Razne stvari.
703
svojce iz ptujine; danes je Gangl modrijan, jutri sanjav mladenič. Prav zato so nekatere pesmice najivno ljubeznive, druge so globlje, a vendar um-ljive za vsakogar.
Kar se tiče slovila, moramo priznati, da so pesmi gladke, opiljene ; jezik je čist. Da bi oce-njali vsako pesem zase, ter pretehtali njeno vrednost in izvirnost, za to ni tukaj mesta. Da je kaka misel že opeta, da kak stih spominja na narodno pesem: „rasti, rasti rožica", in „rasti, rasti rožmarin", ali na kako umetno pesem: Preš. : „Ki ljubezen jih rodi", Gangl: „Ljubezen vroča jih rodi", to so malenkostne drobtine in lahko vprašamo :   „Quid  novi  sub  šole?"
Izpregovoriti se rni pa zdi potrebno o dveh pesmih: „V drevoredu" str. 86, in „Grajska hči", stran 44, in sicer o prvi zato, ker je res nekaj prav izvirnega, o drugi pa zato, ker je premalo izvirna.
»Grajsko hči" bi bilo bolje izpustiti nego sprejeti med zbrane pesmi. Preveč spominja na „ Knezovega zeta". Snov je tako opeta in premleta o nesrečni ljubezni, ki se mora končati s samomorom, da ne dela pesniku nič kaj časti. Res je, da je zakrita v pesmi istina: le tisti zakoni so srečni, katere sklepa prava, iskrena ljubezen ; vsaka druga prisiljena zveza je le jarem, veriga, nesreča. Vendar je kljub temu ni odobravati, zakaj mladina ne misli tako globoko. Všeč ji je le trmoglavost grajske hčeri: Rajši poginem, kot odneham
„V drevoredu" — kratka pesmica. Ali dobro nam slika moderno življenje, kovarstvo, hlimbo, nadutost, poltnost, bogastvo, beraštvo — vse, cela slika nam kar oživi v duši. Toda ta slika nas ne vleče, ta slika je tako zaokrožena, da tožnim srcem vzdihnemo s pesnikom  vred nad takim prevratom
Kopitarja in Vuka Karadžica
pozemski ostanki so se prepeljali v slovensko in srbsko domovino dne 12. vinotoka. Ker so vsi slovenski listi natančno poročali o naši slovenski slavnosti, katero je priredila in priskrbela „Slovenska Matica", in ker nam je tesno za prostor, sedaj ta časten dogodek samo omenjamo, želeč, da bi mogli kakor Kopitarja tako i Vuka v bodočem letniku poslaviti s primernim spisom in pravo sliko.
„Kovač in smrt."
Gosp. Fr. Gosti nam  je   poslal to-le  poročilo :
Pri mojem dedu je služila dolgo vrsto let za
kuharico  dekla,   doma   iz   šmartinske župnije pri
Kranju.  Ker se je bila že postarala, dobila je od
družabnega, naravnega in nravnega reda. To je čisto drug smoter, drug uspeh, kakor ga dosegajo sedanji saprofili, ki pišejo le zato, da so inter-esantni, novi, da šegačejo ušesa, da jih bere mladina, ki bi v dobi kipečega življenja vrgla naj-rajša brzdo od sebe ter se drvila tje, kamor jo vleče slast in strast. Tem pač velja Herderjeva kritika o takih pisateljih : „Wenn dies nicht Ent-vveihung des Edelsten der Menschheit, der Kunste, der Gaben, des Gefuhles, der Vernunft heisst, so kenne ich keine."   (Kalligone,   3,   14.)
To bi bila odkritosrčna beseda o Ganglovi zbirki. Priporočamo jo z lahkim srcem slovenskemu občinstvu, pesniku pa kličemo: Vstrajno naprej!  Nulla dies  sine linea !         F. S. Fin{gar.
,,Naš dom." Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. II. ^ve^ek. »Zadnji grof celjski" in „ Iskalci biserov na otoku sv. Duha". V Celji, iS^qy. Uredil, i^dal in ^alo^H Dragotin Hribar. 8°. Str. 120.   Cena 25 kr.,  po pošti 26 kr.
—   „Naš Dom" je namerjal izprva izhajati kot časopis, a sedaj je samo zbirka manjših spisov. Prvi spis: „Zadnji grof celjski" nam v lahki pri-povestni obliki slika poslednjo dobo zadnjega celjskega grofa Ulrika. Dobro riše njegov značaj, namene, rodbino, njegovo tragiško smrt. --- Spis je prav dober. Še boljše bi pa bilo, ko bi se bila izbrala čisto zgodovinska oblika, ker nevešči bralec ne ve, pri čem je: ali bere golo zgodovino ali tudi kaj izmišljenega zraven. — Drugi spis je povest: »Iskalci biserov na otoku sv. Duha." (Ruski spisal Emilij Mušik, preložil Krutogorski.) Povest je jako mična, pač pa tudi fantastična: nenavadni ljudje,  nenavaden   kraj,   nenavadno   delo
—   prekrasno za živo domišljijo! — Jezikovna oblika v  knjižici je večinoma pravilna.
deda, ki je v njej čislal vzornega in zvestega posla, v njegovi drugi hiši, poleg katere je bil velik vrt, sobico, ter uživala i nadalje popolno oskrbljevanje, zato pa je pazila in pomagala pri oskrbi vrta ter bu-čelnjaka v njem. Stanovali smo v isti hiši. Nam otrokom je bila „teta Mica" vse na svetu. Ob lepem vremenu smo bili na vrtu pod njenim za-Ščitjem, ob grdem smo se zbirali v njeni sobici. Pripovedovala nam je tudi rada mnoge lepe pripovedke, in naj so se še tolikokrat ponavljale, nam bi nikdar ne zadostila. Dobro se jih še spominjam, z veseljem si kličem v spomin srečne ure, katere sem preživel pri dobri, sedaj že davno mrtvi starki.
O  kovaču  in  smrti nam  je  pravila: Ko je  Kristus s sv. Petrom potoval po zemlji, prenočil je   nekoč pri   kovaču,   ki   je   bil   vedno
Razne   stvari.