Sodnikf in učitelji V kulturni in socialni reviji »Misel in delo«, št. 9—10, je izšel pod tem naslovom naslednji članek g. Alojza Zalokarja. Ker redkokedaj čitamo članke take vsebine v nestanovskih časopisih, še manj pa v revijah, priobčujemp v celoti članek, ki je značilen zaradi objektivnega gledanja na učiteljskp delo. — Uredništvo. Če bi bila naša družba vsaj še za silo zdrava, bi morala v kritičnih časih storiti vse, kar je mogoče, da nekatere panoge svojega delovanja skrbno obvaruje pred okuženjem in razkrojem. Klice, ki napadajo duševnost našega delavca, obrtnika, kmeta, trgovca, uradnika in podjetnika ter kvairijo njegovo notranjo moralno odpornost, bi ne smele seči tudi do onih slojev naših narodnih delavcev, ki jim je dodeljena posebno delikatna in za družbeno ravnovesje velevažna naloga. Naša mladina naj bi se usposobila, da popravi in pozida, kar je pokvaril ali podrl zagrenjeni duh iz generacij vojnih časpv. Ta mladina naj bi bila temelj. in tvorec nove bodočnosti. Toda pedagogi nas učijo, da zakladi, skri>ti v otrpških srcih in bohotnp brstenje v mladih dušah, sami ne mprejo zagotoviti uspešne raisti. Mladb drevo potrebuje pravega vrtnarja. Naše učiteljstvo ie z vnemo in uspehom izpolnjevalp svoje vzgojne naloge. Kar so morebiti pokvarili neumestni učni načrti, je iz bogastva svoje duše pppravil učitelj, kar so hotele pžgati strupene sape neugodnih razmer, je očuval učitelj. Kjer so se v učiteljiskem zboru pokazale pomanjkljivosti, pristranpsti, zagrenjenosti, pretiravanja ali celo zlprabe, tam jih je zdrava sredina sama uspešnp pdstranila in tako obvarovala mlado setev. Smer, v kateri je gradilo učiteljstvo, in duh, ki je preveval njegovo delo, sta bila zdrava. Vzgoja mladine je najpbčutljivejši del v našem družabnem ustrpju. Občutljiva pa sta oba: mladina, ki prinaša s seboj nejasne in neopredeljene prirodne darove, in vzgojitelji, ki iz zirele ljubezni nadzorujejo in usmerjajp mlade brste. Oba ta dva činitelja zahtevata prav posebno pozornost. Današnja družina, ki v stiskah omaguje, mladini ne nudi do volj krepke opore. Vzgojitelji pa trpe žalostno usodo, kakor vsi intel&ktualni delavci, ki jih razkraja notranja dubovna kriza in premetava viharno mo>rje življenja. Notranje in zunanje propadanje inteleictualnih sil pomeni veliko škodo za narod. Prav posebno velika pa je škoda na narodnem duhovnem zdravju zaradi oslabljenja vzgojiteljsktga stanu in poklica. Naša narodna zgodovina nam pripoveduje, da je toliko in toliko tisoč naše mladine utonilo v tujih narodnpistih, ne po krivdi ali zaslugi tujerodnih davčnih uradn'.kov, advokatov ali zdiravnikov, ampak po zaslugi tujerodnega učiteljstva. To spoznanje nas sili, da priznamp vzgojiteljskemu stanu prav izjemno pomembnost. ki sega velikj dlje in velikp globje, nego delo drugih inte lektualnih poklicev. Družba bi morala zaradl tega posvečati mnogo uvidevnosti pa strogosti in prave ljubezni učiteljstvu. učiteljstvo samo pa bi moralo do skrajnosti napeti vse dobre sposobnosti in samo sebe v strogi disc^ plini usposabljati za vedno višje cilje. Kdo pa danes v tem smislu b<A]e izpoilnjuje svojo nalogo, ali družba naspiroti učiteljstvu ali učiteljstvo naisproti svojemu poklicu? Prepričani smo, da ga ni nepristranskega opazovalca našega javnega življenja, ki ne bi mogel dati za učiteljstvo laskavega odgovora. Blagodejnp in pomirjevalno je spoznanje, da si je naše učiteljstvo tudi v teh razburkanih časih znalo oforaniti treznost presojanja in jasen pogled v bodbčnost mladine, ki mu je zaupana. Kaj naj bo vrhovna naloga naše vzgoje? Usposobiti je treba mladino, da si bo znala sama poiskati pravo pot skozi levičarske in desničarske zmede in skozi težave gospodarskega presnavljanja. Iz naše mladine naj vzraste.jo reformatorji, ki bodo prenovili temelje našega duhovnega, gospodarskega in socialnega sožitja, Naj iz naše mladine ne vzrastejo irevolucionarni duhovi, ki bi zasejali kaos in propad. Nam je treba res temeljitih reform. Toda nihče 6i ne smc prikrivati, da bi bilo za naš narod revolucipnarno razdejanje začetek konca. Ali more šola kaj več storiti kakor to, da vzgoji samostojno, kleno generacijo bodočnosti? To pa se da z uspehom opraviti le v okviru naroda in države. Realnpst zahteva od nas in bo zahtevala še v večji meri od naših naslednikov, da se samoniklo uveljavimo v tistem nrirodnem okviru, ki nam ga nudita narod in država. Učiteljsrvo deluje v tej smeri in s tem dokazuje, da pravilno pojmuje svojo misijo. Kočljivo je tehtati pcednost v važnosti posameznih stanov. Kljub temu pa smemo brez posebnih pridržkov postaviti med posebno važne poklice sodniški poklic. Sodnik opravlja ppdobno nalogo kakpr učitelj. Naj sodijo pravni filozofi o vlogi in naravi prava tako ali tako: praktično življenje kaže, da vršita pravo in sodstvo neko očiščujpčo funkcijo v človeški družbi, kj bi jo lahko primeriali z vzgojnim delom učitelja. Kakar učitelj, tako izvršuje tudi sodnik v narodu etične naloge. ZatP morata imeti osebne kvalitete razvrte v toliki meri, da sta kot osebnosti odličnp aposobna za svoje delo. Sodnik in učitelj opravljata delo v človeškem kolektivu, tpda kljub temu je vsako posamezno njuno dejanje strogo individualno. Čim se kolektivna stran poudari tako, da ,se učitelj in sodnik počutita samo kot mehaniziran sestavni del tega kolektiva, se pojavijo vse slabe posledice mehaniziranja. Pravo pade v birokratizem, vzgoja se spači v disciplini. Oboje je enako tuje Tesničnim vzgonom življenja. Tudi sodstvo preživlja danes enake pretresljaje kakor vse druge panoge človekovega intelektualnega delovanja. Tem bolj je torej potrebno, da zavaruje družba sodnike s posebnimi ukrepi pred splošno infekcijo. Letošnji 3. september jim je prinesel stalnost. Naj bi ta pridobitev ppvzdignila sodstvp nad močvkie današnjih dni in pripomogla k temu, da se ta občutljivi prgan socialnega mehanizma pbvaruje pred škpdp. Stalnost naj bi okrepila sodnikovo neodvisnost. Vendar ni neodvisnpst pojem, ki bi se dal vkleniti samo v pravne stavke ali pa zagotoviti samo s pravnimi sredstvi: sodnikova neodvisnost mpra biti samo izraz njegove popolne, značajne in poštene osebnosti. Da bi se ta čim harmoničneje razvila, omogoča tista družba, ki zna prav oceniti dragoceno važnost neodvisnega sodstva zlasti v razburkanih časih, sodniškemu stanu gmotno in duhovno, da neguje in tudi svobpdno uveljavlja svoj možati, ppšteni značaj. Trenotni 'politični uspehi na račun neodvisnpsti sodstva so se vedno hudo maščevali. O učitelju in sodniku, p teh dveh intelektualnih poklicih, je bilo treba spregovoriti nekpliko besed in sicer drugačnih, kakor jih rabijp p njih politične stranke in tisti, ki jih njihova ideologija uči, da se da le preko načelnega ¦rušenja vsega priti do družabnib reform, do nekega idealnega izboljšanja človeške družbe. Ne računam e tem, da bi mogel kakorkoli vplivati na nekatere dtaevne zablode in izrodke, pač pa sem trdno uverjen, da mora mirna beseda najti odmeva pri tistih, ki z zavestjo moralne odgpvprnosti ppravljajo nalpženo jim pplitično delo.