Poštnina plačana v gotovini. KRITIKA O narodnosti (J. Vidmar). — Slovenščina Vladimirja Levstika (J. Koštiai). — A. Podbevšek: Človek z bombami (J. Vidmar). Gaj Salustij Krisp-Dokler: Vojna z Jugurto (A. Sovre). — Naši spomeniki (K- Dobida). — Sim-fonski koncerti (M. Bravničar). — Roka roko umiva, Narodni poslanec (J. V.). Šentjakobski gledališki oder (St. K-) Oslovska čeljust. LJUBLJANA / 1925 / ŠTEVILKA 4 Urednik, izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Vidmar. — Ljubljana, Gledališka ulica 5/23. — Rokopisi in naročila na isti naslov. — „Kritika" izhaja 10 krat na leto. Celoletna naročnina: 50 Din, za Italijo 20 Lir, posamezna štev. Din 5'—. — Ponatis dovoljen samo z navedbo vira. Gradbeno podjetje Ins. Duklč In drug Ljubljana Bohoričeva ulica štev. 24. MANUFAKTURNAIN MODNA VELETRGOVINA A. i l SKABERHE LJUBLJANA MESTNI TRG ŠT. 10 Transformator družba z o. z. elektrotehnična tovarna Ljubljana, Dunajska cesta št. 75 Telefon št II/715. I Fabrikacija vsakovrstnih transformatorjev. - Fabrikacija sklopnih plošč. Projektiranje in montiranje celotnih električnih central. - Reparature električnih strojev. - Veliko skladišče vseh vrst motorjev. - Kabel, bakrena žica in izolirana žica. - Prvovrstni strokovnjaki, bogate izkušnje. - Na željo poset. Rezeruirano za turdko ,Ru6e in touine' družbo z o. z. Ljubljana NAJBOLJŠE PISALNE STROJE DOBAVI THE REX & C^ LJUBLJANA, GRADIŠČE ŠTEV. 10. TELEFON ŠTEV. 268. KRITIKA / 1925 / ŠTEV. 4 V Ljubljani, koncem maja 19'25. Pred nedavnim časom je spregovoril slovenski pisatelj Vladimir Levstik v nekem svojem članku mimogrede o narodnosti in sicer popolnoma v zmislu dandanes precej razširjenega jugoslovanska. Ta ideologija, ki ima tudi pr nas dosti iskrenih pristašev, se mi zdi, da sloni na zelo preprostem pojmovanju narodnega bistva. Poglavitni in bistveni znak narodnosti je po nji jezik, tega pa človek lahko z voljo ali opusti ter prevzame drugega, ali pa ga zavedno hotenje njegovih oblikovalcev lahko približa in s časom izenači in spoji s kakim sorodnim jezikom. Meni se zdi ta misel v njenem poslednjem zmislu podobna računu tistega kmetička, ki je Sel kupit očala, zato da bi znal brati. V življenju, zlasti pa v duhovnem udejstvovanju vsakega naroda lahko opazujemo pojave, ki se v njem tako pogosto ponavljajo, da jih imenujemo tipične za listi narod. Tako sem poznal ljudi, ki so po kakem mestu iz poljubne prevedene knjige takoj uganili, kakšne narodnosti je bil njen avtor. To zna marsikdo, tudi če mu pokažeš v knjigi mesto, v katerem ne bo zasledil nobene vnauje značilne ali celo folklorske podrobnosti. Sklepanje oziroma instinktivno spoznanje izhaja pri tem iz nekih podatkov, ki so skriti nekje v misli; ne v njeni vsebinski, marveč v oblikovni polovici. Ali v tem, odkod in s kakšnega stališča je misel koncipirana, ali v tem, kakšen je njen potek, koliko ji je primešano čuvstva in kakšnega čuvstva itd. Umstveno določevanje teli znakov je vselej sila težavno in se navadno ponesreči. Dejstvo samo, da je mogoče duhovne proizvode raznih narodov pravilno razlikovati, pa vendarle ne more imeti vzroka drugje, kot v tem, da ima vsak narod neko posebno edino zanj značilno duševno lastnost, ki pa se nahaja tako globoko v duševnosti vsakega njegovega sinu. da je razumsko ni mogoče ostro fiksirati. Vendar govorimo pri posameznih narodih o lastnostih, ki zadevajo narod kot celoto. Pri ruskem narodu govorimo na primer o širokosti; mi Rusi smo široki ljudje , pravi nekako državni pravdnik v Bratih Karama-zovih . Govori se o ostrosti nemškega duha, o francoski kapricijoznosti itd. Vse te označbe posameznih narodnostnih značajev so dovolj meglene in nejasne. Vendar pa zopet ni mogoče zanikati, da deloma pra\ dobro označujejo tisto, kar imenujemo Nemštvo, Italijansko itd. Razlagati si jih je treba nekako takole: ruska širokost je nekak notranji ustroj duha, ki je lasten vsakemu Rusu, zadeva pa le glavno organizacijo duha, tako da je v njegovem okviru še vendarle mogoča neskončna množina karakternih inačic, ki označujejo posameznike. Če se zdaj vprašamo, kaj je narodnost, je jasno, da je ne bomo iskali \ jeziku in v skupni usodi, ki so že posledice njenega bistva, temveč v njihovem vzroku, v tisti posebni urejenosti in organiziranosti duha neke skupine ljudi, ki je storila, da si je ta skupina ustvarila svoje posebno izrazilo — jezik, da se ta skupina občuti kot celoto, da si je izbrala skupno usodo ter da skupno stremi k nekemu nezavednemu idealu, ki ga pa določuje ravno oni posebni ustroj duševnosti. Če je tedaj narodnost isto, kot neka določena urejenost duha pri skupini ljudi, potem je jasno, zakaj je malo zmisehio skušati doseči zlitje dveh narodov s tem, da se jezik enega naroda opušča ali reformira ali sploh kakor koli umetno prilagoduje jeziku drugega naroda. Tako prizadevanje je protinaravno, zakaj naturni potek vsega človeškega udejstvovanja je od znotraj na izven, ne pa narobe. Kdor pa hoče dokaz za to, da Slovenstvo ni prazna ali namišljena beseda, naj primerja značaj našega umetnega slovstva z značajem hrvaškega ali srbskega, ali našo preprosto narodno pesem z bujno in omamentalno srbsko, ali preprosti slovenski narodni uapev z eksotičnim srbskim, da ne govorim o jeziku samem. Slovenski narod eksistira. Nastal je, kot nastajajo vsi narodi, nezavedno in po naravni potrebi. Razdelitev človeštva v narode je naravna nujnost, ki bi se dala primerjati razdeljenosti dela v človeški družiti. Clovecanski ideal bo dosežen prej in bolj gotovo, če se mu bo človeštvo približevalo po več potiti. Vsak uarod se uiu mora bližati po čisto svoji poti, ki 11111 jo določa oni notranji ustroj njegovega duha in ki ni le obvezna, marveč ediua možna za vsakega njegovega člana. Zato pravi Tagore nekje, da je narodnost za poedinca edina pot do popolnosti. 1'oda kakor vse živo, tako je minljiva tudi narodnost. Ustroj duha, ki daje narodom njihovo individualnost, v doigeui prizadevanju popusti, postane ohlapen in ne more več držati narodovega duha v tistem napetem stanju, ki je potrebno za prodiranje proli ideaiu. S tem poneha v narouu duhovna plodnost, narodna zavest polagoma oslabi, dokler končno popolnoma ne izumrje. Tedaj se ljudstvo, ki je to narodnost predstavljalo, lahko spoji z drugimi narodi in prične ustvarjati ž njimi nove narodne skupine in nove kulture. Tako je izginil iz sveta provansalski narod, ki je ustvaril čisto svojo in visoko kulturo, potem pa se je spojil deloma s francoskim, deloma pa » španskim narodom. Toda to je usoda vseh narodov. Taka sta naravni konec in naravna smrt naroda, ki nastopita zavoljo notranje izčrpanosti. Mislim, da še ne more biti govora o notranji izčrpanosti slovenskega naroda. Saj smo se komaj prav zavedeli, saj smo komaj pričeli ustvarjati svojo kulturo in s tem izvrševati svoj poklic in svojo nalogo. Opustiti sedaj svojo narodnost, bi pomenilo vstaviti se na poL pota, ali izvršiti samomor. Ljudstvo, ki bi to storilo, I>i bilo podobno onemu svetopisemskemu hlapcu, ki je svoj talent zakopal, hi bi človeštvo prikrajšalo za važno in svojevrstno pred-stopujo k vsečloveškeinu idealu. Zavoljo tega se mi zdi vsako zavestno vmešavanje v tako važne in velike naravne uredbe, kot je življenje narodov, nedopustno in drzno. To misel sem našel v prelepem mestu iz Prešernovega pisma Vrazu: ... glaube jedocli, dass man bis zuni Erntetag alles aufgespros-sene steheu lassen soli, damit der llerr (to Pan) am jimgsten Tage das Gute vverde von dem Schiechten ausscheiden konuen. Vsaka taka drznost je kvarna za enotno delo v narodu, še bolj pa za posameznika, ki se s takim prizadevanjem ukvarja. Zakaj to ga mora privesti do kršenja pravega razmerja med njim in njegovim narodom, to se pravi do razdiranja lastne notranje urejenosti, ki je edina njegova mogoča pot do popolnosti. Vendar je z vstrajnim in trdovratnim delom morda kljub temu mogoče vsaj na zunaj zavreči svojo narodnost. Morda je mogoče, da se odloči celo ljudstvo odreči se lastnemu kulturnemu idealu. Toda kakšna bi bila posledica? Ne bom govoril o tem, da izvira stremljenje strniti se v večjo narodno skupino večinoma iz zgolj materijalnih pomislekov o fizični in gospodarski slabosti majhnih narodov itd., marveč mi gre predvsem za posledice v duhovnem življenju takega ljudstva. Vse človeške notranje lastnosti so večinoma silno trdožive. Že čisto preproste navade, ki se nahajajo prav na površini, so večinoma zelo težko premagljive. Čim globlje seza v notranjost, tem večja je trdoživost. Pravijo, da je že človeški značaj popolnoma neizpremenljiv. Kakšno odporno silo ima potem šele narodni značaj. Treba je pomisliti, da je v svojem ljudstvu dostikrat tisočletja živeč in ploden. In taka sila naj bi se dala zadušiti v petdesetih, sto letih? Ljudstvo, ki bi se svojevoljno odreklo ali hotelo odreči svoji narodnosti, ali pa celo samo jeziku, bi porabilo več sile za to, kot bi jo bilo potrebno za dosego ideala, in bi zabredlo v svojem duhu v nered in bolezen, postalo bi narod-spaka in bi ostalo neplodno vsaj toliko časa, kolikor časa je bilo njegovemu duhu namenjeno živeti svoje življenje. Postalo bi za dolgo vrsto pokolenj živ mrlič in kdo ve, po kakšnih mučnih in nezdravih potih bi si zatrta sila iskala duška. Zopet se moram domisliti nekih besedi iz istega Prešernovega pisma: ».... bedenkt jedoch, dass auch ho Hreistos getodtet vverden konnte, dass jedoch die \Viederervveckung als das grol3te Wunder von dem Weltapostel Paul und von allen Weltaposteln mit Recht gepriesen \vird, und dass Homer sagt, besser eiu Sclnveinehirt seyn, als iiber alle Todten ge-bieten«. Bolje je biti med živimi narodi poslednji, kot biti mrtev narod! Ali nj tedaj škoda plemenitega, požrtvovalnega in navdušenega deia vseh tistih, ki tako vneto in dosledno delujejo, da bi Slovenci opustili svojo narodnost in se strnili s svojimi sosedi in brati v narod, ki bo samo mogočnejši in večji, pa niti za trohico važnejši in pomembnejši v zboru narodov, zakaj naloge vseh narodov so nujne in neobhodne. J. V i d m a r. Slovenščina Vladimirja Levstika. Ivan Ko št i SI. Vladimir Levstik, ki nam je podaril v malo letih mnogo lepih izvirnih del in tudi prevodov, piše lep, sočen jezik, ki se odmika od narodne govorice (dolenjske) veliko manj kot pa slovenščina večine naših beletristov. Ker je pa prebral veliko število francoskih, nemških, ruskih in drugih slovstvenih del, so vplivali vsi li jeziki nanj v sintaktičnem (iu leksikalneni) oziru, kar se tu pa tam pozna — v nekaterih povestih manj, v drugih v večji meri. Tudi jezik političnih dnevnikov je zapustil nekoliko sledov v Levstikovi slovenščini. Z ozirom na jezik sem prebral tale Levstikova dela: A. Originalna dela: 1905-6 (Slovan) Bele roke. 1907 (Slovan) Dim. Paviovič. 1908 (Slovan) Gospa Melita. 1908 (Slovan) Mladoletje. 1908 (Zvon) Blagorodje Ambrož Čander. 1909 Obsojenci. 1909 (Slovan) Princesa Cicipe. 1914-15 (Slovan) Janovo. 1918 (Zvon) Gadje gnezdo. 1919 Zapiski Tine Gramontove. 1922 Višnjeva repatica. - B. Prevodi: 1907 Dostojevskij, Ponižani in razžaljeni. 1911 Zola, Polom. 1912 Dostojevskij, Zapiski iz mrtvega doma. V naslednjih vrsticah skušam L.-ov jezik karakterizirati. Uspele so Levstiku nekatere nove tvorbe, kakor: »ves svet bo preobkure-tiujen« = prenapoljen s kuretino; fagotiti (o kokoših) = govoriti s takim glasom kakor fagot; putak petelin (kakor gosak: gos), oževati — biti za očeta, veljati za očeta; podsolučje = prostor pod solneein ali morda = eter; področnik — stransko naslanjalo pri fotelju; pnoficiriti se = navzeti se oficirskih navad in šeg; poštenjakaste hiše; komedijantiti, želodoviti kraji bratov nam (= hrv. hrastovi gozdovi), dolgodolg, temnotenien; pesem je slastnela; zaostalež =. traineur; ogotavljati se, ugotoviti se; umazaujak; praskarska vojska (= guerre de guerrillas); usedek — marc du cafe. Brezspanjica je dober posnetek ruske bezsonnice . Pogosto rabi L. adjektiv čudoviščen (ruski čudovi.ščnyj) v pomenu čudežen, čudovit (v ruščini pa pomeni strašanski-strašen ). Zakaj naj bi bil tuji usmev boljši od domačega smehljaja? Bodriti je nepotreben ruski import. Spačiti, skaziti nam pove več kot tuji glagol »obrezobliriti«; blagonadežnvj (= zanesljiv) je v slov. obliki »blagonadejen« težko umljiv; enako ruski pereklikafsja v slov. obliki preklikavati se; iz r. suhar' je napravil Levstik suhor (zakaj neki?). Neštetokrat bereš pri L. neodoljiv namesto nepremagljiv. Ker je pa slovenščina izgubila glagol orloleti. (če ga je kdaj imela), ne moremo tega pridevnika rabiti. Namesto živih domačih glagolov: opazovati, ogledovati, gledati beremo pri L. večjidel motriti (zakaj in čemu, ne vem). Poleg prekašati in presegati ne potrebujemo grdega germaniznia nadkriljevati, ki so ga skovali Hrvati brez preudarka dobesedno po nemškem uberiliigeln. Stražnost (= budnost, čujeenost) 111 dobra beseda, Reconuaissance se nikakor ne more prevesti /. besedo rekognoscija, ki je nemogoča tvorba! izrazi: prsi, nedrje, seski, cizki ne zadostujejo Levstiku; rajši rabi shrv. grudi; dvakrat je celo iz tega plur. tantum skoval ednino grud (ki je ni). Nekoliko purizma ne bi škodilo. L. rabi pogosto trivijalne besede nemškega izvora, kakor: kregati = oštevati; skregati se = spreti se; udinjati se; kreg zmerjanje, prepir, pričkanje; šljapa mehak, obrabljen klobuk; našopati; ptuua (L. piše punica, meneč, da je beseda stvorjena z obrazilom i ca kakor deklica; nemški pisatelji 1(3. stol. pišejo die Bunze, Punze<); življenje se punta zoper smrt (=se upira); dren jati se (= gnesti se, riniti se); drenj = gneča; špranja = razpoka, razpoklina, vrzel. »Sklanjatev ni brez napak; n. pr. po jutrišnjim, z nozdrvi {-— -vrni ali —vami), pred ničemer, v teku večih let (= več), na večih krajih (= več ali nekaterih ali raznih); pri gospodu D., enemu najuglednejših s.; z vsim pompom, v vsili vojskah. Za kazalniini in svojilnimi zaimki imajo pridevniki v moškem spolu določno obliko na -i, torej ni prav: njegov droben obrazek. Narobe piše L. »vrezal si Je novi kos kruha«, kjer zahteva zmisel nedoločno obliko nov. Velike izgube trpi pri L. dvojina; piše 11. pr.: dvein deklam, dveni vojakom, pred dvemi leti, dvem roparjem, dvem ciganom, pripravljale sva (dual. fem.). Deležniki se stopnjujejo le z »bolj«; L. pa piše: omejenejši, (naj)umazanejši, užaljenejši, oddaljenejši, odkritejši, učenejši. Naglici smemo morebiti pripisovati komparatir po prislovu manj: ena izmed manj pikantnejših naslade, Trpni deležnik glagolov 1. vrste tvori L. rad po IV. vrsti: pri-nešen, od-nešen za-uešen. Zarasten bi bilo pravilnejše kot zaraščen. »Natveziti« piše L. jaz poznam ie natvesti in natvezati. Barbarski je glagol se-, ob-, pr- stojam, -ojati, ki so ga časnikarji skovali iz shrv. iniinitiva — stojati, ne vedoč, da je shrv. prež. -stojim (nikdar -stojam). Tudi naš 1,. piše: drugi razred je sestojal____, obstojali so v —: pristoja mi, pristojalo mi je... Neštetokrat bereš pri L. nedovršnii poginjati namesto gmiti (= umirati) ali pogibati, kakor še piše Stritar. Mrtve oblike so 11. pr.: 3. plur. os. pošljo, zapale, prijem« (= primejo!). Razne oblike glagola vedeti (veni) in njegovih zloženk je L. pomešal z glagolom vesti (vedem): ne da bi se tega zavedla (prav; -dela); se 11111 je vrgla okrog vratu, pred njo (tisk. nap. nam.: preden) se je mogel zavesti (= zavedeti!); da ste se tega zavedli; so vedli, da . . . Namesto preživiti, -vljati (=\ zdrž(ev)ati) ne bi smel Levstik rabiti glagola preživeti, ker ta pomeni iiberleben, dalje živeti . Moleti je neprehoden, (po)moliti pa prehoden glagol (pomoliti komu prst); L. pa rabi prvega v prehodnem pomenu: starec ji je pomolel roko; pomolel mi je brzojavko..Podobno piše: svečo sem ugasnil (prav: ugasil; sveča pa je ugasnila). Nepotrebno in neumestno je kovanje novih nomina agentium« z obrazilom -telj, če že imamo starejše na -vec (-lec) L. je nadomestil izvrševalca ukazov z izpolniteljeni, skrivavca s skrivateljein. — Kar je izklesano, se lahko imenuje izklesanimi, ne pa izklesnina, kakor piše L. — Neologizem nedvojljiv, ki ga L. rad uporablja, je nepotreben, ker nam zadostuje ne-, brez-dvomen. — Mož, ki fabricira sukno, se imenuje pri L. vedno suknjarnar, (dvakrat celo suknjarnjar); prav: suknamar (tega ločimo od delavca-sukiiarja kakor tiskarnarja — lastnika tiskarne — od delavca-tiskarja). — Z obrazilom -nja tvorimo samostalnike le iz glagolov IV. vrste (kositi: košnja), L. pa je skoval iz blesti, bledem (L vrste) subst. blodnja in ga večkrat rabi. — Majhne duri so durce (fem.), L. pa piše: skozi vrtna durca (neutr.) — Po analogiji adjektiva višnjev-kast je ustvaril L. sinjevkast, dasi ni pridevnika sinjev; namesto navzoče piše navzoč, ker meni, da je to kak particip. kakor gredoč (v resnici pa je adj., stvorjen z obrazilom -en, -na, -no od adv. na-vz-oči, t. j. ante oculas). Kdor budi nado ali nade. je nadobuden, ne nadeb,, kakor piše L. (po vzgledu polit, časnikov). — Iz srbohrv. ari-verbija polagano je L. skonstruiral adjektiv polagen, -enm. -gno, ki sploh ne more biti slovanski. Tako piše: polagno dihanje, polagno obkoljenje (= obkoljevanje!) Namesto besed zastanlek, obstanek... ne kaže uvajati novih, kakor zastoj, obstoj... L. dela posesivne adjektive na -ov in -in iz imen neživih reči: repino polje, stolov hrbet, dimnikov padec, želodčevo vprašanje, zastavili trak, gričev vrh, gardini topovi, ostrogove palisade. septembrov« noč itd. - Moja pepelkina zavist'' se ne more reči. Ker ima tu subst. pri sebi že svojilni zaimek, ne more stati poleg tega še svojilni pridevnik. Hotel je reči: moja zavist, kakršna je navadna pri pepelčicah (pepelubah). Čudno se bere: sovražnikovo zavzetje te postojanke (prav: zavz. te post. po sovražniku). V slovenščini ne more glagol v povratnem (refleks.) načinu pri sebi imeti objekta v akuzativu: L. pa piše: kako bi se dalo pridobiti Ano Andrejevno (— dala... Ana...): naj se Ihmenjeva izpusti (= naj T-a izpuste ali: naj se T-ev izpusti). Namesto supina stoji pri L. včasih nedoločnik: stekla je odpirati vrata (pač pa bi smel pisati po Škrabru in Brezniku: stekla je odpreti vrata). Ločilne števnike uporablja L. tu pa tam po krivem namesto glavnih: dal je dvoje ulicam ime, sedmero otrokom pa življenje: preden mine troje dni. Prosti (absolutni) akuzativ po romanskem vzorcu, ki ga L. obilno uporablja, je pri nas nemogoč: vojaki so se vlekli, srce prekipevajoče od srda; seržant je bedel, oči široko odprte; hodili so. glavo sklonjeno: gospod v behih hlačah, čevlje žolte kakor ... ; stopil ie naprej, pesti iztegnjene in lice v ognju; itd. V vseh teh in mnogoštevilnih drugih primerih, ki sem jih našel v Levstikovih spisih, je treba uporabiti predlog s (z). Osebek stoji v genitivu samo v nikalnili eksistenčnih stavkih (denarja ni. matere ni bilo); L. pa piše krivo: kjer ni rastlo ničesar, da ni ostalo ničesar: da mu ne ostane ničesar več; še hujši je genetiv za predlogom za: <-da nisi za ničesar več na svetu«. Včasih beremo pri L. ajenetiv namesto adjektiv«: neumnost petošolca. ( lska); v rokah sovražnika: v roki podporočnika. L. piše vedno: privadim se česa (bolje: čemu). Neslovenski je mod:ilni srenifiv: odbite! je dolgih korakov; naglih prstov pulila gos: molčali so trdih obrazov; spretnih rok je zagrnila rjuhe (tisk. nareki nam. razgrnila); dela ie mirne?« lica; drli so razprostrtih rok v — itd. Tu i fe tudi vzročni genitiv, kakor n. pr. prekipevati srda ( od srda), prek. zaničevanja, zdrzniti se strahu, umrl je gorja (— od g.): kipeč življenja-, škripat-obiPa: /noreti osuplosti: obraz sije ponosa. — Afektiran je (staroslovenski) dativ tiri infinitivn. n. pr. S1 m a d se je silil biti pozornemu (— da bi bil p.) postati srečnemu ne more hiti težavno (— srečen); tem več ima vzroka biti dobremu (—- da bi bil dober). Namesto vendar(le) ali kljub temu beremo pri L. navadno vulgarni (tržaški?) »vseeno«. Nemški iiber ie Levstika nogosto zapeljal, da je uporabil neumestni nad' norčevati se nad kom. zmeriati »»od čim. nr°nlašen nad njeno boleznijo Namesto gre za kaj piše L. dostikrat °'re se za kaj" in vgre o čem . — Predloga vsled, ki ie dobeseden posnetek nemškega infolge, ne rabi L. t»ko popnstoma in brez potrebe kakor dosti drugih pisateljev. Naj pa vendar omenim eders primer, ker stoji v njem vsled poleg domačega predloga od: trpeli so vsled pomanjkanja spanja, od gladu in od žeje . — Nemški predlog »zu«, ki ima mnogo pomenov, je povzročil pri L. takele germanizme: ležem k počitku (kakor če bi rekel: ležem k Micki ali k Janezu), k sreči (= na srečo). Vpliv nemškega an, auf se kaže v konstrukciji: navaditi se na kaj (= česa), pozabiti na kaj (na koga), čakati na —. Dočini (shrv.) uporablja L. temporalno namesto »med tem ko« in advei-sativno namesto ali, a, pa ... V zavisnih vprašalnih stavkih piše L. za zaimkom, oz. prislovom še veznik da, kakor govorijo Gorenjci. (Tako so pisali nekateri nemški pisatelji v zač. 19. stoletja, torej menim, da je ta posebnost nemškega izvora; romanskim in slovanskim jezikom je tuja.) L. piše: zakaj da je prišel, mi je neznano; spoznala je, za kaj da se gre; vprašal je, zakaj da sem tako pozen; na vprašanje, kako da je z menoj; vedela je, kdo da je bil njen oče: vedeli ste, kdo da sem: ko se spomnim, čemu da velja to veselje; spomnila se je, po kaj da je prišla. V stavku: »Videl je roparja, kako je odnesel žrtev« je treba nadomestiti dovršni glagol z nedovršnikom »odnašal . Prehodni glagol oživljati rabi L. v nepreh. pomenu: »lice oživlja« (= se ož.) Germanizmi so tudi: general se potegne nazaj se umakne), juhe nimaš časa pogoltniti (= ne utegneš p.), prestati pohod (— prebiti, pretrpeti), je bil s šivanjem gotov (= je nehal šivati, končal šivanje), prestane bolečine, nihče ga ni imel časa poslušati, priznanje od strani Katarine, prestati nesrečo; da se sumi pokažejo kot krivični; ako je temu tako: prikazni so me kot otroka navdajale z grozo; od časa do časa; podati se v kak kraj sieh begebon. Galicizem: En pleine fuite« se ne more posloveniti v polnem begu Pravopisne malenkosti: L. piše hišina, kraljičina; pravo obrazilo je tukaj — na. - Čudno je. da piše L. dosledno (od)ondot. dasi piše pravilno kod, odkod, tod. povsod, ponekod. — Pisava blizo (skoro dosledna) kaže, da stavi g. b. 1a adverhij na isto stopnjo kakor visoko, lepo, dobro . . . : v resnici je pa lok. sing. kakor vrhu. okolu. Morda je pisatelja zapeljala tudi gorenjska izgovarjava (blizo. kakor mojento brato). L. piše kakoršen, meneč, da je to od adv. kakor: kakršen je pa do kakšen v takem razmerju kakor koder: kod, kdor: kdo. Dosledno piše L. grižljej. tudi mahi jej. nam. aj. smodka (kot da bi bila od smoditi) nam. smotka (shrv., od smotati == zviti), sinaha (kot da bi bilo od sin«), popolen. A. Podbevšek: Človek z bombami. T y; d m a r Če je, oziroma če bo kdaj mogoče govoriti o umetnosti mladih . ki j« nastala ob koncu svetovne vojne, bo treba predvsem razpravljati o Podbevšku ki ji je prvi prebil pot v naše slovstveno življenje. Ta umetnostni tok, katerega poglavitni predstavniki se zde poleg Podbevška: Jarc, Vodnik, Onič, Premru. Stante in deloma Kocjančič, je prejel od svojega početnika nekatere značilnosti, ki jih najdemo v delih vseh njegovih tvorcev. Zavrgel je končnoveljavno rimo in metrum, zato pa razširil obseg metaforičnega materijala in uvedel v naše slovstvo nekakšno bujno barvitost in vizijonarnost. kakršne doslej še ni poznalo. Skratka povzdignil je med glavnimi tremi umetnostnimi prvinami zlasti fantazijo. Fantastičnost je brez dvoma najznačilnejši znak vse poezije ufadih . tudi Podbevškove, o kateri imam danes namen govoriti podrobneje. Ugotovil pa sem to najvažnejšo potezo njegove umetnosti takoj s početka, da ne b; izginila v obilici drugih bolj osebnih in manj očitnih lastnosti njegove poezije, ki se bodo v tem razpravljanju pokazale. Pesniti je pričel Podbevšek zelo zgodaj, da skoro ne ve, »kdaj je prešla njegova govorica v petje«. Iz množice pesmi, ki so nastale v kakih desetih letih njegovega mladostnega pesnikova«ja. jih je izbral deset v pričujočo zbirko, kar priča o nenavadni in pri nas žal tako redki strogosti napram lastnemu delu. Vsebina njegovih pesmi zasluži zavoljo dveh stvari posebno pozornost. Prvo, kar je pri nji vredno povdarka, je dejstvo, da se vse pesnitve pečajo s človeško notranjostjo in sicer s samimi važnimi pojavi človeškega duhovnega življenja. Druga za zbirko posebno značilna poteza na njeni snovi je čudovita enotnost. Kljub pisanosti in barvitosti ter raznoličnosti se v knjigi obdelujejo samo trije pojavi: pojav poezije, ljubezen ter vojna in smrt. Kako in s kolikih vidikov se ti pojavi obravnavajo in kako se njih obdelovanje od pesmi do pesmi poglablja, bom skušal pokazati v kratki vsebini težje razumljivih pesnitev. Najvažnejše in najsvetejše vprašanje za pesnika je vprašanje njegovega poslanstva, vprašanje, kaj je poezija, kakšen je njen namen in pomen za pesnika samega in človeštvo. Tesno v zvezi s tem vprašanjem je vprašanje pesnikove osebe, ki je jzvrševalka poslanstva. S tema dvema vprašanjima se peča pesnik že v svoji prvi pesmi. Ta prva in uvodna pesem zbirke ie bila doslei krivo tolmačena. Dr. Štele jo smatra za dokaz, da se Podbevšek nima V-i prvega in edinega: menim, da je resnica v nasprotni misli. Pesnik ie opisal hi svoje prvo srečanje z iskušnjavcem na poti v obljubljeno deželo poezije. Tz hudičevih besedi se sliši pesnikova zahteva, ki jo stavi sam nase: biti edinstven. Ta misel se pozneje v raznih oblikah ponavlja. Skušnjavec pa ga straši, rla ni tak. Pesem lahko smatramo za Podbevškov čredo in motto. Odslej se bori da bi res postal, kar od sebe zahteva. Zato beremo v pesmi Na deželi ', da je vesel kakor vrag, ker se mu reži trn jeva cesta pred njim . Zato ogorčen pripoveduje, kako se godi njemu ^izumitelju na zemlji. Toda vse to se zdi komaj namigavanje, ki ga razumemo šele ob »Himni o carju mavričnih kač . Tu se mahoma znajdemo pred ^opisovanjem najintimnejših doživetij, ki so \ zvezi s pesnikovim pok I i coni. Tu zvemo o pesnikovem notranjem propadu (kače mu grizejo srce in zastrupljajo h osti je v njem) pred pričetkom njegove?-petja. Izvemo v kakšnem strahovitem boju in trpljenju se mu razodene njegov pevski dar - srebrna piščalka, dar belili vil rojenic . Pokaže se nam občutek vesolinosli. ki mu go da ta najdba, ki na še vseeno ne zadostuje, zakaj '•■oba je dejanja. Šele ko prične piska ti. se osvobodi kač in se prične dvigati višje in višje. Na poti pa • konstrukciji do pike — to je zasluga Doklerjeva. ne moja in Te zt> poedine pojme sem rabil jaz trikrat drugačen izraz kot Sallustius seveda sinonimom To je absoluten dokaz, da je prevod papirnat, brez življenja in čisto neslovenski. His difficultatibus circumventus ubi videt... prevede s: »Ko je od teli težav obkoljen videl .. . Človek ne bi verjel, ako ne bi čital. »A d ea itigurtha tainetsi regeni ficta locutum intellegebat et ipse longe aliter aniiuo agitabat, tamen pro tenipore benique respondit se glasi v prevodu: »Na te besede je Jugurta, dasi je spoznal, da govori kralj neresnico in dasi je sani vse drugače mislil, vendar razmeram primerno, prijazno odgovoril. Ali ni moja gornja trditev o možnosti rekonstrukcije originalnega teksta resnična? »Aliter animo agitare bi se dalo prevesti n. pr.: drugo za bregom imeti« ali kaj podobnega. Pa ne grajam Doklerjevega prevoda te fraze, saj je sam po selv dober temveč nemogočo stavčno konstrukcijo. To podredje vendar ni slovensko. Brez pretiravanja trdim, da ni v vsem prevodu niti enega nad tri vrste dolgega stavka, da bi bil slovenski. I11 tudi mnogo krajših ne, 11. pr. zadnji v knjjgi: V tem času se je nanj naslanjala vsa nada in moč države . A dovolj citatov. Če bi hote! omeniti vse nerodnosti, bi moral prepisati knjigo. Od 114 poglavij, ki jih delo ima, se jih začenja v prevodu 44 s temporalnim ko ali z grdo spako : potem ko , ne glede na stotine nepotrebnih ko -jev v ostalem tekstu. Skratka, to ni prevod, pri katerem bi bil prevajalec sleherno izvirnikovo besedo stokrat obrnil, preden bi jo presadil na slovenski vrt, temveč prav, prav površen, neskončno plehek in jezikovno neverjetno neroden snimek po izvirniku. še to. Reci slovnica in pravopis o tujih lastnih imenih, kar hoti, - Gaj Sa-lustij Krisp se mi zdi kakor oskubljena kokoš. Mož se je pisal v imenovaluiku Caius Sallustius Crispus in nič drugače. Edino koncesijo bi priznal za pisavo C -ja v slov. s K , kjer se latinski C tako izgovarja, torej Kaius Sallustius Krispus , pa še to le /bog takih, ki nimajo humanistične izobrazbe in bi utegnili potemtakem Seneko preonegaviti v Seneco. * Gaj Salustij Krisp. Vojna z Ju g ur I o. Poslovenil Anton Dokler. Splošna knjižnica zv. 85. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. V Ljubljani 1924. Bros. 16.-— Din, vezana 22 Din. Naši spomeniki. K. Dobida. Pred nekaj leti je po naročilu združenja gledaliških igralcev izvršil aka deniski kipar Fran Kralj doprsna kipa Aniona Verovška in Ignaca liorštnika. Portreta sta izklesana iz belega marinorja v uadživljenski velikosti in sta bila namenjena za atrij dramskega gledališča, stala sla pa do zadnjega časa v veži opere, odkoder so ju premestili \ novi nasad pred tem poslopjem. Postavljena sta na precej visoka, vitka podstavka iz gladko zbrušenega, pisanega Ihanskega apnenca, ki spominja na barvasti marmor. Vtis, ki ga doprsnika na svojih novih stajališčih vzbujata v opazovalcu, ni povsem zadovoljiv. Vzrokov za lo je več. Kipa sta bila zasnovana in izvršena z izrecnim namenom, da najdeta mesta v primernem interieurju tesno ob steni, morda celo v posebnih zidnih vdolbinah Zato sta zamišljena za en sam, frontalni pogled, dočim sta na mestih, kjer stojita, izpostavljena opazovanju od vseh plati. Na njih mesto spada brezpogojno res okrogla plastika, ki nudi enako estetsko dovršenost opazovanju od katerekoli strani. Na sedanjem svojem mestu kažeta kipa gledalcu nebroj nelepih silhuet in motečih presekov. Radi razmeroma malenkostnega obsega kipov in sl.okih podstavkov se snomenika izgubljata v velikem neizpolnjenem prostoru. S primernim rastlinskim okvirjeni bi se ta nedostatek lahko omilil. Tudi se mi zdi, da bi doprsnika na nižjih podstavkih morda ugodneje vplivala. posebnci z ozirom na precej nizki okrajek gledališčne stavbe, ki s svojim zakrivljenim, umazano-sivim pročeljem tvori prav malo prikladno ozadje obema vitkima hermama. Z večje razdalje, odkoder je viden tudi zgornji del opernega poslopja, je pogled uauji ugodnejši. O sličnosti portretirancev pri teli dveh doprsnikih skoro ui mogoče govoriti, kar končno tudi čudno ni. Avtor je kipa zasnoval po fotografskih posnetkih, Verovška in Borštnika pa nikdar ni videl, še manj osebno poznal. Na portretnc podobnost torej ni mogel misliti, imel je pa možnost, da ustvari dve karakterni, čeprav več ali manj samo ideabii glavi, ki bi predstavljali vsaj možni podobi upodobljenih mož. Tega ni napravi/l, tako da ta dva portreta ne predstavljata več nego dvoje povprečnih kiparskih del, ki pa po svoji zasnovi in nemonu-mentalui izvedbi ne spadata na mesto, kamor so ju postavili. Ideja, da je spomenika teh dveh tako zaslužkih kulturnih pijonirjev treba postaviti na javnem prostoru, je pametna, ni pa dvoma, da bi s sodelovanjem avtorja spomenikov bilo mogoče zadovolji ve je rešiti to nalogo. Zato je treba javno ugotoviti, da o ti prestavitvi ni nihče vprašal kiparja Fr. Kralja za mnenje in nasvet. Mislim, da bi bilo mogoče najti za kipa v nasadu ob dramskem gledališču prikladnejše mesto. Tam bi prišla do popolnejše veljave, ker je prostor sam intimnejši in bolj izpolnjen z zeleujem ter bi se zanju lažje našlo pripravno ozadje. Pred opero pa naj se postavi dvoje primernih dekorativnih vodnjakov ali vodometov, ki bi znatno poživila vso okolico. S postavljenima spomenikoma sicer okusno izvršeni nasad pred opero ni mnogo pridobil. * Regulacija Ljubljaničine struge prav počasi napreduje, vendar se dela na obrežnih zidovih polagoma dokončujejo. Prikazuje se mestoma že končna oblika obrežij s terasami, stopnišči, kamnitnimi oporniki in ostalimi arhitektonskimi motivi, ki naj pomagajo oživiti monotonijo zamolklih betonskih ploskev. Zdaj bi bilo treba tudi uresničiti načrt za postavitev lepega Fr. Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuškega na Ljubljaničineni obrežju. Arhitekt A. Iveler je že pred leti izdelal projekt (celo v treh inačicah) za odprto kapelico, kamor naj bi se kip premestil iz cerkve sv. Florijana, kjer se tačas nahaja kot »gost«. Po tem načrtu naj bi se na Kongresnem trgu (med Krejčijevo in Gerberjevo hišo), kjer bo dohod do spodnjega obrežnega šetališča, zgradila majhna kapelica, ki bo tvorila obenem nekak arhitektonski zaključek trga in ki bo dajala zavetje temu odličnemu marmornatemu spomeniku znamenitega Benečana. Robbov sv. Janez je bil, kot pove latinski napis pod njim, »nekdaj varuh savskega mostu« pri Črnučah in bi v primernem okvirju ob vodi prišel spet do prave veljave. Na mestu, kjer je kip dandanes shranjen, je viden le malokomu. Če se vrne javnosti, za katero je bil prvotno določen, bo Ljubljana z njim obogatela za res umetniško zasnovan in izdelan javni spomenik. Poleg edinstvenega Robbovega vodnjaka pred rotovžem bo sv. Janez prav odličen primer visoke stopnje našega baročnega kiparstva. — Nedavno se je čul zelo umesten nasvet, naj bi se po restavraciji arkad na prenovljenem in urejenem srednjem rotovškem dvorišču postavil kamnitni baročni Neptunov vodnjak, ki ga je po naročilu mestnih očetov izvršil kipar Gašpar Dolniesinger in ki je bi! leta 1660. postavljen na trgu pred rotovžem. Vodnjak, ki je bil postavljen na čast Neptuna v zahvalo za naklonjenost, izkazano bajnemu ustanovitelju Emone, Jazonu, se je ohranil do naših dni. V zgodovinskem okvirju obnovljenih rotovških dvoriščnih stebrišč bo našel okusni vodnjak primerno, vsakomur dostopno mesto. Kot zasebna last stoji zdaj, javnosti le malo znan, na privatnem vrtu na Poljanah. V lanskem Zborniku za umetnostno zgodovino« ga je opisal mons. V. Steska in priobčil tudi njegovo sedanjo sliko. Ljubljana, ki že poprej ni bila bogata na javnih monumentih, je po prevratu še par njih izgubila. Zato bi bilo prav, da se ta dva umotvora vrneta javnosti, ki sta ji bila že pred stoletji namenjena. Kot nekoč naj bo tudi v naših časih umetnost last celokupnosti. Zato spadajo umetnine kot kamnite pridige sredi življenja naroda, da ga uče spoznavati lepoto in resnico. Stmfonski koncerti. Letos smo imeli dva simfonska koncerta in še teh ni bilo pričakovati, ker je operni orkester tako sušičeu, da si ne upa na koncertni podium, dr. J. eeriu je baje izjavil, da ne bo prirejal več simionskili koncertov, Orkestralno društvo pa je v novem aranžmaju komaj v pričetku dela; od teli treh čimteljev so v Ljubljani odvisne simfonske prireditve, ki predstavljajo krono koncertnega življenja. Ta krona pri nas najbrže ne bo nikdar tako sijajna, da bi se začela približevati popolnosti, ker je mesto premajhno in prerevno, da bi lahko vzdrževalo orkester, posvečen izključno simlonski glasbi. Zakaj le tak orkester se povzpne z večletnim delom do nadpovprečne kakovosti. Odvisni bomo od priložnostnih koncertov omenjenih treh glasbenih, združenj, ki bodo v relativno dobri izvedbi podajala vsaj najvažnejše stvari iz bogate simlonske literature; in če vpeljejo v svoje delo še zmiselno začrtan program, bo to vse, kar smemo pričakovati v razvoju in napredku naših simionskili koncertov. Prvi letošnji koncert je priredila muzika Dravske divizije pod vodstvom dr. čeriiia, ki je že prejšnja leta seznanit naše občinstvo z nekaterimi stvarmi svetovne literature. Obdržal je dobro lastnost, da izbira za svoje sporede v Ljubljani še neigrane simfonije, tokrat Brucknerjevo sedmo, ki se je lo pot izvajala prvič v Jugoslaviji; za izpolnitev časa je pridjal glavni točki še Lhotkov Slovanski capriccio — rapsodičue forme, katerega največja vrlina je dobra instrumentacija bogatili domislekov in rutine, ter neko uverturo zelo slabili kvalitet. Brucknerjeva sedma je bila težišče tega koncerta in težišče te sedme je bil njen Adagio, posvečen Rich. VVagnerju. Dolgočasen, toda božanstveno dolgočasen skladatelj, morečik dolžin, ne prevelike iznajdljivosti, velja pri svojih rojakih za edinega velikega naslednika Beethovnove tradicije, klasičnega formata, romantičnega občutja in wagnersko instrumentalnih sredstev, vendar sauisvoj in v celotnem življeuskeiii delu osebnost velikega stila. Iz otročjih misli gradi katedrale, ki so kakor cerkve v notranjosti: veličastne in dolgočasne, zato pravi njegov biograf Deczey po pravici, da je njegova muzika domhaft . V srednjih stavkih njegovih simfonij (v sedmi: scherzo, adagio), kjer se nekoliko približa žanru je bogatejši in našemu občutju bližji. Dr. J. Čerin je izvajal to simfonijo tudi božansko dolgočasno, hočem reči, da ni dodal iz svojega ničesar in da simfonije ni po svoje doživljal. Ce bi se nekoliko spozabil in v reprodukcijo vlil temperamenta, bi se poslušalcem še bolj prikupil. Solidnost ni v umetnosti najboljša lastnost! Upoštevanja vreden je njegov trud 111 ambicija, od katere imajo obiskovalci koncertov več nego on sam - tokrat na pr. Brucknerjevo sedmo in za to seznanitev mu moramo biti hvaležni. Tudi generalna skušnja razširjena v razlago simfonije (muzikalno predavanje), je srečna misel, le predavatelj dr. Mantuani bi ne smel biti tako katederski, ker mislim, da bi imela javnost več od kulturno historične ali kritično estetične razlage, kakor od šolsko analitične. Drugi simionski koncert, koncert Orkestralnega društva je bil zanimivejši že vsled prvega nastopa L. M. Škerjanca kot dirigenta, ki je prevzel artistično vodstvo omenjenega društva, v katerem so včlanjeni nepoklicni glasbeniki,- da gojijo zmisel in veselje do instrumentalne muzike. 'laka društva so izborna zrcala muzikalnosti ln višine muzi-kalne vzgoje med meščani. Pri oceni nastopov teh društev je potrebna uvidevnost, da sodelujejo v orkestru diletanti, katerim manjka popolnih tehničnih zmožnosti, ki so potrebne za globlje umetniško udejstvovanje. To društvo je pred leti priredilo s sodelovanjem opernega otrkestra par nadpovprečnih koncertov, letos pa se je postavilo na lastne noge in je odigralo '2. aprila v Unionski dvorani svoj prvi koncert z zanimivim sporedom: Handel: Concerto grosso, op. (i št. li; l)ebussy: Mala suita in Beethoven: Simfonija št. 7 op 92.) Iz vseli treli skladb je še gledala okornost dirigenta in sodelujočih, kar se bo z delom in časom gotovo izgladilo. Nekatere pomanjkljivosti bi se pa dale že pri prvem nastopu odpraviti ali /.boljšati, posebno pažnja na dinamične kontraste in nekateri slabše izbrani tempi. Materija, s katero so se morali boriti dirigent kakor sodelujoči, ni bila ravno majhna in jim ne štejem v zlo, če niso liiogli posvetiti vse pozornosti duhovni strani skladb. Beethovnova sedma simfonija dela še rutiniranim orkestrom in znanim dirigentom preglavice, pa bi ne oprostili orkestru Orkestralnega društva nekaterih pomanjkljivosti, ki jih bodo gotovo skušali v prihodnjih nastopili zmanjšati. Nekatere stvari bi morale i/iti od dirigenta: več udanega muziciranja, nekoliko več krvi in ognja in končno tistega življenja, ki preide kot sugestija v poslušalce. Ne dvomim, da bo drugi koncert v marsičem boljši, saj vsak napredek zahteva časa hi izkustva. Pri izbiri sporeda pa se bo treba vsaj v pričetku ozirati na tehnične možnosti danega materijala, da ne bo predvajanje trpelo škode. M. Bravnič.ar. .1. Benaventti: Roka roko umiva. Režija g. Osipoviča, ki je skoro vse nastopajoče osebe prekrojil v lutke, se mi vidi v bistvu pogrešena. Avtor sicer res imenuje delo komedija za lutke , vendar menim, da ne kaže vsega zapisanega razumeti lak.;, kakor se glase besede. Zakaj v prologu je mesto, ki pravi približno takole: Kmalu pa boste videli, da ti ljudje niso resnični ljudje, marveč lutke, ki jih gibljejo precej deuele in vsakemu še tako kratkemu pogledu opazne niti — koristi. To mesto nima nobenega zmisla, če gledalec s prvega početka sani vidi, da se na odru gibljejo lutke, ne pa ljudje. Pač pa bi zadobilo svoj pravi pomen, če bi osebe ne bile lutke, marveč živi ljudje. Tedaj bi se gledalec ob koncu igre spomnil teh besed in globlji zaiisel komedije bi se mu razodel nekako sam od sebe, brez vsiljivosli in brutalne enoličnosti. Tako pa so te lutke neskončno utrujale, ker so vso predstavo neprestano opozarjale, češ pomnite, mi, ki nas vodijo koristi, smo samo lutke, ne pa ljudje. Režija je bila s tem dovolj nenavadnim eksperimentom očitno koncipirana na grob teaterski efekt, ne pa s skrbjo, kako čim bolj primerno izraziti avtorjevo misel. (Poteza g. Osipoviča, na katero sem že opozarjal, ko sem govoril o njegovem pomenu za naše gledališče.) Nadalje je režiji nedstajalo doslednosti. Če naj že bodo osebe lutke, naj bo lutka tudi Krišpin; zakaj če res tvori z Leandrom enega človeka, je tem manj pravi človek in tembolj tisti del človeka, ki ga vodijo koristi. Saj gre vendar vse njegovo prizadevanje za tem, da bi dosegel, kar je Polišinel-lutka — že dosegel. Tudi misel, da Silvija postane človek, šele ko jo ljubezen spremeni, je prisiljena. Silvije tudi poprej ne vodijo nobene koristi, vsaj mi jih ne vidimo. Zakaj je tedaj tudi ona lutka, če se v ničemer ne razlikuje od Leandra? Tretja stvar, ki je zakrivila neuspeh, je razdelitev vlog. Ob -Stričkovih sanjali . sem opomnil, da g. Levar ni igralec za lahkotne vloge, to se je pokazalo že v operi, ko je pel Figara. Njegov Kiišpin, ki je v bistvu isto kot Figaro, je bil težko-krven in teatraličen, mesto da bi bil lahkoten in živ. To bi moralo pravo gledališko oko že vnaprej videti. Tudi ga. M. Vera je bila v moški vlogi ponesrečena misel. Vloga je nehvaležna, igrana je bila brez iznajdbe. Večino postranskih vlog je zadušila lutka. Čim manj je bil kdo lutka, tem znosnejši je bil. Največ karakteristike je pokazal Peček v svojem lakomnem juristu in S k r b i 11 S e k v svojem širokoustnem, a strahopetnem kapitanu. Poslednji pa je bil kot posebno izdelana lutka dokaz, kako neužitna bi bila igra, če bi igralci strogo ostali v mehaniki, ki jim jo je režiser predpisal. Dobro igran je bil L i p a h o v Polišiiiel. toda bil je premalo oblasten in surov. Ga. Polišinela Bala t ko ve, bi morala biti bolj človeško toplo predstavljena, ker je v bistvu tragična. Zvodnica ge. Medvedove naj bi bila vnanje plemenitejša, ga. Šaričeva ;>a odločnejša v svojem čuvstvu. Ga. Nablocka, ki je bila zelo malo lutka, pa je bila še premalo živa in prebrisana Kolombina. J. V. B. Nušič: Narodni poslanec. (23 letnica igralca J as. Povhela.) Režiral je to veseloigro g. Rogoz ~ malomarno. Režirati veseloigro je bolj kočljiva stvar kot režirati igrokaz, kajti režiser mora vedeti, kako je treba z njegovimi sredstvi pripomoči do stopnjevanja smeha. To ve le maiokateri režiser. Poleg tega je pa pri smehu neokusnost vedno bližja kot pri resnosti. Pri režiji g. Kogoza ni bilo opaziti nobenega resnega prizadevanja ustvariti režijsko komiko. Veseloigra je bila igrana šablonsko, kakor se igra večina predstav. Vprizoritev ni kazala niti najpreprostejše izdelanosti, celo večina značajev je bila izven pisateljevega okvira. (Primeri: poslanec sam, Skrbinšek in ga. Balad kova, Peček itd.) Tudi narodopisni element ne bi smel biti izčrpan samo s kostumom, marveč s poznanjem šeg in navad. Igrati je bil Narodni poslanec— če odštejemo premaknjeno«! značajev — dobra. Jubilant sam, J. Povhe, je postavil osebo, ki sicer ne obseže pisateljevega osnutka, ki pa je bila lepo zaokrožena. Po igri je bil sicer na praznili mestih svoje vloge neizrazit, v najtežavnejših trenutkih pa je igral izvrstno in tako naravno prepričevalno, kakor to redkokdaj vidimo v naši drami, v kateri se zadnje čase vedno bolj šopiri patos. Po svoje sta razumela in dobro igrala svoji vlogi Skrbinšek in ga B a lat kov a, dasi — po režiserjevi krivdi — nista bila ne v razmerju drug do drugega ne do poslančeve družine na pravem mestu. Izvrstno je igral svojo vlogo! g. Peček, a tudi ta le po svoje. Nušičev Sretan je zelo preprost tip, ne pa propal provincijalni žurnalist, kakršnega je izborno predstavljal Peček. Kraljev žandar je bil ob dobri igri preveč oblasten in nesramen, mesto da bi bil širokousten in lokav. Po igri dober, toda radi pretiranosti v govorici slab je bil Cesar. Dre novcev Ivkovič je bil zelo po avtorjevi krivdi brezbarven. Slavcev a. ki je igrala poslančevo hčerko, skuša igrati čim naravneje, kar jo mestoma zavaja v neumetelnost. Iz tega kratkega pregleda se lahko vidi, koliko je pustil režiser neizdelanega. .1. V Šentjakobski gledališki oder v Ljubljani. Slovenci imamo samo eno gledališče, na katerem se lahko zgledujemo — ljubljansko dramo, in še la je zelo nepopolna. Maribor je navezan na kompromise, da se zavod more vzdržali denarno. V Celju se vrše samo gostovanja. Nekoliko več sistematičnosti je opažati v Trstu, kjer obnavlja zanimanje za sceno Čitalnica pri sv. Jakobu. Dramatično društvo v Gorici pa bi lahko vzporedili s Celjem. Poleg teh odrov imamo še enega, ki si ne lasti umetnostne reputacije, a presega po zdravi ambicijoznosti marši kakšno sorodno institucijo. To je Šentjakobski gledališki oder v Ljubljani. Šentjakobčani nastopajo že nekaj let v skromnih prcstorili v Florjanski ulici, so marljivi in vztrajni in imajo voljo ujirizarjati dober repertoar. Težnja po literarnem sporedu je pri njih očitna. Da ne morejo stvari podati tako, kakor bi to moralo storiti veliko, pravo gledališče — kdo bi jim zameril? Oni nimajo poklicnih igralcev in vse njihovo delo je samo delo idealne nevtrudljivosti. To je kritika njihovega dela in zagovor obenem. V letošnji sezoni, ki se je zaključila v prvi polovici junija, so uprizorili naslednje igre: Ivan Cankar: Za narodov blagor; Alojzij Remec: Kirke; Gorner: Maks v škripcih; Anton Wildgans: Beda: Etbin Kristan: Drobtine iz Pavlihove zapuščine: Uspeli: Klub »Resignacija«; Kdo je blazen?; A. K.: Ljubezen in ljubosumnost; K. Lamp: Vražja misel; Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi; Janez Žagar: Zaroka; Anton P. Čehov: Snubač. Med devetimi pisatelji je pet domačih dramatikov, med njimi dvakrat Cankar, po enkrat Kristan, Remec in Janez Žagar. Literarno vrednost imajo vsaj tri drame (Za narodov blagor. Kralj na Betajnovi, Beda): med slabši spored spada burka »Maks v škripcih«, veseloigra «Ljubezen in ljubosumnost in Vražja misel . Če upoštevamo, da je Šentjakobski oder predmestno gledališče, ki ima namen pridobivati disponirano publiko za pravi oder, moramo reči, da so storili Šentjakobčani mnogo; ne mnogo naravnost, ampak posredno. V tem tudi tiči ves pomen njihovega dela, ki zasluži vso pozornost svoje okolice. St. K. OSLOVSKA ČELJUST Knjiga Sodnikov XV. 15. 0 gospodu Iv. Vavpotiču. S svojim pismom, ki sem ga objavil v 3. štev. »Kritike«, sem dosegel, kar sem hotel. G. Vavpotič je javno prestopil v tabor tistih »umetnikov« (tja spada od nekdaj), ki bi radi spravili umetnost v bližnje sorodstvo s politiko; v tem primeru bi iz kritike izginilo zanj nerodno vprašanje kvalitete in način boja, ki odgovarja njegovemu okusu, je bolj dopusten. Ne v zagovor, marveč v pojasnitev umstvenih in drugih sposobnosti g. Vavpotiča še sledeče: Kar se tiče organiziranja »mladih , moram izjaviti, da nisem nikoli nikogar organiziral, ne skušal organizirati. Zato nimam ne daru ne volje. Besed, ki mi jih pripisuje, nisem vseh napisal jaz, dasi se strinjam ž njimi. Toda njih zmisel mora biti hotenje in prepričanje vseh tistih, ki hočejo brez vsakega strahu sodelovati pri napredku. Od bolševizma pa je njihov zmisel tako daleč, kakor na primer današnja država od idealne ureditve družbe. Glede mojih prevodov pa javnosti in g. Vavpotiču v pouk in kratek čas to-le: Prevajal sem sledeče ruske avtorje: Andrejeva, Čehova, Dostojevskega, Puškina in Tolstega. Da je filistejcu vsaka nadpovprečna ideja nevarna in bolševiška je razumljivo, vendar pomislite, da je Andrejev umrl v emigraciji na Finskem, ker je bil zoper sedanji režim. Tolstoj je danes v Rusiji prepovedan, prav tako nekatera dela Dostojevskega. Da Čeliov ni bil bolševik je menda jasno. Kvečjemu če je bil torej Puškin. J. V. * Zgodovina se ponavlja. L. 1870. je Fran Levstik izdajal svoj satiričen list »Pavliho . Ker je Pavliha« brezobzirno pošteno, a z razboljenim sarkazmom bičal vse slovenske javne delavce, Staroslo vence in Mladoslovence, so obdolžili urednika Levstika narodnega izdajstva. Prvaki, ki so tedaj vodili slovensko javnost, so dopustili, da so pisale »Novice« leta 1870. na strani '231., kako bo narod te »surove lažnike, nesramne tihotapce in per-tidne hinavce zapisal v knjigo svoje zgodovine, kakor si je zapisal svojega Efijalta grški narod . Vsi slovenski listi pa so pomežikovali tej zlobni insinuaciji prav po dacarsko in so celo sumničili »Pavliho*, da je podkupljen od avstrijske vlade. Take stvari imajo torej pri nas tradicijo. Ali naj se potem še čudimo izpadu g. Ivana Vavpotiča v »Slov. Narodu« dne 10. maja 1925? Ne. Gospod Vavpotič je samo dokazal, da prav pojmuje svoje predhodnike. * Polemika o Aristolanovi Lvzistrati. V »Slov. Narodu« štev. 102. odgovarja anonimni pisec —d na mojo odklonitev Aristofanove »Lizistrate« v »Kritiki«. Jedra mojega pisanja se dotakne samo na enem mestu, z besedami: »Predelave (grške kome dije) se sramovati nima povoda ne vodstvo (dramskega gledališča) ne prevajalec, ampak — če se že mora — tisti, ki je to ubogo »Lizistrato« tako »predelal«. Toda tega niso v sramovanje silili niti Čehi, niti Nemci — ampak seveda naš kulturni nivo se ne sme niti zdaleka primerjati s češkim in nemškim«. V vsem ostalem je anonimni polemik nestvaren in postopa kakor užaljen otrok, meneč, da se bo tako opravičil. Ne zdi se mi potrebno pojasnjevati, da sem imel v rokah slučajno baš iz licealne knjižnice izposojen izvod »Lizistrate« in da mi je bila na razpolago še druga izdaja komedije iz zasebne biblioteke, če bi jo rabil; važno se mi zdi povedati le to: Ker so nam danes antična dela nedostopna v originalu, imamo na odru in v knjigi pravico zahtevati neokrnjene prevode, t. j. take, ki ne potvarjajo v nobenem oziru besedila atiškega komediografa. To je meni pravilo. Naloga poznavalca grščine bi bila, da nam posreduje staro kulturo naravnost, a ne da prevaja Aristofana i/, okrnjene prireditve. Od tega načela ni mogoče cdstop*iti nikomur, ki pričakuje nekaj od slovenskega gledališča, pa tudi od našiti prevajalcev iz antičnih slovstev. Krivico je napravil Aristofanu tisti, ki je uvrstil takšno Lizistrato« v repertoar; in ž ujm vred .je grešil prevajalec, ki je profesor klasične filologije, pa se je dal pregovoriti, da je prevod »skrajšal in »omilil — da rabini njegove besede, s katerimi priznava svojo krivdo, dasi vali obtožbo name. Vesten prevajalec se ne bi smel ponižati do takega rokodelstva že v interesu stvari same — radi čistega posredovanja in pravilnega tolmačenja duha antike, kar je v tem primeru glavno. 0 tem, da naj se ne uprizarjajo dela, če jih je oder primoran tako predelavati. da ostane od njih komaj polovica, niti ne govorim, ker se to razume že samo ob sebi,. .St. K. * « - »Kolikor morem, pridno prebiram Slovenke časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kedaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Po tem takem so Slovenci srečnejši mimo vsacega druzega izobraženega naroda; oni nimajo le enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanji. Difficile est satiram non scribere. — Iz prvega Stritarjevega Kritičnega pisma . * Cvetober iz zadnjega snopiča zbranih spisov dr-ja M. Zamika. Človekoljubje: Slike, povesti in igre, ki vsebujejo skrajno bedo, mi niso simpatične. Nisem neusmiljen, nasprotno, taki predmeti me celo preveč dirnejo. »Vzruvani g. Zamik : »...človek, ki se je kdaj uklonil pod silo nibelunških zvokov in je na sebi skusil, kako zna Wagner dvigati človeško dušo v vsak triumf, a jo tudi razmesaritl do poslednjih strahot — — Literarni zgodovinar in estet: ».... igre, ki so dramatizacije ruskih romanov, kakor Tri sestre , Karamazovi« — — — »Rošlinka«, ki res ni za las slabejša od »Zenitve . — »Vyrubov je bil atletsko lep Jazon — morda bi bil g. Zaikin še lepši? »Pridi, pridi, maščevalec resnice, poštenosti in pameti. Pridi veliki satirik, kakorš-nega še ni videl svet! Čaka te obilo dela. pridi kakor vihar, ter razpodi smrdeče megle, ki pokrivajo zeniljo. Pridi ter strgaj krinko farizejem z obraza, razkrivaj »pobeljene grobe«, da bode svetu očitna njihova gujiloba, njihov smrad! A zastonj! Svet nima že več moči, da bi rodil iz sebe takega moža. Nepoštenost, licemerstvo, ničemurnost, smešnost! ne trepetajte, vaš je svet, kakor do "sedaj, šopirite se še dalje po njem! — Jos. Stritar, iz 10. »Pogovora«. * Neklasična polemika klasičnega filologa. Če te zanima, odpri »Slov. Narod« od 12. maja ter beri: »Ne mislim govoriti o komediji »Lyzistrati«, ampak le to bi rart pribil, da se nekateri mladeniči v svoji domišljavosti vtikajo v stvari, ki so jim španska vas. Gospod St. K.... daje gledališkemu vodstvu nasvete v tonu strokovnjaka, ki je s »ta veliko žlico« zavžil znanje o dramatiki vsega sveta pred in po Kristusu... Spomnil sem se na svojega nekdanjega kateheta g. profesorja Toma Zupana, ki je bil strašno hud na oblike Judež itd. — hotel je Juda itd., češ Judež je grdo. Jaz bi pride! še -uh- Judežuh.« Šifriran —d (morda dr. Fran Bradač?) - Tako je dokazovanje očitno starega in zel0 ponižnega gospoda, s katerim hoče dokazati, da je priredite« Lyzistrate. ki je bila igrana v Narodnem gledališču, izvrstna. Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. MEDIC - ZANKL tvornica olja, lakov in barv. Centrala: Ljubljana Podružnica: Maribor Skladišče: Novisad Tvornice: Ljubljana — Medvode Laneno olje, zajamčeno čist firnež, vseh vrst laki, oljnate, zemeljske in kemične barve, kit znamke „MERAKL" (Gradska štedionica) v Ljubljani. STANJE VLOŽENEGA DENARJA preko 130 milijonov dinarjev ali 520 milijonov kron. SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. ZLASTI PLAČUJE za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. JAMSTVO za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kakor kjerkoli drugod, ker jamči za nje poleg lastnega hranilnič-nega premoženja še MESTO LJUBLJANA z vsem premoženjem in davčno močjo. Ravno radi tega nalagajo pri njej tudi sodišča denar mladoletnih, župni uradi cerkveni in občine občinski denar. — Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar popolnoma varen. SLAVENSKA BANKA d. d. Centrala: Zagreb Podružnica: Ljubljana Vplačana deln. glavnica in rezerve nad 120,000.000 Din. c o rt S« O PODRUŽNICE: Beograd, Bjelovar, Brod n /S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, jj Maribor, Murska Sobota, Osijek, Z ^ v Severni Ameriki: v vseh večjih o CK! m s c e Sarajevo, Sombor, Sušak, Sabac, 4-J v O § « Rogaška Slatina (sezonska) in Jesenice g a A F I L I J A C I J I: o ® Sf Slovenska banka Ljubljana in Jugo- ^ " slovanska industr. banka d. d. Split JL « > o< Is « Lastni agenciji v Južni Ameriki: .2, ® Buonos Aires, Rosario de Santa Fe mestih direktne bančne zveze m o n> 3 o< c s c Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo Olajšuje posle eks- in importerjem s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah