* ** VESTNIH * * * PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta ?. ŠTEV. 1. JANUAR 1942-ХХ. LETO XXI. Temelji pravičnega miru in reda (Iz božičnega govora sv. očeta.) Povzemamo in poleg 'tega vkljuieu-jemo tisto, kar smo ob drugih prilikah že razložili in podčrtavamo itudi sedaj nekatera bistvena načela o mednarodnem redu, ki naj vsem narodom zavaruje pravičen in trajen mir, ta mir pa naj bo koristen za blagostanje im napredek. 1. V novi ureditvi sveta, ki bo temeljila na moralnih načelih, ne bo mesta za kršenje svobode, nedotakljivosti in varnosti drugih držav, naj bo njihova ozemeljska obsežnost ali njihova sposobnost za obrambo kakršna ikoli. Če je neizogibno, da naj velike države zaradi svojih večjih zmožnosti in zaradi svoje isile nakazujejo pot za ustanovitev gospodarskih skupin, med seboj in to manjšim narodom, slabotnim, je vsekakor neizpodbitna kakor za vse — v okviru splošne koristi — pravice teh malih, da se spoštuje njihova svoboda na političnem polju, pravica do uspešnega zavarovanja tiste nevtralnosti med državami, ki jim gre po najbolj naravnih in mednarodnih pravicah, to je, da se zavaruje njihov gospodarski razvoj, da bodo v pravični meri na svoj način lahko primerno sodelovali pri splošnem bla-gru, pri stvarmi in duhovni sreči lastnega naroda. 2. V novi ureditvi, ki bo temeljila na moralnih načelih, ne bo mesta za odkrito ali zahrbtno zatiranje kulturne nn jezikovne dediščine narodnih manjšin; ne bo mesta za oviranje in dušenje njihovega gospodarskega razvoja, za omejevanje ali odpravo njihove naravne plodnosti. Kolikor bolj vestno pristojna državna oblast spoštuje pravice manjšin, toliko bolj varno in uspešno more za-(htevati od njenih članov lojalno izvajanje državljanskih dolžnosti, ki so skupne drugim državljanom . 3. V novi ureditvi sveta, ki bo temeljila na moralnih načelih, ne bo mesta za omejene sebične račune, da bi se kdo polastil gospodarskih virov in blaga, potrebnega vsem, tako da bi države, ki bi jim bila narava manj naklonjena, ostale brez vsega tega. V tem pogledu je tolažba to, da se vidi, kako se uveljavlja potreba udeležbe pri vseh dobrinah sveta tudi pri tistih narodih, ki so pri izvajanju tega načela pripadali vrsti tistih, ki »dajejo«, in ne tistih, ki »sprejemajo«. V skladu s pravilnostjo pa je, da do te rešitve, ki je odločilna za gospodarstvo sveta, prihaja svet metodično in po stopnjah in to s potrebnimi varščinami, pri tem pa se upoštevajo pomanjkljivosti in nauki iz preteklosti. Če v bodočem miru to vprašanje ne bo pogumno načelo, tedaj se bo med narodi v njihovih medsebojnih zvezah vsadila korenika bridkih nasprotij in obupnega Ijuibo-sumnja, ki bi nazadnje vodilo do novih sporov. Potrebno pa je podčrtati, da je ureditev tega vprašanja v ftesmi zveizi z drugim itemeljnim načelom novega reda. o katerem govorimo v naslednji točki. 4. V novi ureditvi sveta, ki bo temeljila na moralnih načelih, ne bo več mesta, ko bodo zadušena najnevarnejša ognjišča, za oborožene spopade, za totalno vojino, za nebrzdano tekmo v oboroževanju. ,Ne sme se dopustiti, da bi nesreča svetovne vojne is svojim gospodarskim in socialnim razdejanjem in iS svojimi zmotami in zmedami moralnega značaja še tretjič onesrečila človeštvo. Da bi bilo človeštvo še dolgo obvarovano pred tem bičem, je potrebno, da se iz vestnostjo in poštenostjo začne in nadaljuje postopno in primerno omejevanje oboroževanja. Prevelika razlika med pretiranim oboroževanjem mogočnih držav in pomanjkljivim oboroževanjem slabotnih držav ustvarja nevarnost za ohranitev miru med narodi in narekuje, da stopimo na bolj obsežno in urejeno mejo prti proizvajanju in posesti napadalnega orožja. \ skladu z mirom, kakor se naj razorožitev izvaja, se naj določijo primerna sredstva, častna za vse in uspešna, da bi se mačelu »pogodbe morale biti spoštovane« (kajti pogodbe je treba upoštevati) vrnila življenjska in moralna funkcija, ki mu pripada pri pravnih zveza med državami. To načelo, ki je v preteklosti preživljalo vznemirljive krize in breiz-primerne kršitve, je našlo proti sebi skoraj neozdravljivo nezaupanje med raznimi narodi in raznimi voditelji. Da bi se medsebojno zaupanje obnovilo, je treba uvesti ustanove, ki si bodo pridobile splošno spoštovanje, te pa naj se posvetijo plemeniti na- logi. bodisi pri zavarovanju iskrenega izvajanja pogodb, bodisi isiprožiti po načelih prava in pravice primerne popravke in revizije. iNič si ne prikrivamo gore težav, ki jih bo treba premagati in prav tako skoraj z nadčloveško silo dobre volje, ki se zahteva na vseh straneh, da bi prišli do srečne ureditve tega vprašanja pri dvojni nalogi, ki je tukaj navedena. Toda to skupno delo je tako bistveno za trajen mir, da ne sme nič zadrževati odgovornih državnikov pri izvajanju in sodelovanju s silami dobre volje, ki gledajoč v lepšo bodočnost premaguje boleče spomine nesrečnih poskusov v preteklosti, pri tem pa se ne plaši pred zavestjo, da se za tako delo zahteva velik napor. 5. V novi ureditvi sveta, ki bo ite-meljila na moralnih načelih, ne bo mesta za preganjanje vere in Cerkve. Iz žive vere v osebnega Boga žari trdna in odporna moralna sila, ki obvešča ves potek življenja; kajti vera ni samo čednost, ampak božja vrata, skozi katera vstopa v tempelj duše in se oblikuje tisti močan in vztrajen značaj, ki ne omahuje pri temeljih razuma in pravice. To velja vedno; še bolj bleščeče pa je to, kadar se od državnika, kakor tudi od zadnjega državljana zahteva najvišji pogum in moralna odločnost, da se obnovi nova Evropa in nov svet na razvalinah, ki jih je svetovni spopad s svojo silovitostjo, s svojim sovraštvom in zasekanui orožja nagrmadil. Kar pa se tiče socialnega vprašanja posebej, ki se bo ob koncu vojne zastavilo iz vso ostrino, so naši predhodniki tudi že sami nakazali pravila za njegovo ureditev. Ta pravila, pa se bodo mogla izvesti v celoti in bodo mogla roditi poln sad le tedaj, če se državniki in narodi, delodajalci in delavci prepoje z vero v osebnega Boga, zakonodajalca itn sodnika, temu spoznanju pa morajo odgovarjati njihova dejanja. Sveta si zemlja... (Dr. T. D.) (Predavanje is sililkaimi.) »Hodil po zemlji seim naši«... poje pesnik. Ta inaša zemlja, ki je nosila našo zibelko, vodila naš prvi korak in nudila prvo pašo našim očem, je polna lepote, tako velilkih lepot, da se jih srce ne nasiti do konca življenja in bi še v smrti rado počivalo v njej. Človek gre v svert, kamor ga nese potreba elulžbe, hrepenenje znanja, sla po novih odkritjih, toda domača zemlja je človeku vendarle največja to-varišica življenja, mu je. gnezdo, kamor sili vedno golob izpod tujega neba nazaj, in bi utrujen rad položil strto perot na domače drevo in človek svojo trudno glavo v tisto prst, ki je nosila prve njegove motajoče se stopinje in nudila opoj njegovi mladostni pomladi, kjer je ugledal nebo in začenjal živeti. Šele na tujem spozna človek ceno svoje domovine, ki mu je zdravje, duša in uteha v bolesti, kakor poljskemu pesniku Mickiewiczu. ki je pel: O domovina imoja, ti isi kakor zdravje, koliko si vredna, tisti ile eipoznal je, Iki "te je izgiuibill.. . In koliko ljudi je danes izgubilo svojo domovino, tudi slovenskih, in vsem tem se prikazujejo v sanjali naše ravnine z drevoredi topol ov, z dolgimi kolniki, ki se vlečejo ob rekah v neizmernost, daleč v nezorje, ki mu mi meja in ki mu ne veš, kdaj se bo pot zaobrnila nazaj k izviru. Šrtki gnezdijo v topolih, trepetajo vetrovi skrivnostno pesem o soncu in o visokem nebu in o prostrasnosti ravnin, o bogastvu polj, ki jih obdajajo, in hišic, ki dajejo barvo pokrajini. In prikazujejo se jim gorice z zidanicami in vinogradi, posajeni z vinsko trto, ik.jer zori grozd pri grozdu in vabi, »če se ti pit ne gabi. stopi v gorco k nam« in »napij na zdravje vseh Slovencev, posebno pa Dolenjcev, naših prijateljev«, kakor poje pesem. Hram pri hramu in na vrhu cer- kvica, ki daje blagoslov pokrajini in jo čuva pred oskrunil)o. Spodaj pa se rdeči jo slovenski kozolci, prava slovenska posebnost, stvaritev našega arhitektskega duha, naša svo.jskost, ki so jo prav ocenili že naši slikarji z Groharjem, nesoč slavo slovenskega kozolca v svet še prej, kakor so ga odkrili zemljepisci in arhitekti. S polj in ravnin išče oko za domovino hribe in gore preko zelenih gozdov in lesov, bukovih pragozdov in smrečjih plazov, vse višje v kamnite sklade vrhov, kjer se potika trop brez zvoncev, pa zvončkljajo zato planinske zvončnice tako lepo, kot da pri-trkavajo in vabijo k sebi ljudi iz nižin: »Saj planin si .sinToda sin vzdiha strme v mogočne sklade granitnih sten in isrce se mu dviga s pesmijo: »Le iimajte krasne svoje vi ravnine in vrte, dajte mi planine moje, dajte moje mi gore!« — Ravnine in gorice in planine kipe in žehte v soncu na zemlji, potegnjeni čez ploskev, ki nam je od Boiga odmerjena za domovino in na njih lepi naše srce, polno lepot tega nebeškega videza slovenske pokrajine. Toda naš pogled gre še globlje, še preko kraških skal v globino zemlje, v osrčje, kjer snuje naravna moč čarobne kamnite zastore, kraljevske prestole, pravljične pokrajine in svečnike z lesketa j očim i se kristali, pa zopet v jame, polne bogastva rud in premoga. Z očesom človek tako pregleda kot orel zunanjo podobo slovenske zemlje in se zamisli v njeno notranjo lepoto in bogastvo, nato prisluhne pesmi naših potokov, ki v slapovih pritekajo iz gora in se lijejo v dolgih pramenih, v 'katerih se spreminja sonce v mavrico in vodni curek v peno, in ob katerem je trudno srce zapelo najlepšo pesem v slovenskem jeziku in prejelo ob njem svoj krst. In slap se ustavi na vznožju kot potok, poln pikčastih postrvi, klinov v tolmunih in kapeljnov, ki so prva slovenska radost otrok, katerim voda goni mlinčke in vetrnice, žene stope in dviga na lopaticah vodo, da jo lije v strugah na pesek. Ob takih potokih stoje enajste šole maši mladini! Pa tudi odraslim nudijo razvedrila od dnevnega napora, ko vtikajo trnke kot svojo misel v hladno vodo, ki jih hladi in vedri in živcem utrjuje tkivo, poleg tega, da poklanja družinam v petek meso. Toda ko se potok razraste v reko, si gradi težke mostove nad seboj, da ni treba več starih brodnikov, ki so ob nalivih in povodnjih breiz m oči strmeli v bes valov; s seboj pa plove tudi splave, ki teko po pesmi spla-varjev »kot ipo žnur«, ko se upre v vesla Jur in jiih rine proti jugu. Studenci, potoki, reke in toki drve z gora in teko po dolinah ter se leno lije jo po nižinah, čiste in proizorne kot naš zrak iin zelene kot naša polja in gozdovi, ki svežijo naše telo v letni sopari, kot bi si marsikdo želel tam, kjer je voda mastna in blatna in niso valovi več srebrnopeni, skakajoči in peneči se v isoncu, kakor so naše vode. Ko stopa človek po naši lepi domovini, je ena najlepših lepot, ki jih srečuje oko po potih in gozdovih, po križiščih in planinah — naša znamenja, ki so jih postavljali naši ljudje kot kažipote na razpotja, kot hvaležna znamenja za rešitev kugi in vojski, kot spomin na nesrečo, kot oznanilo bližnje romarske cerkve, kjer se trudni romar zadnjikrat ustavi, zajame čiste vode istudenčnice za novo moč in stopi naprej v cerkev na gori. Znamenja, ob katerih se ustavlja Reš-nja procesija, kjer molijo glasno ljudje s svojimi duhovniki za blagoslov polja in zemlje sadove, za varstvo dežele pred gromom in treskom, za obrambo pred kugo, lakoto in vojsko. Reši nas, o Gospod! — to molitev dihajo ta številna pisana znamenja, v katerih stoluje Mati božja, Kraljica Slovencev, in svetniki priprošnjiki in zavetniki, na križu pa trpi za vse nas Kristus Bog, ki mu tudi naša muka ni neznana. In ti kriiži «o vekoviti znanilci naše vere in naše trdnosti v upanju in ljubezni. Prav taiko so spomeniki naše vere tudi naše cerkvice po ravninah, hribčkih in gorah, ki jih je zidala slovenska požrtvovalnost in vera v času najhujših narodnih in človeških stisk kot v zaobljubo in duhovno potrebo in danes kot na dlani objemajo vso slovensko zemljo, ki prosijo za narod in za zveličanje duš. Božja pota so ta pota k cerkvicam, vrh gore, cerkvicam belim, kamor hiti duša vesela, da se dvigne od zemlje k Boigu, začetku in koncu našega življenja, začetku in koncu našega narodnega bivanja. In vse te cerkve imajo svoje središče v naši stolnici, ki vsa v cvetju pomladi gleda s te podobe procvitajoče se versko prebujenje našega naroda, stolnica, kjer se časti sveti Miklavž, patron brodarjev in vseh, ki jih nevihta iza-dene na odprtem morju, na razburkanih valovih življenja, tako posameznika in vse skupaj iste krvi in duha, in ga v narodni celoti prosimo, zavetnika naše prve in glavne cerkve, naj »otme naš čolnič«, kajti »noči se in mrak iže pada«. Brez teh cerkvic in znamenj na polju bi videz naše pokrajine izgubil svoje glavne značilnosti in ne prišla bi do izraza naša duhovna usmerjenost in duhovni temelj, iz katerega rastemo v višino do meja onostranosti, kjer je vsaki žrtvi in vsakemu trpljenju, vsaki krivici pa tudi vsakemu grehu sojeno po vrednosti in milosti. Ob vznožju teh cerkvic, na pobočju naših hribov in na ravnine in doline naših rek pa smo postavili hiše in hišice, naselja in vasi, trge in mesta in gradove, ki so posejani po vsej naši zemlji kot bivališča ljudi in gnezda pokojnih in bodočih rodov. Bajte in kajižice in zidanice, ki se prilhuljeno stiskajo po pobočjih vinorodnih goric in v zelenju gozdnih jas ali ob bregovih strmih potokov, so cesto strani naše največje notranje sreče, kajti skromnost posesti ni vedno znak za duhovno uboštvo. Sicer zgineva jo bajte, kajti kajžarji gredo v obrti in tovarne in iz majh- nih hišic rasto mogočne kmečke hiše, grunti, ki so temelj našemu narodu in iz katerih »o izšli vsi 'slovenski meščani, kajti v nekaj kolenih nazaj so še vsi (kmečke korenine. Kar je velikih mož, zibala jih je slovenska mati, iz kmečkih so izšli domov — je pel Gregorčič. To tipično gospodarsko poslopje je last Ribiče-vine, iz katere je izšel največji med našimi velikimi in posvetil s tem ta kmečki dom za simbol slovenskega kmečkega poslopja. Ponosni smo lahko Slovenci na našo kmečko kulturo, na snažnost naše vasi in udobnost, to so nam potrdili tujci, ki iso hodili k nam uživat svoj dopust in so se počutili med našim zelenjem prijet-neje kakor po modernih letoviščih. Naša kmečka kultura, ki živi v teh domovih, je polna starega izročila, duhovnega bogastva naših navad in običajev, rekov in pravljic, vsega tega, česar danes tako pogrešamo in k čemur težimo, da restavriramo vsaj kot muzejsko blago nekdaj živo duhovno okolje naše vasi. Kajti vaški svet je pribežal v mesta, ki ima drugačen tempo in druigo rast, in ki je pomeščanil našo druižbo, kar je bilo nujno potrebno, d očim jo je sedanji pas tudi že sproletaril v tovarnah, kar je druga posledica bega iz dežele v mesta. Kajže in grunti, mestne hiše in tovarne in pa še gradovi, ki so deloma še zadnji ostanki fevdalne tuje gospode, pa prehajajo v slovenske roke po nujnosti zgodovinskega razvoja, napolnjujejo obličje naše zemlje in predstavlja jo bivališče našega človeka. ki ga je Bog postavil na ta košček sveta in mu dal poleg lepote svoj lastni slovenski jezik, da izraža svoje začudenje nad pogledom na to domovino, ki je našemu srcu »podoba raja«. »Mladost, po tvoji rožni zarji, srce bridko vzdihuje: Bog te varji!« bi lahko vzkliknili s Prešernom, ko gledamo to srčkano podobo iz mladosti, ko fantič še »jagnjeta pase« in ta pastirček v naših gorah, planinah in pašnikih. In ta zvonček nam zvoni v ušesih, kakor nam pozvanja naša mla- dost: »O mladostna leta. hitro ste minula!« In fantič je zrasel v fanta in dekle v »zauber punče«, obraz pravega slovenskega dekleta v obleki naših babic in prababic, ki spoštuje tradicijo vsega našega rodu in jo bo ljubezen do nje podala novemu irodu, vezoča tako preteklost s sedanjostjo in bodočnostjo. Taka so naša dekleta — na polju cvetovi, v hiši petje in na cesti smeh, v cerkvi pa molitev iz čistega isrca. Živa pesem, poroštvo bodočnosti, prvi razcvet našilh bodočih slovenskih mater. Zlata avba krasi zlato srce — žlahtne poteze, žlahtno dušo, vse — en sam slovenski nagelj, ki ne raste, da iga trga tuja roka, temveč dehti samo na domačem oknu. Taka so naša dekleta in mi vemo, da »dokler slovenski rod biva na zemlji tod. bode slovelo slovensko dekle!« In prav tak je slovenski fant, mlad, poln moči, z jasnim pogledom v svet, s krivci za klobukom in nageljnom slovenskega dekleta v gumbnici. Delaven na polju in v tovarni, pa krepke postave, za uk prebrisane glave, ki presoja sedanjost iz gledišča bodočnosti. ki stoji na straži, čeprav na mrtvi straži, kot borec, ki ve, da je od njega odvisno marsikaj. To je naš bodoči ratar, naš rod, ki zori in njegov čas šele pride. In ta dekleta — to so naše matere, bodoče matere, členki žive verige iz naših praočetov v vnuke in pravnuke, ohra-njevateljice rodu in domače tradicije, žive vere in še bolj živega upanja, poroštvo naroda, ki ne bo izumrl, dokler mu bo Bog dajal takih mater, kot jih imamo: sama ljubezen in žrtev, delo in molitev. Vidimo, kako prihaja starka, ki so jo leta in trud in otroci ukrivili, pa stopa po blagoslovljenem polju mimo svetega znamenja in vzdihuje tako, kakor je zapisal Finižgar: »O Bog, preloži te čase!« Zdaj istopa domov, da potolaži vnuke, da jim prinese poslastice, -skromne kakor so skromne naiše babice, ter jim navrže pravl jic, pravih slovenskih pravljic, ki oži ve v mladih srcih davne, davne čase. tiste čase, ko se je cedilo po naših kra- jih še mleko m med. pa je potem prišel Turek iin je prišlo gorje in groza nad nas! »O Boig, preloži te čase!« Tako vzdihuje babica, a oče, prava korenina, si prižge pipo tobaka in misli: Ali je vse v redu? Ali prav gospodari njegov naslednik, kri njegove krvi, ali se obrača prav njegov vnuk, ki bo inekoč na tej zemlji oral, sejal in tudi žel in bo pirav v rtej hiši ohranjal njegov rod. Oči govore, da vidi lepe dni pred seboj, da je dobro opravil delo in da bo lahko dal slovo zemlji in življenju in se preselil na večno preužitkarstivo — k cerkvici, kjer bo dal dedom iin pradedoim račun od svojega hiševainja. Tako živimo mi na tej zemlji, ki jo gledamo s svojimi očmi, v večni družbi naših ljudi, naše mladosti, našega mladeništva, sami očetje in matere v soseski otrok in babic in dedov; rodu, ki začenja živeti, ki stoji pred svojim burnim nastopom in ki stoji na višku moči, da se nagne ik zatomu in omahne v grob, da namesto bodočnosti vsi v tesni 'povezanosti z naši mi umrlimi predniki, ki so bili istega jezika in duha, ki predstavljajo naš izvor in naš temelj, pa tudi našo zavezanost iin dolžnost zvestobe njihovemu delu. Z grobov stopamo »v življenje, ki nam. predragi. ni in ne bo še kmalu praznik, temveč delaven, hudo delaven dan«. Zvončki in marjetice so že preplavile travnike in loke. drevesa so že napela brstiče, topli veter že vleče čez polja in gozdove in zemlja se taja in prebuja iz zimskega sna, vsa spočita in voljna zopet roditi človeku, ki bi razfparal prsi in vsejal seme za nov plod. In vpregel je kmet najmočnejše konje v plug, prijel za lemež in z nožem reže spočito zemljo kot mati kruh, ter odpira brazde, v katere sejalec meče seme. bodoči kruh družini in živini. V dolinah iin planotah ec že prerahljali novim klicam prsi, v lazu pa še brana jo iin ravnajo lehe. da se seme zakrije. Prst pokrije kal. blagoslovljeno z znojem oračevim in seial-čevim. in spremljano s' pobožnim koprneli tem žena in mater, naj bi zrno Dognalo in dalo, kot molimo v molitvi »naš vsakdanji kruh«. In oče v družini vzame tedaj nožič in cepi mlada drevesa, za nov sad žlahtne vrste, da bo pridelek boljši in vrednejši in vrt lepši in žlahtnejši. Sadovnjaki niso samo kras naših vrtov in hiš, so tudi vir dohodkov družine, pa še pol zdravja otrok. Plodna jesen, če bo delavna pomlad. In drevesa ,so vzcvetela, čebele brenče okrog sadovnjakov, med diši iz cvetov in češnja obeta rdeči sad, še prej kot bo minula pomlad. Tedaj zapoje tudi divji petelin in vabi lovca s puško v hrib na prežo in počaka na ta najlepši pomladni lov na petelina. Malo pozneje zapoje ruševec v planinah (ter nas vabi že v poletje. Bireza, breiza, tan-kolasa, kdo lase ti razčesava? je iz-praševal pesnik brezo belopolto, ki krasi našo lepo pokrajino in govori z vetrovi o skrivnostih slo venskega poletja, ko se isonce upre v naše hribe iin doline in visoko v višave in vabi popotnika v naravo, da se sprosti. Koliko tihih spevov je v teh tenkih vejah, koliko vzdihov iz daljav, ki se vračajo kot čebele v te kraje vašo vat v naše poletje. Tedaj že tudi domače čebele roje in starec čebelar s ponosom postavlja nov roj za novo kraljico k svojim, do sedaj plodo,nosnim mušicam, tistim nrušicam, o katerih pregovor pravi: »Kranjske muhe so pa hude!« človek gleda tak roječ panj iin je vesel življenja v njeni, bučnega prebujenja, dela in sloge, ko so vse čebele zbrane okoli ene same kraljice, ki je utelešenje vsega panja in vsega roja. Tako premišlju je naš gospodar poletno nedeljo popoldne, sedeč pod drevesom med svojimi sadovnjaki, ko je dopoldan šel k fari k maši, ise vrnil domov po kratkem pomenku s sosedi v vaški krčmi, da izve, kako gospodari srenja in kako se svet vrti; sedaj pa vzame svoj list. ki ga uči domoljubja ali kmetovanja. Sonce mu sije v hrbet, pred njim rojijo čebele in nasipajo med, on premišljuje, kako bi uveljavil svojo moč v javnem življenju, o katerem pravi Detela, da ima v enem kotu razne I o. v drugem pa risainiico, kot človek, ki veruje trdno v Boga, njegovo pravico in v domovino. Pride tudi čas košnje, ko naši seno-seki pokose travo v redi in jim potem grabijice razanečejo in preobračajo na grabljah in vilah, da diše visa sloveii-ska polja aia pomladnem senu posuše-čih se rožah, pa tudi po štrukljih, ki jih nosijo otroci' mamljivo koscem in grabcem, kakršne znajo napraiviti le mati. O marsikomu bo v letošnjem poleitju ta vonj po okusnih južinah vedni spremljevalec |>o poljih in po travnikih ter bo še v snu zahrepenel po tej slovenski lepoti košnje in vsega, ikot bi bdi z njo v zvezi. Kopice pa bodo ležale po naših senožetih in čakale rok, ki so jih nekoč » tako ljubeznijo raznašale in razgrebale. Treba je hiteti, da jim hude ure te sočne živinske hrane za zimiske dni in noči ne zmočijo. iNajlepša roža naših polj je zlata pšenica, ki naj napolnjuje slavospev delu našega kmeta in boljšim časom nalših ljudi. Ko gledamo taka polja, verujemo, da je šel Kristus skozi ta čudovita žita in jih blagoslovil s svojo roko in blagoslovil tudi vsa polja sadov in mi ga prosimo z raznimi procesijami, naj čuva ta sad zemlje pred nevihtami in nezgodami. Dokler se bodo talka lepa polja raztezala po dolini, tako dolgo se naše oko ne bo na-gledalo teh neizmernih lepot, ki bodo zanj toliko večje, čim manj bo gra-horja iin drugega plevela, ki je ponekod porasitel že ves naš pridelek. Treba bo mnogo dela in mnogo rok, da očistimo — kot pravi Koseski — naša polja teh peg. (Dalje prihodnjič.) Društvena kronika Revizija društev. Da bi zveza dobila čim tesnejši stik in se prepričala o možnosti delovanja pri posameznih društvih, je pooblastila g. Malovrha, da vrši v njenem imeimi revizijo prosvetnih društev. Opozarjamo društvene odbore, da gredo g. pregledniku v vseh pogledih na roko in mu postrežejo s potrebno statistiko. Krstna predstava na Ljudskem odru je bila 2. decembra, ko so igrali v frančiškanski dvorami »Vero i n n e -v e r o«, dramo, katero je spisal Anton Leskovec. Igra je bila podana z realističnega vidika itn je bila podčrtana zlasti njena religiozna stran. Igralci so pokazali veliko spretnost. Tudi scena je ugajala. Ljudski oder je gotovo s tem začetkom popolnoma dosegel svoj namen. Prosvetna zveiza je pred leti razpisala tečaj za dobre igre. Na tem natečaju je bila nagrajena igra »Vera in nevera«, ki jo je pozneje Zveza odkupila in založila. Gotovo bo igra šla preko naših podeželskih odrov. Stolna prosveta v Ljubljani je uprizorila 21. decembra 1941 Haibelovo dramo v treh dejanjih »Reka«, ki je tudi zadovoljila obiskovalce. »Pevčka s planin« je naslov mladinski opereti, ki je že trikrat napolnila frančiškansko dvorano v Ljubljani. Opereta, ki je sicer namenjena mladini, prevzame tudi starejše gledalce. Pesem mladih nedolžnih pevčkov v veliki meri potrjuje resnico, da kdor spoštuje in ljubi starše, se mu bo dobro godilo na zemlji. Ljubezniva zgodba dveh dečkov, ki s petjem zajčkom in s prodajo sveč preživljata sebe in svojo mater. Sodelovalo je okrog 60 oseb. Pevskih točk obsega 17. Odlikuje jih izredna melodraznost. Rokodelski oder v Ljubljani je v adventnih nedeljah pripravljal svoje članstvo in svoje prijatelje na božične praznike s tem, da je podal Vleškov božični misteri j »Henrik gobavi vitez«, Snov te lepe božične igre je zgodovinska in je zajeta izza časov križarskih vojn. Žužemberk. Dramatski odsek v Žii-žembemku je igral na praznik sv. Štefana v dvorani prosvetnega društva igro »Cvrček za pečjo«. Ljudstvo je dvorano napolnilo, isaj je igra polna poštene zabave. Žalna. Tukajšnje prosvetno društvo je na božični dan in naslednje nedeljo iznemadilo svoje župljane s krasno božično igro »Henrik, gobavi vitez«. Igra je dosegla popoln namen. V veli/ko zadovoljstvo občinstva z željo, da bi nam prosvetno društvo kaj kmalu zopet nudilo kaj podobnega. Prosvetno društvo v Šiški je 14. pr. meseca uprizorilo narodno igro »Deseti brat«. Sv. Gregor. Zopet so se odprla vrata našega prosvetnega doma, in sicer na praznik sv. Štefana. Člani društva so nam pripravili veliko presenečenje s tem, da iso na našem odru uprizorili V ombergar jevo dramo »Vrnitev«. »Postržek« na Rokodelskem odru. Rokodelsko društvo je prvo nedeljo v decembru uprizorilo Nikodemijevo komedijo »Postrižek«, to je sirota, ki si v svoji nepokvarjen osli z zdravo naivnostjo služi kruih po rimskih ulicah. Tudi s to predstavo je bilo ljudstvo zadovoljno. Knjižnica »Leto Gospodovo« pisatelja Wag-gerla je izdala Ljudska knjigama v Ljubljani za božič. Knjiga obsega cerkveno leto, kakor ga doživlja vernik v življenju. Zato bo knjiga »Leto Gospodovo« dobro otivo tudi za dru-štvenike in naj krasi naše knjižnice. V »Slovemčeivi« knjižnici pa je izšla lepa povest »Pokojni župnik Kam-pens«. Ta povest bo prinesla mnogo veselja, lepote in srčnega ugodja vsem tistim, ki žive v občestvu s Cerkvijo. Izišla je pesniška zbirka Jožeta Dularja »Zveste menjave«. Mladi pesnik je povezal svoje pesniške prvence iz raznih letnih dob in razpoloženj ter časovnega ozračja. »Luč v zapečku« obsega lepo idilo dveh starčkov, polna poezija enega leta. Pravljice in pripovedke Lee Fatur- jeve so izišle pred dnevi. Knjiga je polna pravljičnega blaga, kakor je živelo v pripovedovanju mater in babic z vsemi bajnimi bitji. Vse te nove knjige, ki jih je poslal na knjižni trg letošnji božič, so priporočljive za ljubitelje lepe in dobre knjige in spadajo v sleherno prosvetno knjižnico. Vsebina: Temelji pravičnega miru in reda. — Dr. T. D.: Sveta si zemlja... Društvena kronika. — Knjižnica. Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec Priloga Vestnika PZ št. l/1942-ХХ. PROSVETNI ODER JANUAR 1942-ХХ Načela sodobne scenske gradnje Arch. Vlado Gajšek Stilno enotni ipojavi v umetnosti — in to v kateri koli injeni panogi — ise zaznamujejo s specialnimi imeni, in sicer od skrajnega idealizma do skrajnega, naturalizma. Prav ista imena srečujemo v panogi umetnosti z novim imenom — scem-slka [gradnja. Ravno tako srečujemo 'tu dobe, označene iz enakimi imeni iin iz enakimi idejnimi in formalnimi pojavi. Scenska gradnja spada v zasnovi izključno v območje arhitekta in me slikarja, kakor se velikokrat nepravilno razlaga. To vidimo jasno le 'tedaj, ako pravilno ,premislimo igro, 'to je s prostor-ninskega vidika. Ta prostorniinski vidik je osnova celotnega študija scenerije in osnova scenske gradnje. Pojem prostora nujno zahteva od nas, da pričnemo reševati problem pri prostoru ko't torišču gledališkega dela, Gledališče na prosfem V kratkih obrisih ob ravna jmo odprto gledališče. Ne toliko literarno delo kakor doba sama s svojimi socialnimi nazori je zahtevala primarno igranje v pravem pomenu »oibčes'tvene igre«. Tu ni bilo strogo ločenega avditorija in prosce-nija. Skoraj vsi udeleženci so bili v enaki meri igralci koit gledalci. Jasno je, da v tem okviru niso potrebovali scene v današnjem smislu. Prvo fazo ločitve avditorija in prosce-nija srečamo v gledališču, oziroma .amfi-teatru v Epidanrosu. To antično gledališče ima že ločen oder (prostor za zbor itti igralce), toda še vedino nima pravega; pro-ecenija. Avditorij je bil v vsem drugem delu amfiteatra, ki se je organsko razvijal ob gorskem bregu. Proscenij se je razvil šele pri Rimljanih. Toda to je bila toga forima, ne eila,stična v smislu moderne scenske gradnje. Narodi, željni velikih dejanj, so (potrebovali tudi v igri velikih dimenzij itn velikih vtisov, katere jim je posredovala odrska stena, 'kakršno poznamo iz gledališča v Aspeindosu, Herkula-neuimiu in Pompejih. Taka scena jim je odlično služila za predvajanje del klasičnega 'Zinačaja. Togost gradnje zaradi n jene maisivmosti in meiizpreimemljivost danih razmer ji:m ni dala možnosti večjih bistvenih sprememb; zato tudi avtorji literarnega dela niso zahtevali bolj razgibanega in izpreiminjajo-čega se pozorišča. Vse, kar bi lahko in kar tudi so naredili, je bila improvizacija v svojem pravem pomenu besede. Maskd-ramje in kostuimiranje se je vršilo neposredno pred publiko, prav talko scenske izpremembe, kakor odstranitev ali postavitev potrebnih scenskih objektov, pre-grinjanje ali odgriinjanje teh z zavesami pisanih in polnih barv, dalje so bile gledalcem vidne skupine vstopajočih itd. To je bila doba prave in čiste igre, tiste igre, kateri se daines mnogi zaman približujejo. Kajti ta igra je nastala iz notranjih in zunanjih potreb časa samega. Prositoirmimski moment tu ni bil važem, kakor ni bil važen v tej dobi niti v arhitekturi miti v slikarstvu in kiparstvu, ter so bila posamezna dela vrednote saime izase zaradi svoje zunanjosti ne pa vrednota, ki organsko zraste in prikipi i« svojega celotnega ogrodja, iz notranjosti, iz prostora. Pri vprašanju odprtih gledališč moramo omeniti tudi igranje na odprtem prostoru, ki pa ni izviralo iz rnujine poirebe, igrati v amfiteatru. ampak ker drugega tipa gledališč tedaj sploh ni bilo. Kot reakcija na občestveno igro nastopi v renesansi priljubljen način igranja v dvorcih ter pri fontanah. Ta način igranja, oziroma ta izbira okolja in prostora je bila mogoča le za izbrane sloje ljudstva iin je bila tudi drama sama pisana le za posebne prilike in namenjena le nekaterim socialno više stoječim družinam. Scene teh iger, ki so naim ohranjene na raznih slikah in gobelinih, so mam dokaz živahne prirodnosti, izvedene s skrajno izbrušenim okusoim. Prehod obeh prej navedemiih gledališč na prostem (amfiteaiter in dvor) posreduje gotika s svojo čudovito eleganco fasad gotskih cerkva. Tu se je predvsem razvila in dogradila igra misterija. iki je sam po sebi (potrebovali okolje sakralnega značaja. Scena ni bila potrebna, ker je bila že tako dama. V posaimemnih primerih so bile izvršene le čisto arhitektonske gradnje, kakor povečanje stopnic, premostitev podeetov, postavitev kubu-sov in podobno. Poleg omenjenih iger na prostem, ki so ibile obenem tudi logičen izraz miselnosti tedanje dobe in socialnega položaja družbe, pa moramo omeniti igre na prostem izven tega Okvira, predvsem priložnostnega značaja, kakor apoetrofiran je krajevnega miljeja kake kullitu:rne, politične ali kake druge osebnosti, lokalne vernosti iin podobno. V popolnoma drug okvir pa spada igra na prostem zaradi velikega avditorija, vroče: klime ter zahteve po določenem okolju, lki ga terja delo samo. Pri tem vprašanju prvikrat zadenemo tudi na oaiš čas, saj imamo v današnji dobi nešteto priložnosti, ko moramo izbirati prostor za »igro pod milim nebom«. Pri vseh teh treh tipih odprtih gledališč z novodobnim načinom igranja moramo upoštevati literarno delo, naravne pokrajinske razmere, okolje, akustiko in podobno ter človeka (igralce in gledalce). S sceno ne smemo nikdar zasužinjevati literarnega dela. Scena sama se mora strogo graditi po terenskih razmerah, s čim manjšo gradnjo. Kjer pa je, 'kiljuib vsemu potrebna večja gradnja, mora biti strogo iločena od obstoječe arhitekture. Tu velja isto načelo kakor pri restaivri-ranju stilno pomembnih stavb ali drugih kulturno in stilno pomembnih del. Na novo zgrajeno delo mora biti prežeto z duhom novega časa iin novega ustvarjalca ter organsko priključeno na dano osnovo. Gledališče na prostem se je že v renesansi umikalo v notranjost prostorov, kajti igra sama je to nujno zahtevala. V začetku se je igranje vršilo bolj priložnostno. Niti igralcem niti .gledalcem ni bil dan stalen prostor, 'kjer bi se lahko svobodno izživljali. Za igranje so služile večje dvorane, na pol pokrita 'grajska dvorišča ali pa ibogoslužne zgradbe. V te prostore so po potrebi vnesli primitivne rekvizite, zavese, za katere so se skrivali tisti, na katerih je bBa vrsta, da vstopijo, in drugi. Pričenja se 'ustvarjati gledalcem iluzija, zato nastopi itn pozabljeni po listah in Tevijah, domišljavi slavohlepniki pa le prepogosto še celo s številnimi uprizoritvami svojih »dramatičnih« del lahko dokazujejo iin izpričujejo svojo prisil je-nosit in ustvarjalno meimoč. Katko dolgo bo v naši kulturi še ta izkrivenčenost in krivičnosit, doklej bo med maimi priznano le kraimarsko vsiljeva.no leposlovje, medteim ko gre uradna kritika hladnokrvno mimo resiničniih umetnin, ki pa se žal ne morejo ponašati s trgovsko mn-slečim in reklamno inadarjeniim očetom? Ce bo »Ljudski oder« tudi v svojem bodočem delovanju .znali segati res .po pravih dramskih stvaritvah j,n če bi dosegel samo to, da bo zapostavljene! [umetnike in umetnine prikazal v pravi luči, je v teim že zadosten razlog za njegov obstoj in neizpodbitno znamenje, da je na. prarvi poti Zadnje Leskovčevo dello, ki nedvomno najbolj živo priča o resnični oblikovalni moči mladega pisatelja, je obenem čudovito odrsko zamišljena in igralsko zgrajefna drama. Pisatelj je tu opustil vse drugotne priveske, ki so se v nekaterih njegovih mlajših delih še razraščali bodisi v preveliko romantičnost, bodisi v inedosežno simboliko, ki sta obe odrski stvari naivadno prej v oviro iin napotje kot v pogon in prid. Reis, da se tudi v Maridi iin Diizmu in vseh teh osebah iz Vere in nevere' pretaka še nekaj tiste skrivnostnosti, ki je čair vseh Leskovče-vih juinalkoiv. In prav poglobljenost posameznih ;zin.ačajerv, prav to prefino' risanje duševnih občutij, prav ta duhovni realizem dela mami je porok, da bi se Leskove« prej ai'i slej odprla vrata v svetišče dramskega ustvarjanja, in sicer na široko, kot se niso še nobenemu med naimi. Imamo Cankarja in Fiinžgairja in druige, imamo tudi Leskovca, a prav zaradi strme krivulje, ki jo zasledujemo pri tem dramatiku, kako se je nevzdržno pela navtzgor, se nam žal nenehno vsiljuje misel: Imeli bi Le^kovca, da nairn ga ni iz srede načrtov in plodnega dela iztrgala prezgodnja smrt ter talko še pred viškom zagrnila zastor v drami njegovega življenja.. Uprizoritev »Vere iin nevere« je bila siceir dostojna in primerno na višku, vendar še mi izčrpala vseh možnosti in ni dognala drami tiste podobe, o kateri bi lahko rekli, da je zanjo idealna. Tako bo ostala Leslkovčeva Vera in nevera tudi še naprej hvaležno delo za prizadevne odre in (razgledane igrske vodje; prav zaradi svoje stilne ubranosti in umetniške vrednosti pa bo prav gotovo brez sramote iza vodstvo — če se ji bo le z dtuišo in srcem posvetilo — doživela tudi uprizoritev na deskah ljubljanskega Narodnega gledališča. Pisatelj, ki je vlil svoje pojmoivan ie vere in nevere — tako tipično za naše ljudi — v dosti tvegano okolje vaisi, se je v svoji stilni usmerjenosti izognil vsem morebitnim banalnostim iin vsakdanjostim, ob katere bi se vsak drug obdelovalec te snovi brez koinca spotikal. Leskoveic je dvignil svoje ljudi iz vsakdanjih nižin, postavil jih je na oder sicer žive iin resnične, vendar pa jim ie znal zabrisati nelepe poteze iznača.ja in jim posvetiti v dino duše, da nam slednji izmed in jih ositaine za zmeraj pred očmi. Tudi zgodba je vse prej kot realistično obdelana in vendar je tako živa in resnična pred nami, da jih takih in podobnih lahko takoj odkrijemo v svoji vsakdanji okolici. Prav ta poglobljena realističnost in duhovna pridvignjenost Leskovčeivega dela, ki nam s svojo neprisiljeno simboliko odkriva duševne globine naših ljudi, je mogla rešiti obdelavo tveganega vpraša- nja vere in nevere s tako močjo in jasnostjo. Pra.v to dejstvo pa na drugi strani stavi na igrekega vodjo in igralce težavne zahteve, da jim bo kos res samo dober režiser in sposoben teir nadarjen igralec. V delu je toliko notiranje 'lepote, toiliiko samo inalkazainih iskric, 'ki naj se šele na odru iraagore v veiliiko luč, toliko drobcev, ki naj šelle s premišljeno in povezano igiro vseh iin vsakega sestavijo ulito celoto, toliko posameznih občutij, da jih amoire vse izraziti rsaimo spretna in madarjena igra izurjenih igralcev pod krepkim vodstvom razgibanega ogrskega 'voidjei Ljiudsfci oder je imeil v glavnem precej srečne roke tako iz igrsikim vodjo kot s posameznimi igralci. Režiser je z-nad ujeti tisti pravi odnos, ki naj ga ima do umetniškega dela talke cene, ko иш miore biti spoštljiv interpret samo s popolnim razumevanjem celotnega teksta. Znal je pričarati posameznim igrailceim svoje pojmovanje odrslkega dela s talko živimi barvarni, da so ga igralci razumeli in mu po svojih sposobnostih in močeh sledili ter pomagali pri izgraditvi skladne celote. Mogoče bi pri iigrskem vodsitvu take drame v prihodnje želeli še več avtori-taitivinoisiti, ki naj bi prežela vse sodelavce in jiim v celoti vsakemu odkazaila področje iin inačiin udejstviovan ja. Pisatelj je bil prav pri tej drami taiko skop z besedami, da čaka igrsfcega vodjo pretežav-na naloga, kako z mimiko, kretnjo, odmori iin poudarki prikazati vse tisto, кат je dramatik skril bodisi v kratke besede, bodisi v izklesane misli teir pretehtane stavke. . Igralci so ise domala vsi kar dobro znašli v nenavadnem okolju. Posebno Dizma in Marida sta kar zgledno podčrtava la duhovno pridrviignjemost iin globljo izraznost skoraj simbolična drame. Tako s pridržanim glasom kakor tudi s premišljenimi kretnjami in mimiko, sta gledalcem posredovala vso tisto skrivnostnost, ki veje iz Leskovčevega dela. S svojo- izrazno močjo se jima je pridružil še župnik, medtem iko so bile driuge osebe poj-imovane za spoiznanje bolj realistično, breiz nadiha poglobljenosti iin duhovnosti. V tem smislu sta doumela svojo vlogo zlasti igralca Turna in Lavdona, medtem ko je bila Dagariinlka mogoče najdlje od pisateljeve zamisli. Prav tu bi v prihodnje želeli več avtoritarnosti igrslkeiga vodje, tki maj bi vse igralce prežel, s svojo miselnostjo in jih prepojili :z enotnim pojmovanjem prikazovalnega dela. Prizorišče se. je srečno gibalo med stilno realLističnostjo in simbolno podčrta-noštjo besedila ter je bilo vsekakor blizu pisateljevi, smeri. Zlasti druga uprizoritev dranto je billa v scenski izdelavi ve-liiiko popolnejša iin bolj dogna.na od prve. Škoda je le, da na absolutno premajhnem odru ni mogoče postaviti tega, kar bi človelk rad. Kakor je Frančiškanska dvorana prikupna, je oder popolnoma ne- mogoč in ga bo treba prej ali slej. temeljito prenoviti ali pa bo dvorana izgubila svojo vrednost, ki bi jo z dobrim in zadosti prostornim odrom Lahko imeila. Tako pa je čisto jasno, da bo- moral sleherni1 oder, ki se zdaj udejstvuje v Frančiškanski dvorani --- zlasti pa še Ljudski oder — misliti na druge prostore, če bo le količkaj hotel uresničevati svoje igralske inačrte. Kljub tej odrski pomanjkljivosti in premajhnosti ipa je treba poudariti, da je bila scenerija za Vero iin nevero dobro premilšljelna in do zadnjega preračunana, da je izrabila vse, kar se le na tem odru iztisniti da. Talko scenerija ni motila uprizoritve, žal pa ji tudi ni mogla iagled.no pripomoči iin ji dati tistega svojstvenega pečata, ki bi ga na drugačnem odru Lahko.. Še bolj nesrečno vprašanje v Frančiškanski dvorani pa je vprašanje občinstva. črt kje, je tu jasno vidna vsa škoda, ki jo imajo ljudje od plitvega sporeda nekaterih d ile t ant sikih odrov. Občinstvo je [bilo piri obeh predstavah Vere iin inevere očividno razočaramo, saj je zlasti imlajše giledalistvo vsak hip pričakovalo z odra samih šal in neslanosti, ki naj bi dale povod za smeh in režainje! Da, režainjei! Nekateri odri vidijo v tem rezanju eidiiini namen in cilj svojega udejstvorvanja. s teim svojim pojmovanjem pa škodujejo drugim prizadevne j-šim iin resnejšim ustanovam., ki ne morejo zlepa najti stikov s tako z demoni-liziraino publiko. Še enlkrat z viso resnostjo opominjamo vsa društva, ki imajo v svojih pravilih tudi odstavek o igralskem udejsitvovamiu, naj sii voditelji tega igranja temeljito izprašajo vest, v koliko je njihovo delovanje ljudstvu res v prid in pravo pro-sveto, ki temelji na dušni omiki in izobrazbi srca, ne pa na bedastem, smehu. Res je, tudi odpočiiti se je treba po napornem delu iin vsakdanjih islkrbeh, toda ta odipočiitek mo>ra biti plemelnit, vreden človeškega dostojanstva, posebno pa še vreden dela, ki ga opravlja prosvetno društvo pri vršenjiu svojega prelepega poslanstva. Nudimo ljudem res plemenite zabave, dvigajmo jih, pomagajmo jim v vsakdanjih težavah, ne preibujajimo pa v njih samo telesnih občutkov, samo živalskih instinktov, kar jei le prerad edini namen vseh bedastih »burk«, ki so imed njimi za;res dobre tako na 'redko masejane, da doibiš eno samo dobro komaj na sto slabih. Prav to razplemeniteno gledalstvo pa naj bo »Ljudskemu odru« še posebej v spodbudo, da bo svoje delovanje čimbolj razgibali in ga vsega usmeril res v pravO prosvetno delo, ki bo prekvasilo ljudi s človeka dostojnim pojmovanjem umetnosti in odrskega udejstvovainja. Prvi korak »Ljudskega odra« v svet nam očitno priča, da je na pravi poti. —om—