Vojaška služba in službeno razmerje.
359
Vojaška služba in službeno razmerje.
Dr. Stojan Bajič.
Šele tik pred in med sedanjo vojno je uredilo delovno pravo izrecno vpliv službojemnikovega opravljanja vojaške službe na njegovo službeno razmerje.1 Kakor drugi pravni redi je obravnavalo naše pravo doslej le obče zadržke v službojemnikovem službovanju, namreč zadržke zaradi bolezni in nezgode ter važnih osebnih razlogov (§ 1154b odz., § 219 ob. z. itd.) in zaradi okolnosti na službodavčevi strani (§ 1155 odz., § 220 ob. z.). Samo obrtni zakon vsebuje izrecno določbo o zadržku zaradi poziva na vojaške vaje (§ 221 ob. z.), ki pod določenimi pogoji službenega razmerja ne prekinejo, temveč ustanavljajo celo službodavčevo obveznost, plačevati za ta čas službene prejemke. Nasprotno je služba v kadru redoma razlog za razvezo službenega razmerja (t. 7 § 258, t. 2 § 271 ob. z.).
Te ureditve niso zadostne. Kakor v drugih državah, je bilo tudi pri nas2 treba urediti vprašanje samega obstoja službenega razmerja med službojemnikovim vojaškim službovanjem. Temu problemu je posvečena uredba o ureditvi službenega razmerja ob vpoklicu s 1 u ž b o j e m n i k o v v vojaško službo z dne 7. ju-
1 Les problemes de travail et de la politique sociale et la guerre. Revue internationale du Travail, nov. 1939, 635; Le contrat d'emploi des travailleurs appelés sous les' drapeaux, ibid. 709; prim, razpravo Herza in Besslrnga v letošnji julijski številki te revije.
Gl. tudi: J. K., Radni ugovor radnika pozvanih na vojnu dužnost, Soc. Arhiv. 1940. 1. 270.
2 Bajič, Delovno pravo in vojna, Organizator. 1939, 77.
360
Vojaška služba in službeno razmerje.
lija 1940 (SI. N. 182/LX, popr. SI. N. 188/LXII, SI. L. 380). Uredba ima zakonsko moč, ker jo je izdal ministrski svet na temelju § 1 uredbe o spremembah veljavnih predpisov in izdajanju novih z dne 16. septembra 1939 (SI. V 215/LXXIV).3
I. Obseg veljavnosti. Uredba velja načelno za vsa zasebnopravna službena razmerja, ki jih označuje kot zaposlitve „pri zasebnih (fizičnih ali pravnih) osebah" (odst. (*) § 8); izmed njih omenja uredba še posebej tista službena razmerja, za katera velja obrtni zakon, kakor tudi ona, na katera je veljavnost delovnega prava obrtnega zakona razširjena v § 455 tega zakona. Poleg tega našteva uredba, ki ponavlja izrecno tudi nekatera službena razmerja po obrtnem zakonu (na pr. zaposlitve pri gospodarskih zadrugah, pri pooblaščenih inženirjih), še več vrst drugih službo jemnikov;4 glede oseb, zaposlenih na kmetijskih in gozdnih posestvih ter pri lovu in ribolovu je veljavnost uredbe omejena na tiste službojemnike, ki imajo ,,pravico do mesečnih ali večmesečnih prejemkov" (odst. (2) § 8). Glede službo jemnikov državnih in samoupravnih podjetij, zavodov in drugih ustanov velja uredba le, če ne veljajo zanje posebni zakonski predpisi;5 velja tudi za uslužbence občin, če zanje v občinskih statutih ni ugodnejših določb1*
3 Uredba sama določa, da velja na vsem ozemlju kraljevine; poleg tega je bila še izrecno razširjena na banovino Hrvatsko (Narodne Novine št. 191). Uredba ima retroaktivno moč do 1. septembra 1939, če zahtevajo prizadeti sprejem v službo v 14 dneh od uveljavljanja uredbe, to je od 10. avgusta 1940.
4 Narodna banka, Privilegirana agrarna banka, mestne hranilnice in njih zveza, banovinske hranilnice, gospodarske zadruge, njih poslovne in revizijske zveze ter Glavna zadružna zveza (rudi zadruge in pomožne blagajne po § 119 zakona o gospodarskih zadrugah), ustanove socialnega zavarovanja in posredovanja dela, izdajanje in razpečevanje periodičnega tiska, pooblaščeni inženirji, gospodarski svetovalci, trgovinski posredniki (senzali in mešetarji), razpečevanje srečk razredne loterije, prodaja tobaka in soli, pomorski in rečni promet (glede kmetijskih in gozdnih obratov ter lova in ribolova gl. zgoraj).
6 Glede honorarnih uslužbencev in dnevničarjev m. dr.: resor za gozdove in rudnike navodilo z dne 14. februarja 1940 (SI. N. 41/XI), pravde navodilo z dne 4. marca 1940 (SI. N. 64/XXI), soc. pol. in nar. zdravja izpr. z dne 7. oktobra 1939 (SI. N. 232/LXXXI), poljedelstva razpis ministrskega sveta z dne 12. maja 1939, prosvete odlok št. 39.741 z dne 24. decembra 1959, pošte, tel. in tel. odlok št 91.390 z dne 30. decembra 1939, vojske čl. 19 in 46 pravilnika o sprejemanju in postavljanju pogodbenih uradnikov, SI. vojni list 1937. str. 74, zgradbe navodilo z dne 25. septembra 1939 (SI. N. 232/LXXXI), odst. (2) čl. 3.
Glede delavcev državnih prometnih ustanov čl. 48 pravilnik;! z dne 24. junija 1939 (SI. N. 154/LIII, SI. L. 562).
6 Na pr. službena pragmatika za ljubljanske mestne uslužbence iz 1. 1931 (§ 56).
Vojaška služba in službeno razmerje.
361
(odst. (3) § 8). Uredba dopušča možnost, da se njena veljavnost razširi7 še na druga službena razmerja, in sicer z uredbo ministra za trgovino in industrijo ter ministra za socialno politiko in narodno zdravje (odst. (4) § 8).
Uredba velja za tiste službojemnike, ki so vpoklicani v vojaško službo v rednem, pripravnem, mobilnem in vojnem stanju (čl. 6 zak. o ustroju vojske in mornarice z dne 6. septembra 1929, SI. N. 222/LXXXIX, Ur. 1. 191) v kakršni koli lastnosti, izvzemši službo v stalnem kadru (odst. (*) § 1), tako da veljajo določbe uredbe tudi za službojemnike, pozvane na orožne vaje, kolikor ne izpolnjujejo pogojev za pravice po § 221 ob. z.
II. Ohranitev službenega razmerja. Uredba postavlja načelo, da vojaška služba (razen zgoraj omenjene omejitve) „ne prekinja službenega razmerja" (odst. (*) § 1) ter je službodavec „dolžan, sprejeti svojega službojem-nika zopet v službo, ko ga odpustijo iz vojaške službe" (odst. (2) § 1). Iz tega izhaja, da službeno razmerje zaradi službojemnikovega odhoda v vojaško službo ne prestane, dasi odpade izvrševanje njega bistvene vsebine, namreč na službojemnikovi strani opravljanje službe, na službodavčevi strani pa (redoma) plačevanje prejemkov. Navzlic temu službeno razmerje obstoji. Zato nastajajo iz njega za obe stranki posledice, ki izvirajo iz samega obstoja službenega razmerja;8 ta čas se na pr. šteje službojemniku v službo v zvezi z določbami §§ 529, 532 in 555 ob. z.
Namen uredbe je, ohraniti službeno razmerje in s tem službojemniku njegovo delovno mesto, ki ga je zapustil zaradi izvrševanja svoje vojaške dolžnosti, do takrat, ko se vrne iz vojaške službe. Iz tega izhaja — izrecne določbe uredba o tem nima —, da razveza službenega razmerja med tem časom s službodavčeve strani ni mogoča. Nasprotno je mogoč odpust iz važnega razloga po analogiji odst. (4) § 6 uredbe, prav tako tudi izstop. Tudi odpoved službenega razmerja s strani službojemnika ni niti izrecno prepovedana, niti ne nasprotuje namenu uredbe: uredba namreč ne daje službodavcu izpolnitvenega zahtevka nasproti vrniv-šeimi se službojemniku (nasprotno stališču § ll62a o. d. z., § 240 ob. z.), ker prepušča vso iniciativo za oživi jen je službenega razmerja službojemniku. Uredba ureja izrecno samo izjemen primer, namreč da je odšel službojemnik v vojaško
7 Razširitev z ozirom na zasebnopravna službena razmerja ni več mogoča, razen glede omejitve v odst. (2) § 8 i. f.
8 Nastajajo lahko tudi zahtevki iz tkzv. postranskih službenih dolžnosti, na pr. molčečnost, zvestoba itd.
362
Vojaška služba in službeno razmerje.
službo potem, ko mu je bilo službeno razmerje odpovedano, a pred potekom odpovednega roka; v takem primeru odpoved službe ne velja in ima službojemnik navzlic taki odpovedi pravico, zahtevati ipo povratku iz vojaške službe zo-
{>etno zaposlitev (odst. (x) § 6). Izjemno velja taka odpoved e v primeru prenehanja obratovanja po odst. (2) § 6.
Glede prejemkov za časa vojaškega službovanja službojemnika nima uredba nobenih določb. Načelno velja, da jih službodavec ni dolžan plačevati, če službojemnik — razen v primerih zakonsko urejenih zadržkov — ne službuje. Uredba (§ 10) napoveduje o tem vprašanju posebno ureditev; do takrat pa ostanejo v veljavi določbe § 221 ob. z.9 III. Obnovitev službovanja. Logična posledica določbe, da vojaško službovanje službenega razmerja ne prekine, bi bila, da službeno razmerje potem, ko ta zadržek odpade, avtomatično zopet oživi v polnem obsegu. Vendar ne ustanavlja uredba takega popolnega učinka ohranjenega službenega razmerja, temveč določa, da mora službojemnik v določenem roku zahtevati zopetni sprejem v službo in jo nastopiti (delno) na službodavčev poziv; v nekaterih primerih dopušča uredba službodavcu celo prosto odločitev o tem, ali sprejme službojemnika zopet na delo ali ne, in oslabi službojemnikov zahtevek na prednostno pravico do zaposlitve.
V vsakem primeru mora službojemnik zahtevati, da ga službodavec zopet sprejme v službo (§ 2, odst. (2) § 4). 1o svojo zahtevo more učinkovito sporočiti službodavcu v določenem roku, ki se ravna redoma po dolžini odpovednega roka: v 15 dneh, če ne presega zakonski ali dogovorjeni odpovedni rok 14 dni,10 ter v 8 dneh, če velja daljši odpovedni rok (§ 2). Rok za sporočilo te zahteve začne teči z odpustom iz vojaške službe ali s koncem zdravljenja v bolnici ter dovoljenega bolovanja in okrevanja. Posebni roki veljajo za sledeče primere: če je službodavec obnovil delo v svojem obratu v enem letu po ustavitvi (14 dni, odst. (2) § 4), če je službodavec po skrčenju obrata zopet zvišal šte-
9 Določbe § 221 ostanejo v veljavi seveda le za obseg delovnega prava obrtnega zakona in za službojemnike, ki so v službi že leto dni in so pozvani na orožne vaje. Za zopetno zaposlitev takih službojemnikov ne veljajo določbe uredbe, marveč § 221; njihovo službeno razmerje ne preneha in se nadaljuje po njihovem povratku v polnem obsegu, ne po določbah te uredbe. Glede razveze takih službenih razmerij velja § 251 ob. z.
10 Uredba govori o „roku najmanj 14 dni'", kar je pač redakcijska pomota, ker službena razmerja z odpovednimi roki pod 14 dni spričo splošne formulacije §§ 1 in 8 uredbe niso izvzeta iz obsega te uredbe.
\ dijaška služba in službeno razmerje.
363
vilo pomožnega osebja (5 meseci, odst. (4) § 4) in če se vrne službojemnik z zmanjšano delazmožnostjo (6 mesecev, § 5).
Na temelju pravočasno prijavljene zahteve za zopetni sprejem je službodavec načelno dolžan, sprejeti službo-jemnika v službo. To načelo velja neokrnjeno za službena razmerja, sklenjena za določen čas, če ta doba ob službo-jemnikovem odhodu v vojaško službo še ni potekla; v takem primeru se namreč službeno razmerje podaljša za čas vojaškega službovanja (odst. (4) § 1). Da ne more vplivati manjšanje števila pomožnega osebja (odst. (3) § 6) na zopetni sprejem takega službo jemnika v službo, spričo izrecne določbe odst. (*) § 1 ni dvomljivo, dasi je treba opozoriti, da velja tudi za take službojemnike § 2 uredbe glede zahteve za sprejem. Glede ostalih službojemnikov je treba upoštevati sledečo važno omejitev službodavčevih obveznosti glede zopetnega sprejema: dolžan jih je „sprejeti samo v tolikem številu, kolikor ne presega števila službojemnikov iste vrste, normalno zaposlenih ob tem času pri tem službodavcu" (odst. (3) § 4). Iz tega izhaja, da je dolžan službodavec zopet sprejeti samo toliko službojemnikov, kolikor znaša normalna zaposlitev v njegovem obratu ob tistem času, torej samo na tista delovna mesta, ki so bila zasedena ob odhodu službojemnikov na vojaško službo, in poleg tega, kolikor zasedba tistih mest ustreza sedanji normalni zaposlitvi (spričo sezonskega ali konjunkturnega valovanja): torej ni dolžan zasesti s povratniki niti tistih mest, ki zaradi vpoklicev v vojaško službo sploh niso bila izpraznjena, niti tistih, ki so morda obstajala ob času odhoda službojemnikov v vojaško službo, a so bila pred povratkom službojemnikov ukinjena. V primeru zvišanja števila pomožnega osebja imajo ti službojemniki prednostno pravico do zaposlitve (odst. (") § 4).
Uredba ni dosledno rešila vprašanja, ali je dolžan službojemnik službo po svoji prijavi nastopiti takoj ali pa šele na službodavčev poziv. Dočim namreč določa odst. (*) § 2, da „mora nastopiti službojemnik službo osmi dan oz. prvi delavnik po osmem dnevu po priobčitvi svoje zahteve službodavcu". nalaga odst. (2) istega paragrafa službojem-niku dolžnost, da mora nastopiti službo „v dveh dneh po priobčitvi službodavčevega poziva, vsekakor pa najdalj osmi dan oz. prvi delavnik po osmem dnevu po priobčitvi svoje zahteve službodavcu".
V nekaterih primerih je službojemnikova pravica do zopetne zaposlitve skrčena na »prednostno pravico do zaposlitv e". Ta pravica pomeni, da mora službodavec, če namešča nove delovne sile, zaposliti predvsem
85
364
Vojaška služba in službeno razmerje,
vrnivše se službojemnike. Te vrste zahtevek pritiče službo-* jemnikom v primeru obnove obratovanja v enem letu (ker obrat v času vrnitve in med roki iz § 2 uredbe ni obratoval), seveda če se pravočasno prijavijo: če jih službodavec ne zaposli takoj, jih je dolžan imeti šest tednov v razvidu (odst. (2) § 4). Prav tako imajo le prednostno pravico do zaposlitve službojemniki, ki se vrnejo z zmanjšano dela-zmožnostjo (§ 5).
Uredba ureja izrecno delovne pogoje, ki veljajo v primeru zopetne zaposlitve. Glede njih postavlja načelo, da je službodavec dolžan zaposliti službojemnika po njegovem povratku „po istih pogojih, po katerih je delal pred vpoklicem v vojaško službo, oz. po pogojih, ki so bili dogovorjeni pred tem vpoklicem" (odst. (2) § 1). Vendar delovni pogoji iz tega trenutka ne ostanejo togi, temveč se spreminjajo med službojemnikovo odsotnostjo — in torej brez njegovega sodelovanja — avtomatično, tako, kakor se spreminjajo delovni pogoji (na pr. prejemki, delovni čas) istovrstnih službojemnikov v dotičnem obratu (odst. (:i) § 1). Po povratku na svoje delovno mesto zateče službojemnik torej take delovne pogoje, kakršni so se oblikovali za istovrstne zaposlitve v dotičnem obratu, in sicer na kakršnem koli pravnem temelju. Isto načelo velja tudi glede službojemnikov, ki imajo prednostno pravico do zaposlitve: tudi oni se nameste „po enakih pogojih" (odst. (2) § 6). Iz tega izhaja, da mora biti zaposlen vrnivši se službojemnik pod najmanj takimi delovnimi pogoji, kakor veljajo v tem času za službojemnike iste vrste. Ti pogoji so lahko v primeri s pogoji, ki so veljali ob času odhoda službojemnika v vojaško službo, ugodnejši ali slabši.
Poleg tega je službeno razmerje ponovno zaposlenega službojemnika zaščiteno nasproti odpovedi s strani službodavca v toliko, da mu v prvem mesecu po povratku v službo ne more odpovedati, razen v posebnih primerih, ki so v zvezi s spremembami v obratovanju (odst. (3) § 6). Pač pa je mogoč odpust iz važnega razloga, razen zaradi zadržka, povzročenega z boleznijo ali nezgodo (odst. (4) § 6).11
V neposredni zvezi z zaposlitvijo povratnikov je vprašanje razveze službenega razmerja njihovih dotedanjih namestnikov. Skladno rokom za zopetni sprejem v službo (§ 2) je določila uredba za razvezo službenih razmerij namestnikov izjemen odpovedni rok 6 delavnikov. Ta odpo-
11 Uredba se sklicuje sicer samo na t. 9 § 259 ob. z., vendar se je treba glede na službena razmerja po drugih zakonih ozirati na sivarno vsebino te točke.
Vojaška služba in službeno razmerje.
365
vedni rok velja — ne glede na zakonski ali ev. dogovorjeni odpovedni rok — samo za tiste službo jemnike, ki so bili za določen (odst. (2) § 3) ali nedoločen čas sprejeti v službo kot namestniki vpoklicanih službojemnikov (torej ne službojemnikov, ki so bili že prej zaposleni, a so prevzeli le do-tično delo) in za primer povratka dotičnih službojemnikov, ki so jih nadomestovali (§ 3).
IV. Oprostitve od obveznosti. Razumljivo je. da ne more biti službodavec zavezan ponovno zaposliti službo jemnike. če je obrat ustavljen ali dotično delovno mesto na kak drug način ukinjeno. Oprostitev obveznosti iz tega razloga je lahko popolna ali delna.
Popolnoma je oproščen službodavec dolžnosti ponovne zaposlitve, če je „delo prenehalo", torej je bil dotični obrat ukinjen (t. 1 § 4) ali pa če je bilo „delo popolnoma ustavljeno ali ustavljeno v samostojnem delu ali v delavnici podjetja kot celoti" (t. 2 § 4). Poleg teh razlogov, ki leže v obratu samem, je oproščen službodavec dolžnosti ponovne zaposlitve, če je bil dotični službojemnik zaposlen pri nekem časovno določenem delu in je ta čas potekel (t. 5 § 4), ali pa je bil zaposlen posebej za določena dela in so ta dela končana (t. 4 § 4). Če se tako obratovanje (dvomljivo, ali samo po t. 1 in 2) v enem letu obnovi, imajo vrnivši se služ-bojemniki prednostno pravico do zaposlitve (odst (2) § 4).12
Delno je službodavec oproščen obveznosti zopetne zaposlitve v primerih redukcij v obratu (odst. (3) § 4, gl. zgoraj III.). Če službodavec število svojega pomožnega osebja zopet zviša, je „dolžan v treh mesecih sprejeti na delo predvsem takega službojemnika po § i te uredbe" (odst. (4) §4).
V. Kršit v e. Podčrtati je treba, da ne ustanavdja uredba za kršitev svojih določb nobenih kazenskih sankcij. Posledice kršitev so torej zgolj civilnopravne. V primeru, da službodavec ne sprejme v službo vrnivšega se službojemnika, uredba — skladno načelu, izraženemu v § 1 l(>2h o. d. z. — ne priznava službojemniku izpolnitvenega zahtevka, marveč mu daje le ..odškodnino za ves čas, do-
12 Določbo odst. (5) § i, da ne veljajo izjeme po točkah 1 in 2 (?) odst. 0) tega paragrafa v primeru, če se obrat obnovi na drugem, kraju ali v drugi obliki v treh mesecih, je razumeti pač tako, da služ-liodavec v primeru obnove obrata na drugem kraju ali v drugi obliki ni oproščen obveznosti po tej uredbi, in sicer če obnovi obrat v 5 mesecih, torej spričo spremembe kraja in oblike (predmeta?) obratovanja v primeri z enoletnim rokom iz odst. (2) tega paragrafa v krajšem roku.
366
Vojaška služIla in službeno razmerje.
kler se službeno razmerje po predpisih zakona o obrtih ne konča" (odst. (e) § 4). Glede obsega te odškodnine je treba upoštevati pač obče delovnopravne določbe (§ 1162b odz.. § 241 ob. z. itd.), ki pavšalirajo službojemnikovo odškodnino v primeru protipravne razveze službenega razmerja s strani službodavca na prejemke za odpovedni rok ali pogodbeno določeno dobo službenega razmerja. To je verjetno tudi smisel navedene določbe uredbe, ki se sklicuje samo na predpise zakona o obrtih: pri tem gre prej za netočno formulacijo, nego za zenačenje odpovednih dob po raznih pravnih virih in s tem odškodninskih zahtevkov odklonjenih službojemnikov.
Službodavec more kršiti predpise uredbe na dva načina: da sploh ne sprejme službojemnika zopet v službo ali pa da po sprejemu razveže službeno razmerje. V prvem primeru je dolžan plačati odklonjenemu službojemniku prejemke za čas odpovednega roka ali dogovorjene dobe službenega razmerja, v drugem primeru — samo spričo razveze službenega razmerja v prvem mesecu po zopetni zaposlitvi — sorazmerni del prejemkov, odpadajočih na ta mesec (odst. (3) § 6), poleg tega še za odpovedni rok ali dogovorjeno dobo trajanja službenega razmerja.
VI. Spori. Uredba uvaja glede vseh sporov, ki bi nastali pri uporabi njenih določb, posredovanje občih upravnih oblastev prve stopnje, v krajih pa, kjer je inšpekcija dela, inšpekcije dela, seveda samo glede obratov, za katere je pristojna (§ 1 zakona o inšpekciji dela). To posredovanje je neobvezno, tako da sporni stranki nista dolžni opraviti posredovalno postopanje, preden nastopita pravdno pot. Posredovalno postopanje lahko sproži vsaka stranka: zanj veljajo predpisi zakona o občem upravnem postopku, ki jim dodaja uredba samo predpise za pospešitev postopanja: posredovalno oblastvo mora vzeti stvar takoj v postopek ter ga končati v osmih dneh. Zahteve strank ter izid posredovanja mora zapisniško ugotoviti; če ne pride do sporazuma, mora posredovalno oblastvo napotiti nezadovoljno stranko na sodišče. Posredovalni postopek je oproščen vsake takse.
V vseh sporih, ki nastajajo med strankama službenega razmerja v zvezi z uporabo te uredbe, sodijo pristojna sodišča, kolikor ne bi bili pristojni razsodniški odbori (§ 543 ob. z.).