UDK
Bożena Tokarz
Šlezijska univerza v Sosnowcu
SLOVENSKA LITERARNA VEDA V RAZMERJU DO SODOBNIH METODOLOŠKIH USMERITEV (NA PRIMERU BORISA PATERNUJA)
Boris Paternu v svojih literarnozgodovinskih, literarnokritičnih in teoretičnih delih izpričuje nujnost celostnega videnja literarnega dela, pri čemer posebno skrb posveča imanentni analizi besedila. Poststrukturalistična analiza ga vodi h kulturnim, estetskim in sociološkim posplošitvam.
Boris Paternu, in his literary history, criticism and theoretical works, testifies to the necessity of a holistic view of the literary work, giving special care to the immanent analysis of the text. Postructuralist analysis leads him to cultural, aesthetic and sociological generalizations.
V petdesetih letih je slovenska literarna znanost doživljala notranje spremembe, ki so bile posledica drugačnega razmerja do književnosti. Diskusije, ki so takrat potekale na straneh revij (Naša sodobnost), časnikov (Delo) in v univerzitetnih središčih so osvetlile več uveljavljenih raziskovalnih izhodišč, kot so: pozitivistično, marksistično, estetsko-psihološko in slogovno-interpretacijsko. Mladi literarni znanstveniki, ki so se začeli uveljavljati v drugi polovici omenjenega desetletja, so ustvarili nov model spoznavanja in opisa literarnega dela. Med njimi, bili so to diplomanti ljubljanske univerze, seje z opazno znanstveno dejavnostjo odlikoval Boris Paternu. Ta rod je nastopil proti pozitivistični in enostranski sociološki metodi (vulgarni marksizem). Vendar brez nove metodologije in teorije do sprememb bržkone ne bi moglo priti, saj po tej plati slovenska literarna veda ni bila razvita. Pomagali so si z različnimi tujimi izkušnjami: nemškimi, švicarskimi, češkimi, poljskimi in ruskimi.
Razmeroma dolgotrajna prisotnost pozitivistične metode v slovenski literarni znanosti je bila v precejšnji meri posledica izročila, prevzetega iz začetnega obdobja obstoja univerze. Močan vpliv na ljubljansko slovenistiko so imeli od leta 1919 trije znanstveniki: Matijo Murko (1861-1951), France Kidrič (1880-1950) in Ivan Prijatelj (1875-1937) - vsi diplomanti dunajske unverze. Položaj novo nastale univerze v Ljubljani je zahteval izgradnjo dokumentacijskega zaledja. Zato je so v literarni znanosti prevladala pozitivistična načela. France Kidrič je zbiral faktografsko gradivo in ga dopolnjeval z opisno-registracijskim aparatom. Ivan Prijatelj pa je pozitivistično faktografijo dopolnjeval s subjektivnimi razlagami in družbenokritičnimi interpretacijami. Metodološke prijeme obeh raziskovalcev (registracijski, subjektivni) je v precejšnji meri narekovalo samo literarno gradivo, ki sta ga preučevala, pri Kidriču -starejša književnost do Prešerna, pri Prijatelju - od Prešernove smrti do sodobnosti. Usmerila sta tudi mlajše slovenske literarne zgodovinarje, dasiravno so se z razvojem literarne in kulturne publicistike v tridesetih letih začele uveljavljati metode francoske komparativistike in marksistični nazori, ki so bili kritični do Kidriča in Prijatelja.'
'Prim. J. Pomorska: Słoweńska nauka o literaturze, Pamiętnik słowiański XXXVI/ XXXVII ( 1986/87), 283-287.
Metode literarnega raziskovanja, izoblikovane v obdobju med obema vojnama, so se v novih kulturnih in zgodovinskih razmerah po 2. svetovni vojni znašle v novem položaju. Novi pogledi na literarno delo so se razvijali pod občutnim vplivom zunajli-terarnih dejavnikov (npr. spremenjena oblika državnosti), ki niso podpirali stališča o avtonomiji literature. Do spremembe je prišlo v petdestih letih, ko so se sprožile za ta čas bistvene metodološke polemike. Ob pozitivističnem modelu so se uveljavljale nove usmeritve: marksistična, predstavljala stajo Bratko Kreft in Boris Ziherl,2 sub-jektivno-aprioristična teorija literarnega dela Josipa Vidmarja1 in za poznejši razvoj slovenske literarne vede nadvse pomembne slogovne raziskave, ki se jim je Aton Ocvirk posvečal že pred vojno.4 Med omenjenimi stališči seje literarni specifiki najbolj približal Ocvirk, čeravno njegovo razpravljanje ni imelo širše estetske perspektive. A Ziherl seje specifike umetnosti kot posebne oblike človekove ustvarjalnosti komajda dotaknil.5
Če so se nazori Josipa Vidmarja ujemali s psihološkimi pogledi na ustvarjalni proces in se večkrat istovetili s teorijami in stališči Freuda, Junga, Camusa, Malrauxa, pa je Atnon Trstenjak predstavil zamisel o umetnini kot estetskem doživetju ob upoštevanju bioloških, socioloških in zgodovinskih dejavnikov. Navdih je pojmoval kot ustvarjalno moč, ki konkretna dejstva preoblikuje v simbolične kakovosti. Izhajajoč s stališč kantovske estetike je poudaril, da se umetniška ustvarjalnost približuje igri, estetski doživljaj pa je čista igra.6
Anton Slodnjak je v svojem pregledu stanja slovenske literarne vede ločil tri temeljne usmeritve: 1. filološkopozitivistično desnico, 2. biografsko-zgodovinsko sredino in literarnoteoretično levico.7 Tuje treba dodati, daje bil Slodnjak eden prvih, ki so se odločno uprli pozitivizmu. Predstavil je poskus sinteze idealističnozgodovinske in sociološke metode.
Vendar je do pravega odziva na zunaj literarno pojmovanje književnosti prišlo šele ob koncu petdesetih let, v naslednjem desetletju pa seje pod vplivom Kayserjeve in Staigerjeve šole ter zagrebškega krožka izoblikovala t.i. slogovna interpretacija. Naj-doslednejši predstavnik t.i. imanentne interpretacije je bil Boris Paternu (rojen 1.
2 Prim. B. Ziherl, Umetnost in miselnost, Naša sodobnost 1956/6-11.
Tri m. J. Vidmar, Nazorski nesporazumi, Naša sodobnost 1957/6, 8—9: Estetski nesporazumi, Naša sodobnost 1957/10, 11 in 12 ter Delo 1957/12. Diskusijo so povzročili zapiski J. Vidmarja: Iz dnevnika, Naša sodobnost 1956/4, Delo (Beograd, 1956), št. 5, na katere je odgovoril Boris Ziherl.
4Prim. A. Ocvirk, Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki, Ljubljanski zvon 1938,9-18; Formalistična šola v literarni zgodovini, Slovenski jezik 1938, 154-161; Novi pogledi na pesniški sti I, Novi svet 1951 /1 -4, 127-136, 221 -231, 319-339.
5Prim. B. Ziherl, n. d.
6Prim. A. Trstenjak: Psihologija dela (Ljubljana, 1952); Psihologija umetniškega ustvarjanja (Ljubljana, 1953); Le role cognitif des emotions, Actes du I lerne Congres international de Philosophie, 2 (Bruselj, 1953). - Problem ludizma v umetnosti, ki gaje opazil Trstenjak, bi bilo treba globlje preučiti, in sicer ne več iz perspektive petdesetih let, ampak na podlagi sodobnih umetniških in estetskih koncepcij.
7Prim. A. Slodnjak, Pregled slovenske literarne zgodovine po I. 1945, Beograjsko mednarodno srečanje slavistov (15.-21. IX. 1955) (Beograd, 1957), 113.
1926), čeprav jo je pozneje dograjeval z drugimi metodami, a ta težnja se tako in tako pri nobenem raziskovalcu ne pojavlja v čisti obliki. Jože Pogačnik jo je npr. povezoval z eksistencialno-filozofsko intepretacijo. Zasnovo imanentne interpretacije kot metode, ki upošteva posebnost literarne umetnosti, opažamo v delih Borisa Paternuja od njegove prve zbirke razprav Slovenska proza do moderne (1957). V naslednjih letih širi območje literarnega raziskovanja s formalizmom, strukturalizmom in elementi francoske fenomenološke hermenevtike. V sedemdesetih letih je Paternu pojem specifike literarne umetnosti in njenih raziskav postavil v območje izraza »eksakt-nost«, ki pomeni zmožnost, da se v literarni raziskavi poveže tisto, kar je avtonomno in individualno, s tistim, kar je odvisno (od različnih okoliščin) in tipično." Literarno delo mu pomeni del širšega literarnozgodovinskega procesa.
Metodološka stališča Borisa Paternuja so razvidna iz njegovih literarnozgodovinskih del in teoretskih razmišljanj. Če izpustimo njegovo uredniško delo, je treba med najpomembnejšimi našteti naslednja dela: Slovenska proza do moderne (1957, 1965), monografske študije Slovenska literarna kritika pred Levstikom (1960), Estetske osnove Levstikove literarne kritike (1962), zgodovinsko-tipološki pregled Slovenska lirika 1945-1965 (1967), razprave in članke Pogledi na slovensko književnost I., II. del (1974), monografijo France Prešeren in njegovo pesniško delo I., II. del (1976-1977), študije Obdobja in slogi v slovenski književnosti (1989). Iz teh del je vidna Paternujeva raziskovalna pot od preučevanja imanentne poetike klasične proze v njegovi prvi knjigi do celostnega pogleda na literarno delo v monografskih študijah o literarni estetiki in zlasti najpopolnejšem literarnozgodovinskem delu, kakršno je monografija o Prešernu. V zadnji je avtor upošteval pobude iz različnih metodologij, združevala pa jih je težnja po popolnem opisu, razumevanju in svojevrstnem vrednotenju raziskovanega literarnega pojava. Prešernova izjemnost je tako zastavljen cilj olajševala in obenem oteževala. Kot znamenitemu predstavniku slovenske romantike so Prešernu in njegovemu delu posvečene številne študije, monografije, razprave in spomini. V zavesti bralcev so se zakoreninili določeni inter-pretacijski modeli, zato novo razumevanje rado naleti na odklanjanje, pa tudi že pri samem nastajanju novih razlag je treba premagovati uveljavljene stereotipe. Po drugi strani je Prešernova poezija zarisala izrazito literarno in estetsko prelomnico, obravnavanje literature na prelomu pa zahteva od raziskovalca izjemno interpretacijsko sposobnost, tenkočutnost in znanje. Potemtakem je bil raziskovalni predmet nedvomno vreden truda.
Boris Paternu je presegel stereotipno podobo monografije o velikem pesniku, hkrati pa tudi stereotip monografije, katere predmet je Prešernova ustvarjalnost.4 S stališča metodologije, predstavljene v knjigi, zbuja pozornost razumevanje monografije kot znanstvene zvrsti in način, kako zbrano gradivo podreja bistvu obravnavane ustvarjalnosti.
Avtorje odločno zavrgel anekdotičnost, značilno za to zvrst, kar pa ne pomeni, da seje odrekel tudi biografskim dejstvom. Med njimi je izbiral tista, ki so mu služila, da
8 Prim. B. Paternu, Nekaj problemov slovenske literarne zgodovine, Naši Razgledi 1970.
9Prim. F. Kidrič, Prešeren 1800-1838, Življenje pesnika in pesmi (Ljubljana, 1938), pa
tudi A. Slodnjak: Prešernovo življenje (Ljubljana, 1964).
je pri obravnavanju posameznih besedil odkril pesniško individualnost velikega romantika. Tako je ustvaril most med biografijo (njeno strukturo) in strukturalno speci-fiko njegovih del, pri čemer obe sferi soobstajata v individualni pesnikovi domišljiji. »Treba je postaviti trdnejši most od biografskega opisovanja k jedru Prešernove človeške narave, k notranji strukturi njegove osebnosti. (...) katere lastnosti Prešernovega temperamenta in karakterja so take, da jih lahko štejemo za resnično bistvene, se pravi za tiste, ki se v množici Prešernovih raznovrstnih ravnanj kažejo kot večkratne, med seboj funkcionalno povezane, v nekem smislu zakonite in globoko določujoče njegovo osebnost.«1" Tako raziskovalec ostaja zvest romantičnemu mitu umetnika, ki je pomenil enotnost življenja in ustvarjanja." Tak celovit pogled na delo se ne omejuje le na zaznaven estetski in filozofski model, kakršnega je izoblikovala romantika, temveč upošteva tudi druge vidike: sociološki, kulturni, zgodovinsko-politični.
Tu se pojavlja vprašanje, ki v Paternujevi monografiji ni nikjer izraženo eksplicitno. Zamisel o celovitosti spoznavanja literarnega dela, ki jo je avtor v širokih krogih začrtal okrog raziskovanih besedil, opazna pa je tudi v več študijah v knjigi Pogledi na slovensko književnost, se ujema tako z izhodišči francoske hermenevtike Paula Ricoera kot tudi nemške v delu Hansa G. Gadamerja, čeprav se zdi, daje avtor monografije o Prešernu bliže Ricoerovi fenomenološki hermenevtiki. V herme-nevtičnih koncepcijah namreč posameznik lebdi med skrivnostjo posameznega bivanja in sistemom kulture, kar naj bi mu zagotavljalo resnično spoznanje in razumevanje sebe, sveta in drugih. Medtem pa bivanje v svetu ponovno odkriva smiselnost celovitosti in celovitost obstoja.12 Kot izpopolnitev nujnosti celostnega spoznanja, ki je obramba pred pragmatičnim popredmetenjem, je Gadamer uvedel t. i. svetovni nazor z »epistemološkim oklepajem«. To pomeni, da posameznik dojema načela kulture, v kateri je udeležen, kot predstave, do teh pa se opredeljuje individualno. S tem ja dana možnost, da med posamezniki in skupinami pride do sporazumevanja.11 V Paternujevi monografiji sta Prešernova osebnost in delo (obravnavana enovito) tisto območje, kjer poteka sporazumevanje in dialog z »drugimi svetovnimi nazori«.
Filozofska hermenevtika, izvirajoča iz Diltheyevih, Husserlovih in Ingardnovih del, v Paternujevih delih ne pomeni metodološkega središča, ker bi bilo to zaradi operativne omejenosti te spoznavne metode v literarnih raziskavah nemogoče. Enako bi bilo s fenomenologijo, če ne bi bilo Ingardenove estetike in teorije literarne umetnine, kije izoblikovala ustrezen raziskovalni aparat. Zato lahko v zvezi s Paternujevimi deli govorimo o pobudah, ki jih je sprejel iz fenomenološke hermenevtike, in njihovih
"'B. Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, 1 (Ljubljana, 1976), 8.
" Prim. A. Osf.KA, Artysta rzuca wyzwanie, Mitologie artysty (Varšava, 1975), 40-59; ter M. Janion, M. żmigrodzka: Romantyczna biografia mityczna, Romantyzm i historia (Varšava, 1978), 204-212.
l2Prim. H. G. Gadamer, Rozum, słowo, dzieje, prev. M. Łukasiewicz, K. Michalski (Varšava, 1979); P. Ricoeur: Język, tekst, interpretacja, prev. P. Graff in K. Rosner (Varšava, 1989).
"Prim. E. Kobylińska, Hermeneutyczne ujęcie kultury jako komunikacji, O kulturze i jej badaniu, ur. K. Zamiara (Varšava, 1975), 215.
globljih humanističnih odmevih, razvidnih predvsem iz razumevanja monografije kot znanstvene zvrsti.
Urejenost literarnega gradiva je daleč od kakršnegakoli idealizma. Na zunaj se zdi varljiv kronološki red, ki lahko spominja na genetične metode v literarnih raziskavah. Tudi avtorjev uvod ne daje popolnega pojasnila o načinu urejanja in interpretaciji literarnih besedil.14 Saj ne gre za preprosto povezovanje strukturalne in sociološko-ge-netične metode. Avtor namreč med metodološkimi ključi izbira tiste, ki najzanes-ljiveje osvetljujejo specifiko raziskovane poezije. Hkrati pa se skrbno ogiblje nevarnosti, da bi prihajale pobude in tehnike, vzete iz različnih metodologij, v me-dosebno nasprotje. Posebej opazno je kritično sprejemanje strukturalizma, semiotike in intertekstualizma Gérarda Genetta. Zato so te metodologije uporabljene s tistih najučinkovitejših vidikov, ki najrazločneje pokažejo pesniško in estetsko specifiko Prešernove poezije. Tako dobi ideja svoj konkretni pesniški ekvivalent v jeziku.
Zanimanje za strukturalno razčlenjevanje je pri Paternuju naravna posledica njegovih zgodnejših del, ki so nastajala pod Staigerjevim vplivom, kar še utrjuje prepričanje, daje nujna natančna imanentna interpretacija, ki z osvetlitvijo tistega, kar je v literarnem delu individualno in tipično, predstavlja izhodišče za nadaljnje interpre-tacijske posplošitve. Obenem pa ne ponavlja pretirane »gorečnosti« strukturalistov, ki se kaže v drobnjakarskem razčlenjevanju tistih sestavin besedila, ki v okviru celote dela niso bistvene. Pomen dela in posameznih umetniških oblik (npr. soneta) avtor najprej nakaže na sinhronični ravni, nato diahronični in še na koncu v širšem kontekstu. To je značilno za pozni strukturalizem Františka Vodičke, pri Paternuju pa izvira iz prepričanja, da literarno besedilo ne obstaja ločeno samo zase, temveč je del literar-nozgodovinskega procesa.15
Isto prepričanje mu je narekovalo, daje izkoristil tudi možnosti, kijih ponuja semiotika. In spet ne gre za zvesto prenašanje semiotične analize, ampak le za njene posamezne vidike. Po Lotmanovi semiotični metodi je nujno treba opredeliti literarni znak v razmerju do literarnega in jezikovnega sistema, pa tudi do drugih semiotičnih sistemov v območju umetnosti in zunaj nje. Hkrati pa tudi zahteva, da so prikazani individualni sistemi in pravila, ki omogočajo generiranje literarnih sporočil.16 Boris Paternu označuje za Prešerna tipične oblike ekspresije in v njih vidi njegovo pripadnost k splošnemu estetskemu modelu. Te oblike ekspresije kažejo na tvorbne zakonitosti besedila na različnih ravneh in oblikujejo t.i. idiolekt dela ali avtorja - kot to označuje Umberto Eco, na katerega se Paternu pogosto sklicuje.17
Gerard Genette pa poleg tega opozarja na stalno prisotnost besedila v besedilu ali t.i. medbesedilnost, ki nam odkriva nepetrganost literature in kulture.18 Torej tudi ta pobuda izvira iz celostnega razumevanja književnosti. Kot je pokazala kratka
l4Prim. B. Paternu, n. d., 36.
"Prim. F. vod1čka, Historia literatury. Jej problemy i zadania, pre v. J. Baluch, Pamiętnik literacki 1969/3.
l6Prim. J. Lotman, Struktura tekstu artystycznego, prev. A. Tanalska (Varšava, 1984).
17	Prim. U. Eco, Komunikat artystyczny. Pejzaż semiotyczny, prev. A. Weinsberg (Varšava, 1972), 92-122.
18	Prim. G. Genette, Structuralisme et critique littéraire (Pariz, 1966).
razčlemba znamenite monografije o Prešernu, uporabljanje različnih literarnih metodologij ni znamenje raziskovalnega eklekticizma, ampak je izraz odprtega in razu-mevajočega stališča Borisa Paternuja v razmerju do književnosti.
Narava literarnega besedila zmeraj narekuje izbor metodologije, tako ugotavlja avtor v svojih obširnejših teoretičnih spisih, ki so nastali na obrobju literar-nozgodovinskih del. V članku Problem »teorija - empirija« v literarni znanosti ugotavlja, daje treba pri izboru metodologije upoštevati narodno izročilo danega področja sočasno stanje, posebnosti raziskovanega besedila ali avtorja in razvojni moment. Poleg tega pa mora biti literarni znanstvenik dojemljiv za izkušnje drugih znanosti, ki lahko obogatijo njegovo metodo, vendar s pridržkom, da bo to razsodna povezava lastnih in tujih izkušenj. V nasprotnem primeru lahko literarni zgodovini zagrozi skrajna specializacija, ki v literarno vedo ne prinaša ničesar, ampak le služi sorodnim področjem. Kot primer posrečene združitve teorije in prakse podaja avtor metodo strukturalne dialektike, ki jo sam doslednjo upošteva.14
Literarno raziskovalno delo Borisa Paternuja izhaja iz temeljnega načela t.i. ek-saktnosti oziroma izčrpnosti. Njen cilj je natančna in celovita oznaka literarne strukture, torej tistega, zaradi česar jezikovno sporočilo postane literarna umetnost. Praktično je njegova koncepcija prikazana v literarnozgodovinskih delih, zlasti v monografijah, teoretična izhodišča in zamisli o literarni vedi pa je pojasnil v članku Nekaj problemov slovenske literarne zgodovine (Naši razgledi, 1970), kjer ugotavlja, daje specifičnost literarnega dela mogoče dognati z razčlembo literarne in slovnične jezikovne strukture ter z odkrivanjem zakonitosti notranje razporejenosti sestavin, torej z odkrivanjem idiolekta dela ali pisateljeve ustvarjalnosti. Torej Paternujev lite-rarnoznanstveni program obsega: 1. poststrukturalistično imanentno razčlembo besedila, upoštevajočo notranja razmerja med sestavinami in njihovimi ravninami; 2. sinhronično interpretacijo, ki označuje razmerje besedila do celotne književnosti v določenem času in do drugih zunajliterarnih sistemov, med njimi do estetskega, filo-zofsko-sociološkega in celo zgodovinsko-političnega modela; 3. diahronično interpretacijo, ki dano delo vpisuje v literarnozgodovinski proces.
Če gre za izbor metodologij, mora biti po Paternujevem mnenju sodobni literarni znanstvenik do njih odprt, kar pomeni, da si mora prizadevati za njihovo združevanje, ki bo obogatilo sredstva opisa in spoznavanja lastnega predmeta skladno z zgoraj predstavljenim načelom. Načelo povezovanja lahko velja tudi za metode drugih znanosti, če služijo celovitemu in izčrpnemu spoznavanju raziskovanih del. »Notranji pritiski 'tujih' raziskovalnih postopkov povzročajo, da se mora znanost, ki jim je odprta, pa kljub temu hoče obstati, še bolj ovedeti posebnosti svojega predmeta in nujnosti posebne metode, ki vse 'tuje' z dobičkom asimilira v svoje.«20
Navzlic kritičnim pripombam Borisa Paternuja o tradicionalizmu slovenske literarne vede21 obstaja skupina raziskovalcev, ki predstavljajo metodološko odprto raziskovalno stališče, o čemer priča prav njegov raziskovalni profil. Poleg ustvarjalnega
14 Prim. B. Paternu, Problem »teorija-empirija« v literami znanosti. Pogledi na slovensko
književnost, II (Ljubljana, 1974), 443-446.
2nB. Paternu, Nekaj problemov slovenske literarne zgodovine. N. d., 437.
21 N. m.
sprejemanja strukturalizma, semiotike, fenomenologije in hermenevtike je Paternu nadaljevalec tiste usmeritve v slovenski literarni znanosti, ki jo je s svojim delom zaznamoval Anton Ocvirk.
Prevod iz poljščine: Nilco Jež
Streszczenie
Boris Paternu należy do tej generacji lublańskich literaturoznawców, która zdecydowanie odrzuciła pozaliterackie rozumienie literatury. Jego propozycja badawcza opiera się na podstawowej zasadzie tzw. eksaknosti. Zmierza do precyzyjnego i całościowego zdefiniowania struktury literackiej, a więc tego, co z wypowiedzi językowej czyni sztukę literacką. Do określenia specyfiki utworu literackiego można dojść - jak stwierdza - przez analizę literackiej i gramatycznej struktury języka oraz przez wykrycie zasady wewnętrznych konfiguracji elementów, a więc przez odnalezienie idiolektu utworu bądź twórczości jakiegoś pisarza.
Program literaturoznawczy B. Paternu obejmuje: 1. poststrukturalistyczną analizę immanentną tekstu, uwzględniającą wewnętrzne relacje między elementami i ich poziomami; 2. interpretację w ujęciu synchronicznym, która określa stosunek tekstu do całości literatury o danym czasie i do innych systemów pozaliterackich, a wśród nich do modelu estetycznego, filozoficzno-socjologicznego, a nawet historyczno-politycznego; 3. interpretację w ujęciu diachronicznym, wpisującą badany utwór w proces historycznoliteracki.
Postawa metodologiczna Borisa Paternu wyrasta z krytycznych studiów nad struk-turalizmem, semiotyką (również w ujęciu intertekstualizmu Kristevy, Genette i inn.) i hermeneutyką. Charakteryzują ją tzw. rozumiejące ujęcie dzieła literackiego, pozwalające dostrzec oryginalność badanego tekstu oraz ciągłość literatury i kultury.