinaša Jezusa ljudem in ljudi Jezusu. 

JE DOMA V VERŽEJU 
simon potnik, Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec 
Pred leti sem bil na nekem predavanju, ki me je mocno nagovorilo, ce ne celo pretreslo. Predavatelj je šel skozi zgodovino cloveštva in nanizal najvecje znacilnosti dolocenih obdobij. Na koncu nas je vprašal: »Po cem bomo pa mi poznani v zgodovini? Po cem se nas bodo spominjali cez stoletja?« Prav pretreslo me je, ko je dodal, da bo za nami ostalo gotovo najvec smeti. 
Kasneje sem razmišljal o dobi kršcanstva. O moci preganjane prve Cerkve, pa o kasnejši dobi utrjevanja nauka, pokristjanjevanja in o naši dobi. Kdo smo kristjani sedanjega casa? In ker si tokrat ne bi želel zaiti v crnogledost in opevanje nemoci, me vedno znova spodbudijo luci, upanja polni trenutki in dogodki in ljudje in poti. 
Tocno pred desetimi leti je nastala naša Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec. Na kratko: so štiri povezane župnije in sedaj trije tukaj živeci duhovniki. Želimo si biti tako prijatelji kot tudi v pomoc pri pastorali. V to obcestvo vkljucujemo sodelavce in si želimo, da bi ne bili samo župnija, ki se srecuje priložnostno, torej morda ob nedeljskih mašah ali slovesnostih birm in žal pogrebov. Želimo si, da bi bili obcestvo obcestev. Zato smo v ta nacin delovanja vkljucevali nacine, ki spodbujajo dobrodošlico in rast v veri. Želimo si dejavnih kristjanov, ki svojo vero živijo na svoj pristen nacin. Morda se sliši prazno ali vzvišeno, pa vendar se že kažejo poti.To nam na nek nacin potrjuje tudi dejstvo, da se v casu korone pastoralni programi niso ustavili, temvec so se še znatno pomnožili. Želimo si, da se vsak, ki vstopi v župnišce, pocuti dobrodošlega. Zavedamo se, da smo na poti, da je to proces in da še nismo na cilju … Dobrodošlici sledi dejavnost, prevzemanje odgovornosti.Tako se je rodil RadŽivim, ki nudi doživljanje vere in rast v medsebojnih odnosih zdaj že celi paleti naših clanov. Poleti imamo vec terminov RadŽivima za otroke. Najlažje si predstavljate, ce te dni primerjamo z oratorijem, ki pa poteka 24/7, en teden. Za te otroke skrbi približno 50 animatorjev in tehnicnega osebja. Pozimi imamo Družinski RadŽivim, ko se v vec terminih oglasimo v Veržeju. Kakšen mesec kasneje se v Veržeju zgodi še RadŽivim za seniorje. Konec maja imamo na obali Pastirjev RadŽivim, kjer se pisana paleta mladih, družin in odraslih druži na ta svojstven nacin. Poleti imamo seveda še RadŽivim za mlade, ki vse leto pridno služijo, in za družine še RadŽivim pod šotori. Ne vemo, kaj še sledi. Želimo biti zvesti viziji, ki nam klice: smer Jezus Kristus. 
Zato smo v naše pastoralno delovanje z veseljem vkljucili tudi srecanja Alfa.To so srecanja, ki na zelo odprt in gostoljuben nacin ponudijo osnove verovanja tako nam, ki smo v veri morda že utrujeni, kot tistim, ki so se od Cerkve oddaljili ali pa kršcanstva sploh še ni v njihovem življenju. 

Vse to so podrocja, ki so nastajala leta in jih z veseljem delimo z drugimi, ki želijo poglobiti svojo odnos s Kristusom in Cerkvijo. 
Zato smo še toliko bolj hvaležni, ko srecamo posameznike in skupnosti, ki nam s svojim delom, poslanstvom in zgledom pomagajo. Hvaležni bratom salezijancem v Veržeju klicemo na celotno skupnost in njihovo delo obilje Božjega blagoslova. 



V Veržeju se pocuti sprejeto in zelo dobrodošlo. Tu raste, povezuje, gradi, krepi, poglablja … Že vec let se veselim konca zime, ker vem, da nas spet caka Družinski RadŽivim. Vsako leto se v treh vikendih zbere okoli 40 družin, ki skupaj odkrivajo lepoto družine, krepijo zakonski odnos in poglabljajo odnos z Bogom. Družinski RadŽivim je za družine, ki se imajo rade in bi se imele rade še bolj rade in si želijo še bolj odpreti srca Božji ljubezni. 
Skupnost salezijancev s sodelavci nas vsako leto velikodušno sprejme, kar je zagotovo eden izmed razlogov, da se družine leto za letom rade vracajo. Hvaležna sem za celotno skupnost v Veržeju, hvaležna, da se lahko vsako leto vracamo in nato Družinski RadŽivim ponesemo po naših domovih, kjer živi naprej, in verjamem, da po Božji milosti daje sadove še naprej. 
Ker pa dober glas seže v deveto vas ., so tudi seniorji naše pastoralne zveze slišali, da je v Veržeju »res fajn«, in so se tudi oni odpravili tja. Vrnili so se ravno tako navdušeni kot mi in rekli, da se ravno tako vrnejo naslednje leto .. 
Hvala celotni skupnosti v Veržeju, da nas vsako leto sprejmete z odprtim srcem! Želim vam obilo blagoslova in vse dobro. 
vida crešnar 

Vedno, ko se ustavimv vaši hiši, sem prijetno presenecena. Imate prekrasna dela,ste super ustvarjalci z izrazitim cutom za lepo.
Vtisi naših gostov 


Hvala za pogovore v hiši in cudovito vzdušje. Odrasli in otroci – vsi smo navdušeni nad hrano in posebno z lokalnimi dobrotami (tünka, slašcice, ajdova kaša …). Druženje v igralnici in na igrišcih z otroci vseh starosti. Velike družabne igre (šah, 4 v vrsto …). Delavnice z glino v Centru DUO so zakon! Pridemo še. 
Veliko lepih stvari cloveku se v življenju lahko zgodi, v spominu tudi hitro se izgubi. Vaša gostoljubnost, domacnost in prijaznost nam resnicno polepšala je preživete dni! Zato iskrena HVALA vam sledi! 
Zelo, zelo lepa razstava pirhov. Zalo navdiha in energije polna je bilo delo v loncarski delavnici. Razstava je zelo lepa. Postavitev je nekaj posebnega. Bogate monštrance, izdelki iz gline, cudoviti pirhi, aranžmaji iz cvetja, šibja in lubja. 



lep vikend z zakonci smo preživeli pri vas. prijetno osebje, odlicne kuharice, ciste sobe. iz srca hvala vam! 
preživeli smo cudovit vikend. imeli opravka s prijaznim osebjem in dobro hrano. ko bo cas dopušcal, se zopet vrnemo. 
Pri don Bosku smo preživeli pet res prijetnih dni v cudovitem okolju. Z vašo pomocjo je tudi Šola zdravja uspela v polni meri. Vsi dogodki so bili koristni in všecni. Za vse se vam iskreno zahvaljujemo in si želimo ponovnega snidenja. Sobe prostorne, ciste, lepe, osebje prijazno, hrana dobra in okusna. Imela sva lep, prijeten oddih in zanimiv in pester program Šole zdravja. 
drage moje »umetnice«! zlate roke imate in zlato srce – še veliko ustvarjalnih uric vam želim in naj sadove tega dela še velikokrat obcudujemo v DUO centru tudi mi. hvala! 



DOM 110 





VERŽENSKA MLADINA 
Pobirki o mlajših rodovih domacinov, ki zahajajo v Marijanišce 
primož korošec 
»Kdo pa je rogovilili ob 23.30 okrog naše hiše?« se je glasilo vprašanje enega izmed sobratov, ko sva se srecala pri Štrku na jutranji kavi. Seveda je to bilo »retoricno vprašanje«, ker je doticni sobrat kar dobro vedel, kdo so bili mladi, ki nimajo cuta za uro. Sem pa še nekaj casa razmišljal o njegovem vprašanju. Logicen odgovor bi bil – »problematicna« in najbolje bi bilo, da se ne družimo prevec z njo oz. jim dovolimo, da ob takšnem casu pridejo na kapucino, vroco cokolado ali samo na kozarec soka. Še dobro, da smo razlicni in da se najdejo posamezniki, ki hocejo vsako stvar nekoliko zakomplicirati. Kdo bi jih razumel? 
Kot drugo pa, ce povzamem gornjo misel, »kateri oz. cigavi so bili mladi«? Po petih letih bivanja v Veržeju kar dobro vem, katerim družinam pripadajo in seznama ne bi bilo težko sestaviti, sploh ker se mnogi tedensko veckrat oglasijo pred našimi vrati. In ce že tako pridno zahajajo v Marijanišce, bi morda lahko rekli, da so že »naši mladi«.Tukaj pa vcasih pride do težave. Kajti ce so naši, to pomeni, da si moramo za njih vzeti cas tudi takrat, ko nam morda ne paše najbolj, ko nam napravijo kakšno »lumparijo«, ko nas poklicejo ravno takrat, ko komaj cakamo, da bi šli k zasluženemu pocitku. 
Pa poglejmo, kdo vse so ti »naši mladi«.To so animatorji, ki jih obiskovalci Marijanišca najlažje opazite v poletnih mesecih, ko pomagajo na poletnih programih. Na Franciškovem taboru, na Oratoriju za družine, na Oratoriju Marijanišce in drugih programih za mlade in družine. Brez njih bi težko izpeljali vse programe, ki jih pripravljamo v okviru Zavoda Marianum Veržej. In ce je tako, bi bilo prav, da si zanje vzamemo cas tudi med letom, da gremo kdaj na kakšen izlet, na kakšno prireditev in se na koncu ustavimo v McDonaldsu, ceprav se nam, starejšim, to zdi (morda) potrata casa in denarja, ko pa imamo mi, odrasli, toliko bolj pomembnih stvari, kakor pa da se cel dan vozimo z mladino z enega konca Slovenije na drugega in na to potrebujemo še dva dneva, da za silo pridemo k sebi. Kdo bi razumel to mladino? 
Ampak od kje se pa vzamejo animatorji oz. kako se »naredi« animatorja, ki ti bo nekoc pomagal in te obcasno sekiral z nenavadnimi idejami? To je kompleksen postopek. Veliko srecanj in veliko »stran« vrženega casa je potrebno, da zraste iz malega »smrkavcka« mlad clovek, ki bo razumel in hotel narediti nekaj dobrega za druge mlade ali malo manj mlade. Mnogo jih želi iti po tej poti, pokriti z »rožicami«, ampak se vcasih zgodi, da se med njimi skrivajo tudi trnji … In nekateri se odlocijo za drugo pot. O njih nekoliko kasneje. Od 15 otrok bodo, morda na koncu dva ali trije postali animatorji.To je matematicno slab izkupicek, vendar se izplaca. Kdo so še naši mladi? So mladi, ki ob poletnih vecerih na bližnjem igrišcu mecejo na koš, igrajo odbojko, brcajo v nedogled žogo v gol ali pa se drugace športno udejstvujejo.Tudi oni obcasno potrebujejo odklop. Se usedejo pod brajdo v našem sonaravnem vrtu, poslušajo glasbo in igrajo karte. Kaj pa jeseni in pozimi? Potrkajo na vrata Marijanišca ob uri, ko bi vsak pošten državljan šel spat, in vprašajo, ali lahko na toplem odigrajo igro ali dve remija.Ta igra ali dve se zavleceta vcasih do 23.30. In ko utrujeni Primož rece: 
»Fantje, dost bo! Primož gre spat.«, pocasi izginejo v hlad noci. A glej ga zlomka, ko ravno prej omenjeni sobrat 
ugasne vse luci, zaklene vhodna vrata in se zazre v hladno meglo, ki prekriva bližnja drevesa, se iz megle prikažejo temne silhuete. Brez strahu, niso rokovnjaci in ne volkodlaki, je pa res, da ima kakšen od njih kar nekoliko rdece oci. In vprašajo: »A gremo lahko na en kapucin?« In nekdo v mislih rece: »Spet bom šel spat jutri.« »Dobro fantje, ampak samo za dvajset minut.« In dvajset postane štirideset in na to petdeset. Vmes pa ob kapucinu »padejo« vedno ista in tolikokrat zastavljena vprašanja. »Si danes bil kaj v šoli? Si zopet šprical? Pa pusti že enkrat tiste ‘fuge’, ker imaš oci že cisto krvave. Pa si rekel, da ne boš kadil. Kaj pa se je prejšnji vikend zgodilo na tisti žurki? A ne bi v soboto ob treh prišel malo pomagat na srecanje Franciškove mladine? Na izlet bomo šli, greš zraven?« Naslednjo jutro pa sledi vprašanje kakšnega izmed sobratov: »Ja, kaj si se pa ti ob 2. uri zjutraj po 

hodniku sprehajal?« Skozi dan se v Marijanišcu dogaja marsikaj. Vecino casa poskušamo biti na voljo gostom, ki prihajajo v našo hišo, in upamo, da so zadovoljni.Toda nekateri gostje so nekoliko drugacni. Verjetno ste uganili, da bo zopet beseda o mladini. Ja, ampak tokrat o onih iz »prevzgojnega doma«, ceprav se danes ne imenuje tako. Nekateri mladi iz Vzgojnega doma Veržej so v preteklosti izrazili željo, da bi obiskovali verouk in se pripravili na prejem zakramentov. Moram reci, da me je predlog presenetil, še bolj pa verjetno njihove vzgojitelje. Mnogi izmed njih so se odlocili za to sami, ne da bi jih starši v to silili. Zelo radi hodijo k verouku in na sumu sem imel, da hodijo samo zato, da se za eno uro rešijo sosednjega Zavoda. Vendar ni tako. Mnogi imajo iskreno željo, da bi pristopili k prvemu svetemu obhajilu in birmi, kakšen želi prejeti tudi krst. Veliko 



jim pomeni, da lahko povedo, kaj jih moti, kje se jim zdi, da se jim godijo krivice, in da gredo npr. lahko pred prazniki k sveti spovedi. Stvari, ki jih po navadi ne slišiš niti od najbolj pridnih veroucencev v župniji. Dostikrat me presenetijo. Clovek bi mislil, da se z njimi ne da nic narediti, da si nicesar ne zapomnijo, da bodo delali samo škodo … pa si marsikaj zapomnijo. Za stvari, ki jih obravnavamo oz. se pogovarjamo pri verouku, vedno najdejo primere v vsakdanjem življenju – v realnosti, v kateri živijo. Njihov izbor besed, s katerimi utemeljijo oz. razložijo npr. posamezne zapovedi, moralna pravila ipd., je pogosto precej vulgaren in vcasih podkrepljen s kakšnim izrazom, ki smo ga bili vajeni pri naših »južnih bratih«, povejo in izrazijo pa bistvo. Ob koncu verouka jih obicajno povabim, da si pri Štrku vzamejo kakšen piškot. Po navadi to pomeni, da mi izpraznijo celotno zalogo piškotov. Imeti pravo mero je še vedno precej nedolocen pojem. Ampak gre na bolje – zadnjic so pustili pol zaloge nedotaknjene. 
In po tem so tukaj še nekateri mladi, ki se pojavijo pred našimi vrati ob treh. Pri njih ne vem, v katero kategorijo bi jih dal. Enostavno radi »zabijajo« cas pred našo recepcijo in v naši igralnici. Vedno za pogovor, igro in za jufko. 
Ko sem pisal omenjeni clanek, mi je prišla na misel kitica neke italijanske pesmi, ki smo jo prepevali, ko sem se še »ucil« za salezijanca in komaj spoznaval don Boska. Nekako takole gre: 
Siete tutti ladri ragazzi miei 
(vsi ste kradljivci, otroci moji) 
non ho più il mio cuore, ce l’avete voi 
(nimam vec srca, ker ga imate vi) 
ma no mi interessa, da quest’ oggi in poi 
(a me ne zanima, saj bo od sedaj) 
ogni mio respiro sarà per voi. 
(vsak moj dih za vas) 
Bo že res nekaj na tej stvari. Ko bom nekoc odšel s te prleške ravnice, bom verjetno »cisto majckeno« pogrešal to pisano mladino. 





Ko sem ponovno prišel v Veržej, sem upal, da se bom lahko »rehabilitiral« in umirjeno zakorakal v teh še nekaj let, ki mi ostajajo. Pa ni bilo ravno tako. Clovek obraca, Bog obrne. Hitro se je bilo treba navaditi na novo delo, ne da bi opustil staro. Tipicno salezijansko. Postal sem neke vrste vratar Marijanišca, v katerega zahajajo mnoge skupine, družine in drugi gostje. Med temi so redne stranke postali tudi »mulci« iz Veržeja, kot jih imenuje vodja Marijanišca Primož Korošec. 
»Zdravo Marko, kako si?« je redno vprašanje ob podaji roke, za katerim se skriva želja po igralnici ali »praznjenje zalog« pri Štrku. Skupina popoldancev, ki so nekakšen cvetober osnovno in srednješolcev, Lešceckov in Franciškov, ministrantov in animatorjev, rednih in izrednih, s takimi in drugacnimi navadami, imajo skupno tocko: so zvedavi, neposredni, prehitevajoci v svojem razvoju in namazani z vsemi »žavbami«. 
In tako so se moji mirni popoldnevi hitro koncali. Primož se je na zacetku jezil, naj kar sam pazim nanje, ker jih spušcam v igralnico. Pa so me »naucili« namizni tenis in biljard. Do rocnega nogometa še nismo prišli. Jaz pa njih kuhati kapucino in mešati sokove. Vcasih sicer »zakadijo« igralnico, pa si naivno recem, da je vsaj plesen ne bo napadla. 
Kljub svoji mladosti, ki zanje sploh ni lahka, se za »banalnostmi« skrivajo mnoga vprašanja, iskanja in preprosta bližina. Ne morem jih samo nagnati in uživati svoj mir. Kljub »cudnim« navadam, ki razjedajo vse mlade, imajo verženski mladi še dobro srce, še poznajo tri papeževe besede: oprosti, prosim, hvala. Na nek nacin me v teh nekaj letih, ki mi še ostajajo, delajo salezijanca .. 
marko suhoveršnik 

DOM 110 
Avtor juan juvancic 




KDO JE ARTEMIJ ZATTI? 
Verjel, obljubil, ozdravel: prvi salezijanski svetnik, ki ni mucenec 
Pripravil marko suhoveršnik 


Salezijanski brat Artemij Zatti s svojim kolesom je bil živ primer hvaležnosti: ko je bil ozdravljen od tuberkuloze, je vse svoje življenje posvetil služenju drugim, za bolnike je skrbel z ljubeznijo in nežnostjo. Govori se, da so ga videli, ko je na svojem hrbtu nesel truplo enega izmed svojih bolnikov. Poln hvaležnosti za vse, kar je prejel, je želel izreci svoj »hvala« tako, da je skrbel za rane drugih. Dragi salezijanci bratje, bodite vedno hvaležni za dar tega klica, ki daje posebno pricevanje o posvecenem življenju, in ga tako predlagajte mladim kot obliko evangeljskega življenja v službi malih in ubogih. papež francišek V njem sijejo temeljne vrednote ljubezni, ki morajo razvnemati srce salezijanca: ljubezen do Boga in njegove volje, ljubezen do bližnjega, ki je v svojih trpecih udih bližnje oblicje križanega Jezusa, ljubezen do Gospodove Matere, srednice vseh milosti, ljubezen do don Boska, ki obljublja kruh, delo in nebesa. Naš sobrat Artemij Zatti nam kaže, kako obcutljiv je svet za pricevanje verskega življenja, ce je to pricevanje resnicno, verodostojno in pristno. Kot zgleden vernik s tem pricevanjem vse uci, da je zdravje, ki ga je treba nadvse ohranjati, zdravje duše, naše duše, ki je tako dragocena, ker prihaja od Boga in je k njemu usmerjena, pogosto nezavedno, v želji najti vecno ljubezen v njegovem objemu. Naj njegovo pricevanje 

o Božji absolutnosti, velicini duše in naši pravi domovini navdihuje naše drže in pastoralno strast za novo apostolsko zvestobo in obnovljeno poklicno rodovitnost. ángel fernández artime, vrhovni predstojnik 


DOM 110 


MARIJANIŠCE 
vceraj, danes in jutri 
peter pucnik, ravnatelj salezijanske skupnosti v Veržeju 
Vsaka skupnost in vsaka ustanova, ki želi izpolnjevati svoje poslanstvo, se sooca s spremembami, ki jih narekuje cas, okolje, poslanstvo in tudi ljudje, ki stopajo v stik z njo. Ena izmed takih ustanov je tudi naš Zavod Marianum, ki ga domacini še vedno najraje imenujejo po svojem prvotnem imenu 
– Marijanišce.Tako je tudi prav, saj je bil prvotni namen ustanove prav takšen, kakršen je danes, le da je nekoliko drugace odgovarjal na potrebe casa. Zavod Marianum pa je le drugo – uradno ime, ki zastopa ustanovo tudi v formalnih civilnih krogih. 
Salezijanci s sodelavci se trudimo, da bi tudi danes zmogli odgovarjati na potrebe casa in družbe.Tisti, ki nas spremljate že dalj casa, ste verjetno opazili, da v zadnjih letih naša ustanova postaja predvsem dom za družine in šole. Družine, ki so vpete v kolesje vsakodnevnih skrbi, ki jih prinašajo delo, skrb za preživetje in vzgojo, potrebujejo tudi oddih, spremembo okolja in kakšno duhovno spodbudo ali podporo.Trudimo se, da bi v naši ustanovi našli prav to. Salezijanci smo v poslanstvu usmerjeni predvsem k mladim, a v tem casu nas prav tako, kot mladi, potrebujejo tudi družine.Tam je namrec kraj, kjer si mladi pripravljajo pot v življenje. Ob delu z družinami spoznavam prav to, da so mnoge družine v stiski na podrocju vrednot, ki jih želijo dati svojim otrokom, a velikokrat ne zmorejo najti nacina, niti casa, da bi te vrednote lahko predali svojim družinskim clanom. Starši velikokrat povedo, da jim programi, ki jih ponujamo, pomagajo pri vzgoji, pri ohranjanju vere in vrednot. 
Poleg družin prihajajo k nam tudi mladi, ki se pripravljajo na zakramente ali pa si želijo prijetnega druženja v okolju, ki jih sprejema. V zadnjem obdobju prihaja tudi cedalje vec slovenskih šol, ki imajo pri nas sicer svoj program, a jim ustanova kot taka ponuja nastanitev in vse, kar v tem casu potrebujejo. Tudi te skupine so nam dragocene, saj v vecini te šole ne prihajajo k nam iz verskih razlogov, kljub temu pa se pocutijo sprejete in dobrodošle.Tudi ob njih spoznavam, da je osnova kršcanske vzgoje odnos.Ta odnos ki ga lahko vzpostavljamo s temi mladimi in njihovimi spremljevalci, je kljucen. In ce je odnos dober, nikogar vec ne moti dejstvo, da smo katoliška ustanova in da je križ na steni.Tudi na ta nacin dajemo podobo Cerkve današnji družbi in to cutimo kot poslanstvo danes. 

Seveda, salezijanci brez dobrih in vestnih sodelavcev ne bi zmogli opravljati tega poslanstva. Iskreno hvaležnost bi rad izrazil vsem našim sodelavcem, ki se v vseh ozirih trudijo, da bi se gostje pri nas pocutili sprejete in dobrodošle kakor doma.To namrec marsikateri od gostov tudi pove, da pride v Marijanišce kot v svoj drugi dom.To je stavek, ki nam veliko pomeni in si tudi želimo, da bi se cim vec izmed njih tako pocutilo. Tudi vsi naši sodelavci, tako sedanji, kakor tudi bivši, so tisti, ki so pustili in še pušcajo sled naši ustanovi. Ob tej priložnosti bi se rad iskreno zahvalil našemu bivšemu sodelavcu g. Marku Štajnerju, ki je osemnajst let svojega življenja in dela posvetil naši ustanovi ter ji dal tudi poseben pecat. Kljub temu, da se je odlocil nadaljevati svoje poslanstvo drugje, še vedno ostajamo povezani in sodelujemo. Njemu in drugim sodelavcem iskrena hvala! 
Dragi gostje, prijatelji in sodelavci, ne vemo, kaj nas caka v prihodnjih mesecih in letih, vemo pa eno, da je naša moc v povezanosti, sodelovanju, spoštovanju, odpušcanju ter veselju. Menim, da ni nikogar med nami, ki vsaj šcepec tega ne bi zmogel.To sem namrec tudi sam izkusil v zadnjih letih, ko se vec borim s preizkušnjami. V najvecjo spodbudo in moc ste mi bili prav vi, dragi sodelavci, gostje, prijatelji in sobratje. Iskrena hvala za pomoc, sodelovanje ter ostanimo povezani še naprej! 
V tem pogledu si upam trditi, da ima tudi Marijanišce še prihodnost. 





NA VRATA 

že trkajo ... 
Kdo se napoveduje v letu 2023 
V don Boskovem mesecu se v Zavodu Marianum napovedujejo mladi z Gimnazije Ptuj, birmanci iz Murske Sobote, potekalo pa bo tudi usposabljanje salezijanskih animatorjev. Štiri konce tednov med januarjem in marcem bo hiša na voljo Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec s programom RadŽivim. Pod našo streho bodo uravnavali glasove Komorni zbor Limbar iz Moravc ter otroški in mladinski zbori Pomurja. Redni obiskovalci so tudi kmeti in salezijanci, ki bodo razmišljali vsak o svojem delu. V marcu prihajata dve veliki skupini zakoncev in družin: z Rakovnika v Ljubljani ter iz Šmihela pri Novem mestu, vmes pa nas obišcejo mladi z Gimnazije Jurija Vege Idrija. Tudi april bo pisan: obišcejo nas otroci OŠ Tolmin in OŠ Škofljica, ZMP bo imel letne duhovne vaje, prvic pa naj bi pri nas mladi iz SMP pripravljali gradiva za UT (uh, salezijanska terminologija: ZMP – Združenje Marije Pomocnice; SMP – salezijanska mladinska pastorala; UT – program Uskovniški tedni .). 
Sonce bo konec aprila in v maju že prijetno toplo, zato se tedaj napovedujejo tedni Šole zdravja. Ob prelomu leta v poletje nas obišcejo mladi Gimnazije Bežigrad, salezijanci se bodo zbrali na letnem pastoralnem posvetu, duhovno druženje za zakonce in družine pa bosta vodila g. Gerjolj in g. Cuden. Tudi najmlajši bodo uživali v mansardnih prostorih: Vrtec Križevci in Vrtec Ljutomer, verjetno pa se jim pridruži še kakšen vrtec. V juliju in avgustu bo pokalo po šivih: oratorij za družine, Franciškov tabor in župnijski oratorij, dvo- ali tritedenske 


duhovne pocitnice skupin Emanuel ter Družina in življenje (ki bo s svojimi seminarji naš reden gost tudi med letom) in geštalt duhovne vaje za družine z g. Gerjoljem. V september bomo zaplesali s tango pocitnicami in festivalom argentinskega tanga »Festivalito Rural«, prepeval bo pevski zbor Laz, v jesenskem casu pa obisk že nacrtujejo zakonci in družine g. Cudna, z Iga in Trstenika. Advent 2023 bomo zaceli z neokatehumeni. Ne smemo pozabiti na še en program, ki pri nas redno gostuje skozi vse leto: to so duhovni vikendi za ženske Živi na polno, ki ga vodita Mojca in Živa. 

ZAVOD MARIANUM VERŽEJ 

programov. ISSN 2536-3913. Izdal Zavod Marianum Veržej. Pripravil in uredil Primož Korošec. Fotografije iz arhiva Zavoda 
Pušcenjakova ulica 1 ˜ 9241 Veržej 
16 

Marianum Veržej in avtorjev prispevkov. Oblikovanje 

. Naklada 1.000 izvodov. Organizacija tiska Salve d. o. o. 
Ljubljana, december 2022. Tiskano v Sloveniji.