107
Višja deželna sodnija ali apelacija
v
za Krajnsko, Koroško, Štajarsko in Primorje — kje je bila nekdaj, kje je zdaj, in kje naj bi bila
vprihodnje?
K. — Zedinjena višja sodnija za gori imenovane dežele je bila kot 2. sodniška stopnja pod imenom „c. k. notranje-primorske apelacije" do leta 1850 v Celjovcu. Obsegajoča veliko sodno okolico je imela predsednika, podpredsednika in 20 svetova vcov, med kterimi so bili možaki, ki so po svojih pravoznanskih delih sloveli krog in krog; mnogo razsodb te apelacije je veljalo za izgled pravosodja, in po pravici se je stavila ta sodnija med najimenitniše apelacije našega cesarstva.
Po prenaredbi sodnij leta 1850 je nehala apelacija celovška in razcepila seje na tri deželne nadsodnije: eno za Krajnsko in Koroško so pustili v Celovcu, drugo za Štajarsko so dali v Gradec, tretjo za Primorje (Tržaško, Istrsko in Goriško) pa v Trst.
Al leta 1854 so jo sopet drugac naredili: Krajnsko in Koroško so združili s Štajarsko in sedež višje sodnije postavili v Gradec, v Trstu ta je ostala; rekli so, da je take prenaredbe treba zlasti zato, da se prihrani stroškov in da pravdne opravila bolj se primerno med sodnike razdeliti dajo, če je sodnija večja in tedaj več sodnikov šteje.
Kteri drugi vzroki so morebiti še bili, da so celovško apelacijo na troje razcepili leta 1850 (ali morebiti zavoljo porotnih sodb ali ker še železnic ni bilo), tega ne vemo, pa tudi tega ne, zakaj leta 1854 niso tudi Primorja pritisnili v Gradec; menda je tržaška nadsodnija ostala za 2. stopnjo pravdnih in kazenskih zadev Avstrijancov v Levanti, menda tudi zavoljo tega, ker je bil v Primorji talij an s ki jezik za sodnji jezik oklican, in še zavoljo druzih političnih ozirov na talijanski narod.
Časi so se od leta 1854 zlo premenili. Železnice so napravljene in olajšujejo pot ljudem in pismom ; svet je po njih manjši; — država naša v dnarnih stiskah, v kakoršnih še nikoli ni bila; dohodkov po novih davkih množiti ne kaže brez škode za blagor ljudstev in države; treba je tedaj varčno ravnati (šparati) in stroške manjšati, kjer koli je mogoče. In tu se da že kaj prihraniti, ako se viša deželna sodnija za vse gori imenovane dežele spet združi v eno, kakor je do leta 1850 bilo.
Naj nam nihče ne reče, da taka sodnja okolica je prevelika. Kakošna veličina je nek to, če vse te dežele skupaj merijo le 922 D milj z 2 milijonoma in 360.000 prebivavci! Poglejte v Prago, pa vidili bote nadsodnijo za celo Cesko z 944 D milijami in 4,706.000 prebivavci, — ali na Dunaj za gornjo in doljno Avstrijo in Salcburško z 708 Q milij. in 2,537.000 stanovniki!
Prihranilo pa bi se po tem zedinjenju veliko: en predsednik in več uradnikov za manipulacijo, — stanovina za kancelije ene sodnije — v Trstu se plačuje na leto 8000 fl. za stanovališče primorske nadsodnije — plača stanovališč 3 svetovavcom in vsem drugim  uradnikom.   Lep prihranek!
Slovenci, po stanovališču združen narod, imajo pravico zahtevati, da v sodnii druge ali više stopnje sedijo možje, ki so popolnoma zmožni v slovenskem jeziku z besedo in pisanjem uredovati, kar bo vprihodnje treba, da ministrov ukaz ne bo ostal le na papirji.
Ce se je leta 1850 napravila viša deželna sodnija v Trstu zato,   da se je iz ljubavi  do male mrvice (150.000)
108
Talijanov memo večine (374.000) Slovanov primorskih vpeljal talijanski jezik v sodnije, in je tržaška apelacija vkljub vsem ugovorom za potrebno varčnost se vendar obdržala leta 1854, imamo pač Slovenci pravico zahtevati, da za narod naš, ki ga je dosti več kot en milijon v imenovanih deželah, napravi viša deželna sodnija.
Kje pa bi bilo najbolj pravo mesto za to nadsodnijo? Gotovo nikjer drugod kot v Ljubljani, zakaj Ljubljana je v sredi teh dežel, zvezana je že z večino svojih sosednih dežel s železnicami ali pa bo s Koroško čez Sta-jarskokmali; tu živi jezik slovenski in uradniki imajo vsaki hip priliko se ga vaditi djansko; to ni ne v Gradcu ne v Celovcu, kjer človek lahko pozabi jezik slovenski in narod slovenski; pa tudi Celovec ali Gradec sta na kraji slovenske zemlje; do njih je dalja pot kakor v središče Ljubljano. Ravno taka je s Trstom. Pravdne zadeve levantinske so prepičle, da bi se moglo zatega voljo za Trst govoriti; kakor je bil nekdaj v Gradcu poseben talijan.sk odsek, tako utegne biti tudi v Ljubljani. Ako bi levantinske zadeve tako važne bile, bi se mogla tudi dunajska najvišja sodnija (3. stopnja) v Trst prenesti.
Ako tedaj varčnost državno in pravico narodno pretehtamo resno, ne kaže drugač, kakor da se le ena nadsodnija ustanovi za omenjene dežele, in da ta ima svoje mesto v središču —  v Ljubljani.
Naj bi se to prevdarilo temeljito in naj bi naši državo-iii domoljubni poslanci to važno stvar že zdaj vzeli ad notam, ko se bojo pretresale finančne zadeve.