Slovenski
Izhaja enkrat v mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 10. V Celovcu 15. oktobra 1878. XXVII. tečaj.
Priiliga za god vseh svetnikov.
(Kaj so nam nebesa? Gov. L. F,)
„Oko ni videlo, nlio ni slišalo, in nobeno serce ni občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.)
V v od.
Zde se mi, kakor da bi nam danes katoliška cerkev vrata nebeška odperla in pokazala na trume zveličanih prijatljev božjih in nam zaklicala: »Glejte! tu počivajo od svojih trudov, tu uživajo nepopisljivo veselje"! Ees je sicer sv. apostelj Pavelj govoril: »Nobeno oko ni videlo . . ." (I. Kor. 2, 9.) vendar so nebesa vsakemu kristjanu zadnji cilj in konec, po kterem želi in hrepeni. — Ko so sv. Štefana kamnjali, stal je on mirno in gledal v nebo: »Glejte! vidim lebesa oiperta in Sinu človekovega stati na desnici božji." Sv. Peter je bil z Jezusom na gori Tabor in je rekel: »Tu hočem ostati; naredimo tri šotore". Sv. Pavelj je bil zamaknjen v tretje nebo in je izdihnil: »Želim, da bi se ločil od tega telesa in bil s Kristusom." Ko so mučenci grozovitne muketerpeli, en sam pogled, le spomin na sv. »ebesa jih je tako razveselil in oserčil, da so pozabili na vse muke. Sv. Terezija, sv. Ignaci, sv. Alojzij, kako so želeli po smerti zavoljo nebes. »Prišla si vendar blažena ura, po kteri sem toliko hrepenela, da bom videla mojega gospoda in ženina." (Sv. Terezija.)
Uboga reva, ktera zapuščena v samotni izbi leži in po noči in po dne velike bolečine terpi; s čim se tolaži? V nebesih bode boljši. — Ubogi terpin, ki svoje žive dni nima veselja, pač pa veliko skerbi in trudov, kaj ga še tolaži, da ne obupa? Spomin na sv. nebesa. Ondi ne bo več terpljenja, ne skerbi. — Res je, da je
Slov prijatelj.	28
tudi mnogo kristjanov, ki nebes ne porajtajo, ali za to, ker so se neveri podali ali so pregreho jim oči skalile, ali pa, ker se jim na svetu predobro godi; — vendar smem reči, vsem, ki verujejo v Kristusa in jim luč sv. vere ni še popolnoma ugasnila, vsem so sv. nebesa cilj, po kterem želijo , sladka tolažba v tej solzni dolini. Premišljuj ino danes: Kaj so nam sv. nebesa? Gotovo želite vsi nekdaj priti v sv. nebesa; zatorej le zvesto poslušajte!
Razlaga.
1. Kaj so nebesa? Cilj in konec našega potovanja so. Človek! zakaj si na svetu? zakaj te je Bog stvaril in na to zemljo postavil ? Ali mar le za to, da nekoliko ur, ali dni, ali mesecev ali let preživiš in potem za vselej mineš ? Potem bi bilo boljši, da ne bi bil rojen. Kaj tacega ne smemo misliti od neskončne modrosti božje. Kristjan! zakaj se toliko trudiš iu delaš ? ali mar le za to, da se preživljaš, da malo jesti dobiš, in svoje telo oblačiš ? Ce bi ne imel drugega poklica, zares jed in pijača in obleka niso vredne, da bi se zavoljo njih toliko trudil. Mi vidimo bogoljubue može, žene, device, vse njih žive dni za druge delati, bolnikom streči, nevedne učiti, svoj život ostro pokoriti; ali mar to delajo le zavoljo zahvale ali časti? To bi bilo slabo plačdo za toliko trudov. — Vse, vse, kar nam svet daje, ne more nas zado-voliti ali osrečiti, ker vse je minljivo in želj našega serca dopolniti ne more. Minljivo je veselje , minljivo bogastvo , minljiva je čest, minljiva lepota in gorje temu, ki le teh minljivih reči išče; to so zakladi, ktere rija sne in jih tatje ukradejo. Zato pa naš ljubi Zveličar uči: »Iščite najpred božjega kraljestva . . . (Mat. 6, 33.)
Nebesa so naš pravi cilj in konec, za kterega nas je ljubi Bog stvaril in poklical, po kterem se moramo truditi in hrepeneti. Kdor tega cilja ne spozna, podoben je popotniku , ki ne ve, kam gre; podoben mornarju, ki ne zna, kam svojo ladjo oberniti; podoben je kupčevalcu, ki ne pozna blaga in slabo blago drago plačuje. — Kristjan, tvoj cilj ni ta zemlja, ni posvetno veselje, goljufna sreča, prazna čast ali zakladi tega sveta, — tvoj cilj, tvoj poklic mora biti više in je lepši: Naš cilj in poklic so sv. nebesa.
Naš začetek je na zemlji, naš cilj in konec pa je sam Bog v sv. nebesih. Na zemljo nas je Bog postavil, pa zemlja nas ne more osrečiti; na zemljo nas je postavil, da se tukaj pripravljamo za nebesa. Bog nam je dal um in voljo, da bi svoj imenitni poklic spoznali in po njem živeli. Izročil nam je mnogo časnih darov, vse žive in nežive stvari je Bog človeku podvergel, da bi mu pomagale k njegovemu poklicu. In Jezus Kristus nam vedno ponuja pomoč svoje milosti in gnade, ker brez nje ne moremo svojega poklica spoznati, niti svojega cilja doseči. Oh kak revež je človek, ki svo-
jega poklica ne pozna! ki ne ve, zakaj je na svetu, ne zna, kara gre, zakaj dela, zakaj se trudi in terpi, ki zastonj živi! Kako more prevzetija Človeka oslepiti, kako zamorejo grehi in irasti človeka pokvariti, da svoje prave časti in sreče, svojega poklica spoznati noče in ne more!
2. Nebesa so naš cilj in konec; kaj pa so nebesa?
Judje so si mislili v nebesih vedno gostijo, da bodo izvoljeni z Abrahamom , Izakom in Jakobom pri mizi sedeli in se gostili. Ali nebesa niso taka gostija, da bi se jedlo in pilo, zakaj duše in trupla zveličanih jedi in pijače ne bodo potrebovale. Zopet dru-gači si mislijo nebesa razvajeni Mohamedanci ali Turki; zakaj vse to, kar se jim na tem svetu najboljše zdeva, si mislijo, da bodo v nebesih vekomaj uživljali. Ali kaj tacega si kristjan ne sme misliti. Jezus sicer uči, nebeško kraljestvo je podobno ženitnini, — vendar ni rekel, nebesa so ženitnina ali gostija, ker se v nebesih ne bodo ženili, ne gostovali. Jezus tudi uči, nebesa so podobne zakladu v njivi ali biseru; s tim pa ni rekel, da so nebesa kak biser ali zaklad, ampak le to je učil, da se moramo za nebesa tako potruditi, kakor se Človek na tem svetu potruja za kak biser ali zaklad. Sv. apostelj Janez v skrivnem razodenji od nebeščanov pripoveduje, „da bo Bog obrisal vse solze iz njih oči, in smerti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja, ne upitja, ne bolečine, kajti poprejšno je minulo". (Raz. 21, 4.)
Preljubi! tudi to še ni vse, in sreča še ni popolnoma, če le ni solz, niti žalosti, niti bolečin, niti smerti; za nebesa je treba še veliko več, kaj še ? — Boga. Brez Boga ni nebes. — Kaj pomaga otroku, ki svojo mater ali očeta pozna in ljubi, če ima jesti in piti in igrač zadosti, če pa očeta ali matere ne vidi? Jokal se bo. Kaj bi nam pomagalo, ako bi imeli vse, karkoli je v nebesih, le Boga bi ne imeli? Žalostni bi bili. Brez Boga ni nebes. Bog sam je naše nebo. Ako Boga imamo, vse drugo se nam bo priverglo. — Zatorej Jezus uči: „To je večno življenje, da tebe spoznajo". (Joan 17,"
ajZnašim umom bomoBoga spoznali in gledali. Kakošno veselje imamo, če tukaj le eno malo reč prav spoznamo; kako si želi človek vedno večega spoznanja, da bi to ali uno reč umel in spoznal! V nebesih pa bomo Boga popolnoma spoznali, in gledali ga bomo od obličja do obličja, v Bogu pa bomo spoznali vse skrivnosti, .ktere so zdaj našemu umu prikrite, spoznali bomo skrivnost presv. Trojice, včlovečenja božjega Sina, našega Odrešenika; rauzmeli bomo skrivnost božjega stvarjenja in vse stvari z vsemi njenimi močmi; v Bogu bomo spoznali in gledali V3e. Tako nas uči sv. Pavelj: „Zdaj vidimo skozi zerkalo, kakor v zastavici, takrat pa bomo videli od obličja do obličja. Zdaj spoznam le nekoliko, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil sam spoznan." (I. Kor. 13, 12.)
Sv. AvguStin pa govori: „Kaj on ne vidi, ki vse gleda skoz vso Videčega. Ko Boga gledamo, gledamo tudi nebeško veselje, veselo večnost in večno radost!" O duša, ki hrepeniš po modrosti, potrudi se, da boš Boga gledala in imela boš vse spoznanje, gledala vso lepoto. O moj Gospod, koliko sladkosti si tem pripravil, kateri v tebe zaupajo!
b)	Naša volja bode z božjo voljo se popolnoma strinjala, t. j. hotli bomo le to, kar Bog hoče; želeli le to, kar Bog želi; ljubili le to, kar Bog ljubi; naša volja bode božji volji popolnoma podložna. Kako lepo je že na tem svetu, kedar se ljudje med seboj zastopijo in so med seboj enih misli in svete volje n. pr. v zakonu, v družini, v soseski; kako žalostno pa je v družini, kjer edinosti in miru ni! V nebesih pa bomo z Bogom ene volje; božja volja bo tudi naša volja. Ker bomo Boga spoznali, bomo tudi njegovo voljo popolnoma spoznali in njemu podobneji prihajali.
c)Boga	bomo ljubili in uživali,to bo naše srečfc^ naj viša stopinja. Kaj je na tem svetu najslajše in najmočnejše? Ljubezen. Koliko delata in terpita oče in mati iz ljubezni do otrok ? Koliko premore otroška ljubezen do starišev, kjer se najde? kdor ima ljubezen do dela, njemu se nikdar ne stoži do njega! Kjer je ljubezen med zakonskima, vse prenašata! — V nebesih pa bo Bog sam naša ljubezen ; njega ljubiti, vekomaj ljubiti, naša večna sreča. Bog sam bo naše plačilo; zato Jezus pravi svojim aposteljnom: ,,Veselite se, kedar vas bodo preganjali, ker vaše plačilo bo obilno v nebesih." (Mat. 5, 11.) in Boga bomo uživali. Že tisuče let an-gelji Boga gledajo, pa ravno s tistim veseljem, kakor pervi den, tako naše seree božjega vživanja nikdar ne bo se naveličalo.
O neskončno usmiljeni Bog! koliko sreče, koliko nepopisljivega veselja si nam v nebesih pripravil, in nam je tako malo mar, da smetje pobiramo, bisere pa zametujemo; da se v blatu raji valjamo kakor v solncu tvoje gnade hodimo. In ta naša sreča bo večna: »Pravični pojdejo v večno življenje." (Mat. 25, 46.) Te sreče nam ne bo mogel nihče odvzeti, ker duše, ktere Boga gledajo in ljubijo, ne morejo več grešiti. In kjer greha ni, tudi ni solz, ni terpljenja, ni smerti — vse poprejšno je minulo.
Kdaj bomo prišli v ta srečen kraj, v sv. nebesa ? Duše, ki so čiste, precej po smerti. Duše pa, ktere imajo male madeže na sebi, še le po tem, ko bodo popolnoma očiščene. Naša trupla pa še le potem, kedar bodo po vesoljnem vstajenji s svojimi dušami zopet zedinjena in obstala pred poslednjo sodbo.
Kdo bo deležen te sreče ? Kdo pride v sv. nebesa ? Le ta, ki se derži nauka našega Zveličarja: Ozek je pot, in sterma je steza ... Ta, ki svoje hude želje kroti, in se greha varuje , in če je grešil, pomoči išče v zakramentu sv. pokore in pri Jezusu v presv. rešnjem Telesu, ta, ki v gnadi božji živi, za dobra dela skerbi in v gnadi bcžji umerje. Cem veče zasluženje, tem lepša bo krona.
Sklep.
Ob času sv. Avguština je živela v Rimu gospa visoko slove-čega stanu, po imenu Melanija. Bila je kristjana, pa ker je bila tudi bogata, mlada in lepega obraza, godilo se jej je tako, kakor mnogim njenega spola; od zapeljivega sveta omamljena se je bila prevzetnosti vdala, ljubila sijajnost v obleki, iskala dopasti, ter je močno gizdavo živela. V svoji družini je imela mladenča Voluzijana, ki je bil še ajd. Po opravilih gre ta mladeneč za več časa iz Rima v Milan in se ondi soznani s svetim Avguštinom. Avguštin poskuša Voluzijana pokristjaniti, pa ajd se mu ni udal. Med tem, ko se Vo-luzijan v Milanu mudi, premišljuje Melanija doma neki dan nebesa. To premišljevanje jo tako močno gane, da očevidno spozna, kako abotno da je, posvetno srečo za nebeško veselje zamenjati. Ona se zave, da pervo opravilo je, za nebesa skerbeti, in da za nebesa ni nobena zamena predraga. Tako se je zgodilo, da je Melanija svoje življenje popolnoma spreobernila, se posvetnemu lišpu odpovedala, vse lepotičje iz hiše odpravila, in začela s svojim velikim premoženjem ubogim radodarno pomagati. Ves lišp in vse, kar je njeno telesno lepoto višalo in oči na se vleklo, je zavergla ter svoje telo v ostrejši spokornosti vadila; zatorej ni bila več tako cvetočega obličja vitfeti, kakor poprej. Pride Voluzijan iz Milana domu in najde njeno pohištvo, obleko in podobo vso premenjeno. Močno se začudi in reče: „Oh Melanija, kaj je to? kje je bliščoba tvoje hiše? kje tvoja lepota? kdo te je tako ogerdil?" Ona pa mu odgovori: „Nebesa! nebesa! so to storila." Na to povzame Melanija besedo in mu dopoveduje, kako je spomin na večno življenje, na nebeško srečo jej živo do serca segel in vse njeno življenje spremenil; koliko srečniša. da je odtihmal, da uživa tak mir serca, kakoršnega poprej ni poznala; kako jo je pogled v večnost odtergal vsemu, kar je njeno serce vezalo; kako nečimerno in prazno se jej zdaj zdi vse posvetno v primeri z večnim, neminljivim. Ta goreči izliv njenega serca in opis velike sreče, ki jo zdaj v prijaznosti božji in v nadi večne sreče uživa, gane Voluzijana tako, da se da pokristijaniti, in se kristijan-skemu življenju ves posveti. Tako je spomin na nebesa to dosegel, kar sv. Avguštin s svojo veliko učenostjo ni izpeljati mogel. Gola je toraj resnica, da je le takrat človeku mogoče, svet sovražiti in se nad vse posvetno vzdigniti, ko nebesa premišljuje. O nebesa! kako so lepa! Nebesa so naš cilj in naš poklic, nebesa so naše veselje, naša tolažba. O da bi jih bili tudi vredni! Tako hočemo živeti, da nam bo Jezus mogel po smerti reči: Pojdi, hlapec, dekla! v veselje mojega Očeta. Amen.
Pridiga za god vernih duš «lan.
(Od večnega miru in pokoja j gov, J, A,)
V. Requiem aeternam dona eis Domine, E. Et lux perpetua luceat eis! Bog jim daj večni mir in pokoj, In večna luč naj jim sveti!
Tako moli cerkev vernih duš dan in pri pogrebih. —
V vod.
Proč je ljuba pomlad, minulo je lepo poletje, nastopila je neprijazna jesen. Solnce nima več tiste moči, dan se je skrajšal, dež in plolie močijo zemljo, že se sneg kaže lia gorah , merzli vetrovi pišejo po planjavi, ljubi tički so nas zapustili in šli večidel v toplejše kraje, listje rumeni in od vetra majano pada na zemljo; tudi zemlja sama je onemogla, moči jo zapuščajo, nič več ne rodi, umira in počiva od letnega truda!	%
Glej o človek, svojo podobo!
Tudi tebi je že minula pomlad mladosti, krnalo bo prešlo poletje možke starosti, in zdaj , zdaj nastopi tudi zate jesen tvojega življenja, ali je pa že nastopila; dan življenja se ti bo nagnil, moči te bodo zapustile, veselo petje tovaršev bo utihnilo , starost ti bo pokrila glavo s snežnobelimi lasmi, onemogel boš, veter bo pihnil in kakor rumeno listje z drevesa boš padel tudi ti v zemljo, kjer boš čakal, da te trobenta božja iz dolzega spanja zopet k novemu življenju pokliče.
Glejte, keršanski poslušavci! tako nas jesen spominja našega konca, našega kratkega popotovanja na tem svetu. In kar nam na-tora sama tako živo pred oči stavi, tega nas opominja tudi naša mati sv. katoliška cerkev; ravno zdaj nas ona v neprijetnem jesenskem času skupaj kliče, ravno danes in jutri obhaja spomin vernih duš — spomin naših ranjcih, ki so šli pred nami v večnost in nam danes glavno oznanujejo resnico:
„Kar ste vi, smo bli mi;
Kar smo mi, bote tudi vi!"
Vse, vse nas danes opominja, da tudi za nas pride kmalo ločitve čas, da pride večer našega življenja, da pride grenka smert.
In glejte, ta glas je tako močen, da se mu nobeden ubraniti ne more. So morebiti nekteri, ki neradi mislijo na smert, ki se ogibljejo pokopališča ali te dni bi težko kterega dobili, ki bi se ne spominjal svojih ranjcih, ki bi ne obiskal njih grobov.
Tudi vi, ljubi farmani, ste prišli danes posebno zavoljo tega, da obiščete svoje ranjce, da molite za njih večni pokoj. Iu to ne more drugači biti. Saj ga ni nobenega med nami, kteri bi ne imel
kakega znanca ali koga svojega na unem svetu. Veliko vas je tukaj otrok,Tuajtinih iu odraščenih, ki imate očeta ali mater, ali pa že oba na pokopališču. In vi stariši marsikterega otroka majhnega in tudi odraščenega ste spremili k grobu! Žena, ti imaš morebiti že moža, mož ti imaš morebiti že svojo ženo tam! — Ta je svojega prijatlja, una svojo dobrotnico zgubila. In mi duhovni imamo marsi-ktero ovčico na unem svetu, kteri smo bili v življenji spovedniki in smo jih pripravljali na zadnjo težavno pot. Vsak, čisto vsak ima enega ali več svojih že na unem svetu. Nekteri ste ravno pre-tečeno leto kterega zgubili zmed svoje srede; marsikteri, ki je lani tukaj bil, danes že v grobu počiva.
Prav je tedaj, ljubi moji, da smo prišli obiskat grobe naših mertvih znancev in prijatljev. Saj cerkev sama to želi in nas opominja k molitvi za ranjce ; zato tudi vidimo danes sredi cerkve černo pogernjeno trugo, vidimo ozaljšanegrobove, prižgane sveče; slišimo žalostne pesmi duhovnov, ki z Jobom tožijo nad britkim koncem človeškim. Po cerkvi in pokopališču se danes razlega pesem duhovnov:
Eequiem aeternam dona eis Domine Et lux perpetua luceat eis!
In zmed množice se uterne marsikteremu solza iz oči, marsikteri zdihljej seuterga iz žalostnega serca in marsikteri združi svojo molitev z duhovskimi molitvami in šepeta pri sebi:
Bog jim daj večni mir iu pokoj In večna luč naj jim sveti!
O ljubi moji! to je lepa, pomenljiva molitev: Kolikokrat si jo že slišal, kolikokrat že sam tako molil! Ali pa tudi veš, kaj si molil, ali vež, kaj se pravi:
Requiem aeternam dona eis Domine Et lux perpetua luceat eis.
Če še ne veš, hočem ti jes danes to povedati. Videl in prepričal se boš, koliko imajo te besede v sebi. Spoznal boš, da je to, kar imajo te besede v sebi
1.	dobro za verne duše;
2.	dobro pa tudi za nas. Zvesto poslušajte!
Razlaga.
Kaj je živečemu človeku bolj prijetno kgt, mir? Mir in edinost nam sladi dneve tukaj na zemlji — tam pa, kjer miru ni, kjer se prepirajo in sovražijo, — tam ni veselja, tam si še kratke dneve, ki jih imamo tukaj, pode in grene. — In kaj se terpečemu človeku bolj prilega, kakor pokoj in počitek po storjenem delu? Če se je človek še tako trudil-nrttelSTTrez dan, vse pozabi zvečer, ko se v
posteljo vleže in sladko zaspi. Nikjer ni čas tako kratek, kakor v počitku in spanju. Človek misli, da se je komaj vlegel, pa je že 5 ali 7 ur proč. — Kaj je bolniku bolj zaželjeno, kakor malo spanja ? Če bolečine nekoliko odnehajo, če le kolikanj svoje oči zatisne — kako se mu to prileže! Malo spanja je bolniku ljubše, kakor najboljše jedi in zdravila.
In kako je prijazno, ko po dolgi noči zopet dan napoči, ali temno hišo prižgana -hrč razsvetli.
In glejte, keršanski poslušalci, te tri reči, ki so človeku tukaj na zemlji najprijetniše, te tri reči voščimo tudi vernim dušam, ker prosimo Boga, da bi jim dal večni mir in pokoj, in da bi jim svetila večna luč.
Poglejmo pa zdaj, ali imajo naši ranjci bratje in sestre mir in pokoj?
Naši ranjci imajo tak mir, da si boljšega mi misliti ne moremo. Mertvi, ki v grobeh leže, se nikoli ne kregajo, nikoli ne prepirajo. Soseda, ki se na svetu kar nista mogla, lepo mirno ležita eden tik druzega; sosede, ki ste se tolikokrat zmerjale in opravljale, v miru ena pri drugi počivate ; — marsikteri, ki mu tukaj nobena reč ni bila všeč, je zdaj zadovoljen s pestjo persti; marsikteri, ki je cele noči razgrajal, zdaj mirno počiva, ko da bi ga ne bilo; marsikteri, ki na tem svetu nikoli.ni imel_ dosti prostora in premoženja , zadovoljen je zdaj z majhnim prostorom, v kterem se še oberniti ne more, s slabimi cunjami in nekoliko slame, ki so mu jo djali pod glavo! — O naj bi se prišli sem miroljubnosti učit tisti, ki v vednem sovraštvu in prepiru med sebo žive, ki eden druzega spodrivajo, eden drugemu pravice kratijo! Naj pomislijo, da bo prišel čas pred ali poznej, ko bodo radi ali neradi skupej v miru morali prebivati, oni, ki si zdaj kale mir in kratke ure.
Ali pa imajo mertvi tudi pokoj? Kaj pa da ga imajo. Počivajo na pokopališči in spijo brez prenehanja in bodo spali do sodnjega dne. Nobeden jih ne kliče več na delo, ni treba več zgodaj ustajati, ne težkih del opravljati — vse časno je minulo!
Če pa še mertvi imajo mir in pokoj, čemu pa potem Boga prosimo, da bi jim ga dal?
Ljubi moji, mi bi se zlo motili, ko bi mislili, da s temi besedami le za mir in pokoj na telesa prosimo — tega že tako imajo — ta mir tudi ni večen, mi pa prosimo za večni mir in pokoj. — Teh besed mi ne smemo toliko na telesa, ampak veliko več na duše naših ranjcih obračati in mi s to prošnjo toliko pravimo, ko da bi rekli: „0 Bog, daj dušam naših ranjcih bratov in sester večni mir in pokoj, naj sveti njih dušam večna luč!"
Kje pa vživajo duše večni mir in pokoj ? Kje pa jim sveti večna luč? To ni težko uganiti. Le en kraj je naunem svetu, kjer je vedni mir brez vse razpertije, vedni počitek brez vsake bolečine, vedni delopust brez vsacega dela; le en kraj je, kjer zmeraj naj-
lepša luč sveti, kjer ni nobene teme in nobene noči, kjer je vedni dan, kjer zmeraj solnce sije. — In ta kraj so sv. nebesa, prebivališče izvoljenih božjih. Od tega kraja piše sv. Janez v skrivnem razodenju: „Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smerti ne bo več, ne žalosti, ne npitja, ne bolečine ne bo več, kjer je prejšno prešlo" (Skr. raz. 21, 4.)
Ce tedaj molimo in pravimo: Bog jim daj večni mir in pokoj .... prosimo, da bi Bog dal dušam naših ranjcih v nebesa priti, jih k sebi vzeti.
Ali pa niso ranjci že v nebesih? Tega pa ne vemo. Nekteri, tako upamo, so že gori in uživajo veselje, kterega jim nihče ne bo odvzel. — Veliko pa jih je, morebiti več, kakor mi mislimo, kterih Bog še ni k sebi vzel, kteri še ne vidijo njegovega obličja. Kje so pa tedaj duše tistih ranjcih?
Sveta vera nas uči, da sta na unem svetu še dva druga kraja, kamur pridejo duše, ki so se iz tega sveta ločile. Duše, ki se ločijo v smertnem grehu odtod, so zgubljene na večno. Ker so bile zadnji trenutek od Boga odvernjene, ostanejo od njega odvernjene tudi celo večnost, duše teh nesrečnih pridejo v pekel, kjer se vedno med seboj prepirajo in kolnejo, kjer vedno terpe najstrašnejše bolečine brez prenehanja, brez pokoja. Dasi tudi terpečejo v vednem ognji, vendar so obdani od najstrašnejše teme, ker Boga ne vidijo, in nikoli videli ne bodo Njega, ki je prava večna luč.
Pa je še neki tretji kraj na unem svetu, kamor pridejo dušo tistih, ki so se sicer v gnadi božji ločile iz tega sveta, ki imajo pa še nektere male madeže nad seboj, ali pa se na tem svetu niso še dosti spokorile. Ta kraj imenujemo vice.
Ali imajo pa duše v vicah že večni mir in pokoj ? ali jim že sveti večna luč?
Vsega tega še nimajo. Duše v vicah nimajo miru. In zakaj ne? Ker jih vest peče in skli, ker jim neprenehoma noč in dan grehe očita, da so bili nerodni, da so opuščali dobra dela, da so bili za-nikerni v božji službi, da so zanemarjali božje zapovedi, dolžnosti svoje. Kako reven in nesrečen je že tisti človek, ki ima na tem svetu hudo vest, kaj še le tam, kjer je duša ločena od telesa, ko hudobo greha veliko bolj čuti. Manjka tedaj dušam v vicah tistega miru, ki je najboljši in prijetniši — miru vesti — miru / Bogom, tistega miru, kterega mešnik pri vsaki meši vernim voščijo, ko pravijo: Mir Gospodov naj bo z vami!
Duše v vicah pa tudi nimaio pokoja. Zakaj ne? Ker morajo velike bolečine in kazni terpeti. Kolike in kake bolečine terpe, tega ne vemo; — samo toliko pravijo cerkveni učeniki, da ga na svetu ni tacega terpljenja; primerjajo bolečine vernih duš v vicah strašnemu ognju, ki se od tistega v peklu le toliko loči, da uni v peklu večno terpi, ta pa le nekoliko časa.
Dušam v vicah tudi še ne sveti večna luč, ker še Boga ne
vidijo, po kterem vendar tolikanj hrepene. Največa bolečina jim je namreč ta, da so ločene od Boga, da ga ne morejo še vživati in gledati, po kterem vendar hrepenč, kakor žejni jelen po studencu vode, kakor judje v babilonski sužnosti po svetem Jeruzalemu.
Da v vicah ni pokoja in ne luči beremo v Jobovili bukvah, ktere besede cerkev sama na vice obrača, tako: Job toži čez svoje reve in bolečine in pravi: O Bog! pusti me, da nekoliko objokujem svojo bolečino, preden grem in se ne vernem v temno deželo iu pokrito s smertno senco, v deželo reve in teme, kjer je smertna senca in ni redu, ampak večen strah prebiva. (Job. 20, 21, 22.)
Že iz tega vidimo, ljubi moji, kakošne strašne in velike bolečine duše v vicah terpe. In kar je še bolj žalostno, same si pomagati ne morejo. Zakaj tam ni več časa, kar je enkrat storjeno ali zamujeno, tam se popraviti več ne da. Vendar pa niso duše v vicah popolnoma zapuščene. Bog je v svoji čudni modrosti dopustil, da dušam v vicah verni na zemlji lahko pomagajo, ker ljubezni do bližnjega tudi vrata unega sveta niso zapetia.
Zdaj mi pa povej, ljubi moj! ko bi ti videl svojega bližnjega v globoki vodi, ali v smertni nevarnosti, ki si sam ne more pomagati in na pomoč kliče, ti bi pa prav lahko pomagal, kaj meniš, kaj bi storil? Ti bi ne bil človek, ko bi ne hotel pomagati, saj še živino rešiš, če se je zapletla, spodtaknila ali vjela. — In glej, v tako in še veliko bolj žalostnem stanu so duše v vicah, duše staršev, prijatlov, znancev, duhovnov in dobrotnikov. Velike bolečine terpe, pa si pomagati ne morejo. Ved6 pa, da jim mi lahko pomagamo, zato stegujejo svoje roke iz vic do nas in upijejo z Jobovimi besedami: „Vsmilite se nas, vsmilite se nas, vsaj vi prijatli naši."
Ker nas tako prosijo , ker tako zdihujejo, ali jih ne bomo uslišali, ali jim ne bomo pomagali?
Kako pa jim moramo pomagati, da bodo zado-bile večni mir in pokoj?
Več pomočkov imamo dušam v vicah pomagati.
1.	Za nje moliti. (Jud. Mak.) „Sveta in dobra je misel itd. . . ." Zato nas cerkev vsaki dan trikrat opominja za verne duše moliti po angeljevem češčenju, zato roženkraucu pristavljamo 10 češčenasimarij: usmili se vernih duš v vicah."
2.	Najboljši pomoček je sv. meša. _Ce že molitev pomaga, koliko več daritev sv. meše.' Zato je pri vsaki meši „memento mortuorum."
3.	Vbogajme dajati za verne duše.
4.	Sv. obhajilo, odpustike, post in druga dobra dela za verne duše si naložiti in Bogu darovati.
Pa bo zdaj marsikdo odgovoril, da vse to zvesto spolnuje. Rekel ali rekla bo: Jes vsaki, dan molim za verne duše, za sv. meše dajem, k sv. meši, k sv. obhajilu, na božjo pot hodim, revežem dajem in se postim na ta namen. In vendar, ljubi moji, to
še ni zadosti: dušam mir in pokoj in večno luč od Boga prositi — včasih vse to ne pomaga iu zakaj ne ?
Ker kristjani Je prevečkrat sami mir in pokoj vernim dušam branijo^ ker jih sami ne pustč priti in doseči večni mir iu pokoj!
Kako je to zastopiti?
To je tako: Marsikteri sin, marsiktera hči, ki ste danes tukaj, imate očeta ali mater, ali pa še oba na unem svetu. No, ranjki vaši starši so bili tudi grešni ljudje in morebiti so se najboij pregrešili s tem, da so vam svojim otrokom preveč skoz perste gledali, ali z nerodnim življenjem clo pohujšanje dajali. --- Morebiti bi ti, keršanski mladeneč, ne klel, ne pijančevai tako, ko bi tega pri rajnem očetu ne bil videl ? Bog jim grehe odpusti, saj so že sojeni; morebiti pa se morajo v vicah pokoriti ravno zavoljo teh tvojib grehov. Ti praviš: Bog daj ranjkemu očetu večni mir in pokoj! — pa jih k temu miru priti ne pustiš, ker kolneš in pijančuješ in to tudi na očetovo rajtengo gre. Nehaj grešiti in tvoj ranjki oče bodo kmalo večni mir zadobili, in večno luč gledali.	1
Ti keršansko dekle, ti bi ne bila tako daleč padla, ko bi bili ranjca friati bolj ostro s tebo delali, ko bi ti ne bili iz napčne ljubezni skoz perste gledali in te pustili v oštarijo in na ples hoditi. Bog jim grehe odpusti, saj so že sojeni, — morebiti pa ravno zavoljo tebe terpe, morebiti so že blizo odrešenja in miru — pa nehvaležna hči pade zopet v greh in mati v ogenj nazaj!
Ja, keršanski sinovi in hčere! vaši ranjki starši posebno danes vpijejo do vas rekoč: Vsmilite se, vsmilite se nas, vsaj vi, otroci naši ! Veliko težav ste nam živim prizadevali, vsaj zdaj nas ne ter-pinčite; vsaj zdaj nam privoščite mini, kterega smo tako željni, ker, glejte! zavoljo vaših grehov nas Bog tukaj v tej ječi derži'!
_ Zena! ti imaš moža tam. Preden je umeri, ti je razodel, kaj mu je na vesti. Naročil ti je: Popravi, popravi krivico, ki sem jo temu ali unemu storil, da ne bom tam terpel. Že je tega več mescev, morebiti več let, pa tebi žena ni mar; mož pa upije iz kraja bolečin in teme: „Vsmili se, vsmili se me, vsaj ti moja žena!"
Mož, ti imaš ženo tam. Preden je umerla, ti je naročila, da skerbi za otroke, da jih nikar ne pohujšaj, kakor sta jih morebiti včasih z ranjco. — Pa ti si že zdavnej na njo pozabil. Ona morebiti terpi zavoljo tebe in upije posebno danes: Vsmili se, vsmili se me, vsaj ti moj mož!"
Zapeljivec, ki je dekleta omotil in zapeljal, tudi že leži v grobu. Duša njegova je morebiti v vicah in želi miru, pa ga ne najde, ker se greh zmiraj naprej dela, ker dekle, od njega zapeljana, ne neha grešiti, ki bi tako morebiti nikoli grešila ne bila. Ti grehi gredo zopet na njegovo rajtengo, zato terpi, zato nima miru ne pokoja.
Prijatelj , tvoj sosed tudi že počiva v grobu. V življenji se nista nič mogla. Preden je umeri, te je za odpuščenje' prosil.
Takrat si mu z besedo obljubil, ali v sercu živi sovraštvo še naprej. Morebiti si ga že potem dostikrat s slabim v misli jemal, si clo njegove kosti preklinjal. Kako bo vendar ranjki mir imel, ki mu ga ne daš. Glej, danes vpije k tebi in pravi: „Vsmili se me, vsmili se me, ti moj sosed!"
Glejte tedaj, preljubi poslušalci, kako hrepene duše v vicah po nebesih; pa njih živi prijatlji jih ne puste tega doseči, ker naprej grešijo in tiste grehe delajo, kterih so bili ranjki vzrok. — Vidite toraj, da ni zadosti, da Boga le prosimo za večni mir in pokoj vernim dušam, ampak moramo tudi sami lepo keršansko živeti in tako skerbeti, da jim ne bomo branili zaželjenega miru in pokoja. — Bolj, ko se bomo mi poboljšali, raji nas bo Bog vslišal, pred bodo duše rešene iz vic, pred jim bo pomagano.
Sklep.
Če tedaj, ljubi poslušalci še enkrat rečeno pomislimo, vidimo, koliko lepega imajo te besede za verne duše in za nas. Nam pomagajo , če jih v resnici izgovarjamo, k boljšemu življenju in po-boljšanju; dušam v vicah pa k odrešenju in tako je to dobro za nje, pa tudi dobro za nas. — Hočemo tedaj dušam v vicah zares pomagati, ni zadosti, da le molimo za nje , da sv. meše , sv. obhajilo, poste in druga dobra dela za nje darujemo, ampak tudi naše življenje mora po tem biti, da tistih grehov ne delamo več, kterih so ranjki krivi bili in v ktere so nas morebiti zapeljali.
Le, če bomo tako delali mislili in molili, potem smemo upati, da nas bo Bog uslišal, kedar ga bomo prosili:
„Requem aeternam dona eis Domine
Et lux perpetua luceat eis!
Bog jim daj večni mir in pokoj
Večna luč naj jim sveti. Naj v miru počivajo. Amen.
Pridiga za XXII. pobinkoštiio nedeljo.
(Duša — božja podoba; gov, J, A—st.)
Ju Jezus jim reče: Cegava je ta podoba in napis?" (Mat. 22, 20.)
V vod.
Se zadnjikrat je prišel Jezus v lepi Jeruzalem velikonočne praznike obhajat in dokončat svoje težko delo na zemlji. — Vse je va-nj gledalo , vse je za njim vrelo, vse ga je rado poslušalo. — Le farizeji ga niso mogli terpeti, ki so bili hinavci, na videz pravični, skrivej pa polni krivice; krivico jim je odkril, in to jih je jezilo.
Vjeti so ga hotli, in kaj store ? Vprašajo ga: „Povej nam, kaj se ti zdi, ali se sme davek dajati cesarju, ali ne" ? Da bote spoznali, kako zvito je to vprašanje bilo, naj vam to-le povem.
Judje so ob Kristusovem času imeli dvojui davek dajati. Cesarju so dajali glavni davek za vsako leto, zraven tega davka so imeli pa še vsakoletni tempeljnov (božji) davek. Farizejem se je zadosti zdelo, tempeljnov davek dajati, cesarju pa, so mislili, se sme davek odreči. Bili so še celo v tej zmoti, da so Izraeljci, ki so božje ljudstvo, le Bogu podložni, in nobenemu poglavarju kakega druzega rodu ne, najmanj pa kakemu nejevernemu in malikovav-skemu. Kakor koli bi bil torej Jezus odgovoril, bil bi zgubljen. Ko bi bil r<3kel, da so dolžni cesarju davek dajati, počernili bi ga bili pri Judih; ko bi bil pa rekel, da niso dolžni cesarju davek dajati, zatožili bi ga bili pri cesarju, in bil bi kot šuntar ljudstva k smerti obsojen. Kaj bi bil torej odgovoril? — Za našo pamet se ve da je to vprašanje zvito; pa zaupajte Jezusovemu duhu; On bo brez truda in v osramotenje svojih sovražnikov odgovoril. „Vi hinavci, jim reče, kaj me skušate? Pokažite mi davkni denar." In Jezus jim reče: Cegava je ta podoba in napis?" In oni pravijo: „Cesarjeva". Tedaj jim reče: „Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Tako jih je odpravil, in njih hi-navščino razodel.
Na Judovskem denarju je podoba cesarjeva bila, pa ravno tako tudi mi v sebi neko podobo nosimo. Cegava pa je ta podoba in napis, ki ga na sebi in v sebi nosiš, o kristjan! Cegava je, in kaj pomenja? To vam hočem danes bolj na tanko povedati.
Spravite vse druge misli iz glave in pazno poslušajte, in ve-'liko podučljivega bote slišali!
Razlaga.
Čegava je ta podoba in napis ?
To nam pove sv. pismo.
1.	Solnce je že gorelo na nebu , in luna je svetila po noči. Zemlja je bila lepo zelena, in vsa žival se je veselila svojega življenja — pa ni je bilo še nobene pametne stvari na zomlji, da bi spoznala svojega Boga — in uajvišega Gosjioda. Tedaj reče: »Naredimo človeka po svoji podobi. On naj gospoduje čez ribe v morju, čez ptice pod nebom, čez zveri in čez vso zemljo." — In izobrazi Stvarnik iz vlažne persti človeško truplo. Pa truplo leži še terdo in mertvo na zemlji. Vdibne mu Bog dušo , in jo združi s truplom. Človek se vzdigne in živi. Tako je postal pervi človek. Bog ga je imenoval Adama, t. j. perstaka, v spomin, da je iz persti.
Človek obstoji iz telesa in duše. Samo telo je iz persti; njegova duša je nekaj božjega. Ona je Bogu podobna. Kakor je Bog večen, je tudi naša duša neunjsijoča,; kakor ima Bog najpopolniši um in prosto voljo, tako ima tudi naša duša um in prosto voljo. Ona zamore dobro spoznavati, ljubiti in spolnovati, to se pravi: Človek je po božji podobi stvarjen. „Bog je vstvaril človeka po svoji podobi, pravi sv. pismo, po podobi božji ga je vstvaril." (I. Mojz. 1, 27.) Lep je bil človek in čuda poln , Bog in njegovi angelji so imeli svoje dopadanje nad njim, ker je bil božja podoba, in te podobe še ni oskrunil.
2.	Pa lahkomišljenijiiiivjek, zapeljan od prekanjene peklenske kače, ktera mu je obetala, da bo spoznal dobro in hudo, in da bo kakor Bog, je odtergal in jedel sad od drevesa, od kterega jesti mu je Bog prepovedal. V tistem trenutku je bila božja podoba v človeku vsa zamazana in ogerdena, in človek je postal podoba pregrehe, bogapozabljivosti, napis sveta.
Pa božja podoba ni imela popolnoma razdjana in pokončana biti; in — bila je res popravljena in ponovljena. O veliki Bog! Tvoja ljubezen in usmiljenost je neskončna, kakor si ti sam neskončen! Vstvaril si človeka tako dobrega, tako popolnoma, toda ni hotel biti. Vendar bi ljubiti le imel: zato si ga hotel z ljubeznijo pridobiti ?!
In ta veliki, ta dobri Bog, ta lju^znjisi Oče, nas prime in pelje na roci svojega razodenja na visočino gore; tukaj odgerne kervavo zagrinjalo, nam pokaže svojega večnega Sinu mertvega na križu, in nam kliče: »Glejte, koliko je vaša duša vredna. Glejte, tu s smertjo je vaše življenje obnovljeno!" In — ta kri, ki jo je božji Sin za ljudi, za vas, za me, za vsakega grešnika, še clo za vsakega bogoklevca in brezbožnika prelil, ta kri je božjo podobo spet popravila in ponovila.
Čegava je ta podoba in napis ?
3.	loda prav in stanovitno spolnjena ta podoba tukaj na tem
svetu nikoli ne bo; zato nas pelje Bog dalje na svoji roci, nam odpre svoja nebesa in nebeško veličastvo; nam pokaže ob Očetovi desnici svojega Sina v našem telesu povišanega, kot našega prijatlja, brata, srednika in sodnika: „Jes grem tje, vam prebivališča pripravit!" In — ž njim imamo tudi mi enkrat veseliti se, kraljevati in zedinjeni biti; on je Večni, Neskončni, Sveti, Popolnoma sam na sebi, in — zraven njega čaka tudi nas srečna večnost, neskončnost zveličanje, veselje brez konca.
Cegava je ta podoba in napis, ki ga na sebi imaš?
Ali ne boš glasno in očitno spoznal: „To je podoba cesarjeva,^ ^ podoba mojega Gospoda in Boga?" — Kaj je človek, da se spo-"^*"^ *" minjaš na-nj, ali sin človeka, le malo od angeljev si ga ponižal. 2 / tf •''A"
Ali pa živi vsak po tej podobi-? Ali je podoba božja še tako ^ / lepa v tebi, kakor je pred nekaj leti bila? Oh! bila je, pa ni več. Bela duša je vmazana, in kakošen napis zdaj ima? Pogubljenje, — otrok večne tmine, če se ne verne nazaj. Ali ne slišiš, kristjan, z altarja milega glasil, ko Bog tožuje, rekoč: Kje so tisti srečni dnevi, ki si še v svoji nedolžnosti cvetel ali cvetela, kakor bela lilija na polji? „0 predrago ljudstvo, kaj sem ti storil, zdaj povej, ali s čem sem te žalil? Zakaj si se vernilo proč, da me več ne poznaš? Zatorej poslušajte nebesa, in ti zemlja nastavi ušesa, otroke sem zredil in povišal, oni pa so mene zavergli."
Tako toži Bog čez kristjane, ki božjo podobo v sebi zamažejo. On vidi zanikerne starše, ki nad svojimi otroci ne čujejo; vidi tega, ki se valja v mesenih sladnostih; ou sliši te in une gerde besede! on vidi to in uno serce, ki nevoščljivost, jezo in sovraštvo v sebi kuha in redi; on ve za tega, zakaj se tako nečimerno nosi, iu za unega, kteri božjo hišo malokdaj, ali pa še clo nikoli ne obiskuje, in zato zdihuje, čez to se tako milo pritožuje.
Kaj menite, ali imajo ti in enaki podobo božjo v sebi ? Cegava je podoba tacega in njegov napis ? Podoba satana, in nesreča je na njegovem čelu zapisana. O duša keršanska! kaj sem ti storil, ali s čem sem te žalil, da si mojo lepo podobo v sebi tako oskrunil, in se nesrečnega storil?
Preroki, ki_so Jezusa že v duhu naprej v bolečinah videli, so zdihovali egfefMrr^^mia je ne podobe ne lepote, videli smo ga za-ničevanega in najzadnjega med ljudmi. Od nog do glave ni nič zdravega na njem." Oh kaj bi še le od nekterega kristjana ali kristjane rekli! Kje je tvoja božja podoba, tvoja nekdajna lepota? Zgiuila je — od nog do glave si ves v grehih, in človeku nisi več
podoben, zunej telesa ni nič več človeškega na tebi!--Verni
se nazaj, očisti se, poboljšaj se, to ti je še mogoče. Ce je tvoja duša še tako omadeževana, zamoreš jo očistiti, da bo spet lepa po^ doba božja. To vam hočem v kratki povesti povedati.
Sklep.
Nek starček je imel lepo polje, pa ga je tako v nemar pustil, da je bilo v kratkem vse z osatom in ternjem zaraščeno. Na enkrat mu boljša misel v glavo pride. Sklenil je vse očistiti. Pokliče svojega sina, in mu reče: Moj sin! pojdi na polje, in izruj škodljivi plevel in osat. Sin gre, pa kakor hitro polje zagleda, vstraši se; kdo bo to izruval, ker je osata preveč? Na tla se je vlegel in zaspal, tako je storil dva, tri dni — in oče ga vpraša: Sin! ali si že kaj očistil polje? in on je rekel: Oče! še zdaj nič!
Pojdi vunkaj, in vsaj toliko vsakdan izruj, kakor je prostor velik, kjer si spal. Sin je ubogal, in kmalo ni bilo ternja in osata več, vse je bilo polno dobrega sadu.
Tako tudi ti stori, ljubi kristjan! vsakdan se vsaj malo poboljšaj, in raji moli, kmalo bo tvoja duša čistejša, in ti boš bližej božji podobi; ti boš imel mir v svojem sercu, in reklo se bo: To je spet božja podoba , božji napis. — Tebi pa, ki varuješ svojo božjo podobo, danes rečem z besedami sv. Pavlja: „Kdor stoji, naj gleda, da ne pade." Nam vsem pa naj bodo v spominu Jezusove besede: »Dajte Bogu, kar je božjega." Amen.
Pridiga za XXIII. pobinkoštno nedeljo.
(Kaj se učimo od višega, od žene in kaj od množice? Gov, L. F.)
„Ko je Jezus prišel v hišo višega in je videl piskače in šumečo množico, je rekel: Odstopite: zakaj deklica ni mertva, ampak spi."	(Mat. 9, 25.)
V vod.
Kako se na zemlji godi? Eni se jočejo, drugi se smejo; eni žalujejo, drugi se vesele; pa jokajočih je več kot smejočih; žalostnih več kot veselih, — to je že 1000 let pred nami spoznal poterpež-ljivi Job , ki je govoril: „Vojska je človekovo življenje na zemlji; in njegovi dnevi so kakor najemnikovi dnevi." (VII. 1.) To nam poterjuje danešnje evangelje. Dva žalostna prideta k Jezusu, pri njem iskat pomoči in tolažbe : Oče, kteremu je umerla deklica, edina hči; in žena, ktera je bolehala dolga leta. Eno, kakor drugo je hudo in žalostno. — Kdor je moral videti umirati ljubljenega otroka, on bo razumel žalost tega očeta, od kterega nam pove evangelje, da je k Jezusu prišel in ga molil rekoč: Gospod! moja hči je zdaj umerla; ali pridi in položi svojo roko na njo, in bo oživela. — In
kdor je sam bolehal in ni imel upanja , še kdaj ozdraveti, on bo spoznal revo te žene, ktera je torpela na kervotoku celih dvanajst let in je tudi pri Jezusu pomoči iskala. Med tem, ko ta dva človeka, očeta in ženo, silna žalost tare, bili so v hiši višega, piskači in šumeča množica. »Odstopite" ; jim reče Jezus: „zakaj deklica ni mertva, ampak spi." „In ti ljudje so se mu posmehovali". — Vidite tukaj: Eni žalujejo, drugi se vesele; eni v Jezusa verujejo in pri njem pomoči iščejo, drugi v njega nočejo verovati, zasmehujejo njega in njegove nauke. Kaj pa je Jezus storil? Njima, ki sta verovala v Jezusa in pri njem zaupljivo pomoči iskala, njima je pomagal; — une pa, ki so bili veseli in so se mu posmehovali, je izgnal iz izbe. To imate v malem podobo tega, kar se je od nekdaj na svetu godilo in se še danešnji dan godi. Kdor v Boga veruje in v Njega zaupa, temu Bog pomaga; kdor hoče brez Boga živeti, njega Bog zaverže.
Ta nauk hočemo se danes učiti iz danešnjega evangelja.
Razlaga.
Vsak den ni solnčen den, je tudi kajsi oblačnih dni v letu; kako bi mar le človek hotel imeti samo jasne, srečne, vesele dni v svojem življenji! Tudi veste, da merzli kraji žlahtnega sadja ne donašajo. Da more sad dozoreti, treba mu je toplote • žlahtneje sadje pa le tam zori, kjer solnce močneje pripeka; čim vročeje solnce, tem žlahtneji je sad. Najimenitnejše vino raste na gori Vezuv, ktera ogenj pljuva, na tleh, ktere so, bi rekel, vse prežgane — in v straneh, kamur solnce najhujši pripeka. Najžlahtneji sad si ti kristjan! Ti si pšenica vsejana na polji, porosenem po Kristusovi dragi kervi, namenjena za božje žitnice; angelji bodo te želi in v božje žitnice zanesli, ako boš čista, zrela pšenica. Bog sam te čisti in opleva, kedar ti pošilja težav in nadlog, — Bog sam te hoče dozoreti, kedar te obišče z bridkostmi in terpljenjem. Glejte, ljubi kristjani! tako služijo Bogu žalosti, ktere nas zadevajo, bolezni, ki jih moramo prestajati, zgube in terpljenja, ki jih moramo prenašati, vse to nam služi le v to, da nas dozori in pripravi za nebeško žitnico. Hočemo iz žita napraviti okusnega kruha, moramo ga djati med dva terda kamna, da se zmelje in loči čista, bela moka od otrobi; tudi človek mora priti med terde mlinske kamne skušnjav in stisk, da se na njem loči dobro od slabega in postane čista pše-nična moka. Mnogo ljudi je nesrečnih, mnogo je žalostnih, pa žalosti in terpljenja niso največa nesreča, marveč so le pripomočki, s kterimi nas Bog k sebi kliče in za nebesa pripravlja.
Dva človeka prideta k Jezusu pomoči iskat, žalosten oče in bolna žena; morebiti nobenega teh dveh ne bi bilo k Jezusu, ko bi ju žalost ali bolezen ne bila prignala.
Slov. Prijatelj.	29
Mnogo ljudi se še le v nesreči, terpljenji, bolezni spominja Boga in pri njem pomoči išče. Piskači in šumeča množica se je Jezusu posmehovala; kakor takrat, tako sedaj, — ljudje, ki so veseli in srečni, radi pozabijo Boga. Učimo se od višega in od bolne žene, pa tudi od vesele množice, poslušajte kaj!
a) Ko je Jezus množicam govoril, je eden viših prišel in ga molil, rekoč: „ Gospod! moja hči je zdaj umerla . . ." Kdo je bil ta človek ? Evangelje pravi: eden viših, torej nek imeniten gospod. In ta se ne sramuje, k Jezusu priti, ga očitno in pred celo množico prositi, ga celo moliti. Očitno in pred svetom daje Jezusu čast, on se ne boji ljudi, se ne sramuje pred svetom, ampak očitno ga moli. Zato je pa Jezus tudi hitro pripravljen, spolaiti njegovo prošnjo. Naj bi si ta nauk dobro zapominjali vsi ti, ki mislijo, da ni treba Boga očitno moliti. „ Jes že doma molim", pravi nekteri, ki noče Boga očitno častiti, ki noče hoditi v cerkev; — doma pa tudi malo ali celo nič ne moli. Naj bi si ta nauk zapominjali tudi oni, kteri mislijo, da jim viši stan ali čest, ktero imajo med ljudmi, ne pripuščate, med ljudstvom in z ljudmi Boga očitno moliti. Komur je vera v sercu ugasnila, on ti ne čuti v sercu potrebe Boga očitno moliti, najrajši bi Boga pozabil, ko bi le mogel. Kdor ima pa v sercu živo vero, njega bo močno gnalo, Jezusa tudi očitno spoznavljati in očitno ga moliti in častiti. To tirja Jezus od nas: „Kdor me bo pred ljudmi spoznal, njega hočem tudi jes spoznati pred Očetom nebeškim." (Mat. 10, 32.) V tej smisli uči sv. apostelj Pavelj v listu do Rimljanov 10, 10. „S sercem se veruje v pravičnost, z ustmi se pa priča v zveličanje." Kdor Boga in Jezusa noče očitno in pred ljudmi spoznavljati, kdor se boji ali sramuje Jezusa očitno moliti in častiti, on njega zatajuje — je odpadnež, — ali celo sovražnik Kristusov in njegove svete vere. Njemu veljajo pa besede Jezusove: „Kdor se bo mene sramoval pred ljudmi, njega se bom tudi jes sramoval pred Očetom nebeškim."
Ljubi kristjani! kedar berem , kaj se danešnje dni po svetu godi, da se Bog očitno preklinja, Jezus, njegova vera in cerkev očitno zauičuje, kedar slišim in vidim, kako malo mar je ljudem za božjo čast, tedaj si mislim, ali je morebiti toliko sovražnikov Kristusove vere, ali pa toliko ljudi Jezusa zatajuje. Sovražnikov pa vendar ne more biti toliko, sicer bi se ne imenovali več kristjane; torej mora biti le toliko zatajilcev, — pa tudi to je žalostno. Kdor Jezusa zataji, njega tudi Jezus ne bo za svojega spoznal. Ali bi bilo mogoče, da bi bili sovražniki Kristusove vere tako mogočni, če ne bi bili kristjani tako mlačni in boježljivi? Da so sovražniki svete vere tako mogočni, da se kristjani v svojih najsvetejših pravicah in čustvih žalijo, da se katoljška cerkev v nekterih krajih zatira, tega so krivi kristjani, ker ne govorijo, kjer bi imeli in imajo pravico govoriti, in se ne branijo, ampak v mlačnosti gle-
dajo in pripuščajo, da se jim krivica dela in da se žalijo in sramotijo. K zveličanju ni zadosti, da človek le v sercu veruje, temuč človek mora tudi, če je treba, svojo vero očitno spoznavljati in pričati in jo z deli kazati. Ce bi se to zgodilo, če bi vsak, kdor se še lioče za kristjana šteti, svojo vero očitno spoznal, nasprotniki naše vere nikoli ne bi bili dosegli te oblasti, ktero zdaj imajo. Učimo se torej od višega, ki je k Jezusu prišel in njega pred množico molil, učimo se , pravim, od njega. Jezusa očitno spoznavljati za Boga in ga očitno in pred svetom moliti in častiti. Potem bo pa Jezus tudi nam tako rad in tako hitro prišel pomagat, kakor je storil višemu, ki ga je prišel prosit, naj obudi mu mertvo hčer. Očitno spoznanje božje in očitna služba božja ima v sebi poseben žegen ali blagoslov božji.
b) Poglejmo, kaj se zgodi med potom, ko je Jezus šel v hišo višega, obudit mu mertvo hčer. „Žena, ki je na kervotoku terpela dvanajst let, je pristopila od zadej, in se je dotaknila roba njegovega oblačila. Zakaj rekla je sama pri sebi: Ako se le njegovega oblačila dotaknem, bom ozdravljena." Dokler je uni viši očitno pred množico Jezusa prosil, se ta uboga žena le skrivaj le od zadej Jezusu bliža; uni prosi Jezusa, naj pride v njegovo hišo... ta pa si misli: „Ako se le roba njegovega oblačila dotaknem, ozdravljena bom."
Vera je v obeh enaka, živa in terdna, — pa vendar kak razloček med njima! Ako je imela ta bolna žena tako živo vero in terdno zaupanje v Jezusa, zakaj ga ni očitno pokazala pred ljudmi ? zakaj se Jezusu le od zadej, bi rekel, le skrivši bliža ? dvanajst let je že terpela, povsod iskala pomoči, pa je ni dobila, upanja na ozdravljenje pa vendar ni zgubila. Ko pa zagleda Jezusa, oživi se jej v sercu prav močno vera in terdno zaupanje: „Le ta me more ozdraviti in me bo ozdravel . . ." Dvanajstletna bolezen in veliko terpljenje jo je moralo pripraviti k tej veliki sreči in milosti, k tej močni veri. Dozdeva se mi, preljubi! kakor da bi z očmi gledal to ubogo ženo rivati se skoz množico, da bi bližej k Jezusu prišla. Nihče izmed ljudi ne ve za njeno terpljenje; komu bi ga mogla razodeti! Mnogo je britkost in težav na svetu, ktere človeka močno tlačijo, pa vendar jih noče ali ne more vsakemu človeku odkriti: rajši jih sam na tihem nosi in terpi, kakor ta žena. Noben ni videl njene vere, — ali Jezus, ko se je obernil in jo je videl, je spoznal njeno terpljenje in videl njeno vero. Zato je rekel: „Zaupaj hči! tvoja vera te je ozdravila." In žena je bila zdrava od tiste ure. Kaj se učimo od te žene? Od višega smo se učili, da mora kristjan svojo vero očitno spoznavljati, od te žene se pa učimo, da moramo v sercu verovati, v sercu upati, v sercu Boga ljubiti. Kjer vere v sercu ni, tam so molitve prazne in božja služba hinavska; taka vera, ktera ne pride iz serca, je drevo brez korenine, cvetlica brez duha in sadu, hiša brez dnu in zidana na pesku: „S sercem se
veruje v pravičnost". (Rimlj. 10, 10.) Sto in sto ljudi se je z Jezusom obhodilo in vendar ni jim to pomagalo nič; ta žena se pa le od zadej Jezusu bliža, le roba dotakne in ozdravi. Ali mislite, da bi bilo pomagalo poljubovanje Jezusove obleke, če bi ne bila imela terdnega zaupanja? Prav nič bi jej ne bilo pomagalo: „tvoja vera te je ozdravila", reče jej Jezus. — Kedar se spominjam te žene, spominjam se tudi tistih ubogih ljudi, kateri imajo veliko zaupanja v prazne reči, copernije in vraže, — pri teh iščejo pomoči , pri Bogu je ne iščejo, do vraž, naj bi bile še tako abotne, imajo zaupanje, do Boga pa ga nimajo. Poslušajte in zapomnite si, kaj je Jezus rekel ženi: tvoja vera te je ozdravila, ne dotaknenje njegove obleke, — to je le bilo znamenje njene vere. Nikjer in nikoli ne bote slišali v keršanski veri, ta podoba, ta molitvica, ti ostanki svetnikov ti bodo pomagali, — ampak vselej se je in se bode le učilo: Vera in zaupanje v Boga, priprošnja Marije in svetnikov ti Do pomagala —; ostanke svetnikov svete podobe in božja pota moramo v česti imeti, da s tim kažemo svojo vero in svoje upanje v Boga in priprošnjo svetnikov. Kako Čudna je božja moč! kako mogočen je v malih rečeh! kako srečna je bila žena! Jezusove obleke se sme dotakniti, in precej je bila ozdravljena od svoje dvanajstletne bolezni. Alite, da bi jo mogli zavidati za to srečo ? Ali nam je mar Jezus to srečo odrekel? Le pomislimo! še veliko večo srečo nam je Jezus pripravil; ne le obleke, njega samega se smemo dotakniti, ga vživati v sv. rešnjem Telesu. Zakaj pa ljudje ne iščejo pri Njem pomoči, ko imajo vendar toliko nadlog in brit-kost, pod kterimi zdihujejo? Ko bi hotel resnico povedati, bila bi prežalostna. Med muožico, ktera je za Jezusom šla, bilo je gotovo še mnogo drugih bolnih ali žalostnih, pa vendar sta le dva pri Jezusu pomoči iskala, — le dva sta imela terdno vero in zaupanje v Jezusa, uni viši, in ta uboga žena in obema je Jezus pomagal. Tako je danešnje dni veliko žalostnih, nesrečnih, bolnih; pa malo jih je, ki bi z živo vero in terdnim zaupanjem pri Bogu in Jezusu pomoči iskali; zato tudi pomoči in tolažbe ne dobijo.
c) Učimo se še nekaj od množice, ktera je bila v hiši višega. Pa kaj bi se mogli od njih učiti ? „Bili so piskači in šumeča množica." Kaj so delali ti ljudje v hiši žalosti, kjer ja smert pokosila mlado deklico, edino hčer imenitnega moža? Kako blizo ste si v življenji žalost in veselje! Eni se jočejo, drugi se smeje, ker ne čutijo ali nočejo čutiti žalosti svojega bližnjega. Kako so prišli v to hišo ti ljudje ? Bila je taka navada v jutrovi deželi, da, ko je kdo zameri, so prišli piskači, kteri so piskali ali godli; prišle so žene, ktere so z močnim glasom objokovale in obžalovale merliča, se ve, da te žene in piskači niso vedeli za žalost, ktero so z jokom in vpitjem dajale na znanje; storile so to le za plačo, ker so bile najete. Tem ljudem je Jezus rekel: ^Odstopite; deklica ni mertva, ampak spi." Kaj storijo ti ljudje? Sv. evangelje pravi: „da so se
Jezusu posmeliovali." Jezus jih je pa izgnal iz hiše in še le, ko je bila ta množica izgnana, šel je noter in mertvo deklico k življenju obudil. Vidite, ti ljudje, ktere žalost ni zadela, in jih nesreča ni teria, ti ljudje so se Jezusu posmeliovali, ker vere niso imeli.
Kakor nekdaj, tako zdaj. Mladi ljudje, zdravi, srečni ljudje, ki ne vejo za žalost, ne za bolezen, ne za terpljenje, se posmehujejo svetim rečem, vere nimajo in mislijo, da bojo mogli ves čas tako biti; kedar pa tudi nad nje pridejo bridkosti in terpljenja, tedaj bi radi kje pomoči iskali, pa ne vejo, kam se oberniti, kje jo dobiti, ker od Jezusa so izgnani. Vzemite pa še to v premislek. Kjer jo šumeča množica, kjer so se njemu posmeliovali, kjer je hrup iu truš, tje Jezus ni hotel iti; množico je pred izgnal; odstopite, jim zakliče; taki ljudje niso bili vredni gledati Jezusov čudež. Danešnji dan je ravno tako. V kteri hiši je veliko hrupa, kjer se le misli na veselje, in skerbi le za dobiček, tje Jezus ne more priti; kdor Jezusa in njegovo vero zasmehuje, njega Jezus od sebe požene in mu zakliče: »odstopi". Serce, ktero je nepolcojno in polno posvetnih skerbi in želj, v to serce Jezus ne more iti: odstopite, reče, posvetnim željam , in potem bom jes prišel v serce. Ko je bila ta množica izgnana, in v hiši le oče in Jezusovi učenci in drugi, kteri so verovali, storil je čudež in pomagal — kakor bo tudi nam.
Sklep.
Sklenimo premišljevanje; od treh smo se učili. Od višega, da moramo Jezusa in Boga očitno spoznati in častiti; od uboge žene, da moramo živo vero in zaupanje v sercu imeti — ker je obema le pomagala vera; od piskačev in šumeče množice, da Jezus ne more in noče priti niti v hiše, niti v serca. ktera so polna hrupa in truša posvetnega veselja, skerbi in želj. Žalostnega očeta, bolne žene Jezus ni od sebe porinil, in je s tim pokazal, da je in hoče biti prijatelj, tolažnik in pomočnik ubogim in žalostnim: »Pridite k meni, jim kliče, vsi, ki ste obloženi, in jes vas bom poživel." — Piskače in šumečo muožico, ki so se mu posmeliovali, je Jezus iz hiše izgnal, — preč od sebe potisnil; tako dela Jezus še denešnji dan in na sodni dan bo rekel nevernim: Poberite se preč od mene, v večni ogenj. Amen.
Pridiga za XXIV. pobinkoštno nedeljo.
(Poglejmo v nebesa in v pekel; gov. S. M.)
„Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle "
(Mat. 24, 15-35.)
V vod.
Minljivo in nestanovitno je vse, kar je pod solncem, in kar mati zemlja rodi. Ni več krasnih rožic in lepih cvetlic po travnikih, ni zlatega žita več na polji. Drevesa v logu so oddala svoje listje, in le tu in tam še kaka ptičica žvergoli, pa ne ravno iz veselja, ampak žalostna tožuje, da je mlado leto minilo in se ljubo solnce le redko pokaže. Ženice so svoje pesmice nehale, in pastirji živinco že doma oskerbuje. Vse je tiho in žalostno po svetu , cela zemlja je tako rekoč umerla in milo počiva. Sneg in led jo bosta na dolgo pokrivala; in zima nam že svoje težave ponuja. — Vsega posvetnega v tej podobi enkrat ne bo, kakor ga nekdaj ni bilo, kedar bo vsegamogočnost božja vidno nebo in zemljo razdjala in spremenila. — Ostal pa vendar bo človek, stvarjen po božji podobi, ostala bo večnost, srečna ali nesrečna. To nam Jezus v danešnjem sv. evangelju prerokuje, in nas opominja, naj skerbimo za to, kar nam bo večno ostalo. Poslednjo nedeljo v cerkvenem letu mi danes obhajamo, in zavoljo tega je sv. mati katoliška cerkev zapovedala, to strašno evangelje brati, naj bi nas opominjala naše smerti in konca celega sveta, naj bi mi, kakor pridni kristjani, vedno pripravljeni bili, zemljo zapustiti in kar je posvetnega pa iti tje v dolgo, neznano večnost, katera konca nikoli vzela ne bode. Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle, tako prerokuje naš Zveličar, sama večna resnica in pravica. In zatorej hočemo danes gledati v duhu sveta nebesa, kjer konca veselja ni, pa gledati strašni pekel, kjer usmiljenja ni, in tudi konca ne bo. Jaz bom začel v presladkem imenu prečiste device Marije, naše ljube matere!
Razlaga.
1. Poslednja nedelja cerkvenega leta je danes, s pervo adventno nedeljo se nam novo cerkveno leto odpre. Poslednja ura bo tudi enkrat našega življenja na svetu, novo življenje se nam bode po smerti v neskončni večnosti odperlo, večno srečno ali večno nesrečno, kakor si ga bomo v tem kratkem življenji na zemlji zaslužili. Odprite se danes čudno skrivna vrata neskončne večnosti! Le eno samo
kapljico svojega veselja ve sveta nebesa v naše serce rosite, naj vse posvetne, pregrešne želje v njem pogasi; le ena sama iskra večnih, muk in kazen se nam zabliskne naj, da vse pregrešno nagnjenje v nas pogori; le za en las neskončne večnosti se nam pokaže naj, in zadosti je, da bomo modri, časno srečni in večno zveličani!
Zatorej povzdignite, duše moje, danes svoje glave in poglejte nekoliko s svojim duhom v sveta nebesa, koliko veselja nam tam-kej v Očetovi hiši usmiljeni Jezus pripravlja! — Tam v neskončnem morji večue luči naš ljubi Oče nebeški prebiva, na veličastnem tronu svoje ljubezni sedi, in vsi njegovi izvoljeni otroci se krog njega veselijo: „Tam se svetijo pravični kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta." Tam sedi na desnici božji, v svojem veličastvu Jezus božji Sin, tam Bog sv. Duh želje izvoljenih napoluuje z nebeško sladkostjo, ktere še nobeno človeško serce občutilo ni. — Tam se sveti kakor danica med 'zvezdami, Marija prečista devica, in truma srečnih devic se okoli nje veselijo. Tam se trume čistih mladenčev sprehaja in se z Egiptovskim Jožefom radujejo. Tamkej najdejo stariši svoje rajne otroke, ki so jih mlade v černo zemljo shranili in za mertvinci mile solze točili. Veselo jih gledajo kakor mlada jagujeta na božji paši svetega raja, bele ko sneg, v nebeški svitlobi v an-geljski žlahti.
Tamkaj v nebesih ni več bolezni, ni več težave , ni nobene žalosti, vse rane so pocelele, vse solze se posušile. Tam ni sovražnika več, da bi nedolžne preganjal, — ni več zapuščenih ubožcev, da bi zdihovali, angelji božji jim strežejo: „Bog je vse solze obrisal od njih oči, ni več smerti, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine več, ker je vse prejšne minilo;" tako piše sv. evangelist Janez.
Sv. Peter je hotel na gori, kjer se je Jezus spremenil, za vselej ostati, zakaj dobro je tukaj biti, je djal, čeravno je le mali žarek veličastva Jezusovega ugledal. Kaj še le tamkej v deželi Očetovi bo , vpraša sv. Bernard, ako je toliko veselja že v tem življenji? — In ravno ta sveta nebesa so nam vsem odperta, zakaj: „V hiši mojega Očeta, Jezus govori, je veliko prebivališč." Poglej keršanska duša! to božje kraljestvo je naprodaj, veli sv. Avguštin: kupi ga, če te veseli veliko blago sebi prikupiti in te ne skerbi za ceno. To nebeško kraljestvo ravno toliko velja, kolikor sam gleštaš. Sam sebe daj in dobil ga boš. Kdo pa bi za čisto zlato praha ne dal, kdo kratkega veselja, z večnim ne zmenjal ?
2. Pa ljubi bratje in sestre moje, nikar nam škodljivo nebo gledati v duhu strašni pekel, kraj večnega terpljenja. Vedno iu vedno kličejo pogubljeni za usmiljenje svetih nebes, ali izvoljeni usmiljenja nimajo ž njimi. Zaverženi so, odsekani kakor suhe veje od zelenega drevesa; v večni ogenj verženi zdaj gorijo in poprej se bo černo voglje ozelenilo, kakor bo kdo peklenskih muk rešen. Minul je dan milosti božje za pogubljene , prišla strašna noč jeze božje, ni jim delati drugega mogoče, kakor brez vsega konca terpeti!
„Ni soluca, ni lune, ni nobene zvezde videti več, le strašen ogenj napolnuje vso peklensko ječo, ki nima svitlobe, nima toplote, ampak le neizrečenih bolečin toliko moč, da je pozemeljski ogenj proti njemu, kakor pri nas namalau ogenj proti živemu", pravi sv. Hie-ronim. Grozoviten je kraj peklenskega brezdna, še grozovitnejše so njegove strašne muke, ki liespokorjenih grešnikov čakajo.
a)	Hude muke so pogubljenim storjene pregrehe, ki jih tamkaj ravno tako terpinčijo, kakor so jih v časnem življenji hudobno veselile.
Tukaj požrešniki brez mero jejo, pijanci brez mere pijejo: tamkaj se jim do vseh teh reči grozovitno gabi, in vendar si jih iz spomina spraviti ne morejo. Tukaj so nečistnikom nesramne pregrehe največe sladkosti, bogatinom dnar in krivičnikom posvetno blago ljubše kot Bog, draže kot večno življenje.; tamkaj v sredi svoje storjene krivice kakor na žerjavici sedijo , in se premakuiti ne morejo.
b)	Druga muka pogubljenih je hudobna družina, med katero večno živeti morajo. Kdo bi nesrečne hiše ne zapustil, v kateri je veliko kačjih ljudi, ki se med seboj grizejo, brez konca vjedajo, tamkaj pa med samimi hudodelci živeti, ki nobene ljubezni več ne poznajo, nobenega prijatija nimajo, kteremu bi svoje bolečine potožili, kolika muka mora to biti! Tukaj so si slabi to-varši in tovaršice kakor persti na roci, večno ljubezen si prisegajo: tamkej pa se preklinjajo, eden pred drugim bežijo. Nesrečni otroci preklinjajo svoje zanikerne stariše, družina svoje gospodarje, predpostavljeni svoje podložne. Tamkej se vsaki duši povračuje kakor je zaslužila.
c)	Tretja muka pogubljenih je huda, neusmiljena pekoča vest, ki jih kakor červ je in nikdar ne umerje, — kakor goreč ogenj peče in nikdar ne ugasne. Tukaj se prevzetni grešniki hvalijo, da imajo dobro vest, pravijo, da jim potreba ni, se spovedati in se pokoriti: tamkaj se jim na enkrat strašno huda vest zbudi, kedar jim že mogoče ni tisto kdaj potolažiti. Tukaj so od leta do leta poboljšanje svojega življenja odlagali; tamkej nimajo minute časa si iz svojega strašnega stana pomagati.
d)	Šterta in najhujša muka peklenskega brezdna je grozovitna večnost, ki zaverženim kaže, da terpljenja nikdar konca ne bo. Keci peklenskim prebivavcem, ki tamkaj pod strašno težo nezmerne večnosti ječijo, da, kedar bo toliko milijonov let minulo, kolikor je zvezd na nebu, listja in trave po zemlji, se jim bo pekel odperl, in terpljenje nehalo: od veselja ukali bojo in pekla več ne bo. — Naj bi vsakih tavžent let ena ptičica priletela, iz globočine morja kapljico vode popila, zernce peska za morjem pozobala: enkrat morja ne bo, tudi ne peska na zemlji, pekel pa še bode zmiraj strašen kakor je bil. O večnost, ti čudna in neznana! kdo bo tebe
popisal, kdo bo tebe zapopadel? Pogubljeni tvojo težo občutijo, ali dopovedati nam tvoje groze ne zamorejo.
Tako strašno sv. pismo grozovitni pekel popisuje, premilo nas ljubeznjivi Jezus, se pekla varovati, svari, mi pa tako radi na vse to pozabimo in veči del po široki cesti brez vse skerbi, v gerlo peklenskega brezdna dirjamo!
Sklep.
O premišljujmo prav pogosto, koliko je veličastvo nebeško, kako strašen pa je pekel, kako dolga je neskončna večnost, kako kratko naše življenje na svetu. „Človek! koliko imaš rok! koliko nog, koliko ušes, koliko oči, vpraša sv. Krizostom. Ti meni odgovoriš. da vseh teh udov po dvoje imaš. Če enega zgubiš, si vsaj z drugim pomagaš, kolikor zamoreš. Zdaj pa povej, koliko duš imaš. Ti odgovoriš: Le eno samo. Oj da so Bogu usmili! eno samo iu to neumerjočo. Če to zgubiš, koliko jih še tebi ostane ? Nobena. Tvoja edina duša, enkrat pogubljena, bo večno gorela, enkrat zveličana, bo večno vesela."
Ljubi kristjani, zdaj nam še sije blago solnce milosti božje, še nam so sveta nebesa odperta, še nam ura dvanajstkrat po dne, dvanajstkrat po noči oznanja usmiljenje božje; pa tudi ona nam bo potekla, in za nas na vselej vstavila se, — v večnosti ure usmiljenja ni. Oh zatorej pokleknimo grešniki vsi, prosimo milega Boga za odpuščenje vseh naših grehov, obljubimo se zvesto poboljšati, ali hvalo tudi dajmo ljubi materi božji, prečisti devici Mariji, naj bi ona za nas prosila, zdaj v križih in težavah, posebno pa na naši smertni postelji. Amen.
Postne pridige
za različne stanove, kterih se čč. gg. duhovniki tudi pri velikonočnih izpraševanjih (exaraeu paschale) prav lehko poslužiti morejo. Poslal jih je č. g. župn.
Greg. Jakelj.
I. Za otrobe.
„Pustite male k meni priti; zakaj njih je nebeško kraljestvo." (Mark. 10. 14.)
V v od.
Med vsemi časi cerkvenega leta najsvetejši in najresnobniši je sv. 40danski post. V tem času nas sv. kat. cerkev opominja, naj premišljujemo britko terpljenje in smert našega Zveličarja Jezusa
Kristusa. Po tem premišljevanju nas ona želi pripeljati k temu, naj ljubimo Boga in božjega Sinu, naj delamo resnično pokoro in stanovitno poboljšamo naše življenje. Ta poglavitni namen naše skerbne Matere pa naj bi se dosegel s tem, da se posebno dobro spovemo in vredno prejememo zakrament sv. rešnjega Telesa. Zatorej sv. cerkev vsakemu kristjanu brez razločka ajanu in starosti, kakor hitro k pravi pameti pride, zapove, naj v tem času sv. zakramenta vredne prejeme, ne samo prejeme iz navade, temuč tako prejeme, da se more od njega reči, kakor od zgubljenega sina: „Ta moj sin je bil mertev, zdaj pa je živ: bil je zgubljen, zdaj pa je najden"; to je, da je potem njegovo življenje tako, kakor se spodobi kristjanu ter Kristusu podobno. — Kdor pa hoče tako dobro, koristno spoved opraviti, treba je, da ima pervič k temu resnično voljo, drugič pa da sam sebe, svoje napake, pa tudi svoj« dolžnosti dobro pozna. Le tako bo vedel pervih se ogibati, druge pa spol-novati. Bavno zato se mi potrebno zdi, vsakemu stanu posebej na serce govoriti, vsakemu njegove rane odkriti, pa tudi zdravila na-svetovati, kterih naj se poslužuje, ako hoče večni smerti oditi. Tako upam vsaj nekoliko pripomoči, da se namen 40danskega posta doseže. Seveda dobre volje k temu nobenemu dati ne morem, zakaj to je na prosti volji slehernega ležeče pa na božji milosti, ne jes, ki sadim in prilivam, kaj premorem, ampak le Bog, ki rast daje. Moje sejanje in prilivanje bo obstalo v tem, da bom v sledečih postnih nedeljah in praznikih vsakemu stanu posebej najpoglavitniše dolžnosti razlagal, ter ga k poboljšanju življenja nagiboval in sicer ravno poprejšnjo nedeljo ali praznik za tisti stan, ki sledeči teden za spoved na versto pride. Danes začnem nauk za otroke, ki bodo ta teden k spovedi prišli.
Danes tedaj začnem pri vas otrocih , ki vam rečem v Jezusovem imenu: „Pustite male k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo". Preden vam o tem govorim, prav skerljno se pripravite, in prav zvesto poslušajte otroci in odraščeni, ker nauk bo tudi odraščene zadeval. Vsmiljeni Jezus! nagni mi serca vernih poslušalcev !
Razlaga.
Ljubi otroci! že večkrat ste slišali prigodbo, kako je Jezus nedolžne, dobre otroke ljubil. Prinesli so mu namreč nekdaj zvečer matere svoje otročiče, naj jih blagoslovi. Aposteljni so jih odganjali, da bi Jezusa ne nadlegovale, bil je namreč truden, ker je ves dan ljudi učil. Pa Jezus je pozabil na ves trud, ko je nedolžne otročiče zagledal, in jih je k sebi poklical rekoč: „Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo". Potem jih blagoslavlja, v naročje jemlje, boža in poljubkuje ter odraščenim v izgled postavlja rekoč: „Ako se ne spreobernete, niste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo". Kako nedolžni, pridni in dobri so mogli ti
otroci biti, da jih je Jezus tako serčno ljubil in hvalil. Pomislite, otroci! ali ste tudi vi taki, da, ko bi zdaj Jezus med vas stopil, bi vas z veseljem pogledal, pohvalil in vam rekel: „Vaše je nebeško kraljestvo" ? Oh! bojim se, da, bi marsikteremu rekel: Proč od mene, ti nisi moj otrok, jes nisem tvoj prijatelj, zakaj ti me vsak dan z grehom žališ. Oh! kaj bi storil, ako bi te Jezus tako ojstro nagovoril? Žalosti bi se zgrudil, sramote bi ne vedel kam pogledati, solze bi te polile in Jezusa bi milo prosil, naj ti prizanese, naj ti odpusti iu te zopet za svojega otroka sprejme. — Pa čeravno Jezusa ne vidite med seboj, vendar tam z oltarja na vas gleda in ima z nebes na vas svoje oči vperte, noč in dan svojega angelja vedno za vami pošilja gledat, kaj delate in kako se obnašate, ki vam vsak čas prigovarja: Varuj se hudega, greha, in stori dobro, moli rad in pobožno, ubogaj hitro, pridno se uči, bodi sramožljiv; iu ako zdaj tega glasu angelovega ne poslušaš, boš gotovo kdaj, pa prepozno zaslišal glas božjega sodnika: Poberi se spred mene, prekleti v večni ogenj k hudiču in njegovim služabnikom. — Zatoraj zdaj rad poslušaj glas božji, svojega angelja varlia, staršev in uče-nikov, da te ne zaverže; ako si se pa že kaj pregrešil, dobro svojo vest sprašuj, da se skesaš, spoveš, poboljšaš in od Jezusa odpuščanje zadobiš. Da bote pa boljši velikonočno spoved opravilja, vam hočem pomagati vest spraševati. Le zvesto poslušajte!
Kaj je vest? Vest je božji znotranji glas, ki nas pohvali, če smo dobro storili, in graja, če smo hudo, greh, delali. Kako se pa greli stori ? Greh stori, kdor božje ali cerkvene zapovedi prelomi. Te si moramo tedaj pred oči postavljati, kedar vest sprašujemo. Dobro si toraj zapomnite grehe, kterih vas bom spomnil:
I.	Veruj v enega samega Boga. Si molil zjutraj, pred in po jedi, zvečer, angeljsko češčenje? tri božje čednosti? — Te ni bilo sram se pokrižati, poškropiti, poklekniti, roke povzdigniti? se nisi pri molitvi smejal ? Si se rad keršanskega nauka učil doma, v šoli, v cerkvi ?
II.	Ne imenuj po nemarnem b ožjega imena. Kolikokrat si rekel Jezus, Marija itd. brez potrebe? Ali si v jezi za-kramentiral? Ali nisi prisegel: kakor je resnično Bog v nebesih?
—	Si mermral, da Bog dežja ali lepega vremena ne da?
III.	Posvečuj praznik. Kolikokrat nisi pri sv. meši in pridigi bil ali keršanski nauk opustil ? — si se o nedeljah in praznikih potepal? kaj prepovedanega delal?
IV.	Spoštuj očeta in mater itd. Ali nisi staršev raz-žalil, jih gerdo gledal, jim besedoval, jih celo vdaril? Krokarji mu naj oči izkljujejo itd. (Prip. 30,17.) Kako si očeta in mater vbogal?
—	Oh, radi bi jih vbogali pa jih ne bote imeli! — Dopolnujte če-terto zapoved in blagoslov četerte zapovedi bo vaš najlepši del.
—	Kako ste vbogali učenike, gospodarje? — Ste botre spoštovali? strice, tete ? — Ste zasmehovali stare ljudi, berače ? Veste, kaj se
je fantalinom pripetilo , ki so preroka Elizeja žalili (IV. kralj. 2, 23—24.). Zmirjali so sivega plešastega starčka: Plešec , plešec! pojdi gori. In glejte, ko bi trenil, Bog pošlje dva medveda, ki planeta nad malopridneže, in jih raztergata 42 otrok.
V.	Ne ubijaj. Ste ž« koga ubili? Bog obvari! Pa ubijali ste že z besedo? druge dražili ali jih zmerjali, n. pr. kozel, tat, ravbar itd. Tudi beseda človeka na duši ubije, ki ga pohujša. „Kdor svojemu bratu reče norec, kriv bo peklenskega oguja". (Mat. 5, 22.) — Ubijali ste z djanjem: kamnje metali, kakor Judje na Jezusa ali sv. Štefana, se tepli, suvali, lasali, kepali lučali itd. ter-pinčili ptice, pese, mačke ? — živino pretepali ? Bog je živino stvaril, in bo tepel take, ki so nevsmiljeni do nje. Punice! niste malih otrok prav varovale , da so se pobili! — Ste komu hudo storiti pomagali, šuntali: le daj ga, udri ga; — ste ga za hudo hvalili, kako je močen ? — Ste sami sebe ubijali z jezo ? ste na vročino pili! z mraza prenaglo k vroči peči šli? preveč pili, jedli? visoko plezali, skakali, tobak kadili? streljali itd. — Ste z družino gerdo ravnali, da se je jokala?
VI.	IX. Ne prešestuj. Ste komu kaj nesramnega povedali, pokazali, storili ? Kaj ste na paši, v kakem kotu, v postelji ostudnega delali, česar bi vas sram bilo povedati, ali strah , da bi vas kdo videl? — Niste goli letali, se kopali, se gledali? Angeljc varh beži pred golim otrokom; varno in hitro se preoblačujte. — Ali niste klafali, klafanja poslušali, klafarce peli ? Vsega tacega se spovejte; lahko je velik greh nečistosti.
VII.	Ne kradi. Kaj stevkradli? denarja, igrač, sadja, sladkarij, postavim : smetane, mleka, mesa, cukra ? Komu ? starišem, sosedom, sošolcem? — Kar človek sprosi, svobodno nosi; kar ukrade, mora nazaj dati. — Ali ste najdeno blago ali posojeno odrajtali? Ali ste mar ukradeno kupili, hranili? Niste na paši škodo delali, drevje lomili, po setvi, travi hodili, krompir kopali, koruzo tergali in pekli ? Ste škodo povernili ? Ste pustili živino v škodo hoditi ?
VIII.	Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. Kaj govori, kdor krivo priča, resnico ali laž? Kolikokrat ste lagali ? komu ? — Ste koga krivo tožili, na druge zvračali ? Hudobni duh v kačji podobi je bil pervi lažnik. Lažnjivi otroci tedaj niso božji, ampak hudičevi otroci.
X. Ne želi bližnjega blaga. Niste bili žalostni, kedar so druge raji imeli, kakor vas? Niste bili veseli, da so bili drugi kregani, tepeni. Sv. pismo pravi: Veselite se z veselimi, jokajte se z jokajočimi" (Rim. 12, 15.).
Zoper cerkvene zapovedi: I. in II. kako ste se v cerkvi za-deržali? smejali? ogledovali? cukali? III. Ste kdaj postne dni meseno jedli? Kdaj ste bili zadnjikrat pri spovedi? Ste naloženo pokoro opravili? Šte se poboljšali ali pohujšali? Ste več ali manj grehov storili? Ktera je tvoja poglavitna ali najhujša pregrešna
navada? nevoščljivost, požrešnost, jeza? lenoba? itd. — Kdor se poboljša, gre v nebesa; kdor se pohujša, gre bližej pekla. Vsaka spoved je ena stopinja v nebesa ali v pekel. Kam greste pa vi, dobro prevdarite.
Toda s spraševanjem vesti še ni vse opravljeno, uajpoglavit-niši je kes, t. j. notranja žalost, da smo Boga razžalili in terden sklep se poboljšati. Žalost pa mora biti nadnatorna, zavoljo časne škode. Sv. Peter se je britko jokal, ker je Jezusa trikrat zatajil, zato pa mu je Jezus odpustil.
Svojih grehov se morate pa tudi mešniku čisto, natanko iu odkritoserčno spovedati, kdor smerten greh zamolči ali se ne potrudi, število smertnih grehov povedati, pri spovedi božji rop stori. — Spovednikove nauke pa si morate dobro zapomniti in naloženo pokoro zvesto in natanko opraviti.
Sklep.
Še bi imel tistim, kteri ste bili že pri sv. obhajilu, ob kratkem ponoviti, kako se imate za sv. obhajilo pripraviti. Pa čas je prekratek iu upam, da še od nauka vse to dobro veste. Le toliko vam še rečem: Veče ljubezni nihče nima, kakor ta , ki svoje življenje da za svoje prijatlje. In kdo je ta? Naš ljubi Zveličar Jezus Kristus je dal ne samo svojega življenja, ampak tudi svoje meso in svojo kri za življenje naših duš. Zapustil nam je oboje v sv. rešnjem Telesu do konca sveta, da se mu približamo, ga prejemamo, se ž njim sklepamo. O kakošna nepopisljiva čast in sreča! Ubogi čer-viček zemlje pa sme svojega neskončnega Boga prejeti! kdo je vstanu vredno mu se zahvaliti, kdo mu tako ljubezen poverniti! Otroci! Jezus je za vas iz lepih nebes na revno zemljo prišel, se je v jaslih na slami za vas mraza tresel, je bil v smertni nevarnosti pred grozovitnim Herodom, je mraz vročino, lakoto, žejo terpel, se je 33 let na zemlji trudil, je nas nebeške nauke učil, je otroke objemal in blagoslavljal; nam je svoje meso in kri v dušno jed in pijačo zapustil, je svojo kri do zadnje kaplje na križu prelil, nam je nebesa in gnado božjo zaslužil, je sv. zakramente postavil, po kterih nas nebeški Oče za svoje otroke sprejemlje, nam grehe odpušča in posvečujočo gnado božjo podeluje; ja, ako bi treba bilo, še za vsacega posebej je pripravljen vnovič umreti, naj bi ga večno zveličal. Glejte, tako vas je Jezus ljubil in vas še vedno ljubi. Otroci! kako pa vi Jezusa ljubite? Ali vas je kdaj Jezus razžalil? Ali vam je kdaj Jezus kaj hudega storil? Ah! zakaj ste pa vi Jezusa tolikokrat razžalili? Milo je Jezus na vas s križa gledal, vi pa ste se smejali. On se je iz pokorščine do svojega nebeškega Očeta na križ pribiti dal, vi pa ste svojim staršem in višim kljubovali in jim nepokorni bili. On je za svoje sovražnike molil, vi pa ste se med seboj zmerjali, tepli in suvali. On je svoje deviško
telo z žeblji in s sulico prebosti dal, vi pa ste še tako mladi s svojim životom že gerdobije počenjali, o kterih bi še nič vedeti ne smeli. Ah! otroci, kaj vam nič ni žal? Kaj vas nič serce ne boli, kedar vidite ljubega Jezusa na križu viseti, če pomislite, da so ga vaši grehi na križ pribili? — O žal vam je, vaša žalost se vam na obrazu bere. Ali vam bo pa Jezus še kdaj odpustil, kar ste ga razžalili ? Ja odpustil vam bo; glejte, že ima roke razpete, da bi vas objel in kakor svoje otroke na serce pritisnil; le prosite ga odpuščenja in obljubite mu , nikdar več ne grešiti in njega žaliti. Recite za menoj:
Preljubi Jezus, naš prijatelj in pomočnik! ti nas ljubiš, nas rad imaš; mi pa tebe toliko žalimo. Žal nam je iz celega serca. Odpusti nam vse naše grehe. Terdno obljubimo radi moliti, se pridno učiti, stariše ubogati, nikdar legati, ne preklinjati, ampak pohlevni in mirni biti. Vzemi nas spet, vsmiljeni Jezus! za svoje otroke. Tebi živimo, Tebi umerjemo, tvoji naj bomo živi in mertvi. Rajši hočemo umreti, kakor grešiti in tebe žaliti. Pomagaj nam vse dopolnovati, kar ti obljubimo. O Marija! naša Mati, pelji nas k ljubemu Jezusu in prosi za nas. Ljubi angelj varh! pomagaj nam se prav spovedati in poboljšati, da nas boš vodil prav vesel in nas pripeljal v sveti raj. Amen.
II. Za dekleta (device).
„Ktere se ne može, bodo kakor angelji v nebesih."	(Mat. 22, 30.)
Vvod.
Ni je lepše in imenitniše stvari na zemlji, kakor čista devica. Cerkveni učeniki imenujejo devico: cvetje kat. cerkve, jagnjeta črede Jezusove; podobe božje, v kterih se sveti — Jezusova svitlost; zlat tabernakelj Jezusov; posvečen prestol (tron) Jezusa, nebeškega kralja. „Ysaka devica je kraljica, ker Bogu posvečena devica je nevesta najvišega kralja; pa tudi zato, ker sama črez svojo počutke kraljuje" uči sv. Ambrož. — Za mešniškim stanom je deviški naj-imenitneji; „devica daruje kakor mešnik svoje devištvo Bogu", pravi sv. Ambrož. — Zato modri Salomon toliko hvali devištvo rekoč: „0 kako lep je čist rod, ki se v čednosti sveti, zakaj njegov spomin je večen , ker pri Bogu in pri ljudeh hvalo ima" (Modr. 4, 1.). Zato si je vsmiljeni Jezus devico za mater izvolil, ter je djal: „Blagor jim, kteri so čistega serca, ker oni bodo Boga gladali". (Mat. 5, 8.) In učeni Tertulijan pravi: „Vse zlato tega sveta toliko ne velja, kakor ena sama čista duša."
Kolika imenitiiost! Kolika pa tudi blagost (sreča) deviškega
stanu! Oista devica ima že na zemlji mirno vest, ker v njenem čistem sercu sam Kristus prebiva. Koliko pa jo čaka še le v nebesih ! Pripravljena je ondi posebna čast vsem devicam , zakaj po besedah sv. pisma bodo najbliže nebeškega kralja sedele (Prip. 23, 11.); v belih oblekah s palmovimi vejami v rokah spremljevale Jagnje božje (Jezusa) po nebeškem Sionu, in novo pesem pele, ktere nihče drugi peti ne bo mogel" (^Eaz. 14, 3—5.) In sv. Tomaž Akvinski uči: »Devicam je poleg krone zveličanja še poseben venec devištva pripravljen". Sam Jezus pa pravi: „Ktere se ne može, bod-o kakor angelj i v nebesih". (Mat. 22, 30.)
Kolikor veča pa jo vaša imenitnost, keršanske device! za toliko veča pa je tudi nevarnost, in za toliko veča ima biti vaša skerb devištvo ohraniti. „Mi nosimo velik zaklad v zdrobljivih posodah". (II. Kor. 4, 7.) Naj bi danes tromba k sodbi zabučala, in angelji čiste device na desno, zapeljane, omadežane pa na levo odbrali , koliko vas bo na desnici stalo, deviški venec na glavi, bel limbar v roci deržalo ? ■— Oh serce mi trepeče! „ Veliko poklicanih, pa malo v sedanjih časih čistih devic tudi med vami, in ne vem ali bi danes govoril nedolžnim, kako naj devištvo ohranijo, ali velikoveč nesrečno zapeljanim, kako naj se spokore po izgledu Marije Magdalene ? Vsaki stranki hočem besedo povedati; ali perva naj danes le vam velja, poštene dekleta, da vam pokažem sovražnike, kterih se imate varovati, pa tudi prijatle, kterih se imate deržati, ako hočete poštene ostati. Prihodnjič pa hočem tudi zapeljanim deklinam svojo povedati. — Danes torej poslušajte:
1.	devištva sedem smertnih sovražnikov, in
2.	o s mer o prijatlov. — Odprite svoje serca in sprejmite vanje seme božje besede!
Razlaga.
I. Devištva sedem smertnih sovražnikov.
Bolji in žlahtnej ko je sad, več ima sovražnikov. Devištvo jih največ ima, in najprej v svojem lastnem sercu:
1.	Posvetna ljubezen, ki dekleta oslepi, in mu serce tako ostrupi, da Boga in dušo pozabi, ter le posvetnim ljudem išče dopasti. Tvoje mlado serce mora ljubiti, ali „kdor svet ljubi, ni božje ljubezni v njem". (I. Jan. 2, 15.) Posvetna ljubezen nespametno dekle tako omoti, da za moža vero da, pa tudi že na zemlji večidel le pogubo najde. Taka se je nesrečni Ireni, ženi Mahomeda II. zgodila; vero je zatajila; pa tudi glavo zgubila.
Kako se pa pri dekletu posvetna ljubezen pokaže ? Skoz
2.	gizdost v noši. Oblačilo je Bog za pokoro dal (I. Mojz. 3, 21.), pa ne za mrežo pregrehe. Začne dekle kratke rokave nositi, persi rudeče ali pa na pol gole kazati, košata hoditi ko sod,
se zapeljivemu svetu v službo ponuja. Ob kolikokrat cena zgubljene čistosti na dekletu visi! Sv. Kari Bor. je spovednikom prepovedal , take odvezati, ki se gizdavo oblačijo. „Naj se ženske v poštenem oblačilu s sramožljivostjo in zderžljivostjo zaljšajo, in ne s pletenimi lasmi ali z zlatom, ali z biseri, ali z dragim oblačilom" (I. Tim. 2,9, I. Petr. 3, 3.) Vaše oblačilo naj bode po vašem stanu, čedno pa ponižno v barvi. Najlepša obleka je, ktero si sama napredla iu naredila. — Ali se sme devica v zerkalo gledati? — Dro; pa na mertvaško glavo ne pozabiti. — Kakor nevarna je gizdost v noši, še nevarnej je dekletu prevzetnost v besedi. Devica malo, pa modro govori; besedljivka se rada smeji, pa tudi na smehu avša ostane. „Od vsake prazne besede bo odgovor." (Mat. 12, 36.)
3.	Slabo družtvo z ženskim, je skoraj sv. Terezijo pogubilo. (Djanje Svet. II. 445.) Veliko nevarneja je pajdašija z moškim spolom po poti v cerkev, po cerkvanji ali na božjih potih itd. Pomislite, koliko grehov ste na metvah, po mlinih, po klopeh, po kerčmah, na ponočnih hojah, pri oknih, clo pri inertvih, v svoji postelji, s cukanjem in drugim nesramnim djanjem storile, kar se clo imenovati ne sme, in se je spovedati potreba. „Kdor se s smolo peča, itd." (Sir. 13, 1.)
4.	Nevarna in pregrešna dobra volja. Dina je šla gledat Sihimitov kratkočasje (I. Mojz. 34, 1.) in je v nesrečo prišla; ti greš na ples, godce ali citre poslušat in rajat, in se brez škode ne poverneš. Na plesišču devištvo umira, in se pokoplje po poti k domu. — Najnevarnej je pa z možkimi pit hoditi. Zapeljivec dekletu za to piti kupuje, da jo ložej zmoti. „ V vinu (tudi v žganji in rozolji) je nečistost." (Ef. 5, 18.) »Pijanka še svojega sramu ne pokrije." (Prip. 23, 31.) So tudi nesramnice, ki fante v kerčmo spravljajo.
5.	Nesramno znanje z možkim spolom. Nečista prijaznost je mreža peklenskega ptičarja tebi nastavljena; kakor pajek muho — bo zapeljivec tebe vjel; le las mu daj — le perstec pokaži. Tako se je Apoloni godilo. (Beri Vene Devištva 391) Go-ljufna je obljuba: saj te bom vzel; dolgo pregrešno znanje ali nesrečen zakon prinese ali pa nobenega. Kdor se Boga ne boji, tudi pošteno ne ljubi. Greh je perstane jemati ali dajati, dokler po ker-šansko v zaroke ne stopita. Ne jemljite dnarja ne oblačila; vse tako je cena pregrehe. — Ali sme dekle za možkim hoditi? Kaj takega je največa gerdoba; on mora po nevesto priti, le k ... . se ponujajo.
6.	Skrivanje in pregrešno tajenje. Materi in spovedniku moraš odkrita biti, in nikoli tajiti; Bog jima je tvoje poštenje izročil. So mati hudi, ali ti spovednik prepovedo, varuj se kakor modrosa. Kamen ti bo na sercu, kar zamolčiš, in če ti hudič jezik zaveže. Godilo se ti bo, kakor Judežu izdajavcu. (Mat. 27,
4—5.)	Ako hči materi pisma skriva, se po noči na ples krade, pride dekla pozno v noč k domu, in po takih potih svojega navadnega spovednika zapusti, ima jo tisti lev na vervi, ki okoli hodi in išče, kogar bi požerl. (I. Petr'. 5, 8.) Po tem hitro nastopi najstrašnej sovražnik:
7. Nečisto djanje, devištva pogreb. Nečistnica greši zoper presveto Trojico, zoper svojo dušo in telo; hitro bo červov živež, in njena duša izbrisana iz bukev življenja. (Sir. 19, 3.) — „Ali ne veste , da so vaše telesa udje Kristusovi?" (I. Kor. 6, 15.) Ni greha, kterega bi Bog ostreje tepel, ko nečisto djanje. Pervi svet — Sodoma nam priča strašno kazen, in sveto pismo pravi, da je bilo Bogu žal, da je človeka stvaril, ki je ves meso. (I. Mojz. 6,
5—8.)	»Zavoljo teh grehov pridejo šibe božje nad neverne ljudi." (Ef. 5, 5—6.) Nečistost je greh, kterega noben hudič storiti ne more; le slepi človek ga doprinaša. Hujše, ko od hudiča obseden biti, se je v nečisto znanje zapleti. Kakor se hudič izgnati ne d&, in se spet poverne, tako se nečistim godi; le s postom in stanovitno molitvijo se po besedah Jezusovin ta hudi duh izžene. Ster-nišnica v blatu ni tako gerda, ko nečistnica v svojem djanji pred božjim obličjem.
a)	Ne reci: kaj^pa če grešim; za to me ue bo h ... . vzel. Vzel te bo , ako se ne boš prav spokorila: ali ktera na to široko cesto pride, malokdaj se spokori. — Ne zanašaj se rekoč : se bom pa spovedala. Spovedala se boš, pa teško spokorila. Svoje dni je bilo za 1 nečist greh 7—10; za 1 prešestvo po 15 let očitne pokore. — Ne govori: grešila sem; kaj se mi je pa zgodilo? Ako se ni, se še pa bo. Imaš fačeke, imaš kervave šibe, ako jih prav ne izrediš. „Otroci nezakonski pričajo hudobijo starišev." (Modr. 4, 6.) — Imaš pa samo grešno djanje, čaka te na tem svetu neznana bolezen, ali pa po smerti peklenski brezden. „Vroča želja, gorečemu ognju enaka, ne bo pogasnila, dokler vse požgano ne bo." (Sir. 9, 9.) „Tvoja pregreha bo v tvojih kosteh v prahu počivala", (Job. 20, 11.) uči sveto pismo. Koliko otrokomorstva, prepirov, morij prešestovauje porodi! „Vse take ne bodo nebeškega kraljestva dosegle", pravi sv. Pavelj. (I. Kor. 6, 9.)
b)„Vseto	pa mene zadelo ne bo; tako daleč se ne dam zapeljati", se marsiktera tolaži. Oh sirotica! misliš, da si še nedolžna devica, pa ne veš, da si že lehko velika grešnica, ako pogosto na možke nesramno misliš: „Ako le osebo poželjivo pogledaš." (Mat. 5, 28.) —ako nesramno govoriš ali poješ: „Iz obil-nosti serca usta govore, in iz serca izhajajo hude misli, prešestva itd." (Mat. 15, 18—19.) Ako rada z drugim spolom noriš, se cukaš, možke k sebi pustiš, po Iškariotovo se ž njimi pečaš itd. Poprašaj, ali so čiste tvoje roke in noge, tvoja postelj ? Vrata odperte puščati, in po pojatah in parnah ležati je za dekleta smertna nevarnost. „To namreč vedite, da, ki tako delajo, ne bodo kraljestva božjega dosegle."
Slov. Prijatelj.	30
(Gal. 5, 21.) Vsako tako nesramno djanje je večidel smerten greh. „Ne dajte se nikomur zapeljati; ker zavoljo tega pride jeza božja nad otroke nevere." (Ef. 5, 6.) Posnemajte sv. Cito. (Dj. Svei. L
424.) — Rahla je čistosti lilija, drago device poštenje.---Moj
Bog! tako ni za dekleta veselja na svetu? Veselja dovolj. Hočem vam pokazati
II. Devištva osmero veselje.
Lepa navada je device venčati, kedar jih k poroki peljejo ali pa k pogrebu neso. Iz štirih cvetlic vaš venec naj bo:
1.	Zelen rožmarin, podoba žive vere in keršanske modrosti. — Kakor pet modrih devic mora biti vaše veselje skerbeti za olje pobožnosti, Boga prav spoznati in mu lepo služiti. (Zlate molitvice.) Kakor pridne bučelice si nabirajte iz pridig, keršanskih naukov in pobožnih bukev sterdi za večno življenje; nikoli vam dolg čas ne bo.
2.	Pruna vijolica ponižnosti. Le v tihem skritem kraji, kakor Mariji, deviška čednost cveti, in vso okolico z žlahtnim duhom na-polnuje. „Bog je prevzetnim sovraž, ponižnim pa daje guado." (I. Petr. 5, 5.) „ Učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz serca ponižen, in bote pokoj našli svojim dušam." (Mat. 11, 29.)
3.	Bela lilija svete sramožljivosti; ona je deviške čistosti družica. Koliko skerb je sv. Potamijana za sramožljivost imela (De-vištvo, stran 117), kako malo pa zdaj dekleta za njo skerbi te!
4.	Bodeča ver t niča stanovitne pogumnosti ali serčnosti. Poštene device življenje je vedno vojskovanje. Zalezovalce odpravi z resno besedo, sitnežem se zogne, posilnim se vbrani in vbeži. Ne hodi sama po noči, potoži starišem in gospodarjem; in kjer te v miru ne puste, od tam beži kakor Lot iz Sodome.
5.	Poštena hiša, ako te v svate iščejo ali v službo prosijo. Zakona preveliko poželjenje pelje v pogubljenje; se ti pa dobra prilika ponuja, prosi sv. Duha za razsvitijenje, spovednika za svet, stariše za pomoč, da prav izvoljiš. Ne jemlji pijanca, ne skopca, ne igravca, ne prešestnika; boljše je pošteni samici služiti, kakor ne srečnega zakona jarm nositi. — Si dekla, poišči si kerš. službo, v kteri boš lehko Bogu služila, kakor sv. Notburga. (Devištvo, str. 113.) Boljše je v planini cokle nositi in ovsenjak jesti, pa pošteno živeti, kakor po mestih in gradili v svili hoditi in kavo piti, pa grehu služiti. Si dobro hišo našla, ne seli se; goste službe so redke suknje. Sv. Cita je 48 let pri enej hiši služila. (Devištvo, str. 140.)
6.	Keršansko društvo ali pobožna bratovščina. Ni dobro devici samej biti: „Ako dve greste, in ena pade, jej druga pomaga." (Pridg. 4. 10.) Tako družbane druge drugi pomagajo, čujejo, posvarijo in molijo , in Jezus je v sredi med njimi. (Mat. 18, 20.) Zato keršanske družbe hudobni svet čerti, pa jih Jezus ljubi. „Ne bojte se, majhna čeda! ker vašemu Očetu je dopadlo vam dati kra-
Ijestvo." (Luk. 12, 32.) Vsaka kerš. bratovščina je barka Noetova za mlade ljudi. (Sv. Alfonz.)
7.	Živa ljubezen do Jezusa; on je tvoj pastir, ti njegova ovčica; on tvoj žanin, ti njegova nevesta. „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč"? (Kakor je pisano: Zavoljo tebe smo celi dan morjeui; imajo nas kakor ovce odločene v zaklanje.) Pri vsem tem pa premagamo zavoljo njega, kteri nas je ljubil. Svest sem si namreč, da ne smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje, ne moč, ne visokost, n^globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ktera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem." (Rim. 8, 35—39.) Koliko kerš. device iz ljubezni do Jezusa store!
—	Da pa ta čista in delavna ljubezen ne ugasne, opravljaj vsak dan lepo molitvico braterne presladkega serca Jezusovega, v ktero se daj zapisati; pogosto pristopaj k božji mizi; Jezus bo tvoj, in ti njegova.
8.	Otroško spoštovanje in češčenje Marije božje matere. Kakor je sv. Terezija (Djanje Svet. II. 445) si izvolji tudi ti Marijo v svojo mater, veselo obhajaj njene svetke, posnemaj njene čednosti, priparočuj se jej; Marija te bo pod svoj svet plajš zakrivala. — Jezus, Marija in sv. Jožef naj bojo tvoja tovaršija v ve-selji in žalosti, v življenji in v smerti; srečna boš časno in večno.
—	Devica scer vedno po nevarnih zajnkah hodi, ali angelj Gospodov jo vodi, dokler je Jezusova. Take hočete biti, in Bogu terdno obljubo kleče storiti, rekoč:
Sklep
Oče nebeški! ki čiste duše — črez vse ljubiš — in vslišiš prošnje — svojih otrok — oglej se milo — tudi na mene — svojo hčer. Jaz te ne prosim — za posvetno lepoto — ne za dobroto — tega sveta. Daj mi le gnado — pošteno živeti — tebi lepo služiti
—	in sveto čistost ohraniti. Samo tebi — želim dopasti — in pa Jezusu — svojemu ženinu. — Odpovem so — zapeljivemu svetu
—	iu ujegovemu — poželjenju. — O moj Jezus! nebeški ženin
—	čistih duš — varuj me — brani me — reši me — pervega greha — daj mi premagati — vsako skušnjavo — in ne dopusti
—	da bi dereči lev — gerd zapeljivoc — belo oblačilo — svete čistosti — meni raztergal. — Ne bom pozabila — da me ti gledaš
—	naj me ravno — tema zakriva. Sveta groza — naj me obide
—	kedar se mi — sovražnik približa — da ne bom dala — za kratkočasilo — nesramno veselje — svojega poštenja — svojo deviško čast — gerdo zapravila — tvojo gnado — in zveličanje svoje. O moj Jezus! jaz sem tvoja — in ti si moj. Jezus Marija
—	in sv. Jožef! — vam izročim — svojo dušo — in telo. Raj
hočem umreti — kakor grešiti. Moj desni angelj — ti bodi moj tovarš — ti mene varuj — ti mene vodi — in me pripelji — k mojemu ženinu — usmiljenemu Jezusu — in k Mariji — moji materi. Tako bom vesela — in vekomaj srečna. Amen.
III. Beseda zapeljanim dekletom.
„Pregreha hčere mojega ljudstva je veča postala, kakor je bila pregreha Sodome."
(Žal. pesm. Jer. I.)
V vod.
Široka cesta se po nevarnem svetu razprostira, gladka cesta pregrešnega življenja, veliko ljudi pogladkej cesti memo hiti, mladih in starih, moških in ženskih, ki eden druzega za roko peljejo in silijo v časno nesrečo in večno pogubljenje spravljajo. To je tista cesta, od ktere Kristus govori: „Široka je pot, ktera v pogubljenje pelje, in veliko jih je, ki po njej hodijo." (Mat. 7, 13). Za cesto pa sveta gora stoji, sv. gora keršanske pravičnosti; z njenega verha se sliši mili glas, mili glas imenitne gospe, skerbne, ljubeznjive matere, ki obžaluje svoje sinove in hčere, kteri jo zametujejo in po širokej poti posvetnega življenja memo nje grejo, hitijo v večno pogubljenje. Marija, mati žalostna, je ta gospa, ki milo toži z visoke gore svete čistosti in nedolžnosti nad svojimi zapeljanimi otroci, rekoč: „Vsa lepota Sionske hčere je zdaj zginila. Pregreha hčere mojega ljudstva je veča postala, kakor je bila pregreha Sodome." In kdo je ona, Sionska hči? ktera je tista strašna pregreha, nad ktero naša preljuba mati toliko žaluje? Sinovi in hčere nebeškega Siona ste vi mladenči in dekleta, fantje in device, Častitljiv cvet sv. matere katoljške cerkve. Velika pregreha Sodome je nečistost in prešestovanje, ki sinom in hčeram nebeško svitlobo svete čistosti jemlje, žlahni cvet čiste nedolžnosti vsem pomandra, kteri pot deviškega življenja zapustivSi se na prostorno cesto nesramnega življenja podajo, in premalo za čistost skerbe. Zatorej posebno vam zapeljanim, nečistosti vdanim dekletom hočem danes pokazati:
Kam vas bo vaše življenje pripeljalo, ako se nečistega greha ne varujete. — V imenu križanega Jezusa in Marije, žalostne matere, bom govoril; poslušajte me!
Razlaga.
Vidim pisano kačo med rožami ležati — otroke male in velike z nevarno kačo igrati; veliko mladih in starih okoli zvite kače stoji, vse jej streže, jo hvali, in si dopovedati ne da, da bi kača
strupena Lila, da bi komu kaj hudega storila. Pa le nekoliko bolj se ogledajte, kaj se po svetu godi! Z veseljem si ljudje s kačo kratek čas delajo, pa ne vejo , da skrivaj vsakega pikne, ki se je le nekoliko dotakne; — veselo za njo letajo ali žalostno jo zapuščajo. — Tam po žalostnem potu truma nesrečnih fantov in deklic klaverno hodi, bližna smert se jim na obličji pozna; tukaj razpuščenih dekličev veliko število v strašnej bolezni leži, plaka in zdihuje. — Očetje doma z glavo v steno bijejo in matere si lase iz glave pipljejo od prevelike žalosti nad svojimi zapeljanimi hčerami, ves človeški rod milo ječi, le nespametni otroci zapeljivega sveta se svoje smertne kače veselijo. Oh, kako dolgo se bo to še med nami godilo, koliko ljubih sester pomerlo od te zapeljive smertne kače? — In kje je ta nesrečna kača, kako je njeno zapeljivo ime V Ni nobena pozemeljska kača, ona peklenska pošast se nečistost imenuje in je v peklu doma. „Svoje dni je peklenski sovražnik z mečem iu ognjem sv. cerkev preganjal, sedaj pa z nečistostjo." — Deklice zale v svojej nedolžnosti kakor rudeče rožice v božjem vertu se osipljejo, vso lepoto zgubijo, ker so svete čistosti žlahni cvet v svojem sercu zamorile. Ljnbeznjiva spomlad njim lepe rožice spet razcveti, ali rožice angeljske — njih devištva več nazaj ni, ako je enkrat zgubjjena. — Malo, malo je več med nami nedolžnih, čistih devic; veliko nesrečnih zakonov, strašno število prešestnikov in prešestnic, ljuba nedolžnost iz našili krajev beži, nesramnost že očitno po svetu hodi, in trosi povsod svoj žalostni sad. Tudi nad nami tožuje, kakor nad pervim svetom Bog: „Moj Duh ne ostane v človeku, ker je ves meso, in vsi ljudje so svoj pot zgrešili. Za to hočem človeka. katerega sem vstvaril iz zemlje, pokončati." (I. Mojz. 6.)
O vi nesrečni nečistniki in nečistnice, ktere je strupena kača nečistosti tako oslepila, da se tolažite, da prešestovati ni greh, vi, ki svoje tovarše in tovaršice učite, naj duhovnom ne verjamejo, kteri mlade ljudi pred tako boleznijo le za to strašijo, ker druzega delati nimajo, odprite svoje oči in poglejte, kam je zapeljivo, nesramno življenje zapeljivca Marjete Kartonske spravilo. Odprite danes svoje ušesa in sodite, ali je Bog ktero pregreho tako strašno preklel, kakor nesramno nečistost? „Greh nečistosti narode nesrečne stori. — Kdor se z nečistniki sklene, bo nesramen, on bo delež strohljivosti in červov, in njegova duša bo iz števila živih veržena." (Sir. 19, 3.) „Ysako ženstvo, ki nesramno živi, bo kakor blato na cesti pomandrano" (Sir. 9, 10.) „Ne motite se, zakaj nobedon ne-čistnik ne pojde v nebeško kraljestvo." Tako večna resnica govori, in kje se najde človek, da bi si upal to tajiti? Ako kdo reče, da prešestovati ni greh, tako mora tudi tajiti, da ubijati in krasti ni greh, zakaj ravno tisti Bog, ki je prepovedal: „Ne ubijaj, ne kradi, je tudi rekel: ne prešestuj."
O vi goljufni, zapeljivi preroki, ktere sama peklenska kača v
službi ima, da ua mesto nje dušam lažete, in jih v nesramni greh zapeljujete, povejte mi, ali je gerša pregreha na svetu od nesramne pregrehe nečistosti? Nobena saja ni tako černa, nobeden gnoj ni tako gerd, da bi vam zamogel gerdobo nečistega življenja pokazati, in da bi vam strašnost prešestovanja očitno popisal, bi moralo rumeno solnce svete nedolžnosti svoje obličje zakriti. — Ako bi se vi zapeljani nečistniki in nečistuice na duši videli, kako gerdi ste, od strahu in groze bi omedleli. Vi zapeljivi tovarši in tovaršice, ki nečisto življenje hvalite in nedolžno mladino za sebo vabite, odgovorite mi danes, ali je pregreha na zemlji, ki bi toliko ljudi nesrečnih naredila, kolikor jih prešestovanje stori? Nečistostjo ves pervi svet potopila, oua Sodomo in Gomoro in druge sosedne mesta z živim ognjem pokončala, ona je bogaboječega Davida prešestnika in človekomorca storila — ona modrega kralja Salomona v maliko-vanje zapeljala — oua junaškega Samsona zvezala in vsmertila — oua veliko jezer Izraeljcev pomorila — ona še zdaj cele hiše — vasi in dežele z nesramno boleznijo napolnuje - toliko otrosomork nareja, in svet s hudobnimi ljudmi pohujšuje — tudi tebe, ako se v nečisto bolezen podaš, bo premenila, naj bi ravno angelj bil, v peklenskega satana. Celi svet nam priča, da pravični Bog pregreho lepe, ali zavoljo nečistosti tepe ljudi do bele kosti.
Ali kolikokrat se pa-more pregrešiti, da bi nečistost velik greh bila? Ne enkrat ali dvakrat, ali tolikokrat, da bi števila ne vedel več; Kristus govori: »Slišali ste, da je starim rečeno: Ne prešestuj. Jaz vam povem, da vsaki, kateri ženstvo pogleda, da jo poželi, je že prešestval ž njo v svojem serci." (Mat. 5, 27. 28.) Greh je vaše slabo govorjenje , vaše nevarno petje , — dobre volje — vaše nečisto poželjenjo in vse , kar k nečistosti pomaga. Kakor je svitel čisti glaž, ki svitlo solnce skoz njega sije, še svitlejše je sveto an-geljsko oblačilo svete čistosti. Ali na čistem glažu se vsaka sapa pozna, in če se ne varuje, hitro se zdrobi: ravno tako se tudi godi s sveto čistostjo nedolžnega serca. Eaztergauo oblačilo svete nedolžnosti nikdar več celo ne bo. Za tega del govori sv. Pavelj: »Velik zaklad nosimo v rahlej posodi." Ena sama nečista pregreha je tolika, da svojo nedolžnost zgubiš, časno nesrečna postaneš in se večno po-gubiš; kaj bo toraj za vas nečistnice, ki brez vsega strahu v strašilej pregrehi živite? Ali slepe so vaše oči, gluhe vaše ušesa, kainenite vaše serca — vi ste nečistosti pijani, in pijancem je zastonj govoriti. Eajše se k vam obernem, ve čiste aiigeljske duše, ki varujete čisto svoje serce. Oh, cd samega veselja bi se jokal, kedar vašo srečo premišljujem. Vaše čisto truplo je tempelj svetega Duha, vaše nedolžno serce je posvečen altar ljubega Jezusa, vaša čista duša nevesta Jezusova se povzdiguje v svojih mislih iii željah pred obličje božje, zakaj: »Zveličani so, ki so čistega serca, oni bodo Boga gledali." Naj vas ravno zapeljivi svet zaničuje, ne bodi vam žal, saj so vas toliko več v nebesih veseli. Božji angelji vas zdaj po vseh vaših
pravičnih potih spremljajo, kakor svoje dni mladega Tobija, že vas v nebesih pripravljen kraj čaka, kjer bote najbližej božjega sedeža. (Mod. 6, 20.)
Lepo vas prosim v imenu vaših angelov varhov, ki pred obličjem Očeta nebeškega stojijo in za zveličanje vaše skerbijo, ne ravnajte se po navadnem razuzdanem življenji vaših tovaršev iu tovaršic, kterih je veliko poklicanih ali le malo izvoljenih, zakaj: „Ozke so vrata in tesna je pot, ki v življenje pelje, in le malo jih je, ki jo najdejo." (Mat. 7, 15) Prosim vas v imenu Marije, ljube matere, posnemajte njeno čisto življenje, varujte se pregrešnega sveta, in služite zvesto kakor Marija svojemu Gospodu. — Prosim vas v imenu križanega Jezusa, o ne zapustite svojega ljubega nebeškega Pastirja, in ali vse to ni zadosti, na svoje pastirske kolena hočem poklekniti, svoje slabe roke povzdigniti, ter vas prositi, da varujte svojo nedolžnost, bežite pred zapeljevanjem , in bodite po ozkej poti svete čistosti proti nebesom, ki vas ravno po rožicah v nebeško veselje pelje. O veselite se, naj bo prav veselo vaše serce; „še ni nobeno oko videlo, ne uho slišalo, tudi ne serce občutilo kar je Bog vam pripravil, ki njega s čistim sercem ljubite." — Kaj pa bo z vami, ve zapeljane^ v nečisti greh zakopane dekline revne? Nad vami žaljujejo sv. nebesa, zavoljo vas zemlja zdihuje, zavoljo vas žaljuje vaša preljuba mati Marija, prečista devica; — vi ste pa le dobre volje, rajate (plešete) po širokem poti pogubljenja, in peklenski brezden z vami veselje ima. Vi ste zapustile svojega Boga, ue porajtate več za nebesa, se pekla ne bojite; le samo posvetna sreča ali nesreča vas še skerbi. — Poslušajte toraj, kaj se nečist-nicam prej ali slej, pa vselej nesrečno zgodi.
Ženstva, ki se v nečisto življenje podajo, ue bodo na tem svetu nikdar veselih dni doživele. Žalostno je, ako pred zakonom matere postanejo, pa vendar je ta žalost v nečistem življenji njih sreča, srečno rojeno dete je njih pokora, zadnji prijatelj na zemlji za nje, ako po materno za-nj skerbijo. Ojstro spokorno življenje in pošteno izrejenje svojega otroka nezakonskim materam pred Bogom usmiljenje zadobi in jih spravi s pravičnimi ljudmi. Ali gorje vsakej otrokomorki, ktera svojemu otroku ali že pod svojim sercem ali po porodu življenje vzeme; ona zamori zadnjega prijatlja svojega, nedolžno prelita kri vpije, kakor nekdaj kri Abeljna z zemlje do nebes — oh! kako težko bo taka zveličana! Katera pa mati ni in noče biti, pa vendar nečisto živi, bo nesrečen in sedemkrat hujši konec imela. Kakoršuo življenje, takošna smert. — Mlada Suzana v nekem mestu na Nemškem doma je borne stariše imela, in jih je hitro zgubila. Brez božjega nauka je izrastla, se dala hitro zapeljati, in ker so jo v njenem domačem kraji preveč poznali, se v neko veliko mesto poda, svoje nesramno truplo prodajat. — Bog jej bolezen pošlje, vsa revna se v svoje domače mesto poverne, vsa polna gerč, bleda pa tudi objokana pride, ter obeta, da nikoli več
se v poprejšne grehe povernila ne ho. Kakor hitro se pa ozdravi, in od dobrih ljudi postrežena svojo 1x106 dobi, spet zgine in se v poprejno, nesramno življenje poverne. V nekolikih letih se privleče spet v svoje domače mesto nazaj; kdor jo ugleda, prestraši se. Nekoliko cunj njeno smerdljivo truplo pokriva, nesramna bolezen se jej na obličji pozna, težko do bolnišnice prileze, kjer je hotla zadnjo streho dobiti; ali njeni krič zavoljo strašnih bolečin, čuden smrad njenega trupla je bil toliki, da niso mogli drugi bolniki zraven nje obstati. Na ves glas so gosposko preklinjali, da tako pod streho imajo. Sklenili so nesrečno Suzano iz bolnišnice spraviti, ali kam hočejo gnjilo truplo djati? Na britofu tistega mesta je neka stara kapelica ua mestu kostenjaka stala, v katero so pogrebniki svoje orodje devali, v tisto ubogo Suzano zaneso. — Kedar se mertvaške vrata odpro, pregrozi se in zavpije: „Moj Bog! kaj me hočete živo pokopati?" Eada bi ubežala, ali ni več iz postelje mogla. V neki koteč jo položijo — usmiljene žene jo iz mesta vsak dan obiskujejo ter jej postrezajo; — v kratkih dneh je Suzana vsa spokorjeuu umerla. Tako strašno se dopolnijo vsem nečistnikom večne resnice: „Kdor nečistost vganja, bo hitro červom živež, in njegova duša bo izmed živih izbrisana."
Sklep.
Kaj tedaj hočem k sklepu reči vam, ubogim zapeljanim greš-nicam , kterim je bela lilija svete čistosti umerla, ki ste oblačilo svatovsko z nesramnim djanjem oskrunile, raztergale deviški venec nedolžnosti.
1.	Kajši bi se za vas jokal, kakor vas učil. Gore se bojo ozelenele, vašega poštenja ne bo nazaj; cvetlice bodo spet cvetele, roža vašega devištva je ocvetela na večno. Tako mlade, pa že tolike grešnice! — Po široki cesti nesramne pregrehe vas peklenski sovražnik na vervi posvetne ljubezni žene, in vaš angelj varh se za vas joka. Veliko vas posnema Magdaleno grešnico; ali redka je, ki bi se prav spokorila, in posnemala sv. Marijo Magdaleno spokornico.
2.	Zastonj svoje pregrešno djanje pred svetom skrivate; čednost in pregreha se človeku na obličji pozni. Kakor lepo se sveti sveta čistost, tako gerda se prej ali slej nesramnost prikaže. Vaša vest vas tožuje, kaj ste storile, in vas bo grizla kakor červ, ki ne umerje; vas bo pekla, kakor ogenj, kteri ne ugasne. Vroče solze bote točile, pa svoje gerdobe ne bote omile, ne pogasile strašnega ognja, ki že za vas gori, ako se hitro ne spokorite, in resnično ne poboljšate, gerdo znanje ne opustite, in ne raztergate pregrešne ljubezni. Pot nedolžnosti ste zgubile: le sama ena pot vam je še v nebesa odperta: pot ojstre pokore.
3.	Vam revam pravo pot pokore živo pokazati, poglejte, kaj
je storila Marija Egipeanka (Djanje Svetnikov I. 351.) — Pokleknite Se nicoj pred podobo Marije, ona je pribežališče grešnikov, tolažuica žalostnih; tudi vas ne bo mati mila v toliki revščini zapustila. Svoje pregrehe milo objokajte, pregrešne zveze še nicoj raztergajto, in po tem k spoveduici tecite. Kar vam spovednik ua-roče, zvesto storite, in stanovitno v pokori kakor sv. Marija Egip. do smerti ostanite. Tudi spokornicam je pripravil usmiljeni Jezus veličasten prostor v nebesih. Amen.
IV. Nauk /Ai niladeiiče.
„Spomiujaj se svojega Stvarnika v dueVili svoje mladosti."
(Eklezijast ali Pridigar 12, 1.)
V v o d.
Najlepše leta uašega življenja so leta ua5e mladosti; v mladosti namreč je človek podobeu prirodi ali natori v prijetui spomladi. Kaj je prijetni kot pomlad, kaj je lepši kot mladost? Bog sam ima posebno dopadanje nad mladino. Tudi Jezus Kristus je pri vsaki priložnosti svoje nagnenje do mladine razodeval. Tako beremo od njega besede: „Pustite male k meni priti in nikar jim ne branite". Iu zopet: „Jemal jih je ua svoje naročje, jim roke poki adal iu jih blagoslovljal." Njemu najljubši med aposteljni je bil sv. Janez, med vsemi najmlajši in najuedolžniši. Zopet razodene Zveličar priserčuo ljubezen do mladine, kedar pravi: „Kdor sprejme otroka v mojem imenu, meue sprejme". (Mat. 18, 5.) Nasproti pa žuga najhujše kazni vsem , ki pohujšajo kterega otroka, rekoč: „Boljši bi mu bilo, da bi so mu mlinski kameu na vrat obesil, in bi se potopil v globočino morja." Iz tega lahko spoznaš, ljuba mladina, spoznate posebno vi, keršanski mladenči, s kterimi imam danes in vtorek posebno govoriti, spoznate, koliko je Bogu ua vašem zve-ličanji ležeče.
Zato vas Bog še posebno v mladosti k sebi kliče, rekoč: „Moj sin! spominjaj se svojega stvarnika v dnevih svoje mladosti, preden pride čas britkosti, in se bližajo leta, od kterih boš moral reči: Ne dopadajo mi!" Judom je bilo na božje povelje po Mojzesovi postavi zapovedano, pervine vseh pridelkov, pervine vseh žival Bogu darovati. Še pervorojeni zmed ljudi so morali njemu posvečeni ali pa odkupljeni biti z enoletnim jagnjetom ali z gerlicami. To je znamnje, da Bog nad pervinami in mladino posebno dopadanje ima, iu hoče, da se mu posebno posvečuje. Saj je tudi pri nas ljudeh tako, da vsaka perva reč, perva cvetlica spomladi, perva zelenjava, perva jed, pervo sadje z drevesa nas najbolj razveseljuje. — Ce
ravno mora vse naše življenje Bogu posvečeno biti, vendar Bog še posebno od nas tirja, v mladosti v njegovo službo stopiti, ker ravuo mladost so pervine našega življenja. To pa se zgodi, ako vi ker-šanski mladenči zvesto spolnujete svoje dolžnosti, ki jih imate trojne verste: 1. do Boga, do bližnjega, 3. do samega sebe. Te dolžnosti vam želim danes z božjo pomočjo razlagati. Vsemogočni Bog daj mojim besedam moč, vašo voljo pa nagni, da spolnujte tega, kar bote danes slišali!
Razlaga.
V natori je ta postava, da, kdor je začetnik kake stvari, temu naj bo tudi stvar podložna in služna. Tako je tudi pri človeku. Tvoj začetnik, keršanski mladeneč, tvoj stvarnik pa je Bog; toraj si njemu najprej in pred vsemi drugimi služiti dolžen.
1. Pervo in najimenitnišo dolžnost imaš torej do Boga. Varuj se tedaj, da se ne pregrešiš zoper Boga. Bog ti je dal tel o, ki ima oči, ušesa, usta, jezik, roke, noge, serce, in ti je dal ne-umerjočo, po božji podobi vstvarjeno dušo, pamet, um in voljo. Glej, da teh telesnih udov in dušnih moči ne obračaš v razžaljenje božje. Nikar ne ogleduj, kar ne smeš gledati, po božji postavi. Ciste oči ti jo Bog dal, čiste mu moraš zopet nazaj dati. Ciste ušesa si dobil od svojega Stvarnika, čiste bo tudi tirjal od tebe. Ciste usta, čist jezik ti je dal, čistega mu moraš poverniti. Ciste roke tudi; oh gorje tebi, ki z rokami nesramno grešiš ali sam pri sebi, ali pri drugem spolu! — Ciste nog§ imaš od Boga, čiste jih moraš ohraniti. Cisto serce ti je Bog dal, čistega mu moraš nazaj prinesti. Boga moraš ž njim ljubiti, ne pa sveta.
Imaš nadalje p a in e t, ki ti je bila dana, um čist, iu voljo, ki ni bila samo k hudemu, ampak tudi k dobremu nagnjena. Oh predragi mladeneč! glej, da vse te dušne moči ohraniš v čistosti, in da služiš Bogu ž njimi. — V mladosti bo tvoja služba Bogu najljubša. Ees je, da se človek v cveteči mladosti, če posebne skerbi nima, če se posebno ne varuje, najteže čistega ohrani; zakaj hudič nobenemu toliko zanjk ne nastavlja, kakor ravno mladini. Zato se mladost po pravici imenuje čas skušnjave in boja; pa ravno iz tega je razvidno, da ravno mladost mora kaj posebno prijetnega in druzega imeti, ker se tudi peklenski duh toliko zanjo prizadeva in si jo hoče pridobiti. Od druge strani pa sledi iz tega, da tisti, kteri v mladih letih svojemu Bogu zvesto služijo in mu nedolžnost ohranijo. Gospodu najdopadljivši dar prineso. Ali je mar kaj posebnega, v starosti čisto, sramožljivo in spodobno živeti, ko je že oterpnjena kri zgubila vso slast in veselje nad takimi grehi? Toda greha se varovati ob času skušnjavo, ko ga vse zunanje okoljščine vabijo, Boga ljubiti v letih, ko cvetje življenja človeka k ljubezni do stvari vleče; veselih
in vabljivih družin se ogibati takrat, ko ga z veseljem pričakujejo iu od vseli strani vabijo; čisto in sramežljivo živeti v duevili, ko je nasprotno nagnenje tako močno, ko se povsod priložnost ponuja, svoje poželjenje nasitovati, kratko: Ne grešiti, ko ga vse k temu vleče, in Bogu služiti, ko ga vse napeljuje ga zapustiti: to je prava čednost in skušena pobožnost. Kdor pa v mladih letih razuzdano živi, in le na stare dni Bogu služiti hoče, on daje hudiču zlato, Bogu pa rijo; hudiču jedro, Bogu pa prazno lušči no svojega življenja; liudiču cvetje, Bogu pa ternje; hudiču najžlahtnejši sad, Bogu pa červivega; hudiču meso iu mozeg, Bogu pa kosti. Bode li Bog maral za tako zaničevanje? O mladeneč mladeneč! zapomni si besede sv. Duha: „Le veseli se v svoji mladosti, pa vedi, da boš Bogu od nje odgovor dajal." (Prid. 11, (J.) Tvoja perva dolžnostjo že od mladih nog Bogu zvesto služiti.
2. Drugo dolžnost, keršanski mladeneč, imaš do svojega bližnjega. Pervi bližnji tfoji so starši. Oh mladeneč, kako si kaj spolnoval to dolžnost? Le pomisli, kako skerbni so bili tvoji starši vedno za te, in so še; kaj praviš, zakaj so njih roke in noge tako oterpnile, da jim tako rekoč več služiti nočejo? Glej, zavoljo tebe; zavoljo tebe so se trudile roke iu noge, da so tako oslabele, zavoljo tebe so je pobelila glava tvojega očeta in tvoje matere, oh, ali jim boš nehvaležen? ali boš gerdo ž njimi ravnal? ali jih boš zaničeval, sovražil, preklinjal ali celo tepel? Gorje mladenču, ki zoper očeta ali mater roko vzdigne, in jih morebiti iz hiše suva ! Zapomni si dobro, kar ti bom zdajle povedal: Ti svojega očeta do praga, tvoj sin pa tebe črez prag! — Oh kako marsikteri oče zdihuje in joka, ter si želi tisto belo ženo, ktera bi ga položila na mertvaški oder, da bi udje njegovi, ki imajo toliko prestati od svojega sina, enkrat že počivali. Ja marsiktera mati, ki je reva in vsa suha in slaba od prevelikega terpljenja, ki ga ima prestati zavoljo svojega nehvaležnega siua, si želi, da bi jo kmalo poravnali v mertvaško skrinjo, da bi že enkrat počivale njene suhe roke in noge, ki jih je ne mara celo tepel nehvaležni sin! Oh mladenči, varujte se vsaj zanaprej tako grešiti, ako ste dozdaj kterikrat tako ravnali; zanaprej ne več tako! »Prekleta je roka, ki se loti svojega očeta ali matere."
'd. Tretjo dolžnost imate sami do sebe. Oh mladenči, fantje, skerbite za
a)	svoje telo, za svoje zdravje, zatorej po meri vži-vajte jedi iu pijačo, pridno iu po pameti delajte, pa tudi potrebnega počitka si privoščite, brez tega si zdravje zapravljate. Kakor Naim-lanskega mladenča, tako nesejo še dandanešnje marsikterega mladenča štirje pogrebci k prezgodnemu grobu: namreč jeza, pijanost, nečistost in ponočevanje. Tudi tobak je mnogim jamo izkopal, vino in žganje mu jc mertvaško svečo, nečisto djauje mertvaški pert, ponočevanje in tepenje pa mertvaški križ podalo.
b)	Skerbi pa tudi za svoje premoženje s pridno delavnostjo
in varčnostjo. Moder mladeneč razdeli svoj zaslužek na tri dele: 1. za lastne potrebe, 2. za svoje starše, če jih še ima, pa za čast božjo iu za uboge, 3. za stare dui. Z denarjem, kar ga zakadiš, ali zapiješ, bi lahko svojim revnim staršem veliko pomagal, ali kaj za čast božjo storil ali se za starost preskerbel. Nek gospod je imel hlapca, ki je močno tobak kadil; kar ga zapazi, da več ne kadi. Za kaj ne kadiš? ga vpraša gospod. „Moj oče so bolni odgovori , in s tem denarjem jim lehko pomagam." Ako na teden le groš za tobak daš, znaša to na leto 2 gold. 60 kr., 10 let 26 gold., in če doživiš le 50 let, in že od 20. leta tobak kadiš skozi 30 let, zavergel si in sam sebe okradel za 78 gold.; če rajtamo 100 tacili mladenčev, znaša to 7800 gl. K tim rajtamo še le samo 200 mož, ki ravno tako ali še hujše tobak pušijo, znaša še črez milijon. To je vse le po malem rajtano, lehko se vse to dvojnato vzame. K temu pa pride še toliko po nepotrebnem zapravljenega denarja za pijačo, za kavo in sladkor, za gizdavo obleko in še več družili nepotrebščin. Iz tega se vidi, koliko denarja se leto in dan po nepotrebnem za-metuje, koliko dobrega bi se s tem denarjem lehko storilo pri cerkvah, pri šolah, za revne, koliko prihranilo za, starost, da bi ne bilo treba na stare dni stradati in v kakem kotu britke solze točiti; kar v mladih letih potratiš, boš na stare dni kervavo pogrešal.
c) Toda vse posvetno le malo časa terpi, potem pa mine za zmiraj, iu le to boš imel, kar boš za svojo dušo dobrega storil. Skerbi torej, mladeneč! črez vse za svojo neumerjočo dušo. Oh ne ubijaj svoje lastne duše s smertuimi grehi. Smertni grehi pa so tvoje preklinjevanja, zakramentiranja in priduševanja, tvoje kvau-tanja in klafanja, tvoje ponočevanja, nesramnosti in razuzdanosti, tvoje pijančevanje, tvoje sirovosti in tvoji pretepi. Včeraj sem bral v »Zgodnji Danici", da je na Nemškem v pretečenem Božiču (1872) 191eten fantalin storil strašen konec. Ves ljubi dan je pijančeval, zvečer pa se je iz bližnje vasi domu napravil. Na potu je prestrašno preklinjal, da ni pekla, ne hudiča, celo Boga ne; ako je Bog, upije, naj še nicoj naredi čudež. — Pa glej! Bog je čudež storil. Bogo-kletnež se je neprevidoma na tla zgrudil, parkrat zakričal, in ko so mu na pomoč prihiteli, je bil že iz zavednosti in v kratkem času - merlič. — Oh, mladeneč, ne norčuj se z Bogom, ne igraj se s svojim Zveličarjem, ker tudi nad teboj že visi pravična roka božja, morda bliže, kakor si misliš.
Nedavno sem tudi bral iz Kočevskega žalostno dogodbo. Navajen pijanec, zabavljivec in pretepavec, kakoršen fantalin, tak tudi še kakor oženjen mož, se spre za neko malo reč s svojim sosedom, ter nazadnje žuga, da danes mora njega ali pa soseda hudič vzeti. Vstane, gre ven, vzame kol in se skrije za vogel, kjer bi imel sosed memo iti. Ko ta pride in ga uui hoče vdariti, hitro prime za kol, mu ga izpuli iz rok in ga loputne nazaj po glavi, tako da se. na. pervi mah zverne, na tleh pa ga še dvakrat po glavi
lopi in do smerti potolče. Tako je našel, kar je iskal. Zavoljo njegovega morskega namena, v kterem je v naglici sam svojo smert našel, mu je bil tudi cerkveni pogreb odrečen. Kakoršno življenje takošna smert.
Oh mladenči! ali vas taki žalostni izgledi že ne bodo enkrat zmodrili? Oh, kdaj bote spoznali nevarnosti, v ktere svojo dušo in večno zveličanje postavljate. Oh, ne odlašajte poboljšanja na stare dni; Bog ve, če jih bote kdaj doživeli. „Danes, ko slišite božji glas, ne vterdite svojih sere". Še danes terdni sklep poboljšanja storite, grešne znanja raztergajte, slabe druščine za zmiraj zapustite, in začnite Bogu služiti s celo dušo in s celim sercem.
Ah, mladeneč, ti si mlad, terden, močen za telesne opravila, kje pa je tvoja moč za delo tvojega zveličanja? Ti si serčen in vselej pripravljen svojemu nasprotniku v bran se postaviti, kje pa je tvoja serčnost, tvoja nevstrašljivost proti tvojim dušnim sovražnikom? Od kod pride, da v boju za svoje zveličanje nimate nobene moči, nobene serčnosti, nobene pogumnosti? — Od tod, ker je vi nikjer ne zajemate, ker se studenca dušnih moči nočete posluževati; in ta studenec dušnih moči so sv. zakramenti, posebno zakrament presv. rešnjega Telesa. Zato'ker tako redkokrat ta najsvetejši zakrament prejemate, zatone tako malo poštenih mladenčev v naši fari. Nedavno mi je nekdo povedal, da v Ribnici veliko mladenčev vsak mesec sv. zakramente prejema, in tako je tudi po več družili krajih. Koliko jih je pa pri nas ? — Ah, da moram reči, le enega tacega mladenča ni v naši fari, akoravno smo imeli sv. misijon, in bi človek mislil, da bo potem vse drugačno življenje. Ah, zdramite se mladenči že enkrat iz svoje mlačnosti in merzlote, ako ne vsak mesec, vsaj na dva mesca začnite sv. zakramente prejemati, kar vas je boljših, vabite in nagovarjajte tudi druge in kmalo bo vsa drugačna .... fara. Ako se mladenči poboljšajo, se bo vsa fara poboljšala. Ne vstrašite se dobri, pošteni mladenči zaničevanja od hudobnežev, Bog vas bo podpiral in vaše zasluženje pomnožil. Še danes storite tak nepremakljiv sklep, ostanite terdni pri njem kakor skala in recite: Nebesa morajo moje biti, naj velja kar hoče. Kaj mi pomaga vesela tovaršija, posvetno vesela in pregrešna ljubezen, ker pa moram vse to zapustiti, in mi druzega ne ostane, kakor težka vest, bridek spomin, nesrečna smert in ojstra sodba božja. Ja prišel bo trenutek, ko boš bled in suh ležal na smertni postelji, roke se ti bodo tresle, mertvaški pot te bo polival, mertvaško svečo in sv. razpelo ti bodo deržali; stegoval boš svoje roke in klical: Ah prijatlji moji, nekdanji moji tovarši! kje ste, rešite me, smertna kosa mi je že na vrat nastavljena. Toda takrat nobenega blizo ne bode, ki so bili v življenju vedno okoli tebe. Ves obupan boš zdi-lioval: A.h — kje so leta moje mladosti, ktere sem v posvetni ljubezni zatratil! O da bi prišle še enkrat nazaj, vse drugače bi jih hotel preživeti. Kje ste moj oče, moja mati, ki ste me vedno lepo
učili in k dobremu opominjevali, pa vas nisem hotel poslušati. Ah, vaš glas je za zmiraj vtihnil, mene pa grize červ , ki nikoli ne umerje. Kje ste moji duhovni učeniki, moji spovedniki, ki ste me tolikrat svarili, tolikokrat milo prosili. Tudi vaš glas je zame omolknil, le vaše žuganje me še čaka in straši. O sv. zakramenti, o sv. meša, o sv. božja beseda, o sv. spoved, o sv. rešuje Telo, nič več, nič več vas ne morem videti, vas ne morem prejemati, nič več niste moja tolažba, nič več moje zveličanje, ampak le moji tožniki in moje pogubljenje. Križani Jezus, zastonj so zame tvoje rane, zastonj tvoja kri, zastonj tvoja smert; vse to je moj obup, moja sodba, moja večna smert." Oh, vsmiljeni Jezus! obvaruj nas te strašne nesreče! Amen.
V. Mladeniča pet sovražnikov in šest prijatlov.
„Moj sin, vse svoje žive dni imej Boga pred očmi, in varuj se v greli privoliti."
(Tob. 4, G.)
V vod.
Mladeneč potuje skozi gozd. Napade ga strašen zmaj; bil je levinji podoben, le da je imel sedem velicih kačjih glav. Zlobna zver pride iz svojega berloga ier jo vdere naravnost za popotnikom. Oči se jej svetijo, svojih sedem glav vzdigne ter sedem jezikov iz gobcev mole strašno zasiči. Pogumnega in čverstega mladenča pa vse to kar nič ne zbega. Druzega orožja sicer nima, kakor sekiro, ktero je po navadi svoje dežele nosil za pasom; ž njo gre zverini naproti, po nji mahne, ter jej na pervi mah odseka štiri glave; na drugi mahljej pa dve, in brez dvoma bil bi ljuti zveri odsekal še sedmo glavo ter jo slavno zmagal, toda nesreča je hotla, da mu pri druzem mahljeju iz roke pade sekira, ktere ni več vtegnil pobrati'; kajti razdražena zver, ktera je kervavela iz šest ran, ga ljuto popade, vgrizne, pikne, zagrabi in seboj odnese. Nesrečni mladeneč si zastonj prizadeva, rešiti se, strašno tuli, kliče na pomoč, ali ni ga bilo človeka, da bi ga bil slišal. Divja zver ga nese v berlog, kjer ga razterga in da svojim mladičem požreti.
Predragi poslušalci! ali veste pomen te prilike? Popotnik si ti, o kristjan, o mladeneč, zmaj s sedmerimi glavami pa je hudobni duh s sedmimi poglavitnimi grehi. Ni zadosti, da temu zmaju odsekaš šest glav; zgubljen si, ako mu le eno pustiš, ena sama glava te lehko umori; eua sama pregreha te lehko pogubi. Sekira, s ktero se bojuješ zoper peklenskega zmaja, je dušno orožje, kakor so molitev , sv. zakramenti itd., s kterim se zmiraj stanovitno bojuj do smerti in ga nikdar iz roke ne spusti; tako opominja sv. Duh vsa-cega zemeljskega popotnika, zlasti tebe, keršauski mladeneč, s kterim
danes še posebno govorim, rekoč: „Moj sin, vse svoje žive dni imej Boga pred očmi, in varuj se v greh privoliti". S temi besedami je že stari Tobija svojega mladega sina opominjal vojskovati se zoper peklenskega zmaja, Ako se pa vstrašiš in orožje odveržeš, napadel te bo hudobni duh in smertno te bo ranil. Da se pa ti, keršanski mladeneč, serčno vojskuješ, treba je, da natanko poznaš svojega sovražnika in njegove strupene glave, s kterimi te pogubiti'hoče, pa tudi orožje, s kterim se mu serčno v bran postaviti moraš.
Poslušaj torej danes, ko ti bom pokazal tvojih pet najhujših sovražnikov, ki te pogubiti hočejo, ako se proti njim ne vojskuješ z dušnim orožjem, kterega ti v roko poda tvojih šest posebnih prijatljev. Dobro si jih zapomni in serčno pa stanovitno se ž njih močjo vojskuj do konca svojega življenja.
(Dalje prihodnjič.)
Duhovniške zadete.
Kerška škofija. 0. g. zlatomešnik Doerer Mat. je imenovan častni korar Kerške škofije. Č. g. Viconik Fr. je postal oskerbo-valec zgornjoroške dekanije. C. g. Schofnegger Gust. je izvoljen in poterjon za dek. svetovalca dekanije kerške doline. Č.' g. P o 1-denegg Kari je postal mestni župnik, č. g. Einšpieler Lamb. pa kanonik kolegiatnega kapiteljna v Strassburgu. — Č. g. Lesjak Bal. je dobil faro na Peravi v Belacc. Za provizorje grejo čč. gg. C are Jož. v Iiožak, Jamnik Jan. v Malnico, in Bezjak Pet. v Kerčanje.
Ljubljanska škofija. Fajmoštri so postali čč. gg. Lavrič Mat. v Novi Oslici, Čibašek Jan. v Št. Vidu, pri Zilčah. Premeščeni in nastavljeni so bili čč. gg. kaplani: Hiti Luka, bene-ficiat v Vipavi za kurata v Ustja; Absec Mat. iz Šmartna pri Litiji za administratorja na sv. Goro, Klun Jan. v Št. Vid pri Zatičini, Brodnik Ant. v Badolico, Petrovčič Jan. v Moravče, Kurent Kari k sv. Križu pri Kostanjevici, Bevc Jan. v Hre-novice, Kotli Gothard v Logatec, Molj Jan. sem. duh. v Rovte. Jamnik Ant. v Sorico za administratorja, Aljančič Jan. za II. v Moravče, Bergant Val. v Šmartno pri Litiji, Š mi d ovni k Ant. sem. duh. v Cernomelj, Škerjanec Mat. za kurata v Harije, Zgur Ant. v Ternovo, Ivogej Ferd. v Hreuovice zali., Vil man Gašp. som. duh. v Metliko, Gornik Fr., sem. duh. za benef. v Šmarten pri Litiji, Zaman And. novoposv. v Smlednik, Zupan Ant. novoposv. v Srednjo vas v Bohinji, Korbič Ant. v Sostro, Pisk a r Jan. v Begunje , L a z n i k- J o ž. novoposv. v Cermošnice, Aljančič Val. iz Doline v Št. Peter pri Novem mestu, L avti žar Miha, novoposv. v Dolino, Šara bon Mavrilij iz Predaselj v Šmarijo, Kroga r Fr. novoposv. v Predašlje, Brezo v ar Jan,
v Št. Rupert, K o r i t n i k Jak. ua Ig, F e r 6 e j, Mat,, novop. v Drago, Bor št n ar Jož. v Vinico, Bajec Jak., novop. k Fari pri Kostelji. — Umeri je 28. sept. č. g. Krasna Jak., fajmošter v Zagradcu. R. I. P.!
Lavantinska škofija. Preč. g. zlatomešnik B r u n n e r Fr. povišan je za konsistorijalnega svetovalca in preč. g. Modrinjak Mat. postal je inf. prošt v Ptujem. Č. g. Gostenčnik Peter je postal župnik v Ročici, č. g. Pučko J. v št. Ilju, č. g. Zadravec Jož. provizor v Rsdvanji, č. g. O s m e c Franc provizor v Wurm-bergu. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Rubin Juri v Žetale, S tanj ko Jan. k sv. Rupertu v Slov. goricali; Že mavec Juri v Lembah , in Šijanec Ant. v Kamco. Lorenčič And. v Hajdin, P ur gaj Juri k sv. Ani na Krembergu, Drozeg Anton k sv. Tomažu pri veliki Nedelji, K o č e v a r Jak. v Kostrivnico, T r i b n i k Karol, za I. v št. Juri pod Rifnikom; Muha Jožef za II. v Raj-henberg, in Bergle z Jan. za I. v Konjice. — Za kaplane so vmeščeni čč. gg. novomešniki: Očgerl Jak. za II. v št. Juri pod Rifnikom, pl. Pol Jož. za II. v Konjicah iu Vamberger Ant. pri sv. Barbari poleg "VVurmberga. — Umeri je č. g. Holc Jak. župnik v Wurmbergu. R. I. P.!
Teržaška škofija. Preč. g. Glavina Jan. bivši župnik pri Starem sv. Antonu v Terstu, je imenovan škof za Poreško škofijo; č. g. Mikuš Jož., bivši duh. pom. v Dolini, je dobil faro vKubedu; č. g. Pančur Fr., bivši župn. oskerbnik v Kubedu gre za duh. pom. v Dolino ; č. g. Bersenda Jan., duh. pom. oskerbuje župnijo Starega Sv. Antona v Terstu.
Prošnja!
1.	Častiti gospodje, ki premenjajo svoje mesto, naj nam na znanje dati blagovolijo, po kterej pošti so dozdaj list naš prejemali in kam so prestavljeni. Kakih 10—12 gospodov naročnikov je že prestavljenih, kterih »Slov. Prijatelj" se nam je po pošti nazaj poslal; iztisi zdaj tu pri nas ležijo in ne vemo, kam ž njimi. Tako se nam dokaj iztisov pozgubi in škoda dela. In kako lehko bi se vsem tem nerodnostim in sitnostim v okom prišlo: dosti je par verstic v nezapečatenem, nefrankiranem pismu. Prosimo! —
2.	Nekaj čč. gg. naročnikov prejemlje naš list leto za letom, zraven pa pozabi, da je ob novem letu tudi potreba in dolžnost, naročnino plačati. Čč. gospode, kterih se to dotika, prosimo, naj svoj zaostali dolg poravnajo; pri nekterib je res že skrajni čas.
Založništvo.
Odgovorni izdajatelj iu vrednik Andrej E i n s p i e 1 e r.
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.