Gozdarski vestnik, letnik 71 • številka 1 / Vol. 71 • No. 1 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo / Slovenian professional journal for forestry UVODNIK ZNANSTVENE RAZPRAVE 2 Franc PERKO Gozdno-lesne verige 3 Urša VILHAR, Hojka KRAIGHER, Lado KUTNAR, Primož SIMONCIC, Zoran GREGS Načrtovanje obnove gozda po velikih poškodbah Planning Forest Restoration after Large-Scale Disturbances 19 gal FIDEJ, Simon KLAUŽER, Klemen KLEMEN, andrej ROZMAN, Jurij DIAcI Primerjava naravne in umetne obnove gozdov, prizadetih v naravnih ujmah Comparison of Natural and Artificial Regeneration of Forests Affected in Natural Disturbances 26 Anže JAPELJ, Andrej KOBLER, Mitja SKUDNIK Tehnike zaznavanja velikih poškodb v gozdovih Techniques for Detection of Large-Scale Damages in Forests 39 Matevž TRIPLAT, Mitja PIšKUR, Miha HUMAR Posebnosti skladiščenja lesa, pridobljenega pri sanaciji, ter upoštevanje varstveno-sanitarnih posebnosti pri sanaciji velikih poškodb Specifics of Conservation and Utilization of Storm-Damaged Timber Considering Phytosanitary Sanctions During the Sanitation of Large-Scale Damages in Forests 53 Jurij MARENčE Povezovanje lastnikov gozdov in skupno gospodarjenje 54 AnžeJAPELJ Predstavitev STARTREE (Multipurpose trees and non-wood forest products a challenge and opportunity / Drevesa z možnostjo večnamenske rabe in nelesni gozdni proizvodi - izziv in priložnost) 56 Boštjan ANKO Les je res lep, ampak gozd je lepši ... KNJIŽEVNOST 59 Franc PERKO Bukovi gozdovi v Sloveniji - ekologija in gospodarjenje JUBILEJ 61 Franc PERKO Adolf Svetličič, 100-letnik IN MEMORIAM 63 Marko KMECL Ciril Remic (1923-2013) GOZDARSTVO V ČASU IN PROSTORU Uvodnik Gozdno-lesne verige Naši gozdovi v vse večji meri opravljajo pomembno ekološko in socialno vlogo, lesa pa ne znamo izkoristiti in primerno ovrednotiti. Že nekaj let nastajajo projekti o gozdno-lesnih verigah, zgodilo se je že veliko sestankov, razprav, posvetov, sprejetih je bilo obilo sklepov. V državi se je nekaj premaknilo. Vsi smo uvideli možnosti, ki nam jih ponuja les s primerno dodano vrednostjo. Od tu naprej pa stopicamo na mestu, ne znamo potegniti prave poteze, ki bi rodila konkreten svetel primer, da bi rojeval druge. Bojim se, da bomo še naprej samo govorili. Ko tako upamo, da nas bodo gozdno-lesne verige rešile vseh tegob, je prav, da se zazremo malo v zgodovino in pogledamo dobre in slabe plati tovrstnih povezav. Med leti 1950 in 1952 so državne gozdove izkoriščala lesno proizvodna podjetja (LIP); pa tudi pred tem, med leti 1945 in 1950, je bila povezanost med gozdarstvom in lesno industrijo velika in tesna. Če preskočimo nekaj let in preidemo na leto 1964, ko so pričeli z vsemi gozdovi ne glede na lastništvo, gospodariti gozdna gospodarstva. Od takrat naprej, pa do sprejetja zakona o gozdovih 1993 leta lastniki gozdov niso prosto razpolagali s svojim lesom, ves promet z lesom je potekal preko gozdnogospodarskih organizacij. To je bilo tudi obdobje, ko je imela prednostno pravico do lesa v posameznem gozdnogospodarskem območju, območna lesna industrija. Povezave med gozdarstvom in lesno industrijo so bile tedaj nekje bolj (primer Lesna - gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec), drugje manj tesne (Sestavljena organizacija združenega dela /SOZD/ na Gorenjskem), ali pa so bili podpisani med območno lesno industrijo in gozdarstvom samoupravni sporazumi. Gospodarski kompleks gozdarstvo -lesna predelava je dosegel primerno težo v družbi. Njegov pomen so občutili tudi gozdovi. Vlaganja vanje so bila primerna. Skoraj povsem zanemarjen pa je bil razvoj na področju predelave lesa. Trenutno poteka obdobje dvajsetletnih koncesijskih pogodb (iztečejo se leta 2016), ko z državnimi gozdovi gospodarijo gozdna gospodarstva, ki se v večini primerov ukvarjajo tudi s predelavo lesa. Postavlja se vprašanje, zakaj v vsem tem obdobju relativno tesne povezanosti gozdarstva in lesne predelave nismo pri ovrednotenju lesa dosegli nobenega napredka, celo iz leta v leto nazadujemo. Pri bolj ali manj tesnih povezavah gozdarstva in predelave lesa, se je potrebno zavedati, da je skoraj tri četrtine slovenskih gozdov v privatni lasti. Lastniki pa se ravnajo po tržnih zakonitostih. Prosti trg ne dovoljuje sentimentalnosti. Le konkretni uspehi bodo lahko dali spodbude za dolgoročno povezovanje. Nenehno se moramo zavedati tudi dejstva, da je za trajne donose iz gozdov potrebno z njimi gospodariti, vanje vlagati. Da bo to omogočeno, morajo lastniki za les na trgu doseči primerno ceno. Mag. Franc PERKO GozdV 71 (2013) 1 GDK 23+42/43(045)=163.6 Načrtovanje obnove gozda po velikih poškodbah Planning Forest Restoration after Large-Scale Disturbances Urša VILHAR1, Hojka KRAIGHER2, Lado KUTNAR3, Primož SIMONČIČ4, Zoran GREcS5 Izvleček: Vilhar, U., Kraigher, H., Kutnar, L., Simončič, P., Grecs, Z.: Načrtovanje obnove gozda po velikih poškodbah. Gozdarski vestnik, 71/2013, št. 1. V slovenščini z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 70. Prevod avtorji, lektoriranje angleškega besedila Breda Misja, slovenskega Marjetka Šivic. Obnova gozdov, prizadetih v poškodbah večjega obsega, je prednostna naloga javne gozdarske službe in lastnikov gozdov. Poškodovani gozdovi morajo čim hitreje ponovno opravljati svoje funkcije v največjem mogočem obsegu. Prispevek obravnava stanje in perspektive tistega dela izvedbenih načrtov za sanacije po velikih poškodbah v slovenskih gozdovih, ki se nanašajo na obnovo poškodovanih gozdov. Predstavljena je problematika načrtovanja obnove gozda po velikih poškodbah ter prednostne naloge, ki bi jih stroka morala vgraditi v bodočo zakonodajo glede obnove pri sanacijah velikih poškodb. Predstavljene so tudi raziskave o spremenjenih rastiščnih razmerah v gozdovih, prizadetih zaradi velikih poškodb na požariščih na Krasu, gradacije podlubnikov in vetroloma v antropogenem smrekovem sestoju na Pohorju ter vetroloma v pragozdnem rezervatu Rajhenavski Rog v Kočevskem rogu. Ključne besede: gozd, velike poškodbe, obnova, rastiščne razmere, sanacijski načrt, organizacija gozdarstva Abstract Vilhar, U., Kraigher, H., Kutnar, L., Simončič, P., Grecs, Z.: Planning Forest Restoration after Large-Scale Disturbances. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 71/2013, vol. 1. In Slovenian, abstract in English, lit. quot. 70. Translated by the authors, proofreading of the English text Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. Restoration of forests affected by large-scale disturbances is a priority task of public forest service and forest owners. Damaged forests should be restored as soon as possible in order to provide their ecosystem services in full extent. This paper deals with the state and perspectives of implementation plans for restoration of forests affected by large-scale disturbances in Slovenian forests. Given the problems of forest restoration after large-scale disturbances we address the priorities of the implementation planning which should be incorporated in future legislation of the forestry sector, related to the restoration of large-scale disturbances in forests. Selected studies on alteration of forest site conditions after large-scale disturbances are presented, including forest fires in Kras, bark beetle attack and wind throw in anthropogenic spruce stand on Pohorje and wind throw in virgin forest remnant Rajhenavski Rog in Kočevski Rog. Key words: forest, large-scale disturbances, restoration, forest site conditions, implementation plan, forestry sector organization 1 uvod je onemogočeno zagotavljanje funkcij gozda: - vplivi onesnažil na gozdove; - naravne ujme, ki jih povzročajo škodljivi abi-otski in biotski dejavniki; - požari. Obnova gozda, prizadetega v poškodbah večjega obsega, je prednostna naloga javne gozdarske službe in lastnikov gozdov. Poškodovani gozd namreč ne zagotavlja več vseh svojih funkcij, pogosto je zaradi velikih poškodb onemogočen TTTTTr v . . , , 1 dr. U. V. univ. dipl. inž. gozd. Gozdarski inštitut Slovenije, naravni razvoj gozda. Obnova poskodovanega Večna pot 2, Ljubljana gozda mora potekati tako, da gozd čim hitreje 2 prof. dr. H. K. univ. dipl. inž. gozd. Gozdarski inštitut začne ponovno opravljati svoje funkcije v najve- Slovenije, Večna pot 2, Ljubljana čjem mogočem obsegu. 3 dr. L. K. univ. dipl. inž. gozd. Gozdarski inštitut Slovenije, Velike poškodbe so ' v skladu s Pravilnikom Večnf.?ot 2, Ljubljana, ^ , , . , . . . . . 4 dr. P. S. univ. dipl. inž. les. Gozdarski inštitut Slovenije, o varstvu gozdov (2009) tisti negativni vplivi, Večna pot 2, Ljubljana ki lahko gozd poškodujejo v obsegu, da je one- 5 z. g. univ. dipl. inž. gozd. Zavod za gozdove Slovenije, mogočen naraven razvoj ekosistema oziroma Večna pot 2, Ljubljana Največ sanitarnega poseka v deležu celotnega poseka (http://www.zdravgozd.si/), evidentiranega s strani Zavoda za gozdove Slovenije v letih od 1995 do 2010 (Timber - podatkovna zbirka o poseku gozdnega drevja 1995-2010), so povzročili biotski dejavniki (napad žuželk, bolezni, divjad): 48,5 %. Sledijo abiotski dejavniki (veter, sneg, žled, plazovi in usadi) s 34,1 %. Požari so povzročili 0,5 % sanitarnega poseka, preostali dejavniki (onesnažen zrak, delo v gozdu ^) pa 17 %. Pogosto velike poškodbe gozdov povzroči več vzrokov hkrati. Vetrolom velikokrat spremlj aj o močni nalivi in toča (GRECS et al., 2008). Tudi gradacije podlubnikov ali težka snežna odeja so pogosto vzrok, da moč vetra pride do izraza. Požarna ogroženost gozdov je odvisna od podnebnih razmer na obravnavanem območju in se stopnjuje v času suše in povišanih temperatur zraka. V požaru prizadeta drevesa so bolj podvržena boleznim in škodljivcem. Kot posledica velikih poškodb v gozdnih sestojih pogosto nastanejo velike vrzeli, katerih premer lahko presega več sestojnih višin. V teh vrzelih so v primerjavi z okoliškim gozdnim sestojem zelo zaostrene mikroklimatske razmere (LIECHTY et al., 1992; PROE et al., 2001; VILHAR et al., 2006b), spremenjena sta preskrba z vodo (VILHAR/ SIMONČIČ, 2012) in spiranje hranil (SIMONČIČ, 2001; RITTER et al., 2005), posledično je spremenjena tudi rodovitnost tal ob nevarnosti degradacije tal zaradi erozije, sproščanje dušika in odnašanja organske snovi (RAULUND-RASMUS-SEN et al., 2008). Novonastale razmere v velikih vrzelih spodbudijo uspevanje pritalne vegetacije (DIACI, 2002; URBANČIČ et al., 2008), posebno takrat, ko padla debla odstranimo (RAMMIG et al., 2007). V takih razmerah je naravna obnova motena, v primeru velikopovršinskih motenj in odsotnosti oziroma poškodovanosti prisotnega mladja pa celo nemogoča. V takih primerih si lahko pomagamo z obnovo s sajenjem in setvijo, ki pospeši proces ogozditve (RAMMIG et al., 2007). Ker pa je vzgoja sadik praviloma večletna, semenskih obrodov pa ni vsako leto, sta potrebna srednjeročni načrt zbiranja semena po provenienčnih območjih in višinskih pasovih ter načrtna vzgoja sadik v drevesnicah (GRECS/ KRAIGHER, 1997; WESTERGREN et al., 2006). Posebno pomembna je uporaba semena in sadik ustreznih provenienc z dodano genetsko vrednostjo, kar bo omogočala preživetje, prilagajanje in razvoj gozdov v spreminjajočem se okolju ter njihovo odpornost proti boleznim in škodljivcem (KRAIGHER, 2011; BOŽIČ/ KRAIGHER, 2012). 2 NAČRTOVANJE OBNOVE GOZDA PO VELIKIH POŠKODBAH V OKVIRU SANACIJSKIH NAČRTOV Temeljna podlaga za sanacijo velikih poškodb v slovenskih gozdovih so določila Zakona o gozdovih (1993, 1998, 2007, 2010), ki opredeljuje zagotavljanje proračunskih sredstev Republike Slovenije za sofinanciranje obnove gozdov na pogoriščih in gozdov, poškodovanih zaradi naravnih ujm. Pravilnik o varstvu gozdov (2009) opredeljuje negativne vplive, ki gozd poškodujejo, ter določa sanacijo poškodovanih gozdov. 38. člen pravilnika določa vsebino načrta sanacije poškodovanega gozda. Ukrepi za izvedbo sanacije se izvedejo na podlagi posodobljenih gozdnogojitvenih načrtov, ki so obenem projekti za obnovo gozda. Zavod za gozdove Slovenije predloži ministrstvu načrt sanacije poškodovanega gozda najpozneje v dveh mesecih od dneva, ko je bila ugotovljena poško-dovanost gozda. V primeru objektivnih okoliščin lahko Zavod na podlagi posebne obrazložitve predloži načrt tudi pozneje. Načrt sanacije, katerega izvedba bo terjala prerazporeditev proračunskih sredstev ali financiranje iz proračunske rezerve, potrdi minister, pristojen za gozdarstvo (Pravilnik o varstvu gozdov, 2009). Zavod posodobi gozdnogojitvene načrte za izvedbo sanacije v treh mesecih po sprejemu načrta sanacije poškodovanega gozda. Še podrobneje določa načrt sanacije poškodovanega gozda Pravilnik o podrobnejših merilih za ocenjevanje škode v gozdovih (2009). Ta pravilnik določa merila za ocenjevanje škode zaradi naravnih in drugih nesreč ter množičnega izbruha rastlinskih bolezni in škodljivcev v gozdovih. Pravilnik deli škodo v mlajših razvojnih fazah (mladje, gošča, letvenjak) po naslednjih stopnjah poškodovanosti: - stopnja: poškodbe so take, da se iz preostalega mladovja lahko vzgoji gozd, za kar so potrebni dodatni negovalni ukrepi; - stopnja: poškodbe so take, da so za sanacijo gozda potrebne spopolnitve mladovja in dodatni negovalni ukrepi; - stopnja: poškodbe so take, da je potrebna popolna obnova gozda. Škoda v starejših razvojnih fazah gozda (dro-govnjak, debeljak, ipd.) se ocenjuje po naslednjih stopnjah poškodovanosti: - stopnja: poškodbe so take, da poškodovanega drevja ni treba posekati, vendar bodo povzročile zmanjšan količinski in vrednostni prirastek; - stopnja: poškodbe so take, da je treba poškodovano drevje posekati; - stopnja: poškodbe so take, da je treba posekati vse drevje in gozd obnoviti. Pravilnik o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove (2004, 2005, 2008, 2010) določa sofinanciranje obnove gozda, poškodovanega po naravni ujmi, kalamitetah in epifitocijah, sofinanciranje priprave površine za obnovo in obnove s sajenjem ali setvijo ter sofinanciranje gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja gozdnih cest in vlak ter priprave gozdnih vlak, kar je nujno potrebna za obnovo poškodovanega gozda. Po tem pravilniku so lastniki gozdov upravičeni do povečanih stroškov poseka, če je gozd poškodovan v tolikšni meri, da ga bo treba obnoviti. Sofinancirana so vsa dela obnove gozda, poškodovanega v ujmi, potrebna preventivna varstvena dela za zatiranje podlubnikov ter gradnja, popravila in vzdrževanje gozdnih prometnic, ki so nujna za izvedbo sanacije poškodovanega gozda. Zavod za gozdove Slovenije pripravi projekte za obnovo gozda ter po teh projektih izdeluje in izdaja na ministrstvu, pristojnem za gozdarstvo, zahtevke za vlaganja v gozdove za dela ob sanaciji velikih poškodb v gozdovih. Površina, za katero se načrtuje obnova po ujmi poškodovanih gozdov, je praviloma večja od 0,25 ha oziroma vrzel s premerom dveh sestojnih višin odraslega sestoj a na danem rastišču (GRECS et al., 2008). Na taki površini mora biti poškodovane več kot 50 % lesne mase. Obnovo je mogoče načrtovati tudi pri manjšem deležu poškodovane lesne mase, a ne manj kot 30 %, če je na poškodovani površini katera od socialnih ali ekoloških funkcij s prvo stopnjo poudarjenosti funkcij. Najmanjša površina, za katero se načrtuje obnova, je 0,1 ha oziroma vrzel s premerom ene sestojne višine odraslega sestoja na danem rastišču. 3 PROBLEMATIKA NAČRTOVANJA OBNOVE GOZDA PO VELIKIH POŠKODBAH V preglednici 1 prikazujemo primerjavo načrtovanja obnove gozdov v okviru sanacijskih načrtov, ki so bili izdelani na Zavodu za gozdove Slovenije v letih od 2003 do 2008. Tehnološke vsebine sanacijskih načrtov so obravnavali Robek in sod. (2013). Gre za sanacijske načrte, ki zajemajo različne vzroke poškodb v gozdovih (požar, vetrolom, snegolom, itd.). Včasih en sanacijski načrt zajema tudi več ločenih lokacij velikih poškodb, na primer pogorišče Šumka, Staje, Debela griža (KOŠIČEK et al., 2007), ali več vrst velikih poškodb gozdov hkrati (npr. vetrolom, močni nalivi in toča) (GRECS et al., 2008). V letih se je obseg načrtovanja obnove gozdov v okviru sanacijskih načrtov spreminjal. Zgodnejši načrti sanacije so vsebovali opis stanja, cilje, smernice za obnovo gozda po načrtovalnih enotah ter opis stanja, ciljev in ukrepov po negovalnih enotah (ŠKRK et al., 2004; KOŠIČEK et al., 2007). Poznejši sanacijski načrti vsebujejo le opis načrtovanih ukrepov in stroškov obnove, varstva pred divjadjo in nujne nege zelo poškodovanih sestojev po lastništvu (npr. SLABANJA et al., 2008) in gozdnogospodarskih enotah (npr. TRAJBER et al., 2008). Eden od vzrokov je, da se ukrepi za izvedbo sanacije izvedejo na podlagi posodobljenih gozdnogojitvenih načrtov, ki so obenem projekti za obnovo gozda. Slabost tega pristopa je, da je otežena ocena dejanskega obsega del, materialnih stroškov in človeških virov, potrebnih za uspešno obnovo gozda. Nepokrito ostane tudi področje minimalnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci del, način nadzora nad opravljenimi deli (ROBEK et al., 2013) ter ugotavljanje dejanske uspešnost obnove gozdov, prizadetih v velikih poškodbah, z vidika analize stroškov in koristi različnih načinov obnove gozda. Velike težave pri obnovi gozdov, prizadetih v velikih poškodbah, so: razdrobljenost zasebne posesti, neusposobljenost in neustrezna opremljenost lastnikov za delo v gozdu, zlasti za delo v poškodovanem gozdu (SLABANJA et al., 2008). Obsežna, dolgotrajna obnova se praviloma ne konča v času, kolikor je veljavnost sanacijskega načrta (ibid), zato bi bilo koristno čas njihovega trajanja uskladiti tudi s potrebami po uporabi genetsko pestrega in rastišču ustreznega gozdnega reprodukcijskega materiala (BOŽIČ/ KRAIGHER, 2012) ob upoštevanju nerednih obrodov in dolgotrajne vzgoje sadik (KRAIGHER, 2011). Prvi ukrepi v okviru sanacije poškodovanih gozdovih so ukrepi nujne nege poškodovanih dreves. V okviru tehnoloških podlag za izvedbo sanacij gozdov po velikih poškodbah je treba oblikovati posebna določila glede poseka in spravila poškodovanih dreves, gradnje gozdnih prometnic, preventivnih varstvenih del za varstvo pred divjadjo, varstvo pred podlubniki oz. škodljivci in boleznimi gozdnega drevja, varstvo pred delovanjem erozijskih procesov itn. (Pravilnik o varstvu gozdov, 2009). Sestavni del začetnega načrtovanja sanacije in snovanja bodočega gozda mora postati tudi ovrednotenje rastiščnih razmer in analiza avtohtone vegetacije v podobnih razmerah v okolici (nepoškodovan gozd na podobnih rastiščih), kar služi kot podlaga za izbor rastišču primernih drevesnih (izjemoma tudi grmovnih) vrst. Ovrednotenje rastiščnih razmer (poudarek na tleh in mikroklimi) služi kot podlaga pri oblikovanju tehnoloških podlag za posek in spravilo poškodovanih dreves in za izbor površin poškodovanega gozda, kjer se: 1. poškodovani gozd prepusti naravnemu razvoju, 2. deloma odstrani poškodovano drevje na prioritetnih območjih (GREcS et al., 2008): - v hudourniških in drugih vodotokih ter v zaledju hudournikov, če zaradi poškodovanih dreves in plavja obstaja nevarnost zajezitve vodotokov, - kjer je ogrožena infrastruktura oz. premoženje ljudi, - za preprečitev namnožitve podlubnikov oz. škodljivcev in bolezni gozdnega drevja (prednost imajo predeli z večjim deležem poškodovanih iglavcev), - za preprečitev delovanja erozijskih procesov, - s poudarjenimi ekološkimi in socialnimi funkcijami, 3. popolnoma odstrani poškodovano drevje, ter načrtuje naravno in/ali umetno obnovo gozda. -o o -O o JI C -C -O O -C ■čS -o ti C C I > -o N O t® C -O o C -o _cu w o □J >N C3 cS^ W is O JS iS w o rn w O m w O m w O w O w o w o s T3 S2 J2 JS jii^ M JS i? C 3 JS s JŽ > 6 '3 S3 g g >2 I Ü C o 32 o o J3 2 žS C >to cu T3 in Is g s s J= TD ^ I in in NT^ C O J3 -D ^^ I z o >U I® "ii ^ «u 2 .J + + + + + + + + + 1 0 0 + o + + + 1 + 1 1 1 + o + + + + + + + 1 1 1 + o + + + + + + + 1 1 1 + o + + + + + + + 1 1 1 + + + + + + + 1 1 1 + o + + + + + + + 1 1 0 + o + + + + + + + + 1 1 + + + + + + + 1 + 1 1 1 + + + + + + 1 + + 1 1 1 Is £3 13 SI ^ C aa Z a dJ K C iii SS O o ^ ii z: K C 3 J? S3 s >u — J» g ^^ ^^^ C Is E5 ^ T3 0 c C . C N 1= ^ 13 TO Is S3 0 CS Z J3 0 0 M 0 0 ■ ^^ ;; -O > CS > S iB 0.» C« .s^ ^ iS ^ ^ S3 ^ ^ >E5 Z (i 0 C ■jS 0 . CS ^ >E5 ^ t^ 60 -Q T3 C 0 m m CO a\ 0 (N m rt o S t» o 53 o C g rt -O ^jj , , > , . , ,11 1 G. F., univ. dipl. inž. gozd., Oddelek za gozdarstvo m jajo skrajnostni dogodki, kot so naravne Ujme in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana škodljivo delovanje organizmov, vse pogostejši 2 s. K., dipl. inž. gozd. (UN), Dobje pri Lesičnem 1, (Kajfež-Bogataj, 2007; European Commission, 3262 Prevorje 2009). Tako je bilo poleti leta 2008 v dveh neurjih 3 K. K;, dipl. inž. gozd. (UN), Gradišče 1, 1219 Laze v poškodovanih 500.000 m3 lesa na skupno 20.000 Tuhinju , , . • u ,•• f 111 11 4 dr. A. R., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne ha gozdov, od katerih je bilo 700 ha popolnoma vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana uničenih (Pahovnik, 2011). V Sloveniji lahko s 5 prof. dr. J. D., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive sonaravnim gospodarjenjem omilimo dovzetnost gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana prevladujoče naravne obnove do družbeno-eko-nomskih razmer. V razmerah po ujmah pogosto nastanejo evtrofikacija rastišča in druge značilne spremembe v rastiščnih dejavnikih, kar vpliva na oteženo naravno pomlajevanje (Schönenberger, 2002; Brang et al., 2004). Površine, prizadete zaradi ujm, so lahko priložnost za pionirske in polsve-tloljubne drevesne vrste (Fischer A. in Fischer H., 2010). Še posebno zadnje so v zadnjem času precej pospeševali pri umetni obnovi, vendar z zelo različnim uspehom. Izkušenj in znanja o tehnični sanaciji prizadetih sestojev in saditvi je precej, manj pa je vedenja o poteku naravnih ogozditev prizadetih površin (Papler-Lampe, 2009) in možnostih alternativnih načinov sanacije; npr. puščanje poškodovanih dreves, upoštevanje naravne sukcesije, setev na izbrana mesta in kombinacije različnih ukrepov. Za izboljšanje biološke sanacije so pomembne medsebojne primerjalne analize različnih postopkov sanacij s kontrolnimi površinami, kjer ne ukrepamo. Namen prispevka je primerjati učinkovitost naravne in umetne obnove gozdov, prizadetih zaradi ujm, s poudarkom na strukturi in rasti mladja, vplivu pritalne vegetacije in pomenu semenskih dreves. Prispevek je nastal v sklopu aplikativnega projekta Ekološka sanacija naravnih ujm v gozdovih, kjer smo v letu 2012 izpeljali prve terenske meritve, zato so rezultati, ki jih predstavljamo, preliminarne narave. 2 metode in objekti raziskave 2 research methods and objects V sklopu raziskave proučujemo sanacije zaradi delovanja podlubnikov, vetrolomov in požarov, v prispevku pa smo se osredotočili na sanacije vetrolomov iz leta 2008. Skupaj smo analizirali pet večjih objektov, v nadaljevanju predstavljamo dve raziskavi. V prvi (Klemen, 2012; slika 2) smo proučevali uspeh setve pri treh različnih načinih dela. V nadaljevanju - zgornji objekt: SV ekspozicija, priprava tal, setev, ograja; spodnji objekt: Z ekspozicija, setev, ograja; prisojni objekt: J ekspozicija, setev in saditev. Seme je bilo posejano v letu 2009, ograje pa postavljene leto pozneje. Na zgornjem in spodnjem raziskovalnem objektu smo postavili 120 ploskvic velikosti 1 x 1 m v dveh linijah. Razdalja med ploskvicami znotraj linije je znašala 2 m. Na prisojnem objektu pa smo zaradi slabega uspeha setve postavili le dvajset ploskvic. Med popisovanjem smo izločili za pomladitev neprimerne površine (vlake, kupi vej). Posneli smo tudi GPS-koordinate semenskih dreves in izračunali razdalje od vsake ploskve do najbližjega semenskega drevesa. Napaka meritev GPS je zaradi relativno odprtih površin znašala le ± 4 m. Na ploskvicah smo ocenjevali ali merili: obliko reliefa, ekspozi-cijo, nagib, delež zastopanosti različnih kategorij (organskih in mineralnih tal, opada, kamnitosti, mahovne, zeliščne plasti, odmrle lesne mase). Nato smo izmerili višino in prirastek dominantnih drevesc. Pri izbiri dreves kot dominantnih smo se osredotočili na višino, vitalnost in rastni prostor. Le-tega smo ocenjevali glede na proste kvadrante okoli drevesa (FTG - »free to grow«). Drevo je imelo FTG vrednost 4, če pri določeni višini drevesca sosednja vegetacija ni presegla 2/3 te višine v vseh štirih kvadrantih radija, ki je enak višini obravnavanega drevesca oziroma FTG-vrednost 0, če je bilo drevo zastrto v vseh štirih kvadrantih radija (Jacobs et al., 2004). 0bjekti so v bližini Starega gradu nad Kamnikom, prevladujejo pa rastišča kisloljubnih bukovih gozdov. V drugi raziskavi (Klaužer, 2012; slika 5) smo primerjali saditev in naravno obnovo. V okolici Bohorja je bilo postavljenih sedem parov ploskev (naravna obnova, umetna obnova) velikosti 10 x 10 m. Na ploskvah z umetno obnovo smo popisali vse sadike, ploskve z naravno obnovo pa smo razdelili na šestnajst kvadrantov velikosti 2,5 x 2,5 m in znotraj vsakega poiskali dominanten osebek drevesne vrste. Znotraj obeh tipov ploskev smo v sredino ploskve postavili še dve manjši (1 x 3 m) ploskvici, pri čemer je bila razdalja med njima 2 m. Na ploskvicah smo izpeljali popis gostot podmladka in zastrtosti vseh rastlinskih vrst, kar nam je prek ordinacij omogočilo primerjavo rastišč. Le-ta so obsegala kompleks zmerno kislih bukovih gozdov. S podobno metodo smo analizirali sanacijo na Črnivcu (60 ploskev) in v Trnovskem gozdu (30 ploskev). Namen raziskave je bil ugotoviti gostoto in strukturo naravnega mladja in sadik ter njihovo vitalnost (višine, višinski prirastki). Rezultati, navedeni v tem prispevku, se nanašajo le na rezultate s širšega območja Bohorja. 3 REZULTATI 3 RESULTS 3.1 Uspešnosti setve po ujmi 3.1 Success of sowing after a natural disturbance V zmesi popisanih drevesnih vrst v mladju je prevladoval rdeči bor (43 %), nato smreka (26 %), breza (6 %), macesen (4 %) in druge vrste (20 % - češnja, bukev, gorski javor, beli gaber, graden, jelka, kostanj, zeleni bor, iva, jerebika, lipa, maklen, nagnoj, topol). Mešanica semen, ki je bila uporabljena za setev, je vsebovala seme smreke, mokovca, malega jesena, maklena, lipe, jerebike, gorskega javorja, divje hruške, češnje in belega gabra. Dober pokazatelj uspeha setve so gostote mladja (slika 1). Največje so bile na zgornjem in spodnjem objektu, medtem ko so bile na prisojnem zelo majhne. V višinskem razredu do 20 cm je bila največja gostota na zgornjem objektu, sledi spodnji, v višinskem razredu od 21 do 50 cm pa je bila največja gostota na spodnjem objektu, sledita zgornji in prisojni. Razlog za manj dreves v višinskem razredu od 21 do 50 cm na zgornjem objektu je zelo močna priprava tal, s katero so odstranili večino starega mladja, ki se je razvilo že pred ujmo. Priprava tal je bila opravljena močneje, kot bi bilo potrebno za setev, saj je lastnik sprva želel spremeniti namem- Slika 1: Število nasemenjenih dreves na hektar po višinskih razredih in objektih Figure 1: Number of tree seedlings per hectare according to height classes and objects bnost zemljišča v travnik in je zato odstranil tudi vse panje (slika 2). Nekaj predrastkov so ohranili zaradi preprečevanja erozije. Med objekti smo ugotovili značilne razlike v zastiranju pritalne vegetacije (slika 3). Povprečno zastiranje z zelišči po objektih je znašalo: zgornji objekt 26 %, spodnji 47 % in prisojni 67 %. Iz primerjave slik 1 in 3 je razvidno, da je gostota mladja zelo odvisna od zastiranja zelišč. Uspešnost nasemenitve vrst, ki jih ni bilo v mešanici semena, je bila odvisna od razdalje do najbližjih semenskih dreves. Statistična analiza je pokazala, da je gostota nasemenitve v negativni povezavi z oddaljenostjo ploskvic od semenjakov Slika 2: Leva slika: vetrolomna površina v bližini Starega gradu nad Kamnikom (zgornji objekt). Priprava tal značilno zmanjša konkurenco pritalne vegetacije in izboljša nasemenitev vrst, ki se lažje pomlajujejo na mineralnih tleh (macesen, bor). Po drugi strani lahko nepremišljena priprava tal uniči predraslo mladje in sproža erozijo. Desna slika: bujna vegetacija na spodnjem objektu ovira naravno nasemenitev (foto: Jurij Diaci). Figure 3: Left photo: wind-disturbed area near Stari grad above Kamnik (upper object). Preparation of soil can reduce the ground layer and improve natural regeneration of species that prefer mineral soil (European Larch, Scots Pine). On the other hand soil preparation can destroy advanced regeneration and cause soil erosion. Right photo: strong competition of ground layer inhibits natural regeneration. Slika 3: Zastiranje zelišč po objektih Figure 3: Herb cover according to objects na širšem območju Bohorja, kar kaže, da je težko dosegati neposredno primerljivost in ponovljivost tudi na relativno majhnem območju. Povprečne vrednosti zastiranja so pokazale, da je v zeliščni plasti največ malega zimzelena, navadnega srobota, vrst iz rodu robide (Rubus sp.), navadne črnoge in navadnega vimčka. Po treh letih je bila uspešnost saditve 76 %. Zastiranje drevesnih vrst, brez upoštevanja saditve, je bilo večje pri naravni obnovi (8,1 %) v primerjavi z umetno (2,7 %). Vrste smo iz ekonomskega vidika ločili na klimaksne (ciljne): bukev, gorski j avor, češnj a, graden, brek, gorski brest in pionirske: mali jesen, črni gaber, maklen, breza, iva. Tudi gostote naravnega mladja klimaksnih in pionirskih drevesnih vrst na ploskvah z naravno obnovo so bistveno večje od tistih z umetno obnovo - brez upoštevanja sadik (preglednica 1). Preglednica 1: Gostote naravnega mladja na ploskvah z različnimi načini obnove (sadike niso upoštevane) Table 1: Densities of natural regeneration on plots with diverse regeneration methods (planted seedlings are not taken into account) Slika 4: Frekvenčna porazdelitev nasemenjenih dreves v odvisnosti od razdalje do najbližjega semenskega drevesa za vseh 260 vzorčnih ploskev. Figure 4: Frequency distribution of tree seedlings in relation to the distance to the first seed tree for all 260 sampling plots. bora in macesna (Pearsonov korelacijski koeficient za bor je znašal -0,3403, p < 0,05; za macesen pa -0,3984, p < 0,05). Zadovoljive gostote naseme-nitve so se razvile v razdalji od 30 do 40 m od semenskih dreves, odvisno od drevesne vrste (slika 4) (Klemen, 2012). 3.2 primerjava saditve in naravne obnove 3.2 Comparison of planting and natural regeneration Analiza vegetacije na temelju Ellenbergovih fitoin-dikacijskih vrednosti je pokazala značilne ekološke razlike med posameznimi raziskovalnimi lokacijami Št./ha Umetna Naravna Klimaksne 3.332 9.375 Pionirji 4.761 14.524 Skupaj 8.093 23.899 Razlog za večje gostote in zastiranje naravnega mladja na ploskvah z naravno obnovo je v izpeljavi umetne obnove v slabše pomlajenih predelih in kasnejših obžetvah ter odstranitvi mladja pri pripravi sestoja za saditev. Zastiranje robide je negativno vplivalo na gostoto dreves (Spearma-nov kor. koef.: -0,633, p = 0,01) (Klaužer, 2012). Analiza porazdelitve mladja po prostoru je pokazala pri naravnih in umetni obnovi primerljivo 68 % zasedenost 2500 kvadrantov (celic) na ha, vendar so pri umetni obnovi s 100 % prevladale ciljne vrste, pri naravni pa je bilo kar 65 % celic zasedenih s pionirji. 4 diskusija 4 DiscussiON Po ujmi se pogosto soočamo z vprašanjem, v kakšnih razmerah in koliko časa je smiselno čakati na naravno obnovo. Na to je težko odgovoriti enoznačno. S takojšnjo saditvijo prehitimo razvoj pritalne vegetacije in hitreje zagotovimo ekološke funkcije gozda; saditev na nepomlajena mesta po uveljaviti sekundarne sukcesije pa je lahko cenejša. Za odločanje je pomembno poznavanje rastišča in funkcij ter dosedanje izkušnje. Pri odločitvi o načinu biološke sanacije je treba upoštevati, da je umetna obnova bistveno dražja od naravne. Šelb (2008) navaja stroške umetne obnove s saditvijo (brez zaščite in vzdrževalnih del) 2.000 sadik na ha od 1.700 €/ha (smreka) pa do 2.900 €/ha (češnja, bukev). Stroški saditve z zaščito (kemakol pri smreki in tulci pri listavcih) in vzdrževanjem (obžetve in vzdrževanje tulcev) znašajo že 4.500 €/ ha za smreko in 10.630 €/ha za javor oz. 14.160 €/ ha za bukev. Zato je smiselno, da se za saditev odločamo takrat, ko je potrebna hitra vnovična vzpostavitev razvrednotenih funkcij gozda (varovalna in zaščitna funkcija), in na mestih, kjer so oz. bodo velike težave s pritalno vegetacijo. Setev je zanimiva izbira za sanacijo naravnih ujm, ki jo, razen setve črnega bora po požarih, redko uporabljamo. Setev ima ekonomske in biološke prednosti, a tudi omejitve - predvsem v bolj skrajnostnih razmerah (npr. prisojni objekt na Kamniškem). Gledano z vidika rastišč sta si spodnji in prisojni objekt zelo podobna, glavna razlika je le ekspozicija. Ključnega pomena za uspeh setve je priprava tal (npr. zgornji objekt), ki je ni treba opraviti na celotni površini, ampak jo usmerjamo na mesta brez starega mladja in Slika 5: Umetna obnova z redko saditvijo gorskega javorja na vetrolomni površini v okolici Bohorja. Pri pripravi sestoja za saditev in pri obžetvah je potrebno ohraniti predraslo in kasneje nasemenjeno mladje (foto: Jurij Diaci). Figure 5: Artificial regeneration with sparse planting of sycamore maple on windthrow area in surroundings of Bohor. Both, recent and advanced regeneration must be preserved while preparing the stand for planting and removing ground vegetation around young trees (Photo: Jurij Diaci). na ugodna mikrorastišča (npr. ob panjih). Kjer je nevarnost erozije, pripravo tal lahko uredimo v obliki majhnih teras. Na uspešnost setve zelo vpliva lega. Južne in grebenske lege so za setev zahtevnejše zaradi nevarnosti suše. Na splošno sejemo spomladi zaradi mortalitete semena in predatorstva pozimi, vendar bi bilo treba preveriti tudi uspešnost jesenske setve, predvsem zaradi vse pogostejših zim z malo snega. V srednji Evropi v zadnjem času sejejo predvsem bukev in jelko v nižinah ter sredogorju; macesen, pokončno rušje, cemprin in smreko v visokogorju; na severu pa rdeči bor (Redaktion LWF, 2004; Engeßer et al., 2011). Za uspeh naravne obnove in dopolnitev umetne so izjemno pomembna semenska drevesa, še zlasti na velikih obnovitvenih površinah, kjer je do roba sestoja velika razdalja (npr. več kot 50 m). Podobne rezultate smo ugotovili tudi za javor in bukev v dinarskih (Roženbergar, 2012) ter alpskih jelovo-bukovih gozdovih (Rozman, 2007; Sagnard et al., 2007). Pri saditvi smo ugotovili nekoliko manjšo uspešnost v primerjavi s tujino, pri čemer bolj odstopamo pri listavcih, še posebno pri bukvi (Burschel in Huss 1997; Schö-nenberger, 2002; Jacobs 2004). Listavci nimajo pionirskega značaja smreke in so bolj dovzetni za abiotične in biotične dejavnike, zelo pa vpliva kakovost sadik. Preživetje sadik je odvisno od kakovosti sadik in saditve, vremenskih razmer in še posebno nege nasada (prim. Jacobs, 2004, mi Šelb, 2008). Zaradi evtrofikacije rastišč po ujmah je zelo razvita pritalna vegetacija, ki značilno zavira rast in razvoj mladja; zelo pomembna je obžetev, vendar z njo lahko odstranimo številne ciljne vrste (pomen izobraževanja delavcev in lastnikov gozdov). Na proučevanih objektih smo zaznali velik potencial naravne nasemenitve in obnove, delno zaradi manjših obnovitvenih površin, delno zaradi panjevskega odganjanja. Tudi v tujini v podobnih razmerah ugotavljajo velik potencial naravne obnove (Schönenberger, 2002; Brang et al., 2004; Borchert in Mößnang, 2004; Fischer A. in Fischer H., 2010), ki vodi do raznomernih - strukturiranih sestojev. Hkrati pa opozarjajo, da je mladje pogosto slabe kakovosti, neenakomerno zastopano, prevladujejo pa lahko pionirji in vrste, ki niso ciljne (npr. smreka). Ugotovili smo tudi precejšnje razlike v rastiščnih in sestojnih razmerah med raziskovalnimi objekti, kar kaže na previdnost pri posploševanju. 5 Zaključki 5 Conclusions Zaključki - Sanacijski načrt, ki sledi po ujmi, mora upoštevati ekološke, ekonomske, tehnološke in socialne vidike. Pomembni gozdnogojitveni vidiki so ohranjanje skupin poškodovanih dreves (semenjaki, nega, biotopi) in predrastkov ter izogibanje večjim poškodbam tal. - Če je mogoče, pri biološki sanaciji zagotovimo primerjavo različnih načinov dela: 1) kontrola (brez ukrepanja), 2) sečnja, spravilo in naravna obnova ter 3) umetna obnova s setvijo ali saditvijo. - Po ujmi je treba oceniti, katera mikrorastišča imajo dobre možnosti za naravno obnovo. Te so odvisne od rastiščnih in sestojnih razmer in velikosti prizadete površine, pogosto so to srednja rastišča do revnejša, vendar ne skraj-nostna, s slabše razvito pritalno vegetacijo, skupinami starega mladja in nasemenitvijo, kjer so poškodovani naravni sestoji na manjših površinah (do 50 m od sestojnega roba) in kjer so nakazane možnosti panjevskega odganjanja. - Na drugih površinah j e smiselno čim prej odločiti za umetno obnovo zaradi razvoja pritalne vegetacije. Slabost hitre saditve je, da so razmere na prizadeti površini lahko skrajnostne zaradi slabo razvite pritalne vegetacije (južne lege). - Prednostne površine za umetno obnovo so: erozijsko ogroženi predeli, prisojne strme lege, varovalni in zaščitni gozdovi, najbolj produktivna rastišča brez predrastkov, površine z že razvito pritalno vegetacij o brez naravnega podmladka, površine z malo semenskimi drevesi oziroma predeli, ki so zelo odmaknjeni od gozdnega roba. Predvideti je treba mesta, kje bo obnova najtežja, kajti kasneje ob bujnem razvoju zelišč je naravna nasemenitev praktično nemogoča. - Za izboljšanje biološke sanacije je pomembno spremljanje uspešnosti obnove in zastavitev eksperimentalnih sanacij na delu površin. Slednje omogočajo objektivno primerjavo med različnimi načini obnove. Pri tem je pomembno ustrezno beležiti dejavnike, ki vplivajo na preživetje in kakovost nasadov (npr. zapisnik prevzema sadik). Conclusions - Forest restoration plan following a natural disturbance must comply with ecological, economic, technological, and social aspects. Important silvicultural aspects comprise preservation of damaged tree groups (seed trees, tending by canopy cover, biotopes) and advanced regeneration as well as avoidance of major soil damage. - If possible, we ensure comparison of diverse treatments in biological restoration: 1) control (no measures), 2) felling, harvesting, and natural regeneration, 3) artificial regeneration by the means of sowing or planting. - After a natural disturbance we have to assess which micro-sites have good chances for natural regeneration. These depend on site and stand conditions and size of the affected area; for e.g. they often include medium to poor, but not extreme sites, where groups of advanced regeneration are present, natural regeneration is occurring and ground vegetation is less developed. Natural regeneration is more appropriate in smaller damaged areas of natural stands (up to 50 m from stand edge) and where possibilities of stump sprouts are indicated. - Due to lush development of ground vegetation it is reasonable to perform artificial regenera- tion as soon as possible. Deficiency of a quick planting is the fact that the conditions on the affected area can be extreme due to poorly developed ground vegetation (especially in southern aspect). - Priority areas for artificial regeneration include: areas endangered by erosion, sun-exposed southern and steep slopes, protection forests, the most productive sites without advanced regeneration, areas with already dense ground vegetation without regeneration, areas with a small number of seed trees or areas with a long distance from forest edge. The micro-sites where the regeneration is unlikely to appear must be anticipated, since later the regeneration may be extremely retarded due to the lush growth of herbs.Monitoring success of regeneration and setting of experimental restoration studies on a part of the disturbed area is important for improving biological restoration. Such experimental studies enable an unbiased comparison between diverse regeneration methods. Thereby appropriate recording of factors affecting survival and quality of tree plantations (e.g. record of receipt of saplings) is important. 6 zahvala 6 acknowledgement Raziskava je potekala v sklopu projekta Ekološka sanacija naravnih ujm, ki sta jo omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Zahvaljujemo se osebju krajevnih enot Kamnik in Senovo za pomoč pri iskanju primernih raziskovalnih objektov in posredovanju podatkov. 7 literatura 7 references Borchert, H., Mößnang, M., 2004. Von Nichts kommt Nichts. LWF aktuell, 46: 8-9. Brang, P., Schönenberger, W., Fischer, A., 2004. Reforestation in Central Europa: lessons from multi-disciplinary filed experiments. Forest Snow and Landscape Research, 78: 53-69. Burschel, P., Huss, J. (ed.). 1997. Grundriss des Waldbaus: ein Leitfaden für Studium und Praxis. Parey Buchverlag, Berlin. Diaci, J. 2007. Prilagajanje gojenja gozdov podnebnim spremembam. V: Podnebne spremembe: vpliv na gozd in gozdarstvo. Jurc M. (ur.). Studia forestalia Slovenica, Ljubljana: 117-132. Engeßer, E., Habereder, R., Mages, V. 2011. Tannensaaten im Forstbetrieb Kelheim. LWF aktuell 80: 8-10. European Commission. 2009. Impacts of Climate Change on European Forests and Options for Adaptation. Report to the European Commission Directorate -General for Agriculture and Rural Development, 173 p. Fischer, A., Fischer, H. 2010. Sturmwurf - und was dann? LWF aktuell, 77: 46-49. Jacobs, F. D., Ross-Davi,s L. A., Davis, S. A. 2004. Establishment success of conservation tree plantations in relation to silvicoltural prectices in Indiana, USA. New Forests, 28: 23-36. Kajfež - Bogataj, L. 2007. Spreminjanje podnebja - zdaj in v prihodnje. V: Podnebne spremembe: vpliv na gozd in gozdarstvo. Jurc M. (ur.)., Studia forestalia Slovenica, Ljubljana: 13-26. Klaužer, S. 2012. Uspešnost naravne in umetne obnove vetrolomnih površin na širšem območju Bohorja: diplomsko delo. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 48 str. Klemen, K. 2012. Uspešnost sanacije vetrolomnih površin s setvijo na primeru GGE Kamnik: diplomsko delo. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 50 str. Pahovnik, A. 2011. Analiza vetroloma na območju Črnivca leta 2008: diplomsko delo. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 47 str. Papler-Lampe, V. 2009. Presoja ukrepov pri sanacijah ujm 2006-2008. Gozdarski vestnik 67: 365-376; 271-282. Redaktion LWF, 2004. Erfolg von Buchensaaten steigern. LWF-Merkblatt 16, 4 s. Rozman, J. 2007. Ekologija pomlajevanja drugotnega smrekovega gozda v visokogorskem vegetacijskem pasu Karavank: magistrsko delo. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 190 str. Roženbergar, D. 2012. Analiza podatkov iz raziskav s Krasa v sklopu projekta Ukrepi za izboljšanje izkoriščenosti proizvodnih potencialov gozdov. (neobjavljeno) Sagnard, F., Pichot, C., Dreyfus, P., Jordano, P., Fady, B. 2007. Modelling seed dispersal to predict seedling recruitment: Recolonization dynamics in a plantation forest. Ecological Modelling, 203: 464-474. Schönenberger, W. 2002. Post windthrow stands regeneration in Swiss mountain forests: the first ten years after the 1990 storm Vivian. Forest Snow and Landscape Research, 77: 61-80 Šelb, M. 2008. Analiza uspešnosti zaščite mladja s tulci in mrežami. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Kranj: 55 str. GDK 585+42/43(045)=163.6 tehnike zaznavanja velikih poškodb v gozdovih Techniques for Detection of Large-Scale Damages in Forests Anže JAPELJ1, Andrej KOBLER2, Mitja SKUDNIK 3 Izvleček: Japelj, A., Kobler, A., Skudnik, M.: Tehnike zaznavanja velikih poškodb v gozdovih. Gozdarski vestnik, 71/2013, št. 1. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 53. Prevod Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic. Velike poškodbe v gozdovih so poseben dogodek, ki pomembno spremenijo razmere v gozdnem ekosistemu. Za znatne površine prizadetega gozda oz. veliko poškodovanih dreves je potreben poseben pristop določanja njihove lokacije, vrste poškodbe, poškodovane površine oz. intenzivnosti in vrste pojavljanja poškodbe ter opredeljevanja razpoložljive infrastrukture in lastnosti terena. S tehnikami zaznavanja oz. zbiranja podatkov je mogoče dobiti potrebne informacije. Terestrični pristop oz. terenski ogled je praviloma prvi korak, ki ga pozneje po potrebi dopolnimo z metodami daljinskega zaznavanja (letalska in helikopterska ter satelitska snemanja). V prispevku je pregled tehnik zaznavanja velikih poškodb ter izbranih primerov njihove uporabe za določene vrste poškodb pri varstvu gozdov. Pripravljen je predlog sheme, ki skupaj s pregledom objav o vrstah poškodb omogoča, da se uporabnik glede na lastnosti posameznih tehnik zaznavanja in vrsto poškodb v gozdovih odloči za najbolj primerno. Ključne besede: tehnike zaznavanja, velika poškodba v gozdu, satelitsko snemanje, aeroposnetki, lidar Abstract: Japelj, A., Kobler, A., Skudnik, M.: Techniques for Detection of Large-Scale Damages in Forests. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 71/2013, vol. 1. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot. 53. Translated by Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. Large-scale disturbances in forests represent a special event significantly changing conditions in forest ecosystem. Substantial areas of affected forest or a large number of damaged trees require a special approach to the identification of their location, damage type, damaged area or intensity and sort of damage manifestation, as well as definition of the available infrastructure and terrain characteristics. Acquisition of the required information can be performed by the use of detection or data gathering techniques. As a rule, on-land approach or field inspection is the first step; if needed, it is later supplemented by the methods of remote sensing (plane and helicopter as well as satellite imagery). This article presents review of techniques for detection of large-scale damages and selected examples of their use for certain types of damages in forest protection. We prepared a suggestion for a scheme which, together with the review of publications according to the types of damages, enables the user to choose the most appropriate technique with regard to the characteristics of individual detection techniques and type of damage in forests. Key words: detection techniques, large-scale damage in forest, satellite imagery, aerophoto, lidar 1 UVOD glede na prizadeto površino ter poškodovano lesno , ^, , v, „ / , , , ^t^n , t maso oz. število dreves presegel določeno vrednost. Velike poškodbe (v nadaljevanju VP) v gozdovih , v.^ , v, ,, Glede na povzročitelja delimo poškodbe na: (i) so tiste, ki izstopajo s svojim obsegom oz. vplivi na , . ^ , v, ,, /v, • j- t ^ t • , ' \ , ^ , biotske poškodbe (škodljivci (tudi karantenski gozd. Zavzemajo torej večje površine in povzročijo v, . • -n > t ■■ v \ /■■\ " v, ,, , , [j škodljivi organizmi), bolezni in glive), (ii) abiotske znatne poškodbe lesne mase. V slovenski zakono- v, ,, / ^ , , v, , , ^ , „ , , , T, T T poškodbe (vetrolom, snegolom, žledolom itn.), daji poškodbe v gozdovih obravnava Pravilnik o ..... ^ v, ,, /v, v, , . darstpvu gozdom (gUr. l. RS, št. 114/2009) (v nada- (iii) antroPogene Poškodbe (človeške dejavnosti) ljevanju PVG), ki tudi določa, da je za gozd, ki je - poškodovan na večji površini, treba izdelati načrt 1 A. J., univ. dipl. inž. gozd., Gozdarski inštitut Slovenije, sanacije. Za njegovo izdelavo je treba kar najhitreje Večna pot 2, SI-1000 LJ, anze.japelj@gozdis.si, +368 zbrati podatke o VP. Skudnik in sod. (2013) pre- (1) 200 78 36 2 dr. A. K., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, dlagajo, da bi bile poškodbe, ki bi jih razumeli kot sI-1000 LJ, andrej.kobler@gozdis.si VP, tiste, ki nastanejo kot posledica dejavnika, ki 3 m.K., univ. dipl. inž. gozd., Gozdarski inštitut Slovenije, se je zgodil v krajšem časovnem obdobju in ki je Večna pot 2, SI-1000 LJ, mitja.skudnik@gozdis.si in (iv) abiotsko/antropogene (požari). VP torej terjajo izredne ukrepe s prilagojenim sistemom gozdarskega načrtovanja. Predvsem je treba kar najhitreje zbrati podatke o VP, jih interpretirati in oblikovati ukrepe sanacije. Za učinkovito obvladovanje oz. zaznavanje vp v gozdu je torej potrebno učinkovito zbiranje različnih vrst podatkov: vrsta, lokacija in površina poškodbe, obstoječa infrastruktura na/v območju poškodbe, informacije o količini lesne zaloge, lastništvo poškodovanih gozdov, razpoložljivost različnih tipov goriv, starost sestojev itn. Naštete informacije so ključne za oblikovanje možnih scenarijev sanacije poškodovanega gozda, cilj končnih rešitev pa je izboljšanje stabilnosti gozda in tako zmanjšati možnost ponovitve poškodbe. Po sanaciji poškodb so potrebne dodatne informacije o stanju gozdnega ekosistema oz. njegovega odziva na izvedene ukrepe, ker je tako mogoče preveriti tudi njihovo učinkovitost (Ciesla, 2000). Pri gozdarskem načrtovanju so že v razmerah običajnega gospodarjenja v rabi različne tehnike zaznavanja, v vedno večji meri predvsem daljinske, kot so aero- in satelitska snemanja z različnimi vrstami senzorjev - optični, radarski, laserski. V primerih VP, kot so npr. obsežni vetro- ali snegolomi, požari in posledice delovanj a b olezni in žuželk, omenjene tehnike skupaj s terenskim ogledom nudijo ažurne podatke o trenutnem stanju in razvoju VP (Köhl in sod., 2006). Ob pričakovanih podnebnih spremembah, ki lahko znatno povečajo površine gozda, ki jih bodo vremensko pogojene motnje - vetro- in snegolomi, požari, napadi bolezni in žuželk - prizadele v prihodnje (Lindner in sod., 2010), je razvoj metodologij za spremljanje in hitro oceno poškodovanih gozdov vedno pomembnejši (Deshayes in sod., 2006). začetni cilj zaznavanja velikih poškodb je predvsem določitev lokacije in obsega poškodbe (Pischedda, 2004). Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja oz. dosegli cilj, je treba zbrati ključne podatke o vp, in sicer o: - lokaciji (geografsko opredeljena) VP, - poškodovani površini, - prostornini poškodovane lesne mase, - deležih tipov poškodb dreves (npr. zlomljena, nagnjena, padla), - ali se poškodbe pojavljajo posamič/v skupinah ali so prizadeti celi sestoji, - deležih drevesnih vrst (igl./list.) in njihovih dimenzijah (debelinski razredi), - opisih terena (nagib, razgibanost podlage, nosilna kapaciteta tal), - infrastrukturi (vlake, gozdne ceste). 2 tehnike zaznavanja velikih poškodb (vp) 2.1 pregled različnih tehnik zaznavanja Zaznavanje VP oz. zbiranje podatkov o njih je mogoče na več načinov, in sicer ločimo terestrično zbiranje podatkov, t.j. s tal, s terenskim ogledom, in daljinsko zaznavanje, ki ga Oštir (2006) glede na uporabljeno tehnologijo deli na: - snemanje s satelitov, - letalsko snemanje z večjih nadmorskih višin, - letalsko/helikoptersko snemanje z manjših nadmorskih višin, - snemanje s tal, vendar dvignjeno od površine (npr. opazovalni stolpi s kamerami/osebjem). Izbira najprimernejše metode zbiranja podatkov o VP je odvisna predvsem od namena uporabe podatkov. Z jasno opredeljenim namenom je mogoče zožiti nabor različnih mogočih pristopov in samo ob upoštevanju tudi drugih dejavnikov, ki vplivajo na primernost metod, na koncu izberemo optimalno tehniko zaznavanja. Nameni zbiranja podatkov v varstvu gozdov oz. ob VP so (prilagojeno po Hočevar, 1995): - odkrivanje poškodovanih dreves in sestojev, - ocena obsega (površine), stopnje in prostorske razporeditve poškodb, - za oceno poškodovane lesne mase in ekonomske škode, - za izdelavo sanacijskega načrta, - za obnovo gozdnogospodarskega načrta, - nadzor, spremljanje, razvoj poškodb, - spremljanje učinkovitosti sanacijskih ukrepov, - načrtovanje preventivnih ukrepov. 2.2 Terestrično zbiranje podatkov Terestrično zbiranje podatkov obsega terenski ogled objekta in je praviloma prvi korak pri opazovanju VP. V praksi se terestrično zbiranje podatkov uporablja predvsem v zgodnejših fazah odkrivanja značilnosti poškodb in njihovih povzročiteljev. Terenski ogled služi oblikovanju grobe in relativno cenejše ocene vrste in obsega VP in ga lahko pozneje po potrebi dopolnjujemo z drugimi metodami pridobivanja podatkov (Poljanec in sod., 2010). Zaradi relativno dobro razvite mreže gozdnih prometnic ter kakovostne in lokalno organizirane javne gozdarske službe je tovrsten pristop v Sloveniji precej očitna izbira, kako začeti zbirati podatke o VP. Terestrično zbiranje podatkov o VP vključuje: 1. terenski ogled objekta oz. poškodbe, 2. opredelitev njegove površine - npr. posnetek oboda prizadete površine z ročno GPS-napravo oz. izris na ortofoto posnetek - terestrična fotogrametrija, 3. oceno poškodovane lesne mase a ocena lesnih zalog iz zbirk podatkov ZGS - npr. o odsekih, sestojih ali okularno, b ocena deleža poškodovane lesne mase, c naknadna popolna oz. vzorčna izmera količine poškodovane lesne mase. Terestrično zbiranje podatkov o VP je primerno, če je škoda skoncentrirana na manj prostorsko ločenih predelih. Če se škoda pojavlja na velikem številu razpršenih jeder, je smotrneje uporabiti eno izmed tehnik daljinskega zaznavanja. Nekaterih vrst poškodb ni mogoče zaznavati s pomočjo tehnik daljinskega zaznavanja, npr. pojava karantenskih škodljivih organizmov ali zgodnjega napada podlubnikov, ki jih je mogoče opaziti samo med terenskim ogledom. Terenski ogled je primerna rešitev, kadar je teren lažje prehoden in je manjša nevarnost padajočega drevja, ki je morda obviselo, ipd. Glavni dejavniki, ki vplivajo na smotrnost terestričnega zaznavanja velikih poškodb, so: tip poškodbe, razpršenost (in velikost) jeder poškodovanega gozda in razpoložljivost terenskega osebja. 2.3 Daljinsko zbiranje podatkov Daljinsko zbiranje podatkov je zbiranje informacij o površju Zemlje oz. objektih, ne da bi z njo prišli v neposreden stik (0štir, 2006). Poleg človeškega očesa so orodje daljinskega zaznavanja raznovrstne kamere, skenerji in naprave za zaznavanje virov toplotnega sevanja. Le-ti so lahko postavljeni na zemeljski površini ali pa so pritrjeni na zračna plovila (letala, helikopterji, zmaji in baloni) oz. satelite in vesoljska plovila, ki lebdijo nad določeno točko na Zemlji (geostacionarni) oz. se gibljejo po krožnici v orbiti okoli Zemlje (zemeljskoorbitalni). Izbira najprimernejšega vira podatkov je odvisna predvsem od najmanjše ločljivosti, ki je opredeljena z najmanjšo količino, ki jo je še mogoče opredeliti kot enoto podatka. Pri sistemih daljinskega zaznavanja ločimo štiri tipe ločljivosti (Lachowski in sod., 1996; Perryman, 1996) - poleg spektralne in radiometrične, ki ju v tem kratkem pregledu ne bomo obravnavali, sta pomembni: - prostorska ločljivost, ki določa velikost najmanjših opazovanih predmetov in je mera ostrine oz. čistine prostorskega podatka, - časovno ločljivost, ki pove, kako pogosto je predmet posnet oz. kako pogosto ga satelit/ letalo preleti (npr. šestnajst dni za satelit Landsat, na nekaj let za ciklično aerosnemanje Slovenije). V primeru VP je treba podatke zbrati hitro, da se lahko kar najhitreje začnejo izvajati ukrepi, s katerimi želimo blažiti posledice in nadzorovati prihodnji razvoj poškodovanega gozda. Zaradi naštetega so lahko tehnike daljinskega zaznavanja, ki so primerne za inventarizacijo velikih površin z enotnim pristopom, še posebno uporabne. 2.3.1 Aeroposnetki Letalsko snemanje oz. aeroposnetki med vsemi tehnikami daljinskega zaznavanja nudijo slikovno gradivo največje prostorske ločljivosti (0štir, 2006), ki je primarno določena z višino leta (Ward in Johnson, 2007). Sicer na kakovost tako pridobljenih informacij vplivajo tudi atmosfersko pršenje, gibanje zračnega plovila in vibracije, ki nastajajo pri letenju (Wulder, 1998). Letalsko snemanje v infrardečem delu spektra je lahko po natančnosti pridobljenih podatkov povsem primerljivo s terenskim snemanjem, le da je še učinkovitejše z vidika porabe časa in nepristranskosti (Pernar in Kušan, 2001). Posnetki, narejeni s pomočjo fotografske kamere na letalu/helikopterju, so uporabni za odkrivanje poškodb, njihovo lociranje, oceno poškodovane površine in oceno poškodovane lesne mase (Wear in sod., 1966, cit. po Wulder in sod., 2004). V Sloveniji te informacije praviloma kombiniramo z informacijskimi sloji ZGS (sestoji, odseki, stalne vzorčne ploskve). Aeroposnetke oz. ortofoto posnetke (ortorektificiran aeroposnetek) je mogoče uporabiti kot nadomestek za kartografsko osnovo za terenski popis (fotokarta), ko je treba hitro podati tematski pregled nad najnovejšim stanjem na terenu. Praviloma se pozneje s fotointerpretacijo podajo natančnejše ocene površine poškodbe in delež poškodovanega drevja. Aeroposnetke je mogoče združevati tudi z vzorčnimi terenskimi inventurami (dvofazno vzorčenje) in tako zmanjšati stroške terenskih popisov, ob tem pa vseeno zagotoviti dovolj kakovostne podatke o obsegu poškodovanosti (Sharpnack in Wong, 1982). Določanje poškodb s pomočjo aerosnemanj ima v primerjavi s terenskim popisom nekaj prednosti (Hočevar, 1995; Ward in Johnson, 2007), kot so: - velikoprostorski pregled, - dobra razpoznavnost zgornjih delov in vrhov krošenj, - svetlobne razmere so homogene po celotni površini, - posnetek podaja stanje v točno določenem trenutku, - izsledke fotointerpretacije je mogoče pozneje ponovno preverjati, - ocena površin je točnejša, - aeroposnetek je dober dokumentacijski material in podlaga za izdelavo sanacijskega načrta, - aerosnemanje je bolj prilagodljivo glede časa snemanja in formata posnetkov. V preteklosti so za izdelavo aeroposnetkov uporabljali klasične kamere s pasivnimi optičnimi snemalnimi sistemi in fotografskim filmom, ki je občutljiv za svetlobo valovnih dolžin od 300 do 900 nm. Po letu 2006 so za celotno Slovenijo na voljo digitalni letalski posnetki. Njihova značilnost je, da tovrstni sistemi ne uporabljajo filmov, ampak mrežo senzorjev CCD (»charge-coupled devices«), ki zaznajo elektromagnetno valovanje (Oštir, 2006). Za Slovenijo so bili v letu 2006, npr., vsi aeroposnetki posneti z digitalno kamero Intergraph DMC (Digital Mapping Camera) 110, v letu 2010 pa s kamero UltraCamXP (Vexcel Imaging GmbH). Lastnosti obeh kamer so, da imajo štiri pankromatske in štiri multispektralne senzorje CCD. Tako pankromatski senzor ustvari črno-bel posnetek, multispektralne kamere pa zajamejo frekvenčno območje RGB (rdeča, zelena in modra) in dodatno še CIR (bližnje infrardeče območje). Vsi senzorji posnamejo fotografijo hkrati. Digitalno kamero UltraCamXP sestavljajo štirje pankromatski senzorji, velikosti 11.310 x 17.310 pikslov, in štirje multispektralni senzorji 5.770 x 3.770 pikslov. Velikost piksla pri senzorjih je 6 ^m, kar pomeni, da je pri višini leta 500 metrov velikost piksla na tleh 2,9 cm oz. pri višini 300 m je velikost 1,8 cm. (Vexcel Imaging, 2008). Pri obdelavi posnetkov se vsi štirje pankromatski posnetki sestavijo v enega. Aeroposnetki se uporabljajo predvsem pri ocenjevanju škode zaradi bolezni in škodljivcev (npr. Heurich in sod., 2010), požarov (npr. Chi-rici in Corona, 2005; Riggan in Tissell, 2009) in vetrolomov (Schmoeckel in Kottmeier, 2008). Na Slovenskem so bila v zadnjem času aerosnemanja uporabljena za oceno poškodb gozda pri požaru Šumka-Trstelj l. 2006, vetrolomu na Jelovici istega leta in vetrolomu v osrednji Sloveniji l. 2008 (Poljanec in sod., 2010). Poleg aeroposnetkov lahko s pomočjo zračnih plovil poteka tudi neposredno kartiranje oz. zari-sovanje poškodovanih površin na kartografsko podlago ter video snemanje površine med letom. Slabost prvega pristopa je predvsem, da sta lahko vprašljivi lokacijska točnost in natančnost izločenih površin. Takšna metoda je torej primerna predvsem v prvih fazah inventarizacije za navajanje grobih ocen. Prednost je hitrost oz. majhna poraba časa na enoto površine. Video snemanja se v praksi uporabljajo manj pogosto (Ciesla, 2000; Wulder in sod., 2004). V zadnjem času se na tržišču pojavljajo tudi ponudniki izdelave posnetkov iz zraka, vendar z možnostjo zelo nizkega letenja. Izredno lahka plovila (npr. t.i. OktoKopter) so daljinsko vodena, nanje pa so pritrjene različne kamere, ki dosegajo visoko prostorsko ločljivost 2-5 cm. Prednost takšnega načina pridobivanja podatkov je, da je cenovno relativno ugodno - 500-800 EUR za 2 ha; 3.500-4.500 EUR za 50 ha - snemanje pa se lahko opravi zelo hitro po pojavu poškodbe, saj je organiziranje tovrstnega snemanja relativno preprosto. Z večanjem poškodovane površine se relativna cena takega snemanja na enoto površine zmanjšuje počasneje, kot pri letalskem in satelitskem snemanju in kmalu jim cenovno ni več konkurenčno. Letalska snemanja tradicionalno ostajajo pomemben vir podatkov za gozdarstvo na splošno pa tudi za snemanje poškodb v gozdovih. Prednosti letalskega snemanja sta manjša odvisnost od vremenskih razmer (visoka oblačnost) in razmeroma ugodna cena snemanja glede na visoko prostorsko natančnost podatkov. So pa cene snemanj odvisne od številnih dejavnikov kot npr. višina leta, oddaljenost VP od letališča, minimalna površina, naklon površine itd. ter se gibljejo od 2.000 do 4.000 EUR za 1 km2. Pri pridobivanju letalskih posnetkov bi bil smiseln tudi predhodni izbor koncesionarja in določitev tehničnih pogojev snemanja. S tem bi se v primeru potrebe po letalskem snemanju bistveno skrajšal čas od nastanka poškodbe do pridobitve prvih podatkov. V zadnjih desetih letih se je letalskemu snemanju v mnogih deželah pridružila velikopo-vršinska uporaba satelitskih snemanj (Goetz in sod., 2009). Po letu 2000 je satelitsko daljinsko zaznavanje doživelo razcvet s pojavom satelitov visoke ločljivosti, kar označuje razvoj novih metod interpretacije slik, kot je objektna klasifikacija (Blaschke, 2010). 2.3.2 satelitski posnetki Pri zaznavanju, kartiranju in oceni lokacije in obsega VP gozda je mogoče uporabiti tudi satelitske posnetke, predvsem posnetke srednje prostorske ločljivosti (npr. SPOT in Landsat) v bližnjem infra-rdečem delu spektra (Frolking in sod., 2009). Satelitske inventure so lahko uporabno dopolnilo vzorčnim podatkom o poškodbah, zbranim na terenu, saj omogočajo cenovno ugodno ekstrapolacijo nekaterih ugotovitev o stanju ekosistema, njegovem delovanju in poškodbah iz vzorca na veliko površino. Pri satelitih srednje ločljivosti so glede tega posebno uporabni vegetacijski indeksi, ki temeljijo na razmerju odbojnosti vegetacije v posameznih delih vidnega in bližnjega infrardečega spektra (Huete, 2012). Satelitski posnetki visoke prostorske ločljivosti (1 m ali podrobnejši) se uporabljajo predvsem za zaznavanje malo-površinskih poškodb ter vrzeli. Pri ocenjevanju stopnje poškodovanosti na podlagi visokoločljivih posnetkov satelitov, kot je na primer IKONOS, poleg spektralnih lastnosti uporabimo tudi teks-turne značilnosti (Rich in sod., 2010). Pri varstvu gozdov in zaznavanju velikih poškodb je uporabnih več satelitskih sistemov. Med zemeljsko-orbitalnimi satelitskimi sistemi se najpogosteje uporabljajo AVHRR (National Ocenanic and Atmospheric Administration-NOAA, ZDA), MODIS (National Aeronautics and Space Administration-NASA, ZDA), Landsat 7ETM+ (NASA, ZDA), Spot (Spot Image, Francija), ASTER (NASA, ZDA), EO-1 (ALI) (NASA, ZDA), Ikonos (Space Image, Francija), QuickBird (Digital Globe, ZDA), Pleiades (Astrium, EU). Od prvega (optičnega) satelitskega sistema Landsat Multispectral Scanner iz l. 1972, se je njihovo število zelo povečalo, pripravljajo pa se tudi novi, predvsem se širi nabor sistemov z radarskimi senzorji. Med tistimi, ki se lahko uporabljajo v gozdarstvu pri zaznavanju velikih poškodb, so tudi COSMO Sky/med (e-geos, Italija), TerraSAR (Astrium, EU) in Radarsat-2 (MDA, Kanada). Ena izmed njihovih prednosti je tudi manjša občutljivost za vremenske razmere, ki ob oblačnosti ali premajhni osončenosti lahko omejujejo uporabnost pasivnih (optičnih) senzorjev (Ranson in sod., 2003; Deshayes in sod., 2006). Lastnosti posameznih sistemov so navedene v preglednici 1, spletne povezave do njihovih ponudnikov pa v preglednici 3. Prednosti zemeljsko-orbitalnih satelitov pred aerosnemanji so, da lahko posnamejo večje površine naenkrat in da se v enakih časovnih razmikih vračajo nad isto točko Zemljinega površja. V ugodnih vremenskih razmerah omogočajo spremljanje sprememb stanja vegetacije oz. gozda. Najpogosteje imajo sateliti senzorje, ki so Opombe k tabeli: PAN: pankromatsko; MS: multispektralno; USD: ameriški dolar; EUR: euro; CAD: kanadski dolar; VbIR: vidni in bližnji infrardeči (0,4-0,7 ^m; 0,7-1,4 ^m); kvIR: kratkovalovni infrardeči (1,4-3 ^m); tIR: termalni infrardeči (3-15 ^m); MV: mikrovalovi (1 mm-1 m) *1) Kolikšno površino pokrije satelitsko snemanje, ki zajame bodisi območje kvadratne bodisi podolgovate oblike. (2) Dejansko se satelit vrne nad isto točko na površini Zemlje v daljših časovnih obdobjih, vendar je širina pasu, ki ga snema v primeru satelitov AVHRR in MODIS, tako široka, da je mogoče slikovno gradivo za točko na površju pridobiti večkrat v tem obdobju. Preglednica 1: Pregled satelitskih sistemov in njihovih lastnosti (Ciesla, 2000; Köhl in sod., 2006; ter podatki posameznih ponudnikov s spleta - glej preglednico 3). satelitski sistem začetek delovanja Prostorska ločljivost (m) spektralna ločljivost Območje pokritosti(l) - slikovni okvir (km) Časovna ločljivost (čas vračanja nad isto točko) Cena optični senzorji AVHRR 1978 1100 0,58-12,5 2.700 1 dan (2' 0 UDS za neobdelane podatke; 190 UDS na georeferenciran slikovni okvir MODIS 1999 250 (PAN); 500 (VbIR) 0,46-2,155 2.300 1-2 dni (2' 0 USD za neobdelane podatke, 36 USD za »surovi« slikovni okvir 1000 1000 (kvIR) 3,66-14,385 x 1000 km ETM+ 1999 15 (PAN); 30 (MS) 0,45-2,35 183 16 dni od 475 EUR naprej za slikovni okvir; Landsat 7 60 (tIR) 10,4-12,5 (min. naročilo 1 okvir (183 x 172,8 km)) SPOT 5 2002 2,5 (PAN); 10 (MS); 20 (kvIR) 0,48-1,75 60 26 dni od 0,3 EUR/km2 naprej (odvisno od ločljivosti); (min. naročilo 1/8 okvira (21 x 21 km) za 1.020 EUR) ASTER 1999 15 (VbIR) 0,52-0,86 60 16 dni od 90 EUR naprej za slikovni okvir; (EOS Terra) 30 (kvIR) 1,60-2,43 (min. naročilo 1 okvir (60 x 60 km)) 90 (tIR) 8,125-11,65 EO-1 (ALI) 2000 10 (PAN); 30 (MS) 0,433-2,35 185 16 dni 250-500 USD za slikovni okvir IKONOS 1999 1 (PAN); 4 (bIR) 0,45-0,90 11 1-5 dni 7 USD/km2; (min. naročilo 49 km2 novi posnetki, 100 km2 arhiv) QuickBird 2001 0,61 (PAN); 2,44 (MS) 0,45-0,90 16,5 1-5 dni 22,5 USD/km2; (min. naročilo 64 km2 novi posnetki, 25 km2 arhiv) Pleiades 2011, 2012(dva satelita) 0,5 (PAN); 2 (MS) 0,43-0,94 20 1 dan 1.375-3.375 EUR na slikovni okvir (min. naročilo 25 km2 za arhivske podatke; 100 km2 za posebna naročila) radarski senzorji COSMO 2007, 2008 1 (MV) Radar 10 12 ur in več 9.450 EUR za nov in 4.725 EUR za arhiv- Sky/med in 2010 (frekvenčni (odvisno od ski slikovni okvir (min. naročilo 1 sl. ok.) (štirje sateliti) 5 (MV) kanal X - 3,1 cm) 40 zahtevanega produkta) 3.600 EUR za nov in 1.800 EUR za arhivski slikovni okvir (min. naročilo 1 sl. ok.) 20 (MV) 30 1.920 EUR za nov in 960 EUR za arhivski slikovni okvir (min. naročilo 1 sl. ok.) 30-100 (MV) 100-200 1.650 EUR za nov in 825 EUR za arhivski slikovni okvir (min. naročilo 1 sl. ok.) TerraSAR 2007, 1 (MV) Radar 5 11(pod 6.750 EUR za nov in 3.375 za arhivski 2010(dva (frekvenčni določenimi slikovni okvir (10 x 5 km) satelita) 3 (MV) kanal X - 3,1 cm) 30 pogoji 2,5) dni 3.750 EUR za nov in 1.875 za arhivski slikovni okvir (3 x 50 km) 18 (MV) 100 2.750 EUR za nov in 1.375 za arhivski slikovni okvir (100 x 150 km) Radarsat-2 2008 1 do 100 (MV) Radar 20 do 500 24(pod 8.400 (20 x 20 km) do 3.600 (500 (izredno širok (frekvenčni določenimi x 500 km) CAD (min. naročilo en nabor) kanal C - 5,6 cm) pogoji 2-3) dni slikovni okvir) občutljivi za vidni, bližnji-IR, kratkovalovni-IR in termalni-IR del elektromagnetnega spektra ter v spektru mikrovalov (Köhl in sod., 2006; Oštir, 2006). Različni satelitski sistemi so zaradi svojih posebnosti tudi različno primerni za različne namene. Za zaznavanje pogorelih površin so najbolj uporabni predvsem Ikonos, QuickBird in Spot 5 (Chirici in Corona, 2005). Mitri in Gitas (2006) sta s pomočjo podatkov Ikonosa opredelila v l. 2000 pogorele površine na otoku Thasos. Kakor koli, uporabni so tudi drugi. White in sod. (1996) in tudi Patterson in Yool (1998) so uporabili podatke satelita Landsat, medtem ko so Conard in sod. (2002) za določanje pogorele površine borealnega gozda v Sibiriji l. 1998 uporabili podatke sistema AVHRR, na uporabnost katerega so opozorili tudi Domenikiotis in sod. (2003), ter De Sy in sod. (2012). Grasso in sod. (2004, cit. po Chirici in Corona, 2005) so npr. uporabili slikovni material satelita Landsat 7 ETM+ in opredelili celotno pogorelo površino 2080 požarov v južni Italiji. Joint Research Centre Evropske komisije vsako leto s pomočjo satelitskih sistemov WiFS in MODIS kartirajo požare, večje od 50 ha za vse sredozemske dežele, in sicer v okviru evropskega informacijskega sistema za gozdne požare EFFIS (European Forest Fires Information System) (Bar-bosa in sod., 2004). Večji vetrolomi so prav tako področje, kjer je smotrna uporaba satelitskega zaznavanja. Aosier in sod. (2007) so s pomočjo sistema ASTER skušali oceniti škodo, ki jo je na gozdu povzročil vihar. Resnost poškodb gozda v delu južnega Mississippija, ki so ga povzročili vetrovi orkana Katrina, so s pomočjo podatkov MODIS ocenili Wang in sod. (2010). Posledice Lotharja, enega najpomembnejših viharjev v osrednji Evropi, so za gozdove Jure s pomočjo sistema SAR določili Dwyer in sod. (2000). Zaradi lastnosti, da se sateliti v enakomernih časovnih obdobjih vračajo nad isto točko na zemeljskem površju, so izjemno primerni za spremljanje dejavnikov, ki se razvijajo postopno, a lahko prav tako povzročijo poškodbe gozda velikih razsežnosti. Spremljanje poteka gradacij različnih vrst škodljivih žuželk je na področju daljinskega zaznavanja posebno pogosto. Zaradi lastnosti, da se sateliti v enakomernih časovnih obdobjih vračajo nad isto točko na zemeljskem površju, so izjemno primerni za spremljanje dejavnikov, ki se razvijajo postopno, vendar lahko prav tako povzročijo poškodbe gozda velikih razsežnosti. Spremljanje poteka gradacij različnih vrst škodljivih žuželk je na področju daljinskega zaznavanja posebno dobro prisotno. Zaradi večjih in težje obvladljivih gozdnih kompleksov, kot npr. v Evropi, so tovrstne aplikacije pogoste predvsem v ZDA in Kanadi (Franklin in sod., 2003; Bentz in Endreson, 2003; Kharuk in sod., 2004; Wulder in sod., 2005; White in sod., 2006; Goodwin in sod., 2008; Spruce in sod., 2011). Največja pomanjkljivost, ki je z vidika potreb varstva gozdov pestila zemeljsko-orbitalne satelite, je bila njihova relativno majhna prostorska ločljivost slikovnega gradiva. Zato so bili v preteklosti manj primerni za poškodbe gozda na nizkih do srednjih prostorskih ravneh, ki so praviloma pogostejše od velikopovršinskih motenj. Z razvojem tehnologije postaja tudi ta pomanjkljivost vse manj pomembna, saj je prostorska ločljivost novih oz. izboljšanih sistemov vse večja. Pri satelitih z optičnim senzorjem je prostorska ločljivost v pankromatskem delu spektra lahko 0,5 m (npr. Pleiades) (slika 1), kar omogoča prepoznavanje posameznih krošenj oz. dreves (Zhou in sod., 2012). Visoka prostorska ločljivost poleg že prej omenjene manjše občutljivosti za vremenske razmere odlikuje tudi novejše radarske sisteme. Raziskovalci ugotavljajo, da je mogoče najboljše rezultate dosegati v kombinacijah z drugimi, tudi optičnimi senzorji in dodatnimi podatkovnimi sloji. Wolter in Townsend (2011) sta s pomočjo različnih kombinacij podatkov satelitov Radarsat-1, Landsat, PALSAR in SPOT-5 poskušala opredeliti drevesno sestavo gozda dveh študijskih območij v severni Minnesoti in Ontariu, da bi tako lahko zanesljiveje napovedala dinamiko vrste pedica in grizlice. Najboljše rezultate sta dosegla s kombinacijo vseh naštetih sistemov, kjer sta od drugih iglavcev lahko ločevala smreko in jelko, ki sta najbolj podvržena omenjenima vrstama. Na podlagi podatkov radarskega satelita Ter-raSAR in različnih digitalnih modelov višin so Ortiz in sod. (2012) preizkušali zanesljivost klasi- Slika 1: Izsek posnetka satelita Pleiades s prostorsko ločljivostjo 0,5 m okolice Hong Konga (Astrium, 2013) fikacije gozdov listavci-iglavci. Želeli so opredeliti območja gozda, kjer prevladujejo iglavci, ki so bolj podvrženi nekaterim pomembnim vrstam škodljivih žuželk. V kombinaciji satelitskih posnetkov in modela višin na podlagi laserskega snemanja so dosegli zadovoljivo zanesljivost rezultatov. 2.3.3 Lidar V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so za vojaške namene in topografska merjenja razvili lidar (ang.: LIght Detection And Ranging). Sredi devetdesetih let so se začeli poskusi uporabe lidarja za pridobivanje informacij o gozdu. Lidar je aktiven senzor, ki nudi podrobne informacije o notranji zgradbi gozdnega sestoja in reliefu pod gozdom, ki jih je zelo težko dobiti s pasivnimi optičnimi ali radarskimi tehnikami daljinskega zaznavanja. Neposredno ali z modeli so iz lidarskih podatkov že ocenjevali številne parametre gozdnih sestojev, kot so o cene lesnih zalog, spremljanje poseka, vetrolomov in snegolomov, kartiranje drevesnih vrst, ocenjevanje strukture sestojev in podobno (Kobler, 2011). Cene lidarskih podatkov se znižujejo, zaradi česar se lidarski podatki selijo iz domene raziskav na področje velikoprostorske uporabe v gozdarstvu. V zadnjih letih beležimo dramatični napredek lidarske tehnologije, predvsem pri povečevanju frekvence laserskih pulzov, boljše pozicijske točnosti lidarskih odbojev ter možnosti snemanja iz večjih višin in s tem širjenja snemalnih pasov. Vse to pri enakem času leta, ki je ključni element končne cene podatkov, pomeni večjo posneto površino, višjo gostoto snemanja ter večjo točnost podatkov. To pa pomeni vse nižje stroške lidarskih podatkov na enoto površine, zaradi česar se lidar v svetu vse hitreje seli v operativno gozdarsko uporabo. Lahko pričakujemo, da bo v nekaj letih tudi v slovenskem gozdarstvu postal rutinsko orodje, kot so pred leti postali letalski ortofoto posnetki. 3 sklep in priporočila Pri izbiri tehnike zaznavanja je treba upoštevati dva pomembna vidika in sicer, da VP pomenijo velike spremembe v gozdovih in praviloma pomembno vplivajo na proizvodnjo gozdarskega sektorja ter, da je kar najhitreje treba pridobiti ocene obsega poškodbe, zato so časovne zahteve posebej pomembne. Glede na vrsto YF, najsi gre za spremembo obarvanosti krošenj (npr. delovanje žuželk, gliv, suše) ali podrto drevje (npr. snegolom, vetrolom), moramo izbirati med različnimi tehnikami daljinskega zaznavanja in se na podlagi potrebne prostorske, časovne in spektralne ločljivosti odločiti, kolikšen strošek informacije je še smotrn. V nadaljevanju je podan predlog sheme, ki lahko služi kot orodje za sprejemanje odločitve o najprimernejši tehniki zaznavanja oz. njihovih kombinacijah. Shema temelji na šestih merilih (2. stolpec, preglednica 2) po katerih je mogoča Preglednica 2: Primerjalni pregled različnih tehnik daljinskega pridobivanja podatkov, ki jih je mogoče uporabiti pri ugotavljanju velikih poškodb v gozdovih oz. varstvu gozdov na splošno (prü. po Hočevar, 1995; Ciesla, 2000; Köhl in sod., 2006). Rang po-memb. Kriteriji Terensko snemanje Tip senzorja aeroposnetki (digitalni) satelitska snemanja Lidar (1) verjetnost pridobivanja nad določenim območjem velika srednja do velika srednja do majhna velika (2) prostorska ločljivost visoka 0,029 m višina leta 500 m oz. 0,018 m (višina leta 300 m) 0,5 (1) - 8.000 m (2) > 0,1 m (3) spektralni obseg vidni vidni, bližnji-IR optični senzorji (vidni, bližnji-IR, kratkovalovni-lR, termalni-IR) radarski senzorji (mikrovalovi) IR (4) zanesljivost podatkov težko opredeliti visoka srednja do majhna visoka (5) časovna ločljivost odločitev uporabnika odločitev uporabnika in/ali stanje vremena 12 ur - 26 dni (odvisno od satelita) visoka (6) stroški pridobivanja majhni do srednji od 2.000 do 4.000 EUR za 1 km2 pri prostorski ločljivosti 0,1 m do 10.000 EUR (3) na slikovni okvir 1 - 10 EUR/ ha Opombe 1 Pleiades 2 Goes-8-10 3 COSMO Sky/med presoja. Vsakemu izmed njih je dodan tudi rang pomembnosti, kjer višji rangi pomenijo, da merilo pomembneje vpliva na odločitev kot tisti z nižjimi. Vsekakor je mogoče lestvico prilagoditi zahtevam uporabnika, tipu VP in nenazadnje tudi možnostim, da je realno sploh mogoče poseči po rezultatih izbrane tehnike. Glede na lastnosti posamezne tehnike zaznavanja in potrebe po podatkih o VP je mogoče opredeliti najprimernejšo možnost. Okvirni predlog ravnanja pri zbiranju podatkov o VP v okviru Slovenije je: 1. Terenski ogled je prvi korak pri ugotavljanju VP v gozdovih. 2. Na podlagi tam zbranih informacij se lahko odločimo za najprimernejšo tehniko daljinskega zaznavanj a. Pri tem si lahko pomagamo s preglednico, ki lahko služi kot pomoč pri odločanju. Arbitrarno izbrani rangi pomembnosti so lahko tudi drugačni, odvisno od poudarkov določenih meril. Za dve nemški deželi podobno predlaga tudi Odenthal-Kahabka (2012). V nadaljevanju so navedeni različni ponudniki letalskih in helikopterskih snemanj ter satelitskih sistemov, katerih storitve je mogoče uporabiti v primeru VP v gozdovih. V Sloveniji je od nedavno na voljo tudi storitev GIO EMS (Emergency Management Service), prva, ki je v okviru EU programa GMES (Global Monitoring for Environment and Security) postala operativna (http://portal.ems-gmes.eu/). Nudi niz rešitev na področju satelitskega (in tudi nedal-jinskega in situ) zaznavanja velikih naravnih in drugih nesreč - npr. gozdni požari, viharji, poplave ipd. Uporabnik z zadostno stopnjo pristojnosti oz. pravic lahko sistem aktivira in pridobi želene podatke (slikovno gradivo), ki pomagajo opredeliti obseg in resnost dogodka ter načrtovati ukrepe za njihovo blažitev oz. odpravo. V Sloveniji je Preglednica 3: Ponudniki letalskih in helikopterskih snemanj, majhnih brezpilotnih plovil (0ktoKopter) ter satelitskih snemanj letalska in helikopterska snemanja AeroVizija Napaka! sklicna hiperpo-vezava ni veljavna. FlyCom www.flycom.si GaranGeo www.grangeo.si Geodetska družba www.gdl.si Geoin www.geoin.com HarphaSea www.harphasea.si Geodis www.geodis.cz OKTOKOPTER Aero-foto www.aero-foto.si Modri Planet www.modriplanet.si satelitski sistemi 0ptični senzorji AVHRR www.noaasis.noaa.gov M0D1S http://modis.gsfc.nasa.gov Landsat http://landsat.gsfc.nasa.gov SP0T www.astrium-geo.com ASTER http://asterweb.jpl.nasa.gov E0-1 (AL1) http://eo1.usgs.gov 1K0N0S www.geoeye.com QuickBird www.digitalglobe.com Pleiades www.astrium-geo.com Radarski senzorji C0SM0 Sky/med www.e-geos.it TerraSAR www.astrium-geo.com Radarsat-2 http://gs.mdacorporation. com uporaba storitve že mogoča, in sicer prek Uprave RS za zaščito in reševanje. 0b pojavu VP v gozdovih je ključno, da se v čim krajšem času ugotovi, kje se je zgodila (lokacija), kolikšen je njen obseg (poškodovana površina in količina poškodovanega drevja) in kakšne vrste je VP. To so ključne informacije, brez katerih ni mogoče učinkovito načrtovati odprave posledic VP in pozneje sanacijo poškodovane površine. Podatke o stanju gozdov praviloma zbiramo neprekinjeno; zbiramo jih glede na določila različnih pravilnikov in zakonov (podatki o sestojih, gozdnih fondih, obstoječi gozdni infrastrukturi, karantenskih boleznih itn.), občasno pa je treba zbirati dodatne oz. »izredne« podatke. Potreba po slednjih se pojavi predvsem ob pojavu večjih nenadnih sprememb v gozdu, tudi ob VP. 4 povzetek Zaradi potrebe po hitro dostopnih in čim natančnejših podatkih o stanju poškodovanih gozdov le-te navadno pridobimo z metodami hitre inven-tarizacije, ki jih delimo na terestrične metode (ogled na terenu) in metode daljinskega zaznavanja. Na Slovenskem je terenski ogled praviloma prvi korak pri ugotavljanju posledic VP v gozdovih. Takrat se odločimo, ali je poškodovano površino mogoče prostorsko opredeliti (locirati) izključno s terenskim ogledom, ali je obseg poškodbe prevelik oz. sta teren in narava poškodbe preveč nevarna in je v sistem zaznavanja nujno vključiti tehnike daljinskega pridobivanja podatkov. Če poškodovano površino zaznavamo s tere-strično metodo, si pri tem lahko pomagamo z izrisom poškodovane površine na aeroposnetek oziroma ortofoto posnetek in poznejšo digitalizacijo na karti izrisane površine v GIS-okolju ali pa, kar je bolj priporočljivo, posnamemo obod poškodovane površine z ročno GPS-napravo. Če poškodovano površino zaznamo s teres-trično metodo, si pri tem lahko pomagamo z izrisom poškodovane površine na aeroposnetek oziroma ortofoto posnetek - terestrična fotogrametrija in poznejšo digitalizacijo na karti izrisane površine v GIS-okolju ali pa, kar je priporočlji-veje, posnamemo posnetek oboda poškodovane površine z ročno GPS-napravo. Če pa smo na terenu ocenili, da je poškodovana površina prevelika za terestično metodo ali da so poškodbe razpršene po večji površini, se odločimo za katero od tehnik daljinskega zaznavanja. Katero tehniko bomo uporabili, je odvisno od vrste poškodbe in velikosti poškodovane površine. Glede na obstoječo tehnologijo za manjše poškodovane površine predlagamo uporabo snemanj s oktokopterjem. Na takšen način pridobljeni ortofoto posnetki so cenejši in hitro dostopni. V primeru večjih površin pa je bolj primerno naročilo letalskega ali helikopterskega oz. satelitskega snemanja - odvisno od lastnosti potrebnih podatkov in tudi vrste poškodbe. S povezavo obstoječih podatkovnih slojev (sestojna karta, karta odsekov, karta lastnikov gozdov itn.) z izrednimi podatki, t. j. podatki o spremembah v prostoru zaradi VP, lahko kakovostno ocenimo obseg in škodo, ki je nastala zaradi VP. Te ocene so podlaga za načrtovanje varne in učinkovite sanacije poškodovane površine. 5 summary Due to the demand for quickly accessible and most accurate data on condition of damaged forests these data are usually acquired by the quick inventory methods. They comprise on-land methods (field inspection) and remote sensing methods. In Slovenia, field inspection is generally the first step in detecting the consequences of large-scale disturbances in forests. At that time we decide if the damaged area can be spatially defined (located) only by the field inspection or techniques of remote data acquisition must be integrated into detection system due to the large extent of damage or the dangerous terrain and nature of the disturbance. In the case we can detect the damaged area by on-land method, we can outline the damaged area on aerophoto or orthophoto - on-land pho-togrammetry - and on later digitalization of the area, outlined on the map, in GIS environment; however, it is advisable to record the image outline of the damaged area by a handheld GPS unit. If our field assessment shows that the damaged area is too large for the on-land method or that the damages are dispersed throughout a larger area, we select one of the remote sensing techniques. The applied technique depends on the type of damage and size of the damaged area. Gonsidering the existing technology, we suggest the use of octocopter imaging for smaller damaged areas. In this way the acquired orthophotos are cheaper and quickly accessible. In the case of large-scale damaged areas plane or helicopter or satellite imagery is ordered - depending on the characteristics of the required data and the type of large-scale damage. Gonnecting the existing data layers (stand map, section map, forest owners' map, etc.) with the extraordinary data, i.e. data on changes in the space due to the large-scale disturbances, we can qualitatively evaluate scale and damage arising from the large-scale disturbance. These evaluations form the basis for planning a safe and efficient sanitation of the damaged area. 5 zahvala Raziskava je potekala v okviru GRP projekta V4-1069 (B) z naslovom »Povečanje učinkovitosti sanacij velikih poškodb v slovenskih gozdovih«. Recenzentu se zahvaljujemo za pripombe, ki so bistveno pripomogle k izboljšavi prispevka. 6 VIRI Aosier, B., Kaneko, M., Takada, M. 2007. Evaluation of the forest damage by typhoon using remote sensing technique.Geoscience and Remote Sensing Symposium. IGARSS, IEEE International: 3022-3026. Astrium. (2013). http://www.astrium-geo.com/en/19- gallery?img=4245 (12. 1. 2013). Barbosa, P., San-Miguel-Ajanz, J., Gamia, A., Gimeno, M., Libert, G., Schmuck, G. 2004. Assessment of fire damages in the EU Mediterranean Gountries during the 2003 Forest Fire Gampaign. Official publication of the European Gommission, S.P.I.04.64, Italy. Bentz, B. J., Endreson, D. 2003. Evaluating satellite imagery for estimating mountain pine beetle-caused lodgepole pine mortality: current status. Information Report BG-X-399.Mountain Pine Beetle Symposium: Ghallenges and Solutions. October 30-31, 2003, Kelowna, British Golumbia.(ur.:Shore T.L., Brooks J.E., StoneJ.E.). Victoria, BG,Natural Resources Ganada, Ganadian Forest Service, Pacific Forestry Gentre: 154-163. Blaschke, T. 2010. Object based image analysis for remote sensing. ISPRS Journal of Photogrammetry and remote sensing, 65, 1: 2-16. Ghirici, G., Gorona, P. 2005. An overview of passive remote sensing for post-fire monitoring. Forest, 2, 3: 282-289. Giesla, W. M. 2000.Remote sensing in forest health protection.FHTET Report No. 00-03. Salt Lake Gity, UT/Fort Gollins, GO,USDA Forest Service in Forest health technology enterprise team: 266 str. Gonard, S. G., Sukhinin, A. I., Stocks, B. J., Gahoon, D. R., Davidenko, E. P., Ivanova, G. A. 2002. Determining effects of area burned and fire severity on carbon cycling and emissions in Siberia. Climatic Change, 55: 197-211. Deshayes, M., Guyon, D., Jean, H, Stach, N., Jolly, A., Hagolle O. 2006. The contribution of remote sensing to the assessment of drought effects in forest ecosystems. Annals of Forest Science, 63: 579-595. De Sy, V., Herold, M., Achard, F., Asne,r G. P., Held, A., Kellndorfer J., Verbesselt J. 2012. Synergies of multiple remote sensing data sources for REDD+ monitoring. Current Opinion in Environmental Sustainability, 4, 6: 696-706. Domenikiotis, C., Loukas, A., Dalezios, N. R. 2003. The use of NOAA/AVHRR satellite data for monitoring and assessment of forest fires and floods. Natural Hazards and Earth System Sciences, 3: 115-128. Dwyer, E., Pasquali, P., Holecz, F., Arino O. 2000. Mapping forest damage caused by the 1999 Lothar storm in Jura (France), using SAR interferometry. Earth Observation Quarterly - ATSR special issue. EESA: 28-29. Franklin, S. E., Wulder, M. A., Carroll, A. L. 2003. Mountain pine beetle red-attack forest damage classification using stratified Landsat TM data in British Columbia, Canada. Photogrammetric Engineering & Remote Sensing, 69, 3: 283-288. Frolking, S., Palace, M. W., Clark, D. B., Chambers J.Q., Shugart H.H., Hurtt G.C. 2009. Forest disturbance and recovery: A general review in the context of spaceborne remote sensing of impacts on aboveground biomass and canopy structure. Journal of Geophysical Research: Biogeosciences, 114, G2: 2156-2202 Goetz, S. J., Baccini, A., Laporte, N. T., Johns, T., Walker, W., Kellndorfer, J., Hough, R. A., Sun, M. 2009. Mapping and monitoring carbon stocks with satellite observations: a comparison of methods. Carbon Balance and Management, 4, 2. Goodwin, N. R., Coops, N. C., Wulder, M. A., Gillanders, S. 2008. Estimation of insect infestation dynamics using a temporal sequence of Landsat data. Remote Sensing of Environment, 112: 3680-3689. Grasso, E., Molinari, P., Mandatori, R. 2004. Il catasto degli incendi boschivi della Regione Campania: un sistema su WEB per l'applicazione della Lagge Quadro 353/2000. Mondo GIS, 44: 31-34. Huete, A. R. 2012. Vegetation Indices, Remote Sensing and Forest Monitoring. Geography Compass, 6, 9: 513-532. Heurich, M., Ochs, T., Andresen, T., Schneide,r T. 2010. Object-oriented image analysis for the semi-automatic detection of dead trees following a spruce bark beetle (Ipstypographus) outbreak. European Journal of Forest Research, 129, 3: 31--324. Hočevar, M. 1995. Daljinsko pridobivanje podatkov v gozdarstvu. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za gozdarstvo: 105 str. Kharuk, V. I., Ranson, K. J., Kouhovskaya, A. G., Kondakov, Y. P., Pestunov, I. A. 2004. NOAA/AVHRR satellite detection of Siberian silkmothoutbrakes in eastern Siberia. International Journal of Remote Sensing, 25, 24: 5543-5555. Kobler, A. 2011. Nove metode za obdelavo podatkov letalskega laserskega skenerja za monitoring gozdnih ekosistemov. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Odd. za geodezijo: 126 str. Köhl, M., Magnussen, S., Marchetti, M. 2006. Remote sensing. V: Sampling methods, Remote sensing and GIS multiresource forest inventory. Czeschlik D. (ur.). Berlin Heidelberg, Springer: 197-238. Lachowski, H. P., Maus, M. G., Golden, M., Johnson, J., Landrum, V., Powell, J., Varner, V., Wirth, T. Gonzales, J., Bain, S. 1996.Guidelines for the use of digital imagery for vegetation mapping.EM-7140-25. Washington, D.C,USDA Forest Service, Engineering Staff: 125 str. Lindner, M., Maroschek, M., Netherer, S., Kremer, A., Barbati, A., Garcia-Gonzalo, J., Seidl, R., Delzon, S., Corona, P., Kolström, M., Manfred, J. L., Marchetti, M. 2010. Climate change impacts, adaptive capacity, and vulnerability of European forest ecosystems. Forest Ecology and Management, 259, 4: 698-709. Mitri, G. H., Gitas, I. Z. 2006. Fire type mapping using object-based classification of Ikonos imagery. International Journal of Wildland Fire, 15: 457-462. Odenthal-Kahabka, J. 2012. Survey of damages after storm events. V: Storm handbook - Coping with Storm Damaged Timber. http://www.waldwissen.net/waldwirtschaft/schaden/ sturm_schnee_eis/fva_schadenserhebung/index_ EN?dossier_rated=1#bew (10. 12. 2012) Ortiz, S. M., Breidenbach, J., Knuth, R., Kändler, G. 2012. The influence of DEM quality on mapping accuracy of coniferous- and deciduous-dominated forest using TerraSAR-X images. Remote Sensing, 4, 3: 661-681. Oštir, K. 2006. Daljinsko zaznavanje. Inštitut za antropološke in prostorske študije. Ljubljana, ZRC SAZU: 250 str. Patterson, M. W, Yool, S. R. 1998. Mapping fire-induced vegetation mortality using Landsat Thematic Mapper data: a comparison of linear transformation tech-niques.Remote Sensing of Environment, 65.132-142. Pernar, R., Kušan, V. 2001. Aerosnimanje šuma bukve i jele pomocu ICK snimka za pracenje stanja šuma. V: Znanost u potrajnomgospodarenjuhrvatskimšum ama.Matic S., Krpan A.P.B., Gračan J. (ur.). Zagreb, Šumarski fakultet, Šumarski institut: 457-463. Perryman, A. 1996. Introduction to remote sensing and the LARST systems. Chatham, United Kingdom,Natural Resources Institute: 44 str. Pischedda, D. 2004. Technical guide on harvesting and conservation of storm damaged timber. CTBA: 103 str. Poljanec, A., Gartner, A., Papler-Lampe, V., Bončina, A. 2010. Sanacija v ujmah poškodovanih gozdov. V: Od razumevanja do upravljanja - Naravne nesreče, knjiga 1.Zorn M., Komar B., Pavšek M., Pagon P. (ur.). Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU: 341-347. Pravilnik o varstvu gozdov. 2009. Ur. l. RS, št. 114/09. Ranson, K., Kovacs, K., Sun, G., Kharuk, V. 2003. Disturbance recognition in the boreal forest using radar and Landsat-7. Canadian Journal of Remote Sensing, 29, 2: 271-285. Riggan, P. J., Tissell, R. G. 2009. Airborne remote sensing of wildland fires. Developments in Environmental Science.Wildland Fires and Air Pollution.Bytnero-wicz A., Arbaugh M., Riebau A., Andersen C. (ur.). Amstredam, The Netherlands, Elsevier, 8: 139-168. Rich, R. L., Frelich, L., Reich P. B., Bauer, M. E. 2010. Detecting wind disturbance severity and canopy heterogeneity in boreal forest by coupling high-spatial resolution satellite imagery and field data. Remote Sensing of Environment, 114, 2: 299-308. Schmoeckel, J., Kottmeier, C., 2008. Storm damage in the black forest caused by the winter storm «Lothar» - Part 1: airborne damage assessment. Natural Hazards and Earth System Science, 8, 4: 795-803. Sharpnack, N. X., Wong, J. 1982. Sampling designs and allocations yielding minimum cost estimators for mountain pine beetle loss assessment surveys. Report No. 83-3. Colorado, USA, USDA Forest Service: 11 str. Skudnik, M., Japelj, A., Robek, R., Piškur, M., Krajnc, N., Kušar, G. 2013. Merila za opredeljevanje velikih poškodb v gozdovih. Gozdarski vestnik, 71, 1: xx- xx (v tisku). Spruce, J. P., Sader, S., Ryan, R. E., Smoot, J., Kuper, P., Roos, K., Prados, D., Russell, J., Gasser, G., McKellip, R., Hargrove, W. 2011. Assessment of MODIS NDVI time series data products for detecting forest defoliation by gypsy moth outbrakes. Remote Sensing and Environment, 115: 427-437. Vexcel Imaging. 2008. UltraCam-Xp Technical Specifications. Graz: 1 str. Wang, W., Qu, J. J., Hao, X., Liu, Y., Stanturf, J. A. 2010. Post-hurricane forest damage assessment using satellite remote sensing. Agricultural and Forest Meteorology, 150: 122-132. Ward, K. T., Johnson, G. R. 2007. Geospatial methods provide timely and comprehensive urban forest information. Urban Forestry & Urban Greening, 6: 15-22. Wear, J., Pope, R., Orr, P. 1966. Aerial photographic techniques for estimating damage by insects in western forests.Oregon, USA, USDA Forest Service: 79 str. White, D. J., Ryan, K. C., Key, C. C., Running S.W. 1996. Remote sensing of fire severity and vegetation recovery. International Journal of Wildland Fire, 6, 3: 125-136. White, J. C., Wulder, M. A., Grills, D. 2006. Detecting and mapping mountain pine beetle red-attack damage with SPOT-5 10-m multispectral imagery. Mountain pine beetle initiative. Working paper 2006-17. BC, Canada, Natural Resources Canada: 25 str. Wolter, P. T., Townsend, P. A. 2011. Multi-sensor data fusion for estimating forest species composition and abundance in northern Minnesota. Remote Sensing of Environment, 115, 2: 671-691. Wulder, M. 1998. Optical remote-sensing techniques for the assessment of forest inventory and biophysical parameters. Progress in Physical Geography, 22, 4: 449-476. Wulder, M. A., Dymond, C. C., Erickson, B. 2004. Detection and monitoring of the mountain pine beetle. Information report. BC, Canada, Natural Resources Canada, Canadian Forest Service: 24 str. Wulder, M. A., White, J. C., Bentz, B. J. 2005. Detection and mapping of mountain pine beetle red attack: matching information needs with appropriate remotely sensed data. Joint 2004 Annual General Meeting and Convention of the Society of American Foresters and the Canadian Institute of Forestry, October 2-6, 2004, Edmonton, Alberta.Bethesda, Maryland, USA, Society of American Foresters: 17 str. Zhou, J., Proisy, C., Descombes, X., Maire, G., Nouvellon, Y., Stape, J.-L., Viennois, G., Zerubia, J., Couteron, P. 2012. Mapping local density of young Eucalyptus plantations by individual tree detection in high spatial resolution satellite images. Forest Ecology and Management http://dx.doi.org/10.1016/j. foreco.2012.10.007 (v tisku). GDK 848+42/43(045)=163.6 posebnosti skladiščenja lesa, pridobljenega pri sanaciji, ter upoštevanje varstveno-sanitarnih posebnosti pri sanaciji velikih poškodb Specifics of Conservation and Utilization of Storm-Damaged Timber Considering Phytosanitary Sanctions During the Sanitation of Large-Scale Damages in Forests Matevž TRIPLAT1, Mitja PIŠKUR2, Miha HUMAR3 Izvleček: Triplat, M., Piškur, M., Humar, M.: Posebnosti skladiščenja lesa, pridobljenega pri sanaciji, ter upoštevanje varstveno-sanitarnih posebnosti pri sanaciji velikih poškodb. Gozdarski vestnik, 71/2013, št. 1. V slovenščini z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 34. Prevod avtorji, jezikovni pregled angleškega besedila Breda Misja, slovenskega pa Marjetka Šivic. Slovenijo pokriva več kot 60 % gozdov, ki so, podobno kot vsi drugi ekosistemi, izpostavljeni delovanju različnih ujm. Zaradi vpliva človeštva na podnebne spremembe in intenzivnih prometnih tokov se vsako leto povečuje verjetnost ekstremnih dogodkov, kot so: napadi alohtonih in avtohtonih škodljivcev, gozdni požari, vetrolomi, snegolomi ^ V prispevku najprej navajamo seznam največjih ujm v Evropi in Sloveniji v zadnjih desetletjih skupaj z oceno škode. V primeru ujm je/bo treba posekati večje količine lesa in ga vsaj začasno skladiščiti zunaj skladišč primarne lesne industrije, saj je kapaciteta skladišč omejena. Les lahko skladiščimo v gozdu, priporočljivo pa je, da ga čim prej spravimo do kolikor toliko urejenih skladišč zunaj gozda. Zato v nadaljevanju predstavljamo večino možnosti za skladiščenje lesa skupaj z najpomembnejšimi prednostmi in omejitvami posamezne metode. Opisane so povsem preproste metode skladiščenja pa tudi metode, ki predvidevajo zahtevne fizikalne ukrepe ter biotehnološke rešitve. Za prekrivanje z insekti napadene hlodovine so še posebno zanimive mreže, ki so na poseben način obdelane z insekticidi in povsem preprečijo izletavanje insektov. Za vsako rešitev smo ocenili tudi stroške skladiščenja. Glede na to, da ima les, ki ga pridobimo zaradi vetrolomov, še posebno okrnjeno nadaljnjo rabo v mehanske namene, smo zelo natančno opisali vpliv vetrolomov na lastnosti lesa. Nadaljnjo uporabo lesa zaradi vetrolomov omejuje predvsem nastanek tlačnih razpok, ki nastanejo kot posledica dolgotrajne vzdolžne tlačne napetosti v deblih. V zadnjem delu pa smo izčrpneje predstavili sanitetne ukrepe, ki veljajo za les, ki so ga napadli patogeni organizmi, za katere veljajo karantenski ukrepi. Navezali smo se na obstoječe rešitve standarda ISPM 15. Trenutno je v Sloveniji v rabi predvsem toplotna obdelava, dovoljeno pa je tudi zaplinjevanje z metilbromidom, ki pa ga v Sloveniji ne uporabljamo. Navedli smo tudi povezavo do registriranih obratov za izvajanje fitosanitarnih ukrepov in opisali rešitve z impregnacijo z biocidnimi proizvodi, ki še niso vključene v nabor metod standarda ISPM 15, so pa velik potencial za boljšo izrabo lesa, ki je bil poškodovan v ujmah. Ključne besede: ujme, sanitarna sečnja, skladiščenje, vetrolom, ISPM 15, karantenski ukrepi Abstract Triplat, M., Piškur, M., Humar, M.: Specifics of Conservation and Utilization of Storm-Damaged Timber Considering Phytosanitary Sanctions During the Sanitation of Large-Scale Damages in Forests. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 71/2013, vol. 1. In Slovenian, abstract in English, lit. quot. 34. Translated by the authors, proofreading of the English text Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. More than 60% of Slovenia is covered with forests. Like any other ecosystems, forests are exposed to various disturbances. Due to the human impact on environment and intensive traffic flows, incidence of extreme events is rising rapidly (bark beetle attack, wind throw, forest fire, floods ...). In the beginning of this article we present the review of major disturbances in Europe and Slovenia together with the assessment of damages. Massive quantities of damaged wood have to be cleared away after every disturbance and this timber has to be stored for long-term periods due to satiation of the wood market. Round wood can be stored in forest without special treatment for a shorter period, but the capacities of storage areas are mostly limited. Therefore different methods of storage together with the most important advantages and disadvantages for each method are presented. This article deals with rather simple methods requiring no cost, more complex physical actions as well as biotechnological solutions. We have to 1 M. T., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna Pot 2, 1000 Ljubljana, matevz.triplat@gozdis.si 2 mag. M. P., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna Pot 2, 1000 Ljubljana, mitja.piskur@gozdis.si 3 dr. M. H., Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Rožna dolina Cesta VIII/34, 1000 Ljubljana, miha.humar@bf.uni-lj.si bear in mind that, with regard to mechanical damages in the stems of wind-thrown trees, wind-throw wood has limited options of further use in mechanical purposes. We are particularly detailing the impact of wind disturbances on the characteristics of wood (such as compression failures, fiber cracks...). Last but not least, we have to focus on sanctions in case of quarantine pests. Existing solutions of ISPM 15 standard have been presented along with the mainly used treatments in Slovenia. We add the link to registered establishments for the implementation of phytosanitary sanctions and describe the solutions of impregnation with biocide products which are not included in the set of ISPM 15 methods, but have great potential for better use of damaged wood. Key words: extreme events, sanitary felling, storage, wind-thrown trees, ISPM 15, phytosanitary sanctions 1 uvod 1 introduction Z uporabo zdajšnje tehnologije pri zbiranju evidenc zaradi ujm ter glede na velik izbor stroj ev, primernih za varno delo v nenavadnih okoliščinah, lahko sklepamo, da bi bilo posledice mogoče odpraviti precej hitro. Vendar pa ne smemo pozabiti, da se tedaj na trgu v trenutku pojavi nenavadno velika količina lesa, ki hitro preseže zmogljivosti lesnih obratov za predelavo. Poleg tega se pojavijo še druge omejitve, povezane z uporabnostjo lesa, ki nastanejo ob poškodbah debel, ki so lahko izrazite in vidne (prelomi debel, velike deformacije lesa ali pa makroskopsko težko vidne (tlačne sledi, tlačne porušitve). V najbolj črnem scenariju bi se porušilo normalno trgovanje z okroglim lesom, zato moramo razmišljati o možnostih dolgotrajnejšega skladiščenja kakovostnega lesa, ki bo kupcem na voljo tudi v času, ko se bo trg zopet normaliziral. Sčasoma bi namreč lahko izgubili še velik del ekonomsko vrednejšega lesa, ki bi ga napadle žuželke, bakterije ali glive modrivke in razkrojevalke, ki lahko v relativno kratkem času povsem razvrednotijo les. V primeru ujm so ekonomske izgube že tako zelo velike, tako da si ne smemo privoščiti še izgub zaradi neprimernega skladiščenja. Glede na časovno obdobje skladiščenja lahko tipe skladišč razdelimo v dve kategoriji: - skladiščenje okroglega lesa v gozdu po sečnji (trajanje do več tednov, odvisno od letnega časa), - dolgoročno skladiščenje okroglega lesa (trajanje do več let, odvisno od metode). Splošno znano je dejstvo, da je vlažnost lesa ena izmed glavnih dejavnikov za naselitev škodljivcev. Razvoj gliv je najugodnejši pri temperaturi od 22 °C do 30 °C in od 30 % do 60 % vlažnosti lesa. Zagotavljanje nizke (< 20 %) ali visoke (> 120 %) lesne vlažnosti zelo zmanjša verjetnost glivne okužbe. Zavedati pa se je treba, da glive mehke trohnobe lahko razkrajajo tudi les, ki je povsem prepojen z vodo. Zato dolgotrajno skladiščenje vlažnega lesa ni priporočljivo. Druga oblika nebi-ocidne zaščite temelji na vzdrževanju primernih temperatur (manj kot 5 ° C ali več kot 40 ° C), ki so najboljša naravna zaščita lesa. To pomeni, da v določenih primerih (npr. ko ujma nastane v zimskih mesecih) hitro spravilo lesa zaradi napada žuželk sploh ni potrebno oziroma so potrebe po različnih tipih skladiščenja precej odvisne tudi od okoljskih dejavnikov. Druga, nekoliko zahtevnejša rešitev je lupljenje hlodovine. Olupljena hlodovina se hitrej e suši, v širši kambij evi coni j e največ hranljivih snovi, ne nazadnje z lupljenjem preprečimo razvoj številnih podlubnikov in omejimo napad beljavarjev (Kervina - Hamovic, 1990). 2 pojav ujem v sloveniji in po Evropi 2 apperance of disturbances in slovenia and europe V Sloveniji je veter eden glavnih povzročiteljev motenj v gozdnih ekosistemih (Klopčič in sod., 2009). Naravne motnje so bile, so in bodo stalnica v slovenskih gozdovih. Zato bo treba režime motenj, ki se razlikujejo od krajine do krajine in tudi znotraj krajine, upoštevati pri gospodarjenju z gozdovi (Papež, 2005). 3 metode skladiščenja 3 timber conservation methods V preglednici 2 so predstavljene različne možnosti skladiščenja lesa, ki so bile uporabljene v različnih primerih v Evropi. V preglednici je opredeljena metodologija, skladišča pa so razdeljena glede na skladiščne razmere (v gozdu, mokro, suho ^). Gre za izbor metod ne glede na to, kako pogosto jih uporabljamo. Lahko jih uporabljamo tudi v kombinacijah, odvisno od potreb, vendar pa so lahko učinkovite le določene kombinacije, medtem ko so določene celo zakonsko prepovedane. Preglednica 1: Pregled najpomembnejših dogodkov v Sloveniji in Evropi (v zadnjih desetletjih) Table 1: Overview of the most important disturbances in Slovenia and Europe (in past decades) Lokacija in vzrok ujme Datum Velikost prizadetega območja Količina prizadete lesne mase Vetrolom centralna Evropa (Lothar) (1) december 1999 70.000 ha 185 mio m3 Požar na Krasu (2) konec leta 2003 in začetek leta 2004 1048 ha / Vetrolom na Jelovici (3) 29. junij 2006 160 ha 85.000 bto m3 Požar Šumka - Železna vrata -Trstelj (4) 20. in 21. julij 2006 950 ha / Snegolom Pokljuka (5) januar 2007 20.490 ha 88.000 bto m3 Vetrolom Nemčija (Kyrill in Emma) 17. januar 2007 / / Vetrolom na območju med Kamnikom in Črnivcem (6) 6. in 13. julij 2008 791 ha 153.000 bto m3 Vetrolom v Pomurju (7) 13. in 14 julij 2008 3.281 ha 14.140 bto m3 Vetrolom v dolini Malinske in okrog naselja Pregara (8) 7. junij 2008 15 ha 1.697 bto m3 Vetrolom v vzhodni Sloveniji (Celje in Brežice) (9) 15. avgust 2008 5.436 ha 93.992 bto m3 Vetrolom Predmeja (10) 7. junij 2008 178,8 ha 50.000 bto m3 Snegolom Pokljuka (") 15.-25. december 2008 5.000 ha 49.000 bto m3 Požar na Krasu (12) 2012 188 ha 8.000 bto m3 Opombe k preglednici 1 1 Schütz, 2006 2 Sanacijski načrt pogorišča Sela na Krasu 3 Sanacijski načrt vetroloma na Jelovici 4 Sanacijski načrt pogorišč za leto 2007 5 Sanacijski načrt - Pospravilo snegoloma, 2007 6 Sanacijski projekt za vetrolom Črnivec, 2008 7 Sanacijski projekt vetroloma v Pomurju 8 Sanacijski projekt vetroloma v Istri 9 Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v vetrolomu 15. avgusta 2008 10 Sanacijski projekt vetroloma na Predmeji 11 Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v snegolomih 12 Načrt sanacije pogorišča Črnotiče Omenjene metode niso vedno primerne, izbira ustrezne je odvisna od več dejavnikov, kot so: vrsta ujme, poškodbe dreves, obdobja skladiščenja, količine lesne mase, zakonske omejitve in ekonomski vidiki. V nadaljevanju bomo podrobneje spoznali metode, ki so uporabne tudi v naših razmerah, in se seznanili z njihovimi prednostmi in slabostmi. Med najcenejše metode sodijo metode skladiščenja v gozdu z ohranjanjem živih dreves. V tem primeru pravzaprav ne gre za skladiščenje, saj drevo pustimo nedotaknjeno v poškodovanem sestoju. Pomembno je pridobivanje časa v Preglednica 2: Metode skladiščenja hlodovine (Stodafor, 2004) Table 2: Methods of logs conservation (Stodafor, 2004) Način Metoda Opis Skladiščenje v gozdu Ohranjanje živih prevrnjenih dreves Drevesa z zadostno povezavo med koreninami in vlago v zemlji je mogoče skladiščiti na mestu prevrnitve. Metoda ni primerna za prisojne lege z neposrednim sončnim obsevanjem. Za uspešnost metode je pomembno, da 20 % do 25 % koreninskega sistema ostane povezanega s tlemi. Sečnja na suš Drevo odrežemo pri dnišču (kot pri podiranju)in ga in ga pustimo ležati v sestoju. Krošnja črpa vodo navzgor zaradi evapotranspiracije ter tako zmanjšuje vlažnost lesa. Metoda je uporabna le pri določenih drevesnih vrstah (npr. bukev, smreka). Mokro skladiščenje Škropljenje z vodo Sortimente, zložene v tesen kup, škropimo z vodo in tako zaustavimo proces sušenja lesa (metoda je primerna za sortimente s skorjo). Glavni cilj skladiščenja s škropljenjem je povečati vlažnost lesa nad mejo, ugodno za razkroj gliv. Potopitev v sladki vodi Skladiščenje sortimentov v tekoči ali stoječi vodi (metoda, primerna za sortimente s skorjo). Sušenje hlodovine preprečimo s potopitvijo v vodo, s čimer ohranjamo ali povečujemo vlažnost lesa. Skladiščenje v suhem okolju Navzkrižno zloženi sortimenti v pokritem okolju Les skladiščimo v dobro prezračenih skladovnicah. Pomembno je izbrati primeren prostor za sestavo skladovnice; priporočena so vetru izpostavljena mesta. Skladovnico moramo zgraditi iz olupljene hlodovine in pri zlaganju zagotoviti dobro kroženje zraka. Priporočljivo je, da čela hlodov premažemo s pasto stipol. Takšen način skladiščenja omogoča zmerno sušenje lesa z relativno majhnim tveganjem okužb. Navzkrižno zloženi sortimenti v nepokritem okolju S hitrim sušenjem hlodov v nepokritem okolju (z navzkrižno zloženimi sortimenti) lahko vlažnost lesa spravimo na raven, ko ni več tveganja za glivno okužbo (metoda, primerna za olupljene sortimente). Skladiščenje v vlažnem okolju Običajno skladišče Velike skladovnice hlodov, kjer se hlodi v sredini sušijo precej počasneje. Nenadzorovane vlažnostne razmere so potencialna nevarnost za les (razkroj lesa). Sortimenti, zaščiteni s folijo PVC Cilj metode je ohraniti vlažnost lesa na čim višji ravni. To storimo tako, da hlode zložimo zelo tesno skupaj v čim lepše oblikovano skladovnico. Tako prekrite skladovnice predstavljajo dobro zaščito pred izsušitvijo lesa in napadi žuželk, obstaja pa nevarnost okužbe z glivami mehke trohnobe. Posebne metode skladiščenja Skladiščenje z izločitvijo kisika Ohranjanje hlodovine z izločitvijo kisika. Skladovnice zavijemo s folijo PVC, ki jo na robovih spojimo in tako popolno onemogočimo dostop svežega zraka. Metoda ni odvisna od podnebnih razmer in omogoča dobro zaščito pred glivami in žuželkami, po drugi strani pa s tem ne zaustavimo gliv mehke trohnobe. Sortimenti, zaščiteni s »geotekstilno« tkanino V bistvu je to skladiščenje v vlažnem okolju, kjer je »geotekstilna« tkanina mehanska zaščita pred žuželkami. Sortimenti, prekriti z mineralno suspenzijo Skladovnico hlodov poškropimo s tanko plastjo mineralne suspenzije, ki jo sestavljata apnenčev prah in voda. Tanka plast suspenzije je zaščita pred žuželkami in upočasni proces sušenja lesa. Skladiščenje v gramoznicah Kup sortimentov, zakopanih v jamo oz. prekritih z debelejšim slojem gline ali zemlje. Tako je les zaščiten pred delovanjem gliv razkrojevalk in insektov, ne pa pred glivami mehke trohnobe. Skladiščenje v rudnikih Cilj skladiščenja v odsluženih rudniških rovih je vzdrževati vlago v lesu. Nizke temperature v rudniku so pogoj za uspešno skladiščenje. Nevarnost predstavlja star, okužen jamski les. Skladiščenje nad gozdno mejo S skladiščenjem v visokogorskih podnebnih okoljih (nizke temperature in dolga zimska sezona) precej zmanjšamo tveganje za napad žuželk in okužbo z glivami. Skladiščenje v snegu Skladovnica hlodov, prekrita s snežno odejo, je dobra zaščita pred insekti in glivami. Sortimenti, prekriti z organskim materialom Kup sortimentov, prekrit s skorjo, sekanci ali žaganjem. Organska plast ohranja les vlažen, vendar je organski material morebiti vir okužbe z glivami, predvsem glivami mehke trohnobe. Druge Biocidna zaščita Zaščita lesa pred okužbo z glivami in napadom žuželk z biocidnimi proizvodi. možnosti skladiščenja Biotehnična zaščita Zaščita lesa z biokontrolnimi organizmi je učinkovita zaščita pred glivami in insekti. Omejitve predstavlja vnos tujerodnih in gensko spremenjenih organizmov. Fizična zaščita Zaščita lesa s tesnjenjem prepreči prehod zraka in vode v okolje. Tako preprečimo sušenje hloda (poveča se vsebnost ogljikovega dioksida v hlodu). Slika 1: Skladiščenje z namakanjem (foto: dokumentacija podjetja Pollmeier Massivholz GmbH&Co.KG; www. pollmeier.com) Figure 1: Wet storage - compact pile with water sprinkling (photo: Pollmeier Massivholz GmbH&Co.KG, www. pollmeier.com) primerih, ko drevo še lahko ohrani rastne funkcije in ga zato ne napadejo škodljivi organizmi. To je mogoče zgolj v primeru, ko drevo nima povsem pretrganega koreninskega sistema ali povsem polomljene krošnje. Tako bo še nekaj časa vzdrževalo vsebnost vode in bo ostalo pri življenju, kar posledično pomeni tudi, da je bolj odporno proti zunanjim dejavnikom. Po mednarodnih izkušnjah se je mokro skladiščenje izkazalo kot najprimernejše za daljša obdobja brez večjih izgub kakovosti lesa (0denthal-Kahabka, 2005). Metoda temelji na vzdrževanju vlažnosti lesa na čim višji ravni, in sicer z namakanjem ali potapljanjem. Celični lumni so povsem prepojeni z vodo. Le-ta omejuje vstop kisika, ki je potreben za življenje gliv razkrojevalk in insektov. 0bstaja pa nevarnost, da se v mokrem lesu razvijejo anaerobne bakterije in glive mehke trohnobe. Na srečo je delovanje omenjenih organizmov počasnejše. Zato je ta metoda primerna za velike količine lesa, ki jih hranimo daljše obdobje (4 do 5 let). Nasprotno mokremu skladiščenju, kjer vlažnost lesa presega 120 %, je skladiščenja v suhem okolju, kjer je glavni namen sušenje lesa z manj kot 20 % vlažnostjo lesa, saj relativno suhi hlodi niso primerni za življenje žuželk in gliv modrivk in razkrojevalk. Pri tem načinu skladiščenja je najbolje upoštevati pravilo škornjev in dežnika, torej da preprečimo navlaževanje s tal in neba. Če nastane zatekanje, poskrbimo, da voda lahko čim preje odteče. Hlodi se sušijo v naravnem okolju, zloženi so navzkrižno, tako da je zagotovljeno dobro prezračevanje, kar pospeši sušenje. Uspešnost metode je zelo odvisna od vremenskih razmer. Za večjo uspešnost v vlažnem obdobju je priporočljivo skladovnici zagotoviti streho in ustrezno odtekanje vode s tal. Ključna je tudi urejenost površine. Priporočena so tla, nasuta z gramozom, trava in drugo rastje je nezaželeno, saj ovira zračenje. Upoštevati je treba dejstva, da če les sušimo prehitro, se pojavijo razpoke, ob počasnem sušenju pa les lahko naselijo lesne glive in tako v obeh primerih les zgubi svojo vrednost. Prehitro sušenje lahko upočasnimo z uporabo paste stipol za čela. Metoda je preprosta in ne prinaša dodatnih stroškov investicije ter nima zakonskih omejitev. Idealna je v primerih, ko imamo kupca, ki želi suh les. Relativno preprosto je tudi skladiščenje v vlažnem okolju, kjer je les zložen v kupih, razdeljenih po drevesnih vrstah in kakovostnih razredih. Metoda je preprosta in poceni, saj ne terja nobenih investicij, ob gozdnih cestah pa je praviloma dovolj prostora. Slabost te rešitve je, da les ostane povsem nezaščiten, kar poveča verjetnost napada lesnih škodljivcev. V kategorijo skladiščenja v vlažnem okolju sodi tudi prekrivanje s plastično folijo, katere glavni namen je zadrževanje vode v lesu. Po izkušnjah, povzetih iz tehničnega priročnika ST0DAF0R, ugotavljamo, da prekrivanje s plastično folijo ni učinkovito, saj so v večini primerov les okužile lesne glive. Slika 2: Običajno skladiščenje lesa v kupih ob kamionski cesti (foto: Vida Papler-Lampe) Figure 2: In-situ storage -compact pile (photo: Vida Papler-Lampe) Učinkovitejša alternativa skladiščenju s prekrivanjem je metoda z izločanjem kisika, kjer hlode zložimo in jih nepredušno zavijemo v folijo. Tako preprečimo dostop zraka do lesa. Žive lesne celice porabijo kisik in tako ustvarijo okolje, v katerem večina škodljivih organizmov ne more razkrajati lesa (Tavzes in sod., 2001). Metoda je primerna za daljša obdobja skladiščenja neodvisno od vremenskih razmer. Zagotoviti pa je treba stalen nadzor, saj se atmosferske razmere v skladovnici lahko hitro spremenijo, predvsem zaradi poškodb folije (glodavci, veter, vandalizem ^). Zaradi velikih stroškov naložbe je metoda primerna zgolj za najkakovostnejši les. V seriji umetnih mas za prekrivanje sortimen-tov je tudi zaščita s »geotekstilno« mrežo, ki žuželkam preprečuje napad sortimentov. Mreža lesa ne ščiti pred vremenskimi razmerami, ampak zgolj pred žuželkami in je kot takšna primerna za suha obdobja v letu, ko so napadi žuželk najbolj problematični. Eno izmed takšnih rešitev ponuja podjetje BASF s svojim izdelkom Storanet. To je mreža, ki je prepojena z insekticidom in je mehanska in insekticidna ovira za preprečevanje okužbe ali širjenje insektov iz okuženega lesa v okolico. Metoda je relativno poceni, saj sta za samo postavitev mreže potrebna zgolj dva delavca, ki prekrijeta skladovnico. Slabost mreže je povezana z dejstvom, da insekticidi v mreži negativno učinkujejo tudi na preostale žuželke. 9o vetrolomu Lothar so Švicarji preizkusili tudi skladiščenje nad gozdno mejo in ugotovili, da je zaradi daljše zimske sezone in nasploh nižjih temperatur precej manjša možnost razgradnje lesa. V Sloveniji imamo nekaj prelazov, ki bi bili primerni za skladiščenje. A je treba razmišljati racionalno in se zavedati, da je takšen način skladiščenja primeren zgolj, ko je prelaz vmesna postojanka na poti do kupca. Tako bi lahko npr. les iz okolice Tržiča skladiščili na Ljubelju, od koder bi ga nato prodali v Avstrijo. Zaščito substrata pred patogeni lahko dosežemo z razprševanjem ustreznega biokontrolnega organizma (na primer ustrezne glive) po sveže posekanem lesu. Mikroorganizem lahko inokuli-ramo tudi v luknjo, zvrtano v les. Prav tako lahko biokontrolni organizem (na primer spore glive) razpršimo po lesnih sekancih. Gliva kolonizira substrat, zavre rast obstoječih neželenih organizmov ter prepreči nadaljnji vdor le-teh (Preston in sod., 1982). Trenutno najelegantnejša biološka rešitev za težave z obarvanjem lesa je inokulacija debel ali lesnih sekancev z albino sevom glive modrivke Ophiostoma piliferum. Ta mutant ne sintetizira melanina, zato ne povzroči obarvanja na lesu (Farrell in sod., 1993). Proizvod z imenom Slika 3: Zaščita lesa z impregnirano mrežo (foto: Miha Humar) Figure 3: Compact pile covered with pesticide-treated net (photo: Miha Humar) Cartapip 97TM je tržna oblika takšnega albino mutanta za inokulacijo lesnih sekancev, produkt Sylvanex 97TM pa za uporabo na hlodovini (Parrac Limited, 2008). Uporabljajo ju že v ZDA, Kanadi in Južnoafriški republiki (Behrendt in Blanchette, 2001). V EU je uporaba tujerodnih in gensko spremenjenih biokontrolnih organizmov zelo otežena, zato v EU še ne uporabljamo navedenih rešitev. Zaščita z biocidnimi proizvodi je izjemno učinkovita rešitev zaščite, ki jo lahko izvajamo v skladiščih v gozdu in tudi na začasnih skladiščih ali skladiščih lesnih obratov. Področje zaščite posekanega lesa ureja zakonodaja o biocidih, področje biocidne zaščite rastočih dreves pa zakonodaja o fitofarmacevtskih pripravkih. Za biocidno zaščito lesa lahko uporabimo le biocidne proizvode, ki vsebujejo aktivne učinkovine skupine 8 (Sredstva za zaščito lesa) z Aneksa I Direktive o biocidih (Aneks I, 2012) (BPD, 1998; Humar, 2012). Vse biocidne proizvode je treba priglasiti na Uradu za kemikalije RS. Seznam priglašenih biocidnih proizvodov je javen in razviden iz spletne strani ministrstva. Pri delu z biocidnimi proizvodi je treba upoštevati vsa pravila varstva pri delu in varstva okolja. V primeru upoštevanja omenjenih predpisov uporaba biocidov ne pomeni večjega tveganja za okolje in ljudi. Aktivne učinkovine, ki se uporabljajo za zaščito sveže posekanega lesa, se razlikujejo od aktivnih učinkovin, ki se uporabljajo za zaščito vgrajenega. Taki biocidi morajo imeti: kratkotrajno delovanje (1 do 24 mesecev), širok spekter delovanja (glive modrivke, insekti), nizko ceno, ne sme obarvati lesa, ne sme motiti nadaljnje obdelave, preprosto se mora nanašati, biti mora brez vonja, biti mora robusten (široko temperaturno območje uporabe, primere za različne lesne vrste, puferske lastnosti ^), okoljsko primeren (delavci, VOC, vezava, biorazgradljivost) ... V svetu v te namene uporabljajo predvsem borove spojine, karbamate, kvartarne amonijeve spojine, fenpropimorf ^ Biocidne proizvode lahko najlaže nanašamo z brizganjem ali pa s potapljanjem. Veliko izkušenj s potapljanjem imajo v Luki Koper. Strojna oprema za potapljanje je relativno poceni in niso potrebna velika vlaganja. Ne glede na izbrani postopek zaščite je treba v okolici skladišča postaviti feromonske pasti, s katerimi kontroliramo populacijo škodljivih žuželk. Oblika pasti in tip feromona je treba prilagoditi drevesni vrsti in letnemu času v skladu z navodili proizvajalca. Poleg tega je treba poskrbeti za higieno in iz okolice skladišča odstraniti vse lesne ostanke in okuženo oziroma napadeno hlodovino. Kot je razvidno iz predstavljenih podatkov v preglednici 3, so stroški skladiščenja lahko precej različni in so v odvisni od začetnih investicij, ki so Slika 4: Nanos biocid-nih proizvodov na les z mehaniziranim potapljanjem v Luki Koper (foto: Miha Humar) Figure 4: Application of biocidalproducts on wood by mechanized dipping in the Port of Koper (photo: Miha Humar) potrebne za izbrane metode. Izbrati je treba racionalno in optimalno rešitev glede na kakovost oz. vrednost sortimentov, kar pomeni, da investicija v skladišče s celuloznim lesom ni smiselna. Smiselne so zgolj investicije za skladiščenje vrednejšega lesa za daljša obdobja. Tako se trg z lesom že stabilizira in cene lesa se normalizirajo. 4 VPLIV UJM NA kakovost LESA 4 INFLUENCE OF NATURAL disturbances on wood quality Posledice ujm se pojavijo predvsem pri iglavcih (smreka, bori), kjer se poleg vidne škode, ki zajema podrto in prelomljeno drevje, pojavljajo tudi poškodbe v lesu, ki dodatno zmanjšujejo možnosti predelave in predvsem končno uporabnost. Zaradi delovanja vetra in prevelikih tlačnih obremenitev v vzdolžni smeri debla se pojavijo tlačne sledi in tlačne porušitve. Torelli (1998) opredeli tlačne sledi (compression failures) kot mikroskopske strižne porušitve, ki jih povzročajo dolgotrajne vzdolžne tlačne napetosti v debelih deblih. Navaja tudi, da vzajemni učinek rastnih napetosti in upogibnih napetosti zaradi vetra povzroči povečanje nateznih napetosti na vetrni strani in tlačnih napetosti na odvetrni. Negativne posledice so dvojne: zmanjšanje stabilnosti še stoječih dreves in zmanjšanje uporabnosti hlodovine pri podrtih drevesih. Raziskave v Švici so pokazale (Arnold, 2003), da je bila v sestojih, poškodovanih zaradi vetra, pojavnost tlačnih sledi in porušitev splošno razširjena in je v povprečju znašala 1,35 pojava na tekoči meter debla. Pri analizi izdelanega žaganega lesa so bile v 41 % desk prisotne tlačne sledi in porušitve. Zanimivo je, da med skupinami dreves ,'podrto", ,'zlomljeno" ter ,'stoječe" ni bilo statistično značilnih razlik v obsegu pojavljanja teh poškodb v lesu. Največja intenzivnost pojavljanja je bila v spodnjem delu drevesa, in sicer v območju od 10 % do 30 % glede na višino drevesa. Arnold in Steiger (2007) navajata, da tlačne sledi, ki se kažejo kot tlačne deformacije vlaken, povzročijo zmanjšanje mehanskih lastnosti lesa. Ko vzdolžne tlačne napetosti prekoračijo mejo proporci-onalnosti, se celice deformirajo in v skrajnem primeru tudi pretrgajo. Te napake so šibka mesta, ki pozneje v uporabi lahko povzročijo prelome pri obremenitvah na upogib. Uporabnost lesa zaradi vetrolomov je zato omejena. Sonderegger in Niemz (2004) navajata značilno zmanjšanje udarne žilavosti za 40 % in upogibne trdnosti za 20 % glede na les brez tlačnih sledi in deformacij. Podrobni raziskavi, ki sta ovrednotili del neposredne ekonomske škode zaradi vetroloma in snegoloma v Sloveniji (Žgajnar, 1989; 1991), sta pokazali, da neposredne ekonomske škode Preglednica 3: Stroški in obdobje skladiščenja (Stodafor, 2004) Table 3: Cost and time perspective of conservation (Stodafor, 2004) Način Metoda stroški skladiščenja Obdobje skladiščenja Skladiščenje v gozdu Ohranjanje živih dreves Stroški nastajajo zgolj z občasnimi obhodi in merjenjem vlažnosti lesa. Obdobje skladiščenja je odvisno od drevesne vrste (6 do 12 mesecev). Sečnja na suš Stroški nastajajo zaradi posebne metode sečnje (prečni prerez debla na panju) ter povečanega nadzora. Metoda je primerna zgolj za krajša obdobja (nekaj tednov) in je precej odvisna od podnebnih okoliščin. Mokro skladiščenje Škropljenje z vodo Postavitev infrastrukture (do 34 €/m3), stroški obratovanja (2,2 €/m3), transportni stroški ( do 8,5 €/m3) in drugi stroški skladiščenja (do 3 €/m3). Zanesljiva metoda skladiščenja z dolgim obdobjem skladiščenja (do 5 let). Potopitev v vodi Stroški skladiščenja v namakalnih bazenih nastajajo predvsem z gradnjo, vzdrževanjem, polnjenjem in praznjenjem bazenov (18 €/m3 do 42 €/m3). Skladiščenje v vodi je primerno do dveh let, spremembe v lesu so odvisne od drevesne vrste in prisotnosti gliv mehke trohnobe in bakterij. Skladiščenje v suhem okolju Navzkrižno zloženi sortimenti v pokritem okolju Stroški transporta na mesto skladiščenja (8,18 €/m3), ter stroški manipulacije in vzdrževanja (1,80 €/m3). Metoda skladiščenja je primerna za krajša obdobja skladiščenja (do petih mesecev). Pozneje je tveganje za razvrednotenje lesa precej večje. Navzkrižno zloženi sortimenti v nepokritem okolju Stroški transporta na mesto skladiščenja (8,18 €/m3), ter stroški manipulacije in vzdrževanja (1,80 €/m3). Skladiščenje naj ne presega pet mesecev. Skladiščenje v vlažnem okolju Običajno skladišče Brez investicij, priporočeni so občasni obhodi. Metoda ni primerna za daljša obdobja (do enega leta oz. odvisno od letnega časa). Sortimenti, prekriti s PVC-folijo Stroški skladiščenja znašajo približno 15 €/m3. Primerno za skladiščenje lesa do šestih mesecev, daljša obdobja prinašajo precej raznolike rezultate. Posebne metode skladiščenja Skladiščenje z manjšo koncentracijo kisika Stroški skladiščenja so odvisni od kakovosti folije. Za krajša obdobja lahko uporabimo cenejšo folijo (10 do 15 €/m3), medtem ko za daljša obdobja skladiščenja potrebujemo kakovostnejšo folijo (30 do 35 €/m3). Metoda omogoča skladiščenje za daljše obdobje brez posebnih negativnih učinkov na lesu (2 do 3 leta). Sortimenti, zaščiteni s »geotekstil-no« tkanino 2,4 €/m3 do 15 €/m3 Primerno za skladiščenje do šest mesecev. Skladiščenje nad gozdno mejo Izjemni stroški niso predvideni. Primerno za skladiščenje do dveh let. Druge možnosti skladiščenja Kemična zaščita 2 €/m3 do 20 €/m3 Primerno za skladiščenje do dveh let. Biološka zaščita 2 €/m3 do 25 €/m3 Primerno za skladiščenje do dveh let. Fizična zaščita 2,4 €/m3 do 15 €/m3 Primerno za skladiščenje do šest mesecev. na donos iz podrtega drevja nastajajo zaradi večjih količin neuporabnih ostankov (odrezov), spremenjene sortimentacije ter potencialnega negativnega odziva na trgu. Pri snegolomu je delež neuporabnega lesa, ki ostane v gozdu, znašal 9,9 %; največji je bil v primeru odlomov dreves v spodnjem delu debla, do višine dveh metrov. Pri snegolomih je bil ta delež 6,1 %. Poleg tega so nastale spremembe v sortimentni strukturi. V obeh vrstah velikih poškodb se je zmanjšal delež hlodovine zaradi večjega deleža lesa za celulozo in plošče. Večji vpliv na spremembo sortimentne strukture je povzročil vetrolom. Pri finančnem ovrednotenju obeh posledic je znašala zmanjšana vrednost pri vetrolomu 12,6 %, pri snegolomu pa 9,5 %. Večina izgub je bila posledica sečnih ostankov pri kroj enju zaradi poškodb. Pri vetrolomih so pri poškodovanih drevesih prevladovala izruvana drevesa (43 %), sledila so drevesa s prelomi (39 %). Pri snegolomu je bilo največ prelomov dreves (70 %). Pri vetrolomih so bili prelomi v spodnji četrtini višine dreves, pri snegolomih pa v zgornji četrtini. 5 SANITARNI ukrepi ZA preprečevanje širjenja bioloških škodljivcev 5 SANITARY principles for pests spread prevention Področje sanitetnih ukrepov lesa, ki bi bil lahko okužen ali napaden s škodljivimi organizmi, v največji meri zajema mednarodni standard ISPM 15. Mednarodni standard za fitosanitarne ukrepe ISPM 15 je leta 2002 sprejela Začasna komisija za fitosanitarne ukrepe ICPM, ki deluje v okviru Mednarodne konvencije za varstvo rastlin (FAO - IPPC), veljati pa je začel 1. januarja 2004. Standard je bil revidiran v letu 2009. Standard ureja fitosanitarne zahteve za leseni pakirni material, ki je narejen iz neobdelanega lesa in se uporablja v mednarodnem prometu. Trenutno sta dovoljena dva postopka sterilizacije, in sicer: Toplotna obdelava (šifra tretiranja za oznako: HT) Material za leseno embalažo je treba segrevati v skladu z načrtom čas - temperatura, da doseže najnižjo temperaturo 56 °C za najmanj 30 minut nepretrgoma skozi celoten prerez lesa (vključno z jedrom). Te parametre je mogoče doseči s pomočjo različnih virov energije ali postopkov. Sušenje v peči, toplotna impregnacija s kemičnim stiskanjem, mikrovalovi ali druge vrste obdelave se lahko štejejo za toplotne obdelave, če izpolnjujejo ustrezne zahteve. Tretiranje z metilbromidom (šifra tretiranja za oznako: MB) Ob uporabi metilbromida je treba upoštevati Priporočilo CPM o nadomestilu ali zmanjšanju uporabe metibromida kot fitosanitarnega ukrepa (2008). NPPO se spodbujajo za pospeševanje uporabe nadomestnih tretiranj. V Sloveniji je uporaba metilbromida trenutno prepovedana, dovoljena je le z dovoljenjem pristojnih ministrov v primeru naravnih ujm. Zaplinjevanje materiala za leseno embalažo z metibromidom mora potekati v skladu z načrtom, da se pri določeni temperaturi v 24 urah doseže vsaj najnižji predpisani zmnožek koncentracije in časa. Najnižja temperatura lesa in okoliške atmosfere ne sme biti nižja od 10 °C in najkrajši čas izpostavljenosti ne sme biti manj kot 24 ur. Vsi obrati, kjer poteka posebna dodelava lesenega pakirnega materiala v skladu s standardom ISPM 15, morajo biti registrirani pri Fitosanitarni upravi RS. V septembru leta 2012 sta bila v ta namen registrirana 102 obrata, vsi za toplotno obdelavo, saj je v Sloveniji uporaba metilbromida v skladu z Montrealsko konvencijo trenutno prepovedana. ICCP trenutno proučuje možnost izvajanja sanitetnih ukrepov z impregnacijo z biocidnimi proizvodi (Uzunovic in sod., 2011). Če se les prepoji z biocidnimi proizvodi, lesni škodljivci v njem propadejo in se v njem ne naselijo več. Kot predlog so bile predlagane tri metode sterilizacije: vakuumsko tlačna impregnacija (les se v industrijskem kotlu za impregnacijo prepoji z biocidnimi proizvodi. Uporabiti je treba ustrezno kombinacijo podtlaka in nadtlaka (postopek polnih celic ali postopek dvojnega vakuuma)), vroče hladna impregnacija (les se najprej segreje v bazenu z biocidnim proizvodom višje temperature, nato pa se ga prestavi v bazen z nižjo temperaturo. Zaradi temperaturne razlike se v lesu vzpostavi podtlak, kar omogoči prodiranje biocidnega proizvoda v les) in postopek impregnacije po metodi Bouche-rie (na dnišče hloda se pritrdi kapa, prek katere s pomočjo nadtlaka vodo v beljavi nadomestimo z biocidnim proizvodom). Kakorkoli, zavedati se moramo, da se bo v prihodnosti vloga standarda ISPM 15 verjetno spremenila, saj je bil prvotno namenjen le za zatiranje borove ogorčice, v prihodnosti pa bo namenjen tudi zatiranju drugih lesnih škodljivcev. 6 zaključek 6 conclusion Pojavnost in intenzivnost ujm v Evropi se v zadnjem obdobju povečujeta, kar se odraža v vedno večjih poškodovanih površinah gozda in posledično v vedno večjih količinah lesa s takih žarišč (Preglednica 1). V našem prostoru so najpomembnejše ujme: napadi alohtonih in avtohtonih škodljivcev, gozdni požari, vetrolomi, snegolomi ^ Z ustreznim ukrepanjem lahko zelo zmanjšamo potencialno škodo. Ukrepe moramo prilagoditi vrsti in intenzivnosti ujm, vrsti in količini lesa ter dostopni tehnologiji. Pogosto so najprimernejše najpreprostejše rešitve, kot so: skladiščenje v vlažnem okolju ali prekrivanje z mrežami, ki so obdelane z insekticidi. Še posebno pa je pomembno, da s skrbnim ravnanjem preprečimo širjenje patogenih organizmov. V takem primeru so nam v veliko pomoč priporočila standarda ISPM 15. S pravilno izbranimi ukrepi lahko zelo zmanjšamo potencialno škodo zaradi delovanja ujm. Najpomembnejše rešitve so opisane v tem prispevku. 7 ZAHVALA 7 acknowledgement Članek je nastal v sklopu ciljno raziskovalnega projekta V4 - 1069: Povečanje učinkovitosti sanacij velikih poškodb v slovenskih gozdovih. Za financiranje projekta se zahvaljujemo Ministrstvu za kmetijstvo in okolje in Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS 8 VIRI 8 references Arnold, M. 2003. Compression Failures in wind-damaged Spruce Trees. 1n: Proceedings International Conference ,Wind Effects on Trees', 16. - 18. September 2003, University of Karlsruhe, Germany, (Ed. B. Ruck et al., Karlsruhe), 253-260. Arnold, M., Steiger, R. 2007. The influence of wind-induced compression failures on the mechanical properties of spruce structural timber. Materials and Structures, 40, 1: 57-68. Behrendt, C.J., Blanchette, R.A. 2001. Biological control of blue stain in pulpwood: mechanisms of control used by Phlebiopsis gigantea. Holzforschung, 55: 238-245. Biocides: Substances included in Annex 1 or 1A to Directive 98/8/EC - Enviroment - European Commission. 2012. http://ec.europa.eu/environment/ biocides/annexi_and_ia.htm (10. 10. 2012). Černigoj, V. 2008. Sanacijski projekt - Vetrolom Predmeja. Zavod za gozdove Slovenije. 0E Tolmin. 22 str. Denša, M., Štancar, G., Gerl, T. 2008. Sanacijski projekt za vetrolom Črnivec 2008. Zavod za gozdove Slovenije. 0E Nazarje. 27 str. Direktiva 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (UL L, št. 123 z dne 24. 4. 1998, str. 1) Farrel, R.L., Hata, K., Wall, M.B. 1997. Solving pitch problems in pulp and paper processes by the use of enzymes or fungi. V: Advances in biochemical engineering: Biotechnology, Vol. 57. Scheper T. (ed.). Berlin, Springer-Verlag: 198-212. Grecs, Z., Beguš, J. 2008. Načrt sanacije gozdov poškodovanih v vetrolomu 15. avgusta 2008. Zavod za gozdove Slovenije. Ljubljana. 28 str. Humar, M. 2012 Spremembe na trgu biocidnih proizvodov za zaščito lesa na slovenskem tržišču. Les, letnik 64, št. 1/2, str. 21-24. Kervina-Hamovič, L. 1990. Zaščita lesa. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, 0ddelek za lesarstvo: 126 str. Klopčič, M., Poljanec, A., Gartner, A., Bončina, A. 2009. Factors related to natural disturbances in mountain Norway spruce (Picea abies) forests in the Julian Alps. Ecoscience, 16, 1:48-57. Košiček, B., Zadnik, A. 2006. Sanacijski načrt pogorišč za leto 2007 - Šumka, Staje in Debela Griža. Zavod za gozdove Slovenije. 0E Sežana. 12 str. 0denthal-Kahabka, J. 2005. Handreichung Sturmschadensbewältigung. Hrsg.: Landesforstverwaltung Baden-Württemberg un Landesforsten Rheinland-Pfalz. Papež, J. 2005. Motnje in dinamične spremembe vegetacije v gozdni krajini. Gozdarski vestnik, 63, 2: 68-73. Papler - Lampe, V. 2009. Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v snegolomih decembra 2008. Zavod za gozdove Slovenije. 0E Bled. 14 str. Papler - Lampe, V., Bajželj, B., Černe, B., Gartner, A., Gašperin, M., Rozman, J., Šemrl, J., Škrlep, B. 2006. Sanacijski načrt vetroloma na Jelovici - 29. junij 2006. Zavod za gozdove Slovenije. OE Bled, OE Kranj. 17 str. Papler - Lampe, V., Bajželj, B., Šemrl, J. 2007. Sanacijski načrt pospravila snegoloma. Zavod za gozdove Slovenije. OE Bled. 27 str. Parrac Limited. 2008. Announcing the new release of Cartapip 97. Hamilton, Parrac: 1 str. http://www. parrac.co.nz/asset/files/announcement_cartapip. pdf (14. maj 2012). Prebevšek, M., Janežič, V., Magajna, B., Košiček, B. 2012. Načrt sanacije pogorišča Črnotiče. Zavod za gozdove Slovenije. OE Sežana. 11 str. Prebevšek, M., Zadnik, A., Košiček, B. 2008. Sanacijski projekt vetroloma v Istri z dne 7.7.2008. Zavod za gozdove Slovenije. OE Sežana. 30 str. Preston, A.F., Erbisch, F.H., Kramm, K.R., Lund, A.E. 1982. Developments in the use of biological control or wood preservation. Proceedings of the American Wood Preservers' Association, 78: 53-61. Register biocidnih proizvodov. 2012. http://www. uk.gov.si/fileadmin/uk.gov.si/pageuploads/pdf/ RBP31avg2012.pdf (10. 10. 2012). Schütz, J.P., Götz, M., Schmid, W., Mandallay, D. 2006. Vulnerability of spruce (Picea abies) and beech (Fagus sylvatica) forest stand to storms and consequences for silviculture. Eur J Forest Res 125, str. 291-302. Sonderegger, W., Niemz P. 2004.The influence of compression failure on the bending,impact bending and tensile strength of spruce wood and the evaluation of non-destructive methods for early detection. Holz Roh Werkst, 62:335-342. State of the Art Paper. Log Conservation. 2005. http:// www.ctba.fr/stodafor/documents/StateofTheARt_ march05.pdf . (10. 6. 2012) Škrk, B., Pirjevec, A., Košiček, B. 2004. Sanacijski načrt pogorišča Sena na Krasu. Zavod za gozdove Slovenije. OE Sežana. KE Sežana. 12 str. Tavzes, Č., Pohleven, F., Koestler, R.J. 2001 Effect of anoxic conditions on wood-decay fungi treated with argon or nitrogen. Int. biodeterior. biodegrad.. [Print ed.], vol. 47, no. 4, str. 225-231. Technical Guide on Harvesting and Consrvation of Storm Damaged Timber. 2004. http://www.ctba.fr/ stodafor/STODAFOR_TECHNICAL%20GUIDE. pdf . (10. 6. 2012). Torelli, N. 1998. Rastne napetosti v drevesu in lesu. Les, 50, 4: 91-95. Trajber, D., Vajndorfer, B., Kovač, Š., Horvat, D., Rojko, S. 2008. Sanacijski projekt vetroloma v Pomurju - 13. in 14. julij 2008. Zavod za gozdove Slovenije. OE Murska Sobota. 35 str. Uzunovic, A., Stirling, R., Morrell, J.J., Morris, P.I., Schauwecker, C.F. 2011. Phytosanitary standards and the potential for acceptance of chemical treatments as a phytosanitary measure. The International Research Group on Wood Protection. Queenstown. New Zealand. IRG/WP 11-30558. Žgajnar, L. 1989. Poskus ovrednotenja škode zaradi snegoloma na podlagi količinskih in kakovostnih izgub lesne surovine. Gozdarski vestnik, 47, 10: 420-426. Žgajnar, L. 1991. Poskus ovrednotenja škode zaradi vetroloma na podlagi količinskih in kakovostnih izgub lesne surovine. Gozdarski vestnik, 49, 5: 218-233. Gozdarstvo v času in prostoru 29. GOZDARSKI ŠTUDIJSKI DNEVI Z NASLOVOM: povezovanje lastnikov gozdov in skupno gospodarjenje 22. 11. 2012, ljubljana Poudarki in mnenja udeležencev letošnjih študijskih dni Z naslovom lanskih študijskih dni smo postavili okvir in opredelili vsebino,za katero gozdarji menimo, da je v današnj em času aktualna. Prireditev, ki jo tradicionalno pripravljamo na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, je bila letos že 29. po vrsti. Prireditve se je udeležilo blizu 90 obiskovalcev -z različnih ustanov, ki se ukvarjajo z gozdarstvom, večinoma iz Slovenije. Imeli smo tudi gosta iz sosednje Avstrije (Združenje lastnikov gozdov avstrijske Štajerske). S 16 prispevki je sodelovalo skupaj 30 referentov. Prispevki so objavljeni v zborniku, dosegljivi pa so tudi na spletni strani študijskih dni 2012: http://web.bf.uni-lj.si/go/gsd2012/. Poudarki in mnenja udeležencev študijskih dni so oblikovani na osnovi predstavljenih vsebin prispevkov in zaključne razprave in jih navajamo v nadaljevanju. Iz prispevkov na GŠD 2012 Povezovanje lastnikov gozdov je lahko formalno ali neformalno. Za doseganje enkratnega oz. kratkoročnega cilja so primerne tudi začasne oblike povezovanja, ko se skupina lastnikov poveže zgolj za dosego enkratnega cilja, kar je lahko izgradnja gozdne ceste ali posek drevja na zaokroženi površini. Za doseganje dolgoročnih ciljev so primernejše trajne oblike povezovanja. Skupno gospodarjenj e brez spodbud in pomoči od zunaj bo manj uspešno. Takšno gospodarjenje marsikje že živi, potrebno bi ga bilo bolje spoznati, predvsem pa podpreti.Za uresničitev skupnega gospodarjenja v zasebnih gozdovih v večjem obsegu se mora spremeniti tudi davčna politika, ki bo spodbujala gospodarjenje z gozdovi in politika vlaganj v gozdove. Ne-gospodarjenje bi moralo postati breme, doseganje načrtovanih gozdnih del pa bi predstavljalo davčne olajšave. Cilji, ki si jih pri načrtovanju skupnega gospodarjenja z gozdom postavljamo, morajo biti smeli, a ne sme nam zmanjkati potrpljenja. K povezova- nju lastnikov lahko veliko pripomorejo primeri dobrih praks. Nekatere potekajo že desetletja, a doslej niso doživele priznanja ali posnemanja. Slovenska usmeritev združevanja lastnikov gozdov v društvih na nepridobitni osnovi pomembno odstopa od prevladujoče oblike v Evropi, kjer se združujejo gozdni proizvajalci v zadruge na osnovi gospodarskih motivov. Zavodu za gozdove zakonodaja ne omogoča delovanja na področju povezovanja lastnikov gozdov. Za gospodarske učinke mora povezovanje gozdnih proizvajalcev in zunanjih sodelavcev temeljiti na gospodarskih motivih. Rezultati raziskave so pokazali, da se posek v zasebnih gozdovih intenzivneje izvaja v gozdovih z ugodnejšimi terenskimi, delovnimi in posestnimi razmerami. Manjše število lastnikov in večja povprečna velikost lastnine omogočata poleg večje racionalnosti tudi lažjo izvedbo in organizacijo dela. S različnimi analizami in modeli lahko ugotavljamo površine znotraj posameznih GGO, ki so primerne za povezovanje, obenem pa tudi njihove oblike, ki jih je potrebno pospeševati. Povezanost lastnikov gozdov je v veliki meri odvisna tudi od aktivnosti inštitucij na lokalni in regionalni ravni, ki s svojim strokovnim in organizacijskim delom pripomorejo k vzpostavitvi in delovanju posameznih oblik povezovanja lastnikov gozdov. Za povezovanje so zainteresirani predvsem mlajši lastniki gozdov in lastniki večjih posesti. Tem lastništvo gozda daje tudi velik del njihovih prihodkov in so zato skupina, ki bi se ji morali posebej posvetiti in z njo vzpostaviti pogoje (oblike povezovanje lastnikov gozdov) za priključitev manjših lastnikov gozdov. Manjši lastniki gozdov bi v številnih primerih s pridružitvijo povezavam lažje začeli aktivno gospodariti z gozdom. Pričakovati rešitev za nakopičene težave samo v sferi gozdarstva ali javne gozdarske službe je popolnoma nerealno. Potreben je širši ukrep kmetijsko-gozdarske politike, skupaj z davčno politiko. Potrebno je razmisliti o pravičnejši obdavčitvi gozdne posesti in del v njej. Rešitev teh problemov je možna z enim samim relativno enostavnim ukrepom: obdavčitvijo možnega poseka in hkratnimi davčnimi olajšavami za izpolnjevanje gozdnogospodarskih načrtov. S predlagano novostjo pri obdavčitvi gozdov bi bilo sedanje pasivno lastništvo sicer še možno, a pasivnost bi bila obdavčena, svojo večjo priložnost pa bi dobilo tako združevanje lastnikov gozdov z namenom skupnega gospodarjenja kot tudi večja profesionalizacija izvajanja del v gozdovih. Študijski krožki spodbujajo odlične ideje iz ljudstva, ki s pomočjo konkretne akcije lahko spremenijo dosedanje stanje v svojem okolju ali na določenem področju ( npr. intenziviranje gosp odarj enj a z zasebnimi gozdovi). Takšni krožki lahko služijo prvi fazi motiviranja in povezovanja. Gozdarji imamo prednosti pri vzpostavitvi odnosov z lokalnimi skupnostmi ter v poznavanju narave, gozda in podeželja, zaradi mrežne organiziranosti Zavoda za gozdove Slovenije in dolgoletne tradicije zaposlovanja lokalnih gozdarskih strokovnjakov. Vse to teži k paradigmi, da naj ZGS vzdržuje vizijo in poslanstvo študijskih krožkov. Potrebno je povezovanje javne gozdarske službe, lastnikov gozdov, študijskih in strojnih krožkov. Povezovanje aktivnih lastnikov je lahko spodbuda tudi drugim. Optimalna organizacija spravila lesa vodi k nižjim stroškom. To naj vodi k »primerom dobre prakse«. Povezovanj e aktivnih lastnikov pri delu v gozdu je potrebno povezati s kakovostjo opravljenega dela, s tem pa tudi z višino plačila. Načrti ZLGS in DLG v prihodnosti: kapitalsko povezovanje (skupno gospodarjenje in nastop na trgu), črpanje EU sredstev, še intenzivnejše in potrebam lastnikom prilagojeno povezovanje z javno gozdarsko službo. Organiziranost in delovanje lastnikov gozdov v Avstriji je zaradi velikih finančnih koristi lahko primer dobre prakse. Ob razvoju poslovne iniciative v društvih lastnikov gozdov v Sloveniji je že zaznati proces postopnega preoblikovanja društev lastnikov gozdov v smeri poslovnih združenj. Sive literature (zgibanke, posterji, poročila ipd.) se trenutno ne zbira, a bi se po veljavni zakonodaji morala. Da se zagotovi hramba nacionalne pisane kulturne dediščine tudi s področja gozdarstva, naj se od vsakega tovrstnega gradiva 4 zakonsko predpisani izvodi oddajo v NUK in en izvod v Gozdarsko knjižnico. V 76 %upravnih enot v SLO so registrirane agrarne skupnosti, ki predstavljajo potencial (partnerja) za lažjo organizacijo gozdno - lesnih verig, kar je pokazala tudi analiza količin sečenj za obdobje od začetka njihove ponovne vzpostavitve do danes. Njihovo vključitev v intenzivnejše gospodarjenje z gozdom zahteva strokoven in specifičen pristop, saj večina nima rešenih upravnih in dednih postopkov in imajo različne cilje gospodarjenja s skupno posestjo. V tujini je ponekod že vzpostavljeno medposestno sodelovanje predvsem majhnih in t.i. mestnih lastnikov gozdov, ki nosi elemente organizacijske strukture agrarnih skupnosti. Analize nakazujejo, da so vrednosti kazalnikov nege v Sloveniji v primerjavi z deželami s sodobnim gojenjem gozdov (Švica, izbrane nemške dežele) sorazmerno nizke. Izvedba negovalnih del se iz leta v leto znižuje (zadnja leta tudi v državnih gozdovih), predvsem zaradi pojemajočih sredstev za vlaganja v gozdove in ne nazadnje tudi zaradi nezainteresiranosti lastnikov gozdov za investiranje v gozd, še posebej v nego. V prihodnje bo potrebno izpeljati več podrobnejših primerjav o višini vlaganj v gozdove z zglednimi obrati iz tujine ter proučiti in uveljaviti različne načine spodbujanja nege. Povezovanje lastnikov pri izvedbi nege j e bilo izpostavljeno v Sloveniji že pred skoraj pol stoletja. Danes je zaradi nazadovanja znanja pri poprečnih lastnikih gozdov, izboljšanja konkurenčnosti in potrebe po profesionalizaciji izpeljave del, povezovanje lastnikov gozdov še toliko pomembnejše. Izpostavljeni so bili izzivi načrtovanja in gospodarjenja v zasebnih gozdovih, kjer se pro-movira posodobitev razvrščanja lastnikov gozdov. Posledično je poudarjen prilagojen pristop k spodbujanju gospodarjenja z gozdno posestjo z upoštevanjem interesov posameznih skupin lastnikov gozdov. Zainteresiranim lastnikom se ponudi podrobno načrtovanje, ki temelji na aktualni sestojni karti. Rezultat je prostorsko določena prioriteta ukrepov, čemur lahko sledi izvedbeni načrt. Iz razprave na zaključku GŠD 2012 V prihodnje bi bilo potrebno v obravnavano tematiko vključiti tudi prispevke s področja certificiranja zasebnih gozdov, kjer bi predstavili certificiranje kot sodelovanje med lastniki gozdov. Hkrati je bila podana informacija, da je certificiranje slovenskih zasebnih gozdov (PEFG) v zaključni fazi. V začetku leta naj bi podelili prve certifikate 300 lastnikom gozdov, ki imajo v lasti 10.000 ha gozdov. Potrebno bi bilo popraviti Zakon o gozdovih v smislu dajanja možnosti ZGS, da zasebnemu lastniku omogoči javno prodajo lesa na panju, jo nadzira in lastniku svetuje, hkrati pa lastnik plača ZGS vse stroške, ki pri tem nastanejo. Na ta način se izbirajo izvajalci z dobrimi referencami. Strinjanje z ugotovitvami, da večje povezovanje lastnikov gozdov vodi k intenzivnejšemu gospodarjenju. Potrebne pa bi bile spodbude, ki bi še dodatno intenzivirale gospodarjenje lastnikov z majhnimi posestmi (npr. izboljšanje gozdne rente, obdavčitve). Vzpostavi naj se »gozdarska renta«, torej ne običajna obdavčitev. Denar se ne bi zbiral na nivoju države, verjetnost vračanja denarja v gozdove bi bila v tem primeru večja. Denar bi se vračal v gozd za gojitvena dela, gozdne prometnice in pospeševanje združevanja lastnikov gozdov. Razdrobljena gozdna posest ne sme biti le problem, ampak nam mora biti izziv, saj ima svoje razloge in zakonitosti, ki so slabo preučene ter še ne predstavljajo podlage za sistemske ukrepe oz. »spodbude«, strukture posesti pa v naši življenjski dobi tudi ne bomo spremenili. Stalno govorimo o tem, da premalo sekamo, pri tem pa se ne vprašamo, kam naj prodajamo. Najprej je potrebno razmišljati o vlaganjih v lesno predelovalno industrijo in se šele nato ukvarjati z intenziviranjem gospodarjenja. Ukrepi gozdarske politike so usmerjeni v lastnike in prizadenejo samo njih. Potrebno je začeti razmišljati, kdo ti ljudje so, kaj nam povedo dobre prakse (primer agrarnih skupnosti, primer KE Radlje, primer Zveze lastnikov gozdov) in kako različne skupine motivirati za njihovo združevanje. K boljšim razmeram bi morali poleg lastnikov gozdov prispevati tudi ostali koristniki gozdnega prostora. Nega kot smo lahko videli iz predstavitve, je v veliki meri odvisna od subvencij in sredstev, zato je potrebno v prihodnje stremeti k temu, da se sredstva ne bi zmanjševala. Gozdarji se moramo zavedati, zakaj smo v gozdu in kaj so naše naloge. Če v vsem tem času pri povezovanju lastnikov nismo bili uspešni, se je potrebno vprašati po razlogih. zaključne misli Na letošnjih študijskih dnevih smo predstavili raziskave, dejstva in odprli vrsto dilem, ki se dotikajo dela v zasebnih gozdovih. Menimo, da so takšna vsakoletna srečanja potrebna in koristna. Tudi naše srečanje je povezovanje. O mnogih gozdarskih temah razmišljamo zelo različno - tudi pri letošnji je bilo tako. Zahvaljujemo se vam za odziv na napisano in predstavljeno - ta je pokazal, da se z marsičem strinjamo, z marsičem pa tudi ne. Zato ta tekst ne predstavlja nekih skupnih zaključkov študijskih dni -korektno je, da to poudarimo. V njem smo navedli nekatere poudarke iz posameznih prispevkov in mnenja iz razprave na koncu. Potrudili smo se, da smo večino vaših mnenj in predlogov vključili v končen tekst. Naj zaključim z besedami enega izmed letošnjih referentov:»Najboljše stvari niso stvari, so ljudje!« Naslednje leto bodo jubilejni študijski dnevi, že 30. po vrsti. Pripravili jih bomo predvidoma v aprilu 2013. Govorili bomo o kriterijih za krčitve gozdov. V imenu uredniškega odbora GŠD 2012 doc. dr. Jurij MARENČE Predstavitev sTARTREE (Multipurpose trees and non-wood forest products a challenge and opportunity | Drevesa z možnostjo večnamenske rabe in nelesni gozdni proizvodi - izziv in priložnost) Pripravil: Anže JAPELJ, Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, SI-1000 Lj. Evropa si je postavila jasen in ambiciozen cilj (Europe 2020 strategy), da bo njeno gospodarstvo temeljilo na premišljeni in trajnostni rasti, ki bo vključevala celotno družbo. Del tega je tudi zagon razvoja v smeri inovativnega evropskega gospodarstva, kjer bodo viri rabljeni učinkovito. Tovrstni pristop lahko pripomore h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. Poleg tega lahko blaži vplive klimatskih sprememb in ponuja eno izmed rešitev za razvoj nizko-ogljične družbe. S tega vidika gozdovi Evrope in gozdarski sektor igrajo pomembno vlogo, ker nudijo ekosistemske storitve ter okoljsko učinkovite lesne in nelesne proizvode. Gozdarstvo je bilo do sedaj osredotočeno predvsem na proizvode iz lesa, čeprav lahko drevesa z možnostjo večnamenske rabe (ang.: multipurpose trees) in nelesni gozdni proizvodi (NLGP)ter storitve (ang.: non-wood forest products and services) znatno prispevajo k zgoraj omenjenim ciljem. Zato je smiselno, da gozdarstvo v prihodnje nameni večjo pozornost tudi drugim »nelesnim« potencialom gozda. Temu je namenjen projekt 7. okvirnega programa STAR TREE, v katerem sodeluje tudi Gozdarski inštitut Slovenije. Cilj projekta je ponuditi boljše razumevanje, več znanja, smernic in orodij, ki bi lahko deležnikom (npr. lastnikom gozdov, upravljavcem z naravnimi viri, podjetjem, oblikovalcem odločitev in ostalim javnim ter zasebnim subjektom) olajšalo doseganje optimalne ravni gospodarjenja z drevesi z možnostjo večnamenske rabe in so-omogočilo razvoj inova-tivnih pristopov za krepitev tržnega potenciala ter donosnosti NLGP. Tako je mogoče zadostiti enemu izmed pogojev konkurenčnega podeželja. Te projektne cilje bo skupina skušala doseči z: - oblikovanjem podatkovnih zbirk, ki bodo pripomogle k boljšemu razumevanje trenutnega stanja (prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti) sektorja NLGP različnih regij v Evropi, - vključevanjem relevantnih deležnikov celotne proizvodne verige, kjer se ustvarja končna vrednost NLGP in dreves z možnostjo večnamenske rabe, da bi lažje razumeli njihove potrebe in vzgibe ter jim ponudili prilagojene rešitve, - razvojem orodij za sprejemanje odločitev in upravljavskih smernic pri gojenju dreves z možnostjo večnamenske rabe in proizvodnji lesa ter NLGP in z njimi povezanih storitev, - analizo trenutne strukture in dinamike trgov NLGP in njihovega prihodnjega razvoja, - oblikovanjem inovativnih orodij, ki bodo v pomoč majhnim in srednjevelikim podjetjem pri razvijanju uspešnih tržnih strategij za povečevanje konkurenčnosti, - opredelitvijo ključnih politik in institucij na evropski, nacionalni in regionalni ravni, ki vplivajo na sektor NLGP ter predlogom prilagoditev za krepitev konkurenčnosti sektorja na različnih ravneh, - nudenjem širšega znanja o sistemih in procesih inovacij v sektorju NLGP in o vlogah različnih zasebnih in javnih akterjev pri njihovi podpori, - pripravo celostnega pregleda obstoječih inovativnih primerov NLGP in širjenjem idej o novih NLGP, - oblikovanjem vira informacij in materialov za deležnike, ki bodo olajšali optimalno koriščenje priložnosti, ki jih nudijo drevesa z možnostjo večnamenske rabe in NLGP. Želeni vpliv projekta se dotika dolgoročne podpore trajnostnemu razvoju podeželja s krepitvijo poslovnih priložnosti, ki temeljijo predvsem na NLGP in drevesih z možnostjo večnamenske rabe. Projektna skupina med ogledom nasada črnike, kjer gojijo črne tartufe ter pes, ki je izurjen na njih iskanje (vir: Sarah Adams - EuropeanForest Institute) Te bi lahko vplivale na bolj konkurenčno poslovno okolje in višjo kakovost življenja in pomembno koristile prebivalcem podeželja, kot tudi posestnikom in podjetjem. Gozdarski inštitut Slovenije bo poleg bolj običajnih NLGP v osrednjeslovenski regiji podrobneje obravnaval tudi primer manjšega podjetja U-JAA, ki si želi z inovativnim proizvodom - neobdelani leseni plezalni oprimki - utreti pot na tržišče. Projekt se je pričel odvijati 1. novembra 2012 in bo svojo pot končal po štirih letih. Kmalu po začetku, 21. in 22. novembra 2012, je v Barceloni pod okriljem vodilnega partnerja, Evropskega gozdarskega inštituta, potekalo prvo »Kick-off« srečanje, kjer se je zbrala celotna projekta skupina 24 partnerskih institucij. Poleg dela, kjer je bila predstavljena zasnova projekta in standardi za rezultate, smo si lahko ogledali tudi primer dobre prakse gojenja in trženja NLGP - črnih tartufov v gozdnih nasadih črničevja (Le Baronia in Tarrega v Kataloniji). Drevesa so sajena in že v razvojni fazi klitja je želod okužen (inokuliran) z ektomikorizno glivo Tubermelanosporum (Vittad.). Pridelovalci se 6-8 let po osnovanju nasada že lahko nadejajo prvih pridelkov teh dragocenih t.i. črnih diamantov. Najbolj skrbni lastniki gozdov v letu 2012 Zavod za gozdove Slovenije je 27. Novembra 2012 že štirinajsto leto zapored zaključil izbor najbolj skrbnih lastnikov gozdov. Gozdarstvo v času in prostoru Les je res lep, ampak gozd je lepši ... Prof. dr. Boštjan ANKO Vlada je junija letos sprejela akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 z izposojenim promocijskim naslovom Les je lep. Dokument naj bi se med drugim opiral tudi na Resolucijo o nacionalnem gozdnem programu, sprejeto v Državnem zboru leta 2007, ter upošteval še usmeritve treh, očitno nedodelanih in neverifici-ranih dokumentov (Izhodišča za prestrukturiranje slovenske lesnopredelovalne industrije, Osnutek programa trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa in Osnutek nacionalnega akcijskega načrta za uresničevanje načel od zibke do zibke v Sloveniji), ki naj bi predstavljali prispevek oziroma stališča lesnopredelovalne industrije. Letošnjo jesen je načrt našel svoj odmev tudi v pripravi strategije razvoja Slovenije (2014-2020) Za zeleni razvojni preboj, ki kot enega od sedmih programov, »usmerjenih v rešitve in izhod iz krize«, predstavlja tudi »vzpostavitev vrednostne verige predelave lesa.« Ideja gozdno-lesne verige je torej zakrožila po Sloveniji dokaj na široko. Razumeti pa je treba, da ne zadeva le gozda in organiziranosti gozdarske stroke, ampak tudi splošni odnos te družbe do gozda. Zato je vprašanje, kako bo nanjo odgovorila gozdarska stroka, pomembno; zaenkrat je bila nenavadno tiho. Povezovanje gozdarstva in lesarstva V industrijskem procesu je veriga nekaj povsem logičnega. Težave nastanejo, ko naj bi se v nekakšno verigo vključili dve povsem raznorodni področji, ki delujeta po različnih zakonitostih in se zato le težko usklajujeta med seboj. Takrat je prav, da se podamo v tako partnerstvo s čistimi računi in jasnimi perspektivami. Saturacija lesne industrije je vplivala že na oblikovanje gozdnogospodarskih območij in pritiski, da bi se gozdarstvo podredilo lesnopredelovalni industriji, segaj o še v leto 1949 ko je bila gozdarska strokovna revija združena v revijo Les. Takrat sta bila tudi gozdarstvo in predelava lesa za kratek čas združena v istem resorju. V začetku sedemdestih let minulega stoletja se je visokošolski študij lesarstva ločil od študija gozdarstva. Dvajset let kasneje je razpadlo še Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije, ustanovljeno je bilo Slovensko gozdarsko društvo. Sobivanje našega gozdarstva in lesarstva ima torej že kar dolgo in burno zgodovino. Stroki sta odšli: vsaka v svojem resorju, vsaka svojo pot. Gozdarstvo je doživljalo trenutke mednarodnega priznanja, lesarstvo pa se je dokaj uspešno uveljavilo na trgih nekdanje skupne države. Tranzicija je obe stroki temeljito pretresla. V obeh panogah se je število zaposlenih zelo zmanjšalo, prav tako tudi njun delež v nacionalnem bruto proizvodu, s tem pa tudi njun pomen in ugled v domači javnosti. Gozdarstvo je doživelo reorganizacijo in preživelo denacionalizacijo, ob kateri so vzniknili mnogi novi, stroki nenaklonjeni deležniki s povsem novimi pogledi na gozd. Kar stroko v tem trenutku rešuje, je dolga tradicija trajnostnega načrtovanja in razmeroma lep gozd kot njen rezultat, določeni vidiki njene organiziranosti in vztrajanje pri načelih sonaravnosti in večnamen-skosti, ki stroko vpenjata v socialno in ekološko bolj ozaveščen čas prihodnosti. Počasi tudi najširša javnost spoznava, da je gozd s svojimi ekološkimi in socialnimi funkcijami javno pomemben - nekaj več kot trajno obnavljajoča se zaloga lesa. Lesna industrija ni zrasla organsko. Zato vsega tega nima: nima podobne tradicije, prekinila je s tradicijo lesnopredelovalne obrti, ekonomske zakonitosti delovanja pa jo priklepajo na neki drugačen svet. Ob propadu starih trgov in stiku s tujo konkurenco je - nepovezana in brez prave vizije - praktično propadla. Čisti računi, dobri prijatelji Ko se v načrtovani verigi srečujeta dve tako različni panogi, je očitno, da ena vendarle prihaja ne z idealno, pa vendar jasno začrtano perspektivo lastnega razvoja, ki ga ovirajo ne toliko notranje nedorečenosti, kot predvsem dejavniki širšega okolja. Druga je v mnogo težjem položaju. Vizije njenega razvoja so vendarle šele v fazi »izhodišč« in »osnutkov.« Načelo čistih računov in dobrih prijateljev naj bi obveljalo tudi ob predvidenem povezovanju gozdarstva in lesarstva. Prav bi bilo, ko bi na akcijski načrt odgovorila vsa gozdarska stroka in ne le nekaj predstavnikov zelo različnih - pa ne vseh - interesov. Po širši razpravi naj bi razmislila, kaj lahko prispeva k njegovi realizaciji, kaj dobrega lahko od njega pričakuje, pa tudi, koliko bi tako povezovanje stalo gozd in njo samo. Omenjeni načrt ugotavlja, da je »slovenska lesnopredelovalna industrija edina slovenska gospodarska panoga z domačim bogatim in kakovostnim zaledjem iz obnovljivega vira.« S tem pravzaprav priznava, da je gozdarstvo v tej verigi že odigralo svojo vlogo. Njen gozdarski del se dejansko še vedno začne in konča »na kamionski cesti;« videti je namreč, da ne seže globlje v gozd. Če p otem v nadalj evanj u piše, da je ta les »pogosto uporabljen na neustrezen način, s premalo inovativnosti in s premalo dodane vrednosti,« to pač ni in ne more biti več problem gozdarstva. Kako globoko v gozd sploh seže zamisel o gozdno-lesni verigi? Ključni namen akcijskega načrta je »z različnimi ukrepi prispevati k večji konkurenčnosti celotne gozdno-lesne verige, in sicer: - s povečanjem poseka in negovanosti gozdov, skladno z načrti za gospodarjenje z gozdovi, - s povečanjem količin in predelave lesa na višjih zahtevnostnih stopnjah z uveljavitvijo novih tehnologij predelave lesa, - s povečanjem porabe lesa in ustvarjanjem trga za lesne proizvode in storitve, kar bo - prispevalo k zagotovitvi novih delovnih mest in rasti dodane vrednosti na zaposlenega v gozdarski in lesnopredelovalni panogi.« Gozd in gozdarstvo torej zadeva le prva od alinej, ki navaja povečan posek in negovanost gozdov. O realnosti vlog in nalog gozdarstva v predlagani verigi Težko je razumeti, kako naj bi v danem trenutku povečanje poseka lahko vplivalo na okrevanje lesnopredelovalne industrije. V naših gozdovih na leto priraste 9,1 milijona m3 lesa in po goz- dnogospodarskih načrtih bi ga lahko posekali 5,5 milijona m3 - v nekaj letih celo 6,5 milijona m3. Leta 2011 smo posekali le 3,9 milijona m3. Od kod potem tak razkorak? Lesnoproizvodne zmogljivosti gozdov so glede na gozdarske podatke opredeljene zelo natančno, medtem ko dokument ne navaja lesnopredelovalnih zmogljivosti naše industrije. Podjetja, ki proizvajajo žagan les in furnir, naj bi leta 2010 predelala 76 % doma proizvedene hlodovine. Naj to pomeni, da je to vse, kar je naša lesnopredelovalna industrija trenutno sposobna - v količinskem in kakovostnem pomenu? Koliko domačega lesa je bilo tega leta predelanega v vrhunske izdelke? Na tej stopnji (žagarstvo, proizvodnja furnirja) je namreč stopnja dodane vrednosti zelo nizka in prav o njej dokument govori ves čas. Če je temu res tako, potem lahko sekamo, kolikor hočemo; le nekaj sodobnejših žag bomo morda dobili, zadaj pa bodo ostajali osiromašeni gozdovi. Hlodovina, zlasti tista najkakovostnejša, bo še naprej odhajala čez mejo, kjer lesnopredelovalna industrija, ki ustvarja večjo dodano vrednost, pač lahko ponudi boljšo ceno. Drugo vprašanje, ki ga postavlja predlagano »povečanje poseka in negovanosti gozdov« kot eden ključnih ciljev akcijskega načrta, je neso-časnost učinkov obeh ukrepov. Medtem ko je posekani les lahko na žagi že v nekaj tednih ali mesecih, se učinki negovanosti gozda na kakovost sortimentov pokažejo šele desetletja kasneje. Investicije v gozd so praviloma dolgoročne, zato jim zdajšnji trenutek ni naklonjen. Nadalje avtorji načrta postavljajo nekaj vsaj za gozdarstvo vprašljivih podmen: »Z intenziviranjem gospodarjenja z gozdom, s posekom in nego gozdov, kar je vezano na dosledno izvajanje načrtov za gospodarjenje z gozdovi, bo v slovenskih gozdovih več kakovostnejših sortimentov, ki bodo na trgu dosegali višje cene. Več poseka pomeni tudi več delovnih mest, predvsem na podeželju.« Intenziviranje gospodarjenja z gozdom je še mnogo več kot le več sečnje in več nege. Gotovo naj bi pomenilo tudi krepitev sonaravnostne in večnamenske usmeritve gozdarstva; tega, kako naj bi se to zgodilo, dokument ne navaja. Kar zadeva dosledno izvajanje načrtov, so avtorji očitno imeli v mislih le posek. Res je, da se načrti ne izvajajo dosledno, še zlasti ne v zasebnem sektorju - vendar ne samo v primeru poseka. Dokument ne navaja vzrokov, pa bi jih lahko.Tako bi veriga segla globlje v gozd. 0b lastniški strukturi, kakršno imamo v Sloveniji, ter kadrovsko in finančno podhranjeni javni gozdarski službi ni mogoče govoriti o (vsestranskem) intenziviranju gospodarjenja z gozdovi - če ob tem ne spregovorimo tudi o novih nalogah, morda tudi o prilagoditvi organizacijskih oblik te službe nanje -, ter o ustvarjanju pogojev za njeno delo. Tudi tako bi ta veriga segla globlje v gozd. Več kakovostnejših sortimentov, ki jih navaja načrt, se bo ob vseh izpolnjenih pogojih na trgu pojavilo šele čez desetletja. Kdo dandanes še obvejuje v drogovnjakih? Prav zavedanje, da rezultatov negovalnih ukrepov največkrat ne bo žela ta generacija, ampak šele prihodnja (ali še kasnejša), ostaja ena najimenitnejših etičnih potez gozdarstva, ki pa presega razsežnosti verige. Rezulati nege gozda, ki jih ena generacija izroča drugi, naj bi se odrazili v višjih cenah kakovostnejših sortimentov. Razumno bi bilo pričakovati, da je to res, vendar minula praksa kaže, da slovenski trg nasploh le kakovost redko priznava in nagrajuje, kar je slaba vzpodbuda za negovalne ukrepe danes. V kriznih časih še posebno ni razumevanja za dolgoročne investicije, ki naj bi se izplačale enkrat v negotovi prihodnosti. Lepo in prav je torej pisati o teh rečeh v akcijskem načrtu - realno pa ni. In končno še (obrabljena) prazna obljuba o večjem številu delovnih mest. S čim je utemeljena? 0b dani posestni strukturi in (ne)organiziranosti zasebne gozdne posesti je mogoče trditi, ne le da gre za zelo nevarno in slabo plačano delo, ampak tudi, da bi bilo le malo zaposlitev stalnih, da bodo ljudje občasno res več sekali in da bo zato kvečjemu več delovnih nesreč. Veriga ali mutualistično partnerstvo? Sonaravno večnamensko gozdarstvo mora biti konservativno podjetje že zaradi svojega bistva. Nenehni oziri na ekološki, socialni in ekonomski steber trajnosti vseh funkcij gozda ga delajo ne le preudarnega, ampak predvsem previdnega -kolikor mu to dovoljujejo zunanje okoliščine. Zato ob vsaki ponudbi (kot je tale) prihaja na misel tisti znameniti: »Boj se Danajcev, tudi kadar prinašajo darove.« Saj niti ni še tako dolgo, ko so gozdovi (in gozdarstvo z njimi) sofinancirali vzpon in razcvet naše nekdanje lesnopredelovalne industrije. Navsezadnje tudi ideja verige v tem primeru ni najbolj posrečena: znano je, kaj verigo vleče in kaj je na drugem koncu ... V svetovnem merilu poznamo mnogo takih verig: določene gospodarske panoge, države ali cele regije so prisiljene v vlogo dobaviteljev surovin. V njej ostajajo brezizhodno podrejene diktatom tistih, ki surovine finalizirajo. Taki odnosi ne poznajo mutualizma. Marsikje (zlasti v nerazvitem svetu) je v takem položaju tudi izkoriščanje gozdov. Pa naj to velja tudi za naše gozdarstvo? Stroka z dolgo tradicijo trajnostnega gozdarjenja vendar ne more privoliti zgolj v vlogo dobavitelja surovine. V tej vlogi se je že videla. Nikakor se ni odrekla pomembnosti proizvodnje lesa, nasprotno - razvija jo kakovostno in količinsko, vendar je gozdu priznala še šestnajst drugih funkcij, ki deželi zagotavljajo višjo kakovost naravnega in socialnega okolja. 0bravnavani program zelo jasno izpostavlja pričakovanje lesnopredelovalnega sektorja, da si bo v povezavi z gozdarstvom zagotovil obilje kakovostne in cenene surovine - celo več, kot jo lahko predela. Bodo presežki še naprej odhajali v izvoz? Bodo izvozniki hlodovine še naprej narodni izdajalci? Nekako se bo treba sprijazniti z dobrimi in slabimi stranmi dejstva, da smo že nekaj časa v nekem skupnem trgu. Nekdo ne ve ali še vedno ne razume, da gozd ni samo les in da gozdarstvo v 21. stoletju ne more biti samo drvarstvo. Dokument sicer kozmetično omenja tudi načeli sonaravnosti in večnamenskosti, vendar n pojasni, kaj se bo z njima godilo, če se izpolnijo vse želje oziroma zahteve, zapisane v njem. 0dnos v verigi ne more biti mutualističen -enakopraven, partnerski. Industrija iz gozda ne more zahtevati samo lesa in ne od gozdarstva, da se podredi le eni sami funkciji gozda. Tako bi ga v razvoju vrnili za desetletja in več nazaj. Je bila vsa naša prehojena pot zaman? Veriga, javnost in kultura drevesa, gozda ter lesa Spregledovanje ekoloških in socialnih funkcij gozda spregleduje še enega, pomembnega deležnika v tej zgodbi: našo javnost. Tisto javnost, ki ji je zaenkrat (žal) še vseeno, odkod so izdelki iz lesa - le da so kakovostni in poceni. Ista javnost pa hodi v naš gozd - ne v sibirskega, skandinavskega ali tropskega: po mir, zdravje, lepoto, po gobe in še kaj. Vse bolj se zaveda pomena drevesa in gozda za kakovost življenja. Tega zavedanja res (še) ne zna jasno artikulirati, a vedno več hodi v gozd - in tako glasuje zanj. Je torej mogoče trditi, da je naš gozd le stvar kapitala in dobrih 22.000 zaposlenih v gozdarstvu in lesarstvu? Ljudje vse bolj spoznavajo, da je gozd stvar skupnega interesa: v Veliki Britaniji je vlada nedavno morala opustiti načrt prodaje državnih gozdov, ker ji je javnost nasprotovala v imenu takega interesa. Počasi se bomo morali privaditi, da je ob vseh, za javnost pomembnih, odločitvah treba računati tudi z javnostjo. Visoka gozdnatost po površini majhne Slovenije iz nas pač še ne dela lesarske velesile. Ne z lesom ne z lesnimi izdelki ne bomo uspešno preplavili mednarodnih trgov, če za takimi prizadevanji ne bo stala neka trdna kultura drevesa, gozda in lesa, tipična za prostor, ki nam je dan. Ni še dolgo, ko smo bili na najboljši poti, da postanemo neke vrste velesila v svojem odnosu do gozda. Sami smo se - vzpodbudili so nas drugi -, na trenutke začeli dojemati kot gozdni narod. Začeli smo razmišljati o kulturi gozda, ne le ob prazničnih priložnostih. In kje smo dandanes? Program Les je lep k tej kulturi ne prispeva praktično nič. Zbanali-zira odnos med gozdom in uporabniki lesa in spregleduje javnost kot pomembnega deležnika v dialogu med gozdom in človekom. Promocija lesnih izdelkov se začne v gozdu - z vzgojo javnosti. Verjetno je, poleg lesa seveda, to lahko najvrednejši prispevek gozdarstva k temu programu, če bo kdaj shodil. Ljudje, ki bodo spoznali in razumeli, kje in v kako imenitni združbi je odraslo neko drevo, kako mu rečemo, iz kako majhnega semena je - ne čez noč, ampak v veku enega, dveh človeških življenj -, zraslo v orjaka in tako naprej, bodo ob domači zgodbi začeli spoštovati tudi navaden bukov stol; ne le, ker jim je všeč, ampak ker bodo vedeli in čutili, kdaj in kako je tista bukev brstela, ozelenela, se obarvala, obletavala in na koncu padla ... V tem hladnem svetu smo ljudje lačni zgodb, ki vzbujajo osebne odnose - tudi do domačega bukovega stola. Res so lepi bukovi stoli, ampak bukov gozd je še lepši. Književnost Bukovi gozdovi v Sloveniji - ekologija in gospodarjenje Pred nami je monografija Bukovi gozdovi v Sloveniji - ekologija in gospodarjenje, ki obsega kar 470 strani in jo je izdal Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Urednik je prof. dr. Andrej Bončina, v uredniškem odboru pa so sodelovali še prof. dr. Jurij Diaci, prof. dr. Maja Jurc in prof. dr. Boštjan Košir. Slovenija je dežela bukovih gozdov, njihova rastišča obsegajo dobrih 70 odstotkov celotne gozdne površine. V preteklosti je bila bukev zapostavljena, zatirana, manj vredna drevesna vrsta. Zdaj je najpogostejša, njen delež v lesni zalogi pa se bo še povečeval, zato si je monografijo tudi zaslužila. V teh za gozdarstvo nič kaj prijaznih časih je izdaja takega dela kar velik dosežek, posebej še, če ga gledamo kot skupen projekt številnih in različnih inštitucij. Pri nastajanju monografije je namreč sodelovalo več kot štirideset avtorjev z Gozdarskega inštituta Slovenije, Inštituta Jožef Stefan, Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete (BF), Oddelka za lesarstvo BF, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zavoda za gozdove Slovenij e, Zavoda RS za varstvo narave, Društva za opazovanje in proučevanje ptic ter tudi upokojeni gozdarski strokovnjaki. V pripravo je bilo vključenih devetnajst recenzentov. Delo urednika in uredniškega odbora, pri usklajevanju tako pestre vsebine in sodelovanju s tako množico sodelavcev gotovo ni bilo ne lahko, ne enostavno. Delo je razdeljeno v tri sklope: Ekologija bukve in bukovih rastišč Ta del obsega kar dobro tretjino monografije. V njem nas Robert Brus seznani z opisom in taksonomijo navadne bukve v Sloveniji, Robert Brus in Kristjan Jarni pa sta obdelala genetsko variabilnost bukve v Sloveniji. Metka Culiberg nas v prispevku Paleobotanični izsledki o navadni bukvi v Sloveniji popelje daleč v preteklost in nato niza napredovanje in zmanjševanje bukovih gozdov po posameznih območjih skozi čas in človekov vpliv nanje. Igor Dakskobler je pripravil pregled bukovih rastišč v Sloveniji, skupina avtorjev s prvo podpisanim Mihejem Urbančičem pa pestre talne razmere v bukovih gozdovih. Na temelju obsežnih domačih raziskav je Aleš Kadunc pripravil ocene produkcijske sposobnosti bukovih rastišč v Sloveniji. Urša Vilhar s sodelavci je v prispevku Kroženje vode v bukovih gozdovih poudarila pomen hidrološke in varovalne funkcije gozdov. O zgradbi in nastajanju lesa in skorje ter dendrokronologiji navadne bukve je k monografiji prispevala Katarina Čufar s sodelavcema. O razvoju korenin ter pestrosti in pomenu mikorize pri navadni bukvi so se razpisali Tine Grebenc in soavtorji. Maja Jurc je obdelala pestro in številno fitofagno in entomofagno bukovih gozdov Slovenije. Da so bukovi gozdovi pomembni habitati številnih živalskih vrst, v monografiji opozarjajo Klemen Jerina; Maja Jurc, Tomaž Mihelič in Ivan Kos. Bukovi sestoji: struktura, dinamika in rast Drugi sklop začenja prispevek o bukovih pragozdovih in njihovi strukturi ter razvojni dinamiki. Avtorja Tihomir Rugani in Jurij Diaci na temelju proučevanj pragozdov navajata tudi napotke za izpopolnjevanje sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Zanimiv in za prakso, če želimo proizvajati kvaliteten les, zelo uporaben prispevek o rastni značilnosti, kakovosti lesa, pojavu rdečega srca in vrednostnih značilnostih bukovih sestojev je prispeval Aleš Kadunc, Dušan Roženbergar in Jurij Diaci pa o pomlajevanju bukovih gozdov. V prispevku Razširjenost in razvojne spremembe bukovih gozdov v Sloveniji Aleš Poljanec, Andrej Ficko, Matija Klopčič in Andrej Bončina kljub nekaterim ocenam o negativnem vplivu podnebnih sprememb na uspevanje bukve pričakujejo nadaljnje povečanje lesne zaloge bukve v slovenskih gozdovih. Nasprotno pa Lado Kutnar, Andrej Kobler in Sašo Džeroski v prispevku Napovedi spreminjanja deleža bukovih gozdov in obilja bukve v spremenjenih okoljskih razmerah grozijo z naglim in zaskrbljujočim zmanjševanjem deleža bukovih gozdov. Če tu dodam svoje mnenje, so tovrstne napovedi, ki dajejo tako zaskrbljujoče prognoze, v tako kratkem času vsaj vprašljive, če ne rečem še kaj drugega, tako kot so tudi scenariji podnebnih sprememb, na podlagi katerih je nastala omenjena študija. Sklop končujejo Matija Klopčič in soavtorji, ki so po sestojnih tipih obdelali strukturne in rastne značilnosti bukovih gozdov Slovenije. Gospodarjenje z bukovimi gozdovi Za začetek v tretjem sklopu Mitja Cimper-šek navaja obširen zgodovinski prikaz rabe bukovih gozdov. Gotovo zanimivo branje ne le za strokovnjake, temveč tudi za širšo javnost, če ji bo monografija prišla v roke. Značilnosti gospodarjenja z bukovimi gozdovi sta obdelala Aleš Poljanec in Andrej Bončina. Med drugim opozarjata, da je eden pomembnejših težav gospodarjenja z bukovimi gozdovi v Sloveniji zmanjšanje intenzivnosti, v nekaterih zasebnih gozdovih pa celo opustitev gospodarjenja. Jurij Diaci, Dušan Roženbergar in Andrej Ficko v temi gojenje bukovih gozdov v Sloveniji obdelajo različne modele ravnanja in predlagajo za posamezne razmere najoptimalnejšega. Andrej Bončina in Aleš Kadunc se ukvarjata s tematiko raziskovalnih ploskev za analizo bukovih gozdov, navajata njihov pregled in poglavitne izsledke. Ugotavljata tudi, da imamo premalo raziskovalnih objektov za dolgoročno spremljanje razvoja dreves in sestojev. Opozorita še na dva prepotrebna pogoja: da mora biti za nemoteno spremljanje zagotovljena tudi dolgoročna organizacija raziskovalnega dela, ki jo je treba stabilno financirati. Tina Simončič, Rok Pisek in Dragan Matijašic obdelujejo področje značilnosti bukovih gozdov s poudarjenimi okoljskimi in socialnimi funkcijami. O naravovarstvenem pomenu bukovih gozdov pišejo Tadej Kogovšek, Gregor Danev in Darij Krajčič. Marjan Lipoglavšek se je lotil postranskih proizvodov iz bukovih gozdov. Tu pogrešam omembo kampanj za pridobivanje jedilnega olja iz žira v vojnih in povojnih krizah. O tehnoloških posebnostih pridobivanj a lesa v bukovih gozdovih razpravlja Boštjan Košir. O tveganju za nezgode pri sečnji bukve razpravljata Anton Poje in Igor Potočnik. Z Boštjanom Koširjem se srečamo še v prispevku o poškodbah bukovih gozdov zaradi pridobivanja lesa, kjer poleg poškodb drevja razčleni tudi poškodbe tal zaradi spravila lesa. Za celovitejši pogled na bukev se srečamo še s prispevkom Lastnosti in predelava bukovega lesa ter njegova raba v arhitekturi Katarine Čufar s soavtorji. Za zaključek pa Mitja Piškur in Nike Krajnc predstavita še tokove in rabe okroglega bukovega lesa. Še nekaj razmišljanj o monografiji Ko sem pregledoval obsežno monografijo sem se dokopal do podobne ocene, kot jo zapiše že urednik prof. dr. Andrej Bončina v predgovoru: Upamo, da bo monografija prispevala k boljšemu - sonaravnemu in večnamenskemu gospodarjenju z bukovimi gozdovi v Sloveniji ter tudi k racionalni in kulturni rabi bukovega lesa. Čeprav je dokaj celovita, bi bile dobrodošle še nekatere vsebine. Zato velja pritrditi misli urednika: Naj bo izdaja izziv za nove raziskave bukve in bukovih gozdov, iskanje boljših strokovnih prijemov pa tudi pripravo monografij o drugih drevesnih vrstah v naših gozdovih. Ni jih malo - zato kar pogumno! Naj dodam še par misli. Pri tako številnih avtorjih, različnih pristopih in izhodiščih ter namenih je razumljivo, da je struktura prispevkov različna, nekateri so zasnovani kot pregledni, drugi pa kot izvirni znanstveni, vmes se najde tudi strokovni prispevek. Tako so nivoji posameznih delov monografije različni, nekateri so podprti z več, druge z manj poglobljenih domačih raziskav. Pri aplikativnih prispevkih v monografiji zasledimo številne koristne napotke, pri drugih je tega manj. Vsi pa nas bogatijo in upam, da se bodo spoznanja pridobljena iz monografije udejanjila v naših bukovih gozdovih. Mag. Franc 9ERKO Jubilej Adolf Svetličič, 100-letnik Adolf Svetličič, gozdarski strokovnjak, letos praznuje stoletnico in prav je, da se ga ob tem visokem jubileju spomnimo tudi v Gozdarskem vestniku, saj je bil njegov ustvarjalen pisec. Rodil se je v Idriji, 9. 2. 1913. Gozdarski študij je končal v Zagrebu leta 1940 na Gozdarskem oddelku Poljeprivredno-šumarskog fakulteta zagrebške univerze. Leta 1941so ga Nemci kot naprednega Slovenca skupaj z ženo Nušo izgnali v Bosno (Mostar), pozneje v Sisak. V Mostarju se je rodil sin Jože, v Sisku pa Marjan. V gozdarstvu je tako najprej deloval v Mostarju in Travniku. Leta 1944 se je pridružil partizanom (1. četa 1. bataljona VII. Krajiške udarne brigade), bil po treh dneh ranjen, zato so ga poslali v bolnišnico v Jajcu in ga pozneje premestili v zaledje v Bugojno kot prometnega oficirja. Inženir Adolf Svetličič se je po drugi svetovni vojni vrnil v Slovenijo in v celjskem okrožju organiziral gozdarsko službo. Tako ga je slovenska vlada avgusta 1945 postavila za vodenje poslov okrožnega gozdarja pri okrožnem NOO v Gelju. Julija naslednje leto (1946) je bil imenovan za v. d. ravnatelja Savinjskega gozdnega gospodarstva s sedežem v Gelju. Že septembra 1946 je postal načelnik kmetijskega oddelka pri OOF Gelje. P Jubilej Kot je bila navada v tistem obdobju, so se dekreti kar vrstili, in že decembra 1946 je bil imenovan za vodjo Savinjskega gozdnega gospodarstva s sedežem v Celju. To delo je opravljal le kratek čas, saj je kmalu postal šef odseka za nakup lesa iz zasebnih gozdov. Že septembra 1947 je bil »dan na razpolago« Planski komisiji LRS. Mogoče je prav, da malo podrobneje spoznamo razvoj in delovanje načrtovanja v povojnem obdobju. Že 1. oktobra 1945 je bila pri Predsedstvu vlade LRS ustanovljena Komisija za gospodarski načrt, ki naj bi načrtovala gospodarski razvoj in povojno obnovo. V njej je bil tudi referat za kmetijstvo in gozdarstvo. Junija 1946 se je komisija preimenovala v Načrtno komisijo. Spet je nastala reorganizacija. Načrtno komisijo so preimenovali v skladu z navodili Zvezne planske komisije v Plansko komisijo. Po sprejetju petletnega načrta od leta 1947 do 1951 je bila spet reorganizacija Planske komisije; v njej je bil ustanovljen Oddelek za naravna bogastva. Z odlokom o reorganizaciji Vlade LRS z dne 11. 4. 1951 je bila Planska komisija ukinjena, vse zadeve in pristojnosti so prešle na Gospodarski svet LRS in Glavno upravo za plan LRS. Glavna uprava za plan LRS je bila 4. 7. 1952 ukinjena, njene pristojnosti je prevzel Gospodarski svet LRS. V obdobju od leta 1953 do 1956 je deloval Republiški zavod za gospodarsko planiranje, od leta 1956 do 1963 pa Zavod Ljudske republike Slovenije za gospodarsko planiranje. Pa se povrnimo k A. Svetličiču, ki je od leta 1947 do 1964 delal v okviru teh, stalno se spreminjajočih se planskih inštitucij. Njegovo delovno področje je bilo načrtovanje razvoja gozdarstva in lesne industrije (glej bibliografijo). Po letu 1964 je do upokojitve decembra 1973 deloval v okviru Poslovnega združenja Les. Aktiven je bil še nekaj let po upokojitvi, delal je honorarno, in prav iz tistega obdobja izhajajo številni strokovni prispevki in analize, ki so razvidni iz priložene bibliografije. Prejel je več odlikovanj, posebno ponosen je na medaljo zaslug za narod in medaljo za hrabrost, ki ju je dobil za zasluge v NOB, za svoje strokovno delo pa je bil leta 1961 odlikovan z redom dela z zlatim vencem. Še do pred dvema letoma sta z zdaj devetindevetdesetletno ženo živela dokaj samostojno v Šiški, sedaj pa sta nastanjena v Domu starejših občanov Medvode. Bibliografija: Ekonomska problematika našega gozdnega in lesnega gospodarstva. Ekonomska revija, 1951 in 1955. Gozdni fondi Slovenije. Gozdarski vestnik, 1955. Lesno gospodarstvo v Sloveniji ob desetletnici osvobodilne borbe. Les, 1955. Gozdno in lesno gospodarstvo v letu 1955. Gozdarski vestnik, 1955. V spomin inž. Franju Šulgaju. Gozdarski vestnik, 1956. O nekaterih problemih lesnega gospodarstva v Sloveniji. Les, 1957. O smernicah za razvoj industrije predelave lesa v razdobju od 1957 do 1961. Les, 1957 Načrtovani razvoj gozdarstva za razdobje od 1957 do 1961. Gozdarski vestnik, 1958. Razvoj lesne industrije v Sloveniji v razdobju od 1961 do 1965. Les, 1961. Nekateri važnejši problemi gozdnega in lesnega gospodarstva v letu 1962. Gozdarski vestnik, 1962. O nekaterih osnovah lesne industrije v razdobju do leta 1970. Gozdarski vestnik, 1964. Za skladen razvoj gozdarstva, lesne in papirne industrije. Gozdarski vestnik, 1965. O soodvisnosti gozdnega in lesnega gospodarstva s posebnim ozirom na medsebojno tehnično in ekonomsko razmerje med proizvodnjo hlodov in žaganega lesa smreke-jelke in bukve. Tehnične osnove. Strokovna in znanstvena dela IGLG, 1983. 87 str. Industrijski lesni ostanki v Sloveniji: nastanek in poraba v letu 1977, IGLG, 61 str. Uporabljeni viri: - Gozdarski vestnik. Bibliografija od 1938 do 1977. Ljubljana 1979. - Šumarska enciklopedija. Jugoslovanski leksikografski zavod, Zagreb, 1963. - Dr. Marjan Svetličič (pisni vir). Mag. Franc PERKO Ciril Remic (1923-2013) Ciril Remic je bil rojen v Nazarjah (Zgornja Savinjska dolina), kar za njegovo kasnejše poklicno opredeljevanje ni bilo tako zelo pomembno kot dejstvo, da se je rodil v povsem gozdarskem rodbinskem okolju. Vsi rodbinski člani so bili prej ali pozneje povezani z gozdovi pa tudi s splavatjenjem, z lesno trgovino; bil je stric znanim gozdarjem v dolini - Urankom, z Lojzetom Žumrom, ki je bil eden od »ideologov« povezovanja gozdarstva z lesarstvom in pobudnikom razdelitve Slovenije na gozdnogospodarska območja, sta bila svaka. To so bile tiste okoliščine, ki so zares vplivale na mlado osemnajstletno osebnost, da se je tik pred 2. svetovno vojno vpisal na Trgovsko akademijo v Mariboru (1939), po končani vojni, ko se je vrnil iz partizanov, pa na Fakulteto za agronomijo in gozdarstvo v Ljubljani (1952). Študij gozdarstva je zaključil z diplomo o problematiki uvajanja »enoročnih« motornih žag pri delu v gozdovih (1958), kar je bila za tisti čas v gozdarstvu prvovrstna pionirska tema. Izbral si jo je lahko, ker je med študijem in po njem prakticiral na tovrstnih delih v (Zahodni) Nemčiji in na Švedskem. Prva njegova krajša služba je bila na taksaciji na Gozdnem gospodarstvu Ljubljana in se je nadaljevala na istem gozdnem gospodarstvu, ko je bil pomočnik referenta za izkoriščanja gozdov. Že leta 1960, ko j e odšel na Zbornico za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije pa se je začelo obdobje njegove karierne profesionalnosti na sistemski strokovni ravni, v kateri je nenehno sproščal izrazite strokovne in intelektualne osebnostne zmožnosti. Leta 1965 se je iz Zbornice gozdarstvo izločilo kot Splošno združenje gozdarstva Slovenije, (ki je kasneje večkrat menjalo svoje ime), kar je pomenilo zadnjo fazo izgradnje gozdarstva v Sloveniji kot samostojnega gospodarskega sistema, tudi z elementi državotvornosti. Na Združenju, kakor smo na kratko imenovali to organizacijo, ki je združevala (povezovala) vso gozdarsko operativo, sta se v kratkem času skupaj znašla njegova protagonista Tugomir Cajnko kot sekretar (vodja) in Ciril Remic kot svetovalec za tehnologijo pri- dobivanja lesa in Cajnkov namestnik. Kmalu sta postala nepogrešljiva igralca v slovenski gozdarski stroki. Cajnko kot vrhunski gozdnogospodarski politik in strokovni diplomat in Remic kot pri-pravljalec strokovnih gradiv in podatkov. Oboje je bilo potrebno, da bi Združenju zaupala tako stroka kot politika (v ožjem smislu). Remic je bil Cajnku v neizmerno oporo in obrnjena, kar se je še posebej izrazilo ob Cajnkovi upokojitvi, ko je vsa gozdarska operativa Remica brez prigovora sprejela za svojega »vodjo«. Verjetno ni bil ravno srečen, ko je v osemdesetih letih »tozdiranje« tudi v gozdarstvu načelo nekatere filozofske temelje stroke predvsem postulat solidarnosti, ki jo je začela razjedati ekonomska sebičnost. Vztrajno si je prizadeval, da bi Združenje prek svojih strokovnih odborov in upravnega odbora stroki ohranilo svetovljanski obraz oziroma vrednote, ki jih ustvarja sodobno sožitje človeka in gozda v slovenskem geografskem prostoru. XVIII. kongres IUFRO leta 1986 v Ljubljani je bil popolna afirmacija takšnega gozdarstva. Kongres je bil v celoti v rokah Združenja (Remica). Mesečni široko organizirani sistem zbiranja strokovnih podatkov o varstvu gozdov, gojenju in pridobivanju lesa (monitoring), ki je segal vse do ravni gozdnih obratov oziroma uprav, je dovoljeval hitre ocene in odločitve. Ko je katastrofalna požled v Brkinih prizadela Slovenijo kot nacionalno skupnost, je Združenje mobiliziralo vso slovensko gozdarstvo, da je fizično (z delavci in stroji) ter finančno saniralo to zapostavljeno področje. V celoti je bil slovenski kras v tem obdobju deležen največje skupne strokovne skrbi. Cajnko in Remic sta veliko prispevala, da sta strokovno izobraževanje in raziskovanje v gozdarstvu lahko opravljala večino svojih aplikativnih nalog, kar je pomenilo učinkovito homogenizacijo stroke. Na Združenjusonastajali poenoteni tehnološki postopki - na primer za pridobivanje lesa ali gradnjo gozdnih komunikacij. Remic je sestavil številne pravilnike za varno delo, za delo z žičnicami, za izvleko lesa s traktorji in druge. Nekatere tudi za druge republike tedanje Jugoslavije, za kar je dobival tudi jugoslovanska priznanja. Bil je producent in urednik do sedaj še neponovljive bibliofilske monografije o sloven- skih gozdovih- Gozdovi na Slovenskem (1975). Vedno pa se je najraje poistoveti z gozdarsko solidarnostno akcijo v Brkinih, za kar je tudi dobil javno pnznanje. Svojih zaslug nikoli ni izpostavljal. Druščina je morala biti dovolj intimna, da je govoril tudi o teh stvareh. Veljal je za modrega moža. Ker je vsako svoje mnenje tudi argumentiral, ni veliko besedičil. Poznavajoč njegove številne tudi neprijetne življenjske izkušnje, smo sodobniki iskreno cenili njegov tovariški način delovanja in prisrčnost, ki jo je vedno razdajal v pravem trenutku. Upokojil se je leta 1990 kot sekretar Poslovnega združenja gozdnogospodarskih organizacij Slovenije Avtobiografska pripoved je zapisana v monografiji: Kmecl, M.: Sto en gozdar v sto letih, založba Torion d.o.o., Ljubljana, 2012. Marko KMECL Gozdarski vestnik, LETNIK 71^LETO 2013^ŠTEVILKA 1 Gozdarski vestnik, VOLUME 71^YEAR 2013^NUMBER 1 Gozdarski vestnik je na Ministrstvu za kulturo vpisan v Razvid medijev pod zap. št. 610. Glavni urednik/£d/fof in chief mag. Franc Perko Uredniški odbor/Editorial board Jure Beguš, prof. dr. Andrej Bončina, doc. dr. Robert Brus, Dušan Gradišar, Jošt Jakša, dr. Klemen Jerina, doc. dr. Aleš Kadunc, doc. dr. Darij Krajčič, prof. dr. Ladislav Paule, mag. Mitja Piškur, prof. dr. Stanislav Sever, dr. Primož Simončič, prof. dr. HeinrichSpiecker, Rafael Vončina, Baldomir Svetličič, mag. Živan Veselič Dokumentacijska obdelava/lndexing and classification mag. Maja Božič Uredništvo in uprava/Editors address ZGD Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel.: +386 01 2007866 E-mail: franc.v.perko@amis.net, zveza.gozd@gmail.com Domača stran: http://www.dendro.bf.uni-lj.si/gozdv.html TRR NLB d.d. 02053-0018822261 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana Letno izide 10 številk/10 issues per year Posamezna številka 7,70 EUR. Letna naročnina: fizične osebe 33,38 EUR, za dijake in študente 20,86 EUR, pravne osebe 91,80 EUR. Izdajo številke podprlo/Supported by Javna agencija za raziskovalno dejavnost R S in Ministrstvo za kmetijstvo, in okolje. Gozdarski vestnik je eferiran v mednarodnih bibliografskih zbirkah/Abstract from the journal are comprised in the international bibliographic databases: CAB Abstract, TREECD, AGRIS, AGRICOLA. Mnenja avtorjev objavljenih prispevkov nujno ne izražajo stališč založnika niti uredniškega odbora/Opinions expressed by authors do not necessarily reflect the policy of the publisher nor the editorial board Tisk: Euroraster d.o.o. Ljubljana Foto: F. Perko