FRAN ERJAVEC

AVTONOMISTIČNA IZJAVA
SLOV KULTURNIH DELAVCEV
LETA 1921.

(Iz spominov)

POSEBNI ODTIS

IZ ZGODOVINSKEGA ZBORNIKA 1958
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA, BUENOS^AIRES

ttj  m fcfco

FRAN ERJAVEC

AVTONOMISTIČNA IZJAVA
SLOV. KULTURNIH DELAVCEV
LETA 1921.

(Iz spominov)

Slovenci se do dr. Prijateljevega “Kersnika” sploh nismo bavili s
svojo politično zgodovino. Fragmentarični dr. Vošnjakovi “Spomini” in
par dr. Lončarjevih spisov, to je bilo vse, kar smo imeli do prve svetovne
vojne. Zato se tudi ne moremo čuditi, ako so ostali še vsi veliki mejniki
naše politične zgodovine skoro čisto nepojasnjeni. O nastanku znamenite
izjave naše dunajske mladine 1. 1848 za zedinjeno in avtonomno Slove¬
nijo vemo le malenkostno in o poskusu slovenskih politikov 1. 1865 v Ma¬
riboru za sestavo slovenskega nacionalnopolitičnega programa še manj.
Plevi jugoslovanski kongres konec 1. 1870 v Ljubljani se je posrečilo dr.
Prijatelju osvetliti le deloma in še to skoro le po hrvatskih in srbskih
virih. Tudi konkretne podrobnosti o ustanovitvi posameznih slovenskih po¬
litičnih strank so ostale doslej skoro neznane in jih po vsej priliki tudi
ne bo mogoče nikoli več ugotoviti, zlasti ker nam je žal ostalo ohranjenih
tako malo korespondenc naših vodilnih političnih ljudi.C 1 )

Edino, kar nam je doslej podrobno znano, je nastanek najznameni¬
tejšega akta naše politične zgodovine, to je majniške deklaracije.( 2 ) Med

1(1) (Svojo prevajano politično korespondenco je dr. Brejc par let pred svojo
svojo smrtjo izročil meni, a mi tje bila igpomladi 1. 1945 z ostalim mojim
dragocenim kulturno in politično zgodovinskim arhivom vred uničena (v
njem je bilo tudi lepo število Cankarjevih pisem iz zadnjih treh let nje¬
govega življenja).

(2) jDa razpršim o tesni vse dvomeč morda ne bo odveč, če povem, kako je do
te pojasnitve prišlo. Ko isem začel urejati “Ilustriranega Slovenca”, me
j.e že v začetku 1. 1925 opozoril rajni prof E. Jarc, da je našel med svo¬
jimi pajpirjd tudi koncept majniške deklaracije, kakor je nastajal zvečer
dne 29. V. 1917, ko jo je sestavljal poseben odbor “Jugoslovanskega kluba”
v dunajskem parlamentu. Seveda sem takoj pograbil za to stvar da jo
objavim v sliki v “Ilustr. Slovencu”. Toda to sliko sem želel opremiti tudi
s podrobnimi podatki o nastankui, ker se je bilo dotlej splošno mislilo, da

jako važne naše politične manifestacije, ki so ostale doslej čisto nepo¬
jasnjene, pa spada tudi “avtonomistična izjava” slovenskih kulturnih
delavcev iz 1. 1921. Zanjo današnji rod komaj še ve, toda svoječasno je
vzbudila mnogo prahu, a za bodočega našega političnega zgodovinarja bo
ona nedvomno prevažen akt, ker ga moremo vsekakor označevati za pra¬
vi začetek slovenskega avtonomističnega gibanja, ki je tvorilo potem ne¬
kako dominanto vsega slovenskega političnega življenja prav do uvedbe
šestojanuarske diktature, a v neki meri celo do razpada prve Jugoslavije.

Ker sem poslednji še živi aktivni soudeleženec nastanka te izjave,
smatram za svojo dolžnost, da ohranim našemu bodočemu političnemu
zgodovinarju vse potrebne podatke o njenem nastanku. Ponovno sem
namreč imel že priliko opaziti, da ne vedo o tem nastanku ničesar toč¬
nega niti tisti, ki so bili že tedaj vmešani v naše politično življenje in
tudi tedanje časopisje, glavni vir za političnega zgodovinarja, je objav¬
ljalo o tem popolnoma netočne vesti.

“Slovensko vprašanje” se je pojavljalo v preteklosti skoro pri sle¬
hernem našem tesnejšem stiku s Srbohrvati. Prvič ga lahko zabeležimo
že sredi XVI. stoletja. Bivši koperski škof Vergerij je namreč tedaj želel,
naj bi se naše protestantovske knjige tiskale v takem skupnem jeziku, da
bi ga mogli razumeti Slovenci, Hrvatje in Srbi, toda Trubar je to misel
odklonil kot nemogočo, vendar je obžaloval, da ne zna brati in pisati
tudi “hrvatsko” (t. j. glagolico). Ob nastanku Napoleonove Ilirije je njen
prvi guverner Marmont, ki je mislil, da govore vsi prebivalci skupni “ilir¬
ski” jezik, hotel tega (v dubrovniškem narečju) uvesti v ilirske urade,
toda temu se je preko Francoza Serres-ja nemudoma odločno uprl Kopitar,
češ da ta “skupni jezik” sploh ne obstoji in je rotil svoje ljubljanske
prijatelje, naj nikakor ne žrtvujejo slovenskega jezika v korist kakega
“skupnega”. Na istem stališču je stal tudi Vodnik.

Nadaljnja trenja in boji za individualnost našega jezika so potem
dobro znani. Skoro vsako desetletje se je bolj ali manj glasno pojavljala

jo je sestavil dr. J. E. Krek. Jarc mi je o tem pripovedoval, kolikor se je
še spominjal, toda opozoril me je, da povprašam še dr V. Ravnikarja, ki
je tudi sodeloval pri njenem sestavljanju. Res isem stopil še k dr. Ravni¬
karju, ki je pa ihranil še vse -izvirne zabeležke z dotične seje. Na podlagi
teh sem mogel potem sestaviti svojo razpravico. Čeprav torej o avtentično¬
sti mojih navedb ni moglo biti nobenega dvoma, sem se pa z rokopisom
vendarle oglasil še pri samem dr. Korošcu. Prebrala sva ga pazno in tudi
on mi je potrdil, da so vsi podatki popolnoma točni, pristavil mi je pa,
da ise nobenemu poslancu tedaj še niti sanjati ni moglo, da bo sprožila
deklaracija tako veličastno gibanje vsega naroda. — Navajam te spomine
zato, ker je nekaj dni ipo njenem izidu objavil potem dr. O. Rybar v “Ju¬
goslaviji” neke nebistvene korekture k moji razpravici. Ker je šlo tudi
meni saimemu mnogo za absolutno točnost slike nastanka tako velevažnega
zgodovinskega dokumenta, sem se oglasil še enkrat pri dr. Ravniharjui, ki
me je pa ravno na podlagi svojih zapiskov zagotovil, da se dr. Rybar moti,
kolikor bi -prihajale njegove korekture v navzkriž z mojimi podatki. Po¬
udarjam -to zato, da naših bodočih političnih zgodovinarjev do-tične dr. Ry-
bareve korekture ne bi motile in da ise — kako-r je iz navedenega dovolj
razvidno — lahko popolnoma zanesejo na moje podatke o neposrednem na¬
stanku deklaracije. Original slike v “Hustr. Slovencu” je prepustil potem
prof. Jarc meni, a mi je bil tudi 1. 1945 uničen z ostalim arhivom vred.

2

misel o zlitju Slovencev s Srbohrvati, toda prav vsi naši vodilni duhovi
(Prešeren, Bleiweis, Levstik i. dr.) so vselej odklanjali to misel, zavze¬
malo pa se je zanjo vedno več ali manj ogroženih koroških in štajerskih
Slovencev. Na zunaj se je vodil ta boj sicer na jezikovnem področju, toda
v jedru je šlo vendarle za kulturno individualnost slovenstva sploh.

Navzlic odločnemu izraževanju volje, da Slovenci ohranimo to svojo
individualnost, smo pa vendarle vsi in ob vseh priložnostih poudarjali svo¬
jo željo po čim tesnejši “vzajemnosti” z ostalim slovanskim jugom. Po¬
polno nepoznanje in gladko izmišljotino pomenjajo zato trditve, da je “kile
po lastni slovenski državi... živel dalje v srcih in domovih slovenskih
rodoljubov”. Vse XIX. stol. ne zaznamuje pri Slovencih niti ene take mi¬
sli, kaj šele “klica”, temveč se pojavljajo od časa do časa le težnje po
slovenski skupnosti z ostalimi Jugoslovani, kolikor so ta vprašanja sploh
zavzemala politični značaj. Po dobi taborov smo celo klic po goli upravni
avtonomiji zedinjene Slovenije dvigali le ob raznih slovesnostih, dočim
pa kaka “slovenska država” nikoli in nikomur niti na misel ni prihajala.

Zadnjič je vzplamtel zgoraj navedeni boj skoro tik pred drugo sve¬
tovno vojno. Povod zanj je dala bosenska kriza 1. 1908 in tedaj se je s
temi vprašanji prvič začela resno baviti tudi naša politika. Ni moj na¬
men, da bi na tem mestu očrtoval vse tedanje naše politične manifesta -
cije,( 3 ) toda za dovoljno razumevanje poznejših dejstev moram vendarle
opozoriti vsaj na nekatere najvažnejše. Naše meščanstvo in malomeščan¬
stvo je tedaj predstavljala “Narodna napredna stranka” (NNS), ki se
je sploh v vseh časih jasno izražala za čim tesnejše zedinjenje z ostalimi
Jugoslovani. Del slovenskega delavstva je zastopala “Jugoslovanska so¬
cialno demokratična stranka” (JSDS) in v njenem imenu je šel njen vo¬
ditelj E. Kristan celo tako daleč, da je v novembru 1. 1909 v nekem svo¬
jem članku trdil, da “Slovenci nismo samostojen narod”, temveč le dro¬
bec (jugoslovanskega) naroda in da govorimo vsi jugoslovanski jezik.

Legitimni predstavitelj širokih slovenskih množic je bila pa že tedaj
SLS in v njenem imenu je dr. Šušteršič dne 26. XI. 1908 v avtrijskih de¬
legacijah izjavil, da “mi Jugoslovani zahtevamo” zedinjenje vseh jugo¬
slovanskih pokrajin v eno državnopravno telo, a mesec dni za njim (22.
XII. 1908) je izjavil dr. Krek v velikem govoru v dunajskem parlamentu,
da mi Slovenci “še bolj nego poprej čutimo, da pripadamo skupaj s Srbi
in Hrvati, občutimo pa potrebo, da se ustvari velika jugoslovanska drža¬
va”. Po Novem letu 1909 je zboroval kranjski deželni zbor, najreprezen-
tativnejši tedanji slovenski politični forum, in v njem je tedaj dr. J. E.
Krek v svojem znamenitem govoru vzkliknil: “Poglejte samo na zemlje¬
vid. .. Od Zilje do Črnega morja smo eno!”

V naslednjih štirih letih so se take manifestacije za jugoslovansko
zedinjenje ponavljale še ob vsaki priliki, dokler niso buknile potem ob
priliki balkanske vojne na plan še s podvojeno silo. Obe vodilni slovenski
politični stranki , vse njuno časopisje in vsa slovenska javnost brez izje¬
me je izražala svojo vročo solidarnost z ostalim jugoslovanstvom in zahte¬
vala tudi politično zedinjenje. Vseobče tedanje razpoloženje je zopet naj-

( 3 ) Tedanje naše politične eniunciacije sem podrobnejše očrtal v svoji študiji
“Slovenci i Srbi”, Windsor_ 1953.

3

jasnejše izrazil dr. J. E. Krek v nekem predavanju na Jesenicah, kjer je
dejal: “Povsod, kjer koli tečejo naše reke, povsod tam živi naš narod...
Naše reke tečejo proti Beogradu in Črnem morju... Vzdolž naše Save od
Triglava do Črnega morja stanuje isti narod kot smo mi, narod, v čegar
sredini se čutimo kot doma v taki meri, kot sicer nikjer na svetu”. Naj¬
dlje je pa šla tedaj naša mladina brez razlike strankarske opredelitve
(“preporodovci”), ki je stopila že celo na revolucionarno pot za dosego
političnega zedinjenja vseh Jugoslovanov.

Že iz teh, zgolj sumaričnih reminiscenc jasno razvidimo, da nikomur,
pa prav nikomur niti na misel ni nikoli prihajala kaka “slovenska drža¬
va”, kakor si upajo nekateri danes tako glasno zatrjevati, a ne da bi se¬
veda mogli navesti za te izmišljotine en sam dokument. Šlo je prav vsem
izključno le za politično zedinjenje vseh Jugoslovanov.

Prav močna nasprotja so se pa tudi tedaj, kakor že v vseh prejšnjih
razdobjih, pokazala na drugem področju. Nekateri skrajneži so namreč že
od nekdaj prenašali naše težnje po jugoslovanski vzajemnosti (pozneje
zedinjenju) takoj tudi na jezikovno polje in propagirali, da naj Slovenci
kratko in malo opustimo svoje “narečje” in sprejmemo “skupni”, t. j.
hrvatski knjižni jezik. Pod izrazom “jezik” pa navadno ni šlo zgolj za
tega, temveč sploh za našo slovensko kulturno individualnost, ki naj jo
kratko in malo žrtvujemo ter se utopimo v srbohrvatstvu (posamezni Hr¬
vatje so pa ob raznih prilikah pokazovali celo pravo mržnjo proti sloven¬
ščini, n. pr. Gaj). Toda kakor smo bili v vseh časih vsi soglasni glede
“vzajemnosti” (pozneje političnega zedinjenja) z ostalimi Jugoslovani,
tako so se pa ob vsakih takih prilikah od Prešerna dalje dvignili proti
sličnim težnjam ravno vsi vodilni slovenski duhovi, pokazovali na jalo¬
vost takih nenaravnih in direktno škodljivih namer ter zahtevali ohrani¬
tev slovenske kulturne individualnosti v okviru jugoslovanstva.

Zašel bi seveda psedaleč, če bi navajal s tega področja vse zadevne
faze in manifestacije, ki so se pa itak najnazornejše pokazale ravno na
višku našega predvojnega jugoslovanskega gibanja, t. j. 1. 1912-13. Tedaj
je poskušal razviti prof. Ilešič med naprednim izobraženstvom nekako
novoilirstvo, ki je imelo kolikor toliko uspeha in se je v njegovo službo
bolj ali manj postavila tudi “Slov. Matica”. V zvezi s tem je priredila
potem tudi skupina okoli “Vede” posebno anketo med izobraženstvom in
mu zastavila 16 vprašanj, od katerih so se pa po starem našem običaju
glavna zopet nanašala na jezikovno zedinjenje Slovencev s Srbohrvati.
Na anketo je odgovorilo 32 kulturnih delavcev (med njimi tudi nekaj
Hrvatov in Srbov), od katerih se je večina izrekla za jezikovno zedinje¬
nje, toda ravno najmočnejši so se izjavili, kakor že vselej poprej, proti
tej nenaravni zahtevi.

Vse tedanje vrenje nam pa najnazornejše prikazuje znamenito Can¬
karjevo predavanje dne 12. IV. 1913 v Lljubljani, v katerem je on jasnej¬
še nego kdor koli definiral vse vprašanje. V svojem predavanju je izjavil,
da tvori najnaravnejšo rešitev jugoslovanskega vprašanja politično ze¬
dinjenje jugoslovanskih narodov in da je ponosen na to, da so si glede
tega edini vsi Slovenci. Potem je pa dobesedno nadaljeval: “Jaz sem sma¬
tral jugoslovansko vprašanje za to, kar dejansko je, namreč za izključno
politično vprašanje, vprašanje razkosanega naroda, ki se v življenju člo-

4

veštva ne more afirmirati, dokler se ne zedini v celoto. To je vse. Kako
jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu pa za¬
me sploh ne obstoji... Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci”, a
po kulturi obstoje med nami jako močne razlike. Izjavil je, da veruje v
politično zedinjenje jugoslovanskih narodov, ki se mora izražati v zedi¬
njenju enakopravnih narodov, a v kulturnem -pogledu smo za vsako ceno
odločeni ohraniti svojo individualnost.

Bil sem sam navzoč pri tem znamenitem predavanju, ki je izšlo po¬
tem po prvi svetovni vojni parkrat tudi natisnjeno, toda le po poprej
napisanem besedilu. Cankar je imel namreč napisanega in ga je večidel
bral, toda na mnogih mestih ga je zaneslo tudi daleč preko rokopisa in
se je zlasti glede naše odločne volje za zedinjeno jugoslovansko državo
izražal med viharnim navdušenjem vseh poslušalcev tako vehementno in
drastično, da ga je navzoči policijski komisar neprestano prekinjal ,so¬
dišče pa potem ravno zaradi teh ustnih dostavkov obsodilo na 14 dni za¬
pora.

Tako je torej to vprašanje tik pred prvo svetovno vojno čisto jasno
dozorelo: vsi Slovenci brez izjeme, z mladino na čelu, smo bili vprav pre¬
žeti z idejo političnega zedinjenja vseh Jugoslovanov, toda ravno vodilni
naši kulturni delavci so zahtevali, da ohranimo Slovenci tudi v zedinje¬
nem jugoslovanstvu še nadalje svojo kulturno individualnost. Skoro po¬
zabili smo celo na upravno zedinjenje Slovenije, a kaj šele, da bi kdo sa¬
mo pomislil na kako posebno slovensko državo. Celo največji tedanji opor¬
tunist, dr. Šušteršič, je še v novembru 1. 1913 izjavil v avstrijskih delega¬
cijah, da bomo Slovenci “obrnili naše oči k centru izven meja monarhije”.

V takem razpoloženju Slovencev je izbruhnila poleti 1. 1914 prva
svetovna vojna in za tri leta brutalno zadušila sleherno naše politično
in celo kulturno življenje. Izprva zmagoviti Nemci so čisto odkrito po¬
kazali, da hočejo zlomiti zlasti Jugoslovane, a Slovence pri tem kratko in
malo uničiti. Napočil je eden tistih trenutkov v zgodovini naroda, ko ni
šlo več za kake “reforme” ali “pravice”, temveč dobesedno za njegovo
življenje in smrt. Otročje so namreč trditve, da smo “Slovenci vzdržali
štirinajst stoletij” in da bi nas tudi v bodoče “ne mogla streti nobena
sila”. Res je, da smo mali Slovenci stoletja vzdržali nesorazmerno mo¬
čan pritisk tujcev, toda to je bil v vsej naši zgodovini le čisto naraven
pritisk, v katerem smo pa na naši severni meji tudi izgubili dve tretjini
svojega narodnega ozemlja, a šele nekako od srede preteklega stoletja
dalje se je začela na severni meji smotrena, načrtna in nasilna germa¬
nizacija, glede katere bi značilo le kratkovidno varanje samega sebe, ako
bi trdili, da je bila brezuspešna. Današnja moderna država pa razpolaga
s takimi silnimi sredstvi in ona tako učinkovito posega v življenje vsa¬
kega posameznika in celih narodov, da šibki ne vzdrže več njenega pri¬
tiska, zlasti če je ta tako brutalen in amoralen, kakor ga znajo vršiti
Nemci. Prav nič torej ne pretiravamo, če trdimo, da je šlo v prvi sve¬
tovni vojni dobesedno za življenje in smrt našega naroda.

To je hitro in najgloblje doumel pri nas dr. J. E. Krek, ki je pa
obenem tudi jasno uvidel, da se moremo rešiti le z naponom prav vseh
svojih sil in z najtesnejšo povezavo na vse ostalo jugoslovanstvo. Kakor
sem pokazal že zgoraj, je bil Krek sploh vse svoje življenje ravno iz vro-

5

če ljubezni do svojega slovenskega ljudstva tudi prepričan apostol zedi¬
njenja vseh Jugoslovanov, a že v prvih letih prve svetovne vojne je
jasno spoznal, da je minila doba besednih bojev in da je nastopil trenu¬
tek revolucionarne akcije. Podrobnosti njegovih prizadevanj doma, med
ostalimi Jugoslovani in med Čehi so bolj ali manj znane,( 4 ) zato jih se¬
veda ne bom ponavljal še tu. Že 1. 1916 je bil njegov program izoblikovan
čisto določno v smislu potrebe ustanovitve močne in popolnoma suverene
države vseh Jugoslovanov. V svojem tedanjem razgovoru z dr. Roguljo
v Zagrebu dr. Krek ni govoril le nekako platonično in na splošno o “eni
državi od Beljaka do Soluna”, temveč čisto konkretno celo o njeni bodoči
notranji ureditvi. Dejal je, “da bi trebalo stvoriti jedan jak centralni
parlamenat..ki  bi imel “eminentnu političnu zadaču... za veliko o-
kvirno zakonodavstvo. Ekonomski bi se momenat morao uzeti u račun
pri otvaranju provincija... Imale bi one sa svojim pokrajinskim sabori-
ma zadaču, da se brinu za pridignuče gospodarstva... naročito mora bi¬
ti jedinstvena u celoj državi pouka o narodnim i gradjanskim pravima i
dužnostima.. . Ipak su tri principa ovoga troimenog naroda, koji ga mo-
raju voditi u budučnost: jedan narod, jedan vladar, jedna država od
Beljaka do Soluna i mnogo, mnogo slobode.”

Ne gre za to, ali je imel dr. Krek prav ali ne, toda nihče, ki piše ali
govori o naši preteklosti, ne sme potvarjati historičnih dejstev, pa naj
mu bodo ta všeč ali ne. Ravno najvažnejši dokument iz dr. Krekovega
delovanja v njegovih zadnjih letih torej ne govori niti o kaki federaciji,
kaj šele o kaki slovenski državi, temveč se izraža politično čisto natančno,
jasno in določno o enem troimenem narodu, eni državi z enim vladarjem
in z močnim osrednjim parlamentom ter s provincialnimi skupščinami.

Uspeh neumornih Krekovih prizadevanj je bil potem ta, da so se
ob obnovitvi avstrijskega parlamenta konec meseca maja 1. 1917 združili
vsi jugoslovanski poslanci v skupni “Jugoslovanski klub” pod predsed¬
stvom dr. A. Korošca. Kakor znano, je sestavil na predvečer otvoritve
parlamenta poseben odbor kluba zgodovinsko “majniško deklaracijo”, ki
jo je potem naslednji dan, 30. maja 1917, prebral predsednik dr. Korošec
v parlamentu. Ta je zahtevala, “naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih
prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-lota-
rinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega na¬
rodnega gospostva tujcev...” ter izjavljajo, da bodo poslanci “za ures¬
ničenje te zahteve enotnega naroda zastavili vse moči”.

Kakor znano, je postala ta deklaracija potem nekaka magna charta
politike avtro-ogrskih Jugoslovanov. Na “habsburški okvir” so izprva mi¬
slili nekateri iskreno, a drugim je pomenjal že od vsega početka zgolj
neizbežno krinko za možnost “legalne” propagande za osvobodilno giba¬
nje “troimenega naroda”. Politični položaj se je pa razvijal tako naglo,
da so že pozimi 1. 1917-18 resno mislili na tak okvir že vedno redkejši
naivneži in vse veličastno gibanje, ki ga je sprožila deklaracija najprej

( 4 ) Precej podrobno sem jih očrtal v svojem delu “Zgodovina katol. gibanja
na Slovenskem” in -še nekoliko dopolnjene v svoji srbsko pisani brošuri
“Borba Slovenaca za Jugoslaviju”, kii sem jo sestavil na prošnjo dr. Ko¬
rošca in izdal 1. 1934 pod psevdonimom “Ju-goslavicu-s”; za stroške tiska
te brošure sta poskrbela dr. Korošec in Fr. Smodej.

6

pri Slovencih in se je zaneslo nato še v ostale jugoslovanske pokrajine
monarhije, je prehajalo že spomladi 1. 1918 vedno odkritejše v revolucio¬
narni boj za popolno osvobojenje od Avstro-Ogrske in za združitev vseh
Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo.

Dokumentov o tem našem historičnem boju je brezkončno in vsi go¬
vore popolnoma jasno. Nemogoče jih je tu še posebej navajati in to niti
ni potrebno, ker jih je vse tedanje časopisje polno. Dr. Krek je izjavil
dne 16. VI. 1917 v parlamentu: “Dve ideji ne bodeta nikoli umrli: ideja,
da smo Slovenci, Hrvati in Srbi en narod, in druga, da spadamo v eno
državo in moramo priti zato v zajednico”. In dober mesec dni zatem je
ta veliki Slovenec sporočil svojemu narodu še svojo poslednjo željo, svojo
znamenito politično oporoko: “Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda,
mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti,
vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi,
za njen procvit, kulturo in blagostanje”.

V popolnoma istem smislu je po Krekovi smrti vodil potem slovensko
politiko tudi dr. Korošec. V svojih neštetih govorih v parlamentu in na
javnih manifestacijskih taborih so on, kakor tudi vsi ostali tedanji naši
politični predstavitelji govorili dosledno le o “enotnem jugoslovanskem
narodu”, o “našem troimenem narodu”, o “enotni jugoslovanski državi”,
itd. Podobno je potem pisalo tudi vse časopisje. V svojem viharnem ju¬
goslovanskem navdušenju smo tedaj pozabili celo na svojo nebogljeno —
zedinjeno Slovenijo, kajti nihče tedaj sploh ni mislil na notranjo ureditev
naše bodoče “edinstvene države”, temveč je vse zahtevalo le “zedinjenje
troimenega naroda” v enotno Jugoslavijo. Šele poleti 1. 1918 je na seji
ustavnega odseka tedaj ustanovljenega “Narodnega sveta” pozval dr.
Korošec vse navzoče, “naj povedo svoje mnenje o bodoči Jugoslaviji”.
Toda oglasil se ni nihče, razen starega upravnega praktika Šukljeta. Ta
je v enournem govoru razlagal svoje misli, ki so bile vsem navzočim in
tudi dr. Korošcu tako všeč, da je Šukljeta naprosil, naj jih tudi napiše in
dr. Korošec jih je potem razposlal slovenskim listom, ki so jih sredi ok¬
tobra objavili v seriji petih člankov.

V teh člankih je Šuklje izjavljal: “Jugoslavijo hočemo in dobili jo
bomo!... Ves narod naš, Slovenci, Hrvatje in Srbi, združeni smo v eni
želji in zahtevi, v očigled celega sveta terjamo svojo državno in upravno
samostojnost, svojo lastno streho, svojo Jugoslavijo. Nič več, a tudi —
nič manj!” Nadalje je razlagal Šuklje, da bi bilo treba bodočo Jugoslavijo
deliti na več “upravnih ozemelj” in je nato nadaljeval: “V državni celoti
naj se obravnavajo skupne zadeve in one, katere se dajo skupno bolje
upravljati nego ločeno, po skupnih zakonih in skupnih državnih organih.
Vse ostalo pa naj se mirno pripusti zakonodajstvu in upravi posameznih
državnih skupin.” Na čelu take skupine “bodi deželni poglavar, imenovan
od državne centralne oblasti,” ki “z ene strani naj bo odgovoren central¬
nemu oblastvu, z druge pa... tudi deželnemu zboru... Deželni poglavar
z deželnimi svetniki skupaj reprezentuje deželno vlado. To bi pa sestavil
tako, da eno polovico vladnih svetnikov pač imenuje centralna oblast iz
državnih uradnikov, druga polovica pa bodi sestavljena iz deželnih po¬
slancev”. Nato je Šuklje obširno razpravljal o upravno-tehnični ureditvi
in v zaključnem članku predlagal, naj bi se prepustilo deželnim zborom

7

zemljiško kulturo, osnovno šolstvo, ceste in še nekaj takih stvari, dočim
srednje, visoko in trgovsko šolstvo, železnice, plovba i. dr. spadajo v pri¬
stojnost centralnega parlamenta. Šel je celo tako daleč, da je vzkliknil:
“Odnehajmo Slovenci vsaj začasno od svoje slovenske univerze!” in pro¬
ti koncu vnovič vzkliknil: “Mi hočemo Jugoslavijo!”

Na to Šukljetovo razpravo sta v “Slov. Narodu” odgovorila dr. Tav¬
čar in dr. Triller in zahtevala še večji centralizem, a v “Slovencu” je
objavil Ivan Hribar članek, kjer je menil, da razpravljanje o ureditvi
bodoče Jugoslavije “zaenkrat tudi še ni Bog si ga vedi kako nujno, ker
gre s početka le za prehodno upravo”, o kateri bo pa dokončno sklepal
šele parlament. Bil je pa ravno Hribar eden izmed tistih čisto osamljenih
starih naših rodoljubov, ki ni pozabil, da “del svobodne, samosvoje in
neodvisne jugoslovanske države bodi zedinjena Slovenija v taki popolno¬
sti, v kakršni se je prdd nekaj leti najsmelejši med nami še predstavljati
ni upal”. Jugoslovanske “ujedinjaške” težnje so bile pa tedaj tako močne
in tako vseobče, da listi sploh niso hoteli razpravljati o notranji ureditvi
bodoče Jugoslovaije in je n. pr. dr. Izidor Cankar kot glavni urednik
“Slovenca” odklonil objavo par člankov, ki so skušali opozarjati na ve¬
liki pomen in uspešnost angleških lokalnih samouprav.

Kakor znano, smo že dva tedna za temi članki proglasili (29. X. 1918)
svoje osvobojenje. Proglasitev je organiziralo “predsedstvo ‘Narodnega
sveta’, kateri je izvržbeni organ Narodno veče”. Proglasil ga je radi od¬
sotnosti dr. Korošca Ivan Hribar kot poslevodeči predsednik “Narodnega
sveta”. On se je najprej poklonil vsem činiteljem, ki so prispevali k na¬
šemu osvobojenju in nato proglasil “ob neizmernih mukah rojeno in zato
za večno neporušljivo Jugoslavijo”. Šele v teku naslednjih dveh dni so se
stranke dogovorile tudi o sestavi naše prve narodne vlade in — prosile
zagrebško “Narodno veče”, da nam jo imenuje .Za svojo vrhovno oblast
smo namreč smatrali “Narodno veče”, a ker je vladala na Hrvatskem
prava anarhija, to v upravnem pogledu sploh ni poslovalo, zato je seveda
tudi ljubljanska vlada po sili samih prilik ukrepala prve mesece narav¬
nost suvereno. Njeno poslovanje je bilo navzlic vsej politični mizeriji
njenih članov radi dobre strokovne izvežbanosti tedanjih naših (t. j.
bivših avstrijskih) birokratov v notranjepolitičnem pogledu razmeroma
jako uspešno, a v zunanjepolitičnem pogledu je naravnost ponazarjalo
vso našo popolno politično nesposobnost. Na zapadu so nas rešili itali¬
janske zasedbe vsaj do Trbovelj k sreči Srbi, a na severu smo ravno v
tistih mesecih zgolj s svojo popolno nesposobnostjo zapravili Koroško,
dočim nam je Štajersko proti volji ljubljanske vlade pravočasno rešil
general Maister, a vlada sama je bila sploh nezmožna za kake smotrene
ukrepe.

Tak je bil torej razvoj naše službene slovenske politike med prvo
svetovno vojno. Dne 9. XI. 1918 je ženevska konferenca srbske vlade,
“Jugoslovanskega odbora” in zastopnikov “Narodnega veča” izdala svojo
deklaracijo, v kateri je podčrtavala, da “nova država se pojavljuje i pri¬
kazuje kao jedna nedeljiva državna cjelina” in je določila začasno dua-
listično ureditev države, “dok velika skupština ujedinjenih Srba, Hrvata
i Slovenaca (Konstituanta)... ustavom ne propiše definitivno ustrojstvo
države”. Seveda tudi ta “ženevski pakt” ni noben “jasen dokaz”, da “niso

8

imeli Slovenci v mislih opustiti svojo narodno samobitnost in nobene vo¬
lje, da bi stopili v en narod z ostalimi Jugoslovani” (Ahčin), temveč iz¬
rečno naglasa “jednu nedeljivu državnu cjelinu”. Pakt je predstavljal
pravi anahronizem, zato ga nista mogla priznati ne srbska vlada in ne
Narodno veče. Spričo naglo napredujoče italijanske okupacije so pa vse
jugoslovanske politične stranke, združene v “Narodnem veču”, upravi¬
čeno smatrale za nujno zedinjenje jugoslovanskih pokrajin bivše Avtro-
Ogrske s Srbijo in Črno goro, kar se je zgodilo potem dne 1. XII. 1978 v
Beogradu. Pri zadevnih predrazpravah v “Narodnem veču” so se vse tri
slovenske politične stranke izjavile za “potpuno ujedinjenje jugosloven-
skog teritorija... (in) obrazovanje jedne vlade” (JDS), za “potpunu
spremnost, da se Srbijom i Crnom gorom obrazu je jednu jedinstvenu dr-
žavu svih Srba, Hrvata i Slovenaca. . . (in da se) obrazuje vladu za sva
tri plemena u državi SHS, te u Srbiji i Crnoj gori” (SLS) in da “mi
uvidjamo da vanjski i unutranji politički položaj naroda SHS bezuvijetno
zahtijeva jedinstveni privremeni Parlamenat, jedinstvenu vrhovnu vlast
i zajedničku vladu” (JSDS).

Vsi dokumenti govore torej popolnoma jasno in nedvoumno. Vsem
našim legitimnim političnim predsta vitel jem je šlo zgolj za zedinjenje
celotnega “troimenega naroda” v svobodno in “jedinstveno Jugoslavijo”,
dočim o položaju in odnosu Slovencev v tem edinstvu tedaj sploh ni nihče
razmišljal, komaj sporadično le o upravno-tehnični ureditvi enotne drža¬
ve (Šuklje). Toda kakih jasnih pojmov o bodoči skupni državi sploh ni
imel nihče in po Krekovi smrti, razen Ivana Hribarja, nihče tudi ne o
srbskih prilikah in še o hrvatskih le redki nekaj meglenih.

Čisto vzporedno je šlo tudi mišljenje vodilnih slovenskih intelektual¬
cev (široke ljudske množice o teh problemih seveda sploh niso razmišlja¬
le, temveč so sledile le svojim političnim voditeljem). Svetni in duhovski
izobraženci, pripadajoči SLS, so stali do bosenske krize 1. 1908 glede
vseh teh vprašanj precej ob strani, zatem so se pa začeli zlasti mlajši
vedno vidnejše nagibati h Krek-Žitnikovim jugoslovanskim konceptom, po¬
stali med prvo svetovno vojno v veliki meri nositelji ideje integralnega
jugoslovanskega zedinjenja doma (tednik “Jugoslovan”) in so s pomočjo
škofa A. B. Jegliča tudi zrušili nekoč vsemogočni vpliv dr. Šušteršiča, ki
je bil le za zedinjenje avstro-ogrskih Jugoslovanov, ni pa hotel dalje.

Stališče naprednih izobražencev sem že omenil. Starim voditeljem
NNS (dr. Tavčarju) so se zdele “sanjarije” radikalno jugoslovanskih mla¬
dih pristašev stranke izprva za “nevarno zaletelost”, a ostali, strankarsko
bolj ali manj neopredeljeni napredni intelektualci so bili pač vsi tudi
prepričani pristaši jugoslovanske vzajemnosti, toda ravno vodilni so od¬
ločno odklanjali žrtvovanje slovenske kulturne individualnosti. Najizra¬
zitejša predstavitelja slednjih sta bila dr. Ivan Prijatelj med znanstve¬
niki (gl. anketo v “Vedi”) in Ivan Cankar med umetniki (gl. predavanje
od 12. IV. 1913). S Cankarjem sem se pobliže seznanil 1. 1914, z dr. Pri¬
jateljem pa 1. 1916. Prijatelj je prebil vsa tista leta svoje dopuste v Ljub¬
ljani in za 1.1917 in 1918 sva se bila poprej pismeno domenila, da sem
tudi jaz uravnal svoje vojaške dopuste po Prijateljevih. Sestajali smo
se potem skoro dnevno po več ur, a s Cankarjem sva prebila sploh večino
vseh dni mojih dopustov skupaj in neštetokrat je on tudi prenočeval pri

9

meni. Jasno je, da smo se ob vsaki priliki razgovarjali tudi o tekočih
političnih dogodkih in avtentično lahko trdim, da se niti za ta dva naj¬
izrazitejša zastopnika ohranitve slovenske kulturne individualnosti tako
vprašanje med vojno sploh nikoli ni postavljalo. Oba sta bila tako glo¬
boko prepričana, da je ta ohranitev tako naravna, da sploh ne more biti
ogrožena, zato so se jima zdela taka vprašanja tudi čisto neaktualna in
sta se zato tudi ona dva z vso dušo predala občeslovenskemu toku za ju-
jugoslovansko zedinjenje. Nobeden izmed njiju se tudi ni niti najmanj
spotikal ob neprestane časopisne in govorniške floskule o “troimenem
narodu”, ker sta jih oba smatrala pač za čisto brezpomembne in neizogib¬
ne spremljevalke takega gibanja. Razen tega sta pa tudi oba predobro
čutila, da bi v dnevih, ko je stal ves narod v borbi za življenje in smrt,
pomenjalo ponovno načenjanje takih vprašanj le slabitev te borbe. O
dr. Prijatelju je znano, da je med vojno celo posredoval preko dvorne
knjižnice predragocene informacije našemu parlamentarnemu klubu iz
inozemstva, a Cankar je na vsa usta javno in ostro žigosal vodstvo JSDS,
ki se skoro do zadnjega ni hotelo priključiti deklaracijskemu gibanju.

Sprožila so se pa ta vprašanja že zgodaj v okrilju pristašev JSDS in
socialističnih simpatizantov. JSDS je bila že od svoje ustanovitve orga-
nizatorično najtesnejše povezana in finančno odvisna od splošne avstrij¬
ske socialistične stranke, ki pri nas ni imela praktično le nemškega zna¬
čaja, temveč je vršila zlasti na Koroškem in na Štajerskem naravnost
germanitazorični vpliv, kateremu se stranka pod krinko internacionali-
zma tudi ni prav nič upirala. Ta položaj so poskušali spremeniti šele ne¬
kateri izobraženci iz Masarykove šole (Dermota, Lončar), ki so se za¬
čeli pridruževati stranki v zadnjem desetletju pred vojno in ki so se zbi¬
rali okoli “Naših Zapiskov”. Razen Dermote je igral v njih vrstah naj¬
vidnejšo vlogo samouk Albin Prepeluh - Abditus, po vsej priliki naj¬
globlji in najsamorastlejši publicist, kar smo jih imeli doslej Slovenci.
Ta skupina se je sicer tudi prištevala k marksistom, vendar je bilo or¬
todoksnega marksizma v njej bore malo in še tega je pojmovala bistve¬
no drugače kot pa službena stranka. Narod je razumevala kot sociološko
tvorbo in ne le kot politično skupino, zato je mimo službene stranke po¬
skušala aplicirati socializem kot idejo na individualne slovenske prilike
in potrebe, ne ga pa sprejemati kot dogmo in produkt nam popolnoma
tujih pogojev.

Ko je poleti 1. 1917 pri nas vnovič oživelo politično življenje in sta
se obe naši vodilni politični stranki oklenili majniške deklaracije brez
daljnjih razglabljanj, se je pa edino v JSDS pojavil že takoj prve tedne
oster spor. Že takoj v prvem programatičnem uvodniku novoustanovljene¬
ga “Napreja” je urednica A. Štebijeva poudarila, da bo JSDS “z vso silo
za združitev jugoslovanskih narodov v avtonomno skupino in za to, da
ohrani vsak teh narodov svojo kulturno samostojnost”. Dober mesec nato
je tudi Abditus v posebnem članku ostro obsojal ruske boljševike, češ da
so “postali sovražniki lastnega ljudstva in njegove svobode” ter poudaril,
da “socializem je ideja”, ne pa dogma, da so narodi različni, da je treba
“upoštevati to raznolikost realnega življenja”, da smo Slovenci “doslej
imeli vedno le nemški tip socializma pred očmi”, a da “slovenski socialisti
se ne morejo postaviti izven naroda, katerega del so in ostanejo”, zato

10

tudi “v tej veliki dobi ne moremo drugače, kot biti edini s svojim naro¬
dom, z dušo in telesom sodelovati v boju za njegovo svobodo”, da “v na¬
rodnem pogledu stojimo na stališču znane jugoslovanske deklaracije” in
da “popolna teritorialna avtonomija v zedinjeni Jugoslaviji — to je naše
geslo v tej veliki dobi”. Kot v nekako podkrepitev dela teh izvajanj je
tri dni zatem še dr. Lemež objavil članek, v katerem je trdil, da jo stari
brezdomovinski internacionalizem nemškega marksizma proizvod izkore¬
ninjenega židovstva in da so bili nemški marksisti vedno nasprotni našim
narodnoosvobodilnim težnjam. Kratko zatem je Abditus še konkretnejše
izrazil svojo gornjo misel, rekoč, da “ne stremimo torej za tem, da se kot
sociološka enota utopimo v jugoslovanstvu, temveč za tem, da se politično
ujedinimo s Hrvati in Srbi”.

Tu v Parizu seveda ne razpolagam z vso dokumentacijo, vendar mi¬
slim, da se ne motim, ako trdim, da so bila gornja Abditusova izvajanja
tedaj prvi naš glas za “popolno teritorialno avtonomijo v zedinjeni Jugo¬
slaviji” (Šukljetu je šlo pozneje zgolj za upravno-tehnično vprašanje).
Tako stališče “mladih” izobražencev je vzbudilo takoj oster odpor vod¬
stva JSDS, ki ga je (s podporo dr. Tume) popolnoma obvladoval A. Kri¬
stan in ki se je izrekalo za program avstrijske nemške socialne demokra¬
cije, pristajajoč kvečjemu le na (Rennerjevo) “personalno” narodno av¬
tonomijo v politično in gospodarsko strogo enotni Avstriji. Ni moj namen,
da bi obujal svoje lastne spomine na ta spor, ki se je razvil proti koncu
1. 1917 v odkrit prelom Abditusovega kroga “mladih” s Kristanovimi “sta¬
rimi”. Ker je bil “Naprej” dejansko Kristanova last, je tedanji urednici
odpovedal službo in “mladim” zaprl predale v listu.

Abditusa sem po njegovih odličnih in izredno jasno pisanih člankih
dobro poznal že pred vojno, 1. 1916 me je z njim tudi osebno seznanil
Cankar, a v tesnejše stike sva prišla šele 1. 1917, ko se je razvnelo ozna¬
čeno kresanje duhov. Nekako sredi 1. 1917 sem prišel za poveljnika (ne¬
utrjenega) otoka Cresa in kmalu nato je prišel k meni na počitnice tudi
Abditus. Dopoldne sem prebil jaz v svoji pisarni, Abditus je pa oblikoval
svojo serijo razpravic, ki jih je začel tedaj objavljati v “Napreju” in ki
jih je potem naslednjo pomlad izdal v posebni publikaciji pod naslovom
“Problemi malega naroda”, a pri tem mi je spričo pomanjkanja cigaret
tudi hudomušno pokadil vse viržinke, ki so bile namenjene dr. Prijatelju
na Dunaj. V popoldnevih sva navadno zaveslala na morje, se obširno
razgovarjala o razpravicah, ki jih je imel v delu, predvsem pa seveda o
perspektivah političnega razvoja, ki jih je bila nekaj mesecev poprej
sprožila majniška deklaracija, in o bodoči Jugoslaviji in z njo v zvezi
tudi o ustroju angleške lokalne samouprave, s katero sem se tedaj po¬
drobno bavil. Kakor Prijatelj in Cankar, tako je tudi Abditus pojmoval
naše politične težnje zgolj v smislu “narodne avtonomije v jugoslovanski
skupnosti”. Ker za usodni “londonski pakt” tedaj še niti vedeli nismo,
a Italijani niso mogli na Krasu nikamor naprej, seveda nihče tudi ni dvo¬
mil, da gre za narodno avtonomijo zedinjene Slovenije v jugoslovanski
skupnosti. “Ujedinjaško” izrazoslovje, ki se ga je začelo tedaj posluže¬
vati pri nas vse, ga ni niti malo motilo, ker ga je smatral le za brezpo¬
membna propagandna gesla, zato tudi započeti označeni boj niti najmanj

niciji pojmov in naperjen proti službenemu stališču JSDS, ki je odkla¬
njalo pridružiti se vsenarodnemu gibanju. Glede na to je ostala ta de¬
bata omejena zgolj na socialistične vrste in se ostala javnost tudi ni
vtikala vanjo. Smatrala je, da se je ne tiče in je le od meseca do meseca
glasnejše zahtevala “ujedinjenje troimenega naroda”, ne da bi kdo sploh
razmišljal še o položaju slovenstva in Slovencev v njem.

Prelom “mladih” je vodil že konec istega leta do ustanovitve “Slo¬
venske socialne matice” in par mesecev zatem še do izdajanja revije
“Demokracija”. Kdo je misel spočel, ne vem, izoblikovala se je pa v raz¬
govorih v kleti hotela Union, pri katerih je bil večkrat navzoč tudi Can¬
kar, ki nas je k temu močno spodbujal. Resno dvomim, da bi bil on sploh
kdaj resnični marksist, a zadnja leta so ga popolnoma odtujila tudi od
JSDS, čeprav je ohranil v njej še mnogo dobrih osebnih znanstev, zato
je seveda vprav smešno, če si ga lasti danes katero koli politično ali ideo¬
loško gibanje. Idejni voditelj “socialistične mladine” je bil nesporno Ab-
ditus (dr. Lončar je živel tedaj še v Idriji), ne vem pa, kdo je sestavil
programatično “Poslanico” na čelu 1. štev. “Demokracije”, ker sem pri¬
hajal tedaj le redko v Ljubljano. Po vsej priliki je moral biti to le Abditus
v sodelovanju s Štebijevo, ker je bila ostala naša mala četica tedaj raz¬
tresena križem države v raznih vojaških službah. Tudi ta “Poslanica” je
zahtevala federalistično zedinjenje SHS, sicer je pa potem “Demokracija”
prvenstveno obravnavala družbeno-politično ideologijo v smislu, kakor
se je bila v teku let izoblikovala pri Abditusu in je razen tega še brez¬
obzirno trgala že anahronistično miselnost JSDS.

Veličastna borba za osvobojenje in zedinjenje je medtem že tako glo¬
boko zajela prav ves narod, da o njeni nujnosti sploh ni bilo potrebno
več razpravljati in je poskusil Abditus le ugotoviti, da “slovensko ljud¬
stvo je s svojim svobodnim glasovanjem o majniški deklaraciji nedvoum¬
no izjavilo pred vsem svetom, da se hoče državno ujediniti z ostalimi Ju¬
goslovani, ker se čuti z njimi kot en narod”. Članek je cenzura v celoti
zaplenila (izšel je šele pozneje), a jako značilno je to, da je v njem celo
Abditus, ki je tedaj pri nas edini javno jasno ločil med kulturnim in po¬
litičnim zedinjenjem, rabil izraz “en narod”.

V teku poletja 1. 1918 je po sili razvoja začela tudi JSDS vedno očit¬
nejše sprejemati politični program “mladih”, se na konferenci strankinih
zaupnikov 28. VIL 1918 tudi ona izrekla za “združitev našega troimenega
naroda v lastno demokratično državo” ter končno 6. X. sklenila stopiti
v ljubljanski “Narodni svet” in zagrebško “Narodno veče”. Par tednov na¬
to je bil izvršen prevrat, stranka je stopila v narodno vlado ,in s rtem
tudi nujno potrebovala sodelovanje svojega opozicionalnega izobražen-
stva. Tedaj so bila na mah pozabljena vsa očrtana nasprotstva, toda pro¬
blem sam je ostal seveda še naprej, čeprav sedaj —to je po prevratu—
že v čisto novih okoliščinah.

Kakor sem povedal že spredaj, so se v “Narodnem veču” izrekle vse
slovenske politične stranke za “jednu jedinstvenu državu svih SHS” z
“zajedničku legislativu za cijeli naš narodni teritorij” in celo Abditus,
ki je tedaj pri nas pač najbistrejše videl jedro problema, je tedaj zapi¬
sal: “Pri nas sta se vrgli med ljudstvo dve gesli: federalizem (mislil je
pri tem na Radičev federalizem) ali centralizem? Oboje je bilo zmotno...

12

ker nazor o moderni državi ne prenese generaliziranja ne enega in ne
drugega gesla. Res je namreč, da bomo morali v enih rečeh biti za centra¬
lizem, v drugih za federalizem”. Za SLS je objavil poznejši njen minister
prof. Vesenjak dne 25. XI. 1918 v “Slovencu” članek, v katerem je izja¬
vil, da je SLS za republikansko vladavino ter za politično, gospodarsko
in kulturno zedinjenje troimenega naroda.

V SLS je vladala tedaj popolna zmedenost pojmov in največja idejna
konfuzija. Konec novembra 1. 1918 so bile nekaj dni vse tri slovenske po¬
litične stranke celo za republiko, ker je bilo to tedaj nekako v modi, vse
so bile seveda za zedinjenje in za čim prejšnjo ustanovitev skupne vlade,
a glede oblike zedinjenja si sploh niso bile na jasnem, zato je ljubljanska
narodna vlada dne 21. XI. 1918 soglasno sprejela pač najkomodnejši pred¬
log prošta Kalana, naj odloči o tem zagrebško “Narodno veče”. Kakšno
stališče so zavzele potem naše stranke tam, sem že povedal, a s sklepi
“Narodnega veča” se je potem po svoji vrnitvi iz inozemstva naknadno
(14. XI.) izrečno soglasil tudi dr. Korošec.

Jasno stališče je zavzela najprej JDS, ki se je opredelila za centra¬
listični unitarizem. V istem smislu so se izrazili tudi kulturni delavci,
ki so pripadali njenemu krogu ali bili pa strankarsko neopredeljeni. Ti
so objavili dne 23. XI. 1918 posebno “Izjavo duševnih delavcev”, v kateri
je bilo med drugim rečeno: “Podpisani duševni delavci slovenski, svesti
si resnosti sedanjega položaja svoje domovine, se izrekamo enodušno za
takojšnje popolno politično ujedinjenje države SHS z državo srbsko, od¬
klanjajoč vsakršno separatistično politično stremljenje kot kvarno Jugo¬
slaviji, slovenskemu plemenu pa naravnost pogubno." Podpisalo je to iz¬
javo naslednjih 44 kulturnih delavcev: dr. M. Ambrožič, Jos. Breznik,
Ant. Debeljak, L. Dolinar, Iv. Franke, E. Gangl, Maksim Gaspari, Tone
Gaspari, F. Golar, dr. P. Grošelj, Igo Gruden, arh. Hilbert, dr. Fr. Ile¬
šič, R. Jakopič, Ivana Kobilca, Dana Koblarjeva, Juš Kozak, dr. A. Krai¬
gher, dr. R. Krivic, A. Koželj, dr. I. Lah, Vladimir Levstik, Anton Melik,
A. Mikuž, dr. R. Mole, dr. Fr. Novak, dr. J. C. Oblak, dr. N. Omerza, A.
Pesek, M. Pugelj, dr. Fr. Ramovš, Miha Rožanc, H. Smrekar, M. Sternen,
N. Štritof, M. Šuklje, A. Tavčar, dr. Iv. Tavčar, Fr. Tratnik, Iv. Vavpotič,
dr. M. Zarnik, Iv. Zorman, Peter Žmitek in O. Župančič.

Podobno je bilo tudi v JSDS. Čeprav je bil Prepeluh-Abditus tedaj
ugleden član vodstva stranke, je v njej vendarle že konec novembra zma¬
galo stališče dr. Koruna, ki je tedaj zapisal: “Federalisti hočejo enotni ju¬
goslovanski narod razdeliti na tri dele, svojo ožjo domovino oplankati.. .
Le če izginejo pokrajinske meje... bo naše kulturno življenje prepajal
duh svetovne kulture... Ker smo imeli različen zgodovinski razvoj, je
treba močne osrednje sile, ki druži vse... Tisti, ki mislijo, da je federa¬
lizem višek političnega demokratizma in da je centralizem istoveten z
birokracijo, trpijo na zmedenosti pojmov.. .” Tako sta se torej NNS in
JSDS jasno izrekli za centralizem, manj iz načelnih kot iz čisto strankar¬
skih razlogov, v SLS je pa vladala še nadalje popolna idejna desorien-
tacija. Vse je bilo za zedinjenje in vsi so bili složni tudi v tem, da smo
Slovenci s Hrvati in Srbi “en troimeni narod”, sicer so se pa širili po
časopisju SLS in na njenih shodih najbolj protislovni nazori, ki so imeli
vsi skupno le to, da so bili čisto megleni in da nobeden od njih ni ra-

13

zumel problema. Vsem je šlo predvsem za propagandistično privlačnost,
nobeden pa ni videl, v čem leži jedro vprašanj, pred katera nas je posta¬
vilo zedinjenje SHS.

Ta idejna zmedenost je trajala pri SLS še tudi vse leto 1919 in
1920, toda na splošno je treba ugotoviti, da so se začele v teh dveh letih
vendarle oblikovati v njej tudi precej vidne decentralistične tendence,
zlasti v tistih šestih mesecih (od avgusta 1919 do februarja 1920), ko
stranka ni bila v vladi. Te težnje so se pojavljale v ljudstvu samem in
pa pri nekaterih činiteljih, ki so neposredno sodelovali pri ljubljanski
deželni vladi in so imeli neprestano priliko skušati tehnično nesposobnost
centralizirane državne uprave ter njeno nerazumevanje za specifično
slovenske potrebe. Toda celo te težnje so ostajale pri vodilnih ljubljan¬
skih činiteljih bolj v besedah kot pa v dejanjih. Prav nazoren dokaz za
to nam daje vprašanje slovenskega deželnega zbora, ki se je bilo poja¬
vilo že v januarju 1. 1919. Vse stranke so priznavale njegovo potrebo, iz¬
volile že tudi poslance zanj, toda deželna vlada ga ni sklicala, temveč je
prosila najprej osrednjo vlado, katere podpredsednik je bil tedaj dr. Ko¬
rošec, če ga sploh sme sklicati. Ta je dne 9. III. odgovorila, da se deželni
zbor ne more sklicati pred konstituanto, a “to, naravno, ne preči, da se
stranke mogu sastajati na konferencije radi savetovanja”. Dr. Brejc se
je pa izogibal sklicati celo tako “posvetovanje”, ki bi ustvarilo nedvomno
močan prejudic za pravi deželni zbor. Šele na močan pritisk vse javnosti
je objavil potem dne 5. IV. 1919 uradno vest, da “namerava (deželna)
vlada po Veliki noči odposlance vseh strank v Ljubljani sklicati na daljše
posvetovanje”, toda navzlic izrečnemu odobrenju Beograda ni nikoli iz¬
vršil niti tega.

Kakšna konfuznost je pa vladala ravno v vodstvu SLS, nam vprav
kričeče dokazuje “Slovenec” z dne 23. II. 1919. Objavil je namreč tedaj
uvodnik z naslovom “Centralizem in avtonomija”, in v njem beremo tole:
“VSL (Vseslovenska ljudska stranka) ni na svojem zadnjem zborovanju
ničesar sklepala o tem vprašanju, toda njen poslevodeči podnačelnik Bo¬
gomil Remec je svoje mnenje zelo jasno in ostro označil. Izjavil je, da dr¬
žava potrebuje močne zakonodajne roke in da Slovenci ne bi mogli imeti
nič proti temu, če dobi država en sam zakonodajni organ. Mi se ne puli¬
mo za svoje pokrajinske zgodovinske meje, če ne narekuje blagor celote,
da jih ohranimo. Saj vidimo, da govorimo s Hrvati ob slovenski meji do¬
besedno isti jezik in moremo celo trditi, da bi bilo iz gospodarskega ozira
celo bolje, ko bi se deli Kranjske ali Štajerske spojili z deli sosednje
Hrvatske v upravne celote. Taka organizacija države bi bila v smislu
naročila dr. Kreka, ki ga je objavil... mnogo prej, nego se je javnost
sploh bavila s tem vprašanjem.”

Dočim je bila torej SLS v Ljubljani sploh brez vsake jasne politične
linije, je pa vodil dr. Korošec, ki je vsemogočno odločal o strankini po¬
litiki v Beogradu, tedaj čisto izrazito centralistično in “ujedinjaško” po¬
litiko. Da se je bil po povratku iz inozemstva takoj izrečno soglasil s
sklepi “Narodnega veča” in s “1. decembrom”, sem že omenil. Bil je pa
ravno on celo prvi, ki je skušal poseči v tedanjo, čisto avtonomno poslu¬
jočo ljubljansko deželno vlado. Ta je namreč v začetku 1. 1919 razpisala
4 uradniška mesta pri mladinskem skrbstvu in izvršila tudi imenovanja.

14

Toda že nekaj dni nato je dobila ljubljanska vlada dekrete o postavitvi
čisto drugih oseb, podpisane od dr. Korošca, ki je upravljal tedaj v cen¬
tralni vladi tudi posle državnega mladinskega skrbstva. Človek se pa sko-
ro čudi, da je imela ljubljanska vlada vsaj toliko poguma, da je soglasno
zavrnila tako dr. Koroščevo poseganje v njeno avtonomijo. (Kar na tem
mestu naj tudi omenim, da mi je pozneje dr. Brejc sam pravil, da sta se
z dr. Korošcem bolj ali manj razšla ravno zato, ker so njega izkušnje
prepričale, da je možna dobra uprava le z avtonomijo, dočim ni imel dr.
Korošec zanjo nobenega razumevanja.)

Mnogo usodnejše posledice je imel pa drug tedanji dr. Koroščev
korak. Za dne 1. III. 1919 je bilo sklicano v Beograd začasno narodno pred¬
stavništvo in dne 12. III. je prišlo v njem na vrsto poročilo verifikacij¬
skega odseka. “Slovenec” štev. 66 z dne 13. III. je objavil na 3. strani o
tej seji poročilo, v katerem beremo dobesedno tudi tole: “Na vrsto je
prišlo poročilo verifikacijskega odseka. Dr. Križman je prebral poročilo
v srbohrvatskem jeziku. Ko je nato hotel dr. Lončar brati poročilo tudi
v slovenskem jeziku, je vstal dr. Korošec in izjavil, da vsi slovenski po¬
slanci razumejo srbohrvaščino in je predlagal, naj se branje prekine.
Zbornica je vsled tega priredila dr. Korošcu prisrčne ovacije”. — Tako
smo torej 1. 1919 Slovenci sami (dr. Korošec!) izganjali naš jezik celo iz
parlamenta, dočim so se poprej tri naše politične generacije tako žilavo
borile za slovenske zapisnike v zakonodajnih zborih. Kako more potem
tako ravnanje kdo še imenovati “borbo za slovensko avtonomijo” ali celo
za federacijo, mi je zares uganka. In znanemu francoskemu zgodovinarju
Charlesu Eivetu je nato še isto leto izjavil dr. Korošec v razgovoru o bo¬
doči ureditvi države doslovno naslednje: “Federacija, ki bi izključevala
centralizem, bi imela za posledico razkroj... Mi mislimo, da oblika vla¬
davine sploh ni posebno važna.”

Mislim, da sem dovolj obširno dokumentiral politično orijentacijo
vseh treh slovenskih političnih strank do sestanka konstituante dne 12.
XII. 1920, v kateri smo bili zastopani Slovenci z 38 poslanci, pripadajočimi
6 strankam in od katerih je imela SLS le 14 poslancev (glasov je dobila
36,1%). V imenu Slovencev torej sploh ni bila legitimirana govoriti no¬
bena stranka sama zase in je zato seveda tudi nekoliko deplasirano govo¬
riti o tem, kaj “smo Slovenci” tedaj zahtevali. Govoriti je mogoče le o
zahtevah posameznih strank, dočim pa kot narod sploh nismo imeli no¬
benega programa, razen da smo bili vsi za tesno zedinjenje SHS in da
nihče ni bil jasno niti za avtonomijo, kaj šele za kako federacijo. Deloma
smo šli v konstituanto z izrazito centralističnimi koncepti (JDS in JSDS),
deloma pa s čisto nejasnimi (SLS in SKS) in so se slednje kolikor toliko
opredelile potem šele v teku ustavnih debat spomladi 1. 1921. V vročem
volilnem boju za konstituanto je seveda vsaka stranka slepomišila z raz¬
nimi radikalnimi političnimi in zlasti socialnimi gesli, kakor je ob takih
prilikah pač navada, toda JDS in JSDS sta v teku 1. 1920 svoje strogo
centralistično in unitaristično stališče le še potencirali, za SLS je bil pa
pač najbolj avtoriziran označiti ga njen načelnik dr. Korošec. In on ga
je označil dne 7. X. 1920 v svojem velikem programatičnem govoru v Ma¬
riboru, kjer je izjavil naslednje: “Kaj pa hoče naša stranka? Poudariti
moramo, da je naša stranka za državno edinstvo, da zato odklanja vsak

15

trializem, da odklanja vsak separatizem, ki bi slabil moč in ugled države.
Mi smo v Avstriji gledali dualizem od blizu in zato sami vemo, kaj državi
škoduje, pa zato ne rabimo nobenega pouka od političnih diletantov. Mi
zahtevamo, da se država zaradi hitrejše, boljše in umerjenejše uprave
razdeli na več pokrajin. V načelu nismo zato, da se mora ta razdelitev iz¬
vršiti po plemenskih razlikah... Merodajni naj nam bodo gospodarski in
kulturni interesi. Te upravne celote naj dobe svojo avtonomijo, to je sa¬
mostojnost za krepko življenje in ugoden razvoj. Država naj ima skupno
vse, kar je potrebno za njeno delo, moč in ugled.” — Tu torej srečamo
natančno isti, zgolj upravno-tehnični program, kakor ga je bil dve leti
poprej razvijal že Šuklje, le da je dr. Korošec še izrečno odklonil “raz¬
delitev države po plemenskih vidikih”, dočim je pa imel Šuklje očividno
pred očmi vsaj Slovenijo kot eno izmed “državnih skupin”.

Glede JSDS sem že povedal, da je v njej že konec 1. 1918 Korun-
Kristanova strogo centralistična smer prevladala nad avtonomistično Pre-
peluhovo, vendar je bilo tu in tam še vedno vsaj rahlo čutiti Prepeluhovo
gledanje. Tako se je n. pr. vseslovenska socialnodemokratska konferenca
dne 19. I. 1919 izjavila za “narodno popolnoma ujedinjeno in notranje
konsolidirano državo SHS... Mislimo pa, da naj se v kulturnem oziru
vsak jugoslovanskih narodov razvija na svoji prirodni podlagi ob vednem
upoštevanju in naslanjanju na celotno Jugoslavijo”. Poldrugi mesec kas¬
neje (3. III.) je izjavil Prepeluh na shodu v Škofji Loki, da zahteva JSDS
radi italijanske zasedbe enotno državo, a glede na različnost posameznih
dežel pametno postavljene avtonomije.

Spomladi 1. 1919 so se začela vedno bolj zaostrevati domača stran¬
karska nasprotstva, Tei so potiskala vsedržavni problem v drugo vrsto, a
v JSDS je nastopila tudi očitna notranja kriza. Vsi levičarski elementi
so se pridružili hrupni boljševiški demagogiji, a “socialpatriotski” desni¬
čarji so ostali zvesti Kristanu, katerega je pa stalno vleklo v naročje
JDS in je proti razpoloženju strankinih pristašev izmanevriral tudi svoj
vstop v strogo centralistično Davidovičevo vlado (16. VIII.). To je še
bolj zaostrilo razmerje med posameznimi marksističnimi skupinami in
končno dalo tudi povod za popolno ločitev med socialisti in komunisti, ki
je bila po raznih previranjih dovršena spomladi 1. 1920. Čeprav sta si
bila Kristan in Prepeluh po značaju in še bolj po mišljenju prava anti¬
poda, ju je pa ta položaj nujno spravil vsaj na zunaj na isto linijo. Na¬
vzlic temu, da je Prepeluh sam obsojal Kristanovo politiko v Beogradu,
je pa doma vendarle vodil ves boj proti levičarskim navalom, radi česar
se potem v tej dobi seveda tudi ni mogel izrečno baviti še z državnoprav-
nimi vprašanji, vendar je svoje znano nam stališče naglašal ob vsaki
priliki.

Označena kriza v JSDS je pa zajela seveda tudi “socialistično mla¬
dino”. Meseca avgusta 1. 1919 je izšla štev. 8-12 “Demokracije” in v njej
je urednica A. Štebijeva jasno izjavila, “da stopa odslej revija na novo
pot” (t. j. komunistično) in njej se je pridružila tudi večina nekdanjega
ožjega kroga “socialistične mladine”. “Demokracija” sicer ni več izšla,
ker že sam naslov ni mogel več ustrezati boljševiškim simpatizerjem, pač
je pa začela potem v levičarskih rokah nahajajoča se “Slov. soc. matica”
v začetku 1. 1920 nadaljevati v dr. Lemeževem uredništvu “Naše Zapiske”,

16

ki so uživali pred prvo vojno jako velik ugled in so novi njih izdajatelji
upali že s tem pridobiti simpatije tudi med naprednim izobraženstvom, ki
ni bilo opredeljeno za JDS. Ker je ostal s tem tudi ožji Prepeluhov krog
brez lastnega glasila, je bil seveda prisiljen posluževati se “Napreja”, v
katerega je napisal Abditus poleg raznih političnih člankov tudi serijo,
ki jo je nato izdal v knjižici “Naša gospodarska in socialna vprašanja”
in serijo “Železničarska stavka in nje posledice”. Bodoče državne ureditve
se je dotikal le redko. Ob takih prilikah je pa še celo poostril svoje do¬
tedanje avtonomistično stališče in je n. pr. dne 7. IV. 1920 zapisal: “Pri¬
ti moramo do upravnega federalizma tako, da bo vsaka dežela mogla in
smela upravljati in vladati samo sebe po svojih potrebah... Zlasti mi
Slovenci bi lahko bolje sami upravljali svojo deželico, kakor pa je Bel-
grad po svojih eksponentih.”

V JSDS so prikipeli spomladi 1. 1920 notranji spori do viška, tako
da sta se morala glavna predstavitelja “desničarjev”, Kristan in Prepe¬
luh, sploh umakniti v ozadje, a nekako posredovalno vlogo je prevzela
druga garnitura z dr. Korunom in Uratnikom. Tako je bil Prepeluh v stran¬
ki sami potisnjen v stran, a na zunaj mu je dajala nekaj zaledja “Kmeč-
ko-delavska zveza”, ki je imela malo opraviti s stranko samo, kajti imela
sva jo absolutno v rokah midva s Prepeluhom. On je imel jako močne
politične ambicije (te mi je odkrival že tri leta poprej na Cresu), a zelo
šibke komolce, razen tega pa tudi jako malo neposrednih zvez s član¬
stvom te zveze, toda zanašal se je bil predvsem name. Razen tega je sta¬
vil jako velike upe na Etbina Kristana, s katerim ga je vezalo staro oseb¬
no prijateljstvo in ki se je bil tisto poletje vrnil iz Amerike. Bil je trdno
prepričan, da bo Kristanova izredna popularnost med starejšimi stran¬
kinimi pristaši kmalu zopet konsolidirala strankine vrste in to v smislu,
kakor si ga je predstavljal Prepeluh, ter napravila konec dotedanjemu
samodrštvu Ant. Kristana v njej.

Razen tega smo bili dobili tisto poletje zopet v roke tudi “Slov. social,
matico”. Ta je imela le nekaj malega zadružnikov in še večino teh so
tvorili sorodniki Prepeluhove žene ter njegovi stari osebni prijatelji, ki
pa sicer niso nastopali v javnosti. Tako; smo na občnem zboru dne 18. VII.
1920 z lahkoto zmagali s pooblastili, ki jih je prinesel s seboj Prepeluh,
in dobili s tem seveda v roke tudi “Naše Zapiske”. Za predsednika zadruge
smo izvolili dr. Lončarja, a za urednike revije smo se podpisali Prepeluh,
dr. Lončar in jaz, toda dejansko sem jih urejeval jaz sam. Abditus je
postal seveda vnovič njen duhovni vodja, toda za uredniške posle se ni
zanimal, temveč sem sam pripravil vsako številko v celoti in jo dal pred
oddajo v tiskarno le v pregled še dr. Lončarju.

Še tisto jesen smo izdali štev. 4-9 v dveh sešitkih in v njih sta zlasti
dr. Lončar in Prepeluh takoj krepko zopet poprijela avtonomistično mi¬
sel. Abditus je analiziral zlasti demokratizem in avtonomijo ter naglašal,
da sta skrajni naziranji o državni oblasti liberalizem in komunizem. Po
prvem naziranju nima vlada nobene pravice vtikati se v spore med držav¬
ljani in naj torej odloča močnejši, a po drugem naj se država vmešava v
vse zadeve državljanov in vse “enostavno uniformira ter iz človeške mno¬
goličnosti napravi enolično kasarno... Moremo zagovarjati le prostost
individualnega razvoja, avtonomijo vsepovsod, tako poedincev, kakor tu-

17

di posameznih njihovih skupin, kulturnih, jezikovnih in socialnih... Vse
te sile in silice smotreno pospeševati in uravnavati ter vezati v višjo sku¬
pino družbe — le to more biti namen države in vlade.” — Dr. Lončar je
pa pisal: “Kulturno smo Slovenci... Slovenstvo je izhodišče za vse delo,
ki ga opravljamo v raznih panogah človeškega prizadevanja. Kulturno ni
jugoslovanskega naroda, ki se šele poraja iz raznih sestavin, med kate¬
rimi je tudi slovenstvo... Politično smo Jugoslovani... Na zunaj nasto¬
pamo kot enota... Skupna točka vseh političnih strank v Sloveniji bi
moralo biti to, kako doseči v jugoslovanstvu, to je v zvezi z njim, ohra¬
nitev in spopolnitev duševnih in pridobitnih virov slovenskega ljudstva.”

Tisto jesen se je vršil tudi močno razgiban volilni boj za konstituan-
to, glede katerega sem že pokazal, da ni razvila v njem nobena stranka
niti avtonomističnega, kaj šele kak federalistični program. Prepeluh je
doživljal tedaj sama razočaranja. Etbin Kristan, ki je med vojno sabo¬
tiral v Ameriki naše osvobodilno gibanje z zahtevo po “federativni orga¬
nizaciji jugoslovanske republike”, je sedaj na svojem prvem shodu v
Celju pokazal, da ga ni šestletno bivanje v USA naučilo prav nič; vul¬
garno je kričal: “Tudi šolstvo ne sme dobiti popolne avtonomije... Če
bi bila ta prevelika, bi fajmoštri po deželi kratko in malo komandirali, da
ni treba šol, ker je cerkev najboljša šola... Daj torej toliko samoodloče-
vanja, samoupravic, da ne bo celota trpela!” Volilni proglas JSDS teden
dni kasneje se je sicer izražal za avtonomijo, toda le v občinah in tudi
obsojal “brezsmiselni, nekritični centralizem”, vendar je poudarjal, da
“brez pridržkov priznava socialna demokracija enotnost države in odkla¬
nja vse separatistične tendence, naj se odevajo s kakršnim koli plaščem”.

Ker se je bil Uratnik tedaj že čisto posvetil gospodarskemu in poli¬
tičnemu delu v stranki, drugi so pa odšli med levičarje ali se pa sploh
popolnoma umaknili, smo ostali od nekdanje “socialistične mladine” sa¬
mo še dr. Lončar, Abditus in jaz. Shajali smo se vsi trije nekako vsak
teden po eno popoldne v moji tedanji pisarni in seveda predvsem obrav¬
navali vse dogodke v razvoju našega javnega življenja. Z dr. Lončarjem
sva si bila že davno na jasnem, da v taki stranki nimava ničesar več iska¬
ti, ker naju ne veže nanjo prav nič. Lončar je že sploh od 1. 1917 dalje
čutil močan notranji odpor proti njej in nama je s Prepeluhom priznal,
da je sprejel mandat v začasno narodno skupščino le zato, da se “finančno
opomore”. Ostal je ves čas na zunaj lojalen do stranke, toda na znotraj
nama je bila obema že popolnoma tuja, zato on na kako zopetno kandi¬
daturo niti mislil ni več.

Druga je bila pa s Prepeluhom. Njega so vezale na stranko tradi¬
cije vsega življenja, imel je večino svojih intimnejših osebnih znanstev
med njenim starejšim kadrom in —kakor sem že poudaril— je imel tudi
jako močne politične ambicije. Ker sem stanoval jaz tedaj Pod Rožnikom,
me je vodila pot v mesto mimo tedanjega njegovega stanovanja na Blei-
vveisovi cesti in tako sva se shajala 1. 1920 skoro sleherni dan po obedu
pri njem. V svojem gledanju na ves položaj in tudi sicer ideološko, je
bila vsa naša trojica vedno čisto edina, le s to razliko, da je Prepeluh
glede na svoje dotedanje položaje in na svoje intelektualne kvalitete
še vedno upal, da svoja gledanja slej ko prej primerno uveljavi. Jaz sem
njega nagovarjal, da zapustimo stranko, od katere nas loči prav vse, on

18

pa mene, da moram z njim vred kandidirati v konstituanto. Dokazoval
mi je, da tvori na Kranjskem veliko večino organiziranih pristašev stran¬
ke najina “Kmečko-delavska zveza” (industrijsko delavstvo je namreč od¬
šlo že skoro vse h komunistom), zato bova z lahkoto dobila kandidaturi
na sigurnih mestih, a potem da bomo že videli, kako bo dalje. Toda jaz
sem sploh vsako misel na kako kandidaturo odločno odklanjal.

Za dne 31. X. in 1. XI. 1920 je bil sklican v Celje strankin zbor, či¬
gar glavni točki sta bili stališče stranke do bodoče ustave in sestava
kandidatnih list. Ker Prepeluh sam ni imel dovolj osebnih zvez z dele¬
gati “Kmečko-delavske zveze”, je računal z vso gotovostjo name, vendar
mu nisem hotel obljubiti ničesar obveznega, bil sem pa že trdno odločen,
da na zbor ne grem, vendar mi je bilo to jako nerodno odkrito povedati
tudi svojemu prijatelju. Radi dr. Lončarjevega in mojega stališča se je
čutil Prepeluh na zboru čisto osamljenega in se tudi on ni podajal v kak
boj. Glede na to je bila vnovič sprejeta čisto centralistična dr. Korunova
resolucija, za katero so stali zlasti ob Kristana, ambicijozni Petejan, U-
ratnik i. dr. Enako si je tudi vse sigurne kandidature v kranjskem in
štajerskem volilnem okrožju razdelila Kristan-Korunova skupina, a Pre¬
peluha so izigrali, ga postavili za kandidata na kolikor toliko dvomljivo
mesto v Ljubljani in izpadel je tudi iz novega načelstva stranke.

Čisto razumljivo je, da mi je Prepeluh mojo odsotnost na zboru ja¬
ko zameril, ker je bil ravno on tisti, ki je najbolj dvomil v svojo izvolitev,
dočim smo gojili njegovi prijatelji vendarle mnogo nad. Glede na to smo
se tudi precej aktivno udeležili volilnega boja (jaz sem n. pr. napisal
zadnji mesec pred volitvami veliko večino vseh “Naprejevih” uvodnikov),
toda v njem so igrala državnopravna vprašanja le drugovrstno vlogo, od¬
ločila so pa čisto strankarsko ideološka. Večina meščanstva in malome¬
ščanstva je šla s svojima tradicionalnima strankama, JDS in SLS, večina
delavstva s komunisti, a za del izobraženstva, malomeščanstva in delav¬
stva so se borili narodni socialisti in JSDS. Ker so imeli pa narodni so¬
cialisti za seboj zlasti močno nacionalno železničarsko organizacijo, je
njihov kandidat Deržič porazil Prepeluha za borih 30 glasov.

Dr. Lončar je bik že v volilnem boju precej pasiven, jaz sem pa Pre¬
peluhu, pri katerem je zagrenjenost napram stranki tudi vedno bolj na¬
raščala, že naprej povedal, da sem dokončno odločen z dnevom volitev
prekiniti še zadnji stik s stranko. Jasno je, da je volilni poraz močno
vplival na Prepeluha. Tisti ponedeljek po volitvah sva se razgovarjala
prav vse popoldne in prepričal sem ga, da odslej tudi on nima več kaj
iskati v stranki, od katere ga očitno ločijo prav vsi njegovi nazori. Pri¬
pravil sem ga do tega, da je vpričo mene napisal strankinemu vodstvu
pismo, v katerem je izjavljal, da izstopa iz stranke in da odlaga vse man¬
date v njej, a da bi se vnovič ne premislil, sem to pismo vzel k^r* s/
seboj in ga oddal na pošto sam.

Tako smo torej prekinili Abditus, dr. Lončar in jaz še poslednje
stike z JSDS in ostali sami, imeli smo pa v rokah “Naše zapiske”, ki so
začeli med izobraženstvom vnovič pridobivati nekdanji ugled. Ker nam ni
bilo treba imeti odslej nobenega ozira več na stranko, sem takoj v prvi
številki po volitvah lahko napisal razpravico o njih, kjer sem ta naš na¬
čelni prelom tudi jasno in odkrito razložil, a na ovitku smo še izrečno iz-

19

javili, da jih hočemo odslej voditi “kot popolnoma svobodno in nestran¬
karsko revijo”. Z drugega vidika je označil ta prelom tudi Abditus sam
v uvodniku “Slovenstvo, jugoslovanstvo, socializem”.

Shajala se je naša trojica tudi nadalje še redkeje nego dotlej. No¬
tranja prerivanja v JSDS nas odslej niso več toliko zanimala, pač so pa
spričo sestanka konstituante pritegnila vso pozornost vnovič državno-
pravna vprašanja. Naše gledanje nanje je razložil dr. Lončar v razpra¬
vici “Slovenci in jugoslovanstvo”, v kateri je izjavil, da “je treba najti
kompromis med centralizmom in federalizmom in to je: avtonomija”.
Dočim sem želel jaz, da odslej le nekako akademično spremljamo in ko¬
mentiramo vse naše javno življenje, je pa zlasti Prepeluha stalno vleklo
tudi h konkretnim političnim akcijam, ker se nikakor ni mogel sprijazniti
z mislijo, da bi se odrekel aktivnemu političnemu delu.( 6 ) V prav tistih
mesecih je Prepeluh tudi poglobil svoje tesne stike s Stojanom Protičem,
ki je poleti 1. 1920 izdal svoj modri “Načrt Ustava”, ki bi bil začrtal prvi
Jugoslaviji nedvomno čisto drugačen razvoj, če bi bil obveljal.

V konstituanti se je bližala borba za novo ustavo, glede katere so se
že pojavljali trije jasni koncepti: prečanski del JDS je bil vprav strastni
nositelj skrajne centralistične smeri in k temu je bolj ali manj nagibal tudi
socialistični parlamentarni klub; hrvatski radičevci so demagoško za¬
stopali skrajne centrifugalne in destruktivne tendence, a nekako v sredi
je stal hrvatski “Narodni klub”, ki se je izrekal za radikalno avtonomijo
in ki je v političnem pogledu precej soglašal s Protičevim načrtom.

Stališče slovenskih strank ob sestanku konstituante sem menda do¬
volj označil že zgoraj in pokazal, da nismo imeli kot narod tedaj še sploh
nobenega jasnega programa, le manjšina (3 poslanci JDS in 7 sociali¬
stov) je bila odkrito za centralizem, a večina si niti sama še ni bila na
jasnem glede svojega stališča. V takem položaju je prišel Prepeluh, do¬
tlej edini dosledni in načelni borec za našo avtonomijo, nekako v sredi
meseca januarja 1921 na enem izmed naših rednih sestankov z idejo, da
bi naša trojica organizirala primeren nastop slovenskih izobražencev za
avtonomijo in skušala s tem vplivati na še nejasno opredeljene slovenske
poslance v konstituanti, razen tega pa seveda tudi na vso našo javnost,
da se vsi zavzamejo za tako ustavo, ki bi nam jamčila za našo slovensko
avtonomijo. Tak nastop bi izvedli v obliki posebne izjave, ki bi jo objavili
v “Naših Zapiskih”.

Samo ob sebi je umevno, da sva z dr. Lončarjem z veseljem pozdra¬
vila Prepeluhovo pobudo in jaz sem prevzel nalogo, da sestavim načrt
primerne izjave, ki naj bi jo dali potem v podpis vsem vidnejšim javnim

( 5 ) Kar na tem mestu lahko povem, da je  v tistih mesecih Prepeluh močno
težil za temi, da se naslonir.no na kako drugo stranko. Ker bi nam bila
SLS vsekakor najbližja), je Prepeluh ipirecej časa mislil na to, da bi se
priključili SLS in je stal že celo v zadevnih stikih z nekaterimi odločujo¬
čimi činitelji v njej Prepeluh naj bi začel sodelovati zlasti v gospodarski
organizaciji SLS. Nagovarjal je k tej priključitvi tudi mene, toda zdi se
mi, da ga je od takega koraka na eni isltrani kolikor toliko odvrnil dr. Lon¬
čar, a na drugi strani tudi pri SLS menda ni našel dovolj razumevanja
za to. Nedvomno je bilo to spričo tolikega pomanjkanja zrelih političnih
ideologov za SLS velika škoda ker bi bil ravno Abditus bolj nego kdor
koli 'kvalificiran nadaljevati v stranki nekdanje Krekove tradicije.

20

delavcem, ki niso bili še preočitno vezani na centralistično JDS. Svoj
načrt sem sestavil v par dneh, nakar ga je obravnavala vsa naša trojica.
Načelno sta z njim čisto soglašala tudi Prepeluh in Lončar, vendar je
slednji zastopal mnenje, da bi spričo skoro soglasnih teženj za “narodnim
in državnim edinstvom” ne kazalo preostro podčrtavati zgolj avtonomi¬
stičnega stališča, temveč da je treba vendarle dovolj nedvoumno tudi na¬
glasiti, da zahteva po avtonomiji nikakor ne vsebuje tudi kakih protiju¬
goslovanskih teženj. S Prepeluhom sva dala Lončarju prav in zato je dr.
Lončar potem moj načrt precej predelal v navedenem smislu, nakar smo
ga odobrili vsi trije.

Tako sprejeti načrt izjave sem potem pretipkal v štirih izvodih in
izročil po en izvod Lončarju in Prepeluhu, da bi zbirali vsi trije podpise
zanj. Ker sta pa zahajala dr. Lončar in Prepeluh jako malo v družbo, sta
mi v teku dobrega naslednjega tedna prinesla vsak le po par podpisov,
a glavno delo zanjo je obviselo na meni. Ne spominjam se, kdo jo je pod¬
pisal prvi, vem pa, da je bilo na mojem izvodu še komaj kakih 4 do 5
podpisov, ko sem šel z njim iskat dr. Prijatelja. Našel sem ga na stopni¬
cah univerze, mu vso stvar razložil in on jo je z veseljem pozdravil ter
nato pazno prebral besedilo. Soglašal je z njim popolnoma, vendar je
vkljub temu, da je bilo pod njo že nekaj podpisov, zadnji stavek predzad¬
njega odstavka z mojim pristankom močno prestiliziral. Misel je ostala
seveda stara, toda oblika tega stavka je docela Prijateljeva. Ob tej pri¬
liki se mi je bil on celo sam ponudil, da mi preskrbi še podpise par svojih
kolegov, ki jih sam tedaj še nisem osebno poznal. Seveda sem o tej nak¬
nadni spremembi takoj obvestil tudi Lončarja in Prepeluha, ki sta tudi
smatrala Prijateljevo formulacijo za jako posrečeno.

Za tem “incidentom” sem potem pridno nabiral podpise za izjavo
še naprej. Ko sem jih imel že kakih 20, sem se oglasil še pri Alešu Uše-
ničniku na domu. Tudi on jo je pazno prebral, z njo čisto soglašal, le na
koncu prvega odstavka je pred besedico “dobrin” želel imeti še označbo
“posvetnih”. Seveda jaz temu nisem ugovarjal.

Velik del naših kulturnih delavcev se je tedaj zbiral v prvih dopol¬
danskih urah v kavarni hotela Union. V to družbo sem redno zahajal tudi
jaz in dobil precej podpisov za našo izjavo ravno tu. Zbiral sem jih pa
kolikor toliko diskretno, zato v tej družbi o njej tudi nismo mnogo raz¬
pravljali. Z velikim veseljem sta mi jo podpisala prof. Kidrič in sklada¬
telj Lajovic in še vrsta drugih, dočim jo je pesnik dr. Gradnik, ki je bil
idejno vezan na JDS, gladko odklonil (Primorci so bili sploh po veliki
večini za centralizem, ker so menili, da bo ta “okrepil” skupno državo, ki
bi potem tudi laže dosegla njih osvobojenje). Vpričo vse družbe je širo-
koustno podpisal izjavo tudi Juš Kozak, toda kako sem se začudil, ko me
je potem že naslednje dopoldne poklical k drugi mizi in mi dejal, da se
je premislil, ker da je on vendarle za čim največjo enotnost države ter
me prosil, da ga črtam s seznama podpisnikov. (*) V naslednjih dneh sem
naletel potem še na par podobnih “junakov”, vendar naj imena za sedaj

(6) Vse izvirne pole z originalnimi podpisi in is par naknadnimi črtanji sem
tudi ohranil v svojem, 1. 1945 uničenem arhivu. Gleide na moje izkušnje ob
priliki Cankarjevega pogreba je na čelu vsake podpisovalne pole stala
celo izrečna opomba: “Ta izjava se objavi v “Naših Zapiskih”.

21

še zamolčim. V skrajno zadrego sem spravil prof. Vebra, ki je mencal
in mencal ter se izgovarjal, da se “na politiko prav nič ne razume”. Do¬
brodušni R. Jakopič se je jezil na “politikarje” in želel še močnejših po¬
udarkov slovenske kulturne individualnosti, M. Pugelj je bil gmotno
preveč odvisen od JDS, ne spomnim se pa, zakaj je na izjavi manjkal
tudi podpis prof. Ramovša, ki je bil vedno izrazit “avtonomist”.

Čisto razumljivo je, da nam je šlo vsem mnogo za podpis Otona Žu¬
pančiča. Ker mi je bil on naredil ob priliki Cankarjevega pogreba veliko
grdobijo, sva za več kot deset let prekinila vsako občevanje, navzlic temu
sva pa sedela večkrat pri istem označenem omizju. Glede na to je pre¬
vzel nalogo, da pridobi še Župančičev podpis, dr. Prijatelj. Neko dopoldne
sta sedla k drugi mizi in tam mu je dr. Prijatelj nad pol ure dokazoval
umestnost take izjave ter ga prepričeval, da je nekako moralno dolžan
podpisati jo. Toda Župančič se je z raznimi sofizmi izvijal, slednjič od¬
klonil podpis in odšel iz kavarne, dr. Prijatelj se je pa vrnil k naši mizi
in mi samo dejal: “E, Cankar ga je dobro poznal!” Ko sva se pozneje
z dr. Prijateljem še večkrat razgovarjala o tem, mi je kar odkrito izjav¬
ljal, da se je oportunfstični Župančič bal “zameriti liberalcem”, ki so
razpolagali s sinekurami, blagajnami in odlikovanji.( 7 )

Ker zaradi dela v konstituanti nismo hoteli odlašati z objavo, smo
nabiranje podpisov že v začetku meseca februarja zaključili. Naša akcija
pa seveda ni mogla ostati prikrita, ker je tudi nihče ni skrival. Tako je
izšla potem dne 17. II. v “Slov. narodu” naslednja vest: “Deklaracija za
politično avtonomijo. Poročajo nam: Deklaracija za politično avtonomijo
Slovenije, za katero pobirajo podpise med kulturnimi delavci, izide, ako
se nabere 50 podpisov, v Naših Zapiskih. Iniciativo za to deklaracijo je
baje dal urednik te revije dr. Dragotin Lončar. Ali nimajo naši kulturni
delavci nujnejšega posla, kakor da se bavijo s takimi “deklaracijami”,
ki so samo voda na klerikalni mlin in ki lahko naši stvari samo škodu¬
jejo.”

Komaj par dni za tem je pa že izšla naslednja (2.) številka “Naših
Zapiskov” in v njih je bila na uvodnem mestu objavljena naslednja

( 7 ) (Profesor Koblar piše v (Plrijateljevem življenjepisu v “Slov. biografskem
leksikonu”, da “od slovenskih modemih sodobnikov ga loči znanstvena
usmerjenost; ker postane zgodovinar, se razdalja med njimi veča in prehaja
v oselbno grenkobo. Tako so nastajala osebna nerazpoložen ja z Iv. Cankar¬
jem in končno tudi z Župančičem.” Te Koblarjeve trditve so čisto netočne.
Zadnja svidenja .s Cankarjem so bila v počitnicah L 1917 in 1918. Pove¬
dal sem že, da smo velike dele tistih dni Prijateljevega bivanja Ljubljani
prebili skupaj is iCantkarjemi in dobro vem, da (je bilo osebno razmerje med
obema jiako iskreno in prijateljsko (priredili smo celo skupen izlet v Kam¬
niško Bistrico), iseved l a je bil pa delokrog obeh čisto različen. Tudi če sem
bil ,s Cankarjem ali Prijateljem sam, je vsak izmed njiju govoril o svojem
drogu z vso prijateljsko toplino. Res sta se bila pa že davno poprej po-
popolnoma odtujila Cankar in Župančič, in Cankar se je v tistih letih na¬
ravnost izogibal Župančičeve družbe. Pač je pa ostalo Prijateljevo raz¬
merje do Župančiča enako prijateljsko kot do Cankarja, čisto ločil je pa
Prijatelja od Župančiča ravno “incident” z avtonomistično izjavo, zlasti ker
je ona sprožila še grdo osebno gonjo proti dr. Prijatelju. O tem sva se
z njim neštetokrat razgovarjala in mi je ob takih prilikah dr. Plrijatelj
še večkrat ponovil, (kako pravilno je sodil Cankar o Župančičevem značaju.

22

IZJAVA.

Slovenski kulturni delavci so bili od nekdaj glasniki narodnega in
državnega edinstva Jugoslovanov. Oni so duševno pripravljali to, kar
sta ustvarila v svetovni vojni meč in politika, zato smatrajo Jugoslavijo
za utelešenje svojega ideala, ki ga je treba braniti proti zunanjim in
notranjim sovražnikom kot najvišjo izmed posvetnih dobrin naroda.

Združenje vseh treh plemen v eni državi z eno suvereno oblastjo na
zunaj in na znotraj smatrajo slovenski kulturni delavci za politično nuj¬
nost mednarodne varnosti in s tem narodne svobode.

Na drugi strani pa uvidevajo potrebo, da država ne absorbira me¬
hansko vseh individualnosti, ki so doslej vodile posamezne pokrajine in
prebivalce. Ne glede na plemensko, versko ali strankarsko pripadnost ne
moremo v imenu prirodnega gospodarsko-kulturnega razvoja nasiloma in
hipoma pretrgati vse kontinuitete, ako nočemo zadeti države pri kore¬
nini. Zakaj država ni po svojem bistvu sama sebi namen, ampak le doslej
najvišja oblika družabnega življenja. Narodno in državno edinstvo ne
vsebuje nujno mehanske unifikacije, nasprotno razmere v Jugoslaviji
zahtevajo organičen razvoj, ki računa z dosedanjo strukturo gospodar¬
skega in kulturnega življenja in na njeni podlagi zida dalje v smeri višje
sinteze. V imenu mirnega medsebojnega delovanja in napredovanja, med¬
sebojne bratske edinosti zagovarjajo slovenski kulturni delavci takšno
ustavo, ki daje državi potrebno moč na zunaj, a obenem možnost razvoja
imanentnim silam posameznikov in posameznih gospodarsko-kulturnih
edinic na znotraj.

Glede na vse to se izrekajo slovenski kulturni delavci za avtonomijo
slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja in sicer v takem obsegu,
ki bi ne slabil moči države, ampak jo krepil, dajajoč razmah (individual¬
nim silam edinic.

V Ljubljani, meseca svečana 1921.

Albrecht Fran, pesnik; Berneker Franc, akad. kipar; dr. Izid. Cankar,
univ. docent; Cerar-Danilo Anton, režiser kr. narod, gledališča; Debeljak
Ant., pisatelj; dr. Detela Franc, pisatelj; Erjavec Fran, publicist; Finž¬
gar Fran, pisatelj; Fun^ek Anton, pesnik in pisatelj; Gaspari Maksim,
akad. slikar; dr. Glonar Joža, kritik in urednik; dr. Kidrič Franc, literar¬
ni zgodovinar; dr. Kimovec Franc, skladatelj; Kmetova Marija, pisatelji¬
ca; dr. Kos Milko, kustas študij, knjižnice; dr. Kraigher Alojz, pisatelj;
Lajovic Anton, skladatelj; dr. Lovrenčič Josip, pesnik; dr. Lončar Dra¬
gotin, profesor; dr. Mantuani Josip, univ. profesor; dr. Majcen Stanko,
pisatelj; Meško Fran Ksaver, pisatelj; dr. Ozvald Karel, univ. profesor;
dr. Plečnik Ivan, univ. profesor; Podrekar Fran, akad. slikar; Premrl
Stanko, skladatelj; Prepeluh Albin, publicist; dr. Prijatelj Ivan, univ.
profesor; dr. Puntar Josip, profesor; Ravnik Janko, skladatelj; dr. Re¬
gali Josip, pisatelj, Sternen Matija, akad.|slikar; dr. Srebrnič Josip, univ.
profesor; dr. Serko Alfred, univ. profesor; dr. Stele Franc, urednik in
umet. zgodovinar; dr. Šmalc Matej, univ. sekretar; dr. Ušeničnik Aleš,

23

univ. profesor; Velikonja Narte, pisatelj; Vurnik Ivan, arhitekt, univ.
docent; Zajec Ivan, akad. kipar. IZorec Ivan, pisatelj; Zorman Ivan, založ¬
nik; dr. Žigon Avgust, ravnatelj študij, knjižnice.

Tako je torej prišlo do “avtonomistične izjave slovenskih kulturnih
delavcev” in tako je bilo njeno besedilo. Ni moj namen na tem mestu še
nadalje zasledovati gibanja, ki ga je ona sprožila. Mirno pa lahko trdim,
da pomenja šele ona pravi začetek tako zvanega “avtonomističnega giba¬
nja” pri Slovencih, ki je postalo potem prava dominanta vsega političnega
hotenja Slovencev v prvi Jugoslaviji, radi česar pomenja seveda tudi
pravi mejnik v naši politični zgodovini. Šele ona nam je jasno definirala
jedro našega narodnopolitičnega problema in zopet nekako ločila duho¬
ve, toda sedaj ne več po svetovnonazorskih vidikih, kakor jih je bil štiri
desetletja prej ločil Mahnič, temveč po izrazito političnih. Že samo s
tega stališča pomenja ona nedvomno viden in zdrav korak naprej v vsem
našem političnem življenju. Ustvarila je jasen in konkreten cilj naši
narodni politiki, ker je zajel njen duh kmalu skoro ves narod (v konsti-
tuanti je te pravce jasno povzela že v naslednjih mesecih SLS, le plaho
pa tudi narodni socialisti). Res je sicer, da so se nekatere stranke ljuto
in celo z nasilnimi sredstvi borile proti temu duhu, toda kam nas je ta
kratkovidna in zgolj strankarsko sebična borba končno privedla, danes
dovolj skušamo vsi. Rodila je tudi ideološko čisto nasprotni učinek, ka¬
kor so ga pa skušali doseči njeni nasprotniki: spričo vseh trpkih izkušenj
smo šli že davno preko tedanjih skromnih avtonomističnih teženj in zah¬
tevamo danes federalistično organizacijo demokratične Jugoslavije.

Zanimivo je, da so nekateri (Debeljak, Gaspari, Kraigher, Sternen
in Zorman) podpisali obe izjavi, ono iz 1. 1918 in sedanjo avtonomistično.
K temu je treba pripomniti, da 1. 1918 (razen “socialistične mladine”) še
sploh nihče ni razmišljal o obliki zedinjenja SHS, oziroma da je veljalo
integralno “ujedinjenje” še za nekako nesporno dogmo vsem, radi česar
se tudi poznejši avtonomisti niso spotikali nad odklanjanjem “separatis¬
tičnega političnega stremljenja” izjave iz 1. 1918 in je gledala večina
njenih podpisnikov njeno težišče predvsem v smrtni nevarnosti, ki nam
je tedaj grozila od Italijanov, v zavesti popolne nemoči nas Slovencev
samih in v naši rešitvi s takojšnjo najtesnejšo naslonitvijo na Srbe.

Vsekakor pa spada še v okvir te razprave, ako se dotaknem vsaj še
nekaterih neposrednih odmevov te izjave. Prvo se je oglasilo seveda mla-
doliberalno “Jutro”, ki se je čutilo najneposrednejše prizadeto. Objavilo
je že dne 22. II. (št. 45) uvodnik, v katerem pravi, da so “klerikalci” za¬
dovoljni z izjavo, protestira pa, da govori ona v imenu slovenskih kul¬
turnih delavcev, češ da predstavlja le osebno mnenje ogromne manjšine.
Zatem trdi, da je namen izjave podpreti klerikalno politiko in izjavlja,
da je meglena in nepotrebna, ker je že dosedanja Jugoslavija ustvarila
kulturi bogate pogoje. Z nekakim zadoščenjem ugotavlja, da je med 43
podpisniki 17 “klerikalcev” in da manjka med njimi cela vrsta pomemb¬
nih osebnosti. Podpisal je izjavo Velikonja in ne Župančič, Šmalc in
ne Plemelj, Pitamic, Dolenc, Hinterlechner, Jakopič, Tratnik, Vavpotič
in Hubad. Neklerikalci bi pač lahko sprevideli, da se jih hoče zlorabiti
za gotove namene. Izjava je pravi dokument nejasnosti, ki vlada v ne-

24

katerih krogih naše inteligence o bistvenih nacionalnih vprašanjih. Pri
tolikem številu slovenskih kulturnih delavcev pa predstavlja 43 podpis¬
nikov le neznatno manjšino.

V taboru SLS je nemudoma, t. j. že 22. II., objavilo izjavo v celoti in
z očividnim zadovoljstvom popularno in zato seveda tudi nekoliko bolj
levičarsko glasilo stranke “Novi čas”. Uradno glasilo stranke, “Slovenec”,
jo je zabeležil šele naslednji dan s krajšim poročilom “Kulturni delavci
za avtonomijo”. V njem zavrača “Jutrovo” trditev, da bi imela izjava
kako zvezo z SLS, češ da je vendar dovolj znano, da dr. Prijatelj, Kidrič,
Glonar, Kraigher, Osvald, Serko, Prepeluh i. dr. niso bili nikoli člani
SLS in da pripada med podpisniki le tretjina njenim vrstam. Prihodnji
dan (24. II.) je temu poročilcu še dodal: “Kar se nas tiče, nam je le v
veliko zadoščenje, da so se najodličnejši zastopniki vede in umetnosti
zavzeli za kulturno in gospodarsko avtonomijo Slovenije, kakor jo zastopa
na političnem polju naša stranka”, šele naslednji dan (25. II.) je pa ob¬
javil tudi “Slovenec” imena podpisnikov izjave ter dodal še posebno no¬
tico, v kateri je ironiziral “Jutro” in “Slovenski narod”, ker se čudita,
da morejo imeti kulturni delavci o avtonomiji Slovenije slično mnenje
kot SLS.

Seveda ni mogel prezreti izjave tudi socialistični “Naprej”, ki jo je
dne 23. II. registriral in ob tej priliki le zapisal, da bo na dr. Žerjavovo
intervencijo premestil Pribičevič do zadnjega vse podpisnike na univerzo
v Skoplju. Šele polemika med glasili JDS in SLS mu je dala potem povod,
da je dne 2. III. zapisal, da je izjava 43 gospodov z jako lepimi in čast¬
nimi naslovi napravila nekaj težav tudi dr. Tavčarju, iz čigar članka
se vidi, da noče povedati, kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot,
vse pa kaže, da se je boji. Enajst dni zatem je pa isti list objavil daljši
članek in pisal, da se politični boj iz starih oblik liberalno-klerikalnega
divjaštva pretvarja v nove oblike, v borbo med centralisti in avtonomisti,
ki ni nič manj ljuta. Po tradiciji, da liberalec ne sme potrditi, da je dva¬
krat dve štiri, če to trdi klerikalec, in da klerikalec mora negirati, da
je ena in ena dve, če tako šteje liberalec, se pretvarjajo nekdanji libe¬
ralci v brezpogojne centraliste, klerikalci pa v avtonomiste. Tako se je
vsaj začelo. Sedaj pa dobivajo avtonomisti od dne do dne večjo pomoč
tudi iz vrst onih, ki doslej niso bili ne izraziti liberalci niti izraziti kle¬
rikalci, ampak so stali na strani, ker se jim je dosedanji boj studil. Izjava
kulturnih delavcev, ki jo je podpisalo 43 odličnih mož, je napravila ne le
v slovenski javnosti, ampak tudi zunaj mej naše ožje in širše domovine
velik vtis —kakor nam poročajo—- in je zato simptomatična in značilna.
Skušajmo dati nekaj opazk, kako je prišlo do tega. Živimo že poltretje
leto v “svobodni” domovini. Ta ni prinesla ljudem, kar so pričakovali.
Draginja je vedno večja, stanovanj in dela ni, trgovina je le za privile¬
girance. Davki so vedno večji in še občutnejši, ker je splošno prepričanje,
da ga ne plačujejo vsi državljani v isti meri kakor Slovenci, za katere je
najhujša šiba božja dejstvo, da imajo dobro urejen uradni aparat. Pri¬
tožbe, deputacije in intervencije ne pomagajo nič, ministri in parlamen¬
tarci se bijejo le za “višje” interese in težav ljudstva ne vidijo. To je ne¬
kaj grehov, za katere išče ljudstvo krivca in ga je našlo, če pravega ali
ne, je vseeno, v centralni vladi, od koder prihajajo naredbe, ki ovirajo

25

trgovino, nabavo surovin, naredbe vojaškega značaja, carina, itd. Na¬
mesto pomoči so prišle le nove bolezni. Zato je klic: Proč od centrale!
razumljiv. Nihče ne negira narodnega in državnega edinstva, niti komu¬
nisti, pač pa se mnogi bunijo proti metodam, s katerimi se ga hoče vbiti
v glave. Te metode so nasilne, zato porajajo odpor in posledica tega od¬
pora je avtonomizem. To gibanje bo naraščalo še naprej, če se ne spre¬
meni naš vladni sistem, ne stranke, pač pa sedanje vladne metode.

Ta razmeroma stvarni komentar so spremljale v “Napreju” tudi spo¬
radične simpatije za avtonomistično misel (ne pa tudi v konstituanti), a
ko je začel Prepeluh dne 11. IV. 1921 izdajati svojega “Avtonomista” in
socialisti pred svojimi člani tudi niso mogli več skrivati našega preloma
s stranko, je dne 4. V. nastopil v “Napreju” z vso silo proti avtonomistom
F. Uratnik, ki je prevzel tedaj vlogo nekega strankinega ideologa. Obja¬
vil je namreč članek “Avtonomija in avtonomisti” in v njem v smislu
službenega strankinega razpoloženja kratko in malo izjavil: “Ločimo se
od skupin, ki hočejo, naj bo merodajno za razdelitev in obseg avtonom¬
nih teritorialnih enot plemensko čustvovanje, kakor ga je ustvarila nam
in našemu razvoju sovražna zgodovina. Srbi skup, Hrvati skup, Sloven¬
ci skup! Tako se glasi njihova popularna parola, popularna zato, ker je
reakcionarna. Je pa reakcionarna v najslabšem pomenu besede. Ona kaže
nazaj v našo preteklost, v gospodarsko in kulturno nemoč, v anarhijo, v
upravno nesmiselnost.”

Vodstvo vse gonje proti izjavi in njenim podpisnikom je pa seveda
že od vsega početka prevzel staroliberalni “Slov. Narod” in jo je že započel
z neresnico. Tudi on je namreč že dne 23. II. objavil vest, da je napove¬
dana izjava sedaj izšla in “ugotavljal”, da je “priobčitev izjave zagrešil
na svojo roko gospod, ki je zbiral podpise. Kajti dogovorjeno je bilo, da
se pred priobčitvijo sestanejo vsi podpisniki... k pogovoru o vsebini in
obliki izjave. To se pa ni zgodilo, pač je pa nabiratelj podpisov dal krat-
komalo kljub dani besedi izjavo v list.. . ( s ) Kakor vselej, tako se je tudi
v tem slučaju izkazalo, da hočejo gotovi ljudje priti do svojega politične¬
ga cilja, ako ne s poštenimi, pa z nehonestnimi sredstvi”. Že iz vseh mo¬
jih dosedanjih izvajanj je menda dovolj jasno razvidno, da so bile vse te
trditve gladko izmišljene.

Za tem napadom so pa sledili v “Slov. Narodu” nadaljni kar po vrsti.
Po mojih informacijah jih je pisal Fr. Govekar, tipični “žurnalistični
glasnik slovenskega meščanstva”, kakor ga je ob neki priliki označil dr.
Lončar. Dne 25. II. je zapisal, da “so klerikalci zlorabili kulturne delavce
za svojo priprego”, a dva dni zatem se je oglasil še sam stari dr. Tavčar,
eden največjih konservativcev, kar jih pozna naša politična zgodovina.
Objavil je namreč na 1. strani svojega “Slov. Naroda” članek z naslovom
“Kulturni delavci in avtonomija”. V njem je trdil, da je izjava “sad na¬
porov klerikalne in socialdemokratske stranke”, ki jo je podpisalo “tudi
precejšnje število gospodov, o katerih bi bil človek prisegel, da s srcem

(8) Jako značilno je, da ml je dolbeaedno isto neresnico očital Župančič dobri dve
leti poprej radi neke izjave, ki smo jo objavili proti županu dr. Tavčarju radi
njegovega ravnanja ob priliki Cankarjeve smrti. — Ravno to me je iz
previdnosti tudi dovedlo, da sem to pot že na čelo vseh štirih podpisnih
pol natipkal pripombo, da bo izjava objavljena v “Naših Zapiskih”.

26

in obistmi pripadajo JDS, ki smo jih prištevali k najzanesi ji vej Šim vr¬
stam JDS in ki so nas sedaj zapustili...” Nato je dr. Tavčar razlagal,
da je bila JDS “vedno za kompromis”, da “smo za zmerno centralizacijo”,
da bi se kulturni delavci morali zavedati svoje odgovornosti, da deklaran-
ti v svoji izjavi niso podrobno razložili, kakšna naj bo naša avtonomija
in da bi nam “veliko število narodnih edinic samo škodovalo”. In potem
je zaključil čisto po tavčarjansko: “Ali bo moglo malo slovensko pleme,
če je zase avtonomna edinica, vzdrževati univerzo in tehniko, konserva¬
torij in še druge take zavode... Vse to smo dobili, ker nam je priskočila
na pomoč država, recimo kar naravnost, ker nam je prišel na pomoč
srbski narod. Če bi bili v tem pogledu odvisni od posameznih avtonom¬
nih edinic ali recimo od Radičeve republike, bi naši visokošolski profe¬
sorji živeli od repe na ljubljanskem polju... Naši kulturni delavci so
bili precej slepi, ko so se zavzeli za “razmah individualnih edinic”. Če
dobimo pri nas tak “razmah”, potem se kar poslovimo od univerze in teh¬
nike ter vseh drugih kulturnih naprav...”

Dr. Tavčarju je na ta izvajanja odgovoril Ant. Lajovic v samem
“Slov. Narodu”. List je bil seveda v veliki zadregi, vendar ni mogel od¬
kloniti odgovora tako uglednega naprednega glasbenika. Dne 10. III. je
namreč objavil Lajovčeve “Opazke k avtonomistični izjavi kulturnih de¬
lavcev”. V njih je člankar zavrnil nekdanji, zgolj strankarski način raz-
razpravljanja o vsenarodnih vprašanjih, a v “novi državi pa naj ne bo
več mesta za strankarsko in materialistično obravnavanje teh vprašanj,
ker je le duševno življenje narodov.. . tisti motor, ki žene razvoj naro¬
dov”. Materialistično obravnavanje je gledal Lajovic predvsem v mne¬
nju, da se jezik lahko zamenja kot obleka, in v nazoru, da je narodnost
poganski pojem in posledica greha.

V takem tonu in oblikah se je potem nadaljevalo prerekanje o avto¬
nomistični izjavi še nekaj časa, po nekaj tednih se pa zopet poleglo. Vsa
“debata” je vnovič samo razgalila vso mizerno raven tedanje “vodilne”
politične publicistike in politične izobrazbe ter zrelosti našega izobražen-
stva. Celih deset let je divjal najostrejši boj med centralisti in avtono¬
misti in obvladoval sploh vse tedanje naše politično življenje, toda na¬
čelno, znanstveno in izčrpno se ni obravnavalo pri nas teh vprašanj
sploh nikoli, temveč nam je služilo predvsem le za polemična in volilna
gesla.

Toda že konec meseca maja je povzročil pisatelj dr. Iv. Lah z njo
pravo kulturno afero. Dne 25. V. je namreč objavil v “Slov. Narodu”
članek z naslovom “Odgovor in obtožba”, v katerem je dal v precej vul¬
garni obliki duška svojemu razočaranju, da ni bil imenovan za univerzi¬
tetnega tajnika. V tej zvezi je zapisal tudi tole: “V Ljubljani, pravijo,
je neka klet, pojdite tja in zabavljajte tam čez državo, čez Srbe, čez dr¬
žavno himno, govorite cinično o vsem, kar je ljudem na svetu svetega
in dobili boste gotovo državno službo, mogoče mesto vseučiliškega taj¬
nika... ( 9 ) Pa Vi v svoji neumni idealnosti ali pošteni značajnosti tega

( 9 ) To je bilo naperjeno proti podpisniku izjave dr. Šmalcu, ki je bil mesto
dr. Laha imenovan za vseučiliškieiga tajnika. — “Neka klet” je pa označe¬
vala znano Unionsko klet, kamor so zvečer radi zahajali izobraženci), ki
niso pripadali JDS.

27

ne boste storili, zato bi Vam svetoval: stopite med avtonomiste — zbi¬
rajo se istotam — in boste kmalu dobili ugledno mesto.”

Ost tega dr. Lahovega napada je bila tako odkrita in tako perfidna,
da je na seji Slovenske Matice, ki se je vršila tri tedne kasneje, dr. Krai¬
gher interpeliral, češ da je “očital slovenskim kulturnim delavcem, da
so podpisali znano Erjavčevo avtonomistično izjavo,( 10 ) da so avtriakan-
ti in izdajalci. Ti zahtevajo, da da dr. Lah glede teh očitkov pojasnilo,
ker bi sicer le-ti ne mogli z njim sedeti pri isti mizi”. Dr. Lah je na to
Kraigherjevo interpelacijo odgovoril, da ni nikomur očital tega, pač pa
da se na to izjavo sklicujejo separatistični elementi na Hrvatskem. Tako
izvijanje pa dr. Lahu očividno ni pomagalo, kajti že štiri dni nato so
listi objavili, da je izstopil iz odbora Slovenske Matice.

Mnogo globlje posledice je imela pa druga afera v zvezi z našo izjavo.
To je sprožil v konstituanti dr. B. Vošnjak, profesor ljubljanske univer¬
ze in vodilni poslanec “Slov. kmetijske stranke”. On je v konstituanti dne
21. IV. 1921 branil vladni ustavni načrt in med drugim izjavil tudi na¬
slednje (citiram po št. 13 stenografskih zapisnikov konstituante): “Mi
nikada nismo mislili na takve avtonomije kakve su se ovdje pojavile...
mi moramo da imamo samo državne interese... Ja moram priznati da
ima separatizma u našim zemljama... Gospodo, ovaj se separatizam raz¬
vija i medju inteligencijom in medju masama... Time se srbofobstvo
širi. Time se ostvara ovaj duh protiv države. G. Šimrak je juče spomenuo
nešto drugo, a to je manifest tako zvanih kulturnih radnika slovenskih.
I to je kazao, da je taj manifest jedna sjajna poluga avtonomizma. Ja
mislim, da je to loš argumenat za našu državu. Duševni oci ovoga mani¬
festa su dvojica bibliotekara bivše dvorske bečke biblioteke. Neču de ih
imenujem... Ovdje, u toj izjavi... našoj državi, kaže se, treba konti¬
nuitet i srbski, i hrvatski i slovenački. Da, gospodo, ali kamo bismo mi
došli sa ovim kontinuitetom, koji je prošlost, ona prošlost, koja nas je
htela zadaviti. Ja sam smatrao za največu greško, ako mi to uvedemo u
naš novi život... Ali ja sam uveren, da če se ovi izgubljeni sinovi vratiti
u taj hram našeg državnog i narodnog jedinstva. Ali nemojte vi nikada
u ovim našim severnim zemljama, gde se javljaju antidržavne struje.. .
zaboraviti i gde se stvorila ova sloboda.”

Dotlej se je zaletavala v avtonomistično izjavo na splošno predvsem
domača strankarska žurnalistika v svoji tradicionalni obliki, a sedaj je
pod poslansko imuniteto obtožil jako viden poslanec na najvišji državni
tribuni dva njena podpisnika, eminentna znanstvenika, jima podtaknil
avtorstvo izjave in ju obdolžil skoro nekakega habsburškega agentstva,
kar je veljalo v tistih časih že za pravo veleizdajo. Prof. Kidrič je bil mož
trde kože in močnih živcev, zato je sprejel tako insinuacijo s suverenim
prezirom, strahovito je pa zadela dr. Prijatelja. Kdor je poznal njega že
pred prevratom, njegov silni idealizem, njegovo globoko nacionalno čust¬
vovanje in njegovo vprav fantovsko širino, bi pač mogel razumeti razvrat

(10) 'Citiram to interpelacijo po besedilu, kakor ga je objavil dne 5. VI. “Slov.
Narod”. Žal nisem, idr. Kraigherja nilko-li vprašal, če je pred takim foru¬
mom in celo v napisani interpelaciji res rabil izraz “Erjavčeve avtonomi¬
stično izjavo”, ker bi dr. Kraigher po vsej priliki moral vedeti, da ta, izjava,
ni bila “moja”.

28

do takega nekvilificiranega napada svojega starega sodelavca in stanov¬
skega tovariša, toda še danes mi je prava psihološka uganka, da je mo¬
gel ta napad naravnost streti tako izgrajeno osebnost, kakršna je bil dr.
Prijatelj. On je bil eden prvih, ki je po prevratu nemudoma prihitel v
domovino, da z vprav mladostnim zanosom poprime pri graditvi naših kul¬
turnih ustanov. Že tedaj je pomenjalo zanj precej grenko kapljo razoča¬
ranja, da mu pristojni uradi dolgo mesecev niso nakazali niti najskrom-
nejšega stanovanja (vzel sem ga tedaj z družino vred pod streho jaz),
vendar je končno pripisal to na rovaš številnim tedanjim težavam. Dr.
Prijatelj s Kidričem vred dr. Vošnjaka ni mogel terati pred sodišče, pač
sta pa oba obdolženca zahtevala od univerzitetnega sveta, da preišče za¬
devo in jima da primerno zadoščenje.

Univerzitetni svet je res uvedel preiskavo in jima izdal že 10. VI.
1921 obširno izjavo, v kateri je ugotovil:

“1. da je trditev g. dr. Vošnjaka, da sta Vidva duševna očeta omenjenega
manifesta (t. j. avtonomistične izjave) neutemeljena in neresnična;

2. da je istotako neutemeljena in neresnična trditev g. dr. Vošnjaka, iz
katerih sta vidva podpisala manifest;

3. da je g. dr. Vošnjak s tem, da je g. prof. Prijatelja obdolžil avtriakant-
stva, vedoma govoril neresnico, ker je ravno njemu moralo biti znano,
da je dr. Prijatelj s tem, kar...  je storil v prid Jugoslovanom, izpostavil
sebe največjim nevarnostim.”

To izjavo je podpisalo potem 26 profesorjev ljubljanske univerze,
t. j. menda sploh vsi, kar jih je bilo dotlej imenovanih, nakar sta jo oba
prizadeta poslala v objavo vsem listom. Vošnjak je objavil potem v “Slov.
Narodu” z dne 24. VIL 1921 nekak odgovor na to izjavo. V njem se je
čudil, zakaj se branita očitka očetovstva, ker beganje pred odgovornostjo
ni brez pomena, jima še vedno očital “nagnjenje k avtonomizmu”, zanikal,
da bi jima bil očital tudi avtriakantstvo in trdil, da ni vedel, da je dr.
Prijatelj med vojno posredoval korespondenco med domovino in “Jugo¬
slovanskim odborom” v emigraciji. Zaključil je pa svoje opravičilo tako,
kot da bi bil on užaljen: “Videti je, da je ljubljanska izjava izliv animoz-
nosti proti onim, ki so v emigraciji skupno s srbsko vlado izvršili veliko
delo osvobojenja in ujedinjenja. Zdi se, da je ona naperjena proti onim,
ki so žrtvovali svoje najboljše sile, da je Vidovdanska ustava stopila v
življenje”.

Nadaljni odmevi “avtonomistične izjave” in vpliv, ki ga je imela
ona na vse naše slovensko politično življenje v prvi Jugoslaviji, spada
seveda že v podrobno zgodovino prizadevanj za dosego naše avtonomije,
ki so tvorila tedaj vsekakor jedro vseh političnih teženj našega naroda,
ne glede na to, da so naše parlamentarne reprezentance v Beogradu te
težnje skoro stalno zapostavljale svojim trenutnim ozkim strankarskim
koristim.

Smatram za svojo dolžnost, da h koncu, kot morda zadnja še živa
priča še enkrat podčrtam porazen vpliv, ki ga je imel Vošnjakov govor v
parlamentu na dr. Prijatelja. Ta je povzročil, da je pretrgal dr. Prijatelj
tedaj vsake zveze s t. zv. “naprednim” političnim taborom, s katerim je
sodeloval poprej desetletja. Napisal ni nikoli več kakega članka v noben
politični list in izstopil je tudi iz odbora “Tiskovne zadruge”, v kateri je

29

ravno on predstavljal dotlej pravo dušo, le naše klasike (Jurčiča in
Tavčarja) je izdajal pri njej še nadalje, ker je bil preveč srčno navezan
nanje, da bi bil opustil še to. V tistih časih sva po cele ure šetala po
Večni poti in dovolj prilike sem imel opazovati, kako ga je minevala vsa
nekdanja razigranost in vse nekdanje veselje do življenja in do dela.
Delo mu je služilo odslej samo še za to, da je dušil v njem svojo globoko
zagrenjenost in našim bodočim kulturnim zgodovinarjem lahko mirno
povem, da je imela ravno tu svoj izvor tudi vsa nadaljna življenjska
tragedija tega velikega kulturnega delavca, enega največjih, kar jih je
iz iskrenega slovenskega in jugoslovanskega rodoljubja podpisalo našo
avtonomistično izjavo.



$

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000394812