Med dragim preberite
SPOROČILO BLEJSKEGA POSVETA, str. 2 NOV VZOREC DRUŽBENE SKRBI ZA RAZVOJNO MOTENE, str 2
STATISTIČNA POVPREČJA ŠOLSKIH PLAČ, str. 3 NA POTI K SAMOSTOJNI SLOVENIJI, str. 3. IZOBRAŽEVANJE UČITELJEV V EVROPI - IZZIV ZA PRIHODNOST, str. 4 KAKŠNO VZGOJO HOČEMO? str. 6 ZA JASNEJŠO PREDSTAVO O INTEGRACIJI, str. 7 RAZMIŠLJANJE O ZADRUŽNIŠTVU IZ TREH ZORNIH KOTOV, str. 8
OBJAVE - O AKTUALNEM PERMANENTNEM IZOBRAŽEVANJU, str. 10
FRANC LAZARINI
Bo zmagala zdrava pamet?
Danes ni v Sloveniji nikogar, ki bi si upal javno zahtevati revolucionarne spremembe v razvoju šolstva, novo velereformo in korenite ukrepe. Vsi se strinjajo s taktiko majhnih, a premišljenih korakov in veliko jih je, ki za to zamisel hvalijo nekdanjega predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, čeprav smo nekateri takšno zahtevo postavili že prej. Pa saj izhaja kar iz zdrave kmečke pameti. V resnici je treba pohvaliti mnoge za politično in strokovno delovanje, ki je omogočilo vpeljavo ustrezne, za šolstvo prijaznejše zakonodaje.
In vendar se jih danes v javnosti oglaša precej, ki ob tem, ko prisegajo na taktiko majhnih korakov, žele v bistvu prekucije v razvoju šolstva ali pa hočejo z vsiljevanjem radikalnih zamisli vsaj popraviti svojo podobo v očeh javnosti. Kako naj dru-
gače razumem obilje gnojnice, ki jo je pred kratkim polila po odgovornih funkcionarjih v šolskih forumih, tudi po Strokovnem svetu RS za vzgojo in izobraževanje, dična pedagoginja s Filozofske fakultete? Očitki, da le popravljamo napake iz preteklosti in se izčrpavamo z bojem proti tabujem usmerjenega izobraževanja, namesto da bi se lotili vehementnega nadaljnjega razvoja srednjega šolstva, zame niso sprejemljivi. Trditve, da evalvacijske raziskave niso primerne, pa sumljivo zaudarjajo po želji o preusmeritvi denarja, ki jim ga ta obubožana družba namenja, drugam. Naš cilj je usmerjati razvoj šolstva prav na temelje izsledkov raziskav. Pa saj me osamljeno mnenje ne bi preveč vznemirjalo, če ne bi vedel, da se v nekaterih ekskluzivnih krogih pedagogov strokovnjakov vse bolj uveljavljajo zamisli, ki so drugačne od naše
vizije razvoja, sprejete s konsenzom mnogih strok in oprte na evalvacijske raziskave. Pod pritiskom enega samega posvetovanja na Bledu na primer še ne morem podpreti ene same vizije o nadaljnjem razvoju osnovne šole, za katero mi izkušnja pravi, da ne bo učinkovita. Seveda se zavedam, da je znotraj tega ekskluzivnega kroga večina dobronamernih, izobraženih, strokovno neoporečnih, pluralno usmerjenih osebnosti, a nanje le preveč vpliva nekaj nekdanjih sivih eminenc usmerjenega izobraževanja in nekaj posameznikov, ki v tem trenutku vidijo možnost za svojo uveljavitev. Lahko je kritizirati m soliti jaamet drugim, če nisi sam v ničemer in nikomur odgovoren za svoje ravnanje.
Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje se vsekakor zaveda svoje odgovornosti za nadaljnji razvoj slovenskega šolstva, ki je določena v nekem si-
Tinka Bračun, 8. r.: Tihožitje, tempera, Osnovna šola Neznanih talcev, Dravograd, lik. pedagoginja: Nada Medved
Tokrat objavljamo otroške slike iz Galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki je v oktobru pripravila drugo razstavo likovnih del iz Koroške, na njej pa so sodelovale tudi številne druge šole in vzgojno-varstvene organizacije. Razstavljene slike so bile izbrane izmed več kot petsto del, kolikor jih je prispelo na razpis.
’*
Pri otroškem likovnem ustvarjanju tetko govorimo o ustvarjanju v pravem pomenu besede. Otroški način likovnega izražanja je genetsko dan, otrok sledi genetskemu zapisu in ga narava sama vodi vsaj do pubertete, zato ne ustvarja v pravem pomenu besede, če pod besedo ustvarjanje razumemo zavestno ustvarjanje novega, hoteno in namerno iskanje takšnih likovnih oblik, ki lahko izražajo novo v času in družbi. Vse značilne sestavine otroškega izražanja in oblikovanja so zakoni in nesprejemljiv odziv na vidni in otipni svet z vedno istimi značilnostmi na določeni stopnji telesnega in duševnega razvoja. Če je tako, potem otroškega likovnega izražanja-ustvarjanja ne moremo imenovati ustvarjanje. Res pa je, da v te splošne, genetsko dane sheme vsak otrok vnaša samega sebe, svojo individualnost, značaj in sposobnost. Ravno za ta osebni prispevek k likovni stvaritvi pa gre pri likovni vzgoji, to osebno noto mora likovni pedagog upoštevati in krepiti.
EMIL KOŠIČ
cer povsem zastarelem zakonu z dolgim imenom. Tudi vizije imamo. Trdno pa smo preprh čani, da moramo z odpravljanjem napak usmerjenega izobraževanja najprej vrniti šolski sistem v izhodiščno lego, saj so ga neprimerni posegi povsem premaknili iz normalne smeri razvoja, šele nato lahko načrtujemo daljnosežnejše spremembe. Pri tem nam bodo pomagale objektivne raziskave. Vsekakor strokovni svet ni edina inštitucija, ki usmerja nadaljnji razvoj, je pa krvavo res, da lahko javnost vpliva na šolske programe le po strokovnem svetu. Tega se zavedamo, in zato skušamo čim bolj sodelovati z zastopniki najrazličnejših strok, z učitelji, starši in učenci. Neposredno pa so naše odločitve vezane na predloge iz Zavoda RS za šolstvo. Pedagoškega inštituta in še nekaterih ustanov. Temeljna naloga v prihodnjih mesecih je nedvomno dokončanje druge faze prenove srednjega šolstva, to je vpeljava vrste izboljšav v triletnem »poklicnem« in štiriletnem »tehniškem« šolstvu, s čimer bo končana stabilizacija srednjega šolstva.
Pri tem zadnjem posegu slovenske šolske protireformacije, pri sanaciji »poklicnega« in »tehniškega« šolstva, ki bo očitno moja zadnja naloga, preden dokončno zapustim šolske ustanove in se umaknem v tišino kemijskega laboratorija, zagovarjam nekaj zelo preprostih stališč.
Sem za dosledno programsko ločitev »poklicnega« triletnega in »tehniškega« štiriletnega šolstva (pa nova imena bo treba zanju izumiti), za prečiščenje učnih načrtov triletnih programov vse teoretske navlake, za predelavo učnih načrtov štiriletnih programov s stališča združevanja splošnoizobraževalnih vsebin v za to uveljavljenih predmetih (zlasti naravoslovnih) in posodobljenje strokovnih predmetov - to bi omogočilo pripravo učencev na maturo in takšno šolo približalo viziji o tehniški gimnaziji - ter za formalno poenotenje programov (tudi predmetnikov) raznih usmeritev, to pa bi racionaliziralo mrežo šol. Pri operativnih nalogah za uresničevanje teh zamisli si obetam veliko pomoči od razprav na načrtovanem posvetovanju o tej tematiki.
Gledano dolgoročneje pa se zavzemam za strokovno razpravo o vseh vidikih prihodnjega razvoja osnovne šole. Pri tem se zavedam, da brez podaljševanja osnovne šole ne bo šlo, če želimo, da se bo naš šolski sistem postopoma včlenil v zahodnoevropske sisteme. Razmišljam o podaljševanju navzdol, saj so naši nanovo pečeni doktorji znanosti že zdaj starejši od svojih zahodnoevropskih kolegov, zato me moti vsiljevanje modela s podaljševanjem navzgor, kar počno
trenutno nekateri bojeviti strokovnjaki Zavoda RS za šolstvo. Da podaljšana osnovna šola ne bo mogla biti enotna, je menda vsakomur jasno. Bojim pa se, da je model fleksibilne diferenciacije, ki ga isti bojeviteži ponujajo, spet nekakšna namišljena »čarovniška paličica«, kakršna je bila »notranja diferenciacija« v prvih letih srednješolske velike reforme. Tudi brez čarovnije gre pri načrtovanju šolstva. Ali se ne bi resno lotili obravnave možnosti o zunanje diferencirani osnovni šoli po petem ali šestem letu izobraževanj (ali celo o osemletni gimnaziji)? Tudi srednje šolstvo se bo v prihodnje moralo še spreminjati že zato, ker se bo bistveno spreminjalo področje dela za absolvente raznih zvrsti srednjih šol v prestrukturiranem gospodarstvu. Pri tem me plaši to, da Slovenija še nima jasne strategije gospodarskega razvoja in da je zato vsak projekt dolgoročnega razvoja šolstva brez trdnih temeljev. Samo zahteve po večjem in bolj splošnem znanju niso dovolj. Ni preučeno, ali je sploh mogoče spraviti večji delež rodu slovenskih otrok do višje ravni izobraževanja. Gotovo pa to ni mogoče z zdajšnjimi metodami dela v šoli. Najprej se bo torej le morala spremeniti pedagoška doktrina ali kar sama pedagoška stroka. Odtujiti se bo morala od vzhodnoevropskih z ideološkimi matrikami prežetih vzorcev ter sprejeti interdisciplinarno delo, ki je upešno tudi na drugih področjih človeške dejavnosti. Njena prednostna naloga pa je vzgoja drugačnega učitelja, strokovnjaka, oboroženega s psihološkim in pedagoškim znanjem, pa hkrati človeka na me-stu.
Še nečesa se bojim ob misli na načrtovanje dolgoročnega razvoja šolstva: umetne pregrade, ki je bila postavljena med univerzo in drugim šolstvom. Če univerza ne bo zavzela pravilnega stališča do razvijanja ločenega višjega šolstva in stalnega zunajšolskega izobraževanja strokovnjakov, je vse delo pri razvoju srednjega in osnovnega šolstva zaman. Vloga univerze v družbi je še kaj drugega kot gojenje znanosti in ob tem tudi nekakšnega nujnega zla, ki se mu reče pedagoško delo. Uspeh v prihodnosti obeta le hkratno razvijanje vseh delov šolskega sistema. Pri tem institucionalna ureditev tega razvoja niti ni najpomembnejša, pomembnejši je preboj v miselnosti šolnikov.
Prepričan sem, da bo tudi v prihodnje pri razvoju šolstva zmagovala zdrava pamet, in da je pri nas vselej dovolj idealistov, ki so se pripravljeni žrtvovati za boljše šolanje prihodnjih rodov. Pa bo znala družba ali država njjhova prizadevanja gmotno podpreti kaj bolj kot naša zdajšnja? Tega ne vem in bojim se iskati odgovor na to vprašanje.
SPOROČILO BLEJSKEGA POSVETA
Učitelj, vzgojitelj - družbena in strokovna perspektiva
i
-
Prenova pouka slovenskega jezika
Na Bledu je bilo 21. in 28. septembra posvetovanje z naslovom Učitelj, vzgojitelj - družbena in strokovna perspektiva. Pripravila ga je Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Uradno je bilo prijavljenih 279 udeležencev, v resnici pa jih je bilo navzočih več kot 300. Izhodišče razpravljanja na posvetu je bilo 8 koreferatov in 31 drugih vnaprej pripravljenih pisnih prispevkov, ki so iz različnih zornih kotov obravnavali položaj in vlogo učitelja in vzgojitelja v družbi, šoli in vzgojno-izobraževalnem procesu. To gradivo je bilo objavljeno tudi v posebni publikaciji.
je treba v prihodnje bolj zaupati v njihove osebnostne lastnosti in stro-
Odnos do slovenskega jezika je v naših šolah hudo neprimeren. Kriva je šola sama, delno pa tudi nekoliko ohlapno ravnanje z maternim jezikom v našem jav-pem življenju. Pozablja se, kot pravi Alenka Kozinc z Zavoda RS za šolstvo, da sta jezik in misel odvisna drug od drugega in da je jezikovno nevešč človek pp.krajšan. tudi za miselno ustvarjalnost.
Na Zavodu RS za šolstvo nastaja načrt za poživitev pouka sldvenskega jezika in za spreminjanje odnosa do njega. Raziskave, kolikor jih sploh je, kažejo, da je slovenski jezik kot uČrti predmet pri učencih med ridjbolj nepriljubljenimi pred-rfihti, bralna pismenost učencev osnovne šole je slaba, zmožnost sporočanja prav tako. Materinščina ni več središčni predmet šole, kot predmetu ji naša osnovna šola namenja manj učnih ur, kot jih ima materinščina drugje v Evropi, kot učni jezik je učitelji drugih predmetov ne v osnovni ne v srednji šoli ne negujejo dovolj. Slovenski jezik je kot materni jezik premalo negovan ali celo zapostavljen tudi šrše v našem šolskem prostoru, denimo pri šolanju učiteljev na pedagoških smereh, na univerzi še ni dovolj razvito uporabno je-
zikoslovje, materinščini je odmerjeno premalo pozornosti pri strokovnih izpitih učiteljev, učitelji slovenskega jezika so preobremenjeni, dopolnilno izobraževanje učiteljstva bi bilo po jezikovni strani lahko boljše, niso dovolj razvite raziskave na peda-goško-didaktičnem področju, možnosti za nastajanje učbenikov in učnega gradiva bi morale biti boljše. Tudi Zavod za šolstvo bi se moral bolj okrepiti za spremljanje in razvoj materinščine v naših šolah, te načrte pa bi bilo treba podpreti tudi denarno.
Želja svetovalcev za slovenski jezik je - tako je mogoče razbrati iz gradiva po katerem naj bi pripravili načrt prenove pouka materinščine - da bi se za stvar ogrelo učiteljstvo, da bi se pridružili s svojimi dejavnostmi učitelji in raziskovalci v visokem šolstvu in raziskovalnih inštitutih, založniki in izdelovalci učne tehnologije in drugi, ki jim je kaj do boljšega položaja slovenskega jezika v našem šolskem in tudi širšem javnem življenju. Le s skupnimi dejavnostmi, v katerih bodo tudi učenci lahko sodelovali z veseljem in ustvarjalno, bo mogoče pripraviti dober načrt za prenovo pouka slovenskega jezika in ga udejanjati.
J. S.
Izide posveta je mogoče strniti v tele misli, stališča, predloge, sklepe in celo zahteve.
■ Celoten ton so posvetu dala vprašanja in razpravljanja, ki so se nanašali na ideologijo in šolo, na presojo pedagoške znanosti r povojnem razvoju vzgoje in izobraževanja ter oceno zdajšnjega (prejšnjega) obdobja, ko je treba tako položaj kakor tudi učiteljevo delo na novo ovrednotiti in začrtati prihodnje poti.
Ob vprašanjih o položaju in vlogi učitelja r družbi in šoli je bila zaradi aktualnosti pozornost namenjena zlasti razmerju med pluralno družbo - šolo in pluralnostjo svetovnega nazora učencev in učiteljev. Sama razprava pa tudi anketa med udeleženci sta pokazali, da se udeleženci posveta zavzemajo za spodbujanje učencev k oblikovanju njihovega samosvojega pogleda na svet; učitelji naj jim torej ne vsiljujejo svojega pogleda. Menili so, da bi se pri oblikovanju nazora morale izraziti zlasti tiste vrednote in vsebine svetovnonazorske opredelitve, ki so predvsem zelo človeške, humani odnosi med ljudmi, krščanske in splošno človeške vrednote (poštenost, iskrenost, delavnost, spoštovanje itn.) ter priznavanje drugačnosti.
Iz tega zornega kola je pomembno vprašanje učiteljeve odgovornosti za razvoj učencev. Razprava je pokazala, da potrebujemo etični kodeks, ki bi uravnava! vedenje in delovanje učiteljev v skladu z njihovimi odgovornostmi do poklicnega dela in raz-
voja otrok. Razpravljalen so poudarjali. da nevtralne šole pravzaprav ni, če pa že je, je treba zmeraj opozoriti na smer njene nevtralnosti ali dotočiti cilje, do katerih je šola nevrtalna. Šola najbrž ne more biti nevtralna do pozitivnega vrednostnega sistema, ki je značilen za vse kulturne in civilizirane družbe.
Kar zadeva vprašanja pedagoške znanosti, je bilo že r plenarnem delu opozorjeno na njeno vlogo v povojnem razvoju šolskega sistema pri nas, saj je vzgojo in izobraževanje obravnavala enostransko, predvsem tako, da je zanemarjala antropološko razsežnost vzgoje. Razpravljalci so menili, da je treba temu bolj humanemu in znanstveno ustreznejšemu pogledu v prihodnje nameniti več pozornosti. 'Menili so, da bi bilo treba za razčiščevanje tega vprašalnika pripraviti poseben posvet.
Razprava je bila še posebno burna ob interpretacijah različnih izjav o odnosu zdajšnje šolske politike do verske vzgoje v šolah. Strinjali so se, da je treba našo šolo obogatiti z vsebinami, ki omogočajo poznavanje različnih verstev, njihove zgodovine in njihovih namenov, odklonili pa so namere, da bi se v naše šole vpeljava! verouk kot nova oblika vzgoje otrok. Ločenost države in cerkve naj se izrazi tudi v ločenosti cerkvene in šolske vzgoje.
■ Kar zadeva položaj učiteljev v šoli in vzgojiteljev v vrtcih, njihove pravice in dolžnosti, pristojnosti in odgovornosti, je bilo poudarjeno, da
kovne sposobnosti; šotam in vzgojno-varstvenim organizacijam, skratka učiteljem in vzgojiteljem je treba dati več strokovne samostojnosti, jim prepustiti odločanje o tistih stvareh, ki ne rušijo šolskega sistema. V zvezi s tem se je postavljalo vprašanje učiteljeve svobode. Le-te ne smemo razumeti kot samovoljo. Zaradi nacionalnega pomena šole je ta svoboda omejena. Sprememba položaja in večja strokovna samostojnost bosta mogoči le, če se bo v šoli in pri delu bolj začela uveljavljati strokovnost deta. Ta bo pripomogla k večjem razmahu stroke in večjemu razločevanju vzgojno-izo-braževalnih ustanov tudi po kakovosti deta.
Motiviranemu, dobro usposobljenemu vzgojitelju in učitelju se morajo pridružiti tudi drugi strokovni delavci in raziskovalci z različnih znanstvenih področij. Učitelj in vzgojitelj ne smeta ostati sama.
Zaradi narodnega pomena šole in šolskega-izobraževalnega dela je nekako razumljivo, da bo učiteljevo delo bolj določeno, ko bo šlo za vprašanje KAJ (vsebine), svobodneje pa bo, ko bo šlo za vprašanje KAKO (pri izbiri oblik, metod, tehnik pouka in poučevanja, sredstev, virov idr.). Tu in ob vprašanju ZAKAJ, se morajo odpreti večje možnosti za učiteljevo ustvarjalnost in izkazovanje njegove strokovne moči.
S V zvezi s tem je bilo posebej ugotovoljeno, da so (bdi) učni načrti v naših šolah premalo učno-ciljno zasnovani in da je (bil) zato v ospredju predvsem obseg vsebine, ne pa njena izobraževalno-vzgojna vloga. Zaradi tega so nastajale tudi težave pri posameznih šolskih predmetih ob prenašanju znanja, omejevanju vsebin in razlagi dejstev in pojavov. Enostranosti v razlagah in drugi odkloni so v dozdajšnji zasnovi pouka nastajali zaradi tesne povezanosti
(odvisnosti) šol z značilno dr,uib^i) ideologijo in politično usmerjenost^ Da bi prenesli poudarek na izobrai— valno-vzgojno vlogo, je treba tičih Ijem in vzgojiteljem zagotoviti rp/ifej strokovne samostojnosti, da bi 'lahtL bolj po svoje izbirali vsebino in jri prilagajali razmeram. V nadaljnji razvoju šole je zato nujno ifoblikL vati ciljno zasnovane vzgojno-isobifn ževalne programe ali učne načrte. £■
Usposabljanju učiteljev zO spremenjeno, ustreznejše mešto, te vlogo je bila namenjena posebna fU zornost. O tem so bili spre jeti,.t\ posebni sklepi;
■	V dodiplomskem izobraže) 1
nju učiteljev je potrebna zakonš podlaga o oblikovanju programov^ izobraževanje učiteljev - zakon o dogoškem šolstvu.	Dl
■	Urediti je treba status hospi j; cijskih šol in učiteljev mentorjev j) praktično usposabljanje študente^ Ustanova za izobraževanje učitelj morajo vplivati na izbiro metitori'1 po dogovorjenih merilih; mertibrjU ^ treba zagotoviti status (naziv l<: ustrezno denarno vrednotenje) M stalno strokovno spopolnjevanje. ts
Urediti in izpeljati je tr^ba stem stalnega strokovnega spopolpj j, vanja vzgojiteljev in učiteljev ustvariti možnosti, da bo td spopi njevanje nenehno in kakovdštt . V ustanovah, ki so odgovorne-za /zp braževanje in usposabljanje, > so a trebna posebna izobraževalna, sh dišča z ustreznim osebjem in sodpbtš, opremo. Učitelje naj bi za tak .sirloj strokovnega spopolnjevanja spodm-
dih r poudarjenim vrednotenjem zVL nja in inovativnosti ter z nazivi [j sistemom napredovanja v poklicu. ^
Večkrat (v več skupinah) šo g|P opozorili na pomaniklMo o\'
Nov vzorec dražbene skrbi za razvojno molene
Zdajšnji čas prinaša velike spremembe. Spreminjajo se vrednote, verovanja in pričakovanja. Pojavljajo se nova razmeija v družbi, spreminjata se delovanje in organiziranje. Osebe z motnjami v razvoju pa so zmeraj tisti občutljivi del družbe, ki praviloma izrazito občuti te spremembe. Človeštvo se danes vse bolj usmeija v človeka kot individualno bitje. Razvoj posameznika postaja pogoj za razvoj družbe. Zato ni naključje, da smo želeli glede na spreminjajoče se ideologije in vso to drugačnost pogledati, kakšen je položaj razvojno motenih in kakšne so možnosti, da bi družba, ki prihaja, zanje bolje poskrbela. Tega seveda ni mogoče presojati le v sami državi in republiki, ampak moramo zadeve primeijati na širšem območju. Prav zato smo slovenski defektologi predlagali, naj bi v sklopu Delovne skupnosti Alpe-Jadran ali njene šeste komisije za zdravstvo in higieno pripravili posvet o družbeni skrbi za vzgojo, izobraževanje in socialno varnost razvojno motenih otrok.
4_
Posvet je potekal od 18. do 20. oktobra v Ljubljani. Pripravila sta ga Pedagoška akademija iz Ljubljane ter Društvo defektologov Slovenije, pokrovitelj je bil Izvršni svet Slovenije, častni odbor pa je vodil dr. Janez Drnovšek. Med več kot 400 udeleženci iz vseh dežel Alpe-Jadran so bili različni strokovnjaki, od defektologov, psihologov, zdravnikov, socialnih delavcev do terapevtov. Prijavljenih je bilo več kot 90 referatov.
Na posvetu smo želeli pregledati, kako družba skrbi za razvojno motene osebe v deželah Alpe-Jadran. S primerjanjem hotenj, možnosti in rešitev smo skušali priti do novega vzorca skrbi za razvojno motene osebe.
Že uvodni referati so pokazali, da je obravnavana problematika izjemno široka in sestavljena. Referati so zadevali posamezna vprašanja, toda dobili smo vtis, da mnogi ne vidijo zmeraj celote. Strokovnjaki različnih profilov so se največ ukvarjali s šolskim obdobjem, pri
tem pa zanemarjali, da so razvojno moteni (slepi, gluhi, duševno prizadeti, telesno prizadeti ...) takšni vse življenje. Ves čas so nekako ogroženi in imajo v posameznih življenjskih obdobjih različne posebne potrebe, zaradi tega pa potrebujejo posebno družbeno skrb.
Naslov posveta je bil Integracija, alternativa in inovacije. Integracija je vsekakor tema, o kateri smo v zadnjih letih veliko govorili.. Kljub temu pa so še zmeraj razlike v pojmovanju, zlasti v uporabi pojma integracija. Zagotovo integracija ni oblika, niti lokacija ali model. Integracija pomeni nekaj več; je odnos oziroma komunikacija med posamezniki in družbo ter razvojno motenimi. Modeli, oblike, lokacija itn. lahko le rabijo integraciji. V dovolj širokem pojmovanju integracija ni le vprašanje razvojno motenih in strok, ki se s temi vprašanji ukvarjajo. Zadeva družbo v celoti. Je sožitje, odnos, v katerem želimo. da bi vsi ljudje vsaj pri-
bližno poznali pojav in razvojno motene ljudi, imeli do njih pozitiven odnos, bili naj bi uvidevni, pripravljeni živeti skupaj z razvojno motenimi in jim pomagati, kadar je potrebno. Ni dovolj, če tem osebam omogočimo, da živijo poleg nas. Živeti morajo z nami.
Lahko še tako razvijamo stroke, postopke rehabilitacije, posodabljamo zakone, zagotavljamo denar idr., toda če ne bomo povsod v življenju dajali . prostora tudi razvojno motenim osebam in jih sprejeli kot del našega normalnega okolja, ne bomo dosegli resnične integracije. Lahko se bomo le slepili, da smo nekaj naredili, razvojno moteni pa bodo poleg nas ostajali izločeni in zapostavljeni.
In kako razumeti integracijo?
Integracija je postulat (dr. F. Wurst 1990), je vizija, želeno stanje odnosov. Je komunikacija oziroma čim večje vključevanje razvojno motenih v normalno okolje. (Mikkelsen 1984).
To čim večje vključevanje pa je odvisno od posamezne razvojno motene osebe kot biopsi-hosocialne strukture in od celotnega okolja. Je drugačno danes kot bo jutri. To mejo moramo pomikati navzgor. In nikoli ne bomo prišli v položaj, ko bomo lahko rekli, da smo dosegli končni cilj. Zmeraj bomo želeli še več, boljše sožitje. Zato bo treba spreminjati vse. kar sestavlja to sožitje ali kar vpliva nanj.
Javnost je verjetno pričakovala odločitev, ki je vsebovana v vprašanju, kaj je sodobno in kaj zastarelo. Ali torej integra-
cija ali segregacija. Na tako postavljeno vprašanje ni mogoče odgovoriti, ker je vprašanje postavljeno narobe. Ni dileme v tem, ali je naša vizija integracija ali segregacija. Nikogar ne poznam, ki bi se zavzemal za segregacijo (razen dela laične javnosti). Družba in stroke si morajo prizadevati, da je treba razvojno motene osebe kolikor je le mogoče vključevati v normalno okolje (normalizacija).
O Vsa družbena skrb za razvojno motene mora tem osebam koristiti.
•	Pravilen je le individualni prijem, ki velja za vse vrste motenosti, za vsa življenjska obdobja in vse oblike dela.
•	Integracija je vizija, v kateri se načrtuje in uresničuje celostna družbena skrb.
Nujno je iskati različne oblike, modele in strategije, ki k temu pripomorejo. Nujno je spreminjati zavest ljudi in s tem odnos do razvojno motenih. Posvet je pokazal veliko oblik in načinov skrbi za razvojno motene, ki pripomorejo k integraciji. Vsak posameznik, in tako tudi razvojno moteni individuum, ima lastnosti, ki so splošne, skupinske in individualne, pa tudi povsem določene možnosti v okolju, zato je individualni program usposabljanja tista podstava, ki daje odgovor na omenjene dileme. Individualni način obravnave vsakokrat rešuje tudi vprašanje integracije, saj mora povedati, kakšen je posameznik, kje in po kakšnem programu naj se usposablja, pod kakšnimi pogoji, kje in kako naj živi, kakšni so cilji, ki jih bomo dosegli. Tak način povezuje individualno in miljejsko ter obenem preprečuje napačen formalno-organizacijski prijem.
•	Preprečevati je treba delne prijeme. Le skrb za celotno življenje razvojno motenih zagotavlja celostnost in uspešnost.
#	Vpeljevati je treba mnoštvo različnih oblik usposabljanja, kajti posamezni modeli so preozki in ne morejo upoštevati
bistvenih načel.
#	Družbo je treba spreminjati sistematično s prosvetljeva-njem, seznanjanjem s to problematiko in z ustvarjanjem sožitja.
#	Hitreje moramo razvijati volonterstvo in druge oblike soudeležbe javnosti.
#	Zagotoviti je treba možnosti za dopolnjevanje in posodabljanje z zdajšnjih načinov dela z razvojno motenimi.
DARKO OPARA
sebej opozorili na pomanjkljivo -m veščenost o namenih, ki jih /4c v zvezi z nadaljnjim razvojem šolsčk in šolskega sistema naša oblast. A' navadno je, da s spremembami^ ki pripravljajo, ni seznanjena, da ne s a deluje niti pri pripravah niti VraŽpt vah o njih. Moti jih, da so He (Jč>\ .< zave z upravnimi strukturami tar^ razrahljane in celo pretrgane. /JC take dosledne obveščenosti ni, so šfo priče različnim pritiskom, ki ga, da življajo od lokalnega strankarske a življenja. Opozarjali so tudi na net klajenost delovanja osrednjih rep\, bliskih ustanov in orgahitaclf •' vzgojo in izobraževanje. Poglavitl misel tako povezanih vprašanj, je i ^ zvenela v zahtevo po bolj. celostrd objektivnejši razčlenitvi slabosti ^ pozitivnih (dobrih) dosežkov naž šole ter večji strpnosti pri obravnav vprašanj, ki so za šolo živijenjs» pomembna. Spremembe, ki bo, jjj vpeljane, morajo biti dobro preteC tane, saj lahko sicer nepremišlja ukrepi še bolj škodujejo otrokovetr' razvoju. Od nove oblasti se zahteih da natančneje izdela politiko do ftP' ter z njo seznani šole in druge usko nove. Sole naj ne pušča v negotovo sti, ker je to načrtno in strpno JoMb delo najnevarnejše.
■ Razumljivo, da je tako srečan^ opozorilo tudi na vprašanja vrednok, nja poklica in dela ter gmotnih tenC. Ijev vzgojno-izobraževalnega det1* Ob tem je bilo največ razpravljaj o šolski in učni tehnologiji ter plačil, učiteljev. Udeležencev posveta fel opozorili, da je nerešeno vprašane financiranja šolske tehnologije in jj šole (ravnatelji in učitelji) potrebujL^ pomoč pri ravnanju s temi sredstvij pri njihovem popravljanju.
Skrajni čas je, da se uredi enotne)^ sistem plač, to pa ne pomeni, da ,ri učitelje v plačah izenačevali, saj to to bi bilo niti dobro niti pravično. ar ODBOR POSVETA
Učitelji iz Baden Wurtenberga v Sloveniji
Čeprav še ni pripravljen komunike, ki bo sporočilo vsem deželam Alpe-Jadran, kam usmeriti nadaljnja prizadevanja družbene skrbi, bodo med sestavinami zagotovo tudi tile:
Od 27. oktobra do 3. novembra je Center za turistično in ekonomsko propagando pri Gospodarski zbornici Slovenije pripravil v sodelovanju z Ladom Prešičkom, učiteljem slovenskega pouka in kulture v Stuttgartu, Republiškim sekretari-
atom za vzgojo in izobraževan . ter telesno kulturo in Ivano. Martelancem z IS Skupščine R^ publike Slovenije, strokovno e c skurzijo po Sloveniji.	(P
Šestindvajset članov Društpn nemških in tujih učiteljev iz p^P
krajine Baden VVurtenberg poleg naravne in kulturne dedr0 čine spoznalo tudi naš šolski sre
stem in dvojezično šolstvo.
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim ietom.
Časopisni svet: Vladimir Tkalec predsednik, Milica Antič-Gaber. Justi Kavšek. Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava Šarc, Marija Velikonja, Iztok Vilic, Jože Žlahtič.
Direktor: Stanko Šimenc.
Uredništvo:	Stanko Šimenc,
glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1990 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 10 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Pr
Tiska ČTP Ljudska pravica, ' ISSN 0033-1643.
Po mnenju Republiškega kof teja za vzgojo in izobraževal je časnik »Prosvetni delave prost temeljnega prometne r. davka od prometa proizvod] (glej 7. točko 1. odstavka člena zakona o obdavčeval
proizvodov in storitev v p^,
metu).

>r
statistična povprečja šolskih plač
Nevama razmerja
V začetku oktobra je sekcija za srednje šolstvo pri samostojnem t^ndikatu delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti sklicala pogo-o plačah v šolstvu, zlasti v srednjem šolstvu, kjer so najbolj Zaostali OD. Tam je gospod Ivan Bitenc, vodja Sektorja za plan in jgance pri republiškem šolskem ministrstvu, napovedal možnost, da 'i se povprečni izplačani osebni dohodek v srednjem šolstvu v okto-

zvišal na okoli 7530 dinarjev. V soboto, 27. oktobra, smo na
!>'winistrstvu zvedeli, da naj bi bilo to uresničeno, in sicer s prerazpore-g [jtvijo dela denarja znotraj šolskih sredstev, kajti na dodatni denar iz
^puhliškega proračuna v tem času ni mogoče računati.
Poleti je šolstvu v Sloveniji primanjkovalo okoli 183 milijo--3 lov dinarjev, pričakovanih z let-r 'itn načrtom. Večina te vsote je /bila potem obljubljena v nekaj jprokih, obenem pa so bili izpe-" iani nekateri racionalizacijski 'krepi: nekaj manj republiškega penarja za popuste pri nakupu piesečnih vozovnic za dijake in pudente vozače, manjše obvez-'osti za prispevke iz šolskih plač ih zato ustrezno zmanjšane bruto šote za plače v šolstvu (kar pa hkrat ne bi smelo zmanjševati r' išine neto OD v šolstvu). Na pmenjenem sindikalnem se-„ pnku je bilo nekajkrat opom-pjeno, da si je republiška uprava d tem času zvišala denar za plače 'if3 okoli 20 odstotkov, šolska
psota za plače pa ne sledi temu in ljudi ne gibanjem OD v gospo-_ larstvu, in da predvideno pove-■ tanje vsote denarja za šolske 'lače za 5 odstotkov (če se bo to ^jploh zgodilo) ni tisto, kar se P šolstvu pričakuje. Danes,, ob ,-koncu oktobra/ pa so gospodarske razmere pri nas take, da ' nekaterih krogih razmišljajo ' ' možnostih za zmanjševanje de-.;rarja za družbene dejavnosti in možnostih, da se to ne bi zgo-Jjlo. .Nekateri - v šolstvu - pa, penimo, mislijo, da bi moralo s<Mstvo vztrajati pri svojih zahtevah. da naj bi bil OD 10000 dinarjev osnova.
"1 Vsota republiškega denarja za Vlače v šolstvu je tedaj gledana ((j dvojnimi merili:	kot pre-
/kromna pri tistih, ki jo dobijo, tfi kot zelo zahtevna pri tistih, ki 5 zbirajo. V različnosti obojih u bgledoV pa tiči nemoč za rešitev “člikih napetosti. Ena izmed teh ■s r obseg učnih ur: 20 ur kot izhodiščna plačilna osnova in 23 ur ^°t dejansko povprečje v šolski 7iraksi. Druga, denimo, je pri--iherjalni količnik med OD v gospodarstvu in šolstvu iz leta 1979 ■«ot izhodiščno merilo, ki ni stro-1 ll'°vno utemeljeno, je pa vseeno Ostalo kot izkušenjski dogovor.
If, Ta primerjalni izkušenjski do-9Dvor izpred desetih let je takle: V® v gospodarstvu kot izhodiščna osnova 100, osnovno šol-iVvo 119, srednje šolstvo 138, č iŠje šolstvo 150, visoko šolstvo SO. Računajo in primerjajo se "plačani neto osebni dohodki,
.j i zajemajo vse, kar je bilo v do-('čenem mesecu nakazano za ®dno delo, nadure, dodatki itd. e a izplačila se računajo kot ob-r >nska in republiška statistična 1 'ovprečja vseh zaposlenih v po-amezni dejavnosti (npr. osnovam šolstvu). V njih torej ni mo-jpče razbrati niti plačila sna-Jlke, njti učitelja na posamezni jpli. ne njune redne plače, ne ^jjunega celotnega izplačila v do-jpčenem mesecu, čeravno njuni plačili tudi sooblikujeta stati-jično povprečje njune šole. ob-tlnsko in republiško. Povpreček jČPlačila za učiteljevo delo je l^nda nasploh za kakšnih 18 od-IfOtkgv večji od skupnega pov-irečja, to pa spet ne pomeni, da f vsak učitelj dobil toliko ali vsaj '1'ko. Statistično povprečje osebnem dohodku v šolstvu je Tej resnica in neresnica - kakor pač gledamo. Podobno je kalkulativnimi osnovami, na pdlagi katerih šola denar dobi. Pjih je bila, denimo, avgustov-ka cena za učitelja z visoko izo-jrazbo v srednji šoli 6400 dinar-;;v- Toliko je šola dobila, toliko je pripadalo na podlagi ele-'entov, ki sooblikujejo ceno rajskega mesta učitelja. Šola Temeni to vsoto v plače učite-'ev in drugega osebja po svojem
pravilniku, upoštevaje ta prihodek in morebitne druge, upoštevaje tudi celotne stroške šole in zakonske možnosti. To pomeni, da je v neki plači lahko tudi del iz denarja za materialne stroške, ali pa da v plači nekje drugje manjka pravzaprav nekaj denarja, ki so ga na šoli porabili za plačilo materialnih stroškov; lahko pomeni tudi to. da so na neki šoli dajali prevelike mesečne akontacije ali da so z izplačili OD dosegli zgornjo zakonsko možnost in da plač ne smejo več zvišati, četudi bi mogoče denar bil. Oktobrska vsota za osebni dohodek v srednjih šolah - samo v srednjih šolah - se bo povečala: kalkulativno mesto učitelja z visoko izobrazbo bo ocenjeno z okoli 7000 dinarji (prej 6400); to spet ne pomeni, da vsakemu pripada vsaj toliko; izplačilo na šoli je odvisno od pravilnika te šole in njenih drugih pogojev. Statistični povpreček za republiko bo pač seveda ob seštevanju šolskih in občinskih povprečij pokazal, da bo oktobrski izplačani čisti osebni dohodek v srednjem šolstvu presegel že napovedanih 7500 dinarjev (že avgustovski je bil 7390 dinarjev, čeravno najbrž prav vsak učitelj v srednji šoli ni dobil toliko).
Računi, ki so jih na podlagi podatkov Zavoda RS za statistiko naredili v sektorju za plan in finance pri slovenskem ministrstvu za šolstvo, kažejo, da je bil v slovenskem gospodarstvu izplačani povprečni osebni dohodek za mesec julij 5458 dinarjev, v osnovnem šolstvu 6509, v srednjem 7067, v višjem 9362 in v visokem 8287 dinarjev. Za avgust je bilo neto izplačilo v republiškem povprečju takole: gospodarstvo 5676, osnovno šolstvo 6860, srednje 7390, višje 9122, visoko 9203 dinarjev. Osemmesečno povprečje za čas januar-avgust 1990 pa je bilo: gospodarstvo 4923, osnovno šolstvo 6095, srednje 6620. višje 8667, visoko 7930 dinarjev. Razmerja med gospodarstvom in šolstvom so bila takale: gospodarstvo kot izhodiščna osnova 100 za julij, avgust in obdobje januar-avgust; osnovno šolstvo za julij 1193. avgust 120.9, januar-avgust 123,8; srednje šolstvo za julij 129.5. avgust 130,2, januar-avgust 134,5; višje šolstvo za julij 172, avgust 161, januar-avgust 176; visoko šolstvo za julij 152, avgust 162. januar-avgust 161.
Najbolj stvarna razmerja najbrž prikažejo podatki za daljše obdobje. Za čas januar-avgust vidimo, da so v osnovnem šolstvu izplačani neto osebni dohodki v republiškem povprečju presegali izhodiščno mero (gospodarstvo 100 - osnovno šolstvo 119). Republiško povprečje je bilo 123.8. V tem povprečju pa so skrite čudne stvari. Primerjave so narejene za razmerja OD v osnovnem šolstvu do občinskega in do republiškega OD v gospodarstvu za dobo januar-avgust. Za kaj gre. naj pokaže primer, ki ni skrajen: V občini Ljubljana Bežigrad je bil v omenjenem času povprečni izplačani OD v osnovnem šolstvu 6712 dinarjev; v razmerju do občinskega gospodarstva je bil njegov indeks 117,6 (to je: pod indeksom 119), do povprečja OD republiškega gospodarstva pa 136,3. V občini Slovenske Konjice je bil OD v osnovnem šolstvu v tem času povprečno 5641 dinarjev; ta za dobrih 1000 dinarjev manjša povprečna vsota
je bila v razmerju do OD v občinskem gospodarstvu 133,7 (občutno nad 119), do republiškega povprečja OD v gospodarstvu pa 114.6. Po podatkih za obdobje januar-avgust 1990 je bilo v tem času 15 občin ' pod indeksom 119 glede na občinsko gospodarstvo, med njimi •' 4 za več kot 10 odstotkov. V razmerju do republiškega povprečja OD v gospodarstvu pa je bil OD osnovnega šolstva pod indeksom 119 v 26 občinah, v 14 med njimi za več kot 10 odstotkov. Izstopalo je osnovno šolstvo v občinah Laško, Maribor-Pesnica, Ravne na Koroškem, Sežana, Slovenj Gradec z indeksom pod 119 tako v primerjavi z OD občinskega pa tudi republiškega gospodarstva, blizu teh pa so bili povprečni OD osnovnega šolstva še v nekaterih drugih občinah.
Nasploh pa so bili dosedanji povprečni izplačani OD v osnovnem šolstvu sorazmerno ugodni, če se z omenjenim nekdaj dogovorjenim indeksom 119 primerjajo z OD v gospodarstvu. To najbrž pomeni, da bo v osnovnem šolstvu treba in mogoče popraviti/ predvsem najhujše razlike ali zaostanke. To bo šolsko ministrstvo, kot je slišati, tudi storilo.
Drugače pa je v srednjem šolstvu, kjer OD V celoti - in edino v celotnem področju šolstva - zaostaja za dogovorjenim razmerjem do gospodarstva (za obdobje januar - avgust je indeks 134,5, namesto 138). Nad indeksom
138 je bilo srednje šolstvo v 8 občinah, pod njim pa v 38 občinah, med njimi v 19 za več kot 10 odstotkov in od teh v 5 za več kot 20 odstotkov. Osemmesečni povpreček izplačanih neto OD je bil v srednjih šolah v posameznih občinah zelo različen: v 8 občinah pod 6000 dinarjev, v 6 nad 7000 dinarjev; v 10 občinah je bil v tem času povprečni izplačani OD v srednjem šolstvu manjši kot v osnovnem šolstvu te občine (nekje za 1 dinar, nekje za dobrih 900 dinarjev, če so bile šole sporočile prave podatke), v nekaj občinah je bil srednješolski OD za dobrih 1000 dinarjev nad osnovnošolskim. Velike razlike med izplačanimi OD v srednjih šolah so pravzaprav čudne, saj so vse srednje šole financirane iz istega vira - republiškega - in po enotnih merilih. Republiško šolsko ministrstvo je ta čas z anketo želelo spoznati vzroke za razlike med šolami; odgovori prihajajo počasi. Z notranjo preusmeritvijo dela denarja za šolstvo je ministrstvo glede na možnosti nekoliko popravilo dohodek srednjih šol; to je bilo mogoče med drugim tudi zato, ker je no-,vih srednješolskih oddelkov letos nekoliko manj od pričakovanih. Dodatnega denarja iz republiškega proračuna za odpravo finančne krize v srednjem šolstvu pa ni mogoče pričakovati, kot so vedeli povedati v Sektorju za plan in finance pri republiškem šolskem ministrstvu.
JANKO SVETINA
Pismo ministru dr. Petru Venclju
Spoštovani gospod minister!
Vem, da pisma v časopisu niso najprimernejši prostor za reševanje problemov, vendar ugotavljam, da si tako zaposlen, da za majhne probleme (majhne zate, a velike za učitelje), ki jih naš učitelj občuti iz dneva v dan, nekako ne najdeš dovolj časa in ne dovolj zanimanja, da bi jih poskušal rešiti sam ali pa skupaj z nami, sindikalnimi poverjeniki. In zato Ti pišem.
V sindikatih, pa naj bodo to svobodni, neodvisni ali samostojni, le zelo dolgo opozarjamo na slab učiteljev gmotni položaj in na neenoten način financiranja šolstva. Se tedaj, ko si bil naš aktivni član, smo s stavkami proti tedanji oblasti skušali to spremeniti. Ponekod nam je to uspelo, drugod ne. Položaj pa se ni spremenil tudi potem, ko si ministrstvo za šolstvo sprejel Ti. Pravzaprav ni nihče pričakoval od Tebe, da bo to takoj in da bo to mogoče opraviti z eno samo spremembo. Tvoje besede o spremembah, ki jih pripravlja nova oblast, so bile za naše duše balzam, saj so potrdile tisto, za kar smo se v sindikatih bojevali skupaj s tabo. Ne bi Ti želeli šteti dni, kolikor si jih prebil na oblasti, vendar nam upanje, da se bo kaj spremenilo, plahni s številom teh dni. Vedno več je tistih, ki so izgubili upanje v napovedane spremembe, čedalje več onih, ki jim Vsakodnevne družbene konfrontacije in znova porajajoča se inflacija jemljejo zadnje kaplje upanja v napovedane spremembe, saj jih ni nikjer, datum 1. 1. 1991, ki nam je bil ponujen kot začetek spreminjanja, pa je vse bližji.
Tega se verjetno zavedaš tudi Ti, želel pa bi Te vseeno opozoriti na problem, ki je vzrok mojega pisanja.
Poglej v Borzo dela, v Delavski enotnosti z datumom, 19. 10. 1990. Objavljena so delovna mesta za učitelje razrednega pouka:
OŠ T. Čufarja Ljubljana OD 4110...
OŠ O. Kovačič Ljubljana OD 6890...
OŠ Ledina Ljubljana OD 7700...
OŠ Nove Fužine Ljubljana OD 8025...
OŠ T. Trtnika-Tomaža Ljubljana OD 8900...
Pet različnih osebnih dohodkov za enako delo, pa bi jih lahko našteli še več. Verjetno bi jih bilo toliko, kolikor je osnovnih šol v Sloveniji. Postavljam pa si vprašanje: v čem se razlikujejo ti učitelji razrednega pouka, da jih ta država nagrajuje tako različno, in ali lahko upamo, da bo kdaj prišel čas, ko bo učitelj v Sloveniji za enako opravljeno delo enako nagrajen?
Vprašanje postavljam tudi Tebi, lahko pa bi ga postavil tudi na primeru osebnih dohodkov v srednjih šolah, na izplačanih osebnih dohodkih profesorjev, vendar bi bila videti primerjava še bolj katastrofalna.
Ne vzemi tega pisma kot osebno pisanje, vprašujem Te v imenu 17.000 članov Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, tistega sindikata in njegovega članstva, ki si mu včasih pripadal, ki je imel moč, da je izstopil iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in pretrgal popkovino s to zvezo, ter se -postavil na svoje noge. Vedi, da si želimo sprememb, da jih Želimo soustvarjati, da si želimo boljšo šolo bolj kot vsi drugi in da v svojih prizadevanjih' za vse spremembe nisi osamljen. Samo povabi nas in prišli bomo!
Predsednik Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti prof. MARJAN GOJKOVIČ
aktualno
Riše: DR. SAVIN JOGAN
Na poti k samostojni Sloveniji
Glede na obstoj, uveljavljanje in razvoj slovenskega naroda nam številni dokumenti, ki zadevajo samostojnost Slovenije (ustavna dopolnila glede samoodločbe in gospodarske suverenosti, razmerja do zveznih ustavnih in zakonskih določb, deklaracija o suverenosti Slovenije) ter opredelitev političnih strank do konfederativne ureditve odnosov v Jugoslaviji že jasno nakazujejo nove odgovore.
Gre za rešitve, ki so v življenju držav razmeroma redko uporabljene (če izvzamemo vojne razmere), postavlja pa se vprašanje, kakšne so možnosti za njihovo uveljavljanje.
Res je sicer, da poznamo (razen številnih osamosvojitev nekdanjih kolonij) le eno samo odcepitev države (Norveške od Švedske leta 1905) in da poznamo le nekaj primerov konfederacij, ki so praviloma trajale manj časa in so se kasneje prelevile v trdnejše, celo centralizirane države (Švica, Nizozemska, ZDA). Maj znana je konfedera-tivna zveza sovjetskih republik (1917-1922) in manj poudarjamo to, da so razmerja med posameznimi narodi Jugoslavije (zdajšnjimi republikami) do avnojskih sklepov 1943 - v marsičem pa tudi pozneje - pomenila poučen zgled konfederativne ureditve.
Res pa je, da so bili v vseh obdobjih dozdajšnje sodobne zgodovine (od velikih imperijev do hlane vojne in njenih nasledkov s teorijo Brežnjeva o omejeni suverenosti socialističnih držav) groba vojaška moč in interesi močnih držav poglavitni, v večini okoliščin pa edino vodilo in merilo za ustvarjanje razmerij v svetu in zlasti med discipliniranimi pripadnicami blokov. Šele zadnje obdobje (ame-riško-sovjetsko popuščanje in dogovarjanje, razmeroma mirna združitev Nemčij, ponudbe nove federalne ali konfederalne pogodbe v Sovjetski zvezi, poudarjanje narodov in regij kot nosilcev sodelovanja v novi Evropi) vendarle kaže, da bo postopoma, čeprav še ne brez ovir, mogoče ustvariti povsem drugačna razmerja med deli posameznih držav in državami, takšna, pri katerih na bosta več prevladovali volja in pobuda državnega središča ali velikih sil. Tako iskanje poti za uveljavljanje narodov, zlasti manjših, kot polnopravnih subjektov pri urejanju razmerij v skupni državi ali v mednarodnem prostoru odpira tudi povsem stvarne možnosti za to, da si ti krojijo svojo državno organizacijo po svoji meri in tudi sami določajo, o katerih zadevah naj bi odločali skupaj z drugimi. Tudi oblikovanje samostojnih
držav takih narodov postaja uresničljivo, vsaj če gledamo razmere v Evropi. Žal so v naši jugoslovanski državi glede tega pogledi ne le izredno različni, temveč je ustvarjeno tudi ozračje, ki onemogoča strpno, argumentirano obravnavo teh bistvenih vprašanj ali s posebnim ravnanjem preprečuje njihovo reševanje, ne glede na to, da je federacija, ustvarjena na namišljenem bratstvu in vsiljeni enotnosti, že povsem preživeta.
Nadaljnji koraki v naši narodni samostojnosti v eni ali drugi obliki pa so vendarle vsak dan bližji in bolj kot od volje in pripravljenosti drugih odvisni od naše trdne odločenosti, pripravljenosti ter sposobnosti, da zaživimo kot dozorel, samostojen narod v svoji državi. Čas dela za nas, vidnih dosežkov pa brez nas biti ne more. V Evropi narodov in regij pa se hkrati odpira tudi možnost za vsebinsko uresničitev naših zahtev po zedinjeni Sloveniji.
Rodoljubje kot vrednota
Mimo moralne razsežnosti, ki je vredna posebnega poudarka, je rodoljubje (odnos posameznika do svojega naroda in države) pomembno v oblikovanju zavesti mladega človeka do šn* šega sveta, pri čemer je njegova vpetost, vkoreninjenost v lastnem narodu, njegovi tradiciji, kulturi in vrednotah ne le bistvena sestavina pripadnosti nacionalno razčlenjenemu svetu, temveč hkrat tudi pogoj za to, da se skupaj z drugimi pripadniki lastnega naroda zanesljiveje, zato pa tudi učinkoviteje uve-javlja v teh širših prostorih. Vse to ne pomeni, da se zanikajo potrebna samostojnost, kritičnost in odgovornost mladega človeka glede na stanje in odnose (npr. politike vodilne sestave) tega naroda. Ne gre torej zgolj ali predvsem za državljansko vzgojo in zavest, vendar pa celostno prenikanje mladega človeka v bistvena razmerja lastnega naroda pomeni hkrati tudi preskus njegove širše družbene zavesti, pripravljenosti, ciljev, da se oblikuje v ustvarjalno osebnost ob zavestnem včlenjevanju v razmere, silnice, zamisli in delovanje, ki kot svojo skupno rezultanto oblikujejo sodoben ali zaostal narod, takšnega, v katerem se pripadniki trkajo po prsih zaradi narodovih preteklih zaslug ali takšnega, v katerem taki dosežki in vrednote pomenijo predvsem določen vzvod in oporo za uveljavljanje naroda in njegovih pripadnikov v enakopravnem tekmovanju svetovnih razsežnosti.
Pm itietinarodno tekmovanje mladih hornistov ALPE-JADRAN v Italiji
Društvo prijateljev glasbe Salvador Gandino iz Porcie pri Pordenonu v Italiji prireja od 27. do 29. decembra 1990 1. mednarodno tekmovanje mladih hornistov Mesto Porcia. Udeležijo se ga lahko vsi hornisti, rojeni po 1. 1. 1960, ki bivajo na območju celotne Italije ali v deželah delovne skupnosti Alpe-Jadran: na Bavarskem (Nemčija), Gradiščanskem, v Zgornji Avstriji, Salzburgu, na Štajerskem, Koroškem (Avstrija), Gyor-Sopronu, Somogyju, Vasi, Zali (Madžarska), Hrvaški in Sloveniji (Jugoslavija) ter v kantonu, Ticino (Švica).
Tekmovanje poteka na treh stopnjah, finalisti bodo 29. decembra nastopili s komornim orkestrom iz Belluna pod vodstvom dirigenta Delia Cassette. Organizator je pripravil lepe denarne in praktične nagrade za prvo, drugo in tretje mesto. S tem so tudi hornisti (poleg violinistov, ki že osem let tekmujejo v okviru Alpe-Jadran v Gradišču ob Soči pri Gorici) dobili svoje tekmovanje v sklopu delovne skupnosti Alpe-Jadran.
Prijave sprejema organizator najkasneje do 15. decembra na naslov: ASSO-CIAZIONE AMICI DELTA MUSIČA »SALVADOR GANDINO«, CA-SELLA POSTALE N. 35 - 33080 PORCIA (PORDENONE) - 1TALIA
Dodatne informacije (program obveznih skladb in drugo) lahko dobite pri avtoiju prispevka na glasbeni šoli Franc Šturm, Ljubljana, Celovška c. 98.
LOVRO SODJA
doma
drugje
JAPONSKA
Otroci, podobni starcem
Med sedemnajstletnimi japonskimi srednješolci je vsak dan slišati enake pritožbe, kar malce podobne tistim, ki so na dnevnem redu v domovih za starejše: kako utrujeni so in kako jih bole kosti. Za možganski razvoj japonskih otrok skrbi eden najstrožjih izobraževalnih sistemov na svetu, žalostno pa je, da so gibalno zanemarjeni. Tako poroča profesor Takeo Masaki z Japonske visoke šole za telesno vzgojo. Njegova raziskava je zajela 1231 šol od malih šol do univerz in povsod je ugotavljal, da učenci med poukom zehajo in se pritožujejo, da so utrujeni. Že najstniki imajo otrpla ramena in trpijo zaradi bolečin v hrbtu. Zelo pogosto imajo alergije, pa tudi slabo vidijo. Otroci si pogosto zlomijo nogo samo zato, ker zgrešijo stopnico. Ne gibljejo se dovolj, ne uporabljajo mišic.
Profesor Masaki je opazil tudi znamenja, ki kažejo, da so zdajšnji mladostniki bolj pasivni kot tisti iz prejšnjih rodov. Na primer: 41,3 odstotka vzgojiteljic iz 193 vrtcev po vsej Japonski je opazilo, da otroci padajo na obraz, namesto da bi v obrambi pred morebitno nevarnostjo stegnili roko predse.
Učbeniki in televizija
Profesor Masaki meni, da je vzrok za takšno telesno stanje mazvoj industrije in povojna blaginja. Pravi, da nastajajo alergije verjetno zaradi industrijskega onesnaževanja, drugačne prehrane in aditivov v živilih. Še usodnejše je pomanjkanje gibanja. Današnji japonski otroci so sužnji učenja. Značilen urnik petnajstletnika je takle: od 8.30 do 15.30 je v šoli, do 18. ure se ukvarja z zunajšolskimi dejavnostmi, kot je na primer radioamaterstvo, potem pa odhiti k dopolnilnemu pouku, ki traja do 21.30. Po večerji napiše naloge - če prej ne zaspi.
»Dnevi teh učencev so natrpani s poukom in oosebnimi uramr z inštruktorji. Če pa vendarle najdejo kaj prostega časa, do polnoči ali dlje strmijo v televizijo,« pravi profesor Masaki, »zato pa so naslednji dan pri pouku tako zelo zaspani.« Hkrati opozarja na značilno spremembo * V
vloge, ki jo ima otrok v družini. »Včasih so morali otroci doma pomagati pri gospodinjskih opravilih in prenašanju reči; to jim je krepilo hrbtno mišičevje. Zdaj se lahko uče, za drobna opravila pa sploh ne poprimejo več.«
Mestna past
V	sodobni Japonski ni več prostora za igranje. Mestni otroci živijo v betonskih džunglah, brez odprtih prostorov, kjer bi lahko tekali naokrog. V Tokiu je 2,5 kvadratnega metra na osebo, to pa je težko primerjati recimo s 45,7 kvadratnega metra v Washingtonu ali 19,2 v Nevv Yorku. In še na tistem prostorčku se otroci ne smejo igrati z žogo, se voziti s kolesom, plezati po drevju... Težave se zvečujcjo zaradi stanovanjskih razmer: zaradi papirnato tankih sten morajo biti otroci tiho, sicer se sosedje pritožujejo. Zato jim starši kupujejo tehnično zelo dognane igrače ali jim priskrbijo videokasete. Če mladostniki niso neprenehoma pred televizorjem, tičijo v knjigah. Nedavna raziskava je pokazala, da se celo v prefekturi Shi-zuoka, kjer je prebivalstvo večinoma kmečko, le šestdeset odstotkov otrok igra zunaj eno uro na dan.
V	ministrstvu za izobraževanje pravijo, da lahko šole pomagajo reševati tovrstne težave le deloma. V večini osnovnih in srednjih šol imajo tri ure telesne vzgoje na teden; urniki so prezahtevni. Profesor Masaki predlaga, naj šole in starši vodijo otroke na deželo, kjer naj se po nekaj dni gibljejo, kolikor jih je volja. V nekaterih mestih so začeli urejati posebne »igralne parke« za majhne otroke, kjer lahko tekajo in si izmišljajo nove igre.
Če ne bodo mladi Japončki preživljali več časa na igriščih kot pred televizijskimi sprejemniki, svarijo nekateri zdravniki, bodo ali preveč debeli ali pa presuhi, ne eni ne drugi pa ne bodo zmogli hujših telesnih obremenitev.
Newsweek, 23. 7. 1990 Prevedla in priredila
JANA CEDILNIK
AVSTRIJA
Novo v biologiji tal
Pedagoški inštitut iz Gradca je od 1. do 4. oktobra 1990 pripravil seminar, namenjen učiteljem, ki poučujejo biologijo v gimnazijah na avstrijskem Štajerskem.
V skupini nas je bilo dvaindvajset. Bildungshaus Johnsdorf Fehring je bil izbran kot ekološko, pedološko in kmetijsko zanimivo območje, sam grad Johnsdorf z eksotičnim parkom pa je ponujal dovolj možnosti za delo.
Na skrbno pripravljenem in dobro izpeljanem seminarju smo sistematično, korak za korakom, spoznavali: teorijo o nastanku in genezo tal; praktično delo, kopanje in preučevanje številnih profilov (različne metode); uporabo Berlezejevih lijakov (različne izvedbe); pobiranje, razvrščanje in dotočanje živali, tal, oceno in primerjave glede pogostnosti, številčnosti, prehranjevanja organizmov; mikroorganizme tal; ekološke vplive, kompostiranje, gojenje zdravilnih in začimbnih zelišč (ekskurzija na kmetijsko strojno šolo
v Grosswiifersdorf), kot biokul-ture.
• Vzporedno s teoretičnim predavanjem in praktičnim delom (vaje) je bilo poudarjeno ša marsikaj, s čimer je mogoče obogatiti pouk biologije s takšnimi metodami in oblikami, ki razvijajo ustvarjalnost mladih. Na primer:
Uporaba delovnih kovčkov (podjetje MERCK Wien) za skupinsko delo z navodili, gradivom, metodami pri preučevanju tal, vode, zraka iz biokemijskega, fizikalnega in mikrobiološkega vidika.
Založba LEVKAM iz Gradca je razstavila literaturo, ki je obsegala do zdaj vse nemško gradivo o tleh, ki je na voljo. Vse razstavljeno je bilo mogoče kupiti s popustom, za denar ali na naročilnico.
Pripravljeno je bilo tudi gradivo predavateljev in lahko ga je dobil vsak udeleženec (58 strani).
Izdelano je končno poročilo
ŠKOTSKA
Izobraževanje učiteljev v Evropi - izziv za prihodnost
Pod tem naslovom je bila od 9. do 13. septembra v Glasgovvu na Škotskem konferenca, ki se je je udeležilo okrog 230 zastopnikov iz 28 držav: z ministrstev za šolstvo, univerze, visokih pedagoških šol in različnih vladnih ustanov, ki so odgovorne za izobraževanje. Številnejši so bili seveda udeleženci iz Velike Britanije, pozornost so zbudili tudi zastopniki Španije (delegacijo je vodil minister za izobraževanje). Kasneje smo zvedeli, da je njihov množični nastop na konferenci ena od akcij za predstavitev in uveljavitev Španije med članicami Sveta Evrope v tem letu.
V plenarnih razpravah so prevladale štiri poglavitne teme in se nadaljevale v razpravah v manjših delovnih skupinah in v pedagoških delavnicah: Začetno izobraževanje učiteljev, njihovo nadaljevalno izobraževanje (stalno strokovno spopol-njevanje). Razvoj inštitucij, ki usposabljajo učitelje in Učinki sprememb v Evropi 1992 na izobraževanje učiteljev. Naj navedem le sklepne misli konference, ki pravzaprav povzemajo razprave vseh dni. V njih so nakazana zgolj temeljna vprašanja in dileme razpravljalcev, saj tudi ta konferenca ni dala dokončnih sklepov.
hip) v izobraževanju. Veliko pozornost so namenili nadaljevalnemu izobraževanju, skratka stalnemu strokovnemu spopol-njevanju učiteljev. Kakšni so cilji nadaljevalnega izobraževanja, njegov obseg in učinek? Je to izobraževanje za učitelja obvezno, kaj pomeni za njegovo napredovanje in nadaljnji poklicni razvoj? Kako povezati začetno in nadaljevalno izobraževanje? V razpravi o ustanovah za izobraževanje učiteljev so se spraševali, ali naj bodo le-te enake in ali je dovoljena različnost. Kdo nadzoruje programe teh ustanov, kdo osebje? Kakšna je odgovornost zunanjih dejavnikov za njihovo delo in dosežke.
Pri začetnem izobraževanju učiteljev so govorili o kakovosti in številčnosti študentov, kandidatov za učitelje, o poklicnem usposabljanju, zlasti pridobivanju praktičnih izkušenj in o nadziranju programov in standarda v šolah (političnem, strokovnem) ter sodelovanju (partners-
Aleš Kogelnik, 12 let: Konjički, voščena kreda, (3. nagrada),. Osnovna šola Neznanih talcev Dravograd, lik. pedagoginja: Nada Medved
(plakat), s katerim smo ponazorili stanje in spremembe, ki nastajajo v tleh, pri tem pa je bila posebej ovrednotena biološka analiza kot temeljna, najbolj eksaktna in zanesljiva, saj le-ta upošteva celostno obravnavo ekosistema.
Občudovali smo izredno disciplino udeležencev, njihovo željo po novem znanju, močan vtis so naredili na nas pogovori o biologiji kot stroki, problemih pri opremljanju učilnic in učilih ter centralizirano urejanje in nabava didaktičnih pripomočkov. To, kar učitelji spoznajo in uporabijo na seminatju, postane del normativov in standardov predmeta, za učna sredstva pa skrbi ministrstvo za šolstvo, posebna priznanja in nagrade pa podelijo tistim učiteljem, ki vnašajo v svoje delo veliko več kot pa obsega učni načrt.
Na željo udeležencev sem predstavila biologijo v naši šoli, poudarila pomen in vlogo pre-učevalnega dela, razmetje med teoretičnim in praktičnim delom, z željo, da bi lahko sodelovanje razširili in razvili v oblikovanje programov ustvarjalne in zanimive šole.
ROMANA JAZBEC
O KAKOVOSTI ITALIJANSKIH DRŽAVNIH ŠOL S SLOVENSKIM UČNIM JEZIKOM
Eni hvalijo, dmgi grajajo
In v čem so izzivi v izobraževanju učiteljev za prihodnost? Učitelj mora bolj upoštevati izkušnje, v svoje delo pa včleniti ugotovitve raziskav in razvoja v Evropi (projekti Erazmus, Komet idr.), ustvariti čim več prijateljskih vezi v šoli, s kolegi drugih šol ipd., zlasti pa naj optimistično gleda v prihodnost!
Konferenca je potekala v eni največjih šol za izobraževanje
Časnikarka Primorskega dnevnika Nadja Filipčič je 20. septembra zaokrožila svojo serijo člankov ob začetku novega šolskega leta v zamejstvu in pripravila prijetno razmišljanje, v katerem je razložila svoje poglede na prihodnost naših šol in na njihovo vlogo v življenju slovenske narodnostne skupnosti. Vse je bilo zapisano zelo blagohotno, zbudilo pa kar veliko odmevov in polemik. Očitno je dregnila v živo, kajti le malokdo je ravnodušen do problematike slovenskega šolstva v Italiji.
Ob zbliževanju Evrope pa je pomembno skupno priznavanje spričeval ali diplom, prehodnost učiteljev in tistih, ki jih usposabljajo, in ob tem znanje jezikov. Tehnološke spremembe pa morajo vplivati tudi na poučevanje in učenje. Program za izobraževanje učiteljev v Evropi seveda ne bo v vseh državah enak. Treba pa bo razvijati sodelovanje, izmenjavo, prijateljstvo. Morali se bomo učiti drug od drugega.
Mimogrede je opozorila tudi na staro vprašanje, da v slovenskih šolah ni bilo pluralizma, in namignila, da so katoliški krogi vsa leta mirno razpolagali s šolsko oblastjo. Seveda so drugi očitali, da je slovenska šola preveč »titoistična«, pa da tudi druge slovenske zamejske ustanove niso prav nič bolj pluralistične... Gre za stare spore, ki so že večkrat razburkali slovensko javnost v Italiji, zanimivo pa je, da ta problematika tokrat ni bila v ospredju, čeprav je zbudila kar nekaj odmevov.
Seveda časnikarka ni mogla mimo ugotovitve, da je v slovenskih šolah čedalje manj otrok in da celo marsikateri »zavedni Slovenec« ne vpiše svojih otrok v šole s slovenskim učnim jezikom, pa čeprav si služi kruh v službah, ki so neločljivo povezane z življenjem manjšine. Kot odmev so nekateri bralci kar naravnost zapisali, da marsikdo ne vpiše svojih otrok v slovenske šole, ker dvomijo v njihovo kakovost (Sergij Premru, PD K 20. 9. 1990). To je odločno zavrnila ravnateljica znanstvenega liceja v Trstu, prof. Nada Pertot (PDk 21. 9. 1990 in 4. 10. 1990), pa tudi nekateri drugi (npr. prof. Egidij Košuta, ravnatelj slovenskega dijaškega doma v Gorici, PDk 25. 9. 1990; Aleksander Furlan, PDk 25. 9. 1990... Očitki glede kakovosti naših šol so bili zavrnjeni, češ da je to le izgovor za lastno mlačnost in strah, da slovenska spričevala pri vse težjem zaposlovanju ne bodo enakovredna italijanskim, pa čeprav so tudi to spričevala italijanskih državnih šol.
učiteljev za osnovno šolo v Zahodni Evropi (Jordan-Hill coi-lege), ki sprejme okrog 2700 študentov na leto. V celotnem kompleksu stavb so poleg študijskih prostorov še bivalni - vrsta študentskih domov. Šola ima svojo založniško hišo. knjigarno z bogatim pedagoškim in drugim strokovnim slovstvom, avdiovizualno središče in razkošno knjižnico. Skratka, to je središče, ki lahko zadosti vsem potrebam študentov in učiteljev. V učilnicah (tam smo delali v manjših skupinah v pedagoških delavnicah) klopi niso klasično razpostavljene. V vsaki je na voljo grafoskop (ali dva), dve projekcijski platni, poleg klasične table še posebna tabla s plakatnim papirjem, stene pa so pripravljene za pritrditev aplikacij.
Glasgovv, ki je kot kulturno središče Evrope organizator številnih kulturnih prireditev (gostitelji so posebej omenili koncerta Franka Sinatre in Luciana Pavarottija), je brezhibno izpeljal tudi konferenco o izobraževanju učiteljev v Evropi. Svojo tehnično in poklicno dovršenost so nam organizatorji pokazali tudi s tem, ko so udeležencem ob koncu podarili videokaseto s posnetki pravkar končane konference.
MARIJ \ VELIKONJA
sorjev potrdilo ministrstvo. Zel' kritični so do šolskih državni i oblasti zaradi šibkega sodelovi nja s skrbnikom za slovensk ■ šole, ki ima v Italiji velike pristal nosti. Vsi se zavzemajo za strt : gost pri delu ter za večje sodelt vanje s starši. V primerjavi s pt dobnimi italijanskimi šolami slovenske na višji ravni ali pa vsi ne zaostajajo za njimi.
Kljub vsemu je značilno, da domala nihče ni upal zagovarja ■ slovenskih šol brez vsaj majceni ! zadržkov in povsod si želijo spi' ' polniti še to ali ono. To je sevei razumljivo.
V ta razmišljanja je posegi univerzitetni profesor in znat javni delavec Jože Pirjevec (PD 28. 9. 1990), ki je slovenske šol , skušal oceniti v okviru italijat ■ skega šolskega sistema, za kak : rega meni, da je »na psu«, ker l 1 tu lahko vstopiš v razred kot st
plent že, če si samo vpisan ti ,

Zanimivi so tudi odgovori ravnateljev slovenskih srednjih šol na Goriškem, ki jih je zbral Marko Čubej (PDk 16.	10.
1990), čeprav niso neposredno povezani s to polemiko. Svoja mnenja so povedali prof. Rozalija Lojk, ravnateljica srednje šole Ivana Trinka (pri nas so to višji razredi osnovne šole), prof. Milko Rener, ravnatelj gimnazije - liceja Primoža Trubarja (v Italiji se v tej smeri prvi razredi imenujejo gimnazije in so nekakšna priprava na licej, to je na končne razrede) prof. Majda Corsi, ravnateljica učiteljišča Simona Gregorčiča, prof. Vladimir Šturm, ravnatelj trgovske šole Ivana Cankarja ter priključenega oddelka tehnično-trgovskega zavoda Žige Zoisa iz Trsta. Povedali so, kakšne težave imajo zaradi neprimernih prostorov, zaradi pomanjkanja redno zaposlenih učiteljev, kako skrbijo za kakovostno rast šole. Vsem povzroča hude preglavice to, da nimajo dovolj redno nameščenih profesorjev in si morajo pomagati s suplenti, te pa imenujejo šolske oblasti vsako leto šele kakšen mesec po začetku pouka - zaradi vsega tega pa seveda delo ne more normalno potekati. Tudi učitelji se menjujejo prepogosto. Učiteljišče ima le štiri stalno zaposlene profesorje, poučuje pa jih petnajst; v trgovski šoli je stalnih pet, zaposlenih suplentov pa petnajst. Ponekod so težave z učbeniki, ki so slabo prevedeni ali pa so zastareli. Vse višje srednje šole vpeljujejo informatiko in so praktično tudi že opremile specializirane učilnice, vse so organizirale tudi različne izpopolnjevalne tečaje za učitelje in uspešno preskušajo nove oblike pouka, ki jih je na predlog njihovih profe-
univerzo (torej tudi bruc ima vsi teoretično možnost, da uči leto o' . dve mlajše kolege na višji srednf' šoli, če ni boljšega pri roki). ,:-1 v tej deželi lahko poučuješ, ne bi kdaj kar koli slišal o pedagc ških vedah... In seveda se m zdi, da je šolstvo v republiki Sit ‘ veniji na neprimerno višji ravt 1 kot v Italiji.
Ta teza pa je tako pretresla Sl ‘ Žančanko Jolko Milič, da je nap sala duhovit članek Sosedov ■ p išče je vedno kokoš (PDk 3. U 1990), saj nikakor ni mogla zdn '' Žiti vseh kritik slovenskega šol skega sistema ter opljuvanef usmerjenega izobraževanja v rt i publiki Sloveniji s tistim, kar j 1 menil Jože Pirjevec. Zaskrbelo j je za vse tiste »matične Slovence'«-ki »himnično opevajo odlično^ italijanskih šol« in svoje otrok' vpisujejo čez mejo, češ da je tl, dobro naložen kapital za mednC rodno uveljavitev njihovih mali genijev.
Ob vsem tem so zgovorna tu4“ mnenja absolventov slovenski zamejskih šol, ki so zdaj že štt>.1 dentje na univerzi ali so že stopi 1 v službo. Čeprav je Nadja Pil pčič do zdaj, ko to pišemo, obje vila le nekaj pogovorov, je znč čilno, da so nekdanji dijaki slo ' venskih šol neprimerno bolj zO dovoljni s svojo nekdanjo šol' | kot druga javnost. Ne opažaj' \ bistvene razlike med svojo uspo ; sobljenostjo in znanjem kolego', \ ki prihajajo na univerze z italijai 1 skih šol. Priznavajo tudi, da je a 1 uspeh šolanja bistveno, koliko j \ dijak prizadeven, koliko se trm ( pridobiti si čim več znanja. Zel j
•'j
poudarjen je lik profesorja, mu vsi priznavajo odločiln vlogo pri izobraževanju. ' Z dijt kovim zorenjem se spremin} tudi odnos do profesorja, in nji 1 gova popustljivost ali strogost s\ čedalje manj pomembni. 8 stveno postaja tisto, kar te je ni učil. Od dobrega učitelja zahtt [ vajo, da je dobro strokovno po4 t kovan, da razume dijaka, cei t njegovo iskrenost, ga ocenjmi Z vsemi ocenami, ki jih ima n; voljo (da torej zapiše tudi devk 1 tico in desetico). Torej doki 1 znana lestvica vrednot, ki ni b\ i .stveno drugačna kot drugje. Usi j t mladi slovenski izobraženi i imajo tudi marsikateri pomisU' \ o slovenski šoli v Italiji, vendk 1 največkrat zaradi programom. opremljenosti šol, težav s slovel), skimi učbeniki, ki jih za marsikl teri predmet ni, idr.
Pravzaprav sta me najbolj pl : tegnih dve dejstvi:
@ Malo je tistih, povsem dovoljnih s šolo, ki naj bi ji Z* upali svojega otroka.
9 Mladi ljudje šoli še zdali ne pripisujejo tolikšnega pomen kot odrasli. Za vse je pomembni toda za nobenega ne usodna | edino veljavna.
Za zdaj torej v-rc ta vihra izženeva v misel, ki jo je Jolka Mil menda povzela prosto po Kanti »Neumnežem ni pomoči, po! prečneiem je treba pomagati, i niji pa se znajdejo sami, -.všel šolam navkljub.«	j i
ZOLTAN JAN	I
|l
Zasebno podjetje doba ubira svojo pot
izvirno izobraževanje za vsakdanjik
1 Jasna Dominko-Baloh: »V Dobi pripravljamo 1 izobraževalne programe, ki si jih ljudje želijo.«
(fj.in
J t Konec septembra so se v avstrijskem Retzhofu na vsakoletnem A Srečanju zbrali zastopniki Madžarske, Romunije, Avstrije in Jugo-
0	sla vije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. Zasebne izobra-^ ievalne organizacije je zastopala tudi Jasna Dominko-Baloh iz ■I Maribora.
Udeležence je seznanila z delom svojega mladega podjetja Doba. 3 Zelo so bili navdušeni nad načrtovanim in že izpeljanim progra-j mani. Obljubili so pomoč in sodelovanje; v prihodnje bodo izmenje-rali predavatelje, otrokom, ki se bodo pri Dobi učili nemščine, pa so že zdaj ponudili nekaj štipendij za poletne tritedenske jezikovne >( tečaje v Avstriji. n '*
Zbrane strokovnjake je Doba pritegnila z razgibano in raznoliko ^ dejavnostjo in predvsem s hitrim, učinkovitim uresničevanjem svojih ti Zamisli. Da bi to delovno organizacijo pobliže spoznali, smo se
1	ogovarjali z njeno direktorico, profesorico Jasno Dominko-Baloh.
!i ------------------------------------------------------------
.j * Kaj je pravzaprav Doba?
'1 ~ Doba je maja ustanovljeno J Zasebno podjetje »za opravljanje ^jzobr-až.evalnih in organizacijskih J storitev ter prenašanje kulturnih j •Vrednot.« - Takšno je uradno J ‘tfte. r Pripraviti smo skušali pro-il 8rame, ki bi oživili izobraževalno ,] Ponudbo v mestu ob Dravi in tudi v izobraževanje vnesli vsaj •: nekaj tekmovalnosti. Ukvarjamo ^ s£z različnimi oblikami izobraže-v Tanja, za otroke in odrasle. Zdaj , ifnatno predvsem jezikovne te-J Čaje, ker je zanimanje zanje nena-
1 vadnq veliko.
jf * .Ena vaših prvih akcij so bile \ počitnice na Rogli. Bile so , Uspešne in imele so velik odmev.
: • -^Devetdeset osnovnošolcev iz Ljpbljane, Novega mesta, Kopra r ut,Maribora si jih bo najbrž za dčjplgc) japomnilo. Pa ne zaradi angleščine, ki so jo utrjevali in izpopolnjevali vsak dan po tri ure. ijjAfi pa? V minulih počitnicah so se naučili tudi igrati tenis in celo
jahati - vse to v enem samem tednu, v družbi vrstnikov, ob obilo smeha in zabave. Podobne počitnice bomo še organizirali - tudi za tistih dvesto otrok, ki smo jih poleti morah odkloniti.
• Od mariborskih srednješolcev smo zvedeli, da tudi popravni izpiti niso več strah in trepet, kakor so bili nekoč.
Namen teh izpitov ni, da bi zastraševali, in če so mladi to spoznali, nam je uspelo. Poleti smo pripravili inštruktažne tečaje za »popravnike«. Nismo utrjevali le učne snovi (to so mladi večinoma sami opravili), ampak smo se na popravni izpit predvsem psihološko pripravljali. Spoznavali so tudi tehnike učenja. Naša srečanja so bila prijetna in vse prej kot odvečna, četudi so bila med počitnicami. Na popravnih izpitih so se vsi naši »tečajniki« dobro odrezali. Pridobljeno znanje in izkušnje jim bodo koristili tudi v prihodnje, a najbrž ne več
i—--;------------------
Se bo obnova zavodov :nadaljevala?
't —
■D
Izteka se petletno obdobje re-
. Publiškega načrta za obnovo bi-'t vanjskih prostorov v 21 zavodih (! za vzgojo in izobraževanje otrok
IV	in mladostnikov z motnjami v te-" lesnem in duševnem razvoju.
2 Naložbe se plačujejo iz stano-| vanjskih solidarnostnih sredstev 'j (podobno kot pred tem 10-letni ' investicijski načrt za obnovo di-1 jaških in študentskih domov n v Sloveniji). Na sestanku komi-
" sije za obnovo teh zavodov (25..
V	oktobra) so med drugim ugotav-H Ijali. da bo izid iztekajočega se rl Petletnega načrta kar dober: 16 ’ obnovljenih ali nanovo zgrajenih
zavodov od 21 načrtovanih. To !t] Pa obenem pomeni, da bi bilo
treba zagotoviti investicijske
tnožnosti še za nekaj let. Iz zdajšnjega seznama ostanejo za n obnovo še zavodi v Višnji gori. 1 prehodni mladinski dom v Ljub-Ijani, zavodi v Radečah, Logatcu 'n Preddvoru. Dodatno pa so bili !j na seznam za naslednje obdobje 'f uvrščeni še zavodi v Stari gori pri ^ Novi Gorici. Šentvidu pri Stični, n Dobrni pri Celju, Kamniku (3.
del) m Vrhpolju, mogoče pa da bo nujne prenove potreben še kateri. Za zdaj kaže, da bo ta načrt zelo težko udejaniti, kajti novi stanovanjski zakon naj ne bi več zagotavljal možnosti za take družbene naložbe. Zato bi bilo treba najti druge možnosti, kajti omenjeni zavodi za mladino z motnjami v telesnem in duševnem razvoju so resnično potrebni obnove. Komisija bo predlagala izvršnemu svetu, naj ta najde kakšno možnost.
Obenem so člani komisije spomnili na zelo uspešno desetletno družbeno akcijo za obnovo dijaških in študentskih domov v Sloveniji. Potekala je v letih 1976/85, ko so bili posodobljeni ti domovi približno s 17000 ležišči. Podprli so pobudo za skupno gospodarjenje s temi domovi v sklopu šolskega ministrstva. Organizirano pa bi bilo treba skrbeti tudi za vzdrževanje in obnovo zavodov za mladino z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
J. S.
|oran Štriker, 6. r.: V glasbeni šoli, lincez, Osnovna šola Pfežihov Voranc, Ravne na Koroškem, lik. pedagoginja: i “ronislava Gajšek
Prof. Jasna Dominko-Baloh Fotografija: Dragiša Modrinjak
pri popravnih izpitih.
• Presenetljivo veliko Mariborčanov se želi učiti tuje jezike.
- Doba je ponudila kar nekaj zanimivih programov, čeprav se z jezikovnim izobraževanjem ukarjajo tudi druge, s tem namenom ustanovljene organizacije (v Mariboru vsaj še tri zasebne jezikovne šole in delavska univerza). Vpisali smo že več kot 200 otrok in dijakov ter 140 odraslih, ki obiskujejo tečaje v naših (najetih) prostorih na Razlagovi 16, za 350 otrok pripravljamo tečaj na njihovih matičnih osnovnih šolah, za 820 cicibanov pa vsak teden za nekaj ur prihajamo v njihove vrtce. Naše jezikovno izobraževanje poteka na štirih ravneh: za začetnike brez poprejšnjega znanja, ko morda poznajo le tu in tam kakšno besedo; za tiste, ki že malo govorijo; tretja raven pa je namenjena vsem, ki se v tujem jeziku sporazumevajo, vendar pa marsikaj narobe povedo, ne izbirajo primernih besed, pa tudi skladnja in slovnična pravila jim povzročajo težave; »najvišji tečaji« pa so namenjeni spopolnje-
vanju tistih, ki se sicer sporazumevajo tudi v zahtevnejših okoliščinah, pa bi v prihodnje to radi počeli brez napak. Naši tečaji so celoletni, stourni, čedalje več pa se zanimajo tudi za štirideseturne tečaje poslovnega jezika (angleščine ali nemščine) ob koncu tedna (tako imenovane »vikend - tečaje«),
•	Kako poteka jezikovno izobraževanje za predšolske otroke?
-	Želimo si, da bi lahko vsak dan imeli vsaj uro nemščine, pa za zdaj to še ni mogoče. V vrtce prihajamo dvakrat na teden, dopoldan, in delamo po njihovem vzgojnem programu, toda ne v slovenčini, ampak v nemščini. Učenje za najmlajše mora biti prijetno, zato poteka v njihovem okolju, med njihovimi igračami in vrstniki. Delo bomo tudi strokovno spremljali. Nekateri starši pričakujejo preveč, celo to, da bodo otroci že po letu dni govorili nemško. Takšnih ciljev sploh nimamo. Zadovoljni bomo, če jim nemščina ne bo več tuja in bomo v njih prebudili željo po govorjenju in razumevanju.
•	Mariborčani se radi odzivajo na vaše programe »konjičkov«
-	Ugotavljajo, da so pravo poživilo, in sprašujejo, zakaj že doslej ni bilo podobnih. Tečaj za pripravo koktajlov (dvanajsturni) je potekal v hotelu Slavijo, vodil pa ga je priznani mariborski barman in sladokusec, sicer časnikar, Žarko Golob. Pogovarjali so se (in preskušali) o pijačah, kulturi pitja, kako pripraviti hladne osvežilne napitke brez dragih naprav, dolgih priprav in iz domačega bara. Zanimiv je bil tudi osemurni tečaj za tiste, ki radi presenetijo svoje goste z nečim, česar ni mogoče kupiti v trgovini ali naročiti v gostilni. »Osladimo si življenje« - to je
Dijaški in študentski domovi v knjigi
V	nakladi 900 izvodov je izšla, knjiga z okoli 140 stranmi formata A 4 Domovi učencev in študentov v Sloveniji. Izdala jo je Izobraževalna skupnost Slovenije v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo in s Skupnostjo domov učencev srednjih šol SRS. Tiskal jo je Pomurski tisk v letu 1989. Pravzaprav je knjigo spravil na svetlo Odbor podpisnikov Družbenega dogovora o gradnji domov učencev in študentov v obdobju 1976/1989; pripravili so jo Janez Gorjanc, Milivoj Lapuh, Marina Cankar, Jože Prelog in Momčilo Jankovič, uredila in opremila jo je Martina Zbašnik, avtor fotografij je Lojze Fužir. Na začetku knjige je opisan pregled zidave dijaških in študentskih domov v Sloveniji med letoma 1976-1985, prikazana sta vloga in pomen dijaških domov v našem Sistemu vzgoje in izobraževanja, veliko zvemo o delovanju Skupnosti domov za učence v Sloveniji, nato pa sledi obširna predstavitev vsakega od domov, ki je bil sezidan ali prenovljen v omenjenem desetletju. Zapisani so bistveni podatki o graditvi vsakega doma in o samem domu, zraven pa so povsod slike tlorisa, notranjščine in zunanjosti vsakega doma.
Podana je še skopa informacija za izletnika ali turista o storitvah domov v počitniškem času.
V	zborniku so prvič predstavljeni vsi dijaški in študentski domovi v Sloveniji, njihove zmogljivosti, njihova ponudba. Zato je knjiga dragocen pripomoček za celosten vpogled v zmogljivosti in namembnost dijaških in študentskih domov po vsej Sloveniji.
Praktična informacija v knjigi je reprezentativna, na vrhunski kakovostni ravni, kakršna bi lahko bila vzgled marsikomu.
Prvič pa je v tem zborniku predstavljeno še nekaj več: organizirana gradnja dijaških in študentskih domov v Sloveniji med letoma 1976-1985. V tem času je bilo v Sloveniji sezidanih 44 domov, 10 dozidanih. 21 obnovljenih, ob teh pa še nekaj preurejenih. Tako so bili lahko opuščeni neprimerni domovi v nekaj stoletij starih poslopjih sirotišnic, samostanov, vojašnic idr., dijaki in štu-
dentje so v teh letih povsod v Sloveniji dobili sodobna bivališča evropske ravni. Pomoč so dobili tudi slovenski otroci v Avstriji (nov dijaški dom v Celovcu) in Italiji (pomoč pri opremi domov v Spetru, Gorici, Tr-
Iz tega denarja so se urejale tudi jedilnice za študente na ljubljanskih in mariborskih fakultetah.
Ta graditev domov je bila enkraten investicijski podvig v povojni zgodovini slovenskega šolstva, z njo se lahko primerja le organizirana zidava 100 šol pred tem. Z denarjem, ki je pritekel predvsem iz prispevkov za zidavo stanovanj v Sloveniji, je umno gospodaril odbor za zidavo domov pod predsedstvom Jožeta Gačnika in za njim Janeza Gorjanca (oba iz Gospodarske zbornice Slovenije).
Zasluga tega odbora je, da se je denar obračal in uporabljal zelo gospodarno in da je spodbujal občutno posredno soudeležbo krajevnih sredstev (priprava zemljišča idr.), racionalnost v projektiranju, izvedbi in opremljanju. V tem pogledu je bila organizirana graditev dijaških in študentskih domov dosežek, ki mu ga v jugoslovanski povojni gradbeni in šolski praksi najbrž ni para. Knjiga izpričuje torej veliko dejanje slovenske družbe za šolstvo v omenjenem obdobju.
Uresničena je bila želja zdaj že pokojnega pedagoškega svetovalca Franja Klojčnika, ki je prvi pri nas začel akcije za obnovo domov, zbiral somišljenike in pritegnil k sodelovanju javnost. Ob sodelovanju Dušana Šinigoja, Majde Poljanšek, Marjana Jelena, Jožeta Deber-ška. Toneta Ferenca na vrhu odbora za zidavo domov in ob njih številnih zagnancev in strokovnjakov v gradbenih odborih in operativi so danes vsi dijaški in študentski domovi v Sloveniji novi ali prenovljeni, življenjske in delovne razmere za zdomce in vzgojitelje ter drugo osebje pa dobre. Drugo pa je, da se šolska mreža v Sloveniji ni razvijala po načrtu, domovi pa so se, in da je danes še zmeraj premalo prostora v domovih v največjih šolskih središčih (Ljubljana, Maribor), kje drugje pa ne vedo, kaj bi z njim.
JANKO SVETINA
pogovor
bilo vodilo tega tečaja, na katerem so pripravljali hladne sladice in bovle.
Načrtujemo še krajše programe ročnih spretnosti (delo s suhim cvetjem, pripravo novoletnih daril...). Najbrž bo zanimiv tudi program o kulturi mize. Ali se znamo vesti za mizo? Nismo nikoli v zadregi, ko moramo za različne priložnosti postreči s primerno hrano in pijačo?
•	Doba je stara komaj nekaj mesecev, pa ima že tako raznolik, bogat program in tudi prav lepe uspehe. Kako ste to dosegli?
-	Sprva sem delala vse sama in sploh nisem utegnila razmišljati kaj in kako delam, in kaj bi še morala postoriti. Zdaj smo že štirje in je veliko lažje. Doba je zame svojersten izziv. Nazadnje le lahko počnem to, kar menim, da je dobro. Uresničujem svoje zamisli. Tega prej nikdar nisem mogla. Zamisli sem sicer imela, vendar pa je bil postopek za to, da bi naredila še kakšen korak naprej, zmeraj predolg. Zmeraj sem trdila: čim večja je ponudba, tem večje bo povpraševanje. Tega pa vsi niso priznavali in so 5e pritoževali, kako je financiranje in drugo v sistemu neurejeno.
V Dobi pripravljamo izobraževalne programe, ki si jih ljudje Želijo. In zato me ne skrbi, da se ne bi vpisovali.
•	Kakšni so vaši poslovni načrti?
-	Načrtov je veliko, samo ne vem še, kje naj jih začnemo uresničevati. V našem mestu je brezposelnih že približno osem tisoč in s skupnostjo za zaposlovanje se pogovarjamo, da bi zanje pripravili posebne programe preu-sposabljanja, prezaposlovanja in predvsem programe za razvoj
osebne samostojnosti. S tein jih ne bi vpeljali v nove poklice, pripomogli pa bi, da bi se ti ljudje znali zaposliti drugače, kakor so bili vajeni doslej.
Že pred leti smo govorili o tem, da bi v Sloveniji potrebovali andragoško središče. Upam, da ga bomo skupaj z drugimi strokovnjaki ustanovili Mariboru. Pripravljamo tudi zanimive programe za srednješolce' (v sklopu pouka, ki je namenjen'interesnim dejavnostim), zdaj za prve letnike, drugo leto tudi za druge. Za začetek smo izbrali temo kultura pitja.
Maribor je pobraten z Green-wichem in Marburgom. Zakaj ne bi izrabili teh vezi tudi v izobraževalne namene?
Razmišljamo tudi o krajših Štirinajstdnevnih programih žd^hd-darjene učence osnovnih šof. Ob koncu šolskega leta bi zanfe^bii-pravili posebne tečaje iz matčlita-tike, fizike, slovenščine in tujiga jezika. Napredovali bi v predmetih, ki jih zanimajo. Z nadarjenimi otroki bi se ukvarjali srednješolski in visokošolski profe-sorji.	;nc|
Sčasoma se bomo spoprjjeli tudi z založništvom. Koliko,, je knjig, ki jih bi morali še prevesti v slovenščino in izdati pri nas - predvsem o načrtovanju dela jn vodenja. O tem premalo vemo, čeprav je za uspeh izredno pomembno.
• Ste morda razmišljali (pili o zasebni šoli?
- Sem. Pa ne o osnovni, tudi ne o gimnaziji. Teh je v Mariboru dovolj. Potrebovali pa bi recimo čevljarsko šolo ali kakšno drugo obrtno, ki je že napol pozabljena■ Pogovarjala se je	-šinia
LUČKA LEŠNIK
.ojn
SLAVISTIČNO DRUŠTVO LJUBLJANA
vabi na društveno srečanje, ki bo v soboto, 17. novembra, na Filozofski fakulteti, soba 4 v pritličju. Tega dne bo predstavitev dveh slovanskih jezikov:
•	makedonščina ob 9.00 (med drugim bomo predelali makedonska besedila v Slovenskem berilu za 6., 7. in 8. razred)
•	poljščina približno ob 10.30
Poleg članov vabimo tudi druge, ki jih zanima naša dejavnost. Vstop prost.
dr. Milan Dolgan, predsednik
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE IVAN CANKAR VRHNIKA razpisuje prosta dela in naloge
-	UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE IN MATEMATIKE, za
nedoločen čas s polnim delovnim časom.
Pogoj: končana PA ustrezne smeri, lahko tudi smer tehnična vzgoja - fizika.
Začetek dela po dogovoru.
-	UČITELJA ZEMLJEPISA, za določen čas, do konca šolskega leta 1990/91, s polovičnim delovnim časom.
Pogoj: končana PA smer zemljepis - zgodovina, lahko tudi absolvent.
Začetek dela po dogovoru.
-	UČITELJA SLOVENSKEGA IN SRBOHRVATSKEGA JEZIKA, za določen čas, do konca šolskega leta 1990/91, s polnim delovnim časom.
Pogoj: končana PA smer slovenski - srbohrvatski jezik, lahko tudi absolvent.
Začetek dela po dogovoru.
-	VODJO ŠOLSKE PREHRANE, za določen čas (do vrnitve delavke z daljše bolniške odstotnosti) s polnim,lahko tudi polovičnim delovnim časom.
Pogoj: končana PA smer gospodinjstvo, lahko pa tudi živilski tehnik ali absolvent.
Začetek dela takoj ali po dogovoru.
Prijave z dokazili pošljite v 8 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Ivan Cankar, Lošca 1, Vrhnika. Kandidate bomo obvetili o izidu razpisa v 8 dneh po izbiri.
Kaj smo in kaj bomo
Profesorica razrednega pouka - kako laskav naslov! Kolikšna bo njegova vrednost, pa je drugo vprašanje, in o tem drugem bi rada danes spregovorila.
Leto trdega dela na Pedagoški fakulteti v Mariboru je spet za mano. Pred mano se odpirajo vrata četrtega letnika razrednega pouka ob delu in s tem tudi veliko novih vprašanj:
Bomo zvedeli kaj novega, ne bo vse skupaj spet samo ponavljanje snovi iz prvih dveh letnikov pedagoške akademije? Se bo kdo le spomnil in nas vsaj mimogrede seznanil (če to pač ni bistvo našega šolanja?) z waldorfsko pedagogiko, osiješkim konceptom in drugimi integriranimi oblikami dela v osnovni šoli?
Ne vem, ali bomo to dočakali? Mogoče pa vendarle?
Vsako predavanje sem pričakovala z novim upanjem in željo, da bom svojim kolegom v šoli lahko rekla: »Veste, to, kar sem zvedela danes, pa je vredno posnemanja.«
Vendar, žal... Zemljepis, seminarska naloga. Ugotovim, da sem to opravila že v prejšnjih letnikih. Protest ne pomaga. Če tega ne opraviš, ne moreš na izpit.
Tujega jezika nas večina ne obvlada. Urnik predvideva borih petindvajset ur, če ti ta čas ne zadošča, si poišči pomoč drugje.
Oprostite, ampak prave povezave med tema dvema nesmi-
sloma ne vidim! Vsi časopisi, ki dajo kaj na vzgojo ali vsaj na družino in otroka, razglašajo prijazno, zanimivo, neobremenju-jočo šolo. Pred mano je tudi Prosvetni delavec in sestavek Lučke Lešnik Kako se kali vvaldorfski učitelj. V enem od odstavkov piše: »Prvo leto študija vvaldorf-ske pedagogike na angleški šoli je namenjeno osebnostnemu razvoju, spoznavanju sebe, sproščanju, razmišljanju o sebi, drugih in življenju nasploh... Ti dve leti na koledžu nista predstavljali intelektualnega guljenja, piljenja in urjenja spomina...«
Hvala bogu, da nekje na tem širnem svetu mislijo tudi na človeka. Že leta 1919 je Rudolf Steiner, doma iz Kraljevca blizu Zagreba, vodil vvaldorfsko šolo v Stuttgartu. Po svetu je danes ta zasnova dela vse bolj popularna, le v domačih logih se je izogibamo. Mi pa, namesto da bi profesor razrednega pouka postal praktik - predvsem kar zadeva metode in oblike dela, hočemo iz njega narediti »strokovnjaka«, ki ne bo obvladal ne stroke in ne prakse.
Skušam biti optimistka. Tolažim se s tem, da spadam najbrž med poskusni rod pedagoške fakultete in da se bodo vsaj naslednji rodovi šolali podobno [kot se je šolala Branka Strmole v Angliji-
ALENKA Č. J.
BIOLOŠKO DRUŠTVO SLOVENIJE IN SEKCIJA UČITELJEV BIOLOGIJE
Predlagajte, razmišljajte!
Biološko društvo deluje na Slovenskem že desetletja, v zadnjem času pa se skuša uveljaviti sekcija, ki bo združevala učitelje biologije na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovne šole prek srednje, do visoke.
Ves čas je očitno, da se učitelji želijo včlanjevati v stanovsko društvo, pobude so zelo pogoste, vendar nikoli uresničene. Zdajšnje aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo pedagoške sekcije potekajo že drugo leto in končno je delo članov iniciativnega odbora prineslo toliko uspehov, da lahko stopimo iz anonimnosti in predstavimo kolegom, prihodnjim članom sekcije, opravljeno delo in načrte.
Zakaj sekcija učiteljev biolo-
gije?
Študent, ki zapusti šolske klopi in se kot učitelj postavi pred učence ali dijake, ostaja bolj ali manj sam, kljub polni zbornici, ravnatelju, svetovalcem, šolskim in zunajšolskim, ter matični šoli, ki ga je izobrazila. Da je to res, kažejo vsa srečanja učiteljev pa naj bodo to ekskurzije, seminarji ali celo samo kratek sestanek.
Razvoj znanosti, tehnologije ter prodor računalništva se kaže tudi v šoli, v predmetnikih in učnih načrtih, ki so vse bolj obsežni. Učenci se tako vedno več učijo na pamet in očitek, da v šoli prevladuje faktografija, je pogosto utemeljen. Raziskovalni prijem se počasi uveljavlja v naravoslovnih dejavnostih, seminarskih in raziskovalnih nalogah in zadnji dve leti tudi na poletnih naravoslovnih šolah, ki jih v nekaterih okoljih organizirajo za svoje nadarjene učence.
Zakaj bi vsak učitelj odkrival sam, kar drugi že uspešno uporablja. Če ni to naš učitelj, je morda učitelj iz katere sosednjih držav. Tudi čez mejo moramo končno pogledati.
Kako doseči te cilje?
• Z nenehnim izobraževanjem s predstavitvijo uspešnih oblik in metod dela posameznih učite-jev, strokovnih predavanj in ek-
skurzij pod vodstvom znanstvenikov naših univerz in inštitutov pa tudi tujih strokovnjakov, ki prihajajo v Slovenijo in bi bili pripravljeni sodelovati.
• Z izborom strokovnega in poljudnega slovstva, ki ga učitelj uporablja za samoizobraževanje, pa tudi pri samostojnem delu učencev. Videotehnologija in računalniški programi nastajajo skrivoma po posameznih šolah. Tudi te bi morali predstaviti in ugotoviti, koliko in za kaj so uporabni.
In končno bi morali svojo uspešnost pri delu primerjati med seboj. To že omogočajo tekmovanja pri Raziskovalni skupnosti in v organizaciji gibanja Znanost mladini, ki vsako leto izbere najboljše raziskovalne naloge učencev osnovnih in srednjih šol. Sekcija naj bi pripravila tekmovanje iz znanja biologije. Najboljši učenci bi tako lahko sodelovali na olimpiadi, tekmovanju na ravni evropskih držav.
Slovenija je majhna, a kljub temu prevelika, da bi bila pogosta srečanja mogoča. Povezovala nas bo revija z naslovom Biologija v šoli. V njej bi našli svoje mesto znanstveniki raziskovalci iz univerz in inštitutov, kakor tudi vsak učitelj, ki bi imel in želel kaj povedati.
Nič nisem zapisala o vodstvu sekcije, saj se je zdajšnji iniciativni odbor imenoval sam. potrdil ga je Izvršni odbor Biološkega društva, katerega predsednik je dr. Tone Wraber. Na prihodnjem občnem zboru Biološkega društva bomo izvolili upravni organ, ta pa bo uradno vodil delo sekcije.
Predlogov in zamisli za delo je veliko, še več se jih bo, upam vsaj. oblikovalo po tem zapisu. Pošljite jih na naslov: Biološko društvo Slovenije - pedagoška sekcija, Aškerčeva 12, Ljubljana.
Predsednica iniciativnega odbora:
IRENA PERENIČ
Kakšno športno vzgojo pravzaprav hočemo?
voj odraščajoče osebnosti), drugi pa »prihodnji«, dolgoročnejši namen (ozaveščanje o športnem načinu življenja in oblikovanje trajne športne navade). Za krat-koročnejši namen je morda po-glavitnejša energetska razsežnost. V celoti gre torej za dva sklopa vzgojno-izobraževalnih vsebin in smotrov, ki imata včasih bolj kratkoročni, včasih pa bolj dolgoročni namen. Nobenega od obeh sklopov pa ne smemo zanemarjati ali enega postavljati nad drugega. Oba sklopa morata biti enakovredna in enakopravna, njuno uresničevanje pa se vzajemno dopolnjuje. Zato v šolski športni vzgoji »doktrino primarne vloge motoričnih sposobnosti« lahko štejemo za odklon, enako kot štejemo za odklone hedonistični, pragmatično utilitaristični, bi-ologistično naturalistični ali etatistični koncept.
Ko govorimo o informativni sestavini športnega vzgojno-izo-braževalnega procesa, pa ne smemo misliti samo na motorično, temveč tudi na teoretfčno znanje. Teoretično znanje pri nas zapostavljamo, to pa seveda zmanjšuje uspešnost športne vzgoje. Aksiologija (nauk o vrednotah) namreč uči, da se vrednote oblikujejo tako po, emocionalni kot po racionalni (razumski, teoretični) poti. Da bi mlad človek včlenil šport v svoj vrednostni sistem, ga mora sprejeti tudi razumsko in ne zgolj čustveno. Pot do trajne
VZGOJA V IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU
Še zmeraj neznanka
Prispevek je razmišljanje o zdajšnji slovenski in jugoslovanski šolski športni vzgoji. Zanjo so značilni okvirni učni načrti, domala neomejena svoboda športnih pedagogov pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnih ciljev in upoštevanje učenčevih želja. Postavlja se vprašanje, ali je takšna vzgojna strategija dobra.
Za uspešno šolsko športno vzgojo je potrebna vrsta dejavnikov. Med temi sta bistvena prav gotovo dva:
Prvi dejavnik je načrtnost, sistematičnost ter nepretrgano smiselno vertikalno povezovanje in nadgrajevanje vzgojno-izobra-ževalnega dela od osnovne do visoke šole. Tega ne more zagotoviti okvirni učni načrt, ki prepušča izbiro vzgojno-izobraževalnih ciljev in vzgojno-izobraževalnih vsebin presoji (ali pa ležernosti) vsakega posameznega športnega pedagoga. Nekakšen samoupravni vzgojni model, kjer učenci odločajo, kaj bodo delali, pa je sploh norost posebne vrste. Ergološko je utemeljen le operativni učni načrt, ki predpisuje konkretne vzgojno-izobraže-valne cilje in konkretne vzgojno izobraževalne vsebine. Le takšen učni načrt zagotavlja smiselno vzgojno kontinuiranost in konzistentnost. Ne nazadnje, edino operativni učni načrt dopušča tudi empirično raziskovalno obravnavo.
Drugi dejavnik uspešnosti je prav gotovo ta, da mora šolska športna vzgoja imeti neko racionalno logiko; imeti mora filozofsko teoretično podprto operativno zasnovo. Natančno je treba vedeti, kaj se pričakuje od učenca, ki konča osnovno ali srednjo šolo, in zakaj se to od njega pričakuje. Tega danes natančno ne vemo. Zato tudi ne moremo natančno presoditi, ali je naša šolska športna vzgoja
uspešna ali ne.
Ko govorimo o uspešnosti, se seveda postavlja tudi vprašanje, kakšna je pravzaprav uspešna šolska športna vzgoja. Težko bi rekli, da imajo o tem vsi športni pedagogi enotno mnenje. Pa tudi strokovne doktrine o tem nimamo enotne. Nekateri se zavzemajo bolj za motorično-zmogljivostno zasnovo, drugi za izobraževalno, tretjim je osrednja naloga nasprotna utež hipo-kinetičnemu načinu življenja in tako imenovana krepitev zdravja, peti vidijo v športu predvsem sprostitev v bloku tako imenovanih intelektualnih učnih predmetov in podobno.
Pri nas se uradno razglaša zmogljivostna zasnova, ki se kaže v agresivnem vpeljevanju šolskega športnovzgojnega kartona in naglašanju njegove primarne vloge. Zmogljivostna zasnova se kaže tudi v učnem načrtu šolske športne vzgoje. Hkrati, ko učni načrt vsebuje norme za posamezne teste motoričnih sposobnosti in je vodenje športnovzgojnega kartona za vse športne pedagoge obvezno, pa nimamo niti hipotetičnih učnih norm za posamezne športne vsebine.
Doktrina »primarne vloge motoričnih sposobnosti« lahko v vzgojni praksi vodi v neželene odklone. Eden najhujših odklonov je ta, da je osrednji smoter razvijanje motoričnih sposobnosti, zanemarja pa se raznovrstna gibalna izobrazba. Poudarjena je torej energetska razsežnost, zanemarjena pa informativna.
Ali je takšna športna vzgoja res lahko uspešna?
Zdi se, da mora šolska športna vzgoja imeti dva prevladujoča osrednja in enakovredna vzgojno-izobraževalna smotra. Eden izraža »zdajšnji«, kratko-ročnejši namen športne vzgoje (skladen bio-psiho-socialni raz-
Dandanes politiki (novi) pa tudi strokovnjaki (še zmeraj stari) uničujejo papir in s tem naravo z brezplodnimi razpravami o vzgoji v izobraževalnih ustanovah. Enotni so si v tem, da morajo osnovne in srednje šole ostati (postati) vzgojne ustanove, vsak po svoje pa pospešeno odkrivajo neko novo formulo vzgoje.
Trenutne težnje kažejo na rehabilitacijo krščanske ideologije, zato se utegne zgoditi, da bodo nekdanji predsedniki pionirskih organizacij postali ministranti. Lahko pa se zgodi celo to, da se bo vsebina vzgoje ali njena barva spreminjala v skladu z vladajočo politiko. Davek temu pa bodo seveda plačevali tisti, ki jih politika najmanj zanima - šolarji.
Žalostno je, da odgovorni še zmeraj dan za dnem eksperimentirajo z rodom, ki se šola, in to v času, ko pokopavamo usmerjeno izobraževanje kot simbol propadlega poskusa. Načela »Zavozimo nekaj generacij, pa jovo na novo...« očitno ne nameravajo pozabiti. Za takšno
športne navade - to je eden o osrednjih smotrov športi vzgoje - mora biti torej tudi t , oretfčno, racionalno utrta.
Zahtevo po teoretični šport izobrazbi pa je mogoče utem1 : Ijiti tudi na podlagi splošne ped goške teorije. Ta namreč uči, < mora vzgojno-izobraževalni pr< ces posegati na vsa tri poglaviti , osebnostna področja; na afft tus, cogito in motus. Ugotovite ki velja na ravni splošnega, vel tudi na ravni posebnega. To s veda pomeni, da mora tu športna vzgoja posegati na affe tus, cogito in motus. Ne pa sart na motus!
Lahko torej rečemo, da dobi športna vzgoja skladno skfl tako za energijsko kot za infol mativno razsežnost te dejavni) sti, skratka, da učinkovito pn sega na vsa tri poglavitna oselj nostna področja. To pomeni, d mora učinkovito posegati n vzgojo v ožjem pomenu besedj da mora učinkovito motorično i teoretično izobraževati ter si* veda razvijati psihomotorični sposobnosti. Takšna športni vzgoja povečuje verjetnost, (j bo mlad človek ukvarjanj s športom včlenil v svoj vreJ nostni sistem in svoj način življi! nja. In takšno športno vzgoj najbrž hočemo.
Če na šolsko športno vzgoj! gledamo tako, lahko rečemo, a naša šolska športna vzgoja ni d< bra in terja ustrezne korektivni prijeme.
SILVO KRISTAN
ravnanje pa so narod in njegp šolarji že preveč izžeti.
Zato je, kot rečeno, povse brez pomena razpravi)! o vzgoji na splošno. Uzakoniti uresničiti je treba pluralize oblik šolanja, nato ustvariti p*1 seben odnos med državnimi ŠC' lami na eni strani in zasebnii" na drugi in v tej povezavi obral navali vprašanje vzgoje. Pristd nosti države (pluralistične) * v takem sistemu povečini omij jene le na državno šolstvo, j mora tako postati zgolj izobražj valna ustanova, saj ne more pri nesti doslednega vzgojnega pl11 ralizma.
Morda pa bi bilo vendarle pj metno porabiti nekaj papirja (3 pa morda na drugo, praziJ stran, popisati vse tiste papirjij ki so jih že popisali o vzgoji) « razmišljanje o tem-, kako I lahko šola strokovno spodbuja) učence k razvijanju kritičnosti svobodnega mnenja in sam? stojne presoje.
ALENKA KUNAVER, BLA ŠTRUKELJ
Igor Keber, 5. r.: Muzikanta, linorez (2. nagrada), Osnovna šola Lenčke Marzelove Slovenj Gradec, lik. pedagog: Luka Popič
ADUS
Razprava o pravilniku
Za strokovno spopotnjevanje učiteljev družboslovja je bil ustanovljen v septembru 1990 na FSPN v Ljubljani Aktiv družboslovnih učiteljev Slovenije - ADUS. Izmed 57 navzočih učiteljev so izvolili za predsednika ADUS prof. soc. Aleksandra Klinarja iz CSUI, 64270 Jesenice, Ruparjeva 2.
Prva naloga delovanja ADUS je izdelava pravil, v katerih so zajeta programska izhodišča.
Člane ADUS, druge učitelje družboslovja in strokovno javnost prosim, če pošljejo svoje pripombe do 15. decembra 1990 na že navedeni predsednikov naslov.
PRAVILA
AKTIVA DRUŽBOSLOVNIH UČITELJEV SLOVENIJE (v nadaljevanju ADUS)
.
1.	člen
ADUS je strokovna organizacija, ki združuje učitelje družboslovnih predmetov na srednjih šolah v republiki Sloveniji. Zato ima stalne stike z matični-mafakultetama t. j. FSPN in Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Pri svojem delu se povezuje z drugimi znanstveno raziskovalnimi, univerzitetnimi ustanovami ter strokovnimi združenji. .
2.	člen
Člani ADUS-a presojajo celostno problematiko pouka družboslovnih predmetov in svoja strokovna stališča do, vloge, obsega in didaktičnih vidikov v programih srednjega izobraževanja pošljejo:
1.	Zavodu R Slovenije za šolstvo
2.	Strokovnemu svetu R Slovenije
3.	Republiškemu sekretariatu in izobraževanje ter telesno kulturo
4.	Matičnima akademskima ustanovama
3.	člen
ADUS sodeluje pri organiziranju strokovnega permanentnega spopolnjeva-nja učiteljev kot pobudnik za določanje relevantnosti posameznih tem ter kot nosilec različnih eksperimentov zlasti na področju didaktike družboslovnih
predmetov. V ta namen pripravi najmanj enkrat na leto vzorčno uro pri ene od družboslovnih predmetov.
4.	člen
Člani ADUS-a preverjajo okoliščine, v katerih poteka pouk družboslovj in s svojimi zahtevami seznanijo relevantne upravne in strokovne instituci ter bdijo nad uresničevanjem ukrepov za zagotavljanje kakovostnega poulj (npr. zahteva po pripravi učnih pripomočkov itn.)
5.	člen
Člani ADUS-a sodelujejo pri izbiranju kandidatov za svetovalsko delo področju družboslovja in pri oblikovanju standardov ter vsebine pri stroku nem izpitu.
6.	člen
Člani ADUS-a delujejo v skladu s poklicno etiko družboslovja (nf sociološko) in moralnimi pravili za pedagoško delo. Strokovna stališča, ki) zastopa ADUS. spoštujejo vsi učitelji družboslovja v R Sloveniji.
7.	člen
Člani ADUS-a se povezujejo s podobnimi strokovnimi združenji v dfu| okoljih.
ORGANIZIRANOST
8.	člen
OBČNI ZBOR:
1.	se skliče vsaki dve leti
2.	oceni preteklo delo in sprejme načrt dela
3.	izvoli predsednika
4.	izvoli odbor, v katerem morajo biti zastopani učitelji iz različnih druži slovnih disciplin ter iz vseh regij. Med občnima zboroma predsednik vodi d1 odbora, ki tudi zastopa ADUS navzven in podpisuje vse akte. Predsednik odbor sta izvoljena z navadno '-ečino navzočih članov občnega zbora. OM zbor je sklepčen, če je navzočih več kot polovica vseh članov ADUS-a.
9.	člen
Ta pravila so sprejeta na občnem zboru dne.,.
Predsednik ADUS
Za jasnejšo predstavo o integraciji
Vprašanje integracije je bilo zelo aktualno pred približno petnajstimi leti. Najbolj živo se je ta Proces pokazal na Hrvaškem, kjer so imeli zagovorniki veliko oporo tudi v takratnem hrvaškem političnem vrhu. Tako so veliko otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju vpisali v osnovno šolo; hrvaške osnovne šole s prilagojenim programom pa so pritegnili v svoj program veliko otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju, za katere vemo, da niso učljivi v šolskem pomenu, torej ne sodijo v osnovno šolo s prilagojenim programom.
O integraciji se je v tistem času veliko pisalo tudi v Sloveniji in tako smo v tej polemiki sodelovali tudi učitelji oddelka za defektologijo. Učiteljem in sploh pedagoški javnosti smo skušali prenesti svoja stališča do integracije otrok z motnjami v razvoju v osnovno šolo. Da bi bila ta naša stališča kar se da strokovna, smo jih predstavili po področjih 'n glede na svoje usmeritve nakazali, kakšne možnosti za integracijo imajo otroci z motnjami v duševnem razvoju, z motnjami v telesnem in gibalnem razvoju, otroci z motnjami sluha in govora, otroci z motnjami vida in otroci z razvojnimi in učnimi težavami. Menim, da smo popolnoma jasno napisali, koliko podpiramo integracijske procese, in opozorili na vse nevarnosti, ki jih ti procesi prinašajo.
Iz časopisov in RTV ste lahko zvedeli, da je v Ljubljani od 18. do 20. oktobra potekal na temo Integracija, alternative, inovacije simpozij v sklopu Alpe-Ja-dran. Nekoliko širša informacija je bila v sobotni prilogi Dela. kjer avtor zelo na splošno in terminološko neustrezno razpravlja o integraciji, ki da se je učitelji in defektologi bojimo. Prvi zato, ker niso usposobljeni za delo z otroki z motnjami v razvoju, drugi pa zato, ker bi integracija ogrozila njihov obstoj. Menim, da to ne drži," saj so učitelji in učitelji defektologi večinoma pripravljeni delati v integriranih
oblikah vzgoje in izobraževanja, toda ustvariti je treba po strokovni in materialni plati ustrezne razmere. Učitelji se bojijo improvizacij; povzemam besede referentke na simpoziju dr. Novljanove, ki je poudarila, da nepremišljena in nestrokovna integracija pripelje otroke z motnjami v osamitev. Pisec članka se opira na modele, metode, oblike, alternative, dileme itn., kar je neoprijemljivo in ne nakazuje rešitve za otroke z motnjami v razvoju, ki so integrirani v osnovno šolo.
V	zahodnih deželah in sploh v tujini integracije ne doživljajo kot nekaj preprostega. Dobro se zavedajo sestavljenosti tega problema. O tem si lahko preberete v Reviji Pet, kjer dr. Novljanova opisuje integracijo po svetu in na koncu članka navaja tudi vso strokovno literaturo o njej. Iz članka pa razberemo, da imajo šole s prilagojenim programom po vsej Evropi.
Otroke z motnjami v razvoju razvrščamo po vrstah in stopnjah motenosti in jih skušamo glede na to vključevati med zdrave vrstnike. Znano je, da se otroci z motnjami vida'že dolgo vključujejo ne samo v osnovno šolo, ampak tudi v srednje in višje ter visoke šole, to usmerja in podpira Zavod za slepo in slabovidno mladino.
Znano je tudi, da se veliko otrok z motnjami vida usposablja prav v tem zavodu, ker nimajo možnosti za integrirano vzgojo in izobraževanje: o tem presoja strokovna komisija. Otroci s telesnimi in gibalnimi motnjami s povprečno razvitimi umskimi sposobnostmi se npr. prav tako ne morejo vključiti v osnovno šolo, ker je njihovo gibanje zelo oteženo in tudi njihovi načini izražanja. Potrebujejo stalno fizioterapevtsko, lo-gopedsko obravnavo itn., tega pa jim osnovna šola ne more omogočiti. Vsi pa podpiramo integracijo otrok z lažjimi telesnimi in gibalnimi motnjami.
V	osnovni šoli so velik problem otroci z razvojnimi in uč-
nimi težavami. (Sem spadajo otroci, ki so na meji povprečnih in podpovprečnih umskih sposobnosti, otroci s specifičnimi učnimi težavami, čustveno moteni otroci itn.) V prvi fazi integracije bi bili lahko zelo zadovoljni. če bi bili ti otroci, ki jih v osnovni šoli ni malo, uspešni. Pogosto teh otrok ne obravnavajo ustrezno in kot sekundarna motnja se pri njih pojavi vedenjska motnja. Dodatni pouk za te otroke ni ustrezen, saj so utrujeni in jih s tem samo kaznujemo.
Med otroki z motnjami v razvoju je največ otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Ti otroci po zakonu sodijo v osnovno šolo s prilagojenim programom. (Upam, da otroci z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju glede integracije niso vprašljivi.) Ta šola v nobenem kraju, kjer deluje, ni izolirana, pač pa živi s krajem, z ljudmi, otroci te šole pa se igrajo, tekmujejo s svojimi vrstniki, ki obiskujejo osnovno šolo in opravljajo učno prakso v normalnih delovnih razmerah. V vseh zahodnih deželah imenujejo to integracija, pri nas pa je integracija samo tedaj, če otroci z motnjami v razvoju sedijo v istem razredu kot njihovi zdravi vrstniki. V Celovcu npr. lahko vidimo na šolski stavbi dva napisa: integrirana osnovna šola in integrirana šola za prizadete otroke. Vhod v stavbo in streha sta skupna, razredi so ločeni. Sicer pa se otroci vsak dan srečujejo na hodniku, igrišču, skupni poti v šolo in domov.
V naše osnovne šole je iz različnih vzrokov zajetih po zadnjih podatkih 159 otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Ti otroci niso kos zahtevam učnega načrta, ogrožen pa je tudi njihov osebnostni razvoj. Če naj bi proces integracije napredoval tako, kot želijo zagovorniki integracije, bomo morali korenito spremeniti sistem izobraževanja osnovnošolskih učiteljev, zmanjšati število učencev v razredih in sistemizirati mesto defektologa
v osnovni šoli. Integracija ni samo sestavljen, temveč tudi drag vzgojno-izobraževalni proces, ki ne more biti privilegij samo za nekaj odstotkov otrok z motnjami v razvoju, kot je to v nekaterih deželah Evrope in Amerike.
Kot metodik, ki se v šoli s prilagojenim programom Janeza Levca vsak dan srečujem z mentoricami, ugotavljam, da imajo največje težave pri otrocih z razvojnimi in učnimi težavami in otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki so bili po dveh ali treh letih zaradi šolske neuspešnosti prešolani iz osnovne šole v osnovno šolo s prilagojenim programom. Ti otroci imajo slabe učne in delovne navade, slabo razvit govor, slabo motoriko, pogosto pa tudi vedenjske motnje, ki so nastale kot sekundarna motnja zaradi neustrezne obravnave. V osnovni šoli bi morali učitelji skupaj s svetovalnimi delavci sestaviti individualizirane programe, ki so temelj za vse diferencirane oblike dela z otroki z motnjami. Nujno bi bilo, da bi osnovne šole sistemizirale mesto defektologa, ki je končal študijsko smer za delo z otroki z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, kajti le ta defektolog obvlada specialne metodike tako da bi lahko pomagal učitelju in obravnaval otroke ustrezno njihovim motnjam.
Defektologija je znanost, ki se tesno povezuje z drugimi znanostmi, na primer s psihologijo, pedagogiko, medicino itn., kadar pa gre za tako pomembno vprašanje, kot je integracija, naj bi imeli defektologi vendarle prvo besedo. Oddelek za defektologijo je razvil visokošolski študij, pripravil program za podiplomski študij in program specializacije, se kadrovsko okrepil in razvil raziskovalno delo, zato bo strokovno-znanstvena vprašanja, ki zadevajo defektologijo, reševal samostojno.
ANTE KOTAR
Predanost poklicu - zdravilo proti izgorevanju
V petek, 5. oktobra so v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani spet začeli ciklus predavanj za svetovalne delavce po šolah, pa tudi za druge strokovnjake, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem ter varstvom duševnega zdravja otrok in mladostnikov.
Obiskovalci so to pot prisluhnili besedam dr. Anice Mikuš-Kos in Vide Sterle, ki sta spregovorili o psihosocialnih obremenitvah in stresih v službah pomoči in sindromu izgorelosti. Druga predavanja si bodo sledila takole: 19. 10. bodo obiskovalci lahko zvedeli kaj več o transakcijskih analizah v šoli (Z. Burnik); 9. 11. bo V. Sterle obravnavala prvo šolsko leto z vidika psihodi-namske teorije; 23. 11. bo predavanje o službah za preprečevanje zlorabe otrok (ob prvi obletnici delovanja v Ljubljani); 7. 12. bo Predavanje o integracijskih procesih za otroke z motnjami v razvoju v svetu, 21. 12. pa bo A. Uranjek predavala o sprostitvenih vajah v šoli. Program je bil objavljen tudi v Prosvetnem delavcu, 24. 9. 1990. To je brez dvoma pripomoglo k izrednemu obisku, saj je bila sicer res niajhna predavalnica kar pretesna in je moralo nekaj poslušalcev slediti predavanju s hodnika. Poleg zanimanja za tematiko je pomembno tudi to, da je obisk predavanj brezplačen, predvsem pa je čudovita komunikacija, ki poskrbi za pristen stik med predavateljem in poslušalci, tako da so informacije v resnici koristne. Ljudje se ob taki motiviranosti strokovno spopolnjujejo in potem svoje
delo bolje in sodobneje opravljajo. Na Centru je poskrbljeno tudi za več publikacij, ki za neznaten denar prav tako pripomorejo k izobraževanju. To so povzetki predavanj ali aktualne teme, ki so jih obdelali delavci Svetovalnega centra in ki ob upoštevanju tujih avtorjev prav gotovo odpirajo vrata, ki vodijo v Evropo.
Sindrom izgorelosti se verjetno pojavlja v kateri koli človekovi dejavnosti, pa vendar je veliko pogostejši tam, kjer je delo z ljudmi, ki s svojimi stiskami bolj čustveno obremenjujejo delavce kot pri delu. kjer takšnega prenosa ni, ali pa ga je manj. Gre za socialne, zdravstvene, vzgojne, izobraževalne, svetovalne, psihoterapevtske in druge podobne službe, ki pomagajo ljudem v starosti, bolezni, nesreči, vzgoji, izobraževanju (zdravnik, psiholog, pedagog, učitelj, vzgojitelj, socialni delavec, miličnik).
Izgorelost ima več obrazov. Nastaja ob vrsti dejavnikov in v okoliščinah, na katere se ljudje svojevrstno odzivajo. Kaže se v telesni izčrpanosti, občutku nemoči. čustveni izpraznjenosti, negativni podobi o samem sebi, izgubi samozaupanja. Človeku zmanjkuje motivacije za delo. občuti stisko, ni zadovoljen z opravljenim, je frustriran, poklicna zavzetost upada, vse to pa potem vpliva na delavčev odnos do okolja. Delavec postane brezoseben. lahko neprijazen in ciničen, razdražljiv, toleranca je majhna, depresije so pogostejše. Delavci zamujajo na delo, so togi in stežka najdejo nove reši-
tve. Vse to pogosto spremljajo psihosomatične težave, te pa povzročajo nespečnost, glavobole, težave z želodcem, bolečine v hrbtu, zvišan krvni tlak ali neutemeljeno utrujenost. Izgoreli človek se zapleta v nasprotja in spore doma in s sodelavci. Izgorelost je odvisna od osebnostnih spremenljivk; zanjo so dovzetnejši občutljivi ljudje, idealisti, tisti, ki so plašni, vase zaprti, oni. katerih osebnostna struktura teži k čezmerni identifikaciji, in zelo ambiciozne osebe.
Na stopnjo izgorelosti vplivajo tudi razmere na delovnem mestu in razmere doma. Slabe delovne razmere - prevelike obremenitve, slabe gmotne možnosti, veliko pacientov, veliki razredi, velike skupine učencev, preveč strank - vse to poraja številne stresogene situacije in veliko duševno obremenitev. Slabo vpliva, če delo ni cenjeno, saj je prav priznanje za opravljeno delo eden najpomembnejših motivacijskih dejavnikov. Pomembni so dejavniki za merjenje uspehov dela. Slabo je, če delavec pričakuje prehitre in prevelike uspehe svojih prizadevanj, slabo, če šef njegovega dela ne ceni, se ne zanima zanj. Urejen dom s toplimi čustvenimi odnosi je tisti kotiček, kjer človek najde uteho ob porazih, priznanje za delo. občutek varnosti in sprejetosti in ki mu pomaga uspešneje premagovati stresogene situacije. Isto velja tudi za druge skupine.v katere se delavec včlanjuje in ki mu prav tako lahko pomagajo ohranjati psihično ravnotežje.
Prav vedenje in znanje o izgorelosti sta za delavca izredno pomembna, saj mu poučenost o tem pojavu pomaga tako, da se lahko pred pojavom zavaruje, skratka ustvari takšne razmere, ki preprečujejo izgorelost. Če pa se ta že pojavi, jo zna poučeni človek tudi zdraviti, skratka, se je zave. jo zazna in poimenuje.
Obnesejo se individualna in skupinska psihoterapija, relaksacija, meditacije, joga. Pomagajo tudi zmanjšana obremenitev na delovnem mestu, skrajšan delovni čas, utrjevanje pred stresnimi situacijami, omogočanje večje samostojnosti pri delu. redno spremljanje stroke za boljše delo, izboljšanje odnosov med delavci, pogovori o strokovnih težavah pri delu, različne oblike rekreacije, izboljšanje telesne zmogljivosti s športnim delovanjem, bolj zdravo življenje ob bolj zdravi prehrani, vedenje, da so pričakovanja zmeraj večja od učinkov in da so težave pri delu nekaj vsakdanjega.
Predanost poklicu je prav gotovo eden od dejavnikov, ki deluje proti izgorevanju. Pomembno je zadovoljstvo po opravljenem delu, jasno določeni končni cilji in načrtovani etapni cilji, ki nas opozarjajo, da vendarle napredujemo, in spodbujajo za nadaljnje delo.
O vsem tem in še marsičem sta predavali strokovnjakinji in s svojim znanjem in izkušnjami spet malce obogatili svetovalne delavce, ki so ju tega dne poslušali.
PETJA FAJDIGA-SEVER
odprta
šola
t
Kje vas in nas sola žuli
Ureja Tereza Žerdin
SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
Roditeljski sestanki in predavanja za starše
Pred nedavnim so nas s šole obvestili, da bo po roditeljskem sestanku predavanje. Tema je bila prav privlačna in za mnoge starše zelo pomembna. Govorili naj bi o pomoči otrokom pri učenju. Naša šola je v večjem kraju, ni ravno velika, pa tudi majhna ne. Starše so sklicali v dveh skupinah, od prvega do četrtega razreda, pa od petega do osmega. Ne vprašajte, kakšna gneča je bila! Verjetno na šoli niso računali, da jih bo prišlo toliko. Skratka, za vse ni bilo niti prostora. Nekateri so stali, drugi smo se stiskali. Ker je bil prostor velik, niso tisti, ki so stali zadaj, slišali skoraj ničesar.
Zares mi je žal, da morajo šole z denarjem tako zelo varčevati, da nas takole natrpajo vse skupaj. Toda to bi človek še prenesel. Vendar greš na takšno predavanje tudi zato, da bi ti kdo pomagal rešiti problem. To pa ni mogoče, kajti v množici staršev je takšnih s problemi preveč, pa tudi neumno se ti zdi, da bi ga razlagal pred starši polovice šole; sploh pa imamo verjetno starši otrok prvega razreda čisto drugačne težave kot na primer starši četrtošolcev.
/n še nekaj me je žulilo v tej škatli sardin. Zdi se mi, da med poslušalci predavanja ni bilo nobenega učitelja, kaj šele ravnatelja šole. In vendar bi najbrž tudi njim prišlo prav. Morda tudi oni česa še ne vedo in bi. se pogovorili skupaj.
>sd
Mama prvošolcin j ki potrebuje zelo veliko pomoči
Odgovor
Opisani roditeljski sestanek s predavanjem je nekakšna izkaznica šole, bolje rečeno: odnosa, ki ga ima njeno vodstvo do izobraževanja. Žal se še premnogi, ki so odgovorni za razvoj šole, za napredovanje svojih delavcev - učiteljev, za prosvetljevanje staršev, ne zavedajo, kako pomembno je izobraževanje. Žal še zmeraj mislijo, da hodi človek v šolo zato, da bi se naučil opravljati svoj poklic. Tam naj bi se naučil, potem pa delal in pika. Ob tem moram reči tudi, da za poklic staršev tudi ni nobene šole. Med šolanjem človek tudi ne spoznava takih problemov, kot jih mora kasneje reševati. Ali pa takrat, ko se izobražuje, teh problemov še ne začuti. Skratka, miselnost, da se je treba učiti med šolanjem, je povsem neustrezna. Mnogokrat je ravnateljevo mnenje tudi mnenje drugih učiteljev. Izobraževanja naj bo ravno toliko, da nam ne bo mogel nihče očitati, da ga nimamo. To je pokazal tudi tale vaš roditeljski sestanek. Kako malo jim je mar takšno izobraževanje, pa so učitelji in vodstvo šole pokazali s tem, da jih na sestanek sploh ni bilo.
Svetujem vam, da starši jasno in glasno poveste na šoli, zakaj niste zadovoljni, in tako naredite prvi korak k reševanju zadev, ki vam niso všeč. Če meni tako več staršev, potem je strah, da bi se utegnili maščevati vašemu otroku, zagotovo odveč.
Kakšne težave imate na vaši šoli? So starši pripravljeni sodelovati ali pa ne najdejo poti do vas? Opišite nam svoje težave in odgovorili vam bomo strokovnjaki Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Gotska 18.
Ksenija Oder, 6. r.: Kompozicija, lepljenka, Osnovna šola Prežihov Voranc, Ravne na Koroškem
Naravoslovni dnevi kot Sestavina drugačne osnovne šole
;Bn& izpolnjenih vprašalnikov razberemo, da so šole večinoma upoštevale predmetnik in učni pačrt ter usklajevale programe naravoslovnih dni od 1. do 8. fažreda. Ugotavljamo, da obsega enota Življenjski prostor 26 :odstotkov uresničenih naravoslovnih dni, ogledi 24, prehrana 18. energija 17 in zdravje 15. Učenci spoznajo povezanost narave v okolju in negativne posledice človekovega poseganja V;naravno ravnotežje. Preučevanje življenjskega prostora omo-igoča tudi najuspešnejše povezovanje različnega znanja učencev, ki je potrebno za odkrivanje in razumevanje pojavov in zakoni-‘tKSftti v naravi. Na življenjski pro-istbr se pogosto navezujejo vsebine o prehrani in zdravju, manj pa energija; to ugotavljajo še zlasti ' učitelji razrednega pouka. 'tJčitelji predlagajo, naj se v načrt 'Uvrstijo tele teme: Uporaba neosvinčenega bencina, Termoelektrarne in onesnaževanje okolja. Odmiranje gozdov. Čisti vodni -dirUv Sloveniji, Analiza zdrav-stojehih pregledov učencev. Pomen biohrane za zdravje. Bolezni sodobnega časa - aids. Bioenergija ipd.
V šolah so izpeljali naravo-'šlbšme dneve različno:
ando
po oddelkih, razredih, za
razredno ali predmetno stopnjo skupaj, vsi oddelki šole isti dan;
-	povezovali so naravoslovne dni s kulturnimi in športnimi dnevi ter ekskurzijami;
-	strnjeno več ' dni zapored (kot projektno delo učencev).
Interdisciplinarnost je najpomembnejši vidik uresničevanja naravoslovnih dejavnosti, pri ka-
Strokovno slovstvo in gradivo v strojništvu
S strokovnim slovstvom so bile v srednjih šolah zmeraj težave, posebno z učbeniki in učnim gradivom za učence. Strojništvo seveda ni bilo nikakršna izjema, in vendar so učitelji strokovnih predmetov tega področja pripravili veliko učnega gradiva za učence: skripta, delovnih li» stov, raznih zvezkov in podobnega. Vse to gradivo je nastajalo ob rednem delu kot dosežek strokovnega dela predavateljev in na nekaterih področjih strojništva doseglo kar visoko strokovno raven, obenem pa olajšalo delo učiteljev in učencev.
Z vpeljavo usmerjenega izobraževanja pa smo s tem kar nekako pometli in prisegali na nove, sodobne učbenike. Čeprav je minilo že kar veliko let, še nimamo vseh. Zato so učitelji na skrivaj še uporabljali kakšno gradivo - skripta, jih označevali kot interna pomagala pri učenju in podobno. Menim, da smo v tem času vsaj v strojništvu, tej tako dragoceni dejavnosti odvzeli strokovno zakonitost in s tem to področje osiromašili.
Razvoj tehnike in tehnologije pa ne čaka. Učbeniki, kar jih sploh je, zastarevajo, pa tudi preobsežni so (nekakšna mini enciklopedija določenega področja strojništva), ki ima zelo majhno didaktično-metodično vrednost. V takšnem položaju je delovna skupina za metalurgijo
in strojništvo sprejela sklep, naj se oblikujejo učbeniki samo za temeljne vsebine strokovnih predmetov, za vse drugo pa .prožno gradivo' skripta, delovni zvezki in podobno.
Ob podpori vodstev šol se projekt nastajanja tega gradiva, kljub začetni zadržanosti učiteljev avtorjev že uresničuje. S tem učnim gradivom bomo. upam. zapolnili vrzel, ki je^ nastala. Tako pripravljeno gradivo lahko vsako leto na novo ponatisnemo za nov rod učencev, in posodobimo v skladu z razvojem stroke. V tem šolskem letu so izšli: dopolnjeni ponatis skripta in delovnih zvezkov s področja računalniško vodenih strojev CNC. delovni zvezek za predmet osnove regulacij in krmiljenja in skripta Gradivo za skrajšani program strojništva. Tik pred izidom pa je tudi didaktični komplet Hidravlika. ki obsega priročnik (skripta) z delovnimi nalogami, delovne liste za praktikum in liste za sprotno preverjanje znanja.
Seveda pa smo še na začetku, saj te literature na nekaterih področjih še ni. Prepričan sem. da je to le prvi korak ki pa že kaže. da smo na pravi poti in da so v učiteljih naših šol tiste strokovne zmožnosti, ki nam zagotavljajo na tem področju uspeh.
Razmišljanja o zadružništvu
iz treh zornih kotov
s .m


Šolsko zadružništvo na južnoprimorskem območju
V šoli veliko govorimo, kakšen je in kakšen mora biti naš odnos do dela, daje vsako delo častno, vendar ponavadi vztrajamo le pri besedičenju o teh in drugih vzgojnih smotrih, s tem pa ne storimo ravno veliko. Zato ostajajo ti smotri velikokrat le napol uresničeni ali pa sploh ne. To se prav gotovo pozna pri poklicnem usmerjanju in kasneje tudi v poklicu samem.
S prenovljenim Programom življenja in dela osnovne šole, ki smo ga v osnovnem izobraževanju začeli uresničevati v šolskem letu 1983/ 84) so bile vpeljane v vzgojno-ižobraževalno delo tudi naravoslovne dejavnosti. Zavod Republike Slovenije za šolstvo je opravil sprem-IjaVo naravoslovnih dni v šolskem letu 1988/89, sodelovalo je 213 pedagoških delavcev iz 27 osnovnih šol. V članku objavljamo samo najpomembnejše skupne ugotovitve.
27. 28. in 29. septembra je potekalo v Murski Soboti 14. srečanje šolskih zadrug Jugoslavije, ki sem se ga udeležil kot nekdanji član šolske zadruge, član koordinacijskega odbora šolskih zadrug Slove-nije, ki deluje pri ZOTKS, in pedagoški svetovalec Zavoda RS za šolstvo. Iz vseh treh zornih kotov se mi spet porajajo stara razmišljanja, pa tudi nekatera nova vprašanja, ki bi jih rad na kratko predstavil.
Ijanja drugih tiskarskih storitev, druga pa bi bila prazna brez kiparske dejavnosti in slikanja na steklo, ki ga zadružniki v Hrvatinih spretno vnovčijo v turistične namene. Za nekoga, ki ve, koliko marljivosti, vztrajnosti in volje je potrebno ob teh dejavnostih, pomenijo razstavljeni izdelki dosežene vzgojne cilje delovnega področja na tej starostni stopnji.
In ob koncu še pogledi, .iž Z‘ j nega kota člana Koordinat skega odbora šolskih žad) } Slovenije.	^ 'M ! ?
Korenite	družbene ' št)\
membe,
't
revno gmotno stali, v šolstvu in drugi vzroki so’k zi " njih nekaj letih močno pusto) ^ šolsko zadružništvo na ndšt * območju. Ukinjanje samb up ra
In tu sem že pri svojem drugem, poklicnem pogledu - iz zornega kota pedagoškega svetovalca.
Ijanja je bistveno priporno^ )s
Kot nekdanji zadružnik:
teri gre za skupni cilj: kako uspešno povezovati naravoslovna in druga spoznanja in znanje z namenom, da učenci določena dejstva, pojme in načela ne samo razumejo in si jih zapomnijo, temveč jih znajo uporabiti v novih okoliščinah za rešitev določenega problema. Medpred-metnost se je izrazila zlasti pri skupinskem raziskovanju tem, kot so: Na cvetočem travniku. Od zrna do kruha. Morje, Reka Paka, Odmiranje gozdov v Zgornji Savinjski dolini. Brez energije ni življenja idr.
Dejavnost učencev v posameznih etapah naravoslovnega dne se spreminja. Odvisna je predvsem od zanimanja učencev in aktualnosti teme, načina raziskovanja, učnih in delovnih pripomočkov, ki so potrebni za delo v naravi, učilnici ali drugje, pa tudi od učiteljevega odnosa do učencev. Učenci zelo radi zbirajo različne informacije, jih urejajo, primerjajo, ocenjujejo dobljene podatke in izide ter pripravljajo sklepe in poročila o opravljenem delu in dosežkih. Za uspešnost učencev je posebno pomembna mentorjeva usmerjevalna vloga, za njihov duševni razvoj pa tudi čustveno doživljanje, predvsem občutek sproščenosti, zadovoljstva, uspešnosti - vse to pa naša storilnostno usmerjena šola pogosto zanemarja.
Na nadaljnji razvoj in dosežke naravoslovnih dejavnosti bodo v prihodnje močno vplivale denarne in kadrovske razmere šol ter ustreznost programov nenehnega izobraževanja pedagoških delavcev in mentorjev.
JOŽE ŽNIDARIČ
Kljub temu da v naših šestih občinah, od Postojne, Ilirske Bistrice pa do Pirana šolsko zadružništvo nikoli ni doživelo svoje prave »pomladi«, zmoremo z nekaj zgledi šolskih zadrug slovenskemu in tokrat tudi jugoslovanskemu zadružništvu pokazati, da znamo stvari postaviti na pravo mesto. Tri pomembnejše šolske zadruge: COŠ Korte, COŠ z italijanskim učnim jezikom Dante Alighieri Izola in OŠ dr. Aleš Bebler-Primož Hrvatini so uspešno delovale in še delujejo na našem ožjem obalnem območju.
Svoje dni je bila uspešna tudi šolska zadruga osnovne šole v Prestranku, vendar je z ukinitvijo celodnevne organiziranosti zastala, skratka, počasi ugaša. Iz letnih poročil šol se da prebrati, da so na tem območju organizirane še nekatere druge (manjše) šolske zadruge, ki pa delujejo bolj občasno. Na samem srečanju je bila Z našega območja predstavljena
predvsem dejavnost COŠ Korte, ki je 5 svojo zbirko zdravilnih zelišč, začimb in dišavnic znova potrdila že preverjeni uspeh in navdušenje. Letos jo je na razstavi dopolnila še dejavnost, ki poteka pri gospodinjskem pouku na Osnovni šoli v Marezigah. Dopolnitev je bila smiselna še posebno zato, ker je ob pridelovanju začimb in zdravilnih rastlin - to opravljajo na razredni stopnji v Kortah - prikazala tudi smiselno uporabo začimb in zelišč pri gospodinjskem pouku. Pozornosti vredne so tudi posebne dejavnosti, s katerimi se ukvarjata šolski zadrugi COŠ z italijanskim učnim jezikom Dante Alighieri in OŠ dr. Aleš Bebler-Primož Hrvatini. Prvo bi si težko predstavljali brez tiskarske dejavnosti, saj z njo rešijo marsikatere zadrege, ki nastanejo zaradi premajhne naklade učbenikov, potrebnih za osnovne šole z italijanskim učnim jezikom (prevodi, ponatisi, izdajanja raznih kulturnih in strokovnih glasil ter oprav-
Spoštovanje do dela, vztrajnost, urejenost, delovna disciplina, ustvarjalnost idr. so vrline, ki jih ne more zanikati in porušiti noben politični sistem ali aktualna ideologija, saj so že stoletja trdno vpisane v izobraževalnih in vzgojnih sistemih vseh narodov. Ne poznam šolskega sistema in družbe, ki bi želela izoblikovati lenega, neustvarjalnega človeka.
k temu, da so prenekatere I vrstne organizacije usahnile, / z prav so vsebine in dejavnosti št 11 skih zadrug bodisi profitne, /"" tudi neprofitne, na šolah ostajal
Danes, ko oživlja drobno gospCr darstvo, nekateri mentdrji
Kot zgled bi želel navesti, kako se uresničujejo in zagotavljajo nekateri vzgojni smotri, ki jih želi šola s svojimi programi uresničevati - zdrava prehrana.
(z njihovim sodelov f njem) ustvarjajo združenja, Te vsebujejo poleg denarnih korit’'' tudi vse vzgojne, moralne K etične cilje, in prav te človek rac vija in doživlja ob delu. Zartr mivo je, da na našem obmoif! nimamo nobene srednje šole, j/f bi imela organizirano šolsko ZC drugo. Spomnim naj, ddso šok' ki bi se po takšni zasnovi lahK razvijale in jo uresničevale1 (sr^1 nja gostinska in turistična šol« srednja kovinarska, srednja pl morska). Turistične organizacij
Ne vem, koliko je smiselno z otroki govoriti o zdravi prehrani, hkrati pa jih pustiti ob sendvičih, v neustreznih sanitarnih prostorih, neustreznih jedilnicah idr. Uredimo in zagotovimo otroku ustrezen način prehranjevanja, vztrajajtno pri kulturi prehranjevanja in bontonu, omogočimo mu raznoliko in kakovostno hrano, pa ne bomo več tako daleč od uresničenega smotra.
Tudi šolske zadruge ali katere koli interesne dejavnosti v šolah ne bodo uspešne, če otrokom ne bomo dali vedeti, da opravljamo to delo z ljubeznijo, in če ne bomo tudi sami opravljali vseh del, ki jih neka dejavnost zahteva, bodisi pri prikazih ali pri soustvarjanju z otroki in tako pripomogli svoj del h končnemu izdelku. Tu ne sme biti poučevanja in učenja, temveč sodelovanje, soustvarjanje, pomoč in svetovanje. Vse to pa nas vodi v višje organizirane vzgojne sloge poučevanja, kot sta problemski in mentorski pouk. Torej, načini dela, metode in oblike ob dejavnostih, ki so včlenjene v šolske zadruge, nas neposredno umestijo v sodobno, otroku ustrezno zasnovo vzgojno-izobraževal-nega dela ali pouka.
v obalnih središčih, obrtno zdri^
Ženje Galeb z raznolikimi dro(\ nogospodarskimi dejavnostm— večje delovne organizacije in nL posredna okolica šol v šolski taste (obdelovalna zemljišča vaških JA obmestnih šol) pa nam ponujaj izredno veliko dejavnosti) ki 5 jih organizirane šolske zadruf lahko uvrstile v svoje prpgfanjh po katerih pridobivajo prihodeL,) Gotovo pa je, da sta nujnipreyiO\\ nost in zmernost pri odmeri jd vpeljevanju teh dejavnosti v šolfč saj se nam ob pretiravanju lahii); hitro povrne v negativnem strt ’] slu, kot motnja vzgojno-izobri p ževalnega dela. Koordinacijska odbor šolskih zadrug, ki deluje pri Zvezi organizacij za tehnični kulturo Slovenije, naj bi, V. pt“ hodnje še bolj kot doslej skrbel fa. izobraževanje mentorjev, iztntš njavo izkušenj po posameznih območjih, za povezanost dejal n nosti šolskih zadrug na posamet o nih območjih ter reševanje drug d problematike v sklopu dejavnost li v šolskih zadrugah. Tako bi tek v movalno sodeloval pri uresniči b vanju zasnove in strategije ral s
voja osnovne šole v prihodnje te pripomogel k uresničevanju tistih 1 vzgojnih prvin, ki jih lahko pripi l šemo delu.
TONE BALOH
Spodbuda za dodatni pouk
Melita Zaponšek, 6. r.: Fižol, linorez, Osnovna šola Lenčke Marcelove, Slovenj Gradec, lik. pedagog: Luka Popič
Dodatni pouk slovenskega jezika obiskuje vsako leto nekaj »zagnanih« učencev. Učitelj svobodno, vendar v skladu z učnim načrtom, izbira, organizira in
FRANCE NAJDIČ
ELDING
Podjetje za izdelavo elektronske, didaktične in informatične opreme - 43215 Gradec Pavlovec 74, telefon (043) 757 044
PONUJA
osnovnim in srednjim šolam po ugodnih cenah kakovostna
UČILA ZA
FIZIKO, KEMIJO, TEHNIČNO VZGOJO, ELEKTRIKO, ELEKTRONIKO IN INFORMATIKO
Vsa učila, naprave in navodila za učitelje in učence so prilagojeni šolskim stopnjam in posodobljenim učnim načrtom.
Podjetje ELDING v sodelovanju s podjetji SITEL, NTL, EQL, GLOBAL SPECIALI-TIES IN SCIENCE INSTRUMENTS
vas vabi v svoj poslovno-razstavni prostor na Pedagoški akademiji v Zagrebu, Savska cesta 77, telefon (041) 537587 in 537 222/41.
Prosimo, da z naročilnico za učila in drugo opremo pošljete še pisno izjavo o oprostitvi prometnega davka, in sicer na naslov predstavništva za Slovenijo:
ELEKTRONIKA, Božldara Adžije 8, 42300 Čakovec, telefon (042) 818017.
Pričakuje vas
ELEKTRONIKA
uresničuje učne enote.
Nekatere teme so vsako h predlagali učenci, in te so t zmeraj najuspešneje izpeljane
Učne metode in oblike so c visne od učiteljeve iznajdljive in pripravljenosti učencev.
Tekmovanje za Cankarje priznanje je bilo pomemben iz: za učence in učitelja.
Republiško tekmovanje?!
Ostala so šolska in območ tekmovanja le tam, kjer sta ve: Ije in pripravljenost učiteljev.
Na Goriškem smo se v It skem šolskem letu odločili,
bomo na I. stopnji (OŠ) prebi dve deli: roman Šavrinke
Olive in sol pisatelja Marj. Tomšiča.
Sporočilno sta se nam zc deli odmaknjeni, pa...
Da bi pomagali učencem, s: s pomočjo ZPM Ajdovščina ganizirali ekskurzijo v Istro.
Slovensko Gračišče: Dri niča učencev in učiteljev nas gostoljubno sprejela na šoli in smo bili sredi pogovora s piša Ijem Marjanom Tomšičem in ! vrinko Marijo Franco.
Po živahnem klepetu smo
povzpeli na Motovun. Istro s imeli kot na dlani. Šavrinka n
je nizala spomine na istrsko vino, ki počasi, a vztrajno i: nja.
Je bila spodbuda za dodt pouk dovolj močna?
IRENA ŠINKOVEC
V|ll. POSVETOVANJE VZGOJNO-VARSTVENIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
Vzgojitelj - oblikovalec predšolske vzgoje
Udeleženci VIII. posvetovanja vzgojno-varstvenih organizacij SIo-^®nije - potekalo je od 11. do 13. oktobra letos v Novem mestu - so lC 'e lotili teme, za katero so trije dnevi v resnici premalo: o vzgojitelju, // (olikovalcu predšolske vzgoje. Zanimanje je bilo veliko (prvi dan se 'hjc zbralo več kot petsto), saj je bila načrtovana vsebina zanimiva in ,®ktualna. Z uvodnimi referati so sodelovali dr. Katja Boh, republiška ai) '^kretarka za zdravstveno in socialno varstvo, dr. Ljubica Maijano-profesorica psihologije predšolskega otroka na oddelku za psihozi »gijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in mag. Bojan Brumen, ^ 'tedstojnik katedre za predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti ^' Mariboru. Delo je potekalo v štirih skupinah, ki so se ukvarjale ji)! izobraževanjem in usposabljanjem vzgojiteljev in s skrbjo za njihov Osebnostni razvoj, s problematiko vzgojnih programov, z odnosi med l 'Zgojitelji in starši ter uspešno vzgojo in razmerami, ki vzgojitelju #)n*ogočajo ustvarjalno delo.
f----------------------------------------------------------------
'd
;p, V vrtcih se veliko dogaja, vsak kaj novega, povsod kaj dru-?v#ega, vsi nekaj preskušajo in iš-fejo najboljše za otrokovo po-^i-utje in njegov razvoj. Kaj je najprimernejše? Kako najprej? r(l Kako naj vzgojitelj usmerja delo 3/i'n življenje najmjajših? To in še Marsikaj so skušali ugotoviti Obrani na posvetu. Namesto ' 2 sklepov (oblikovanje le-teh pre-f);(Puščamo strokovnjakom), nava-(jjarno le nekaj poudarkov, ki so .glih strnili vodje skupin. Stara resnica je, da kakovostna predšol-
a
ci
ska vzgoja ni mogoča brez dobrih vzgojiteljev, zato bi morali te premišljeno izbirati. Že mladim, ki jih delo z otroki posebno veseli, naj bi omogočili, da bi kot prostovoljci sodelovali v vrtcih. Tako bi se najbolje seznanili z vzgojiteljskim poklicem in bi se zanj tudi lažje odločili.
Spoznanj o otroku in novih poti v vzgoji je iz dneva v dan več. Z njimi se moramo sproti seznanjati in jih tudi upoštevati. Strokovnjaki že nekaj časa ugotavljajo, da bi bilo veliko bolj
koristno, če bi bili v vsakem oddelku po dve vzgojiteljici, namesto vzgojiteljice in varuhinje - tako je namreč zdaj.
V predlogu nacionalnega programa je zapisano, naj bi v oddelku priprave na šolo delali dve vzgojiteljici, udeleženci posveta pa si bodo prizadevali, da bi se to uveljavilo prav v vseh oddelkih.
Slišati je bilo tudi kritike zdajšnjih strokovnih izidov in pripravništva. Oboje bi morali čimprej korenito spremeniti, spodbudili pa naj bi tudi stalno izobraževanje zaposlenih v vrtcih - to mora biti nujno povezano z napredovanjem na delovnem mestu. Kaj pravzaprav pomeni upoštevati otroka, so se spraševali na posvetu. To se pravi poznati otrokove značilnosti in potrebe, predvsem pa otroka spoštovati. Veliko je o tem zapisano tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah, ki še posebej poudarja pomembnost predšolske vzgoje za razvoj vsakega človeka. Takšno je mnenje strokovnjakov, ki ugotavljajo, da se otrokova osebnost in vzorci nje-
govega vedenja izoblikujejo že pred vstopom v šolo, in sicer toliko, da šola le še prav malo vpliva na otrokov razvoj.
Udeleženci so razpravljali tudi o vlogi vzgojiteljev, pedagoških vodij in staršev. Vloge teh se postopno spreminjajo, še največ bo novega za pedagoške vodje, če se bo spremenil pravni položaj vzgojno-varstvenih organizacij in bodo le-te postale javne službe. Pedagoški vodja se bo potlej ukvarjal predvsem s pedagoškim delorm in ne več z denarjem in težavami v zvezi z njimi.
Veliko razprav so namenili tudi vzgojnemu smotru in načrtovanju dela. Iz nekdaj poenotenega načrtovanja se je razvilo veliko različnih načinov. Alternativne vzgojne oblike - o teh pred leti še ni bilo sledu - moramo sprejemati in jih preskušati. Preden se zanje odločimo, bi jih morali dobro spoznati in natančno preučiti. Prehitro navdušenje se ne bo obneslo, dobro pa tudi ne bo, če bomo iz alternativnih vzgojnih oblik povzeli le posamezne prvine.
Iz razprav
		
JGregor Hartman
e delaš veliko, še ne delaš dobro

Barbara Ženva
Z zdajšnjo vzgojo uničujemo različnost
* Menim, da delavci v vzgojno-Tarstvenih organizacijah delamo slabo, res pa je. da delamo veliko,posebno če količino našega Tlela primerjamo s slabimi plar temi. Se pravi, da vendarle de-ijtarifo več, kakor zaslužimo. ]Toda - ali tudi po kakovosti dela jjpresegamo višino našega osebnega dohodka? Moj odgovor je:
5ne-
<1 Da delamo slabo, ne trdim Žžato, da bi pri nekaterih zbudil fslabo vest, negodovanje, ampak teto, ker razmišljam o vlogi in 'mestu vzgojitelja. predvsem So njegovi vlogi pri načrtovanju lela. spodbujanju otrok... Žete le. da se zavemo, da delati 'oliko še ne pomeni delati do-To. Spomnite se na staro nihili->tično frazo: »Bolje len in pame-en. kakor priden in neumen.« Kdo naredi več škode, je jasno. Upam si trditi, da je pri našem
Tatjana Vonta
Vrtec - nujno zlo?
delu. takšnem, kakršno opravljamo zdaj. boljše biti len kot priden. Zakaj? Ne mislim govoriti o psiholoških značilnostih predšolskega otroka, izhajam samo iz svojih izkušenj, opažanj in načina sprejemanja otrok.
Če otroke preveč spodbujamo, učimo, oblikujemo, prilagajamo sebi in družbi, oviramo njihovo samopobudnost, ustvarjalnost, samostojnost, samozaupanje, neodvisnost. S tem prav gotovo zmanjšujemo njhovo samozavest in samozaupanje, ki sta tako zelo pomembna za ustvarjalnost. Ko otroka ves čas v nekaj usmerjamo, mu govorimo. kaj naj dela in česa ne, ga počasi, a vztrajno vodimo v otopelost, v stanje, iz katerega si sam ne bo mogel pomagati, ampak bo ves čas čakal vzgojitelja, da mu pove. predlaga, kaj naj počne, da mu ne bo dolgčas.
Zadnje (ase vse pogosteje slišimo, da potrebujemo »vrtec po meri otrok«, prav tako pa se ne moremo ogniti vprašanju, '"kakšna je ta »mera«. Ali je za vse ■ \°troke enaka? Nekaj je gotovo: A°troku je treba ponuditi različne isj (organizacijske, vsebinske in \ druge) možnosti za vključevanje n *’ predšolsko institucionalno d v'gojo. O tem, v. kateri vrtec bo ' °trok hodil, odločajo starši, ti pa 'Zberejo največkrat tisti vrtec, ki v neposredni bližini njihovega >£ bivališča ali službe.
ii| Vrtec, kakršnega smo bili va-"{hni, je bil namenjen predvsem A otrokom tistih staršev, ki so bili (zjutraj) zaposleni. Verjetno bo mdi v prihodnje v predšolskih organizacijah večina teh otrok. e Spremembe v družini pa bodo (in So že) izzvale potrebo po bolj n1 faznolikih dejavnostih najmlaj-)< ših. Ali bomo r skladu z novimi \sPoznanji o otrokovem lazvoju Bj 'er i demokratizacijo družbe jj Znali in uspeli spreminjati tudi Žfl sam vzgojni proces? Ko ga sku-d šanio na kratko razčleniti, želimo 3 Poudariti dvoje:	Za mnoge
j otroke in njihove starše je vrtec še SR Zmeraj nujno zlo, toda tudi vplivi vov družinske vzgoje ne smemo A Poveličevati. Potreba po zdruie-ij vanju in igri z vrstniki je že pri jj Predšolskih otrocih zelo močna. I vendar ne pri vseh enaka. Kolek-fl ,,v otrok lahko v ustreznih razmerah vpliva na oblikovanje
otrokovih osebnostnih značilnosti. Toda dokler bo otrok prisiljen živeti v skupini 20 ali 30 vrstnikov. ob eni vzgojiteljici, r enem prostoru, osem do deset ur na dan, dotlej ne .moremo reči, da smo zadostili njegovi potrebi po druženju z vrstniki.
Naš vrtec je bil ciljno in vsebinsko usmerjen kompenzacijsko, to pomeni, da smo skrbeli predvsem za to, da bi čimbolj zapolnili čas, ki ga otrok prebije v vrtcu. Predvideli in organizirali smo ga ter z načrtnim in vodenim programom čimbolj poenotili možnosti vseh otrok za začetek šolanja. Cilji in vsebine dela v organizacijsko poenotenem vrtcu pa so bili zelo daleč od otrokovih zdajšnjih potreb.
Kompenzacijska usmerjenost vrtca se kaže tudi v oblikovanju starostno homogenih skupin, kjer skoraj ni možnosti, da bi otrok razvil trajne socialne in čustvene odnose tudi z mlajšimi in starejšimi od sebe. Tako smo onemogočili naravne možnosti za socialno učenje, saj smo pridobivanje socialnih izkušenj podredili drugim ciljem. Vzgojitelj je imel i' skupini glavno vlogo: bil je tisti, ki je vedel največ, ki je dajal zamisli in povedal rešitve. Vpliv skupine pa smo omejili le na eno razsežnost - otrok se lahko primerja in sodeluje s sebi bolj ali manj enakimi...
Sprašujem se, ali so nas sploh kje učili, kako gledati otroka kot posameznika? Ko sem pred leti testirala novorojenčke v porodnišnici, je bila zame eno najbolj osupljivih odkritij različnost komaj rojenih otrok. Z vzgajanjem in šolanjem pa si otroci postajajo čedalje bolj podobni. Ce si kot dosežek vzgoje predstavljam fante v vojaški suknji, med katerimi je komaj še mogoče razločiti znan obraz, se zgrozim. Kaj je pravzaprav ta naša vzgoja? Mar ni to uničevanje različnosti? Je človeški ideal res brezhiben robot, ki rabi strogo določenemu, izbranemu namenu? Brala sem, da se je z izumom strojev izoblikovala tudi predstava o človeku, ki deluje podobno kot stroj. Stroji delujejo po naših ukazih, tečejo enakomerno in vsi izdelki so enaki. Če razmišljam, kaj vse pričakuje večina ljudi od otrok, sebe in sodelavcev, vidim, da so ■ ta pričakovanja res zelo »mehani-cistična«. Od otrok pričakujejo dobro razpoloženje, delavnost in uspešnost. Vsak dan znova ■ ■ ■
Sprejemati otroka takšnega, kakršen je po svoji naravi, je prvi pogoj za njegov zdravi razvoj in za dobro vzgojo. Nesreča vsake vzgoje je r tem, da to premalo upošteva. Vsak od nas skrivoma trpi, ker naš prvobitni jaz nikoli ni takšen, kot so si ga želeli naši starši, kot ga pričakujejo naši prijatelji, sodelavci, tovariši. Usklajevati moramo dvoje: biti zares sami svoji in ob tem prenašati obilico težav in konfliktov z okolico ali pa upoštevati pričakovanja okolice in s tem izgubiti samega sebe. Kolikor bolj si nasprotujejo naše prvobitne potrebe in pričakovanja okolice, želje ljudi, ki nas obkrožajo in so za nas pomembni, tem bolj smo v kaši. Tudi na okolico se ni mogoče kar požvižgati: kot otroci smo od nje povsem odvisni, pa tudi kot odrasli hrepenimo po razumevanju in sožitju. Globoko r sebi hoče biti vsak človek ljubljen in sprejet: to hrepenenje pa se lahko uresniči le r sožitju z drugim človekom. Vsak potrebuje vsaj nekoga, ki bo z njim čutil, ga razumel, sprejel in »prepoznal«.
To naj bi bili njegovi starši. Vendar zmeraj ni tako. Resje, da starši svoje otroke bolj ljubijo, kot pa jih ljubijo njihove vzgojiteljice in kasneje učiteljice, toda odnos do njihovih otrok je zelo zapleten. Čeprav smo kot starši še tako ozaveščeni, prepletamo vzgojo s svojimi pričakovanji in. potrebami. Vzgojitelji, učitelji in terapevti smo glede na svoje varovance velikokrat v boljšem po-
VVZ VELENJE
Po različnih poteh do istega cilja
ložaju. V stiku smo z več otroki in nanje nismo tako zelo navezani.
Če je vzgojiteljica zdrava, ozaveščena osebnost in zna pogumno živeti svoje življenje, je lahko za otroke zgled, ideal. Vzgojiteljica v vrtcu je tisto prvo zunanje okolje, »svet«, ki ga otrok spozna. Poleg matere je zanj pogosto najpomembnejša. Izkušnje iz predšolskega obdobja pa se globoko vtisnejo v otroka, mnogo bolj kot kdajkoli kasneje v življenju, čeprav to zelo radi pozabljamo.
Vzgojiteljeva osebnost je za otroka bistvenega pomena. Zanimivo je, kako se pri nas tej temi povsod skušamo sramežljivo ogniti. Tako kot je osebnost pomembna pri vzgojnem delu Z otroki, je pomembna tudi pri vseh drugih poklicih, kjer gre za neposredno delo z ljudmi. Ali bodo socialni delavec, psiholog, učitelj ali zdravnik učinkoviti, je odvisno predvsem od tega, kakšni ljudje so, in manj od njihovega vedenja o stvareh. V šolah ne razmišljajo tako, tega ne upoštevajo niti kasneje v praksi. Čeprav se v kolektivih hitro zazna, kdo ima smisel za svoje delo in koga imajo otroci radi, dobra vzgojiteljica zlepa ne bo dobila priznanja za kakovostno delo, neprimerna pa ne nasveta, naj se raje loti česa drugega. Le vzgojitelj, ki je sposoben razvijati svojo identiteto, bo to omogočil tudi svojim varovancem in s tem razvijal v njih ustvarjalnost. Menim, da ustvarjalnosti ni mogoče razviti z vzorci. Navsezadnje je vsak tak vzorec le vrsta navodil, kako naj se nekaj dela - to pa je Že r nasprotju z ustvarjalnostjo. Ustvarjalnosti ni mogoče predpisati, lahko jo le omogočimo. Ustvarjalnost je namreč zmeraj navzoča, posebno pri otrocih. Vprašanje pa je, ali jo zaznavamo. podpiramo in ji dovolimo, da se razvija. To zmoremo le, če smo ustvarjalni tudi sami. Pripravila:
LUČKA LEŠNIK
V	preteklem obdobju smo veliko govorili o otrocih, ki niso mogli sodelovati pri različnih vzgojnih zaposlitvah, ker zahtevnost programa ni ustrezala njihovim sposobnostim. Pri tem smo najpogosteje mislili na otroke, za katere je bila vsebina prezahtevna, premalo pa smo se ukvarjali s tistimi, ki so zaradi prenizke zahtevnosti sodelovanje odklanjali. Nekdanji način sodelovanja z otroki ni več primeren. Tudi v vzgojno-varstvenem zavodu Velenje smo začeli iskati nove, primernejše oblike dela. Najprej smo začeli spreminjati dnevni red. Ta je le še okviren in čedalje manj utesnjuje vzgojiteljico in otroke. Prej strogo začrtanih ločnic med usmerjenimi zaposlitvami in tistimi, ki jih izberejo otroci, ni več.
Želimo, da bi bili naši otroci dejavnejši, zato smo frontalno obliko dela pogosto zamenjali z delom v manjših skupinah, ki omogoča večjo individualizacijo.
Temeljna naloga vzgojiteljice ni več seznanjati otroke s podatki, temveč mora pripraviti takšna sredstva, ki otroku omogočajo, da z izkušenjskim učenjem. s preskušanjem, ugotavljanjem. s pomočjo napak in zmot, sam reši problem.
Zelo pomembne so tudi spremembe pri urejanju prostora. Pogosto motivirajo otroke bolj kakor še tako skrbno pripravljeni didaktični pripomočki. V naših vrtcih ni več zaprtih vrat. Otroci lahko za svoje dejavnosti uporabljajo tudi druge prostore v vrtcu - hodnike, telovadnico, svoje interese pa uresničujejo tudi v sosednjih, »mlajših ali starejših« skupinah.
Interesi otrok v skupinah so zelo različni, zato se mora vzgojiteljica znajti in pripraviti takšne pripomočke, ki otrokom omogočijo ustvarjalnost.
V	igralnicah smo pripravili različne igralne kotičke, vsak od nih ponuja nekaj svojega: bralni (s knjigami, črkami, stavnicami, sličicami z napisi, modeli za pisanje črk, zvezki, dopolnjevan-kami), naravoslovni (s slikanicami iz naravoslovja, povečevalnimi stekli, terarijem, akvarijem, lončnicami, zunanjim vrtičkom, magneti, pripomočki za fizikalne poskuse), glasbeni (z nekaterimi instrumenti iz orffovega instrumentarija in drugimi improviziranimi glasbili), likovni (z materialom za suhe in mokre tehnike, liste različnih velikosti), lutkovni (z lutkami vseh vrst), tehnični (z delovnim pultom, z manj nevarnim orodjem, odpadnim lesom, kartoni, plastiko, načrti) in plesni kotiček (sem spada kasetofon in razni trakovi, oblekice ipd.).
Otroke navajamo, da si na razna neznana vprašanja sami poiščejo odgovore iz knjig, leksikonov in enciklopedij. Vzgojiteljica je vse bolj le še povezovalka dela. svetovalka in usmerje-valka. z različnimi dejavnostmi
SREDNJE STROKOVNO ŠOLSTVO NA SLOVENSKEM,
Poljče, od 13. do 15. decembra 1990
Posvetovanje o izsledkih raziskovalnega projekta Nadaljnji razvoj srednjega šolstva v Republiki Sloveniji
za področja: kmetijstvo, strojništvo, kemijske dejavnosti, tekstil, elektrotehnika, gradbeništvo, lesarstvo, ekonomska, trgovinska in administrativna dejavnost. Prijavite se do 15. novembra 1990.
Nadrobnejše informacije: dr. Darja Piciga, Pedagoški inštitut, Gerbičeva 62, 61111 Ljubljana.
pa se otroci ukvarjajo čedalje bolj samostojno.
Takšno načrtovanje vzgojnega dela, kot smo ga bili vajeni do zdaj, za otroke ni več primerno. Bilo je preveč enosmerno, mi pa želimo razvijati čimbolj raznolike dejavnosti. Zato po novem načrtujemo tematske sklope in posamezne vsebine obravnavamo iz različnih zornih kotov (naravoslovnega, matematičnega, likovnega, govornega). Poudarek je torej na vseh vzgojnih področjih.
Ob novih vsebinah otroci lahko uveljavljajo svoja nagnjenja in tudi nadarjenost. Izraziti »likovniki« spoznavajo vsebino o risbah, tisti, ki jim je bližje g' vorno izražanje, se bodo o novi vsebini pogovarjali, igrali lutke, dramatizirali in podobno. Vsak ima možnost, da po svoje spozna nove vsebine in doseže največ, kar zmore.
Ob koncu tematskega sklopa razčlenimo naše delo. In kaj ugotavljamo? Otroci po različnih poteh prihajajo do istega cilja. Spoznajo vsebino, sodelujejo pri vsakodnevnih	dejavnostih
v vzgojno-varstvenem zavodu, in celo že pri načrtovanju vsebinskih sklopov. Pri tem ima najpomembnejšo vlogo vzgojiteljica, vendar pa tudi otroci dobijo,občutek, da so o posameznih dejavnostih odločali sami in zato v njih raje sodeljujejo.
Ob takšnem vzgojnem delu v skupini vzgojiteljica veliko lažje spozna otrokove posebne sposobnosti in nadarjenosti. Skuša jo prebuditi in razvijati, nanjo pa opozori tudi starše.
Dr. Žagar opozarja, da nadarjeni otroci brez ustreznih spodbud dosežejo manj od svojih vrstnikov s povprečnimi sposobnostmi! To spoznanje in dejstvo, da se velik del otrokovih intelektualnih sposobnosti razvije v predšolskem obdobju, naj pripomoreta, da bomo razvoju otrokovih individualnih sposobnosti namenili posebno pozornost in skrb.
Ob prevelikih oddelkih otrok in preveč demokratičnih odnosih lahko neustrezno vodenje skupine povzroči, da se demokracija spremeni v anarhijo. Da pa se to ne bi dogajalo, se morajo vzgojiteljice in otroci dogovoriti, kaj smejo početi in česa ne.
Rada bi opozorila še na težave, s katerimi se ubadamo. V naših skupinah je zares preveč otrok. Nemogoče se je ukvarjati z vsakim posebej. Zato bi nujno morali znižati normative.
Na uspešnost vzgojnega dela pa zelo vplivajo tudi prostorske razmere. Te so pri nas zelo slabe. Naše vrtce so zidali takrat, ko smo poudarjali povprečje, enakost, s posameznikom in njegovimi različnimi interesi pa se nismo dovolj ukvarjali. In kje so ti vrtci? Največkrat na najbolj neustreznih mestih, čim bliže domu ali službi, ob tem pa je zanemarjena in pozabljena otrokova potreba po gibanju in raziskovanju.
Uveljavljanje tako imenovanega evropskega delovnega časa in zmeraj daljša odsotnost staršev od doma pa nalaga vrtcem še večjo odgovornost pri odkrivanju in razvijanju nadarjenih otrok.
METKA ČAS

objave
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE TER TELESNO KULTURO Komisija za štipendiranje in izpopolnjevanje učiteljev LJUBLJANA, Zupančičeva 6
AKTUALNO V PERMANENTNEM IZOBRAŽEVANJU j Teme, razpisane v novembru in decembru	?
V današnjih Objavah vas seznanjamo z nekaterimi temami nenehnega izobraževanja, ki bodo izpeljane letošnjega novembra in decembra. O tem vas bomo obveščali v šolskem letu 1990/91, predvidoma vsake tri mesece. V sporočilih ne bodo objavljene vsebine programov, ampak le naslovi tem in datumi. Menimo namreč, da tako lahko dodatno spodbudimo in opozorimo učitelje in vodstva vzgojno-izobraževalnih organizacij k boljši ponudbi raznih tem nenehnega izobraževanja.
Vsi kandidati in vodstva izobraževalnih organizacij naj si ponovno ogledajo razpis v časopisu Prosvetni delavec, objavljen 25. junija 1990, saj so tam navedene teme za vse leto. Izpolnjeno prijavnico pošljite takoj na naslov fakultete, ki program uresničuje. Razpis lahko dobite tudi v uredništvu Prosvetnega delavca, telefon 061/315-585. Za vse druge informacije povprašajte na fakultetah ali Republiškem sekretariatu za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, telefon 061/331-655, interna 80.
Objave zbral in uredil
svetovalec za permanentno izobraževanje
in štipendiranje učiteljev JOŽE ŽLAHTIČ
FILOZOFSKA FAKULTETA, LJUBLJANA, Aškerčeva 12, telefon (061) 332611
Vse informacije o izvedbi in poteku ter prijavah dobite na Centru filozofske fakultete za pedagoško izobraževanje pri prof. Bredi JU-RIČIČ-CECO VICH.
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO
■	Pregled alternativnih šol in modelov izobraževanja v ZDA Izvajalka: dr. Leopoldina Plut.
Čas: 12.-15. december 1990, ciklus 3 predavanj po 4 ure.
■	Učni stili in izobraževanje učiteljev
Čas: 15.-17. 11. 1990, Poljče 2,5 dneva, 24 ur.
Izvajalki: prof. dr. Bariča Marentič-Požamik in asistentka Cirila Peklaj.
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
■	Dvodnevni seminar za učitelje srednjih šol s temo Novosti iz ; geomorfologije in geologije (v sodelovanju s PF Maribor)
Seminar bo v Mariboru, 16. in 17. novembra 1990.
ODDELEK ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI
■	Predavanja iz slovenskega jezika in književnosti ter seminarske oblike dela pri specialnodidaktičnih vprašanjih po skupinah (6 skupin); POUČNA EKSKURZIJA S PREDAVANJI PO SKUPINAH (6 skupin).
Čas izpeljave: oktober 1990. Udeležbo priporočamo učiteljem slovenskega jezika osnovnih in srednjih šol.
ODDELEK ZA GERMANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOST
■ Program za angliste in nemciste obsega za vsake po 12 ur. Programa bosta potekala v petek in soboto, 16. in 17. novembra 1990, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dodatno pa vam bodo sporočili, v kateri predavalnici.
Program je namenjen učiteljem in profesorjem angleščine in nemščine.
ODDELEK ZA KLASIČNO FILOLOGIJO
Program permanentnega izobraževanja v študijskem letu 1990/91 Prvi seminar bo potekal predvidoma 7. novembra 1990 pot vodstvom rednega prof. dr. Kajetana Gantarja, predavali pa bode učenci in sodelavci Oddelka za klasično filologijo ter profesorj latinščine iz slovenskih osnovnih in srednjih šol. Predvidene temt seminarja so iz:
- metodike: Vpeljevanje novih metod in novih učbenikov v pouk latinščine
-	jezikoslovja: Vzporedna poglavja iz pouka latinščine in slovenske slovnice
-	književnosti: Vpliv in odmevi antike v slovenski književnosti
PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR, Koroška cesta 160, telefon: (062) 27961,212171
Fakulteta organizira v skladu z razpisom vrsto predavanj, zato prosimo, da poiščete informacije o njih na Centru za permanentno izobraževanje Pedagoške fakultete v Mariboru (glej Objave: Permanentno izobraževanje učiteljev po programih. Prosvetni delavec, št. 11, 25. junij 1990).
Vodstvom vzgojno-izobraževalnih organizacij priporočamo, da navežejo s fakulteto stike in napotijo tja kandidate. Fakulteta organizira seminarske oblike tudi zunaj svoje šole.
PEDAGOŠKA AKADEMIJA V LJUBLJANI, Kardeljeva ploščad 16, telefon (061) 340561
Vse informacije o izpeljavi in prijavljanju dobite na Centru za permanentno izobraževanje Pedagoške akademije v Ljubljani pri profesorici Tereziji Uran.
PEDAGOŠKA DELAVNICA USTVARJALNEGA GIBANJA IN PLESNE VZGOJE
■ VSEBINA: Ustvarjalni gib v učno-vzgojnem procesu na razredni stopnji. Prikaz dela, izmenjava izkušenj učiteljev udeležencev in pridobivanje novega znanja. Hospitacija po dogovoru.
Seminar je namenjen učiteljem razrednega pouka in šolskim svetovalnim delavcem. Program bo izpeljan 19. 4.1991, trajal pa bo od 9. do 14. ure.
Udeležbo priporočamo razrednim učiteljem, vzgojiteljem in učiteljem plesa.
PROGRAM ZA VZGOJITELJE VZGOJNIH ZAVODOV IN VZGOJITELJE DOMOV ZA UČENCE Program bo izpeljan v dveh ciklih jeseni 1990.
Informacije dobite na oddelku PA Ljubljana.
■	DIDAKTIKA MATEMATIKE IN PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA
VSEBINA: Postavljanje vprašanj pri pouku matematike -pedagoška delavnica.
Program bo izpeljan 16. novembra 1990 in v skupnem tednu zimskih počitnic (torek) na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Namenjen je učiteljem matematike osnovnih šol.
■	STROKOVNO SPOPOLNJEVANJE UČITELJEV ITALIJANSKEGA JEZIKA NA RAZREDNI STOPNJI OSNOVNE ŠOLE PO PROJEKTU ELLE.
I DIDAKTIČNA DELAVNICA ELLE, nadaljevalni program, spopolnjevanje iz specialne didaktike.
■	STROKOVNO SPOPOLNJEVANJE VZGOJITELJEV PREDŠOLSKIH OTROK V ZAMEJSTVU.
Program spopolnjevanja vzgojiteljic predšolskih otrok v zamejstvu.
Usposabljanje bo v novembru in decembru 1990.
■	STROKOVNO SPOPOLNJEVANJE UČITELJEV IN VZGO-JITEUEV MENTORJEV - PEDAGOŠKE DELAVNICE VSEBINA: Novosti v vzgoji in izobraževanju ter vpeljava v raz-vojno-raziskovalno delo.
Program bo potekal v študijskem letu 1990/91 na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
■	STROKOVNO SPOPOLNJEVANJE VODSTVENIH DELAVCEV OSNOVNIH ŠOL.
VSEBINA: Vloga osnovne šole pri povezovanju z okoljem. Program bo potekal v skupnem tednu zimskih počitnic 1990/91 (ponedeljek, torek) na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
FAKULTETA ZA TELESNO KULTURO, Gortanova 22, Ljubljana, telefon (061) 441 577
■	Dvodnevni seminar za vzgojiteljice - s področja smučanja in iger na snegu.
Seminarji bodo v decembru 1990.
Za druge vsebine in cikle se lahko vodstva vzgojno-izobraževalnih organizacij dogovorijo z Oddelkom za permanentno izobraževanje fakultete pri profesorju Ivku Šinku.
Izobraževalne oblike bo mogoče glede na število kandidatov ponavljati ali izvajati dislocirano.
FAKULTETA ZA NARAVOSLOVJE IN TEHNOLOGIJO
TOZD FIZIKA, Ljubljana, Jadranska 19, telefon (061) 265061
■	Prvo študijsko srečanje v novem šolskem letu se je že začelo 8. septembra 1990, drugi cikli še potekajo.
Dodatna pojasnila dobite telefonsko na fizikalnem oddelku. Natančne vsebine in čas drugih ciklov so objavljeni v Objavah: Permanentno izobraževanje učiteljev po programih. Prosvetni delavec, št. 11, 25. junij 1990.
Obisk na študijskih srečanjih priporočamo učiteljem matematike.
VTOZD MATEMATIKA IN MEHANIKA, Ljubljna, Jadranska 19, telefon (061) 265061, 261432
■	VSEBINA: Kompleksna števila v algebri, analizi in geometriji. Uvod v harmonično analizo. Izometrija ravnine.
Natančna vsebina in čas izpeljave sta objavljena v Objavah: Permanentno izobraževanje učiteljev po programih, Prosvetni delavec, št. 11, dne 25. junija 1990. Fakulteta pošilja vabila učiteljem na srednje šole.
Obisk na študijskih srečanjih priporočamo učiteljem fizike.
VTOZD MONTANISTIKA, Ljubljana, Aškerčeva 20, telefon (061) 212121
■	PROGRAM GEOLOGIJE ZA UČITELJE GEOGRAFIJE VSEBINA: Minerali in kamnine. Geologija danes in potrebe izobraževanja iz geologije.
Informacije dobite na fakulteti pri dr. Miri Veselič.
Sodelovanje priporočamo učiteljem in profesorjem geografije in biologije osnovnih in srednjih šol.
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
BIOLOGIJA, Ljubljana, Aškerčeva 12, telefon (061) 332611; 221310
■	METODIKA DELA Z NARAVNIMI OBJEKTI I
Datume bomo določili v dogovoru s svetovalci posameznih organizacijskih enot Zavoda Republike Slovenije za šolstvo.
■	METODIKA DELA Z NARAVNIMI OBJEKTI II, nadaljevalni program
■	PROGRAM ZA SPOPOLNJEVANJE SREDNJEŠOLSKIH UČITELJEV BIOLOGIJE
■ RAST IN RAZVOJ RASTLIN, seminar je vsebinsko nadaljevanje seminarja, izpeljanega v letu 1989.
Informacije dobite na Oddelku za biologijo pri dr. Tatjani Verčovnik.
Podrobnejšo vsebino nanizanih predavanj lahko kandidati preberejo v Objavah: Permanentno izobraževanje učiteljev po programih. Prosvetni delavec št. 11, z dne 25. junija 1990. Zaradi dopolnjevanja vsebin priporočamo učiteljem in profesorjem biologije, da se udeleže seminarjev.
ŽIVINOREJA, Domžale, Groblje 3; telefon (061)
721 703, 721 710
■ PERMANENTNO IZOBRAŽEVANJE ZA UČITELJE ŽIVINOREJE NA KMETIJSKIH ŠOLAH V SLOVENIJI
Program vsebuje 22 ur predavanj in 12 ur vaj in seminarjev; do potankosti je objavljen v Objavah: Permanentno izobra-ževaje učiteljev po programih. Prosvetni delavec št. 11, z dne 25. junija 1990.
Kandidati naj pošljejo prijavnice na naslov fakultete; tam dobite tudi vse druge informacije.
VETERINARSKA FAKULTETA, Ljubljana, Gerbičeva 60, telefon (061) 332642
m PROGRAM ZA SPOPOLNJEVANJE UČITELJEV IZ VETERINARSTVA V ŠOLSKEM LETU 1990/91.
Temeljni del programa traja 30, fleksibilni del programa pa 40 ur.
Študij bo organiziran v dveh izmenah do največ 10 udeležencev a Informacije dobite na fakulteti.
Udeležbo priporočamo učiteljem srednjih agroživilskih šol, drobnejši program je objavljen v Objavah: Permanentno izobraži o vanje učiteljev. Prosvetni delavec št. 11, z dne 25. junija 1990
FAKULTETA ZA SOCIOLOGIJO, POLITIČNE VEDE IN NOVINARSTVO, Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5, telefon (061)341 461
Čas izpeljave: december 1990, datum bomo sporočili z vabilom poslanim na šole.
■	VSEBINA: Od monocentrične k razsrediščeni družbi O nekaterih vidikih sprememb nekdanjih socialističnih družb Predavatelj: dr. Ivan Bernik.
■	Znanost in etika, predavatelj: dr. Andrej Kirn.
■	Sodobni migracijski tokovi in aktualni vidiki migracijske politike^
predavatelj: dr. Peter Klinar.	'a
Vsebine so namenjene učiteljem in profesorjem družboslovni!, predmetov. Dodatne informacije dobite na fakulteti pri prof. dtu Alojziji Židan.
VIŠJA ŠOLA ZA SOCIALNE DELAVCE, Ljubljana, Saranovičeva 5, telefon (061) 311 250, 313257

^	KJ V IN in
SREDNJIH ŠOL ■ Socialno delo v šoli; predstavitev stroke in doktrinarnih vprašali sodelovanja učiteljev in učencev pri reševanju socialnih proble mov skupnosti. Posebna podtema: Prostovoljno socialno del (priprava na mednarodno maturo). - Čas izpeljave po dogovoru rok prijave do 20. 12. 1990.
Informacije dobite na šoli pri dr. Mariji Ovsenik.
rC
SREDNJA PEDAGOŠKA ŠOLA, Ljubljana, Resljeva 12, telefon (061) 320975.
■	PRIDOBITEV PEDAGOŠKO-ANDRAGOŠKE IZO« BRAZBE ZA UČITELJE PRAKTIČNEGA POUKA ZA IN*
ŠTRUKTORJE IN LABORANTE
Čas izpeljave: v šolskem letu 1990/91.	le
Prijavnice pošljite na šolo, kje boste dobili informacije. Če btf kandidatov preveč, bo cikel ponovljen. Seminar je namenjen laborantom in inštruktorjem, zaposlenim v vzgoji in izobraževal nju.	ji;
SREDNJA VZGOJITELJSKA ŠOLA, Ljubljana, Kardeljeva r ploščad 16, telefon (061) 340 561
■	VSEBINA: Otrok, star od enega leta do treh let (značilnosti1' otrokovega znanja, glasba, gib, likovna ustvarjalnost',.i nega
z vzgojo v tej starosti)	jk
Kandidati naj se prijavijo osebno ali po VVO na naslov šole, kjetb bodo dobili tudi podrobnejša navodila.	ki
Vzgojiteljicam in varuhinjam v vrtcih zelo priporočamo udeležbo.
■	VSEBINA: Igre z gibi (osnove izražanja z gibi)	jh
Trajanje: 8 ur	t’
Izvajalki: Andreja Gjud in mag. Breda Kroflič.	e
Udeležbo zelo priporočamo vzgojiteljem predšolskih otrok in učiteljem na razredni stopnji.
Informacije dobite na šoli in tja pošljite tudi prijavnice.
NAPOVEDANI SEMINARJI:
ZAVOD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ŠOLSTVO Ljubljana, Poljanska cesta 28, telefon (061) 319066
■ bo izpeljal do konca leta vrsto seminarjev za:
•	ravnatelje šol,
•	usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev pripravnikov in njihovil mentorjev.
m OSNOVNA ŠOLA
•	slovenski jezik - za učitelje na razredni stopnji
•	slovenski jezik - za 6. razred osnovne šole
•	za knjižničarje (več skupin)
•	geografija za učitelje: video sistemi (več skupin)
•	matematika za učitelje 5.-8. razred osnovnih šol
•	fizika - uporaba videa pri pouku in poskusi v fiziki (več skupin)
•	likovni pouk: specifične metode likovnovzgojnega dela (ena skupina v Mariboru)
K SREDNJA ŠOLA
•	program za učitelje elektrotehnike: Tehnologija za izdelavo disketnih elektronskih elementov, integriranih vezij, polprevodnikov (1 skupina, jesen 1990).
Informacije: Svetujemo vam, da jih poiščete na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Izobraževalnem centru, kjer boste dobili vrsto dodatnih informacij tudi o času izpeljave ter ponovitvah posameznih ciklov ali predavanj.
INŠTITUT JOŽEF STEFAN
Ljubljana, Jamova 39, telefon (061) 214399
Inštitut organizira vse leto, ne glede na čas, tele oblike permanentnega izobraževanja:
S!
•	uporaba računalnikov pri pouku in vzgoji v šoli
® uporaba statističnih metod pri pedagoško-raziskovalnem delu ' ® ustno sporazumevanje in javno nastopanje » seznanjevalni seminar o uporabnosti računalnika o uporaba računalnika pri administrativnih delih pedagoških delavcev
® svetovalno delo v komunikacijskem trikotniku učenec - starši - učitelj
® uporaba računalniškega programskega orodja pri posebnih prvinah svetovalnega dela
•	cikel izbranih predavanj iz adolescence.
OPOMBA: Informacije dobite na Inštitutu, pr' prof. Maijanu Krofliču.	”

2 knjige berte golob
Nske razglednice
kložba Borec, 1990
•
Dingo uro v šestem a
Ta nova, ta nova! je šlo od do ust. Učenci so oprezali v -;'a vseh vogalov. Nekaj jih je 'selo na ograji. Imeli so strašno niadovedfie oči, copate pa vsi zelo ž( °nbšene.
A stvari so se začele odvijati e v avtobusu, Nekje sredi vož-je so se v razmajano vozilo naučili šdlarji z velikimi torbami. '°gnali so se na prazne sedeže, 'a sebi sem takoj začutila rado-edne poglede. Hihitanja hi bilo 'ogoče preslišati. Pomislila sem a svoj modri klobuček. Bil je ru'°v, namenjen samo za pomembne priložnosti.
I - Teta klofeta, je zinil neki .jhulček, vsi drugi pa so se zare-
,j[ Ni bilo nobenega dvoma, ro-jj arlje ,je bilo naplenjeno meni. ^ali predrzneš je rimo še razši-
il:
-	Teta klofeta, cesto pometa. Krohot se je polegel šele po-
eni, ko je nastopil sprevodnik:
-	Mularija, tiho! Če pri priči ® v bdste'dali miru, vas bom strete ven.
a* Odločen in pošten človek, sem pomislila, pri meni bi takoj dobil s^etico.
ru Avtobus je poskakoval po ra-[titem makadamu, otroci so pa tares utihnili. Čez čas je spre-jodnik dobrovoljno zapel:
-	Preddvor, eni dol, drugi !°r.
Jaz sem šla dol. Sprevodnik mi Oe pbmežiknil, s pogledom me je N^obožal tudi voznik.
Šolarji so se zakadili nazaj po testi in to je bilo zame znamenje, bO kateri smeri naj iščem šolo. eP Bila je blizu. Otroci so bili že grmeli .skozi vrata. Ko sem pri-la za njimi, so se začeli suVati komolci, nekaj deklic je pa hi-fo reklo:
-	Zdraaavo.
Povprašala sem, kje je zbor-
itiPica. r> t
ra Driiin! Rezek glas zvonca se je počasi porazgubil. Od nekod je eRadišalo po repi in olupljenem krompirju.
o. V šesti a me je pospremil ra-rednik, velik in suh človek, temu gotovo pravijo prekla, mi šinilo skozi možgane. Bogve
kako bodo pravili meni?
Razrednik si ni belil glave. Predstavil me je zelo na kratko. Povzdignil je glas:
-	To je vaša nova tovarišica profesorica. Učila vas bo slovenščino. Glejte, da ne bom slišal kakih pripomb. No, tako. Zdravo. Malo se mi je priklonil in izginil kot kafra.
Učenci so zropotali na stole, še preden sem jim dovolila, da lahko sedejo. Nastal je precejšen nemir. Tako ropotanje mi je bilo zelo všeč, dokler sem ga še sama povzročala. To so tiste dragocene minute pred poukom, ko se da učitelja zamotiti, da ne plane na dan s kakimi dolgočasnimi zadevami. Vlečeš knjige iz torbe, pobereš zvezek s tal, škrebljaš po peresnici, se nekajkrat zavrtiš na stolu, in ker to počne ves razred, je že kaj slišati.
-	Mir, zverine! sem se zadrla s takim glasom, da je nekaj deklic v prvih klopeh kar poskočilo.
Nemir se je pri priči polegel. Ozračje se je naelektrilo z radovednostjo.
-	Kot ste slišali, vas bom učila slovenščino. Če boste pridni, bomo lahko shajali, sem začela bresti v morje nesmiselnih besed.
-	Take flancate kot vsi, je v basu zakrožil nekdo v zadnji klopi.
Nastal je potres veselja.
-	Kako se pa pišeš? sem planila nad predrzneža.
-	Tako kot foter, je odvrnil karseda nedolžno.
-	Veš kaj, barabica, sem ubrala nove strune, saj se mi jutri lahko oba narišeta v šolo. Bom videla, v katero džunglo spadata.
-	A res? je rekel Oni.
-	Res, sem rekla, pa obrijta se prej, če slučajno sodita v kako še neodkrito civilizacijo.
^ Ha, ha, ha! je odmevalo po učilnici. Prav ti je, Šek, zakaj pa zmeraj izzivaš, so začele čivkati deklice.
Šek je do konca ure dal mir, jaz pa sem nagonsko opustila vse vzgojne ovinke in prešla k stvari:
-	Ni tako brez pomena, če
Pnri stiki
/it
n!
na
vo
d-
ke
to
ili
it-
i
e-
■Ši
ri-
Zvonec je oznanil začetek novega šolskega leta. Sem v razredu, sredi otrok. Med njimi lubori pogovor o vsem, kar so doiiveli med počitnicami.
Končno jih za trenutek umirim, da jih vprašam:
-	Bi še malo poklepetali?
-	Seveda, zelo radi!
Prvič opazim naklonjen preblisk v njihovih očeh.
Sedem za mizo in le valovi okoli mene... moj Piki... moj BMX... naš čoln... moja babica... Avstrija... morje... moj
nijatelj...
Opazujem jih. Pa ne sama. Čisto v zadnji klopi sedi sam amcat večji fant. Oči kradoma obrača k sošolcem in sošolkam. *ez nekaj minut potihnejo zadnji glasovi, večina otrok se obrne : meni.
-	Kako pa je tebi ime? vprašam fantiča v zadnji klopi.
-	Tomal je, Tomal! ponujajo sošolci svoje odgovore.
-	Zakaj pa si sčdel čisto v zadnjo klop? Glej, tu spredaj je še iovolj prostora.
-	Tovarišica učiteljica, on mora sedeti v zadnji klopi, ker je tajvečji in ker nič ne zna.
Otroška neposrednost me tokrat zaboli.
-	Seveda nič ne zna, saj se nismo še nič učili! pravim.
Otroci se za trenutek zamislijo.
-	Tomal, bi rad sedel v prvi klopi? Tu me boš lale pocukal la roko, če ne boš česa razumel.
Takrat me prvič pogleda naravnost in posebna svetloba se mu Zrcali v očeh. Kot da ne more verjeti, se še zmeraj v« plah Preseli v prvo klop.
-	Kdo bo pa danes bral?
S pogledom objamem vsakega posebej. Tudi Tomal moli dva prstka v zrak. Z levim kazalcem tišči tiste črke v naslovu, da bi jih ja takoj našel. Na čelu se mu nabirajo potne kapljice.
-	Nooo, bo pa Tomal danes prvi.
-	Ne, tovarišica učiteljica, Tomal ne more brati prvi!
-	Zakaj pa ne?
-	Prvi bere zmeraj najboljši!
-	Ampak, otroci, jaz še ne vem. kdo je najboljši. Glejte, Tomal je le pripravljen. Ga boste poslušali?
Vsi so za to.
Tomal bere potiho, sošolci zadrlujejo dih, da bi ga slišali. Ko prebere, vsi spontano zaploskajo.
-	Kaj pa je zdaj to? jih pobaram.
-	Tovarišica učiteljica, tako lepo Tomal še ni nikoli bral.
ERIKA FERBAR
Ismeta Velič, 7. r.: Hiše, voščena kreda, Osnovna šola Lenčke Marzeiove, Slovenj Gradec, lik. pedagog: Luka Popič
človek razlikuje slona od komarja. Včasih je pa celo dobro, če veš, v čem se samostalnik loči od glagola.
Zadeva je postajala kar zanimiva in tudi čas je tekel. Učencem sem z vsemi mogočimi in nemogočimi primerami dopovedovala, v čem se razlikujejo sklanjatve.
-	No, Polonca, sem rekla neki deklici iz prve klopi. Sklanjaj MIŠ. Tedaj pa - najbrž se je zgodil čudež - pritekla je čez kateder in švignila za veliko lončeno peč prava pravcata miška.
Pol razreda je planilo v smelr, pol razreda je cvililo, jaz pa sem se tako ustrašila, da sem se skoraj sesedla.
-	Tovarišica, so vpili otroci, zdaj pa sklanjajmo še MAČEK. Tovarišica, tovarišica...
Ko je zvonilo, smo bili že kar prijatelji.
-	No, vidite, je dejal ravnatelj, ko sem prišla v zbornico, pa ste prestali. Napišite mi na list, katera učila potrebujete.
-	Oh, kupite, kar se da dobiti, sem mu rekla, saj kakšna stvar pa celo sama pride. Nekam čudno me je pogledal, a tedaj je tudi v zbornico že udaril smeh. Po šoli so se kot blisk raznesle moje učne metode.
-	Nič popustljivosti, je naročal ravnatelj. Dosledno zahtevajte domače naloge. Pazite na disciplino. Glejte, da sami ne boste zamujali pouka. Tega ne trpim. Začeli boste drugo uro v šestem a.
Medtem je zazvonilo. Šola je
skoraj eksplodirala. Ko se je hrup pomiril, se je ozračje napolnilo s šumenjem. Pravi panj. Iz roja glav so se izluščili učitelji z dnevnikom pod pazduho. Ravnatelj mi je brž predstavil nekaj kolegic.
-	Me veseli, so rekle vse po vrsti in se hitro nekam izmuznile.
V panju je še kar šumelo. Skozi zavest je švignil možganski zapis: to je resnica. Srce mi je udarilo ko zvon s Sv. Jošta. Na zlikovce iz avtobusa že zdavnaj nisem več mislila. Zaskrbelo me je, ali bom sploh znala učiti. Konec koncev sem vendar prišla na šolo zaradi poučevanja. Stvar se mi je zazdela strašna. Pomoči ni bilo.
Dolgin je pokazal z roko na levo. Potem je šlo pritajeno od ust do ust:
-	Ta nova, ta nova.
Zagledala sem vrata, ki so
imela natančno tako kljuko, kakršne sem bila vajena iz domačega hleva. Na kovinskem držaju okrogla ploščica, jeziček pa se je na podboju zatikal v majhno okovico.
Menda ne! Saj ni mogoče, da bi bila šola podobna svinjaku?
Skozi vrata se je res prišlo v zbornico. Nekaj ljudi se je dolgočasilo v njej. Neki možak je dejal dovolj vljudno:
-	Torej ste prišli. Dobro jutro. Pojdite z menoj v pisarno.
Prerinila sva se skozi gručo radovednežev.
Pisarna je bila svetla in vrata so imela lepo medeninasto kljuko.
TONI GAŠPERIČ
Da le živimo v napredni deželii_________________________________________________
Repičevina je res smešna delela. Tam, kjer bi morali biti znaki stop, so table, ki dovoljujejo hitrost do 100 kilometrov in ! čez. Tam, kjer so izviri pitne vode, načrtujejo občinski programerji - smetišča. Bolnišnice stojijo ob najbolj prometnih cestah, tovarne za opeko postavljajo v kraje, kjer ni niti navadnega ' blata, kaj šele glina.
Repičani nimajo urejenega zdravstvenega varstva.
Repičani imajo zavoženo usmerjeno šolstvo.
Repičani se prepirajo okrog nacionalizmov, separatizmov, iredentizmov in drugih izumov, iz katerih ni izvzet niti sociali- I zem.
Telefonsko omrežje imajo Repičani razvito kot najbolj od- \ maknjena culukafrska država, kjer je banana najvišji tehnološki dosežek tamkajšnje industrije.
Repičani imajo namesto cest - kolovoze. Vsak dan se na njih ubijajo ljudje.
Repiški kmetje niso zadovoljni z repiško kmetijsko politiko in s politiki nasploh.
Repičevina je raj za samomorilce.
V	Repičevi dragi je alkoholikov kot listja in trave. Takšnih
registriranih, še več pa takšnih, ki jih nihče ne vodi v registrih in seznamih, hodijo pa naokoli paradajzasto rdečih nosov. V Re-pičevini je čez milijon brezposelnih. Poznavalci razmer pa ' trdijo, da jih bo kmalu še več.	, /
Repičevo drago zapuščajo sposobni, mladi, šolani ljudje, ki odhajajo v tujino. Tam zaslužijo dva tisoč mark, če kopljejo jarke. Doma bi imeli mesečni dohodek okrog tristo nemških mark, pa bi si lahko uničevali možgane v katerem od številnih znanstvenih inštitutov.
V	Repičevi dragi je na oblasti delavski razred, vendar je vse več delavcev na seznamu za socialno pomoč. To je verjetno edini primer na svetu, da so vladarji socialno ogroženi.
V	Repičevini so onesnažene reke, potoki, zrak, umirajo gozdovi. Oblast pravi, da je to davek napredku.
Repičevina je zapufana do vratu in čez- V inflaciji pa se lahko primerja le z deželami Južne Amerike, kjer pa ne vlada delavstvo, ampak težki škornji tam živečih diktatorjev.
Edino, kar tolaži Repičane, je to, da skoraj vsak dan slišijo govoriti po demokratični poti izvoljene predstavnike ljudstva, kako so lahko srečni, ker jim je dano živeti v najnaprednejši, v najbolj svobodni in najmodernejši družbeni ureditvi na svetu in celo v njegovi okolici.
Njena politična deviza
Trideset let. Dolgih, ne, kratkih!
Polnih, lepih, težkih, nepozabnih.
Srečnih doživljajev, ki božajo, stresov, ki puščajo sledi.
Tisto soboto smo se na Loki v Novem mestu zbrali maturanti učiteljiščniki, ki smo zapustili učiteljišče leta 1960.
Osivele gospe tovarišice in čisto siv gospod. Težko je, ne veš, kaj bi komu povedal, toliko se je tega nabralo!
Mira je segla v čas pred tridesetimi leti in... Vse naše življenje petintrideset let nazaj je potekalo c senci reform.
Vpisali smo se na učiteljišče. Vpeljali so petletno šolanje.
V četrtem letniku matura, po petem tudi.
Samo mi, ne prej ne pozneje.
Specialno usposabljanje (predmeti po izbiri) za poučevanje na predmetni stopnji. Razlezli smo se po vsej Sloveniji, reforme so za nami.
Nekaj jih je zlezlo iz učiteljskih vrst. Večina pa se je vlekla in se še vleče iz reforme v reformo.
Samo nekaj pojmov za osvežitev: nova matematika (ploščice, različni sistemi), responderji, različne prenove, NOT, testi, kontrolka-nje, opisno, neopisno ocenjevanje, diferenciacija, individualizacija in še in še in še.
Spopadanje z vsem tem! Včasih bolj, drugič manj uspešno ob primernem razumevanju učencev, staršev.
Obujanje spominov je prijetno popestrila sošolka, ki je prišla iz Beograda. Iz vsega srca in slovenske duše je prepevala slovenske narodne, vmes kakšno makedonsko, pa »gradsko« in kar si hotel, vse zna.
Polna je življenja, smeha, veselja, ljubezni, saj pravi: »Moja politična deviza je: Ljubi svojega bližnjega!«
Škoda, da ni (že dolgo) več učiteljica.
STANKA PUCKO
tv
anuoD Tiuou
LJUBLJRITR
Šole obveščamo, ob katerih dnevih in urah sta prosta drsališče in zimsko kopališče, primerna za športne dneve.
DRSALIŠČE
TOREK	od 8.45 do 10.15
SREDA:	od 7.00 do 9.00
ČETRTEK:	od 8. 45 do 10.15
Po novem letu bosta na voljo: SREDA:	7.00 do 10.00 in
PETEK:	8.45 do 10.15.
ZIMSKO KOPALIŠČE PONEDELJEK:	od 8.30 do 12.30
TOREK: SREDA: ČETRTEK: PETEK:
od 8.30 do 11.00 od 8.30 do 11.00 od 8.30 do 12.30 od 8.30 do 11.30
Na voljo je veliki bazen za plavalce, velikosti 25 x 21 m.
INFORMACIJE IN PRIJAVE PO TELEFONU 317784 vsak dan od 7. do 15. ure.
S'
EKSKLUZIVNO POSLOVNO DARILO f
Ob 190-letnici rojstva
dr. F. Prešerna
smo v sodelovanju z narodnim muzejem izdelali
Album
ki vsebuje
Faksimile POEZIJ z akrostihom iz leta
1847
(za reprodukcijo je bil izvod, ki ga hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani pod signaturno št. 3386)
Na ročno izdelanem papirju faksimile cenzuriranega rokopisa
Zdravljice
ter spremno besedo v nemščini, angleščini, francoščini, italijanščini in ruskem jeziku
distribucijsko podjetje
SLOVENSKA KNJIGA Litijska 38, 61000 Ljubljana,
Tel.: (061) 443915
SLOVENSKA KNJIGA d.o.o.
61000 Ljubljana, Litijska 38
oblikovanje, NIIVIBUS, foto D. Diibokovič
M/74 74 TISKtm
s pokrovom
A.......................................................lili.....:is
■ ^ '
.:l ■
v
A3-4.800 din A4* 4.400 din


KROM, 61210 Ljubljana-Gunclje , Goljarjeva 9 , Tel: 061/50123,51661,