Nedolžno oko.
Oko nedolžno, milo                    Kako so daleč zvezde,
ves srečen vldi svet,                  to vedeti želi, kot da je s cvetjem majskim     in kdo prižiga prvo,
ves log in gaj odet.                   ki zvečer zažari.
Ne sluti bolečine,                       Kdo dal je ptičku pesem,
ki žali nam srce,                        da poje presladko,
ne čuti več trpljenja,                  kdo vodi solnce zlato,
ki vliva nam gorje.                    srebrno luno kdoP
V  oko se to zamaknem,             Kdo dal drevo je gozdu, z otrokom hrepenim                   kdo polju žitni kfas,
tja do neba in solnca,                kdo morje dal je širno,
da žarek si vlovim.                   kdo cvetju barve kras?
V  otroško dušo sije                    Kdo vstvaril je planine, nebeški ves sijaj,                        kdo zemlje širni krog? očesc nedolžnih pdgled               Oj, mali moj učenček, me dviga v sreče raj,                vse to je storil Bog.
Otrok tne izprašuje,                    Kdo dal je tneni solzo,
kako je velik svet,                     ne vpraša tega me,
ali ne šlo bi dete,                      otrok solze ne vidi,
ga v radosti objet?                    kaj solza je — ne ve.
Mora Tavčarjeva.
Piščalke.