LEOP. LEVSTIK: V spomffi tov. Vinku Klanšku. bivšemu prcdsedniku Tržiškega krožka Učiteljskega društva za krški okraj. Na tržiškem pokopališču je našel naš nepozabni tovariš Vinko svoj poslednji počitek. V tesvem grobu se je umirilo njegovo blago srce, kl je tako žarko utripalo za izročeno mu mladino, za naš mili narod in ljubljeno domovino. Onemel je jezik, ki je navduševal rojake za vzvišene vzore, ki je podžigal svoje tovariše za prosvctno delo med narodom. Z globoko žalostjo nas je presunila vest, da je za vedno šel od nas, da smo izgubili enega izmed na.boljših tovarišev, enega iztned najzvestcjših, na;delavneiših člannv naše organizacije. Ni nam bilo mogoče vsem, da bi ga spremili na zadnji poti, prepozno nam je došla vest o njegovi prerani smrti, zato pa smo ob priliki društvcnega zborovanja v Tržišču dne 7. oktobra dbiskali njegov prerani grob, nele tovariši in tovarišice tržiškega krožka, temveč tudi drugi tovariši iz okraja, da počastimo njegov spomin. Zroč na grob milega tovariša se nam zdi, kakor da bi smrt namenoma iskala najboijših mcd nami. Toda kruta smrt mu je strla samo šibko telo, njegov spomin pa ie večen. Seme, ki ga je vsejal v nežna, rnlada srca in med narod, bo rtulilo stoteren sad. Svoje nazore in smernice svojega delovar;a nam je sam izrazil v lepili besedah, ki nam jih je govoril ob priliki našega zborovanja v Mokronogu, dne 7. aprila min. 1. — ki so zabeležene tudi v zapisniku. Rekel je: »Na vseh naših zborovanjih, vselej in povsod naj nas spremlja velika misel nesebičncga in smotrenega dela za povzdigo šole, naroda in stanu. Jasno je začrtana naša pot — naše misli gredo više in više... Zavedaimo s&; da je šo!a svetišče, kamor stopajtno premišlieno pripravljene duše, da ie mladina ideal, nam izročcn v cbiikovatre, vcdimo, da ie med široko liudsko maso naša izvenšolska delavnica, v katero stopamo ob vsaki priliki ter ne poznamo uradnih dni in ur, ampak delamo vedno in vsepovsod — in to nam bodi za uspehe najboljša garanciia. Ne zabimo bratov onkraj, ker so n&šc krvi iti pomas.ajmo jim kvišku. — Jasna miscl in široka močna volja sta iz nasega nepozabnega tovariša napravili idealista, oduševlieneKa človcka, ki silno ljubi in silno del.i — ter trdno veru;e v to, kar govori. V šibkem telesu ie bila močna in silna volja — in vse nicgovo delo je prešinjal princip Jugoslovanstva. Šola mu je bila svetišče, v katero je jemal seboj sliko trpečega človeštva in svobodne domovine, da vzbudi v mladini usmiljenje do prvega, a ljubezendo cbeli. Iskrena vdanost, neodoljva ljubezen do mladine mu je napravila šolo za »življenja magistralc«. Učitelju je treba več srca nego učenosti. Samo dober, čist, plemenit značaj zamore vzgaj;iti plemenite, značajne ljudi. Na značajnostl sloni vse družabno življenje, na značajnega človekn se smeš vselej zanašati, o njem vselej veš, kar smeš od njega pričakovati. In tak plemenit značaj je bil naš dragi Vinko, ki se je vedno ravnal jpo besedah našega pesnika — preroka Sim. Gregorčiča: Značajen sam, še v ljudstvu značaj oživljaj, utriuj, krepčaj! Na to mi prvo skrb obračaj, to naša je naloga zdaj! In s tem je izpolnjeval eno najvažnejših nalog vzgojiteljev .Itigoslavije. — Pravi narodni vzgojitelj mora biti predvsem strog proti samemu sebi, naučiti se mora požrtvovalnosti, biti raora jeklen značaj. Samo tisti, ki je do skrajnosti nesebičen, vzgojitelj v idealnem smislu, bo resnično uspešno vpllval na diugc. — Idealen učitelj pa mora računati tudi s tem, da ravno najboljšega učitelja, ki resno smatra svojo visoko na!oj?o, ljudje kaj radi napačno razumevajo. — Pokoini naš tovariš se je zavedal, da sta obstoj in lepša bodočnost naše države odvisna le od naše mladine, kateri sužnost še ni strla duha. Zato nikdar ni prenehal navduševati mladino za narodnostni in državni ideal — dobro vedoč, da narod. ki izgubi ta ideal, preneha biti narod, pcstane suženj ter propade gospodarsko, socialno in moralno. — Prepričani smo, da bo mladina, ki ima take vr!e vzgojitelje in učitelje, kakršen je bil pokojni naS tovariš, zniožna streti tiranijo fraz in demagoštva in splošne sebičnosti, ki je zavladala med našim narodom — in razviti zastavo državljanske in socialne svobode, ki je namočena v krvi naših junakov in narodnih mučenikov. —- Z istim idealizmom, s katerim je nastopala slovenska mladina v dobi našega narodnega preporoda, nadaljevati moramo delo sedaj, ako hočemo ohraniti velike plodove svetovne vojne, tef položiti trajno podlago naši bodočnosti. Pokojni tovariš je bil tudi zvest, delavefl član naše organizaciie. Zavedal se je, da je v njej moč učiteljstva, da si samo v njej zamoremo izboljšati svoj položaj. — Zavedal se je Pa tudi, da si mora vse učiteljstvo po vsej naši državi podati roke k skupnemu delu, k skupnemu reševanju perečih vzgojnih vprašanj in nalog sedanje dobe, da nas mora družiti skupna ljubezen do naše jugoslovenske mladine, koje rast je narodova rast, koje propast je narodova, je državna propast. Pokojni Klanšek se je zanimal tudi za kulturno in gospodarsko povzdigo našega kmetiškega ljudstva z vpeljavo kmetijskega pouka na šoli in s tem, da je priporočal za kmetske mladeniče strokovno naobrazbo v kmetijskih šolah in tečajih. — Svoje tovariše - učitelje je navduševal za litcrarno delovanje, zlasti na polju mladinske literature. Predlagal je na našem zborovanju, da bi se naj oživotvorili učiteljski literarni krožki, žal da ta njegov poziv v naših vrstah ni našel odmeva. — S politiko se ni dosti bavil, zato pa se je tem intenzivneje lotil prosvetnega deia, zavedajoč se, da delo, ki ga posveti mladinj, ni nikoli zagrešeno. Posnemajmo ga v tem oziru. Ako si osvojirno mladino, bode šlo tudi Ijudstvo za narni in naše delo bo mnogo lažje. Bodimo vzgojitelji poštenih jugoslovanskih značajev! Podlaga za delo med ljudstvom pa je ljubezen do n.iega. Brez globoke, močne in delatvorne liubezni do naroda ne more biti uspešnega dela za njegovo izobraževanje. — In to Ijubezen je imel naš nepozabni tovariš v največji meri. Ni ga več med nami, toda njegov spomin živi, živi duii n.iegovih idej in nazorov, živi volja in energija do dela, ki jo je vlil v svoje učence ln svoje tovariše. Tiho, mirno" a smotreno in plodonosno je bilo njegovo delovanje. S Svvojim delom se je postavil sani najlepši spomenik. Kakšen spomenik pa naj mu postavimo mi, njcgovi tovariši? Papir strohni, kamen je mrzel. -- V svoia srca mu postavimo spomenik, v srca naše mladine ga vsajajmo, — spomenik ljubezni, tisto svetinjo, za katero so umirali in še v smrti verovali boritelji za naše narodno osvobojenje -- naši narodni mučeniki — v slavni, mogočni in ujedinjeni dotn. — Vsak dan sadimo, vsako uro prilivajmo, da ga prepletejo skozinskoz korenine in koreninice — da se zrastejo v en sam velikanski spomenik, ki bo še poznim rodovorn pričal o domovinskl ljubezni in plodonosnem delovanju jugoslovanskega učiteljstva. Počivaj v miru, nepozabni naš Vinko, lahka Ti zemljiea Jugoslovenska! — Neodrešena domovina. —r Slovensko šolsko društvo v Celovcu, Vetrinjsko obmestje 26/1., levo, je povodom druge obletoice plebiscita obnovilo svoje delo. V prvi vrsti zbira darove, ki se bodo redno izkazovali v »Koroškem Slovencu«. S. Š. U. ima enak namen, kakor družba sv. Cirila in Metoda. —r Spomenik na grob. Skoraj po treh dolgili letili se je moglo končno oddolžiiii učiteljstvo postojnskega oKraja, ki je postavulo dne 12. oktobra t. 1. v Zagorju na Krasu na grob spomenik eni izmed najboljših in najvestnejših naših tovarišic — ranjki učitel. ci Marlci Dovganovi. Pri tem činu stanovske pietete se je zbralo 35 tovarišev(-ic). — Blaga rajnka Marica je bila rojena v Ljubljani 1. 1875. ter nastopila po dovršenih študijah prvo službo 1. 1895. na Blokah pri Cerknici, odkoder je prišla na lastno prošnjo v Zagorje na Krasu 1. 1897., kjer je potem službovala ves čas do svoje žalibog mnogo prezgodnje smrti dne 21. januarja 1. 1919. — Pokojnica je bila vzor prave slovenske učiteljice, ki je z vso vnemo poučevala njej izročeno deco. Delovala pa je tudi izven šole pri mnogih narodrtih prireditvah, vsled česar jo imajo v najboljšem spominu ohranjeno predvsem prebivalci zagorske šolske občine. Marica Dovganova pa je bila obenem naša najboljša tovarišica; kajti ni ga bilo zborovanja, ki bi ga ne bila posetila. Ohranimo jo zato v najblažjem spominu zlasfi tovarišice, ki naj bi jo posnemale predvsem v delavnosti in vnemi za narod in domovino!