tvm kOTU B UAlf A £ \ Vsebina zvezka za mesec avgust in september: 1. J. Kelemina: Oblika pesniškega umotvora. (Konec prih.)......449 2. Jug Kozak: Šcntpeter. (Dalje prih.)..............459 3. Luis de Camoes s A. Debeljak: Sonetje ljubezni.........486 4. Dr. Ivan Prijatelj: Dostojevskij. (Nadaljevanje in konec.).....489 5. Tine Debeljak: Ljubavna..................505 6. Aischylos $ Fran Bradač: Agamemnon.............506 7. I. A. KrylovsB. Vdovič: Labod, ščuka in rak...........511 8. A. Debeljak: Luis de Camoes................512 9. Angelo Cerkvenik: V vrtincu. (Dalje prih.)...........519 10. Jernej Jereb: Suženj demona. (Dalje prih.)...........528 11. Anton Novačan: Maitre bourreau.............. . 549 12. Giovanni PapinieKarlo Kocjančič: Walt Whitman. (Dalje prih.) ... 551 13. Književna poročila....................556 A. Debeljak: Marija Kmetova, V metežu. — A. D.: Ivan Zorman, Lirični spevi. — E. P o t o č a n: Fr. Jaklič, Zadnja na grmadi. — J. Š e g a: France Kotnik, Storije. — Kocjan: Damir Feigel, Domače živali. — A. D.: A. G. Matoš, Pjesmc. — A. D.: Dragutin M. Domjanič, I/abrane Pjesme. — J.Šega: «Zaročenca» (I promessi sposi). 14. Kronika.........................567 Fran Albrecht: Drama. — Pavel Karli n: Iz nagovora Paula Valčryja na banketu pariškega zborovanja Pen«klubov. — A. D.: Pierre Louys. — Kocjan: Giovanni Papini — Tiskovna pomota. — Fran Albrecht: Glösa. „L JUBL JAN S KI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Urejuje: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani (Fran Šarabon). Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (Miroslav Ambrožič). jI XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI / Kelemina / Oblika pesniškega umotvora oezijo nahajamo tam, kjer se razigrana duševnost prikazuje s prosto delujočo fantazijo, poslužujoč se pri tem znakov go* vorice. Toda razkrivanje dožitkov še ni pesniški umotvor. To običajno prezrö pesniki, ki zametujcjo pod vplivom krivih nazorov obliko, domišljajoč si, da je za dosego učinka dovolj, ako so le na kakršenkoli način razodeli svoje dožitke. Navadno je s to pomoto pomešana še trditev, da moreta zanos in jakost dikcije nadomestiti obliko. Toda oblika stoji napram ncobliki, kakor življenje, ki ima stil in fasono, napram nebrzdanosti in ne* vezanosti. Oblika je kov, ki ga dobi prikazana snov, in ki je utemeljen v bistvu in pomenu prikazane snovi. Pod obliko pes* niškega umotvora razumevamo vse učinke pesniškega ustvar* janja, s kojih pomočjo se notranja videnja pesnikova dovedö do vnanjega izraza, do splošne zaznavnosti in uživanja tretjih oseb. Umetniška oblika nam je podana z govorjeno ali čitano besedo. Pri tej priliki moramo zopet opozoriti na to, da je beseda zmožna treh učinkov, to so: muzikalni, gnomični in nazorni učinek. Celo* kupnost učinkov se nam strne v duhovni lik, ki ga imenujemo postavo pesniškega umotvora in ki je osnovana na onih delnih učinkih iz raznih področij čutnega življenja. Ker nam o muzikalni postavi pesnitve sedaj ni govoriti, naj opozorim samo na stavkovo melodijo in ritem.1 Melodično*ritmična postava pesnitve kljubuje čvrsteje vplivom časa kot pa idealno jedro, kjer mi lahko izpre* menjen pomen kake važne besede zatemni ali razdere zmisel. Besede nam bude nadalje naziranja svetske realnosti. Iz celo* kupnosti teh čutnih predstav, vzbujenih s pomočjo besed, se nam zgradi oblika2 ali postava pesnitve. Upoštevati nam je tukaj ne 1 Sievers, Rythmisch?mclodische Studien. Heidelberg 1912; prim, tudi Germ. ' Rom. Mon. IV, 389 ss. 2 A. Riehl, Bemerkungen zu dem Problem der Form in der Dichtkunst. Vier* tcljahrsschrift für Wissen. Philos. XXII, 1898, 109 ss. — O.Walzcl, sedaj osobito v Handbuch der Literaturwissenschaft, 3. snopič, et pass. — Ermatinger, Das dichterische Kunstwerk. Grundbegriffe der Urteilsbildung in der Literaturgesch. Leipzig 1921. — H.Hcfclc, Das Wesen der Dichtung. Stuttgart 1923. 1925 8./9. ŠTEVILKA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO 29 449 samo vnanje formalne elemente govorice stila in metra, temveč tudi arhitektonskostehnične razmere. Vrhutega je pesniška beseda kot nositeljica pomena razgrnila pred nami vsebino in idejni zadržaj3 pesnitve. Ti doslej našteti elementi oblike se dado do neke mere prijeti, meriti, zračunati. Neki teoretiki literarne vede jih opostavljajo kot vnanjo obliko pesnitve notranji obliki, «ki je dostopna le iracionalnemu organu tvoriteljne in intuitivne sile. Vnanja oblika je idealno stopnjevana slika dožitka, notranja pa konkretno zožena slika ideje. Vnanja oblika, v svoji mnogovrstnosti pogojena od možnostih in potreb tehničnih izrazil in po stvarni teži in strukturi konkretno obdelovanega predmeta, spada v vrsto kozmičnih pojavov, je naziranje, očitovano in oblikovano od moči ideje; notranja oblika, pogojena od vrste in vrednosti ustvarjajoče osebnosti, od njegove etično in karakterološko diferencirane eksistence, ostane v du* hovnem svetu kot izkustvo usmerjeno proti notranjosti in obliko? vano v notranjosti, kot praoblika vsakega osebnega izražanja, kot čist ritem individualnega življenjskega zakona» (Hefele). Iz teh in sličnih navedb lahko razvidimo, da notranja oblika ni tolikanj predmet literarne empirije kot metodična fikcija filo* zofske estetike. Toda prevedimo problem na torišče psihološke empirije. Ideja pesnitve (to je od znotraj na zunaj delujoče bistvo stvari) nam je dostopna in znana edino le po mediju pesnikove osebnosti. Od načina, kako poet presoja svoj dožitek, kako ga vrednoti, je odvisen nadaljnji potek stvari, pesnikova odločba in izdelovanje. 2e od prej nam je znano, da se prvobitni motiv, reflektiran v pesnikov razum, uveljavlja pri ustvarjanju kot ure* jajoča edinica; obenem se pa ideja sama objektivira v vsebini pesnitve kot njen zadržaj. Meja med vsebino in zadržajem pesnitve je nekaj tekočega. Pod vsebino razumevamo vsoto prikazanega gradiva, bodisi da pripada področju občutkov, zaznav, spoznavanja, hotenja ali pa čuvstvovanja. Ako motrimo sedaj materijalno vsebino s filozof* skega stališča, to je, ako si jo prekujemo v pojmovno obliko, se nam očituje kot niz razlogov in posledic, ciljev in sredstev. Določiti idejno jedro pesnitve je dostikrat težavna stvar, ker je izraženo 3 Vsebina (Inhalt); zadržaj (Gehalt = wesentlicher Inhalt, angl. substance); mogoče bi smel uvesti besedo podstat pesnitve. — Izrazu «jedro» sc raje izognem, ker se z njim nehote vzbuja vtis, kot da je zadržaj ali podstat napram obliki nekaj samostojnega. Tako sc večkrat govori, da jc oblika zlata posoda, v katero je vlita dragocena vsebina: comparatio claudicat. v oblikah, ki se ne obračajo na naš razum, temveč na naše občutke ali čuvstva. Zadržaj, ki ni prikazan simbolno v pesniških likih, ampak je samo nalik kovanemu denarju vklenjen vanje, pri* pravljen, da ga vzameš ven, ni rezultat pesniškega oblikovanja, temveč delo hladne refleksije. Krivo je pa tudi misliti, da mora biti zadržaj vedno kaka betva teoretskega ali praktičnega svet* skega naziranja, torej kakšen filozofski stavek. Pri marsikateri lirski pesnitvi se ne more govoriti o zadržaju kot o kaki splošno veljavni resnici, ki naj bi bila oblikovana v pesnitvi; dostikrat je to čisto pesniško čuvstvo, ki je bilo v pesnitvi prikazano. Kdor hoče tukaj ugotoviti zadržaj, mora začrtati potek tega čuvstva od konca do kraja; tako razkrajanje se seveda vrši kot delo refleksije v pojmovnih oblikah. Prehajajoč k formalni analizi pesniškega umotvora naj omenim najprej metode, ki jih je razvila tekom časa naša veda.4 Pregled bo kratek, ker se nam bo z vprašanjem še baviti drugod. B i o * grafsko*historična metoda potegne svoje črte od indivi* dualnega izhodišča do pesnikove osebnosti: v analitskem postopku izhaja od besedila pesnitve in prodira proti njenemu izvoru; v sintetskem izhaja od pesnika. Čisto estetska metoda se pa omejuje na razmotrivanje razmerja dveh osnovnih komponent vsake pesnitve: snovi in oblike. Ta se vprašuje, po katerih formalnih vidikih je bila snov preoblikovana in kaki umetniški učinki izhajajo iz tega. Ker se pri tem preoblikovanju, vsaj v pristnem umotvoru, to, kar je snovno omejenega in individualno enkratnega, zvečine odbije in pa po* vzdigne v sfero tipično splošnega, ta metoda namenoma ne nadovezuje na pesnikovo osebnost. Ona gleda v umotvoru drobec duha, ki je postal objektiven organizem, v sebi sklenjen, podvržen svojim lastnim oblikam in zakonom, noseč svoj smoter v sebi. «Prispodabljati se da le organskim naravnim tvorbam, s katerimi ima skupno i to, da ni v svojih delih in v svojem no* tranjem bistvu nikoli dostopen analizujočemu duhu» ... (Lehmann, Poetik.) 4 Prim. Scherer, Aufsätze über Goethe. Berlin 1886, str. 17. — Siccr pa J. Petersen, Der Aufbau der Literaturgeschichte, Germ. Rom. Mon. 1914, str. 1 et pass. — P. Merker, Neue Aufgaben der deutschen Literaturgeschichte. Leipzig & Berlin 1921. — Neki «Wal/1», o katerem je žurnalist V. pred kratkim v nekenrr '/ft' ljubljanskem dnevniku ugotovil, da jc «nakazal literarnim znanstvenikom nove, A'( eksaktnejše poti», je menda isti kot O. Walzcl, ki ga literarna veda pozna kot zastopnika estetske ali stilistično estetske metode, smeri torej, ki jo ta V. v isti sapi proglaša za «premagano stališče» ... 29* 451 V naslednjem hočem podati vzor za razčlenitev pesniškega umotvora po biografsko*historični metodi, ki je, kot mora priznati sam Lehmann, sicer zagovornik estetske (natančnejše: estetsko* pedagoške) smeri, v znanstvenem oziru bolj dalekonosna (1. c. 54). Ker smatramo v našem primeru pesnikov dožitek in svetsko ter umetniško naziranje za časa postanka pesnitve kot znane količine, si moremo izbrati sintetski način, ki obstoji v tem, da se literarni zgodovinar zamisli v pesnikovo duševnost, in doživi ves proces stvarjanja še enkrat in ustvari — genetsko — umotvor iz njegovih prvobitnih pogojev vnovič. Da zadostimo estetski plati problema, moramo paziti na to, da ne opisujemo in naštevamo samo for* malnih elementov pesnitev, temveč jih skušamo umeti kot dele živega organizma, ki so z njim samim organsko zrastli. Proti opravičenosti genetske metode ne more govoriti dejstvo, da se da umotvor smatrati in uživati tudi brez poznanja njegove geneze, brez poznanja dožitka. Znanost nima naloge vzgajati k naivnemu uživanju umetnin! Ako skušamo v naslednjem izolirati zadržaj napram obliki in posamične elemente oblike enega proti drugemu, še ni rečeno s tem, da jc imel kateri izmed teh delov samostojno eksistenco. Elementi oblike in zadržaja bivajo vedno le drug v drugem. Osnovo vsake prave umetniške tvorbe tvori dožitek, čigar snovne elemente je pesnik s pomočjo fantazije in oblikotvornih moči prelil in obrazoval za dražesten učinek tretjih oseb. Dožitek je lahko dvojne vrste: ali ga nudi življenje samo v obliki dogodka, ki krepkejše dime ob duševnost n. pr. kak ljubimski dogodek, mogočen vtis iz narave. Taki dožitki iz najosebnejše sfere pes* nikove stoje na početku marsikatere lirske pesnitve; so pesniki, ki prikazujejo v svojih delih vedno same sebe; v tem zmislu je imenoval Goethe svoja dela pesniške izpovedi. Poleg takih primerov imamo nešteto drugih, kjer si je pesnik svojo «snov» naravnost izbral; to je potem dožitek bolj intelek* tualne narave, ako sprejme pesnikova fantazija prvo pobudo od kake pravljice, povesti, bajke, od dogodka v zgodovini in končno od kakega prejšnjega pesniškega dela. Vseeno pa, ali gre za najosebnejše izkustvo pesnikovo ali pa za izbrano snov, ob kateri se je vžgala pesnikova sila, nam je treba razlikovati v dožitku dve eksistenčni fazi. Prva faza je tisti konkretni dožitek v pesnikovem osebnem ali intelektualnem življenju, ki je dal njegovi stvariteljski sili impulz: dožitek pesnikov je že prvo sluteče stvarjanje. Razlika med zadržanjem umetnika in neumetnika spričo takega dogodka je, kot sem imel že prej priliko omeniti, zgolj kvantitativne narave. Elementi novega dožitka se na nekak način stope"' in pomešajo s celokupnim zakladom našega prejšnjega izkustva in se lahko tudi porazgube; ako so pa bili to važnejši vtiski, se tak dožitek kon* stituira v naši zavesti kot nekak duhovni lik. ki je sicer vsebinsko odvisen od pradožitka, samo da so v onem ostreje in določneje začrtane tiste poteze, ki jih po svoji celotni konstrukciji moramo smatrati za bistvene, trajne in občnoveljavne: druge poteze, ki smo jih začutili kot slučajne, se polagamo zbrišejo. Ob takih izkustvih merimo vse na nanovo prihajajoče vtiske, ta tvorijo zaklad našega trajnega spoznavanja. Ker postane tudi pri ne* umetniku kot rezultat teh procesov nekakšen nov duhovni lik. ni presmelo, ako govorimo tudi tukaj o inspiraciji, ki si jo umetniki sicer laste izključno zase. Pri umetniku in neumetniku se vrše ti procesi v spremstvu značilnih kriz psihofiziološkega ustroja. Bour> getov specijalist za živčne bolezni doživlja «znanstvene pijanosti», ko se mu ob mnogih opazovanih primerih razkrije iskani zakon. Za umetnika, pesnika jc značilno pri vsem tem pač le to. da ga sili prirojeni nagon, poiskati za svoj dožitek, ki ga gleda v luči posebne pomeni ji vosti, primerno umetniško obliko, v kateri ga more sporočiti drugim osebam v užitek. Jasno je, da mora postati tudi kakšna od drugod privzeta snov najprej pesnikov dožirek, preden se odlušči od njega kot bodoča vsebina pesnitve. Tudi model, ki stoji mogoče pesniku pred očmi. je že subjektivna tvorba. Samo kakšen r o u t i n i c r bo obdeloval snovi, ki mu niso niti malo sorodne: ako jih vrhutega niti temeljito ne prekvasi v svoji duševnosti, more nastati iz tega le nekaj ne« prebavljivega. Sicer utegne izbrana snov sama podpirati umetnika v delu, toda le redko more sama podariti umotvoru posebno pomenljivost. Ta more priti samo iz globin pesnikovega duha v obliki globokega miselnega ali čuvstvenega dožitka, ki ga še povrh odlikuje originalnost. «Pesnik ima novo misel: on ima čisto novo izkustvo, ki ga hoče razkriti. Pripovedovati nam hoče. kako je bilo z njim in vsi ljudje bodo v njegovi usodi obogateli» (Emerson, The poet). Slično pravi Goethe (Izreki v prozi): «Snov vidi vsakdo pred seboj; zadržaj najde le oni. ki ima kaj pridodati.» Ako se reče, da dožitek «oplodi» našo fantazijo, je to samo fa(on de parier, ki naj nam pove, da postane neki povod po raznolikih procesih, kojih bistvo in potek sta nepoznana — pesem. R. M. Werner pa uporablja v svoji knjigi Lyrik und Lyriker, Hamburg & Leipzig 1890. fiziološke izraze (oploditev, kal, notranja in vnanja porast, rojstvo) v docela resnem tonu; glej Lehmann, Poetik. 41. — Slično tudi Hefcle. Das Wesen der Dichtkunst, ki se kreta med «tomististično podlago in fenomenološkim pozitivizmom» (str. 18). V njegovih razlagah igru sicer najvažnejšo vlogo «ideja». Razlika med pradožitkom in dožitkom v drugi fazi obstoja torej v tem, da je slednji izgubil snovno omejene, individulno enkratne elemente in da se je dvignil v smer tipično splošne veljavnosti. Tak dožitek biva v naprej v naši duševnosti kot zaklad oseb* nega izkustva in postane ob nekih prilikah spet aktualen; oživljanje takih predstav je navezano na splošne zakone asocijacije. Tak do* žitek moramo smatrati kot praobliko0 bodočega umotvora. Važno je pri tem, da se početku tvoriteljnega procesa ne pridružuje vedno že tudi jezikovni izraz, temveč da tvori zaključek obliko* vanja. Ta dožitek je lahko nema predstava, lahko je pa tudi posnet v kratko jezikovno formulo: v besedo ali kratek stavek. Pri neplodovitih naravah živi in zamre dožitek v tej miniaturni pra* obliki. Pri onih pa, ki jernljo pesniški poklic resno, živi ta praoblika na kakem lističu papirja kot kratka iztočnica, zagonetna vsakomur, kdor ne ve njenega postanka. Za pesnika samega je ta praoblika nekak kamen spotike, predmet neugodja, dokler ne najde zanjo primerne jezikovne oblike in se mu ne odlušči iz notranjosti kot gotova pesem. To izvrši, kadar ga obide produktivno razpoloženje, ki mu je doslej nedostajalo.7 V pesnitvi se prerodi dožitek v novo in višjo obliko eksistence, ko ga pesnik prelije «po istinitih ali namišljenih zakonih lepega» v umotvor. Seveda je tudi v tem stadiju razvoja fantazija tisti činitelj, ki prinaša pesniku prikladne podobe; vendar se vrši proccs oblikovanja pod zapovedjo hotenja. Pesnika vodi pri delu od početka pa do konca celotna intencija, ki razodeva svoj merodajni vpliv pri vsaki točki tvoriteljnega procesa. Ta intencija mu je narekovana od one logične misli, za katero smo odklonili ime «pesniška ideja». Ta logična misel, ki mora vzrasti iz snovi kot njena abstraktna formulacija in ne sme biti privlečena odkod drugod, urejuje tvoriteljno dcl^ynost fantazije. 0 Po R. M. Wcrncrju je to «kal» pesmi. Ocenjujoč Gcigcrjevc Beiträge zu einer Ästhetik der Lyrik, Halle 1905, v Zeitschrift für Ästhetik und allgemeine Kunstwissenschaft, I, 142 ss, razjasni Werner na značilnem vzgledu razliko med kaljo in definitivno obliko pesmi. Taka kratka formula, v katero je posneta prvotno praoblika pesnitve, je n. pr. besedica «najdihojca» pri Levstiku, II. zv., in Lcvčeva razlaga. 7 Med dožitkom in njega definitivnim oblikovanjem lahko preteče mnogo let. O postanku Prešernove zdravicc V spomin Andreja Smoleta se izrazi zaslužni A. »Ž ig on zelo previdno: «Ta smrt (A. S.) je dala Prešernu znano zdravs ljico...», objavljeno za 4. obletnico smrti Andrejeve. (Prešernova čitanka, II, 50, prim. 59.) Zdravica gotovo ni spesnjena pod neposrednim vtiskom nenadne smrti, marveč šele, ko sc je prvi porazni vtisek že znatno ublažil. Pesnik se spominja Andreja v družbi prijateljev, kjer si «pojejo» zdravicc, žalostne siccr, a vendar pojejo. T&bt osnovna misel8 je lahko betva teoretskega ali praktičnega svetovnega naziranja. Lahko je pa tudi refleks kakega nastrojstva ali Čuvsiveaega poteka. O osnovni midi govorimo v večjih pes* mtvah zato, ker lahko spletajo večjo množino dejanj ali drugih sestavin v celoto; potrebno je, da tvori enotno vez med dostikrat älssp&mUämi deli pesstkve. V posamičnih odstavkih se lahko javljajo seveda Se druge teme, ki pa igrajo bolj podrejeno vlogo; tudi o teh temah mora voditi analiza umotvora račun. Ustvarjanje umotvora se vrči pod imperativom oblike, brez katere zi ne moremo predstavljati dovršene pesnitve. Ako od* štejemo kake orgijastične izbruhe strastvenosti, ki se izlije, saaaetujcČ vsako vezanost, v proste ritme ali celo v neoblikovano proso, im.smio navadno» ta prämier, da stoji forma prod pesnikovim duhom kot saželjem cilj. Avtor hoče dopesmti tragedijo ali sonet v takem m takem rite. Oblika, ki jo dobi pesnitev, je nekaj relativno nujnega. Razumeti jo moramo iz pesnikove osebnosti, is posebnega položaja, v kateri je snov doživel Pod zahtevami cfoiike se začne torej snov prestavljati in prelivati v vsebino. Pesnik ne najde snovi nikjer tako lepo prikrojene kot bi jo rabil v cvrLo oblikovanja; snov mora privzeti pa tudi odločiti elemente. Le oni odlomek nekdanjih vtiskov je odmenjen za oblikovanje, ki odgovarja pesnikovemu formalnemu naziranju; ob tej točki se ra&kolje vse dožitje <:v svoje oeebne in stvariteljske elemente, v slučajne m zakonite, v časovne in trajne» (Hefele). Po odbitju neplodnih delov se sgooti to, kar preostane in dobi trdnost in čvrst obris. Ma drugi strani pa mora vsebina vsesati vnanje elemente, ki se upotrebijo v službi formalnega procesa. To so predvsem dogaja pri zgolj notranjih dožfrjih, ki jih obiluje pesnikovo živ* Ijenje. Svoje borbe, svoje hrepenenje... zavije pesnik v ta ali oni konkretni položaj. Prvotni dožitek je I al i ko nedoločen kakorkoli, a pesnitev ga mora strniti ta postaviti pred nas kot nekaj gotovega, enkratnega. Kakor se jo oddaljil dožitek v svoji drugi fazi od 8 Gottsched je n. pr. učil, da je osnovna inisel Iliade, da je razprtija nie d velik a5i kake države Škodljiva, složnosi pa celo koristna. Odiseja da nam hoče dokazat», da rodi odsotnost «deželnega očeta» «labe posledice za državo, dočim je njegova prisotnost zelo ha3iiovifa (Krit. Dichtkunst, 472,473). Slaba , tečka pri Gottsched« je predvsem to, da predpostavlja, da ima pesnik svojo «idejo» že prej, nego je nafel snov. A '«ideja» mora 2 rasti iz snovi. G. Freytag nam pove, da je zadržaj njegovega «Sol! und Haben»: človek naj pazi, da ne dobe misli in zelje, ki mu jih je ngbudJla fantazija, nadvlade v njegovi duši. Priio. Ullrich, G.Pjrcyfcags Romantöchnik. Marburg 1907. Disc rt. — V Mutasicm biriču (Ljubljanski Zvon, 1921) razberemo, da vest ne miruje tudi v najbolj topi duSi, dokler ne dovede zločinca do zaslužene kazni. svoje dejanske podlage, tako se mora vsebina od dožitka.0 Ako sc najde v vsebini dožiti element, se doseže «fatalna portretna sličnost stvari in dogodkov ali pa se pogrezne v neposredno senti* mentalnost predmeta in učinek pesnitve je v tem primeru samo človeško čuvstven in neumetniški». Dožiti element se mora za< brisati, tako da ni več doznaten naivnemu uživalcu poezije; pri vsem tem pa morajo narediti prikazana čuvst\*a vseeno vtisek resničnih občutkov. Čitatclj mora verjeti v pesnikovo iskrenost in ne sme dobiti vtisa, da se pisatelj s svojimi čuvstvi le igra. Kritiki, ki ne vodijo o teh odnošajih dovoljno računa, se zato radi dajo zapeljati k poizvedovanjem, ali imajo od pesnikov prikazana čuvstva dejansko podlago ali so samo f i k c i j e. Upajmo v čast pesniškega rodu, da ni nikoli nobeden pesnik hlinil srčnih bolečin, ako je tudi ime in oblika teh bolečin v pesnitvi plod čiste fantazije. Nadalje je pa treba tudi priznati, da je to izločanje materijalnih praelementov sicer priznan estetski princip, da so mu v praksi stavljene neke meje. Pesniku je namreč v mnogih primerih ležeče 0 O postanku Gestrinovc «Balade o prepelici» (Ljubljanski Zvon, 1893, 198) nam pripoveduje Kostanjcvcc, Iz knjige življenja, II, 37 ss.: Bil jc lep poletni po* poldan, ko sta sedela s pesnikom (neozdravno bolnim na sušici) pred kolodvor* sko restavracijo v Postojni. Pesnik začne razkladati svoj načrt povesti «Iz arhiva». Toda nazadnje dostavi v zli slutnji bližnje smrti: «Ako hočem še kaj napraviti, moram hitro začeti». Prijatelj ga tolaži. V tem trenutku se oglasi pod njima v rumenem žitu prepelica. Pesnik se vznemiri in reče: «Do mojega groba je pet pedi». Pesniško vscdlino tega dožitka je priobčil Gestrin štiri leta kesncjc, nedavno pred smrtjo (balada jc izšla že postumno): V poletno noč odmeva: «pet pedi», Sicer ni niti šuma niti klica; Le v tesni kletki drobna prepelica Bedi in poje, ko vse mirno spi. V polmračni sobi na blazino belo Naslanja težko glavo mlad bolnik In vrača se v prežite kratke čase; Razvija se pred njim življenje cclo. Mnog hipce lep, mnog jasen gleda lik. Veselih pesmi čuje znane glase ... Posluša in smehlja se, Češ, skoro se povrne krasna doba, Saj, če si mlad, še daleč jc do groba ... V poletno noč odmeva: «pet pedi». Kaj jc tukaj ostalo od nekdanjega dožitka kot otožni motiv prcpclicc, na» znanjajoče bližnji konec? Pesnik je zadostil zahtevi umetniškega oblikovanja v dovoljni meri: «motiv» njegove pesmi jc tako očiščen prvotnih elementov, da jc za estetsko posmatranje te pesmi popolnoma vseeno, ali nam jc prvotni do* žitek poznan ali nc. A drugače jc stvar za zgodovinsko?razvojno opazovanje. _____ _/ Oftitika j&szfäfaga mu&mra _ m. ivsu* sfe £&&telj swrafaossa ttttä zkwzl podsfe® poosije — tžsto žafcfoitofifcp m kftteuo meri« Kot «ieča ri* s«, -rk&s sfessi umotvor peasd&Gro ©a&iiraaje 0 m«, M Jo- dbtfblfoijs» dW. «roda ai potrebnov de ste^i avte pri-te tfcko/ndsoŽ sasr prat savesa AsEpak k sek&B&ga. prfk^OTaaBija kako bože pesnik, da o^raamaesinio sSs&jiafcj« postfi'vüjeae prad Predvsem ajiamfeö ssrassafc pešsr.& marram celoti- TCs&jie Isti* šteti ©roje' o*kejsin® sd&Hiš&g?; ca prisn«7Ä ävo kot «kskv« i&vmsehe sli pa se. Ako po prksiftva, j® Bjegciro. ^strišks. ssaej? ttsaJiističaa. Todfi tem temdljta 8© jasožsi rasni kfttenh Jfcr&jaika peedfe&a^ij&ta nataralizOTL fa kEealkeafi. prfr^scjwsaja t am'etno3fc£ sfemt htefarv&o swt" 4©wr£J5 poe©esaa&|&, 3d tMB js&o e&tgfe&sg* ttšftka t ugodju opažeao origtaala poaaetk«. Ta teorija», k£ ssafcteva od-pesatiltiöh tvorb aar^mo Erstehe b. — 7- kolako? jo po®sSji& s swojtai arodstvi more pospeS^Je. o^ajočo Um«toik aatu&ttHsti&ie sfcraje s& cfelš^ sLatav© s mä^i vtv&o&fQi nfagare &M svfcsto j&rssio fetisaitostL . M Töiadfir obstoja Jaslžka m«J pdfcräaz&oi predmafltaii 3BC£ pom&kom & i&jega pirapodofco. Tiwfi Časa, kj©sr se tamefcaife sa* sar-c om{2&&3ta pjcvobitorik forsaafeiik ppdaifa??« H jo ©jmssi-ö» sasoostevijesije, sfeajšaa&j^. stopsajevaaje* Samo de puri: amturalkmu ta preetiSkacaja st» gra tako. v gldbtcso kot pri vi&ilh s&M ^postavitvi- Vaeesso se faadi tac», mov prdSkufe v toSfeo; d«, postne adekvaten ta? p©'&&ikcvega hota&ja* Ako j® sfcö&t aatuirdfeem fiesšogoč, ssto ^eadar ob«öcj«. pčb. prlisso v&iaj«, 3d I« Msserjea t prd vreü Jomafco w/k^rije itet sfe odrekft podos^u, profei^i Jo To XME-mred sae^lteüo sa ■ smer» (k ^»sš» v xi&zss&o tcnSsvždluikiO uzizgc, sma&el. Nfttm'aSlsü^em^ usst'y&rjasiajw* ^adbö^i© s^j fffi^ijoeiieli»» naa^ vsaj® aaofvi ka prikfcsan: p^edm-gt ni p-ziifjsctkwb'a. "odgteffl3a,'tÄve5 ostes&e le säjegÄ- s V zvssi s temi rasliksanai v «taraire j® slesžsča sažUSka T stilističnem MŠtim kmtoa&st^či&f pd swjem ■s^dfcratam $ idaa&ujodi ^etus^k k^ost vdja'mogS. ib. spkfe^i^ga' »da svoj® tvorih tapMrsu To 3© ^ži pok^i faifasm aajjeaadlSaejš^i p&teM 'Ftfoei? a.ihoc« sic^ ofciamiti ^«ara-'mo sweskc&o posa^čmih ddov m veadaar wJlofrl mhstsMk® Na protivnem, nepozitivističnem tečaju najdemo umetnost, ki ji narava ni več dobra, zvesta in gorka domovina, ker zanikuje nje eksistenco. To nepriznavanje narave je torej.odločujoč znak nerealistične umetnosti v najstrožjem pomenu besede. Atributi realnosti so ohranjeni, dokler premika ustvarjajoči samo pro* porcije svojih predlog in prikazuje v svojih tvorbah preinačeno istinitost. Tudi v taki še vedno prepoznamo lahko atribute isti* nitosti, kot dejanja, logično potekajoče procese, človeški obraz, obličje, pokrajine, posamičnosti v obleki itd. Vse to je tukaj ohranjeno, toda prestavljeno v ono bistvenejšo istinitost. Vsem tem atributom istinitosti se odpoveduje avtor nerealistične smeri. On hoče biti zgolj zastopnik misli, čuvstva, usode. (Max Frevhan, Das Drama der Gegenwart, str. 119). Tukaj torej nc tvori več milieu izhodišče za umetnikovo delo, temveč njegovo notranje življenje. On ustvarja iz svojega čuvstvovanja in fantazije. To hoče izraziti; vsled tega si je nadela ona šola, ki goni opisane tendence do najskrajnjih možnosti, ime izrazna umetnost (ekspre? sionizem). Kot nekako nadomestilo za manjkajoče materijalne podatke naj služi vzhičenost izražanja. Seveda tudi umetnik tc smeri ne more prezreti podatkov, ki nam jih posredujejo naši občutki. On jih rabi za prikazovanje «misli, čuvstev in usode». A način, kako prikazuje umetnik naravo, posiljujoč njene prvotne oblike, omalovažujoč njene naravne proporcije, dokazuje nadvlado misli nad naravo, zasužnjenje narave. Iluzijonistična zmožnost takih produktov umetnosti je skoroda uničena. Ker skuša pesnik te smeri raztolmačiti materijalne komponente svojega umotvora kot simbole neke višje in nepoznane istinitosti, se približuje eks* presionizem simbolnim smerem, ki naravne istinitosti nc zanikajo, pa tudi ne naglašajo, marveč jo hočejo pojmiti v njenem duhu in zmislu, v njeni ideji in oduševljenosti. V toku zgodovinskega razvoja prihaja zdaj ena zdaj druga struja na površje kot izraz srčnih in umetniških potreb vsako« kratne dobe. Dandanes prevladuje duhovna umetnost, struja torej, ki je napovedala boj materijalnim elementom. Vsaka snov nosi v sebi zmožnost, da učinkuje na poseben način tudi brez posebnega stilističnega podčrtavanja: pogin Matije Gubca vpliva na nas drugače kot pa povest o višnjanski pravdi. Poročilo, ki ga čitamo v svetem pismu, drugače, kot Trdinove Vražje vile. Seveda doseže avtor lahko z izkrivljenjcm bistvenih potez v prvotni podlagi docela nasproten učinek. Snov o pobožnem junaku Eneji, ki jo pripoveduje Virgil z naivno vernostjo, je mogoče preurediti v satirične svrhe; iz veličastnega poročila Geneze je nastalo Stritarju poročilo o ustvaritvi Slovenije itd. Toda travestirana snov ni več isto, kar je bila njena nekdanja podlaga; ona ima svoj lastni učinek. Nasprotno vidimo, da se snov upira poskusu potegniti jo v sfere nizkotnega. Povest o Piramu in Tizbi v Shakespearjevem «Snu kresne noči» ne učinkuje sama po sebi komično; smešen je marveč samo način, kako pred* stavljajo to tragično snov rokodelski terusi. Naloga pesnikova je tedaj, da razvije te učinke, ki so podani s snovjo kot tako s pri* memo stilizacijo. Gre tukaj predvsem za vzvišeni, tragični in humoristični učinek. K tem pojmom se vrnemo v poglavju o pesniških snoveh. Istotako hočemo v naslednjem podati zaenkrat samo splošen pregled pesniških oblik, dočim bo naloga bodočih poglavij, obdelati vsako izmed njih podrobneje. Svojo snov poda avtor v eni izmed oblik, ki so znane kot epska, dramska in lirska oblika. Didaktična poezija, ki ni razvila svojih samostojnih oblik, se ne more smatrati glede oblike kot prirejena onim trem vrstam; ta se namreč poslužuje epske, dramske ali lirske oblike v svoje izvenestetske svrhe, radi katerih jo dostikrat hočejo sploh izklju* čiti iz poezije. Kar se tiče one trodelitve, jo moramo vzeti kot nekaj pojmovno*empiričnega. Potem teoretskega razmišljanja sicer lahko doženem posebnosti, vsebino in pesniško obliko vsake vrste, v praksi je pa tako razlikovanje težje izvedljivo; tukaj se pod* vzame kaka pesnitev pod to ali ono vrsto z ozirom na «nad* vladujočo tendenco», ki pa ne izključuje, da se ne bi nahajali v isti pesnitvi elementi druge in tretje vrste. (Koncc prihodnjič.) v Juš Kozak / Šentpeter (Nadaljevanje) S parom konj Stari Hostar je stal nepremično sredi dvorišča in brskal s palico po pesku. Uro že — pa se še ni ganil, kakor bi se mu bil pogled izgubil. Marija ga je gledala iz kuhinje, kjer sta imeli z Zebo dela čez glavo. «Poglej ga, še vedno brska tam zunaj!» , — «Pameti ne izgrebe,» je dejala Zeba. «Kaj le kuje? Pravo trpljenje šele prihaja.» Marija je vzdihnila in z žalostnim pogledom opazovala starca. «Še to ti pravim, Marija, otroka mu nikari ne puščaj!» «Tega ne morem, Zeba; kako bi mu vzela vse, kar ga raz? veseljujc?» «Boš že videla, da sem prav govorila. Če me ne boš ubogala, ti ga vzame on. Vedi, da je ljubezen starcev ali previdna, ali nora. Ta pa je s pametjo že od nekdaj navskriž.» Marija se je dobro zavedala, kako pravično misli Zeba. Sama je že večkrat premišljala o tem in vedno iznova so jo plašile tiste strašne sanje pred poroko. Srce ji je dan in noč trepetalo nad otrokom. V marsikateri noči je izpraševalo oko v temo, ali bo ' znala sama voditi neokretne nožice in napojiti življenja žejno dušico z ljubeznijo, ki v tej hiši ni bila domača. 2elela si je mod* rosti, da bi z njo krotila prevročo ljubezen. Stari se je zunaj na dvorišču okrenil in zagledal v oknu Marijo. Zlovešče se mu je posvetilo v očeh. Stopil je v vežo in poklical snaho. _«Je vse pripravljeno?» 'Marija je potrdila. «Kaj sem hotel reči?» Mižc jo jc motril. «Andreja ne bo na sedmino?» Marijo je zabolel nasmeh, s katerim jo je dražil. Hitro je pomislila: «Aha, to je premišljal tam zunaj! Bruna išče, naj ga!» Mirno je odgovorila: «Oče, vsi so povabljeni. Saj veste!» «Bomo videli!» je vzrojil in srdito odhajal. Zeba je prisluškovala pri vratih. Ko se je Marija vrnila, jc obstala starka pred njo s prekrižanimi rokami. ^«Si slišala? Je že pričel z zdrahami!» ^Marija za hip ni vedela, kaj bi odgovorila. Tako iznenada jo je zadelo sumničenje. V duši se ji je odzvalo: «Vse zaradi pre* male ljubezni do Roka.» Povesila je glavo. «Ah, Zeba, naj govore ljudje, kar hočejo, Zamejčevim še niso privoščili dobre besede. Povabljen je, od hiše ga ne bom podila!» Na dvorišču sta se pokazala Luka in Svedrač. «Poglej ju, Marija. Ta dva sta zraščena. Kaj le imata med sabo?» «Luka bo že vedel,» je dejala Marija odsotno. «Ve? Kaj bo vedel dolgin, ki se je bogu v napotje potegnil!» «Zeba, ti mu ne moreš odpustiti. Pomisli, kaj bi bilo, če bi njega ne bilo pri smrti!» Starka se je lahno zasmejala: «Eh, saj ga imam rada, naš je, ampak vselej sem jezna, kadar ga vidim. Da bi se le s tistim zlodjem ne pajdašil!» Onadva pa sta stala pod oknom in Luka se je venomer smeh* ljal. Svedrač mu je šepetal. «Jutri se vrnejo v mesto!» Luka ni ničesar odvrnil, le oči so mu žarele. «Če bi s konjem, gospod?» «Že storiva, da bo prav!» Potrepljal ga je po rami, tlesknil s prsti in požvižgal. Skozi vrata se je pripeljal Tomačevec z ženo. Svedrač jc po* . stavil konja v hlev. Oblastno sta stopala prva dva gosta, oblečeno v črno. Hostar, ki je sedel za mizo, v kotičku pod svetim Duhom, ni pozdravil, lc pomenljivo je pokimal. Pristopila sta ter mu podala roko. Stari je pohrkaval, gledal v vrata in presojal vse, ki so prihajali. Luka je v veži pozdravljal v Marijinem imenu. Med zadnjimi je prišla rudniška. Smeje je sedla za mizo. «Nisem mislila priti. Kaj bi z veselo, mlado vdovo na sedmini,» se je hahljala. Stari Hostar sc je oglasil: «Danes so vse vdove vesele!» Gostje so se pomenljivo spogledali in Tomačevec je prijel za čašo, da bi odkrhnil ost trpkim besedam: «Pijmo v njegov spomin, da bi nas nc pozabil onkraj groba!» «Vas že s prstom vabi!» se je rogala rudniška. «Bi počakali Marijo!» je opozoril Luka. Postavili so kozarce nazaj na mizo. Prišla jc Marija, pozdravila toplo in mirno. Vilice je bila bleda kot prt na mizi. Z njo jc pri? sedla Zeba, ki si je šc brisala roke ob predpasnik. Zdaj jc sedel tudi Luka za mizo. Med vrati se je pokazala Svedračeva postava. Hostar sc jc neje? voljno premaknil in zlobno ošinil Marijo, ki pa ni hotela ničesar videti. «Jastreb, kar tja k peči,» mu je pošepetal Luka, «tiho bodi, jej in pij, da se staremu ne zatakneš v grlu.» «Tak i>ožegnajmo mu grob!» je zopet vstal Tomačevec in izpil. «Vince pa tako, da bo Roka žejalo po njem!» jc vzkliknila rudniška in beseda se jc živahneje plctla krog mize. Na dvorišču se je oglasil Andrej. Mariji je umolknilo srce. Stari je z dolgim pogledom ošinil snaho in kakor bi ne bil ničesar slišal, je vprašal: «Kdaj prinesejo?» Zeba je hitro vstala, pa se jc med vrati srečala z Andrejem, ki jc oblastno vstopil ter pozdravil na vse strani. Svedrač je v zlohotnem pričakovanju odprl usta. Andreju se je zazdelo čudno, da mu nc pokažejo, kam naj sede. V starega, ki ni hotel videti novega gosta, so se vsi ozirali. Ted^jjeJVlarija vstala in p oka z ala And r e ju stol poleg sebe. V - istem hipu je stal Hostar. Držal je palico v rokah in vidno se je ^ tresel, ko jc lezel izza mize. Oči je imel v Mariji, ki je zopet sedla. Kri mu je udarila v lice, brez besede je zapustil izbo ter za* loputnil z vrati. Mučen molk se je razgrnil nad gosti. Lahno je drhtela Marijina desnica. Celo Andrej je bil v zadregi, da ni vedel, če bi ostal. Le Svedrač se je zasmejal za pečjo. «Škoda za pojedino, pur? mana ne bo!» Marija je povešala oči. Le rudniška je spoznala, kaj se godi v hiši. Z enim očesom je opazovala Andreja, z drugim se je smejala Svedraču. «Ti, ki pravijo, da ti je bog pozabil odstriči jezik, pa povej, kaj je najbolje na svetu.» «Strina, če prav premislim, kar je okroglo, je ušesom in očem najprijetnejša stvarca.» Gostje so krepko zalivali. Andrej je tiho vprašal Marijo: «Povej, sem odveč?» «Meni ne!» je dejala ojtroškozaupljivo. Dobro pa je čutila, da so se ji vnela lica. V srcu se ji je oglašal grozni očetov opomin: ; «Na sedmini se mu vsedi v naročje!» Tolažila jo je lastna misel: • «Ni res! Tako je prišlo, ne morem si pomagati, da ga ne morem - sovražiti. Bog mi je priča, da sem čista!» Toda tudi ta tolažba jc bila zaman. Motila jo je podoba, kako mu je na Šmarni gori obljubila srce. Nič ni pomagalo premišljanje, koliko gorja je prizadel očetu in Azi. Za vse ga je opravičevala. Luka jo je ostro opazoval. Če bi poznala njegove misli, bi jo še bolj zbegale. «Mlada je, ni še imela žive duše, katero bi lahko ljubila iz dna srca. Danes jc še trdna. Boji se pred sabo, a kaj bo čez mesec dni!» Venomer je povešala oči, se igrala s pentljami namiznega prta in čutila le vroče Andrejevo dihanje poleg sebe. Tako ji je mešalo um, kakor bi jo dušila težka soparica. Andrej je postajal prešeren. Napival je Roku in naposled na? zdravil tudi njej. Ko so vsi vstajali, se je dvignila tudi Marija, a roka se ji je tresla. On je opazil njeno zmedo in srce se mu je razveselilo. «Pij, Marija, da boš laže nosila težka bremena. Na, pij z menoj!» Ni trčila. Preveč je drhtela desnica ter iskala drugega pozdrava. «Z menoj, Marija! Obe sva vdovi. Jaz bi raje s fantom!» je zbadala rudniška. Marijinemu srcu je bila vsaka beseda želo. Gostje so» peli in pili. Ko sc je zvečcrilo, ie bil mrtvi že davno POZ^bljen in sedmina se je izpremenila v rajanje živih. Marija se je bala objemajočih Andrejevih pogledov. Vstala je in zapustila izbo, da bi se zunaj na dvorišču umirila. Tako tiho je odšla, da ni nihče izmed gostov opazil. Le Luka in Andrej sta jo spremljala z očmi. Zvezdnato nebo se je razpenjalo nad zemljo. Šum v hiši je dramil psa, da ni mogel spati. Hlastno se je jel dobrikati Mariji, ki ga nocoj ni čutila. Borila se je z lastno krvjo. Mož, tam zunaj v zemlji, je imel njeno usmiljenje. V srcu pa je tožila ljubezen, ki je hrepenela, da bi se žrtvovala človeku. Pred srečo je trepetala. Branila se je, a vendar vdajala novemu čuvstvu, ki je pričelo goreti pred Andrejevimi očmi. Od vse* povsod so jo gledale. Hotela je zbežati, a čudna sladkost ji je lenila noge. V tem trenutku jc stopil Andrej izza lipe. Ne moti se. Jasno ga vidi, kako stoji pred njo ter jo občuduje. «Andrej!» je zašepetala iz strahu. «Marija!» «Andrej, pomisli, kaj pa hočeš?» «Tebe, Marija!» «Jegus*. Andrej, kakor se boga prosi, pusti me!» Glas ji je bil tako plah, da ga on niti slišal ni. V njem je rastla objestnost. Prijel jo je za vročo in boječo roko. «Marija!» je šepetal. «Zdaj boš sama volila. Zadišal je nagelj, ki si mi ga dala pri prošnji procesiji. Vem, Marija, rekla boš, da sem ljubil Azo. Pa se boš motila. Temna strast me je zapeljala in prav se mi je zgodilo, da me je varala. Marija, oba sva se motila, ti z njim, jaz z njo. Čeprav premislim, mi je büjwdraga, ker je tvoja sestra. Od nekdaj samo tebe. Glej, vse vem, počšlcarif te, reci le besedo in most narediva čez cesto, med tvojim in mojim domom!» Nagnil se je k njej in jo objel čez pas. «Kajne, Marija?» «Andrej!» «Žejen sem te!» Močna desnica jo je objemala, da se ni mogla ganiti. Poskušala je, da bi se mu izvila. Pred njo so oživeli, obrazi. Azin, ko je ležala v vročici in sta se poslavljali. Rokov, ko so se mu zverižila r v usta in so zablesteli zobje. Očetov, ki izgovarja strašno kletev nad njo. Od samega strahu je drhtela, z vsem naporom se mu je iz* trgala. «Nc, Andrej, nc!» Ni vedela, kaj odgovarja. V dnu svojega bitja mu je vse verjela in vse verovala. Čeprav so bile ustnice tako žejne ljubezni, da bi v poljubu razpokale, je vseeno krčevito ponavljala: ne, ne! On se ni dal premotiti. «Sebi lažeš, Marija!» Še z drugo roko jo je pritisnil nase in zameglilo se ji je pred očmi. Poljuba ji ni mogel vzeti. Od hiše sem so težki Lukini koraki ' prodirali v tišino. Andreju so odrevenele roke, stal je pred njo besen in potrt. «Boš, boš!» je sikal. Ona pa je izginila ob hiši pod nadzidkom. «Marija!» Luka jo je iskal. Nihče se mu ni oglasil. Iz teme je stopil Andrej, si popravil klobuk na glavi ter stopal izzivalno mimo. Luka ga jc sovražno motril. Oni ni vzdržal pogleda, sko* mignil je z rameni, potiho zaklel ter odšel v hišo. Rudniška ga je zagledala, vsega zardelega. «Kje pa ti laziš, Andrej?» se mu je smejala, sedla k njemu in zašepetala: «Pri meni se ženi!» Svedrač je videl in prav presodil. Le z očmi je pomežiknil. Gostje so dobili novih jedi in pijače. «Ni jc lepše z'valec, ž*valeč, kot jc mlada vdovica ...» Rudniška je pela naprej, drugi so odgovarjali. Le Andrej si je togotno grizcl ustnice. Marija se je kakor vrtoglava vrnila do hiše. Ko je zaslišala prešerno pesem, ni hotela vstopiti. Pri otroku je iskala zatočišča. Čudno se ji je zdelo, da je še vedno luč v sobi, kjer je spalo dete. Celo smeh je razločila. Ni se motila. Vrata so bila napol odprta, med njimi je obstala. Dete je sedelo na postelji in imelo polne roke sladkarij. Po bradici so mu tekle sline. Poleg njega je sedel stari Hostar, se mu smejal, delal norce z rokami in obrazom, da je otroče veselo mahalo z ročicami ter so mu padale drobtinice iz ust. Stari ni videl Marije. Pričel je poljubljati otroka: «Samo moj, samo moj! Mati te nc mara. Grda mati. Rokec, ti boš sovražil mater, sovražil!» V glasu je golčal mračen srd. «Jezus, Marija!» jc zastokala. Nič ni pomislila, z vsem bitjem je jasno občutila, da se pričenjajo sanje uresničevati. Iz oči ji je plamtelo, ko je skočila k postelji. «Oče, kaj norite?» je vzkliknila. Dete je široko odprlo usteca in je sililo k staremu. Vzela ga je v naročje. Hostar je vstal ter se zlobno zarezal: «Kmalu jih bo preveč!» Okrenila se je, da ga ni niti videla, ko je izginjal iz sobe kakor zlobni duh. «Nad tabo, Rokec moj, nisem grešila,» je dihala nad otrokom, ko ga je polagala spat. Pela mu je tiho pesem, ki je tešila tudi njeno srce. V hiši so še vedno prepevali. Ničesar ni hotela več slišati. Tako sladko bi hotela zaspati, kot je dihalo dete pred njo. A vest seje. oglašala. «Marija, nocoj si moža pozabila!» «Ne, nisem ga,» se je branila, «večno bo živel v meni.» Toda vselej jo je čudno pretreslo. Sladkost, ki je ni skoro več poznala, je prešinjala telo in čutila je vroči dih moža pred seboj. «Ah, resnično ga ljubim!» ji je tajna sla narekovala. Hrepene? nje se je družilo z bolestjo, dokler je ni premagal spanec ter ji zatisnil oči. Pozno je pogledal Luka v sobo, ker je videl luč. Ostal je na pragu in se nasmehnil. Luč ji je zlatila lase, na ustnicah ji je dihala grenka ljubezen. «Matijina hči! Glej, kakor živa ljubezen!» Upihnil je luč, noč je pokrila mater in otroka. Ko je zjutraj vstala, je bil spomin na prejšnjo noč podoben sanjam. Zdelo se ji je, da se ni ničesar resnično dogodilo, kakor bi sama v sanjah priklicala Andreja. Po kosilu je velela zapreči in odpeljala se je na pokopališče. Toda med tihimi cipresami ni našla pokoja. Še trdovratnejše se je oglašala vest. «K Rožmanu pojdem in za mašo nesem,» je sklenila. ZI- Povedali so ji, da je na vrtu. Zagledala ga je pod jablano.-'.:- «Ti si, Marija! Jabolka obiram. Rad bi bil prišel na sedmino, a nisem imel časa. Kaj je novega pri vas?» Stal je pod drevesom in je s spodnjih vej lovil v dlan debela, rdeča jabolka. «Čeden vrt! Zjutraj hodim tod okoli, drugače mi redko na? kloni ura take dobrote.» «Gospod župnik, za maše sem prinesla.» «Že dobro, opravim. Sedi malo.» Peljal jo je do klopi pod zidom. Pogled jima je polzel po visoki travi, nad katero so visele težko obložene veje. Sence so lile mehko in pokojno. «Dozoreva, dozoreva! K tlom sili,» je dejal Rožman, naslonjen na koleno. Marija se je borila z besedo. «Gospod župnik...» 30 465 « No1JcajLJbij^da po> ve dala.» «Grešila sem.» «Govori!» «Z(Ji se mi, da rada vidim Andreja. Na moža sem pozabila.» «Koga?» «Godeževega. On je bil prva moja ljubezen in bo poslednja. Saj se branim in bežim, pa je vse vroče.»" Župnik je vstal in hodil po stezi gori in doli. V rokah je vrtel jabolko in premišljal: «Čudno vežeš, gospod. V odrešenje enega se drugi žrtvuje. Marija bi ga ozdravila s svojim trpljenjem.» Nato je obstal pred njo. «Odkritosrčna je, Marija, tvoja beseda, zaradi nje te bo svet sovražil. Vedi, da nisi pozabila svojega moža. Kogar ti je gospod zapisal v srce, ga je pisal z ljubeznijo, ki je večna.» Položil ji je roko na čelo. «Še tišje po* slušaj njegov glas. Potem stori, kar bo dejal!» Vstala je in se poslovila. On pa je gledal za njo, zamišljen in ves zatopljen v skrivosti človeškega srca. Hodilje j>o vrtu, da je (Mgi^talar delil trave, objemajoče se nad stezicami. «Kdo bi te doumel: z eno roko pišeš srečo, z drugo trpljenje. Razsvetli me, da bom znal brati črke tvojega pisanja. Zdi se mi, da so moje oči slepe!» Mrak se je že skrival za drevesi. V tem času je stopil iz hiše Hostar, praznično oblečen. Poklical je Zebo. «Stara, k njemu bi rad!» «H komu?» se je začudila Zeba. fc-«Slišiš? Z Matijo bi rad govoril.» < * Molče sta stopala proti Zamejčevi hiši. Trdo so rohneli koraki po veži. «Tu leži!» je dejala starka ter se stisnila v kot. Hostar je potrkal in vstopil. * «Ležiš?» je vprašal ter nepovabljen sedel. Matiji so se zgubale obrvi in ni odzdravil. «Sem slišal, da si bolan. K pogrebu in na sedmino te ni bilo.» Beseda mu ni tekla. Čimbolj se je mračilo, lažje mu je postajalo pri srcu. «Pokopali smo ga.» «Vem!» je naposled dejal Matija. «Z Andrejem nismo zadovoljni!» «Jaz tudi ne!» je presekal na kratko. «Po kaj so te poslali?» «Sam sem prišel.» «Govori!» «Saj sem vedel, da ne boš pregrizel besede, ampak vseeno!» «Katero besedo?» «I, no!» «Katero besedo?» «Ki smo jo zapisali!» Matija se je srdito vzpel. «Ženitovanjsko pismo?» «Prav tisto!» V mraku se ni videlo, kako grebe Matiji jeza po prsih. S težavo je zadrževal kašelj. r-t Dala mu je stol. Sem vstal in šel, nisem mogel gledati.» Matija je počasi padal nazaj. Oči so mu plamtele od jeze. Toda t pred Hostarjem ni hotel pokazati. «Presodi, Matija, če mi ne gre denar?» «Denar! Niti trohico! Zaženjeno je njej. Imate drugačen testa? ment?» Vprašal je s tako silo, da je stari nehote odgovoril: «Ni ga!» «Torej dobi ona. Dušo si prišel prodajat, Matija jih nc kupuje,» so. 467 Hostar se je še obotavljal: «Z besedo se pomeniva, Matija!» «Rekel sem!JŠi slišal? Če jaz ne prestopim praga v tvojo hišo, se ne drsaj to5 okoli po kolenih!» «Zapomnil si boš svojo ošabnost!» je vzkipel Hostar ter za* loputnil z vrati. Od jeze ni videl, kako se je Zeba zopet stisnila v kot. Matija je ležal nepremično in poslednji odsev svetlobe mu je padal na razorano obličje. Nečesa groznega se je bal. «Kri Zamejčevih vstaja!» je šepetal. Od onemogle jeze mu je orosil čelo pot. Krčevito se je zgrabil za prša: «Prgldeta hči, Lf^ } kakor sem rekel. Na sedmini mu je sedla v naročje!» Premetaval se je po postelji. «Iz mojih ust ne bo slišala blago* slova. Ves svet se bo režal staremu norcu Zamejcu. O Bog, kaj sem ti storil, da me biješ s škorpijoni?» «To boli, to boli!» je tožil. «Zame je umrla.» «Če bi vsaj lastni otroci ne pljuvali na glavo. Dobro, naj ima, kar je hotela imeti.» Zakričal je: «Zeba!» Starka je prišla počasi po stopnicah in vstopivša pogledovala od strani nanj. «Poišči denar, tam spodaj leži!» Oprl se je na komolcc. De* narja ni zaupal nikomur, razen njej. Izvlekla je debelo, usnjato torbo, ki mu jo je molče porinila. Sedel je in vzel v roke. Štel je in prsti so mu trepetali. Kakor bi se zmotil, je pričel od kraja. Bankovci so šumeli. Nato jih je< zvil in povezal. «To ji nesi! Daj ji, naj prešteje. Nikdar več je nočem videti. Od očeta je prekleta!» ^ Zeba je vsa bleda stiskala ustnice. Ni se mogla več pre* magovati. «Matija, ne nori! Kaj ti je vendar reva storila, da jo pre* klinjaš?» «Nesi in molči! Vse vem. Za potuho, ki jo ji daješ, še počeni nanjo. Idi!» Zeba je trepetaje lezla po stopnicah. Na cesti je premišljala, kako bi povedala. «Hudoba mu je srce zastrupila, drugače ne more biti!» Vsa revna je vstopila v kuhinjo in pomignila Mariji. Ko sta bili sami v sobi, je starka molče položila denar na mizo. «Kaj je to? Kaj pomeni toliko denarja, Zeba?» je začudeno vpraševala. «Zate je hranil. Zadnji delež!» «Tak povej, Zeba, kdo pošilja to?» «On!» Šepetaje je vprašala: «Zakaj?» «Stari je bil pri njem in mu vse prinesel na nos!» Marija je planila kvišku. «Nič ni res. Nedolžna sem!» ^f 13 «Reva moja, to vem tudi jaz. Ampak on te je strašno preklel!» «O, Jezus!» je vzdihnila in se zgrudila na stol. Krčevito je zaplakala. Tudi Zebo so polile solze. Takoj pa je prešinila njeno obličje sveta jeza. Pogledala je denar in pljunila: «Fej, fej!» «Zeba, k njemu grem!» «Nikari, Marija. Trd je ko skala!» «Moram!» Hitro je ogrnila ruto in stisnila denar na prsi. «Ostani doma! Pridem takoj!» Dvakrat se je spoteknila, ko se je dvigala po stopnicah. Ležal je nepremično in strmel predse. «Oče!» Vrgla se je pred posteljo na tla. L/^ «Oče, saj ni res, da si Marijo preklei!» Nobene besede. «Oče,, oče, vse ti bom povedala po resnici. Tvoja hči, ki te tako ljubi, dajji je življenje, ki bi ga dala zate, premalo, ti bo povedala odkritosrčno, kakor bi pred bogom govorila, kaj se je zgodilo. — Ljubila_sem_ ža> Prcd Rokom. Še sedaj ga rada vidim. Resnica je, da je bil na sedmini. Vsi so bili povabljeni. Če bi me ljubi], bi ga vzela. A niti besedice mu nisem črhnila. Tudi oči mu niso izdale tega. To veš ti in jaz. Oče, zdaj sodi!» Nič odgovora, le stisnjene pesti so govorile o silni jezi. «Oče, tu imaš denar. Nočem ga, nočem!» Z roko se mu je približala do srca. «Vaše dobro srce, oče!» s^l, On pa je zagrabil denar in ga je z vso močjo vrgel po sobi. Stisnil jo je za roko ter jo pahnil od sebe, da se je zgrudila pred njim. Nato jc vstala in pobrala denar. Molče se je opotekala skozi vrata. Stopnic, kakor da ni videla. Vse se ji jc meglilo. Doma je vzela otroka k sebi. «Ti edini, ljubček moj, si mi šc ostal!» Zeba jo je opazovala in se solzila. -6 3 «Teta, oče me je preklel, nedolžno!» «Ne greni si življenja, Marija. Krivična kletev se sama po? suši!» «Ah, Zeba, kako mi je hudo!» Ko jo je pa pogledala, je videla, da je mrtvaškobleda. Med tem je vstopil Luka. «Marija, ali lahko vzamem tvojega konja?» Molče je privolila. On se je nekaj časa nejeverno oziral po sobi in z očmi izpraševal Zebo, ki mu je dala znamenje, da naj jo zapusti. Marija je ležala na postelji vznak ter poredko vzdihnila. — Lukajn Svgdrac sta se pripeljala v Tomačcvo. Svedrač ga je pričakal s konjem na cesti. VsJopiLje zopet v nizko kuhinjo in se v trenutku spomnil na tiste ure, ko se mu je rodil sin. Pri ognjišču je sedela starka, ki ga je zlovoljno pogledala. «Kje je Mara?» «Odšla je davi.» Luka je ostnnel. «In otrok?» «V Trzin smo ga poslale. Saj je bil skrajni čas, da je bog očistil mojo hišo.» Luka je počasi odhajal. Zunaj na cesti je čul, kako je ženska v hiši zaloputnila vrata. «No, če boste pred Alešem tako zapirali dver, ga boste kmalu naučili sovraštva!» Pred Svedračem je vpraševal: «Kaj nisi povedal, da prideva?» «Sem! Pa se mi je čudno zdelo, ko so se tako zvito posmchnili.» «K njej!» je zapovedal Luka. Pozno je že bilo, ko sta obstala pred mračno hišo. Kakorkoli sta trkala, nobena lučka se ni pokazala. «Čudno? Domov!» cks-m/ P" Pacu je Luka skočil z voza. «Postavi doma konja v hlev, pa pridi nazaj!» Izginil je v zatohli krčmi. Ropot voza je Matijo predramil iz težkega sna. Ni se zavedal, ali je resnica, ali prevara, kar je gledal, ko je počivalo telo. Tako jasno je živelo pred njim, da se je venomer z blestečimi očmi oziral tja k mizi. ^ Saj se ne more varati. Razločno jc čul, kako je potrkala ter ; rJUv so se odprla vrata. Plaho je vstopila. Svetlo zeleno svilo je nosila. "2Popravljala si je težke črne kite, padajoče po belem vratu. Pri r mizi sede je pričakovala, kdaj se prebudi. Nobenih bolečin ni čutil. Do njega je prihajal vonjjgostihjas. Z glasnim utripom * (f^Jo je pozdravljalo srce. Na rdečih ustnicah se je rodil smehljaj, Nenadoma je stala pred njim in sprostirala roke: «Tako sem zahrepenela domov. Zdaj vam povem, kako sem živela.» Zopet je sedla k mizi — njega je predramil voz in zaman je upiral oči tja, kjer bi morala sedeti. Dolgo časa je premišljeval. Nato je vzel pero, papir, si pod? ložil in pri plapolajoči sveči je trdo pisala roka. «Ljubljena hči! Usmili se do smrti žalostnega očeta!» Ogledoval je velike črke, kakor bi jim vdihaval čudodelno moč. Do zarje je prekladal papir. Zdaj ga je vzel v roko, zdaj zopet položil na okno. Nenadoma pa se je zresnilo obličje, trde poteze so lile izpod zgubanega čela. «Matija, ne bo prosil lastnih otrok za usmiljenje!» je dejal in strgal list. Obrnil se je v zid in poizkusil zatisniti oči. Marija je vstala pred zoro. Iz bledega lica so žarele oči kot demanti. Korak je razodeval trdo pozabljenje in odločno voljo. Jutranja svetloba se je razlila nad hišami. V hiši je srečala Hostarja. Ogledala se je, če kdo ne pri? sluškuje; ko je hotel mimo nje, mu je zastavila pot. Nehote jo je pogledal, tako rezko je govorila. «Oče, poslušajte, kaj vam povem. Imela sem vas rada kot očeta svojega moža. Moja skrb za vas ni prenehala, čeprav ste si na vso moč trudili, da mi prizadenete čim več gorja. Sami veste," da presega človeške moči, ljubiti človeka, ki nc ve, kakšno pe? ' klensko muko bi si še izmislil. Prvič in poslednjič vam povem, da sem v tej hiši jaz gospodar, ter ne trpim, da bi se raznašalo po svetu, kar se zgodi med temi zidovi. Vedite tudi, da so vsi posli moja družina. Zapomnite si, da imam človeško srce, ki ni iz železa. Vaša zloba mi je narekovala te besede, raje pa bi jih nesla v grob. A nisem mogla drugače.» Nato se je umaknila. Odhajal je z zlobnim posmeškom krog ust. Ni hotel pokazati, a Marijine besede so ga poparile in razvnele strast po maščevanju. Udarjal je s palico po zidu, kakor bi stene govorile: Ona je gospodar. Pod lipo je obstal. Tam je ves dopoldan slonel in s palico črtal kroge okoli sebe. Do kosila ga niso videli. Ko je Zeba popoldne obiskala Matijo, ni niti z besedo omenila včerajšnjega dogodka. Vedela je dobro, da bi niti govoriti ne smela. «Pripravi mi obleko!» je veleval. Zložila mu jo je na stol: «Boš vstal?» «Počakaj!» Stopila je k oknu, kajti vedela je, da se boji zase, ker se mu še vedno šibe kolena. Zunaj sta prihajala po ccsti dva mogočna vola. Zeba je gledala. Stopala sta z legnatjo in sc boječe ozirala krog sebe. Bila sta široka, da sta zakrivala cesto. «Matija, mar so to naši, iz Dravelj?» jgcSo že prišli?» «Poglej jih no. Škoda zanje. Ta dva bi morala ostati v hlevu in ime bi dobila. Hiša bi bila ponosna nanje.» Matija se je primaknil k oknu. Oči so sodile in se ponašale. «Je prignal kot dogovorjeno. Si že videla kaj takega?» «Jezus, vse jih gleda. Oh, kaka škoda, kar brez imena morata v klavnico.» Trudil se je, da bi vstal. A bil je tako slab, da se mu je stemnilo pred očmi. «Ne morem! Pojdi doli, za danes naj jih postavi v hlev. Govoriti moram z Luko.» Globoko je vzdihnil in legel nazaj. Pa sc je zopet vzravnal in sede premišljal. «Zdaj, zdaj bi morala priti.» Zvečer je zopet poskusil. Komaj je zlezel v obleko, je že moral sesti. Sapa mu ni" dala. Isti čas je prišel Luka k Mari. Spoznala je, da je mračen in zlovoljen premišljevanja. «Kje si bila včeraj? Midva sva prišla pote?» O tem ni hotela slišati. «Zakaj nc sedeš k meni? Dolgo sd nisva videla.» «Smrt smo imeli v hiši. Saj veš, Rok je umrl.» «Sem slišala.» Molče jo je pogledal. «Lepa jc,» je premišljeval, «še bleda se mi ne zdi tako, kot v prejšnjih dneh. O otroku pa ne omeni niti bcscdice. Kakor bi ga ne bilo.» «Zakaj me tako gledaš?» se je smejala. Luka je povesil pogled: «Tako!» «No, sedi k meni. Lepo se lahko pomeniva nocoj. Nikogar ni. Jutri odprem gostilno.» Obotavljaje se, je prisedel. Položila mu je oblo roko krog vratu. «Ne glej tako čemerno. Zakaj si pošiljal venomer tistega Svedrača, s katerim si se pričel pajdašiti. Včeraj si ga vlekel v Tomačevo.» «To je moja stvar,» je odvrnil Luka nejevoljno. Zopet se je oglasilo: «O otroku niti besedice!» «Saj pravim, ga ni cigana, ki bi se ne obesil nate.» Zdaj se ni mogel več premagovati. Kar zablisnilo se mu je v očeh: «Kaj jc z otrokom?» «V Trzin sem ga dala.» Zamolklo se mu jc izvilo iz prsi: «K tujim ljudem?» «Saj sem ti povedala, da ga ne morem imeti pri prsih.» «Kakšni so ljudje, ki si ga jim dala?» «Kaj vem. Ljudje so ljudje.» «Ni res!» je zarohnel. «Imajo srce ali ga nimajo.» «To bi rada vedela, kaj ti roji po glavi?» «Marsikaj sem premišljeval v teh dneh. Še v grobu bi me bolelo, čc bi Aleš postal Svedrač ali Škrjanček. Tuji ljudje nimajo ljubezni odveč. Samo materinska ljubezen je tista gorka postelj, v kateri sanja otrok lepe sanje in ne misli praznih.» «Tudi pri materah se spridijo. Ljubezen, beži no, kaj pa je ljubezen? Jesti mu daš, previješ ga, oblačiš, česa je še treba?» «Eh, Mara, tega ne boš ti nikoli poznala. Otrok ve, ve še to, kako ga primes v roke.» «Čim starejši si, bolj si neumen, Luka. Na svetu je vse račun, vsaka ljubezen je račun.» Nejeverno jo je gledal. Umaknila mu je pogled ter se prisiljeno smehljala. «Račun? Seveda, zate je ves svet seštevanje in seštevanje. Verjemi, da se bo nekaj zgodilo, ko boš vse številke pozabila!» «Je že tako!» «Nočem, da bi bilo. Jaz ne!» «No, potem pa kar lahko vzameš otroka!» Luka je brez moči povesil oči. Mara se nocoj ni hotela prepirati. Pripravljala je nov načrt, za katerega je hotela ugladiti pot. Skrivnostno mu jc zašepetala: «Luka, če bi hotel, da bi ga vzela k sebi, ti bom nekaj povedala.» «Kaj?» Zopet jo jc pogledal verno in ljubeče. «Le pripravi se!» «Pri sebi ga boš imela?» «Bom, Luka, če boš ti hotel!» Široko se je zasmejal: «Daj vina, nisva ga še krstila!» Pila sta dolgo v noč. Ko je odhajal, jc še enkrat prosil: «Povej, Mara!» «Boš že zvedeL, le potrpi!» Zunaj na cesti je veselo zažvižgal. Tako je bil vesel, da se jc ustavil pod Matijinim oknom in zaklical: «Matija, sina imam!» Okno se je odprlo: «Kdo me kliče?» Luka se je hitro stisnil pod zid in se ugriznil v ustnice. «Nocoj ne morem spati! Kolovratiti moram!» Pri Pacu je bilo zaprto. Podal se je na polje med njive ter se vrnil proti jutru. Popoldne bi se bil od zadovoljstva kmalu tako spozabil, da bi ogovoril Andreja, ki je sedel v hiši. Takrat pa je prišla Zeba. «Luka, on te prosi, da bi šel po konja k Streharju.» «Zakaj pa ne vzame mojega?» je plaho vprašala Marija. «Saj veš kako, Marička!» se je zasmejal Luka. «Kaj pa hoče s konjem?» Zeba je tajinstveno pripovedovala: «Ves drugačen je. Mašno obleko sem mu morala pripraviti, zlato uro in črni kožuh.» «Pojdiva, Luka! Čakaj, že vem!» je zašepetala Mariji. Ko je Luka pripeljal konja, je prišla Zeba z naročilom: «Črno kočijo napreži!» Luka je začudeno zmigaval z glavo. Starka se ni drznila povpraševati, le pri vratih je prisluškovala. Znotraj je vstajal Matija. V eni roki je držal list in venomer smehljaje ogledoval besede, ki so sporočile Azino vest: «Oče, pridem...!» Počasi se je oblačil. V prsih ga je bolelo, a ni se zmenil. Večkrat je stisnil ustnice. Zamahnil je z roko in zapel tisto pesem, katero je navadno le o Veliki noči povzdignil: «Pjemagana jc smrt, trohnoba ...» Zeba je pred vrati razmišljala: «Pa se mu ni zmešalo?» Od časa do časa mu jc kašelj pretrgal pesem. Vzel je palico, se oprl in čakal kočijo. Rosne kaplje je imel po čelu. V očeh je žarela radost. Ko je Luka zapeljal pred hišo, je poklical Zcbo. «V dobri uri sem nazaj! Pokliči deklo in počedite hišo.wSi razumela?» Desnica je krčevito držala palico, z levico je tipal ob zidu. Zunaj na dvorišču je posinel v lica. Korakoma se je približeval kočiji. «Zdaj bodo videli vsi jeziki!» je šepetal sebi. S kožuhom se je zagrnil do pasu. Napel je vajeti, poskusil bič, se še enkrat ozrl po hiši, po cesti in konjska kopita so udarila. «Kaj praviš?» je ugibala Zeba. «Vrag vedi?» Radovedno se je oziral Luka za kočijo. Starka je pohitela v hišo. K Mariji ni utegnila. Matija ni videl nikogar. Parkrat ga je zazeblo. Še bolj se je zravnal. Na postaji je čakal dolgo in nepremično zrl v vrata. Že se je mračilo, ko je zažvižgal vlak. Kmalu nato se je po* kazala Aza. Matija se je zdrznil: «Kakor sem jo videl v sanjah!» Objela ga je in ko je sedela poleg njega, si je popravila lase na tilniku. Zavozila sta na šentpetrsko cesto. «Tako sem si zopet zaželela te ceste! Pri vas, očka, se je vse izpremenilo!» Radovedno se je ozirala. «Kmalu postavijo faro na glavo!» je dejal mogočno in gonil v hitrem diru, kakor bi ga morali vsi slišati. «Aza, Aza!» je šlo po cesti. Zeba je lezla na podstrešje in molila glavo skozi lino. Komaj je zagledala Azo, so jo polile solze: «Jezus, Jezus, Aza!» Vkljub starosti je prestopala po par stopnic in se skoro zgru? dila pred njo. Matija je oblastno vrgel vajeti Luki, ki je stiskal smehljajoči se Azi roko. Sam pa je vzel ključ in odprl prednja vrata na stežaj, nato je zopet zaklenil. Ko je prihitela Zeba kar izpred vrat k Mariji, je skozi solze zaklicala: «Marija, Aza je prišla!» Andrej je vstal in prebledel. Marija je objela Zebo krog vratu: «Teta, jaz ne smem tja!» Jokala je od veselja in grenke bolesti. * Marija ni mogla spati. Andrej se je premetaval pred grehom, ki mu je gledal v oči. Materino telo, v katero se je povrnil lepi otrok, je bilo vse razsvetljeno. Uganka V Zamcjčevi hiši so begali gori in doli. Dekle so godrnjale, ker že dolgo niso imele toliko posla. Matija je bil povsod z očesom, čeprav je težko hodil. Pregledoval je celo v kuhinji, kako se pripravlja večerja. Aza se je umivala v njegovi sobi. Prišel je po njo in poiskal ključ pod perilom. «Pojdiva v tvojo sobo!» Dočim se je prej ves čas smehljal, se je zdaj zresnil. Nasproti jima je prišla Zeba, Matija jo je poslal v klet po vina. «Ko bo večerja gotova, pridi poklicat! Želim, da pride tudi Luka!» Ključ jc zaškripal in medla svetloba je odkrila Azinim očem zapuščeno sobo. Vlažni duh po plcsnobi je prihajal iz tistega prostora, kjer jc presanjala toliko vročih sanj ter se kopala v opojni dišavi rož. Zdaj je zagledala štiri gole stene; sredi njih je stala skrinja, v desnem kotu postelja. Kar je še ostalo iz minulih dni, je viselo lepo, brušeno zrcalo na steni. Obstala je nepremično pred njim, kakor bi iskala podobo iz mladosti. Živahnost je izginila. Mir na obrazu je bil le navidezen, v njej je še vedno kipela — strast. Vroče ustnice so žalostno izpre? govorile. «Oče, saj to ni več moja soba. Kakor grob se mi zdi!» Matija je pokimal, postavil luč na skrinjo. Oče in hči sta sedla. «Vidiš, Aza, tudi zame je bila nekoč grob, ko sem trpel zaradi tebe. Mislil sem, da mi za vedno umreš v srcu. Nad osivelo # glavo se je maščevala zloba ljudi. Zdaj vem vse. Prvi jc udaril Hostar. Pomagal mu jc betežni sin, ki je zdaj mrtev. Ščuvala sta v zadrugi, obirali so me po oštarijah. Na zborovanju so me na? padli. Tako se je zgodilo, da sem bil načelnik in ne bom nikoli več. Česar bi po taki zavratni gonji še pes ne povohal, tega se je polastil oni nasproti. Le verjemi, da ne bo nikoli sit naše krvi.» Aza je prebledela. «On je načelnik?» je vprašala šepetaje. «Je!» Matija je odgovoril s posmeškom na ustih. Drug v dru? gega sta uprla pogled in Azi se je v očeh čudno zabliskalo. Na obličju ni zadrhtela niti mišica, le prsti so se ji krčevito stisnili. Čez čas jc nadaljeval: «Potem sem zaprl gostilno. Možje, ki so me ljubili in častili, so imeli čez dvorišče odprto pot. Na žegnanju v Dravljah je šla mimo mene očetova smrt. Vol, ki stoji danes v hlevu, me je oplazil. Ljubša bi mi bila smrt od neumne živali, kot od ljudi. Glej, otrok moj, kako smo živeli ta čas.» Po licu ji je spolzela svetla solza, a niti toliko ni trenila z očmi, da bi se vedelo, zakaj se je zasolzila. «Spala boš tu, kajne?» «Da!» «Če hočeš, pokliči dekle, da ti pripravijo in razobesijo. Skrinjo bom sam odprl.» Vstal je, da bi stopil po orodje. Aza je odklonila: «Pustite, očka! Kar ste zabili, naj bo zabito. Ne maram spominov.» Oba sta vstala. V zrcalu so svetlo gorele Azine oči. Matijin pogled pa se je izgubljal po prazni sobi. «Lepo, lepo je bilo včasih pri nas.» Ona se ni mogla več premagati. Planila mu je okrog vratu in se razjokala. «Nehaj, Azička! Dobro je, da si doma. Zaprimo žalost, nc pustimo je na cesto.» Pogledala mu je v oči in izpregovorila resno: «Prav imate!» Zadaj za njima se je pokazala Zeba. «Pozno je že, večerja čaka.» «Pojdiva!» je dejal Matija in Aza se je oprijela ponudene roke. Kozak i šetfpsttr Matija jc važno čakal, dokler ni prišel tudi Luka, ki je za.raaja ugibal« zakaj so ga povabili. Zeba. ga- je zadržala, ko se j«ba£ odpravljal k Mart *Tetka, k meni sedi!» je veselo povabila Aza. «Takol Nocoj srno zopet zbrani, kar iia& jeo&alo ZamejčevirJ» Luka ie pogledaval brata ter se- namrgodil. A'z& se je -začudeno ozrla v očeta. Parkr&t je> že pomislila, kako da ni Marije. Mar ničes&r ne ve cr njenem prihodu? Da bi vprašala očeta, ni smela poguma. , Obrnäa se je k teti;- «Kje je Marija?» .Starka je z nemim popedom razodel* Matijo in Asi je bilo takoj jasno, zakaj ji je prej srce branilo. Hotela je izzvati jasen odgovor, «Lahko bi prišla,» ,;e pričela. «Hotela .sem se pripeljati k po* grebu, a nisem utegöüa. Tega mi vendar ni zamedisu Mar ne ve, da sem prišla?» Pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega. «Ne spada v govor,» je končno osomo pristavil Matija «Iz* orisala se je iz našega rodu,» Aza je presenečena odrinila krožnik in vprašujoče naskvirfe lice na dlan» Osuplo so zrle vanj blesteče očL «Zakaj, očka?» «Načelnikov«, hči vzame norega načelnika,» se je s&fttiejal porogljivo. Azin molk pa. je zahteval jasnejšega odgovora. .Tedaj se je vmešala Zebfc. «Kai boš govoril Nisi je sodil ž srcsm> ampak a ošabnostfo.» «Zeba, molči! Tam gori mr je sama brez najmanjšega; sramu priznala » «Da... vzame . Andreja?» je vpraševala Aza. «Če jo bo-hotel!» je srdito odgovarjal Marija. Videlo se jef ca Je komaj čakal, kako bi izlii jezo. Ko jo je ponižaj, s svojimi besedami in izobčil if družine, j$vno pred vsemi člani, ni hotel' več nadaljevati pogovora, kajti'skrivaj ga je vendar bolelo srce, {/■ samolj-sbja. a tega n* hotel prizn&tL Ozri se. je na Azo, ki je hir*::> povesita, oči. Ustnice so ji drhtele, nobene besede snouia. izprs? 'govorili, kakor bi jo v grlu dušilo. V zenicah ^e je v dringe žarko z&blisi&ilo. Šele fez čs» je dvigala bledo obličje tu* j*e v zadregi obrnila k Luk?. «Kako pa vi, stric?» je. spregovorila s prisiije-nim nasmeškom* «Po starem. Saj vidiš,. bile podptr&m.« je mrenr^ bolj-v kot pa družini / ^ Položila tau j<5 roko >ia can&a&v «Ahf stric, nič >5 niste &pre* rnesiŽi.» ^ '. > • . Matija je nenadoma začutil, da sede za mizo štirje ljudje, ki se vsak zase pogovarjajo z lastnim srcem. Ti pogovori so bili težki in mračni. Da bi ogrel hladne besede, je ukazal: «Luka, stopi po najboljšega!» Cekinasto vino se je penilo v bokalu. Matija je točil in roka mu je komaj vidno drhtela. Sam .je izpraznil do dna, Aza pa je omočila ustnice. «Luka, težko delo te čaka. Iz Dravelj je prignal. Za praznike jih bomo. Saj bi sam, pa sem še nekam slab. Delaj previdno!» «Bom,» je zopet zagodrnjal Luka in obdržal čašo v rokah. «Mogoče se popravim do tistega časa.» Zažigal je pipo. Aza pa ni mogla več prenašati prisiljenega pomenka, zato je vstala. «Trudna sem.» Takoj se je dvignil tudi Luka. Zeba je pristopila k Azi. «Čakaj, da prižgem svečo. Spremim te.» «Lahko noč, oče,» je dejala Aza nekam hladno, da je Matija, ki je še vedno pričakoval veselejšega razgovora, ostrmel. V hipu mu je postalo vse jasno, trdo je odzdravil: «Lahko noč!» Ko so drugi odšli iz sobe, si je še enkrat natočil, a ni prinesel do ust. Nagnil se je na stol in gledal predse. «Zdi se mi, da sem ostal čisto sam!» Globokoje vzdihnil. Med tem sta vstopili starka in Aza v zapuščeno sobo. Aza je sedla na odgrnjeno postelj nasproti Zebi, ki je postavila svečo na nočno omarico, ter se ogledovala po sobi. «Kakšna je zdaj tvoja kamrica!» je zastokala starka. «To je on naredil!» «Le pusti, pusti, Zeba! Je že prav tako, saj nimam več doma.» Zamišljeno je gledala starka. Sveča je utripala. Tiho in zamolklo se je izvilo iz Azinih prsi vprašanje: «Teta, ali je resnica, da bo_Marija vzela Gojdeževega?» Tako uporno je strmela vanjo, kakor bi hotela videti živo srce pred seboj. «Nekaj se plete. A tako ti pravim, da meni ni_yšeč. Le novo trpljenje si bo reva nakopala. Zgolj, gohota in napuh sta ga, pa lepe domačije bi se rad polastil.» "Aza ni trenila z očmi. Le sneg je tako bel, kakršno je bilo njeno obličje. Z drhtečim glasom je vprašala: «Jo ljubi?» «Kakor se slama vname.» «In ona?» «Marija? Kolikor vidijo moje brljave oči, ji je užgal srce.» Tedaj se je Aza zdrznila. Zapestja so ji gorela od vročice. Zakrila si je lice z dlanmi in poslušala Zebo. «Le poglej, kaj je storil s teboj. Ah, moja uboga Aza, zakaj se je moralo zgoditi? — Zdaj pa prihaja še ta greh.» V tistem hipu se je posvetilo v malih starkinih očeh, kakor bi gledala preroško resnico. «Marija je svetnica in svetnico bo oskrunil.» Aza je v plečih lahno drgetala. _«Me je Marija obsojala?» «Dušica moja, nisem slišala žal besede od nje. Če bi hotela govoriti resnico,moram reči, da je dvomila nad tvojo nedolžnostjo. Zaradi greha.» Aza se je stresla. Polglasno je zašepetala: «Torej ga je ljubila. Oh, jaz ...» Kar je ves večer zadrževala, je zdaj izbruhnila. Krčevit jok ji je pretresal telo. Zeba jo jc objela: «Azička ... tebi je hudo ...» «Meni... meni ni hudo ... prav nič, teta... Jaz sem ...» «Ti si nesrečen, otrok moj!» «Jaz sem srečna, srečna!» je pritrjevala s prisiljenim smeh* ljajem. «Da bi bila tudi Marija!» Poizkušala se je sladko smejati, a iz oči so ji lile solze. «Sreča je zapustila naš rod,» je žalostno pristavila Zeba in položila uvelo lice na dišeče lase. Od_ starosti ji je oslabel sluh, drugače bi lahko slišala, kako burno utripa Azino srce. C$z čas se je Zeba vzravnala in z razpokanim mezincem pokrižala Azo. «Spančkaj sladko, pa pozabi. Imaš še kakšno željo?» «Nič, teta, lahko noč! Ali pa... prinesi mi jutri zjutraj rož, kakor si mi jih v mladih dneh.» Zeba je obljubila in odšla spat. Ko je zaprla za seboj vrata, je zagrebla Aza obraz med blazine. Jok jo je pretresel in glasno je tožila: «Pozabiti, vse pozabiti. Oh, kako ste vsi daleč od mene in jaz od vas.» Pozno se je slekla, skrila objokano obličje pod blazino in zaspala. Solnce se je smehljalo in rože so dišale, ko se je prebudila v žalostni sobi. «Ah, Zeba, res ničesar ne pozabi!» je zašepetala Aza, odgrnivši odejo, kakor bi se hotela z vsem telesom napiti jutranjega zraka. Nato je povzdignila roke in ko je pogledala v zrcalo, so blestele v njem in koprnele v nebo. Dolgo jih je gledala in se jih tajno radovala. Komaj se je odpočila od težkih sanj in se zavedela v novi okolici, je skočila iz postelje ter se oblačila. Čeprav so cveteli na oknu pozni nagelj i, se je začutila silno za* puščeno. «Še par dni in potem morda nikoli več!» jc zacepetala. Srce pa ni našlo miru. Naslonila sc je na končnico postelje in pre* mišljevala. — «Ona ga ljubi, pravi Zeba... in on... Ne, nc, to se ne sme zgoditi. — Ah, kaj mi je vendar? Če se zgodi, naj se zgodi. Zakaj se vznemirjaš, Aza?» Hodila je gori in doli ter se ustavila pred zrcalom, kjer jc dolgo strmela v svojo podobo. Matija jo je čakal. Ni mogel treniti z očmi od nje. A v po* gledih se je skrivala tajna skrb zase in zanjo. «K Mariji moram!» je dejala po zajtrku. «Popoldne ostani doma, rad bi govoril s teboj.» Poljubila ga je v slovo, a ne več tako iskreno kot v prejšnjih dneh. Pri Mariji jc sedel Andrej, katerega je vodila k Hostarjevim temna, notranja sila. Marija je pravkar stopila v hišo in zagledala sestro skozi okno. Vzhliknila je od radosti in se okrenila. «Aza!» «Marija!» Na pragu sta se pozcfravljali z radostnimi solzami. Med tem, ko se sestri nista mogli ločiti iz objema, je sedel Andrej nekoliko bled za mizo in uporno upiral pogled v vrata. V zadregi je praznil čašo za čašo. «Kje pa imaš malega? Pokaži mi ga vendar!» Marija jo je hotela obrniti v otroško sobo, a v tistem hipu je že Aza stopila v hišo. Andrej jc nehote vstal. Aza je za hip obstala, prebledela in strašno so ji vzplamtele oči. Nato se jc zasmejala z rezkim glasom ter mu oddaleč ponudila roko. «Bog ti daj srečo!» Govorila je s čudnim poudarkom. Marija se je v prvem trenutku zmedla. Prav nič ni vedela, kam bi po* gledala. «Ti si se vrnila,» je dejal Andrej in stisnil vročo roko, katero mu je takoj izmaknila. «Kajne, od mrtvih sem vstala.» Prisiljeno se je smehljala, a v zenicah jc vrelo temno sovraštvo. «Pojdiva k malemu!» jo je opomnila Marija. «Saj res!» Aza se je okrenila. «Zbogom!» Poslovila se je s hladno besedo, da je osupnil. Še dolgo je stal in gledal za njo. «Kdo bi si mislil, da jc tako vražje lepa!» V duhu je obujal po* dobo sladkih prsi, vitkost pasu in kakor v sanjah so ga zopet gledale plamteče oči. Aza je vsa zmedena planila k malemu, ga vzela v naročje in solze so se lile na prestrašena lička, ki so se skrcmžila. V besedah sc je prehitevala, da je hlipaje objemala dete. Potem ga je položila nazaj in planila k sestri, poljubljajoča jo na vrat, oči in čelo. Vsa zasopla je prosila. «Marija, vse mi povej, vse!» Poskušala se je brzdati, a zaman. Smeh se je mešal s solzami, ko je po? slušala, kako je sestra preživljala ta čas. Naposled se ni mogla več krotiti. «Marija, ali je res, kar mi je pravil oče?» Sestra je zardela ter ni odgovorila. Aza je vstala in ji zopet planila v naročje: «Bodi srečna, bodi srečna, Marija!» «Odpusti, Aza!» je dahnila Marija. Tisti hip je zdrsela Aza pred njo na kolena: «Odpusti ti meni, Marija, za vse, za vse ...» Komaj jo je Marija poljubila na čelo, je Aza vstala, si obrisala solze in hitela skozi vrata. «Zvečer pridem k tebi,» je zaklicala in že je izginila. Marija je uprla pogled za njo in težka mora, polna temnih sluten j, ji je legla na srce. Andrej jc stopil k oknu ter gledal za bežečo Azo, ki se je doma hitro zaprla. Tam se je vrgla oblečena na postelj. Nepričakovano svidenje jo je tako zbegalo, da se ji je skoro bledlo, kakor v tistih dneh, ko je zapuščala očetov dom. Čeprav je na vso moč tajila, ves čas jc stal pred njo Andrej. Črne oči so jo gledale, smehljaj jo je dražil. Zagrebla je glavo v blazine, trepetala pod strašnimi spomini in telo sc je v bokih kakor val prelivalo čez rob postelje. «Nočem, nočem ga videti... Zakaj sem ga morala srečati?» Srdito je iiitela. Venomer jo je gledal Andrej iz teme. «Ne, ljubil jc ne bo, nikoli! Angelica na slami jim je v krvi! Uboga Marija! Hipoma se je dvignila in dirjala po sobi gori in doli, krčevito pritiskajoča dlani na srce. Pred očmi se ji je meglilo, opotekala se je, se udarila ob skrinjo, česar niti čutila ni. «Ah, ti moje ubogo srce, ubogo srce...» Iz oči je sipala ogenj. Tako so valovale grudi, da so se roke dvigale in padale. «Ne sme mi več pred oči, ne sme, če ne, bog, da ne vem, kaj...» Sobe se je ustrašila. Hotela se je pomiriti z drugimi mislimi: «Lepega otroka ima Marija, čisto njene oči...» Toda zli duh Zamejčevega rodu jc napadal, zaman mu je po? izkušala ubežati. «Angelica je umrla na slami, ampak Aza se bo strašno mašče* vala, preden umre. Oh, kaj govorim? Bog pravični, ti maščuj svojo Azo, ki ni hotela nikoli nič hudega...» Tako se je borila z njim, da je ječala. Kri jo je žgala. Zopet je padla na postelj, solze so vrele po izmučenem obrazu, obupna * praznota je strašila srce, kakor bi jo od vse plati obdajala gosta siva megla. «Moj bog, moj bog, kje sem, kam sem zabredla? Marija, oče, teta, če bi vi vedeli, kaj je z menoj, da visi na nitki moje življenje.» Dolgo je jokala in ko se je dvignila, je sedela na postelji, gleda* joča nekam izgubljeno predse. Strasti so se le navidezno umirile, čakale so v srcu. Poklicali so jo h kosilu. Hitro si je izmila oči, si popravila lase, roke so ji vidno trepetale. Med vrati so ustnice zašepetale: «Danes mu povem, ne smem več ostati.» Matija jc že sedel za mizo. «Nisi videla Luke?» «Vrag vedi, kje hodi ta človek?» Potem jc zopet molčal. Pri* pravljal se je za tehtno besedo, kajti večkrat je naslonil glavo na dlan in se za trenutek oddaljil s svojimi mislimi. Zeba jc odnesla posodo. «Bi šla počivat?» «Rada, očka.» «Dobro, potem pridi, da se pomenimo o važni zadevi.» A zaspati ni mogla. Grizla si je ustnice in čas ji je trudno polzel: «Oče moj, zdaj zveš vse, vse. Mora biti. Potem proč odtod!» Popoldansko solnce je že žametno sijalo v sobo, kjer sta sedela oče in hči. «Premislil sem, Aza, in se odločil.» Dvigni je obrvi ter jo po? gledal z ostrim pogledom. Aza je povešala oči. ;-f^s A^fofcHči, kakor vidiš,_sem se postaral. Kdor je mogel, je udrihal ' po meni. Opominjala me je očetova smrt. Zaenkrat sem ji ušel in me ni podrla, ampak, kdo ve, kaj še pride. Odkritosrčno ti rečem, da nerad, mislim na smrt, pa kaj hočeš, sama prihaja. Dokler ne bom videl tebe preskrbljene ter ne bom vedel, da bo Zamejčevina dobila meni vrednega gospodarja, se bom branil za? tisniti oči. Da, če bi mi bilo dano iz groba pogledati na ta svet, da bi vedel, kaj bo z delom mojih žuljev, potem bi te danes vzel brž med prste. Ker pa se prav Jahko zgodi, da ne bom več dolgo, _* ^^ _ iaü ffffjjffi t šzftt&tte* ■ p-eeWaj* jis&j odtočiJL 0&y j« fagJ&g&aa. Q§>t$&(> Mbm. ti Tako s&pitasL» Pclošft j© ssa mSsoSSlE'k ži Äd» $ ötoM gega kofc tikanje «umč m. Ässaje, . A&a j© molčala; jjM^feddia Ja k; TOS mföfce ®o> ddöiteÜ© m. dbm Maty«. jo Je /^reÄ^^ gk«WL iGy fe&kecr ffsfeel je dril» m dstsgo ' 'je &mgift mojo IJÄssösi» pfe j£ tudi*, m gireb «Oče, jte sÄt®« I® delež!» ^ IbesedeJ» «Nasa če lbs Ü TS© wwfel. ♦ • «Kaj ♦ *. veddl?» • «Tako -*.. Misli «lub sie fee sužilval m&pk frdj&v* Redim ga, K&j &L hofcela s fcgm reči: ž« fei iwse v^dd?»* As» oen^lk 2a posledi&jo beefedot ae •aefcaa« ■ O^pftljem ssassa;j!» Mail ja' M mogel pnfcjdv&ü psesme&sfsjja. v «Yeyjemi, očka, rada M- osfcsla pyi pa mos?«, sfcöpto^ m öpcßami» kofc M m fej&YM. N« Sie .MOTt,',..» «Zamejčeva As?a si» boš ve je . sasetoHo mrtvaSfcoblediim. 'oteasem. «Ajm? A©a? Kaj g«wdš?* Njej .je glava globoko'aa pra Sai pdtßÄa je siemo. «Krfla&F hog, kaj ^ se m .^wtlLn pmü FWjävaj«. ogasplost se Je v K^in iajpjfemsiaila y srd. StsafosMRaa se d^igaSl, kskm M fcotel ot^e&H s^sžjtjo M g^ Je ho4«S& jpieitlfiKiiti ob Üa. Stala sta si naspioti. -Ktedaötos^o obličje, je strmelo sna. gäam' Še esakirat.je vpr«ä«t*da s© öe tebi ^ šepeta je je odgcraiejafe.: «Vsß e^e.- jtösäJ lae Krčevito se je zgrabil za prsa. Pri srcu ga je zapeklo, da se mu je skremžilo obličje. A poteze so se mu takoj poostrile in težko so padale besede: «Torej so me zapustili vsi otroci. Prav tako. Prepočasi vam umiram, kajne. Satanski rod, denarja, vsega ste se preobjedli, zdaj bi radi živo srcc. Ti, Aza, mi ga hočeš izrezati. Če bi tale zid mogel, bi pljuval nate, toliko je že videl trpljenja, ki so mi ga lastni otroci prizadeli!» «Oče, ne sodi, očesne kolni!» Aza je vztrepetala in uprla vanj svetle oči: «Saj grem mogoče v smrt, ampak edino z njim je moja sreča!» «Sreča? Sreča?» jc rohnel Matija. «Otrok, ti blazniš. Nesreča je tvoja mati, odkar ti je prava umrla. Poslušaj očeta, saj vidiš, da mu že grob merijo!» «Oče, oče!» Padla je vsa se tresoča pred njim na kolena. «Prišla sem, da bi ti povedala vse in dobila tvoj blagoslov. Zdaj stori z menoj, kar hočeš. Pred tvojimi nogami klečim in prosim milosti. Če mi jo odrečeš, potem je zame vse izgubljeno in proč je z mojo pametjo. Saj sploh ne vem, kaj delam.» Lasje so se ji raz? pletli in v velikih vozlih so padali po belem vratu. Matija jo je gledal. Nato je pričel hoditi gori in doli kakor iz? gubljen. Glava mu je omahovala in roke so se tresle. Venomer je ponavljal: «Ne... ne!» Prav tiho se je čulo: «Moj bog... moj bog!» Obstal je pred križem. Osivela glava se je upirala vanj z medlimi očmi. Poskušal jc skleniti roke na prsih. Ustnice so mu tako drhtele, da je zamižal od bolesti. Ona se ni ganila od tal. Njemu pa so zalesketale na hladnem čelu potne srage, polaščala se ga je slabost. Premagal se jc in se obdržal pokonci. Grozen molk je vladal v sobi. Tedaj je Aza dvignila glavo in ga je videla. Pretreslo jo je do srca. Planila je k njemu. Potno desnico si je pritisnila na ustnice in jo poljubljala: «Oče, saj veš, da ne morem ostati tu. V srcu je odprta rana!» Matija je ni mogel razumeti. Oprostil se je prosečih rok. «Laž, sama laž. Da bi ne mogla ostati. Zaradi ene same žal . besede sem jim vrgel vse časti pred noge. Matija Zamejec še ni dopustil, da bi kdo omadeževal tiste, ki so njegovi. Na tej cesti ne pojde nihče v drugo cerkev kot k nam, dokler bo živel naš rod. Kaj meniš, da jih ne vidim? Z zlatom bi plačali moj dober svet, pa ga ne bodo čuli. Zamejčeva hči pa beži pred njimi? Tista, ki mi je rastla iz srca? Prekleta, da bi ne bila rojena! Tam na tujem se boš možila, kakor sc mačke parijo. Vraga, zdi se mi, da te je hudič obsedel!» «Ne. očka, nikar ne kolni svoje Aze. Ni je _ obse del hud ž č, ljubezen io je zmešala!» «Zmešala? Jaz pa nai zmešam naše njive, naša polja, gozdove in živino? Tn hišo naj zmešani, da se jim bo ponujala: kdo me hoče? Kajne?» Aza je vstala in se naslonila na zid. ^ Tedaj je pristopil Matija: «Aza. Aza>-wbil bi te. če bi ne bila ti!» S stisnjenimi pestmi je stal pred njo. V njej se je rodil odpor, da je zardela do temena. «Oče, stori, kar hočeš z menoj, ne bom se vdala. ie-_ nimaš verige, s katero bi me priklenil, da bi^ie J>la k njemu. Vseinu_sc odrekam, i ud i s yo jemu_ del ežu. njegajpa rmjie^vz£V^v Matija je strmel. Take je še ni videLT^red njim je di\ je gore Zavedal se je. da je ne ukroti. Pred očmi se mu je zmesžlilo. /x it dvignil roko. da bi jo vrgel na ceste. Mogoče bi jo bU&bil v rem trenutku, kajti krčevito se je stisnila pest. ki se nucoii ni po* znala usmiljenja. Azi je zagomazelo.iz strahu po vsem životu. Kakor bi gleti j.-, smrt pred seboj. Nikoli več pozneje si ni mogla obuditi spomina, kako se je zgodila in kdo ji je narekoval skrivnostne besede. Z vso sladkostjo ljubeče duše in dehtečesa telesa mu je brez najmanjše bojazni omahnila na prsa. se mu nasmehnila, takoj nato pa ii je zastrla obličje koprena smrtne žalosti. «»Očka. kak v; rada b) umrla na tvojih prsih!».je dahnila. Matija ovratek zanj in za vso hišo praznik. Zdaj pa jc spoznal, da rezkim dnem ne bo konca Nove br ige in trpljenje • -rane-to. prihodnost visi zdaj pred njim v težkih oblakih. Nato jo je peljal k mizi. kjer jo je posadi! pole.: sebe .Sam pa je zaril glavo med dlani in"globoko premišljevat Aza si je oddahnila od težkega boja. Mrak >č blažil nemu v duši. ' «Kdaj se misjišporočiti:' • 10 je po dolgem molku s prikrivano jezo. Luis de Camoes / Sonetje ljubezni «Takoj!» .».«Ne prideta sem, da bomo doma praznovali zadnjo svatbo?» «Ne, očka, on ne želi.» «Kdo je on?» Matija je govoril z boječim glasom. &^ya* v 4S6 /X yUsjcAsy:»^ jtUf yCwL de f^J^f) ' hijvV Iz lastne volje se v verige vklepa, zmagalčeve zmagalce sluša slepa, je zvesta mu, kdor zoper nas gre v boj. Kako pač v umrljiva srca naša nje žar ubrano skladje naj prinaša, ko vsa nesložna sama je s seboj? Na veji sladki ptiček zdaj pa zdaj si s kljunčkom gladi pisane peroti in brez bojazni vedri spev v samoti oživlja laskavo razcvcli kraj. Okrutni lovec stopa skozi gaj od lova truden in od dolge poti s puščico ročno grud predre siroti in hladno gnezdo da za vekomaj. Tako v srce, navajeno svobode, (izdavna takšen bil jc sklep usode) pomeril in me ranil Lelj je skrit. V tvojih jasnih očeh je strelec čakal, _ ko mimo sem neslutoma korakal in ko mi tvoj sijaj jemal je vid. * Pogled poseben, ljubezniv in nežen; nasmeh priljuden, malone prisiljen; prisrčnost in z njo gibljaj vsak umiljen in čudno z razigranostjo preprežen; nastop odločen, a nikdar nadležen; srca pokoj globok, a ne prisiljen; duh blagohoten vselej in usmiljen, dokaz vedrine in deviških teženj; krotkosti čar in bojazljiva smelost in strah brez krivde, umerjena veselost; strpljivosti pokorne pravi lik: to bilo je sprelepo divno liee omamne moje Kirke čarovnice, ki preobrazil me je njen dotik. Zverjad opoldne trudna vsa počiva, sam Liso solnčne ne trpi vročine; nihče mu ne bi shladil pekočine ko deva, ki je gorke toge kriva. Črez drn in strn mu kroži tožba živa, od nje, se zdi, vzdrhtevajo pečine; a nič ji krute duše ne prešine, saj drugo, tujo sliko v sebi skriva. Upehan ves od neprestane hoje po gošči, v skorjo bukve to besedo zapiše za spomin na svojo bedo: Nikoli ne postavljaj nade svoje na ženske grudi; kajti po naravi je ženska stanovitna le v menjavi. * Let sedem Jakob služi za ovčarja Labanu, da pridobil bi Rahelo. Posvetil hčeri je vse svoje delo, za plačo njo si samo izgovarja. Slabo poznal je črednik gospodarja: ko v upu rok poteče neveselo, mu vsili oče Leo za Rahelo, v poročni dan mu mračna sine zarja. Otožen vidi, da ga opeharil je zviti oče za mladenko sladko, kot da pošteno ni je priovčaril. In drugih sedem let ostane tam, * rekoč: «Še dlje bi služil, pa prekratko za dolgo to ljubav je žitje nam.» (Iz portugalščine prevedel A. Debeljak.) Dr. Ivan Prijatelj / Dostojevskij (Nadaljevanje in konec) «BratjeKaramazovi» (1879—1880) so imeli postati glavni roman Dostojevskega, nekaka krona vsega njegovega brezprimer* nega pripovedniškega talenta in obenem sinteza vseh pisateljevih filozofskih, religioznih, etičnih in narodnopolitičnih iskanj. Delo je bilo tako zasnovano, da bi bilo moralo obstajati iz dveh roma« nov, izmed katerih je pisatelj utegnil napisati samo prvi roman, kateri pa obsega že sam v svojih štirih delih in dvanajstih knjigah z epilogom nad 900 strani. Težišče umetnine je imelo ležati v dru? gem romanu. Da Dostojevskij tega drugega romana ni napisal, niso zakrivile sedaj, kakor poprej pri nekaterih drugih njegovih nekončanih konceptih, neugodne življenjske, zlasti gmotne raz* mere, ampak to, da mu je sedaj smrt iztrgala pero iz roke. Kako so se vse figure in idejne koncepcije dotedanjih pisateljevih spisov oblikovale kot nekake predštudije za to idejno stočišče in za ta zaključni umetnostni arzenal Dostojevskega, se razvidi iz dejstva, da so skoraj vse osebnosti prejšnjih njegovih romanov nekaki zametki in prve skice junakov, kakor nastopajo že v napisanem prvem in bi bile imele nastopati v nenapisanem drugem romanu te velike pripovedniške zasnove. Da je imel pisatelj to svoje veliko delo malone petnajst zadnjih let svojega življenja v mislih in pred očmi, kaže njegova korespondenca. Zc dne 11. decembra 1868. piše Dostojevskij prijatelju Majkovu iz Firenze, da ima v načrtu «ogro? men roman z naslovom ,Ateizem'», pristavljajoč: «A preden se ga lotim, moram prečitati skoraj celo biblioteko ateistov, katolikov in pravoslavcev.» Prej ko v dveh letih si ga takrat ni upal dovršiti. Kot junak romana se mu je predstavljal v duhu srednjcizobražen človek ruske družbe, kateri je izgubil vero v osebnega Boga in tava od ateistov, slavjanofilov ter zapadnikov k ruskim menihom. Nato pade v roke članu katoliške propagande, poljskemu jezuitu, od tega se zateče v naročje ruskega sektantstva «in pod konec najde i Krista i rusko zemljo, ruskega Krista in ruskega Boga». («Pri , Bogu»— pristavlja Dostojevskij v tem pismu —«ne govorite o tem nikomur, a zame je stvar ta: napisati ta poslednji roman, nakar potem lehko umrjem, ker se v njem vsega izpovem.») Iz teh besed bi se dalo sklepati, da je nameraval Dostojevskij v drugem delu «Bratov Karamazovih» odkazati glavno vlogo Aljoši kot vrhov? nemu pozitivnemu junaku vsega svojega umetnostnega dela. — Bivajoč v Drcsdenu in pišoč svoje «Bese», v katerih mu je že mar* sikaj od tega njegovega načrta ušlo izpod peresa, Dostojevskij zopet javlja istemu svojemu prijatelju v pismu z dne 25. marca 1870. o načrtu tega velikega bodočega svojega romana, češ: «Besi» ga nc bodo preveč utrudili. Zato obeta za list «Zarjo» — «stvar dobro», ki jo hoče pošteno izdelati. «To bo moj poslednji roman. Obsežen bo kakor »Vojna in mir*... Obstajal bo iz petih večjih povesti; vsaka bo docela samostojna, da se bo lehko prodajala zase... Dejanje prve se bo vršilo v 40ih letih. Skupni naslov rö? mana bo .Življenje velikega grešnika'... Glavni problem, spro? veden skozi vse dele, bo oni, s katerim sem se jaz mučil zavestno in nezavestno vse svoje življenje — eksistenca Boga. Junak je tekom svojega življenja sedaj ateist, potem vernik, nato fanatik in sektant, končno zopet ateist. Druga povest se bo vršila vsa v samostanu. Na to drugo povest sem postavil vse svoje nade.» V drugem romanu obeta Dostojevskij «veličastno, pozitivno, sveto figuro» v osebi ruskega meniha, ki jo hoče narisati po vzoru TU hona Zadonskega, kateri jc živel na Ruskem med leti 1724.—1783. Za dovršitev vsega romana, misli sedaj Dostojevskij, da bo rabil šest let. Prvi del romana jc imel kazati glavnega junaka v krogu ruske družine, katere pomembnost za rusko kulturo jc piscc potem razvil in poudaril v posebnem romanu, namreč v «Mladcu»; v drugem delu pa bi imel glavni junak bivati v samostanu, kjer je hotel avtor — po besedilu istega pisma — spraviti junaka v družbo človeka, kakršen je bil Čaadajev, nekdanji propovednik rimske teokracije kot edine panacejc za Rusijo in ves svet. Imel je torej ta roman po tedanjem pisateljevem zasnutku vzeti svoj vzgon iz familije in se vzvršičiti v problem vesoljne cerkve. Slučaj je nanesel, da je Dostojevskij v drugi polovici 70ih let prišel v ožjo dotiko z ruskim filozofom Vladimirjcm Solovjövim, s katerim jc 1. 1878., ko je imel «Karamazove» že v delu, v po? letnem času skupaj obiskal ruski samostan «Optino pustinjo». Solovjov jc bil kakor nalašč filozof, ki je Dostojevskega potrdil v nekaterih njegovih duševnih iskanjih. Oba sta si bila v marsičem sorodna. Solovjov jc bil nasprotnik evropskega pozitivizma, za glavni organ spoznanja je proglašal čuvstvo, torej srce, tako kakor Dostojevskij. V svoji študiji o «treh silah» je razpravljal o svetov? nem poslanstvu Rusije, označujoč v tej razpravi mohamedanski vzhod kot silo despotizma, zapadno*evropski svet ž njega ateiz? mom in socializmom kot silo mas, ruski narod pa kot posrednika med takšnim vzhodom in zahodom, kot bogonositeljski narod. In vprav temu narodu — je prerokoval Solovjov — jc usojeno, udejstviti na zemlji «svobodno teokracijo». Solovjov v enem svo* jih «Treh govorov o Dostojevskem» sam namiguje na te svoje vplive na velikega romanopisca in takole razlaga glavno idejno osnovo zadnjih romanov Dostojevskega: «Obsojajoč iskanja sa* movoljne abstraktne resnice, imajoča za posledice zgolj zločine, jc Dostojevskij stavil tem iskanjem nasproti narodni religiozni ideal, osnovan na Kristovi veri... Edina vera Kristova, živeča v narodu, vsebuje oni pozitivni družabni ideal, v katerem je posamezna osebnost solidarna z vsemi. Od osebnosti, izgubivše to solidarnost, se predvsem zahteva, da se odpove svoji ponosni izolaciji, da se z moralnim aktom samoodpovedi duhovno zedini s celim narodom.» Solovjov zatrjuje, da je Dostojevskij propovedoval ta povratek k narodu iz religioznosmoralncga, ne pa nacionalističnega ozira. So* cialni ideal bratstva, pravi Solovjov, da je videl Dostojevskij v občni človečanski solidarnosti, katere se še najbolj živo zaveda zlasti preprosto rusko ljudstvo zategadelj, ker je v njem še živa resnična Kristova vera samožrtvovanja. Končne socialne stavbe Dostojevskij po zatrjevanju Solovjova baje ni videl v narodu, marveč v ccrkvi. V nasprotju s socializmom, ponižujočim vse ljudi do materijalističnega nivoja sitih in napojenih delavcev, torej do nivoja ekonomske izenačbe, je Dostojevskij hotel pridržati vna* njo neenakost socialnih razredov, tem odločneje pa da jc stremil po «poduhovljenju vsega državnega in socialnega ustroja potom utelesbe resnice in življenja Kristovega v tem ustroju». Končno nam je Solovjov zabeležil v navedenih svojih govorih naslednjo zanimivo ugotovitev: «Cerkev kot pozitivni socialni ideal je imela [pri Dostojevskem] postati ccntralna ideja novega romana ali cele nove vrste romanov, izmed katerih je napisan samo prvi, »Bratje Karamazovi'.» — Da nam je Solovjov pravilno sporočil vrhovno idejo, ki jo je nameraval Dostojevskij vložiti v svoje «Brate Karamazove», razvidimo takoj, ako navedemo samo par mest iz romana, n. pr. besede, ki jih govori Ivan Karamazov starcu Zosimi: «Spojitev cerkve in države bo večna, neglede na to, da je nemogoča zategadelj, ker leži laž že v osnovi stvari... Cerkev mora zaključevati sama v sebi vso državo in ne imeti v nji samo nekega kotička... V starodavnih časih se je krščanstvo javljalo * samo kot cerkev in je bilo zgolj cerkev. Ko pa je rimska poganska država zaželela postati krščanska, je samo vase vključila cerkcv, ostavša sama še nadalje poganska država... A Kristova cerkev s svojim vstopom v državo ni mogla odstopiti nobenega iz svojih temeljev, zlasti ne one skale, na kateri jc stala, in je mogla samo zasledovati svoje cilje, katere ji je bil enkrat za vselej postavil in predpisal sam Gospod: izpremeniti ves svet in seveda tudi vso staro pogansko državo v cerkev. Na tak način ni dolžnost cerkve, da bi si iskala mesta v državi, ampak narobe: vsaka posvetna država bi se morala naposled izpremeniti docela v cerkev in ne postati nič drugega kakor zgolj cerkev.» In učeni menih otec Paisij še določneje izraža to misel Ivana Karamazova ter obenem — Dostojevskega: «Ne izpreminja se v državo cerkev. To je Rim in njegova sanja. To je tretja hudičeva izkušnjava. Ampak nasprotno: država se izpreminja v cerkev, se dviga do cerkve in postaja cerkev na vsej zemlji — kar je popolnoma nasprotno Rimu . . . Cerkev je v resnici carstvo in je pred* naznačena, da kraljuje, zato se v končnem svojem stadiju tudi mora pokazati kot na vsej zemlji brezdvomno carstvo — glede česar nam je dana obljuba [v Apokalipsi].» Najpomembnejše pa so besede, ki jih v «Karamazovih» o tem predmetu govori starec Zosima: «Krščanska družba ncomahljivo vztraja v pričakovanju svoje popolne preobrazbe iz družbe kot skoraj še vedno poganske zajednice v edino vesoljno in vladajočo ccrkev. To sc naj zgodi, se naj zgodi, četudi šele na koncu vekov, ker samo temu se je namenjeno dovršiti.» S starccm Zosimo, govorečim navedene besede, je Dostojevskij — kakor je pokazal Mcrcžkovskij v svoji razpravi «Prerok ruske revolucije» — cvolucioniral v smer, morebiti za njega samega nepričakovano. Dve tezi sta bili, ki ju je Dostojevskij dotlej naj* rajši poudarjal in razvijal v svojih spisih. Ena izmed teh dveh tez je bila ta, da je ruski narod edini narod, ki je ves prožet od Kri* stove vere samožrtvovanja, in da je ta narod ves v pravo« slavju («razen pravoslavja on nima ničesar, pa tudi ni treba, da bi imel, ker je v pravoslavju vse»). Druga njegova tčza pa se je glasila, da je ta narod ves v samodržavju («narod naš je car* jeva deca; car jim je oče. Tu je globoka in najizvirnejša ideja, tu je živ in mogočen organizem naroda, zlitega s svojim Carjem v eno. Car za narod ni vnanja sila, ni sila kakega pokoritelja, marveč vsenarodna, vsezedinjajoča sila, katero je sam narod zahotel, katero si jc dal izrasti iz svojih src... Za narod je Car vtelesba njega samega, vse njega ideje, nadej in verovanj... Ako hočete, pri nas v Rusiji niti ni druge sile, ohranjujoče in vodeče nas, nego ta organična, živa vez naroda s Carjem svojim ...»). Gradeč sedaj v «Karamazovih» stavbo «svobodnoteokratične cerkve», katera naj vsaj «na koncu vekov» edina zavlada nad človeštvom, se Do* stojevskij dobro zaveda, da tej njegovi bodoči vesoljni cerkvi stoje na potu in v opreki države in med njimi tudi dotlej njemu tako priljubljena ruska samodržavna tvorba. Ivan Karamazov še meni, da bi bil z državo «v našem grešnem in nezavršenem času ne? obhodno potreben kompromis». Dostojevskij pa ga na usta starca Zosime zavrne, da «se cerkev z državo ne more spraviti v sklad niti v začasnem kompromisu», in pristavlja: «Tu že ni mogoče stopati v dogovore.» Iz vsega tega se vidi, da je prišel oni Dosto? jevskij, ki je dotlej tako rad istovetil rusko družbo z rusko državo, končno do spoznanja, da država, in sicer niti takšna država, kakršna se je njemu po slavjanofilskih pojmih zdela ruska «svo? bodna» avtokracija, imajoča na čelu «vtelesbo narodnih idej, nadej in verovanj», namreč carja kot očeta državljanov — ne more preiti v «svobodnoteokratično cerkev», kakršna se je svetlikala njemu, marveč, da se v to in takšno njegovo bodoče vsečloveško sožitje more preliti samo anarhična družba. Kratko pred svojo smrtjo si jc zapisal Dostojevskij v svojo beležnico par stav? kov, ki mečejo značilno luč na njegovo pojmovanje države in nje? gove utopične«svobodnoteokratične cerkve»:«Jaz sem slugaCarju. Še bolj mu bom sluga, kadar on dejanjsko vzveruje, da mu je narod deca. Nekako že predolgo neče vzverovati tega ... Verujte mi, da še nismo videli ne samo absolutne, marveč niti celo več ali manj dovršene države. Vse so embrioni.» Iz vsega tega Merežkov? skij po pravici zaključuje, da je bil Dostojevskij «prerok ruske revolucije», namreč verske revolucije, v kateri bi imela vseh državnih oblik prosta ruska družba preiti v vesoljno «cerkev svobodne teokracije», osnovane zgolj na Kristovi ideji samo? žrtvovanja. — Dostojevskij v svojih «Bratih Karamazovih» nepre? stano kaže na ta ideal kot na cilj, o potih in sredstvih, po katerih naj bi človeštvo prišlo do tega cilja, pa ne razpravlja. In je tudi težko razpravljati o njih. Kar je bilo mogoče Kristu, ni dano na? vadnim smrtnikom ... Ta idejna predzgodovina postanka «Bratov Karamazovih» nam nudi zanimiv in dragocen vpogled v to, pod kakšnimi misel? nimi vidiki je naš pisatelj snoval in oblikoval ta najobširnejši in zadnji svoj roman; dokazuje nam pa obenem, da je imel Dosto? jevskij že od začetka načrt romana, v katerem se je imela poleg fabule razvijati krepko izražena religiozno?filozofska obratna plat , realnih dogodkov kot nekaka idejna projekcija njihova. Dostojev? skij ni več utegnil napisati drugega dela svojega romana, a že ta prvi del, ki ga je napisal, kaže v obilni meri izvedbo prav tega in takega načrta. Hkrati pa pomenijo njegovi napisani «Bratje Kara? mazovi» v nastopajočih osebah, v vsem njih ravnanju in mišljenju, končno pisateljevo poglobitev in sintezo onih človeških postav in idej, v primeri s katerimi se človeku zde mnoga prejšnja pisate* ljeva dela zgolj študije in zametki. «Bratje Karamazovi» so po vnanji fabuli zgodovina družine, kateri stoji v začetku romana na čelu stari vdovec Fjodor Pavlovič Karamazov, selski plemič po rodu, človek, ki je z doto svoje ponosne, pozneje od njega pobegle prve žene in s prekupčevanjem obogatel, se nato oženil z nedolžno, pohlevno lepotico, katero je zamučil do smrti s svojo zverinsko razuzdanostjo, z ono svojo «karamazovsko» naturo, ki je dosegla svoj gnusni višek pač takrat, ko se je stari Karamazov spolno združil «iz pikanterijc» z neko idiotsko, pokvečeno, bosonogo in umazano beračico, Lizaveto Smerdjaščo, katera mu je v kopelji rodila nezakonskega sina Smerdjakova ter nato umrla. Starec Karamazov je sladostrastni junak prve knjige romana, tako kolosalen in rusko*markanten tip najbolj neobuzdane čutnosti, kakršnega ne pozna svetovna literatura in kakršnega je narisati mogel samo človek takšnih ele* mentarnih nagonov in takšnega epileptičnega demonizma, kakor jc bil Dostojevskij. Zaradi te in nji podobnih figur, prestopajočih v sfere mučilne perverznosti, so nasprotniki Dostojevskega radi dolžili sadizma, dasi našemu pisatelju nikdar ne gre za lascivnost, marveč vedno za metafizična vprašanja o dobrem in zlu, za pro* bleme, o katerih se pornografu niti ne sanja ne. — Stari Kara* mazov ima poleg Smerdjakova, ki jc pri njem za lakaja, še tri zakonske sinove: najstarejšega 271etncga Mitjo iz prvega, 241etnega Ivana in 201etnega Aljošo iz drugega zakona. Te tri pa jc bil starec že po smrti druge žene zavrgel, zato so vzrastli v tujih družinah. Tudi Karamazovi so torej «slučajna družina». Ti trije bratje se v začetku romana nekako nenadoma snidejo ob očetu. Aljoša, bivši gimnazijec, sedanji novic v zamestnem samo* stanu, kjer stoji pod vodstvom starega meniha Zosime, je prišel na materin grob; Mitja je po nerednem, zapravljivem življenju zapustil vojaško službo ter prišel po svoj delež iz materine dote. Med njim in očetom se razvname spor, ker sta se oba zaljubila v Grušcnjko, očarljivo lepotico, metreso umirajočega trgovca Sam? sonova. Posrednik med tekmujočim očetom in sinom je očetov sluga Smerdjakov. Naljubo Grušenjki, s katero cele večere po* piva, Mitja poneveri neki denar, ki mu ga je bila izročila v svrho odpošiljatve na neko adreso njegova nevesta, ponosna in lepa Katerina Ivanovna. Mitja potrebuje denar, da se opere pred nevesto, katero hoče zapustiti in se združiti z Grušenjko. katero bi rad odpeljal iz mesta, ako bi Grušenjka v to privolila. Ivan, absolvirani visokošolec in pisatelj, edini iz treh bratov začasno stanuje v očetovi hiši, da reši spore med očetom in Mitjo zaradi bratove dediščine. Po neki noči najdejo starca Karamazova v njegovi spalnici umorjenega in okradenega treh tisočev rubljev, katere je imel stari sladostrastnik vedno pripravljene na nočni omarici za Grušenjko, ako bi ta prišla ponoči k njemu na vašo? vanje. Kakor nalašč je bil Ivan ono usodno noč odpotoval, a Smerdjakov je ležal v božjasti, ki ga je pogosto napadala. Mitja pa se jc ravno to noč do krvi pretepal z drugim slugo Grigorijem in se nato prepustil v neki gostilni za mestom z Grušenjko divjemu pirovanju. Mitjo obdolže in po dolgotrajnem procesu tudi obsodijo zaradi očetomora v Sibirijo. Vsi porotniki so namreč prepričani, da je on umoril očeta, samo čitatelj romana zve iz pogovora med Ivanom in Smerdjakovim, da je starca umoril oni Smerdjakov, ki pravi, da je iz nazorov Ivana, tega teoretičnega izpovedovavca skrajnega individualizma, posnel praktični nauk, da «je vse dovoljeno». Naziv «karamazovščina» je po tem romanu Dostojevskega v ruski publicistiki postal takšen stalni relief, kakor nekdaj «oblomovščina»; s tem nazivom se je označevalo kraljestvo neobuzdanih temnih nagonov, grobega materijalizma, skrajnega samovoljnega individualizma in pretiranega poziti? vizma. Nad to «karamazovščino» pa je Dostojevskij v podobi «karamazovskega vprašanja» vzbočil svojo blestečo in vzneseno mavrico ruske etično?individualistične Kristove vere in mistično? narodne zavesti solidarne ljudske soodgovornosti. — Po očetovi smrti ima čitatelj romana vtisek, kakor da bi postajal junak te velike umetnine Mitja, ta romantični junak ruske «široke nature». Mitja je podedoval po očetu divjo sladostrastnost, po materi neki svojevrsten romantizem.«Jaz sem Karamazov,» se pogovarja Mitja s tihim in ponižnim Aljošo. «Ako že poletim v brezdno, tedaj na vsak način naravnost, z glavo navzdol in z nogami navzgor in sem celo zadovoljen, da v ravnotakem nedostojnem položaju padam, in smatram to zase za lepoto. In glej, prav v tej in isti sramoti začenjam zdajci peti himno. Naj bom proklet, naj bom nizek in podel, a naj tudi jaz poljubljam rob onega oblačila, ki se vanje oblači moj Bog; in najsitudi istočasno sledim hudiču, saj sem vendar Tvoj sin, Gospod, in ljubim Tebe in občutim radost, brez katere svet ne more stati in biti.» Mitja pravi o samem sebi, da jc on «mrčes», ki ga jc Bog obdaril s sladostrastjem. «In vsi mi Karamazovi smo takšni, tudi v tebi, angel, živi ta mrčes, porajajoč viharje v tvoji krvi.» Toda to ni samo vihar, to je še več — lepota! «Lepota — to je strašna in grozna reč. Strašna zategadelj, ker je neopredeljiva, a opredeliti se ne da zato, ker je Bog zastavil same uganke. Tu se bregovi strinjajo, tu vsa protislovja skupaj žive.» Tudi v Sodomi je lepota, to se pravi v grehu. «Grozno je to, da lepota ni samo strašna, ampak tudi tajinstvena stvar.» V teh besedah Mitje Dostojevskij ni dal izraza samo marsičemu iz svoje lastne dvojniške nature, marveč najbrž tudi svojim najglobljim mislim o lepoti, katere bi se dale rekonstruirati nekako takole: V lepoti se strinjata nebo in zemlja, . duševnost in telesnost. Ko ustvarja nebo, je zemlja vsa v pobožni, receptivni in občudujoči molitvi. Ko pa ustvarja zemlja, oziroma njen prvorojeni in edini osveščeni sin človek, ustvarja z zavestjo svoje suvcrenske vsemogočnosti, v protestu, ne klanjajoč se nikomur, ker ne ustvarja z logiko, tudi ne z upoštevanjem kakšnih svojih odvisnosti, temveč z željo: ukrasti, iztrgati magari zadnji uganki luč in odgonetko, pri čemer postaja človek sam stvarnik. Človek je bogofil, ako nc prej, vsaj v smrti, ko prestaja biti individuj. Zato pravi Mitja Aljoši, da se vprav v umetnostnem ustvarjanju, torej v tvorni lepoti, «hudič z Bogom bori — a bojišče so srca človeška». Mitja je človek nizkih in temnih instinktov, razsvetljevan z visokimi idealnimi bliski, sposoben velikodušja. Kot takega se nam kaže zlasti v neki psihološko neizrečeno fino zasnovani in izvedeni sceni: Njegova nevesta Katerina Ivanovna je deviško^ponosna devojka, katere oče je zapravil neki erarični denar. Mitja deklici namigne, da bi bil on pripravljen povrniti ta denar, ako bi ona prišla sama k njemu v stanovanje. In Ka* terina pride vsa tiha, pohlevna in pokorna. Mitja se za hip naslaja ob njenem ponižanju, njenem stidljivem trepetu in njeni zadregi. Mahoma mladi mož stegne desnico in deklici molče izroči denar, nakar jo spoštljivo spremi skozi vrata, ne da bi se je doteknil. «Ona je vztrepetala, se mehko, globoko poklonila — in pokleknila pred njim s čelom ob tla, ne po institutsko, ampak po rusko.» Od tega momenta ga je vzljubila. In ko Katerina pozneje slučajno obogati in se mladi mož z njo zaroči, Mitjo nenadoma zamika, da se napoti h Grušenjki, pristni Dostojevskega ženski figuri, demonski sfingi. Mitja gre k nji, da bi jo eventualno pretepel — «pa je pri nji tudi ostal, zgrabila ga je kuga, okužil se je», pravi Dostojevskij. In to Grušcnjko, omamljivo lepo, zagonetno, de? monsko v vseh njenih individualno nepreračunljivih ter ne* zavestnih izbruhih, kako je to žensko mojstrsko narisal oni Dostojevskij, pri katerem je vedno materija govorila z živim jezikom duše! «Infernalna ženska», ki obira trgovca Samsonova in zbira grde obresti, je po vnanjosti prava ruska samica. Mehko, tiho hodi, zavijajoč v razkošno svileno obleko svoj polni, beli, Dr. Ivan Prijatelj I Dostojevskij mramorni vrat in svoja široka, lepa pleča v dragocen, črn volnen šal. Ropni, mehkomačji hod mesojedne zveri ima. Pri dvajsetih letili je v polnem cvetu. Zgornja ustnica ji je tenka, spodnja dvakrat polnejša in kakor napeta. Sladak glas ima, in mehkoba, raslita ob polni spodnji ustnici, spi pozorno, zlo in roparsko. Nekaj pristno ruskega in orientalskega, nekaj pasivno*prežečega, zasanjanega, celo lenega pri zmožnosti nenadnih vulkanskih iz? brahov je v tej ruski ženski lepoti, o kateri pravi pisatelj, da jo nekateri ljubijo do blaznosti, dokler roji kot spolno dozorela eno« dnevnica. A za tem «enim dnevom» prevzamejo rusko žensko občutja, ki so nato stalni njeni atributi: vdanost, zvestoba, po? žrtvovalnost, daritvenost, dobrota. «Infernalna lepota» predstavlja v življenju ruske ženske samo kratek hip in. pomeni razmah revoltnega elementa, erotičnega in bogofobskega. Potem je Ru? sinja ves svoj živi dan bogofilka. -V največji ekstazi, pirujoča z Mitjo v zameetni gostilni v Mokrem, Grüsenjka nenadoma vzraste v Čudovito višino: «Ko bi bila Bog, bi vsem ljudem odpustila. Mili moji grešnički, od današnjega dne dalje vam vsem odpuščam. Takšna zlodejka kot jas hoče moliti! Mitja, naj plešejo, ne moti jih. Vsi ljudje na srvetu so dobri — slabi in dobri vsi skupaj.» — in po tej Grušcnjkini ekstazi pridejo in vklenejo njenega Mitjo. Grandiozna scena! Grušenjka postane mahoma vdana, veselo-pokojna, pripravljena na vsako pokoro. «Nekaka tiliota» se razliva po vsem njenem bitju. — Podobna izprememba se isto? časno izvrši z Mitjo: kal:or Raskoljnikov s« hoče tudi 011 s pokoro očistiti vsega blata, s katerim ga je umazalo življenje. Zoper pomoto sodišča, obsodivšega po dolgih sodnih obtoževalnili in zagovoritili govorih — pravih mojstrovinah forenzičnega govor? ništva! — Mitjo na podlagi indicij, češ, da je kriv očetomora, zoper to justično zablodo se mladi mož ne pritožuje. Rad in pokorno jemlje križ na svoje rame z ozirom na druge svoje grehe in hoče nastopiti težko pot v Sibirijo, s katere poti namerava pobegniti v družbi z Grušenjko v Ameriko. Odločno pa prifitavlja: «A če me bodo po poti ali pa tam tepli, se ne bom pustil, ubil bom koga in ustrelili rne bodo.» In ko ga bo enkrat pozneje prijelo nepremagljivo hrepenenje po Rusiji, se bo vrnil pod tujim imenom # pod topli domači krov in umrl na rodni zemlji... Docela drugačen je Ivan, ta mnogo važnejši junak skrajnega filozof skega individualizma in pretiranega pozitivizma. Njegove umstvene ekskurzije in moralne krize razbijajo običajni okvir romana, tako da postaja delo, obenem z religiozno filozof? skimi pogovori starca Zosime, nekak «kompendij človeške duše». 32 497 Ivan jc po svojem karamazovskem poreklu tudi sladostrastnik,toda fincjši, kompliciranejši tip, čigar glavna črta je neka uravnovešena, zaprta, molčeče*trmoglava in sistematična ljubezen do konkret* nega, biološkega življenja. Ivan ni takšen kakor neposredno in elementarno izbruhajoči Mitja. On je preračunljiv, razumen in molčeč. Samo ob eni priliki se vsega razodene v kolosalno raz* snovanem pogovoru z Aljošo in pozneje še enkrat v svetovno znameniti monološki bogoborski sceni s hudičem. Ivan pričenja z Aljošo, nastopajočim v romanu kot oseba, kateri vsi odkrivajo svojo notranjost, razgovor o Bogu. Ivan ne taji eksistence Boga, o katerem sodi, da sploh ni stvar razuma, njegovega edinega du* ševnega organa. Ivan zanikuje, da bi svet vladala harmonija, mo* ralni red, on negira smotrenost stvarstva. V metafiziko se ne mara spuščati. «Jaz imam evklidski, zemski um in zategadelj, kako naj rešujem, kar ni od tega sveta?» On pravi, da ne more ljubiti bližnjega, ampak samo daljnjega. V abstraktnem zmislu je po njegovem mnenju še mogoče ljubiti bližnjega, dejanjsko pa je mogoče ljubiti kvečjemu od daleč, a od blizu skoraj nikdar... «Da bi vzljubil človeka, bi se mi ta moral skriti, a komaj mi pokaže svoj obraz — je že izginila ljubezen.» Berači bi po njega mnenju morali prosjačiti potom časnikov. Izmed vseh treh vrst ljubezni je še najprirodnejša ljubezen do otrok. A kakšne ne* maščevane krivice trpe vprav otroci od odraslih! V dobi tla* čanstva jc neki znatni general*graščak osemletnega tlačanskega dečka, ki je s kamenom v nogo ranil njegovega lovskega psa, vrgel najprej v temnico, potem ga dal sleči do nazega in nato pred očmi dečkove matere po zlih hrtih raztrgati v kosce. Ivanovo mnenje je, da «na krivicah obstoji svet in da bi se brez krivic v njem morebiti nič ne dogajalo». Baje da bo Bog vse zravnal na sodni dan, ko se objamejo mati, po psih raztrgani sin in njega mučitelj ter vzkliknejo: «Pravičen si ti, o Gospod!» Takrat da pride vserazsvetljenje spoznanja in se vse objasni. A tukaj ravno stoji za Ivana pomišljaj, tega on ne more sprejeti: «Dokler sem še na zemlji, brže bolje se hočem maščevati... Ne maram, da bi se mati objemala z mučiteljem sina, raztrganega po psih! Ne sme mu ona odpustiti! Kje je tukaj harmonija? Eksistira li na vsem svetu bitje, ki bi moglo imeti in tudi imelo pravico od* puščati? Ne maram harmonije, zaradi ljubezni do človeštva je nečem. Rajši ostanem sam z nemaščevanim trpljenjem... Pre? drago so nam zaračunali harmonijo, ni v silah našega žepa toliko plačevati za vstop v raj. In če sem poštenjak, je moja dolžnost, da svojo vstopnico čimpreje vrnem. In to tudi delam. Ne za* nikujem Boga, samo vstopnico Mu najspoštljiveje vračam.» In ko mu Aljoša pripomni, da je to upor in da je nad svetom bitje, ki more in sme oproščati vse in za vse, ker je ono dalo svojo nedolžno kri za vse in vsakogar, mu pravi Ivan: «Čuj, Aljoša, ne smejaj se, jaz sem nekoč, pred letom dni, zložil pesnitev. Ako hočeš z menoj izgubiti deset minut, ti jo povem.» In tu prične Ivan Aljoši pripovedovati «Legendo o Velikem Inkvizitorju», takšen prometejsko*plameneč in duhovit protest proti vsem pozitivnim in konfesionalnim veram, kakor ga ne pozna svetovna literatura, «legendo», katera predstavlja tudi po Dostojevskega lastni sodbi višek vsega, kar je ustvaril ta veliki mag ruske duše. To je kolosalna obtožba lažnive ljubezni do človeštva, zlorabljajoče božje ime in poslanstvo za svoje gospod* stvo, strahovita «šigaljovščina», sistem vladanja nekaterih nad vsemi v imenu najvišjega bitja. Dejanje «legende» se vrši na Španskem v dobi velike inkvizicije. Ker se greši in dela nasilje v imenu njegove blagovesti, se vnovič pojavi na svetu Krist, ki zopet uči in osrečuje vse ljudi, zgrinjajoče se okrog njega, dokler ga Veliki Inkvizitor ne vjame in ne vrže v ječo. In takrat se dogodi, da pride Inkvizitor ponoči h Kristu v njegovo jetniško celico na razgovor. «Ti si ob svojem času osvobodil človeka,» mu reče, «da se je ta mogel prosto odločiti za dela ljubezni, truda in sožitja.» Vprašanja želodca pa so človeka zopet vrgla v greh in zadolženost. Kriv si ti, ker nisi hotel po nasvetu in na zahtevo satana izpremeniti kamenja v kruh. Danes je temu satanovemu nasvetu sledila ccrkcv, nasilno pokorivša si ljudstvo, da je pod njenim vodstvom začelo samo pretvarjati kamen v kruh, ki ga ono pokorno prejema iz rok svojih gospodarjev... Tvoj pravi nauk ni za človeštvo, ampak samo za maloštevilne izbranike; tvoj nauk dela svobodnega onega človeka, ki nima nobene druge skrbi, kakor podvreči se svojemu gospodu. Ljudstvu ni treba svobode. Na svetu obstoje tri velike sile, katerim se človeštvo uklanja z veseljem: čudež, skrivnost in avtoriteta. Ti si od* pravil vse tri, ko na povelje satana v puščavi nisi hotel storiti čudeža, ne skočiti s strehe templja, ne stopiti s križa, ker si hotel, da človek veruje svobodno, ne zaradi čudeža, skrivnosti in avto* ritete. Človeška duša pa potrebuje vprav tega trojnega, zategadelj smo Tvojo vero popravili mi, oklenivši se tega trojnega sredstva. «Čemu si nas prišel motit?» vprašuje Inkvizitor in izjavlja, da on in njegovi niso ž njim, ampak z Antikristom. Krist da je z ogorčenjem odklonil poslednjo nagrado, ki mu jo je satan obljubil, pokazavši mu vsa zemska kraljestva. «Mi pa smo vzeli 32» 499 od njega Rim in meč Cesarja in proglasili zgolj sebe za edine zemskc kralje.» Česar nisi sprejel Ti, namreč ta tretji satanov nasvet, smo sprejeli mi in dali ljudem to, česar iščejo na zemlji, da vedo, «pred kom se imajo klanjati, komu zaupati vest in na kakšen način se naposled zediniti vsi v nesporno, občno in so? glasno mravljišče; zakaj potreba vsesvetskega zedinjenja je tretja in poslednja muka ljudi.» — Kristova svoboda ni bila za ljudi. Ljudje sami se odpovedujejo te svobode. «Svoboda, svobodni um in znanost jih nekoč zavedejo v takšne goščave, jih postavijo pred takšne čudeže in nerazrešljive skrivnosti, da se eni iž njih — nepokorni in divji — uničijo sami sebe, drugi — nepokorni in slabosilni — uničijo drug drugega, a tretji — slabo? silni in nesrečni — se priplazijo k našim nogam ter zavpijejo nam: ,Da, vi ste imeli prav, vi sami ste obvladovali Njega skriv? nost, in mi se vračamo k vam, rešite nas pred nami samimi.'» Mi pa bomo varovali svojo skrivnost, sami mi bomo nesrečni, a ljudem bomo prinesli srečo in priložnost dela, praznovanja, grešenja, kesanja, odpuščanja in upanja v to, da bodo enkrat mirno umrli in onkraj groba našli — «večno smrt». To bi bila kratka rekonstrukcija besed Velikega Inkvizitorja, vzklikajočega na koncu svojega razgovora s Kristom: «Naše kraljestvo se zida. Ponavljam Ti, da že jutri sam uvidiš to našo poslušno čredo, katera na moj prvi migljaj plane podtikat goreče ogorke pod Tvojo grmado, na kateri Te sežgem zato, ker si nas prišel motit.» — In konec te «legende» o Velikem Inkvizitorju, te strašne Do? stojevskega bilance splošne svetovne cerkvene morale brez Krista se glasi: Inkvizitor je utihnil ter čakal, kaj poreče Krist. Ta ga je poslušal molče, «pronicateljno in tiho zroč mu v oči in vidno ne želeč odgovarjati». Rajši nego ta molk bi imel inkvizitorski starec, da bi mu Krist rekel kaj trpkega, strašnega. «A On se je mahoma molče približal k starcu in ga tiho poljubil na brezkrvne, dcvetdesetletne ustnice.» Tega poljuba starec ni prenesel mirno, vstal je, pohitel k vratom, jih odprl in zakričal Kristu: «Pojdi in ne prihajaj več ... ne prihajaj sploh ... nikdar, nikdar!» Kam je merila Dostojevskega filozofsko?religiozna ter socialna misel, se razvidi deloma iz redkih besedi Aljoše, v tem delu romana še precej pasivnega junaka, najbolj pa iz propovedi in po? menkov meniškega starca Zosime. Zlasti Zosima izreka «novo besedo», ki jo po avtorjevem mnenju prinese šele Rusija vsemu svetu: namesto nasilne teokratije svobodno teokratijo, ki bo pretvorila dosedanje socialne tvorbe narodov, države, v svobodnoteokratično cerkev, združbo narodov, osnovano na etičnem individualizmu samožrtvovanja enega za vse in vseh za enega s trdno vero v nesmrtnost človeške duše in z istotako trdno vero v harmonijo, ki jo uglaša in drži v svojih rokah Bog na tem in na onem svetu. Ta vera tudi tvori poslednji in najvišji triumf pisatelja samega nad vsemi njegovimi dvomi ter pobočnimi stremljenji, katerih nobenega vseobsežni Dostojevskij ni zatiral v sebi, ampak v najrazličnejših figurah svojih romanov vteleševal in dovajal do kolosalnih premerov in likov. Nadaljnje zgodbe Ivana Karamazova so notranje tako dra* matične, kakor so vnanje razgibane zgodbe Mitje. Ivanova nevera v neumrljivost človeške duše ga dovede naposled do hladno« logičnega egoizma ter prefinjenega epikureizma, čigar suverensko in stoično ravnotežje nepričakovano zmoti Smerdjakov z Ivanu samemu zaupanim priznanjem, da je bil on, Smerdjakov, tisti, ki je pod vplivom Ivanove doktrine, češ, da «je vse dovoljeno» — umoril starega Karamazova. Po tem svojem priznanju Smerd* jakov gre in se obesi. Ivan zapade strašnim halucinacijam, v katerih se v dvogovorih bori s samim hudičem — v mefistofelsko silnih scenah. Mitja in Aljoša se nadejata, da bo Ivan pri svoji «krepki konstituciji» ozdravel. — Poleg teh glavnih oseb ima roman še vse polno krasnih figur, zlasti dečkov, soudeležnikov dražestne in genljive zgodbe o Iljušcčki in o Kolji Krasotkinu. Prvi svoj nesporni in vseobčni triumf pred rusko čitajočo publiko je Dostojevskij, kateremu je ruska kritika zaradi nje* govega tesnega in odzivčnega kontakta z aktualnim življenjem bila pogosto nepravična, doživel šele v juniju 1880. v Moskvi, takrat, ko je znameniti romanopisec ob odkritju Puškinovega spomenika govoril svoj testamentni govor o Puškinu kot ruskem vsečloveku. Pol leta kesnejc (dne 28. januarja 1881.) je Dosto* jevskij nanagloma umrl na pljučnem emfizemu, ne izpolnivši niti polnih 60 let. Tako veličastnega pogreba, kakor je bil njegov, ni priredila Rusija poprej nobenemu svojemu sinu ... Zaključek. — Fjodbr Mihajlovič Dostojevskij je sekularni umetnik. Kot sin realistične dobe stoji na širokih, neposrednih tleh dejanjskega ruskega življenja in svetovnočloveškega social* nega vrveža. A njegov pogled ne drsi samo po površini ' objektivnega sveta, temveč prodira v najgloblje globine človeka. Dostojevskij jc rudar človeške duše. Brodar nad strašnimi nje* nimi brezdni je. Nad krnicami človeške psihc brodari, upirajoč svoj pogled neprestano v kozmične višine. Z morišča, izpred namerjenih pušk jc prišel, kjer je gledal smrti iz oči v oči. Njegov knez Mvškin pripoveduje o teh groznih doživljajih, o katerih pravi, da jih človek, ki jih je doživel, ne pozabi nikdar več v življenju. In njegov Lebedev moli za dušni mir one grofice Dubarrujeve, ki je pred giljotino prosila rablja za eno samo minuto živ? ljcnja ... Iz revolucionarnih krožkov je izšel in kljub temu, da ni bil nikdar običajni revolucionar, je bil vendar v dnu svojega bistva človek rcvolte. Bil je sicer večji del svojega življenja verni sluga samodržavnega carja, pa je končno prerokoval poslednjo svetovno revolucijo, namreč versko, glede katere je veroval, da bo nad vsemi, zanj efemernimi državnimi tvorbami sveta zgradila vsečloveško kraljestvo božje na zemlji. Kaos in čuvstveno, zgolj intuitivno organizirano anarhijo je smatral za slovanski element, ker je bil to njegov lastni duševni živelj. Lepo zaokroženega, plastično?objektivnega lepega videza on ne mara. Motnjavo in metež upornega duha ljubi z vsemi njegovimi elementarnimi ter vulkanskimi izbruhi. Kaos — ta topilnica duhov — je njemu najgloblje stanje duše in bolezen skoraj normalno stanje telesa. On sam svojih junakov ni imel za abnormalne ter bolne, ampak za takšne posebne ljudi, v katerih se stopnjuje in zgoščuje to, kar huška v običajnih ljudeh skozi dušo samo v redkih hipih, ko človek vsaj za moment neha biti nihalo mehaničnega kolesja, ko neha biti buržuj, «kateri si je preskrbel gotovih misli kakor drv za zimo». Sploh on sovraži «zdravega» filistra, ker je o njem mnenja, da tak človek v svoji ploskosti nima zmisla za dušo, marveč zgolj za vnanje ravnovesje telesa. Od realistov svojega časa se Dostojevskij najbolj razlikuje po tem, da on ne popisuje prereznih «tipov», ampak izredne individualnosti, kar znači, da je on v bistvu izšel iz romantike, ampak iz ruske romantike silnega razmaha in ruske «široke nature». Pri Dostojevskem se izredno mnogo mori in ubija, a vedno iz ideje. Vsak njegov človek nosi v sebi zarodek morivca in zločinca, obenem pa spo? komika in svetnika. Dočim uravnovešeni in lepotni realist Turgenjev take «podpodne» vzrive izbegava, dočim on beži iz razboljene in vulkansko eksplozivne Rusije, se Dostojevskij z naslado potaplja vprav v te in take brodeče toke in soke ruske duše. Z lehkoto in za izglajeno lepoto on ne piše, ampak tvori do? besedno v krvavem potu obraza. Verska iskanja mu gredo nad vse, okoliščina, ki ga tudi značilno razlikuje od malone vseh, versko indiferentnih realistov njegove dobe. Verske indiferent? nike Dostojevskij naravnost zaničuje, zato pa postavlja v osebah Kirilova, Satova in Velikega Inkvizitorja grandiozne spomenike ateistom, prisedšim do tajenja Boga v trpljenju in v dušnih borbah, ker je šla tudi njegova lastna «hozana skozi ognjeno peč» dvomov in bogotajstva. Socializem svoje dobe je Dostojevski j sovražil, ker je ta družabni redi obetal ljudem raj na zemlji, stanje, ki ga je Dostojevski j sani&svai kot vsako plosko samozadovoljno udobnost. Kako je cscdešil'Liso Nikolajevno, St&vroginovo ne* vesto, hotečo izdajati v- skrajšani in priročni obliki iz ruskih časnikov nekako registracijo vseli važnejših dogodkov leta, da bi se čitateiju ne Lilo treba mučiti s čitanjem časnikov — on sam je liki tiger preža! na vsak dogodek ruskega in svetovnega jav* nega življenja — kako je kruto karikiral v os&bi Kannazinova Turgenjeva, baje ttdečega, da on ne mara živeti v Rusiji, ki ima se toliko — lesenih hiš! &ako je mrzil in pri vsaki priliki žigosal advokate kot tjudj «s najeto vestjo», kateri človeku odvzemi je jo krivdo z duše, kakor da bi «snemali klobuk z glave»! On, ki je najgloblje proučeval zločin in piavičr/ost in ki je trdno veroval v moralni prerod zločinca zgolj pot can pokore m voljno sprejete kasni, je sovražil lehkoto sodnega oprožčanja. Odklanjajoč za* padnih znanstvenikov trditve, da bi mogli kdaj zdravniki in sociologi s poboljšanimi Mgif^ioniaxd napravami in sociaJirimi reformami ozdraviti dražbo, je bil prepričan, «da se krije zlo v človeštvu globlje, nego menijo zdiravnikfcsocialisti, da se v nobeni organizaciji družbe ne ognete zlu, da ostane človeška duša vedno ista, da izhajata nenonrt almost m greh iz nje same, in da so naposled zakoni človeškega duha tako neznani, k$kor tudi ne^ poznani snanstvu, tako neopredeljeni in tako skrivnostni, da jih ni in da jih za enkrat še ne more biti zdravnikov in tudi ne končnih sodnikov, marveč je samo On, ki govori: «Moje je maščevanje in jas povrnem.» Dostojevski j se ni zgražal nad tem, da Č!ovek obsoja Človeka, ampak nad tem, da ljudje, i>oklicani soditi, oproečajo ljudi, ko je vendar vsakdo poln teh ali drugih krivd. Kmetiški porotniki» ki- obsodijo Dmitrija Karamazova, čeprav on m ubil očeta, so mu ljubši nego zagovorniki, ki ga hočejo oprati vsake krivde. Dostojcvskij gleda v dno človeške duše in :fe ve?; prevzet od zavesti človeške krivde. Temu slado* strastniku muke m trpljenja, ki pravi, da «človek do brezumja ijabi trpljenjem, temu Ivanu Grobnemu make literature sta enako potrebna dobro in ?;lo, zločin in ke^anje, kletev in molitev, Krist , in Antikrist Skozi njegove spise hodita zločinec in spokornik z roko v roki, mörivee Raskoljnikov m svetnica Sonja, ki je pocestnica. Lepota je zanj v Madoni iri v Sodomi... Dostojevskega ^rtotnltetna tehnika jo docela svojevrstna. On ne pozna lepotne, sorazmernosti. Kot brat teh «bratov Karamo sovih», kot somoiivec teh avojib morivcev, kot «bes» med svojimi «besi» gromadi dejanje, uprizarja vrtince nad brezdni, nasilno vlekoč čitatelja v te ponore. Nalašč ustvarja komplicirane kolizije med junaki in jih tako zaostruje, da kar vidiš, kako se gledajo nasprotniki (n. pr. Svidrigajlov in Dunja, Kirilov in Peter Vcrhovenskij, Šatov in Stavrogin) premo in naravnost iz oči v oči, kakor iz revolverja v revolver. V enem samem dnevu se pri njem dogaja silno mnogo. Za dnem pa nastopa noč, polna mör in težkih sanj. Vročični tempo njegovega spešnega peresa išče in kopiči besede, zlasti pridevnike, spletajoč jih v neprodirno goščavo pi? ščevih kakor možgani skodranih stavkovih period. Vse v njegovih romanih nastopajoče osebe se zde človeku podobne neprestano in do skrajnosti napetim strunam. In na teh strunah žive samo duše, rastoč do nekih pošastnih psihičnih potenc. Duševni toplomer kaže pri njem vedno vrelišče. Kolo njegove natezalnice se pod njegovo roko zavrti pri največjem zatisku vedno še za nekaj zamahljajev trše. Njegovi junaki so v vednih razgovorih, dolgo? trajnih in pogosto preraztegnjenih pomenkih, v samih duševnih duelih, v katerih preže drug na drugega. To vam je detektiv duš. Dostojevskij ni psiholog mas, on je dušeslovec posameznega člo? veka. — V prirodi ne vidi pokrajine in lepega videza, ampak zgolj brezdna. Zemljo vzljubi šele takrat, kadar zagleda nad njo raz? peto nebo, kakor njegov Aljoša, ki s solzami radosti poljublja grudo v treootku, ko vidi nad njo poveznjeno široko nebeško kupolo, polno tihih, bleščečih zvezd, in ko čuti, kakor da bi se zemska tišina zlivala z nebeško, zemska skrivnost dotikala «zvezd? ne». Življenje njegovih junakov je večna noč, na katere nebu se podobno redkim, milovidnim zvezdicam pojavljajo samo tu in tam kake ljubke glavice otrok, edinih bitij, ki jih Dostojevskij brezpogojno ljubi, izjavljajoč, da «se preko njih duša leči». Dostojevskij ni umetnik cpsko?uravnovešene, mirne, objek? tivne ter sorazmerno vedre umetnosti kakor n. pr. Turgenjev ali Gončarov. Strašne disonance divjajo po njegovi duši, strasti, so? vraštva, fanatični bliski, osvetljujoči grozne prepade njegove lastne in pristnoruske ekskluzivnosti in nasprotovanja zoper vse, kar je tuje. In vendar se vse tuje dobro, resnično in lepo razplavlja v njem, in vendar on kakor pristni Rus misli vedno na vse človeštvo! Zdravih in tipično povprečnih ljudi ima Dostojevskij malo, tem več pa duševno in telesno bolnih, perverznih, kriminalnih, eksta? tičnih, devotnih, epileptičnih, kakor je bil božjasten tudi on sam, spadajoč po tej bolezni v družbo takšnih epileptičnih velikanov svetovne zgodovine, kakor so bili Mohamed, Cromwell in Na? poleon. Vse osebe govore pri njem, ne vsaka svojega individual? nega jezika, marveč skoraj zgolj govorico pisateljeve lastne silne individualnosti. Dikcija stavkov in grupacija dejanja se pri njem gomili, čudovito zapleta. Beseda pri njem podi besedo in rije, vrta, koplje v strašne prepade ali pa se v opojnem poletu vznaša v neznane duševne in kozmične višine. Ves njegov slog kaže, da je umetnik pisal naglo. Ali tudi on je mnogo delal ob svojem umetnostnem izrazu, ki je v vsej svoji zamotanosti in kaotičnosti čudovito adekvaten s preživljanji njega in človeških osebnosti, nastopajočih v njega delih. Dostojevskega leposlovje je neizmerno razširilo sfere umet* nosti. Tolikšne umetniške latitude ni svet poznal pred njim. Od najpreprostejših občutkov do najkompliciranejših duševnih pro* cesov, od elementarnih nagonov do demoničnih, mističnih, eksta* tičnih, vizionarnih povečav, do najglobljih duševnih prepadov, do tja, kjer «mistični strah» diha v človeka, je prodrla Dostojevskega umetnost, od organskega, preko mehaničnega in racionalnega do podzavestnega. Vse, po čemer je nedavni simbolizem programsko stremil, je ta ruski umetnik genijalno presumiral, pred Nietzsche* jem in Strindbergom ter Maeterlinckom. Najvišja in največja pa je in ostane njegova občudovanja vredna osebnost, ki je živela, v mukah trpela tisočere nagone, sc vzpenjala nakvišku v stremljc* njih, iskanjih, tavanjih, slutnjah in mislih ter jih objektivirala v čudovitih likih, boreč se ž njimi kakor Bog z vragom — vse v svrho odrešitve človeka v znamenju človečanstva, bratstva in lju* bežni, v znamenju opravičbe dobrote in odpuščanja in blažilne pokore, v znamenju «vsečloveka», čigar najmogočnejšo vtelesitev predstavlja ta veliki Slovan. Tine Debeljak / Ljubavne Ti Kot skozi brušen kristal siješ vame skozi noč: vse sanje so v mavričnih lučih. O, do jutra blestiš se mi v duši in noči živim le iz tebe, draga... A ti mi skopo meriš dan, kot ura peščena mi šteješ besede: padajo zrnca, zrnca svetla, iztečejo se... in ure ne obrneš — še čezenj povezneš temno dlan. O, kot da si v duši ustavila čas: ne teče ... ne čutim ga ... zame je umrl, draga... A i sc hy los / Agamemnon Odlomek — Iz grščine prevel Fran Bradač Kassandra.2 Gorje! Joj, kakšna me vročica spet napada! Gorje, Apollon Lykeios, joj meni! Glej lcvinjo dvonogo, ki ležala je z volkom, ko je plemeniti lev bil z doma! Umorila me bo revo. Med strup mu meša i plačilo zame in baha se, ko brusi nož za moža, češ, da bo s smrtjo plačal moj prihod. Čemu pač nosim sebi le v zasmeh to žezlo in proroški trak v laseh? Uničim vaju, preden umrjem. Najprej vidva — potem poginem jaz! (Vrže žezlo in trak od sebe; obenem sleče proroško oblačilo.) Krasita drugo nesrečnico odslej! Apollon sam mi jemlje plašč proroški, saj sam je videl, da me v tej obleki zasmehovala sta prijatelj in sovrag, ne brez razloga složna in edina. Zmerjali so beraško me vlačugo, vedeževalko lačno — a prenesla sem. Zdaj terja prorok dar proroški spet nazaj ter me je zvedel semkaj v smrt usodno. Doma oltar — a tu me čaka tnalo, da moja gorka kri ga bo škropila. 1 Agamemnon je prva tragedija Aischylove trilogije, ki jo navadno imenujemo Orcstijo in je edina ohranjena trilogija. Orcstijo so uprizorili 1.458. in Aischylos je dobil prvo ceno. 2 Klytaimnestra je bila z vsem hinavstvom brezsrčne žene pripravila svojemu možu, kralju Agamcmnonu, ki se je vrnil iz trojanske vojne, sijajen sprejem ter ga zvabila v kopel, kjer ga bo pobila s sekiro. Tudi Kassandro, prorokinjo, ki ostane pred palačo na kraljevem zmagoslavnem vozu, na katerem jo je bil Agamemnon s seboj pripeljal kot vojni plen, čaka ista usoda. (Kassandri je dal proroški dar bog Apollon, ki je za to zahteval vso njeno ljubezen. Ker ga pa ni ljubila, jo je kaznoval s tem, da njenim proročbam ni nihče verjel.) Ko je Klytaimnestra odšla v palačo, zgrabi Kassandro božanska blaznost, v sebi začuti proroški duh ter odkriva mrzlično pretrgano zboru podobe iz preteklosti in sunkoma naznanja, kaj se godi v palači, kako mori Klytaimnestra svojega moža, in v duhu vidi svoj lastni umor. A vendar moja smrt ne bo brez kazni: bogovi pošljejo nam osvetnika, ubil bo mater sin ter maščeval očeta. V tuji zemlji zdaj berač, izgnan, se vrne, da ovenča to prokletstvo. Prisegli so bogovi neomajno, da ga pozove prošnja mrtvega roditelja. — Kaj tožim? Kaj vzdihujem? Ko videla sem pasti Trojo v prah in božjo sodbo njih, ki so jo štrli, ne godrnjam nad tem, kar me zadene, prenesla bom udano tudi smrt. (Proti vratom, ki peljejo v palačo.) Pozdravljena mi, vrata — vrata v Hades! Zdaj molim še samo za dobro merjen udarec, da mi v curku brizgne kri in smrt brez vitja mi oko zatisne. Zbor. O prenesrečna, pa premodra žena, predolgo govoriš; če res poznaš usodo svojo, kaj greš k žrtveniku neustrašeno, kot gre živinče božje? Kassandra. Rešitve ni več, ure so sc stekle. Zbor. A vendar je poslednji hip nad vse! Kassandra. Prišel je dan. Le malo hasne beg. Zbor. Pogumna si, če ni to le obup. Kassandra. O, ni; umreti častno je človeku slast. Zbor. Ne sluša takih naukov, kdor je srečen. Kassandra. Joj, oče, tebi, tvojim vrlim sinom! (Stopi k vratom, a se takoj okrene.) Zbor. Kaj je? Zakaj trepečeš? Kaj se vračaš? ., Kassandra. O jo j! Zbor. Zakaj si kriknila? Kaj te plaši? Kassandra. Iz hiše veje duh po sveži krvi. Zbor. Sopara pač z domačega oltarja. Kassandra. Mrtvaški duh, kot iz grobov, puhti. Zbor. Dišave sirske niso, kakor praviš. Kassandra. Zdaj grem. Jokala v hiši bom lahko nad sabo in nad Agamemnonom! Živela sem dovolj. — (Se Se enkrat obrne.) Ojoj, možje! Ne stočem iz strahu, kot se plaši pred gromom ptič. Le mojo smrt izpričajte takrat, ko zame žensko ženska bo umrla, za moža pa vražje ženske mož! To bodi mi gostinski dan, ko umiram. Zbor. Uboga, pomilujem te za vedeštvo. Kassandra. Še en izrek — ali prav za prav je to moj smrtni spev. Pri zadnjem svitu solnca vas milo prosim, osvetniki moji: Ko boste maščevali smrt gospoda, maščujte tudi mene, revno sužnjo! Ah, kaj si, človek! Srečo ti skali že lahka senca, a nesreča tvoja — na deski risba, ki jo goba zbriše. In to boli še bolj kot dar proroški. (Odide v palačo.) Zbor. Nenasiten je v sreči človeški rod. Če stopi na prag, kjer je vsega dovolj, nihče ne zapira ji vrat, rekoč: «Ne hodi več k nam!» Agamemnonu dala je milost bogov, da je Trojo zavzel in vrnil v božanski se slavi na dom. Z glavo bo zdaj plačal prednikov smrt in mrtvim zadostil z lastno krvjo, da s smrtjo spet- drug jo opere. Kdor tole sliši, se bahal ne bo, da prišel na svet je brez greha. (Odide.) Agamemnon. (Odznotraj.) Ojoj, zadet sem, smrtno sem zadet! Zbor. Čuj, tiho! Kdo je smrtno ranjen? Kdo kriči? Agamemnon. (Odznotraj.) Ojoj, že spet! Zadela me je vdrugič! Zbora 1. mož. Končano je. To bil je kraljev krik! 2. mož. iMoj predlog je, da pošljemo takoj klicarja v mesto, da meščane skliče. 3. mož. A jaz sem mnenja: kar vderimo v grad in doženimo z golim mečem, kaj je. 4. mož. Prav istega sem mnenja tudi jaz: storiti treba brž, odlašati ne gre. 5. mož. Kot beli dan je jasno: to je le uvod k prevratu in k tiränidi. 6. mož. Seve, mi tu mečkamo, a sovražnik se nam smeji in ne drži rok križem. 7. mož. Zares ne vem, kako bi svetoval. Kdor hoče delati, ta naj svetuje. 8. mož. Z menoj je isto, ker ne vem, kako bi kdo z besedo mrtveca obudil. 9. mož. Naj mar priznamo iz strahu pred smrtjo za kralja njega, ki to hišo skruni? 10. mož. To ni mogoče, boljše je umreti. Smrt je milejša nego suženjstvo. 11. mož. Toda, možje, jc kraljev krik zares zadosten nam dokaz, da je mrtev? 12. mož. Prcpričajmo se prej, potem besnimo! Domnevati in vedeti je dvoje. Zbor. To je vsekakor pač najboljša misel. Prepričati se treba, kaj je s kraljem. (Ko hočejo vdreti v palačo, se odpro vrata in vidimo kopalnico, kjer je Klytaim* nestra umorila Agamemnona. V kopeli leži Agamcmnonovo truplo, zavito v rjuho. Zraven njega na tleh mrtva Kassandra.) Klytaimnestra (stopi pred zbor. Ta se umakne. Klytaimnestra drži v roki sekiro. Čelo ji je oškropljeno s krvjo.) Prej sem primerno času govorila, drugače govoriti zdaj, ne bo me sram. Kdor snuje zlo sovražniku, ki je prijatelj mu na videz, kak visoko napne naj mrežo, da je ne preskoči? doiigo saisftte && te, tej ajpdžtiL, sed&j sem čfctaH pomol Stojim, kjeh& — h Nekoč Ubod fei rak pa Ščuka s tcwOT vesti ve© gmč6 ' iajt-vkup.v^ fcrija vfisij se vpnö; • k kože tešejo bnalječ» vos ztvtel Saj twofip Ml bi maje že fegžfe: . pa se Žs&od v G&I&jt, „ m. tiščš & v vodo vleče, Edb k$v S» kdo sae, süs gre soditi »asa, te ve® daSSasaed še te • - Is vasSčto® & Vi*" A. Debeljak / Luis de Camoes (Ob štiristoletnici njegovega rojstva) Zasnovana leta 1094., zaokrožena okoli leta 1250., je Portu? galska — najzapadnejša evropska država in med naj? mlajšimi romanskimi civilizacijami — jasno izvedla svojo narodno zavest leta 1385. Ker še danes nima popolnih šest in pol milijona ljudi, nje slovstvo ni tako bogato kakor pri ostalih romanskih sestrah. Z večino iberskih plemen je Portugalska prav za prav e n narod, a dogodki so ji dali politično samostoj? nost. Ostre črte med njeno in špansko književnostjo v stari dobi ni. Razlika je morda še največja napram Kastiliji, ki jc sčasoma postala srce in glava Španiji. Vsekakor pa je v portugalskih žilah več keltske krvi nego pri Kastiljancih, lepa obala je bila bolj nego hribovito, puščobno središče iberskega polotoka dostopna tujcem: Angleži, Francozi, Nemci in Flamci so se radi naseljevali po cvetnem, dehtečem obrežju. V stiku z inorodnimi življi je daroviti Portugalec opustil ponosno, togo kastiljsko trdokornost in si navzel gibkejšo fiziognomijo. Značaj pokrajine in potakem tudi življcnskega načina ter ljudske psihc je navajal pesniško delovanje v liriko, zlasti pa v bukoliko. Ta poteza se očitujc v starih zagorskih popevkah (serranilhas), v ovčarskih in seljaških vzporednicah iz province Trasos?Montes, pa tudi v liriki višjih slojev, ki so od nekdaj radi izražali svoja čuvstva v idilah ali v pastirskem romanu. Za pasto? ralno slovstvo je kakor ustvarjena portugalska duša: mehka sanja? vost, otožno hrepenenje, ki ga najbolje označuje izraz s a u d a d e, iz latinskega solitate = samota (romunski «dor»), umiranje od ljubezni. Prikladen je zanje tudi jezik, poln vokalov, dvoglasnikov in nosnikov. Pa tudi narodni prapor, sinji?bel, poudarja to melan? holijo napram španski fanatično žolti?rdeči zastavi... Tajiti pa se ne more, da je bila dostopnost za stranske nazore včasih domači izvirnosti na kvar. Med izrazite domorodne stvaritve se štejejo: številna zgodo? vinska dela; domoljubne ljudske knjige kot «morske tragedije»; viteška knjiga A m a d i s, ki jo je A. L. Vieira predlani obelodanil v okrajšani ter očiščeni obliki (in pisec teh vrstic poslovenil); pesmi zaljubljenega Matije (Macias); mnoge seljanke in odlična ljudska lirika, ki je ugodno vplivala že na prvo dobo trubadurjev. Ako v početku portugalskega knjištva ni epike, stoji ta na višku ob zreli dobi. Portugal si lasti delež na epu Poema del Cid in mnogobrojnih romancah, češ, polotoški heroj je živel, preden se je zapadna Lusitania izobličila v samostojno kraljevino. Zgolj portugalski narodni epos pa je nastal v dobi, ko je bila država na svojem vrhuncu, zlasti pod vodstvom krepkih osebnosti kot kralj Emanuel Veliki (1495—1521), Vasco de Gama, Affonso de Albu* querque. Da niso delovali ti možje, da ni 1385. kovač portugalske neodvisnosti, Nunalvares Pereira, potolkel Kastiljancev pri Alju* barroti, da ni Luis de Camoes izdal L u s i a d (1572), bi bila portu* galščina o§tala samo narečje. Prešeren je v G 1 o s i zapisal: nam spričujeta pisarja Luzijadc, Don Quixota, kakošna Parnasa pota, — slep je, kdor se s petjem vkvarja. Prvič je res, da je Camoes živel ubožno, saj pevcu sreča vedno laže, drugič pa je bil tudi dejanski napol slep, ker je v spopadu s Saraceni na Ceuti izgubil oko. Rodil sc jc bržkone v Coimbri 1525. (morda v Lisboni 1524.), ko je umrl njegov sorodnik Vasco de Gama. V rodnem mestu je vzplamtel za krasno plavolasko, ki jo opeva v prisrčnih kanconah, sonetih in elegijah, petrarkističnih po obliki, platonskih po misli. Ko jc živel nekaj časa v samostanu Santa*Cruz pri stricu, je odšel na univerzo v Coimbro, kjer je često videl soho Modrosti z napisom: Amiec. sequere me ct non dimittam te: Discc vivcrc in Servitute et mori in paupcrtatc. Ta distih se zrcali v vsem Camoesovcm življenju. Po končanih krepkih študijah je kot plemič (cavalleiro fidalgo) prišel na lisbonski dvor, kjer mu je njegova bistrost pridobila pokroviteljev, samozavest, ostri jezik in še ostrejši meč pa sovraž* nikov. Tako poje, uživa, se igra s srci «cm varias flammas varia* mente ardendo», dokler ga ne zamreži dvorjanka Catcrina, v pesniškem anagramu Natercia imenovana. Tuja zavist, lastna ne* preudarnost in ljubavne spletke ga zavedejo v pogibel. Pregnan z dvora samuje na bregovih gornjega Tcja, se bori dve leti v Afriki; drobec iz topa mu izbijc desno oko; prišedši domov ne najde priznanja ne za hrabrost nc za speve niti odpuščanja za stare zablode; zato postane prepirljiv pretepač, ki prečujc marsikako noč. Med procesijo rani dvorskega uradnika, pride v ječo in se je reši samo pod pogc *em, da pojde v Indijo kot preprost vojak s skromno plačo. 33 513 Po neštetih nevarnostih dospe tja, služeč Martu in Minervi, kopneč po domu, kjer mu ljubica umre (1556), zlorablja meč in pero, lahkoživ v sreči, otožen v nesreči. Mimogrede se zagleda v barvito bajadero Barbaro, kakor je razvidno iz sledečih stihov, ki jih navedem zbog njih kratkoče: Aquclla captiva Ona ujetnica, Que me tem captivo. ki me drži ujetega, Porquc nclla vivo, ker v njej živim, Ja nao quer que viva. že noče, da bi živel. Eu nun ca vi rosa Nikdar nisem videl rože Em suaves mölhos, v sladkih snopcih, Que para meus olhos ki bi mojim očem Fosse mais formosa. bila lepša. Nem no campo florcs. Niti na polju cveticc, Nem no cčo cstrellas niti na nebu zvezdice Me parecem Hellas se mi ne zde krasne Como os meus amorcs. kot moja ljubav. Rosto singular! Čudovito lice! Olhos sosscgados. Oči pokojne, Pretos e cansados. temne in trudne, Mas nao dc matar! a ne ubijanja! Uma gra£a viva, Milina živa. Que nclles lhc mora, ki ji v njih biva, Para scr senhora da bi mogla dati gospa De quem e captiva. njim, ki jim je sužnja. Pretos os cabcllos. Črni lasje, Onde o povo vao ob njih mično ljudstvo Perdc opiniao gubi mnenje, Que os louros sao bcllos. da zlati so lepi. Prctidao de Amor! Črnina Ljubezni! Tam doce a figura Tako ljubek obraz, Que a neve lhe jura da sneg ji prisega, Que trocara a cor! da bi zamenjal barvo! Leda mansidao, Vesela krotkost. Que o siso acompanha, ki spremlja razum. Bern parece cstranha. pač dozdeva se čudna, Mas... barbara nao. barbarska pa ne. Prcsen£a Serena Vedra pojava, Que a tormcnta amansa: ki lajša muko: Nclla cmfim dcscansa v njej slednjič oddahne Toda minha pena. vsa moja se bol. Esta 6 a captiva To je jetnica, Que me tem captivo; ki me je ujela; E pois nclla vivo, in ker v njej živim, £ for£a que viva! pač mora živeti! Po 16 letih burnih dogodkov se je vrnil z rokopisom, otetim iz slanih valov, z bogatega vzhoda siromašen v domovino, opusto« šeno po kugi ter inkviziciji. Zbog tega in zbog nesrečnih bojev z Mavri se nihče ne zmeni za pesnika, ki se sme meriti z največjimi na svetu. Dasi mu je menda mladi fantastični kralj Sebastian naklonil zgolj neznatno pokojnino, moramo vendar šteti med bajke anekdoto, kakor da bi bil Camoensov zamorski sluga z Jave ponoči beračil za svojega gospoda. Portugalski poraz pri Alcacer* Quebiru je zadal domorodncmu srcu poslednji udarec: 10. ju* ni ja 1580. je prenehalo biti v javni hiralnici, ko se je vojvoda Alba s Filipovo vojsko bližal portugalski prestolici. Šele leta 1595. je pevec Lusovcev dobil tale nagrobnik: Aqui jaz Luis de Camocs, Principe Dos Poctas de scu tempo. Viveu pobrc c miseravelmente, E assim morrcu O anno de MDLXXX. Esta campa lhe mandou aqui por Dom Gonfalo Coutinho, na qual se nao cntrerrara pessoa alguma. (Tu počiva L. C., prvak pesnikov svoje dobe, živel je bomo in bedno in takisto umrl leta 1580. Ta grob mu je dal postaviti tu g. G. C., v njem pa se ne bo pokopal nihče drugi.) Po smrti so ga oboževali, mu vzdeli priimek «Veliki», ga pre* vajali na razne jezike, neštete izdaje njegovih Lusovcev so šle med narod, ki se je učil na pamet teh zvonkih spevov. Epopeja je toli živa in nazorna, ker se jc pesnik osebno udeležil portugalskih bojev po Afriki in Aziji, ki jih popisuje. Brez lastnih izkustev se ne bi bil povzpel do tako točnih orisov, kot je drugi del 10. speva. Pesnikovi doživljaji so v malem to, kar se jc tedaj primerilo celotnemu narodu na kopnem in na morju. Camocs jc tako rekoč eden skritih junakov svoje pesnitve. Kakor Dante se je osvetil v njej svojim protivnikom in s tem podal nov čar osebnega doživetja. Misel vodilja pa mu je bila, poveličevati svojo domačijo, biti nje glasnik, «pregao do ninho meu paterno». ' Za tem so sicer težili vsi quinhentistas ali pctrarchistas, t. j. pes* niki 16. veka kot Miranda, Ferreira, Bernardes, Montcmör, Joao de Barros, ali zgolj camoniancki Modrici se jc posrečilo, da je rodila novega Virgila. Pri Mantuancu se je Camoes mnogo naučil, dokaj prispodob je naravnost izposojenih iz Enejidc; metrična oblika, o i t a v a r i m a, pa jc posneta po Ariostu. Osnovna misel 33* 515 Lusiad jc povsem nova: narod in domovino postaviti kot epskega junaka. Vasco de Gama sicer vodi podjetje, ni pa glavna oseba kot Eneja, Odisej ali Ahil. Zato naslov «Os Lusiadas», t. j. po? tomci bajeslovnega prednika Lusa, in zato češki prevod L u s sovci. Prešernov izraz Luzijada je napačen; skovali so ga v 17. veku, misleč na epopeje kot: Iliada, Eneada, ali na legijo portu? galskih epskih pesnitev kot: Alfonsiada, Iberiada, Christiada, Brasih'ada. Že uvodni stih naznanja, kaj opeva: as armas c os baroes assinalados, orožje in proslavljene junake. Nikogar pa ni maral poet povzdigniti nad istinitost, ker se je verno oklepal zgodovine, kakor je tudi po Humboldtovcm pričevanju najzvesteje opisoval prirodne, zlasti morske pojave. Da pa ne bi zapadel v suhoparnost rimanih kronik, je poklical iz bajeslovja kot pomoč? nike celo vrsto božanstev. Bacchus n. pr. je srdit protivnik Luzitancem, Venera in Mart pa vneta zaščitnika drznim pomor? ščakom. Lepa božiča ljubezni se je zavzela zanje v spominu na rimski rod, saj Portugalci so srčni in govore: (E) na lingua, na qual, quando imagina. Com pouca corrupcao ere que e a latina. Iz obširnega dela, pisanega v osmercih, z največ ženskimi stiki, naj podam samo začetek: I. V treh kiticah je pesnik označil snov svoje epopeje: slavna dela portugalskega naroda. Pozivlje muze z reke Teja, naj ga navdahnejo. Nato posveti svoj umotvor kralju D. Sebastijanu. Omenivši nekaj proslulih prednikov pomorščakov, nam kaže Vasca dc Gama na njegovi poti v indskem oceanu blizu Mada? gascarja. Jupiter skliče bogove na skupščino, da bi se posvetovali o smelem početju. Jupiter, Mars, Venera in Merkur drže z Luži? tanci, Bakh pa se boji za svojo oblast v Indiji ter jim je nasproten. Na Martov predlog se odpošlje Merkur, da bi povedel Portugalce na kraj, kjer bi se mogli poučiti o Indiji. Čim dospo v Mozambik, naščuva Bakh ondotne prebivalce zoper prihajače, tako da se le s hrabrostjo ubranijo zavratnega napada. Na nadaljnji poti jih kažipot hoče zavesti, a Venera prepreči njegovo zvijačo in privede svoje varovance v Mombazo. II. Bakh čaka došleccv, da bi jih z novo lestjo pogubil. Hoteč prevarati Portugalce, kakor da bi v tej deželi živeli kristjani, izvabi odposlance Vascove, ki žele proučiti mišljenje zamorcev, v svojo hišo, kjer stanuje preoblečen v krščenika in kjer je celo postavil oltar Mariji v čast! Vendar Venera vnovič otme svoje branjence s tem, da s pomočjo morskih deklic odžene ladje od izdajalskega pristanišča. Vesel rešitve se Vasco v molitvi zahvali božji Pre? vidnosti, proseč nadaljnje pomoči, Venera pa odplava v empirej ter položi to prošnjo pred Jupitrov prestol. Ti dve mesti (30—41) podajam v celoti. Najprej se oglasi Vasco: «Oj, veliki, nesluteni prigodi! Prekrasnega, prejasnega mi čuda! Prevar, na mah razkrinkanih v zaplodi! O j podle spletke mr/kega mi ljuda! Kdo zlih namer bi sam se osvobodil po pameti pa varno in brez truda, če bi z višav mogočni Vsedržitclj ne bil ljudem slabotnim pokrovitelj! Pač božja nam previdnost razodeva, da ni zanesti se na te pristane; sami smo videli z jasnoto dneva, da nadcjc so nam ogoljufane; a ker razum človeški uvideva iztežka le prebrisane nakane, zato, branitelj višnji, ščiti njega, ki sam nikoli ne otme se zlega. Če bednih tujcev brez domu nesreča tako globoko res te v srce gane, da nas dobrota tvoja jc največja rešila tolpe divje neugnane: še daj, da brod nam zavetišče sreča in mirno, brez opasnosti pristane, al' vedi v smer, ki smoter naših nad jc — saj tebi v slavo plovejo nam ladje.» Začula jc besede te pobožne Dion a, boginja prezalega telesa; v ganotju poleti od vil, ki tožne ostanejo zbog naglega slovesa. Proniknila med zvezde žc jc rožne. Iz tretje sfere splavala v nebesa je šesta, proti tistemu je krogu, kjer tron postavljen jc očetu bogu. In ko jc šla utrujena od hoje, t tako ji licc divno jc žarelo, da zvezde, bližnji vzduh in vse nebo jc v ljubezni pod pogledom nje plamtelo. Oko, kot sinčku jih jc dala dvoje, od živih sil tako ji je pršelo, da vneli so ledeni se tečaji in v samih zubljih plali hladni kraji. Da bolj bi sc raznetil višnji oče, ki vselej bila mu jc ljuba, mila, tako se zdaj predstaviti mu hoče, kot se Trojancem v Idi je razkrila. Da vidi lovec jo, ki ga nekoč je Diane slika v vodi pogubila: ne bili vzeli psi bi mu življenja, prej skoprncl bi bil od hrepenenja. Curljajo zlati kodrasti lasjč ji črez vrat, ki zatemnfl bi sneg pozimi; med hojo bela nedrja drhte ji, na njih neviden Amor sam preži mi. Iz pasa svetli plameni srše ji, ki oni dečko duše vnema z njimi. Po gladkih bedrih pleza poželenje, vijoč sc ko bršljanovo zelenje. Koprena tanka dele te odeva, ki sram za ščit prirodni so dobili; a vendar skozi zastiralo seva obiliea rdeče nežnih lilij; zakaj da slo podneti in razgreva, ji kaže lik ta čudovito mili: po nebu vsem rohni Vulkan žc jezen, a Marta jc prešinila ljubezen. V obličju angelskem sc razodene smehljaj, pomešan s senco grenke žali, ko deva, ki ljubimec prizadene nepazoma ji bol v ljubavni šali, da v vedri sc bolesti proč okrenc, v očeh pa smeh in solza sc zrcali: očetu tak najlepša jc božiča velela, bodra bolj ko tožna v lica: «Hlepela vselej sem, mogočni oče, da bi za vse, kar vneto sem vzljubila, bil ti prijazen kolikor mogoče, če kljubovala bi sovražna sila; a ker sedaj se gnevaš name vroče, čeprav ničesar nisem zagrešila, zgodi naj torej se, kot Bakh odloči! Sirota vdam njegovi sc premoči! Ta narod moj, ki solze zanj pretakam — oj vsaka njih zaman na tla mi kane —, ker ljubim ga, gorja dovolj ga čaka, saj ti preprečiš moje vse nakane. Proseč te za ta rod, ihtim in plakam, a končno sebi le zadajem rane. Ker pa ljubav mu moja zgolj na kvar je, želim sedaj mu zla, da se obvarje. Naj slednjič pade divjim tolpam v roke, saj jaz bilä sem ...» Ganjen po njenih solzah jo veliki Gromovnik pritisne k sebi, poljubljaje ji čisti vrat, tako da, če bi sam bil tamkaj hodil, nov Lelj iz njiju bi se bil porodil.-- Mešanje mitičnega življa z resničnostjo je bilo v Camoesovi dobi jako navadno. Tedanja cerkvena cenzura ni na Lusovcih našla nič pohujšljivega ali nravnosti protivnega. Tu imamo naj* večji pomorski epos, veličina oceanskega morja se tukaj prvič kaže v nedosežnem popisu. Glede barvitosti in do* mišljijc, trdita Fr. Schlegel in Humboldt, presega Camoes daleč Ariosta. Boji z Indijci niso glavna stvar, ampak borba s svetov* nim morjem, ki ga hrust Adamastor izborno popisuje. Poroka z vodno boginjo naj bi bil simboličen prikaz portugalske pomorske veličine. Trpka resnica pa je hotela, da je prav s to dobo junaški narod začel propadati: Os Lusiadas so nehote labodnica, ki jo zgolj tisti globoko doume, komur so poznane podrobnosti portu* galske zgodovine. Razen tega se Camoesu, največjemu liriku 16. stoletja, pripisuje še 676 liričnih poezij, od katerih pa je po današnjem nazoru kritikov 166 apokrifnih. Blizu polovico zavzemajo soneti, ostalo pa dokaj obsežne idile, kancone in elegije. V primeri s Petrarco je Camoes pestrejši, resničnejši, obilnejši: zdaj patetičen patriot, zdaj ročen kavalir, dovtipen dvorjan in lahkoživ svetovljan, potem strog nravstveni sodnik, drzen pustolovec in sabljač, strasten ali nežen ljubimec, dovzeten opazovalec prirode, jedek sarkast in globok mislec. Tri njegove kanconc (6., 10. in 11.) stavi Storck nad proslule Petrarkovc tako zvane «le tre sorelle». V eni njih se opravičuje radi dolžine, češ, «morskih voda ne moreš omejiti v tako majhno posodico.» Čar teh pesnitev je pač v tem, da so Puras verdades, ja por mim passadas. — ; Oxalä foram fäbulas sonhadas! Memsnfo. Ob ras de Luis dc C a m o e s, Os L u 3 i a d a s (Bibliotheca Romanics, 10. Eiblioicca Poriugueza.) Strasburgo, 4 snopiči s portugalskim uvo; dom »n podrobno vsebino. — A o ceni melhorcs p o e s S a s 11 r i c a s da lingua portuguesa, London 1914. Parnaso Lusifcano 111, Paris, 1827. — Gröber: GrundrJas der romanischen Philologie, 11, 2 (Carolina M. dc Vascon? cellos in Theophilo Braga.) -- «Figaro», 12 juillež 1924. — Nekaj podatkov je vzetih iz uvodov nemških prevodov: Eitner, Storck, Schlüter, von Arentsschildt. Angele Cerkvenih / V vrtmeu Tm&sdfjß änriko V ®?<8vmh* V. sceaa. Jeseni — po dveh letih. Ženina soba v javni MsL Pozno zvečer. Dokler traja scena, jc slikati nekaj časa klavir, nekaj časa kitaro in gosli, petje, plesanje, vzklikanje. (Žena sedi rta podel ji in pozibava z nogama.. Kadi in spušča v zrak bele kolobarcke dima. Nekdo trka.) ŽENA: Da, dal Le naprej) (Mož vstopi. Ona skoči s postelje, se zdrzne; poset H je očiino neprijeten.) Ti... ti... si zopet prišel! MOŽ: Vsakdo sme m more sesrn priti, zakaj bi ne smel jaz? ŽENA: Ti, prav ti ne... ü -St bil moj mož! MOŽ: Jas sem tvoj moč. Dokler živim —• in ni je sile, Id bi me izbrisala is tvojega življenja, kakor je ni, ki bi tebe izbrisala iz mojega. Kakor dan i« noč segava drug v drugega... Kje prične dan, kje neha noč? ŽENA: Nekdaj si dej al, da sva vsak zase ceiota... MOŽ: Nekdaj ia danes! Dan je zase celota in noč je zase celota — toda dneva ni brez noci in ni noči brez dneva. ŽENA: Neprijetno mi je poslušati te. Itak mi je težko, pa prideš ia mi greniš življenje, obujajoč mi spomine. MOŽ: O, Vera, odkritosrčna bodi in ne taji, kar kot živa, ognjena črka plameni v tvojem očesu: da me ljubiš, da poljubljaš preteklost, da objemaš dneve, ki si jilt preživela z menoj, preteklost in. dneve, ki jik več mi. ŽENA: Kako me mučiš — in vsakikrat... Ali se hočeš tudi ti maščevati nad menoj? ... Zakaj, zakaj se hoče nad menoj vsakdo maščevati?! MOŽ: Vera, razumeti moraš vendar, da te muči tvoje nczmiselno življenje. ŽENA: Nesmiselno'— ali misliš, da je tvoje zmiselno? MOŽ: Nalašč me nočeš razumeti. Nezmiselno je, da se posili mučiš, z naslado ubijaš svoje veselje in zastrupljaš svojo kri! Vera, ali ne razumeš, da si silno bolna, da se moraš zdraviti — in da bi mogla v kratkem času ozdraveti? ŽENA: Čemu te besede?! Niti upora mi ne moreš več obuditi. Saj nisem nesrečna... Glej, že dve leti sedim v tej sobici in sem srečna... ah, srečna... ne, ne vem. Tako mi je, vidiš: vse ravno v duši, vse brez gričkov in dolin, vse kakor široko morje ob tihih večerih... Mrtvo, pa vendar živi. Tako je! Le kadar prideš ti, se zazibljejo valovi, se dvignejo visoko, da trepeta to moje telo... Zakaj prihajaš, zakaj? MOŽ: Ker me kličeš, Vera! ŽENA: Kličem? Nikdar! MOŽ (sugestivno): Kličeš me, Vera, dan za dnevom. Le spomni se: ali ni bilo včeraj zvečer, včeraj!, Vera? Na tej postelji, nc včeraj, danes zjutraj? Veročka moja, ali nisi klicala? ŽENA (monotono): Danes zjutraj... da! MOŽ (s silno sugestijo): Da, danes in včeraj in predvčerajšnjim in dan za dnevom, večer za večerom, ura za uro si kričala dvi? gajoč svoje roke k nebu, vsesavajoč spomine preteklosti: Pridi, pridi! Ali nisi kričala? Ali me nisi klicala in rotila, da naj pridem, da me ljubiš, tako silno ljubiš... ali nisi? Daj, Vera, povej, prosim te, povej! ŽENA: Ah, ne smem, nc smem ... Pojdi, prosim te! MOŽ: Kako bi sicer mogel vedeti, da me potrebuješ, da si bedna in žalostna, da me kličeš, kakor kliče meso kri. Ljubezen moja je slišala in je prišla, Veročka! Ali je ne čutiš, ali ne čutiš ljubezni? ŽENA: Nc smem, ne smem! MOŽ (s trepetajočim upanjem): Ne smeš? Še Kristus jc s svojo veliko ljubeznijo za vse večne čase pribil resnico, da nihče nc sme dvigniti kamena, da bi ga vrgel na Magdaleno. ŽENA (žalostno): Samo en Kristus je živel in samo enkrat! MOŽ (zanosno): Veročka — ni živel samo en Kristus, in ni živel samo enkrat! Mnogo jih je živelo in mnogo jih živi še danes. Tudi jaz hočem dokazati, da morem, kar je zmogel Kristus. Tudi jaz te bom prijel za roko in bom šel med množice ter govoril začudenim očem: «Kdorkoli izmed vas je brez greha, naj dvigne kamen in naj ga vrže na Magdaleno!» Nihče si ne bo upal dvigniti kamena, nihče položiti svoje roke nate, kajti javno izpovedan greh izgubi na svoji teži, kakor bi izgubilo železo na svoji, če bi ga položila v tekoči svinec... ŽENA (zmaje z glavo. Turobno smehljajoč se): Skoraj verjeti ne morem, da si to ti. Ali še nisi dovolj preizkusil in spoznal? Vem, da si, pa kljub temu še vedno upaš, še vedno veruješ množicam? MOŽ: Kaj pa naju brigajo ljudje? Ničesar nama ne bodo dali — nič jim nisva dolžna. ŽENA: Kako otročji in naiven si! Ali ne veš, da si del tega ljud? stva, da se zaman skušaš odtrgati od živega telesa? Brez tega živega telesa ne bi mogel živeti! Vse ti dajejo ljudje: radost, trpljenje, vsakega po neko določeno mero. Oči, ušesa, jezik, razum: vse imaš zaradi ljudi, živali, rastlin. Tvoja kri teče po žilah milijonov... V krvnem sorodstvu si z vsemi množicami... Kadarkoli se dvigne vihar v možganih ljudstva, reagirajo tudi tvoji možgani, kakor magnetična igla. To je kri, dragi moj! MOŽ: Saj utegne biti marsikaj res, a kljub temu nisem dolžan trpeti zaradi kapric tega tako zvanega ljudstva... ŽENA: Nikdar ne veš, če nisi dolžan. Mogoče si velik dolžnik. Vsakdo ne more vedeti, zakaj trpi. Trpljenje in veselje je, kakor zima in poletje. Prvo izpopolnjuje drugo, večno se vrsti, da bi popolnost ne zadobila kake luknje. MOŽ: Nc verujem — tudi ti tega ne veruješ. V nočeh, polnih trpljenja in peklenskih muk, si iskala tolažbe in si našla — laž. Otresi se je! Zadovoljstvo te čaka, samo vzeti ga moraš. Doma ti je vse na stežaj odprto. Postelja še vedno stoji v sobi, kakor je stala, tudi tvoja sprejemna soba je ne? dotaknjena. Vse je, kakor je bilo tisti večer, ko si zapustila svoj dom. ŽENA: Ah!... MOŽ: Pridi, zopet boš igrala na klavir in žametasti akordi tvoje pesmi bodo boječe tipali po sobi in se vračali v tvoje srce in jaz bom zopet stal pri tebi in te bom božal: Vera, moja zlata Vera... (Pristopi k postelji, kjer sedi Vera, vsede se k njej in jo boža.) ŽENA (poskoči): Nehaj, nehaj! To se nikdar več ne povrne, to bi pomenilo mrtve obujati, grobove skruniti... to ne more, to ne sme biti! Življenje se ne sme nikdar vračati v pre? teklost... V bodočnost gre njegova pot! (Sama zase.) Da, hotela bi nazaj, pa nc morem... pa ne morem. (Možu.) In tudi nočem, nočem ... Prav si imel prej, ko si dejal, da se nalašč mučim. Ali nimam te pravice? MOŽ: Nimaš, ker sva kakor dan in noč, ker vsako tvojo bolest čutim tudi jaz! ŽENA: Pa kaj me ti brigaš? Saj si rekel, da sem človek zase, da morem iti svojo pot, kakor se mi poljubi. MOŽ: Rekel sem, toda dodal sem še, da si moreš in smeš iskati radosti in veselja, zadovoljstva in sreče, čeprav samo na? mišljene sreče, da pa smatram za svojo pravico, preprečiti tvoje — trpljenje! ŽENA: Toda tudi jaz imam pravico, kakor jo imaš ti! MOŽ: Pravico ima, kdor je močnejši. Pravica je sestra resnici! ŽENA: Kaj hočeš s tem povedati? MOŽ: Povedati sem hotel, da pravica in resnica ne moreta po? meniti nič negativnega, da pravica in resnica ne moreta imeti ničesar skupnega s trpljenjem. Pa pustiva rajši to brezplodno prerekanje. Ti si želiš nazaj, čeprav tega nočeš priznati, čeprav se niti sama tega ne zavedaš. Kolikokrat se mi je že pripetilo, da sem hotel, pa nisem vedel, da hočem, kolikokrat se je že zgodilo, da sem nekaj dosegel pa sem šele tik pred ciljem zaznal, da sem nekdaj hrepeneče hotel. ŽENA: Nikdar si nisem želela vrnitve, dokler nisi prišel motit mojega življenskega toka. MOŽ: Saj si ne želiš vrnitve... naprej si želiš, v bodočnost, toda v mir, v čistost, v izpopolnjevanje! ŽENA: Vse to troje imam: mir, čistost, izpopolnjevanje. MOŽ: Ni res! ŽENA: Če bi ne bilo res, tedaj bi mi mojih grehov ne mogel nikdar odpustiti, tedaj bi mi moral v tem trenutku pljuniti v obraz. Resnica je — in ti jo poznaš, kajti jaz nimam več telesa; moje telo je pepel, komaj senca pepela, moja duša pa jc solnce, svetloba, resnica. Zakaj me začudeno gledaš? Ali si tako malo trpel, da ne razumeš tega? Vsem sem vse odpustila. MOŽ: Nič nisem trpel, prav za prav bi ne vedel povedati. Vem pa, da trpljenje mrači um, da trpljenje izpodjeda živce, za? struplja organizem, ubija egoizem in njegovo dušo: jasnost! Silno trpljenje ustvarja fantastične blodnike, brezumne halucinirance; glej, vsa zgodovina jih mrgoli. ŽENA: Halucinacije in fanatizem, utopija in idealizem, vse to se dviguje nad resnico človeških možganov — to je resnica Boga, to je rešilni čoln človeštva, da se v trenutkih, ko se približuje smrt, reši pred potopom in ognjem, pred pre? padom blaznosti... Pojdi in pusti me! MOŽ: Ti se bojiš? ŽENA: Bojim se, kajti gnilo telo, pepel in njegova senca ne spadata v vsakdanje življenje, med vsakdanje hinavce, mo> rilce, tatove, zdrave sifilitike in mlade starce, prostituirane svetnice in brezbožne, a fanatične oznanjevalce božje slave. Kakor volkovi ne trpe med seboj ovce, tako ta pisana družba ne more trpeti v svojem naročju javne grešnice. Kakor beži jagnje pred volčjo družbo, tako bežimo me pred človeško. Ta družba nas ne more trpeti, a živeti tudi ne more brez nas. Mi smo tur na človeškem telesu, kjer se kupičita gniloba in gnoj, da se predere in izteče.. Grehi sveta tečejo skozi našo kri in naše meso. MOŽ: Ti se — tako se mi vsaj dozdeva — ponašaš s svojim položajem v človeški... ŽENA:... na človeški družbi! MOŽ: Vseeno! Ustvarjaš iz sebe mučenico. ŽENA: Ne vem. Ali samo me prodajamo svojo kri in svoje meso, ali smo samo me mučenice? Ali se samo me prostituiramo? Koliko odstotkov vas je, ki se ne prostituirate za manj vreden denar in koliko odstotkov vas je, ki ste tako malo prostituirani, kakor smo me? Ali nismo prav me, po poklicu prostitutke, med prostituiranci najmanj prostituirane? MOŽ: Ti mogoče, ti sigurno — a vse ne ... (Z narejenim zanosom): Veročka, naš vrt je ves v zelenju, naš vrt je ves cvetoč, bel, rdeč, rumen, rjav... naš vrt te pričakuje. Ali si pozabila na tisto uro, ali si pozabila? ŽENA (skoči s postelje in zbeži iz sobe): Počakaj, počakaj, ne sili me, da izvršim zločin! (Odmor. Mož hoče po sobi. Nekolikokrat težko vzdihne. Slišati je hojo dveh ljudi. Žena se smeje.) ŽENA (je še ni videti): Izbiti mu moraš iz glave to blaznost! NEKDANJI SNUBAČ (malo vinjen, vstopi z ženo v sobo): Kaj bi mu jaz izbijal iz glave? MOŽ: Veročka, grem! ŽENA: Ne, zdaj ne smeš še oditi! Baš zdaj ne, da boš spoznal, kaj si hotel storiti, (snubaču) kajne, ti? NEKDANJI SNUBAČ: Ne vem, a čudim se temu tvojemu možu, da se ne more uživeti v to izgubo, ki je sicer velika, v rcsnici pa nikakršna! ŽENA (razposajeno; se smeje): Tako kakor če tatu drug tat ukrade ukraden milijon! NEKDANJI SNUBAČ: Kakšen milijon, Veročka?! Milijon pri? merjati s teboj... kakor eden in neizmerno! MOŽ: Dolgočasno, glupo! ŽENA (objame in poljubi snubača): Dolgočasno! Ali je to tudi dolgo? časno? MOŽ (zadržuje jezo): Vera, mislim, da si dovolj razumna. Ta komedija je nezmiselna. Kaj hočeš s tem doseči? ŽENA (pozvoni): Doseči... Ali ne vidiš? Zvedel boš! (Na vratih se prikaže služkinja.) ŽENA: Vina, rib, kruha! (Se smeje. Služkinja se prikloni in odide. Mož hoče oditi.) Potrpi, ljubljeni, tudi ti prideš še na vrsto. MOŽ: Nisem ljubosumen, nikdar nisem bil, in nikdar ne bom. Ali me hočeš osmešiti pred tem bebcem? NEKDANJI SNUBAČ (se smeje). ŽENA (se smeje): Le dokazati ti hočem, da je ves tvoj trud zaman. NEKDANJI SNUBAČ (ironično): Mogoče se daste tedaj sod? nijsko ločiti, gospod (poudarjajoč) pisatelj?! MOŽ (se vsede; mimo): Gospod Gale, moj namen ni, da bi vas trpinčil. Moja družba vam jc neprijetna — še v tem tre? nutku, ko ležite v njenem objemu, ste ljubosumni! ŽENA (se odmakne snubaču): Vsak dan — preveč sem rekla — periodično vsak petek me pride obiskat. In vedno ob tej uri kakor danes. V obeh letih ni niti enkrat izostal — in je res vselej ljubosumen. Vsakikrat vpraša po tebi. Boji se, da bi se utegnila premisliti in se povrniti v pošteno življenje, (se smeje) v pošteno življenje! Ta mož mi je bil — poleg tebe — prav za prav kažipot v to moje življenje... Nič se ne hudujem nad njim. Saj sem celota sama zase. Ko me je onečastil, sem šla za njim, da me je onečastil še... ah, kaj onečastil, kakšna čast, kakšna čast! Šla sem z njim in sem se vdala drugemu, tretjemu, četrtemu... in mnogim, mno? gim... Tedaj šele sem jela uživati, naslajati se, ko sem spoznavala vse te pohotne, srečne in nesrečne kreature, ki so se grizle v moje telo, in sem doumela, da sem vzvišena nad vsemi njimi. Videla sem stare mladeniče, spoznala sem mlade starce, ki so hodili mimo mene ter s pritajenim dihom grešili v svojih mislih z mojim lepim, belim, gorečim tele? som, ki so se potapljali v blaznost mojih oči, ki so jokali in kričali od bolečin, pa so navzlic vsemu ostali — čisti (se krohoče), čisti ti umazanci, med vsemi umazanci najostud? nejši! Ti strahopetci, gugajoči se med gnojem in svetni? ■M&te c-v i ista» i&vo&oi, kü-'M fcc^eE. bfti prassi m swefcttiH dbeEKMa* kakor ogsomaa večta. -ljudi,... (Utrafana obmolkie m zmiži) NEKBMm SNU®&Č;.Po aavadi id tÄal MOŽ (mmrnZw): Ni ŽENA foftsre m ': T Ab si t^i tU» moj toož! Da* f&fen! Nič nM boljši, kakor drugI zM auRlspši Twdi ti.feodžš po sredi, wdfeo .po, srejdi o... TI ofi cclb. tipiče® re&resse&tarat .tela cfctmlhežev... eos ker M repr^e&toi, te eesnim... represmtseeo ee&iitü smele.) «NEKDANJ3I SNUBAČ 3 ds&es prav tako ispa, feste? pröd fesettoi IbH, ko je & prav mtaSa, dteHfca.. ..fedtaootaa -.. <% ŽENA (mrtsčm): Čedac6tr*a? Petnajst'tet mi'je Mo tedaj. V solo aem hodila' m M!a sem saljwMjeaa. V s^jega msfafdfcfccffja sem Ms saSjAljeaa, • v tvojega prijatelja» Gä Plah je bS boječ — svetnik. Prihaja! je v mojo sofoko M mi raskkdal mate^atäro, vas pa sera ga s komolcem dtesis v pjsl",.. aalaSS.-.. s v TOgo.. m m&ogdhrat, m&ogofe&i sem mu dramopogledala v oči Gra pa je säsksl sobe se je ves treseü.... Kako se je tresel! V m8«ai pa je gorelo,, * moja p^oteost je bila utešessa -.. Kaj sem ksiva, če. me fc Bog taJso «sfcradi? Fadpo£o&*ika, ki m.e? požira s svojfaai velifcimi, &?dk>vifeiš.. ? NEKDANJI SNUBAČ (ratirdtoio):. &adcwjfctixm, tadortämU Oči 00 oči? ŽENA: Mise-, oči saiao kar tako oči Tvoje oči ao gmpe, ra&tameš, bedast©! NSčesor ne najdeše».' v prav nščesar, njegove pa (ndvm zdltihttem)es0 o, njegove oči..., ko bi bila še mkda! Kar tresem se sassj, sa tega lepega fanta! Da je mogel säIÜ sann? • (IEKDANJI SNUBAČ frazfajem): Ljubem viačuge ni več modema v ctaašaji dofeif Ta je še mfxtilat Ne &taš Ms» kaj? ŽENA: O, m še minS«. Včeraj je tukaj prt meni ležaS, vdo noč je ležal pri meai /Ji naareš rastusneti, kako je umazani še?a>* ačd, ko xaaeakrat sie^e aa rešnjo skalo, ko se dr^skne Čistosti in postane assaa čista? NEKDANJI SNUBAČ: Nehaj, ali misliš, da je ta čist? . ŽENA: sl tf. — vsakdo NEKDANJI SNUBAČ: Zakaj me ne odžeaeš, kadar pridem fc ' tebi?! ŽENA: Ker asm vHa&jga, paHicna via&iga. To jb moj vsafedaa.ji krda, als ne rasiamež? Vsakdo» ima praviso priti sesnk&j, v&ekdb — ?akaj H je ti s?e xme£? NEKDANJI SNUBAČ: Torej kakor vsair.drog? ŽENA: Da? Drugi sd bolj taktni rekla bi: bolj rafetaSutni fck molče opravijo m po aavadi molče odidejo. Ne. acaerjajo me in sie ptfpovödfojejo mi nepretrgoma,, da seen vlačuga. Nekateri so tudi dobri in me vsaj nekoliko trenutkov vzljubijo. Govor&.mi, da jbi se mogla vrniti v poŽteno življenje, izseliti se v Aimeriko, Avstralijo in «Mati, poštena živetiJ Pa to vse sama vem! A k tega kraja ne morem (kakor hakidiUrmkah Poteg njega bočesn živeti (kaže s prstem na neko nevidno podobo)t poleg njega, čeprav ne z njim. Rauda ga imam že vedno — ne, ae rada — ampak kakor veriga me nekaj veže - ' 7, njim« Ne morem ©s odtrg&ti od njega. Njegw dih čutim, njegova Ijnbesea me greje. • NEKDANJI SNUBAČ: Dcv^jt Česnu mi tp pripoveduješ? ŽENA: Bedak, kdo tebi pripoveduje! Pojdi» Če nočeš slušati." NEKDANJI SNUBAČ: V boafel stm pxiieä, ne v Bcej» ? ŽENA: Zauätüco M pa .si prasmazan... No, ali hočeva opraviti♦ JNfimam m:üo^o časa, stara cve bo jezila. Saj veš, krub je! Mi pa daj denar aa odidi! s. NEKDANJI SNUBAČ: Samo ob dobro voljo si me spravila! (Vrže na mizo bankovec in odide.) ŽENA (vzame iz predalčka nočne omarice sliko svojega moža in jo poljublja): Mož moj, mož moj, če bi mogla, mogla... če bi smela samo za trenutek, samo za trenutek (krčevito), o, ljub« ljeni, kdaj bo konec — kdaj, kdaj...? (Zruši se na posteljo s sliko v roki in ihti.) Konec V. scene. Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) DRUGI DEL Zima je potekla v strašni enoličnosti. Vdal sem se v vse, brez volje sem se usužnjil grehu in nasladi. Moje življenje je bilo urejeno po urah, ki so bile natančno določene; tej uredbi se nisem ustavljal. Očital si nisem ničesar več. Delati se mi ni ljubilo. Še sanje so mc zapustile; s Tonetom sva se razšla, hodil je svojo pot. Gospa Fani jc bila srečna. Izginili so očitki, nervoznost jo jc popustila. Zvito in previdno je vse uredila, nihče pri hiši ni slutil o najinem razmerju. Moje vedenje napram njenemu možu je bilo tako, da je dejal ženi, da sem prijeten in pameten dečko. Na zunaj jc bilo zakonsko življenje teh dveh ljudi vjnajlepšem redu, ' I j dasi sva si pogosto on in jaz isto žensko v isti noči delila med seboj. To dejstvo mi ni več povzročalo srčnih muk. Marija je prizor tiste noči že pozabila. Gospa ji je spretno nakopičila vzroke svoje jeze, revica je vse verjela. Ko sc jc na pomlad poslovil «šinjor», smo se preselili v novo, prikladncjše stanovanje. Življenje se jc le nebistveno spremenilo. Jaz in dva dijačka smo spali v eni sobi, gospa je puščala vrata priprta... 0 Majnik me je zopet združil s Tonetom. Hodila sva po poljskih stezah in govorila o naravi in o umetnosti. V teh dneh se je moje brezčutje pričelo tajati, v ude mi je udarila kri, oko se je raz? gledalo. Neznan vonj je zavel od juga, kot vonj cvetja za morjem. Tistikrat, ko se je skalila Soča od gorskega snega, je zavelo tudi v kostanje. Razkošatilo se je pop je, dolga vrsta v nebo prosečih vej se je povesila kot bi nosila v naročju sadove materinstva. Dih zemlje je prodiral v mozeg stvarstva. Nemir se je razlil skozi telo, zagledal sem deklice z rožami v laseh in nedrih. Pomlad juga ni slast, ona je bolečina, sladka in opojna, boleča in žgoča hkratu. Vsa pota so polna; v bolestnem hrepenenju se iščejo ljudje. Stal sem na bregu Soče in gledal v valove, ki so se učistili; to je bila pomlad. Slišal sem pesem, ki je prihajala iz skrite dalje, to je bila pomlad. Ko se mi jc zagnusilo vse preteklo in je za* gorela iz krvi v srce želja po lepoti, po čistosti, po delu, je bila pomlad. Sedel sem za mizo, prijel za svinčnik in nisem vedel, kaj naj zapišem. Mislil sem, da ni ničesar več v srcu. Preveč jc bilo; zato so bile moje moči prešibke. Le žeja po delu je bila velika. V tavanju po naravi mi je prišla misel, da bom umrl, še preden užijem le delcc lepote in sreče. Kot žgoča kaplja so mi padli Kettejevi verzi v dušo: «Oj, dekle, pomisli! Moje široko razprte oči videle niso nebeškega solnca, sladkih ni čulo uho melodij.» Ko sem zvečer ležal žalosten na postelji, so me vprašala ženska usta: «Kaj ti je?» In citiral sem ji s solzami v očeh kot v sanjah: «Oj, dekle, pomisli!» Ženska me je gledala čudno, ni me razumela. Saj še sam sebe nisem razumel. Od tistega dne so bili ti verzi neprestano na mojih ustnicah. Strašno je bilo kesanje nad življenjem v srcu. Doma nisem več prestal. Vse dneve sem bil na polju. Celo pozno v noč sem ostajal zunaj; ko sem prišel domov, sem bedel in mislil... # Tiste dni sem srečal deklico. Bila je majhna, jedva šestnajst* letna; črna žametna obleka se je tesno prilegala njenemu telesu. Lase je nosila spletene v dva polža, ki sta sedela na ušesih. Njene črne oči so bile kot veveričje. Nekoliko nagnjen obraz z zvedavim pogledom je delal vtis porednosti. Dva pogleda sta me zadela.in sta mi ostala v spominu. Mislil sem dolgo nanjo; hodil sem na cesto, srečal je nisem nikoli. Nekega večera sem jo zagledal na trgu pred cerkvijo. Bila je gologlava, zavita v dolgo, črno pelerino. Premerila me je z istim zvedavim pogledom kot prvič; stopila je v ccrkev. 34 529 Vstopil sem za njo. V romanski ladji je ležal somrak, dišalo je po kadilu in cvetju, peli so lavrctanske litanije. Deklica je stala ob spovednici na levi strani. Njen beli obraz se je svetil iz mraka. Ozrla se je in me je zagledala. Nasmehnila se je. Pogledala je v oltar in se ni ozrla nič več. Ko je stopila iz cerkve, sem ji s pogledom sledil. Izginila je v eno sosednjih hiš; na pragu se je ozrla. Od tistega večera nisem zamujal šmarnic. Prihajala je tudi ona, ki ji nisem vedel imena. Le za hip sva sc ozrla drug na drugega, samo nasmeh je preletel najine ustnice. Ne iz pobožnosti, ker so hotele biti sodeležne lepote, so se vmešale tudi moje ustnice med prošnje stoterih ustnic. Zdelo se mi je, da sem lahek, očiščen, kot da se je pričela luščiti skorja raz mene... Vedel nisem niti njenega imena, ne kdo so njeni starši. Zdela se mi jc kot prikazen, ki je vsakokrat izginila v zagonetno hišo. Vprašal bi bil rad kogarkoli, kdo je. Nisem se upal, da bi svet ne zvedel o mojem čuvstvu, ki sem ga skrival še sam pred seboj. Mojc sanje so se znova prebudile. Če se mi jc obraz nasmehnil in se razširil v radost, jc bil v tej radosti njen obraz. Solnčen nedeljski popoldan je bil; imeli smo običajni, po? mladanski izlet. Gospodične in dijački so šli naprej; v primerni razdalji sva sledila z gospo. Bilo je toplo; vse je objela židana volja, gospa se je smejala. «Gospodične so vesele, ali bi rad šel z njimi?» «Nc,» sem dejal. Nisem lagal. Saj bi ne vedel kaj govoriti z njimi. «Prav,» je dejala gospa. «Za gospodične jc čas. Če se boste ženili, vam bodo padle v naročje.» Njen pogled se je pozorno uprl vame. Vendar ni mogla brati ničesar. «Gospodična Marija vas ima rada,» je povzela, ko ji na zadnje besede nisem odgovoril. «Vaše besede!» «Opazujte, kako je vsa izpremenjena v vaši bližini. Obraz ji sije. Nikoli ne reče slabega o vas.» Opazovala jo je do potankosti. Čez nekaj časa je vprašala gospa: «Ali se nameravate ženiti?» «Ne vem.» «Vidim, da se boste oženili,» je dejala. «Ali boste blagovolili prej dovršiti šolo in plačati dolg?» «Možno je, da se bom oženil in tudi otroke bom imel.» «Tudi jaz bi jih bila lahko imela. Zdravnik mi je zatrdil.» Njenim besedam sem se skoro zakrohotal. Vedel sem, da bo zvalila krivdo na moža. Ženska laže nevede. «Ali sem morda kriv tudi jaz?» Pogledala me je z bleskom onemoglosti; razumela je. Rekla je kratko, zaničujoče: «Potepuh!» To je bilo za njeno logiko dovolj. Ubil sem njeno življensko laž, ona pa me je udarila z besedo, s katero je poravnala vse račune med menoj in njo in uravnovesila svojo notranjost. Ko smo dospeli na vrh prelaza, kjer se spenja bela cesta po zložnih ovinkih v kotlinasto globel, je dejala: «Ne prenaglite se! Fani je samo ena.» Gospodičnam jc veselo povedala: «Gospod se bo oženil. Katera ga vzame?» # V gostilni me jc posadila gospa Fani med Marijo in Zoro z opazko: «Ker se ženi,» vendar nasproti sebi. Sklenil sem, da bom govoril malo. Počasi mi je vino razvezalo jezik. Preko šole in leposlovja so prešle besede na druge stvari. Ko me je vino v zadostni meri opogumilo, sem vprašal Marijo: «Ali poznate neko gospodično?» Opisal sem jo in ji povedal, v katero hišo vselej izgine. Gospodična Marija mi na vprašanje ni odgovorila. Kot da jc nekaj silno smešnega na tem, me je zrla v nasmehu in gorela v obraz: «Vi sc zanimate za gospodične?» «Čemu ne?» sem vprašal v zadregi. «Ker ste tako resni. Mislila sem, da ljubite samo Muzo.» Zorka jc prisluhnila najinemu pogovoru in dejala: «Tudi za vas se zanima neka gospodična. Zakaj mu tega ne poveš, Marija?» Marija je bila v zadregi. «Grdo bi bilo, če bi vam bila utajila. Ista gospodična je, ki se vi zanimate zanjo.» Gospa Fani je postala pozorna. Nagnila se je čez mizo. «Da se gospodične zanimajo za gospoda, je znano, a da se gospod zanima za isto osebo, jc novo. Kako se imenuje gospo? dična, o kateri govorite?» se je obrnila do Zorke. Ta je z nasmehom zvrnila breme raz sebe. «Marija ve bolje. Ona naj pove!» M* 531 «Sama veš... Tončka se imenuje. Tončka Tušar.» Gospa Fani ni premaknila oči od mojega obraza. Jaz sem po* navijal pri sebi: «Tončka Tušar.» «Tušar?» je nato ponovila gospa. «Gospodično pripeljite k nam. Če se gospod zanima, naj se z njo seznani pri nas. Ali ne, gospod Franjo?» Prikimal sem. V mraku smo se vračali v mesto. Vso pot sem šel z Marijo. Beseda je visela na jeziku, par vprašanj bi bil rad razvozljal, nisem jih zinil. - Ko sem legel v posteljo, sem mislil na Tončko. C Naslednji dan so mi povedali, da pride Tončka in mi jo bodo predstavili. Postala je toliko last mojega srca, da nisem maral prič, ko si bova povedala prvo besedo. — Ob napovedani uri sem šel na ulico. Zagledal sem jo, ko jc prihajala v žametni obleki, s široko* krajnim črnim klobukom in z nasmehom na ustnicah. Občutil sem vročino, obstal sem kot priklenjen. Občutek, ki me jc ob* vladal prvič v življenju. Ko sva stala drug poleg drugega, me je pogledala. Roka mi jc nehote segla po klobuku, odkril sem se ji. Odzdravila mi je. Obema jc zastal korak, ustavila se nisva. Šla sva drug mimo drugega, vsak svojo pot. Čez par korakov sem se ustavil in pogledal za njo; tudi ona se je ozrla. Pri vratih hiše, v kateri sem stanoval, se je zopet ozrla. Ni vstopila. Neznana sila jo jc gnala dalje, zavila je za vogal ulice. Jaz sem ji sledil. V tistem trenutku se jc obrnila do mene. Gledala sva se par trenutkov molče, kot da ne veva kaj početi. Izpregovoril sem jaz: «Dovolite, da se vam predstavim. Moje ime je ...» Izpod širokokrajnega klobuka sem videl samo njeno brado in njene ustnice, ki so izpregovorile zlogoma in trepetaje svoje ime; podala mi jc roko. Bila mi jc ljuba; s pogledom sem jo oboževal. Imela pa si nisva povedati nič več. Molče sem jo spremil do vrat hiše in odšel po ulici. Blaženost sem čutil v srcu... Pozno zvečer sem se vrnil domov. «Zakaj vas ni bilo?» je vprašala gospa in dostavila kot novico: «Tončka je bila tu.» «Videl sem jo,» sem dejal. Smeh mi jc stopil v obraz. «Kje?» «Na cesti. Predstavil sem se ji.» «Ali ste jo poznali?» «Saj jc ena sama.» Prostodušno sem priznal vse; gospa mc je gledala čudno, ne? razumljivo. Umolknila je naenkrat in povesila pogled, teža jc padla na njeno misel. Tisti večer ni izpregovorila več. V nedeljo popoldne je bilo, ko sem stopil v cerkev, da bi videl Tončko. Ni je bilo. Cerkev je bila prazna, par starih ženic je slonelo po klopeh. Ko sem stopil v toplo pomladansko solnce na trg, sem jo zagledal, ko je stopila iz hiše. Ko me je zagledala, je postala za hip, nato je šla do cerkve, odzdravila mi je in stopila pod mračen obok, kjer je v poševnih solnčnih žarkih še plavalo kadilo od službe božje. Počakal sem. Čez par minut je stopila iz ccrkve. Nagonsko sva zavila vsak po svoji strani ceste v ulico. Ko sva bila skoro vštric, sem pozdravil znova, beseda je trepetala. «Dober dan, gospodična.» Z istim trepetom mi je odzdravila. «Kam greste, gospodična?» «Na izprehod.» «Tudi jaz. Greva skupaj?» Prikimala mi je. Krenila sva po košatem drevoredu kostanjev do reke. Solnce je sijalo s polno močjo; nad pokrajino je ležal pomladni čar. Sla sva na polje. Za poljem se je dvigal gaj vseh gajev, raj za zaljubljence, s trnjem prepletena Grojna do gore Kalvarije in po obronkih do Števerjana. Dehteče akacije so bočile težke raz* cvele veje nad neštevilne steze; v solnčnem pribrežju so cvele vijolice; skozi suličasto listje je sijala svetloba in nama padala na obraz in lila v srce. Nisva vedela, kaj naj govoriva. Šla sva dalje, kot da gre najina pot brez konca. Trgal sem vijolice. Tončka jih je z nasmehom jemala iz mojih rok in zatikala v nedrijc. Niti rok se nisva do? taknila in nisva govorila o ljubezni. Ko sva stopila iz gaja na piano, sva šla po poti, ki se mi jc zdela najkrajša v življenju. Skozi Pevmo, čez polje in skozi gaje do Šent Mavra, nato sva se spustila po stezah k strugi Soče. Stopila sva čez most na rob solkanskega polja, obstala in si po? gledala v oči. Spoznala sva, da je minulo popoldne in si nisva povedala še ničesar. To spoznanje je bilo težko. Noe je padala z vrha Trnovskega gozda v višnjevih plasteh, ki so temnele bolj in bolj in zagrnile večerno zarjo. Vse je bilo tiho. Iz Solkana se je čulo lajanje psov. Tistikrat sem prvič poiskal njeno roko, ki je visela ob telesu. Bila je mehka in topla, občutil sem jo do srca. Pritisnil sem jo k sebi, nagnilo se je k meni še njeno telo. Toliko, da se me je dotaknilo. Naglo sva se izpustila, kot da sva se prestrašila drug drugega in bežala sva po stezi, ki je padala v ovinkih do reke. Tam sva sedla na kamen. Nastala je noč; slišati jc bilo le šumenje reke, ki je šla ne? prestano svojo neumorno pot kot trenutki. Vsak hip sem hotel izreči besedo, ki mi je bila najbolj na jeziku, kot bi hotel z vsakim valom naprej; trenutki so bežali... «Kako šumi reka!» «Lepo je!» «Ali me ljubiš, Tončka?» In na to težko vprašanje mi je odgovorila: «Če naju kdo vidi?» Vendar sva se umela. Molče sva se nagnila drug do drugega in se poljubila. Čist dotikljaj ustnic brez strasti. Vendar mi je zaplala neizmerna slast po udih, kot da sem se tisti hip opral vsega /^grdega. S tem poljubom pa se je prvič porodilo resnično ljubosumje v meni. Srce je zatrepetalo v neznani bolečini. Molčal sem nekaj časa, da sem se izkopal iz mešanih čuvstev, nato sem dejal pol? glasno: «Tončka!» «Kaj?» so me gledale njene oči. «Ti si že poljubljala.» «Ne. Zakaj?» «Ker tako znaš poljubljati.» Umolknila je par hipov, nato jc dejala mirno, prepričevalno: «Poljubljala sem sestrico.» Molčala sva zopet. Voda pod nama se je zaganjala v čudoviti godbi. Izpregovorila je Tončka. «Tudi ti si že poljubljal.» Nisem zanikal. Vprašal sem: «Zakaj?» «Ker znaš tako poljubljati.» «Poljubljal sem svete podobice.» Zasmejala sva se oba. Tistikrat sva sveto verjela drug dru? gemu. Bila sva blažena, dasi sva trepetala od mraza in od vlage; bila sva lačna in misel na samoto in pozno uro naju je vznemirjala. Besede, ki sva jih govorila, so smešne, za naju so bile dragocene. «Poglej valove! Zame pomenijo novo življenje.» «PoznoJe že. Tepena bom!» je dejala Tončka. Kakor je bila ta ugotovitev smešna, je bila resna za naju. Dvignila sva se in stopila na breg, nad pokojne njive. Zgrešila sva stezo in zagazila v visoko travo do kolen, ki se je opletala nog in švrkala pod stopinjami. Pajčevina, prepredena od grma do grma, naju je ščegetala v obraz. Nisva občutila ne mokre trave nc paj? čevine, niti čudovitega petja iz noči; vse se je strnilo v en sam občutek lepote in sreče. Čutil sem njeno'telo, njen dih, vonj njenih las in njene polti, utrip srca in misli, ki so se dvigale kakor iskre. Vse drugo mi je bilo tedaj tuje: svit nad mestom, procesije murv, luči nad Števerjanom in zvezde ... «Tončka, ti boš moja žena! Ali hočeš?» Čutil sem, da se je ob tej besedi zganilo njeno telo. Brez od? govora mi je bilo jasno. «Priden bom, delal bom... Misli samo name!» ^ Njena glava je prikimala. Zadnje murve so utonile, zadnji kostanji so ugasnili za nama. Bliže doma ko je bila, bolj je bila plašna. Nazadnje se mi je iztrgala in zbežala... Ta večer nisem hotel videti nikogar več. Obhodil sem več ulic in sc razgovarjal s svojim srcem. Šele ko sem videl, da je luč v kuhinji ugasnila, sem stopil v hišo. V kuhinji ni bilo nikogar. Vstopil sem v sobo. Prižgal sem luč. Dijačka sta spala obrnjena v zid in sc nista ganila. Vrata na hodnik so bila priprta. Znamenje, da me to noč nekdo pričakuje. Stal sem in zrl na vrata, kot da jih nc poznam. Iz srca pa sc je dvigalo kot gora in je stalo naenkrat pred menoj. Zaprl sem vrata in jih zaklenil. Nato sem sedel k mizi, odprl knjige in se učil. Ni se mi hotelo spati. Ko je odbila ura tri, sem legel in ugasnil luč. Preteklost je vstala v tistem hipu živa in žgoča pred menoj, nisem je mogel razumeti. Spoznal sem, da sem lagal samemu sebi, ' da nisem poznal ljubezni. Ljubezen ni razdirajoča, zakaj v sebi sem začutil silo do življenja, željo po čistosti, voljo za delo in ustvarjanje. Kakor da sem vstal iz čudežne kopeli, sta bila moja duša in telo. Kot da je preteklost zaklenjena za vekomaj, sem gledal z radostjo v vrata, skozi katera sem se plazil noč za nočjo in trosil svojo mladost. Zaprl sem oči od slasti notranje zmage in zado? voljstva in dahnil: «Novo življenje!» Prišlo je jutro. Solnce me je prebudilo, Madonna della Sedia me je smeje gledala s stene. Ko sem stopil v kuhinjo, me gospa Fani ni pogledala. Nekaj grenkega mi je padlo v srce. Kakor da je bilo vse, kar se je zgodilo z menoj, bežna sanja. Gospa se je obrnila k meni, imela je rdeče oči in bled obraz. «Ali ste se bali, da pridem k vam?» «Učil sem se,» sem dejal in pogledal v tla. Ona pa me je gledala z velikimi, prodirajočimi očmi: «Nekaj slutim ... nekaj slutim ...» Odšel sem. Ta dan mi je bilo vseeno. Čutil sem moč. Vendar mi je legla skala na srce. Nikoli nisem razumel ljudi, ker sem jih gledal s svojimi očmi in cenil s svojim srcem. Če je bilo moje srce čez noč prerojeno, čemu ga nc bi del na dlan in ga pokazal svetu: «Glejte, moje srce, načudite se mu!» Če sem zaslutil ljubezen, ki je napolnila mojega duha, kdo naj pljune nanjo, četudi je ženska? Gospa Fani pa je imela strašne oči, še nikoli tako groznih in pomenljivih. To jc bila jedva slutnja ... Čemu tedaj jo je vabila v hišo in mi jo hotela predstaviti? ... Ta hip je pomilovanje in tiha mržnja do gospe, ki se je tu pa tam dvignila v meni, izginila, porodila se je iz dna duše ena skritih strasti in zaklila še čisto majhna: sovraštvo. Počakal sem ob robu kostanjevega drevoreda. Večerna zarja se je kopala v krvi in sijala skozi veje, šipq v oknih so plamenele. Tončka je prišla počasi, ogrnjena v pelerino; neprestano se je ozirala. Ko je prišla do mene, se je ugriznila v ustnice, segla sva si v roke, ki sc niso hotele izpustiti. — «Pojva!» Šla sva. Kam? Vsaka steza nama je bila lepa, vsak grm je bil najin prijatelj. Šla sva na polje in ko jc ugasnil dan, sva sc nagnila drug do drugega in pričela razgovor, ki je bil sanja. Vse, kar si more žensko srce požclcti, sem ji obljubil. Obleke, dišeče vrtove in južne gaje, godbo in barko. V teh hipih sva gledala na zvezde, njeno telo je trepetalo. Verjela mi je. Saj sem verjel še jaz in tisti trenutek nisem lagal niti sebi niti nji. Verjel sem v svoje zmožnosti bolj nego v Boga in zdelo se mi je, da bi mogel na svojih rokah dvigniti vesoljstvo. Stnigna je vera v sanjah mlade ljubezni. t Z menoj je bilo nenavadno. Zgodaj sem spoznal žensko teles* nost in se je nasitil do dna. Vendar mi življenje ni prizaneslo s to ljubeznijo, ki sem jo občutil tako čisto, kot da se moja misel ženske nikoli dotaknila ni. Najini poljubi so bili dih, jedva do* tikljaji ustnic kot v sanjah. «Jutri ti prinesem rož,» mi je dejala ta dan. In prinesla mi je šop krvavordečih rož, ki so rastle na njenem vrtu. Vzel sem jih v obe roki in sem jih pritisnil na obraz. Zdelo se mi je, da sem iz njih vonja razločil vonj Tončkinih las in polti. «Kaj_naj ti dam jaz?» «Nič. Imej rože v svoji sobi in misli name!» «Ob postelji bodo,» sem dejal. Pustila je, da sem jo v mraku sredi drevoreda poljubil na čelo. Kakor da nesem najsvetejše, sem nesel darovane rože domov. Iz teme so žarele, njih vonj je napolnjeval še mojo dušo. Ko sem stopil v kuhinjo, nisem dobil gospe. V omarici sem poiskal z gorsko pokrajino poslikano vazo. Nalil sem vode vanjo, rože sem držal v rokah. V tistem hipu je vstopila gospa Fani. Poteze na njenem obrazu so se krčevito izpreminjale. Zaslišal sem njeno težko sapo, ki mi jc stisnila grlo. — «Kje ste dobili rože?» Umolknil sem. Bilo mi je jasno, da se nc morem izogniti od* govoru. Vedel sem, da se ne smem zlagati. «Tončka mi jih jc dala.» Gospa Fani jc zbesnela. Planila je k meni in mi iztrgala rože. Pod njenimi krčevitimi prsti so se izpremenilc v uboga, oskubljena stebelca, rdeči lističi so padali na tla kakor kaplje krvi. Njene roke so krvavele od trnja. Va^a se je razbila na tleh. Čakal sem, da bo planila name, ter gledal njene krčevite prste, ki so se zvijali kot udje ujete, zvezane živali. Vzkliknil sem samo: «Gospa! Gospa!» Moj glas je bil proseč, mil in pretresujoč. Gospa Fani se je zavedela. Sescdla se je v histeričnem joku na tja ... ^ Bežal sem od nje. Na ulico, na polje, daleč proč. Zasovražil sem. Nisem hotel videti nikogar razen narave. Zagazil sem v ' klasje, ki se je zgrnilo nad mano in šumelo. Videl sem samo nebo, božje zvezde, vse drugo je bilo zagrnjeno mojim očem ... Pozno v noč sem se vrnil mimo Tončkinega okna... Vse je bilo mirno, tudi moje srce je postalo pokojnejše. Ko sem stopil v sobo, sem posluhnil. Spanje obeh dijačkov je motilo tišino. Vrata so bila priprta. Pustil sem jih, kot so bila. Sedel sem in zapisal prvo pesem, porojeno iz bolečine. Ko je bila na papirju in sem jo prebral, sem spoznal, da je nekaj lepšega kot ženska ljubezen. Bolečina ustvarjanja, ko ujamem kapljico svoje notranjosti, da se strdi pod rokami. Tisti hip sem pozabil na vse. Bil sem srečen. Tedaj so se odprla vrata, vstopila je gospa. Bila je kakor duh, bleda in objokana, zavita v dolgo belo haljo, gola desnica je grabila gube, velike oči so bile uprte vame. Obstala je pri vratih in me je zrla. Jaz sem strmel vanjo, pre? senetila me ni. Prva je izpregovorila ona; ironija je krivila njene ustnice. «Ker ne pridete k meni, sem prišla jaz k vam. Govoriti moram z vami.» «Prosim,» sem dejal mirno. Pokazal sem na prazen stol poleg mize. «Ne greste v mojo sobo?» «Ne.» Ta odgovor jo je osupnil. Omahovala je par hipov, da je izpregovorila: «In če se zbude?» Pokazala je na dečka, ki sta se prevrgla na postelji. «Naj!» sem zamahnil z roko. «Toliko morem izgubiti kot vi. Nič manj in nič več.» «Radi mene,» je dejala gospa in sedla. Zrl sem v papir, ki je ležal na mizi. Nekaj minut sva molčala. Nato me je vprašala, kot da išče začetek razgovora: «Kaj imate tam?» «Pesem.» «Berite jo!» Gledal sem v papir in lagal na pamet: «Oj, dekle, pomisli! Moje široko razprte oči»... «Fej!» sc je razburila gospa. «Ti verzi se mi gabijo. Ali ne znate boljših? Čemu jih venomer ponavljate?» «Ker so resnični.» «Kaj je resnica? Resnica je, da pehate srečo od sebe. Kaj vam je treba drugih žensk? Čemu jemljete cvetice prvi dan, ko se spoznata?» * «Da sva se spoznala, ste pripomogli vi.» «Če je moja krivda, nisem hotela, da bi šli tako daleč. Prvi ženski se obesite na vrat.» «Sami ©te lioteM*» sem dejal rogajoč ©ft, «da se 'vm kvsši pred vašimi c&i, da boste tehtali aajiae poglede i& besede.» Vkkl » jo do daa, Pofokdela je 2© boEj, al mogla zatajiti nejevolje.' hk de je tako» nista imela pravice delati sahrbfoßo, kžsi&vskoč» . JBsla je sme&aa m Hssejc:. jI odgovor?! Gledala .me je nekaj časa süme, nato me je vprašala: «ÄM boste odgovarjali na sacja vprašanja po resnici?» «Da,» sem dftjaL % «K^ifapkr&t sta Mila sestanku?» «Trikrat,. «Trikrat?» ji jte sestala bea&da v gjra/ms. .«Prvič» ko sam sasaaxt p*2e0& vrata priprta in sem čakU do jutra. Drugič, ko ste imeli mak v gmabmci. Tretjič, ko ate prmeslii rože.» Uganila je. Molčal sem, ona je nadaljevala: «Kaj sta govodla?» Odgovoril sem s Hamletom: «Besede.»' Nato sem pc^ravik «MaSo sva gororßa.» % «Ali ste ji obljubili poroko?» «Ne vem.» «Obljubili ste ji Ali as je že posiišžlo matermo mleko okrog ajeažfe urot?» Ta žalitev me je skodla. Rezko .xmo aeaa dejal: «Č^sesp» J / i&ždffits fomwi H Mi jrg.s&koff.?» Fr&plocüs, se je sa tzeautek, Nato se je zopet obvestila. «Ali bcsfca živela cxi sraka?» Nastal jp moSk. V acfoi je Wo strašno osraöje, naj:® pogovor ga je dbkl ne&fiosKiejšega. Potae srage so mi stopile na delo, duššio me je. - Stal sem pred ajo kofc pred sodnikom, ki sem mu prisegel, da bom govoriti ressQko. K&plfa za kapljo je padaia žareče*na srce. «Povejte,'ali ste jo poljubifi?» Z aejevoljo sem pritrdil: «Da,»- NamrSSa je o&rvi "^Paljel.. Ali ste občevali s a jo?» ggRv/ j-^HiiilsfofoV* M je gov«mla Eajgowtötas* EiejSe. besede brez srSiinu ^ breg vesfcl Spoocial sem, da »ta tej žeourid &at sramu m morale eifta&o tuja; posna tmn& vse ob* vladajojS- F«agfodai sesa 30 s ogorčenjem ih s&vfaštvom v očeh. ' . • «Kaj misiite?» sem dejal-m drugega V slojem pogledia je lafelbo braJla vse. «Kaj mislim?» jc dejala ironično. «Čemu je bila vaša pelerina blatna? A? — Kolikokrat sta se poljubila?» Zapiralo mi je sapo; občutil sem, kakor bi mi kdo sipal žer* javico v srce. Ne dejal, siknil sem: «Ne odgovarjam!» «Kdaj bosta imela zopet sestanek?» In vendar sem odgovoril: «Ne vem.» «Ko vam je dala rože, sta določila sestanek.» «Morda jutri, morda pojutranjem, morda vsak dan ...» sem se otresel. Tedaj se jc dvignila, trepetala je, pritajeni glas, da bi ne zbudila spečih, je bil piskajoč. «Nikoli več! Četudi vse pogine — nikoli več!» V meni sc je pojavil odpor moža, ki je zrastel iz ljubezni. Glasno, skoro s krikom sem dejal: «Se jutri!» Gospa Fani se ni premagala več. Njeni prsti so zgrabili za knjige, ki so ležale na mizi, iz prsi se ji je iztrgal krik: «Nikoli več!» Knjige so padle po tleh. Prestrašila sva se oba. Dijačka sta se zganila. Mehanično je segla roka po luči in jo ugasnila. Nastala jc tema; iz nje sva čula stokanje polprebujenih, nato težko dihanje, ki se je umirilo. Ob mizi stoje sem sklonil glavo. Bil sem sam sebi nerazumljiv. Iz odločnosti sem padel nanadno v plašnost. Gospa Fani je bila blazna. Jaz pa sem se bal javnosti, kakor tisti oče v drami, ki jc zadavil nezakonskega otroka svoje hčere, da bi sosedje ne culi joka in nc izvedeli sramote ... Tako sem ugasnil luč ne vedoč kdaj, nc zakaj. Deset minut sva stala mirna v temi, komaj dihanje drug f drugega sva čula. Nato sem občutil njeno roko, ki me je zgrabila in potegnila k sebi. Brez moči sem ji sledil... » Ko sem proti jutru stopil v svojo sobo, sem napisal na listič: «Tončka, nc morem priti. Jutri te počakam sredi drevoreda. Tvoj...» Na cesti sem počakal gospodično Marijo, ki je šla v šolo. Prosil sem jo, naj da listič Tončki. Zvečer me je počakala Marija pri oknu in mi vrgla listič na cesto. Bil je iz šolskega zvezka iztrgan papir z dvema besedama: «Pridem, Tončka.» Poleg je bilo pripisano z Marijino pisavo: «Nc morem vama prenašati pošte. Izberita si drugo pot in oprostite. Marija.» Ta pripis mc je čudno zadel. Zvečer se me je Marija ognila. Po večerji mi je dejala gospa: «Vsi vas obsojajo, le Marija vas zagovarja.» Tedaj sem jo razumel. Laž mi je bila od nekdaj zoprna in še takrat sem govoril resnico, kadar mi je donašala zlo. Ko pa se je približal večer drugega dne, sem našel Toneta na cesti in ga vedel s seboj. Stopila sva v kuhinjo, gospa Fani je šivala. Govorila je mnogo, kot vselej, kadar je hotela zakriti svojo notranjost. To uro sem opazil, da je pričela polagati večjo pazljivost na svojo zunanjost, ki jo je bila v zadnjih dneh na? jinega znanja zanemarila. Njeni lasje so bili skrbno zaviti v kolobar; nad čelom in nad senci so bili nažgani v valovite črte. Ogromni uhani so se svetili, ustnice so bile rdeče, temne jamice in gubice na obrazu so bile zabrisane. Bila je oblečena v rdečkasto obleko z ogromnimi rožami, okrog suhega vratu jc nosila črn žameten trak, ki je delil vrat v dva dela. Od njene obleke je puhtel vonj po vijolicah, ki je bil v jedkem nasprotju z vonjem njene polti in njenih las. Gospa je gledala s tolikšno vsiljivo prijaznostjo v besedah in smehu name, da mc je dražilo na jezo in nejevoljo. Tone se nama jc smehljal. Celo pomežiknil mi je, kot bi hotel reči: «Glej jo, žensko, noro!» Ona je ujela ta mežikljaj; ko sva odhajala, mi je dejala tiho: «Mislim, da ste mu že vse povedali?» «Če ste sc izdali sami?» Tedaj se je obrnila gospa do Toneta, ki je gledal stenski koledar. «Vprašala sem ga, kam gresta nocoj. Noče mi povedati.» «K Soči,» sem dejal. «Kaj pa imata pri Soči? Deklice?» S prisiljenim smehom nama je podala roko, meni jo je stisnila z vso močjo. Na ccsti sva se s Tonetom ločila. Ta večer Tončka ni bila točna. Čakal sem jo niz drevoreda in motril ljudi. Spomnil sem se svoje laži. Prvi hip je bila gnusna. Komaj je bila storjena, že sem jo opravičil v svojem srcu. In ko sem stal pol ure sredi drevoreda, sem sklenil, zlagati se znova. Bil je že popoln mrak, ko je prihajala. Iz daljave sem zapazil tesno ob vrsti kostanjev njeno pelerino. Šla je tik dreves, da nisem mogel videti ne njenega obraza ne telesa. Ko je stopila izza zad? njega drevesa predme, mi je prožila obe roki. «Zakaj nisi prišel včeraj?» Njen glas je bil otožen, nalahno karajoč. «Ni mi bilo mogoče ...» «Kje si bil?» je tehtala odkritost mojega pogleda, ki sem ga povesil. «Ali si ljubosumna?» sem jo božal kot otroka. «Glej jo... Napisal sem, če hočeš vedeti.» «Pokaži!» «Saj ni nič takega. Doma imam.» Lagal sem se ji, kakor vlačugi, v svoji najčistejši ljubezni. Tako je bilo zapovedano. Srce me je bolelo. Bil sem mračen in umolknil sem na te besede. Dolgo sva šla po drevoredu in nisva dejala ničesar. Kakor da je padla stena med naju. Tam, kjer se cepi pot na polje, se je nagnila k meni: «Ti nimaš rože. Zakaj sem ti jih dala?» «Prevelike so za gumbnico,» mi je beseda prešla v tiho žalost. «Ob postelji so.» Verjela je. Skoro sam sem verjel tej! laži. Zajokal bi bil, ko se je pod murvo nagnila znova k meni: «Kdaj ti prinesem druge? Drugega ti nc morem dati.» Padel bi ji bil pred noge in jo prosil odpuščanja radi laži. Stala je pred menoj tako mlada in opojna, da me je bilo groza pred njo. Komaj, da sem se je dotaknil. V poljub sem ji dahnil: «Jutri ti povem ... jutri...» # Ko sem se vrnil domov, sem bil srečen; te sreče nisem mogel razodeti nikomur. Niti zapiskom nc. Slednji listič je bil v dneh ljubosumja trikrat prebran, slednje besede stokrat pretehtane. Verzom nisem mogel izročiti svoje notranjosti. Moj izraz je bil tako šibek, da se je zlomil, še preden je bil spočet. Ljubiti znajo mladi ljudje, a ohraniti delce te lepote večnosti znajo le možje, ki ljubijo. Zaklenil sem se v svoj skriti nasmeh in v svojo polnočno misel. Kadarkoli sem stopil čez prag svoje sobe, sem moral pozabiti eno žjvljenje in se _ i veti v drugo. Gospa Fani je z muko živela zagrizena v misel, da ni več sama, ki odločuje mojo usodo. S histerično vztrajnostjo se je bavila nje duša samo s tem; kljub skrbni goji telesa je vidno hujšala. Po cele ure je presedela pri gospodičnah in zbirala podatke o zasebnem življenju svoje tekmovalke in presojala njeno zunanjost do zadnje poteze. Ponoči ni mogla spati. Sredi spanja sem slišal vzdih. Pogledal sem nanjo; strmela je z velikimi očmi v strop kot sredi poldneva. Hotela me je imeti poleg sebe, dasi se me dneve in dneve ni dotaknila. Gledala je moje trdno spanje, pred zarjo me je pre* budila, da sem šel... Ta večer še ni spala. Dolgo me je gledala z neznanskimi očmi, nato je dejala: «Poginila bom radi vas.» Gledal sem malomarno v strop in se nisem ganil. «Ne lazite!» je dejala. «Tega ne prenesem. Raje imam grenko resnico kot sladko laž. Čemu tajite, da niste bili z njo, da ne pojdete jutri k nji? Če jo ljubite, se ne boste vzdržali, kot se ne vzdržim jaz. Toda, čemu se zaljubljatc? Vi mislite, da jc ta ljubezen kaj drugega kot to, kar se godi med nama. Ko pride med vama do tega, tedaj boste spoznali. Eno pa je, vaše življenje bo uničeno, vezani boste. Pri meni niste vezani; lahko greste, kadar hočete.» Govorila je strastno, prepričevalno, njene besede niso bile j brez vpliva. Opazila je to, zato je nadaljevala: «Ali mislite, da jc ona lepša? Ne rečem, bolj jc sveža kot jaz; toda če se boste ženili, koliko je lepših deklic kot ona. Ali mislite, da je poštena? Dekle, ki prvi trenutek poznanja dovoli sestanek, ni pošteno. Jaz poznam življenje ...» Zaspal sem ... Ko sem se prebudil, so mi šumele njene besede po glavi, komaj sem ujel njih zmisel. Stopil sem na prosto. Bilo je eno tistih juter, ko slišiš z vrtov en sam glas, zagonetno šumenje slapa ptičjih glasov, ki se prepletajo brez odmora in rastejo kakor rumena zarja nad Kostanjevico. Šel sem, da preudarim samega sebe. Kadarkoli sem se lotil tega, mi je klonila glava. Kako otročje bi bilo preudarjati samega sebe, če bi si smel odsekati ude in se položiti v škatlo, ki so mi jo pripravili. Jaz pa sem zavrgel vse škatle, le svoje srce sem klesal, zato se nisem mogel doumeti, niso me doumeli drugi. Stal sem na vrhu Kostanjevice in gledal cipreso, katere vrh se je v lahkem vetru neprestano nagibal proti vzhajajočemu solncu. Povej mi, človek, ki greš po ccsti na Rafut in si domišljaš, da si sodnik svojega bližnjega, čemu se ta cipresa neprestano nagiblje k solncu in se hoče strniti z njim v eno? Ne veš? Vidiš, ničesar ne veš. Povej, čemu nagiblje mene, da bi stopil v to baročno ladjo in pokleknil k spovednici in še vedno tega ne storim? Tudi tega ne veš. Ničla si in nevreden, da me sodiš! Stopil sem čez Livado in potrkal na nizko okno Tonetove sobe. Nekdo se je oglasil iz spanja: «Kdo je?» «Čuj, ker ne veš ne dneva ne ure!» Ko sem bil daleč proč, je priletelo ravnilo za menoj; nisem se ozrl... * Tisto popoldne sem bil dobre volje. Okoli mize na verandi so sedele gospodične; pristopil sem in razigran prižgal cigareto. «Vi kadite?» se je začudila gospodična Marija. «Kadar se mi zljubi,» sem dejal. «Dozorevamo,» sem pristavil. «Kdaj začnete piti? Pijanega bi vas rada videla.» «Lahko, da se tudi to zgodi. Zakaj bi vas to zanimalo?» «Če vam povem, ne bo imelo zame niti polovico tiste mikav* nosti več.» Gospa Fani jc poslušala, zdaj se je vmešala v pogovor. «Go* spod^se v resnici razvija. Prvo leto jc bil svetnik, zdaj se jc celo zaljubil.» «Nesrečno zaljubil, recitc!» sem popravil. Gospa me je pogledala grozeče, jaz sem se smejal. «Zakaj nesrečno?» jc vprašala Marija. «Vsaka prepovedana ljubezen jc nesrečna. Djjaška ljubezen jc te_vrste...» Gospa mi je presekala besedo: «Kako naj ljubi smrkljo, ki v hodi v šolo. Učenje — ne ljubezen! Učiteljica naj bo!» «Učiteljica ni zaobljubljen red. Sicer pa ženski najlepše pri* stojata kuhinja in postelja.» Bil sem preodkrit. Gospodične so zardele. Marija je dejala po kratkem molku: «Vaše mnenje o ženski je nizko. Materinstvo ne more biti poklic vseh; zato je poklicana ženska tudi v javno življenje. Le dvigniti jo je treba, povedati ji, da je ravnopravna in da jc dolž* nost ljubezni po večini le umazana prevara moških, ki jo hočejo podvreči...» Bila je rdeča; besede so bile gladke, kot na pamet naučene. Gospa Fani ni razumela; pritrjevala jc vseeno. «Kje ste to brali, gospodična?» sem vprašal. «Vaše besede so najboljši dokaz, da niste zaljubljeni. Kadar jc cmancipiranka prevarana od lastnega nagona, jo mine vsa teorija.» Marija je zardela do ušes. Z velikimi očmi me je pogledala. «Nikoli ne bi prosila ljubezni.» «Prosila ne, razodela bi jo,» sem jo gledal s polzaprtim očesom. «Nikdar!» Nato se jc dvignila in odšla brez pozdrava. Umolknili smo. Z gospo sva se spogledala; ta je dejala: «Užalili ste jo.» # Togafis» m« Ja čaMa v drevosredfci 2- veliktai* ros pod peieik*». KiO aya as pozdravila, mä jiži Je ponudila. Držal sesa jih v roitv kot da me vesa kam a xtj&mi, še aa&valfl sä Eisern. «Ali aiso lepe?» «Lepe. ao, asm dejal. «Eao si vzamem.» V tesoM večera me- je pogledala pcmm®v de M raaäbraSa poteze. Ta fcremitdk sai j® Mk tako ilji&a. da sem redi aje pare? magal Üa& Pwedal sei®, ji semfeo. Poslušala. me je tsk>, *&Dja rokfc. se ji je dobrikala, bi jc» prosila odpuščanja. . S tek razodetjem je aekaj aevkfaaega sfcopsSo nsed ns;j« ia leglo na s&ajss» besede. Kot da sva sd taja,' sva sla do ko&ca ©este m ris&aj; na po&js aiwra sSo^äa» polje je. srotišče čfofcŽb dnaš. «Ali si huda?» «Čemu ai sadajič Sag«!?» « ' • «Ker. mi je bilo httdo», sem dejaL «Kaj zdaj?» je vpraša?* Tc^Sm. Ma je ženska iti je gesisko pre?idariik vse k\ z&slv/dia vse. «^fea» je dej&la» dSffjjso tf branili?... Jgg M s.1 prefasia flteraiTOfe* „ ~ «Ne movem< Moj oče taca-. Xögäl oem. Iskal" s^ia ir,govor» sisem ga mogel najt!. Tončka je stala poßbosaiä' pred meaoj; ko je videla »soje cmaiiovaaje, "je bila Bekproe&a. • me je, o 'jpolJöbcKa pa je zahtevala od men© moža, »Ä Bil dexa biceps moči. Se xsikoli mä niso dala ženska usta toliko vročih poS'iAwr. M šara pijaa od sj&r bil sem jmesrečea. Obljubil sem stvari, katera!!?. gisem raiogdl aikcži izpol&iti.. * iggp. p Vedel sem, da je grda, vedel sem, da ne morem ia&ajaü bsrez rije* FršpravSa mi je mir, ki je gzoß/4 da ma zlomi dssšo m težo." S Tcsacko' sva se skrivaj sestajala, Bäk sva se ljudi. Včasih je v napadih vroče ljubeči gorela, tedaj sva pozabila na varnost. N«keg& večera saa|«a je srečal oče, zatem, je tri . ? Ko .je p>Äa čefcrtž dam, ss je «smejala. «Ušlfc. oem,» je dejala, so nsi obleko, V predp'aaoiba -s?«». iax v ^gsiših cmjah. T^Saj me 'kaaš vgeezbo rad.^ Bila J© Sjttbka že radi roaa^fiitičttost!, H je obdajala najin ss* stoefc . *UI>eživa dsleč prtjčf^j« dejala, «saj säi ireba, da s^ Objela je mojo roko k xtasloaula Ifce aa icojo r^sno. Pogledala me je tako vroče, daje v&ss žg^clo v m), govdri slovenski «Ii po slovensko. Primero ik adverba slove pri eno? EloirJik pridevnikih na &> in j®, pri daljžih na Orfry. slabše (20?), poza*je, čivahneje (32). Deležniki opisujejo stopa jemanje: bolj umirjen (137). NamenSnik, giagclnik in nikalni veleEaik s« po starem obratujejo od nedovršn&ov: vsbit grem (4), odpuSČanje (216), tja odgovarjaj (75, 191), naj g* fcfc ptičBa (5.73), ceio za enkratno dejanje. Namesto naj stoji kte (126). Germanskim jezikom se prilegajo takile sklopki: mukepoin (21) s& müden, uoodepohi za useden. Haö skladnji se upirata svojüni zaimek in evojilni pridevnik- namero dajalnikat pogledala Je Gorniku v o& (ne: v Gorntkove oči, 46), s dediča ji raste na licih (ne: na njenih licih, 110). P&skvamperiekt je vSasin odveč: vara je natvezel (bii 57), mati je fcoj piiSa (bila, 183). Tuje ssd ciči kopičenje samo3talni£kih dopobä: spomnila ce je dolgcÄaoja pri pisanju Gorniku (118). Doslej äe nt odobren itaiijanizem: listine e-ž. hčesfce (154) = hčerine hoiine, sanje od sanj (123). Materinski občutki (173) ee jo Levstiku bolje strinjajo s svojstvom naSe materinščine nego sam rodtfnjfc.' Heskloiiljivost me asli: Poidi ni pogUed&l {14?), saj po vzorcu «gos» pač r.e smem sklanjati odrasle žeaa&e. Ponavijalni glageii po nekih pra* vili »spreminjajo korenski voksi: obleka j: prisiojl ali pristaja (prisicja, 33, kakor hi rekel: nosim in psinočam). Knjilni jezik naj bi 'ločil prevodnik gasiti od neprehodnega wgasoiti (i/iS). j?3rem&jlo je zn&no poglavje o trpniku v nsj? novejši Bresnikovi slovnici- prežeta s to mislijo (£0?). Go'iov sem (78) pomeni konaervativnesa^ jesikoslwcu «prepričan, v svesii si», ca drigi pojem pa, recimo, «opravil sem» in podobno. Nepotrebno miselno hlapčevanje, kvarno domači samoniklosti, 30 iskiie ger* manhmi: uf.secti (21) ^ ujeri se; komu oe isü^si sal*vali'd (67) ~ kome- naj se s.; SsglafS&S kot. jagsje = videti s: kot j.; podan se na joi (1%) = napotim se, oopravim se itd.; nmflžaa če zapeljati 2 aviora (SO, 91, $3) = dam...; poročila je a&area (92) — vzela je, poročila se je. £me£no nam bi moralo sveneti: pre* fitatJ bolezen (201-) ali ispši: — eno kžč, drugega sedč (= preboleti, pretrpeti, prenesti; piebiii, narediti dr.)- V leposlovju bi rad pogrešal sestavljenk kot tpn&šplačilo (38), saj celo v prozaičnih -uradlb še dobivaš naplačilo. Skovanka se dd pogosteana po doraače ;^ovedati"Vča£»h iznamo kopo pristno slovanskih oozuačnic sa pejem. ki je «V raetež«» skoro vselej izra/en s tujo izpceojenko, mano Je na e-it^v. načem ozemlju, n. pr. k*eg (Krieg), reva (Reue), žugati (scheuchen), gožju^ (gagŽ&ffo)» 2a «takoj, hitro, pdteej» se do aita po« navija gorenjska okrojenka *koj*. Ali r:&rod res toliko govori «Šepniti»» če hoče zafepetati? Dolenjee Sepn«, kadar spotakne! Za veža» «dalje» bi tu pa tam postavil «naprej». Sovrstnik v ljubezni (19) je pač tekmec. Kaj so pol» oknicc? Mogoče kontaminacija iz «polkna» (Balken) in «oknice»? A. Debeljak. Ivan Zorman, Lirični spevi. Cleveland, Ohio, 1925. Str. 90. «Slovstvo je vlak. Vlak si sme dovoljevati vsakovrstne muhe, najčudovitejše blaznosti sveta, drdrati skozi snežne ali cvetne dežele, prekoračiti hudournike in sanje, nasmihati se biserom in morjem — ali samo v mejah dveh tračnic.» pravi mladi francoski romanopisec Joseph' Dclteil. Ako se držim te prispodobe, porečem o Zormanovih delih — prvih dveh pesniških zbirk sicer nisem čital — da jc to skromen vrhniški vlak, ki z njega vidiš na kratki progi neznaten drobec nevelike slovenske domovine. Životopis tega ameriškega rojaka nam jc nedavno podal v «Slov. Narodu» dr. I. Lah in ta ali oni se še utegne spomniti kratke polemike, ki jo jc otvoril nasproten ljubljanski dnevnik. Vsekakor pa je razveseljivo, da se v dolarskem svetu najde še kdo naših, ki goji zmisel do modric in morda nekoliko prispeva za ohranitev narodne zavesti onkraj slanega elementa, budeč pogosto spomine na staro domovino, n. pr. v stihih «Izgubljeni raj»: Spet zahajali bi v Kokro, Rad bi spet pri Svetem Joštu kjer naš varuh, stari Kranj, doli zrl na svet mamljiv: iznad skale bi poslušal zrl na pisane preproge jek otroških radovanj. žametnih livad in njiv. Na splošno pomeni Zormanovo književno udejstvovanje anahronističen prinos našim liričnim proizvodom pred 1. 1900. Ako je po Henriju Pourratu in bog ve po kom še poezija «iskanje duše», iskanje te lično opremljene knjižice ni posebno globoko. Čc pa se bolj ogrevaš za opredelitev pesništva, ki jo je oblikoval Emile Deschamps: Pcinturc qui sc meut et musique qui pense, t. j. slika, ki se giblje, in godba, ki misli, tudi ne zaslediš v tej smeri težnje po novem, doslej še neizraženem in ncopaženem. Avtor se tega zaveda in prikupno priznava v uvodni «Moji pesmi»: Kot gorskega potoka spev, ki skromen le daje odmev, odmevi mojega so petja, ki v srcih iščejo zavetja ... Slično naznanja poslednja kitica zaključne pesnitve, posvečene Prešernu: Odpusti, da nevredne vrste ti vzvišeno ime častč — i vrabec s slavcem se oglaša, i bor ob hrastu stati sme. Knjižica je razdeljena na štiri skupine. V prvi prevladuje rahla refleksija, ki odseva spomine m živijenska izkustva, n. pr. «Mladosti»: Čc nisem ostal še nikomur zvest, sfim tebi, mladost, ti življenja prelest. Podobno umu je simbolični «Potok»: Hlepel po silnem sem razmahu, po bratstvu morskih veličin — morje sprejelo me jc šumno, a vzelo mi prostost dolin. Pogled v prošlost omogoča tole filozofijo kitic «Nekoč in sedaj»: Zakaj v namišljeni bridkosti zemljan nc spomni se modrosti: čim več veselja drugim daš, tem več ga v srcu sam imaš? Vse take iveri niso ponazorjene v posebnih pesmih, preeej jih jc nanizanih pod geslom «Utrinki», n. pr. «Mnogi se potijo dan in leto za prihodnost, nikdar doživeto», ali: «Kdor vesel odpušča mnogo, njega svet nc sodi strogo», ali: «Kar nas prijetno vara, življenje najbolj čara» itd. Drugi del, po večini slike iz priiodc, mi najbolj ugaja kot cclota. Nalik Jenkovim «Obrazom» nahajaš tod razne ubranosti od zgodnje vigredi, ki šc \prasujc. Zakaj, usoda, mrko terjaš pokore toliko od nas, poprej ko milostno dovoliš lepoti gledati v obraz?! preko «Majniškcga jutra», ko «solnce pilo rosne jc zdraviec». pa do hladne dobe, ko Stoj. prcd hiŠQ starka v očeh ji bdi resnoba, za njo mladost žareča, pred njo temina groba. Tretji oddelek prinaša ponajveč ljubavne melodije, o katerih ne veš, ali jih nc bi kazalo pustiti po različnih albumih, četrti pa odseva pesnikovo raz* merje do daljnega rodnega doma. Iz celotne zbirke so mi najbolj pogodu: Stare gosli, Brezi, V majniškem jutru (razen tretje predzadnje vrstice), Poletna modrost, Poglej, dekle..., Večna lepota, O polnoči (dasi zadnja misel ni iz.-virna), Izgubljeni raj. — Reminiscence ti večkrat kvarijo ugodni dojem: «Rad bi» in «Spomladi» (Župančič), Na deželi (Golar), Hrepenenje, Naš Narodni dom (Gregorčič), Jesen (Jenko). Drugod sem se domislil Cimpermana, Moleta, Pre? šerna in šc nekaterih. Verzi teko gladko, ritem jc skaljen samo enkrat na str. 21. in 23. Mašil ni, razen str. 20.: kot turist't a m vrh Triglava. Kdor bi izpustil «tam» in pisal «turisti», bi dosegel ♦polnoglasnejši stih. Nekateri ukrasi so prav posrečeni, preseneti pa vas primera: kot hijacint po južnem morju v daljino mirna misel plava (32). Težkih pesniških oblik ni, čc ne upoštevamo dveh sonetov. Stiki so skoro vselej dobri (slab: pritök—otrok, 10), često bogati in še notranji. Jezik je domala brezhiben, samo namestu slönil (13) naj bi stalo slonel, «žena se poroči z milijonarjem» (22), od veselja vnet (38), z brzimi krili leteti (58). V pisavi jc nekaj zastarelih oblik, prave so: poželenje (19), laže ali lagljc (23), vdan (25), vžgati (32), gnezdeče (33), ličeec (44), zvonjenjc (34), bedeti (43), utolažiti (44), rdeč (56), lučea (67), preden (63), mimo ^71), tovariši ja (HO), ustvariti (88). A. I). Fr. Jaklič, Zadnja na grmadi. Zgodovinska povest. Mohorjeva knjižnica 6. Na Prevaljah 1925. Str. 268. Prvi dokazani sežig vešče ali čarodcjicc se je zagrešil menda leta 1275. v Toulousi, dasi jc to vražarstvo po izjavah nemških učenjakov starogermanskega izvora, češ, coprnicc so potomke tevtonskih duhovnic in zdravnic. Po 13. sto« let ju so se jele določati stroge kazni za čarobo. «Sachsenspiegel» šteje čarov? ništvo enakovredno z zastrupljcvanjcm in nejevero ter preti vražjevkam in veščkam s smrtjo. Usodna zmota jc prešla početkom 15. veka s francoskih tal na švicarska. Tristolctna dušna epidemija, ki jc pobrala nebroj človeških žrtev, je dosegla vrhunca v 17. stoletju. Niti nežna mladost niti matora starost te ni čuvala ovadbe ali obsodbe: celo visoki cerkveni dostojanstveniki in plemiči so morali često v klado in na grmado. Na Britanskem jc bil postavljen poseben general za izsledovanje hudičevih namestnic in dckcl. Na evropskih tleh sc jc poslednja uradna usmrtitev izvršila v Švici, kjer je bila leta 1782. v Glarusu spaljena krščcnica Ana Göldijeva. Seveda- jc šc potehmal zaslepljeno ljudstvo samo večkrat napalo ter ubilo kako osumljeno babše, tako v Mehiki, Angliji, Nemčiji. V prosvctljeni Ameriki, čc se točno spominjam, so upepelili zadnjo hudičevko okoli 1860. Sramotna doba človeške misli ali bolje nezmisli jc pogosto zamikala pisatelje s svojimi krvavimi dogodki. Posebno dojemljivo jc popisal Balzac takšno pravdo v Succubu (Contcs drolatiqucs) in Costcr v Ulenspieglu. Bolj pozabljena pa jc izvirna kamniška povest iz leta 1670., «Čarovnica s Karncka», ki jo je J. Ogrinec objavil leta 1872. v mariborski «Zori» in ki sc zaključuje z besedami: «Tu na grmadi so časi zažigali copcrnice. Zadnja jc Ida bila — Trcbuščakova hči.» Za ribniško okolico jc v «Mladiki» priobčil in sedaj dal ponatisniti slično tragedijo l?r. Jaklič iz Podgoricc pri Dobrepoljah. Zapisnik te pravde jc leta 1864. v knjigi «Ribniška dolina na Kranjskem» obelodanil v slovenskem prevodu njegov krajan A. Lesar, katehet in učitelj slovenščine v ljubljanski višji realki. Lucija Krzničcva je bila zbog takratne psihoze trpinčena leta 1701., torej 67 let poprej, nego je Marija Terezija ods stranila pregreho čarodejstva iz zakonodaje. Čeprav Jaklič nekam enostransko vali odgovornost za podobne justične umore na posvetno gosposko, jc «Zadnja na grmadi» vendar dobra ljudska povest o «klekaricah», kakor jc M. Ravnikar po domnevnem shajališču na Kleku krstil zlodejske vcščice in vražarice. Kot bližnji sosed ribniški okolici jc avtor dobro pogodil tamkajšnje kraje ter običaje, ki se v dobršni meri zrcalijo tudi iz pristne ondotne govoricc. Nekaj izrazov utegne biti manj znanih širjemu občinstvu, n. pr. balite (iz wallen?), branjak, bentiti (iz hrvaške klctvinc?), cimaraka (Zimmcrhackc), kleštra, kov (kaköv), mrkaj, prvotna oblika za današnji «mrčes», nihče ničasto, kar se pa menda govori «niče ničasto», stagne (stegqe), štrama in nekaj izvedenk. Po narodni izreki so zabeleženi: Ribenščica (Ribniščica), vranč (vranič = vrag), zlodi (zlodej). Dvomim pa, da bi domačini sklanjali po lužiškosrbskcm načinu Slemcnov (5, 114) namesto Slemen. Nasprotno pa pogrešam sklonila ov pri moškem samostalniku okovi — okovov (148, 155). Po napačni analogiji sta zvarjena deležnika brisajoč (22) in iskajoč (137) za brišoč, oziroma iščoč. Tiskarji bi morali imeti dobro podkovane korektorje. Kako naj sc pisatelj, osobito čc je v letih, zanima za dlakocepni nauk, naj li rabim noter ali notri (67, 161), vsipati ali usipati, ugnetati (5, 38), vendar ali vseeno (138), brežki (t. j. nizki bregovi) ali pridevnik breški (90)? Pretekli pogojnik jc manjkrat nego pri drugih piscih zamenjan s sedanjim (27, 57). Prav obilo pa srečujem nedomači svojilni zaimek pri telesnih delih: položila jc roko na njegovo ramo (24), redko pa pravilni dajalnik osebnega: sneli so ji železje z rok (161). Samo enkrat se je zarotil po slovanski šegi: na mojo dušo (134), kakor se zaklinja tudi Čeh: na moü duši, drugače pa vselej z germanskim pri. Dasi jc ponekod v zanikrnem govoru prehodnik pomešan z neprehodnikom, vendar ne velja zamenjavati: ugasiti in ugasniti, osupiti in osupniti. Včasi se dovršnik šopiri namestu ne* dovršnika: počne — počenja (164). Nepotrebni so dolgi ponavljalni glagoli kot razširjati (namesto širiti), oskrunjati (skruniti), prepehavati (pehati), napolnjevati (polniti), umerjati (meriti), preklinjevati (kleti, preklinjati), obdolževati (dol« žiti), prikimavati (kimati). Neslovensko je: sklenil je, da vztraja (181, da bo vztrajal!). Dr. Breznik graja soznaenice, tuje po korenu ali pomenu in ki jim lahko najdeš dobrih domačih namestnic: cilj, dopasti, drcnati se, jenjati, konec jemati, mčrodajcn, naenkrat, nahajati sc, podati sc kam, lončar jc mladenko poročil (40), prestati, ubogati. Jaz bi še dodal: goljufati, kregati, žugati in dr. /•'. Pot o čan. France Kotnik, Storije. Koroške narodne pripovedke in pravljice. Mohorjeva knjižnica, 3. Na Pre val j ah 1924. Str. XVI + 112. V splošnem je knjižica hvale vredna. Ker pa jc plod nekega kompromisa, ki se mu jc bilo iz denarnih razlogov težko izogniti, ne bo povsem ustrezala niti znanstvenim krogom niti širokim slojem povprečnega čitatcljstva. Folkloristi in filologi bi z obilo večjim veseljem pozdravili tako zbirko, če bi bila do konca zabeležena v pristno narodni govorici, preprosti bralec pa bo nemara štel nc* katere inačicc za premalo zanimive cnačicc. Saj so posamezni primeri, n. pr. «O coprskih bukvah na Djekšah», brez jedrnate vsebine in bi si navzlic svojemu ritmu in navzlic stikom osvojile slušateljstvo samo tedaj, ko bi jih pravil človek, ki umeje sijajno «prefatovati». Seveda pa so vmes tudi precej dramatične zgodbe (Vrbsko jezero, Jama ob grebinjski ccsti i. dr.). Trenutno zajcmljiva jc povest o «grdih» celjskih grofih. Uvodoma jc prof. dr. Kotnik navedel na 11 straneh precej bibliografskih in drugih koristnih podatkov o teh 84 storijah, od katerih jih jc 22 vzetih iz starej» ših tiskanih virov. Te ali one pripovedke sein se domislil iz čitank za osnovne ali srednje šole. Snovno kajpak niso do korena samorodne. Indocvropsko blago, ki se je kraju primerno prikrojilo po slovenskem Korotanu. Koliko podobnih podrobnosti najdeš v ljudskem slovstvu drugih narodov! Vzemimo samo prav« ljicc o kralju Matjažu, ki sem jim nedavno zasledil prav sorodno drugačico pri dolnjelužiških Srbih. Ali pa o Zlodcjevcm mostu, ki jo jc uporabil kot goriško izročilo že Klodič«Sabladolski v epu «Livško jezero» v zastranici o ukanjenem vragu. Potem o hvaležnem medvedu, spominjajočem Androklcja in njegovega leva. O pavlihovem sestanku s papežem ste bržkone že brali v Costerjcvcm Ulcnspieglu, I, 53. Razporejene pa so te pravljice po tvarinski sličnosti: povodni mož (Korošci kakor Lužičani ga zovejo samo vodnega moža), žalik žene, zaklete dcklicc, zmaji, Kolomonovc bukve, bela kača, ajtiološke, zgodovinske, o Lahih, rudniki, kazen pregreham, legende, živalske, pavliha, prerokovanja. Dodani so jim viri, imenik krajev in rek, opombe. Neoporečna razčlenitev je tu pa tam dovolj težka. Tako bi legendo št. 75. brez nikakršne kvarc smeli uvrstiti pod vzrokoslovno poglavje, saj nam razlaga, zakaj jc čmrčič (gliva, imenovana tudi smrček) tako jamičast in zakaj se škrjancc kliče tudi žcrjavcc, ko si jc s Kristom v nebo leteč osmodil peruti pri solncu kakor ob žcrjavici. Nekaj krajevnega obeležja razbereš iz jezikovnih krajic ali lokalizmov: naten (tnalo), Uršlji in Priblji, juckati, prestavljati (seliti) se, predeno (za nemško štreno), dobro obstati, vigredi (spomladi), kragulj (zvon), tolsto (debelo) gledati, izdan (zaklet) grad, preseči (hrv. nadkriliti jc germanizem), srepc razvaline, mir (zid), zibniti (izginiti), terba (nerodna ženska), pomanjševalnicc na «cj, osclski, primatljati, čindrati, bolije (kuga), mrtovski, izarcc (jezerce), mostnik, tutujka, varučka, muzniti, zabranica itd. Prerokilo bi pač kazalo pisati z istim obrazilom kot šiviljo. Mestoma naletiš na pristna krajevna imena (n. pr. Osovščiea), ki se zbog ponemčevanja naglo gube in bi jih bilo čim prej zbrati. 36 561 «Učiti sc mnogo bolj slovanskemu jeziku in svojstvu, nc more nikdo preveč priporočati, osobito nc pisateljem,» je dejal leta 1880. Levstik v prclagatcljevem predgovoru pravilnika za župane. S tega stališča bi bilo prenarediti: podlistki «Mira» (V), krastača za kroto, prilika nanese (Francozu se mudi, IX), od tistega trenutka (brez sfcm, 18), ugnati (brez: v kozji rog. 19), čc (brez: za slučaj, 39), delo se odseda (nc: izda, 83), in šc več drugih drobnjav, ki jih je že grajal dr. Breznik in ki jih nc maram tu nanizati. Pogostni so pleonazmi kot: majhni otročiči (61). Sumljiva se mi zdi oblika: proti Orehovi jem (58). Prekaniti v po; » menu prevariti (XI) gre po 4. glag. vrsti, nekaj drugega pa jc štajerska okoličnica «prekane me» = pripeti se mi, slabo mi postaja. J. Šega. Damir Feigel, Domače živali. V izdaji «Splošne knjižnice» v Ljubljani. 1925. Knjižica, kakršno si kupiš v peronskem paviljonu pred odhodom vlaka, da se raztreseš med vožnjo; ali pa AIcšovčcvc «Ljubljanske slike», za drobec jedkejše, aktualnejše. Samo, da me jc stari Alcšovec manj motil s slogom in dovtipi, ki diše pri Fciglu po prisiljenosti. In to jc škoda, ker ima Fcigcl marsikdaj zelo ostre oči za komično tragedijo te najnavadnejše domače živali, človeka, in misli, ki tc kar osupijo. Gradivo, ki sc ga jc lotil v tej knjigi, bi bilo vredno pozornejše in bolj poglobljene obdelave, močnejše roke. Strinjam se pa z njim popolnoma, da nam noČ£ kvariti radosti do tega tako kratkega življenja s slov« nico, kakršna jc običajna v izdajah «Splošne knjižnicc». Kocjan. A. G. Matoš, Pjesme. Zagreb. Narodna knjižnica. Str. 108. Pod naslovom «Naši pjcsnici» jc založništvo Narodne knjižnicc doslej obelodanilo pesniške zbirke P. Preradoviča, F. Prešerna, G j. .Takšiča, VI. Nazora, L. Kostiča, S. Gregorčiča, St. Vraza. Peti snopič obsega Matošcve stihe iz 1. 1889. do 1914., torej tik pred smrtjo blestečega esejista. Njegovih puščic in zabavljic izdavač ni sprejel v to skupino. Premalo poznam sodobno hrvatsko književnost, da bi si lastil sodbo o Matošcvem pomenu, ki pa se mi zdi znaten. Karlo Häusler mi je svoj čas govoril o njem kakor o možu, v katerem jc tedanji pisateljski naraščaj onkraj Sotle (Wicsncr*Livadič, Häusler i. dr.) videl svojega vzornika. Matošcv sonet «Mladoj Hrvatski», natisnjen leta 1909. v «Hrvatski Smotri», jc videti nekak program: Naš ukus samo ricdak do jam bira I mrzi sve, što sliči frazi i pozi, Tek izabranom srcu zbori lira I nijc njesma, koju viču množi. Naš stih jc život, ko ji dušu s vira. Sto može reči proza, dajmo prozi, A strofa treba magijom da dira I budi u nama ono, gdje su boži. U vieku, kada «misli» svaka suša (bedak), Mi, nimfolepti, skladno osječamo, Jer cilj jc svemu istančana duša. Ljcpoti čistoj himnu zapjevajmo. Božanski Satir kad nam milost dade Za evjetni uskrs hrvatske Plejadc! Donekod sc je Matoš sam duševno opisal v «Čarobni fruli», ki se pričenja: Od vajkada na mojoj duši svira Muzikant satir, golač, parija, Pa kada svira, ko iz glasovira Utopija sc dižc, san, Ikarija ... To vam jc velik artist, odličen osobito v sonetu, ki ga jc dotiral do ne* verjetne formalne popolnosti. Pristen Hcredia. Težko, da mu jc kdo med Hrvati v tem kos. Cesto se je povzpel do pravcate akrobatijc, prim. Lakrdijaš. Navdih mu jc mnogokrat umstven, literaren, umetnostno zgodovinski. Odtod nekaj rcminiscenc (V. Hugo i. dr.) in gomila crudicijc. Zmožen jc pa tudi bajno bujne domišljije: «Möra» (300 stihov) bi se podala Govonijcvim «Električnim poezijam». Evo vam iz nje primera za polnozvočno stihotvorstvo njegovo: Engleskc polže (koristi) plitki proroci, Na trulom stupu novi poroči, Izgubljena sreča svetog prolječa, U kretenskom mozgu sitog stol ječa, Kljakavi moral gradskih cinika, Prekrasni miriš skupih klinika, Klimavi troni, živi strojevi, Glada i novca podli bojevi: Aj, na meni stenju sve lokomotive, Suhoparne knjige, teorije krive, Slicpom dušom plače pepel starih zala Ko Dies irac pokornog korala ... O, kako sjetno sija dan Italije, O, kako sjetno svira Pan Idalijc! Najbolj se mu posreči satira, persiflaža. Neredko je brezobziren cinik: garson stari Hog (8), ja sam bordel, špitalj, ludnica (21), smrtni grich me spasava od vraga (80), igra, gdje čc dama padati na puba (104), srce nijc safalada (106), ali pa tale strelica na ženske (44): ... Svc ste slične, žcnicc, Oko materije tek sc prtite, Ideal vam je: brzo ženit' se, Oko jedne osi svc sc vrtite! Malokdaj naletiš na neskaljeno ubranost, kakršna preveva ljubavne kitice kot «U vrtu» ali «Tajanstvcna ruža». Daroviti hohem pa ni brczdomovincc. Saj pogosto jemlje v misel svoj kajkavski zavičaj. Kako lepo razpravlja njegov «Iscljcnik»: Nq §ta ^ mcni tudj. kroy Sloboda tudjega kraja? Tek kod kuče jc blagoslov, A svoga bez zavičaja Jc težko živ jet, teže još umrieti: Jcr svaka ptica k svomc jatu leti. Danes se nam vidi, da je bil v klasičnem pomenu vates»prerok, dokaz ' umovanje starega grabaneijaša (črnošolca) iz 1. 1907: Več sa brda pjeva ervena sloboda, A divne vode, Jadran, Drava, Una, U krvi plamte... Ustaj! Sunce! Huna! Naš satir in satirik rad zaključuje z ostro domislico, glej «Capriccio», ki predočuje ples v dvorcu: 36« 563 Pa dok bicsni bas i violina, Niko nc zna — škandal i blamaža! — Da pod suknjom neko skriva--paža. Ali «Erotica biblion» o grofu Mirabcauju, ki med prckucijo ljubi markizo: Pa kako nije ljubit mogo, On uze kantarida mnogo I muha ga jc ubila*. Ali «Pik os» o plcsaču Marci ju, ki se za deblo privezan roga Bogu tekmecu: No ja sto mogu, Bog tek može htjeti, Jcr sve da hoče, nc može umrieti I kao smrtnik sebe ubiti. Pevce Petra Kcrempuha (Trebušnika) se je dal zavesti do kabaretske po« pevke «Krinolina». Pa tega mu ne bi toliko zameril kot prepogosto zagrebško žlobudravščino: budem crko kao stene, kad vam bude fad, pumpati, krepati, iopati, šopati, dijetenklasni purgar, fater, frajlc su bczcct, blauštrumpf. Posiljene so tvorbe: Nictzschejcv bogomrak, Bogomajka i. dr. Vso to navlako naj bi bil posvetil drju. Pišti Posiloviču namestu lepega soneta «Bjcsomučnik». A. I). Dragu tin M. Domjanič, Izabrane Pjesme. Zagreb 1924. Redovno izdan je Matice Hrvatske za g. 1922. Str. 184. ,, , ... , . fa v azda sam mastao, odvisc snivao, Života ni mladosti nišam uživao, Pa sva moja mladost pjesme su te. oveduje v kiticah «Htio bili»: Sroem earn u-rijek csfcao dijete. V Gsamelosti si je bolj in bolj širil svetovni nazor. Medtem ko hrvatsko pismenaivo vse do pred nekaj leti vobče ne posna religiozne no ie, naj des večkrat pri Domjs&iču nemirno vpraSanjr.: kaj je namen? Naslednjo stopnjo v njegovem rarvitku bi lahko naztfali big v rokoko in barok, kamor se je o priliki zatekal tudi MatoŠ. Tu ae ;'e zamikal v obifcelisko tradicijo iz slavnega 18. veka, ko so mu plemeniti predniki uživali lepe čase na rodnem .posestvu v Kičak. Vedi ga njegova «gospodska volja». Fočinem rado «z žubor Montana, Mlade markize i perkovi drevrri Draži su meni od kramarc. novih, Draži neg život taj grubi i dnevni. Mnogi poenemcvalcL so ga krivo razcrueii, pevajoč o grolioak, o grajskih vrtovih in amogetfh, koder so ss razprcciirele same šume in krulile svinjske Črede, ksr je moralo seveda omesno delovati. Slabokrvni ssnjač se je odrekal 3traotesa in slastem, zato je njegova poznejša erotika povsem poduševljena. Ta poteza je napravila iz njega edinega dekad«&ta v hrvatski moderni. Dovedla ga je tudi 7 budhizem: Al duša mi nije se emiriti mogla U muku Nirvane, gdje želje sve gasnu. - Ja čezno sam liairag, da živim i stradam, 5 da bž.r jedanpui j os v^dim te krasnu. V poslednjem razdobju 3© lironoža vrača k narodu, k množicam. Kot sodnik se je dr- Domjanič naučil korenito spoznavati ljudstvo in je ljubiti. Balkanske vojne ixt svetovni polar 3o .-».a razodeii, da je nezavisnost in svoboda sad zržve, psi kateri posapae2^& zataji svojo individualnost m jo podredi celoti. Tako js s svojim, primerom pot&repil Le Danfceeovo podmeno o samoraslem mladiču, ki 3Ča30»ma bolj in bolj privzema piiznake svojega plemena, če je poprej pel: Čisto mi čelo i savjest je čista, Ne trebam trobojkom skrivati grudi, Da 1' mi je u srcu narod i ljubav, Tko ima pravo, da sumnja i sudi?! je sedaj z zanosom ubral strune na čast srbskim borcem: 1912, Vi umiretc, Vladi« miru Vidriču itd. Opusti vsi svoj individualistični ekskluzivizem, je hkratu stopil bliže svojim kajkavskim rojakom in zdaj pa zdaj zakrožil «prav horvaeki»: Takisto so nastali «Kipci i popevke», o katerih sva pred leti z dolarjem poročala na tem mestu. Domjaničcv stih jc preprost in tekoč. Težkih oblik se na splošno nc loteva. Tu pa tam kak motto kaže na drage mu vzornike: narodna pesem, Župančič, Kette, Verlaine, zlasti Rusi, kot Lcrmontov in Puškin, iz katerih jc posamezne vrstice ponekod kar ncizprcmenjcnc vplcl v lastne kitice, nadalje P. Althof in drugi Nemci. Tako vsebuje «Poslednje pismo» — morda nehote — doslovcn verz iz Heine ja: Und ich hab' es doch ertragen, aber fraget nur nicht, wie (Ipak pre* boljeh i tiho sc smirih, Samo mc nemojte pitati, kako). A. D. «Zaročenca» (I promessi sposi), milanska zgodba iz 17. stoletja. Odkril in prcnarcdil Alcssandro M a n z o n i. Poslovenil dr. Andrej B u d a 1. Izdala in za; ložila «Narodna knjigarna» v Gorici. 1925. Cena broš. iztisu 30 L, vez. 34 L. Za Jugoslavijo (franko) broš. 85 Din, vez. 95 Din. 576 strani in 36 ilustracij. Poročilo glede te sijajne knjige mi je olajšal prevajalce sam s svojo raz; borito razpravo o Manzonijevi Italiji, o avtorjevem življenju, pesniškem, dra* matskem, zgodovinsko*znanstvcnem kakor tudi umetniškospripovednem delo« vanju, predvsem o «Zaročencih», in poslednjič o Manzonijevi šoli. Dodati sem se namenil samo nekaj podrobnosti, ki utegnejo še osvetliti Manzonijev pomen. «Zaročenca» sta edina italijanska knjiga, ki je takoj po svojem nastanku stopila v duhovni krog svetovnega pismenstva. \V. Scott, izpočetka Manzoniju zgled in vzor, jc nemudoma posnel učenčevo tehniko v lastni povesti The Pair Maid of Perth. Na apeninskem polotoku pa jc nastala dolga vrsta bolj ali manj pustih in priskutnih nadaljevanj, od katerih so nekoliko boljši: Gualtierijcv «Neznanec» (Innominato), Balbianijcv «Lasco il bandito della Valsassina» in «Figli di Rcnzo Tramaglino c di Lucia Mondella» (sinovi naših zaročencev), Rosinijeva «Monaca di Monza» itd. «Zaročenca» so stihotvorci prelivali v osmcrce in tcrcinc kakor i v melodrame, živopisci so delali slike po njunih motivih, zgodovinarji raziskovali zadevno dobo, krajcslovci pa skušali točno zaslediti pozorišče romantične povesti. Ta najbolj ponarodnela knjiga Dantejeve domovine jc do tik pred tekočim stoletjem dočakala nad 170 izdaj, se prelagala v razne jezike, 17krat na nemščino. Goethe sc jc izjavil o njej: «Vtisk jc pri čitanju tolikšen, da venomer iz ganotja padaš v občudovanje in iz občudovanja zopet v ginjenost... Manzonijcva notranja izobrazba se kaže tu na taki višini, da mu je težko najti kaj sličnega.» Pancgirik Giordani jc smatral delo kot nekaj divnega in božanskega, ga imenoval oporo narodnemu duhu ter hotel, da bi se vedno novič bralo, se razglašalo po vseh cerkvah in krčmah, stari in mladi naj bi se ga na pamet učili. Manzoni jc najjačji tvoritelj značajev, kar jih ima italijansko slovstvo. Njegova Lucia utegne biti najizvirnejši karakter polotoške književnosti, ki jc navzlic leposlovnemu obilju dokaj uboma z dobro očrtanimi liki. Bogatejša je v tem oziru dialektična literatura, sosebno milanski pesnik Porta, ki jc vsekakor vplival na svojega velikega rojaka. Kakor Porta tako spada tudi Manzoni med največje humoriste v deželi, koder zveni «mili si»: njegov župnik Abbondio je po Grafovem zatrdilu za donom Quijotom najbolj segava in šaljiva oseba sve* tovnega knjištva. Kakor soplemenika Verri in Coco, tako je i Manzoni za« gotavljal, da «Promcssi sposi» ni plod njegovega truda, marveč najden in pre* delan star rokopis. Ne glede na to zvijačo je vse dejanje sam izumil: izmed važnejših osebnosti je edini kardinal Borromeo zgodovinski. Za vzorce patru Cristoforu je morda služil istinit redovnik imenjak, ki je v Milanu negoval okužence. Ripamontijcva kronika je bržkone dala nekaj potez Brczimeniku in gospe iz Monzc, ki se razen tega zdi nekoliko posneta po Didcrotovi «Redovnici». Nekdanji Pastuškin in Labud je tokrat opravičeno nastopil s pravim ime> nom. Njegov prevod je prav lep, skoro bi rekel vzoren. Malokdaj se te ob gladki slovenščini poloti želja, da bi se ozrl v izvirnik. To se mi je zgodilo na str. 422: pogledal jih je s koncem očesa (Ii guardo con la coda dell' occhio), kar Valjavcc sloveni bolj umljivo: skrivaj pogledati... Če grešim, popravi me (correggimi, 185) bi se lahko glasilo: posvari (opomni) me!... Dve vglobljeni očesi (due ocelli incavati, 44) bi kazalo izpremeniti v vdrte oči... Romanski jeziki ljubijo modalen glagol za naš prislov: se je končal oblačiti (fini di vestirsi, 305) = se je (do kraja) oblekel; so tekmovali v uživanju nizkih cen (taccndo a gara a goder..., 391) so uživali kakor za stavo... Rar mi je nad vse priljubilo prclagalca, jc njegova vestnost. Prisvojil si jc kakor le malokdo nasvete raznih recenzentov iz poslednje dobe. O tem svedočijo popravki na str. 568., ki jih po vsem videzu že ni mogel več uporabiti v besedilu samem. Vendar seznamek še ni popoln. «Rajši» naj ne stoji samo na str. 480, temveč i na 9. in drugod, «majhen» namesto «mali» je trikrat nadomeščen, šc večkrat pa ne. Pogosto rabi pisec ta pridevnik brez potrebe: male državice (554), malo dekletce (fanciullina, 127), mala četica (una piccola seorta, 279) itd. Bergla (393) bodi brez j kakor str. 177, saj nje latinska prednica ferula ga takisto pogreša. Zavedela se je (s'era risentita, 339) ne: zavedla! Blagostanje (Wohlstand, 394) je manj primerno svojstvu naše govorice nego blaginja, blago* vitost, imovitost; izprememba bi bila toliko prikladncjša ker vsebuje tudi izvirnik dve soznačnici: agiatezza in mediocrita. Germanskih «rev» in sorodnic je kar preveč, ko imamo toliko pristnih nadomestkov. Ratckizemski «zapopaden biti» (essere eompresi, 4) se da bolje povedati: vmes (obsežen, vštet...) biti. Po naše jc prav: jezero se neha in se začenja zopet Adda (1). Ni li prekrepko rečeno «razbojniki» za «bravi», ki jih Nemce prevaja z «bewaffnete Diener»? S temi zgledi seveda še nisem izčrpal vseh pegic, a neumorni nositelj slovenske misli si jih lahko sam razbere iz Breznikovc brošurice. Monumcntalni knjigi pa želim čim več odjemalcev tostran in onstran sedanjih mejnikov. Drama. (Sezona 1924/25.) Sodobn;\ umetnost ne zadovoljuje. Ne zadovoljuje literarna umetnost, ne gledališka, ne slikarstvo, ne glasba. Ni treba biti prerok, ako trdiš, da se bo zdravi produktivni človek ali preprosti občan bodočih po* kolenj čudoma čudil in strme zgražal nad nizko stopnjo velike večine sodobne umetnosti, nad premnogimi gorostasnimi, razumsko skonstruiranimi produkti, nad duševno propastjo in pomanjkanjem tvornosti ty:r nad strašnimi zablodami J. Šega. KRONIKA okusa, ki dandanes to lažiumetnost bodočnosti često povzdiguje v nebo kot nekak novi evangelij. Ta zdravi človek bodočnosti seveda ne bo imel več nobenih stikov z današnjim človekom in zategadelj ne bo razumel njegovih besnih krikov in krčevitih prijemov, na las podobnih krikom in prijemom tistega, ki se po« taplja; ne bo občutil, da ni drugače biti moglo v dobi, ki je za svoje zločinsko početje prejela kot strašno povračilo: duševno sterilnost, notranjo ohromelost. Sodobnega človeka je objela velika utrujenost. Iz te utrujenosti pa se je rodila skepsa, ki ni zdravi dvom, temveč bolna nejevera. In bolna nejevera ne ' more ustvarjati, ne more uživati. Filozofija sodobnikov je napek umevani, v svet najčistejše duševnosti preneseni relativizem. Tako vidimo, da je bil martirij vojne človeku kljub vsemu fizičnemu in duševnemu nasilju vendarle nekaka «kopel», notranja očiščevalniea, iz katere so se razvile krasne vrline plemenitega žrtvovanja in tihega neznanega junaštva posameznikov in celote, vrline, kakršnih človek ni bil zmožen v miru. To so globoko občutili vsi, ki so resnično trpeli. In eno uteho je človek imel v vojni: vero, da se te vrline njegove duše, ki se jih je zavedal šele v trpljenju, tudi v miru šc bujneje razcvcto in poženo v prekrasen venec vseobče sreče in vseobčega resničnega bratstva. Ko pa so se po vojni jclc te vrline polagoma dušiti in v čimdalje bolj gospodujoči materiji zamirati, ko sta osebno požrtvovalnost in plemenitost uničevala brezprimerna sebičnost in vsesplošni pohlep v zasebnem in javnem življenju in se je človek z bestijalno mržnjo zažrl v svojega sočloveka — tedaj smo zaznali, da smo ukanjeni za svoje najlepše, najvitalncjšc upanje. In videli sino, da je vsej lepi duševnosti na zemlji odmenjen en sani cilj: propad. In propadu se bližamo danes z jadrno neizogibnostjo, ako se zavest človekova pravočasno ne predrami in ne vzpostavi zdravega ravnovesja incd duhom in materijo. Na poti v propad umetnost, ta najfinejši produkt duha, molči ali pa se pretvarja v nekaj, kar ni umetnost. Resnično se vidi, kakor da danes ni čas za veliko, elementarno, vse osvaja« jočo umetnost. Veliki umetniki, ki bi s poražujočo prepričcvalnostjo govorili svojemu času, kakor da so izumrli. Morda žive umetniki, ki govore daljni, nam nerazumljivi bodočnosti, morda žive drugi, ki govore nam ne več umljivi pre? teklosti. Sodobnega izraza v njegovi vseobsežnosti, izraza, ki bi odrešil današ« njega človeka muke in groze zdanjih dni, ne najdeš ne v koncertu, ne na odru, ne na razstavi, ne v reviji ali v šc tako slavljcncm sodobnem umotvoru. So« dobna umetnost ne zadovoljuje, ker ne odrešuje. A v ta odrešilni novi izraz verujemo vsi! Verujemo z besno trdovratnostjo. In ta vera nam je edini porok za umetnost bodočnosti, ki se bo rodila šele po popolnem razkroju današnje družbe in sodobnega človeka. Motreč sodobno umetnost s teh splošnih, svetovnih vidikov, nam je jasno, da v današnji razkrojni in prehodni dobi gledališče, ta najobčutljivejši umetniški organizem, ki združuje v sebi malone vse panoge umetnosti: mimično*plastično, muzikalno in literarno — ne zadovoljuje in ne more zadovoljevati. Vse kaže, da se gledališče v sedanji obliki preživlja. To usodno občuti i igralec i režiser, ki se včasi z naravnost obupnimi sredstvi borita z otopelim skeptičnim občin? stvom, da bi mu vzbudila troho iluzije; to menda občutijo tudi artistična vod* stva gledališč, ki se, skušajoč vzdržati neko umetniško višino zavoda, s pestrostjo repertoarja zaman trudijo ustreči občinstvu, literarno prenasičenemu ali pa sprijenemu po kinematografu; to končno občuti i sodobni avtor, ki prečesto dramatizira svoje najbizariicjšc in najbolj iskane domislckc (Pirandello). Zato tudi največji in najslovitcjši odri dandanes le prepogosto govore o krizi — nc samo finančni, temveč tudi umetniški. Umetniška kriza Narodnega gledališča v Ljubljani (finančna nam jc itak znana žc par let) v pretekli sezoni jc ncutajljiva. Ta kriza, ki sc jc v operi pristopil je vala do nevzdržnosti, se jc očitovala v drami v nekem zastoju, notranji nerazgibanosti, v preutrujenosti in umetniški obrabljenosti igralcev ter zato tudi v manjši zainteresiranosti publike. Slovenska drama je izza svojega preroda po vojni preživela žc nekaj raz< vojnih umetniških faz. Najpomembnejša med vsemi je bila brezdvomno doba. ko se je naš mladi oder s čvrsto lepo silo skušal približati idealu: zgraditi svoje temelje na večnih vrednotah velike klasične drame in tragedije. To je bila doba najčistejše in najpopolnejše ubranosti med umetniškimi napori igralstva in umetniškim pojmovanjem občinstva. Skoda, da je bila ta doba prekratka. Kajti ko je v zadnjih dveh letih po tej «klasični» fazi čisto prirodno jela za* vzemati slovenska drama v repertoarju čimdalje večji obseg, se je izkazalo, da ta domača drama, ki se šele poraja, ni umetniško močna dovolj, da bi vzdržala tolikšen odstotek celotnega repertoarja, kolikršen ji je bil odmerjen v pretekli sezoni. Vodstvo gledališča bi moralo vsekakor biti rigoroznejše pri izberi slo* venskih novitet. Toda ta nedostatek ni poglaviten; je samo del splošnega, večno slovenskega problema. V kolikor namreč ni vplivala na zastoj našega gledališča kriza splošne povojne duševnosti in zlasti umetnosti, ga jc tem bolj pospeševala druga okolnost, ki je slovenskemu odru pretila žc od vsega početka in ki je hkratu usoden problem v kulturnem življenju vseh maloštevilnih narodov: to je pomanjkanje tvornih sil. To pomanjkanje jc pri nas očitno na vseh poljih, ki so v zvezi z gledališčem. Kako naj drama uspešno in dostojno vrši svojo nalogo in igra petkrat ali šest* krat tedensko, ako iz njenega ansambla brez umetniške škode lahko izpade vse, izvzemši štiri do pet članov in prav toliko članic? Uprava bo torej morala poskrbeti, da zmožne in pomembnejše domače umetnike, razkropljene po drugih mestih doma in v tujini, pridobi čimprej za Narodno gledališče v Ljubljani, ako naj bo to res žarišče in torišče slovenske gledališke umetnosti. Da nam z ansamblom desetih članov nikakor ni zajamčen razvoj in napredek slovenske drame, je menda jasno. A dokler sc ansambl umetniško nc izpopolni, naj skuša uprava osvežiti ta domači zbor igralcev z gostovanji zanimivih umetnikov, bodisi slovenskih ali srbskih in hrvatskih. (Ta gostovanja menda ne bi preobčutno ogrožala finančnega stanja gledališča, stanja, ki ga bo vsekakor treba v naj« doglednejšem času sanirati, ako uprava noče, da ji gledališče propade. In živo* tarjenjc, v kakršno je obsojen naš oder danes, je že prvi znak propada!) Isto pomanjkanje slovenskih tvornih sil vpliva zelo usodno tudi na sestavo repertoarja, kar se tiče inozemskih del. Prevajanje se danes po pravici smatra za umetnost svoje vrste. Ni dovolj, da kdo bolj ali manj točno preklada besede in fraze iz enega jezika v drugega; treba je, da prevajalec poleg točnosti teksta ohrani vonj originala in ga poda v prevodu, da ga lahko čitaš in govoriš kot original. Tak prevod seveda zahteva mojstra. In takih mojstrskih prevajalcev imamo Slo* venci dva*tri.' Repertoarju letošnje sezone se pozna, da sc je sestavljal na podlagi 1 Nestvarno besedičenje jc, ako kak kritik iz literarnega kataloga izpiše kopico zvenečih ali zaprašenih imen svetovnih avtorjev in jih pokloni gledališki upravi, češ: Evo ti repertoarja! To jc prav taka glupost, kakor čc bi kdo pre* pisal budget britanskega imperija in ga dal jugoslovanskemu finančnemu ministru, češ: Nä, proračun za državo SHS! vseh mogočih ozirov. Tu so poleg ozirov na zasedbo in finančne in tehnične možnosti vprizoritve odločujočega pomena predvsem dobri in* odersko uporabni prevodi. Takih prevodov nimamo ali pa vsaj bore malo. Uprava mora tedaj paziti na to, da bo dela, ki jih namerava vprizoriti, izročala v prevajanje zmožnim pisateljem, nc pa raznim nepismenim šušmarjem. Naš knjižni trg se je zadnje čase že itak skrajno neekonomsko prcnapolnil z nepotrebno šaro pre« vodnih skrpucal. Tako vidimo, da jc bila v pretekli sezoni poleg antične in v neki meri tudi klasične drame nezadostno zastopana zlasti sodobna drama. Ni bila zastopana ne sodobna Rusija, nc Poljska, nc Oeška (ponovila se je samo Langerjeva «Kamela»), nc Nemčija, nc Anglija. Najdostojneje je bila zastopana sodobna Španija z Benaventevim literarno dragocenim delom «Roka roko unujc». Italijo jc zastopal znani splošno igrani Pirandello s svojo «komedijo v zarodku», «Šc» stero oseb išče avtorja» (Niccodcmijcva «Zora — dan — noč» se je vprizorila iz ansamblskc zadrege), Francijo so nam predstavile ponovljene «Izgubljene duše» med Francozi uglednega psihoanalitika Lcnormanda. Najsi jc bilo to delo igralsko jako dobro pripravljeno, bi vendar rajši videli na našem odru delo kakega Duhamela, Vildraea ali P. Claudela. Predvojno Rusijo je zastopal Andres jev z «Mislijo». Francoske veseloigre «Paglavka» in ameriške «Firma P. B.», brez literarnih ambicij, a spretno napravljenih, nc morcin šteti kot izraziti zastopnici; to je bolj ali manj potrebno zlo vsakega repertoarja. — II klasičnim zastopnicam drame bi poleg ponovljenega «Hamleta» in «Othclla» (z umetniško zanimivim gostovanjem rojaka Nučiča) smeli pridodati Župančičevo «Veroniko Descniško», Rostandovega «Cvrana dc Bergeraca», Tolstega «Moč teme», Dosto« jevskega «Stričkov sen» (komičnost pritirana do metafizične groze), Cankarjevo «Pohujšanje» (v predelani insccnaciji, a nc predelani igri) in Nestrovevo «Danes bomo tiči», dasi je klasični dunajsko«ncmški humor tega pisatelja težko prcncsljiv v naš duh, kraj in jezik. — Antiko nam je skušala približati težko vprizorljiva in zato malo posrečena Aristofanova farsa «Lizistrata». — šibkejši drobec nekdaj mogočnih Hudožcstvenikov nam jc pod vodstvom Gcrmanove in Mas« litinova v ruskem jeziku podal troje predstav: Gorkega brezupne bosjake «Na dnu», Gogoljcvo veselo, zastarelo «Žcnitev» in Kvripidovo «Medcjo», katerih poslednja se jc v nositcljici glavne vloge (Gcrmanove) dvigala zlasti govor« niško in igralsko do nekoliko hladnih, a bleskovitih višin. Malone polovico cclotncga repertoarja so zavzemala slovenska in srbsko« hrvatska dela. Samo po sebi gotovo razveseljivo dejstvo, vendar pa v razmerju s kvaliteto vprizorjenih del previsok odstotek. Jasno jc, da mora nacijonalno gledališče pospeševati predvsem domačo produkcijo in nuditi možnost oderske preizkušnje literarno vrednim domačim novitetam — toda literarno vredna dram« ska dela niso vedno tudi odersko polnovredna. To sc jc v neki meri pokazalo-celo pri visoki, lirsko«dramatični umetnini Župančičeve «Veronike Dcscniškc», ki jc sicer žela morda najjačji uspeh vseh vprizoritev v letošnji sezoni, a jc vendar glcdalcc imel močnejši dojem iz knjige nego z odra. Ta dojcin se jc sicer pri ponovnem gledanju stopnjeval, dasi vprizoritev s splošno izbranim ansamblom šc daleko ni izčrpala vseh pesniških subtilnosti in ncoccnljivih lepot dela in je vprašanje, ali se te vrline sploh dado odersko izčrpati. Isto — samo v obratnem zmislu — velja za Golarjevo «Vdovo Rošlinsko». Ta Golarjcva komedija jc knjižnje šibkejša nego na odru. Nekoliko burkast, prešeren do« mislek, dramatiziran iz perspektiv ljudskega teatra; notranje nebogat in nc« poglobljen, a zdrav in preprost ter brez osladne in romantične navlake znanih dramatizacij in pscvdo«ljudskih iger. Hram Narodne gledališča se gotovo ni oskrunil, ako je odprl svoje duri ljudski šali veselega avtorja v tej mali, jezljivi in čmerikavi Ljubljani. Vprizoritcv jc bila odkritosrčna in zato simpatična. — Remčeva «Magda», niz dramatično oblikovanih slik, je literarno najčistejše dramsko delo tega avtorja. To je deskriptivno ponazorjen razvoj in razkroj ženske duše v njenem pranagonu. Drama je nekoliko fatalistično?tendcnciozna. Fatum je, da mora Magda ljubiti v vseh moških enega samega in da jc ta moški človek duševnih nižin; ta usodnost zmanjšuje tragiko Magde; ako bi bil njen odpor močnejši, bi jo pojačil. Na sceni je uspelo delo samo v posameznih slikah, nikakor pa nc v ecloti, in to nc le radi nezadostne igre, marveč tudi radi tega, ker jc pisatelj Magdinega zapcljivea literarno preostro poentiral. Taki simboli na odru nc uspevajo; v knjigi so užitnejši. — Meškova natura« listična kmetska igra «Pri Hrastovih» bi smela izpasti, Lahov «Pcpeluh» bi moral ostati samo poizkus otroške predstave. Iz srbskega repertoarja je učinkovala sveže in neposredno Nušičeva mladostno razgibana, bujno groteskna «gogoli« jada» «Sumljiva oseba». Namesto «Narodnega poslanca» istega avtorja bi hoteli videti Krležo ali kakega drugega srbsko?hrvatskega avtorja. — Iz prejšnjih sezon so ponovili Milčinskcga «Mogočni prstan», Tučieevo «CJolgoto» in Cankar? jevo «Pohujšanje». Umetniška višina teh vprizoritcv seveda ni bila vedno enaka in primerna, marsikatera igra jc radi nujnosti menjave repertoarja prišla prezgodaj na oder («Roka roko umije»). Umetniško izdelane kot eelota so bile predvsem igre z manjšim ansamblom («Rosmcrsholm», «Misel», «Izgubljene duše», v nekem pogledu tudi «Zora, dan, noč», «Veronika Dcscniška» ter «Stričkov sen»). Drame z večjim ansamblom so se večinoma ponesrečile («Cyrano de Bcrgerac», «Moč teme», «Lizistrata). Na splošno se opaža, da ansambel, kakor jc malo? številen, umetniško še ni ubran v celoto in je zato notranje šibkejši nego bi smel biti. Tu čaka režiserje še mnogo dela. Pri večini igranih del torej ni mogoče govoriti o vprizoritvi kot umetniškem organizmu, marveč jc treba za« beležiti samo igro posameznikov, njih rast in razvoj. Tako smo videli pri Levarju, da iz opernega govorca in akterja polagoma, a vztrajno raste v igralca resnično dramatičnih ekspresij (Herman, Rosmcr). Marija Vera se nam jc z «Rosmcrsholmom» predstavila kot režiserka izkultivira« nega instinkta za notranjo uglašenost igre; kot Jclisava v «Veroniki» jc ustvarila svoj najbrezmadežnejši oderski lik. Svoj najjačji dramatski izraz jc našel Skrbinšck v «Misli»; njegov izraz jc bil sicer privit do zadnje možnosti, a njegovo igralsko in režisersko pojmovanje «Misli» jc učinkovalo porazu joče. Kot kapitan v «Roka roko umije» jc ta oderski ideolog podal karikaturo lutke. Šaričcva in Rogoz nista podala bistveno novega; njuna dozorevajoča umetnost jc malone vedno zanimiva. Rogoz se jc uveljavil tudi kot režiser «Sumljive osebe», kjer jc s «sreskim špijonom» ustvaril nadvse izrazit tip. Juvanova je stopila v ospredje kot Rošlinka, deloma tudi Cesar; ponesrečil se jc Balantač Kralja, ki tudi kot Pravdač v «Veroniki» ni izčrpal svojih umetniških sposob« t nosti. Režijo «Rošlinkc» jc odersko uspešno vodil Lipah. Svoje režijske sposob? nosti je O. Sest pomeril zlasti ob vprizoritvi «Veronike Deseniške». Najsi je njegova rešitev sccničncga problema tega dela zame še vedno problem, je vendar po možnosti izčrpal umetniške sposobnosti ansambla ter dal vprizoritvi potezo nekake dognanosti, notranje enotnosti. Posamezne figure so bile prešibko izdelane (Friderik, Jošt, Pravdač), a v celoti jc bila vprizoritcv ubrana in uglašena. Odersko efektno jc nadalje vprizoril Mcškovo «Pri Hrastovih» in jc tudi iz Pirandello ve «Šestero oseb išče avtorja» iztisnil vonj pristne groteske. Režiser Osipovič z vprizoritvijo «Moči teme» ni uspel; ni umcl umetniško ob? vladati številnega ansambla, zato predstava ni nudila notranje, organične dogna« nosti, temveč je ostala torso. — Zadnji režijski dar pokojnega Borisa Putjatc je bil «Stričkov sen», kjer je tudi nastopil kot knez. Putjata je neusmiljeni humor Dostojevskega, ki ledeno reže v dušo, pritiral do strašne groteske in ga dvignil v nadzavestne svetove ter se tako «s temi «(»obči» še poslednjič zarogal svoji ljubljeni Ljubljani. Zakaj ta gibki teatralik je bil v svojih posvečenih « urah umetnik. Njegov pomen in njegovo delo je na simpatičen način ocenilo že dnevno časopisje. Pisec te kronike mora ugotoviti samo, da je Putjata pri« nesel v provincijonalno in neokretno slovensko gledališko duševnost okretno, svetsko potezo, ki sc je razodevala v njegovem pojmovanju francoske komedije; s presaditvijo «Idijota» na naš oder pa nam je dal zaslutiti v globine in prepade ruske nature. Zato njegov pomen za slovenski oder ostane; bil je sograditelj. — Pretekla sezona je slavila vrsto jubilejev raznih avtorjev in igralcev. Vsi ti jubileji in proslave pa sezoni niso bili v prid. Fran Albrecht. • Iz nagovora Paula Valeryja na banketu pariškega zborovanja Pensklubov. ... Občudujem ta veličastni zbor, kjer vidim može kot Galsworthyja, Pirandella, Unamuno, Kuprina in toliko pisateljev vseh narodov med tolikerimi našimi književniki. Toda dajte, da povem, kakšen čuden vtis občutim in kakšna nenavadna misel vstaja v meni, ko motrim vaš shod. To zborovanje se mi zdi skoro nerazložljivo. Nekaj — sam ne vem — paradoksnega jc v njem. Literatura jc jezikovna umetnost, je umetnost sredstev za vzajemno umevanje. Razumljivo je, da se zcmljcmcrci, narodni ekonomi ali tovarnarji vseh plemen morejo koristno sestati, zakaj posvetili so se študijam, oklenili so se zanimanj, katerih predmet je samoedin in istoveten. Toda pisatelji!... Toda možje, katerih poklic temelji naravnost na njihovi rodni govorici, katerih umetnost obstaja potemtakem v razvijanju tega, kar najdoločneje — in morda najkrvoločnejc — loči narod od naroda!... Kaj naj pomeni zborovanje tistih, ki v vsakem narodu nujno delujejo, da bi ohranili, ojačili in izpopolnili najobčutljivejše ovire, najznatnejše in najjasnejše razločke, ki osamujejo tisti narod od vseli drugih narodov? Na kakšen način jc tak shod mogoč? Tu, gospodje, je treba poklicati na pomoč čudež. In to jc bil, naravno, čudež ljubezni. Različne literature se objemajo v ljubezni. Pa ta čudež ni od danes. Virgila jc vleklo k Homerju. In koga vse nismo ljubili mi, Francozi? Italijo pod Ron* sardom, Španijo ob času Corncilla, Anglijo v dobi Voltairca, Nemčijo in bližnji vzhod po romantikih, Ameriko v Baudelaircu... in od stoletja do stoletja Grčijo in Rim kot dve vedno stanovitneje uživani ljubici. Grčijo in Rim smatram za naroda, ki sta samo malo bolj oddaljena od nas ko drugi narodi. Homer je lc še nekaj bilijonov kilometrov odtod. Treba ga je opravičiti zbog te razdalje, da ga nocoj ni med nami. Te ljubeče literature so se iskale in silno poželele. Toda, sami veste, gospodje, zaljubljenci objemajo vselej tisto, česar ne poznajo, in morda bi sploh ne bilo ljubezni brez tega bistvenega nepoznanja, ki daje in ki celo edino more dati neskončno vrednost ljubljenemu predmetu. Če še tako popolno poznamo kak tuj jezik in šc tako globoko proniknemo v intimnost naroda, ki ni naš narod, sc mi zdi nemogoče, da hi sc mogli po« našati, da razumemo govorico in slovstvena dela kot človek tiste dežele. Vselej se nam odteza kakšna stran zmisla, kak kočljiv ali skrajen odzvok. Nikdar si ne moremo biti svesti popolnega in neizpodbitnega obvladanja. Med temi objemajočimi se literaturami ostane vedno nc vem kakšna ne« dotakljiva tkanina; to tkanino utegneš napraviti neskončno drobno, jo zmanjšaš do skrajne tenkosti, toda raztrgati je nc moreš. Čudno pa je, da ljubkanja teh neprodirnih slovstev zato niso nič manj plodna. Ravno narobe, mnogo plodovit« nejša so, kot čc bi se čudovito razumevala. Stvaritcljsko nesporazumljcnje deluje in neomejne zaploditvc nepričakovanih vrednot nastajajo... Naš Shake . spearc ni angleški Shakespeare. In cclo Voltaircjev Shakespeare ni Shakespeare Victorja Uugoa... Na svetu je dvajset Shakespcarcjcv, ki množc začetnega Shakcspeareja in razvijajo 'iz njega nepričakovane zaklade slave. Evo je dokaj čudovite posledice nepopolne dojemljivosti... Po drugi strani pa s tem zgledom lahko precej opravičimo to zborovanje, ki se mi je pravkar zdelo tako čudno. Siccr pa ga moremo uvaževati s čisto drugega stališča, ki jc brezdvomno malo bolj vzvišeno. Tak shod pisateljev vseh plemen, zbranih to pot v Parizu, me spominja vprav na ustroj Francije. Ni namreč bolj raznorodnega naroda na svetu, kot je naš narod, pa jc vendar naša enotnost dopolnjena. Ali ni morda Francija neke vrste prvotna podoba tistega, kar bi mogla biti združena Evropa? Dovolite mi, gospodje, da vas ob sklepu spomnim na misel moža, ki sein ga neskončno ljubil in strastno občudoval, Mallarine, čigar globoko motrenje slov* stvenih zadev poznate vsi, si je iz naše umetnosti ustvaril celo metafiziko. Ni se mogel odločiti, da bi jo smatral za preprosto zabavo, ki jo pisatelji nudijo publiki. Ampak iz vse svoje duše je mislil, da vesoljstvo nc more imeti druge svrhe, ko da končno proizvede popolni izraz samega sebe. «Svet,» jc dejal, «je ustvarjen, da bo dospel do lepe knjige...» Ni mu našel drugega zmisla. Ker mora po njegovem prepričanju končno priti vse do lastnega izraza, je mislil, da vsi tisti, ki izražajo, vsi tisti, ki žive za porast jezikovnih sil, pomagajo pri tem velikem poslu in izvršujejo zanj vsak svoj mali del... Ta knjiga, gospodje, je v vseh jezikih. Jaz napijem tej lepi knjigi. * Literarno udruženjc Pen s Club (pen = pero ali pa začetnice nazivov: poets, editors in novelists) jc angleška, oziroma bolje rečeno, Galsworthvjcva ustanova iz leta 1921. Društvo ima izključno literarne namene, ki nanje politična prepričanja ali strankarske propagandne svrhe nikakor nc smejo vplivati. Pač pa jc poleg prizadevanja «d'cxpansion et d'cchanges litteraires» ena glavnih klubovih namer, sprejemati tuje književnike, ki so člani sosednjega, na istih , principih temelječega književniškega društva, jim razkazati mesta in kraje, jih primerno počastiti in jih kolikor mogoče podpirati v težnji po spoznavanju slov* stvenih razmer dotičnega naroda. Letos, po štirih letih prvotnega nastanka Pcnskluba, so sc pariškega zboro* vanja udeležili zastopniki petindvajsetih narodov, med katerimi Jugoslavije, žal, seveda ni bilo, poslale pa so svoje delcgate4itcratc med drugimi: Brazilija, Kanada, Peru, Katalonija, Mehika ... Prihodnje leto se zbero Pcn«klubovci v Rimu, najbrže spet brez nas, potem menda v Berlinu. * Francoski poet in član slovstvenega društva «Ccrclc litterairc international» Paul V a 1 e r y, ki je tako duhovito nagovoril letošnje pen«klubovskc zborovalcc, se jc rodil v Cettei 30. oktobra 1. 1871. Šolal sc jc ob plodnih literarnih naukih pesnika Mallarmeja in kmalu zaslovel kot najboljši njegov učenec (Album starih stihov, 1890—1900). Svoje drobne, blesteče izcizelirane in globoko miselne verze je priobčeval skraja v bojevitih revijah: La Conquc, Centaurc, La Syrinx, L'Er? mi tage, La Wallonic, La Coupe, La Chimäre itd----Nato sc jc za skoro dvajset let odrekel publiciranju in se z veliko vnemo in s polnim pridom lotil študija matematiških disciplin. Šele leta 1917. se je zopet pojavil s poemo «Mlada Parka», ki opeva boje in razkolja duše «entre ses doutes profonds ct riches et la clartc nette de Pintelligence». Po vojni jc šc obelodanil značilna in na moč osvajajoča dela, ki razodevajo globokega duha in brezhibnega oblikovalca: Mornariško pokopališče (1920), Ode (La Pythie, Aurorc, Palme, 1920), Kača in Charmes ou Poemcs (1922. v založbi Nouvcllc Revue Fran^aisc). Preteklo leto jc izdal duho« vite dvogovore Eupalinos ali Arhitekt, letos pa znamenita sodobna razglabljanja: Varietes. Paul Valery, ki velja za enega prvih sodobnih francoskih poetov, je znatno vplival na svoje sodobnike in ohranil v marsikateri novejši struji baudc; laircovsko izklesanost verzov, notranjo ritmično razgibanost in podobarsko in duhovno bogastvo. V tem oziru sta poleg pesmi najbolj delovali njegovi izčrpni knjigi: Introduction & la Methode de Leonard de Vinci in Soiree avee M. Teste. Pavel Karlin. Pierre Louys (1870—1925). Poleg «Quo vadisa» jc početkom našega stoletja na Francoskem doživela največji uspeh Louysova «Afrodita» (100.000 izvodov), ki jc bolj nego Franccova «Thals» ali Flaubcrtova «Salammbö» ali «Roman de la Momic» po« spešila preporod zgodovinskega romana. To jc zgodba aleksandrijske hotnicc Chrvsidc, ki zahteva od ljubimca kiparja Dcmctrija tri najdražje stvari rodnega mesta. Umetnik ji pridobi po zločinskih potih tc dragulje, da bi se z njimi odičila pred očmi vsega ljudstva, ki pozdravlja v krasni kurtizani učlovečenje ljubavne in lepotne božicc Afrodite. Sijajna povest otožnega izida se končuje s slavospevom na uničenje, z nekakšno variacijo svetopisemskega «prah si in v prah se povrneš», samo da ta tema poganu Louvsu vzbuja razkošne sanjarije, kjer bi krščan videl povod za mračna razmišljanja. Vrhu tega je Louys od mrtvih obudil fantastični roman s «Prigodbami kralja Pavzola» (1901). Vrli vladar jc imel 366 žen — ena za prestopno leto — a beg njegove hčere ga dvigne na potovanje, na katerem ga njegov oproda večkrat imenitno opehari. Osnovna ideja (neomejena oblast ženske in zapreke, ki so jih stoletja nakopičile proti svobodnemu razvoju posameznikove sreče) jc ovita s tolikšno dobrodušnostjo in s tako rahlimi smehljaji, da jc treba za po« polno douinetje tenkoumne analize. Novi Boccaccio pa jc nekoč zablodil v Se vil jo ter nam predstavil v opolzli knjigi «La Fcmmc ct le Pantin» (Ženska in možieclj) junakinjo Conchito Pcrczovo. Preračunljiva Španka drži na vrvici moža, ki jo spočetka pretepa, slednjič pa klečeplazi za njo. Poltena tragedija je dostojen podaljšek romanov kot Merimeejeva «Carmen» ali Prčvostova «Manon Lescaut». Rczkcjšo sliko pohotnosti boš težko kje našel. Svetovni sloves imajo Louysove «Bilitine pesmi», ta «najpreprostejši in naj* bolj zapleteni, najnežnejši in najbolj žgoči cvetnik naslade, kar jih premore naš jezik», trdi H. Derieux (Mercurc de F., 1. VII. 1925). Ta lirični roman je tako uspel posnetek starogrških avtorjev, da se je učen hclcnist zahvalil piscu za poklonjeni izvod, češ, da jc že sam poprej čital nekaj Bilitinih spevov. Njegova ritmična proza jc čarobna himna moderne nasladnosti. Vsebuje tri skupine, ki se ujemajo s posameznimi dobami heterinega bitja in žitja. Arheološke remi* nisccncc se skladno ubirajo z osebnimi najdbami. Knjižica antične ljubezni jc posvečena dekletom bodoče družbe. Današnje mladenke jo rade čitajo, nc da bi pospeševale prihod napovedane družbe. Louys namreč ima zadnjih osemnajst stoletij za barbarske, liccmcrske in grde čase, zato si pobožno želi, da bi se človeštvo vrnilo k prvotni lepoti. Pri tem pa pozablja — pravi omenjeni Derieux — da krščanstvo ni bilo vselej protivno človeškim potrebam. V dobah svoje najjačje živnosti, med vso rcnesanco in tja do zore 18. veka, je Cerkev kazala široko popustljivost napram zadevam mesenosti. Šele s pojemanjem životne moči se javlja v katoličanstvu volja, da bi se človek omejil zgolj na svoje duhovne sestavine, šele tedaj nastopa stremljenje po jalovem asketizmu, ki po Louysovcm izrazu dobiva svoje geslo iz Ženeve, Calvinovcga mesta. — Bolj teoretičen, potakem šc bolj ambiciozen jc uvod k «Afroditi». Tu n. pr. trdi, da jc ljubezen samo toliko vredna, kolikor je zgolj fiziološka. Vendar ako pomislim na Louvsovo življenje, po večini samotarsko in posvečeno umetnosti in vedi, sc mi zdi, da bi avtor mogel reči o sebi kakor Otokar Brczina: Vie ncžli v živote jen v myšlcnkach jsem hrcšil. Zato se mi vidijo gola ideologija take izjave: «Podoba je, kakor bi vclcutn narodov nič manj kakor posameznikov tičal v tem, da so počutili in polteni. Vsa mesta, ki so vladala svetu: Babilon, Aleksandri ja, Atene, Rim, Benetke, Pariz, so bila po splošnem zakonu toliko bolj razuzdana, kolikor so bila mogočnejša, kakor da bi bila njih razbrzdanost potrebna njih sijaju». Na srečo jc v Louvsu snoval velik umetnik, vesten pesnik. Žc v ranih letih je zlagal dovršene stihe, zbrane v snopiču «Astartč». Enakovredni so njegovi prevodi iz grščine kakor tudi številne daljše ali krajše novele, n. pr. «Škrlatni mož», Povest o grškem soharju Parrhasiju, ki jc trpinčil človeka, da bi mu iz« vabil prometejsko rjovenje, «Nova naslada» o ljubki iznajdbi strastnega k a* dilca, «Biblioteka» in «Oknicc» (Persicnnc), tragični sliki otroka, ki nenadno razodene vso silo, vso bridkost življenja i. dr. % Ncoccnljivo je Louysovo «govorjeno» delovanje. Kakor France, Mallarme, Heredia, Barres, jc načitani, globoko izobraženi psiholog izčiščenega okusa vplival s svojimi pomenki na celo vrsto slovstvcnikov. Imel jc velikansko knjižnico, kjer jc delal venomer, kadeč iztočne svaljčice in pijoč domači porto ali igrajoč tu pa tam na harmonij, oziroma klavir. Ako odštejemo mladostno potovanje po Španski, po Afriki, Siriji in šest izletov v Bayreuth radi Wagner* jeve glasbe, je noč in dan tičal med .skladanieami knjig in čital s povečalom. V. Hugo j a jc znal na pamet, zagotavlja F. Gregh (Figaro, litt. 13. VII. 1925). Živel je dalje nego povprečni človek, kajti od treh noči jc prespal samo eno. Višek jc dosegel v aprilu 1921, ko je od 24 noči prcčul 22! Zadnja leta jc poznal eno samo strast: razumevati. Odtod, toliko listanja po knjigah. Odtod toliko še nenatisnjenih študij. Louys je razen tega najbolje proniknil v laži in priznanja tvorccv poetov. «Njegove poslednje razprave so najbolj vneta analiza tega brez« umnega čudeža, ki se mu pravi umetniški čin. Pri tem svojem drznem po« tapljanju jc potegnil na dan nekaj biserov, morda baročnih, a nad vse svetlih in ncvenljivih» (J. Cassou, Nouv. Revue Fran$aisc, 1.7.25.). Med zadnjimi deli se odlikuje «Poetika» (1916), mnogo neobjavljenih pesmi in zapiskov ter roman «Psyche». A. I). Giovanni Papini je samouk, Florentiner ki sc jc rodil 9. januarja 1881. Iz kratkih dat, ki jih poroča o sebi v antologiji laškega pesništva med leti 1900. in 1920., «Poeti d'oggi», posnemam, da mož veliko piše in izdaja, skoro ga ni količkaj imenitnega svetovnega lista doma in y inostranstvu, da nc bi dopisoval vanj. Ustanovil jc in sourcjeval celo vrsto izvrstnih italijanskih revij in časnikov, n. pr.: «Leonardo», «Anima» (z voditeljem sedanje opozicijc proti Mussoliniju Amendolo), «Voce» in «Lacerba» (s pesnikom Sofficijcm). Leta 1907. se jc oženil in prebiva ponajveč v dolini zgornje Tiberc. Njegova s preveliko produkcijo zvezana površnost jc kriva, da nc pomeni toliko, kakor bi lahko. Kajti mož ima drugače mnogo temperamenta, ki nc pozna srednje mere, duhovit in vznosit slog ter preobilico idej, kakor so lastne le velikim duhovom. Njegovo najboljše delo «Storia di Christo» mu jc 1. 1922. prineslo celo Noblovo nagrado. Zelo ga kvari tudi pogosto presedlavanje iz tabora v tabor. Pri nas jc bil nedavno tega znan kot futurist, menda pa je ni literature in filozofske struje zadnjih dveh desetletij, od Nietzschcjcvc gor, ki bi ji ne bil pripadal. Sedaj jc katolik, pa tiste prav fanatične, strankarske vrste. Sodim to po knjigi «Dizionario dcll'omo salvatico». Njegova najbolj znana dela so poleg imenovanih — da omenim le nekatera, ki so doživela po tri in več izdaj: «II crcpuscolo dei filo« sofi», «Mcmočic d'Iddio», «24 ccrvclli» — iz te knjige jc preveden esej o Waltu Whitmanu — «Buffonatc», «Stroncaturc», «L'uomo Carducci», med ostalimi «Cento paginc di poesia» in «L'cspcricnza futurista». «Storia di Cristo» sc pre« vaja v vse jezike; čul sem, da se pripravlja tudi slovenski prevod. Kocjan. Tiskovna pomota. V 5. štev. jc v povesti Suženj demona na str. 309 med prvo in drugo vrsto zgoraj pomotoma izpadel tale odstavek: Ko sem se nekoč v prvih dneh novembra vrnil iz šole, sc jc gospa s po« menljivim obrazom obrnila name in dela prst na usta. S pogledom je pokazala na obcdnico in pomežiknila. Obstal sem. Ona jc posluhnila; iz obcdnicc so prihajali pretrgani glasovi. Stopila jc k meni. Pošepnila mi je: «Moj mož!» Spačila jc obraz v tragično masko in s tem podčrtala, kako ji je to dejstvo neljubo. Glösa. (P o V i d m a r j c v i metodi.) Bedak, če hočeš biti pri nas modrijan, brž reci modrecu, da jc bedak — in da nam boš vseh kritikov prvak, šušmarja hvali, mojstra kleveta j! I'ran Albrecht. Urednikov «imprimatur» dne 2Š. avgusta 192S. NOVE KNJIGE Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico • označene so natisnjene v cirilici): About Edmond, Kralj gorä. Iz francoščine prestavila Kristina Hafner. Ljub* ljana. Jugoslovanska tiskarna. 1924. 254 str. Cena 18 Din, vez. 30 Din. Burroughs Edgar Rice, Tarzanova mladost v džungli. Roman. Poslovenil —ž— Ljubljana. 1925. 220 str. Cena broš.30 Din, vez 36 Din. (Splošna knjiž* niča zv. 57.). Dukič Ante, Iz dnevnika jednog magarca. Zagreb. Jugoslovenska štampa d. d. 1925. 172 str. Cena 32 Din. Govori i piši hrvatski, kako treba. List za praktično učenje, popravljanje i čiščenje hrvatskog jezika. God. I., broj 1.2. Zagreb. Izdaje i uredujc: Odbor za učenje i čiščenje hrvatskog jezika. 1925. 16 str. Izhaja dvakrat na mesec. Cena: tromesečno 50 Din. Jaklič Fr., Zadnja na grmadi. Zgodovinska povest. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1925. 268 str. Cena za ude broš. 18 Din, vez. 26 Din, za neude broš. Din 22*50, vez. 33 Din. (Mohorjeva knjižnica 6.). ♦Priloži za psihologiju deteta. Uredjuje Milorad Vanlič. God. I., broj 2. Beograd. Štamparija «Zlatibor». 1925. Godišnja cena 90 Din. La Socičtč des Nations et la Coopčration intellectuelle. Gcnfeve. Secretariat de la Socičtč des nations. 1923. 23 str. Tesnfere Lucien, Lcs formes du duel en slovfcne. Paris. Librairie ancienne Edouard Champion. 1925. XX -f- 454 str. — Atlas linguistique pour servir ä 1'čtude du duel en slovfene. Paris. Librairie ancienne Edouard Champion. 1925. 42 + VI str. in 70 kart. Cena: les deux volumes ensemble 200 fr. Vasič Dragiša, Devetsto treča. Majski prevrat. (Priloži za istoriju Srbije od 8. jula 1900 do 17. januara 1907). Beograd. «Tucovit.» 1925. 214 str. Vestnik, geografski. Časopis za geografijo in sorodne vede. Izhaja letno v dveh zvezkih. Uredniki: Valter Bohinec, Roman Savnik in Ivo Rubič. Ljub» ljana. Geografsko društvo v Ljubljani. 1925. Št. 1. 80 str. Cena letniku za stalne naročnike 50 Din. Vieira Affonso Lopes, Amadis. Roman. S pisateljevim dovoljenjem iz portugalščine prevedel Anton Debeljak. Ljubljana. «Vigred». 1925, 97 st. Cena 22 Din. % Zalokar Alojz. Pet let ginekologije in porodništva. Ljubljana. 1925. 78 str. Cena 60 Din. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova uKca 54 Korolija, Jogana, vila najmlajša. Dramska vizija v enem dejanju. Broš. 7 Din, pošt. 75 p. [van Lah: Knjiga spominov. Vez. 45 Din, broš. 35 Din, pošt. 2 Din. Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt 75 p. Puškin-Prijatelj: Kapetanova hčL Povest — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-SkrbinŠek: Zemlja« Komedija. - Broš. 15 Din, poät 75 p. Budal: Križev pot Petra Knpljenika. Povest Vez. 22 Din, br. 17 Din, pošt 1*50 Din. Melik A.: Jugoslavija. L deL Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Levstik VI.: Dedek bres imena in druge zgodbe za mlade Čitatelje. Broš. 25 Din, vez. 30 Din, pošt 2 Din Tavčar dr. Iv., Zbrani spisL V. zvezek. (Izza kongresa.) Broš. 84 Din, v cek) platno vezan 100 Din, polfranc. usnje 105 Dta, po pošti 2-50 Din več. Kersnik Janko: Cjklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, pošt 1*50 Din. Kersnik Janko: Agitator. Broš. 18 Din, vez. 23 D*», pošt 1*25 Din. Sienkiewicz: Potop. 1.—4. sn. Broš. s poštnino 50 Din. Frana Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisL I. zvezek. Uredil dr. J. Šlebtager. Bröl. 70 Dta, po pošti 2 Din več. ttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt$- DELNIŠKA TISKARNA BRZ0JAVI: DELTISK TELEFON ŠT. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.690 V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Obenem priporoča svojo kar najbolj moderno urejeno KNJIGOVEZNICO ki izvršuje knjigoveška dela najpreprostejše do najfinejše vrste Stroj za črtanje trgovskih knjig Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestneje po strogo strokovnih pravilih I m y m m m v Ljubljani = Delniška glavnica: Din 50,000.000 Rezervni zakladi: okrog Din 10,000.000 Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice naj' ugodneje. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskontuje in vnovčuje menice in devize na tU' in ino^ zcmska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tU' in inqzemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije o vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. M» Naslov brzojavkam: Banka Ljubljana. Telefon žtev. 261, 413, 502, 503 in 504. Račun pri čekovnem zavodu v Ljubljani štev. 10.509. PODRUŽNICE: BREŽICE, CELJE, ČRNOMELJ. GORICA, KRANJ, MARIBOR. METKO VIČ, NOVI SAD, PTUJ, SARAJEVO. SPLIT, TRST. AGENCIJA: LOGATEC. I. ŠUTEJ & Ko. LESNA TRGOVINA IN INDUSTRIJA Beethovnova ulica 6 LJUBLJANA Telefon interurb. 303 PARNA ŽAGA V PLANINI PRI RAKEKU | REZAN JELOV IN BUKOV LES | TCV^atW ^arJuttvcrV^a \tv trgoftna 7, voYattcamS \x\ tiogaftcamV uY\ca % 1 i t I i Modna in športna trg o- ^ vina za dame in gospode ^ v Ljubljani nasproti glavne poŠte I p. Majdič I cene ^ptAtutetvfcne L. I I h ž i Ž^o V zalogi vedno Samo zadnje novosti 'ni Tugoslauensfca transportna in prometna ö. ö. prej 5. & UHOFFmonH ERC o ht I —" i J Centrala: Zagreb Podružnice: Beograd, Ljubljana, fDaribor, lesenice, Rakek '□e Qtrle