st. u ,.S L:0"V E N K A* Str/ 9 Uboga gospa Amalija ! šaljivo - resna črtica. — Spisala D e m e t r i j a, , Mogočno je stopal g. Crmelj po svojej prostornej pisarni. Pušil je smodko ter pošiljal oblake dima proti stropu. Postal je sem pa tje, ter čudno zmajal z glavo. Okoli usten mu je krožil zadovoljen nasmeh. Star kakih 45 let, bil je še vedno lep mož. Stroga kritikarica, sodila bi morda, da je g. Crmelj nekoliko preokrogel. Njemu pa debelost ni delala preglavice, saj je vedel, da njegovej velikej rasti pristoja dobro. Glavo so mu pokrivali črni, polni, sem pa tje nekoliko pobeljeni lasje. Ovalno ru- deče lice, pa mu je obdajala krasna polna brada na kojo je bil tU'ii jako ponosen. — Uganiti je bilo lahko, da se šteje mož med one srečne ljudi, kojim se ni težko boriti za vsakdanji koš- ček kruha. Vse njegovo bitje in kretanje, bilo je elegantno. Toileta izbrana, lasje počesani skrbno v dva valčka čez visoko čelo. Tudi svetili so se nekam čudno in prijetno dišali. No gospod Crmelj je |menda jako nerad gledal one bele niti, koje so drzno naznanjale bližajočo se zimo. Kaj mu neki sili v tem trenutku tako poredno zadovoljni nasmeh na ustni ? ! Da, da, še vedno mu neopisno ugaja oni prizor iz dijaškega življenja. Pogumno je korakal četi součencev na čelu, ko so ohlajali neukrotno nevoljico nad dvojkami v matematiki .— s- pobijanjem oken — g. profesorju. Še sedaj mu oni „brin, brin* tako krasno v spömiiiulidofli'i.'iia:4iiho. Ali joj groze! policist ga zgrabi lako^-nedielt^katno za ramo, da, bi bil najraje zaupil bolečiue.i O ta; nepoklicani varuh po- stave ! kar iz zemlje je zlezel. :Saj so bilv, vendar na vseh koncih uhce varuhi postavljeni. S kratka, vtaknili so ga v luknjo. ¦ ' ' • • ¦ i . - • .SUi y i šola mu je dala za vselej slovo. ' »Kaj naj počnem ž njim ?" zdihoval je ubogi óce. ,No, tistega visokega uradnika, taip pri gozdnem uradu hočem prositi, daga sprejnae v'svojo pisarno*. Višji uradnik ga j.e res sprejel v ßvoj urqid, Se-ve, da se je zanimal za oni neprimeren red v Vjedenji. Ner hote mu je všel smeh pri odkntosrjčni izpovedi mladega grešnika — Posedanje v zaduhlej sobi mlademu Tončku ni bilo všeč. Ko se mu je povedalo, da mora po kon- čanem prakticiranji še dobro leto študirati, dospela je ne- volja njegova do vrhunca. „Le ne učenja več!" zdihal, je nejevoljen v spominih na preživelo, viharno šolsko dobo. ,Oče, ta stan ni za me!* obrne se naravnost k temu nekega dne. Začudeno ga oče pogleda izpod. čela. Neverjetne se mu zde sinove besede. »Menda se ti ljubi šaliti z menoj !" zagodrnja nad njim. „Ne. ne, učenja imam že dovolj. Ako hočem po- stati uradnik, moram še jedno leto mučiti se z učenjem. To pa ni za me. Ne bojte se pa, da sbom pohajal. Dobil sem si delo pri našem sosedu, lesnem trgovcu. Pogoji so ugodni; jutri pojdem že tja vsaj mi ne bo vedno be- račiti pri vas, za par krajcarjev!" ..Delaj kar hočeš ! Brigal se ne bodem za te nič več. Vselej si se kazal nevrednega sina. Storil sem za te, kar mi je bilo v moči. Kakor si bodeš postlal, tako bodeš ležal ; tvoja skrb v Minulo je par let. Gospodar mu je bil jako premo- žen podjeten mož. ,0 ko bi mogel jaz kedaj priti do tolikega denarja" mislil si je Tonček v svojej mia dej glavici. ,Vse je še možno !' oglašalo se je v njem. Prihra- niš si nekaj novcev; očka imajo tudi nekaj in •- lep si, oženiš se lahko jako bogato!" Minolo je zopet nekaj let. Nad vrati dvorišča v pred- mestji bilo je čitati : Anton Crmelj, trgovec z lesom. Zopet in zopet je citai to ime: „Vendar enkrat sam svoj go- spod!" dejal je in si vihal dolge brke. ,Še manjka marsikaj" govoril je sam seboj, ,konji, kočija, najprej seve hiša. A vse to bo tudi, le naj zvedo ljudje da se ženim bogato ! Vse dobim, kar mi bo treba. A kje dobiti tako ženo? O to mi ne dela skrbi. Deset na jeden prst, samo da se zve, da si hočem poiskati dru- žice. Če tudi ne lepa, sa,mo da je petična !" tako je naš znanec končal svoj zanimiv dan, danes pač navaden samo- govor. Ko so redkozobe ženice v soseščini zvedele za ta sklep g. Tončka, oj kako so se trudile, da bi mu po- iskale ženico. ¦ , »Koliko ima ?* bilo je prvo njegovo vprašanje vselej. ,15 tisoč prendalo. Meni je treba več !" — , . str. IO.' .SLOVENKA- St. U Nekega dne zdrclra elegantna kočija po mestni ulici, v njej pa sedi z vsem ukusom opravljen g. Črmelj. Črna, najmoderneje prikrojena obleka ; neizogiben svetel cilinder, giace bele rokavice, to se vse tako lepo pri- lega, da marsikatero žensko oko obvisi se zanimanjem na njem. Voz se ustavi nekoliko streljajov zunaj mesta. Nad vrati se svetlita v zlatih črkah besedi : Villa Amalia. »Ime je lepo^ misli si gospod Tonče, a še lepši so tiso- čaki ; 4Ö.000 lep denar!" Stepzi umetno železno omrežje vrta zapazi žensko bitje, v svetlo modrej obleki. Že se bliža durim, katere je hišni postrešček odprl. Za njo pa drobno koraka star gospod, njen oče. ,Čast mi je predstaviti se vam. Moje ime itd. ,Veseli nas neopisno. Dobrodošli na našem domu. Moja hčerka Amalija, ste gotovo že vganili !" hitel je starček, predstavljaje svojo hčer. Čudno je bilo vendar g. Črmelju, ko je gledal pred seboj svojo izvoljeno. Čeravno ni bil tako natančen glede lepote bodoče žene, vendar si jo je mislil nekoliko lepšo. Videl jo je danes prvič. Naznanil je pismeno svojo željo in odgovorilo se mu je, da se ga pričakuje z veseljem. O ko bi le te čudne rumene barve ne imela in onih za- spanih očij ! In da bi oni nos ne bil tako kljukast in velik !" ' ¦ Osrči se vendar ko se domisli tisočakov. »Privadim se", misli si, tudi na te pogreške No, gospodičina Amalija je bila neizmerno srečna, ko jo je gosp. Tonče obsipal z uljudnostmi in nezaslu- ženimi pokloni. Kako blaženo se je nasmehnila, ko je tako nežno stisnil ročico njeno ter jo rahlo poljubil. „Kje se je neki temu priučil" mislila si je za trenutek. — Po vsem mestu se je raznesel glas, da sc ženi gospica iz „Ville Amalije". — Mimogrede omenjeno bila je Itali- janka, a to g. Črmelja ni strašilo, saj je imela novce. „Komaj v 32. letu njeae dobe, rešil jo je princ iz začaranega gradu !'" norčevale so se mlade gospice iz šole grede. Tudi prijatelji niso Črmelju prizanesli. Čestitali so mu k ,izvrstnemu" ukusu. On je imel pa za vse te porednosti, le filozofičen nasmeh češ, kaj meni lepota žene ? Žena je sredstvo v dosego namena. Kako zavidljivo ga bodo ti bedaki gledali, ko se bode vozil v krasnej kočiji z najdražjimi, iskrimi konjiči ? Kako nevošljivo se bodo ozirali v najlepšo hišo, ki v bodoče zraste v središči mesta ! Tako in jednako se je tolažil, ko se mu je na- gajalo. Bližal se je dan poroke. Razven g. Amalije se ga pač nikdo ni tako veselil nego njen oče. In ko je sled- njič napočil tako težko pričakovani tronotek, blagoslovil ju je starček solznimi očmi, želeč jima vso srečo. Sreča ! da, da, kako vse drvi za teboj in marsikdo misli : moja je, imam jo, v trenutku, ko mu liki opolzki jegulji iz- muzne iz roke morda za vselej ! Mala, a najukusneje opravljena, na račun Amaljinih tisočakov kupljena hiša sprejela je gospodinjo med svoje zidove. Prve dni se je kazal res uzornoga soproga Kmalu pa je začel po malem zanemarjati dom in soprogo svojo. Izgovorov mu ni nedostajtilo nikdar. Vso krivdo zvalil je na ogromno delo, koje mu prizadeva kupčija. Gospa Amalija pa je samotna zdihovala : „Edova sem pri živem možu !" Minolo je par let. Upanje, da jo Bog blagoslovi z otroci, zapuščalo je ubogo Amalijo bolj in bolj. Hotela je vendar imeti za to malo namestilo. Preskrbela si je lepo število dvo - in štirinogate družbe, koja jej je saj de- loma krajšala dolge zimske ure. Ko često le ni mogla molčati in je možu v krepkih besedah očitala njegovo nebrižnost do nje, jemal je g. Črmelj klobuk in tiho od- hajal. Kaj mu je bilo za njene solze, koje je v svoji brid- kosti in onemoglej nevoljici pretakala ? Vse to pa še ni bilo najhuje. Nekega dne pride do nje stara ženica iz podstre,šja. .Gospa, povedati vam hočem nekaj, če ni res, pa recite mi, da sem grda lažnjivka. Vedno postaja tu po stopnicah. Včeraj sem videla, kako so jo gospod za brado prijeU in, in — — oh, ne smem povedati. Če zvedo, takoj me iz hiše zapodé in kaj naj počnem reva potem ?" ,Le brzo z besedo na dan! Jaz hočem vse vedeti, vse, razumete me, stara?!" ,Ej no, če me ne ovadite vam pa povem Polju- bil jo >e tudi". ,In ona?" .Ona se je nasmejala in ko je mene zagledala, ste- kla po stopnicah navzdol*. Sicer medle, zaspane sive oči gospe Amalije imele so v tem hipu čuden sijaj. Nenavadna rudečica zalila jej je rumenkasto lice. Molčala je in šiloma je zadržavala nevihto, ki je drvela na dan. Konečno se pa ni več mogla premagovati. ,0 tedaj ni bila moja slutnja prazna? Ta razuzdana šivilja nasmiha se vedno tako čudno, ko me sreča. A narediti hočem konec tem zahrbtnim ko- medijam. Iz hiše se mi mora pobrati — ta kača !" hi- tela je vsa v jednej sapi. Dve debeli solzi utrnili sta se jej po lici, kateri je pa naglo obrisala, da bi jih stara ne zapazila. Ta vest jo je zadela, kakor strela iz jasnega. Kaj tacega si vendar ni mislila o svojem možu, kojega je ljubila kljub njegovim premnogim slabostim — Gospod Črmelj se vrača navadno iz svojih kupčij- skih potov, ko je miza že pripravljena. Danes pa je obednica prazna, miza pogrnjena s pisanim prtom. Čr- melj stopi v ženino sobo in glej ! toča se vsuje nanj. On pa vzame molče zopet klobuk in edide... Naslednji dan je bila gospa bolna. Poslalo se je po zdravnika, ž njim pa je prišel tudi bogati očka. O, kako skrbno je pogledoval g. Tonče svojo bolno ženo ! Ne za trenutek je ni zapustil. Ko sta bila zopet sama, zatrjeval jej je najsveteje, da je sama gola laž, kar se jej je povedalo. Začasno je zopet vladal mir in stari go- spod ni slutil najmanj o hudem nastopu mej zakonskima. — Čez par dni jo obišče prijateljica iz bližnjega mesta. V živahnem pogovoru pride na vrsto tudi — mož. Živo jej je gospa Amalija opisala zadnjo vojsko. Tiho je pri- jateljica vse poslušala, zraven se pa nasmehovala nekam nenavadno. — Le ne bodi preveč optimistinja, draga moja in ne •daj se varati od svojega dobrega možicelja. Vem da, te zadene neprijetno kar ti razodenem, a mora st. u ,S L o v E N K A« Sir. li- biti, da ti odprem oči. Tvojega soproga sem videla šetati z ono koketno šiviljo Regino po našem mestu. Poznam jp že izza časa, ko mi je šivala:" „Je li to res možno, vzkliknila je komaj potolažena gospa Amalija, da me ta berač tako nesramno vara? Sem li to zaslužila, da mi z nezvestobo plačuje, da sem ga izvlekla iz dolgov ter ga naredila uglednega moža ? ! Zastonj jo je prijateljica tolažila, zajeziti ni mogla potoka vročih solza!" ,0 kako brezmejno nesrečna sem, ločiti se daai od njega. Tacega življenja varuj me>Bog*. — Začuden je pogledoval g. Crmelj vrnivši se sé svojih opravil domov ženo svojo. »Zop'et nekaj!* mi«lil si je, a vprašal ni po vzroku njenega vedenja. Tudi trdnega spanja pravičnega mu to ni kalilo. Gospa Amalija pa je še vedno upala, da je morda zopet pomota, da ni videla prijateljica prav. Zraven ni zatisnila vso noč očesa, ter premišljevala kako se na lastne oči prepriča, o njegovej nezvestobi. Domišlija jej je pomagala ! Prihodnjega dne pokliče k sebi malo sorodnico, dvanajstletno Anko. Pre- dloži jej listek sledeče vsebine : Jako rada bi Vam naznanila novico posebne važ- nosti ! AH Vam je možno danes ob 6. pop. v spod- njem delu ljudskega vrta ? Prosim pismenega odgovota, katerega denite v žekno peči pisarne svoje, da ga vza- mem, ko grem po veži mimo, ne da opazi kedo. Na ve- selo svidenje ! Srčnim pozdravom in.... Regina. - Po stopnicah priskaklja mala Anica. Gospod Crmelj stoji na vežinih durih ter prižiga smodko. Napravil se je po navadi v kavarno. ¦•: ,.0 ti mali paglavček, kje si bila?" Pri tetki, od- odgovori mu mala. „Pa tako grde, vmazane prste imaš. Za tako učenko !'' „Nisem vedela, da imajo tetka tako poln črnilnik !" hitela je Anka zarudevša do ušes. ,,Pri teti si pisala?'' vpraša zategnjeno g. Crmelj. „Čudno saj zna teta sama pisati !"' — Da, seve da znajo, a menda je bilo za koga druzega, ker sem spodaj podpisala drugo ime ki se začne z besedo R. „Vsega imena tedaj ne veš ? ,,Ne več". Čez dve uri se g. Crmelj vrne domov. Ko odpre pisarno, pade na tla listek znane vsebine. Čita ga naglo, popraska se za ušesom in se glasno zahrohoče : „0 ti, tica, hotela si me vjeti a ne boš me ! Le čakaj, prepri- čam te za vselej, da sem ti — zvest — mož. Sede, vzame polo papirja ter piše : Gospića Beginn ! Obžalujem, da ste se spozabili tako hudo ter tol- mačili mojo, prirojeno mi prijaznost, tako krivo. Ako mi imate povedati kaj važnega, mogoče kar se tiče moje kupčije ? — potem prosim storite to lahko v navzočnosti ljubljene mi ženke. Ona bi tak korak smatrala lahko za nezvestobo, in tega varuj Bog. Saj so jej že itak ljudje polnili ušesa z obrekovanjem, ker so naju videli na stop- nicah, ko sva pregovorila kot poštena človeka par besed. Kako hudobno in krivo je to obrekovanje, veste najbolje Vi. To naj Vam bo dovolj! Crmelj. Položil je pismice v pečino žekno, vratca tiho zaprl. odšel po veznih durih, a vrnil se v hišo po dvoriščnih. Pod stopnicami bila je majhna shramba za veternice in zimska okna. Imela je malo okence iz kojega se je vi- delo po veži. V ta prostor je zlezel g. Crmelj. Komaj si je napravil opazovaHšče nekoliko primerno, že zasliši po stopnicah rahle korake. Že je v veži gospa Amalija. Previdno se ozre na vse straui. Nobene žive duše. Naglo zdrči do peči. Prav smešno se skloni k vratcem, odpre, zagrabi p^smo in zdrči zopet navzgor. Z vso silo jo zviti g. Crmelj zadrževal smeh, ko je videl to čudno kfetanje svoje žene. Zvečer se je vračal nekoliko prej domov. Najbrže ga je radovednost gnala, da vidi učinek svojega Usta. O kako ga je gospa Amalija z veseljem sprejela ! Večerja je bila imenitna. Obsipala pa je soproga z vsemi Ijube- znjivostmi in prijaznostmi. Bila je danes res srečna in on se jej je smejal v pest. Je ii še dolgo živela v tem pre- pričanji o zvestobi svojega soproga, ne vem ! —