»SAVINJSKI OBČAN« Izdaj* Občinska konfaranea SZDL Žalac Uradnički odbor: Vančaslav Satlar (glavni uradnik), Janaz Kroflič (odgovorni uradnik), člani: Marjan Drobna, Joia Golič, Marjah Golob, Vera Kalčič, Janko Kos, Jernej Kočtomaj, Cvata Miku«, Mojca Nahtigal, Darko Naraglav, Brada Varatovčak in Milan Zupanc.
Novinarki: Irana Jelen-Bača, Marjana Matijec-Natek
Tajnica in vodja doplsnlčtva: Vladka Cerovček
Lektorica: Anka Krčmar
Naslov uredništva: Žalec, Heroja Staneta 1,
telefon: 711-433, 711-4S1
Grafična priprava: Savinjski občan
Tisk : ČOP Večer Maribor
Naklada 11.000 izvodov
Po sklepu RK za informiranja št. 421-1/72 Ja časopis Savinjski občan oproičan TPD.
I	---
Celje - skladišče D-Per
III 5/1987
1119870687,1
COBISS a
Leto X številka 1 Januar 1987
S skromno slovesnostjo so delavci Ferralita zadnje dni preteklega leta počastili pričetek obratovanja nove elektro peči z močjo 2350 kilowatov. Pomembna pridobitev, ki jih je veljala trideset milijard starih dinarjev, je predvsem rezultat lastnega znanja in izkušenj, s pomočjo Metalne iz Maribora so tako naredili prvo tovrstno peč pri nas. Nova peč, ki sodi v prvo fazo posodobitve te tovarne, bo odpravila ozko grlo-v
topilnici, predvsem pa izboljšala delovne pogoje in tehnologijo, ki bo dajala tudi boljše izdelke. Precej večji bo tudi izkoristek energije, z zaprtim sistemom hlajenja pe bodo precej zmanjšali porabo pitne vode. Kar za četrtino bodo za prodajo na tuja tržišča, predvsem na konvertibilno področje.
Z novo pečjo pa bodo precej pri-povečali proizvodne kapacitete za kontilivarno, večino poveča-
ne proizvodnje pa namenili spevali tudi k čistejšemu okolju, kar je tudi pomembna pridobitev za Žalec. Za novo peč, transformator in daljnovod so skoraj polovico sredstev prispevali sami, manjkajoča sredstva pa so prispevale banke in za njihove izdelke zainteresirane organizacije združenega dela. Celotna investicija je bila opravljena z dobrem tetu dni.
ik
ZA POLOVICO DRAŽJE STANARINE
Po prvem februarju bodo morali ljudje v družbenih stanovanjih precej globje seči v žep. Stanarine bodo namreč dražje za 57 odstotkov.
Na žalski samoupravni stanovanjski skupnosti je sekretar Rado 'Cesnik podražitev takole obrazložil: »Delegati skupččine samoupravne stanovanjske skupščine so že sprejeli družbeni dogovor o skupnih izhodiščih za politiko stanarin v letu 87 in pooblastili odbor za gospodarjenje, da
konkretno odloči o posameznih povišanjih v letošnjem letu. Družbeni dogovor predvideva s prvim februarjem enotno povišanje stanarin v Sloveniji za 57 odstotkov. Vsa nadaljnja povišanja pa bodo odvisna od stanja stanovanjskega sklada, ki ga bomo sproti ugotavljali. Upoštevali pa bomo še inflacijo.«
S februarsko In vsemi nadaljnjimi podražitvami hočejo pri stanovanjski skupnosti doseči, da bo v stanarini zajeto 2.04 od-
stotka revalorizirane vrednosti stanovanjskega sklada. .Že lani so planirali, da bodo v stanarini zajeli 1,52 odstotka revalorizirane vrednosti, v resnici pa je ta odstotek znašal le 1,30.
Na stanovanjski skupnosti pričakujejo, da bo tokratna podražitev spet povečala krog stanovalcev, ki jih bo treba denarno podpirati. Trenutno je v občini takšnih že okrog dvesto.
Irena Jelen-Baša
LEOPOLD ROŽANC -GENERALMAJOR
Bogata je življenjska zakladnica Leopolda Rožanca, človeka in predvsem tovariša, ki je svoje delo, znanje in sposobnosti posvetil vojaški službi. »Delo starešine je lepo, a težko in odgovorno. Starešina je v veliki meri predvsem vzgojitelj, uspešen pa je lahko le z lastnim zgledom. Biti mora dober psiholog, vedno po najboljših močeh pripravljen pomagati vojaku. Pa tudi vojska ni sama sebi namen, vedno šem se zavzemal za pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Tudi Savinjski dolini smo ob raznih elementarnih nesrečah ali drugih težavah pomagali.
Tako smo gradili dobre in tovariške medsebojne odnose. In ker sem po srcu Savinjčan, saj sem doma iz prelepe Kaple, sem do svoje doline in kraja vedno, kjerkoli sem bil, čutil posebno trdno vez in spoštovanje. Na dolgi in naporni poti od poročnika do generala, od Svetozareva, kjer sem začel vojaško službovanje, pa vse do Maribo-: ra, kjer delam sedaj, me je spodbujala misel na domači kraj in dolino. Jasno pa je tudi, da vsega tega ne bi dosegel, brez dobrih sodelavcev in prijateljev po domovini in seveda še posebej v žalski občini. Priznanje, ki mi ga je dala družba, je zame nova spodbuda in obveznost,« je o sebi in svojem delu dejal Leopold Rožanc na priložnostnem srečanju s predstavniki občine, ki so mu k napredovanju v generalmajorja čestitali in se mu zahvalili za izredno uspešno sodelovanje. Številnim čestitkam se v imenu delovnih ljudi in občanov naše občine pridružuje tudi naše uredništvo.
ik
Čestitke Matjažu Debelaku
v	J
Matjaž z očetom In mamo, pokali pa so z novoletno turneje. Kri-ataM pokal Je Matjaž prejel za rekorden skok v Oarmischu.
sem vesel tudi ostalih. Vedel sem, da sem v dobri tormi in ker mi je bila naklonjena tudi športna sreča, razen na zadnji tekmi, rezultati niso izostali. Vse se je odvijalo tako hitro, zato vseh vtisov še nisem uspel urediti. Predvsem se moram najprej dobro spočiti, kajti turneja je bila zelo naporna. Sedaj me čakajo tekme za svetovni pokal v DDR in na Japonskem, potem pa'svetovno prvenstvo v Oberstdorfu. O ciljih ne želim govoriti, predvsem pa želim skakati tako, kot znam. Cilji se zaradi različnih okoliščin lahko kaj hitro tudi podrejo, to se mi je namreč že dogajalo. Ne pozabite pa zapisati, da se zahvaljujem kolektivu Tekstilne tovarne Prebold, kajti brez njihovega razumevanja ne bi dosegel tega, kar sem,« je dejal Matjaž. Med najinim razgovorom je oče prinesel zajeten album, v katerem ima zbrane fotografije in številne članke o Matjažu in Janezu. »Kar precej se je že nabralo tega in ker sama nimata časa urejati spominov In dokumentacije, delam to jaz. Ko bosta prenehala tekmovati, jima bo to dragoceno gradivo in predvsem spomin,« je ponosno pristavil oče Anza. Med našim obiskom je mama komaj našla čas za fotografiranje, saj je med tem pripravljala zajtrk in vse potrebno za Janeza, ki se je odpravljal na tekmo za svetovni pokal v CSSR. »Tudi Matjažu moram pripraviti, saj bo kmalu zopet odšel od doma. Večkrat moram prati in likati celo noč, saj sta fanta doma samo nekaj ur oziroma čez noč,« pravi mama Terezija. Skratka, starša imata zanju veliko razumevanja, oba pa sta tudi ponosna na njune uspehe. V imenu bralcev Savinjskega občana smo fantoma zaželeli še veliko dobrih, predvsem pa varnih skokov.
Z osvojenim petim mestom pa je Matjaž pridobil status mednarodnega razreda, s čimer se lahko ponašajo le najboljši.
Po vrnitvi s turneje smo Matjaža obiskali na domu v Braslovčah. Najprej smo mu čestitali za dosežene uspehe, nato pa ga zaprosili za kratek razgovor. Še preden pa je stekla beseda, je na mizo prinesel lepe pokale z novoletne turneje. »Najdražji mi je pokal za rekord v Ga-Pa, seveda pa
»V tej sezoni si žeiim predvsem zdravja, ki mi v pretekli sezoni ni bilo naklonjeno, da bi zares lahko pokazal svoj napredek, ki se kaže na treningih.
Čimbolj bi se rad približal svetovnemu vrhu, to pa pomeni čimveč uvrstitev med prvo petnajsterico, in če bo šlo vse po sreči, podoben rezultat tudi na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu,« je na začetku letošnje skakalne sezone dejal Matjaž Debelak. Ro rezultatih, ki jih je Matjaž dosegel na novoletni Intersport turneji, je prvi del načrta že v celoti izpolnil. S petim mestom v Ga-Pa in rekordom skakalnice, s katerim se je zapisal na častno mesto rekorderjev, šestim v Oberstdorfu in devetim v skupni uvrstitvi, ki bi lahko bila še boljša, če ne bi prekinili zadnje serije v Bischoshofnu, je dokazal, da sodi v svetovni vrh smučarskih skakalcev. Z navdušenjem in ponosom smo spremljali televizijske prenose in tisti, ki poznamo Matjaža in predvsem njegovo skromnost, vemo, da je športnik v pravem pomenu besede. Prav zato znamo ceniti uspehe, ki jih je dosegel, spoznala pa jih je vsa svetovna športna javnost, saj je bilo njegovo ime zapisano v časopisju doma in po svetu.
ZA VSAKOGAR NEKAJ - TUDI ZA VAS
Posezonsko znižanje cen tekstilnim izdelkom.
Cene nižje tudi do 40 % veljajo do zadnjega januarja 1987.
PRIČAKUJEMO VAS!
Savinjski magazin Žabe
RmptmIImI« o pr«(Ho ju nm-eljokega programa delovne organizacije Slovenijalea Lik Savinje oziroma njegove temeljne organizacije Pohištvo Šempeter ter oklepanje o začasnem ukrepu družbenega varstva v Šempetru
—	to ata bili glavni točki januar-ake izredne aeje članov Izvršnega aveta akupščine občine Žalec.
—	SANACIJSKEMU PROGRAMU MANJKA RAZVOJNI DEL
Predsednica komiteja za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj Danica Jezovšek-Korent ter predsednik izvršnega sveta Anton Bratuša sta na tej seji pojasnila glavne značilnosti osnutka sanacijskega programa Lika Savinje, predvsem pa njegove temeljne organizacije Pohištvo Šempeter.
V	osnutku je zapisano, da je znašala celotna izguba v delovni organizaciji po devetih mesecih 253 starih milijard, da pa so imeli do konca novembra preko 400 starih milijard kratkoročnih kreditov, V Šempetru so v devetih mesecih imeli nekaj nad 45 starih milijard primanjkljaja, kratkoročnih kreditov pa okrog 58 starih milijard dinarjev.
Da bi se izkopali iz rdečih številk, so v sanacijskem programu planirali zmanjšan obseg dela v furnirnici in na žagi, pri pohištvu pa načrtujejo povezavo obeh temeljnih organizacij v enovito delovno organizacijo. Vsi ti ukrepi pomenijo zmanjšanje števila zaposlenih — od skupno 953 na 705 oziroma v Šempetru od 178 na 164.
V	sanacijskem programu je glede Pohištva Šempeter rečeno, da so v tej temeljni organizaciji sicer preoptimi-stični, vendar imajo program Roky, ki
se zaradi kratkega časa proizvodnje
še ni potrdil na tržišču, in pa program 3 K, kjer opažajo vse bolj pozitiven trend prodaje. Zaradi tega ima šempe-trska organizacija v sanacijskem programu pomembno vlogo, »saj se celjska organizacija nima časa nadejati od obstoječih programov, zato je nujna povezava obeh,« je zapisano v programu.
V	osnutku so nadalje našteti ukrepi, ki so pomembni tako za reševanje celotne organizacije kot njenega šempe-trskega dela; med drugim odpis 40% glavnice in črtanje obresti pri vračilu kreditov, izravnavanje vrednostnega izvoza na konvertibilno področje s potrebnim uvozom, pri vseh predlogih in ukrepih pa se zavedajo, da bodo precej odvisni od ravnanja upnikov po prvem februarju.
V	razpravi so člani izvršnega sveta načeloma soglašali z vsebino sanacijskega programa. Menili pa so in takšen je bil tudi končni sklep, da sanacijski program ponuja le kratkoročno finančno utrditev delovne organizacije, ne daje pa dovolj osnove za nadaljnje pozitivno poslovanje, ker ne nakazuje dovolj sprememb proizvodnih programov posameznih temeljnih organizacij in celotnega kolektiva. Programu manjka tudi razvojni vidik kar bi morali pojasniti in pripraviti v Slovenija lesu.
Razpravljale! so govorili tudi o prihodnji samoupravni organiziranosti Pohištva Šempeter. Bili so proti temu, da bi prenašali osnovna sredstva ter proizvodne programe iz Šempetra v Celje. Sklep izvršnega sveta zahteva, naj sedež Pohištva ostane v Šempetru, podrobnejši predlog samoupravne organiziranosti pa bodo pripravili na
komiteju za planiranje In družbenoekonomski razvoj.
- PREDLAGALI SO UKREP DRUŽBENEGA VARSTVA
Po obravnavi sanacijskega programa so udeleženci razpravljali o začasnem ukrepu družbenega varstva v šempetrskem Pohištvu. V delovni organizaciji velja ukrep od petega decembra lanskega leta, v žalski občini pa so ga končno tudi predlagali. Sprejeli naj bi ga delegati zborov skupščin, ukrep, če bo sprejet seveda, pa naj bi veljal od 22. januarja letos. Ukrep družbenega varstva so na izvršnem svetu pojasnili kot posledico izgube, potem podatka, da so delavci SDK ob pregledu polletnega periodičnega obračuna za leto 86 ugotovili, da so bili rezultati poslovanja v temeljni organizaciji kot tudi v celotnem Liku prikazani neresnično (okrog tega stvari še niso povsem jasne, po besedah družbenega pravobranilca so delavci v Šempetru vedeli za prikrivanje vsaj polovice izgube), v temeljni organizaciji pa jim primanjkuje lastnih sredstev za obratne namene.
Posledice ukrepa so takšne: razrešili bodo direktorja temeljne organizacije, začasno omejili uresničevanje samoupravnih pravic delavcev ter imenovali začasni kolektivni poslovodni organ. Za predsednika začasnega organa so imenovali načelnika občinskega inšpektorata Rafka Mlakarja, za člana pa Pavlo Planinšek iz Juteksa in Draga Naprudnika iz Lik Savinja Šempeter. Za svoje delo naj bi prejemali: predsednik 350.000, neprofesionalna članica 150.000 in profesionalni član 250.000 dinarjev.
Irena Jelen-Baša
10 let interesne skupnosti za komunalo in ceste
ZIV INTERES OBČANOV
»Pred desetimi leti, natančneje februarja 1976, je bil imenovan iniciativni odbor za ustanovitev samoupravne interesne skupnosti za komunalo in ceste na pobudo Občinske konference SZDL. V začetku aprila se je prvič sestala skupščina in v vseh teh letih ni bila nikoli nesklepčna, kar odraža živ interes občanov za reševanje komunalnih problemov. Če podrobneje pregledamo opravljeno delo v sicer kratkem desetletnem obdobju, ugotovimo, da je bilo veliko storjenega. Urejanje regionalnih in lokalnih cest, skupna komunalna raba, vodooskrba, kanalizacija, telefonija, povezava višinskih domačij z dolino, plinifikacija posebne akcije ob praznovanjih občinskih praznikov, izvajanje občinskega ter krajevnih samoprispevkov to ugotovitev vsekakor potrjuje. Brez dobrega sodelovanja z občinskimi organi, krajevnimi skupnostmi, gozdnim gospodarstvom, Zvezo komunalnih skupnosti Slovenije, Skupnostjo za ceste Slovenije, organi za urejanje prometa, projektantskimi organizacijami, izvajalci dei, skupnostmi sosednjih občin, železniškim in vodnim gospodarstvom ter podjetjem za PTT promet seveda nalog ne bi mogli opraviti tako uspešno. Organom interesne skupnosti, še zlasti pa uporabnikom, pa sta nudila veliko pomoč delavca strokovne službe. V vseh teh letih pa smo skrbeli za skladen razvoj krajevnih skupnosti, obrobnim pa smo namenjali še posebno skrb za hitrejši razvoj,« je na priložnostni svečanosti dejal predsednik skupščine interesne skupnosti za komunalo in ceste Lojze Rak.
»Na področju izgradnje in obnove cest smo sodelovali od ideje do izgradnje. Pri tem smo zagovarjali prometno varnost, ekonomičnost posegov in boljše pogoje uporabnikov
cest. V teh letih je bilo popravljenih, razširjenih, prestavljenih in asfaltiranih preko 210 kilometrov cest. Popravljenih in obnovljenih je bilo trideset mostov, saniranih štirideset zemeljskih plazov in postavljenih 1500 prometnih znakov. Zavarovali smo tri železniške prehode, uredili križišča v Drešinji vasi, Žalcu, Šempetru in na Gomilskem, zgradili 83 avtobusnih postajališč in avtobusno postajo v Žalcu. V preteklem letu pa smo uredili vpadnico in avtobusno postajališče na Vranskem. Posebno pozornost smo namenjali prehodom za pešce; izločanje počasnega prometa pa je naloga, ki nas čaka še v naslednjih letih,« je dejal strokovni delavec Franci Radišek.
Sredstva, zbrana s samoupravnim sporazumom, namenjajo za urejanje javnih poti, prometno signalizacijo, javno razsvetljavo in snago, vzdrževanje zelenih površin in še vrsto drugih skupnih komunalnih potreb. Žal pa tako kot na vseh področjih ni dovolj sredstev za zadovoljevanje potreb. To še posebej velja za področje vodo-oskrbe, kjer je potrebno dodatno združevanje sredstev, kar pa je v sedanjih gospodarskih razmerah še posebej težko. Kljub temu pa je bilo zgrajenih nekaj lokalnih vodovodov, še zlasti v obrobnih krajevnih skupnostih. Zaradi staranja vodovodnega omrežja in vedno večje porabe vode bo potrebno v naslednjih letih urediti omrežje za Vransko, Tabor, Prebold, Polzelo in Žalec, za kar bo potrebno pridobiti nova. zajetja. Kanalizacija je najbolj deficitarno področje v komunalni infrastrukturi, z izgradnjo osrednje čistilne naprave v Kasazah in izgradnjo sekundarnega omrežja v posameznih krajevnih skupnostih pa se je končno premaknilo tudi na tem področju. Ker pa je treba za te investicije
namenjati precejšnja sredstva, čistilna naprava in zbiralnik do Mlekarne je veljal kar 365 milijonov din, je jasno, da bo nadaljnja izgradnja kanalizacije upočasnjena oziroma odvisna od finančnih možnosti. Na področju telefonije je bil storjen velik napredek, vendar so potrebe še vedno precej večje od možnosti. Najmanj, ponekod pa nič je telefonskih priključkov v obrobnih in hribovitih predelih. Brez telefonije pa so ta območja odrezana od doline. Seveda pa ob tem ne gre zanemariti, da pa so v teh letih vse domačije v naši občini dobile cestno povezavo, akcija »Enodnevni zaslužek za povezavo ' višinskih domačij z dolino« pa je bila gotovo edinstvena v Sloveniji. Tako je bilo povezanih 259 domačij in urejenih 211 kilometrov cest Pred tremi leti so pričeli z aktivnostmi za izgradnjo plinovoda, končani pa sta že prva in druga faza. Še bi lahko naštevali, kaj vse je bilo storjenega v teh desetih letih, vendar je prav, da omenimo še načrte, ki so zapisani v srednjeročnih dokumentih. Predvsem bo potrebno zagotoviti vzdrževanje zgrajenih objektov, na vseh področjih je še veliko potreb, posebno skrb pa bodo namenjali varstvu okolja. Uresničevanje načrtov, predvsem pa potreb pa bo odvisno predvsem od finančnih sredstev, ki pa jih je žal vsako leto manj. Podatek, da je bilo v letu 1986 zbranih le deset odstotkov načrtovanih sredstev iz čistega dohodka daje kaj malo upanja za večji premik. Ob tem pa je vedno bolj ogrožena solidarnost, ki je bila v preteklosti še kako pomemben element zadovoljevanja potreb občanov. Že sedaj pa je jasno, da brez solidarnosti, predvsem pa odgovornosti za uresničevanje samoupravno sprejetih razvojnih dokumentov ne bo mogoče uresničiti.	jk
Pred zaključnimi računi
CILJ JE BOUSE GOSPODARJENJE
$e malo in na zborih delavcev bodo glavne točke obravnave in razprave o lanskoletnih rezultatih gospodarjenja. Na obravnave zaključni^ računov se pripravljajo tudi v občinski sindikalni organizaciji. Zato so člani sveta za družbenoekonomska vprašanja in uresničevanje gospodarske stabilizacije sredi januarja obravnavali usmeritve za aktivnost sindikata pri obravnavanju zaključnih računov.
Glede na sedanje ekonomske in družbene razmere želijo v sindikalni organizaciji spodbuditi delavce v organizacijah združenega dela, da bodo na zborih delavcev celovito preverjali dosežene rezultate upravljanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi ter da bodo na temelju ugotovitev sprejeli usmeritve in ukrepe za uveljavljanje boljšega gospodarjenja.
Sindikalisti tudi letos zahtevajo, da delavci pri ocenjevanju doseženih rezultatov gospodarjenja in možnosti razvoja primerjajo svoje organizacije s sorodnimi organizacijami združenega dela ter sprejmejo ukrepe za doseganje rezultatov, kot jih dosegajo najuspešnejše organizacije.
Preveriti je treba, nadalje zahtevajo v sindikatih, če je opravljena analiza vzrokov za doseganje boljše oziroma slabše učinkovitosti in kvalitete gospodarjenja predvsem v tistih organizacijah združenega dela, kjer so poprečni obseg proizvodnje, produktivnost dela in izvoz pod plani. Še posebej zahtevajo razčlenitev rezultatov poslovanja v tistih organizacijah, kjer bodo ugotovili visoko rast dohodka ob zmanjšanju obsega proizvodnje ali storitev in produktivnosti dela.
V sindikatu tudi menijo, da morajo poročila o gospodarjenju nazorno prikazati učinkovitost po-
slovanja, med drugim morajo vsebovati tudi takšne elemente, kot so dohodek na delavca in dohodek na angažirana sredstva v primerjavi s sorodnimi organizacijami, potem — posledica česa je dohodek — ali res večje proizvodnje, višje produktivnosti, tehnološkega posodabljanja in proizvodnega procesa in izvoza ali pa je dohodek le rezultat doseženih cen proizvodov in storitev. Upoštevali naj bi tudi takšne elemente, kot je delež inovacij pri dohodku, potem razporejanje dohodka v skladu z družbenimi usmeritvami in še vrsto elementov, ki naj bi jih poročila o gospodarjenju imela po oceni sindikata.
Vsem tistim organizacijam združenega dela, kjer bo ugotovljena izguba, pa sindikat predlaga, da takoj pripravijo kvalitetne sanacijske programe ter začnejo izvajati sanacijske ukrepe.
Irena Jelen-Baša
N
Februarja skupščine SIS
Do sredine februarja ee bodo na svojih rednih sejah zbrali delegati zborov uporabnikov in zborov izvajalcev skupščin skoraj vseh samoupravnih interesnih skupnosti.
Najprej bodo zasedali delegati zborov skupščine kulturne skupnosti. Pogovarjali se bodo o programskih usmeritvah dela v kulturni skupnosti v letošnjem letu, potrdili bodo dobitnike Savinovih odličij, sprejeli delovni program skupščin ter začasni finančni program, na njihovem dnevnem redu pa je tudi obravnavanje soglasja k imenovanju strokovnega delavca kulturne skupnosti.
Dan kasneje se bodo zbrali delegati zborov skupščine izobraževalne skupnosti. Ocenili bodo vzgojno izobraževalno delo v žalskih osnovnih šolah v minulem šolskem letu, obravnavali program dela skupščin ter predlagali začasni finančni načrt in določili začasno prispevno stopnjo.
Kako smo zaposlovali v lanskem letu in kakšne možnosti za nova delovna mesta se nam obetajo letos — o tem bodo razpravljali na skupščini skupnosti za zaposlovanje petega februarja. Poleg tega bodo tudi ti delegati obravnavali dosedanje delo skupnosti in razpravljali o letošnjih delovnih in finančnih načrtih.
Približno enake točke dnevnega reda, torej ocene dela in letošnji plani ter začasni finančni načrti čakajo prve dni februarja še delegate zborov skupščin telesno kulturne skupnosti, skupnosti socialnega skrbstva, potem raziskovalne skupnosti in skupnosti otroškega varstva, le-ti bodo razpravljali tudi o cenah storitev in prispevkov k oskrbovalnim stroškom v letu 87 ter plan valorizacij denarnih pomoči otrokom.
Irena Jelen-Baša
V	J
Nezakonito
oddajanje
stanovanj?
Družbeni pravobranilec samoupravljanja Stane Jurovec je podal
i skupščini samoupravne interesne skupnosti varstva pred požari pobudo za vzpostavitev zakonitega stanja pri oddajanju stanovanj in najemnih razmerij poslovnih prostorov v Gasilskem domu Žalec. Ugotovil je namreč, da je bilo dosedanje ravnanje te interesne skupnosti nezakonito, zato je dal pobudo, da se razčisti upravljàl-ska upravičenost in se zemljiško knjižno izvede. Odpraviti je treba nezakonito dodelitev stanovanj posameznim občanom in uskladiti najem poslovnih prostorov z zakonom. Osnovna sredstva, ki jih interesna skupnost ne potrebuje za svojo dejavnost, naj odstopi drugim upravičenim družbeno pravnim osebam. V primeru odplačnega prenosa pa naj sredstva uporabi za dejavnost požarnega varstva. »Pristojni organ Interesne skupnosti naj oceni odgovornost povzročiteljev nezakonitega ravnanja in razpolaganja z družbenimi sredstvi,« je zapisano v pobudi družbenega pravobranilca,. Sam pa pravi, da je takšnih in podobnih, primerov, kf jih je potrebno čim-prej odpraviti, v občini še več.
Žalski gasilski dom je bil zgrajen konec leta 1980. Investitor |e bila smaoupravna interesna skupnost varstva pred požari. Družbeni pravobranilec samoupravljanja ugotavlja, da še vedno niso urejeni razpolagalni odnosi niti ni lzveden prenos pravice uporabe Gasilskega doma, ki ga uporabljajo Interesna skupnost, gasil- ; ska zveza in domače društvo. V gasilskem domu je tudi šest garsonjer in dvoje družinskih stanovanj, namenjenih za potrebe gasilcev, Zadnja vselitev v družinsko stanovanje je blia opravljena brez predhodno podpisane pogodbe. Podpisala naj bi jo predsednik §IS. za varstvo pred požari in predsednik Gasilskega društva, podpis, pa je preprečil družbeni pravobranilec. Strokovni delavec Občinske gasilske zveze je z dopisom namreč obvestil družbenega pravobranilca, da je predsedstvo samoupravne interesne skupnosti predalo upravljanje Gasilskega doma Občinski gàsHski zvezi, kar torej velja tudi za stanovanja. Zato je nerazumljivo, zakaj je v predvideni pogodbi bila izpuščena prav zveza, čeprav je upravtjalec doma. O spornih zadevati in pobudi družbenega pravobranilca je razpravljalo predsedstvo samoupravne interesno skupnosti sredi decembra in pobudo v celoti spejejo. Sprejelo je tudi odgovornost za takšno ravnanje, ob dejstvu, da pa je bilo to predsedstvo na isti seji razrešeno zaradi poteka mandata, se zastavlja vprašanje, kdo bo pravzaprav odgovarjal.
jk
Krvodajalstvo — odraz
solidarnosti občanov
Solidarnost med ljudmi je postala stvarnost in neodtujljiva sestavina družbene zavesti občanov in delovnih ljudi, kar se na najneposrednejši način odraža v darovanju krvi, ko občani za zagotovitev nenadomestljivega zdravila — krvi darujejo del sebe.
Občinski odbor Rdečega križa v Žalcu je skupaj z aktivisti krajevnih organizacij lani organiziral štirinajst rednih krvodajalskih akcij, kar dvakrat pa so s »klicom v sili« zaradi pomanjkanja določenih grup krvi darovalci reševali ogrožena človeška življenja.
Naši občani so od skupnih akcij zbiranja krvi desetkrat zbirali kri za Zdravstveni center Celje—TOZD Transfuzijski oddelek, štirikrat pa za zavod SR Slovenije za transfuzijo krvi v Ljubljani. Odziv krvodajalcev na akcije je bil lani zadovoljiv, saj se je nanje odzvalo 2090 krvodajalcev, kar pomeni 12 % več kot predhodnje leto, v njih pa so krvodajalci darovali 694 litrov krvi. Tak uspeh pa je plod velikih naporov množice aktivistov RK, visoke zavesti in humanosti krvodajalcev kot tudi podpore delovnih organizacij v občini in tudi celotne družbeno-politične skupnosti.
Občinska organizacija RK Žalec se v imenu prejemnikov zahvaljuje za darovano kri vsem krvodajalcem, še posebno tistim posameznikom, ki so se odzvali klicem v sili in nesebično ter neposredno reševali življenja. Zahvaia gre tudi vsem aktivistom RK, mladim
članom RK na osnovnih šolah, ki so pomagali pri akcijah, družbeno-politi-čni skupnosti in ne nazadnje tudi vsem delovnim organizacijam za razumevanje — z željo, da bi nekatere imele več posluha za akcije v letošnjem letu oz. zavest, da je solidarnost in humanost osnovna sestavina družbene zavesti vsakega posameznika v naši samoupravni socialistični družbi. PREDVIDENE KRVODAJALSKE AKCIJE V LETU 1987
3. marec POLZELA 15. april	VRANSKO
15.	maj	ŠEMPETER
27. maj	PETROVČE
12.	junij ŽALEC
8.	julij	PREBOLD
19. avgust GRIŽE 25. september POLZELA
14.	oktober VRANSKO 21. oktober LIBOJE
18.	november ŠEMPETER 25. november PETROVČE
16.	december PREBOLD 18. december ŽALEC
Občinski odbor Rdečeg križa želi v letošnjem letu vsem krvodajalcem obilo zdravja, vsem ostalim sodelavcem pa veliko sreče in delovnih uspehov.
Naj povemo, da bomo v našem časopisu mesečno napovedovali predvidene krvodajalske akcije, hkrati pa bomo bralce sproti obveščali o Številu udeležencev in o količini zbrane krvi že izvedenih akcij, poimensko pa bomo navajali tudi posameznike, ki so največkrat darovali kri.
Voznik, varnost je v tvojih rokah
Vedno govorimo, da nas je zima presenetila, pa naj gre tu za komunalno službo, za prevozna podjetja ali nepoklicne šoferje. Da ne bo še večkrat nepotrebne jeze, zamujanja na delo, da nas ne bo zaneslo s cestišča ali v drugo prevozno sredstvo, je bolje da se na zimske mrzle in zasnežene dni temeljito pripravimo. Posebno še letos, ko nas je januar obilno zasul s snegom.
Popoldne ali takrat, ko se pripeljemo domov v zasneženem dnevu, temeljito obrišimo na avtomobilu vse ključavnice in vanje nabrizgajmo ledis ali WD 40, da bomo zjutraj lahko odklenili vrata. Če tega nismo storili, si pomagajmo s posebno baterijo za od-tajanje ključavnic ali si v skrajnem primeru pomagamo z vžigalico. Nikar ne odklepajmo na silo, da se ne bo zlomil ključ.
Vemo, da je največkrat kriva za slab vžig motorja slaba in izrabljena baterija — akumulator. Če nimamo denarja za novo, jo okrepimo z akumulitom in
polnjenjem. Ne pozabimo dolivati destilirane vode, da ne zvije celic. Če ne gremo čez vikend nikamor, je bolje, da baterijo damo na toplo in nam bo laže zagnala mrzel stroj. V skrajnem primeru bomo rabili kable za vžig in prijaznega voznika z močno baterije v svojem avtomobilu. Če zvečer nismo pokrili stekel, jih pred vožnjo očistimo zaradi boljše vidljivosti in nikar ne vozimo z zaledenelimi. To velja predvsem za voznike, ki puščajo svoja vozila zunaj.
Gume za zimsko vožnjo morajo imeti najmanj štiri milimetre profila, da so še uporabne. Najbolj varno in zanesljivo pa se bomo pripeljali po zasneženih cestah do željenega cilja z verigami. Izdelovalci so se potrudili in izdelujejo zadnje čase zelo praktične — takšne s hitro montažo in demontažo. Potrudimo se in prilagodimo vožnjo vremenskim razmeram. Srečno vožnjo vam želi svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.
J. Koštomaj
Prispevek za posodobitev bolnišnice
Na žiro račun sklada za posodobitev bolnišnice so do 3t. decembra 1986 nakazale enodnevne zaslužke naslednje delovne organizacije iz naše občine:
HMEZAD — KZ Savinjska dolina TZO Petrovče
HMEZAD — Strojna— TOZD Grames
HMEZAD - Strojna - DSSS
HMEZAD — Agrina Žalec
AERO — TOZD Kemija Šempeter
IGM Gradnja Žalec
TT Prebold — TOZD Pletenine
TT Prebold — TOZD Tkanine
TT Prebold - DSSS
SOZD HMEZAD - DSSS Žalec
HMEZAD — KZ Savinjska dolina MONTANA — PNKR Žalec
TZO Gotovlje
MONTANA — PNKR Žalec MONTANA — PNKR Žalec SLOVIN - IBP TOZD Žalec NAMA TOZD Veleblagovnica Žalec HMEZAD KZ Savinjska dolina — TZO Trnava OŠ Peter Šprajc-Jur, podružnica Ponikva OŠ Bratov Juhart Šempeter OŠ Vlado Bagat Braslovče — OO ZSMS Savinjski magazin Žalec Veterinarska postaja Žalec
450.000,	-535.017,-110.615-774.692,-.211.132,-374.015,-.415.419,-.732.426.-.470.574,-302.113,-
96.000,-
131.370,-
4.737,-
29.152,-
445.046,-
583.959,-
294.000,	-2.500,-
27.743,-3.250 -
500.000,	-67.100,-
REKAPiTULACIJA PO OBČINAH
CELJE	143.678.890.
ŽALEC	33.136.016,-
LAŠKO	21.364.008.
ŠMARJE	17.851.075.
MOZIRJE	15.459.574.
ŠENTJUR	5.096.066.
VELENJE	2.875.431.
SLOVENSKE KONJICE	1.739.301 .-
SEVNICA	251.286,-
SKUPAJ VPLAČANO
241.451.647.-
Agrina Žalec
Še bolj razširili dejavnost izven meja občine
Lani so v Hmezadovi organizaciji Agrina Žalec kljub neugodni gospodarski situaciji na vseh področjih povečali indeks rasti. Okoli 420 delavcev je doseglo 27 milijard dinarjev celotnega prihodka, nad milijardo dohodka in okoli 250 milijonov ostanka dohodka. Razen investicij so uresničili vsa planska predvidevanja, kar pa bodo ie letos nadoknadili. O njihovih uspehih in razvojnih načrtih smo se pogovarjali z direktorjem delovne organizacije Ivanom Debelakom.
Savinjski občan: Po kazalcih gospodarjenja se Agrina uvriča med srednje velike trgovske organizacije, pri oskrbi kmetijstva s kmetijskimi stroji pa je med vodilnimi na širšem območju.
Debelak: Naš osnovni koncept je, da v sozdu Hmezad v celoti oskrbujemo kmetijstvo. Toda več kot dobri dve tretjini prometa opravimo izven Hmezada. S kmetijskimi stroji namreč oskrbujemo celotno jugoslovansko tržišče, pomemben delež pa zavzema oskrba tovarne' močnih krmil in oskrba obrtništva na celjskem območju. V našem poslovanju je veliko kombiniranih poslov. To so na primer oskrba tovarn kmetijskih strojev z repromateriali in pa prodaja kmetijske mehanizacije v Vojvodino, od koder nabavimo pretežni del žitaric. Postali smo tudi največji kupec proizvodnje šempetrskega Sipa. Letos bomo dejavnost še razširili — predvsem z instalacijskimi materiali, delno pa bomo oskrbovali še s pločevino. Pri tem nas še vedno najbolj omejujejo premajhne skladiščne zmogljivosti.
Savinjski občan: Z razširitvijo dejavnosti boste verjetno tudi kupcem ponudili pestrejšo izbiro blaga v blagovnici?
Debelak: Poznavalci trdijo, da je ponudba kmetijsko tehničnega blaga v naši blagovnici najboljša. Seveda pa si kljub temu prizadevamo, da bi bila izbira še pestrej-
ša. V zadnjem času se je poprečni promet v blagovnici povečal in je dnevno okoli 20 milijonov dinarjev.
Savinjski občan: Kaj je bilo lani značilno za poslovanje obrtne kooperacije in pa odkup in predelavo zdravilnih rastlin?
Debelak :V obrtni kooperaciji TOK Mega smo morali zaradi manjše kupne moči prilagoditi proizvodnjo kmetijske mehanizacije. Povečal pa se je obseg sto-
tvo Debelak
ritvenih dejavnosti. Z obrtniki se tudi uspešno vključujemo v delo pri zelo zahtevnih objektih. Zaradi spremenjenih deviznih predpisov je bilo lansko leto za tozd Sadeks zelo zahtevno. Precejšnji del odkupljenih zdravilnih zelišč in gozdnih sadežev smo bili prisiljeni prodati na domačem tržišču. Potrošnikom smo lani ponudili nove proizvode iz predelave In leti se postopoma uveljavljajo na tržišču.
Savinjski občan: Ali za predelavo zdravilnih rastlin načrtujete še povečanje zmogljivosti?
Debelak: Vsekakor bi radi prodali čimveč predelanih zelišč, toda sedanje zmogljivosti bomo razširili šele, ko bomo pretežni
del proizvodnje lahko prodali na tuja tržišča. Načrtujemo, da bi domačemu kupcu prodali okoli trideset odstotkov proizvodnje,; vse ostalo pa bomo izvozili in zato želimo za najmanj 50 odsto-: tkov predelave podpisati dolgoročno pogodbo.
Savinjski občan: V načrtih imate še širjenje trgovske dejavnosti izven občine in zato ste že prevzeli blagovni center v Ilirski Bistrici?
Debelak: S to razširitvijo smo začeli uresničevati koncept razvoja tudi na drugih tržno zanimivih lokacijah. Zagotavljali bomo predvsem oskrbo tega območja s kmetijsko tehničnim blagom in proizvodi agrokemije za tamkajšnje potrebe. V Ilirski Bistrici bomo imeli tudi specializiran servis za IMT traktorje in predvidevamo, da bomo zelo poživili prodajo na tem področju.
Savinjski občan: Poleg Ilirske Bistrice boste vašo dejavnost popestrili še v drugih republikah.
Debelak: Gre za skupno naložbo Tozda Sadeks in Veleprodaje. V drugih republikah so Sa-deksove odkupne postaje, s skupno naložbo pa bomo zgradili odkupno prodajne centre. Prvi tak center bo v Prijedoru, za katerega bomo še letos dobili vso potrebno dokumentacijo, že prihodnje leto pa ga bomo zgradili. V njem bodo ustrezne hladilnice in bomo zbirali gozdne sadeže s celotne bosanske krajine. Prav tako načrtujemo v tem centru še izgradnjo manjše blagovnice in pa stalno razstavo kmetijske mehanizacije. Do konca srednjeročnega obdobja bomo imeli podobne centre v Sarajevu, Bački Palanki in južni Srbiji.
Savinjski občan: In kakšne pridobitve se obetajo vaši dejavnosti v Žalcu?
Debelak: Predvidevamo predvsem razširitev skladiščnih zmogljivosti, ki so nas že omejevale pri razvoju. Letos bomo začeli graditi skladišče v Novem Celju, ki bo namenjeno kmetijskim pridelkom in zaščitnim sredstvom.
Marjana M. Natek
KAKOVOST ODPIRA POT NA TUJE TRZISCE
1300-članski kolektiv Tovarne nogavic na Polzeli je lani izdelal 40 milijonov parov nogavic in s tem kljub težkim gospodarskim razmeram dosegel letni načrt. Tako je šlo na tuje 40 odstotkov proizvodnje, od tega je bilo 30 odstotkov klasičnega izvoza ter 70 odstotkov dodelovnih poslov. Po besedah direktorja delovne
organizacije dipl. inž. Alojza Do-šlerja se je ob tako visokem izvozu akumulativnost zmanjšala, saj je izvozno gospodarstvo preveč obremenjeno.
V preteklem letu in pol so v posodobitev opreme vložili dva milijona dolarjev, za letos pa načrtujejo za petsto milijonov dinarjev nove opreme, za pet odstotkov
večjo proizvodnjo in za sedem odstotkov večji izvoz.
V letu, ko praznujejo 60-letnico obstoja delovne organizacije, bodo glavno skrb namenili kakovosti, saj bodo le tako lahko še naprej izvažali na zahodno evropska tržišča. Na sliki: Iz oblikovalnice ženskih nogavic.
T. Tavčar
Rum
OBRTNIKI POMAGAJO STANOVSKEMU TOVARIŠU
Čeprav medsebojni človeški odnosi in medsebojna pomoč niso ravno vrlina našega časa, so se ljudje, tokrat obrtniki, lepo izkazali.
Le nekaj dni pred novim letom so ognjeni zublji uničili delovne prostore mizarja Leona Strnada iz Tabora. V požaru, vzroka zanj do zaključka redakcije še niso
ugotovili, so bili uničeni vsi stroji, droben inventar in orodje, potem streha, strop in inštalacije, poleg tega pa zaloge končnih izdelkov in polizdelkov ter lesarskih surovin. Celotno škodo so ocenili na dvajset starih milijard dinarjev.
Leon Strnad ima zaposlene tri delavce in da bi jim lahko zagotovili delo v pomožnem prostoru, so člani Obrtnega združenja Ža-
lec, še zlasti pa člani lesarske sekcije, začeli z akcijo pomoči stanovskemu tovarišu. Poleg denarja, zbrali naj bi približno staro milijardo dinarjev, so mizarju posodili ali odstopili tudi nekaj osnovnih sredstev in orodij, tako da bo obratovalnica lahko delno nadaljevala z delom.
Irena Jelen-Baša
PRIREDITVE V LETU 1987
Koordinacijski odbor za proslave in prireditve pri predsedstvu Občinske konference SZDL Žalec vsako leto uskladi program pomembnejših prireditev v občini, na katerih se zbere množica ljudi in so širšega pomena. Odbor zato prosi organizatorje tovrstnih prireditev, da posredujejo svoje programe Občinski konferenci SZDL Žalec, Ivanke Uranjek 2, najkasneje do konca meseca januarja.
Ob programih prireditev in proslav naj navedejo tudi organizatorja, financerja in kraj ter datum prireditve.
Da bi bil program prireditev kar najbolj usklajen in da se le-te ne bi terminsko pokrivale in s tem zmanjševale obisk in pomembnost, odbor pričakuje, da se bodo organizatorji odzvali pozivu z razumevanjem, saj si bodo le na ta način zagotovili uspešnost posameznih prireditev. V našem časopisu pa bomo tako kot lani mesečno opozarjali na prireditve tekbčega meseca.
r
i i i i
i i
i
L
delavska univerza
OBVESTILA IN PRIPOROČILA
Spoštovani!
du žaleč se bo poslej na tej strani pojavljala kot stalen gost v vaši hiši. Lahko boste prebrali, kaj je moč najti in uporabiti pri du Žalec nasploh, kaj pa še zlasti priporočamo v času od enega Savinjskega občana do drugega. S pisnimi prispevki pa bomo skušali najti pristnejši stik s savinjskimi občani tudi tako, da bomo z njimi neobvezno pokramljali.
Danes tako postavljamo pred vas priporočila:
1.	Delovnim organizacijam, obrtnikom, šolam bo zlasti priporočljiv tečaj za strokovno usposobitev delavcev, odgovornih za požarno varnost s preizkusi znanja, ki
bodo tekli od 26. T. 1987 dalje v zgradbi du Žalec v sodelovanju z Gasilskim domom Žalec. Vsem organizacijam smo poslali podrobno pisno vabilo.
2.	S 1. 2. 1987 bo začel z delom oddelek osnovne šole za odrasle, prav tako v zgradbi du Žalec. Vabljeni!
3.	Še vedno se lahko vključite v program izobraževanja keramik — IV. zahtevnostna stopnja, kjer lahko pridobite izobrazbo, zanimivo zlasti zaradi možnosti dobre zaposlitve.
4.	Razmislite o vključitvi v izobraževalni program IV. zahtevnostne stopnje vzdrževalec toplovodnih naprav! Res, da ne ta hip, saj je pol šolskega leta za nami, pač pa 1987/88.
Za prvič naj bo dovolj, da se navadimo drug na drugega.
'Na svidenje.
du Žalec — Delavska univerza Žalec, Ivanke Uranjekove 6, telefon (063) 711-343, 711-417; žiro račun: 50750-603-36238 SDK ŽALEC
1
I
I I I I I
I
J
’ ^ Pogumni načrti delavcev Montane
Surovine v Zaloški gorici so le prodajali, zdaj jih bodo predelovali
V____________________________________________________________________________J
V osnutku resolucije za letošnje leto je v tistem delu, ki obravnava industrijo, med drugim zapisano: »Med naložbami v osnovna sredstva bodo v Montani vlagali v drugo fazo poskusne pilone linije ter v prvo fazo predelave zeolitnega tufa in bentonita.«
Z uresničitvijo tega, kar je zapisano v resolucijskih načelih, bodo delavci v Montani na en mah uredili več stvari: izkoriščanje in predelavo surovin bodo dopolnili s predelavo, rešili se bodo sezonskega značaja dela in stopili precejšen korak naprej v našem vse prepočasnem tehnološkem razvoju.
»Samo izkoriščanje in prodaja surovin — to je »črnsko« delo, ves izkupiček pa pobirajo predelovalci, »je ocenil dosedanje delo direktor te enovite delovne organizacije s približno petinpetdesetimi zaposlenimi. Le-ti so v Zaloški gorici, doslej pridobivali surovine v glavnem za cementarne v Trbovljah, Anhovem, nekaj so jih prodali tudi v Umag. Cene teh su-
rovin so bile po besedah direktorja vedno nizke, prodajati so morali velike količine surovin in pred štirimi, petimi leti je bila Montana med večjimi izgubaši v žalski občini.
Takrat so tudi že začeli razmišljati o predelavi surovin. Dogovarjali so se z Belinko, vendar do združenja ni prišlo, kajti združevanje ni potekalo na enakopravnih temeljih — v Montani naj bi še vedno kopali surovine, v Belinki naj bi jih predelovali.
Zdaj so cilje in zamisli začeli uresničevati z lastnimi močmi. V celjskem Razvojnem centru so jim pripravili predinvesticijsko študijo, ki predvideva nov obrat predelave, za kar bodo morali zbrati 180 starih milijard dinarjev. Ker naenkrat ne morejo zbrati toliko denarja, so svoj razvoj razdelili na več delov; najprej bodo posodobili primerno mehanizacijo, ki jo imajo, drugo pa je postavitev poskusne pilone linije. Le-ta zajema mletje, sušenje in pakiranje predelanih surovin. Dela zanjo bi morala steči že decembra, vendar se je zataknilo pri denarju in
organizaciji. Zdaj načrtujejo, da bodo dela v Zaloški gorici začeli marca. Vsa načrtovana dela in celoten program tehnološkega razvoja ter prehod k vse višjim oblikam predelave bentonitov in zeo-litnih tufov pa naj bi bil končan šele čez kakšna tri leta.
V občini ta razvojni program delavcev Montane podpirajo, pomagali naj bi jim tudi pri zbiranju oziroma združevanju sredstev. Da bi uspeli zbrati denar in začeti z delom, je za njih v tem trenutku tudi najvažnejše. V Montani so namreč že lani podpisali nekaj pogodb, predvsem z avstrijskimi kupci, o dobavi predelanih surovin. Nasploh pa ta kolektiv načrtuje, da s prodajo ne bodo imeli težav. Predvidevajo šestdesetodstotni, po nekaterih najbolj opti-misičnih napovedih pa celo osemdesetodstotni izvoz v tujino. Tam namreč predelale bentonite in zeolitne tute zelo cenijo v papirni industriji, kemiji in farmaciji, uporabljajo pa jih tudi v agroživil-stvu.
Irena Jelen-Baša
Letos iz rdečih številk
Obisk v žalskem hotelu je zadnje mesece prijetnejši kot prej. Saj so še pomanjkljivosti, vendar vsak pošten obiskovalec čuti, da se nekaj premika. Direktor Stane Gržina, ali ste zadovoljni z lanskim letom?
»Sem in če bo šlo tudi letos tako naprej, bomo konec leta izplavali ter se otresli rdečih številk. Za vse to pa je potrebno izpolniti več pogojev.«
Kadrovsko ste okrepljeni?
»Ne še popolnoma za dobro poslovanje.«
Akcija?
»Veliko jih bo, predvsem pa nadaljevanje dograjevanja notranje organizacije, kontrola poslovanja in težnja k čim višji obliki storitev, ki bi zadovoljila prav vsakega gosta — od domačega do tujega.«
Lani ste pripravili več akcij in kako bo z njimi letos?
»V drugi polovici februarja načrtujemo dneve ribje hrane, ki bo vezana tudi na pustni čas. Jeseni bomo zadržali lani uvedeni kuhinji italijanskih in madžarskih kulinaričnih dobrot, ki sta izredno uspele. Sicer pa: januar imamo zaseden, pričakujemo stalne goste športnike, poleti maj bo čimveč
Stane Gržina
kvalitetnih prireditev na terasi, pa vključitev v žalske prireditve itd «
Zdaj imate na mizah cvetje ali vsaj zelenje ...
»Spomladi se bomo lotili intenzivnega urejanja okolice hotela, čeprav smo nekaj naredili že lani. Tudi na parkirišču smo zasadili nova drevesa. Zasadili bomo več okrasnega cvetja, da bo naš betonski silos lepši in privlačnejši.«
V hotelu so velikokrat težave z mladimi?
»Pripravljamo simbolično vstopnino in še kaj drugega, tako da ne bomo »sloveli« kot slabi na tem področju.«
Glasba? Velikokrat pravijo, da je preglasna?
»Akustika ni dobra, za to pa nr-smo krivi mi, amapk tisti, ki so hotel načrtovali. Resnično bomo skrbeli za takšno zvrst glasbe, da se bodo ob njej ljudje tudi lahko pogovarjali. Je pa tako: v hotelu je še cela vrsta čisto praktičnih pomanjkljivosti. Nimamo ustreznega skladišča, ni prostora za pripravo hrane, vse je v nekih čudnih »zlomljenih« kotih, s katerimi si ne moreš kaj dosti pomagati.«
Imate občutek, da odpravljate nepotrebne napake?
»Tako je «
Jih tudi boste?
»Z dobrim kadrom in razumevanjem prav gotovo. Samo težko si je v trenutku znova ustvariti dobro ime.«
Ste na tej poti?
»Drugače ne bi bil tu.«
TONE VRABL
Po poteh NOB v Savinjski dolini
Spomini živijo
Letna konferenca pododbora Tomšičeve v Žalcu
Pred iztekom lanskega leta se je 65 članov od 86, kolikor jih šteje pododbor Tomšičeve brigade v Žalcu, zbralo na letni konferenci, na kateri so ocenili delo v preteklem letu in si zastavili program dela v letu 1987. Med gosti, ki so se udeležili konference, je bil tudi Franci Sterle, avtor knjige o Tomšičevi brigadi. Pododbor vseskozi tesno sodeluje z odborom v Ljubljani, še posebno v prizadevanjih pri izidu knjig. Lani je izšla že druga knjiga o Tomšičevi brigadi, v pripravi pa sta še naslednji dve, v katerih bo zajeto tudi delovanje Tomšičeve brigade na našem območju. Zelo dobro pa sodeluje
tudi z Občinskim odborom ZZB NOV Žalec.
Člani odbora so se med letom udeleževali vseh pomembnejših prireditev in proslav, kot tudi tistih, ki so bile vezane na dogodke iz narodno osvobodilnega boja. Žele pa si več sodelovanja z osnovnimi šolami, da bi lahko mladim prenašali izročila NOB.
Ob zaključku so se Občinskemu odboru ZB Žalec in nekaterim delovnim organizacijam zahvalili zà sredstva, s katerimi so jim omogočili nakup knjig o Tomšičevi brigadi za njihove člane.
V. Ck
Po poteh Štirinajste
Šestega februarja bodo številni mladinci krenili po poteh, kjer so nekdaj hodili borci Štirinajste divizije. Mladi žalske občine se jim bodo pridružili v zadnji eta-pi.
Zadnji del poti bodo Zalčani prehodili z mladimi iz mozirske občine. Pot jih bo vodila od Za-vodenj nad Šoštanjem do Ljubnega, kjer bo zaključek letošnjega pohoda. Udeleženci bodo
zadnji del poti začeli dvanajstega, končali pa štirinajstega februarja.
Iz žalske občine naj bi se pohoda udeležilo okrog dvajset mladih. Na to pot spominov naj bi krenili pripadniki enot teritorialne obrambe, borci, pionirji in mladinci. Vsi, ki jih pohod zanima, se lahko oglasijo na občinski organizaciji mladih v Žalcu do šestega februarja.
Irena Jelen-Baša
POHOD ROGLA— OSANKARICA
Člani Planinskih društev iz žalske občine smo se tudi letos udeležili poho'da Rogla— Osankarica, ki so ga pripravili v spomin na legendarni prvi Pohorski bataljon. Le-ta je 8. januarja 1943 izgubil vse borce, ko je okupator s pomočjo izdajalcev obkolil taborišče pri Treh žebljih na Pohorju in pobil 69 premraženih partizanov.
Tradicionalnega pohoda, letos je bil že desetič, se je udeležilo 47 planincev iz žalske občine. Pot med Roglo in Osankarico je bila močno
zasnežena, zaradi česar smo hodili dobrih pet ur. Pri Treh žebljih smo počastili spomin na padle partizane, potem pa smo si ogledali spominsko sobo na Osankarici.
•V zimskih mesecih nas čaka še nekaj pohodov, in sicer pohod Zdravju naproti iz Titovega Velenja na Goro Oljko, iz Prebolda na Reško planino, potem na Stol, Porezen, Snežnik in drugam. Planinci vas vabimo, da se nam pridružite na planinskih poteh.
B. Polavder
Že lansko leto so na OK
ZSMS Žalec začeli z intenzivnim delom pri evidentiranju brigadirjev-veteranov. Spisek vseh, ki so v povojnih letih in pozneje sodelovali na mladinskih delovnih akcijah, je vedno daljši. Podatki zgovorno pričajo o prispevku, ki so gà dali naši ljudje z udeležbo in delom na številnih delovnih akcijah, prav gotovo pa vas je še
več, ki svojih podatkov niste posredovali OK ZSMS Žalec. Prav bi bilo, da to storite in dopolnite spisek udeležencev mladinskih delovnih akcij. To pa tudi zategadelj, ker na OK ZSMS pripravljajo v maju veliko srečanje vseh brigadirjev-veteranov. Podatke o vaši brigadirski poti pošljite na naslov OK ZSMS Žalec.
D. N.
V prejšnjem sestavku smo spregovorili o vojaški dolžnosti in delovni dolžnosti. Okvirno smo spoznali civilno zaščito kot iz delovne dolžnosti izhajajočo obveznost. Danes pa poglejmo še druge obveznosti, izhajajoče iz delovne dolžnosti, katere opravljamo ljudje in občani.
Narodna zaščita je najširša organizirana oblika samozaščitnega in samobrambnega delovanja delovnih ljudi in občanov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih ter v delovnih skupnostih, družbenopolitičnih in družbenih organizacijah ter društvih za varovanje z ustavo določenega družbenega reda, pogojev dela, družbenega in zasebnega premoženja, objektov skupnega pomena in javnega reda, za zagotavljanje mirnega in varnega življenja in opravljanje drugih določenih nalog družbene samozaščite ter za najširše vključevanje delovnih ljudi in občanov v oborožen boj in druge oblike splošnega ljudskega odpora. V narodni zaščiti sodelujemo vsi občani, ne glede na starost in spol. Tudi razporeditev v oborožene sile pri tem širokem delovanju ni ovira. Veliko občanov nas ima pri delovanju narodne zaščite določene izkušnje. Spomnimo se akcij: zavarovanje večjih prireditev; Šmiglova zidanica, Tabor ljudske fronte, akcije
NNNP, prvi šolski dan v prometu ipd. Pripadniki narodne zaščite smo pri opravljanju dolžnosti NZ označeni z rdečim trakom na levem rokavu z napisom »narodna zaščita« in imamo pooblastila, ki nam jih zaupal načelnik narodne zaščite temeljne sredine (slika: pripadnik NZ pri izvajanju nalog NZ).
Poleg opisanih dolžnosti civilne zaščite in narodne zaščite pa iz delovne dolžnosti izhajajo tudi druge obveznosti, kot so: delovati pri izvajanju zvez, kurirske službe, izvajati samozačitne aktivnosti (osebna zaščitna sredstva), sodelovati pri zatemnjevanju, pripravi zaklonilnikov (delovne enote CZ), zaščiti in reševanju ob potresih, poplavah, večjih prometnih nesrečah, požarih, ekoloških katastrofah — vse ob upoštevanju navodil pristojnih strokovnih organov na kraju samem in skladno s svojimi psihofizičnimi sposobnostmi.
Veliko smo govorili o naših dolžnostih in pravicah, izhajajočih iz ustave, zakonov, predpisov ... Postavlja pa se nam vprašanje, ali moram res za vse skrbeti sam. Odgovor je preprost. Seveda! Toda skladno z načrtovanimi aktivnostmi in svojo iznajdljivostjo in celo vrsto drugih okolnosti, v katerih se znajdemo vsak dan, z njimi se bomo srečali tudi v drugačnih pogojih, kot so: izredne raz-
mere, neposredna vojna nevarnost, vojna in začasno zasedeno ozemlje.
Na vse različne pogoje delovanja vseh struktur pa se v TOZD in KS pripravljamo z obrambnimi načrti.
Obrambni načrti temeljne sredine vsebujejo:
Varnostni načr — načrt, s katerim se pripravljamo na preprečevanje in odpravljanje izrednih razmer. Sestavni del varnostnega načrta je tudi načrt delovanja narodne zaščite.
Načrt delovanja civilne zaščite — načrt, kjer so opredeljeni možni viri ogroženje življenj, premoženja in izvedene tudi aktivnosti za odpravo posledic leteti.
Načrt zvez — opredeljene so možne povezave med KS, TOZD in med vodstvom družbenopolitične skupnosti, z opredeljenimi sredstvi in zadolžitvami posameznikov.
Načrt ukrepov za pripravljenost — načrt, ki nas spominja na celo vrsto aktivnosti, na katere ne smemo pozabiti v stanju neposredne vojne nevarnosti.
Načrt mobilizacije — načrt, ki opredeljuje metode in načine organiziranja življenja in dela naše temeljne sredine ob prehodu na vojno stanje.
Načrt dela v vojni — načrt, ki podrobno opredeljuje delova-
nje naše TOZD ali KŠ v času vojne in začasno zasedenega ozemlja.
Ni malo vsega načrtovanja, ne smemo pozabiti, da se v načrte sprotno vnašajo spremembe in da morajo biti načrti v vsakem trenutku pripravljeni za uporabo.
Veliko delo za našo KS in TOZD v obrambnih pripravah, to delo pa vsi skupaj opravljamo zato, ker je svoboden človek v svobodni družbi naša največja vrednota, s svojimi skupnimi prizadevanji za dobre obrambne priprave neposredno osmislimo zgodovinski izrek tovariša TITA: »Delajmo kot, da bo sto let mir, pripravljajmo se kot, da bo vojna jutri.«
Spoštovani bralci,
z vašim glasilom Savinjski občan sem vam poskusil odpreti okno v svet obrambnih aktivnosti naše družbe. Temo s tem naslovom ste ali pa boste slišali tudi v naši KS ali TOZD, saj je ta tematika v letu 1986 tema za usposabljanje delovnih ljudi in občanov za SLO in DS. Sedaj ste vi na vrsti, da s polemično razpravo po mojem uvodu odprete razpravo in ohranite »obrambni kotiček« v Savinjskem občanu. Naslov: Savinjski občan, uredništvo, Heroja Staneta 1, 63310 Žalec. Odgovarjal bom na vsa vprašanja s področja obrambe in zaščite. Pa kar pogumno!
Henrik Krajnc
Naša KS in TOZD v obrambnih pripravah 3
Brigadirji smo in ostajamo
Leto, ki je za nami, je bilo za našo družbo leto, ki smo ga ob vseh problemih, ki nas tarejo, obudili z vrednotami izpred štirih desetletij, ko so nepregledne množice brigadirjev izgrajevale in obnavljale porušeno domovino. Kot simbol vsega tega pa je bila železniška proga Brčko—Banovići, s katero obeležujemo tudi dan mladinskih delovnih akcij. »V letu, v katerega smo zakorakali polni novega elana, bodo spomini brigadirjev-veteranov živeli naprej. Se pred-no pa spregovorimo o čem drugem, pa je prav, da se še malo pomudimo pri progi Brčko—Banovići oz. zaključni proslavi 40-letnice izgradnje proge, ki je bila konec lanskega leta v Banovi-čih.
Na zaključni proslavi je bilo tudi 10 udeležencev iz celjske regije. Ob tem velja povedati, da so na OK ZSMS Žalec resno pristopili k evidentiranju brigadirjev veteranov in bili tisti, ki so omogočili udeležbo veteranov na zaključni proslavi. Brez dvoma je to gesta, ki naj bi še bolj povezala bri-gadirje-veterane in dala sedanjim generacijam zgled, ki ga je vredno upoštevati. Naš stari znanec Cveto Pavline, ki nedvomno sodi med najaktivnejše brigadirje-ve-terane v naši občini, se je z drugimi 65 nekdanjimi graditelji iz Slovenije udeležil zaključne proslave v Banovi-
V
čih. »Brigadirji smo bili, smo in ostajamo, če ne drugače pa vsaj v srcu,« je povzel besedo Cveto, ki ne more skriti ljubezni do brigadirskega življenja. Povedal nam je, da je bilo enkratno po 40-letih ponovno stopiti na tla Banovičev, ki so ravno po zaslugi proge in rudnika dobili čudovito podobo, kakršno so si takrat predstavljali samo v viziji prihodnosti. Kulturni dom Džuro Pu-car-Stari je bil ta dan prizorišče nepozabne proslave, ki je še širšo dimenzijo dobila kasneje na veličastnem mitingu na Titovem trgu. Ponovno so oživeli spomini in tudi Cveto ter deset njegovih sopotnikov se jim je predalo z vso gorečnostjo. Kako tudi ne, saj so ta dan morda prvič po 40 letih stisnili roko svojim nekdanjim tovarišem in tovarišicam, s katerimi so vihteli krampe in lopate in z vero v lepšo prihodnost bili bitko s časom.
Tako je bilo v Banovičih, podobno bo prav gotovo letos v Šamcu in Sarajevu in širom naše domovine, saj je bilo leto 1947 na področju obnove in izgradnje še posebno intenzivno. In prav zato bodo ob 40-letnici vsega tega spomini živeli naprej. To pa je najmanj, kar lahko naredimo za vse tiste, ki so nadaljevali boj z delovnimi orodji in pomagali domovini, da se je postavila na noge.
D. Naraglav
Dogodki med vojno so globoko zarezani v spomin
»Stara sem bila enajst let«
Za Ropasijo sprašujem, ko hi: tim skozi Vransko. »H komu ste namenjeni?« me vpraša možak z mogočnimi brki. »K Frančiški Čvan. Jo poznate?« Seveda, le kdo je ne pozna? Približno sedem kilometrov na desno.«
»S fičkom bo šlo,«
»Seveda. Mogoče pet kilometrov asfalt, nato makadam, pa še tisti del je skrbno urejen. Strmo pa je, to pa.«
Voznik, sin Danilo, je bil s cesto kar zadovoljen in fičko ni prehudo stokal. Hitro sva našla kmetijo. Gospodarja ni bilo doma, bili pa sta sestri Rozika in Frančiška.
»S sestro, gospodarico, se dobro razumeva. Še kar dobro živim. Pri štiriinšestdesetih še vedno rada poprimem za delo. Kljub temu da imamo precej mehanizacije, pa smo med redkimi, ki orjemo z voli. Visoko pod Čreto smo, vendar smo kar zadovoljni.«
Nadejal sem se, da bosta jadikovali, pa je bilo prav nasprotno. Pogled skozi okno me je prepričal, da je vse naokrog skrbno urejeno, kar dokazuje pridne kmečke roke.
»To je nekaj sto let stara kmetija,« pove gospodinja Frančiška in doda, da korenine izhajajo nekje iz Francije. Ropaš, mojster za popravilo klavirjev nekje pri Celju, je bil daljni sorodnik.« Grunta je 24 hektarjev, res imajo tudi mehanizacijo, ampak na roke se pa najbolj zanesejo.
Ko je pogovor nanesel na osnovno šolo, pove Frančiška, da so jo doma toliko naučili, da je potem začela kar z drugim razredom. Obe se še spominjata imen učiteljev, ob slabem vremenu jim je bila knjiga prva reč, segata v mislih daleč nazaj. Med vojno pa so bili »banditi«. Nemške patrulje so kar naprej pretresale domačijo, hoteli so dokazati sodelovanje
s partizani, a se jim ni posrečilo. Grozili so s streljanjem, s taborišči, pa nič. Vsa štiri leta so delali za partizane, zdaj so pa vsi pozabili nanje. Nekaj jih je bilo, ki so prišli in obljubljali, kaj vse bodo napisali o družini, pa od vsega skupaj ni bilo nič. »Ne samo mi, vsi tu gori smo našim v hosti veliko pomagali, nikoli pa nismo povračila pričakovali.«
»Mene so starši poslali k tetam na vrh Crete. Med vojno seveda. Ko je bila tista najhujša borba, mi je bilo enajst let. Pod mojo posteljo je bil skrit ranjen partizan. Mlad, visok; povedal mi je, da je po poklicu krojač. Od kod je bil, ni povedal. Zvedela sem le to, da so selili njihovo družino, a je utegnil zbežati in se pridružiti dobroveljskim partizanom. Nato so hišo obkolili do zob oboroženi Nemci, moj partizan pa se je sam ustrelil. Da, takrat sem bila stara enajst let...
Ne samo mi, tudi drugi tu gori so veliko prestali. Izdajalci pa nismo bili in to nam je v edino zadoščenje. Nič več me ne jezi, da so na nas pozabili. Le da niso davki prehudi, pridne roke pa tako imamo in te nam bodo pomagale po človeško živeti.
Otroci, štirje pobi, so že vsi pri kruhu. Nobeden ni hotel ostati na kmetiji. Prihajajo in odhajajo. Dogodki med vojno jih ne zanimajo, pa tudi medve s sestro sva zadovoljni, da je tako. Kaj bi kar naprej brkljali po teh re$eh. Mi smo jih preživeli in nima smisla, da bi jih kar naprej obujali.
Zgovorni pa sta ti dve sestri. Nič se ne pritožujeta. Če pride hudo, upata na bolje, zanašata se le na zdravje in na svoje pridne roke z željo, da se tisto enajsto leto ne bi nikdar več ponovilo ...
Drago Kumer
Bolezni ogrožajo čebele
Občinka čebelarska zveza Žalec šteje okrog 240 čebelarjev, ki so organizirani v desetih družinah. Skupaj imajo 2600 panjev. V tem času so že bile v vseh družinah letne konference, na katerih so ugotovili, da je bil lanski pridelek dober, čeprav so čebelarje pestile razne težave. Največ skrbi jim povzročajo razne bolezni, kot so varoza, septikemija in huda gniloba. Vse tri so zelo hude nadloge, zato je bilo izrečeno mnogo kritičnih besed na račun Čebelarske zadruge, ki ni izpol-
nila svojih obveznosti za zaščito čebeljih družin. To velja predvsem za plinjenje proti varozi. Tudi preskrba s sladkorjem za krmljenje čebel ni bila takšna, kot bi morala biti. Prav zato so sklenili, da je treba te pomanjkljivosti čimprej odpraviti, za boljšo strokovno podkovanost čebelarjev pa pripraviti več predavanj, na katerih jih bodo seznanili z ukrepi, s katerimi lahko pripomorejo k boljšemu zdravju čebeljih družin, in pa z novostmi v čebelarstvu.
T. TAVČAR
MENTOLÄN
—	pomirja
—	proti alkoholnemu mačku
SADEKSOVA ZAKLADNICA ZDRAVJA
Hmezad mm
btogavfllai
„D 'tun««»#
ŽALEC
Vaš nakup od vijaka do traktorja
LANI SO TRŽIŠČU PONUDILI KAR DESET NOVIH PROIZVODOV
_ Večja in kakovostnejža proizvodnja ter dokončanje nekaterih proizvodnih linij so osnova za sanacijo Hmezadove Mlekarne v Arji vasi. Te cilje v tej organizaciji dosledno upoštevajo in večino, predvsem kratkoročnih nalog, so po prvem letu ukrepa družbenega varstva tudi uresničili. Pred dokončno ozdravitvijo mlečnega bolnika čaka kolektiv mlekarne še veliko zahtevnih nalog. Kajti kljub uspehom bo po napovedih še letošnje leto v znamenju rdečih številk. O tem, kaj vse so naredili lani in katere naloge jih čakajo letos, smo se pogovarjali s člani začasnega kolektivnega poslovodnega organa: Andrejem Culkom, Jožetom Janšetom in Lojzetom Kampušem.
sir edamec in ementaler, ki ga proizvajajo v kooperaciji z vrhniško sirarno. Že zadnje dni tega meseca bodo ponudili še beli sir in pa sir s kumino. Kot pravijo vodilni, pa je v žalskih trgovinah nemogoče dobiti vse naštete izdelke mlekarne.
Jože Janše
Lojze Kompuš
Andrej Čulk
Odkup in predelava mleka sta se lani znatno povečala. Odkupili so 49 milijonov litrov mleka, s to količino pa niso popolnoma zadovoljni. S planom so predvideli kar osemodstotno letno povečanje, dejansko je bil odkup le nekaj nad dva odstotka večji kot leto poprej. Kot pravijo v mlekarni, so temu delno botrovale prenizke odkupne cene in jedrska nesreča v Sovjetski zvezi. Zelo dobre rezultate so dosegli pri predelavi mleka v izdelke. Skoraj štiri petine mleka so predelali in v tem so največ mleka namenili za sire, predvsem za edamec, ki se je med potrošniki dobro uveljavil.
Tako so lani proizvedli 1750 ton sirov, kar je osemdeset odstotkov več kot preteklo leto. Tolikšno povečanje so dosegli predvsem zaradi dokončanja sirarske linije v Arji vasi, kar 35 odstotkov več sirov pa so proizvedli v njihovi sirarni v Šmarju pri Jelšah. Poleg konzumnega mleka, kjer je povečanje le dvoodstotno, so povečali še proizvodnjo jogurtov, kisle in sladke smetane ter masla.
Pretežni ael leta je v sklopu mlekarne poslovala tudi Hmezadova Čebelarska zadruga kot poslovna enota. Z dobro zasnovanim odkupom in prodajo so lani odkupili nad 850 ton medu, kar je trikrat več kot pred letom dni. Večji del so ga izvozili in tudi na domačem tržišču se je prodaja medu povečala za 30 odstotkov.
Lani so v arjevaški mlekarni kar z desetimi novimi proizvodi popestrili ponudbo mlečnih izdelkov. To ie mleko s 3,2 in 3,6 odstotka maščobe v litrski in pollitrski papirni embalaži, več vrst jogurtov,
i Letos jih čakajo pomembne naloge na investicijskem področju. Precej proizvodnih zmogljivosti še ni popolnoma dokončanih in ena od največjih naložb bo oprema sirarne v Šmarju. Vredna bo okoli 600 milijonov dinarjev, proizvajali pa bodo predvsem poltrde sire. Kot napovedujejo, bodo naložbo dokončali že v prvi polovici leta. Naslednja večja naložba pa bo obnovitev prostorov stare mlekarne v Medlogu, s katerimi bodo zagotovili boljše poslovanje za čebelarsko zadrugo. Po temeljiti obnovi bo tam še diskontna prodajalna mlečnih izdelkov in pa trgovina za čebelarje, kjer se bodo lahko oskrbovali z vsem potrebnim za svojo dejavnost.
Tudi lani so za manjše, toda nujne naložbe namenili nad 400 milijonov dinarjev. Iz investicijskega vzdrževanja so nabavili predvsem opremo, ki je bila nujna za normalno poslovanje mlekarne. Zaradi velikih finančnih bremen letos v mlekarni še ne pričakujejo, da- bodo poslovali že brez izgub. Lani je znašala okoli 200 milijonov dinarjev in tako ni presegla planiranih okvirov. Kot napovedujejo, bo izguba letos le minimalna in to 90 milijonov dinarjev.
Marjana M. Natek
Stanka Podkrajšek:
Naše delo povezano s sanacijo mlekarne
Čeprav se je delavnik šele pričel, pa tovornjakov na dvorišču Mlekarne ni bilo opaziti. Šoferjem, ki razvažajo mleko in mlečne izdelke, pa tistim, ki zbirajo mleko, se je delavnik pričel ze pred četrto uro zjutraj. »Tudi danes, čeprav je zelo mrzlo, ni bilo nikakršnih zastojev. Več kot štirideset tovornjakov opravlja vsakodnevno zbiranje mleka in razvoz izdelkov. Ko se trgovine odpro, morajo naši izdelki Diti že v trgovinah. Zato morajo šoferji na pot že zgodaj zjutraj in tako je vsak dan. Organizacija prevozov mora biti natančna, ker bi sicer prišlo do motenj v preskrbi, »nam je povedal član KPO Lojze Kampus in dodal, da bodo morali tej dejavnosti vso pozornost namenjati tudi v prihodnje. K sreči pa se je v jutranjih uran vrnil z vožnje Mirko Prezelj, ki nam je o svojem cjelu povedal naslednje: »Pravkar sem se vrnil iz Sarajeva, kamor sem peljal sir in maslo. Na pot sem šel proti večeru, vozil celo noč, tako da sem zjutraj, ko se odpro trgovine in skladišča, dostavil naročeno blago. Ko sem blago razložil, sem takoj krenil na pot in zopet me je čakala več sto kilometrov dolga pot. Čeprav je vožnja naporna, pa si vedno oddahnem, ko se vrnem, če na poti ni okvare avtomobila ali pa drugih težav, ki nas šoferje vsakodnevno spremljajo. Pri tem mislim predvsem na prometne razmere, ki se poslabšajo zlasti pozimi. V zadnjem času smo v Mlekarni precej izboljšali vozni park; s sodobnejšimi avtomobili laže opravljamo sicer težko delo. Vpetih letin sem prevozil več kot Štiristo tisoč kilometrov, k sreči brez karambolov in večjih okvar. Če pa do okvare pride, se moramo znajti sami, odpraviti jo moram kar najhitreje, da se blago ne pokvari. Med šoferji je velika solidarnost in tako drug drugemu pomagamo, če je le mo-
Mirko Prezelj
goče. Kadar pa pride do večje okvare, je pa seveda težje. Poleg vožnje in skrbi za avtomobil pa moramo šoferji skrbeti tudi za natančno predajo blaga in za potrebno dokumentacijo. Večkrat moramo pri razlaganju poprijeti sami, da delo hitreje opravimo in tako pravočasno dostavimo na potrebno mesto. To delo opravljam v Mlekarni že deset let. V zadnjem času oziroma od kar imamo novo vodstvo, so se organizacija dela pa tudi pogoji precej izboljšali. Predvsem pa se zavedamo, da si bomo le z boljšim delom služili debelejši kos kruha, tako mi šoferji kot vsi delavci Mlekarne.«
To je le nekaj utrinkov sicer napornega dela šoferja Mirka Prezlja, priznati moramo, da ko v trgovini sežemo po mleku in mlečnih izdelkih, niti ne pomislimo, koliko truda je potrebno, da ti izdelki pridejo do trgovine. To pa vedo tisti, ki tedaj, ko še večina počiva, že opravljajo svoje vsakodnevno delo.	ik
Žalske trgovine so samo v dopoldanskih urah tako dobro založene z mlekom, kot vidite na posnetku. Toda prav nikjer ni mogoče izbirati med številnimi izdelki Hmezadove Mlekarne v Arji vasi. Toda bodimo skromnejši! Tudi mleka popoldan skorajda ni mogoče kupiti, predvsem ne tistega v pure packe embalaži. Do prihodnjega dne ne bo ničesar, zatrjujejo trgovci.
Le malo bi se morali potruditi in bi lahko potrošniki kupovali mleko in ostale izdelke še nekaj minut pred zapiranjem trgovin, zatrjujejo v mlekarni. V skrbi za potrošnika so uvedli popoldansko dostavno službo. Samo poklicati bi jih morali in problem bi bil rešen. Telefon iz žalskih trgovin pa na žalost bolj redko ali bolje rečeno nikoli ne zazvoni.
Zgovorna dejstva pravzaprav ne potrebujejo komentarja. Ob trinajstih milijonih litrov mleka, ki ga oddaja kmetijstvo te doline, pa bi se le spodobilo, da bi ga gospodinje lahko kupile tudi popoldan.	—m. n.
Delavci Mlekarne imajo z ukrepom družbenega varstva omejene samoupravne pravice. Zato nas je še posebej zanimalo, kako poteka družbenopolitično delo in samoupravljanje v razmerah družbenega varstva. Več o tem in delu osnovne organizacije sindikata nam je povedala predsednica Stanka Podkrajšek. »Že od vsega začetka, ko smo dobili družbeno varstvo, smo se predvsem zavedali, da bomo uspešno sanirali razmere le s skupnimi močmi. Zato smo delo osno-
Stanka Podkrajšek
vne organizacije usmerili predvsem v uresničevanje sanacijskega programa. Izboljšanje delovnih odnosov in discipline je bila naša prednostna naloga. Večina delavcev je kmalu spoznala, da brez boljšega dela in discipline ni mogoče dosegati boljših rezultatov, proti tistim, ki tega niso razumeli, pa smo morali tudi ukrepati. Čeprav so disciplinski ukrepi neprijetni, pa smo morali biti dosledni, drugače ne bi mogli napraviti reda. Ko pa se je boljše delo odrazilo tudi v kuverti, prepričevanje ni bilo več potrebno. Res je, da brez družbene pomoči ne bi mogli tako uspešno izvajati sanacijskega programa, k uspešnosti pa smo veliko prispevali predvsem z boljšo organizacijo in delom tudi sami. Vseskozi smo začasnemu vodstvu zaupali, z dobrim
sodelovanjem pa mnogo laže premagujemo vsakodnevne zahtevne naloge. Opozoriti pa moram, da vsega še nismo postorili in da nas naporno delo čaka tudi v prihodnje. Če bi že prej delali tako, kot sedaj, bi v takšne težave niti ne zašli, čeprav so k temu stanju precej pripomogli tudi pogoji gospodarjenja, ki v naši dejavnosti niso lahki. Zato mislim, da bi družba morala naše delo drugače vrednotiti, saj skrbimo za vsakodnevno in življenjsko pomembno preskrbo prebivalcev. V praksi pa je ravno obratno, saj so številni proizvodi, ki pa sicer niso tako pomembni, mnogo bolje vrednoteni na trgu.« Stanka Podkrajšek nam je razgrnila tudi dejavnost njihove organizacije na drugih področjih. »Nagrajevanju namenjamo precej pozornosti, predvsem smo nagrajevanje uveljavili za boljše delo in za več dela. Predvsem pa si prizadevamo privzgojiti zavest, da moramo najprej ustvariti in šele potem deliti. Soodvisnost je pri tem seveda neizogibna. V ospredje postavljamo predvsem dolžnosti, naša organizacija pa se precej ukvarja tudi s pravicami delavcev. Kljub ukrepu družbenega varstva pa ne zanemarjamo samoupravljanja, še zlasti ne, kadar gre za pomembne razvojne odločitve. Sicer pa se moramo že sedaj pripravljati na pogoje dela po ukinitvi družbenega varstva. Informiranju smo že sedaj namenjali precej pozornosti in mu bomo tudi v bodoče. Z informacijami, ki jih izdajamo, obveščamo delavce o vseh najpomembnejših dogajanjih in nalogah, informiranost pa je precej odvisna tudi od zainteresiranosti delavcev samih. Poleg časopisa, ki izhaja dvakrat mesečno, delavce informiramo z objavami preko ozvočenja, poslužujemo pa se tudi oglasne de-, ske. Naša organizacija pa se ukvarja med drugim tudi z rekreacijo in oddihom delavcev. Vključujemo se v Hmezadove športne igre, lani smo bili najuspešnejši, imamo pa tudi organizirano kegljanje. Kupili smo tri počitniške prikolice, kar pa še ne zadošča potrebam.« Stanka Podkrajšek je še precej povedala o delu njihove organizacije, zato mirno lahko rečemo, da je njihova organizacija precej aktivna, pravi pa, da dobro sodelujejo tudi s konferenco sindikata in občinskim svetom.
Mirko Prezelj:
Naš delavnik .narekujejo potrebe
Da so dobri in sposobni kadri osnova sanacijo, so v Mlekarni Arja vas dobro zavedajo. V preteklem letu so pridobili veliko sposobnih delavcev in se jih znali tudi ustrezno nagraditi, izobrazbena struktura pa že vedno ni zadovoljiva in zato so zaposlenim omogočili šolanje, s katerim bodo pridobili interno kvalifikacijo. V prihodnjih letih bodo morali pridobiti ustrezno izobrazbo tudi tisti, ki nimajo ustrezne zahtevane izobrazbe za dela in naloge, ki jih opravljajo.
r r	locof	of hi	rtf o	lo	Prah	ml	r|			Žalec	Liudie r	iim	lai	o tople vode
L	Jcbcl I	61 III	J16I	Id	rren	1011	J				» » M			
Prebold je bil že pred več desetletji znan kot turistični kraj in zato ni bilo nikakršno naključje, da so pred desetimi leti postavili hotel ravno v tem kraju. Bil je prvi v spodnjem delu Savinjske doline. Po začetnih težavah je zaživela gostinska in turistična ponudba in v Hmezadovi organizaciji Gostin-stvo-turizem so nanj ponosni že zaradi dobrih kadrov, ki so se v teh letih izoblikovali. Za te delavce, ki obvladajo umetnost mešanja pijač in flambiranja, vedo tudi izven meja občine in republike.
ZAČETEK — POSLOVNI TURIZEM IN DRUŽBENA PREHRANA
Čeprav se je dejavnost hotela v teh letih zelo razmahnila, je bil v, začetku njegov osnovni namen samo poslovni turizem in pa zagotavljanje družbene prehrane v Preboldu. V ta namen je tamkajšnja Tekstilna tovarna primaknila denar za izgradnjo. Težav v začetku ni manjkalo. Ponovno oživljanje gostinsko turistične ponudbe nikakor ni bilo lahko, primanjkovalo pa je tudi dobrih gostinskih delavcev. Najbolj vztrajni so ostali in postopoma se je v hotelu oblikoval dober kolektiv. Današnje dni je le-ta osnova dobre gostinske ponudbe v organizaciji.
Uspešno so zaorali ledino v pripravljanju jedi pred gostom in v mešanju koktailov. V desetih letih je hotel nudil streho nad glavo sto tisočkrat, njihove prireditve pa je obiskalo nad dvesto tisoč gostov. Po šestih letih so te prireditve postale že tradicionalne.
Pravzaprav ni meseca, ko ne bi nudili kakšne posebne ponudbe. Poleg običajnih praznovanj: novega leta, pusta, dneva žena — se v hotelu aprila začne ponudba, ki je bolj ali manj značilna samo zanj. Tako je v aprilu mesec co-ctailov in fondijev, v maju mesec
palačink. V poletnih mesecih to prekinejo s prireditvami ob bazenu. Septembra pa zopet začnejo z gobjimi jedmi in v oktobru z dalmatinskimi večeri.
Pred desetimi leti je kolektiv preboldskega hotela štel 50 zaposlenih. Ostali so Ana Cilenšek, Anica Divjak. Mihael Divjak Konrad Huš, Ludvik Kačič, Viii Lupšo, Jože Novak, Franc Oder, Slavica* Oder Stane Sedminek, Andrej Udrih in Orter Frančiška. Na priložnosti slovesnosti, ki so jo imeli ob desetletnici betela so prejeli posebna priznanja Hmezadove organizacije Gostinstvo-turizam.
Pri teh sodelujejo kuharji in natakarji iz Brodogradilišta v Splitu. Poleg dobre ponudbe znajo poskrbeti še za zabavo gostov s plesno glasbo in tako so njihove prireditve dobro obiskane.
IZOBLIKOVANA GOSTINSKA IN TURISTIČNA PONUDBA
Družbeni prehrani v preboldskem hotelu še vedno namenjajo precej pozornosti, saj skrbijo, da
prejmejo tople obroke v Tekstilni tovarni, Sigmi, Montani in skupnih službah Hmezada. Toda ob tej se je popolnoma izoblikovala njihova gostinska in turistična ponudba. Hotel slovi predvsem po dimljenih postrvih, ki so pravzaprav Hmezadova specialiteta, z raznimi sladicami, v zadnjem času pa so se njihovi slaščičarji specializirali za pripravo drobnega čajnega peciva.
Pred leti domala nihče ni verjel, da bi lahko gost v Preboldu preživel letni dopust. Toda v hotelu so vedeli, kaj si gostje želijo, in tako so zanje pripravili zimske in letne programe, ki so narejeni tako, da se gostje ne dolgočasijo. Zanimiv je tudi program izletniškega turizma, kjer gostje poleg naravnih lepot in kulturnih spomenikov nakupujejo v industrijskih prodajalnah in degustirajo vino v vinskih kleteh. S takšno ponudbo so pridobili prve goste iz splitskega Brodogradilišta in s to organizacijo so v Gostinstvu -turizem začeli sodelovati še na drugih pomembnih gospodarskih področjih. Za letošnjo turistično sezono pa so podpisali pogodbo z Nizozemsko agencijo in tako bo hotel v poletnih mesecih zaseden s temi gosti. Da bodo zadovoljni, se v ho-* telu že pripravljajo za njihov sprejem.
In kako v naprej? Še bolj bodo skrbeli za kakovost svojih storitev, toda pri tem ne mislijo samo na delo osebja, temveč tudi na dopolnitev zmogljivosti. Pričakujejo, da se bo povpraševanje po njihovih storitvah še večalo in bo potrebno povečati število ležišč.
Marjana Natek
mm S8HH mm
LETOS 50 NOVIH STANOVANJ
Ni pa še jasno, kje bodo gradili
Na žalski stanovanjski skupnosti so povedali, da bodo letos v občini zgradili petdeset novih stanovanj. Ni pa še povsem jasno, kje. Istočasno, ko na stanovanjski planirajo gradnjo stanovanj, pa razmišljajo tudi o zbiranju denarja za gradnjo v prihodnje.
Povsem jasna je trenutno le gradnja dvajsetih stanovanj v Preboldu. Stanovanja bodo dobili delavci Tekstilne tovarne Prebold, Vzgojno izobraževalne organizacije in Hmezada, nekaj stanovanj pa je spet rezerviranih za prosilce solidarnostnih stanovanj. Za stanovanja v Preboldu je znana tudi že končna cena, in sicer naj bi bila okrog triindvajset milijonov za kvadratni meter. Cena je glede na nekatere druge kraje, npr. v Ljubljani znaša kvadratni meter že preko šestdeset milijonov, precej nizka. Na stanovanjski skupnosti razlagajo, da zato, ker so zemljo kupili že precej časa pred gradnjo, zgrajeno pa imajo tudi že kotlovnico in zaklonišče.
Drugi niz stanovanj naj bi letos začeli graditi v Šempetru. Toda tam visi gradnja tridesetih stanovanj še vedno v zraku, in sicer zaradi pomanjkanja vode, še zlasti pa zaradi neurejene kanalizacije. Da bi nova stanovanja lahko zidali, bi namreč od Žalca do Šempetra morali zgraditi glavni kanalizacijski zbiralnik in priključiti šem-petrsko kanalizacijo na čistilno napravo v Libojah. »Za gradnjo zbiralnika nismo v občini zaradi pomanjkanja denarja zasadili niti lopate,« trdijo na stanovanjski skupnosti.
Z gradnjo v Šempetru tako bolj slabo kaže, vse bolj pa na stanovanjski skupnosti predvidevajo, da bodo gradnjo tridesetih stanovanj iz Šempetra premestili v Žalec.
Istočasno, ko planirajo gradnjo stanovanj za letošnje leto, razmišljajo tudi o zbiranju denarja. Ravno v teh dneh obravnavajo besedilo osnutka sprememb in dopolnitev družbenega dogovora o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbeno ekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva. Poleg nekaterih drugih novosti je med najpomembnejšimi določilo oziroma usmeritev o združevanju vseh sredstev, namenjenih za stanovanjsko izgradnjo, v stanovanjski skupnosti, pri čemer je mišljeno tudi združevanje sredstev stanovanjskega dela sklada skupne porabe.
Osnutek so že obravnavali na posebnem pogovoru v začetku januarja. Na pogovor so na samoupravni stanovanjski skupnosti vabili okrog sedemdeset organizacij združenega dela, prišli pa so le predstavniki Garanta, Strojne, Mika, Zarje, Savinjskega magazina, Minerve in osnovne organizacije sindikata delavcev, zaposlenih pri obrtnikih.
Na stanovanjski skupnosti osnutek sprememb podpirajo, še zlasti pa to usmeritev o združevanju sredstev. Pravijo, da če bi imeli denar, bi gradnjo lahko izvajalcu plačali vnaprej in cena stanovanj bi bila lahko po besedah predstavnika stanovanjske skupnosti bistveno nižja od cene, ki jo dosegajo v klasični tržni gradnji. Danes jim namreč izvajalci določajo cene na dan dobave oziroma izračunavajo podražitve na celotno vrednost.
Druga stran — torej organizacije združenega dela — pa se nad osnutkom zaenkrat še ne navdušujejo. Denar želijo namreč čim-dlje zadržati v svojih rokah in ga tudi kar najhitreje obračati.
Irena Jelen-Baša
CSamo stanovanja N so premalo
Kaže, da bodo letos v Žalcu zgradili trideset novih stanovanj. A čemu širiti mesto, ki že tako in tako ne zmore ali pa komajda še zmore zadovoljevati potrebe svojih prebivalcev?
Tako imenovana Soseska V naj bi se torej spet razširila in če bo do gradnje res prišlo, dobila preko sto novih stanovalcev — ljudi, ki bodo tam živeli, imeli otroke, jih pošiljali v vrtce in šolo, hodili na delo in nasploh zadovoljevali svoje potrebe. Zato se postavlja vprašanje — zakaj gradnja novih stanovanj v tem mestu, ki že komajda zadovoljuje interese ljudi? Prepolni so vrtci. Ne le prepolni, ne le da imajo vzgojiteljice v svojih skupinah število otrok, skregano z vsako logiko in normativi — tudi odklonjenih je že nešteto prošenj za sprejeme v vzgojno-izobraževalne organizacije. Starši pa se morajo znajti, kakor vedo in znajo.
Nič bolje ni, ko otroci zapustijo vrtce in sedejo v osnovnošolske klopi. Prostori žalske osnovne šole so zdaj tako tesni, da gredo v jeseni nekateri razredi v staro osnovno šolo.
Še bi lahko naštevala ta razkorak med potrebami ljudi in možnostmi njihovega zadovoljevanja v mestu Žalcu. Težave nastajajo v komunalni infrastrukturi, v tem trenutku je aktualna trgovina, tudi vode ni na pretek, da storitvenih dejavnosti niti ne omenjam. Vsi ti problemi se z gradnjo novih stanovanj le kopičijo. Tudi k človeškim odnosom takšne betonske združbe prav nič ne prispevajo. Ravno obratno. In ne nazadnje, naj se sliši še tako kruto — če bodo mesto kar naprej širili, svojih ljudi še pokopavati ne bodo več zmogli, saj je tudi pokopališče vsak dan bolj tesno.
Na krajevni skupnosti Žalec so že pred časom zahtevali, da je treba upočasniti stanovanjsko izgradnjo in jo prilagoditi infrastrukturi. Ne le zato, ker nočejo ustvarjati spalnega naselja, temveč tudi in predvsem zato, ker stvari, kot so gradnja novega vrtca, šol, mrliške veže in vseh potrebnih objektov padejo na ramena krajevne skupnosti, na krajane. In ta denarna bremena so danes tako velika, da je tudi krajevni samoprispevek le kaplja v morje. Irena Jelen-Baša
Kadar hočejo stanovalci v blokih na Čopovi ena, tri in pet v Žalcu natočiti toplo vodo, jim iz pip priteče le mrzel curek. Tako je vse od dneva, ko so dobili ključe stanovanj. Ljudje se jezijo in so nejevoljni, še zlasti zato, ker toplo vodo tudi drago plačujejo.
A vsaka medalja ima dve plati.
STANOVALCI TRDIJO: KRIVA JE STANOVANJSKA
V	stanovanja, katerih lastniki so v glavnem delovne organizacije Sip, Hmezad, REK Titovo Velenje, nekaj pa je solidarnostnih stanovanj, so se ljudje vselili pred približno tremi leti. Stanovalci imajo skupni bojler za ogrevanje vode, stroške ogrevanja pa obračunavajo na osnovi porabljene energije in potem znesek porazdelijo po posameznih stanovanjih glede na število oseb.
V	imenu stanovalcev sta o problemu govorila predsednik socialistične zveze za Sosesko V Franjo Pustoslemšek in predsednik hišnega sveta Čopove ena, tri, pet, Branko Špeglič. Stališče stanovalcev je takšno: v stanovanjih tople vode skorajda ne poznajo, stroški, ki jih zanjo plačujejo, pa so izredno visoki, celo višji, kot je stanarina ali pa stroški ogrevanja. Štiričlanska družina namreč plačuje mesečno star milijon in pol za toplo vodo. Da bi rešili problem, so se stanovalci obračali na samoupravno stanovanjsko skupnost, na Komunalo, velenjski Vegrad, ki je gradil stanovanja, organizirali so razširjen sestanek, sklicali novinarsko konferenco in pisali o svojih težavah tudi izvršnemu svetu. Kljub temu še vedno iz pip priteka samo mrzla voda.
Ljudje na Čopovi menijo, da je prva napaka narejena že pri izbiri projekta, da so njihovi bloki primerni za Titovo Velenje, kjer imajo toplovod iz šoštanjske termoelektrarne. V Žalcu toplovoda ni in zato po njihovih ocenah ne bi smeli dovoljevati takšnih projektov.
In v čem vidijo rešitev? Eno možnost vidijo v priključitvi boj-lerjev v vsakem stanovanju, drugo v tem, da montirajo merilne naprave in da Komunala ogreva vodo iz kotlovnice na trdo gorivo.
Toda bojlerje ali pa števce niso pripravljeni plačati iz lastnih žepov, ker niso krivi in odgovorni za napake drugih. Krivi so po njihovem mnenju na stanovanjski, ker so takšne načrte za gradnje sprejeli: »Vedno je nekdo ponudnik, tisti, ki nekaj hoče, mora tisto tudi dobro pogledati,« so menili.
Stanovalci Čopove ena, tri in pet nadalje trdijo, da naprave vzdržujejo, da je prostor, kjer je skupni bojler, zaklenjen in da ima
MM
hišnega sveta.
NA STANOVANJSKI TRDIJO: KRIVI SO STANOVALCI
Drugo plat medalje sta odkrivala sekretar samoupravne stanovanjske skupnosti Rado Cesnik in vodja tamkajšnje tehnične službe Zlatko Prislan. Takole sta povedala: »V enem nizu blokov, to je v ulici Bačke Palanke, enak sistem ogrevanja vode, kot je v Čopovi, dobro deluje. Pri stanovalcih v Čopovi ena, tri in pet pa so stalne okvare. Ne le okvare, temveč namerno povzročanje okvar toplovodnih naprav. V tiste prostore je bilo ničkolikokrat vlomljeno. Poškodovani so grelci, poškodovani so dovodni kabli, ventili in črpalke, potrgani so elementi iz omaric. Če bi naprave redno vzdrževali, bi toplo vodo imeli. Za redno vzdrževanje pa so zadolženi člani hišnega sveta. Mi smo zdaj pred Novim letom kljub vsemu naročili nekaj novih grelcev, videli bomo, kako bo potem.
Sicer pa-ne bomo prenašali kritik na račun starih odločitev, pri katerih nismo imeli ničesar zraven. Gre pa za družben denar in dokler ni amortiziran, je naša dolžnost, da naprave vzdržujemo. Glede bojlerjev in števcev pa je naše stališče takšno: stanovalci imajo možnost, da si vgradijo boj-lerje ali merilne naprave, da jim bo vodo. ogrevala Komunala. Toda zahtevamo, da jih bodo vgradili vsi in da jih bodo sami plačali.«
KOMUNALA: BODO OGREVALI, KO BODO ŠTEVCI
Prvo leto po vselitvi so vodo že ogrevali delavci Komunale. Toda stroški so bili precejšnji, ljudje pa prejetih računov niso plačevali. Zato so ogrevanje vode prekinili. Zdaj so na Komunali sicer pripravljeni spet skrbeti za toplo vodo stanovalcev na Čopovi, yehdar pod pogojem, da imajo stanovalci merilne naprave, ki bodo kazale porabo vode v vsakem stanovanju. Poleg tega pa mora izvajalec toplovodnih inštalacij skupno s projektantom, izvajalcem in investitorjem dokazati, da je vgrajena instalacija zadostna za dobavo dovolj velikih količin tople vode vsem stanovalcem. Seveda pride takšna možnost v poštev v kurilni sezoni, izven nje pa je skupni bojler spet priključen na električno energijo.
SIGMA: OGREVANJE Z ELEKTRIKO JE NAJDRAŽJE OGREVANJE
Ni jih malo tistih, ki mrzlo vodo v svojih pipah pripisujejo delavcem Sigme, ki so opravili vsa instalacijska dela v teh blokih. Ob
sicer imeli nekaj težav, ki pa danes z mrzlo vodo nimajo nobenih povezav. Predstavniki Sigme so si razmere v Čopovi ogledali v začetku januarja in ugotovili, da so kompletne instalacije v toplovodni podpostaji nevzdržne, električni grelci v bojlerjih pa tako obloženi z vodnim kamnom, da so skoraj neuporabni. Zato predlagajo takšne rešitve: stanovalci naj vgradijo napravo za mehčanje vode, neuporabne grelce je treba zamenjati z novimi, nasploh pa bi morali povečati moč vgrajenih grelcev oziroma povečati bi morali število bojlerjev, ker sedanje zmogljivosti komaj zadoščajo. Poleg tega pa ocenjujejo, da bi v času kurilne sezone ogrevali vodo iz kotlovnice, kajti le tako je skupno ogrevanje res cenejše. Ogrevanje vode z električno energijo, v skupnem ali pa v zasebnem bojlerju, je pač najdražja rešitev.
Ne le dveh, ampak kar nekaj plati ima ta medalja. Jasno je samo eno: ljudje toplo vodo morajo imeti, ie zlasti zato,ker v tistih stanovanjih živijo mlade družine z majhnimi otroki in je topla voda potrebna v vsakem trenutku. Sliši se, da so zdaj, sredi januarja, sicer nekaj grelcev zamenjali in da toplo vodo trenutno imajo. Toda čez kratek čašo bo najbrž spet vse po starem, tako kot že tolikokrat doslej.
O tem, kdo je res kriv za razmere, je težko presojati, niti se laiku to ne spodobi. Vsak ima najbrž po svoje prav, a vendar ...
Morda bi na samoupravni stanovanjski skupnosti le morali imeti malce več posluha, da bi pomagali reševati ta problem. Konec koncev so le strokovna služba, v hišnem svetu pa delajo samo amaterji. Poleg tega je sedanji hišni svet šele prevzel delo in kaže, da se tisti fantje kar trudijo.
Res pa je, da bodo tudi stanovalci morali najprej pomesti pred svojim pragom. In to dobesedno, kajti nered v skupnih prostorih in tam, kjer je bojler, jim resnično ni v čast. Tudi nič čudnega ni, da imajo tako veliko porabo, vode, saj jim voda iz razbremenilnega rezervoarja ne samo kaplja ampak teče. Trditve o tem, da prostore zaklepajo, so tudi iz trte zvite— kako bi sicer prišla vanje.
Malce več dobre volje in popuščanja na vseh straneh in bika bodo z lahkoto zgrabili za roge. Trenutno pa se vsi vrtijo le okrog repa!
Irena Jelen-Baša
»Ali se je stanovanjska zadruga Črna mačka odprla?«
Pred dobrimi štirimi leti je bila ustanovljena Stanovanjska zadruga Črna mačka Prebold. Njeni člani so lahko izključno samo delavci Tekstilne tovarne. Ob ustanovitvi zadruge je bilo štirideset članov oziroma zainteresiranih graditeljev, trenutno pa ima zadruga 32 članov. Na območju občine Žalec gradi ati adaptira stanovanjske hiše 31 članov, eden pa gradi stanovanjsko hišo v Tko-nu na otoku Pašmanu občina Biograd na moru. Ker zakon določa, da mora samoupravna stanovanjska skupnost sprejeti plan stanovanjske izgradnje, torej tudi zadružne, je na predlog Stanovanjske zadruge Črna mačka skupnost koncem preteklega leta ta plan potrdila in ga vnesla v samoupravni sporazum o temeljih plana za obdobje 1986—1990. Vendar pa v tem planu ni zajeta gradnja v občini Biograd, predvi-
dena je le v naseljih Prebold nad tovarno, Knjižnica, Ločica in Škafarjev hrib. Članu zadruge, ki gradi v Biogradu niti še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, kar so ostali morali pridobiti predno so postali člani zadruge oziroma so začeli graditi. Stanovanjska zadruga je v začetku preteklega leta sklenila pogodbo z omenjenim graditeljem za nabavo gradbenega materiala. Ko smo se pozanimali na samoupravni stanovanjski skupnosti ali je omenjena gradnja stanovanjske hiše v občini Biograd na moru skladna s samoupravnimi akti Stanovanjske zadruge Črna Mačka in srednjeročnim programom skupnosti so nam zatrdili, da ne in da o tej gradnji ne vedo nič. Tudi od odgovornih dejavnikov zadruge nismo dobili odgovora na isto vprašanje. Zato ga javno zastavljamo mi v imenu vseh tistih, ki so želeli ali želijo bi-
ti člani zadruge, pa so iz različnih razlogov bili odklonjeni. Vprašanje je tudi ali je prav, da je zadruga namenjena samo delavcem Tekstilne tovarne, drugi morajo pač graditi brez ugodnosti, ki jih daje zadružna gradnja. V zagovor lahko štejemo dejstvo, da vsa dela za zadrugo opravljajo v DSSS Tekstilne tovarne, čeprav ne gre za gradnjo tovarniških objektov.
V žalski zadrugi morajo namreč prispevati sredstva za osebni dohodek strokovnih delavcev člani sami. Skratka v preboldskem primeru gre očitno za posebne pogoje zadružne gradnje, zato je tudi namenjena samo delavcem te tovarne, Ali torej dajejo posebni pogoji tudi možnost kršitev samoupravnih pravic članom zadruge, kar daje primer gradnje v Biogradu tudi slutiti?
jk
Žalec: Kmalu več storitvenih dejavnosti
Letos naj bi v Soseski V začeli graditi okrog deset obratovalnic za storitveno dejavnost, s tem pa začeli uresničevati zamisel o gradnji obrtne cone.
Delavnice naj bi v tej sezoni dobili krojač, čevljar, šivilja, poleg teh pa še optik, slaščičar oziroma pek, serviser za popravila gospodinjskih aparatov in še kdo. Na začetku naj bi zraslo na tistem prostoru za obrtne cone okrog deset obratovalnic, kasneje pa še nekaj, skupaj štiri-
najst. Ali drugače povedano; v prvi fazi naj bi zgradili 600 kvadratnih metrov lokalov, na koncu pa planirajo 1500 kvadratnih metrov prostorov. Vse te usluge v obratovalnicah naj bi koristili tamkajšnji stanovalci, ki so trenutno brez vseh teh in drugih nujno potrebnih uslužnostnih dejavnosti. Usluge pa bodo namenjene tudi vsem drugim občanom.
Načrte za gradnjo so že priskrbeli na žalskem obrtnem združenju. Stekle so tudi že druge priprave za
gradnjo obratovalnic. Za načrte in druga pripravljalna dela bodo denar odšteli pri Obrtnem združenju, gradnjo novih obratovalnic pa bodo plačali interesenti.
Precej podobne načrte so za gradnjo obrtne cone pripravili tudi v Dobrteši vasi, in sicer med sedanjim Avtoprevozom in Savinjo. Kaže pa, da tam med obrtniki ni tolikšnega zanimanja za gradnjo obratovalnic kot v Žalcu.
Irena Jelen-Baša
Rinka je doživela lepoto zadnjega lova
Nedelja, zadnja v letu 1986. Lep, domala prekrasen dan. Sonce je rinilo šibke žarke v ostanke hudo zmrznjenega snega. Pred lovsko kočo na Rinki so se že po sedmi uri zjutraj začeli zbirati lovci, da opravijo zadnji letni obred — zadnji lov! Greli so se ob prejšnji dan postavljenem velikem kresu, ki zaradi svežega lesa nikakor ni hotel dobro zagoreti. Roke so stiskali prijateljem in govorili: »Joj, kako hitro je minilo le-to!»Potem so segli po toplem čaju, začinjenim z rdečo krvjo in postajali živahnejši. Tekočina je širila žile, srce je burno utripalo. Okoli kresa so se med nogami lovcev preganjali trije štirinožci, ki jim ni bilo za čaj, pogovore in podobne neumnosti, ampak oni so prišli delat, lovit! Gospodarji pa kar čvekajo in nakladajo!
Končno se oglasi lovski rog! Okoli štirideset članov lovske družine Žalec, ki ima sicer nekaj manj kot sedemdeset članov, se zbere ob kresu. Stvar postaja resna! K poslušnosti za začetek zadnjega lova v letu ali bolje povedano novoletnega družabnega srečanja jih povabi predsednik Valter Verhovšek. Zaželi jim mirno cev in dober pogled! Kako bodo lovili, razloži Janez Stebernak, in nato krenejo po drobni skorji
snega v dolino ter se izgubijo med visokim temnim drevjem.
Ostanemo pri koči in prisluškujemo, kdaj bo kaj počilo. Nič! Samo kakšen droben pasji lajež, pa srna za hrbtom lovcev, ptič v zraku, toplota ob kresu, lep pogléd v dolino ali na mirne hiše okoli Rinke in to je tudi vse. Zdravko Čas riše diplome za tri nove lovce, ki so popoldne prestali lovski krst; Ivan Rojc, častni predsednik družine, Rado Kovač in Jože Zagode obujajo lovske in druge življenjske dogodivščine.
V kuhinji diši. Kraševčeva in Jazbečeva sta odlični kuharici. Sam Jazbec, ki ob sobotah in nedeljah tudi postreže komu, ki zaide na idilično točko Rinke, pripravlja dolge mize v glavni dvorani.
Okoli poldneva se vrne predsednik Valter Verhovšek. Puška na rami, v roki cigareta, zadihan je. »Je kaj padlo?,« nas zanima.
»Za zajca vem, lisica menda.«
Zakaj si se pa že vrnil z lova?
»Kontrola — kaj delate, zlasti me zanima kuhinja.«
Potem se nasmeji, ko mu ponudimo kozarček belega. In zadovoljen je s Časovimi diplomami. »To bodo veseli!«
Sonce še kar rine iglaste žarke v zemljo, ko se začnejo zbirati ja-gri. Pa so jih! Tri zajce! Največ v zadnjih letih, kajti zajca je vedno manj! Narava je kruta. Razna gnojila, stroji, škropiva . . .
Ponosno se postavijo pred fotoaparat! Konec za leto 1986, ki je bilo sicer uspešno, vendar manj, kot prejšnja. Divjadi je pač v naših gozdovih vedno manj. Potem posedejo v dvorano, opravijo tri lovske krste, ki jih mojstrsko ob prisotnosti drugih izpelje Janko Kraševec, in konec. Vsaj formalen. Na nekaterih obrazih je novoletno veselje, na drugih skrb, kako bó z nadaljnjim urejanjem lovišč, krmo, divjadjo, povraćanjem škode kmetom, dozidavo lovskega doma ...
Zadnji lov žalskih Ipvcev je minil kot vedno »malo mešano«. To pa pomeni, da ne bo pomote: delovno in tudi veselo! Prav je tako! Marjan Krašovec ob poti z zadnjega lova proti domu pa:
»Lovčevo delo je izredno pomembno in prav bi bilo, da bi se v ohranjanje narave in življa v njej vključevali tudi drugi.«
TONE VRABL
Foto: LJUBO KORBER
Minka in njenih devetdeset.
... in še nekaj čez. A pravijo, da dame nikoli ne smeš spraševati, koliko let ima. Zaupamo vam le letnico 1893, da vam bo tistih nekaj čez laže določiti.
Beseda je o Minki Župančič, dekliškega priimka Gorišek z Vranskega, ki preživlja leta častljive starosti pri svoji hčerki Mariji Dorič, katero pa Vrančani poznajo kot učiteljico na osnovni šoli Vransko.
Korenine Minkine rodbine segajo v dobo Habsburžanov in njihove klerikalne politike, zaradi ketere se je Minkin stari oče kot zagrizen liberalec sprl z župnikom in kot žrtev takratnih razmer izgubil sodbo na sodišču. To ga je tako prizadelo, da se je ustrelil in vse njegovo premoženje je bilo zaseženo. S tem pa je svoje otroke in med njimi tudi Minkino mater obsodil na križev pot skozi življenje. Mati je 88 let nosila križ in v tem času rodila 11 otrok, 11 rudarskih sinov in hčera, kajti Minka je prišla na svet v Trbovljah. Njen oče je bil prej ubog čevljar, ker pa s svojimi skromnimi prihodki ni mogel preživljati številne družine, je šel delat v jamo. Leta so tekla in Minka je odšla služit na kmete, kjer se je naučila dobro kuhati, tako da je s kmetov odšla k direktorju meščanske šole v Krško za kuharico. Tam ji ni bilo hudo. Minka pravi, da je bil ta gospod zelo »nobel« človek.
Prišel pa je čas, ko so se pod oknom Minkine sobe pričeli oglašati hrepeneči fantovski glasovi, obljube, prošnje, a Minka se ni dala. Hotela je stražmojstra — pa pika. In ga je dočakala. 37 let je imela, ko ga je prineslo pod njeno okno. A stražmojster je bil čuden tič. Minki je kar kmalu po poroki dal vedeti, da bo raje pil kot pa otroke živel. Seveda ob tem tudi ni pozabil povedati, kakšno uslugo je napravil Minki.
Razbremenil jo je pranja plenic in to je bila po njegovem'njegovo veliko dobro delo, namenjeno njegovi ženi. A se je uračunal in na Minkino veliko zadovoljstvo je pri štiridesetih rodila hčerko Marijo. A ji ni bilo usojeno dolgo uživati »družinskega« sožitja. Njen stražmojster je enainštiridesetega šel v vojsko in zabrisal vse sledi za sabo. Izgleda, da je bilo zanj tudi po vojni življenje lepše ob steklenici kot doma ob ženi. »Pa je druge tudi rad imel in je še meni rekel, da naj si dobim kakega. Najbrž je to rekel zato, da ne bi imel tako slabe vesti. Jaz pa si nisem iskala nobenega drugega. Ne takrat,
ne nikoli pozneje. Stražmojster je bil moja edina ljubezen v vseh teh letih« se spominja svojega moža Minka, in bi jo kljub njenim sivim lasem in izgledu, ki ne skriva visoke starosti, človek težko imenoval starka. Mnogo mlajših sem videl, pa je Minka v primerjavi z njimi pravi živec. Res je, da mi kakšno stvar dvakrat pove, pa nič hudega, si bom bolj zapomnil, a življenje, ki sije iz njenih oči, priča, da Minka obupa in somopomilovanja ne Dozna. »Samomora zaenkrat še ne mislim delati,« pravi in dobim občutek, da prezira takšno početje.
In potem začnem previdno spraševati po receptu za mladega Abdulada-ha, zase, za vas, in še marsikomu bi prav prišel. A čaša nesmrtnosti tudi tokrat ostane prazna. A smisel življenja je Minki pozlatil besede, preproste in resnične:
»Poslušaj svojo vest zvesto, prav te vodila vedno bo.
Srce, ki čisto vest ima, je polno rajskega slada.
Nečista vest pa vedno vzkli, ne da pokoja dni, noči...«
In še mnogo verzov je neizbrisano vklesanih v Minkinem spominu, ki ji še vedno dobro služi. Čeprav sproti kdaj kaj pozabi, se pa zato dobro spominja dogodkov in stvari iz preteklosti, kar pa je tudi sicer značilno za njene mlajše vrstnike.
da, mirma in čista vest, to človeka obdrži, ne pa tako kot moja dva
bratranca, ki sta vzela konec že pri šti-redesetih. Oba sta bila študirana, sodnika sta bila. Pa je enega pobrala pijača, drugega pa ženske. Prvi je šel k doktorju in ta mu je rekel, da mora vsak dan spiti en liter mleka. In ga je res. Čez pol leta so ga pokopali. Ampak ga ni ubilo mleko, temveč tistih nekaj litrov vina in žganja, ki jih je vsak dan skozi grlo prilil k doktorjevemu mleku. Prav tako je tudi drugi sodnik samega sebe obsodil. Tako dolgo je hodil od ene ženske k drugi, da je pri eni zbolel in mu ni bilo več pomoči.
Imel pa je ženo, s katero ni nikoli spal, ta pa je po njegovi smrti rekla, da je laže biti sodnikova vdova kot pa »jung-frau«. Tako po dolgih letih pripoveduje stražmojstrova vdova in najbrž je le golo naključje, da je blok, v katerem stanuje, le nekaj metrov oddaljen od Postaje milice na Vranskem.
Minka v teh hladnih dneh ne gre iz stanovanja, ko pa se bo otoplilo, ji ne bo težko oditi v klet ali pa malo naokrog. Le po cesti ne hodi več in v trgovino tudi ne, ker ji ni treba. In njeni načrti za bodočnost?! Pravi, da se človek po 94 letih vsega navadi in da bi jo le težko še kaj iznenadilo. »Sicer pa mi je doktor tako in tako rekel, da vsak dan bolje izgledam,« je rekla ob slovesu. Moja želja Minki pa se je spajala z ritmom odhajajočih korakov na stopnišču: »doživjeti stotu, doživjeti stotu ...«
Branko Kobal
»Tri
Tine Štorman z Jedrti nad Žalcem si je naložil deveti križ. Ko pa z njim kramljaš, hitro začutiš, da je še pravi mladenič. Resnica je, da sem mu pred leti obljubil, ga obiščem in popišem nekaj njegovih spominov.
»Tri leta sem te čakal, zdaj se pa vendarle prikazal,« se nasmeje, ko si stiskava roko in me vabi, naj ie stopim naprej, med tem pa se je opravičeval, da pač ni tako, kot je bilo pred skoraj setimi leti. Takrat je žena živela skrbela, da je bil v hiši red.
»Zdaj pa za vse skrbim sam. Nekaj živalic še imam, vesel pa sem, ko pridejo sinovi, hčere, vnuki. Spet je veselje doma, čeprav to ni moj dom, sem podnajemnik. Moj dom je spodaj v Zalogu. Sem pa kar srečen tu gori. Še dobro, da imam toliko pokojnine Tam, blizu deset starih milijonov. Da bi se v devetem križu zanemaril, ne, to pa ne. Zmeraj si kaj dobrega skuham, včasih mi tudi snaha kaj dobrega prinese. Tisto glavno mi opere hčerka, sicer pa sem sam, čisto sam ...
»Veš, kdor nima rad živali in rož, tudi ljudi nima rad. Tri leta sem te čakal, pa te ni bilo, da bi ti povedal, koliko sem star in kako se mi godi. O, pa sem te vendarle dočakal...« se smeje, ko pove, da mu slušni aparat nič več ne pomaga, da mu peša vid, sicer bi še na smuči stopil in se popeljal v dolino.
Težko, trpko je bilo njegovo življenje. V njem pa studenčna vedrina. Kolo. Bicikel, tik pred zapadlim snegom- je sedel nanj in se popeljal v dolino.
»Bicikel mi je vedno desna roka. Sedem nanj in se počutim, kot da sedim tukaj v moji sobici. Prvega sem si kupil v Žalcu. Mama je šla z mano. Pri Krašovcu sem ga kupil, na obroke. Oh, kolo, kolo! Pa nimam nobene slike, da bi ti jo dal. Včasih me je tudi zaneslo, o kar pošteno sem padel, polomil pa ne. Tole ti rečem:
Oče je sinu daroval
ledvico
Stane Sintič
odpovedala, čaka Staneta spet znana trnova pot; vsak drugi dan peturna dializa in čakanje na ka-daversko ledvico. Potem nova presaditev.
A o tem zdaj sploh ne razmišljata. Oče Stane se počasi spet privaja nalogam delovodje v Fer-ralitu, kjer dela že dvaintrideset let. Sin odhaja vsak teden v Ljubljano, kjer preiskave na Kliničnem centru kažejo dobre rezultate. Počutita pa se oba kar najboljše. »Ne da se povedati, kako drugačno je zdaj življenje,«je bil ves navdušen svetlolasi fant, sicer elektromehanik v Topru. Da bi mu bilo takšno življenje tudi v prihodnje!
Irena Jelen-Baša
Komaj da se je Sintičev edini sin skobacal na nožice in za silo zlezel s plenic, že mu je bila usojena bolniška postelja. Samo osemnajst mesecev je štel, ko mu je škrlatinka zapustila kronično vnetje ledvic, bolezen, katere edini izhod je bil pri enaindvajsetih letih dializa in zdaj, ko jih šteje skoraj trideset, presaditev očetove ledvice.
Skupaj sta prišla v uredništvo. Oče in sin. Vsa nasmejana in dobre volje, na prvi pogled nič drugačna kot toliko drugih očetov in njih sinov. A njuna vez je vendarle drugačna.
Niti dve pomladi še ni štel sin Stane, ko je zbolel za škrlatinko. Bolezen mu je zapustila kronično vnetje ledvic in prisilila njega in starše k romanju od enega zdravnika k drugemu, od ene bolnišnice v drugo. Posledice so bile tako hude, da je komaj enaindvajsetleten moral vsak drugi dan na dializo v celjsko bolnišnico. In tja je hodil skoraj devet let. Pet let je bil najmlajši med tistimi, ki so morali hoditi na dializo. Tja ga je pot vodila vse do konca lanskega leta, ko mu je oče Stane daroval svojo ledvico.
»Kako je bilo pri duši očetu, ko ga je sin prosil zanjo,« sem ga povprašala: »O, na začetku sem bil malce presenečen. Dokler se nisem odločil, sem imel nekaj treme; potem ko sem bil pred operacijo, sem si želel le to, da bi bilo
Tine Štorman
kolo, delo, otroci, pa knjige. Spoznam se na zgodovino, še in še. Vse preberem, kar mi pride pod roke. Savinjskega občana imam od prve do zadnje številke.
Pove, da mu je zvečer televizija edina prijateljica. Ob prizorih iz raznih vojn jo ugasne, leže v posteljo in razmišlja.
Ker sva se pred leti često po-govorjala, vem, da zna biti šaljivec, da je zelo načitan, hkrati pa odločen, ni bil in ne mara biti copata.
»Sedem na kolo in se peljem, peljem ... Kolesi se vrtita, jaz pa razmišljam o svojem življenju. Vi-
diš, to je moje tretje kolo, povleče me v predsobo. Ali ni čedno ohranjeno. Pa je že kar v letih. Čuvam ga kot svoje zdravje. Veš, res sem star, še zdaleč pa ne mislim, da sem že kar za v grob. Služil sem sedmim vladarjem, in veš koga sem imel najraje? Našega Tita!
Ja, veš, tri leta sem te čakal, da boš kaj napisal o meni in o mojem kolesu. Tamle je, spomladi bom zopet sedel nanj in čas bo zopet obema hitreje tekel.«
Da bi le bilo, še mnogo pomladi tako, Tine Štorman.
Drago Kumer
Stane Sintič ml.
vse čimprej mimo,« je razlagal. Na obrazu pa mu je bilo videti zadovoljstvo. Prepričanje, da je ravnal pravilno.
Oba, očeta in sina, so operirali desetega novembra lani na Kliničnem centru v Ljubljani. Sin je sicer od lanskega maja čakal na tako imenovano kadaversko ledvico oziroma ledvico neznanega darovalca, ki naj bi jo dobil z Dunaja. Toda očetova pomoč je bila hitrejša.
Zdaj, ko je za njima operacija, si oba želita le to, da bi organizem tujek čimboljše sprejel. Ne vesta, kot tudi ne vedo njuni zdravniki, kako dolgo bo tretja ledvica opravljala svojo nalogo. Lahko le nekaj mesecev, lahko leto, morda tudi petnajst let. Če bo
HMEZAD
GOSTINSTVO-TURIZEM
ŽALEC
NOVICE
Če želite pravo domačo kuhinjo tudi ob nedeljah in prijeten ambient, potem vam HMEZAD GOSTINSTVO-TURIZEM priporoča gostilno HMELJAR v ŽALCU, ki je odslej odprta tudi ob nedeljah.
Izkoristite prosto nedeljo malo drugače, dobimo se v gostilni Hmeljar.
Prepričani smo, da boste zadovoljni!
BRASLOVČE
DRŽAVNO PRVENSTVO ZA MLAJŠE MLADINCE
V soboto, sedmega februarja, se bodo na braslovški sedemdeset metrski skakalnici pomerili mlajši mladinci. Državno prvenstvo, ki se ga bodo po pričakovanjih udeležili predvsem skakalci iz naše republike, bodo organizirali člani domačega smučarskega društva ter smučarske zveze.
Stane Sintič
Osrednja proslava kulturnega praznika
Osrednja proslava s podelitvijo Savinovih odličij bo v petek, dne 6. februarja 198/, ob 18. uri v Kulturnem domu v Žalcu.
Izvajalca umetniškega programa bosta RIBNIŠKI OKTET in gledališki igralec IVO BAN.
Dobitniki SAVINOVIH ODLIČIJ: SAVINOVE NAGRADE S PLAKETO:
Kulturno društvo Andraž,
Ivan MIKEK iz Vrbij,
Mirko PODGORŠEK iz Prebolda,
Eran SADNIK iz Žalca. SAVINOVE PLAKETE:
Zoran KOVAČ iz Celja — posmrtno,
Hilda PFEIFER s Polzele,
Tinka ZUPANC iz Griž,
Franc JEŽOVNIK iz Griž,
Stanko GRM iz Griž,
Jože JAN iz Griž,
Konrad PODBREGAR iz Petrove,
Amatersko gledališče VRBA pri KD Vrbje.
SAVINOVA PRIZNANJA:
Lea LAH s Ponikve,
Peter KOS s Ponikve,
Drago KUMER iz Prebolda, Hilda PREMIK iz Griž,
Joži GABERŠEK iz Griž,
Cita POSPEH iz Griž,
Danica GRABNER iz Griž,
Anica AŠKERC iz Petrovč.
Kajuhovo plaketo Justi Holobar
Pred kratkim je bila v Občinski matični knjižnici v Žalcu priložnostna slovesnost, na kateri so Justi Holobar podelili Kajuhovo plaketo za njen dragocen prispevek pri širjenju bralne kulture.
Justa Holobar — znana kulturna delavka je bila v občini ustanovitelj Kajuhove bralne značke. Pred 20- imi leti je bila to zelo zahtevna naloga, saj je knjig primanjkovalo, zato se Justa še danes z lepimi mislimi spominja nekaterih večjih delovnih organizacij, ki so prispevale sredstva za nabavo knjig.
Justa je dvajset let skrbela za to, da so mladi v šolah radi tekmovali za bronasto, srebrno in zlato Kajuhovo značko. Naj navedemo samo približno število zna-čkarjev: osvojenih zlatih Kajuho-
vih značk je bilo 2678, srebrnih 3898 in bronastih 6149. V veliko pomoč, je povedala Justa, ko je poročala o dvajsetletnem delu na tem področju, pa ji je bila Anica Lesjakova, ki je tudi 1983. leta uvedla značko za knjigo »Čebelica« za predšolske otroke, le-ta je namreč posebnost naše občine. »Čebelico« je v treh letih osvojilo 4929 predšolskih otrok.
Lesjakova pa bo njeno delo na področju bralne značke tudi nadaljevala. Svet Zveze bralnih značk Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije pa se je s posebnimi priznanji zahvalil dolgoletnim mentorjem bralne značke. Prejele pa so jih tovarišice Vlasta Bernik, Jožica Bürmen, Julka Golob, Justa Holobar in Rozka Kobale.	a. K.
Prizma optimizma v Grižah
Ko smo jeseni griški Svoboda-ši načrtovali program za novo kulturno sezono, smo predlagali, da bi v Griže povabili Radio Ljubljana, kjer bi skupaj pripravili prireditev za starejše krajane z naslovom Prizma optimizma. Želja in predlog sta se nam izpolnila in dogovorili smo se, da bo PRIZMA OPTIMIZMA v Grižah že 3. februarja ob 18. uri v domu SVOBODE.
Radio Ljubljana bo pripeljala že svoio več ali manj ustaljeno ekipo: ansambel Boruta Lesjaka z dvema pevcema, ena bo verjetno
Marjana Deržaj; humorista Toneta Gašperšiča in Viktorja Plemlja, za rekreacijo bo poskrbel Stane Urek ali Primož Ulaga, prišel bo tudi novinar časopisa Vzajemnost, ki bo poskrbel za fotografsko ovekovečnje. Program bodo popestrile domače amaterske skupine: godba na pihala, moški in ženski pevski zbor, pa še kdo. Povezovalec programa bo znani napovedovalec Rado Casi.
Grižam se torej obeta zanimiva prireditev. Pridite v čimvečjem številu in si skrajšajte dolg zimski večer.
AMATERSKO GLEDALIŠČE VRBA:
Predstava za otroke
HVALEŽNO OBČINSTVO, ZA ŠE NASTOPALI
Amatersko gledališče Vrba iz Vrbja pripravi vsako leto vsaj eno novo predstavo. Lani so se več kot tridesetkrat predstavili z Večerom v čitalnici, ne le v občini, marveč tudi v širšem slovenskem prostoru. Za letošnje leto pa načrtujejo niz gostovanj pri zamejcih na Madžarskem, na obisk v Vrbje pa prihaja že drugič tudi Cankarjeva karavana.
V prednovoletnem času so pripravili predstavo za otroke, ki so jo najprej predstavili v domu krajanov v Vrbju, nato pa so jo kar 33-krat ponovili v vrtcih, osnovnih šolah in krajevnih skupnostih. Predstavo Svetlane Makarovič Jaz sem glavni je po prilagoje-
KATEREGA BODO
nem besedilu Bogomila Verasa režirala Ljerka Belakova, igralka celjskega gledališča.
Predstava za otroke je za Amatersko gledališče Vrba novost, v njej pa so sodelovali tudi novi igralci, vsi skupaj so si nabrali novih izkušenj z iskrenim in svojevrstnim občinstvom, ki ga sestavljajo predvsem otroci in njihovi starši, vzgojitelji in učitelji.
Kljub napornemu urniku gostovanj pa so igralci zadovoljni, saj so pripomogli k pestrejšemu vzdušju ob pričakovanju dedka Mraza in prednovoletnih dni, hkrati pa jim je dober odziv tudi spodbuda, da se bodo podobnih del še lotili.
Gradovi — kulturni
spomeniki
V	resoluciji o politiki uresničevanja družbenega plana v Sloveniji v letu 1987 je zapisano, da se bomo morali zavzemati za ohranjevanje kulturnih spomenikov. Obveza ni nova, je pa obvezujoča, če pomislimo na nekatere objekte, ki jih bo potrebno obnoviti.
Lani smo dosegli dve veliki zmagi. Obnovljeni sta bili graščini v Grmovju in Senek na Polzeli, in sicer s sredstvi socialnega skrbstva, pri tem pa se zastavlja vprašanje, če je le-to dolžno skrbeti za ohranjanje naših kulturnih spomenikov? Ali drugače; lepo je, da imamo vsaj socialno skrbstvo, da nam gradovi, naši kulturni spomeniki ne propadajo.
Grmovje sé omenja leta 1546 v urbarju, leta 1626 je bilo v lasti Janeza Pelzhoferja, ki je istega leta urejal spor med tlačani in lastniki Novega Kloštra. Senek pa je v sedanji podobi nastal v obdobju baroka na mestu nekdanjega dvora. Stoji v znamenitem parku, ki je zaradi redkih dreves zaščiten. Kaj pa sosednja Komenda? Se bo uresničila ideja, da bo v njej zbirka o razvoju tekstilne industrije? Pa Novi Klošter, bomo ohranili ta spomenik kmečkega punta iz leta 1635?
V	reprezentančni knjigi Gradovi na Slovenskem je med drugim tudi zapisano: »...Gre za spomenike (v tej knjigi), ki smo jih dolga desetletja preveč zanemarjali. Ne samo zanemarjali, nekatera stališča politične ideologije, a tudi zgodovinopisja, so nas hotela prepričati, da Slovenci z gradovi nimamo kaj opraviti, češ, da so tujek med nami... Ne smemo pa pozabiti, da je vključitev fevdalne kulture v našo zgo-' dovinsko zavest eden nujnih prvih pogojev za ozdravitev ozkosrčnih kompleksov. Gradovi in dvorci vsekakor sodijo med spomeniško gradivo, na katero smo lahko ponosni. Kakor-
koli so se pisali fevdalni lastniki in njihovi redkejši meščanski nasledniki, ti spomeniki so nastali med nami, učinkovali so na naše življenje in se vtkali v našo vsakdanjost in našo kulturno zavest ...«
V tej knjigi Ivana Stoparja je omenjen tudi Žovnek, nekdanji sedež svobodnih Žovneških, poznejših grofov Celjskih. Obnovitvena vnema, vsaj razvalin, je zamrla, razvaline čakajo. Morda zaman?
Pa Novo Celje in zapis iz leta 1847: »Njegov blišč in imenitnost prežarjata vse, in tako kot stoji na udobni ravnici, je med krasnimi graščinami savinjske pokrajine najbolj krasen in najbolj imeniten in lahko ga štejemo med najlepše dvorce v monarhiji... To je Novo Celje, ki se je kot vzvišena gospa dostojanstveno spustila na dražestne vonjave cvetlične preproge ... In bilo bi v okras ne le Dunaju, ampak tudi Parizu, Monakovem, Vincenzi, Genovi in Firencam in vilam ob Comskem jezeru ...«
In danes? Prelepa oprava je izgubljena. Kar razumeti ne moremo, da je vsa ta nekdanja lepota izginila, ne da bi bili za to krivi Turki, kmečki punti ali zadnja vojna. Danes dvorec, nekdaj tudi domovanje slovenske pesnice Fani Hausmannove, priča enega izmed najgnusnejših zločinov okupatorja — evtanazije, sameva in od kar se je izselil iz njega dom onemoglih, žal nima več prave funkcije.
Sprašujemo se — ob dejstvu, da je Hmezad Žalec brezplačno prejel celotni kompleks v upravljanje — ali bo za to prelepo graščino našel tudi ustrezno funkcijo. Socialni zavodi so jo našli za svoje graščine, zato Novo Celje ne bi smelo biti prevelik zalogaj tudi za HMEZAD Žalec.
F. J.
OD VESELIC K RESNIM ZADEVAM
V jubilejnem letu so rekli KONEC! Dovolj je bilo 25 let stalnega nastopanja! Igrali so na več kot 2000 veselicah, sodelovali na koncertih, revijah, v humanitarnih akcijah in drugih priložnostnih prireditvah. V 25-letih so izdali enajst plošč, pet kaset, posneli štiri televizijske oddaje! Vodja ansambla Vili Ograjenšek je v vseh letih napisal okoli 130 melodij, za prvo in drugo ploščo tudi tekste. Gostovali so na prvem festivalu v Števerjanu in zmagali! Večkrat so bili na Ptuju in dobivali priznanja. Vrsto let so bili stalni in priljubljeni gostje revije v Libojah. Domačo pesem so ponesli v Srbijo in Hrvaško pa izven meja Jugoslavije — v Italijo, Francijo, Čehoslovaško, Avstrijo, ZR Nemčijo in leta 1982—83 preko oceana v ZDA in Kanado.
Napisal si preko sto melodij. Kako nastajajo?
»Zamisliš se! Če si recimo zaljubljen in imaš nekoga rad, pač napišeš ljubezensko pesem.«
Jih $e pišeš?
Smeh in »še«!
Ostalo?
»Biti moraš vsaj malo romantičen! Recimo sedeš na hribček, ptiči zapojejo, sonce zasije, pa že imaš melodijo. Veš, romantičen moraš biti in dobre volje, kajti če si slabe, ne more nastati dobra, prijetna melodija.
Kdaj nastajajo tvoje melodije?
»Ko mi pride!!! Podnevi, tudi ponoči!«
Veselice so minile, kako naprej?
»Bolj se bomo vsi skupaj posvetili
SS let so stari tl Veseli hmeljarji, ki vsa leta širijo lepo domačo pesem po domačih domovih, koncertih, veselicah, na radijskih in televizijskih programih, ploščah in kasetah ter tudi v tujini — vse tja do Amerike in Kanade. Spredaj od leve: Pavle Knez, Alfonz Lesjak, Alenka češarek, Ivan Korošec in Ivan Češnovar, zadaj vodja Vili Ograjenšek in Ludvik Kos.
Jubilejno leto so dočakali z uspešnim nastopom na Lojtrci domačih v Mariboru, kar smo videli in slišali tudi po televiziji, ter z novoletnim igranjem na Golteh. STOP! Zdaj se začenja novo obdobje ansambla, ki se je v začetku imenoval Slavko Štajner, ustanovili pa so ga v Podlogu. Kdo si je izmislil Vesele hmeljarje?
Vili Ograjenšek: »Jaz! Sodil sem, da če gre vodja stran, mora ansambel obdržati ime. Težko pa je imeti ime človeka, ki ga ni zraven. Hmeljarji? Saj smo vendar med hmeljem doma!«
Veselice so torej proč, vendar kje ste resnično radi igrali?
»Žalska noč, izlet 100 kmečkih žensk na morje in na tistih veselicah pred petnajstimi leti, ko je bilo druga-čnejše vzdušje, pristnejše. >Fajn< je bilo tudi ob dnevih žena, za novo leto, na Pusta, samo na vrtnih veselicah pa ne.«
Kdo vse je v teh dolgih letih sodeloval?
»Tekste sta mi pisala najprej Ivan Malavašič, zdaj Ivan Sivec. Po humoristični strani smo največ delali s Celjskim Poldekom, kasneje Marjanom Roblekom, občasno Mitom Trefaltom, Olgo Markovič, Ferijem Smolo, Vinkom šimekom ali Jakom Šraufciger-jem, Nelo Eržišnik, med vokalnimi skupinami pa s Studenčkom, Savinjskim oktetom, žalskim zborom, tudi s Slovenskim oktetom. Napovedovalci? V začetku Dolar, pa Kumer in največkrat ti, Tone.«
pametnemu delu. Do konca leta moramo izdati novo kaseto s svežimi melodijami tudi za Lojtrco domačih in posneti televizijsko oddajo.«
Kako je bilo na zadnji Lojtrci?
»Čudovito! Je bilo garanje, vendar je bilo *fajn< ! Smo bili kot ena družina, zlasti odličen pa je bil Dudek.«
Anekdota z Lojtrce?
»Ne anekdota, ampak resničnost. Šel sem v dvorano in zaslišim ženski glas, ki prosi stražarja — gasilca, da spusti tri dekleta v dvorano. Gasilca zahtevata vstopnici ali vsaj uradni dovolilnici, če pa tega nimajo, pa naj ena pokaže prsa, pa bodo vse tri šle brezplačno v dvorano. Obrnil sem se, ko sem to slišal in videl, kako je ena kot iz topa dvignila majico, gasilec je videl željeno in potem pač ni mogel požreti obljube. Dekleta so se znašla v dvorani! Dober štos, ni kaj reči!«
Veselice so torej za vami, ostane vam resno delo. Kaj pa jubilej brez jubilejnega koncerta ob 25-letnici uspešnega širjenja lepe domače glasbe?
»Prav za pripravo le-tega bo zdaj več možnosti. Koncert bo.«
Letos je petnajsti, tudi jubilejni izlet 100 kmečkih žensk na morje. Boste zraven?
»Pogovorili se bomo in saj sem rekel, da je bilo prav na teh izletih vedno zelo prijetno.«
Vesele hmeljarje bomo tako še vedno lahko poslušali. Na starih in tudi obljubljenih novih posnetkih. Srečno brez veselic v naslednjih 25 letih!
TONE VRABL Foto: L. KORBER
Šolarji, za vas je!
Ste že pomislili, šolarji, kako vam gre te počitnice vse kot namazano? Spričevala imate nekje doma, lepa in sijajna, seve. Šolska vrata in učilnice so nedvomno že davna preteklost, ki vam zjutraj mirno posladka spanje. Pa še sneg pada in pada le za vas, v to smete biti prepričani! Kaj bi sicer otroci s svojimi smučmi, sanmi in drsalkami, si je najbrž rekel sneg in se takoj za tem vsul na vas.
Ko si boste po smučanju ogreli ušesa in nos ter posušili obleko, pridite v MATIČNO KNJIŽNICO v Žalcu! Oba četrtka med vašimi počitnicami bodo ob desetih dopoldne pravljične ure za učence prvih in drugih razredov. Malo prijetnega počitka od vaših umetnij na snegu si pa že smete privoščiti. Poslušali boste pravljice, pesmi, če pa vas vse skupaj ne bo prav nič zveseli-lo, se boste smeli brez zadržkov postaviti pred svoje prijatelje, jim povedati svojo zgodbico ali sku-
paj z njimi zapeti kakšno pesem. Tudi mi bi se radi kaj naučili od vas, pravzaprav že komaj čakamo na to.
Tisti, ki ste veliko in radi brali, pa pridite kakšen drug dan in bomo skupaj v knjižnici pripravili vašo razstavo najbolj branih knjig. Pa ne le to. Nekje med knjigami vas bodo čakale književne uganke, na katere boste morali poiskati odgovore.
Vsi knjižni molji, in ostali! Globoko in razumno razmislite, napišite odgovore na list papirja in jih vržite v skrinjico, ki vas bo čakala poleg vprašanj. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali dve knjižni uganki.
Pa še to! Če vas bo med počitnicami kdaj zeblo, se spomnite, da je čitalnica v naši knjižnici vedno topla in polna zanimivega branja. Tudi vaše starše opozorite na to in jih pripeljite s sabo. Dobimo se torej v knjižnici, velja?
Irena Završnik
Nina in Saša sta peli na »Zlatem slavčku«
Dve prikupni deklici Saša in Nina Golob se na videz pravzaprav po ničemer ne razlikujeta od svojih vrstnikov. Z njimi gulita šolske klopi na žalski osnovni šoli, Saša v šestem in Nina v četrtem razredu. Tako pri učiteljih kot pri sošolcih sta dobro zapisani. Predvsem zaradi njune odlike — delavnosti, ki jo oboji znajo upoštevati. Toda o tem kasneje. Na sestri so bili še posebej ponosni lani, novembra, ko sta zastopali našo republiko na mladinski glasbeni prireditvi Zlati slavček v Skopju.
Tamkajšnjemu občinstvu sta zapeli vsaka po eno pesmico in odnesli kup pohval. Več o tej vsakoletni prireditvi je povedala Saša:
»V Skopju sem nastopala že drugič. Predlani, ko je bila jubilejna prireditev, so podelili tudi Zlatega slavčka. Sicer pa le-ta nima tekmovalnega pomena. Bilo je zelo zanimivo, saj so prvi večer nastopili makedonski pevci, drugi večer pa so se predstavili pevci iz vse države.«
Kljub temu da sta zastopali republiko in našo občinstvo na tako pomembni prireditvi, tega ne izpostavljata preveč. Skromni sta in zato še najmanj radi govorita o stvareh, kjer bi morali povedati tudi kakšno sebi v prid.
»S petjem in glasbo nimam nikakršnih načrtov, mislim, da tudi Nina ne,« je zatrdila Saša. V glasbeno šolo pa je le dobro, da hodita. Tudi njena oče in mami sta si pridobila nekaj tovrstne izobrazbe, sta povedali. Zaenkrat jima je v glasbeni šoli zanimivo in brez težav sta končali četrti in šesti razred glasbene šole. »Včasih je že tako, da nimam prave volje za učenje. Toda, če ne delam redno, učenje ne gre nika-
\
mor naprej. Učitelj pokaže določeno vajo in če je naslednjič ne znam, se to ponavlja, dokler je ne obvladam,« je samokritično pripovedovala Nina.
Kaj pa nastopi, kjer se predstavita bolj »znanemu« občinstvu?
Obe sta vajeni odra. Peli sta že na občinski prireditvi Pesem in mladost. Saša prepeva še v mladinskem pevskem zboru, in kot je povedala, imajo zanj zelo prizadevno tovarišico. Trenutno je odsotna in velikokrat se zgodi, da nekateri učenci na vajah kar preveč izkoriščajo popustljivost nove.
»V drugem polletju se bomo začeli intenzivno pripravljati na festival mladinskih pevskih zjo-rov, ki bo letos v Celju. Te vaje bo vodila tovarišica Markovičeva, ki si za naš zbor zelo prizadeva. Predlani smo nastopili v Zagorju ob Savi in takrat nam ie le za točko ušlo drugo mesto. Skoda,« je skoraj razočarano razložila Saša.
In katere pesmi najraje pojeta, me je zanimalo?
»Najraje imam narodne pesmi. Tudi latinske lepo pridejo,« se je takoj odrezala starejša. Nina pa jo je hitro dopolnila: »Jaz imam raje hitre in poskočne, predvsem tiste, ki jih otroci sami napišejo.«
Pri vseh aktivnostih sestri nimata veliko časa za posebne hobije. Zaposluje ju glasba, pa tudi za šolo je treba kaj narediti, saj se v njunih ocenah le redko zasveti štirica. Nina se je to šolsko leto ogrela za rokomet. Pridno hodi na treninge, čeprav so dokaj naporni. Kot je povedala, trener veliko zahteva od njih, toda vsakič ga zanima, če so obveznosti za šolo že naredile.
Marjana Natek
Vabilo plesalcem
Osnovna organizacija mladih iz Polzele oziroma njen odbor Plesnega kluba vabi v sodelovanju s Plesnim klubom iz Titovega Velenja na tečaj svetovnega plesnega programa. Začetek bo v soboto, 31. januarja ob sedemnajsti uri v telovadnici osnovne šole na Polzeli. Vabijo plesalce in plesalke s predznanjem in začetnike. Plesni pari bodo v nadaljevanju lahko redno trenirali športni tekmovalni ples. interesenti se lahko prijavijo za sodelovanje na samem razgovoru 31. januarja ali pa že pred njim na občinski konferenci ZSMS v Žalcu.
JlowwJk ÀohàJk
Kdor varčuje, si srečo kuje
Varčevati je zelo koristno. Varčujemo z večino stvari, posebej moramo varčevati z naravo, da bi ostala neonesnažena in čista.
Nekateri mečejo papirčke in druge smeti po tleh, zato moramo mi za njimi pospravljati njihove neumnosti. Dosti je takih, ki onesnažujejo naravo. Veliko je tudi tovarn, ki onesnažujejo vodo, zrak in celotno naravo. Če kje vidim papirček, ga poberem in opozorim tistega, ki ga je vrgel. Veliko, veliko rek je že onesnaženih in se jih ne da več očistiti. Če ne bomo nehali onesnaževati okolja, bo človek izumrl in z njim vsa živa bitja. Zato drži pregovor: Kdor varčuje, si srečo kuje!
Janko Marovt, Oš Braslovče
Stojim pod mogočnimi stebri ene izmed njegovih cerkva v Ljubljani. Počutim se kot pikica, saj me obdaja veličastje njegove arhitekture. Masivnost in antični stebri so značilni za njegovo umetnost. Vedno je iskal samosvoje rešitve; enkrat skoraj rimski slog, drugič spet nekaj povsem samosvojega, novega, modernega. Niti dve zgradbi si nista popolnoma podobni, seveda pa imajo vseeno nekaj skupnega — kar jim daje njegov pečat; največkrat so to kockice ob robovih streh, drugič stebri različne velikosti. Resnično, Slovenci smo lahko ponosni na tako velikega umetnika in žalostno je le to, da smo se nanj spomnili šele sedaj, ko je cenjen predvsem v tujini. Ali bomo Slovenci vedno tako ravnali do genijev, ki jih rodi naša zemlja?
Andreja Basle,
OS Polzela
Najboljši športniki v Žalcu
Prerivala sva se kot vsi drugi proti nerodnim vratom. In tudi skoznje. »Uuu, pazi, kje hodiš! Kaj, kako je že polno?« Val gneče naju je prinesel v široko, a vendar še premajhno dvorano kuljtirnega doma. Najini načrti, da bova lepo in udobno »sedečki« spremljala program, so se prelevili v bojazen, kako bova sploh »stoječki« opazovala ceremonijo. Vse je bilo namreč »ful« polno. Zbadljivo sva gledala izpod čela tiste, ki so lepo sedeli, sama pa sva komaj stala. Za uvodno razpoloženje so poskrbela Čudežna polja, svoje pa je potem pridjala še mladinska pihalna godba iz Žalca. Težko se je bilo sprostiti. Na eni nogi si lovil ravnotežje, na drugi zrak, vroče pa je bilo kot v peklu. Na oder so prihajali po trije športniki na ogled in pogovor. Zaradi pestrosti so pogovore vodili različni novinarji. In ti intervjujčki so bili silno zanimivi, saj so bila vprašanja tako neposredna in zabavna. Niti se nisva posebno poglabljala v tisto, kar je bilo pred smučarji. Vsi smo čakali le nanje, med tem pa smo z aplavzi spremljali vse točke in sramežljive »športnike pred mikrofoni«. »Silno preprosti so,« je bila ugotovitev, »ja in še sramežljivi,« je bilo dodano. »Mar naj bi bili drugačni, frajerji. . .« Franek Trefalt je napovedal najboljše. Valovanje občinstva, naraščanje glasov in šumenja in en velik uuu ooo — do konca. Pa so prikorakali naši »beli šefi«. Najboljši torej: Ulaga, Križaj, Svet, Zajc, Nagy, ekipa odbojkaric Paloma Branik in še najbolje organizirana tiskovna služba na smučarskih tekih v Bohinju. Asa med asi, seveda že vnaprej predvidena: Rok Petrovič in Mateja Svet. ČESTITKE!
Med vračanjem »peški« domov sva premlevala in drobila detajle tega žalskega srečanja. Lepo! Splačalo se je! 0|ga Jezernik in A,eš
Romiha, OŠ Polzela
Ob 40-letnici krajevne knjižnice
Decembra lani je bilo kulturno življenje Polzelanov kar se da slovesno in praznično obarvano. Takrat je tudi knjižnica Svobode Polzela s krajšo kulturno prireditvijo počastila 40-letnico obstoja. Ob tej priložnosti sta nas obiskali naši rojakinji — Polzelanki, sicer pa znani umetnici: pesnica Meta Rainer in slikarka Darinka Pavletič-Lorenčak. Mladi novinarji smo ta njun obisk izkoristili za prijetno urico kramljanja v šolski knjižnici. Strnili smo nekaj njunih najlepših misli:
—	Ljubezen je gibalo življenja. Najlepše.
—	Kjer so vrhovi, so tudi prepadi.
—	Kateri človek je boljši; tisti, ki dobro dela, ali tisti, ki dobro misli?
—	Človek brez idealov je duševni pohabljenec.
—	V mladih je veliko upanje.
Prometni znak, ki hodi
Bilo je mračno jutro, morda še malo temnejše kot sicer. Stala sem na avtobusni postaji in čakala avtobus, ki me vsako jutro odpelje v šolo. Kmalu je pripeljal iz Ljubljane, za hip ustavil in že smo drveli proti šoli.
Nehote, kar iz navade sem pogledala skozi okno. Zagledala sem prometni znak, ki se je premikal in zaklicala: »Poglejte, prometni znak hodi!« Vsi potniki so se ozrli vame, nato v moj prometni znak, ki pa ni hodil, pač pa ga je nosil cestni delavec. Tudi jaz sem zagledala delavca.
Bila sem v neljubi situaciji, k sreči pa je avtobus kmalu ustavil, da sem izstopila. Od takrat vsak prometni znak pogledam dvakrat.
Nataša Gorišek, OŠ Vransko
Vtisi o Plečnikovi razstavi
Nisem vedela, kakšna umetnost se skriva v Ljubljani. Mogočne cerkve, zgradbe, NUK, mostovi.. . Lahko sem spoznala, da so ti mogočni stebri, ki dajejo Ljubljani lepši sijaj, delo arhitekta Plečnika. Občudovala sem drevje na mostu, pod katerim je žuborela voda. Ljudje so hodili sem ter tja po lepem tromostovju. Koliko lepote, ljubezni in čustev se skriva v Plečnikovih delih . . . Doslej nisem poznala skrivnosti te umetnosti. Sedaj sem jo doživela, začutila. Nehote sem pomislila na slogan SLOVENIJA, MOJA DEŽELA .. . kako si lepa. Le bolj bi te morel! negovati, čuvati tvoje lepote, zgodovinske in umetniške spomenike.	Sonja, OS Polzela
Moje mnenje o razstavi je zelo pozitivno, čeprav se ne spoznam na arhitekturo in gradbeništvo, sem le kot gledalec in opazovalec. Mislim, da je ta razstava res svetovnega pomena. To se vidi tudi na zgradbah in mostovih v Ljubljani, Pragi, Dunaju in drugod, kjer je ustvarjal. Razstava sama mi ni pokazala vsega, ampak ogled mesta Ljubljane, ki jo lahko upravičeno imenujemo PLEČNIKOVA LJUBLJANA.
Radi Trobina, OŠ Polzela
Pogovor z umetnicama.
Olga Jezernik in Andreja Basle, OŠ Polzela
f RA MCI
Med počitnicami bom ...
... verjetno ostala doma ali pa bom odšla k sestrični v Titovo Velenje. Sankala in kepala se bom. Komaj že čakam počitnice in sneg.
Tatjana Mikša
... verjetno ostala doma ali bom odšla k stari mami in sestrični. Komaj čakam, da se pričnejo počitnice s snegom na beli poljani.
Jožica Korent
... verjetno bom odšla na Roglo, kjer se bom sankala in smučala, ali pa bom odšla k stari mami v Tabor, seveda pod pogojem, če bo sneg.	Alenka Grabner
... večji del počitnic bom preživel pri stari mami. Tam se bom smučal s prijatelji iz vasi. Zjutraj bom lahko dlje poležal. Mami bom pomagal pri kmečkih opravilih, v prostem času pa se bom zabaval z igrami.
Robert Kopušar — vsi OŠ Žalec
Moj pes
Doma sem na deželi, zato imam psa, ki mu je ime Bendži. Ima rjav kožuh, košat rep in snežno bele tačke, kot da bi imel obute copatke. Je zelo priljubljen in ga imam zelo rada.
Kadar imam čas, se odpravim z njim na sprehod. Po navadi se sprehajava po gozdu, kjer postane ves norčav. Teka sem in tja ter »raziskuje teren«. Pri njegovih norčijah se presneto namučim, da ga spravim v red in mu dopovem, da je konec divjanja, ker je treba domov. Toda Bendži me največkrat sploh noče poslušati, raje vztraja pri svoji pasji pameti in še naprej teka kot za stavo. No, pa nič za to, saj je v gozdu tako prijetno, da kar pozabiš na učenje in delo. Po vejah letajo ptički in prepevajo. Če znaš biti tiho, lahko vidiš tudi dolgouščka, veverico pa tudi srnico. Toda, če imaš zraven tako norčavega psa, takrat seveda ne vidiš nič, ker se pred takšnim razgrajačem vse poskrije. Na koncu se tudi ta mali razgrajač utrudi in postane poslušen. Ko prideva domov, se najprej zapodi k svoji koči, kjer se napije sveže vode, pomaha z repkom, zalaja ter mi po pasje pove, da je bilo na sprehodu prijetno.	Klavdija Cokan, OŠ Gotovlje
■	" , • ,sS& •	‘
Klavdija Miklavžin, OŠ Žalec
Nam pa ni dolgčas
Obiskala sem nekaj starejših ljudi v svojem domačem kraju. Povprašala sem jih, kakšni so bili dolgi zimski večeri pred leti, ko še ni bilo elektrike, televizije; takrat, ko je bila vsa družina zbrana ob kmečki krušni peči so si sami pripravili zabavo.
Takrat so še zelo radi igrali različne igre, ena izmed njih je bila Volk in lisica. Zanjo so potrebovali štiri figure, ena je ponazarjala lisico, tri pa volkove. Polje je bilo v obliki romba, ki je bilo prečno razdeljeno s tremi črtami. Volkovi so prihajali s črte v kotu, lisica je bila na črti v sredini. Zmagala je, če je utekla volkovom v zgornji del lika, sicer so-zma-gali volkovi.
Zanimivo je bilo jeseni, ko so jedli kostanj. Tedaj so se stavili: »Jaz ti tako hitro lupim kostanj, da ga sproti ne boš mogel jesti.« Nasprotnik, ki se mu je zdela stava smešno lahka, ni predvidel, da mu bo tisti, ki ga je lupil, vrgel vsak kostanj v drugi kot, kjer ga je moral iskati pod štedilnikom, za pečjo, posteljo in je stavo tako izgubil.
Zimski večeri so bili zelo zanimivi in veseli. Ni bilo takšnega enolič-ja, kot je danes. Sedaj nas zabava televizija in brez nje bi težko živeli.
OŠ Vransko Nataša Gorišek,
RUBRIKA MLADIH
TITOVA ŠTAFETA TOKRAT
DRUGAČE
štafetno palico bodo na pot proti Beogradu ponesli letos mladi iz Slovenije. Prvi jo bodo konec marca držali v rokah člani Planinske zveze Slovenije na vr* hu Triglava, od tam pa jo bodo v iestih dneh ponesli po skoraj vseh slovenskih območjih. Zaključno prireditev ob odhodu Štafetne palice iz Slovenije pa bodo v Titovem Velenju poleg domačinov pripravili tudi mladi iz žalske občine.
Da bi akcijo kar najbolj uspešno izpeljali, so s pripravami že začeli. Mladi po vsej Sloveniji in tudi v žalski občini poudarjajo, da nameravajo letos bolj kot nošenje štafetne palice in tekanja od mesta do mesta spodbujati in razvijati razne spremljajoče dejavnosti. Tako bodo na celjskem območju takrat, ko bo štafetna palica v Sloveniji, organizirali številna predavanja, okrogle mize, pohode in javne tribune, in sicer v Titovem Velenju o varstvu okolja, v Žalcu o kulturi, v Celju pa o ustanavljanju majhnih proizvodnih enot; takšnih, kjer naj bi zaposlovali pred-
vsem ljudi v višjo in visoko izobrazbo in ki bi za svoje delo rabili malo mate riala, ki bi delali z majhnimi stroški in bi predvsem koristili svoje znanje.
Razen na teh področjih, ki jih v posameznih celjskih občinah želijo v tistih šestih dneh posebej izpostaviti, naj bi potekale tudi druge dejavnosti, ki zanimajo mlade. V žalski občinski organizaciji predlagajo, naj bi mladi, kljub temu da štafetne palice ne bo v žalski občini, pisali spise o tem simbolu bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, o njej naj bi govorili v vzgojnovarstvenih in drugih izobraževalnih organizacijah, mladi naj bi organizirali zabavne prireditve, v tistih dneh pa v Žalcu načrtujejo še festival akustične glasbe.
Precej dela čaka žalske mladince tudi pri organizaciji zaključne prireditve ob odhodu štafetne palice iz Titovega Velenja. Od tam naj bi palico, tako vsaj razmišljajo, predali kakšnemu mestu na Hrvaškem, ki nosi Titovo ime.
Irena Jelen-Baša
Orientacija
Orientacijski tek v Sloveniji
Mednarodna orientacijska zveza (IOF) združuje že 32 držav, vse pa so športne sile z razvito telesno kulturo. Zopet pa je izjema Jugoslavija. Letos je bilo na Madžarskem svetovno študentsko prvenstvo v orientaciji. Udeležili so se ga tudi naši, in sicer: 3 (trije) tekmovalci in 5 (pet) funkcionarjev pod vodstvom predsednika komisije za orientacijo pri Planinski zvezi Jugoslavije. Za denar, ki so ga porabili, bi v Jugoslaviji lahko izdelali dve orientacijski karti. Na vseh področjih utrjujemo sloves balkanske dežele.
V	Sloveniji smo seveda trdno prepričani, da bomo uspeli drugače in bolj. Sploh pa orientacijski tek med našimi ljudmi ni tako neznan, kot smo mislili. Urednik športnega uredništva Dela je osebni prijatelj podpredsednika IOF in je tudi že tekmoval na Finskem. O tem pa ne piše, ker javnost za to še ne kaže zanimanja. Vsekakor pa še bo.
V	zadnji jeseni se je končno nekaj premaknilo v Odboru za orientacijo, kjer so si taborniki in planinci družno (ne spomnim se, da bi kdaj sodelovali še kje drugje, razen v orientaciji) za-
stavili precej pogumne cilje; prvega so tudi že uresničili. Ohranili so Milovanovičev memorial, za katerega ni bilo več veliko zanimanja pri tekmovalcih, nobenega pa pri organizatorjih. Z novim pravilnikom so poenostavili priprave nanj, število udeležencev pa povečali. Z orientacijskim tekom so pritegnili tudi tiste, ki doslej niso imeli na voljo petčlanskih ekip ali pa preprosto niso marali topotanja desetih nog hkrati, mislila pa je največkrat le ena glava. To lastnost orientacijskega teka mnogi cenijo. Vsak posameznik mora pokazati svoje orientacijsko znanje, vsak mora sam preteči progo. Ekipno uvrstitev pa dobijo tako, da seštejejo rezultate članov posamezne ekipe. Še posebej je tak način primeren za družinske tekme, saj ima vsak član družine sebi primerno progo in konkurenco. Pa tudi oče in mati sta lahko še tako počasna, najmlajši bodo vseeno lahko zmagovalci v svoji kategoriji. Kolikšen vpliv pa imajo takšne družinske tekme na vzgojo otrok in družinsko srečo, vam lahko povedo vsi otroci, ki so kdaj tekmovali z mamami in očeti.	B. J.
PREBOLDSKI IKARUS
Človek je skozi vso svojo zgodovino s hrepenenjem pogledoval v nebo, kjer so svobodno in lahkotno jadrale ptice, in si želel, da bi tudi sam lahko poletel. Če izvzamemo začetke letalstva, njegov razvoj in neslutene dosežke sedanjega časa na tem področju, vključno z osvajanjem vesolja, potem je človek najbliže zamislim preteklosti in njeni istovetnosti na področju zmajarstva. V Sloveniji obstaja danes okrog 10 klubov letalcev z zmaji. V naši občini kluba sicer ni, vendar pa je marsikdo že imel priložnost videti kakšnega zmajarja, ki je kot ptič svobodno jadral nad naselji, še posebno velja to za Preboldčane in okoličane, kjer so se na smučišču marsikateri zmajarji učili prvih korakov. Prav v tem mesecu pa poteka tudi 10 let, odkar je prve korake na tem področju storil tudi Branko Grabner, danes 28-letni fant iz Prebolda, ki je poleg nekoga iz Prekope edini zmajar v naši občini.
Branko Grabner sodi med tihe in skromne športnike, ki so dosledni do sebe in družbe. Njegovo življenje je plodno in ustvarjalno. Svoje moči troši preudarno in ne pozna odstopanj od zastavljenih ciljev. Doslej se je poleg zmajarstva ukvarjal še z motociklizmom, judom, dvigovanjem uteži, planinstvom, pohodništvom in še z nekaterimi drugimi rekreativnimi dejavnostmi. V zadnjem času si nabira kondicijo in moč z dvigovanjem uteži, s hojo in tekom ter kolesarstvom. Poleg vsega tega pa ga privlači tudi kinologija in je član Kinološkega društva v Žalcu, kjer s svojim psom Harom nabira znanje in spretnosti. Je velik ljubitelj narave in živali in vse to se odraža v njegovem delu, v obnašanju in dejanjih. Že večkrat sva se pogovarjala o zmajarstvu, ob zadnjem pogovoru pa je nastal tudi ta zapis.
»Pravzaprav sem samouk,« je povzel besedo Branko in nadaljeval; »pred 10 leti, ko sem se začel ukvarjati s to zadevo, niti ni bilo ljudi, ki bi nam kaj več lahko povedali in pokazali, saj zmajarstvo v tem času pri nas še ni bilo razvito. Prvega zmaja sem kupil, potem pa smo se sami poskušali v izdelovanju. V začetku zmajarji nismo bili organizirani, niti ni bilo predpisov, ko pa so se začele nesreče, še posebno s smrtnim izidom, je prišlo do organiziranih oblik — klubov, ki so sedaj v sklopu Letalske zveze Slovenije. Sam sem član kluba v Krškem, kjer so pogoji dokaj dobri. Bliže je sicer klub v Slovenj Gradcu, vendar, ker sem vseskozi član v Krškem, se tudi ne bom prestavljal«, je dejal Branko.
Branko Grabner
Zmajarji morajo sedaj opraviti izpit. Tudi Branko ga je delal na Lisci, kjer tudi sicer rad štarta. Sicer pa imajo dobre pogoje za letenje z Medvedjaka na Mozirskih planinah. Zaradi oddaljenosti pa Branko rad leti tudi s svojih terenov nad Preboldom s tako imenovane Peskrove planine in s Homa, ki se ga poslužuje za vzlet v zadnjem času. Pri enem od množice poletov, ki jih je opravil v teh desetih letih, je bil v zraku več kot 40 minut. Sicer pa je čas poleta odvisen od vremenskih pogojev, mesta štarta in usposobljenosti zmajarja.
»Počutja so enkratna, ko jadram kot ptič visoko nad hišami, ljudmi, rekami in gozdovi brez motorja, sam samcat, odvisen sam od sebe, svojih sposobnosti, neobremenjen z ničemer drugim kakor z izvedbo poleta,« je svoja občutja izrazil Branko. »Škoda je, da se za ta šport v naši občini ne navdušuje več mladih. Kje so vzroki za to? Morda obstaja strah nad takšnim početjem, ki resda ni tako enostavno, vendar se da z voljo, zagnanostjo in dobršno mero usposobljenosti doseči to, kar se jim morda zdi nemogoče. Jaz bi prav rad pomagal vsakomur, ki bi želel postati zmajar, in bi ga tudi učil, vendar mora najprej obstajati interes,« je kot poziv mladim dejal Branko.
Mladi! Možnosti so in če vas zanima letenje z zmaji, obrnite se na Branka Grabnarja. Pa srečno, preboldski Ikarus, in še veliko prijetnih uric v letenju z zmaji in drugod.
D. Naraglav
Prebold	u	spešno delo v minulem letu	Griže
Komisija za šport in rekreacijo, ki deluje pri krajevni skupnosti Prebold in katere predsednik je že vrsto let predan telesno-kul-turni delavec Adi Vidmajer, je tudi minulo leto zaključila izredno uspešno.
Če obudimo spomin, potem se bomo spomnili, da je preboldska krajevna skupnost bila tri leta zapovrstjo proglašena za najboljšo KS v športni rekreaciji v SR Sloveniji in državi. Čeprav so se po trikratni zaporedni proglasitvi odločili, da se tovrstnega izbora ne bodo več udeleževali, ker ne daje nobene nove vsebine, pa so svoje delo prav tako zagnano peljali naprej. V minulem letu, ko je
bilo v Preboldu praznovanje občinskega praznika, pa je to prišlo še posebno do izraza. Poleg številnih športno-rekreativnih prireditev so mnogo prostovoljnih delovnih ur vložili v obnovo telesno-kulturnih objektov. Pri tem gre omeniti bazen, igrišči za tenis in badminton, razne atletske priprave, smučišče in še vrsto drugih del, ki so plod članstva desetih telesno-kulturnih organizacij, ki so osnovni nosilci telesno-kultur-nega življenja krajanov in delovnih ljudi Prebolda. Posebno aktivno pa je tudi šolsko športno društvo, ki sodi v sam vrh tovrstnih društev v Sloveniji. Dokaz za to je vrsta naslovov, ki so si jih
Jamarji organizatorji odprave
Vse bolj se približuje 100-letni-ca organiziranega slovenskega jamarstva in 20-letnica delovanja jamarskega kluba Črni galeb Prebold. To pa bo čas novih akcij in podvigov. Na Jamarski zvezi Slovenije se na ta jubilej že nekaj časa pripravljajo. Intenzivneje pa so pričeli z delom konec lanskega leta. V sklop tega jubileja sodi vrsto aktivnosti, ki se kažejo v pripravah na izdajo več knjižnih publikacij z osrednjo publikacijo Zgodovina slovenskega jamarstva. Poleg tega naj bi v tem času bilo organizirano vrsto najrazličnejših akcij informativnega in raziskovalnega pomena. Vzpostavljena naj bi bila jamarska trans-
venzala, organiziran bo mednarodni raziskovalni tabor, treking po jamah Jugoslavije in tujine in še vrsto drugih zadev. Ena najpomembnejših aktivnosti pa bo organizacija ekspedicije na kitajski kras. Izvršni odbor Jamarske zveze je glede na izkušnje to nalogo zaupal preboldskim jamarjem, ki bodo tako že tretjič preizkušali svoje organizatorske sposobnosti. Na eni zadnjih sej kluba so že sprejeli odločitev in izziv, potekajo pa že tudi prvi pogovori z zunanjimi člani odprave. Večino oz. dve tretjine udeležencev bodo tvorili člani jamarskega kluba iz Prebolda, strokoivni del pa člani iz ostalih klubov oz. inštitucij. Po-
Žalec
V počastitev praznika krajevne skupnosti Žalec je bilo v telovadnici osnovne šole klubsko tekmovanje v karateju. Sodelovali so tekmovalci karate kluba iz Rogaške Slatine ter domači karateisti.
Rezultati:
kate — pionirji: 1. Damir Vrbanič, 2. Boris Božič, 3. Tomaž Au-breht
kate — mladinci in mladinke: 1. Miloš Goubar, 2. Nedeljko Bikič,
3.	Andrej Stepišnik
borbe — pionirji: 1. Tomaž Au-breht, 2. Damir Urbančič, 3. mesto si delita Boris Božič in Gregor Gajšek
borbe — kadeti: 1. Nedeljko Bikič, 2. Miloš Goubar vsi karate sekcija Žalec
Za praznik KS
borbe — mladinci: 1. Brane Cimperman, 2. Borut Cizej, 3. mesto si delita Josip Jurak (KK Rog. Slatina) in Srečko Brumen (KK Žalec)
borbe — člani: 1. Hudovernik Jože, 2. Boris Golič, 3. Mirko Hudovernik, vsi člani domače karate sekcije
Člani karate sekcije pri TVD Partizan Žalec so tekmovanje vzorno pripravili, tako da je potekalo v pravem športnem duhu in se končalo tudi brez poškodb.
Na obnovljenem štiristeznem kegljišču kegljaškega kluba »Hmezad« v Žalcu pa je bilo meddruštveno tekmovanje.
Nastopile so ekipe:
Savinja Celje, Konstruktor Ma-
prislužili v minulih letih, kakor tudi v lanskem. Ne nazadnje pa je preboldsko ŠŠD kadrovska baza za celjskega Kladivarja.
Ko so posamezni poročevalci na zadnji seji komisije za šport in , rekreacijo poročali o opravljenem delu, je človek šele dobil pravi občutek o vsem, kar plemeniti obstoj in poslanstvo športa in rekreacije. Veličina vsega tega je neizmerljiva in zato velja marsikomu čestitati. Prav gotovo pa je, da bi v naši družbi imeli bistveno manj težav, ko bi delali tako kot številni aktivisti v društvih in organizacijah. Mar ne?
D. Naraglav
leg odprave pa Preboldčani ob svoji 20-letnici kandidirajo tudi za organizatorje zborovanja slovenskih jamarjev. Takšno zborovanje so že imeli leta 1976. Pomembno pa je zaradi tega, ker je takrat osrednja tema predavanj osameli kras, h kateremu sodi tudi kras naše doline. Ne nazadnje pa je to tudi priložnost, da motiviramo članstvo, sicer pa za to preboldski jamarji več ali manj skrbijo. Kakorkoli že, počitka jamarji v Preboldu ne bodo imeli, saj je potrebno izvesti še ves ostali del programa, ki pa je tudi izredno obsežen. Sicer pa le delo rodi sadove.
- OV -
ribor, Savinja II Celje in Hmezad Žalec pri ženskah, v moški konkurenci pa: Konstruktor Maribor, Savinja Celje, Radenska Radenci ter domača ekipa Hmezad.
Rezultati
ženske — ekipnó: Savinja I 2511, Konstruktor 2257, Savinja II 2217 in Hmezad 2169;
ženske — posamezno— Šeško 440, Grobelnik 435, Petak 421;
moški — ekipno: Radenska 5155, Hmezad 5082, Savinja 5076, Konstruktor 4773;
moški — posamezno: 1. Hri-steržaj 900, 2. Sivka 874, 3. Čagalj 887 in 4. Pečovnik 848.
L. Korber
Braslovče
Ustanovitev Sokola je bila izredno pomemben dogodek za tedanje Braslovče, saj so se ob tem združili vsi narodno zavedni Braslovčani, ki so istočasno predstavljali tedanjo bra-slovško elito. Tudi ni slučajno, da je prišlo do ustanovitve Sokola prav v Braslovčah. Trg je bil takrat gospodarsko tako močan, da so lahko tržani gojili dejavnosti, ki jih v veliko večjih krajih ni bilo. Vadba pri Sokolu je predstavljala športno dejavnost, ki je bila povezana z izdatki, katerih povprečen prebivalec naših krajev ni zmogel. Pa ne samo vadba, tudi pripravljanje javnih nastopov v domačem kraju, udeležba na nastopih v drugih krajih, izleti, nabava opreme in drugo so bili povezani z izdatki, ki so jih zmogli le gmotno bolje preskrbljeni. Člani Sokola pa niso bili samo tržani, ampak tudi okolišani, tako da med člani najdemo tudi kmete. Glede na miselnost takratnega časa je razumljivo, da med Sokoli ne najdemo žensk.
Ob pomanjkanju primernega telovadnega prostora so iskali člani možnosti vadbe na raznih dvoriščih. Tako so imeli vaje na šolskem dvorišču, na Galicarjevem, Maršičevem in Rössner-jevem dvorišču in na Galicarjevi sušilnici. Ker niso imeli stalnega telovadnega prostora, so zaprosili braslovškega trgovca Josipa Paura, da bi jim odstopil prostor na Legantu za vaje Soko-
80-let Partizana
lov. Ta jim je dovolil in tako so imeli tu prve vaje 14. januarja 1912. leta. Zagotovljen pokrit telovadni prostor je omogočil redno vadbo tudi ob slabem vremenu. Vsi pa so bili prepričani, da je to le začasna rešitev, saj so v tem času intenzivno delali, da bi si pridobili lasten pokrit telovadni prostor.
Želja: priti do telovadnice — je bila stara, saj se je rodila že kmalu po ustanovitvi Sokola. Društveni odbor je prosil krajevni in sreski šolski odbbr, da bi dovolili na šolskem dvorišču zgraditi leseno telovadnico. Krajevni šolski odbor je takoj dal soglasje, medtem ko je sreski odbor s pozitivno rešitvijo odlašal.
V letih 1910 do 1913 so si zelo prizadevali, da bi prišli do lastnega doma. Organizirali so vrsto prireditev z namenom, da bi si zagotovili finančna sredstva, zbirali so prostovoljne prispevke, izdali pa so tudi priložnostno znamko z namenom, da bi zbrali dodatna sredstva. Zaradi zanimivosti, ki jo omenjena znamka predstavlja, bo dobrodošel njen opis. Ob zgornjem robu je napis »ZA SOKOLSKI DOM«, ob spodnjem robu pa »BRASLOVČE«. V ospredju je pripadnik Sokola v društveni uniformi, v ozadju pa risba sokolskega doma in nad njim vzhajajoče sonce. V spodnjem levem in desnem kotu je na lipovem listu označena nominalna vrednost znamke. Pripadnik Sokola stoji zravnan in z iztegnjeno
2
desno roko proti vzhodu, proti soncu, v levi roki pa drži društveno zastavo. Znamka ni predstavljala redne poštne znamke, zato jo je tisti, ki je želel podpreti izgradnjo sokolskega doma, moral dodatno nalepiti na poštne pošiljke poleg veljavne, znamke.
Zbiranje finančnih sredstev je dobro napredovalo, vendar je izbruh prve svetovne vojne preprečil začetek gradnje in ga preložil za skoraj dvajset let.
V času do prve svetovne vojne je društvu načeloval od ustanovitve leta 1906 do leta 1911 Tone Plaskan, od leta 1912 pa do začetka vojne leta 1914, ko je društvo moralo prenehati z delom, pa Anton Peršuh.
Da so v društvu želeli delati čim boljše in povečati število članstva, lahko sklepamo iz ustanovitve otroškega oddelka, ki so ga ustanovili že kmalu po ustanovitvi društva. Oddelek so ustanovili 8. marca 1907 in ga je vodil Rudolf Salaba. Vaje so imeli vsako nedeljo ob 13. do 14. ure. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je med njimi vadil tudi Srečko Puncer, ki je takrat kot dvanajstleten fant živel s starši v Braslovčah. Glede na to, da so njegov grob obiskovali tudi gojenci Gozdne šole v Lokah pri Mozirju v letih 1938 in 1939 in' da so ga imenovali brat, bi se dalo sklepati, da je bil član Sokola.
-fk
se nadaljuje
Gau Kara**’
Ročnodelski
krožek
Pred iztekom lanskega leta so v okviru DPD Svoboda Griže ustanovili ročnodelski krožek, na katerem se vsak četrtek od 16. do 18. ure zbero ljubiteljice ročnega dela, kjer ob prijetnem klepetu ustvarjajo njihove spretne roke različne izdelke. Ne le, da jim čas tako hitreje teče, prevzemajo tudi izkušnje in znanja. Za osmi marec načrtujejo svoje izdelke tudi” razstaviti, zato vabijo vse ljubiteljice ročnih del, da se jim pridružijo ali jim posodijo kakšne svoje izdelke za to razstavo. Medse vabijo tudi dekleta, ki teh del še niso vešča, pa bi se jih rade naučila, z veseljem jim bodo priskočile na pomoč. Pa tudi moški ustvarjalci bodo dobrodošli, zato pridite ob četrtkih med šestnajsto in osemnajsto uro v malo dvorano griškega doma Svobode, kjer vas bodo z veseljem sprejeli v svoje vrste.
----------------\
OBVEZEN
PREGLED
PRAŠIČJEGA
MESA
Na zadnji seji izvršnega sveta so člani obravnavali odredbo o obveznem veterinar-sko-sanitarnem pregledu mesa zaklanih prašičev zaradi ugotavljanja zajedalca Tric-hinella spiralis.
Po tej odredbi, ki bo začela veljati dan po objavi v Uradnem listu, bodo morali lastniki zaklanih živali takoj po zakolu oddati od vsake prašičje polovice košček trebušne prepone ali košček žrelne in košček medrebrne mišice. Pregled bodo na stroške lastnika opravljali delavci Zavoda za živinorejo in veterinarstvo v Celju.
Novoletni
križanki
Med pravilnimi rešitvami so bili za novoletni križanki izžrebani naslednji nagrajenci, ki prejmejo knjižne nagrade:
KRIŽANKA SAVINJSKI MAGAZIN:
1.	Ivan ŽOHAR, Doberteša vas 16 E, Šempeter
2.	Vili PUNCER, Šempeter 262
3.	Silvester MEHTIG, Petrovče 145
Pravilna rešitev se je glasila: V službi potrošnikov, ‘opis, paranoik, pohištvo in šport, ale, igra, Eros, Elda Viler, reč, sat, reneta, kiš, cona, Etna, Flere, Rim, jatagan, o novo leto, hudik, NV, SP, epoleta, Adana, Josipa, laž, Aleš, fon, EM, Erevan Avanzo, Al, košek, Mark, znak solidne postrežbe, ČA, Arta, manufaktura, Re-sler, Sadat, Amado, stoka, Erin, Speer, akna, elan, Podreča, LO, Brilej, Ri, Ion, blagovnica Polzela, tehnična trgovina
KRIŽANKA HMEZAD:
1 Darinka KRULEČ, Železno 5/b
2.	Dragica BOBEK, Efenko-va 1, Žalec
3.	Franc Slokan, Prebold 127
Pravilna rešitev: Agrina, Miro-san, Blagovnica Hmezad, Agostino, med, trs, dur, oče, Hamlet, Erna, Laso, vodja, pisk, val, Sven, aš nakup od vijaka do traktor, Tetovo, Retina, adresa, SJ, kapar, svet, Mann, KČ, Rita, Are, dalije, stolp, Nana, sir, kula, got, Verho-jansk, EJ, spahi, vata, Ileana, Tr, Matul, kolos, gloster, odor, molj, Krilov, klot, kmetijstvo Žalec, omizje, gostinstvo turizem, Levant, Akrin, AA, Tanaka, eto, AA.
Vsem nagrajencem iskrene čestitke, nagrade pa bodo prejeli po pošti.
Spoštovani bralci! Pred vami je prva številka časopisa v tem letu in v njem tudi prva vaša pisma. In prav je tako, saj je časopis namenjen vam, namenjen temu, da skupno z nami slikate kraje, ljudi in dogodke v tej dolini. Zato nam le pišite, sporočajte o tem, kje vas čevelj žuli, o tem, kar vas bode v oči, ali pa o tistem, kar je vredno javne pohvale.
Hvala, tovariš šofer
Vljudno se zahvaljujem občanu, ki me je lanskega osemindvajsetega maja v Vrbju pri Žalcu zbil po cestišču v času, ko sem se z mopedom vračal z nočnega dela. Prav tako se temu vozniku oranžnega fiata 126 zahvaljujem za vse posledice, ki sem jih utrpel, med drugim poškodovano ramo, ki je terjala dve operaciji v celjski bolnišnici in polovico leta v bolniški.
Obenem mu zdaj ob novem letu čestitam, ker mu je uspelo tako korajžno pobegniti. Nekaj poguma mu je prav gotovo dajala mlada svetlolasa sopotnica. Le-ta je sicer za hipec izstopila, pogle-
dala avto in mi zabrusila: »Kaže, da vam nič ni.« Potem pa je brž skočila v avto in skupaj sta oddrvela naprej z vso močjo, čeprav je prometni znak omejeyal hitrost na 40 km.
Čudi me, da je ta šofer tako lepo zaščiten in se ga nikakor ne da odkriti. Naj mu ob koncu leta, prav tako pa tudi njegovi sopotnici, zaželim srečno novo leto in še več tako uspešnih nezgod. Jaz sem pa tako in tako že kar precej star, tako da mu zaradi mene ne bo treba imeti dolgo slabe vesti.
J.	O.
Žalec (naslov je v uredništvu)
Fizični učinki so, finančnih ni
Lani smo v naši delovni enoti Govedoreja zabeležili pomemben uspeh. Dosegli in presegli smo proizvodnjo 6000 I mleka po kravi. Zmanjšali smo porabo drage, kupljene krme ter zmanjšali porabo delovnega časa na enoto proizvoda. Skratka, dosegli smo odlične fizične učinke, ki pa jih žal ne spremljajo finančni. Zgodovinska obremenjenost in zapostavljenost kmetijstva kot gospodarske panoge se kaže v vsej svoji ostrini posebno zdaj, ko je krivične ukrepe Zveznega izvršnega sveta do izvoznikov skupaj z naravnimi ujmami in černobilsko katastrofo še dodatno obremenila realna obrestna mera.
Kljub fizično doseženim rezultatom smo za devet odstotkov zaostajali pri izplačilu osebnih dohodkov za gospodarstvom. Ne moremo in ne smemo trditi, da družba za našo dejavnost ni storila ničesar. Je, toda ukrepi so vse prepočasni in zato premalo učinkoviti. Potrebna bodo večja vlaganja v tehnologijo, da bomo bolje izkoristili naše znanje in na-
šo pripravljenost za delo. Proizvedli smo šest milijonov litrov mleka prvega kakovostnega razreda. Tudi v prihodnje si bomo še bolj prizadevali za kakovostno in večjo proizvodnjo, toda tega ne bomo zmogli ob 90 %-ni obrestni meri. Tega ni sposoben v kmetijstvu nihče, pa naj bo na vzhodu aji pa na zahodu.
Mnogo beremo o dragi hrani. Res je draga, toda žal za to nismo krivi proizvajalci hrane. Naš vpliv na končno ceno je zelo majhen. Ne moremo pa je tudi s svojimi osebnimi dohodki, ki zaostajajo za vsemi poprečji, še nadalje regresirati. Zamisliti se velja nad dejstvom, da poprečna štiričlanska družina v bloku daje več denarja za elektriko, toplo vodo in ogrevanje kot pa za mleko, kruh in meso. Ob vsem tem pa je treba vzeti pod lupo osebne dohodke delavcev v rudniku in elektrogospodarstvu in jih primerjati z našimi.
Srečko Čater vodja farme Podlog
Psihodiagnostični lažje delo za
Med stopetdesetimi kooperanti Agrininega Tok-a Mega je tudi nekaj takšnih, ki se ukvarjajo z nekoliko bolj redko in zato manj znano obrtjo. Ena od teh je na primer izdelava psihodiagnostičnih instrumentov, ki se jih je pred dvema letoma lotila Jadranka Čmak iz Žalca. Kot sama pravi, je zagrizla v precej trd oreh, saj je bila prva v Jugoslaviji, ki se je začela ukvarjati s tovrstno dejavnostjo. Ob vsej zagnanosti je bilo treba veliko trme, da je prodrla na tržišče. O svojem delu je takole pripovedovala : »Od vsega začetka sem ko-operantka TOK Mega v Žalcu in pri tem sem imela veliko prednosti — predvsem pri nabavi materiala. Sama bi kot začetnik le težko nabavila več tisoč kosov raznih sestavnih delov, ki so dragi in bi pravzaprav težko imela toliko blaga na zalogi. In če potem dovolj hitro naredimo in prodamo naš izdelek, imam pri tem kot ko-
operantka Mege tudi finančno korist.
Pred dvema letoma tržišče za naše izdelke še ni bilo raziskano in pri tem mi je precej pomagal ljubljanski Center za psihodia-gnostična sredstva, ki še sedaj redno kontrolira naše izdelke. Nabavijo jih lahko samo ustanove, ki imajo zaposlenega psihologa, kajti samo tako lahko zagotavljamo strokovnost dobivanja in uporabe podatkov. Doslej smo tržišču ponudili pet tipov elektronskih psihodiagnostičnih instrumentov, ki so namenjeni predvsem za ugotavljanje mentalnih funkcij, psihomotoričnih reakcij in karakteristik pozornosti. Preiskušeni so kot diagnostična in laboratorijska oprema, ki jih uspešno upra-bljajo v psihologiji dela, prometa, šolski psihologiji, poklicnem svetovanju in klinični psihologiji. V dveh letih smo naredili 65 serij teh naprav, največ pa smo jih prodali v sosednjo republiko Hrvaško.«
—mn.
GOSTILNA PRIVOŠNIK ŠEMPETER
Iščemo žensko za čiščenje gostinskega lokala. Telefon: 701-021
r
čf/tA 'u	c i-
c i ir ryi
c5^‘^—n

n
WL<b^
Wius^o. f^c^o ycW <&EhoO VxxiO WETO
\<W, Vèr
4 -
Z?* C. c *y< o
UL
Li
_So- m'-^j	O^-c C\
/ ~~
LS' U I ^ L f~ : o X
j
Mateja Svet:
»Kar malo s strahom sem tu v Žalcu prišla na oder. Vendar sem bila presenečena in obenem srečna, ker me je občinstvo tako prisrčno sprejelo in nagradilo z burnim aplavzom. To mi je dalo ponovno zaupanje vase in sem že tu v Žalcu sklenila, da bom svojo športno kariero nadaljevala še bolj zavzeto in upam, da tudi rezultati ne bodo izostali. Še enkrat hvala prisrčni žalski publiki.«
Mojca Voh:
»Članica ekipe leta odbojkaric Palome Branik je tudi naše gore list Mojca Voh. Začela je v Šempetru, kjer je tudi doma, sedaj pa, ko študira v Mariboru, je postala članica te izredno uspešne ekipe. »Treningi so naporni, pa tekmovanja, ki se kar vrstijo, terjajo veliko odrekanj. Vendar pa mi za vse to ni žal, saj je v športu tudi mnogo prijetnih trenutkov in tudi dogodkov, še zlasti, kadar zmagamo. Naš cilj je osvojitev državnega prvenstva in čim-boljša uvrstitev v mednarodnem tekmovanju.«
Ponedeljka, 22. decembra, se
ne bodo spominjali samo ljubitelji športa v žalski občini in širši celjski regiji, ampak tudi vsi tisti, ki so prišli na zaključno razglasitev najboljših slovenskih športnikov, športnic, ekip in tiskovnih služb Slovenije v žalski kulturni dom. Vsako leto je takšna prireditev v drugem slovenskem kraju, tokrat je bila zaupana Žalcu. Pobuda je bila v mestu, ki vedno živi s športom in telesno kulturo, dobro sprejeta. Sestavljena je bila ekipa
radijskega prenosa. Vsak, pa ne samo najmlajši, bi rad videl Roka, Matejo, Bojana, Primoža, Mariko, Darjana in ostale heroje, ki s svojimi športnimi dosežki širijo dober glas o Sloveniji in Jugoslaviji širom po svetu. Čudežna polja in mladinski pihalni orkester (tisti, ki so ga prvič slišali, ga niso mogli prehvaliti, velja tudi za ljubljanske »radijce«) iz Žalca so popestrili prireditev, ki jo je mojstrsko vodil Franek Trefalt.
Za odrom je bilo še huje kot pri
kulturni delavec Drago Ulaga, ki je bil poseben gost organizatorjev v Žalcu, posebej pa še nekoč njegovega učenca in danes enega najvztrajnejših oblikovalcev telesne kulture Adija Vidmajerja.
Žalske športnike sta v pogovoru, ki ga je vodil novinar NT-RC Janez Vedenik, zastopala član Konjeniškega kluba Gotovlje in državni reprezentant Franc Mesarič ter odlična mlada šahistka Suzana Urisek.
Prireditev, ki je zlasti po teksta novinarja Henrika Übeleisa v osrednjem slovenskem časniku Delu uspela tako, da »bomo še prišli«, so mogočili: skupščina občine Žalec, TKS Žalec, hotel Golding-Rubin Žalec, DPD Svoboda, cvetličarna Podbregar Žalec, šport »Golob« Žalec, Metka Celje, Eikroj Mozirje, Zlatarstvo Kragl Žalec, Savinjski magazin, MIK Prebold, Juteks, Sigma, Minerva, Hmezad, Gradnja, Tovarna nogavic Polzela, TT Prebold, Garant Polzela, Zarja Petrovče in NAMA Žalec.
za organizacijsko izvedbo: predsednik Mitja Urisek ter člani Adi Vidmajer, Ludvik Semprimožnik, Franc Kralj, Stane Gržina, Milan Vogrinc, Ljubo Korber in Tone Vrabl. Imeli so štiri »leteče« delovne sestanke ob obilici osebnih pogovorov. Nič niso hoteli prepustiti naključju!
V ponedeljek zvečer ob 19,30 se je začelo. In to v Kulturnem domu, ki je bil za to priložnost občutno pretesen. Vsaj še za eno dvorano je zunaj, na prostem, v mrzli zimski noči ostalo ljudi, ki bi radi pozdravili najboljše slovenske športnike. Veliko se jih je raje odločilo za poslušanje direktnega
vhodu v dvorano, športniki, športni delavci in novinarji so se znova srečali, stiskali roke, čestitali, kramljali. Darjana Petriča smo iskali po hotelu, pa je bil v kulturnem domu v posebnem prostoru s kolesarjem vojakom Juretom Pavličem in še nekaterimi drugimi. Zakaj ga nismo tam iskali? Ker je bil to »sveti« prostor hotelskih delavcev za pripravo pogrinjka, kjer je vsem zaželel tako kot kasneje tudi na odru dobrodošlico predsednik skupščine občine Žalec Ludvik Semprimožnik.
Posebnega navdušenja je bil deležen nestor slovenskih športnih novinarjev in priznan telesno-
Vsi sodelujoči v programu pa so bili iskreno zadovoljni in presrečni, ko so dobili lepo izdelana spominska darila vaze Keramične industrije Liboje s priložnostnim znakom prireditve Ljuba Korberja ter grafike, ki sta jih pripravila: likovno naš umetnik Adi Arzenšek in z okvirji dopolni! sin Matjaž. Prekrasno!
Vse je minilo O.K., razen za tiste, ki niso mogli v dvorano. Najbolj spodbudno pa je, da so tako športniki kot vsi ostali, zlasti pa novinarji, v en hip hiteli ob slovesu govoriti »še bomo prišli v Žalec!« To pobudo je treba izkoristiti tudi v interesu nadaljnjega širjenja telesne kulture v naši občini, kar še posebej velja za mlade.
TONE VRABL - Foto: Ljubo Korber, T. Tavčar
			
1,.>. % ,,	Öf 'S* «J	"'1 L	T&.-
	usi ' ■ i	v<	
L WÉ L 'ß		IL « "	'■■’"kkw0š
Šahovske vesti
Šahovski klub Savinjčan iz Šempetra je pred koncem leta 1986 pripravil hitropotezni turnir, na katerem je nastopilo 12 šahistov. Zmagal je Stane SKOK pred M. Štormanom in J. Peternelom. Enak je bil vrstni red tudi po seštevku vseh lanskoletnih hitropoteznih turnirjev, kar pomeni, da je bil lani najboljši šahist Stane Skok, na vseh turnirjih pa je nastopilo 250 šahistov.
Šempetrski šahisti so pripravili tudi tradicionalni novoletni hitropotezni turnir, na katerem se je pomerilo deset šahistov, zopet pa je bil najboljši Stane Skok-pred M. Štormanom in J. Peternelom.
šahovski klub Žalec pa je pripravil nagradni hitropotezni turnir za posameznike, na katerem je sodelovalo 1? šahistov. Zmagal je Franc Brinovec pred Dušanom Brinovcem ter Mitjem Uriskom. Pokrovitelj turnirja sta bila Keramična industrija Liboje in Petrol Celje.
J. Grobelnik
Dežurstvo na vodovodu
V času od 19. januarja do 23. februarja 1987 bodo po razporedu dežurni naslednji monterji:
od 19. 1. do 26. 1. - Marko DOLINAR - Griže 35
od 26 1 do 2 2 - Aleš SALEDIN - Kasaze 91/1 (pri KIL)
od 2. 2. do 9. 2. - Bogdan PANTNER — Rakovlje 17/d, Braslovče
od 9. 2. do 16. 2. - Vlado SUPER — V. Pirešica 5/e, Žalec
od 16. 2. do 23. 2. — Franc KOS — Jezerce 8, Smart» no v Rož. dol.
Dežurni monter dežura oziroma je pripravljen doma v popoldanskem času ob delavnikih ter ob prostih dneh (sobota, nedelja, prazniki).
Prijave okvar na vodovodu lahko oddate tudi v nabiralnik pri vhodnih vratih sedeža delovne organizacije — Nade Cilenšek 5, Žalec.
ZAHVALA
ob smrti našega dragega moža, ata, starega ata, tasta, brata in strica
Ludvika Topovška
iz Miklavža pri Taboru
se zahvaljujemo vsem sosedom, ki so nam nudili vso pomoč v težkih urah, duhovniku za lep poslovilni govor in opravljen obred, pevcem za zapete žalostinke doma, v cerkvi in ob grobu, govorniku, ki se je v imenu KS poslovil od njega, vsem daroval-cern.cvetia in darov v dobrodelne namene ter vsem, ki ste se prišli poslovit od njega in ga spremili na njegovi zadnji poti. Vsem še enkrat iskrena hvala.
Njegova družina
Lan/ ta čas smo zrli
f"* otk	a letos nikjer te več ni,
)p Äjt S	zaman te iščejo naše oči,
srce ljubeče v grobu spi,
■Jk	nam se še vedno rosijo oči.
27. januarja bo minilo leto dni, od iiflHf kar nas ie zapustil dragi mož, oče,
Ivan Cokan
Ostali smo brez tebe, brez tvojih nežnih rok. V naših srcih sta ostali velika žalost in bolečina. Živiš z nami in živel boš, dokler bomo mi.
Žalujoči vsi tvoji
Nepozaben bo ostal spomin na dobrega in skrbnega očeta in starega ata
ZAHVALA
Franca Sopotnika
iz Zagrebena
Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalili vsem, ki ste ga v tako velikem številu pospremili do njegovega zadnjega doma. Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za darovano cvetje in vence ter darove v druge namene. Posebna hvala osebju internega oddelka bolnišnice Celje.
Zahvala govornikoma krajevne skupnosti in Zveze borcev Griže za poslovilne besede, rudarski četi, godbi na pihala iz Liboj, kolektivoma Zarja Petrovče in Hmezad-Agrina Žalec ter duhovniku za opravljen obred.
Še enkrat vsem skupaj iskrena hvala.
Žalujoči hčerki Majda in Nevenka z družinama
ZAHVALA	#
Ob nenadni in boleči izgubi našega dragega in skrbnega moža, očeta, sina in brata
Eda
iz
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam ob najtežjih trenutkih pomagali, izrekli ustno in pisno sožalje, darovali vence in cvetje in ga skupaj z nami pospremili na njegovi prerani zadnji poti.
Iskrena hvala duhovniku za opravljen obred in lep govor, pevcem za odpete žalostinke in govorniku Mohorju.
Vsi njegovi
Uratnika
Braslovč
l-------------------------------------------------------------------------------------1
Da ne pozabimo
! Leto 1947 — leto ! obnove
Že lani smo zapisali, da bomo letos vso pozornost posvetili letu 1947, saj je bilo to leto pred štiridestimi leti leto obnove. Do konca tega leta je bilo obnovljenih približno 65 % vseh uničenih in poškodovanih hiš I In gospodarskih objektov. Opravljeno je bilo ogromno delo, če pomisli-i mo, da je bilo ob koncu vojne v Sloveniji uničenih 31.145 kmečkih hiš in gospodarskih poslopij ter delno uničenih 16.933 kmečkih hiš in gospodarskih poslopij, torej so bile odpravljene najhujše materialne posledice f vojne.
Življenje je bilo težko. Ni bilo dovolj živeža, obleke in obutve. V glavnem je bilo vse na karte. Delovni teden je trajal šest dni, popoldneve in i nedelje pa so ljudje preživeli na porostovoljnem delu, ko so gradili ceste, t stanovanjske bloke, obnavljali vasi.
Prostovoljno delo je bilo temelj napredka, marsikje na obrobju je to f še danes znana oblika pri izgradnji makadamske ceste, napeljavi elektri-i ke, vodovoda ali telefona.
Mejnik v zgodovini slovenskega naroda predstavlja 16. januar 1947,
1 ko Je bila razglašena prva ustava republike Slovenije, ki je poudarila su-f verenost slovenskega naroda, v njej pa je bilo v 2. členu zapisano: »Izra-I žajoč svojo osebno voljo — živeti skupno z bratskimi narodi v federativni državi, se je slovenski narod na osnovi samoodločbe, vključno s pravico i do odcepitve in združitve z drugimi narodi Jugoslavije in njihovimi Ijud-i skimi republikami združil v skupno zvezno državo FLRJ.«
Tega leta je bil prejet tudi prvi petletni plan, katerega osnovne nalo-f ge so bile: dvig gospodarstva in tehnike, krepitev in razvoj socialistične-i ga sektorja narodnega gospodarstva, dvig splošne blaginje delovnega , ljudstva, dvig kulturne ravni slovenskega naroda.
Brigadirji II. celjske udarne brigade so poimenovali svojo brigado po i Ivanki Uranjek, kurirki Slavka Šlandra in pokrajinskega komiteja KPS za štajersko, ki je bila kot prva ženska na Slovenskem ustreljena julija 1941. Njeni sestri Mariji Uranjek pa so brigadirji poslali pismo, v katerem so f med drugim zapisali:
... »Malo vas je, ki nam dajete pobudo pri našem delu, vendar trdno odločna volja naših mladih graditeljev in že samo ime tvoje sestre, krepi in spodbuja in nam daje novih moči, ki jih vlagamo v svoje delo za obnovo naše domovine, da s tem ohranimo slavo hrabrih, padlih borcev, ki so darovali svoja življenja za to zlato svobodo, v kateri lahko danes mirno iz- i grajujemo in utiramo pot komunizmu.
Obljubljamo ti draga sestra, v imenu cele brigade, da bomo častno nosili ime tvoje sestre kot naziv naše UDARNE BRIGADE. Težka je bila borba za naziv udarna, vendar s parolo: »za nas ni pregrad in ne mej«, smo prekrstili častno našo brigado ter tako še z večjo požrtvovalnostjo In elanom utiramo široko gaz v našo prvo, Titovo petletko ...«
Pismo je bilo poslano s proge Samac—Sarajevo, podpisal pa ga je komandant brigade Konrad Kos.
F. Ježovnik
/D ljubljanska banka
LJUBLJANSKA BANKA obvešča svoje varčevalce, da s 1. januarjem 1987 veljajo nove — vlije obrestne mere za vezana sredstva občanov, in sicer:
rok vezave
letna
obrestna mera
diskontna obr. mera
3 mesece	46%	39.69 %
6 mesecev	52%	46.58 %
nad 12 mesecev	61 %	
nad 24 mesecev	64%	
nad 36 mesecev	66%	
SIGMA
GRADBENI ELEMENTI IN • MONTAŽA ZABUKOVICA p.o.
PROIZVAJA:
sanitarne
gradbene
elemente
kovinske
izdelke
— montaža
vSlGMA SIGMA SIGMA/
ive beležnice
Dne 17. decembra 1986 je prišlo ob 22.40 do prometne nezgode na lokalni
cesti v Gotovijah. Marjan HALADEJA je z osebnim vozilom CE 122-002 pretesno prehiteval skupino pešcev in pri tem zbil po cestišču Dušico KMECL, ki se je pri tem laže poškodovala. Voznik Haladeja je vozil pod vplivom alkohola, poleg tega pa je tudi zapustil kraj nezgode, vendar so ga miličniki že na poti proti domu izsledili.
istega dne se je ob 23.50 pripetila tudi prometna nezgoda v križišču ulice heroja Staneta in Kardeljeve ceste v Žalcu. Do nesreče je prišlo zaradi izsiljevanja prednosti voznika osebnega vozila CE 206-284 Servina MOHORIČA, ki je trčil v vozilo CE 210-469 Emila FELDINA, ki je vozil le z lučmi Za označevanje vozila. Pri trčenju se je sopotnica v Mohoričevem vozilu Danijela BRIŠNIK huje poškodovala.
Dne 28. decembra je ob 15.30 prišlo do prometne nezgode na regionalni cesti v Ločici pri Polzeli, v kateri je zaradi neprimerne hitrosti zapeljal s ceste voznik osebnega avtomobila CE 209-952 Jože GOSAK, pri čemer je trčil v drog električne napeljave. Trčenje je bilo tako silovito, da je vozilo odbilo nazaj na vozišče, pri tem pa sta bila voznik in sopotnik Franc POSEDEL hudo poškodovana. Zaradi suma vožnje pod vplivom alkohola so vozniku odvzeli kri za preiskavo.
KRŠITEV JAVNEGA REDA IN MIRU
Dne 19. decembra je v večernih urah prišlo do ogrožanja v zasebnem stanovanju v Vinski gori št. 34, kjer je vinjeni F. J. ogrožal domače. Ker ga niso mogli pomiriti, so ga miličniki odpeljali na Postajo milice, kjer so ga pridržali do iztrezni-tve.
Isti dan sta se v hotelu Prebold ob 21.30 stepla G. B. in V. D.
Miličniki so oba predlagali v postopek pri sodniku za prekrške.
KAZNIVA DEJANJA
V času od 20. do 13. decembra lani je bilo trikrat vlomljeno v garaže Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Storilec je vsakič odpeljal drug osebni avtomobil. Miličniki so na novoletni dan prijeli storilca — 17-letnega K. D. In 22-let-nega Radovana Breznika, ki je sodeloval le pri zadnjem vlomu.
Storilci niso mirovali niti v noči na 1. januar 1987, saj so vlomili v kiosk Dela na tržnici v Žalcu. Miličniki so še isti dan prijeli storilca, to sta 16-letna K. S. in J.
SADEKSOVA ZAKLADNICA ZDRAVJA
KAKISAN
—	učinkovito sredstvo proti prehladu
—	proti kašlju, ki je posledica pretiranega kajenja
—	proti vnetju sluznice v ustni votlini in žrela
DOBITE GA V VSEH TRGOVINAH IN LEKARNAH
Hmezad agrina
KOMPAS
JUGOSLAVIJA
DE ŽALEC in SAVINJSKI OBČAN vas vabita, DRAGE ŽENE in možje, na tridnevni izlet v BUDIMPEŠTO—VELIKO SRCE MADŽARSKE!
Odhod: S. marec 1987 CENA ARANŽMANA: 47.500— din
Ne s prstom po zemljevidu, časi so se vendar spremenili! Odpravite se na pot z nami!
MOŽJE, IZKAŽITE SE IN PRESENETITE SVOJE ŽENE Z NEPOZABNIM DARILOM!
Program potovanja:
1.	dan — Iz Žalca z avtobusom mimo Ptuja in Čakovca do
mejnega prehoda Goriöan/Letenye. Pot bo vodila skozi madžarske zaselke do mesteca NAGYKANIS-ZA, od koder je pogled na BALATON 594 km’ veliko »madžarsko morje«. Krajši postanek v letoviškem kraju SIOFOK, nato pot do BUDIMPEŠTE — srca EVROPE. Po prihodu krajši orientacijski ogled mesta ter sprehod po čudoviti Vaci utca, namestitev v hotelu in večerja...
2.	dan — Po zajtrku ogled mesta, med drugim: Trga revoluci-
je, NEP stadiona, ribiške trdnjave, Matjaževe in Štefanove cerkve, parlamenta, prelepih mostov preko Donave, skrivnostne predmestne citadele... Po opoldanskem počitku bo prosto za individualne oglede. Možen bo obisk živalskega vrta ali kopanje v termalni vodi. Večerja v hotelu, nato obisk madžarske čarde s tenkočutnimi zvoki ciganskega orkestra.
3.	dan — Po zajtrku prosto za individualne oglede. Po popol-
danskem počitku vračanje proti domu ob severni obali Blatnega jezera in postanek v ribiški vasici Tl-HANY, od tu pa skozi Bak do državne meje Lenty/ Lendava. Zaključek v eni od tipičnih prekmurskih gostišč, v poznih večernih urah vrnitev v Žalec.
PRIJAVE IN INFORMACIJE V POSLOVALNICI KOMPAS ŽALEC V NAMI do 20. februarja 1987 oziroma do zasedbe mest v avtobusu!
OB PRIJAVI PRINESITE S SEBOJ IZPOLNJENI KUPON - ČAKA VAS PRESENEČENJE!
OBČANOV KUPON ZA ŽREBANJE
Ime in priimek
Naslov

FOTOKROMKA
Takole so ob začetku letoinjega leta spet sedli za skupno
mizo v žalskem hotelu predstavniki naše družbenopolitične skupnosti in družbenopolitičnih organizacij z duhovniki iz domala veh župnijskih uradov v žalski občini. Na srečanju, ki so ga pripravili člani komisije za odnose z verskimi skupnostmi pri Skupščini občine, je govoril predsednik skupščine Ludvik Semprimožnik. Posebej je v svojih besedah izpostavil slabšanje gospodarskega položaja v občini potem položaj družbenih dejavnosti in oceno varnostnopolitičnih razmer. Odnose z versko skupnostjo je ocenil kot dobre in povedal, da ni bilo opaziti nestrpnosti z ene ali druge strani, probleme, ki se pojavljajo, pa tudi sproti uspešno rešujejo. Irena Jelen-Baša
Foto: T. Tavčar
Takšnih primerov, kot je tale na posnetku, smo tedaj, ko Je pritisnil mraz lahko videli skoraj na vsakem koraku. Kot pravita šoferja Javnih naprav, v takšnem mrazu ni druge rešitve, kot da zakurita pod tovornjakom, da ga odtalita. jk
Na vseh vpadnicah v mesto Žalec stoji prometni znak, ki prepoveduje tovornjakom vožnjo v mesto, prepoved pa ne velja za dostavna vozila. Kljub temu pa lahko vsak dan vidimo parkirane tovornjake pred hotelom Golding Rubin.	jk
aH
v veleblagovnici nama Žalec in PE Levec
POSEZONSKO ZNIŽANJE CEN
ZIMSKIH OBLAČIL
do 40% od 19. 1. do 19. 2.
nama hiša dobrega nakupa J
K


nama
40 let
Kovinarske
dejavnosti
1947—1987
PROIZVODNI
PROGRAMI:
Kotli na lesne odpadke
Kotli na olje in plin
Dozirne naprave za lesno industrijo
Etažne trajno žarne peči za gospodinjstvo
Brzo parilni-ekonom kotli
Kovinske konstrukcije in procesna oprema
Odsesovalne in odpraševalne naprave
Oprema za ladje (hidroforji)
Kovinska
Industrija
Vransko
Slovenija-YU