Januš Golec: 26. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Ko je zatonila ll.septembra 1709 vsle4 zmage znanega avstrijskega vojskovodje Evgena pri Malpaquetu zvezda vojne sreče Francozom, glavnim pomočnikom Krucev, je spoznal tudi drugi ter zadnji kralj Krucev Rakoči za dobro in potrebno, pogoditi se z avstrijskim cesarjem. On sam jc sicer pobegnil vsled strahu pred avstrijsko osveto na Poljsko, pa Karoly, njegov zaveznik, se je odpovedal 30. aprila 1711 s svojimi trumami na Malenijski planjavi slovcsno vstaji in prisegel zvestobo cesarju. Kruci so se razšli, madžarskih puntov in napadov na Slov. Štajcrsko je bilo takrat konec. Kaj pa veržejski strelski stotnik Ropoša? Ali je zrl križem rok, kako so plenili oddelki divjih krucevskih band po Murskem polju in še celo dalje? Star je bil, da niti na konja ni več mogel in gluh, da ni 3č dražil njegove hrabrosti fle veržejski boben in ne tromba. Veržejski strelci se za pravkar na kratko omeniene napade niti zmenili niso. Pred Veržejem so imeli Kruci nekako podedovan strah. Ogibali so se ga in Veržejci so si mislili: Zakaj hoditi za druge in še celo za gospodo po kostanj v od Krucev razpihano žerjavico. Jeruzalemska zmaga jih je dovolj naučila, kolike hvaležnosti sta zmožna gospod in kmet, ako se potegneta po tuji zaslugi iz nevarnosti! »Hauptman« Ropoša je živel zadnja leta svojega življenja bolj sam zase. Dosegel je izredno starost. Ustno izročilo pravi o njegovih zadnjih trenutkih, da je umiral zelo težko. Blodil je zadnji čas neprestano o tistem nedolžnem otročičku, katerega je presekal z zibelko vred na madžarskih tleh v Bakovcih na domu »Oberkruca« in na kol navlečenega Jurija Godrnja. In Vida — veržejska junakinja in rešiteljica Murskega polja? Njej je postal po zmagi nad madžarskimi krvoloki vse na svetu hram žalostne Matere božje v Jeruzalemu. Svoje življenje je posvetila bogoljubnosti in dobrodelnosti med zatiranim kmečkim narodom. Radi turškega zlata in obširne posesti pri Jeruzalemu in po Murskem polju so trkali na duri njenega srca odlični plemenitniki brez uslišanja. Ostala je na straži od grobu svojega sinka, dokler tudi nje niso položili poleg njega k zadnjemu počitku pri glavnih vratih v cerkvici žalostne Matere božje v. Jeruzalemu. Dodatek. Pozneje so mirovali sosedni Madžari precej časa.1 Da bi se Slovenci zopet prepričali, da ni ugasnila v srcih Ogrov stara divjost in da jim ni zaupati, za to %o imeli dovolj prilike v burnem letu 1848. Komaj se je bil napotil hrvaški ban Jelačič, da bi ukrotil nemirne Dunajčane, so začeli oholi Madžari, od nekdaj prijatelji krvavih vstaj, tiščati proti hrvaško-slovenski meji ter so zasedli Medžimurje. Polkovnik Perczel je zbral tamkaj do 5000 ogr&kih puntarjev. Trdil je sicer, da se ni Štajercem ničesar bati, a kdo bi zaupal madžarskemu lisjaku? Zato je zbral general Nugent med Ptujem in Ormožem okoli 10.000 cesarskih vojakov. Vse vasi med imenovanima mestoma so bile prenapolnjcne z vojaštvom. Vsak kmet je imel pod svojo streho nad 20 mož. Perczljeve zadnje straže so krožile tik štajerskc meje, pol ure nižje od Središča. Meseca septembra 1848 so zagledali nekateri središki delavci na polju ogrske konjike onkraj mcje 1 Da bo povest o Krucih popolna, je dostavil pisec poročilo zgodovinarja M. Slckovca o zadnjjh srečanjih Slov. Štajercev z Madžari. in mahoma se je raznesel po Središču glas: »Madžar pride!« Prestrašeno Ijudstvo ni znalo, kam bi zbežalo in kje bi kaj poskrilo. Platno, blazine in druge reči so zavlekli v kleti, še celo zvonik središče kapele so natlačili z mnogovrstnim blagom. 2e od narave bolj boječe ženske so pobegnile z deco v vinograde, le možje so ostali doma. Središka narodna straža — »nacijonalna garda« pod »generalom« Karničnikom, takratnim učiteljem, se je ozirala s puškami na ramah proti »Lipju«, pride li že Madžar, da še poskrije ob pravem času orožje in odnese pete. Minul je september, tudi oktober se je že nagibal h koncu, Ogrov le ni bilo. 2ene so se vrnile iz vinogradov. Vse, kar je bilo skritega in zakopanega, jc zagledalo zopet beli dan. Nacijonalna garda je zadihala prosteje ter se združila z vojaki, ki so došli, da bi stražili in branili Središče pred madžarskimi ustajniki. Še bolj je pomirilo Središčanc pismo, katerega jim je poslal oberst Pcrczel dne 26. oktobra 1848 iz Čakovca. Nemško pisano pismo se glasi v slovenščini takole: »Slavna civilna oblast v Središču! Pravkar sem prejel obvestilo, da šuntajo prebivalce Štajerske s hudobnim obrekovanjem mojih do Drave zrnagovito prodrlih armadnih zborov, češ, da bodo prekoračili moji armadni zbori štajersko mejo. V zabrano nadaljnjih ncsporazumljenj se čutim dolžnega, da podam slavni civilni oblasti resnično izjavo, da nima pod mojim poveljstvom stoječa armada ne navodil in ne namena, ogrožati deželo in narod z vpadom v to pokrajino, s katero je živela Madžarska vedno in posebno še v zadnjem času v najboljših odnošajih. Baš nasprotno! Sprejel sem predlog poveljnika štajerske armade z dne 23. t. m., naj se zopet vzpostavijo med obema deželama trgovinske zveze in dobrih sosedov vreden promet. Jutri, 27. t. m. bo sledil omenjenemu predlogu končnoveljaven sklep. Slavno oblast in sploh vrle prebivalce Štajerskc zagotavljam že v naprej, da bom sodeloval pri pomirjcnju napetih razmer mcd Ogrsko in Štajersko. Prosim slavno oblast, naj obvesti o tem do pomirjenja in vzpostavitve prijateljstva prebivalce Štajerske. V splošnem zagotavljam, da ne bo zagrešila Ogrska, čeravno se čuti močno poklicano, da brani svojo prostost do zadnje kapljice krvi, zločina, ne da bi bila k temu koraku prisiljena ali pozvana, prekoračiti meje sosednjega naroda. Jaz in moja armada bova sledila strogo božjemu poveiju in ne bova storila ničesar, česar jaz nočem, da bi kdo prizadejal moji ljubi domovini.« Perczcl 1. r., oberst itd, Pisrao je bilo prijazno, a ga je pisal Madžar, ki ni bil Štajercem nikdar odkritosrčen prijatelj; bilo je zelo sumljivo ter bi moralo vzbuditi domačine k še večji pazljivosti. Toda naši so se dali preslepiti. Zanašajoč se na dano madžarsko obljubo, se je pomaknil oddelek cesarske armade 7. novembra k Veliki Nedelji. Le posamezni konjiki so stražili v Obrežu, Frankovcih in Pušencih. Tudi v Ormožu je bilo primeroma malo vojaštva. Že drugi dan 8. novembra zelo rano je prekoračil polkovnik Perczel s svojimi oddelki štajcrsko mejo. V trdi temi ob 4. uri zjutraj in v dcževnem vreme- nu so dospeli prvi Madžari v Središče. Preiskali ter pretaknili so vsc hiše z izgovorom, da iščejo Ilire, t. j. hrvaške vojake. Za temi stikači so se pojavili pešci, konjiki in topničarji. Od pete do devete ure je bila široka cesta polna ogrskih vojakov. Šele tedaj, ko je stal sovražnik pred Ormožem, je prejel o tem poročilo k Veliki Nedelji general Nugent. Kako je bilo mogoče, da so bile avstrijske prednje straže u'---\e tako naglo v kozji rog, še danes ni dognano. Najbrž je kazal kak špijon Madžarom pot po Hraščici, veliki šumi, ki se vleče od Medžimurja do Holma, in ti so prestrigli pot Avstrijcem. V Ormožu ni bilo toliko vojakov, da bi se bili mogli ubraniti madžarske premoči. Utaborili so se v šoli. Madžari so jih premagali in ujeli. Med tem časom je bil razpostavil Nugent na hribu onkraj Lešnice, potoka, ki teče po ozki dolini zahodno od Ormoža, svoje vojaštvo in sprejel Madžare ¦ topovi. Ogenj iz kanonov tudi Ogrov ni preplašil. Obrnili so svoje topove proti Hajdinu in več ur na daleč so se razlegali topovski streli po Halozah in Slovenskih goricah. Prebivalci cclega okraja so se tako prestrašili, da so zbežali. Vsak je pograbil, kar mu je prišlo v zadnjem trenutku pod roko in beži v vinograde, da bi si rešil tamkaj vsaj življenje pred druhaljo. K sreči je bil tokrat strah pred vpadniki res prenagljen in ni trajal dolgo. 2e po preteku nekaj ur so uvideli Madžari, da so preslabi. Odnesli so pete in se vrnili, odkoder so bili prišli. Svojo pot na slovenski zemlji, dobre tri ure daleč, so zaznamovali s svojo krutostjo in dokazali, da še niso zgubili nekdanje krucevske divjosti. Odnesli so namreč, kar se je dalo, pojedli in izpili ljudem vse brez plačila. Kar je ostalo, so pospravile in odnesle vlačuge in različna citfanska druhal, ki je bila vedno za petami madžarskim vojakom. Tudi nekaj ljudi so pobili Madžari ob tej priliki. Ko so prilomastili ob sedmih zjutraj pod Holm, je ustrelil eden od madžarske bande skozi okno v hišo in zadel smrtno 18 letno Marijo Masten. Drugi divjak je tako ranil v Pušencih Rozalijo Gradišnik, da je umrla po hudih bolečinah čez 14 dni. Zrtve madžarske krutosti so postali nadalje: dragonar Blaž Masurič, katerega so ustrelili v Loperšicah in dva druga vojaka, ki sta bila smrir.o zadeta v ormoški šoli. Več ranjenih so prepeljali istega dne v ptujsko bolnico. Konec.