RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTOM ARCHAEOLOGICUM RHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIX 1978 LJUBLJANA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIX 1978 RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: H ISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTOM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXIX 1978 LJUBLJANA Arheološki vestnik Glasilo Instituta za arheologijo Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti Natisk odobrila Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije zi nosti in umetnosti na seji dne 23. novembra 1977 ter Predsedstvo S venske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 24. novembra IS Odgovorni urednik Bogo Grafenauer Uredil Jaroslav Šašel Tehnični urednik Francò Leben Uredniški odbor Mitja Brodar, Stane Gabrovec, Jože Kastelic, Peter Petru Za vsebino odgovarjajo avtorji člankov in prispevkov feuUEUMa KAZALO CONTENTS PRAZGODOVINA PREHISTORY France Leben: Osteološke in kultne najdbe prazgodovinskega človeka iz kraških jam Slovenije in mejnega ozemlja Janez Dular: Poskus kronološke razdelitve dobovskega žarnega grobišča Ivan Puš: Antropomorfni obeski iz Ljubljane Biba Teržan: O halštatski noši na Križni gori Viđa Stare: Fibule z oblogo iz gomil pod Vinjim vrhom Anja Dular: Okras živalskih glav na posodah halštatskega obdobja Slovenije Konrad Špindler: Ein hallstättischer Gürtelhaken im Museum Nürnberg Mitja Gustin: Gradišča železne dobe v Sloveniji Peter Kos: Ein Schatzfund westnorischer Grossilbermünzen in Most na Soči (Slowenien) I rinvenimenti di ossa e di oggetti di culto dell’uomo preistorico nelle grotte carsiche della Slovenia e dei 13 territori limitrofi Versuch einer Einteilung des Ur-36 nenfeldes in Dobova Anthropomorphic pendants from 46 Ljubljana Über das Trachtzubehör auf Križna 55 gora Bügelfibeln aus den Grabhügeln un-64 ter Vinji vrh Tierkopfschmuck auf Gefässen der Hallstattzeit in Slowenien 85 Halštatska pasna spona v nürnber-95 škem muzeju Typologie der eisenzeitlichen Ring-100 wälle in Slowenien Zakladna najdba velikih noriških srebrnikov na Mostu na Soči 122 RIMSKA DOBA ROMAN PERIOD Stanko Pahič: Najdbe z rimske ceste Slovenska Bistrica—Pragersko Irena Horvat-Šavel: Antično naselje v Ivancih Sonja Petru: Rimski grobovi z Miklošičeve ceste v Ljubljani Alina Wiercinska: Some anthropological remarks on human remains from the Dravlje and Emona necropolis Franc Truhlar: Severna emonska cestna in mostna zapora ob Savi Michael Mackensen: Körperbestattete Neonaten in der römischen Nekropole von Šempeter Funde aus dem Römerstrassen-129 bereich Slovenska Bistrica—Pragersko Roman settlement at Ivanci 290 Roman graves from Miklošičeva 318 street in Ljubljana Nekaj antropoloških opažanj na človeških kostnih ostankih iz dra-324 veljske in emonske nekropole Strassen- und Brückensperre an der 333 Save nördlich von Emona Pokopi novorojenčkov na rimskem pokopališču v Šempetru 336 Milena Dušanić: Ripa legionis: pars superior Marjeta Šašel-Kos: The Latin inscriptions from Isthmia The ripa legionis: pars superior 343 Fragmenti latinskih napisov z Ist-346 ma ZATON ANTIKE DARK AGES Ljudmila Plesničar: Kolokvij o zatonu antike v Sloveniji Peter Petru: Poznoantična poselitev Slovenije Gian’ Carlo Meniš: Rapporti ecclesiastici tra Aquileia e la Slovenia in età paleocristiana Marijan Slabe: Govorica arheoloških ostalin o času selitve ljudstev na Slovenskem Irena Sivec-Rajterič: Tvarna kultura pozne antike Iva Mikl-Curk: Poetovio v pozni antiki Gernot Piccottini: Poznoantično grobišče v Teurniji Marijan Slabe: Kulturna sled iz obdobja preseljevanja ljudstev v Ljubljani Paola Korošec, Josip Korošec ml.: Arheološke raziskave na Svetih Gorah ob Sotli v letu 1974 Nada Osmuk: Nove najdbe iz časov preseljevanja narodov v spodnji vipavski dolini Timotej Knific: Lonec iz Begunj na Gorenjskem Slavko Ciglenečki: K problemu kulturne in časovne opredelitve nekaterih utrjenih prostorov v Sloveniji Niko Kuret: Košuta — cervula Colloquy on the Dark Ages in Slo-357 venia Late Roman settlement in Slovenia 359 Cerkveni odnosi med Akvilejo in Slovenijo v starokrščanskem ob-368 dobju Report on archaeological remains from the period of the Migration 379 of Peoples on Slovene territory Zur spätantiken materiellen Kultur 393 Sloweniens 405 Poetovio in der Spätantike Das spätrömische Gräberfeld von 412 Teurnia Belt buckle of the Migration period from Ljubljana 425 Archaeological research at Svete Gore on the river Sotla in 1974 432 New finds from the period of the Great Migrations in the lower Vipa-464 va Valley A pot find at Begunje in the Slove-477 ne region of Gorenjska On the problem of the definition and dating of several fortified sites 482 in Slovenia 495 Hirschkuh — cervula POZNOANTICNE NASELBINE IN UTRDBE DARK AGE SITES AND MILITARY LINES Peter Petru: Claustra Alpium Iuliarum und die spätrömische Verteidigung in Slowenien Lojze Bolta: Rifnik, provinzialrömische Siedlung und Gräberfeld Peter Petru: Vranje pri Sevnici Paola Korošec: Svete Gore nad Sotlo v času zatona antike Janez Dular: Early Christian church on Kučar near Podzemelj France Leben, Andrej Valič: Ajdna Božidar Slapšak: Rodik-Ajdovščina Claustra Alpium Iuliarum in poznoantična obramba na Slovenskem 505 Rifnik, provincialno rimsko naselje 510 z grobiščem 517 Vranje pri Sevnici Svete Gore above the river Sotla at 519 the end of the Roman period Starokrščanska cerkev na Kučarju 528 pri Podzemlju 532 Ajdna 546 Rodik—Ajdovščina K ZATONU ANTIKE V ILIRIKU DARK AGES IN ILLYRICUM Branko Marušič: Kršćanstvo i poganstvo na tlu Istre u IV i V stoljeću 549 Edith B. Thomas: Pannonische Reliquienaltäre 573 Branka Vikić-Belančić: Elementi ranog kršćanstva u sjevernoj Hrvatskoj 588 Nenad Cambi: Starokršćanska crkvena arhitektura na području salonitan-ske metropolije 606 Zlatko Gunjaca: Kompleks starokršćanske arhitekture na Srimi kod Šibenika 626 Tomo Andjelić: Kasnoantičke bazilike u Cimu i Žitomislićima kod Mostara 629 Pavle Mijović: Ranohrišćanski spomenici Praevalisa 641 Ivanka Nikolajevič: Sahranjivanje u ranohrišćanskim crkvama na području Srbije 678 Tome Janakievski: Heraclea Lyncestis — tri objekta iz kasnoantičke mikro-stambene celine iznad rimskog teatra 694 Le christianisme et le paganisme sur le sol de lTstrie aux IVe et Ve siècles Oltarji za relikvije panonskega tipa Les éléments du christianisme pri-mitif en Croatie septentrionale Early Christian architecture in the region of the Salonitan metropolis Ein Komplex altchristlicher Architektur auf Srima bei Šibenik Les basiliques du Bas-Empire de Cim et de Žitomislići près de Mostar Monuments paléochrétiens de Prae-valis Les ensevelissements dans les égli-ses paléochrétiennes sur le territo-ire de la Serbie Heraclea Lyncestis — trois bàti-ments d’un ensemble de microhabi-tation au-dessus d’un théàtre ro-main IN MEMORIAM France Leben: Vladimir Milojčić (1918—1978) Jaro šašel: Jan Beneš (1934—1977) Jaro šašel: John Morris (8. 6. 1913— L 6. 1977) Jaro šašel: Giovanni Brusin (1883—1976) Bogo Grafenauer: Georgije Ostrogor-ski (Petrograd 19. 1. 1902—Beograd 24. 10. 1976) Vladimir Milojčić (1918—1978) 711 714 Jan Beneš (1934—1977) John Morris (8. 6. 1913—1. 6. 1977) 716 719 Giovanni Brusin (1883—1976) Georgije Ostrogorski (Petrograd 19. 1. 1902—Beograd 24. 10. 1976) 722 DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE AND BOOK REVIEWS Mitja Brodar: Paleolitska slika mamuta pri izviru Kolpe? 729 Dragan Božič: Ein Beitrag zu den doppelkreutzförmigen Gürtelhaken 735 Ute Schillinger-Häfele: Noch einmal zu CIL V 698 738 Iva Mikl-Curk: K emonski keramiki 741 Franc Truhlar: Arheološki pomen toponima Dunaj 753 Ein paläolithisches Mammutbildnis in der Nähe der Kolpa—Quelle? K razprostranjenosti dvojnokrižnih pasnih spon Ponovno k CIL V 698 Zur Keramik in Emona Archäologische Bedeutung des Ortsnamens Dunaj Jean Claude Miskovsky, Le quaternaire du midi mediterranean, 1974 (Mitja Brodar) L A. Lengyel, Palaeoserology. Blood Typing with the Fluorescent Antibody Method, 1975 (Alojz Šercelj) Josef Klima, Lidé Mezopotàmie, 1976 (Viktor Korošec) Eva Lenneis, Siedlungsfunde aus Poi-gen und Frauenhofen bei Horn, 1977 (France Leben) Istvän Bòna, Die mittlere Bronzezeit Ungarns und ihre südöstlichen Beziehungen, 1975 (France Leben) Jänos Banner, Istvän Bòna, Mittelbronzezeitliche Teil-Siedlung bei Békés, 1974 (France Leben) Otto Trogmayer, Das bronzezeitliche Gräberfeld bei Tàpé, 1975 (France Leben) Jovan Todorovič, Praistorijska Kara-burma, II, 1977 (Ivan Puš) Frank Roy Hodson, The La Tene Cemetery at Münsingen-Rain, 1968 (Anja Dular) G. Alföldy, Noricum, 1974 (Irena Sivec-Rajterič) Harald von Petrikovits, Beiträge zur römischen Geschichte und Archäologie, 1931 bis 1974, 1976 (Jaro šašel) F. Freising, Die Bernsteinstrasse aus der Sicht der Strassentrassierung, 1977 (Jaro šašel) 774 Melinda Kaba, Die römische Orgel von Aquincum, 1976 (Božidar Slapšak) 776 M. Schindler, S. Scheffenegger, Die glatte Terra sigillata vom Magdalensberg, 1977 (Iva Mikl-Curk) 777 Tficet let vyzkumu antiky v ČSSR, 1945—1975, 1976 (Jaro šašel) 778 Eszter B. Vagò, I. Bòna, Der spätrömische Südostfriedhof. Die Gräberfelder von Intercisa I, 1976 779 (Irena Sivec-Rajterič) Christopher Taylor, Fieldwork in Medieval Archaeology, 1974 780 (Andrej Pleterski) Dušan Jelovina, Starohrvatske nekropole na području između rijeka Zrmanje i Cetine, 1976 782 (Irena Sivec-Rajterič) Maly slownik kultury dawnych Slo-wian, 1972 (Monika Kropej) 783 Congressus quartus internat ionalis Fenno-Ugristarum Budapestini habitus anno 1975, pars I: Acta sessio-num (Jaro šašel) 784 Forschungsstätten für Finnougristik in Ungarn, 1975 (Jaro šašel) 784 757 758 759 765 766 767 770 771 772 773 774 PRAZGODOVINA PREHISTORY RiOt OSTEOLOŠKE IN KULTNE NAJDBE PRAZGODOVINSKEGA ČLOVEKA IZ KRAŠKIH JAM SLOVENIJE IN MEJNEGA OZEMLJA FRANCE LEBEN Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Namen prispevka je, seznaniti strokovno javnost s kostnimi ostanki in kultno zapuščino jamskega človeka, ki so jo v Sloveniji in njenem mejnem ozemlju, to je na področju jugovzhodnih Alp, odkrili od sredine prejšnjega stoletja do današnjih dni. Ne nameravam antropološko in morfološko razčlenjevati ali rasno in etnično opredeljevati osteološke ostanke, pač pa podati le okvirni arheološki pomen, ki ga ima ta material, najden v nekako petdesetih jamskih najdiščih. Časovno in kulturno so zajete le najdbe od mlajše kamene do železne dobe, ker so o kostnih najdbah paleolitskega človeka s slovenskega in hrvatskega ozemlja izšle že tehtne znanstvene študije in analize.1 0 kostnih in kultnih najdbah prazgodovinskega in antičnega človeka so za nekatera geografska področja tudi že objavljeni številni podatki,2 vendar moramo tu in tam še kaj popraviti in dopolniti, zlasti z gradivom iz jam Tržaškega krasa in zahodne Slovenije. Tako bodo na tem mestu zbrani vsi doslej znani podatki o kostnih ostankih, z dokumentacijo o duhovni kulturi in o kultnih običajih prazgodovinskega človeka v jamah jugovzhodnega predalpskega sveta. Gre torej za velik del ozemlja, na katerem so se že od nekdaj stikali kulturni in duhovni vplivi iz Padske nižine in južnoalpskih dolin, z vzhodne jadranske obale, iz Podonavja in s predelov onstran Alp. Marsikatere jamske izkopanine same po sebi in po najdiščnem mestu pričajo, da gre za kultne ostaline oziroma za inventar kultnega obreda v jami ali pred jamskim vhodom. V nekaterih primerih priča velika množina človeških okostij ali posamičnih kosti, da so ljudje že od neandertalca dalje uporabljali nekatere jame izključno za pokopališča. V drugih zopet imamo le okostja prebivalcev jame same, včasih je bil določen jamski prostor hoté izbran ali preurejen za pokopavanje — torej kultni objekt zunanjih ljudi, včasih so v kaki jami le kosti prazgodovinskega človeka, ki je slučajno nesrečno tam končal, včasih pa so najdeni samo predmeti kultnega pomena brez ostankov kosti. V zahodni Sloveniji poznamo največ antropološkega gradiva z Notranjskega in Primorskega krasa. Na Notranjskem je pomembna Jama pod Jamskim gradom v Predjami. Iz najnižjega sloja prazgodovinskih plasti so baje izkopali žensko okostje s pridatki (keramika in igla) iz bronaste dobe. V prazgodovinski plasti je ležalo osamljeno še otroško okostje in druge kosti, a se ne dajo niti antropološko niti časovno natančneje opredeliti.3 Omenimo naj še antični grob matere z otrokom, ki sta bila zakopana bolj v notranjosti za prvim jamskim okljukom. V vhodnem delu Postojnske jame se na levo proti severu odcepi Imenski rov, kjer je leta 1926 tedanji upravnik jame A. Perko trčil pod sigo na ostanke dveh odraslih in otroškega okostja s pridatki vrezane inkrustirane keramike; ena izmed lobanj je bila popolnoma ohranjena.4 Bržkone gre za okostja tričlanske družine, ki je konec eneolitika ali v zgodnji bronasti dobi nesrečno končala v jami. Tudi S. Brodar omenja, da je že na začetku prejšnjega stoletja F. Hochenwart prav v Imenskem rovu odkril ostanke s sigo prekritega človeškega okostja.3 Na kraškem gozdnatem pobočju Liljevke nad Grahovim se odpira Tomšičeva jama, ki se v notranjosti razcepi v dva kraka. Na koncu južnega je manjše brezno z dvoranico, v kateri sta leta 1963 M. Tomšič in I. Puš zasledila v ilovnatih tleh zasigane in že razgrebene kosti najmanj treh oseb (nekaj jih pripada otroku). Med njimi je tičala bronasta spiralna zapestnica,6 ki opredeljuje umrlo družino v Ha C čas starejše železne dobe. Klasični Primorski kras nam odkriva največ zanimivih najdišč. V manjši vrtači kraške planote nad Lokvico pri Opatjem selu se odpira vhod v jamo Pečinko. V vhodnem prostoru je C. Marchesetti našel prazgodovinsko keramiko skupaj z delom spodnje človeške čeljustnice s tremi sekalci in najdbe opredelil v neolitik.7 Pri našem obisku jame smo iz premetanih plasti izluščili le drobce keramike kaštelirskega tipa, enake pa smo nabrali tudi pri izhodu jame na vzpetini, kjer je nekdaj stala prazgodovinska naselbina. Del čeljustnice smemo torej prisoditi le enemu izmed prebivalcev vrhnjega gradišča iz starejše železne dobe. Tudi nadlahtnica iz Jelence jame, ki se odpira na kraškem svetu južno od Kobjeglave pri Štanjelu, pripada človeku istega obdobja. Skupaj s keramiko in drugimi najdbami so jo izkopali iz nasipnega stožca na dnu vhodnega jamskega brezna.8 Nad Povirjem se na južnem vznožju Tabora, na katerem je stala prazgodovinska naselbina, odpira vhodno brezno v Gorenjo jamo. Na dnu je ob nasipnem stožcu našel C. Marchesetti popolno človeško okostje z bronastimi pridatki mlajše železne dobe.9 Za časovno in kulturno opredelitev je najvažnejša latenska fibula, ki vso zaključeno grobno najdbo uvršča v 4. stoletje pr. n. štetjem. V Dolnjih Ležečah je pod apnenčevo steno na dvorišču istoimenske domačije vhod v Korincovo jamo. Pred prvo svetovno vojno je v končnem delu jame sondiral B. Wolf in skupaj z odlomki prazgodovinskih posod našel tudi človeško spodnjo čeljust, dele nadlahtnice in podlahtnice10 in jih prisodil človeku mlajše kamene dobe ? Kraški fenomen Škocjan z okolico je bil že v prazgodovini gosto naseljen; odtod bogata zapuščina kulturnih obdobij v jamah okrog njega in pod njim.11 V Mahorčičevi dvorani prvega ponornega sistema škocjanskih jam se v desni steni odpira velik obokast vhod v stransko Czoernigovo jamo. V strmem pobočju, ki pada k podzemeljski Reki, sta C. Marchesetti in L. Medeot našla bronaste predmete starejše železne dobe (srp, sulico in zapestnico) in nedaleč proč med kamenjem še levo senčnico in del leve temenice približno deset let starega otroka.12 Tako bronasti predmeti Ha B-C obdobja kot lobanjske kosti so bile v ta del jame naplavljene in pripadajo zapuščini mladega prebivalca škocjanskega gradišča.13 V prepadni severni steni udorne Velike doline škocjanskih jam se odpira mogočen portalni vhod v prostran dvoranski sistem Tominčeve jame, ki je bila visoko zapolnjena s kulturnimi usedlinami od eneolitika do zgodnjega srednjega veka.14 V njej je odkrito doslej največje jamsko grobišče na področju jugovzhodnih Alp. Ob desni jamski steni so sprva našli štiri človeška okostja, peto pa je ležalo bolj v sredini vhodnega dela jame. Vseh pet okostij je tičalo pod rimsko kulturno plastjo in jih R. Battaglia pripisuje ljudstvu železne dobe. V zadnjem delu, kjer se jama razcepi v dva rova, so 1,50 do 2,00 m globoko našli še nadaljnjih pet okostij mlajših oseb obdanih s kamenjem.15 Čeprav so bili pokojniki zakopani v železnodobni plasti, R. Battaglia ne izključuje možnosti, da lahko pripadajo tudi kasnejšim došlekom, saj so v jami odkrili dovolj predmetov iz poznoantičnega časa in iz obdobja preseljevanja narodov. Ta podatek je izkoristil tudi J. Werner, vendar samo za okostnjak (osebek K) z umetno preoblikovano lobanjo,16 češ da pripada porimskemu obdobju petega stoletja, ker je bil vkopan v antično kulturno plast, že pri prvem antropološkem opisu te skažene lobanje odraslega moškega pa jasno vidimo, da je okostje ležalo pod nedotaknjeno rimsko kulturno plastjo.17 Tudi kasnejše antropološke analize ohranjenih lobanj in okončin vseh desetih oseb potrjujejo, da gre za prazgodovinske prebivalce, oziroma da so pripadali ljudstvu 5. in 4. stoletja pr. n. štetjem.18 Na začetku vzhodnega rova v zadnjem delu Tominčeve jame se v levi steni dvigne manjši stranski prostor, v katerem so istočasno kot drugje v jami odkrili okostja še najmanj desetih mlajših oseb.19 Ležala so v ilovnati zemlji pod sigasto skorjo. Za tri okostja se je dalo dognati, da pripadajo odraslemu in dvema neodraslima moškima. Ob okostjih so bile kot grobni pridatek raztresene kosti domačih živali in nekaj odlomkov ročno izdelanih posod. Obenem R. Battaglia navaja, da grobna plast v tem prostoru višinsko ustreza najstarejši kulturni plasti v sprednjem delu Tominčeve jame in da je ta prostor obenem bil hoté izbrana grobnica za eneolitske jamske prebivalce. Okolica Škocjana nam nudi še dve zanimivi najdišči. Jugozahodno od vasi se na vzpetini Preval nedaleč vsaksebi odpirata vhodni brezni v Jamo I in II na Prevalu. V dnu prvega brezna imenovanega tudi Okostna jama so pod vodstvom J. Szombathyja ob robu nasipnega stožca izkopali osem moških in tri ženska okostja s pridatki.20 Eno izmed okostij je bilo docela ohranjeno in nepremaknjeno; na prstnih členkih sta bila dva bronasta spiralna prstana, ob telesu bronasta situla kurdskega tipa z vrezanim paleovenetskim napisom na ojačanem robu, certoška fibula, prijemalka in manjša bronasta zapestnica. Zraven drugih okostij so našli še bronasto in železno sulično ost, dele bronastega vedra, srp, gumbe, železno plavutasto sekiro in nekaj črepinj glinastih posod. Vse te najdbe so bile v plasti skupaj z ožganimi živalskimi kostmi, ki so jih po kultnem obredu nad vhodom vrgli za pokojniki v to 21 m globoko brezno. Antropološke raziskave in primerjave lobanjskih in trupnih kosti opredeljujejo mrtvece v 5. in 4. stoletju pr. n. štetjem.21 Za točnejšo časovno in kulturno uvrstitev smemo uporabiti zgoraj omenjeno zaključeno grobno najdbo končnega halštatskega (Ha D 2—D 3) obdobja ob povsem ohranjenem okostju. Bronasto vedro kurdskega tipa iz te jame je F. Starè pomotoma pripisal so- sednjemu najdišču (Jami II na Prevalu) in najdbo zato tudi previsoko opredelil v starejše obdobje kulture žarnih grobišč.22 Naše vedro je treba primerjati z onim z Magdalenske gore, ki je mlajša različica tega tipa bronastih veder.23 Tudi primerjava z drugimi situlami venetskega tipa in razlaga napisa samega: OSTIAR ali OSTIARI (?) stavljata posodo v čas 5. stoletja pr. n. štetjem.24 S takim vrednotenjem dobijo vse najdbe iz te jame domala enotno časovno in kulturno mesto. Za prazgodovinsko kovinsko obdobje značilnejše in zanimivejše so najdbe iz sosednjega 47m globokega brezna: Jame II na Prevalu ali Mušje jame, ki se odpira zahodneje in nekaj višje od prve. Umestno je, da nanjo ponovno opozorimo kot na največjo jamsko zakladnico. Pod vhodnim breznom so en meter globoko v nasipnem stožcu odkrili izrazito ogleno kulturno plast, v njej pa na stotine deloma skaženih, zlomljenih, zvitih in staljenih prazgodovinskih kovinskih predmetov ter ožganih živalskih kosti, vendar brez kakršnihkoli človeških kostnih ostankov.25 Najdbe smemo smatrati kot obredne darove, ki so jih prebivalci enega izmed škocjanskih gradišč po opravljenem slavju nad jamo zmetali v brezno v čast nekemu podzemeljskemu božanstvu. Okvirno smemo najdbe opredeliti v kulturo žarnih grobišč z nekaterimi starejšimi in mlajšimi razločki. Relativni razpon bronastega inventarja sega v Ha A 2 in Ha B obdobje, le železne sulice in meč pripadajo mlajši (Ha C) stopnji starejše železne dobe. Omeniti je treba še dve kultni najdbi poznejšega časa, ki sta ležali prosto vrh nasipnega stožca pod vhodnim breznom; to sta bronasta čelada in rimska fibula.26 čelada poznega latenskega tipa ima na ščitniku pikčasto vbodena imena dveh rimskih vojščakov; italo-rimska tečajasta fibula pa sodi v čas okrog začetka našega štetja. Čeprav nam severna Istra s kvarnerskim zaledjem v svojem kraškem jedru odkriva poldrugi sto jam in brezen je med njimi le dobrih dvajset arheoloških jamskih postaj, še manj pa takih z osteološkimi najdbami.27 Tiste s kostnimi ostanki ledenodobnega človeka že poznamo (Ločka jama, spilja pod Baderno pa Romualdova pečina in Šandalja v južni Istri — gl. op. 1), dodamo pa naj še tri druge. Vzhodno od Socerbskega gradu se v borovem pobočju odpira danes umetno dodelan dvojni vhod v obširno in razvejano Sveto jamo. Vhodni prostor je preurejen v svetišče z oltarjem iz 16. stoletja, posvečeno tržaškemu mučeniku sv. Servulu, ki se je v 3. stoletju skrival v jami. Izza oltarja so že pred sto leti izgrebli zob jamskega medveda in živalske ter človeške kosti skupaj z bronasto latensko fibulo.28 Kaže, da plasti zaradi preurejanja prostora v kapelo niso bile več v prvotni legi, da so zaradi tega pleistocenske in holocenske plasti med seboj pomešane. Prazgodovinske najdbe (fibula in človeške kosti) pripadajo prejkone prebivalcu naselbine mlajše železne dobe, ki je stala na planoti za današnjim gradom. Pod navpično grajsko steno se odpira s tremi vhodi Jama pod Socerbskim gradom; odprt stropni kamin v zaključnem delu pa sega na najnižjo grajsko ploščad. Jamo je na prehodu stoletja raziskoval K. Moser.29 V desnem jamskem rovu je ob latenskodobnih črepinjah izkopal odlomek človeške spodnje čeljustnice s tremi zobmi: sekalcu in trem zobnicam sledita podočnjak in prvi kočnik; kočniku takoj sledi škrbina, ki priča na skaženost zobnega zaporedja tu pokopanega prebivalca socerbske prazgodovinske naselbine. V strmem levem bregu Lovranske drage pri Medveji je daleč viden vhod v Oporovino pećino. V jami je leta 1929 prvi raziskoval B. Lengyel in odkril med drugim tudi ostaline starejšega neolitika.30 Pri povojnih izkopavanjih leta 1956 so v premetanih plasteh starih sond nabrali tudi človeške kosti, ki jih prvi raziskovalec sploh ne omenja. Iz iste prazgodovinske plasti so v končnem delu jame naleteli na popolno človeško okostje s pridatki.31 Zobje so bili močno razviti in zdravi (brez sledov gnilobe) ter bolj izrabljeni na zunanji strani; izgrizeno zobovje je tipično za neolitskega človeka. Ob spodnji čeljusti so bile ogrlične jagode iz jelenovega roga. Razen tega so ležale ob pokojniku živalske kosti in odlomki vbodene neolitske keramike. Najmanj podatkov imamo za jamska najdišča severozahodnega in severovzhodnega ozemlja Slovenije. Na Gorenjskem je doslej edino najdišče z osteo-loškimi ostanki jama Šibemica na Bledu. Ta obokast spodmol je pod severozahodnim pobočjem Gradu nasproti Bledca. Naša prva izkopavanja predjamskega prostora in vzhodnega dela jame leta 1974 so v starejši prazgodovinski plasti tik pred vhodom odkrila popolnoma ohranjeno moško okostje.32 Mrlič je bil pokopan v polskrčeni legi na desno stran telesa s pogledom v jamo. V plasti nad okostjem in v grobni jami vkopano v živoskalnata tla, so tičali odlomki prazgodovinskih posod, a jih zaradi netipičnih oblik za zdaj lahko uvrstimo le med keramiko, ki se pojavlja od srednje bronaste dobe dalje. Za štajersko smo že omenili najdbe kosti fosilnega in recentnega človeka iz jame Pekel (op. 1), opozoriti pa moramo še na one iz Mornove zijalke; jama se odpira severozahodno od Šoštanja nad strugo Hudega potoka med Št. Florjanom in Belimi Vodami. V njej je leta 1936 raziskoval S. Brodar in ob odkrivanju pleistocenskih plasti naletel tudi na ostanke prazgodovinske koliščne poselitve.33 V vrhnjem sloju je našel čez sedemdeset poznohalštatskih in latenskih predmetov ter odlomkov keramike, še več pa rimskih novcev in drugih najdb. Iz Brodarjevega rokopisnega poročila razberemo, da je v drugi prazgodovinski plasti v končnem delu stranske severne dvorane izkopal ostanke dveh otroških okostij.34 Spričo navedenega smemo sklepati, da pripadata okostji novorojencema halštatskih jamskih koliščarjev. Jugovzhodna Slovenija (Dolenjska in Kočevsko) ima nekaj več najdišč s kostnimi ostanki prazgodovinskega človeka. V Levakovi jami, ki se odpira južno od Podbočja v dolini Sušice v Dolu pri Šutni, je leta 1937 izbruh podzemeljske vode odprl vhod v zgornji jamski rov. Poplava v jami je tedaj razkrila v vhodnem delu človeške cevaste kosti (rebra, vretenca, ključnice) in lobanji skupaj s prazgodovinskimi in antičnimi predmeti.35 O kostnih najdbah, upoštevajoč poročila ogledov S. Brodarja in zapiske raziskovanj O. Aumana, izčrpneje piše M. Guštin v uvodnem delu svojega poročila o izkopavanjih leta 1975. Tudi on je le v vrhnji antični plasti našel ostanke dveh odraslih in petih otroških okostij.36 Da kostne najdbe niso prazgodovinske, temveč poznoantične, nam zatrjuje tudi M. Slabè, ko razpravlja o slučajnih jamskih najdbah iz leta 1973, zlasti o umetno preoblikovani lobanji odraslega moškega;37 s časovno opredelitvijo v 5. oziroma 6. stoletje se ujema tudi antropološka raziskava.38 Glede načina prevezovanja glave na temenu primerja M. Slabè lobanjo tudi z ono iz škocjanskih jam (Tominčeva jama — osebek K), vendar pa je tamkajšnja dokazano prazgodovinska. Doslej najbolj raziskana jama na Dolenjskem je Ajdovska ali Kartuševa jama; dvojni vhod vanjo se odpira na robu kraškega polja jugovzhodno od Nemške vasi nad Krškim. Izkopavanja v levem vhodnem rovu so razen vrednega eneolitskega gradiva odkrila še zlomljene in ne zakopane človeške kosti štiričlanske družine. Dve okostji pripadata starejšima, dve pa mlajšima osebama, od katerih je eno gotovo novorojenčkovo.89 Kostni ostanki teh ljudi so bili raztreseni po razmeroma veliki površini ; lobanjske kosti so bile razkosane, enako cevaste in rebra, vretenca so bila spoznavna le po drobcih. Nepoškodovane so bile okončine s prstnimi členki. Zobje so tičali še v zobnicah, ali pa so bili posamič raztreseni med drugimi kostnimi ostanki. H grobnemu inventarju so spadale tudi ogrlične jagode iz fosilnih školjčnih lupin, kamnitni in koščeni izdelki ter dokaj keramike. Da gre za ostanke eneolitskih ljudi priča tudi antropološka primerjava ene izmed najdenih spodnjih čeljusti z ono iz Velike ali Mačkove pečine v Hrvatskem Zagorju.40 Novejša raziskovanja v jami so dopolnila kulturni pa tudi kostni inventar in prinesla nove izsledke o kultu mrtvih in posmrtnem počivališču-grobnici na tla položenih pokojnikov v tem delu jame. Obenem tudi stratigrafski podatki kulturnih horizontov dokazujejo, da so najdbe v njih grobni pridatki, kurišča pa ostanki kultnih obredov.41 Onkraj Blance, na Pijavškem je v apneniškem pobočju desnega brega savske doline Jermanova jama. Prve arheološke posege v njej sta začela leta 1938 O. Auman in za njim R. Ložar, ki je gotovo našel trdne dokaze, da je ognjišče z bronastimi najdbami in pod njim človeške lobanjske kosti opredelil v hal-štatsko obdobje.42 Med objavljenimi najdbami iz Posavskega muzeja v Brežicah, ki domnevno izvirajo iz Aumanovih in Ložarjevih izkopavanj, se nikjer ne omenjajo niti halštatski predmeti, niti osteološki ostanki, pač pa samo eneo-litsko keramično gradivo.43 Iz doline Krke in s Kočevskega poznamo naj skromnejše najdbe. Pod razvalino gradu Luknja pri Prečni je vodoravna Lukenjska jama. Že leta 1919 je v njej naravoslovec F. Seidl našel na kosu sige človeško mečnico in domneval njeno pleistocensko starost.44 Pri strokovnem jamskem ogledu leta 1938 je S. Brodar zasledil v gruščnatih tleh ostanke lesnega oglja in drobce človeških kosti. Površinsko sigasto skorjo, v kateri so tičale kosti, je pripisal holocenskim usedlinam, a tudi glede kosti pravi, da so prav podobno zdrobljene kot tiste, ki jih je sam izkopal v eneolitski plasti Ajdovske jame pri Nemški vasi.45 Vprašanje je, če so bile kosti še v prvotni legi, ker visoka voda lahko preplavi jamo ; pa tudi starost je sporna, ker je S. Brodar tedaj iz jamskih plasti izluščil še druge človeške kosti in posodico, ki je izdelek antičnega podeželskega lončarstva. Za ostanke človeških okostij in prazgodovinske keramike iz Bokrove jame, ki se odpira na desnem bregu Krke pod Dečjo vasjo, izvemo iz notice J. Pečnika;46 našel jih je v izkopu za umetno pregrajenim jamskim vhodom. Nad Koblarji pri Kočevju je visoko v pobočju Male gore poševen vhod v Koblarsko jamo. Konec prejšnjega stoletja jo je prvi raziskoval K. Moser iz Trsta. V stranski odprtini desnega jamskega rova je naletel na zasigano kopo zemlje, iz katere je izgrebel človeška okostja starejših in mlajših oseb.47 To so bile spodnje čeljustnice z zobmi in druge lobanjske kosti, rebra, vretenca, kolki, stegnenice in drugi deli okončin. Po legah ročnih in nožnih kosti je ugotovil južno usmerjenost vseh osmih mrličev. Ob okostjih so ležale kosti goveda, spodnji čeljustnici srn in odlomki treh posod zgodnjega prazgodovinskega ob- dobja ? Iz arhivskih zapiskov razberemo, da sta leta 1901 J. Müller iz Trsta in F. Schulz, tedanji preparator Deželnega muzeja v Ljubljani, odpeljala iz jame več zabojev antropološkega gradiva; v jugovzhodnem rovu je za njima M. Bukovec še vedno zasledil ostanke kosti in jih predal Narodnemu muzeju.48 K razvejanemu vodnemu sistemu Željnskih jam pri Kočevju pripada tudi danes suha Ciganska jama, katere vhod zija pod skalnato steno na robu zatrepne kraške doline. V stranskem rovu zadnjega in teže dostopnega dela, ki pelje k vodi, so ljubljanski jamarji leta 1965 našli del močno obrabljenega kamnit-nega kladiva skupaj z delom človeške lobanje.49 Opredelitev morda ne bo težka, saj holocenske plasti v vhodnem delu jame hranijo obilico eneolitskih in zgodnjih bronastodobnih najdb. Osteološko pomembne ostanke predzgodovinskih in prazgodovinskih ljudi nam odkrivajo jame na osamelih kraških predelih Hrvatskega Zagorja. Razen svetovno znanega najdišča krapinskih neandertalcev poznamo še tri. Jama Vetemica na jugovzhodnem pobočju Medvednice je podzemeljski sistem vodoravnih rovov, hodnikov in dvoran. Večletna izkopavanja predvsem v vhodnih jamskih prostorih je vodil paleontolog M. Malez. Najstarejša kostna najdba je del ženske lobanje (Homo sapiens fossilis) moustérienske starosti. Pod kam-nitno ploščo v plasti iz poledeniške dobe, ki jo je prekrila sigasta skorja atlantskega obdobja, sta tičali dve popolnoma ohranjeni lobanji, dalje, del tretje in kos stegnenice. Kosti pripadajo moškemu, ženski in neodrasli osebi iz mezo-litskega obdobja.50 Najstarejše prazgodovinske ostaline izhajajo iz grobnice, v kateri je bilo pokopanih več oseb ; obdana in pokrita je bila z večjimi skalami v obliki kope.51 Med osteološkimi ostanki so v njej našli dve lobanji, več spodnjih čeljustnic, okončine, rebra in vretenca mladih oseb oziroma otrok. Ena izmed popolnih lobanj je antropološko zanimiva : šiv med levo in desno čelnico ni zarasel, temveč se nadaljuje v šiv med levo in desno temenico tako, da predstavlja obliko križa (Kreuzkopf). Ta pojav je pri odraslih sila redek. Za časovno opredelitev pokopanih otrok so nam dobrodošli žal še neobjavljeni grobni pridatki (posoda z ročajem in drugi keramični kosi, ogrlične jagode, roženo šilo in kamnitno orodje), ki kažejo na eneolitsko kulturno zapuščino. V levem kraku vhodnega dela jame so izkopali še eno lobanjo brez čeljusti, zob in nosnega dela in ob njej bronasta predmeta zgodnjega kovinskega obdobja.52 Lobanjski svod je bil umetno preoblikovan še za življenja pokojnika; čelni del je namreč zožen, znižan in stisnjen navzdol, dočim je teme dvignjeno in močno razširjeno, tako, da daje lobanja čuden in nepravilen izgled. V dolini Velike Sutinske se na vzhodnem pobočju Ravne gore odpira manjši dvoranski sistem Velike ali Mačkove pečine. Pred vojno je v jami prazgodovinske plasti raziskoval S. Vukovič, za njim pa po vojni pleistocenske usedline M. Malez. Najstarejša človeška kostna najdba je del ženske čelnice z nad-očesnim obokom iz neandertalske dobe.53 Holocenska plast je spodaj hranila največ ostalin pozne eneolitske in zgodnje bronaste dobe, ki jih označuje keramika vrezanega in lažnega vrvičastega ornamenta tipa Višnjica.54 Iz te plasti so izkopali obilico človeških kostnih ostankov — med njimi tudi otroških, ki so tičali pretežno ob bočni steni in bili brez reda pomešani z drugimi najdbami.55 Pomembni so deli ali cele čeljustnice z močno izbrušenimi zobmi. Druge kosti so bile močno razkosane, nekateri kosi lobanj in spodnjih čeljustnic celo ožgani. Po antropološki analizi pripada ena izmed spodnjih čeljustnic krepkemu moškemu srednjih let.56 Spričo vseh stratigrafskih podatkov in okoliščin smemo sklepati, da so mrliče sprva s pridatki vred zagrebli k jamski steni, a šele kasneje so bili grobovi uničeni in z imetjem vred razmetani naokrog. Zanimive so končno še najdbe iz Vindije, prostrane podzemeljske dvorane, ki se odpira severozahodno od Dolnje Voće v pobočju Krisnjakovega vrha. Pred vojno in po njej je jamo z bogatimi paleolitskimi najdbami in mezolitsko kulturo raziskoval največ S. Vukovič. Za prazgodovinsko obdobje so najznačilnejše najdbe iz grobnice na koncu jame. Tod je bil nizek in ozek rov pregrajen z zloženim kamenjem, v katerem so našli že razgrebene ostanke človeških okostij : razkosani spodnji čeljustnici, dele lobanjskih kosti in posamezne zobe raznih starosti ter grobne pridatke (odlomke ornamentirane keramike, kam-nitna orodja, koščena šila, nakit iz kosti, roževine in školjčnih lupin ter živalske kosti).57 Tipologija keramičnih najdb iz grobnice izpričuje tri kulturne stopnje.68 S tem omogoča možnost trditve, da so v tem delu jame pokopavali od eneolitika do konca starejše bronaste dobe. Iz slovenskega severnega mejnega ozemlja, ki še spada v jugovzhodni predalpski svet, moramo zajeti dve južnoavstrijski najdišči. V dolini Mure na štajerskem se pod vrhom Hausberga pri Gratkornu odpira hodnikasta jama Emmalucke. Prvi je v njej kopal W. Schmid in tik pod površjem zadel na okostja štirih oseb (odrasle ženske, polodrasle osebe in dveh otrok), ki so bila pokrita z večjimi skalnimi ploščami. Ob okostjih je bila halštatska keramika brez kovinskih najdb. Tudi antropološki spisek kostnih ostankov dokazuje štiri osebe tega prazgodovinskega obdobja.59 Drugo najdišče je na Koroškem; na vzhodnem obronku Dobrača nad Beljaškimi Toplicami zasledimo med jamami tudi polkrožen, v srednjem veku utrjen vhod v Ajdovsko jamo-Heidenloch. Pred prvo svetovno vojno in v letih po njej sta v jami kopala W. Teppner in F. Mühlhofer in v najnižji kulturni plasti osrednjega jamskega prostora odkrila koščeno konico in kamnitna orodja skupaj s kostnimi ostanki dveh oseb (prstne členke z deli okončin, rebra, vretenca in lobanjske kosti), ki sta jih prisodila neandertalcu.60 Za njima je izkopaval še W. Görlich in ovrgel takšno opredelitev, saj je na istem mestu našel ornamentirano eneolitsko keramiko in še druga koščena in kamnitna orodja.61 Za dokončen pregled nam ostane še nad dvajset najdišč onstran naše zahodne meje, bolje rečeno na planoti Tržaškega krasa. Dasi je nekaj osteolo-škega gradiva62 iz njih že omenjenega, je prav, da ga znova omenimo, zlasti pa dopolnimo z novimi najdbami. Pričnimo s štirimi jamami v dolini Glinščice. V severozahodnem pobočju Malega Krasa nad Boljuncem je dvojni vhod v dvigajočo se jamo Grotta sopra i Molini. V sprednjem še svetlem delu so po prvi vojni izkopali človeške kosti in z njimi vred nekaj kosov večje posode, obdelan in prevrtan peščenjak, retuširano orodje iz roženca, obdelano kost in piščalko, izdelano iz dela ženske nadlahtnice.63 Kosti eneolitskega pokojnika so bile raznesene v kulturni plasti. Ohranjena dolihokefalna lobanja kromanjono-idnega tipa, nekaj okončin in rebra kažejo isto stopnjo okamenelosti kot razlomljene kosti prežvekovalcev, najdene okrog njih. Pečina pri Rakniku-Cavema Sepolcrale (Grotta del Tasso) je spodmol s portalnim vhodom, v katerem je R. Battaglia izkopal človeške kostne ostanke z eneolitskimi pridatki ( kose treh grobih posod, kamnitna orodja, rog s prevrtano konico in ožgane živalske kosti).64 Od razmetanega moškega okostja so našli le nekaj lobanjskih kosti, nadlahtnico, koželjnico, mečnico, prstne členke in drobce nožnih kosti. Med bogato kulturno zapuščino Pečine pod Steno-Grotta delle Gallerie, ki se z dvema vhodoma odpira pod masivom istoimenskega skalnega grebena, so zasledili tudi človeške kostne ostanke: zatilnično kost, lopatico in drobce okončin.65 Spričo številnih in značilnih najdb iz te plasti smemo tudi kosti pokojnika opredeliti v eno izmed predkovinskih prazgodovinskih obdobij, najrajši v eneolitik. Nekaj sto metrov prej in niže v skalnem bregu je manjša pečina Cavemetta presso la »Grande«, v kateri so izkopali kostne ostanke oseb, pokopanih baje v različnih prazgodovinskih obdobjih. Posebno pozornost vzbujajo bolezensko skažena zadnja tri prsna vretenca odraslega človeka iz časa kulture žarnih grobišč.66 Na razgibani kraški planoti okrog Fernetičev se severozahodno od naselja v obsežni vrtači odpira Pečina pri dubih-Caverna delle Tre Querce, ki so jo začeli prvič raziskovati na prehodu našega stoletja.67 Zadnja izkopavanja pred desetletjem so v zadnjem delu spodmola odkrila štiri med seboj ločene prazgodovinske kulturne plasti. V najnižji eneolitski so ob zadnji steni našli kam-nitno kladivo, človeška rebra in zob kočnik;68 več podatkov o tem pokopu nikjer ne zasledimo. Nedaleč proč v smeri proti Repnju so leta 1929 odkrili na dnu 78 m globokega vhodnega brezna v Drženco-Grotta dell’Elmo že deloma zasigano enogrebenasto čelado italsko-etruščanskega izvora.69 Danes jo opredeljujemo v mlajše halštatsko obdobje (Ha D 3) na Slovenskem; sodi v tako imenovani vzhodnoalpski negovski tip čelad z Ženjaka v Slovenskih goricah in je hkrati njih najzahodnejši primerek.70 To osamelo kultno najdbo smemo vrednotiti kot osebno daritev nekemu podzemeljskemu božanstvu. Domneva je utemeljena še zategadelj, ker nikjer ni bilo kakršnihkoli človeških ostankov, ki bi pričali, da je človek nesrečno končal v jami. Na hribovitem delu Tržaškega krasa poznamo še nekaj jam z ostanki kosti prazgodovinskega človeka. V jami Grotta Francesco, ki je 63 m globoko stop-njasto brezno, so pod vhodom izgrebli različne dele človeškega okostja;71 pomešani so bili med živalskimi kostmi in odlomki železnodobne keramike in rimskega vrča. Verjetno so to ostanki in posmrtni pridatki gradiščarju z Njivic, na katerih pobočju se jama odpira. Vrh Njivic, znotraj samega gradišča je drugo manjše brezno Grotta sul castelliere di Nivize; pod 8 m globokim poševnim vhodom so v stranski odprtini izkopali lobanjski svod skupaj z obdelanim jelenovim parožkom in odlomki železnodobne posode.72 Iz istega vira razberemo, da so pri odstranjevanju premetane zemlje izluščili iz nje še druge človeške kosti in domala ohranjeno drugo lobanjo pa še črepinje posod in dele kovinskih predmetov. Severozahodno od Briščikov se je izoblikovala orjaška podzemeljska dvorana Pečina v Gmajni-Grotta Gigante, v katero vodijo tri vhodna brezna. Zadnja raziskovanja nasipne gomile v dnu dvorane, 150 m pod površjem, so v njej razkrila med drugim tudi dve bronastodobni kulturni plasti.73 V spodnji so tičali človeška brezzoba spodnja čeljustnica in stegnenica ter izrazitejši kosi starejše bronastodobne keramike. V bližini proti Proseku je še Grotta Priamo, ki smo jo že spoznali (op. 1) kot najdišče človeka iz poznega pleistocena. Severozahodno od Gabrovca se v kraški gmajni odpirata brezni v Pečino v Škrkovi ogradi-Grotta dell’Alce, iz katere že dolgo poznamo problematično človeško mečnico,74 ki po robustnosti in morfoloških znakih tudi sodi v plei-stocen. Streljaj proč je manjši vhod v globoko, iz notranjih brezen oblikovano stopničasto jamo Abisso Gianni Cesca. Na dnu dva metra globokega vhodnega brezna so ležale številne zasigane človeške kosti in odlomki posod kulture žarnih grobišč, še izrazitejše najdbe istega obdobja so odkrili v prehodu, ki vodi do naslednjega globljega brezna.75 V stranski niši so ležali še drugi ostanki človeških okostij skupaj s keramiko in kamnitno sekiro; po mnenju najditeljev je bila jama v prazgodovini kultni prostor okoliških prebivalcev. Med Gabrovcem in Križem vodi poševen vhod v jamo Grotta Preistorica, v kateri so leta 1962 tržaški jamarji (člani kluba XXX. oktober) našli človeške kosti, kose velikega ovalnega lonca s plastičnim okrasom in črepinje večje ter manjše sklede; tičali so vrh pleistocenskih sedimentov z ostanki kosti jamskega medveda in leva. Zelo zdrobljena podlahtnica, koželjnica in spodnja če-ljustnica z zobmi so pripadale 7—9 let staremu otroku.76 Z rekonstrukcijo najdbe odkritelji trdijo, da je bilo otroško truplo stlačeno v žaro in zakopano v jami; skledi pa sta bili grobni pridatek, saj so bile na dnu ene izmed njih še razkosane živalske kosti. Razumljiveje je, da so kosti že strohnelega trupla naknadno zložili v pol metra visoko trebušasto žaro in jo zagrebli v jami. Posodo so kasneje razbile živali, ali pa je počila iz drugih vzrokov, tako da so se črepinje in kosti razlezle tudi v nižji del jame. če je vse res in prav, potem imamo pri nas prvič opraviti z doslej neznanim pogrebnim običajem tj. z ne-sežganim žarnim pokopom iz začetka železne dobe. Na kraški planoti žirkovec med Nabrežino in Križem je v žirki pečini-Grotta presso Aurisina (Grotta a Nord di S. Croce) konec prejšnjega stoletja raziskoval K. Moser in naletel celò na neolitsko kulturno plast in v njej tudi na močno obrabljen zgornji sekalec, ki je pripadal starejši ženski;77 okrog njega so bile raztresene prevrtane školjčne lupine in roženčev sileks. Jugozahodno od Samatorce se ob veliki Pečini na Doleh v vrtači odpira pregrajen vhod v manjšo Pejco na Doleh ali Moserjevo jamo — Grotta presso Samatorza (Grotta del Muschio). Konec prejšnjega stoletja je sredi vhodne dvorane izkopaval K. Moser in naletel na neolitske in eneolitske najdbe in ostanke treh grobov.78 V globini 1,70 m je zasledil sprva človeško lobanjo nato pa še druge že dokaj preperele kosti. Ostanki okostja so ležali v grobni jami pokriti z večjimi skalami. Nad njimi se je širila kulturna plast s keramičnimi in kamnitnimi najdbami. V zasipu grobne jame so bili drobci vidrine čeljusti, razbit oklep močvirske želve in lupine rečnih školjk. Grobni pridatki so bili kamnitna orodja, koščena bodala, šila, igle in odlomki rogovja; ležali so na prsih, ob levi in desni roki, pri nogah in pod okostjem. Ob levi jamski steni je K. Moser nekaj let kasneje izkopal del zgornje človeške čeljustnice s štirimi sekalci in ob njej koščeno šilo, prevrtano školjko srčanko, kamnitno kladivo in rožen držaj. Hkrati je nekaj metrov proč odkril še tretje okostje. Mrtvec je bil zakopan v isto rdečkasto zemljo kot prvi. Pod lobanjo in mečnico so ležale lupine rečnih školjk in rožena zlomljena orodja; ob sencih pa sileksi, rožena konica in dve razklani cevasti živalski kosti. Glede na stratigrafsko lego, vsebino grobnih pridatkov in neolitsko s keramiko opredeljeno plastjo nad grobovi, smemo pokojnike brez zadržka pripisati kraškim naseljencem tega časa. Okrog Nabrežine je še nekaj bogatih arheoloških jamskih postaj, vendar z bornimi kostnimi najdbami. V smeri proti Samatorci je arheološko znamenita Pečina na Leskovcih-Grotta Azzurra, ki je bila poseljena od mezolitika dalje.79 Človeku te najstarejše jamske poselitve smemo pripisati zob — zgornji podočnik, ki so ga že zdavnaj izkopali iz najgloblje jamske plasti skupaj z ostanki pleistocenske favne.80 Med poročili zasledimo, da so v Jami pri Katrici Caverna Caterina med drugim zanimivim arheološkim gradivom našli v premetanih plasteh človeško golenico, vrinjeno med rimsko keramiko in ročaj prazgodovinske posode.81 V paleolitski postaji Pečini Pod kalom-Caverna Pocala so v holocenski ilovici naleteli na človeško spodnjo čeljustnico in hrbtni vretenci skupaj s kamnitnim in koščenim orodjem.82 Na vsem slovenskem krasu je z inventarjem predkovinskih prazgodovinskih obdobij najbogatejša Pejca v Lašci-Cavema del Pettirosso, saj je na to področje prva vnesla nekatere značilnosti jadranske neolitske keramike z ene strani, z druge pa marsikatere keramične značilnosti predalpskega eneolitika. Nekako v sredini jame bolj ob desni jamski steni so v zgornji pepelnati plasti naleteli na večjo kamnitno ploščo. Pod njo so našli poškodovano roženo sekiro, školjčne lupine, ovčje kosti, koščeni šili in levo človeško čelnico; nekaj globlje je bil še del desne zgornje čeljustnice s štirimi kočniki, od katerih je bil zadnji še mlečen.83 Obe lobanjski kosti pripadata mlajši ženski. Omeniti moramo tudi koščen obroč, izdelan iz človeškega vratnega vretenca-nosača ; baje so ga našli že v nižji pleistocenski plasti skupaj z zdrobljeno živalsko kostjo, školjčnimi lupinami in kremenovimi odbitki. S. Brodar trdi, da ni nobenih drugih dokazov za paleolitsko starost tega koščenega obroča.84 V vrhnji plasti so bili tudi ostanki žganega groba z bronasto ločno fibulo;85 vendar so okrog ležale še druge najdbe (železna noža in obroč ter koščen glavnik z železnimi zakovicami, ki imajo bronasto glavico), tako da groba s fibulo ni moč stratigrafsko uvrstiti. Ker je fibula z gumbasto glavico na nogi tipološko najbližja poznoantičnim primerkom in druge najdbe ne pričajo drugače, bi grob lahko datirali v to obdobje. Ob nabrežinskem železniškem viaduktu je vrtača na Caharijevem svetu, ki ima pod edino kamnitno steno manjši previs. Izkopavanja leta 1972 so odkrila štiri arheološke kulturne plasti, ki so segale 8 m v notranjost abrija in v najnižji ugotovila eneolitsko zapuščino.86 V stenski vdolbini so v eneolitski plasti med drugimi najdbami zadeli na spodnji del okostja (del medenice, nožne kosti s prstnimi členki) skrčenca, dočim je bil zgornji del telesa razgreben še za časa bronastodobnih uporabnikov previsnega zatočišča. Z najskrajnejšega severnega roba Tržaškega krasa je treba omeniti še dve najdišči. V parku devinskega gradu je bila danes zasuta Terezijina jama-Caver-na Teresa (Grotta Fioravante) z zanimivimi najdbami od mezolitika dalje. V sprednjem delu so v ilovnati prazgodovinski plasti odkrili tudi človeške kostne ostanke (vratno in prsno vretence, dva zoba — sekalec in kočnik — ter nožne prstne členke).87 Ležali so skupaj z razbito kamnitno sekiro v plasti, ki je hranila neolitske in eneolitske kulturne ostanke. In končno so v VilinI pečini-Grotta del Diavolo Zoppo ( Grotta delle Fate ) nad kostno pleistocensko brečo zadeli na prazgodovinske najdbe, ki jih je najditelj K. Moser opredelil v neolitik.88 Med njimi so tičale tudi človeške lobanjske kosti, ki pa jih zaradi skopih zapiskov ni moč časovno natančneje opredeliti. Karta 1, 2 : razprostranjenost najdišč — estensione delle località 1 Jama pod Jamskim gradom, 2 Postojnska jama, 3 Tomšičeva jama, 4 Pečinka, 5 Jelenca, 6 Gorenja jama, 7 Korincova jama, 8 Czoemigova jama, 9 Tominčeva jama, 10 Jami I in II na Prevalu, 11 Sveta jama, 12 Jama pod Socerbskim gradom, 13 Ločka jama, 14 Oporovina pečina, 15 pečina pod Baderno, 16 Momova zijalka, 17 Pekel, 18 Levakova jama, 19 Ajdovska (Kartuševa jama), 20 Jermanova jama, 21 Lukenjska jama, 22 Bokrova jama, 23 Koblarska jama, 24 Ciganska jama, 25 Šibemica, 26 Ve-ternica, 27 Krapina, 28 Velika pečina, 29 Vindija, 30 Heidenenloch (Ajdovska jama), 31 Grotta sopra i Molini, 32 Caverna Sepolcrale (Pečina pri Rakniku), 33 Grotta delle Gallerie (Pečina pod Steno), 34 Cavernetta presso la »Grande«, 35 Caverna delle Tre Querce (Pečina pri dubih), 36 Grotta dell’Elmo (Drženca), 37 Grotta Francesco, 38 Grotta sul castelliere di Nivize, 39 Grotta Gigante (Pečina v Gmajni), 40 Grotta Priamo, 41 Abisso Giani Cesca, 42 Grotta dell’Alce (Pečina v Škrkovi ogradi), 43 Grotta Preistorica, 44 Grotta presso Aurisina (Žirja jama), 45 Grotta presso Samatorza (Pejca na Doleh, Moserjeva jama), 46 Grotta Azzurra (Pečina na Leskovcih), 47 Caverna Caterina (Jama pri Katrici), 48 Caverna Pocala (Pečina Pod kalom), 49 Riparo Zaccaria, 50 Caverna del Pettirosso (Pejca v Lasci), 51 Caverna Teresiana (Terezijina pečina), 52 Grotta del Diavolo Zoppo (Viiina pečina). S tem zgoščenim prikazom smo skušali dati okvirni pregled, poudariti značilnosti in pomen okostnih najdb prazgodovinskega jamskega človeka ter seznaniti bralca o jamah kultnega pomena na jugovzhodnem področju predalpskega sveta. Hkrati naj bo ta prispevek začasen vsebinski in smiselni dodatek razpravi S. Brodarja, ki je pred sedemnajstimi leti v tem glasilu pisal o najdbah kostnih ostankov ledenodobnega človeka na slovenskih tleh. 1 S. Brodar, Najdbe kostnih ostankov ledenodobnega človeka na slovenskih tleh, Arheološki vestnik (dalje: AV) 11—12 (1960-61) 5—14. M. Malez, Nalazišta fosilnih hominida u Hrvatskoj, Geološki vjesnik 18 (1964) 309—324; idem, Paleolitska nalazišta Hrvatske, AV 18 (1967) 255—290. R. Battaglia, Ossa umane lavorate e trattamento del cadavere nei tempi preistorici, Bulletino di Paletnologia Italiana (dalje: BPI) 44 (1924) 71—96; idem, L'uomo fossile nel Veneto, Atti R. 1st. Veneto di Sc. Lett, ed Arti 98, P. 2 (1939) 427—440; idem, I più antichi resti umani rinvenuti nella Venezia Giulia, Atti e Memorie della Soc. Istriana di Ar-cheol. e Storia Patria 53 (1949) 27—43; idem, I più antichi abitatori del Veneto, Atti e Memorie Accad. Patavina di Se., Lett, ed Arti, Classe di Sc. mat. e nat. 69, P. 2 (1956-57) 3—58. Potrebno je, da v tem spisku dodamo še navedbe novih najdišč in da opozorimo na novejša dognanja o ostankih ledenodobnega človeka na predalpskem ozemlju. Pri preurejanju turistične poti v jami Pekel v Savinjski dolini so v ilovnatih usedlinah trčili med recentnimi tudi na fosilne človeške in živalske kosti. Vsi morfološki znaki in analize kažejo, da je med njimi Homo sapiens pozne pleistocenske starosti (F. Osole, Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini, Varstvo spomenikov 21 [1977] 159 ss). Najnovejše antropološke izsledke in revizijo o duhovni in materialni kulturi krapinskih neandertalcev zasledimo v predavanjih udeležencev mednarodnega znanstvenega srečanja ob priliki 70. obletnice odkritja krapinskih praljudi, ki je bil v Zagrebu 31. maja 1969. Prispevki so zbrani v obsežnem zborniku Krapina 1899—1969 (Zagreb 1970). Tudi na Tržaškem krasu moramo zaznamovati novo, četrto postajo z ostanki ledenodobnega jamskega človeka. V jami Grotta Priamo pri Proseku so med zadnjo vojno iz pleistocenske rdeče ilovice izluščili popolnoma ohranjeno spodnjo čeljustnico z vsemi zobmi. To močno oka-menelo najdbo hranijo v študijski zbir- ki Jamske komisije pri Società Alpina delle Giulie v Trstu, a ni bila še antropološko pregledana (D. Cannarella, Il Carso. Invito alla conoscenza della sua preistoria, della sua storia, delle sue bellezze [Trieste 1968] 111). Po vseh njenih morfoloških znakih sodeč menijo, da čeljustnico lahko primerjamo s tisto iz Locke jame nad Podpečjo (S. Brodar, AV 11—12 [1960-61] 9 ss) in z lobanjo iz neke jame pod Baderno (Tončićeva ali pa Dan-čeva spilja ?) v srednji Istri [C. Marche-setti, Recenti esplorazioni di antichità nellTstria, BPI 9 (1883) 125. R. Battaglia, Cranio umano preistorico scoperto in una caverna presso Mompaderno in Istria, Le Grotte d’Italia 5, ser. 2 (1944) 1—58; idem, Preistoria del Veneto e della Venezia Giulia, BPI, voi. fuori ser. 67—68 (1958-59), Roma 1960, 191 (dalje: Preistoria)]. Morfološki znaki in okamenelost lobanje pričata za pozni pleistocen. V južni Istri so skromni ostanki ple-istocenskega človeka znani iz Romualdo-ve pečine nad Limskim zalivom. Znamenitejša po tem je Šandalja pri Puli. Med bogatim inventarjem poznopaleolitske kamnitne industrije in ostanki pleistocenske favne so zaznavni tudi kostni ostanki naprednega fosilnega človeka. Pri vseh dosedanjih izkopavanjih so odkrili 29 osteoloških ostankov (dele lobanjskih kosti, čeljustnic, okončin in zobe) treh ali največ petih oseb. Anatomske in morfološke značilnosti izpričujejo oba spola različne starosti [M. Malez, Ostaci fosilnog čovjeka iz gornjeg ple-istocena Šandalje kod Pule (Istra), Paleontologia lugoslavica 12 (1972) 5—39]. 2 F. Leben, Stratigrafija in časovna uvrstitev jamskih najdb na Tržaškem krasu, AV 18 (1967) 43 ss; idem, Arheološka podoba dolenjskih jam, Naše jame 11 (1969) 25 ss; idem, Značilnosti in pomen nekaterih arheoloških jamskih najdišč na področju jugovzhodnih Alp, Adriatica praehistorica et antiqua, Zbornik radova posvečen Grgi Novaku (Zagreb 1970) 409 ss (dalje: Adriatica)-, idem, Jamska arheologija matičnega krasa, Acta carsologica (dalje: AC) 6 (1974) 241 ss; idem, Arheološke jamske postaje na Gorenjskem, Naše jame 17 (1975) 85 ss. 3 U. Windisch-Graetz, Prime ricerche paletnologiche nella Grotta di Castel Lue-ghi presso Postumia, Le Grotte d’Italia ser. 2, 3, (1938) 87. J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave 1. razr. SAZU 4 (1956) 15. F. Leben, Adriatica, 428. 4 Prazgodovinski človek v Postojnski jami, Slovenec, 1926 (izrezek iz časopisa brez oznake avtorja in točne j šega datuma hrani med Perkovo zapuščino Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v Postojni); najdbe so danes neznano kje. 5 S. Brodar, Paleolitski sledovi v Postojnski jami, Razprave 4. razr. SAZU 1 (1951) 248. 6 Kostne ostanke hrani Inštitut za arheologijo SAZU, zapestnico pa Mestni muzej v Ljubljani. 7 G. S., Una grotta abitata l’epoca storica, Forum ludi 1 (1910) 51. C. Marche-setti, Bericht über die im vergangenen Jahr in unserem Küstenlande ausgeführten prähistorischen Forschungen, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien (dalje: MAGW) 41 (1911) [26], 8 C. Marchesetti, Sugli oggetti preistorici scoperti recentamente a S. Daniele del Carso, Bolletino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste (dalje: Boll. Soc. Adr.) 4 (1878) 98 K. Moser, No-tizien über Funde aus prähistorischer und römischer Zeit im Küstenlande und in Istrien, MAGW 14 (1884) [10]. M.Ma-roevich, Grotta presso San Daniele del Carso (Cobilaglava), Alpi Giulie 23 (1921) 43. 9 C. Marchesetti, Alcuni oggetti preistorici trovati in una voragine presso Povir, Atti del Museo Civico di Storia Naturale di Trieste (dalje: Atti Mus. Civ.) 9 (1895) 257 ss; F. Leben, AC 6 (1974) 248. 10 B. Wolf, Neue Forschungen in küstenländischen Karst, Mitt, für Höhlenkunde 5 (1912) 4. F. Leben, Dosedanje arheološke najdbe v jamah okoli Divače, AC 2 (1959) 242. 11 F. Leben, AC 2 (1959) 231 ss; idem, AC 6 (1974) 244 ss. 12 R. Battaglia, Indagini sull età dei resti umani rinvenuti nelle caverne e nel castellìere di San Canziano del Timavo, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 22. 13 R. Battaglia, Oggetti preistorici del castellìere di San Canziano del Timavo, BPI 46 (1926) 45 ss. F. Leben, AC 6 (1974) 251. 14 C. Marchesetti, Ricerche preistoriche nelle caverne di S. Canziano presso Trieste, Boll. Soc. Adr. 11 (1889) 1 ss; idem, Höhlenfunde aus St. Canzian bei Triest, Mitt, der Central-Kommission N. F. 15 (1889) 134 ss. F. Müller, Vorgeschichtliche Funde in der Tominz-Grotte in St. Canzian, Mitt. des Deutschen und Österr. Alpenvereins 14 (1888) 125 ss; idem, Die Grottenwelt von St. Canzian, Zeitschrift des Deutschen und Österr. Alpenvereins 21 (1890) 239 ss. R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 31 ss; idem, Preistoria, 394 ss. F. Leben, AC 2 (1959) 233 ss; idem, AC 6 (1974) 246. 15 C. Marchesetti, Relazione sugli scavi preistorici eseguiti negli anni 1889, 1890 e 1891, Archeografo Triestino 18 (1892) 258. R. Battaglia, Scoperte preistoriche a San Canziano del Timavo, Alpi Giulie 25 (1924) 125; idem, Resti umani scheletrici di S. Canziano. Contributo allo studio antropologico degli Iliri, Atti Mus. Civ. 13 (1939) 165 ss; idem, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 34. 16 R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 13 (1939) 178. J. Werner, Beiträge zur Archäologie des Attila-Reiches, Abhandl. der Bayerischen Akad. der Wissenschaften N. F., 38 A (München 1956) 108. 17 U. Vram, Nota sopra un cranio deformato, Atti della Soc. Romana di Antropologia 3 (1895) 173 ss; idem, Ancora sul macrocefalato della Grotta-Tominz di San Canziano, Arch. Triestino 22 (1898-99) 218 ss. 18 R. Battaglia, Note di antropologia etnica della Venezia Giulia e delle regioni dell’Adriatico orientale, Atti della Accad. Scient. Veneto-Trentino-Istriana 25 (1934) 13; idem, Atti Mus. Civ. 13 (1939) 165. C. Corrain, S. Rendina, I resti scheletrici umani rinvenuti nelle caverne di San Canziano del Timavo, Atti dell’Istituto Veneto di Sc. Lett, ed Arti, Classe di sc. mat. e nat. 119 (1960-61) 59 ss. (dalje: Atti 1st. Veneto). 19 V virih se ta jamski prostor omenja kot Cavernetta degli Scheletri: F. Müller, Zeitschrift des Deutschen- und Österr. Alpenvereins 21 (1890) 250. R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 40; idem, Preistoria, 193. F. Leben, AC 2 (1959) 234; idem, Adriatica, 427. 20 J. Szombathy, Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande, Mitt. der Präh. Komm, der Akad. der Wissenschaften 2 (1912) 170 ss. R. Battaglia, Alpi Giulie 25 (1924) 124; idem, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 16, 4L F. Leben, AC 2 (1959) 238. 21 R. Battaglia, Su alcumi caratteri craniologici delle antiche popolazioni del Friuli e dell’Istria, Atti del XI1I° Congr. Geogr. Italiano 2 (Udine 1938) 291; idem, Atti Mus. Civ. 13 (1939) 165, 187. C. Cor-rain, S. Rendina, Atti 1st. Veneto 119 (1960-61) 61. 22 F. Starò, Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije, Zbornik Fil. fakultete 2 (1955) 115 in T. II, 10. 23 F. Stare, ibidem, T. III. 24 M. Lejeune, P. Guida, Les situles vé-nètes inscrites, La Parola del Passato 104 (1965) 363,369. G. B. Pellegrini, A. L. Pros-docimi, La lingua venetica I, II (Padova 1967) 604. 25 P. Savini, Neue Entdeckungen vorgeschichtlicher Altertümer in den Höhlen von Dane bei S. Kanzian, Mannus 3 (1911) 131. J. Szombathy, Mitt. Präh. Komm. 2 (1912) 130 ss; idem, Bronzefunde aus der Fliegenhöhle bei St. Kanzian, MAGW 42 (1912) [98]. R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 16; idem, Riti, culti e divinità delle genti paleovenete, Boll, del Mus. Civ. di Padova 44 (1955) 16. F. Leben, AC 2 (1959) 240. 28 J. Szombathy, Mitt. Präh. Komm. 2 (1912) 168. W. Kubitschek, Die Anschriften des Helms von der Fliegenhöhle, Mitt. Präh. Komm. 2 (1912) 191 ss. R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 18. A. Degrassi, Le grotte carsiche nell’età romana, Le Grotte d’Italia 3 (1929) 177; idem, Inscriptiones latinae liberae rei publicae, Imagines (Berlin 1965) 376. F. Leben, Adriatica, 424. 27 M. Malez, Pećine Ćićarije i Učke u Istri, Acta geologica 3 (1960) 163 ss. 28 K. Moser, Geschichtliche Notizen über die Grotte von Set. Servolo (slav. Sa-čerb) und das Schloss gl. Namens bei Triest, Mitt. der Section für Höhlenkunde des Österr. Tour ist en-Club 3 (1886) 37. E. Boegan, La grotta ed il castello di S. Servolo, Alpi Giulie 16 (1911) 21. A. Calafati, S. Servolo (Istria). Note storiche e cenni descrittivi, Il Tourista 15 (1912) 19. 29 K. Moser, Höhlenforschungen im Küstenlande, MAGW 31 (1901) [33]; idem, Die Nekropole von S. Servolo in Istrien, Jahrbuch der Zentral-Kommission, N. F. 1 (1903) 115. A. Calafati, Il Tourista 15 (1912) 11. 30 B. Lengyel, Scoperta delle vestigia dell’uomo preistorico nelle caverne della riviera libumica, Atti del I° Congr. Spel. Naz. (Trieste 1933) 220 ss. M. Malez, AV 18 (1967) 266. 31 M. Malez, Novija istraživanja pećina u NR Hrvatskoj, Acta geologica 1 (1956) 184; idem, Acta geologica 3 (1960) 213. Za jame nad Kvarnerjem sem pred kratkim v literaturi zasledil novo, domala sto let staro arheološko poročilo o najdbah iz Pećine kod Sv. Ane nad Sušakom [F. Hochstetter, Grotte, in der Steinzeit bewohnt, mit Begräbnisstätte in der Nähe von Fiume, Sitzungsber. der k. Akad. der Wissenschaften I. Abthl., 80 (1879) 555—556], Ob priliki gradnje železnice so uporabili za skladišče tik ob trasi s sedimenti zatrpano jamo z manjšim vhodnim spodmolom. Pri tem so več metrov globoko naleteli na močno ogleno plast z množico živalskih kosti, a sredi večjega jamskega prostora je stala kamnitna plošča — uporabljena za podlago ognjišču. V plasti so našli tudi dosti grobe ročno izdelane keramike, deloma tudi celih posod in ka-mnitno glajeno sekiro iz jaspisa. Iz tega prostora se jama širi dalje z več zakopanimi rovi, kjer so na tleh ležala popolna človeška okostja; torej je jama v nekem predkovinskem arheološkem obdobju bila kultni objekt. Iz noročila razberemo, da so po gradbenih delih jamski vhod ponovno zatrpali. 32 F. Leben, Naše jame 17 (1975) 92 ss; antropološka analiza okostja je v postopku. 33 S Brodar, Das Paläolithikum in Jugoslawien, Quartär 1 (1938) 161: idem, Arhiv Muz. društva za Slovenijo 1937—1940. Delovanje Muzejskega društva v Celju, Jutro 18, št. 54 (1937) 3. 34 Prazgodovinske in antične najdbe je najditelj S. Brodar skupaj z vso rokopisno dokumentacijo izročil W. Schmidu in jih danes hrani Joanneum v Gradcu. Citiramo njegovo rokopisno poročilo na str. 6: Sklepno diluvialni poset jame po človeku ni zapustil vsaj v glavni dvorani nobenih kulturnih ostankov. Morda pa bi spadale v to dobo najdbe ob koncu stranske dvorane, ležeče pod večjo skalo v 243. kvadrantu: artefakt iz kresilnika, ki se bistveno razlikuje od artefaktov v spodnjih diluvialnih plasteh in kostni ostanki neke še nedoločene vrste koze. Za to naselitvijo je sledil daljši časovni presledek, v katerem se je še vedno tvorila svetlo bela gruščnata in predvsem mokasta podlaga že površinske aluvialne plasti. Spodnji ogleni del te plasti s čre- pinjami predstavlja ponovno dalj časa trajajočo poselitev. V to dobo prištevamo tudi kosti dveh novorojenčkov iz kvadranta 243 v stranski dvorani. (Koščice se razlikujejo po barvi. Rumeno-rjav-kaste so ležale že v diluvialni plasti; po tem sklepam, da je bil otrok zakopan, ko na mestu še ni bilo črne oglene plasti, ker bi bila sicer ta pomešana. z diluvial-nim materialom. Kosti drugega novorojenčka pa so ležale naravnost v črni ogle-ni plasti in so od nje dobile črnkasto-sivo barvo.) 35 S. Brodar, Jama nad posestnikom Levakom v Šutni pri Dolu (Sv. Križ na Dolenjskem), Rokopisno poročilo o ekskurziji dne 5.9. 1937, Arhiv JZS pod št. 517. D. Mušič, Pomen novega muzeja v Krškem, Jutro 20 (27. 9. 1939) 5. F. Leben, Naše jame 11 (1969) 28. 38 M. Guštin, Levakova jama pri Šutni, Arheološki pregled 17 (1975) 28; idem, Poročilo o izkopu kulturnih slojev v Leva-kovi jami, AV 27 (1976) 260. 37 M. Slabè, Arheološke najdbe iz zbirke Jamarskega kluba Kostanjevica na Krki, AV 27 (1976) 283. 38 T. Tomazo-Ravnik, Antropološko poročilo o skeletnih ostankih, AV 27 (1976) 289. 39 S. Brodar, Ajdovska jama, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) 20. J. Korošec, Kulturne ostaline v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) 63. 40 J. Kallay, Fragment neolitske man-dibule iz Mačkove spilje kod Goranca u Hrvatskoj, Biološki glasnik 8 (1955) 33. 41 P. Korošec, Kult mrtvih v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Adriatica, 123 ss; eadem, Poročilo o raziskavah v Ajdovski jami 1967 leta, Poročilo o razisk. neolita in eneolita v Sloveniji 4 (1975) 187. 42 Č. L., Uspešna raziskovanja v jami Višnjevci, Jutro 21 (3.10.1940) 3. R. Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke vede, Zbornik za umetnostno zgodovino 17 (1941) 133. F. Leben, Naše jame 11 (1969) 27. 43 P. Korošec, M. Uršič, Neolitske in eneolitske ostaline iz okolice Krškega, Poročilo o razisk. neolita in eneolita v Sloveniji 2 (1965) 55 ss. 44 Najdbo hranijo v paleontološkem oddelku Geološkega inštituta vseučilišča v Zagrebu. 45 Arhiv Muz. društva za Slovenijo 1937—1940. S. Brodar, AV 11—12 (1960-61) 11. 48 J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, Izvestja Muz. društva za Kranjsko 14 (1904) 33. F. Leben, Naše jame 11 (1969) 30. 47 K. Moser, Bericht über Ausgrabungen in der Höhle »Zirca jama«, recte »Zir-kovec«, deutsch: Maishöhle, dann über die Funde aus dem Fuchsloche und dem Weiten Loche nächst Koflern bei Gottschee, Mitt. der Zentral-Kommission 23 (1897) 10 ss. F. Leben, Naše jame 11 (1969) 30. 48 J. Bukovec, Weites Loch pri Koblarjih, Zapisnik terenskega ogleda z dne 20.5.1929, Arhiv JZS pod št. 94. 48 S. Gabrovec, Varstvo spomenikov 10 (1965) 191. 50 M. Malez, Geološki vjesnik 18 (1965) 323; idem, Pečina Veternica u Medvednici, Acta geologica 5 (1965) 190. 51 M. Malez, Paleontološko istraživanje pečine Veternice u 1955. godini, Ljetopis JAZU 62 (1957) 289. S. Božičevič, Pečina Veternica nekada, sada i u budućnosti, Speleolog 7—8 (1959-60) 19. 52 M. Malez, Ljetopis JAZU 62 (1957) 289; idem, Tri svjetski poznata prethistorijska nalazišta Hrvatskog Zagorja, Zagorski kalendar (Zagreb 1960) 82. S. Božičevič, Speleolog 7—8 (1959-60) 13. 53 M. Malez, Geološki vjesnik 18 (1965) 231; idem, AV 18 (1967) 270. 54 F. Leben, Opredelitev neolitske in eneolitske keramike iz jamskih najdišč jugovzhodnega alpskega prostora, AV 24 (1973) 154. 55 M. Malez, Rad na speleološkom istraživanju u Hrvatskoj, Ljetopis JAZU 64 (1960) 294; idem, Paleolit Velike pećine na Ravnoj gori u sjeverozapadnoj Hrvatskoj, Arheološki radovi i rasprave 4—5 (1967) 54. 58 J. Kallay, Biološki glasnik 8 (1955) 33. 57 S. Vukovič, Pećina Vindija kao prethistorijska stanica, Speleolog 1 (1953) 18; idem, Vrpčasta keramika spilje Vindije, AV 8 (1957) 32 ss. 88 F. Leben, AV 24 (1973) 154. 59 W. Modrijan, Die Höhlen im Hausberg von Gratkorn, Schild von Steier 5 (1955) 10. Ä. Kloiber, Hallstattzeitliche Skelettreste aus der Emmalucke in Hausberg von Gratkorn, Steiermark, Schild von Steier 8 (1958) 3 ss. 60 W. Teppner, Ausgrabungen im Heidenloch bei Warmbad Villach, Mitt. für Höhlenkunde 6, H. 2 (1913) T. III, IV. F. Mühlhofer, Vorgeschichtliche Unter- suchungen bei Warmbad Villach, Wiener Präh. Zeitschrift 12 (1925) 128. 61 W. Görlich, Neue Grabungen im Heidenloch bei Warmbad Villach, Wiener Präh. Zeitschrift 16 (1929) 115. F. Leben, AV 24 (1973) 155. 62 F. Leben, AV 18 (1967) 43 ss, 77. D. Cannarella, Il Carso (Trieste 1968) 107. 63 E. Boegan, Grotte ed abissi della Carsia Giulia, Alpi Giulie 22/2 (1920) 25. R. Battaglia, Preistoria 368. 64 C. Marchesetti, Ausgrabungen im Küstenland im Jahre 1913, MAGV 44 (1914) [50]. E. Boegan, Cavità sotterranee della Carsia Giulia, Alpi Giulie 22/4 (1920) 23. R. Battaglia, Preistoria 195. 65 C. Marchesetti, ibidem [51]. E. Boegan, ibidem, 24. F. Leben, AV 18 (1967) 49. 66 M. Melato, Nota preliminare su una osservazione di »iperostosi vertebrale an-chilosante« effettuata su resti ossei umani di epoca preromana, Atti e Memorie della Commissione Grotte »E. Boegan« 13 (1973) 109 ss (dalje: Atti e Mem. Boegan). 67 F. Leben, AV 18 (1967) 51. 68 G. Tarabochia, A. Dini, Studi e ricerche di paleontologia umana alla »Grotta delle Tre Querce« (Trieste 1968, ed. Gruppo Spel. San Giusto) 27. 69 E. Boegan, Grotte della Venezia Giulia, Le Grotte d’Italia 4 (1930) 178. R. Battaglia, Atti Mus. Civ. 15 (1942) 14, 19. P. Reinecke, Der Negauer Helmfund, 32. Bericht der Röm. Germ. Komm. (1942) Berlin 1950,141. 79 S. Gabrovec, Dve novi najdbi čelad s slovenskega ozemlja, AV 1 (1950) 92. 71 D. Marini, II problema delle antiche sepolture sul Carso triestino alla luce di alcune recenti scoperte, Alpi Giulie 69 (1975) 48. D. Cannarella, Guida del Carso triestino: preistoria, storia, natura (Trieste 1975) 93. 72 D. Marini, ìbidem, 47. 73 S. Andreolotti, F. Stradi, Resti umani dell’età del Bronzo rinvenuti nel cumulo detritico della Grotta Gigante, Atti e Mem. Boegan 3 (1963) 87 ss. 74 R. Battaglia, Alpi Giulie 25 (1924) 120. S. Brodar, AV 11—12 (1960-61) 6. 75 D. Marini, Alpi Giulie 69 (1975) 48 ss. 76 Atti del IX. Congr. Naz. di Speleologia (Trieste 1963) 3. D. Cannarella, Il Carso, 113,170. 77 K. Moser, Über Höhlenfunde in der Umgebung von Nabresina, MAGW 24 (1894) [128]; idem, Mitt. der Zentral-Kommission 23 (1897) 9. F. Leben, AV 18 (1967) 63. 78 K. Moser, Die Ausgrabungen in der Höhle »Jama (Pejca) na dolech« nächst der Eisenbahnstation Nabresina, MAGW 33 (1903) [70 ss]; idem, Alte und neue prähistorische Karsthöhlenfunde von Nabresina, Globus 97 (1910) 374. F. Forlati, L’archeologia della Venezia Giulia nel decennio 1926—1936, Atti e Mem. Soc. Istr. di Archeol. e St. Patria 47 (1935) 234. F. Leben, AV 18 (1969) 59. 79 D. Cannarella, G. Cremonesi, Gli scavi nella Grotta Azzurra di Samatorza nel Carso triestino, Rivista di Scienze Pre-istorische 22 (1967) 281 ss. 80 R. Battaglia, Paleontologia e Paletnologia delle grotte del Carso, in: L. V. Bertarelli, E. Boegan, Duemila Grotte (Milano 1926) 81, 83. 81 A. Degrassi, Le Grotte d’Italia 3 (1929) 172. 82 K. Moser, Bericht über die Fortsetzung der Ausgrabungen in der Höhle »Jama pod Kalem« nächst Nabresina, MAGW 35 (1905) [5], C. Marchesetti, Bericht über die von mir im vorigen Jahr im Küstenland ausgeführten prähistorischen Forschungen, MAGW 40 (1910) [28], R. Battaglia, Notizie sulla stratigrafia del deposito quaternario della caverna Pocala (Carso Triestino), Atti Mus. Civ. 13 (1930) 26. 83 K. Moser, Der Karst und seine Höhlen (Triest 1899) 62. R. Virchow, Halber menschlicher Oberkiefer mit Milchgebiss aus einer Höhle von Nabresina, Verhandl. Berliner Anthrop. Gesellschaft, Zeitschrift für Ethnologie 27 (1895) 340. 84 K. Moser, Der Karst und seine Höhlen, 66. S. Brodar, AV 11—12 (1960-61) 5. 85 K. Moser, ibidem 52 in Fig. 5. 86 V. Calza, D. Cannarella, S. Flego, Gli scavi nel riparo Zaccaria di Aurisina (Trieste), Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 2 (1973-74) 93. 87 K. Moser, Der Karst in naturwissenschaftlicher Hinsicht geschildert, lahresbericht über das k. k. Gymnasium in Triest 40 (1890) 25; idem, Über Karsthöhlenfunde, MAGW 40 (1910) [12]. 88 K. Moser, Neue Höhlen und Grotten im Küstenland, Mitt. der Section für Höhlenkunde des Österr. Touristen-Club 2 (1886) 18. D. Cannarella, Il Carso e la sua preistoria (Trieste 1959) 134. I RINVENTIMENTI DI OSSA E DI OGGETTI DI CULTO DELL’UOMO PREISTORICO NELLE GROTTE CARSICHE DELLA SLOVENIA E DEI TERRITORI LIMITROFI Riassunto Lo scopo di questo contributo alla conoscenza della cultura spirituale e materiale dell’ epoca preistorica è di far conoscere i resti osteologici nonché il patrimonio di culto dell’ uomo troglodita, rinvenuti nel territorio delle Alpi sudorientali dalla metà del secolo scorso fino ad oggi. Non è nostra intenzione dare un’ analisi antropologica e morfologica precisa e neppure tentare una classificazione etnica o razziale dei resti osteologici, cercheremo piuttosto di puntualizzare il loro significato generale considerando la dislocazione geografica delle grotte finora a noi note, più di cinquanta, che ci hanno restituito tali resti materiali. Quanto alla cronologia ed alla cultura, sono comprese le scoperte che trattano dal Neolitico all’ Età del ferro, dato che sui reperti ossei dell’ uomo paleolitico in questo territorio sono già uscite pubblicazioni scientifiche degne di rilievo,1 mentre una modesta valorizzazione delle scoperte di età preistorica ed antica nelle grotte è stata presentata solo per alcune località.2 Parecchi punti sono da rettificare e completare, soprattutto quelli concernenti il materiale originario del Carso triestino e della Slovenia occidentale; in tal modo saranno riunite e documentate in un’ unica sede tutte le indicazioni finora note sui resti osteologici, sulla cultura spirituale e sui riti dell’ uomo preistorico vissuto nelle grotte del territorio prealpino sudorientale. È in questo ambito geografico infatti che sin dai tempi più remoti si sono svolti contatti e scambi di beni materiali e spirituali tra la valle Padana, le valli delle Alpi sudorientali, le coste adriatiche orientali ed il Bacino Pannonico, nonché tra i territori transalpini. Parecchi reperti rinvenuti nelle grotte manifestano certe caratteristiche, così che è lecito classificarle secondo il loro contenuto, sicché secondo la laro posizione orizzontale e verticale come oggetti di culto, o come inventario della cerimonia di culto nella grotta stessa, oppure davanti all’ ingresso nell’ antro. Numerosi resti di scheletri interi oppure reperti isolati di ossa umane stanno a testimoniare che già dai tempi dell’ uomo di Neanderthal alcune parti delle caverne sono state utilizzate dai trogloditi per seppellirvi i morti. Talvolta si tratta di scheletri dei cavernicoli stessi, altre volte sono le ossa di individui che per accidente sono finite nel fondo delle grotte; a volte si rinvengono nelle caverne solo oggetti di culto, senza resti osteologici. In talune grotte si individuano anfratti appositamente scelti e adattati a luoghi di tumulazione, cioè a luoghi di culto. Nella Slovenia occidentale la maggior parte del materiale osteologico finora conosciuto proviene dal Carso litoraneo e dalla Notranjska (Carniola Interiore). In quest' ultima regione tombe ed ossa umane sono state rinvenute durante gli scavi nella grotta Jama pod Jamskim gradom a Predjama;3 nello strato preistorico più profondo, appartenente all’ Età del Bronzo antico giaceva uno scheletro di donna con corredo e a poca distanza uno scheletro di bambino. Nell’ Imenski rov (Grotta dei Nomi Antichi) all’ ingresso delle Grotte di Postojna, sotto un’ incrostazione sta-lagmitica, G. A. Perko ha scoperto gli scheletri di tre individui, componenti di una famiglia; il corredo e la ceramica incrostata li fa risalire all’ Eneolitico o all' Età del Bronzo antico,4.5 La scoperta di tre scheletri (tomba di famiglia) nella Tomšičeva jama sopra il villaggio di Grahovo, che in seguito al rinvenimento di un braccia-letto spiraliforme di bronzo venne datata nell Ha C dell’ Età del ferro antico, è stata fatta per caso.6 Sul Carso litoraneo classico parecchie località sono note. Nella parte atriale della caverna Pečinka sopra il villaggio Lokvica presso Opatje selo, è stato messo in luce solo un frammento di mandibola umana;7 benché il Marchesetti lo faccia risalire al Neolitico per la presenza di ceramica dell’ Epoca dei castellieri, si deve ascriverlo all’ Età del ferro antico. L'omero umano della caverna Jelenca jama appartiene anch’ esso allo stesso periodo.8 Al fondo della grotta Gorenja jama, che si apre ai piedi di un abitato preistorico sul monte Tabor, sopra il villaggio di Povir,9 è stato scavato uno scheletro intero con corredo di bronzo risalente al IV se. a. n. e. e che tipologicamente appartiene al La Tène B. Il territorio carsico di Škocjan (San Canziano del Carso) ed i suoi dintorni erano densamente popolati nei periodi preistorici e nel mondo sotterraneo è documentata una ricca cultura materiale. I resti di una sepoltura preistorica (mandibola, frammenti d’omero e d'ulna) sono stati scavati nella Korinčeva jama, presso il villaggio di Dolnje Ležeče.10 Nella zona atriale del sistema di grotte di Škocjan — Škocjanske jame, nella galleria Czoer-nigova jama, sono state estratte dall’ alluvione le ossa appartenenti ad un cranio infantile, assieme ad oggetti dell’ Epoca Ha B—C.12 Nella grotta Tominčeva jama, al di sotto del villaggio di Škocjan, si trova la più grande necropoli spelea del Carso finora conosciuta. Nella parte anteriore del monumentale spazio sotterraneo sono stati scoperti dieci scheletri umani dell’ Età del ferro, risalenti al V e IV se. av. n. e.14,15 R. Battaglia non esclude la possibilità che appartenessero ad una popolazione arrivata più tardi, dato che la caverna ha restituito una quantità di oggetti di cultura più recente. Questo fatto ha influenzato anche J. Werner, ma soltanto per ciò che riguarda lo scheletro dell’ individuo K; questo presenta il cranio artificialmente deformato e 1’ autore citato lo ha attribuito all' epoca postromana, V se. della nostra era. Si noti che già dalla prima analisi antropologica risulta indubbiamente che lo scheletro di un maschio adulto giaceva sotto uno strato intatto contenente oggetti di cultura romana.17 Anche 1’ analisi antropologica dei crani e delle ossa delle estremità _ di tutti dieci gli individui ha confermato la loro appartenenza ad epoca preistorica.18 Nel cunicolo orientale della Tominčeva jama si apre, nella parete a sinistra, uno spazio di minori dimensioni in cui, sotto incrostazione stalagmitica, in un deposito argilloso, si trovano i resti ossei di almeno dieci idividui giovani;19 i corredi tombali e la ceramica ivi rinvenuti fanno attribuire i sepolti al periodo della prima colonizzazione delle caverne, cioè all’ Eneolitico finale. A sud di Škocjan, sotto la cima di Prevai — castelliere preistorico — si aprono due voragini poco distanti Luna dall’ altra: Jama I e Jama II a Prevai. Al fondo della prima voragine, al piè del cono di detriti, giacevano otto scheletri maschili e tre femminili, provvisti di corredo (anelli, fibula di Certosa, pinzetta, braccialetto, una lancia di bronzo ed una di ferro, falce, bottoni, acetta di ferro, frammenti dì un vaso di bronzo e situla bronzea del tipo Kurd con incisione paleoveneta sulla bocca).20 Secondo 1’ analisi antropologica comparativa i resti dei defunti si datano ai secoli V e IV av. n. e.;21 del resto anche la comparazione tipologica della situla con altri tipi veneti e la decifrazione della scritta datano il vaso al sc. V av. n. e.22—24 Per una datazione relativa più sicura è lecito riferirsi agli oggetti di corredo trovati su uno scheletro anatomicamente ben conservato, facente parte di un complesso tombale riferibile all’ Hallstatt finale (Ha D 2—3). Più interessanti ancora risultano le scoperte dal fondo dell’ altra voragine. In uno strato sottile di humus, tra il pietrisco, giacevano sparsi centinaia di oggetti di ferro e di bronzo, spezzati, storti ed in parte fusi, frammisti con pezzi di carbone di legna e di ossa animali carbonizzate, senza però reperti di ceramica e neppure ossa umane.23 Frecce, accette, spade, elmi di bronzo con cresta di tipo italico, rivetti, bottoni, maglie di bronzo, coltelli, falci, aghi, fibula serpentiforme con piede a spirale, collane, braccialetti, anelli e frammenti di secchi e pentole, sono tutti oggetti dal significato rituale, che le genti della cultura dei Campi di urne, dopo 1’ olocausto celebrato in onore di qualche divinità spelea, hanno gettato in fondo alla voragine. Del resto questi reperti sono da considerarsi come contemporanei, sebbene si possano distinguere alcune caratteristiche tipologiche antiche ed altre più recenti. La scala archeologica relativa degli oggetti di bronzo si estende dal periodo Ha A2 fino al Ha B, ad esclusione della lancia di ferro e della spada, che sono gli elementi più recenti di Ha C dell’ Epoca del ferro antico. Sul vertice del cono di depositi sono stati messi in luce un elmo di bronzo del tipo La Tène tardo, con il nome di due soldati romani incisi sulla visiera, ed una fibula italo-romana a cerniera dei tempi di Augusto.28 Ambedue i reperti costituiscono con buona probabilità una offerta votiva ad una divinità del-l'oltretomba. Parecchi modesti rinvenimenti di ossa dell’ uomo che nella preistoria abitò le caverne provengono anche dall’ Istria. Nella grotta Sveta jama presso il villaggio di Socerb, assieme ad una fibula di bronzo dell’ epoca di La Tène sono state scavate anche singole ossa umane.28 Nella caverna Jama pod Socerbskim gradom già K. Moser scavò ceramica dell’ epoca di La Tène ed un frammento di mandibola umana con tre denti.29 Nella grotta Oporovina pečina, sopra il Quarnero, nei depositi già scavati da B. Lengyel sono state ritrovate ossa umane ed in seguito, nello stesso orizzonte stratigrafico, è stato scavato uno scheletro completo.30—31 Si notino inoltre le due scoperte ancora sempre problematiche di ossa craniali umane, effettuate nella grotta Ločka jama, ed un’ altra in una caverna sotto il villaggio di Baderna (v. ann. 1), poiché finora non è chiaro se appartenessero all’ uomo paleolitico oppure all’uomo olocenico di razza mediterranea. Nella Slovenia di nord-ovest (Gorenjska) finora soltanto la caverna Sibernica a Bled si può vantare di reperti osteologici umani. Dallo strato dell’ epoca preistorica antica, sparso di cocci di ceramica dell’ epoca del Bronzo medio è stato messo in luce uno scheletro maschile intero.32 Il morto è stato sepolto in posizione a metà rannicchiata, giacendo sul fianco destro con il viso volto all’ interno della grotta. Da Štajerska (Stiria) — Slovenia nordorientale, già all' inizio abbiamo menzionato le ossa dell’ uomo fossile e recente, rinvenute nella caverna Pekel (v. ann. 1). Si notino anche i rinvenimenti di ossa umane nella caverna Mornova zijalka. Nel secondo orizzonte di colonizzazione olocenica S. Brodar scoprì gli scheletri di due neonati nei livelli di depositi pleistocenici.33—34 Appartengono al gruppo dei cavernicoli palafitticoli dell’ epoca di Hallstatt. La Slovenia sudorientale (Dolenjska) ci presenta una maggiore quantità di rinvenimenti di ossa dell’ uomo preistorico. Nella caverna Levakova jama, a causa di inondazioni, si sono mescolate tra loro ossa di arti, costole e vertebre dell’ uomo preistorico ed oggetti preistorici nonché di epoca romana.35 Sui ritrovamenti di ossa umane ci fornisce un’ informazione più dettagliata M. Guštin nel suo rapporto sugli scavi del 1975, sempre tenendo conto dei rapporti delle prospezioni di S. Brodar e di 0. Auman. Anche il Guštin ha recuperato nello strato superiore di età romana resti di due scheletri di adulti e cinque di bambini. Così pure M. Slabe, trattando dei ritrovamenti nelle caverne fatti per caso, e soprattutto di un cranio maschile artificialmente deformato, afferma che questi scheletri non sono di età preistorica, ma romana.37 Tale uso di comprimere la testa viene comparato con quello di Škocjanske jame (Tominčeva jama — individuo K), tuttavia quest’ ultimo è indubbiamente di età preistorica. Il cranio della Levakova jama invece viene datato, anche per analisi antropologica, al V oppure VI secolo dell’ era nostra.38 Un interessante problema di cultura spirituale dell’ uomo eneolitico si è aperto con il ritrovamento di quattro scheletri (due individui adulti e due adolescenti) fatto nella grotta Kartuševa jama, presso Krško. I defunti erano semplicemente deposti per terra e coperti di ramaglie e di terra.39 La loro appartenenza all’ Eneolitico viene confermata anche dall’ analisi antropologica di una delle mandibole.40 Gli scavi più recenti invece fanno presumere che nei depositi della caverna si trovino i resti di una necropoli devastata e che i focolari occasionali non abbiano avuto che una funzione di culto.41 Assieme alla ceramica e ad oggetti datanti all’ Epoca del ferro antico, sono stati scavati nelle grotte Jermanova jama e Bokrova jama anche i resti di scheletri umani di età indeterminabile.42. 46 Nella grotta Lukenjska jama, sopra le sorgenti del fiumicello Prečna, nei dintorni di Novo mesto, e nelle Ciganske jame, presso la cittadina di Kočevje, sono state messe in luce dai ricercatori singole ossa umane dell’ uomo eneolitico.44. 49 Un numero rilevante di inumazioni preistoriche è stato scoperto da K. Moser verso la fine del secolo scorso nella grotta Koblarska jama; nel tumulo già stalagmitizzato sono state inumate otto persone adulte e giovani, tutte rivolte verso sud, cioè verso 1’ ingresso della grotta, ed accanto a loro giacevano frammenti di ceramica, di ossa bovine e di capriolo.47 Interessanti dettagli sul modo di inumazione e sull' architettura tombale si rivelano in parecchie grotte della Croazia nordoccidentale. Oltre alla notissima località di Krapina, ce ne sono altre tre. Nella grotta Veternica, sul monte Medvednica a nord di Zagreb, nel deposito di età postglaciale, sotto la stalagmite atlantica, sono stati scavati due teschi integri e parti di un terzo, appartenenti ad un uomo, ad una donna e ad una persona adolescente; è quanto resta di una sepoltura di famiglia del Mesolitico.50 All'orizzonte di Età eneolitica appartengono i resti osteologici (due crani, mandibola, ossa del tronco) di più individui nello stesso sepolcro; le ossa ed altri oggetti sono stati coperti di pietre.51 Uno dei teschi è particolarmente inte- ressante dal punto di vista antropologico: la sutura tra 1’ osso frontale sinistro e quello destro non si è chiusa, ma continua in sutura tra le parietali di destra e di sinistra, in modo tale che si forma una croce (Kreuzkopf). Questo fenomeno si osserva esclusivamente in crani di neonati e specialmente in quelli dei nati prematuri, mentre è estremamente raro negli adulti. In una galleria laterale della parte anteriore della stessa grotta è stato messo in luce un altro teschio assai danneggiato, senza mandibola nè denti e con la parte nasale distrutta; accanto gli giacevano due oggetti di bronzo datati all’ Epoca del ferro antico.52 La calotta era stata deformata già da vivo, vale a dire la parte frontale è ristretta, ridotta e premuta all’ ingiù, mentre il vertice è assai dilatato e sollevato. Dallo strato inferiore dell' orizzonte preistorico nella grotta Velika pećina proviene una quantità di resti ossei umani, tra gli altri anche quelli di bambini. Particolare interesse destano alcune mascelle superiori ed inferiori con denti fortemente abrasi; anche quelle vengono ascritte secondo 1’ analisi antropologica alla gente del Neolitico, più precisamente la ceramica ornata li fa risalire al periodo di transizione tra i Eneolitico e 1’ Età del bronzo antico.54—56 Visti tutti i dati stratigrafici e le circostanze di ritrovamento, è lecito concludere che i defunti dapprima sono stati sepolti assieme col corredo, e solo più tardi le tombe furono distratte ed il loro contenuto sparso nell’ interno della grotta. Nella parte terminale della grotta Vindij a un basso cunicolo fu separato con una muratura a secco e così transformato in un sepolcro. Ivi sono stati scavati resti di teschi umani rotti e sparsi a terra assieme al corredo (ceramica decorata, ornamenti e manufatti di selce, di ossa di corna e di conchiglie).57.58 La tipologia dei reperti ceramici rinvenuti nella tomba ci fa supporre che questa parte della grotta servisse di sepoltura alle genti dell’ Eneolitico e dell’Età del bronzo antico. Al territorio delle Alpi sudorientali spettano anche due località in Austria sudorientale. Nella valle del fiume Mura (Muhr), nei dintorni di Gratkorn, nella grotta Emmalücke, sono stati scavati scheletri di quattro individui, coperti con lastre di pietra; accanto agli scheletri è stata trovata ceramica del tipo Hallstatt, ma nessun oggetto metallico.59 Un altra grotta è Heidenloch, sul versante sudorientale del monte Dobrač (Dobratsch) a nord della città di Villach (Villaco). Dallo strato antropizzato più profondo provengono una punta di osso e strumenti di selce; tutti questi ritrovamenti sono stati dapprima attribuiti all’ uomo di Neanderthal.60 Gli scavi effettuati più tardi hanno confutato questa attribuzione cronologica, dato che nello stesso livello sono stati rinvenuti frammenti di ceramica ornata eneolitica ed altri strumenti di selce ed ossa.61 Per avere una visione completa ci rimangono ancora una ventina di località nel Carso triestino. Benché sia a nostra disposizione una gran quantità di materiale,62 sarà utile farne un breve cenno e soprattutto completarlo con ulteriori rinvenimenti. Cominceremo con località che si affacciano sulla Val Rosandra. Nella Grotta sopra i Molini sono state trovate ossa sparse qua e là (cranio dolicocefalo della razza cro-magnoide, ossa degli arti, costole) assieme a resti eneolitici.63 All’ Eneolitico appartengono anche i resti di scheletri scavati nella Caverna sepolcrale e nella Grotta delle Gallerie,64.65 Un po’ più in basso si apre la Cavernetta presso il Grande, nella quale sono stati trovati i resti di scheletri di individui inumati in diverse epoche. Di interesse antropologico sono le tre ultime vertebre pettorali patologicamente deformi di un individuo databile al tempo della Cultura dei Campi di Urne.66 Nella Caverna delle tre Querce, lungo la parete di fondo, denti e costole umani vennero recuperati dallo strato neolitico più basso.68 Un rinvenimento prezioso per il suo significato cultuale è stato effettuato sul fondo della voragine nella Grotta dell’ Elmo; si tratta di un elmo italo-etrusco di bronzo dell’ epoca di Ha D3, appartenente al cosiddetto tipo Negova alpino orientale.70 Questa scoperta isolata può essere considerata come una donazione personale ad una deità dell’ oltretomba. All’ ingresso della voragine Grotta Francesco sono state scavate varie ossa umane frammiste a frammenti di ceramica dell’ Età del ferro e di un vaso romano.71 La Grotta sul castelliere di Nivize è un precipizio di modeste dimensioni nell’ ambito del castelliere preistorico. In una fessura laterale è stata messa in luce una calotta di cranio umano assieme palchi lavorati di coma di cervo e frammenti di un vaso dell’ Età del ferro; in un’ altra parte sono state trovate altre ossa umane con un teschio quasi del tutto conservato, ceramica ed oggetti di metallo.72 Al fondo della straordinariamente ampia Grotta Gigante sono stati effettuati nuovi ritrovamenti di ossa dell’ uomo preistorico. Nello strato dell’ Età del bronzo, in un conoide sedimentario, giacevano tra 1’ altro anche una mandibola priva di denti ed un femore.78 La Grotta Priamo è già stata menzionata (v. ann. 1) come ima nuova località frequentata dall’ uomo del tardo Pleistocene. Dalla Grotta dell' Alce già da lungo tempo è nota una fibula umana problematica, che la robustezza e le caratteristiche morfologiche fanno risalire al Pleistocene.74 A poca distanza da qui, si apre voragine l’Abisso Gianni Cesca. Al fondo dell’ abisso superiore e nel passaggio a quelo inferiore giacevano ossa umane stalagmitizzate e resti di vasi dell’ Epoca dei campi di urne;75 secando il parere degli scopritori la grotta è stata oggetto di culto delle genti preistoriche dei dintorni. Ad un bambino dell’ Età del bronzo appartengono i resti delle ossa spezzate e la mandibola provenienti dalla Caverna preistorica di S. Croce; esse sono state trovate dentro un grande recipiente ovale di argilla, assieme a fragmenti di due vasi, uno più grande ed uno più piccolo. Ricostruendo questo reperto, gli scopritori ritengono che il cadavere del bambino sia stato compresso nell’urna e poi sepolto nella caverna, mentre le scodelle rappresenterebbero il corredo con il cibo, come indicano le ossa animali spezzate sul fondo di una scodella. Supposto che tutto sia vero e corretto, qui avremmo il primo caso di sepoltura particolare in urna senza combustione, all’ inizio dell’ Età del ferro. Nella Grotta Moser, presso Sama-torza, sono stati ritrovati i resti di tre tombe con scheletri, coperti di una lastra di pietra.78 Secondo lo scopritore gli scheletri appartengono per lo meno al Neolitico, dato che il corredo era del tutto sprovvisto di oggetti di ceramica e conteneva invece oggetti di corno, di ossa e di selce. Anche nella Caverna del Pettirosso sono stati messi in luce i resti del cranio di una donna giovane, provvisti di un corredo di manufatti ossei.83. 85 Singoli reperti di ossa del tronco o del cranio sono noti dai depositi eneolitici e dell’ Età del bronzo in parecchie grotte: Grotta Azzurra,79>80 Caverna Caterina,81 Caverna Pocala,62 Grotta Teresiana,87 Grotta del Diavolo Zoppo.88 Un reperto più recente è stato individuato in una delle doline accanto al viadotto Aurisina, sotto una parete di roccia formante un riparo, detto Riparo Zaccaria.86 In una nicchia del riparo, nello strato eneolitico, si è rinvenuto uno scheletro umano in posizione rannicchiata, di cui era conservata solo la parte inferiore, mentre quella superiore era stata dispersa nel periodo in cui le genti dell’ Età del bronzo frequentavano il riparo. Con la presente rassegna riassuntiva 1’ autore ha tentato di dare una visione generale, mettendone in rilievo gli elementi caratteristici ed il significato, dei reperti di scheletri dell’ uomo cavernicolo preistorico; nello stesso tempo si è proposto di far conoscere al lettore le caverne che si trovano nel territorio delle Alpi sudorientali, il loro valore e significato cultuale. POSKUS KRONOLOŠKE RAZDELITVE DOBOVŠKEGA ŽARNEGA GROBIŠČA JANEZ DULAR Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Spomladi 1976 je Posavski muzej v Brežicah izdal katalog gradiva, ki je bilo v preteklih dveh desetletjih izkopano na dobovskem žarnem grobišču. Delo je sicer izšlo pod imenom pokojnega Franceta Stareta, vendar pa je kataloško objavo z nekaj sodelavci v celoti pripravil M. Guštin.1 Tako je bila pred arheološki svet razgrnjena vsebina več kot tristo grobov, ki po svojih bogatih najdbah prav gotovo uvrščajo Dobovo med najpomembnejše nekropole kulture žarnih grobišč na prostoru jugovzhodnih Alp. Žal zaradi objektivnih težav katalog ne prinaša opisov grobov, prav tako pa povečini manjkajo tudi risbe profilov. Te pomanjkljivosti in dejstvo, da so bili nekateri grobovi sestavljeni iz drugotnih virov šele pri pripravljanju objave, nam v marsičem otežujejo proučevanje kronologije. Tako lahko za časovno razčlenjevanje grobišča uporabimo le kombinacijsko metodo, kar pa je vsekakor pomanjkljivo, saj ugotovljenih podatkov zaradi izgubljenega načrta ni mogoče primerjati s stratigrafijo. Dvomljive so tudi nekatere celote. Tu imamo v mislih prav grob 108, ki je danes izgubljen.2 Grobna celota je namreč v sklopu dobovskega gradiva tako heterogena, da narekuje pri proučevanju kronologije vso previdnost; zato smo jo tudi namenoma izpustili iz obravnave. Kljub naštetim težavam pa ostaja žarno grobišče v Dobovi nadvse pomembno in enkratno. Enkratno predvsem zaradi velikosti, saj je bilo na njem izkopano kar 418 prazgodovinskih grobov, od katerih pa vseh, žal, ni mogoče uporabiti za kronološke analize. Če namreč od celotnega števila pokopov odštejemo takšne, ki so bili brez vsakih pridatkov (23,5 %), prav tako pa tudi tiste, ki so vsebovali le neizrazite predmete (54,5 %>), nam ostane za delo le slaba četrtina grobov (22%). To vsekakor ni veliko, vendar pa zadostuje, da poizkusimo izpeljati vsaj prve kombinacijske analize. Rezultat našega poskusa je grafično prikazan na sliki 1. S kombiniranjem predmetov in grobov so se namreč izluščile štiri kombinacijske skupine, ki so med seboj dokaj dobro ločene. To velja zlasti za prvi dve grupi, medtem ko se tretja in četrta z nekaterimi tipi prepletata. 36 Arheološki vestnik 29 (1978) 1 Kombinacijska tabela. — Kombinationstabelle Prvo skupino sestavlja osem grobov, med katerimi je tudi grob 289, ki velja za najbogatejši pokop na dobovskem žarnem grobišču, če skupino označimo s predmeti, potem je treba najprej omeniti bronast okras, tako tordirane in gladke ovratnice, gumbe, obročke, zapestnice, predrte narokvice in najrazličnejše obeske. Keramika je preprosta in enotna, saj prevladujeta v grobovih le dva tipa: široki lonci in skodele, ki imajo večinoma poševno kanelirana ustja. Za kronološko opredelitev grupe nudi največ opore prav grob 289. Njegova vrednost je namreč dvojna: prvič zato, ker vsebuje bogate pridatke, ki jih je mogoče vzporejati na širšem kulturnem prostoru, in drugič zaradi tega, ker je kot celota dobro povezan z grobovi svoje skupine. Grob je bil v literaturi že večkrat omenjen, delno pa ga je objavila in analizirala šele v zadnjem času K. Vinski-Gasparini.3 Brez dvoma ima grob vrsto starih elementov, saj najdemo na primer trakaste zapestnice s poudarjenim rebrom in razne obeske v medrečju Drave, Donave in Save predvsem v depojih II. faze kulture žarnih grobišč.4 Star je tudi žičnat okras na eni izmed ovratnic, ki je narejen iz prepletenih osmič, na katerih vise majhni obročki. K. Vinski-Gasparini mu je našla podobno paralelo v grobu 1 iz nekropole Grünwald na Bavarskem, ki ga postavlja H. Müller-Karpe v Ha A 1 horizont.5 Srednjeevropsko poreklo in dokajšnjo starost moremo pripisati tudi predrtim manšetam, saj se pojavljajo v podobnih oblikah na ozemlju današnje Švice že v bronasti dobi.6 Fragment fibule, ki ima tordiran lok je za kronološko opredelitev groba manj pomemben. K. Vinski-Gasparini ga je sicer uvrstila med zaponke z visoko žlebasto nogo, torej med primerke, ki so v osnovi trikotne sheme,7 vendar pa je vprašanje, če lahko zgolj s pereso-vino in koščkom loka rekonstruiramo zanesljivo obliko. Opredelitev groba narekujejo tako zlasti ostali predmeti, ki sodijo večinoma v Ha A 1 stopnjo. Takšno datacijo lahko prenesemo tudi na druge grobove prve kombinacijske skupine, saj smo že na začetku poudarili, da so z grobom 289 dobro povezani. Kljub dokaj jasni opredelitvi pa ne smemo zamolčati, da obstajajo prav pri kronološkem opredeljevanju tudi nekatere težave. Ne gre namreč prezreti, da združuje prva kombinacijska skupina večinoma takšno gradivo, ki je značilno za ženske grobove, medtem ko so v naslednji za stopnjo mlajši grupi, kot bomo videli kasneje, povezani predvsem moški pokopi. Tu kaže kombinacijska metoda vsekakor določene vrzeli, saj se je težko odločiti, ali smo z analizo v okviru starejšega obdobja kulture žarnih grobišč uspeli razčleniti grobove le po spolu ali pa imamo v prvi skupini združene starejše, v drugi pa mlajše pokope. Če smo se pri kronološki opredelitvi nagnili k drugi možnosti, smo to storili predvsem zato, ker v prvi kombinacijski grupi resnično prevladujejo elementi Ha A 1, v drugi pa Ha A 2 stopnje. Na dlani pa je, da tudi takšna opredelitev ni stoodstotna, saj jo lahko zagovarjamo le takrat, če imamo pred očmi tudi omenjene zadržke. Druga skupina se s prvo ne veže, prav tako pa je ločena tudi od tretje. V kombinacijsko celoto jo družijo igle s čebulasto glavico in odebeljenim vratom ter veliki lonci, ki imajo na zgornjem obodu aplicirana razčlenjena plastična rebra; ostala keramika je namreč pri vzporejanju manj odločujoča. Kronološko opredelitev grupe narekujejo predvsem igle, ki veljajo na širšem geografskem prostoru za enega od značilnih tipov stopnje Ha A2.8 Tako sodi tudi druga kombinacijska skupina v starejše obdobje kulture žarnih grobišč. Žal številčno ni posebno močna, kar pa ne moremo pripisati pomanjkljivostim kombinacijske metode, ampak bolj dejstvu, da so bili grobovi iz tega obdobja deloma tudi uničeni.9 Tretja skupina uveljavi med gradivom vrsto novosti. V trdno celoto jo veže zlasti tip skodelice z usločenim ustjem in presegajočim ročajem, ki je prisoten v več grobovih. Dobimo ga v raznih kombinacijah, tako z bronastimi iglami z jajčasto glavico, z iglo z odebeljenim tordiranim vratom, s trakastim obročkom, ki ima zoženo sredino in z obročki s prepletom. Dobro je povezana tudi keramika, saj se poleg skodelic med seboj kombinirajo tudi razni kroglasti, bikonični in vrečasti lonci, amfore, skodele in druge manjše posode. Za datacijo so pomembne zlasti igle z jajčasto glavico, ki se pojavljajo skoraj izključno v celotah Ha B 1 obdobja.10 To opredelitev potrjujejo tudi skodelice s presegajočim ročajem,11 medtem ko so ostale keramične najdbe, igla s tordiranim vratom in bronasti obročki za datiranje skupine manj pomembni. Četrta skupina je s tretjo tekoče povezana. To je razumljivo, saj prepletanje skodel, amfor in obročkov s prepletom kaže, da je potekal med obema grupama kontinuiran razvoj. Pač pa se v četrti skupini pojavijo tudi nove oblike, ki jih prejšnja ni poznala. Našteti moramo predvsem vrsto posod, od skodel, ki imajo rahlo poudarjeno stojno ploskev in luknjo v ostenju (npr. grob 170, 171) pa tja do loncev z ročaji (grob 96) ali brez njih (grob 267, 395). Dokaj pogoste so tudi polkrožne skodelice in skodelice s presegajočimi ročaji (grob 165, 395). Od kovinskih najdb velja omeniti predvsem očalarke, obročke s prepletom in igle. V okviru četrte skupine se na koncu razpredelnice pojavlja še nekaj grobov, ki so po oblikah med seboj sicer dobro povezani, vendar pa je celota kljub vsemu premalo izrazita, da bi jo lahko izdvojili kot samostojno skupino. Četrta grupa združuje v primerjavi s tretjo zanesljivo mlajše gradivo. To ne dokazujejo le keramične posode, ki nosijo poteze razvitejših oblik, ampak tudi kovinski predmeti, saj moramo igle s poševno narezanim vratom, očalarke in iglo z uvito glavico po primerjavah z Ljubljano postaviti v Ha B 2 horizont.12 Takšni opredelitvi ne nasprotuje niti polmesečna britev (grob 171), prav tako pa kaže mlajše poteze tudi bronast nož (grob 14).13 Če strnemo dosedanja izvajanja v zaključno misel, potem lahko rečemo, da je možno v sklopu dobovskega žarnega grobišča razlikovati štiri časovne horizonte. Prvega, ki sicer ni najjasneje opredeljen, sestavlja začetna kombinacijska skupina, preostali trije pa se pokrivajo z drugo, tretjo in četrto grupo. Govorjeno v jeziku srednjeevropske terminologije, ki daje ugotovitvam širši okvir, bi sodili posamezni horizonti v Ha A 1, Ha A 2, Ha B 1 in Ha B 2 stopnjo. Dobovško grobišče kaže torej kontinuiran razvoj, ki ga je po sedanjem poznavanju žarnogrobiščnega obdobja moč v grobem zaobjeti med 12. in 9. stoletje pred našim štetjem. Toliko o kronologiji. Da pa bo podoba Dobove popolnejša, moramo nekropolo na kratko vzporediti še z ostalimi najdišči iz časa kulture žarnih grobišč v Sloveniji in severozahodni Hrvatski. Gotovo je namreč, da je Dobova z gradivom najožje povezana prav z nekropolami zahodnega medrečja, pri čemer mislimo predvsem na grobišča Ha B obdobja iz Velike Gorice, Treščerovca in Krupač.14 Te ugotovitve so v literaturi že znane, zato jih na tem mestu ne kaže ponavljati. Pač pa je sedaj prav z analizo Dobove veliko jasnejša predvsem kronološka slika omenjenih grobišč. To velja zlasti za Veliko Gorico, kjer je že K. Vinski-Gasparini v okviru svoje IV. faze ugotovila prepletanje starejših in mlajših elementov, ki pa jih prav zaradi skromnega števila grobov ni bilo mogoče ozko razdvojiti.15 Gledano iz Dobove pa je gotovo, da moramo grobove 7/1908, 1/1910, III/1910 in 1/1911 iz Velike Gorice vzporejati z njenim tretjim horizontom, medtem ko sta pokopa 11/1910 in 3/1916 za stopnjo mlajša. Na kratko bi torej kronološko razmerje med Dobovo in grobišči severozahodne Hrvatske povzeli takole: prva dva horizonta Dobove sta vzporedna z delom II. in s III. razvojno fazo kulture žarnih grobišč zahodnega medrečja (po K. Vinski-Gasparini), tretji in četrti pa se odzvanjata predvsem v starejših oziroma mlajših grobovih iz Velike Gorice. Nekoliko teže je pojasniti časovno razmerje med Dobovo ter grobiščema Krupače in Treščerovac, saj najdišči praktično nimata ohranjenih grobnih celot (slika 2).16 že iz bežnega pogleda na gradivo pa se da razbrati, da med njimi prevladujejo takšni predmeti, ki imajo dobre primerjave predvsem v najmlajših grobovih dobovskega žarnega grobišča.17 Tako moramo tudi najdišči Treščerovac in Krupače postaviti okvirno v Ha B 2 stopnjo, saj nam za natančnejše opredeljevanje, kot že rečeno, primanjkuje zaključenih najdb. 2 Krupače, grob (po Brunšmidu). — Krupače, Grab (nach Brunšmid) Še zanimivejši je odnos Dobove do obdravskih najdišč. Sorodnost z njimi je namreč ugotovila vrsta avtorjev, kar je postopoma privedlo do tega, da se je izoblikoval pojem ruško-dobovske skupine.18 Povezave Dobove s Podravjem so sicer nedvomne, res pa je tudi, da slone večinoma na takšnem gradivu, ki sodi v širši oblikovni zaklad kulture žarnih grobišč.10 Prav tako je opaziti, da so stiki tesnejši s Hajdino, Pobrežjem in Mariborom, manj pa z Rušami, kar je morda zaradi odmaknjenosti najdišča, ki leži v ozki Dravski dolini, razumljivo. Presenetljivo je dejstvo, da keramika, razen amfor, ne nudi trdnejših povezav.20 Sorodnosti se namreč pojavljajo le na nekaj kosih,21 večina posod pa kaže vse značilnosti lokalnih oblik. Različen je tudi okras,22 medtem ko moramo široke lonce z majhnimi ročaji, ki se pojavljajo tako v Dobovi kot v Podravju, uvrstiti med splošne oblike, ki so domače na širšem prostoru, od jugovzhodnih Alp do srednjega Podonavja.23 Srednjepodonavski izvor kaže pripisati tudi skodelicam z usločenim ustjem in presegajočim ročajem; pogoste so v Dobovi, pozna jih Ljubljana (faza I), skoraj brez odmeva pa ostanejo v Podravju.24 Razliko med grobišči mariborske okolice in Dobovo je opaziti še v tem, da slednja ne pozna velikih žar, docela tuji pa so ji tudi vrči z ročaji, ki sicer veljajo za enega najbolj značilnih elementov podravskih najdišč.25 Naše primerjave so torej veljale predvsem drobnemu gradivu. To je razumljivo, saj medsebojno vzporejanje posameznih stopenj prav zaradi splošnih oznak, ki smo jih nadeli dobovskim horizontom, ni neobhodno potrebno (glej sliko 3). Na drugi strani pa moramo priznati, da tudi pogledi na kronologijo Srednja Evropa Dobova Hrvatska Podravje Ljubljana 12.stol. Ha A1 I II 11.stol. Ha A 2 II III 10. stol. Ha B 1 III IV Ha B 1 I a 9. stol. Ha B 2 IV Ha B 2 Ib V 8. stol. Ha B 3 Ha B 3 Ila llb 3 Primerjalna kronološka tabela. — Vergleichende chronologische Tabelle podravskih najdišč niso čisto enotni, kar brez dvoma otežuje natančno primerjanje.26 Nove analize so torej več kot nujne, želeti pa je, da z njimi ne bi pojasnili le kronoloških vprašanj, ampak tudi odnose Podravja do sosednjih žarnogrobiščnih skupin. Na koncu se moramo dotakniti le še razmerja Dobove do Ljubljane. Povezava ni težka, saj je na stične točke med najdiščema pokazal že S. Gabrovec, ko je obravnaval začetek halštatskega obdobja v Sloveniji.27 Če torej primerjamo obe nekropoli, je že na prvi pogled jasno, da najstarejši del dobovskega grobišča v Ljubljani nima odgovarjajočih faz. Ta ugotovitev ni presenetljiva, saj je znano, da se pričenjajo grobišča ljubljanskega tipa najverjetneje šele v Ha B stopnji. Tako je tudi v Ljubljani, kjer moramo najstarejše gradivo, ki izvira večinoma iz uničenih grobov (Ljubljana la), časovno primerjati šele s tretjim dobovskim horizontom (Ha BI).28 Obe najdišči ostaneta v stikih tudi v naslednji stopnji; sočasnost četrtega dobovskega horizonta zib fazo v Ljubljani je tako nedvomna, velja pa pripomniti, da slone povezave predvsem na takšnem gradivu, ki nosi splošne oblikovne poteze kulture žarnih grobišč.29 Dobovška nekropola je v Ha B obdobju povezana tudi z ostalimi grobišči ljubljanskega tipa. Sorodnosti se odražajo predvsem v kovini (obročki s prepletom, zapestnice C preseka iz bronaste pločevine, britve), medtem ko je keramiko zaradi redkih najdb skoraj nemogoče vzporejati. Zdi se, da so stiki intenzivnejši v fazi Ljubljana I b, saj sodi večina sorodnih najdb iz Mokronoga, Novega mesta (Bršljin) in Golobinjeka prav v ta čas.30 Skoraj brez odmeva pa ostane Dobova do horizonta Ljubljana II. Značilnosti te faze so ji tuje, zaman pa bi med njenim gradivom iskali tudi oblike, kakršne je na primer dala novomeška nekropola na Mestnih njivah.31 Tako je znova potrjena ugotovitev, da žarno grobišče v Dobovi polnega 8. stoletja očitno ni doživelo. 1 F. Starò, Dobova, Posavski muzej Brežice, knjiga 2 (1975); odslej citiram Starò, Dobova. 2 O. c. 14; F. Starò, Situla 1 (1960) 81 ss. 3 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) 117; eadem, Vjesnik Zagreb ser. III, 8 (1974) 12 s. 4 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) 72 s in 95; za obeske crf. še G. Kos-sack, Studien zum Symbolgut der Urnenfelder- und Hallstattzeit Mitteleuropas, Röm. Germ. Forsch. 20 (1954) 15 ss. 5 H. Müller-Karpe, Münchener Urnenfelder (1957) 11, T. 6: 8. 6 B. Frei, Germania 33 (1955) 324 ss. 7 K. Vinski-Gasparini, Vjesnik Zagreb ser. III, 8 (1974) 12, T. 7: 1. 8 H. Müller-Karpe, o. c. 10; idem, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-Germ. Forsch. 22 (1959) Abb. 23: 1 in 35: 1. K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) 136. 9 Cfr. predmete, ki nimajo znanih grobnih celot: Starò, Dobova T. 1: 3, 6, 8. 19 E. Gersbach, Jahrb. d. Schweiz. Ges. f. Urgesch. 41 (1951) 179. H. Müller-Karpe, o. c. 124. 11 Skodelice se pojavljajo v Ljubljani večinoma v najstarejši stopnji (I a); cfr. F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954) T. 6: 9 in S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 342 s. 12 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) glej kombinacijsko tabelo na strani 340. 13 Britev sodi v tip Oblekovice, ki ga A. Jockenhövel (PBF VIII/1 [1971] 205 ss) postavlja v Ha B 1 stopnjo, vendar pa so v okviru te skupine nekateri slovenski primerki zanesljivo mlajši — cfr. še S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 345, opomba 25. Isto velja za nož, ki je še najbliže tipu Hadersdorf (cfr. J. Rihovsky, PBF VII/1 [1972] 61 ss). 14 S. Starò, Inv. Arch. Jug. 1 (1957) Y 6—10. K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) 153 ss. Stiki so zanesljivo prisotni že v Ha A stopnji, a jih zaradi redkih grobnih celot, ki jih premoreta najdišči tega časa Zagreb-Vrapče in Zagreb-Hor-vati ni mogoče najbolje predstaviti. Primerjave omogočajo predvsem amfore (cfr. K. Vinski-Gasparini, o. c. T. 24: 3, 7 in F. Starò, Dobova, T. 31: 10, T. 54: 2 itd.). 15 K. Vinski-Gasparini, o. c. 156 s. 16 Izjema je le grob iz Krupač (sl. 2). ki ga je možno rekonstruirati na podlagi Brunšmidovega poročila v Vjesniku Zagreb n. s. 3 (1898) 137 ss. Sestavljajo ga štiri posode (K. Vinski-Gasparini, o. c. T. 100: 1,2, 3 in 7). 17 Cfr. F. Starò, Dobova, grob 386, grob 395, grob 411 in K. Vinski-Gasparini, o. c. T. 100: 3, 6, 7, T. 101: 1,2,5,11. 18 F. Starò, Arh. vestnik 2 (1951) 65 ss; idem, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) 137 ss. S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) 62. S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16 (1964-1965) 26. Upravičenost takšnega poimenovanja bodo razjasnile bodoče raziskave, vendar pa je že sedaj na dlani, da so razlike med najdišči precejšnje, zato se skupno ime verjetno ne bo obdržalo. 19 To velja zlasti za kovino, npr. igle z jajčasto glavico, očalarke, igle s poševno narezanim vratom, britve itd. Izjema so pravzaprav le obročki s prepletom, ki pa jih prav tako dobimo tudi v nekropolah ljubljanskega tipa. 20 Povezanost z amforami se izraža predvsem v tipu posode, manj pa v sami obliki, saj prevladujejo v Podravju večinoma konične forme, medtem ko oblikuje Dobova vseskozi bolj cilindrično-usločen vrat. Žal dobovske amfore ni mogoče kronološko razvrstiti, ker so v grobovih največkrat edini pridatek. 21 Cfr. na primer F. Starò, Dobova, T. 14: 10, T. 60: 5, T.61: 1 in S. Pahič, Podbrezje, Kat. in monogr. 6 (1972) T. 10: 6, T. 11: 16, T. 13: 2. Dve izrazito dobovski posodi sta bili najdeni tudi na drugem grobišču v Rušah (S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 4/3 (1957) T.7: 1 in T. 12: 2). 22 Dobova skoraj ne pozna ornamentike Podravja; cfr. tudi S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 352. 23 Dobova: F. Starò, Dobova, T. 13: 17, T. 17: 2; Podravje: S. Pahič, Podbrezje, Kat. in monogr. 6 (1972) T. 9: 2, T. 16: 5; H. Miiller-Karpe, o. c. T. 121: 6, 7, T. 122: 16; Podonavje: J. Rihovsky, Pamdtky arch. 57 (1966) T. 13: C 2, T.16: B 5, C 3 itd. 24 Dobova: F. Starò, Dobova, T. 5: 3, T. 6: 13, T. 15: 11; Ljubljana: F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954) T. 1: 4, T.6: 9; Podravje: H. Miiller-Karpe, o. c. T. 117: 5, T. 123: 6. 25 Cfr. H. Miiller-Karpe, o. c. T. 119. 26 Primerjaj Pahičevo razdelitev: Pobrežje, Kat. in monogr. 6 (1972) 15 ss. 27 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 342 s, 351 s. 28 Primerjave sicer niso najbolj izrazite, omogočajo pa jih predvsem skodelice z usločenim ustjem in presegajočim ročajem; cfr. opombo 24. 29 Npr. očalarke, igle s poševno narezanim vratom, obročki s prepletom, polkrožne skodelice s presegajočim ročajem itd. 30 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 365 ss, T. 1—11. T. Knez, Arh. vestnik 18 (1967) 155 ss, T. 1. 31 T. Knez, Arh. vestnik 17 (1966) 51 ss. VERSUCH EINER EINTEILUNG DES URNENFELDES IN DOBOVA Im Früjahr 1976 hat das Posavski muzej in Brežice einen Katalog von dem Material herausgegeben, das in den letzten beiden Jahrzehnten auf dem Urnenfeld in Dobova ausgegraben worden ist. Die Nekropole ist vor allem wegen ihrer Grösse so bedeutend, zumal dort 418 vorgeschichtliche Gräber freigelegt wurden, von denen sich aber leider nicht alle für eine chronologische Analyse verwenden lassen. Wenn man nämlich von der Gesamtzahl der Bestattungen diejenigen ohne jegliche Beigabe (23,5 °/o) abzieht, sowie auch jene, denen nur unbedeutende Gegenstände beigegeben worden waren (54,5 %), so bleibt nur etwa ein Viertel (22 %) der Gräber übrig, das für eine Bearbeitung geeignet wäre. Leider stand uns während der Analyse auch kein Plan des Gräberfeldes zur Verfügung, so dass die gewonnenen Ergebnisse nicht mit der Stratigraphie verglichen werden konnten. Das Resultat unseres Versuches ist auf dem Bild 1 graphisch dargestellt. Durch Kombinieren von Gegenständen und Gräbern liessen sich nämlich vier Kombinationsgruppen aussondern, die sich ziemlich stark voneinander unterscheiden. Das gilt besonders für die ersten beiden Gruppen, während die dritte und vierte mit einigen Typen verknüpft sind. In die erste Gruppe gehören mehrere Gräber, unter denen sich auch das Grab 289 befindet, das für die reichste Bestattung auf dem Umenfeld in Dobova gilt. Wenn man die Gruppe mit Gegenständen bezeichnet, dann müssen zuerst Bronzeschmuck, tordierte sowie glatte Halsbänder, Knöpfe, Reife, Armreife, durchbrochene Armbänder und Anhänger aller Art erwähnt werden. Die Keramik ist schlicht und einheitlich, davon herrschen in den Gräbern nur zwei Typen vor: breite Töpfe und Schüsseln mit hauptsächlich schräg kannelierter Mündung. Bei der chronologischen Bestimmung der Gruppe hat man sich gerade auf das Grab 289 am meisten stützen können. Sein Wert ist nämlich aus zwei Gründen so hoch: erstens, weil es reiche Beigaben, zu denen Parallelen in breiterem Kulturraum gezogen werden können, enthält, und zweitens, weil das Grab als Ganzes gut mit den anderen Gräbern seiner Gruppe verbunden ist. Das Grab weist ohne Zweifel eine Reihe alter Elemente, aus, da z. B. bandförmige Armreife mit betonter Rippe und verschiedene Anhänger im Zwischenstromland von Drava, Donava und Sava vor allem in den Depots der zweiten Kulturphase von Urnenfeldern zu finden sind.4 Ebenso alt ist auch der Drahtschmuck auf einem der Halsbänder, der aus verflochtenen Achten mit daran hängenden Ringlein angefertigt ist. Als eine ähnliche Parallele dazu kann man auch das Grab 1 der Nekropole Grünwald in Bayern anführen, das von H. Müller-Karpe zur Stufe Ha A 1 gerechnet wird.5 Mitteleuropäischen Ursprung und ein beträchtliches Alter kann man auch den durchbrochenen Manschetten zuschreiben, da sie in ähnlichen Formen schon in der Bronzezeit auf dem Gebiet der heutigen Schweiz Vorkommen.6 Ein Fibelfragment mit tor-diertem Bügel ist für die Bestimmung des Grabes weniger wichtig. So helfen uns bei der Datierung vor allem andere Gegenstände, die vorwiegend in die Stufe Ha A 1 gehören. Diese Datierung lässt sich dann auch auf andere Gräber der ersten Kombinationsgruppe übertragen, da sie, wie es bereits anfangs betont wurde, eng mit dem Grab 289 verbunden sind. Die zweite Gruppe steht in keiner Verbindung mit der ersten und ist ebenso von der dritten gesondert. Sie vereinigen Nadeln mit Zwiebelköpfchen und verstärktem Hals, sowie grosse Töpfe, die auf oberem Rand gegliederte plastische Rippen appliziert haben, zu einem Kombinationsganzen. Die chronologische Bestimmung der Gruppe wird besonders von Nadeln diktiert, die im breiteren geographischen Raum zu den charakteristischen Typen der Stufe Ha A 2 gerechnet werden.8 So gehört auch die zweite Gruppe in den früheren Zeitabschnitt der Urnenfelderkultur. Leider ist sie zahlenmässig nicht besonders stark, was nicht auf die Mängel der Kombinationsmethode zurückzuführen, sondern eher der Tatsache zuzuschreiben ist, dass Gräber dieser Zeit teilweise auch vernichtet waren.9 Die dritte Gruppe führt unter dem Material viele Neuheiten ein. Zu einem festen Ganzen wird sie vor allem durch einen Tassentyp mit geschweifter Mündung und überstehendem Henkel, wie er in mehreren Gräbern vorkommt. Wir finden ihn in verschiedenen Kombinationen, mit Eikopfnadeln, mit Nadel mit verstärktem tor-diertem Hals, mit bandförmigem Reif und mit Schleifenringen vor. Auch die Keramik ist gut zusammenhängend, da ausser Tassen auch verschiedene Töpfe, Amphoren, Schüsseln und andere kleinere Gefässe miteinander kombiniert werden. Für die Datierung sind besonders Nadeln mit eiförmigem Köpfchen von Bedeutung, da sie fast ausdrücklich in Einheiten der Zeit Ha B 1 auftreten.10 Die Richtigkeit dieser Bestimmung wird auch durch Tassen mit überstehendem Henkel11 bestätigt, während die übrigen Keramikfunde, Nadel mit tordiertem Hals und Bronzereifen für die Datierung weniger massgebend sind. Die vierte Gruppe ist mit der dritten lückenlos verbunden. Das ist verständlich, der Zusammenhang von Schalen, Amphoren und Schleifenringen weist nämlich auf eine kontinuierliche Entwicklung zwischen beiden Gruppen hin. In der vierten Gruppe treten jedoch auch neue Formen auf, die der früheren Gruppe unbekannt waren. Es muss hier eine Reihe von Gefässen aufgezählt werden, angefangen bei Schüsseln mit leicht betonter Standfläche und Loch im Gehäuse (z. B. Grab 170, Grab 171) bis zu Töpfen mit Henkeln (Grab 96) oder ohne (Grab 267, Grab 395). Häufig kommen auch halbkreisförmige Tassen vor und Tassen mit einem den Rand über- ragenden Henkel (Grab 165, Grab 395). Von den Metallfunden müssen vor allem Brillenfibeln, Schleifenringe und Nadeln erwähnt werden. Im Vergleich mit der dritten wird in der vierten Gruppe sicher jüngeres Material zusammengefasst. Das beweisen nicht nur Keramikgefässe, die schon Züge entwickelterer Formen aufweisen, sondern auch Metallgegenstände, denn die Nadeln mit schräg geritztem Hals, die Brillenfibeln und eine Nadel mit eingerolltem Köpfchen müssen nach dem Vergleich mit Ljubljana in die Stufe Ha B 2 eingeordnet werden.12 Die bisherigen Ausführungen zusammenfassend lässt sich sagen, dass innerhalb des Urnenfeldes von Dobova vier Zeithorizonte unterschieden werden können. Der erste besteht aus der einsetzenden Kombinationsgruppe, die anderen drei aber stimmen mit der zweiten, dritten und vierten Gruppe überein. Ausgedrückt in der Sprache der mitteleuropäischen Chronologie, die den Feststellungen einen breiteren Rahmen verleiht, würden die einzelnen Horizonte in die Stufen Ha A 1, Ha A 2, Ha B 1 und Ha B 2 gehören. Um das Bild von Dobova zu ergänzen, sollte die Nekropole abschliessend noch kurz mit anderen Fundorten aus der Zeit der Urnenfelderkultur in Slowenien und im nordwestlichen Kroatien verglichen werden. Es steht nämlich fest, dass Dobova durch sein Material engstens gerade mit den Nekropolen des westlichen Zwischenstromlandes verbunden ist, wobei wir vor allem an die Gräberfelder der Stufe Ha B aus Velika Gorica, Treščerovac und Krupače denken.14 Da diese Festellungen schon aus der Literatur bekannt sind, brauchen sie hier nicht wiederholt zu werden. Doch hat die Analyse von Dobova zu einem viel klareren chronologischen Bild der erwähnten Gräberfelder verholfen. Das gilt besonders für Velika Gorica, wo schon K. Vinski-Gasparini im Rahmen der IV. Phase eine Verflechtung der älteren Elemente mit den jüngeren festgestellt hat, die jedoch gerade wegen der bescheidenen Gräberzahl nicht scharf genug voneinander getrennt werden können.15 Von Dobova aus gesehen kann man die Gräber 7/1908, 1/1910, IH/1910 und 1/1911 aus Velika Gorica mit dem dritten Horizont gleichsetzen, während die Gräber 11/1910 und 3/1916 um eine Stufe jünger sind. Das Verhältnis zwischen Dobova und den Gräberfeldern des nordwestlichen Kroatien lässt sich wie folgt zusammenfassen: die ersten zwei Horizonte von Dobova sind parallel mit einem Teil der zweiten und mit der dritten Entwicklungsphase der Urnenfelderkultur des westlichen Zwischenstromlandes (nach K. Vinski-Gasparini), der dritte und vierte aber finden ihren Widerhall in den früheren bzw. späteren Gräbern aus Velika Gorica. Das Material der Fundorte in Treščerovac und Krupače, hauptsächlich ohne Grabeinheiten, findet gute Entsprechungen vorwiegend in den jüngsten Gräbern des Urnengräberfeldes von Dobova und gehört somit in die Stufe Ha B 2.17 Interessant ist auch das Verhältnis von Dobova zu den Fundorten des Drava-Gebiets. Die Verwandschaft zwischen ihnen wurde schon von mehreren Autoren festgestellt, was allmählich zur Herausbildung des Begriffs Ruše-Dobova-Gruppe geführt hat.18 Die Verbindungen von Dobova mit dem Drava-Gebiet sind zwar unzweideutig, es stimmt aber auch, dass sie sich in hohem Mass auf solches Material stützen, das in den breiteren Formenschatz der Umenfelderkultur gehört.19 Ebenso lässt sich bemerken, dass die Verbindungen mit Hajdina, Pobrežje und Maribor enger sind als mit Ruše, was aus Gründen der Entfernung des im schmalen Drava-Tal liegenden Fundortes ganz verständlich ist. Überraschend ist die Tatsache, dass die Keramik, Amphoren ausgenommen, keine festeren Zusammenhänge bietet.20 Verwandschaften kommen nur bei einigen Stücken vor,21 die meisten Gräber aber weisen alle Merkmale lokaler Formen auf. Verschiedenartig ist auch das Ornament,22 während breite Töpfe mit kleinen Henkeln, die ebenso in Dobova wie auch im Drava-Gebiet auftreten, den allgemeinen Formen zugeordnet werden müssen, die in einem weiteren Raum beheimatet sind, nämlich von den Südostalpen bis zum Donaugebiet.23 Der Unterschied zwischen den Gräberfeldern von Maribor und Dobova besteht auch darin, dass letzteres keine grossen Urnen kennt, ganz fremd sind ihm aber auch Henkelkrüge, die sonst für eines der bedeutendsten Elemente an den Fundorten im Drava-Gebiet gelten.25 Unsere Vergleiche bezogen sich vor allem auf das Kleinmaterial. Das ist verständlich, weil ein gegenseitiges Vergleichen der einzelnen Stufen gerade aus Gründen der allgemeinen Bezeichnungen der Horizonte von Dobova nicht unumgänglich notwendig sind (S. Bild 3). Am Ende soll noch das Verhältnis von Dobova zu Ljubljana betrachtet werden. Eine Verbindung fällt nicht schwer, da bereits S. Gabrovec auf die Berührungspunkte zwischen den beiden Fundorten hingewiesen hat, als er den Beginn der Hallstattzeit in Slowenien behandelte.27 Wenn man also die zwei Nekropolen miteinander vergleicht, erkennt man schon auf den ersten Blick, dass der älteste Teil des Gräberfeldes von Dobova keine entsprechenden Phasen in Ljubljana findet. Dies wundert uns nicht, da doch bekannt ist, dass Gräberfelder vom Typ Ljubljana erst in der Stufe Ha B auftreten. Das gilt auch für Ljubljana selbst, wo man das älteste, meist aus vernichteten Gräbern (Ljubljana I a) stammende Material zeitlich erst mit dem dritten Horizont von Dobova (Ha B l)28 vergleichen kann. Die beiden Fundorte berühren sich auch in der nächsten Stufe; dass der vierte Horizont von Dobova und die Phase Ib in Ljubljana gleichzeitig sind, liegt somit an der Hand, es muss aber gesagt werden, dass sich Verbindungen vorwiegend auf solches Material stützen, das allgemeine Formenzüge der Umenfelderkultur trägt.29 Die Nekropole von Dobova ist im Zeitabschnitt Ha B noch mit anderen Gräbern vom Typ Ljubljana verbunden. Verwandschaften drücken sich vornehmlich beim Metall aus (Schleifenringe, Armbänder mit C-Querschnitt aus Bronzeblech, Klingen), während man Keramik nur schwer vergleichen kann, weil Funde zu selten sind. Verbindungen scheinen in der Phase Ljubljana Ib intensiver zu sein, da die Mehrheit der verwandten Funde aus Mokronog, Novo mesto (Bršljin) und Golobinjek gerade aus dieser Zeit stammt.30 Fast gänzlich ohne Echo jedoch bleibt Dobova in bezug auf den Horizont Ljubljana II. Die Eigenheiten dieser Phase sind ihr fremd, umsonst würde man an ihrem Material auch Formen suchen, wie sie zum Beispiel die Nekropole von Novo mesto auf Mestne njive gegeben hat.31 Damit hat sich die Festellung wiederholt bestätigt, dass das Urnenfeld von Dobova das volle achte Jahrhundert offensichtlich nicht erlebt hat. ANTROPOMORFNI OBESKI IZ LJUBLJANE IVAN PUŠ Mestni muzej, Ljubljana V širšem ljubljanskem prostoru smo se do nedavna ponašali le z bogatimi najdbami s kolišč z Ljubljanskega barja, katere uvrščamo med najstarejše kulturno gradivo s tega področja. Življenje se je na koliščih pričelo nekje ob koncu mlajše kamene dobe, na začetku 2. tisočletja pr. n. š., trajalo pa je globoko v bronasto dobo. Nekateri znaki kažejo celo, da so kolišča naseljena še v starejši železni dobi.1 Mlajših arheoloških ostalin pa, razen skromnejših slučajnih najdb, nismo poznali vse do odkritja žganega grobišča kulture žarnih grobišč (KŽG) leta 1948 na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Bogato grobišče s 323 žganimi grobovi, je ostalo dolgo skrito, čeprav leži v centru mesta, na prostoru, kjer so v dolgem časovnem obdobju od antike pa do danes, skoraj vsak dan kopah, planirali in gradili. Ljubljana je s prazgodovinskim gradivom, odkritim na dvorišču SAZU in njegovi okolici veliko pridobila, saj se je manjkajoča kontinuiteta življenja na njenem ožjem področju med kulturo Ljubljanskega barja in antično Emono skoraj v celoti zapolnila. Žarno grobišče z dvorišča SAZU je namreč dalo obilico arheološkega gradiva, ki nas popelje od konca bronaste dobe iz konca 2. tisočletja pr. n. š. prek starejše in mlajše železne dobe vse do prihoda Rimljanov v naše kraje. Med obilico najdenega prazgodovinskega gradiva z dvorišča SAZU, katerega dobršen del je že objavljen,2 zbuja posebno pozornost nenavadna bronasta verižica z antropomorfnimi obeski in več ohranjenimi nastavki, ki kažejo, da je bilo takih ah podobnih obeskov še več, bili pa so s prekopom groba uničeni (slika 1,2). Verižica z njenimi členi je ležala v premetanih plasteh med rimskim kulturnim gradivom. Sprijeta je bila v večjo grudo, v kateri je bilo poleg sežganih človeških kosti nanjo sprijetega še dosti peska in zemlje. Po ostankih človeških kosti ugotavljamo, da predstavlja verižica s svojimi sestavnimi deli prav gotovo del inventarja uničenega žganega groba. Zahvaljujoč skrbni roki konservatorjev je verižica dobila, vsaj približno, svojo nekdanjo obliko in dimenzije, čeprav je gotovo, da so bili posamezni členi verige, kot njeni sestavni deli ob vsaj dvakratnem prekopavanju močno prizadeti, tako da pravega izgleda tega edinstvenega predmeta ne bo mogoče nikoli v celoti predočiti. 46 Arheološki vestnik 29 (1978) Verižico sestavlja sedemintrideset okroglih obročkov vdetih eden v drugega v obliki verige. Obročki so okroglega prečnega preseka debeline 2 do 3 mm s premerom do 17 mm. Obročkov je bilo še znatno več, kar slutimo po številnih ohranjenih fragmentih, ki pričajo, da je bila verižica več kot 40 cm dolga. K njej spadajo še: dva okrogla obročka z ostankom nastavka za obesek, dva ploščata obročka polkrožnega prečnega preseka, ki predstavljata verjetno del uničenega 1 Bronasta verižica z antropomorfnimi obeski z dvorišča SAZU v Ljubljani. — Small bronze chain with anthropomorphic pendants from the SAZU courtyard (Slovene Academy) in Ljubljana antropomorfnega obeska ter zvit fragment bronaste žice, ki ima tudi nastavek za obesek. Najbolj zanimiva sta vsekakor dva povsem ohranjena antropomorfna obeska, ki sta vdeta v isti člen verige. Obeska sta popolnoma enaka in sta bila gotovo vlita v en kalup ( slika 1 ). Obeska, ki predstavljata stilizirano žensko figuro, sestavlja: okrogel obroček, ki je bil vdet v člen verige, predstavlja glavo lika. Iz tega obročka polkrožnega prečnega preseka, približno enake velikosti kot člen verige, izhaja tanek in kratek nastavek, ponazarja pa vrat figure. Vrat se pod pravima kotoma razširi v močno poudarjeni rameni, ti blägo prehajata v dokaj stisnjen pasni del, ki se proti svojemu koncu hitro razširi v kratko krilo in je po velikosti obeska sodeč segalo do kolen. Hrbtna stran, kjer se obeska stikata, je ravna, trebušna pa je rahlo dvignjena tako, da že en sam obesek daje plastični vtis. Če se pa obeska stikata, kar je bil tudi namen izdelovalca, dobita lika kot celota še bolj plastičen videz. Tretji antropomorfni obesek, ki je od nežlahtne patine močno poškodovan in deloma uničen, je bil verjetno enake oblike in velikosti kot že opisana obeska. Velikost obeskov — premeri: glavice 1,5 cm, vratu 0,5 cm, ramen 1,95 cm, bokov 1 cm, krila 2,4 cm, debelina do 0,15 cm, višina 4,1 cm (slika 2). 2 Antropomorfna obeska na verižici z dvorišča SAZU v Ljubljani — Anthropomorphic pendants on the chain found in the SAZU courtyard in Ljubljana (1:1) Kulturna opredelitev naše bronaste verižice in njenih sestavnih delov ni problematična; po najdiščnih podatkih in ostalih elementih ugotavljamo, da pripada času grobišča na dvorišču SAZU, to je kulturi žarnih grobišč. Poznano pa je, da ima KŽG na ožjem ljubljanskem prostoru izredno močne in dolgotrajne tradicije tako v izdelovanju praktično uporabnih in okrasnih predmetov, kot in predvsem v pogrebnem ritualu. Tradicije so bile tako trdne, da so novi, pravi halštatski elementi le počasi in s težavo prodirali v razmeroma konservativno sredino takratnih prebivalcev Ljubljane.3 Verižica je bila najdena v pre-metanih plasteh tj. v sekundarni legi, in nimamo najdb (keramike ali drugih kovinskih predmetov), s katerimi bi mogli natančneje določiti tudi njen nastanek in uporabo. Zato bomo v tem primeru prisiljeni nasloniti se na tipološko ugotavljanje ter na osnovi takih ali podobnih najdb iz bližnje in daljnje soseščine skušali najti tudi našemu kosu primerno časovno mesto. Iz obstoječe literature je razvidno, da verižice, take kot je naša, na jugovzhodnem predalpskem prostoru v okviru Ha B časovnega horizonta skoraj ni najti. Poudariti pa moramo, da so obročki, tudi takih velikosti, kot so členi naše verižice, kot sestavni deli kakršnihkoli okrasnih predmetov prisotni skoraj povsod in za ta čas ne predstavljajo posebnosti. Verižice najrazličnejših oblik in velikosti pa zelo pogosto zasledimo v materialni kulturi Ha C in Ha D obdobja tako na slovenskem prostoru kot tudi drugod, zato je ta element preveč netipičen, da bi na njegovi osnovi mogli karkoli zaključiti. Če bi hoteli poiskati najboljšo primerjavo antropomorfnima obeskoma iz Ljubljane, bi se morali zadržati že na žganem grobišču KŽG v Dobovi, kjer so bili našima obeskoma najdeni najbolj sorodni kosi.4 F. Starò na osnovi keramike in kovinskih pridatkov postavlja tudi obesek, ki ga objavlja v svojem poročilu, v čas, ko so živele naselbine KŽG v Mariboru, Zgornji Hajdini, Spodnjem Radvanju, Pobrežju, deloma tudi v Ljubljani in na Bledu, to je v prehodni čas med bronasto in železno dobo, torej med pričetek 9. in konec 8. stoletja pr. n. š.6 K. Vinski-Gasparini pa uvršča obeske iz groba 289 iz Dobove, katere F. Starò ni podrobno časovno opredelil, na podlagi nekaterih značilnih predmetov, najdenih v tem grobu, celò v Ha A 1, to je na konec 13. oziroma na začetek 12. stoletja pr. n. š.6 Tudi S. Pahič, ki objavlja več antropomorfnih, ljubljanskim skoraj identičnih obeskov iz Podravja, uvršča na podlagi spremnega gradiva tudi obeske v okvir Ha B časovnega horizonta.7 H. Müller-Karpeju pa predstavlja obesek stilizirane človeške figure, ki je bil najden v Rušah celò tipičen kos za natančnejšo, Ha B 2 časovno opredelitev.8 Ko smo že bežno pregledali najbolj tipične primerke antropomorfnih obeskov iz slovenskega ozemlja, naj povemo, da so take predmete okrasnega in seveda tudi magičnega značaja uporabljali v okviru Ha A, Ha B in tudi Ha C časovnega okvira tudi izven naših meja tako na severu, kot na vzhodu, jugu in zahodu. Tu naj omenimo le še tiste, ki jih obdeluje K. Vinski-Gasparini iz Brodske Varoši, Pričca in Bingula-Divoša, ki so precej slični našima obeskoma. Vse navedene kose brez izjeme uvršča v svojo drugo fazo, to je v Ha A 1, kar absolutno pomeni, da jih postavlja v čas nekako med leta 1200 in 1100 pr. n. š.9 Izjema je le obesek iz Vukovara-Lijeva bara, ki ga avtorica po gradivu, najdenem skupaj z obeskom opredeljuje v Ha C.10 Iz obstoječe literature je torej razvidno, da so bili antropomorfni obeski najrazličnejših oblik in velikosti v uporabi vse od Ha A 1 do vključno Ha C kulturnega horizonta. Nastopali so samostojno, skoraj vedno pa so predstavljali sestavni del nekega okrasnega predmeta — verige — ali pa kot obesek na nekem drugem, mogoče tudi praktično uporabnem predmetu. Pozneje, predvsem v okviru Ha C in Ha D obdobja pa antropomorfne like opazimo organsko zvezane z nekaterimi praktično uporabnimi in obenem okrasnimi predmeti ali pa jih zasledimo do skrajnosti stilizirane kot obeske na verižicah ali kako drugače. Že F. Starò je v svojem delu »Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor« opozoril na atropomorfno formo noge nekaterih variant ločnih fibul Ha C kulturnega horizonta.11 Tu je mislil na vaško vozlasto fibulo, kjer je antropomorfna oblika noge fibule zelo izrazita (sl. 3,4). Peresovina pri nogi predstavlja glavo lika, celotna noga pa je skoraj popolnoma enaka našima pa tudi nekaterim drugim antropomorfnim obeskom Ha B obdobja, le da je pri nogi fibule spodnji rob zavihan navzgor ter služi kot ležišče igle. Take noge fibul imenuje Starò »noge fibul v obliki beotskega ščita«, S. Gabrovec pa »noge fibul v obliki ramen«. Zdi se mi, da je Gabrovčev izraz strokovno popolnejši in bolj sprejemljiv, saj že sam izraz daje slutiti, da imamo pri taki obliki noge fibule opravka s sicer stilizirano, vendar človeku podobno obliko. Antropomorfno obliko noge fibule zasledimo tudi pri nekaterih dru- 3,4 Vozlasti fibuli z antropomorfno nogo iz Podzemlja in dvorišča SAZU v Ljubljani. — Knotted fibulae with anthropomorphic catchplate from Podzemelj and the SAZU courtyard in Ljubljana gih variantah fibul Ha C in Ha D kulturnega obdobja tako npr. pri dvozankasti ločni fibuli z visoko pravokotno nogo s polkrožnimi izrezi (sl. 5, 6), od katerih imajo nekatere celò vrezan okras, ki naj bi ponazarjal oblačilo. Močno stilizirano človeško figuro bi mogoče lahko videli celò na dvozankastih ločnih fibulah z nižjo pravokotno nogo. Če gremo v skrajnost, bi lahko celò verjeli, da imajo vse dvozankaste fibule antropomorfno nogo, tudi one s trikotno. Zanka pri nogi sama po sebi nima kakšnega izrazitega praktičnega pomena, pač pa je 5 6 5, 6 Ločni fibuli z antropomorfno nogo iz Glasinca. — Arc fibulae with anthropomorphic catchplate from Glasinac bolj simetričen okras; po drugi strani pa naj bi ponazarjala glavo človeškega lika. Zaradi stanj sanja loka v peresovino pri nogi je fibula sicer nekoliko pridobila na prožnosti, veliko pa je izgubila na svoji trdnosti, saj je bila s tem izpostavljena hitrejšim poškodbam in lomljivosti. Pogosto namreč najdemo take fibule, ki so bile zlomljene in nato popravljene prav pri peresju noge (slika 6). Zato z večjo gotovostjo prihajamo do prepričanja, da so zanke pri nogi bolj njen sestavni del kot pa fukcionalen člen samega predmeta. Prave antropomorfne obeske, ki so bili združeni z nekim drugim predmetom (verigo) in predstavljajo kultni in okrasni predmet, najdemo torej predvsem v Ha A in Ha B časovnem horizontu in predstavljajo priljubljen inventar kulture žarnih grobišč, človeške like združene v organsko celoto s fibulami pa v Ha C in Ha D obdobju, kot retencijo KŽG. V tem obdobju se uporaba do skrajnosti stiliziranih antropomorfnih likov, ki jih predstavljajo ulite ali iz bronaste pločevine izrezane trikotne ploščice, ponovno sprosti. V vsej starejši in tudi mlajši železni dobi moremo najti nešteto takih obeskov, ki so bili z obročki pripeti na najrazličnejše dele različnih okrasnih in praktično uporabnih predmetov.12 Če se vrnemo k antropomofnim obeskom, najdenim na dvorišču SAZU v Ljubljani, in skušamo najti oziroma ugotoviti njihovo časovno mesto, se moramo poslužiti še inventarja neobjavljenega groba 319, izkopanega leta 1974 na dvorišču SAZU v Ljubljani. Grob vsebuje: skodelo z uvihanim ustjem, ki je okrašena z dvema vodoravnima vrstama okroglih bronastih ploščic, vloženih z ostrimi robovi v še ne povsem suho rame skodele, katere dno nosi kot okras več koncentričnih žlebov, dvojnokrižno pasno spono, ostanke fibule očalarke, stekleno jagodo in močno poškodovano, od patine skoraj popolnoma uničeno bronasto verižico z ostanki antropomorfnih obeskov ( slika 7 ). Kljub poškodovanosti obeskov in verižice, na kateri so viseli, iz groba 319 lahko ugotovimo, da se po obliki sicer močno razlikujejo od opisanih iz pre-metanih plasti, vendar nam bo ta grob služil kot podlaga za časovno opredelitev antropomorfnih obeskov, o katerih govorimo. Grob 319 lahko na osnovi njegovih podatkov postavimo v Ha B kulturni horizont, še natančneje v konec Ha B 2 ali Ljubljana I b po S. Gabrovcu, to je nekam v konec 9. stoletja pr. n. š. Grob 319 uvrščamo v čas, ko življenje v prazgodovinski Ljubljani doživlja hiter vzpon in že prihaja v svoj višek. Dobro ohranjena obeska iz premetanih plasti se močno razlikujeta od omenjenih iz groba 319. Po primerjanju takih ali podobnih obeskov iz sosednjih pokrajin sklepamo, da sta naša obeska in s tem tudi verižica, na kateri visita, znatno starejša od tistih iz groba 319. Zdi se, da ne bomo pogrešili, če jih postavimo na sam začetek poselitve KŽG ožjega ljubljanskega prostora to je v Ha B 1 ali Ljubljana I, kar pomeni, da jih postavljamo v 10. stoletje pr. n. š. Taka absolutna časovna opredelitev je seveda lahko le začasna. Nova odkritja v ne v celoti odkritem grobišču in morebitno odkritje grobišču pripadajoče naselbine, nam bodo verjetno marsikaj dopolnila in spremenila. Dolga in razmeroma močna bronasta veriga, v katero so bili, kot njen sestavni del, vdeti antropomorfni obeski kaže, da so jih nosili obešene okrog vratu z obeski na prsih. Mogoče so jo pripenjali na oblačilo tudi kako drugače, vendar gotovo na oprsje, ne nižje od pasnega dela oblačila. Veriga kot taka predstavlja pomemben del okrasa takratnega imetnika. Tudi obeski so imeli okrasni značaj, čeprav moramo ugotoviti, da jih niso izdelali izključno v ta namen. Ugotavljanje namembnosti takih predmetov v nošnji takratnih ljudi pa je zvezano tudi z verskimi predstavami. Zato je interpretacija takih ali podobnih predmetov vedno problematična. V takih primerih se skoraj vedno naslanjamo na najenostavnejšo rešitev in jim pripišemo kultni značaj. To pa je v končni fazi tudi edino pravilno, saj je gotovo, da taki obeski vsaj v svoji prvotni obliki, to je, ko nastopajo samostojno kot priveski na verigah ali tudi kot sestavni deli drugih uporabnih predmetov, niso bili narejeni izključno v okrasne namene. Trdimo lahko, da imajo globlji, kultni pomen. Oblika obeskov daje predstavo ženske figure, kar naj bi predstavljalo tako potrebno in nujno prirojeno potrebo po ohranitvi vrste in s tem zvezano plodnostjo. Razumljivo pa je tudi, da ne moremo izključiti misli, da obeski ponazarjajo utelešeno človeško obliko kakega božanstva, ki je zvezano z verskimi predstavami nosilcev KŽG. Verovanja, običaji in verski ter pogrebni obredi staroselcev pa so še tako slabo raziskani in zaviti v temo, da so možnosti za reševanje takih problemov res minimalne. 1 J. Korošec, Oris predzgodovine Ljubljane, Zgodovina Ljubljane 1 (1955) 268. 2 F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela SAZU 9 (1954). V. Starò, Varstvo spomenikov 8 (1960-61) 272, 273. I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7/1 (1971); idem, Nove latenoidne najdbe v Ljubljani, Arheološki vestnik 17 (1966) 413—416. F. Leben, Časovno mesto bronaste verižice z dvorišča SAZU, Arheološki vestnik 19 (1968) 303—305. 3 I. Puš, Pomen ljubljanskega prostora v starejši železni dobi, Arheološki vestnik 24 (1973) 394, 395. 4 F. Starò, Dobova, Posavski muzej Brežice, knjiga 2 (1975) T. 40: 11—13. F. Starò, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Arheološki vestnik 2 (1951) 65, risba 6. 5 L. c., 68. 8 K. Vinski-Gasparini, Fibule u obliku violinskog gudala u Jugoslaviji. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 3, 8 (1974) 12. 7 S. Pahič, Nekaj najdb iz žganega grobišča na Pobrežju pri Mariboru, Arheološki vestnik 5 (1954) 262, op. 112—117, T. 8: 35. Idem, Podbrezje, Katalogi in monografije 6 (1972) T. 27: 8. 8 H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelder zeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-Germ. Forsch. 22 (1959) 214, Abb. 51: 6. 9 K. Vinski-Gasparini, Kulura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj (Zadar 1973) T. 56: 37, 38, T. 71: 2, 4, T. 86: 14. >» L. c., T. 125: 10. 11 F. Starò, Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor, Razprave 1. razr. SAZU 9/3 (1975) 20 (208). 12 Ibidem. ANTHROPOMORPHIC PENDANTS FROM LJUBLJANA Summary Ljubljana is famous in archeological literature for the pile dwelling culture from the Ljubljansko barje (marshland), which dates from the late Stone and Bronze Ages of the 2nd millennium B. C., but during the last decades it has gained further in reputation by the discovery of a necropolis of the urn-field culture. From 1948 to the present day 323 urn graves, of which a considerale part have already been published,2 have been found in the courtyard of the Slovene Academy of Arts and Sciences (SAZU). The graves, as well as prehistoric material from disturbed layers, are dated over a long period of time, from the end of Ha A to the final Ha D horizon. We also found objects proving the presence of the La Tène culture in this relatively small area. In 1964, in the disturbed layers in the SAZU courtyard, we found a small, bronze chain with two well preserved, identical, anthropomorphic pendants which must certainly have been cast in the same mould. The pendants are threaded on to a single link of the chain, their straight reverse sides touching so that from their outer, lightly convex sides they appear 3-dimensional. On individual links of the chain there are several hooks for pendants so we may conclude that there were more such, or similar, pendants but they were destroyed when ground was — at least twice — dug over (picture 1, 2). The pendants and chain were found in a secondary position with cremated human bones sticking to them. From this we conclude that the object as a whole represents the inventory of an urn grave which was destroyed so we have no accompanying material. Many similar anthropomorphic pendants have been found in the surroundings of Ljubljana and these have been dated within the Ha A, Ha B and some even in the Ha C cultural horizon.3—10 Grave 319 from the SAZU courtyard, which has not yet been published but which contains a bronze chain and anthropomorphic pendants, different from the ones already described (pic. 7), should aid the dating of our pendants. On the basis of its contents we place grave 319 in the Ha B 2 horizon. The chain with two anthropomorphic pendants is certainly older than grave 319, so we have classified it with the oldest finds of the urnfield cemetery in Ljubljana, i. e. to Ha B 1 — Ljubljana I. a, or the 10th century B. C. Besides pendants in anthropomorphic form our attention is drawn by several fibulas with double spring, especially the knotted Vače type,11.12 and those with rectangular catchplate and two semicircular cutouts (pictures 3—6). The catchplates of these fibulae are almost identical to the anthropomorphic pendants, so there is almost no doubt that they are of the same type, only that the decorative and cultic nature of the pendants is transferred to a utilitarian decorative object — a fibula. If such double-spring fibulas have an anthropomorchic form, then it is not impossible that all fibulae of this type are anthropomorphic is shape, except that in fibulae with a low rectangular or triangular cathplate human figures are extremely stylised. The chain with pendants was probably worn round the neck or otherwise fastened across the breast and thus was of ornamental as well as of cultic significance. The beliefs, customs and religious and burial rites of the indigenous inhabitant of the area, the representatives of the urnfield culture, have been so little investigated that at the present there are only very limited possibilities for a more precise interpretation of the pendants. O HALŠTATSKI NOŠI NA KRIŽNI GORI BIBA TERŽAN Filozofska fakulteta, Ljubljana Proučevanje noše pradavnih časov, ki temelji na grobnih ostalinah, žal ne more podati njene celotne slike, ampak je običajno omejeno le na tiste dele noše, ki so iz obstojnejših snovi. Ponavljajoča se lega nekaterih predmetov v grobovih, ki se izkaže za pravilo, daje oporo za morebitno rekonstrukcijo vrste obleke. Velikost fibul in igel pa lahko govori tudi o kakovosti blaga, čeprav ločujejo navadno med praktično uporabnimi in dekorativnimi predmeti,1 štejemo k noši tudi nakit in orožje,2 kar je upravičeno tudi z etnološkega stališča. V tem »zoženem« smislu govorimo tudi o »noši« z grobišča na Križni gori. Za proučevanje prazgodovinske noše v Sloveniji ni na razpolago mnogo gradiva. Stara izkopavanja, namreč navadno ne nudijo drugih podatkov kot najdbe same, v novejšem času moderno izkopane nekropole oziroma gomile pa so v glavnem še neobjavljene.3 Tako je sodobno izkopano in pred kratkim objavljeno grobišče s Križne gore4 edini zanesljivi vir dragocenih podaktov. še tu se moramo omejiti le na skeletne grobove, ker žgani za naše raziskave niso dovolj zgovorni. Ker je grobišče definirano v časovni razpon starejšega halštata,5 se snov obravnave zožuje tudi časovno, kar pa seveda problematike ne poenostavlja. Na Križni gori je bilo izkopanih 153 grobov, od katerih je 91 žganih in 62 skeletnih. Antropološka analiza je bila možna le v 36 primerih.6 Med skeletnimi grobovi so bili trije popolnoma brez pridatkov in v 17 so bile priložene le posode. Preostale grobove lahko po dodatkih razvrstimo glede noše v šest skupin. Za prvo skupino je značilna fibula s parom zapestnic (sl. 1, 2). Fibula leži praviloma na vratu ali v bližini vratu. Tako v grobovih 64, 120, 25, 79 in pravzaprav tudi v grobu 114, kjer pa se je verjetno speto oblačilo malo premaknilo in je fibula pomaknjena do ramena. Izjema je fibula v grobu 100, ki leži ob glavi. Zapestnici, ki sta običajno istega tipa, sta redno na zapestju vsake roke, le v grobu 120 sta v bližini komolcev. V grobu 25 sta zapestnici različnega tipa, skelet groba 100 pa ima na vsaki roki po dve zapestnici. Ta dva grobova se razlikujeta od ostalih še po tem, da imata par uhanov in ogrlico (sl. 2: Ib), sestavljeno iz jagod, trikotnih obeskov, saltaleonov ipd. Tako ogrlico ima tudi gora Beschreibung senkrechter Reihen Opis navpičnih vrstic. — Fibule — Fibeln 1 ena fibula — eine Fibel 2 dodatne fibule — zusätzliche Fibeln Zapestnice — Armringe 3 par zapestnic — ein Paar Armringe 4 leva — linker 5 desna — rechter Uhani — Ohrringe 6 par uhanov — ein Paar Ohrringe 7 en obroček — einzelner Ring 8 ovratnica — Halsring 9 prstan — Fingerring 10 vijček — Spinnwirtel Drobni okrasni predmeti — kleine Schmucksachen 11 saltaleoni — Spiralröllchen 12 jagode — Perlen 13 trikotni obeski — dreieckige Anhänger 14 verižice — Kettchen 15 drobna cevčica — Röhrchen Spol — Geschlecht Ž ženski — weiblich M moški — männlich o otrok — Kind skelet v grobu 79. Glede pridatkov lahko v to skupino noše vključimo tudi naslednje žgane grobove: 10, 13, 37, 49, 52, 69, 96,117. Noša druge skupine je manj stereotipna, tako da ločimo dve različici (sl. 2). Pri prvi (sl. 2: Ha) imamo praviloma par lasnih obročkov, fibulo in verjetno prstan (grobova 124, 126) ; pri drugi (sl. 2: IIb) pa en obroček, fibulo in ovratnico. Fibula leži ali v bližini vratu ( grobova 124,128), podobno kot pri I. skupini, ali pa na levi strani glave (grobovi 126, morda 124 s svojo drugo [polmesečasto] fibulo, ter 121 in 115). Poleg ovratnice, ki je značilna za različico II b, srečamo pa jo tudi pri Ha (grob 126), so v grobovih te skupine, podobno kot pri Ib različici, pogoste tudi jagode, trikotni obeski, saltaleoni in verižica (sl. I).8 Tretjo skupino označujeta fibula in zapestnica (sl. 3: III). Fibula leži enako kot pri I. skupini na ali v bližini vratu (grobovi 78, 84, 113 in 125), izjemo predstavlja le grob 104, kjer je fibula ob glavi, podobno kot pri II. b skupini.9 Zapestnica, ki je vedno le ena, je praviloma na levi roki, kar verjetno velja tudi za nekoliko skrčeni in premaknjeni skelet groba 84. Nenavadno leži le zapestnica v grobu 125, kar je pa ne izključuje iz skupine. K tej skupini lahko prištejemo tudi nekatere žgane grobove (80, 110, 141 in 147). Četrto skupino razpoznamo po paru zapestnic, brez fibule (sl. 3: IV). Zapestnici, na vsaki roki ena,10 sta običajno istega tipa (grobovi 22,11 72, 112). Razen zapestnic najdemo v teh grobovih še obroček (grob 22), prstan (grob 72) ter ogrlične jagode, trikotne obeske, verižico, saltaleon (grobova 72, 112), v čemer so sorodni predvsem z II. skupino noše (sl. 1 ). Le ena fibula, ki je običajno ali na vratu ali pod levim ramenom na prsih (sl.3: V), označuje nošo pete skupine (grobovi 71, 101, 119, 63).12^13 V to skupino sodijo še žgani grobovi 8, 20, 90, 111, 134, 135 in 122. Igla je značilna za nošo šeste skupine (sl. 3: VI). Običajno leži nad desnim ramenom (grobovi 32,34, 42,59), najdemo jo pa tudi nad levim (grobova 86, 83), kar je morda odvisno od tega, ali je bil lastnik levičar ali desničar, številno je ta noša zastopana v žganih grobovih (5, 24, 29, 45, 74, 94, 107, 138, 139, 142, 151,14 152 itd.), pri katerih so opazne neznatne spremembe in bogatejši grobovi. V grobu 33 sta bili dve igli, v grobu 131 je poleg igle najden tudi nož, v grobu 39 sulična ost in v grobu 11 poleg sulične osti še fibula. Grobovi 2, 7, 53, 62, pri katerih je obroček ob pasu, bi morda lahko predstavljali sedmo skupino noše na Križni gori. Oglejmo si še, če in kako se je noša na Križni gori spreminjala. Prva skupina nakita se je nosila v času najstarejših grobov na Križni gori (od stopnje Notranjska Ha—c), kar dokazujejo enozankaste ločne fibule, fibule očalarke, manšete in železne zapestnice, medtem ko jo v času Notranjske III redko najdemo (grobovi 49, 69, 114).15 Zdi se, kot da jo je izpodrinila noša II. a skupine, ki je kot kažejo fibule očalarke s ploščico, polmesečaste fibule ter lasni obročki vezana le na čas stopnje Notranjska III. To je tudi čas, ko se na Križni gori začno v noši uveljavljati po dve fibuli (grobovi 103, 95, 18),16 ki jih pa zaradi malega števila in slabe ohranjenosti grobov nisem mogla jasneje opredeliti. Za različico II. b skupine lahko ugotovimo, da jo pozna Križna gora tako v času Notranjske II (grob 121) kot III (grob 115).17 Enako kot za I. skupino ugotavljamo tudi za III., da se pojavi v času stopnje Notranjska II a/b (grobovi 84, 78, 104) in da ostane običajna še v Notranjski III (grobova 125, 110).18 Grobovi Sl. 3. — Abb. 3. Shematičen prikaz starohalštatske noše na Križni gori: III. do IV. skupina. — Schematische Darstellung der althallstättischen Tracht auf Križna gora: III. bis VI. Gruppe IV. skupine so v glavnem omejeni na čas stopnje Notranjska II. Tako za V. kot VI. skupino pa je značilno, da se obdrži ves čas — od horizonta Notranjske II a do III b, le vrste fibul in igel so se menjavale ustrezno modi : od enozankastih ločnih (npr. grob 101) fibul do fibul očalark s ploščico (npr. grob 127) in od igel z uvito glavico (npr. grob 39) do večglavnih upognjenih igel (npr. grob 32). Ob ugotovitvi, da imamo na Križni gori glede noše vsaj šest različnih skupin, ki spadajo več ali manj v isti čas, se moramo vprašati, komu jih smemo pripisati. Prve podatke daje vsekakor antropološka analiza, ki pa je na Križni gori omejena le na ugotavljanje spola in morebitno grobo ločitvijo med odraslimi in otroki. Glede spola lahko brez omahovanja ugotovimo, da je noša VI. skupine lastna moškemu spolu (grobovi 32, 34, 42, 59, 83, 86), medtem ko lahko pri vseh ostalih skupinah rečemo, da gre za žensko nošo ( sl. 1 ).19 Na možnosti pri interpretaciji različnih noš, ki odsevajo razlike med nošo poročenih, neporočenih, ovdovelih žena in otrok je v svojih delih izvrstno pokazal L. Pauli.20 Popolnoma nedokazljiva hipoteza bi bila, ko bi I. in II. a skupino pripisali poročenim ženam, III. neporočenim ženam, IV. dekletom in II. b otrokom, vendar pa bi le opozorila, kakšni problemi ostajajo še nerešeni. Kaj lahko rečemo o obleki? Praktično nič! Ne da bi se zelo zmotili, lahko ugotovimo, da sodi Križna gora še v »sredozemski« stil noš.21 Po analogiji z etruščansko moško nošo 7. stoletja bi lahko domnevali, da je v moških grobovih igla na desnem ramenu spenjala volnen plašč — ogrinjalo.22 Podobno funkcijo so morale imeti tudi fibule, le da so žene nosile verjetno drugo vrsto obleke — ali chiton ali pa so prav tako kot moški spenjali ogrinjalo s »kapuco«.23 Le bežna primerjava s sosednjimi kraji in pokrajinami, ki temelji zgolj na vzporejanju grobnih pridatkov, kaže, da je bila noša v starejši halštatski dobi v jugovzhodnoalpskem prostoru razmeroma enotna. Moško nošo VI. skupine srečamo tako na Notranjskem in v Posočju kot v Beli krajini, na Dolenjskem in Gorenjskem.24 Podobno velja tudi za žensko nošo,25 le da so razlike že večje, zlasti v času Ha C 2 (Notranjska III), ko se začne v svetolucijskem kot dolenjskem krogu uveljavljati noša z večjim številom fibul ter na Dolenjskem z bogatimi ogrlicami in obročastim nakitom.26 Križna gora torej odseva podobo noše celotnega jugovzhodnoalpskega sveta, vendarle opozarja, da obstajajo lokalne različice, kar je razumljivo in nujno ne samo s prostorskega, temveč tudi z etnološkega gledišča. 1 F. Starò, Prazgodovinske Vače (Ljubljana 1954) 16 ss. 2 G. Kossack, Südbayern während der Hallstattzeit, Röm.-Germ. Forsch. 24 (1959) 99 ss. L. Pauli, Untersuchungen zur Späthallstattkultur in Nordwürttemberg, Hamburger Beiträge zur Archäologie 2/1 (1972) 3 ss. H. Polenz, Reicher Trachtschmuck aus südhessischen Späthallstattgräbern, Nassauische Annalen 87 (1976) 1 ss. 3 Delno objavljene: Stična cfr. S. Gabrovec, AV 15—16 (1964-65) T. 6—12; idem, Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974) 163 ss. Novo mesto: cfr. T. Knez, Prazgodovina Novega mesta (1971); idem, Novo mesto v davnini (1972) 52 ss. 4 M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Katalogi in monografije 11 (1974). Vsi citirani grobovi med tekstom se nanašajo na ta katalog in ga posebej več ne citiram. 5 M. Guštin, AV 24, 1973 (1975) 461 ss. 6 M. Urleb, o. c. 17, sl. 5. 7 Kaj je uhan in kaj lasni obroček je marsikdaj nejasno, zato so na naši tabeli (sl. 1) obravnavani kot celota. Vsekakor se zdi, da gre pri uhanih iz groba 100 za vrsto nakita, kot ga ima žena na ploščici iz Calđeviga — Este: cfr. Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (Ljubljana 1962) T.43: 59; medtem ko gre pri obročkih npr. iz groba 126 verjetno za obročke za spenjanje kit. 8 V to skupino zelo verjetno sodi tudi grob 103, saj lahko predpostavimo, da je polmesečna fibula enako kot v grobu 124 imela predvsem okrasno funkcijo. 9 Še verjetneje pa je, da gre tudi to pot za dislokacijo spetega mesta oblačila. 10 Le pri skeletu groba 81 imamo tri zapestnice, vendar je skelet precej poškodovan, tako da je mogoče, da je imel na vsaki roki tudi par zapestnic. 11 V grobu 22 se nedvomno nahajata zapestnici, kar potrjuje sama lega predmetov v grobu (kot opis groba — cfr. M. Urleb, o. c. 50, ki se ne ujema z opisom najdb (cfr. na isti strani) in risarsko rekonstrukcijo najdb (cfr. prav tam, T. 2: 4, 6). 12 Fragmentirana svitka (pod 13) in fragmenti traku (pod 14) sodijo k fibuli očalarki s ploščico. 13 Izjema je fibula v grobu 23, ki leži levo ob glavi. Verjetno lahko tudi tokrat predpostavimo dislokacijo spete obleke. 14 Večkrat se zgodi, da so posamezni fragmenti ene igle predstavljeni v katalogu ločeno, kot kosi več igel. 15 Cfr. M. Guštin, AV 24, 1973 (1975) 469 ss. Za votle dvozankaste fibule cfr. še 5. Gabrovec, Godišnjak 8 (Sarajevo 1970) 5 ss. 16 Po tri fibule srečamo že v grobovih 36 in 38, ki sodita v Notranjsko II, vendar gre v obeh primerih verjetno za izjemi, zlasti če si ogledamo grob 36, kjer bi lahko pomislili, da so bile fibule pridane in niso del noše. 17 Cfr. M. Guštin, l. c. in za ločne fibule z dolgo nogo in pestičastim gumbkom: M. Guštin, T. Knific, AV 24, 1973 (1975) 835 ss. 18 Za fibulo iz groba 110 cfr. S. Gabrovec, Godišnjak 8 (Sarajevo 1970) 5 ss, pos. 39 in B. Teržan, AV 27, 1976, 385. 19 V okviru V. skupine sta antropološko določena le dva ženska (?) grobova: 63 in 71. 20 L. Pauli, o. c.; idem, Keltischer Volksglaube, Münchner Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte 28 (1975). 21 Cfr. S. Marinatos, Kleidung-, Haar-und Barttracht, Archaeol. Homerica 1 A/B (1967) pos. 35 ss. E. Biefeld, Schmuck, Archaeol. Homerica 1 C (1968) pos. 42 ss. L. Bonfante, Etruscan Dress (1975). G. Kossack, o. c. 100. 22 L. Bonfante, o. c. 45 s. 23 Ibid. Fig. 137, 138, 32 ss, 46, kjer pa pravi, da je ogrinjalo s »kapuco« znano v Etruriji šele v poznem 7. stoletju, medtem ko so naši grobovi tudi starejši. Cfr. še E. Lenneis, Arch. Austriaca 51 (1972) 16 ss, pos. 27 ss. 24 Cfr. M. Guštin, l. c. T. 4: 8. D. Svolj-šak, AV 24 (1973) 397 ss, T. 5. B. Teržan, N. Trampuž, AV 24 (1973) 416 ss, T.3. J. Dular, AV 24 (1973) 544 ss, T.3: 4; 5: 6. S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny, AV 20 (1969) 177 ss, sl. 2. I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave l.razr. SAZU, 7/1 (1971) T. 1: 1; 8: 3; 11: 8 itd. S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, Dela l.razpr. SAZU, 12/8 (1960) T. 7: 5; 8: 2 itd. 25 Za I. skupino cfr. M. Guštin, l. c. T. 4: 1—6; 8: 3—6; 9: 7—9. D. Svoljšak, Le. T. 4: 1—6. J. Dular, Le. T.4; 13; 14: 7—9. Za II. skupino cfr. J. Dular, l. c. T. 15. Za IV. skupino cfr. J. Dular, l. c. T. 2: 1—4. Za V. skupino cfr. D. Svoljšak, le. T.4: 7—11. J. Dular, Le. T. 1: 3—4. G. Spitzer, AV 24 (1973) 780 ss, T. 2: 1—2. S. Gabrovec, V. H. Frey, S. Foltiny, l. c., sl. 2. Itd. 26 Cfr. B. Teržan, N. Trampuž, l. c. T. 4 ss. J. Dular, l. c. T. 9 ss. S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny, l. c. Sl. 10. S. Gabrovec, AV 15—16 (1964-65) T. 8—11. 27 Posamezni deli noše so predstavljeni le kot tip predmeta, ne glede ali gre za ločno fibulo ali za fibulo očalarko, ali za zapestnice — manšete ali zapestnico iz žice itd. Risba — D. Grosman. ÜBER DAS TRACHTZUBEHÖR AUF KRIŽNA GORA Die Erforschung der Tracht vorgeschichtlicher Zeiten, die auf Grabresten beruht, kann uns leider kein tatsächliches Bild geben, sondern beschränkt sich auf Trachtenteile aus beständigerem Material. Die sich wiederholende Anordnung bestimmter Gegenstände in Gräbern, die sich als Regel erweist, bietet uns einen Anhaltspunkt für eine eventuelle Rekonstruktion der Kleiderart; ihre Grösse (von Fibeln, Nadeln) kann aber auch etwas über die Qualität des Kleiderstoffes aussagen. Trotz der allgemeinen Trennung zwischen Gebrauchsgegenständen und Schmuckgegenständen1 werden zur Tracht auch Schmuck und Waffen gezählt,2 was auch vom ethnologischen Standpunkt aus berechtigt ist. In diesem engeren Sinn sprechen wir auch von der »Tracht« auf Križna gora. Zur Erforschung der vorgeschichtlichen Tracht in Slowenien steht uns nicht viel Material zur Verfügung. Das meiste davon wurde bei älteren Ausgrabungen freigelegt, die gewöhnlich keine anderen Angaben liefern als die Funde selbst, während Angaben zu den mit neuen, modernen Verfahren ausgegrabenen Nekropolen bzw. Grabhügeln hauptsächlich noch unveröffentlicht sind.3 Wertvolle Angaben liefert uns als einzige zuverlässige Quelle deswegen die Veröffentlichung des zeitgemäss ausgegrabenen Gräberfeldes von Križna gora,4 das aber wegen der birituellen Art der Totenbestattung wieder nur auf Skelettgräber beschränkt ist. Ausserdem wird das Gräberfeld in die ältere Hallstattzeit datiert.5 Auf diese Weise wird zwar der Stoff der Abhandlung, nicht aber der Problemkreis eingeengt. Auf der Nekropole auf Križna gora wurden 153 Gräber, davon 91 Brand- und 62 Skelettgräber ausgegraben. Eine anthropologische Analyse war wegen der schlecht erhaltenen Skelette in nur 36 Fällen möglich.6 Von Skelettgräbern waren drei ohne Beigaben, 17 Gräbern wurden nur Gefässe beigegeben. Alle übrigen Gräber können in bezug auf Beigaben in 6 Trachten unterteilt werden. Die erste Gruppe ist durch eine Fibel und ein Paar Armringe (Abb. 2) charakterisiert. Die Fibel liegt in der Regel auf dem Hals des Skeletts oder in der Nähe des Halses. Die Armringe, gewöhnlich von demselben Typ, befinden sich immer auf dem Handgelenk jeder Hand, nur im Grab 120 sind sie in der Nähe der Ellbogen. Im Grab 25 befinden sich Armringe verschiedenen Typs, das Skelett des Grabes 100 hat auf jeder Hand zwei Armringe. Diese zwei Gräber unterscheiden sich von den anderen noch nach einem Ohrringpaar und einer Halskette (Abb.2: Ib). Auf Grund von Beigaben können dieser Gruppe noch folgende Brandgräber zugerechnet werden: 10, 13, 37,49,52,69,96,117. Die zweite Gruppe ist weniger stereotyp, so dass zwei Varianten unterschieden werden (Abb.2). Bei ersterer (Abb.2: Ha) sind ein Paar Haarringe,7 eine Fibel und wahrscheinlich ein Fingerring kennzeichnend, bei der zweiten (Abb. 2: II b) aber Ring, Fibel und Halsring. Die Fibel liegt entweder in der Nähe des Halses oder an der linken Kopfseite. Ausser dem Halsring, der für die Variante II b charakteristisch ist und auch bei der Variante II a vorkommt, sind in den Gräbern dieser Gruppe oft auch Perlen, dreieckige Anhänger, Spiralröllchen und Kettchen zu finden (Abb. I).8 Die dritte Gruppe wird durch Fibel und Armring bezeichnet (Abb.3: III). Die Fibel liegt auf dem Hals oder in seiner Nähe. Der Armring, immer nur je einer, befindet sich in der Regel auf der linken Hand. Dieser Gruppe können auch einige Brandgräber — 80, 110, 141, 147 zugerechnet werden. Das Kriterium für die Bezeichnung der vierten Gruppe ist ein Armringpaar ohne Fibel (Abb. 3: IV). Die Armringe, einer auf jeder Hand,10—11 sind grösstenteils von demselben Typ. Ausser den Armringen befinden sich in diesen Gräbern noch ein Ohrring, ein Fingerring und Perlen, dreieckige Anhänger, ein Kettchen (Abb. 1). Nur eine Fibel, meist auf dem Hals oder auf der Brust unter der linken Schulter liegend (Abb. 3: V), kennzeichnet die Gräber der fünften Trachtengruppe.12—13 Dieser Gruppe werden noch die Brandgräber 8, 20, 90, 111, 134, 135, 122 zugerechnet. Die Nadel ist das Merkmal der sechsten Trachtengruppe (Abb. 3 : VI). Gewöhnlich liegt sie über der rechten Schulter, man findet sie aber auch über der linken, was wahrscheinlich auf Links- bzw. Rechtshändigkeit des Eigentümers zurückzuführen ist. Diese Tracht ist zahlreich in den Brandgräbern 5, 24, 29, 45, 94, 107, 138, 139, 142, 151,14 152 usw. vertreten, bei denen unscheinbare Veränderungen zu bemerken sind, und wo die reicher ausgestatteten Gräber hervortreten. Im Grab 33 wurden zwei Nadeln, im Grab 131 ausser der Nadel noch ein Messer, im Grab 39 eine Lanzenspitze und im Grab 11 nebst dieser noch eine Fibel gefunden. Die Gräber 2, 7, 53, 62, in denen sich auf dem Gürtel noch ein Ring befindet, könnten vielleicht die siebente Trachtengruppe abgeben. Sehen wir uns noch an, ob und wie sich demgegenüber die Tracht auf Križna gora verändert hat. Die erste Schmuckgruppe wurde seit der Zeit der ältesten Gräber auf Križna gora — von der Stufe Notranjska II a bis c getragen, während sie in der Zeit Notranjska III spärlich vertreten ist.15 Sie scheint durch die Trachtenmode der Gruppe II a, die nur an die Zeit der Stufe Notranjska III gebunden ist, verdrängt gewesen zu sein. Das ist auch die Zeit, als in der Tracht auf Križna gora je zwei Fibeln nachgewiesen werden können (die Gräber 103, 95, 18),18 die man jedoch nicht klarer bestimmen konnte, da ihre Zahl zu gering ist und die Gräber zu schlecht erhalten sind. Für die Variante der Gruppe II b kann festgestellt werden, dass sie auf Križna gora sowohl in der Zeit von Notranjska II (Grab 121) als auch von Notranjska III (115)17 bekannt war. Die dritte Gruppe kommt in der Zeit der Stufe Notranjska II a/b auf und besteht noch in der Zeit von Notranjska III.18 Die Gräber der vierten Gruppe sind auf die Zeit der Stufe Notranjska II begrenzt. Für die fünfte sowie für die sechste Gruppe ist aber charakteristisch, dass sie sich die ganze Zeit hindurch erhalten haben — vom Horizont Notranjska II a bis III b. Bei der Feststellung, dass es auf Križna gora wenigstens sechs verschiedene Trachtengruppen gibt, die mehr oder weniger zu gleicher Zeit Mode waren, muss man sich fragen, wem sie zuzuschreiben sind. Eine erste Orientierung bietet uns dabei die anthropologische Analyse, die aber auf Križna gora nur auf Geschlechtsbestimmungen und eventuelle Unterscheidungen zwischen Erwachsenen und Kindern begrenzt ist, ohne dass man weiss, um welche Altersstufe es sich handelt. In bezug auf das Geschlecht kann festgestellt werden, dass die sechste Trachtengruppe dem Männergeschlecht eigen ist, während man alle anderen Gruppen der Frauentracht zuschreiben kann (Abb. I).19—28 Was kann man also von der Kleidung der Tracht sagen? Praktisch nichts. Ohne sehr fehlzugehen, können wir sagen, dass Križna gora noch zum »mittelmeerischen« Trachtenstil21 gehört. Nach der Analogie mit der etruskischen Männertracht des siebenten Jahrhunderts würde man annehmen, dass die Nadel in den Männergräbern auf der rechten Schulter einen wollenen Mantel — Umhang zusammenheftete.28 Eine ähnliche Funktion mussten auch die Fibeln haben, nur dass die Frauen wahrscheinlich eine andere Kleidungsart trugen, entweder ein Chiton oder, wie die Männer, einen Umhang mit »Kapuze«.23 Schon ein flüchtiger Verleich mit den Nachbarorten und -Landschaften, auf dem blossen Nebeneinander reiner Grabbeigaben beruhend, macht deutlich, dass die Tracht des älteren Hallstatt im südöstlichen Voralpenraum verhältnismässig einheitlich war. Die Männertracht der sechsten Gruppe finden wir sowohl in Notranjsko und Posočje als auch in Bela Krajina, Dolenjsko und Gorenjsko vor.24 Ähnliches gilt auch für die Frauentracht,25 nur dass die Unterschiede schon grösser sind, vor allem in der Zeit Ha C2 (Notranjska III), als im Kreis Sv. Lucija sowie Dolenjsko eine Tracht mit grösserer Fibelzahl, in Dolenjsko noch mit reichen Halsketten und Reifenschmuck26 zur Geltung kommt. Križna gora spiegelt demnach ein Bild unserer gesamten südöstlichen Alpenwelt wider, macht jedoch auch auf lokale Varianten aufmerksam, deren Existenz nicht nur raumbedingt, sondern auch vom ethnologischen Standpunkt aus verständlich und notwendig ist. FIBULE Z OBLOGO IZ GOMIL POD VINJIM VRHOM VIDA STARE Narodni muzej, Ljubljana Med oblikovnim zakladom številnih, tipološko različnih fibul, ki so bile pridatki skeletnih ali žganih grobov v gomilah pod naselbino na Vinjem vrhu,1 je bilo tudi nekaj fibul z oblogo žičnega loka, ki predstavljajo posebno tipološko skupino. Žični lok teh fibul je navadno oglatega, redkeje pa okroglega preseka. Na ta žični lok pa je nadeta obloga, ki je bodisi koščena, jantarjeva ali steklena. Poznamo pa tudi primere, ko je obloga loka izdelana deloma iz jantarjevih in deloma iz koščenih segmentov, kot je fibula iz Stične (T. 3, 8). V gomilah pod naselbino na Vinjem vrhu (Šmarjeta, Strelac, Obrh, Družinska vas, Toplice, Brezovica, Mlade Vine), lahko ločimo tri variante fibul z oblogo žičnega loka ( sl. 1 ) : 1. fibule s koščeno oblogo (T. 1, 2), 2. fibule z jantarjevo oblogo (T. 1, 1, 3, 4, 6—8), 3. fibule s stekleno oblogo (T. 1, 5, 9). 1 a) Prerez koščenega loka. — Querschnitt durch einen Knochenbügel b) Prerez jantarjevega loka. — Querschnitt durch einen Bernsteinbügel c) Prerez steklenega loka. — Querschnitt durch einen Glasbügel 1. Fibule s koščeno oblogo Fibula s koščeno oblogo se pojavi v gomilah pod Vinjim vrhom le v enem primeru (T. 1, 2). To je fibula s koščeno oblogo žičnega loka pravokotnega preseka, ki je delno fragmentirana tako, da nima ohranjene peresovine in igle za spenjanje. Koščen lok je bil izdelan iz segmentov, od katerih so ohranjeni le štirje (prvotno je bilo verjetno pet segmentov). Stranski segmenti so ožji in valjasti. Srednji segment pa je daljši, v osnovi valjast in ima na zgornji zravnani površini upodobljeno ležečo štirinožno žival, ki ima odlomljeno glavo in rep in lahko predstavlja sfingo ali psa. Fibula je bila najdena v šmarjeti v žga- 64 Arheološki vestnik 29 (1978) nem grobu skupaj z ostanki skledaste čelade in drugimi okrasnimi in praktično uporabnimi predmeti.2 Za določitev starosti groba je gotovo najpomembnejša skledasta čelada,3 ki smo jo časovno opredelili v Ha C horizont,4 s tem pa smo dobili tudi čas, kateremu moremo prisoditi fibulo z ležečo živaljo na koščenem loku. Eno naj starejših fibul s koščeno oblogo poznamo z Vač.5 Lok te fibule je sestavljen iz sedmih koščenih segmentov, v skrajnih dveh sta bili zataknjeni koščeni rozeti (T. 3, 1 ). Na zgornjem delu dolge noge, so vidni ostanki spodnjih delov ležečih živali, ki sta bili na moč podobni ležeči živali na fibuli iz Šmarjete. Pri časovni opredelitvi te fibule se moremo osloniti tudi na obe koščeni figurici, ki sta bili najdeni skupaj s fibulo in jih je primerjati s toreutičnimi upodobitvami starejšega situlskega stila iz konca starejše železne dobe. V grobu 27 gomile I iz Stične so ležale kar tri fibule s koščeno oblogo6 (T. 3, 3, 4, 6). Dve fibuli sta preprosti, sestavljeni iz nekoliko segmentov, ker pa sta poškodovani, ne moremo zanesljivo trditi ali je bilo teh segmentov pet ali mogoče več. Tretja fibula, ki je ohranjena tudi le delno in ji manjkajo verjetno kar trije koščeni segmenti, ima na srednjem segmentu dobro vidno ležečo žival, za katero bi lahko rekli, da ima značilnosti ležečih sfing. Žival je sicer mnogo bolj shematizirana in nedosledno izdelana, kot je sfinga ali ležeči pes na šmarješki fibuli, kar bi utegnilo pomeniti, da je nastala nekoliko pozneje od šmarješke. Tudi gradivo te grobne celote iz Stične moremo uvrstiti v mlajše obdobje kot grob iz Šmarjete. Časovno ga opredeljujejo čolničaste fibule šmarješkega tipa in kačaste fibule s pestičastimi izrastki, ki sodijo v konec Ha C stopnje ali v nekoliko mlajši čas. Enako kakor fibula iz Stične je izdelana tudi sponka s Slepška7 (T. 3, 2). Tu mislim na srednji koščeni segment, ki je zgoraj štirioglato izrezan in je v to vdolbino zataknjen košček izrezane kosti s plastično izdelano sfingo ali psom. Pri fibuli s Slepška je ležeča žival skoraj popolnoma odlomljena, viden je le spodnji del podnožja. To pa zadostuje, da moremo fibulo pripisati tipološki skupini fibul s koščeno oblogo in plastično izdelano ležečo živaljo na srednjem segmentu. Fibule s Slepška ne moremo časovno ožje opredeliti, ker ni znano grobno gradivo s katerim je bila najdena, toda kljub temu jo moremo vrednotiti kot tipičen oblikovni zaklad razvitega Ha C horizonta. Skoraj identično koščeno fibulo s sfingo na loku, kakor jo poznamo iz šmarjete, so odkopali v delno žganem grobu 557 na grobišču v Hallstattu.8 V tem grobu je ležalo tudi bodalo z antenskim držajem. Antenski ročaj ima široka diskasta zaključka, med prečkama pa so tri majhne bronaste skodelice. Grob časovno opredeljuje antensko bodalo, ki ga na grobišču v Hallstattu zelo pogosto najdemo z zgodnjim Ha D gradivom. V grobu 458 je takšno bodalo najdeno skupaj z dvema bronastima situlama, prstanom in obročki;9 v grobu 555 je razen bodala še bronasta situla in dva profilirana ščitnika za iglo (verjetno ščitnika za dolgo Ha C iglo, ki ima zelo pogosto takšne ščitnike)10 in v grobu 559, kjer je bodalo najdeno s tulasto sekiro, sulico in neko posebno mrežasto fibulo.11 Grobove z antenskimi bodali, s kakršnim je bila najdena tudi koščena fibula s sfingo na loku, stavlja K. Kromer v skupino mlajših bojevniških grobov, v čas med leto 600 in 500 pr. n. š., pri čimer bi morali upoštevati bolj začetek kot konec tega stoletja. 5 — Arheološki vestnik 65 Fibule s koščeno oblogo in ležečo sfingo ali psom na loku, bi bili upravičeni, v jugovzhodnem predalpskem prostoru, postaviti v okvir konca 7. stoletja pr. n. š. ali pa na začetek 6. stoletja, s predpostavko, da so bile v mlajšem času te fibule le še uporabljane ne pa več izdelovane (sl. 3 ). 2,3 Karti razprostranjenosti fibul z oblogo. — Verbreitungskarten vom Bügelfibeln 1 Šmarjeta, 2 Družinska vas, 3 Brezje, 4 Slepšek, 5 Rovišče, 6 Stična, 7 Magdalenska gora, 8 Vače, 9 Podzemelj, 10 Most na Soči (Sv. Lucija), 11 Libna, 12 Hrastje, 13 Donja Dolina, 14 Hallstatt, 15 Bologna — S. Vitale, 16 Bologna — Arnoaldi, 17 Este, 18 Tarquinia, 19 Faleri, 20 Concelli-Cetona Ko smo že določili tem fibulam časovni okvir, bi bilo potrebno še ugotoviti kaj predstavlja ležeča žival, ki je upodobljena na loku teh fibul in za kateri kulturni krog so te upodobitve značilne. Motiv ležeče živali moramo nedvomno iskati izven jugovzhodnega predalpskega prostora. Najverjetneje je bil ta motiv posredovan v naše kraje iz območja srednje Italije oziroma iz etruščanskega kulturnega kroga,12 kjer so ležeče sfinge zelo pogoste, izdelane v najrazličnejšem materialu in na najrazličnejših predmetih. Naši primeri so izraz kulturnih stikov z Apeninskim polotokom, od koder so prihajali k nam vplivi, ki so jih pri nas posnemali na svojstven način. Tako v upodobitvah ležeče sfinge ne moremo več ugotavljati strogega koncepta klasične italske prazgodovinske sfinge. 2. Fibule z jantarjevo oblogo Fibule z jantarjevo oblogo so bile v šmarješkem kompleksu dokaj pogost grobni pridatek. Inventar grobov pa se ni ohranil tako, da se moramo za časovno opredeljevanje omenjenih fibul (T. 1, 1, 3, 4, 6, 7, 8) poslužiti podobnih primerkov iz drugih jugovzhodno predalpskih, italskih in bosanskih najdišč. Najstarejše primerke fibul z jantarjevo oblogo najdemo v Italiji v Tarquini-ji13 v grobu 759 v San Vitale,14 kjer je z jantarjevimi ploščicami obložen lok fibule tipa sanguissuga s trikotno nogo, ki jih stavljamo v čas pred grobom bojevnika iz Tarquinije (Tomba del Guerriero 750—700 pr. n. š.). Tipološko mlajši sta fibuli iz Falere,15 in iz groba 158 v Sirakuzah,16 kjer ima železna fibula z oblogo loka, dolgo nezaključeno nogo, ki je podobna jugovzhodno predalpskim primerkom. Obloga te fibule je izdelana iz slonove kosti na obeh straneh loka, v sredini med njima pa je nastavljen jantarjev segment. Fibula je datirana s koničastim aribalom v 7. stoletju pr. n. š. Z grobom 158 iz Sirakuz so podane stične točke med Apeninskim polotokom in Grčijo, ker vsebuje ta grob tip italske fibule in grško keramiko. Kot neko posebnost je omeniti srebrno fibulo z jantarjevo oblogo iz najdišča Arnoaldi,17 ki je oblikovana v zelo naturalistično izdelano levjo glavo in nas kot upodobitev spominja na naše primerke, ki imajo na srednjem segmentu (pri koščenih oblogah) izdelano ležečo žival. Ne moremo sicer trditi, da ima omenjena sponka direktno povezavo z našimi primerki fibul z jantarjevo oblogo, saj pri jugovzhodno predalpskih primerkih, ki so izdelani pod vplivom čolničastih fibul, ne sledimo figuralnemu oblikovanju jantarjevega loka. Za ugotavljanje starosti fibul z jantarjevo oblogo čolničastega tipa bi bil lahko izredne pomembnosti grob 1377 iz Mosta na Soči (Sv. Lucije),18 v katerem so našli tudi ločno fibulo z obeski (tip Sv. Lucija), dve čolničasti fibuli, kačasto fibulo, certoško fibulo in dva uhana. Za časovno opredeljevanje grobne celote bi prišle v poštev predvsem fibule, tako obe čolničasti, kot kačasta in certoška, vendar pa imamo premalo podatkov glede njihovih variant. Za tip fibule Sv. Lucija smo ugotovili, da sodi v prvo polovico Ha D stopnje, to pa je tudi čas ko sledimo nekim variantam poznih čolničastih, kačastih in celò naj starejšim oblikam certoških fibul. Na tako zasnovani ugotovitvi bi morali grob 1377 opredeliti v okvir prve polovice Ha D stopnje, s tem pa bi v ta čas določili tudi bronasto fibulo z jantarjevo oblogo, ki pripada kot tip mlajšim oblikam čolni-častnih fibul. Po Marchesettijevem katalogu in opisu predmetov iz Sv. Lucije se ni dalo ugotoviti, ali je bila še v katerem grobu najdena fibula z jantarjevo oblogo, kar bi bilo vsekakor zanimivo, ker le tako bi lahko podali popolnejšo časovno podobo tega tipa fibule na omenjenem geografskem področju. Za ugotavljanje starosti fibul z jantarjevo oblogo se lahko poslužimo tudi gradiva iz grobišča v Donji Dolini, kjer smo v grobu III na parceli Mate Petroviča jun.19 ugotovili skoraj identično fibulo s šmarješkimi primeri z jantarjevo oblogo. Tudi ta fibula pripada čolničastemu tipu in ima žični lok obložen z jantarjevimi segmenti. V istem grobu so ležali še obsenčni obročki s presegajočimi, drobno narezanimi konci, fragmentirana čolničasta fibula, dve zapestnici s presegajočimi odebeljenimi konci, deli pasu iz bronastih okroglih žeb-ljičev, ploščata fibula in keramična vretenca. Temu grobu je pripisati tudi skodelo s presegajočim trakastim ročajem tipa Stillfried- Hostomice,20 ki je tudi za kronološko vrednotenje najdb izredne pomembnosti, saj jo lahko brez zadržkov opredelimo v končno obdobje Ha C stopnje. V prid domnevi o takšnem časovnem okviru govori tudi dvojni grob I z iste parcele,21 kjer je bila prav takšna bronasta skodela najdena skupaj z večglavo bronasto iglo. Te igle so značilne za obdobje Ha C stopnje, saj sledimo v grobu XXXVIII iz parcele Mate Petroviča jun.22 celo skupaj s skodelo s prečno nažlebljenim zgornjim delom (Turbanranđschale), ki jo moremo presojati kot tradicijo KŽG v omenjenem grobu. V grobu je ležal tudi križni razdelilec za jermen je, ki je značilen za materialno kulturo Trako-Kimerijcev starejšega obdobja železne dobe. Starost omenjenega groba III lahko določimo tudi s tordiranim bronastim torkvesom, s spiralno ovitima koncema, ki ga moremo vrednotiti kot tipološko značilnost Ha C horizonta. Za takšno časovno opredelitev govori tudi grob iz Donje Doline,23 kjer je ovratnica sestavni del grobnega inventarja, ki je v glavnem zastopan z raznimi oblikami ločnih fibul (med njimi je ena lunastega tipa z verižicami), s spiralno ovitimi bronastimi zapestnicami, obsenčnimi obročki, očalastim obeskom, bronastimi saltaleoni in drugimi predmeti. Lokaste fibule in zlasti še lunaste fibule smo uvrstili v razdobje od poznega Ha B do razvitega Ha C 2 horizonta. Za spiralno ovite zapestnice pa imamo primerjavo v dvojnem grobu s Strelca,24 ki ga je treba postaviti v razvito Ha C stopnjo in v ženskem grobu 1 iz Kranja (vila Prah),25 ki je opredeljen v isti časovni horizont. Če pregledamo še inventar groba 1 iz parcele Nikole Sokiča26 z bronastim tordi-ranim torkvesom lahko ugotovimo, da je tudi to grobno celoto treba postaviti v okvir Ha C stopnje, saj ne moremo prezreti skodel in vrč s poševno nažleb-ljenim obodom (tradicija KŽG), lokaste fibule, in čolničaste fibule šmarješkega tipa, ki to časovno sliko le dopolnjujejo. Končno nam časovni okvir groba III iz parcele Mate Petroviča jun. izpopolnjujeta obe zapestnici z razširjenima presegajočima koncema in pas iz bronastih gumbov, ki ga najdemo tudi v grobu VI iz parcele Mate Petroviča jun.27 s tordiranim torkvesom (za katerega smo ugotovili, da pripada Ha C stopnji) in lokastimi ter čolničastimi fibulami, ki to starost potrjuje. Ne vidimo torej zadržkov, zaradi katerih bi fibule z jantarjevo oblogo ne mogli postaviti v isti čas, kot ostale predmete te grobne celote; lahko bi celò rekli, da ravno njena prisotnost daje grobu trdnejšo kronološko osnovo. Če posežemo s proučevanjem še na grobišče v Hallstattu, bomo lahko ugotovili, da je tip čolničaste fibule z jantarjevo oblogo tu relativno precej pogost.28 Za časovno vrednotenje je zlasti pomemben grob 87, kjer je razen fibule z jantarjevo oblogo in drugih predmetov ležala še neka razvita oblika lunaste fibule z dolgimi bronastimi verižicami s trikotnimi obeski in čolničasta fibula šmarješkega tipa,29 ki je obenem tudi najpomembnejši predmet za časovno opredelitev te grobne celote. Fibulam šmarješkega tipa s prečno mrežasto narezanimi pasovi smo določili časovni razpon med začetkom 7. in prvo polovico 6. stoletja pr. n. š. Omenjeno fibulo z jantarjevo oblogo iz groba 87 bi mogli, na podlagi razvite oblike lunaste fibule in ostalih predmetov tega groba postaviti nekako na konec 7. stoletja pr. n. š., kar bi podpirala tudi šmarješka fibula s svojo prisotnostjo v tem grobu. Druga, omembe vredna grobna celota je grob 778 s svojimi bogatimi pridatki.30 Fibula z jantarjevo oblogo je precej fragmentirana, na žičnem loku ima ohranjena le dva segmenta. V grobu je bila še okrogla plošča z verižicami na obodu, na katerih vise shematizirane človeške figurice. Plošča je imela ob robu vložen pas koščenih segmentov (verjetno bobrovi zobje) in je bila okrašena v iztolčeni tehniki (okrogle in paličaste izbokline). Za časovno opredelitev groba je pomembna predvsem bronasta fibula z delno ohranjeno nogo in lokom v obliki konjskega protoma. Fibula ima preprosto peresovino, kar se razlikuje od običajne sheme takšnih fibul, ki imajo skoraj vedno kratko spodvito peresovino.31 Prav zaradi te peresovine moramo fibulo časovno postaviti pred živalske fibule razvite Ha D stopnje. Ta časovni okvir podpira tudi grob 307 z istega najdišča,32 kjer je fibula s shematizirano živaljo namesto loka in preprosto peresovino, ležala skupaj s šmarješko fibulo in zelo zgodnjo obliko Ha C igle. Istemu času pripada tudi grob s situlo Benvenuti, kjer je skoraj identična fibula ležala skupaj s predmeti Ha C časovnega horizonta.33 Bronasto ploščo s shematiziranimi obeski bi lahko upravičeno postavili v zvezo s tradicijo KŽG, in to glede na ornamentiko, ki je izdelana še v smislu žarnogrobiščne tehnike; tako bi tudi motiv shematizirane človeške figurice lahko iskali v obdobju KŽG.34 če upoštevamo bronasto ploščo kot starejši element v tem grobu (K. Kromer jo stavlja v obdobje starejših grobov med 800—700 pr. n. š.) in fibulo s konjskim protomom, kot mlajši element, bi morali fibulo z jantarjevo oblogo opredeliti v čas med obema predmetoma, to je v konec Ha C stopnje in začetek Ha D stopnje, kamor je treba opredeliti tudi glavnino inventarja omenjenega groba. V grobu 302 iz Hallstatta35 je ležala fibula z jantarjevo oblogo in nezaključeno dolgo nogo skupaj z rtasto fibulo, ki jo lahko uvrstimo prav na začetek Ha D stopnje. Skoraj prav takšno rtasto fibulo najdemo v grobu 40436 skupaj s fragmentirano pasno spono, ki je v sredini popravljena z bronastimi zakovicami. Na tem delu so iztolčeni koncentrični krogi s piko. En del pravokotne pasne spone ima iztolčene korakajoče živali, drugi del pa človeške in živalske figure. Pravokotne pasne spone sodijo v prvo fazo Ha D stopnje,37 kamor smo opredelili tudi rtasto fibulo iz groba 404 in s tem neposredno tudi rtasto fibulo iz groba 302. S tem smo določili tudi čas uporabe čolničaste fibule z jantarjevo oblogo, ki pa je po svojem nastanku še nekoliko starejša. čolničasta fibula z jantarjevo oblogo iz groba 15 na grobišču v Hallstattu38 je bila najdena skupaj s čolničasto fibulo s prečno narebrenim lokom in dolgo, na koncu profilirano nogo s trikotnimi obeski, narebreno zapestnico, zapestnico s spiralno ovitima koncema, s cinastim uhanom z vzdolžnimi kanelurami, železnim nožem, fragmentom železne rombične spone in fragmenti bronaste pravokotne pasne spone okrašene v iztolčeni tehniki. Za časovno ugotavljanje se moramo poslužiti predvsem čolničaste fibule s prečno narebrenim lokom, katere smo opredelili v začetno fazo Ha D stopnje. Rombične pasne spone iz Hallstatta stavlja K. Kromer v stopnjo mlajših grobov brez orožja, to je v čas med letom 600 in 500 pr. n. š. S tem pa ni rečeno, da vsi grobni pridatki sodijo v 6. stoletje pr. n. š. Rombično spono bi zato morali upoštevati kot najmlajši predmet tega groba in jo v njegovem okviru uvrstiti v začetek 6. stoletja pr. n. š. S tem bi določili tudi starost uporabe fibule z jantarjevo oblogo, za katere smo že ugotovili, da sodijo v okvir poznega Ha C ali v začetek Ha D horizonta. Na jugovzhodnem predalpskem prostoru imamo ohranjeno predvsem eno grobno celoto, ki je pomembna za časovno opredelitev fibul z jantarjevo oblogo loka. To je grob 27 gomile I iz Stične,39 v katerem je bil najden zlati diadem, številne zapestnice in nanožnice, čolničaste in kačaste fibule, fibule s koščeno oblogo in keramične posode. Grob je treba postaviti v konec Ha C ali v začetek Ha D stopnje, saj nam ga časovno uvrščajo čolničaste fibule šmarješkega tipa in kačasta fibula s pestiči. Omenjenemu času lahko tako brez zadržkov prisodimo tudi fibulo z jantarjevo oblogo loka, s čimer smo dobili dobro oporo za njeno časovno poreklo.40 Pri vseh obravnavanih primerih fibul z jantarjevo oblogo žičnega loka iz področja Italije, severnega Balkana in jugovzhodnih Alp smo ugotovili, da je jantarjeva obloga prilagojena funkcionalnosti loka in je obenem njegov dekorativni element. Jantarjeva obloga je sicer sestavljena iz posameznih segmentov, ki so med seboj povezani tako, da tvorijo neprekinjeno celoto. Posamezni segmenti so imeli na obeh straneh, v krogu razvrščene drobne luknjice, v katere so zatikali vezne zatiče ali neko lepilo, ki so preprečevali samovoljno razmi-kanje členov-segmentov. Ta tehnična posebnost je imela gotovo svoj določen namen: izdelati lok v čim popolnejšo celoto. Isti postopek izdelovanja jantarjevih oblog lahko sledimo tudi pri oblaganju lokov kačastih fibul41 in loka rtaste fibule z Libne.42 Iz tega lahko sklepamo, da je obrtnik strmel izdelati oblogo, ki bi fibuli ne odvzela prvotne oblike, ampak bi jo ta dekorativni element le dopolnil in poudaril. Popolnoma drugo podobo pa dobimo ob pregledu fibul z žičnim lokom iz Kompolja in drugih japodskih najdišč.43 Pri fibulah iz teh najdišč je na žični lok, kvadratnega ali okroglega preseka, nataknjeno bodisi eno veliko jantarjevo zrno ali pa več manjših jagod. Včasih so jagode na enem loku steklaste in jantarjeve. Pri teh fibulah tako ne moremo govoriti o prilagajanju dekorativnega elementa loka prvotni obliki, ampak moremo te fibule presojati kot neko posebno tipološko skupino, ki je značilna predvsem za japodsko materialno kulturo.44 Tako smo tudi določili, da so fibule z jantarjevo oblogo žičnega loka iz gomil pod Vinjim vrhom in iz ostalih obravnavanih najdišč bistveno drugačne od kompoljskih primerov, s katerimi nimajo nobene ožje tipološke povezave. Fibule z jantarjevo oblogo žičnega loka iz jugovzhodnih predalpskih najdišč, lahko uvrstimo v čas razvitega 7. stoletja pr. n. š. (ko so jih izdelovali in uporabljali) in v prva obdobja 6. stoletja pr. n. š. (ko jih še sledimo v grobovih starejše železne dobe, kot ostaline starejšega obdobja). 3. Fibule s stekleno oblogo Fibule s stekleno oblogo ali ježevke imenujemo tiste, ki imajo žičnat lok kvadratnega preseka obdan s stekleno oblogo z majhnimi čepastimi izrastki. Te fibule imajo navadno odprto nogo, na katero je bil nataknjen zaključek v obliki steklenega zrna, ki pa se v večini primerov ni ohranil. Pri fibulah imamo velikokrat ohranjeno samo stekleno oblogo tako, da ne moremo zanesljivo določiti kakšna je bila peresovina. Nekateri primerki imajo enostavno (T. 2, 1—5), drugi pa spodvito samostrelno peresovino ( T. 2, 8 ).45 Problem fibul ježevk je prva načela E. T. Haevernick,46 ki v svoji študiji navaja tudi seznam vseh do takrat najdenih fibul z območja Slovenije, Italije in Hallstatta. E. Haevernikova obravnava tudi tehniko izdelave steklenega loka s čepastimi izrastki, za katere je mnenja, da so bili izdelani bodisi tako, da so bili čepi direktno vlečeni iz steklene površine ali pa da so bili naknadno naneseni na lok. To izvajanje glede tehnične izdelave bodic lahko dopolnimo še s sledečimi opazovanji. S trditvijo — da so izdelovali ježaste izrastke tako, da so iz površine steklenega loka, ko je bil ta še v mehkem stanju, vlekli posamezne bodice — se ne moremo strinjati v popolnosti, saj bi pri takšnem postopku ostala med posameznimi izrastki vdolbena mesta, udrtine ali pa vsaj neenakomerna površina. Tega pa v nobenem primeru ne zasledimo; nasprotno so medprostori vedno enako visoki in zelo skrbno zglajeni. Zato je verjetneje, da so izdelali najprej gladek steklen lok in šele potem na površino aplicirali izrastke. Pri mnogih fibulah je to opazno, saj so čepki odlomljeni tik ob površini loka, kakor bi bili odluščeni, kar pa bi verjetno izostalo ob prvotni trditvi o izdelovanju bodic. Nekoliko drugače so bile izdelovane medeno rjave ježevke z valovnico (T. 2, 3,5). Pri teh fibulah so izdelali najprej dele steklenega loka z gnetenjem in so vstavili vanj valovnico, ko je bil še v surovem stanju. Šele naknadno so tudi pri teh primerih aplicirali čepaste izrastke na površino loka. Pri izdelavi teh fibul je bilo zelo pomembno gnetenje steklene mase, kar je posebno opaziti pri medeno rjavih ježevkah z valovnico. Pomembno pa bi bilo tudi žganje steklene obloge z izrastki. Ves tehnični postopek bi lahko presojali kot last domorodnih delavnic. Le tako si namreč lahko tolmačimo izredno veliko množino raznobarvnih in različno oblikovanih steklenih jagod in fibul z oblogo loka v starejše železnodobnih grobovih jugovzhodnega predalpskega prostora. Steklo, ki so ga uporabljali za oblogo loka je v največ primerih modro ali prozorno zelenkasto, v manj primerih pa rumeno ali pa rjavo. Tudi za stekleno maso, iz katerih so bile obloge izdelane, meni E. Haevemickova, da je bila pridobljena na prostoru jugovzhodnih Alp, vključno s fibulo iz Hallstatta.47 Za fibuli iz Este48 in Capodoglia,49 ki sta po obliki podobni predalpskim primerkom in izdelani iz italskega stekla, pa bo šele podrobna kemična spektralna analiza pokazala razliko. Na jugovzhodnem predalpskem prostoru, kjer je ta fibula dokaj pogost pridatek ženskim grobovom, jih najdemo na Vačah (T. 2, 1—4),50 na Magdalenski gori (T. 2, 5—8),51 v Podzemlju (T. 2, 10),52 na Slepšku,53 na Libni54, v Hrastju pri Grosupljem,55 v Brezju pri Mirni peči (T. 2, 9)56 pa v gomilah pod Vinjim vrhom v Šmarjeti (T. 1, 5) in v Družinski vasi (T. 1, 9) ter v Mostu na Soči.57 Izven območja predalpskih najdišč poznamo primerke z grobišča v Hallstattu58 in fibuli iz Este59 in Capodoglia.60 V gomilah pod Vinjim vrhom imamo ohranjene štiri primerke fibul s stekleno oblogo žičnega loka. Tri fibule so iz Šmarjete in so izdelane iz modrega, zelenkastega61 in medeno rjavega stekla (T. 1, 5). Ena fibula iz modrikastega stekla je iz Družinske vasi (T. 1, 9). Med gradivom iz Šmarjete, ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani, nimamo ohranjenih grobnih celot, v katerih sta bili fibuli najdeni. Za njuno časovno opredelitev moramo zato poseči med inventar drugih slovenskih najdišč. Fibule z Vač ne morejo priti v poštev za nadrobnejše ugotavljanje starosti fibul, ker tudi tu niso znani ožji najdiščni podatki. Prav tako se ne moremo poslužiti ježevk z Magdalenske gore, Slepška ali Hrastja pri Grosupljem, čeprav E. Haevernick omenja v svojem delu številko gomile in groba, iz katerega te fibule izhajajo.62 Za časovno opredelitev se bomo zato najprej poslužili groba 33 iz gomile VII v Brezju pri Mirni peči,63 v katerem je ležala fibula-ježevka z oblogo iz svetlo zelenega prozornega stekla. Fibula ima preprosto peresovino, na koncu jagode pa je nataknjena profilirana steklena jagoda (T. 2, 9). Razen narebrene nanož-nice, dveh narebrenih zapestnic s presegajočima koncema in steklenih ogrlic je ležala v grobu tudi kačasta fibula z rozetama ob kačastih zavojih najstarejše variante ter s trombasto razširjenim zadnjim delom loka ob prehodu v iglo. Pri uvrstitvi groba se moremo opreti prav na to kačasto fibulo, ki je v okviru tipov z rozetama ob kačastih zavojih naj starejša varianta, saj prav trombasti zaključek določa njeno časovno poreklo v Ha C horizontu. Trombasti zaključek je namreč značilnost večglavih igel, ki sodijo v oblikovni zaklad omenjenega horizonta in je njegova funkcija popolnoma jasna: preprečeval naj bi pregloboko zadiranje v tkanino. Istemu namenu je služil tudi trombasti zaključek kačaste fibule iz omenjenega groba, saj fibula nima peresovine in se igla direktno nadaljuje v trombasto razširjen lok. Fibula s stekleno oblogo ima tudi sama neke značilnosti, ki določajo njen časovni izvor. Ne mislimo tu na lok, ki je oblikovan v smislu čolničastih fibul, temveč na profiliran steklen zaključek noge, ki ima presenetljive podobnosti s profiliranimi zaključki majhnih čolničastih fibul šmarješkega tipa, s katerimi moremo vzporejati tudi jaškasto nogo fibule; časovni izvor teh fibul pa je določen v drugo polovico Ha C stopnje in v prvo polovico Ha D stopnje. Grob 33 iz Brezja bi morali tako postaviti v začetek 6. stoletja pr. n. š. in bi bil s tem časom tudi določen nastanek fibule s stekleno oblogo, posebno še zato, ker je inventar tega groba homogen in sodi v isti čas. Za fibulo s stekleno oblogo je izredne pomembnosti grob 5 z Libne,64 s katerim bomo skušali natančneje določiti časovno mesto tega tipa sponke. V izredno bogatem grobu so bili naslednji predmeti : žara na nogi s pokrovom, dve skodeli s poševno nažlebljenim zgornjim delom, dve terini, manjša polkrožna posodica, vretenca, jantarjeve in zlate ogrlične jagode, zlati deteljasti ploščici, bronasti ploščati večkrat oviti obročki, gladek obroček s profiliranimi izrastki, zapestnici s presegajočima, v pasovih nasvitkanima koncema ter kačasta in čolničasta fibula šmarješkega tipa pa omenjena fibula s stekleno oblogo. Za časovno vrednotenje groba in neposredno fibule-ježevke, moramo upoštevati obe fibuli, kakor tudi nekatere druge predmete. Pri pregledu keramičnega gradiva vzbujata pozornost posebno obe skodeli s poševno nažlebljenim zgornjim robom (Turbanrandschale), ki ju moremo v tem grobu presojati kot tradicijo KŽG. Tudi v grobu z Libne, ki ga je objavil H. Miiller-Karpe,65 najdemo posode z nažlebljenim zgornjim delom in to veliko čolničasto fibulo z dolgo profilirano nogo, ki smo jo časovno postavili v Ha C stopnjo. S keramičnim inventarjem tega groba dobimo povezavo z grobom 1 gomile I z Libne, v katerem je bila med ostalimi najdbami tudi čolničasta fibula šmarješkega tipa, kakršna je tudi v grobu 5 z Libne. Prav z grobom 1 gomile I z Libne pa je postavil F. Starè osnovni kriterij za proučevanje naj starejših čolničastih fibul na Slovenskem in jim določil ustrezni časovni okvir v začetke Ha D stopnje.66 Drugi, za časovno opredelitev značilnejši najdbi iz groba 5 z Libne, sta obe zlati deteljasti ploščici, ki sta skoraj identični s sestavnimi deli zlatega diadema iz groba 27 gomile 1 v Stični,67 ki je bil v grobu z neko varianto šmarješke fibule in s fragmentom starejše variante kačaste fibule s pestičastimi izrastki, ki bi jo mogli vzporejati s kačasto fibulo z libenskega groba. Časovno mesto stiškega groba je jasno, saj vsi pridatki govore za konec Ha C ali začetek Ha D stopnje. Časovno sliko groba 5 z Libne nam dobro osvetljuje tudi žara na nogi s pokrovom, ki je bila na naj večjem obodu okrašena z vzdolžnimi pasovi koničnih bradavic in z vrezanimi kanelurami; to je motiv, ki je zelo pogosten pri okraševanju posod na nogi, tako na Libni kot v šmarjeti.68 Posoda je imela tudi pokrov z gumbom, okrašen s tritračnimi vrezanimi trikotniki in nizom vdol-bljenih pik ob zunanjih krakih trikotnikov. Tipološko nas spominja na posode s pokrovom iz groba z oklepom iz Stične, čeprav je dekoracija le nekoliko drugačna. Posodo iz stiškega groba, kakor tudi ves ostali grobni inventar, je treba postaviti v Ha C stopnjo. Omeniti moramo še ploščate obročke z močno presegajočimi konci in s kanelurami na obodu. Ti sodijo v tipološko zvrst obročkov, kakršne poznamo iz ženskega groba z zlatim okrasom z Malene, ki je časovno opredeljen s čolniča-stimi fibulami šmarješkega tipa v končno fazo Ha C stopnje.69 Tako nam je z vrednotenjem posameznih predmetov groba 5 z Libne uspelo določiti nek enotni časovni okvir, ki ne presega prve začetke Ha D stopnje. • ▲ m JT* Gomile pod Vinjim vrhom • A ■ Vače • ■ Stična • A Magdalenska gora ■ Brezje H Slepšek • Hrastje ■ Rovišče • L i bn a ■ Podzemelj ■ Sv. Lucija A ■ Hallstatt • A Donja Dolina A Ital ija A ■ S tem pa smo tudi določili najvišji možni čas za pojav fibule s stekleno oblogo, ki pa utegne pripadati še končnemu obdobju Ha C stopnje, kakor smo določili pri ostalih fibulah tega groba. Z grobom 33 iz Brezja pri Mirni peči in z grobom 2 z Libne smo uspeli določiti prve pojave fibul s stekleno oblogo žičnega loka, tj. čas začetka 6. stoletja pr. n. š. Na področju slovenskih najdišč nimamo več nobenih drugih ustreznih grobnih celot, ki bi pomagale podpreti to časovno predpostavko (sl. 4). Poslužiti se moramo zato še edinega groba iz Hallstatta, v katerem je ležala fibula s stekleno oblogo žičnega loka. V skeletnem grobu 42 so našli dve bronasti fibuli očalarki z osmico in bronastimi zakovicami v središču svitkov, bronasto zapestnico z zoženima razprtima koncema, profilirani paličici z zankama na obeh straneh, kos pločevine (verjetno ostanek pravokotne pasne spone), obročke in ploščate kvadratne ploščice iz jantarja. Za časovno razčlenjevanje tega groba sta pomembni fibuli očalarki z osmico in bronastimi zakovicami v središču svitkov, ki jih lahko kot tip vzporejamo s primeri iz Tržišča pri Cerknici; te pa smemo le okvirno opredeliti v pozni Ha C horizont, ker nam niso znane grobne celote. Vstavljanje bronastih ploščic v središče svitka poznamo že iz groba 64 iz dvorišča SAZU v Ljubljani,72 kar je vsekakor neka posebnost. Ta grob, kakor tudi ves grobiščni kompleks sodi v pozno obdobje Ha B in v Ha C stopnjo. Potemtakem bi ne bilo zadržkov uvrstiti fibuli iz Hallstatta v oblikovni zaklad zgodnjega Ha C horizonta. Močno oporo za časovno opredeljevanje dobimo z bronasto nasvitkano zapestnico, ki so jo našli tudi v grobu 45 iz Hallstatta73 skupaj s fibulo očalarko z osmico in z večglavo iglo, ki jo moremo vrednotiti kot tipološko predhodnico večglavih igel s trombastim zaključkom. Igla ima namreč pod kroglastima glavicama valjasto odebelitev, katero lahko tolmačimo kot zametek trombastega zaključka, ki je prav tako rabila namenu, da se igla ni pregloboko zadrla v tkanino. Iglo bi bilo treba postaviti v prvo polovico Ha C stopnje, s tem pa bi tudi že opredelili vsebino groba v omenjeni čas, kar nam da obenem oporo za časovno opredelitev zapestnice iz groba 42 na hal-štatskem grobišču. Na konec Ha C ali v začetek Ha D stopnje, lahko opredelimo odlomek pravokotne pasne spone, ki je okrašena v motivu vdolbin in izboklin. če se še enkrat povrnemo k fibuli s stekleno oblogo, za katero hočemo določiti čas nastanka in uporabe, moramo ugotoviti, da ta grob govori v prid opredelitvi v čas okoli začetka 6. stoletja pr. n. š. Med gradivom z Magdalenske gore je tudi fibula s stekleno oblogo žičnega loka, ki ima namesto preproste, spodvito samostrelno peresovino ( T. 2, 8 ),74 kar je zelo pomembno, ker so take peresovine značilnost razvitega Ha D horizonta. Z ugotovitvijo, da fibula ni mogla biti naknadno popravljena, kar bi bilo tehnično neizvedljivo (žični lok in peresovina sta izdelana v enem kosu), moramo dopuščati možnost, da so bile te fibule v posameznih primerih izdelane že v tem časovnem obdobju. S tem pa se seveda razpon izdelave in uporabe teh fibul poveča od končnega Ha C horizonta do razvitega Ha D horizonta, kar dokazuje fibula z Magdalenske gore. * Kot smo opazili, so fibule s koščeno, jantarjevo ali stekleno oblogo žičnega loka, pridatki predvsem skeletnih grobov na območju jugovzhodnega predalpskega prostora, z nekaj redkimi izjemami na grobišču v Donji Dolini in v Hall-stattu ter na območju severne Italije (sl. 2, 3). Prisotnost teh fibul si lahko na teh najdiščih tolmačimo predvsem s trgovskimi povezavami, ki jih imamo za Donjo Dolino zelo dobro dokumentirane. Tako bi lahko povzeli, da so te fibule neka tipološka posebnost in značilnost jugovzhodno predalpskega prostora, kjer so v uporabi v času med koncem Ha C in razvitim Ha D obdobjem. Osnovna oblika, iz katere naj bi se ta tip fibule razvil kot neka varianta, je prav gotovo čolničasta fibula, ki je kot tip zelo močno zastopana na omenjenem jugovzhodnem predalpskem prostoru, predvsem pa na slovenskih najdiščih. Pri fibulah z oblogo žičnega loka, se je prvotni čolničasti lok preobrazil v polni, v sredini rahlo odebeljeni lok. Takšne pa poznamo izdelane tudi iz brona na grobišču v Šmarjeti75 ali na Vačah.76 Pri fibulah z oblogo žičnega loka je lok izdelan iz kosti, jantarja ali stekla zato, da je fibula s tem pridobila predvsem na lepoti. Njena osnovna praktična uporabnost, spenjati tkanino, je ostala neokrnjena; pridobila je le na svojem zunanjem videzu. To pa je bilo verjetno tisto, kar je odločilno vplivalo na oblikovalce — obrtnike, da so upoštevali želje in potrebe po funkcionalno in dekorativno čim popolnejše izdelanih sponkah za spenjanje oblačil. 1 V. Starò, Prazgodovina Šmarjete, Katalogi in monografije 10 (1973), T. 13: 14; T. 19:7, 8, 22, 24, 28, 29; T.20:23; T. 60: 6. 2 Iz poročila: K. Deschman, MAGW 10 (1881) s. 16, je razvidno, da so ostanki, ki jih presoja kot dele oklepa le deli skledaste čelade. Med gradivom iz Šmarjete, ki so v Narodnem muzeju v Ljubljani, so ostanki šestih ali celò sedmih čelad, tako da ne moremo s sigurnostjo trditi, katera je bila najdena skupaj s fibulo. 3 V. Starò, Prazgodovina Šmarjete, T. 13:13. 4 L. c., 9,10. 5 V. Starò, Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) T.34: 1. 6 S. Gabrovec, Halštatska kultura Slovenije, Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) T. 10: 4—6. 7 Predmet je v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. P 1589). 8 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt (Firenze 1959) 125, T. 106: 7, 8. 9 L. c„ 108. 19 L. c., 125. 11 L. c„ 125, T. 10: 1-4. 12 F. Starò, Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor, Razprave L razr. SAZU 9/3 (1975) 66 ss. 13 N. Àberg, Bronzezeitliche und früheisenzeitliche Chronologie I (1930) 67, Abb. 180. 14 L. c., 158, Abb. 461—462. 43 L. c., 67, Abb. 181. 16 L. c., 17, Abb. 28. 47 L. c., 180, Abb. 531. 48 C. Marchesetti, Scavi nella necropoli di S. Lucia, Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste 15 (1893) 63, T. 15: 24. 49 Ć. Truhelka, Die vorgeschichtliche Pfalbau im Savebett bei Donja Dolina, WMBH 9 (1904) 3—156, T. I—LXXXI. Z. Marič, Donja dolina, Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu 19 (1964) 5—128. 29 C. Truhelka, l. c., 91, T. XLIV, 3. 24 L. c., 90, T. XLII, 1—11. 22 L. c., T. XLIX, 1—12. 23 L. c., 84, Fig. 65. 24 F. Starò, Kipec ilirskega bojevnika z Vač, Arheološki vestnik 13—14 (1962-63) T. 9: 21—23. 25 S. Gabrovec, 900 let Kranja (1960) T. 1: 6, 7. 28 Ć. Truhelka, Z. c., T. LVIII, 1—28, T. LIX, 1—7. 27 L. c., T. XLIII, 5—28, T. XLIV, 1.2. 28 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt 9, grob 87 (T. 10, 14); grob 778 (T. 163, 1); grob 302 (T. 49, 5); grob 694 (T. 123, 3); grob 15 (T. 230, 10); grob 678 (T. 139, 17,18). 29 L. c., T. 10,1—15. 39 L. c., T. 163, 1—10. 34 Lok v obliki psa: Podzemelj (inv. št. 2458), neobjavljeno v Narodnem muzeju v Ljubljani in Vintarjevec: F. Starò, Trije prazgodovinski grobovi v Zasavju, Arheološki vestnik 4 (1953) 273, T. 1: 5. 32 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 53, 3—15. 33 Primerjaj fibulo iz groba 126 s situlo Benvenuti, kjer je bila identična fibu- la; W. Lucke, O. H. Frey, Situla in Providence (Rhode Island), Röm.-germ. Forschungen 26 (1962) Abb. 9,12. 34 Primerjaj amulete iz Dobove: F. Starò, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Arheološki vestnik 2 (1951) 68, sl. 1. 35 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 49,1—11. 36 L. c., T. 66,13. 37 F. Starò, Dekoracija pravokotnih pasnih spon na Kranjskem, Arheološki vestnik 3 (1962) 201; avtor postavlja pričetek uporabljanja pravokotne pasne spone že v starejšo fazo vaškega grobišča. 38 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 230,1—15. 39 S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) T. 10, 6. 40 Iz Stične (Fedranova zbirka) je v Narodnem muzeju v Ljubljani tudi fibula z oblogo (inv. št. P Ì0859), ki je delno jantarjeva, delno pa koščena; kateremu grobu je pripadala se ni dalo določiti. 41 Posebno v Italiji: N. Aberg, Bronze-zeitliche und früheisenzeitliche Chronologie I (1930) 162, Abb. 471; kačasta fibula iz groba 39 (Benacci Caprara). 42 T. Knez, S. Škaler, Halštatska gomila na Libni, Arheološki vestnik 19 (1968) T.2,7. 43 R. Drechsler-Bižič, Rezultati istraživanja japodske nekropole u Kompolju 1955-56 godine, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 3, 2 (1961) 77, T. V, grob 63 (6), 8, 8, 11, 12; T. VII, grob 66 (5) 5; T. XIII, 7. 44 R. Drechsler-Bižič jih stavlja v čas med poznim Ha B in razvitim Ha C horizontom. 45 T. E. Haevernick, Beitrage zur Geschichte des antiken Glasses, Jahrbuch des Röm.-Germ. Zentralmuseums 6 (1959) T.5,5. 46 L. c., 57 ss. 47 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 2. 48 T. E. Haevernick, l. c., T. 6, 3. 49 L. c., T. 6, 4. 59 F. Starò, Vače (1955), T. 32: 1—3. T. E. Haevernick, l. c., T. 5,1—3. 51 T. E. Haevernick, l. c., T. 5, 4—6. 52 Neobjavljen predmet je v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. P 10918). 53 Neobjavljen predmet je v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. P 1632). 54 Grob 5 z ježevko je obogaten z dvema zlatima detelj astima ploščicama in z raznimi drugimi predmeti: T. Knez, S. Škaler, Halštatska gomila na Libni, Arheološki vestnik 19 (1968). 55 Predmet je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju (inv. št. 21871). 56 K. Kromer, Brezje, Arheološki katalogi Slovenije 2 (1959) T. 31, 8. 57 Predmet je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju (inv. št. 59433). 58 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 2. 59 T. E. Haevernick, L c., T. 6, 3. «o c. T. 6 4. 61 L. c., T. 5, 8 in T. 6, 1; predmeta sta v Naravoslovnem muzeju na Dunaju (inv. št. 18720 in 18722). 62 Gradivo teh grobnih celot je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju in nisem imela priložnosti, da bi ga videla. 63 K. Kromer, Brezje, T. 31,1—8. 64 T. Knez, S. Škaler, Halštatska gomila na Libni, Arheološki vestnik 19 (1968). 65 H. Müller-Karpe, Zum Beginn der Kahnfibel mit profilirtem Fuss, Arheološki vestnik 4 (1953) 54 ss. 66 F. Starò, K problemu naj starejših čolničastih fibul iz Slovenije, Arheološki vestnik 5 (1954) 28 ss. 67 S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) T. 8: 4, 5,10,11. 68 V. Starò, Prazgodovina Šmarjete, T. 37: 5,6; T. 39: 1,2. 09 V. Starò, Prazgodovinske Malence, Arheološki vestnik 11—12 (1960-61) 54. 79 K. Kromer, Das Gräberfeld von Hallstatt, T. 3, 9. 74 Predmeta sta v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. P 3030 in 3031). 72 F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela L razr. SAZU 9 (1954) T. 40, 2. 73 K. Kromer, L c., T. 3,15. 74 T. E. Haevernick, Beiträge zur Geschichte des antiken Glasses, Jahrbuch des Röm.-Germ. Zentralmuseums 6 (1959) T.5,5. 75 V. Starò, Prazgodovina Šmarjete, T. 19: 9,10. 76 F. Starò, Vače, T. 32: 1, 3. Zusammenfassung Im Formenschatz zahlreicher, typologisch verschiedener Fibeln, die den Skelett-und Brandgräbern in den Grabhügeln unter Vinji vrh1 beigegeben wurden, gab es einige Fibeln mit belegtem Drahtbogen, die eine besondere typologische Gruppe darstellen. Der Drahtbogen dieser Fibeln ist im Querschnitt hauptsächlich rechteckig, seltener rund. Dieser Draht ist dann entweder mit Knochen, Bernstein oder Glas umkleidet. Wir kennen auch Beispiele, wie die Fibel aus Stična (T. 8), wo der Belag teils aus Bernstein, teils aus Knochensegmenten ausgearbeitet ist. In den Grabhügeln unter der Ansiedlung auf Vinji vrh (Šmarjeta, Strelac, Obrh, Družinska vas, Toplice, Brezovica, Mlade Vine) können drei Fibelabarten mit belegtem Drahtbogen (Abb. 1) unterschieden werden: 1. Fibeln mit Knochenbügel (T. 1, 2), 2. Fibeln mit Bernsteinbügel (T. 1, 1, 3, 4, 6—8), 3. Fibeln mit Glasbügel (T. 1, 5, 9). 1. Fibeln mit Knochenbügel In den Grabhügeln unter Vinji vrh gibt es nur eine Fibel mit Knochenbügel (T. 1, 2), die wahrscheinlich aus fünf Segmenten zusammengestellt ist; auf dem mittleren davon ist ein liegendes vierbeiniges Tier abgebildet, dessen Kopf abgebrochen ist und das entweder einen Sphinx oder einen Hund darstellt. Die Fibel wurde in einem Brandgrab in Šmarjeta zusammen mit einem Schüsselhelm, der das Grab in den Horizont Ha C datiert, gefunden.4 Eine der ältesten Knochenfibeln stammt aus Vače.5 Bei der Datierung der Fibel kann man sich vor allem auf zwei kleine Knochenfiguren stützen, die zusammen mit der Fibel gefunden wurden und die man mit toreutischen Erzeugnissen älteren Situlenstils vom Ende der frühen Eisenzeit vergleichen kann. Im Grab 27 des Grabhügels I in Stična befanden sich gleich drei Fibeln mit Knochenbügel6 (T. 3, 3, 4, 6); darunter eine, auf deren mittlerem Segment ein liegendes Tier abgebildet ist, von dem man sagen könnte, dass es alle Eigenheiten liegender Sphnixe aufweist. Das Tier ist zwar mehr schematisiert und inkonsequenter ausgearbeitet als der Sphinx in Šmarjeta, was bedeuten würde, dass es später als dieser entstanden sei. Das Grab wird ans Ende des Horizonts Ha C oder an den Anfang des Horizonts Ha D datiert. Die Fibel aus Slepšek7 (T. 3, 2) ist so ähnlich ausgeführt wie die Fibel aus Stična. Auf der Fibel aus Slepšek ist das liegende Tier fast gänzlich abgebrochen, nur sein Unterteil ist erhalten, was jedoch ausreicht, um die Fibel der Fibelgruppe mit Knochenbügel und plastisch ausgearbeitetem Tier auf dem mittleren Segment zuzurechnen. Die Fibel aus Slepšek kann zeitlich nicht genauer bestimmt werden, weil uns das Material, mit dem zusammen sie gefunden wurde, nicht bekannt ist. Eine Fibel mit Sphinx auf Bogen, wie wir sie aus Šmarjeta kennen, wurde im Grab 557, das zum Teil Brandgrab ist, auf dem Gräberfeld in Hallstatt8 ausgegraben, zusammen mit einem Antennendolch, wie sie für jüngere Kriegergräber der Hallstattzeit — nach Kromer in der Zeit zwischen dem Jahr 600 und 500 vor unserer Zeitrechnung — charakteristisch sind. Die Fibeln mit Knochenbügel und liegendem Tier auf dem Bogen würde man im südöstlichen Voralpenraum in die Zeit vom Ende des siebenten bis zum Anfang des sechsten Jahrhunderts vor unserer Zeitrechnung datieren. Es muss jedoch bemerkt werden, dass diese Fibeln in der jüngeren Zeit nicht mehr hergestellt wurden, sondern nur noch im Gebrauch waren. Das Motiv des liegenden Tieres muss ohne Zweifel ausserhalb des jugoslawischen Voralpenraumes gesucht werden, und zwar auf dem Gebiet des mittleren Italien im etruskischen Kulturkreis,12 wo liegende Sphinxe sehr häufig Vorkommen und in verschiedenartigstem Material und auf verschiedenartigen Gegenständen angefertigt werden. Unsere Beispiele sind ein Ausdruck der kulturellen Beziehungen zur Apennin-Halbinsel, deren Einflüsse hier aufgenommen, jedoch so umgestaltet wurden, dass in den Abbildungen des liegenden Sphnix das strenge italische Konzept des liegenden Sphnix nicht mehr zu erkennen ist. 2. Fibeln mit Bernsteinbügel Fibeln mit Bersteinbügel kommen in den Grabhügeln unter Vinji vrh als Beigabe ziemlich oft vor. Das Grabinventar ist nicht erhalten, so dass man sich bei der chronologischen Bestimmung dieser Fibeln (T. 1, 1, 3, 4, 6, 7, 8) der Grabeinheiten anderer Fundorte im südöstlichen Voralpenraum, der italischen und bosnischen, bedienen muss. Die ältesten Beispiele von Fibeln mit Bernsteinbügel sind in Italien, im Grab 759 in San Vitale14 zu finden, wo der mit Bernsteinblättchen belegte Fibelbügel vom Typ sanguisuga ist, d. h. mit dreieckigem Fuss. Diese Fibeln werden in die Zeit von 750 bis 700 vor unserer Zeitrechnung datiert. Typologisch jünger sind die Fibeln aus Faleri15 und aus dem Grab 158 in Syrakusa,16 das in das siebente Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung datiert ist. Für die Bestimmung des Alters von Fibeln mit Bernsteinbügel ist das Grab 1377 in St. Lucija18 sehr wichtig, das wir in den Rahmen der ersten Hälfte der Stufe Ha D datieren können. Für die Bestimmung des Alters von Fibeln mit Bernsteinbügel kann man sich des Materials aus dem Grab III auf der Parzelle von Mate Petrovič Jun. in Donja Dolina19 bedienen, wo eine solche Fibel zusammen mit Material gefunden wurde (Schläfenringe, eine Kahnfibel, zwei Armringe mit Übereinandergreifenden Enden, Gürtel teile, eine Plattenfibel usw.), das in die Endphase des Horizonts Ha C datiert werden kann, wobei jedoch betont werden muss, dass gerade die Fibel mit Bernsteinbügel dem Grab eine festere chronologische Grundlage verleiht. Wenn wir in unsere Erörterung noch das Gräberfeld von Hallstatt einbeziehen, können wir feststellen, dass der Fibeltyp mit Bersteinbügel hier relativ oft vorkommt.28 Für die Zeitbestimmung sind vor allem die Gräber 87,29 das Grab 778,30 das Grab 30732 und das Grab 1538 wichtig, da sich in ihnen diese Fibeln zusammen mit dem Material befanden, das in die Zeit vom Ende des siebenten bis zum Ende des sechsten Jahrhunderts vor unserer Zeitrechnung datiert wird. Im südöstlichen Voralpenraum muss vor allem das Grab 27 aus dem Grabhügel I in Stična39 erwähnt werden, wo die Fibel mit Bernsteinbügel zusammen mit einem Diadem, Armringen, Kahnfibeln vom Typ Šmarjeta, Schlangenfibeln und Keramik-gefässen lag, Gegenständen, die das Grab ans Ende der Stufe Ha C oder an den Anfang der Stufe Ha D datieren. Bei allen behandelten Beispielen von Fibeln mit Bernstenverzierung des Drahtbogens aus dem Gebiet Italiens, des Nordbalkan und der Südostalpen wurde festgestellt, dass der Bernsteinbelag der Funktion des Bügels angepasst ist und zugleich ein dekoratives Element bildet. Der Bernsteinbügel ist zwar aus einzelnen Segmenten zusammengestellt, die so miteinander verbunden sind, dass sie ein ununterbrochenes Ganzes bilden. Einzelne Segmente hatten auf bieden Seiten im Kreis angeordnete winzige Löcher, die mit Bindestiften oder einem Klebemittel ausgefüllt wurden, damit die einzelnen Segmente nicht eigenwillig auseinanderglitten. Es war das Ziel dieser technischen Eigenheit, den Bügel so vollständig wie möglich zu einem Ganzen auszuarbeiten. Dasselbe Verfahren beim Belegen des Bogens findet man bei der Schlangenfibel41 und der Dreiknopffibel aus Libna.42 Daraus kann man schliessen, dass der Handwerker bestrebt war, einen Bügel auszuarbeiten, der der Fibel ihre ursprüngliche Form nicht nehmen, sondern sie als dekorativen Element nur vervollständigen und betonen sollte. Fibeln mit Bernsteinbügel von Fundorten im südöstlichen Voralpenraum können in die Zeit des entwickelten siebenten Jahrhunderts vor unserer Zeitrechnung datiert werden, wo sie hergestellt und verwendet wurden, und die ersten Zeitabschnitte des sechsten Jahrhunderts vor unserer Zeitrechnung, wo wir sie noch als Rückstände früherer Zeit in den Gräbern der älteren Eisenzeit finden. 3. Fibeln mit Glasbügel Fibeln mit Glasbügel oder Igelfibeln nennt man Fibeln, deren Drahtbogen mit quadratischen Querschnitt von einem Glasbelag mit kleinen zapfenähnlichen Fortsätzen umgeben ist. Diese Fibeln haben gewöhnlich einen offenen hohlen Fuss mit aufgesetztem Glaskorn als Abschluss, das jedoch nur selten erhalten ist. Einige Beispiele haben eine einfache Feder (T. 2, 1—5), andere aber eine eingebogene Arm-brustfeder (T. 2, 8).45 Auf das Probleme der Igelfibeln hingewiesen hat schon die Forscherin E. T. Hae-vernick,46 die auch die beim Herstellen von Glasbügeln angewandte Technik behandelt. Ihre These von der Herstellung des Glasbügels muss durch die Betrachtung der Zwischenräume zwischen den einzelnen Stacheln ergänzt werden, die ganz glatt sind, was unmöglich wäre, wenn die Stacheln aus der Oberfläche des Glasbügels hochgezogen wären. Es ist also glaubwürdiger, dass die Stacheln auf die Glasoberfläche appliziert wurden, was besonders gut an jenen Fällen zu sehen ist, wo ein Stachel dicht am Glasbügel abgebrochen ist, so als ob er sich davon abgelöst hätte. Bei honigbraunen Bügeln mit gelber Wellenlinie dürfte der Glasbügel durch Kneten hergestellt, die Wellenlinie darin noch im Rohzustand eingesetzt worden sein, während die zapfenartigen Fortsätze erst nachträglich angefertigt wurden. Wichtig wäre das Verfahren des Knetens von Glasmasse und nachher das Brennen des ausgearbeiteten Glasbügels. Das ganze technische Verfahren könnte man als Patent der einheimischen Werkstätten betrachten. Nur auf diese Weise lässt sich nämlich die aussergewöhnlich hohe Zahl verschiedenfarbiger Glasbeeren und Fibeln mit Glasbügel in Gräbern aus der älteren Eisenzeit in diesem Raum erklärem. Im südöstlichen Voralpenraum, wo diese Fibel des öfteren Frauengräbem beigegeben wurde, findet man sie in Vače (T. 2, 1—4),50 auf Magdalenska gora (T. 2, 5—8),51 in Podzemelj (T. 2, 10),52 auf Slapšek,53 auf Libna,54 in Hrastje bei Grosuplje,55 in Brezje bei Mirna peč (T.2, 9)56 und in den Grabhügeln unter Vinji vrh in Šmarjeta (T. 1, 5), in Družinska vas (T. 1, 9) sowie in Sv. Lucija.57 Ausserhalb des Fundortbereiches im Voralpenraum stehen die Beispiele aus dem Gräberfeld in Hallstatt,58 und die Fibeln aus Este59 und Capodoglio.60 Für die chronologische Bestimmung kommt vor allem die Fibel aus dem Grab 33 des Graghügels VII in Brezje bei Mirna peč63 in Betracht, das in den Beginn des sechsten Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung zu datieren ist. Beachtenswert ist auch das reiche Grab 5 aus Libna,64 das wir auf Grund des Inventars in die Zeit der Wende vom siebenten zum sechsten Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung datieren können. Im Skelettgrab 42 aus Hallstatt lag die Glasbügelfibel mit Gegenständen zusammen (Brillenfibeln mit Achterschleife mit eingesetztem Bronzediskus, Armringe, Fragment einer rechteckigen Gürtelschnalle usw.), die wir in den Zeitrahmen vom Ende der Stufe Ha C bis in die Stufe Ha D, d. h. in die Zeit der Wende vom siebenten zum sechsten Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung datieren können. Unter den Beispielen von Magdalenska gora befindet sich eine Fibel mit Glasbügel, die eine eingebogene Armbrustfeder hat (T. 2, 8),74 was sehr bemerkenswert ist, weil solche Federn zu den Merkmalen des entwickelten Horizonts Ha D gehören. Die Zeitspanne, in der diese Fibeln hergestellt und gebraucht wurden, erweitert sich dadurch natürlich vom beendeten Horizont Ha C bis zum entwickelten Horizont HaD. Schlusswort Fibeln mit Knochen-, Bernstein- oder Glasbügel sind als Beigabe, vor allem in Skelettgräbern auf dem Gebiet des südöstlichen Voralpenraumes, mit einigen Ausnahmen auf dem Gräberfeld in Donja Dolina, Hallstatt und auf dem Gebiet Norditaliens gefunden worden (Abb. 2, 3). Das Vorkommen dieser Fibeln an den genannten Fundorten lässt sich in erster Linie durch die Handelswege erklären, die für Donja Dolina sehr zuverlässig dokumentiert sind. Zusammenfassend kann man sagen, dass diese Fibeln eine typologische Eigenheit und ein Merkmal des südöstlichen Voralpenraumes darstellen, wo sie in der Zeit zwischen dem ausgehenden Horizont Ha C und dem entwickelten Horizont Ha D im Gebrauch waren (Abb. 4). Die Grundform, aus der sich dieser neuer Typ als Variante entwickelt haben soll, ist bestimmt die Kahnfibel, die als Typ auf dem erwähnten südöstlichen Voralpenraum, vor allem an slowenischen Fundorten, sehr stark vertreten ist. Bei Fibeln mit Verkleidung des Drahtbogens wurde der ursprüngliche kahnähnliche Bügel in einen vollen, in der Mitte leicht verstärkten Bügel umgewandelt. So ausgearbeitet kennen wir sie auch in Bronze auf dem Gräberfeld in Šmarjeta75 und auf Vače.76 Bei Fibeln mit belegtem Drahtbogen ist der Bügel entweder aus Knochen, Bernstein oder Glas ausgearbeitet, um damit den dekorativen Charakter der Fibel zu betonen. Ihre praktische Grundfunktion, die sie als Gewandklammer hat, blieb unangetastet, sie hat nur an ihrem Aeusseren gewonnen. Das war es wahrscheinlich auch, was den Gestalter, den Handwerker der vorgeschichtlichen Zeit so entscheidend beeinlusste, dass er den Wünschen und Bedürfnissen nach einer im funktionellen und dekorativen Sinne so gut wie möglich ausgeführten Gewandklammer nachging. OKRAS ŽIVALSKIH GLAV NA POSODAH HALŠTATSKEGA OBDOBJA SLOVENIJE ANJA DULAR Ljubljana V naslednjem sestavku bom skušala predstaviti lončenino starejše železne dobe, ki jo druži med seboj okras apliciranih živalskih glav. Poudariti moram, da me pri zbiranju ni vodila oblika posod, saj se le-te med seboj precej razlikujejo. Iz obravnave in karte razprostranjenosti pa sem namenoma izpustila tudi srednje in južnoitalske kose,1 ki jih s slovenskimi in severneje najdenimi primerki ne družita niti strnjen prostor niti enaka razvojna pot. Pripisati jih moramo verjetno vplivom bližnje etruščanske kulture, kjer je živalska plastika prav tako priljubljen okrasni element. Upodobljene živali imajo večinoma poudarjeno rogovje, zato med njimi že na prvi pogled lahko ločimo dve skupini : ene so shematična ponazoritev jelena (npr. tab. 1, sl. 4 in tab. 2, sl. 2—3), v drugih pa bi lahko videli govedo (npr. tab. 1, sl. 1—2 in tab. 2, sl. 7—9). Delitev je zanimiva že zaradi tega, ker imamo tako upodobljeno enkrat domačo, drugič pa divjo žival, kar je pomembno za raziskavo prazgodovinskega kultnega obredja. Poleg omenjenih dveh skupin pa imamo še tretjo, kjer je živalska glava že tako stilizirana, da je ne moremo več pripisati določeni živalski vrsti (tab. 1, sl. 7—10; tab. 3, sl. 9—10; tab. 4, sl. 3—6). Verjetno velja že tu omeniti, da so to najmlajši primerki, nastali torej na koncu razvoja posod v obliki živali, ki je peljal od popolnega realizma do končne stilizacije, kar bomo skušali kasneje podrobneje utemeljiti. Seveda pa imamo tudi posamezne kose, ki jih ne moremo pripisati nobeni od treh skupin. Tako je na posodi iz Brusnic upodobljen oven (tab. 3, sl. 8), iz Somotorske hore pa pes ( tab. 3, sl. 7 ). Začetek razvoja posod z apliciranimi živalskimi glavami sega že v čas kulture žarnih grobišč.2 Na področju Slovaške, Moravske in Češke so v tem obdobju razširjene posode v obliki živali, ki jih je v razpravi o posodah z dulcem obravnaval C. Eibner. Njegov tip Krausnick nas tu manj zanima, saj so v njem združene posode v obliki ptičjih protomov; maloštevilne so tudi posode okrašene z govejimi glavami, ki so najdene na severnem Češkem, Moravskem in v Šleziji v sklopu najdb starejše kulture žarnih grobišč, ki predstavljajo tip Hrubčice. Pomembnejši pa je tip Kluk, ki ga najdemo predvsem v sklopu najdb mlajše kulture žarnih grobišč. V tej skupini so namreč združene številne posode, ki so okrašene z živalskimi (največkrat rogatimi) glavami. Razširjena je na severnem Češkem, Moravskem in Nižjeavstrijskem. Kontinuiran razvoj v halštatsko obdobje je C. Eibner nakazal s svojim tipom Chotin, kjer je brez težnje po popolnosti zbral nekaj kosov, ki sodijo v čas po obdobju kulture žarnih grobišč,8 prav te pa želim obravnavati v naslednjem sestavku. Če se že na začetku ustavimo ob kronološkem vprašanju, potem moramo najprej omeniti posode iz Gemeinlebarna ( tab. 2, sl. 4 ), Donnerskirchna ( tab. 2, sl. 7), Marza (tab. 2, sl. I)4 in šmarjete (tab. 4, sl. 1), ki so okrašene s kombinacijo ornamentov koncentričnega meandra in aplicirane živalske glave. Problem prvega okrasnega motiva je obravnaval že O. H. Frey in večino vzhodnoalpskih žar s takim okrasom pripisal predvsem 7. stoletju.5 Poleg omenjenih posod lahko Ha C obdobju pripišemo še najdbo iz groba 36 iz Statzendorfa in grobov 2 in 3 iz četrte gomile iz Kaptola pri Slavonski Požegi. Prvega je mogoče datirati na podlagi pridane železne križne sekire,6 druga dva pa zaradi ornamenta v obliki visečih spiral (tab. 3, sl. I).7 Zgodnjemu obdobju moramo pripisati tudi estensko posodo iz groba 131 Via San Stefano (tab. 1, sl. 1). Ta najzahodneje ležeči primerek je zanimiv tudi zato, ker je bil najden skupaj z žaro, ki ima ramo okrašeno z ornamentom žigosanega S motiva.8 Tudi ta element kaže na zvezo z vzhodnim obrobjem Panonije.9 V čas prvega knežjega horizonta lahko postavimo najdbe iz Nove Košari-ske,10 iz groba 2 v gomili XIX iz Brusnic (tab. 3, sl. 10 )n ter štajerski kos iz gomile 55 v Wiesu. Slednji je bil najden skupaj z železnimi žvalami, nožem in fragmentirano čolničasto fibulo,12 torej elementi, ki so značilni za obdobje Ha C 2. Zanimivo je tudi dejstvo, da se na dolenjskih nekropolah običaj aplik v obliki živalskih glav obdrži še v mladohalštatskem obdobju. Prvi polovici 6. stoletja moramo namreč pripisati najdbo iz Brusnic (tab. 3, sl. 8),13 razen tega pa jih najdemo tudi na značilnih nagubanih posodah mladohalštatskega časa v šmarjeti (tab.4, sl.3—6) in na Libni.14 Končno pa velja med kasnimi primerki omeniti še novomeško trojno vezano posodo, ki jo prav tako krasijo aplike živalskih glav (tab. 3, sl. 9). Male živalske glavice oziroma le rožički15 se v mladohalštatskem obdobju pojavijo tudi na ročajih značilnih posodic z nagubanim obodom, vendar pa je vprašanje, ali lahko v njih vidimo končno obliko stilizacije ornamenta apliciranih živalskih glav, še odprto. Kronološki razvoj posod v obliki živali je v okviru obdobja kulture žarnih grobišč zasledovala že J. Hralovä. Na podlagi časovne opredelitve primerkov je prišla do zaključka, da stojijo na začetku razvoja realistične posode, mlajši čas pa prinese vse večjo stilizacijo.16 Če pustimo ob strani notranji razvoj v okviru časa kulture žarnih grobišč, moramo ugotoviti, da so posode z živalskimi glavami tega obdobja praviloma upodobitve cele živali; največkrat imajo štiri noge, trebuh posode ima podolgovato obliko, na enem delu je navadno dokaj realistično izdelan zadek, na nasprotnem pa glava. Nekaj teh potez še vedno kažejo zgodnji halštatski primeri iz Rabensburga (tab. 1, sl. 4), Chotina (tab. 3, sl.2), Soprana (tab. 1, sl.2) in Est (tab. 1, sl. 1). Ostale posode iz obdobja starejše železne dobe pa so izdelane neodvisno od svojega ornamenta, saj njihove oblike niso več podrejene apliki živalske glave. Tako si lahko razlagamo tudi pojav, da v halštatskem obdobju najdemo skoraj vedno več glav na eni posodi. Omenili smo že, da so sprva glave izdelane precej realistično, medtem ko so v mladohalštatskem času že popolnoma stilizirane. Tako lahko ugotovitve J. Hralove, ki se nanašajo na čas kulture žarnih grobišč in govore o postopni stilizaciji figur, prevzamemo tudi za halštatsko obdobje, saj jih potrjujejo vse zbrane najdbe. Hkrati je s tem pojasnjen tudi kontinuiran razvoj halštat-skih posod z apliciranimi živalskimi glavami, ki jim je torej potrebno iskati izvor v posodah v obliki živali iz kulture žarnih grobišč. Da bo slika našega pregleda popolnejša, se moramo na koncu dotakniti tudi prazgodovinske kultne simbolike, katere del gotovo predstavljajo tudi posode z aplikami živalskih glav.17 S problemom kulta se je bavilo že več avtorjev, od katerih velja omeniti predvsem dela G. Kossacka,18 W. Dehna19 in L. Franza.20 Zlasti slednji se je v svoji študiji poglobil v problematiko čaščenja bika, saj je s pomočjo grških analogij skušal pojasniti kultno ozadje tovrstne figuralike v srednji Evropi. Pravilnost takšnih tez je sicer težko preverjati, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je živalska plastika na posodah del verovanja ljudi, ki so živeli ob zahodnem robu Panonije. Ker v halštatskih kulturah vzhodne Madžarske in Romunije21 tega okrasa ne poznamo, moramo iskati njegov izvor prav v kulturi žarnih grobišč tistega prostora, na katerem sta se ob začetku železne dobe razvili skupini Kalenderberg in Klein-Glein-Martijanec. Iz karte razprostranjenosti apliciranih živalskih glav pa je razvidno, da so slovenska najdišča z omenjenima skupinama geografsko dobro povezana, saj ležijo vsa na obrobju Panonske nižine. Misel o trgovski poti, ki je povezovala vzhodno Dolenjsko ob obrobju Panonije do južne Slovaške, je bila že izražena,22 njeno upravičenost pa potrjujejo številni stični elementi v materialni kulturi. Tako lahko ob karti razprostranjenosti posod z apliciranimi živalskimi glavami na koncu ugotovimo, da je bil prostor zahodne Panonije med seboj povezan tudi v duhovnem življenju. Pojasnilo h karti razprostranjenosti halštatskih posod okrašenih z aplikami živalskih glav: 1 Boštanj (tab. 1, sl. 7—10): M. Guštin, Varia archaeologica 1 (1974) tab. 17, sl. 9 in tab. 18, sl. 6. 2 Brezje (tab. 3, sl. 5): K. Kromer, Brezje, Arh. kat. Slovenije 2 (1959) tab. 45; 8. 3 Brusnice (tab. 3, sl. 8, 10): B. Teržan, Varia archaeologica 1 (1974) tab. 7, 1 in tab. 14,1. 4 Chotin (tab. 3, sl. 2): M. Dušek, Slov. Arch. 5 (1957) 73 ss, tab. 1,1. 5 Donja Dolina (tab. 1, sl.5): Ć.Truhelka, Wiss. Mitt. Bos. u. Herz■ 9 (1904) 3ss, Taf. 36, 5—6. 6 Donnerskirchen (tab. 2, sl. 7): C. Pescheck, Mitt. Präh. Komm. N. F. 4 (1942) 93 ss, Taf. 1; 1—2. 7 Este (tab. 1, sl. 1): H.Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-Germ. Forsch. 22 (1959) Taf. 91/B 2. 8 Gemeinlebam (tab. 2, sl. 4): J. Szombathy, Mitt. Präh. Komm. 1 (1903) 49 ss, Fig. 56—57, Taf. 3; 1. 9 Hardek (tab. 1, sl. 6): S. Pahič, Arh. vestnik 17 (1966) 113 s, tab. 1; 4. 10 Kaptol (tab. 3, sl. 1): V. Vejvoda, I. Mirnik, Vjesnik Zagreb ser. III 5 (1971) 183 ss, tab. 6; 10; idem, Arh. vestnik 24 (1973) 592, tab. 3; 11—13. 11 Klein-Glein (tab. 3, sl. 3—4 in tab. 2, sl. 3): W. Radimsky-J. Szombathy, Mitt. d. Anthr. Ges. 15 (1885) 117 ss, Taf. 12, 7; W. Schmid, Praehistorische Zeitschrift 24 (1933) 245 s, Abb. 25; R. Pittioni, Urgeschichte des Österreichischen Raumes (1954) Abb. 431 (Goldes); L. Franz, Arch. Austriaca 40 (1966) 99 ss, Abb. 3. 12 Libna: M. Guštin, Libna, Posavski muzej Brežice, knj. 3 (1976) tab. 24, sl. 22, tab. 26, sl. 1 in 5, tab. 34, sl. 13. 13 Malence: V. Starò, Arh. vestnik 11—12 (1960-1961) 50 ss, tab. 19, sl. 2. 14 Marž (tab. 2, sl. 1): F. Heger, Mitt. Präh. Komm. 1 (1903) 41 ss, Fig. 2. 15 Nova Košariska (tab. 2, sl. 6, 8—9): M. Pichlerovä, Slov. arch. 16 (1968) 435 ss, Abb. 2—3. 16 Novo mesto (tab. 3, sl. 9): T. Knez, Prazgodovina Novega mesta (razstavni katalog) (1971) sl. 62. 17 Rabensburg (tab. 1, sl. 4): R. Pittioni, Urgeschichte des Österreichischen Raumes (1954) Abb. 421; L. Franz, Arch. Austriaca 40 (1966) 99 ss, Abb. 2. 18 Somotorskä hora (tab. 3, sl. 7): J. Pastor, Slov. arch. 6 (1958) 314 s, sl. 7. 19 Sopron (tab. 1, sl. 2): L. Bella, Archaeologiai Értesito 13 (1893) 26 s. 20 Spodnje Podlože: M. Tomanič-Jevremov, Ptujski zbornik 4 (1975) 107, tab. 2, sl. 8. 21 Statzendorf (tab. 1, sl. 3): A. Dungel, Mitt. Präh. Komm. 2 (1908) 1 ss, Fig. 126. 22 Sütto (tab. 3, sl. 6): A. Horvath, A Veszprém Megyei Muzeunok Kozleményei 8 (1969) si. 20. 23 Šmarjeta: tab. 4, sl. 1—6. 24 Valična vas (tab. 1, si. 11—13): B. Teržan, Arh. vestnik 24 (1973) 660, tab. 27, sl. 13 in 16—17. 25 Vaszar (tab. 2, sl. 2 in 5): A. Horvath, A Veszprém Megyei Muzeunok Kozleményei 8 (1969) si. 19 in 26; M. Solle, Arch, rozhl. 9 (1957) 235 ss, si. 110,1 in 5. 26 Szob: T. Kemenczei, Folia Archaeologica 28 (1977) 68, Abb. 3/1. 1 O. Montelius, La civilisation primitive en Italie, pi. 81/2, 257/10, 284/1, 3 in 290/15. 2 Cfr. J. Hralovä-Adamczykovä, Acta Universitatis Carolinae, Philosophica et historica 3 (1959) 149 ss. C. Eibner, Praeh. Zeitschrift 48 (1973) 166 ss. E. Blume, Mannus 4 (1912) 86 s, Abb. 61—62. H. Mi-chna, Sudeta 6 (1930) 73, Abb. 1. G. Behrens, Mainzer Zeitschrift 31 (1936 ) 72, Abb. 14. W. J. Ber, Swiatowit 17 (1936-37) 139, sl. 14; 3—4. J. Filip, Pamätky archaeo- logické 6—8 (1936) 18, sl. 4. J. Hralovä, Das Lausitzer Gräberfeld in Mala Bélà, Fontes archaeologici Pragenses 5 (1962) tab. 23; 6 in tab. 27; 8. 3 C. Eibner, Praeh. Zeitschrift 48 (1973) 166 ss. 4 Apliki na posodi iz Marza se razlikujeta od ostalih, najverjetneje ju imamo lahko za šape. Cfr. tudi M. Pichlerovä, Slov. Arch. 16 (1968) 435, sl. B 4. 5 O. H. Frey, Die Entstehung der Situ-lenkunst, Röm.-Germ. Forsch. 31 (1969) 73, Abb. 40. 6 A. Dungel, Mitt. Präh. Komm. II, 1 (1908) 27 s, Abb. 129. 7 V. Vejvoda, I. Mimik, Vjesnik Zagreb ser. III, 5 (1971) tab. 6; 10—12; idem, Arh. vestnik 24 (1973) tab. 3; 11—13. 8 H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-Germ. Forsch. 22 (1959) Taf. 91, Bl. 9 J. Dular, Arh. vestnik 24 (1973) 558, karta 3. 10 M. Pichlerovä, Mitt. d. österreichischen Arbeitsgemeinschaft f. Ur- u. Frühgeschichte 22 (1971) 92. 11 B. Teržan, Varia archaeologica 1 (1974) 38. 12 W. Radimsky, J. Szombathy, MAGW 15 (1885) 162 s, Taf. 12; 7. 13 B. Teržan, Varia archaeologica 1 (1974) 40. 14 M. Guštin, Libna, Posavski muzej Brežice, knj.3 (1976) tab. 24, sl. 22, tab. 26, sl. 1 in 5, tab. 34, sl. 13. 15 Brusnice: B. Teržan, Varia archaeologica 1 (1974) tab. 3, 1; Magdalenska gora: gomila II — grob 32 in 34, gomila XIII — grob 138 (neobjavljeno Natur-historisches Museum Wien); Novo mesto: S. Gabrovec, Arh. vestnik 19 (1968) tab. 7, 12 in T. Knez, Prazgodovina Novega mesta, razstavni katalog (1971), sl. 56—57; Stična: S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) tab. 12, 5; Sveta Lucija: C. Mar-chesetti, Boll, della Soc. Adr. di Scienze Naturali in Trieste 15 (1893) Taf. 6, 16; Šmarjeta: V. Starè, Prazgodovina Šmar-jete, Katalogi in monografije 10 (1973) tab. 41, 13; Valična vas: B. Teržan, Arh. vestnikih (1973) tab.27,20; Donja Dolina: Z. Marič, Glasnik Zemaljskog muzeja Sarajevo 19 (1964) 5, tab. 12, 10; Sanski most: F. Fiala, Wiss. Mitt. Bos. u. Herz. 6 (1899) 62, Fig. 23, 60, 63, 193; Beremend: E. Jerem, Acta Arch. Hung. 25 (1973) 83, Abb. 8, 21; Szentes Vekerzug: M. Parducz, Acta Arch. Hung. 6 (1955) 1, tab. 8, 3; Wies: R. Pittioni, Urgeschichte des Österreichischen Raumes (1954), Abb. 433. 16 J. Hralovä, Acta Universitatis Caro-linae, Philosophica et historica 3 (1959) 149 ss; eadem, Das Lausitzer Gräberfeld in Maid Bela, Fontes archaeologici Pragenses 5 (1962) 52. 17 Naj na tem mestu opozorim le še na zelo sorodne aplike na kozicah — cfr. S. Gabrovec, O. H. Frey, S. Foltiny, Arh. vestnik 20 (1969) 177, sl. 7, 3 in F. Adämek, Pravéké hradisko u Obran, Monografické prače Moravského muzea v Brné 1 (1961) tab. 5, 7 in tab. 90,1—5. 18 G. Kossack, Studien zum Symbolgut der Urnenfelder- und Hallstattzeit Mitteleuropas, Röm.-Germ. Forsch. 20 (1954) 56 ss. 19 W. Dehn, Trierer Zeitschrift 14 (1939) 3 ss. 20 L. Franz, Archaeologia Austriaca 40 (1966) 99 ss. 21 Sorodna je le najdba iz Ferigile-ja, vendar je z obravnavanimi ne moremo vzporejati. (A. Vulpe, Necropola hallstat-tianà de la Ferigile, Biblioteca de arheo-logiell (1967) pl. 5, 26—28.) 22 E. Patek, Arch. Értesito 99 (1972) 213. TIERKOPFSCHMUCK AUF GEFÄSSEN DER HALLSTATTZEIT IN SLOWENIEN In der Abhandlung wurde der Versuch unternommen, eine Darstellung von Tonwaren der älteren Eisenzeit, denen eine Verzierung mit applizierten Tierköpfen gemeinsam ist, darzustellen. Die abgebildeten Tiere haben vornehmlich ein betontes Geweih, dabei lassen sich aber zwei Gruppen unterscheiden: bei der einen geht es um eine schematische Veranschaulichung des Hirsches (z. B. T. 1, Abb. 4 und T. 2, Abb. 2—3), die anderen könnte man als Rinder ansehen (z. B. T. 1, Abb. 1—2 und T. 2, Abb. 7—9). Neben den erwähnten zwei Gruppen gibt es noch eine dritte, wo der Tierkopf schon so stilisiert ist, dass man ihn nicht mehr einer bestimmten Tiergattung zuordnen kann (T. 1, Abb. 7—10; T. 3, Abb. 9—10; T. 4, Abb. 3—6), und es sollte vielleicht gleich gesagt werden, dass es sich hierbei um die jüngsten Beispiele handelt. Der Beginn der Entwicklung von Gefässen mit applizierten Tierköpfen reicht schon in die Zeit der Umenfelderkultur zurück. Gefässe in Tierform, wie sie C. Eib-ner in seinem Aufsatz über Sauggefässe behandlet, sind zu der Zeit auf dem Gebiet von Slowakei, Tschechei und Mähren zu finden.3 Wenn wir uns zuerst mit der chronologischen Frage befassen wollen, müssen wir feststellen, dass die Gefässe aus Statzendorf (T. 1, Abb. 3)6 und Este (T. 1, Abb. I)8-9 in die frühe Hallstattzeit gehören. In den Rahmen des siebenten Jahrhunderts aber kann man die Funde von Kaptol (T. 3, Abb. I),7 Gemeinlebam (T. 2, Abb. 4), Donnerskirchen (T. 2, Abb. 7), Marz (T. 2, Abb. 1) und Šmarjeta (T. 4, Abb. 1) datieren. Bei den letzteren vier stützt man sich bei der Datierung vor allem auf die Omamentkombi-nation von applizierten Tierköpfen mit konzentrischem Mäander.5 In die Zeit des ersten Fürstenhorizonts kann man die Funde aus Nova Košariska,10 aus dem Tumulus 55 in Wies12 und dem Grab 2 im Grabhügel XIX in Brusnice (T. 3, Abb. 10)11 datieren. Interessant ist aber die Tatsache, dass sich der Brauch der Applizierungen in Tierkopfform an den Nekropolen von Dolenjsko bis in die junge Hallstattzeit hinein erhalten hat. Ausser dem Fund in Brusnice (T.3, Abb. 80 )13 muss man dieser Zeit noch charakteristische Buckelgefässe aus Šmarjeta (T. 4, Abb. 3—6) und Libna14 zurechnen, sowie das Drillingsgefäss aus Novo mesto (T.3, Abb.9). Tierköpfchen15 kommen in der jungen Hallstattzeit auch auf Henkeln kleiner Gefässe mit gebuckeltem Rand auf, es ist jedoch fraglich, ob man darin die letzte Stilisierungsform der Verzierung mit applizierten Tier köpfen sehen darf. Die chronologische Entwicklung der Gefässe in Tierform im Zeitrahmen der Urnenfelderkultur wurde bereits durch die Forscherin J. Hralovä verfolgt. Auf Grund der zeitlichen Bestimmung von Beispielen kam sie zu dem Schluss, dass am Entwicklungsbeginn realistische Gefässe stehen, während die jüngere Zeit immer stärkere Stilisierung mit sich bringt.16 Im allgemeinen kann festgestellt werden, dass Gefässe mit Tierköpfen aus der Zeit der Urnenfelder kultur in der Regel Abbildungen eines ganzen Tieres sind: meistens haben sie vier Beine, der Bauch hat längliche Form, auf der einen Seite ist das Hinterteil, auf der entgegengesetzten der Kopf. Einige dieser Züge haben auch Beispiele der frühen Hallstattzeit aus Rabensburg (T. 1, Abb. 4), Chotin (T.3, Abb. 2), Sopron (T. 1, Abb, 2) und Este (T. 1, Abb. 1). Die übrigen Gefässe der älteren Eisenzeit sind unabhängig von ihrem Ornament angefertigt, ihre Formen sind nicht mehr der Applizierung von Tierköpfen unterworfen. Damit lässt sich der Umstand erklären, dass in der Hallstattzeit fast immer mehrere Köpfe auf einem Gefäss zu finden sind. Anfangs sind sie ziemlich realistisch ausgearbeitet, in der jungen Hallstattzeit aber schon völlig stilisiert. So kann man die Feststellungen von j. Hralovä, die sich auf die Zeit der Urnenfelder kultur beziehen und von einer allmählichen Figurenstilisierung sprechen, auch für die Hallstattzeit übernehmen, da sie doch durch alle gesammelten Funde bestätigt werden. Damit ist zugleich die kontinuierte Entwicklung von Hallstattgefässen mit applizierten Tierköpfen geklärt, deren Ursprung in Tierformgefässen der Urnenfelderkultur jenes Raumes zu suchen ist, in welchem sich zu Beginn der Eisenzeit die Gruppen Kalenderberg und Klein-Glein-Martijanec entwickelt haben. Aus der Karte, wo die Verbreitung applizierter Tierköpfe dargestellt ist, geht hervor, dass die slowenischen Fundorte in guter Verbindung mit den erwähnten Gruppen stehen, da sie alle am Rand der Pannonischen Ebene liegen. Der Gedanke von einem Handelsweg, der am Rand Pannoniens entlang das östliche Dolenjsko mit der Südslowakei verband, wurde bereits ausgesprochen,22 und seine Berechtigung wird auch durch viele Berührungselemente in der Materialkultur bestätigt. So kann anhand der Verbreitungskarte der Gefässe mit applizierten Tierköpfen abschliessend auch im geistigen Leben ein Zusammenhang des Westpannonischen Raumes festgestellt werden. Tab. 4. Šmarjeta, vse 1/i EIN HALLSTÄTTISCHER GÜRTELHAKEN IN MUSEUM NÜRNBERG KONRAD ŠPINDLER Universität Erlangen Die kürzlich von Imma Kilian-Dirlmeier gegebene Gliederung bronze- und hallstattzeitlicher Gürtelhaken1 kann um eine neue Variante bereichert werden, die sich im Besitz des Germanischen Nationalmuseums in Nürnberg befindet. Das Stück ( Abb. 1 ) gehört im weitesten Sinne zur Gruppe der doppelkreuzförmigen Gürtelhaken,2 nur dass es statt der üblichen zwei insgesamt drei Querarme aufweist. Der Gürtelhaken3 wurde in der ehemaligen Sammlung Friedrich Panzer d. Ält. (f 1854) verwahrt, die das GNM im Jahre 1866 allerdings ohne Unterlagen erwarb, da diese damals bereits verschollen waren. Das Stück trägt zwar die Aufschrift »Rheinpfalz«, doch betrifft dies offensichtlich nicht die Fundprovinz. Richtig ist vielmehr, dass Panzer seine Kollektion vornehmlich in der Rheinpfalz zusammenstellte, dabei aber auch auswärtige Funde erwarb. Der Haken ist also vorderhand fundortlos. Es soll im Folgenden versucht werden, sein ursprüngliches Herkunftsgebiet näher einzuengen. Der Gürtelhaken mit den drei Armpaaren wurde aus einem etwa 2 mm starken Bronzeblech mittels kräftiger Meisseischläge herausgeschnitten. Vor allem in den Ecken sind die schrägen Trennflächen des Meisseiansatzes gut zu erkennen. Das Lederende und die Enden der Querarme hat man dann etwas dünner ausgetrieben, um sie durch das Leder zu stecken oder um sie um Oberund Unterkante des Riemens zu börteln. Das Hakenende wurde seitlich gestaucht, so dass es dicker ist als die übrigen Teile und damit der stärkeren Beanspruchung besser standhalten kann. Die Unterseite ist ziemlich rauh; die Oberseite des Hakens hat man glatt poliert und mit einem locker verteilten Kreisaugenmuster verziert. Die dreifache Ringpunze wurde jeweils von vorne eingeschlagen. Das Stück ist 15,4 cm lang und 7,2 cm breit ( Abb. 1). In Anlehnung an Francò Starò4 teilte I. Kilian-Dirlmeier5 die doppelkreuzförmigen Gürtelhaken in eine Variante Ljubljana, die gegossen ist, und eine Variante Slepšek, die aus Blech geschnitten ist. Der Haken im Nürnberger Museum wäre demnach am ehesten als entwickelte Sonderform der Variante Slepšek aufzufassen. I Abb. 1. Gürtelhaken im Museum Nürnberg. Bronze. Masstab 2:3. — Sl. 1. Pasna spona v niirnberškem muzeju. Bron. Merilo 2 : 3 Doppelkreuzförmige Gürtelhaken sind ausser in Hallstatt6 bislang nur in sechs Fundorten Unterkrains7 (Ostrožnik, Dobova, Ljubljana, Slepšek, Bršljin und Tržišče)8 zutage gekommen (Abb. 2). Wie von F. Starò9 und I. Kilian-Dirlmeier10 ausführlich dargelegt begegnen sie dort regelhaft in Brandgräbern der jüngeren Urnenfelder kultur (Ha B). Sie bilden eine der typischen Formen der von Tone Knez näher umschriebenen »Unterkrainer Gruppe«.11 In Fundzusammenhängen mit hallstattzeitlichen Inventaren liegen sie aus Slowenien nicht mehr vor. Den chronologischen Untersuchungen Stane Gabrovec’ folgend12 gehören sie zum Formenstand der Phasen Ljubljana I und II a. Da sich die Endphase der jüngeren Urnenfelderkultur (Ha B 3) Sloweniens mit dem Beginn der Belegung auf dem Gräberfeld von Hallstatt überschneidet,13 verwundert es nicht, dass sich doppelkreuzförmige Gürtelhaken auch auf der oberösterreichischen Nekropole finden. Eine Durchsicht des jeweiligen Bestattungsritus und der betreffenden Beigabeninventare14 zeigt, dass die Haken dieser Form nur in Brandgräbern zutage kommen und zumeist mit Gegenständen vergesellschaftet sind, die der älteren Belegungsphase (Ha C) des Gräberfeldes angehören. Es ist deshalb möglich, dass doppelkreuzförmige Gürtelhaken in Hallstatt noch getragen wurden, als sie in Unter-krain bereits ausser Mode gekommen waren. Darauf lassen auch die Kreisaugenverzierungen zweier Gürtelhaken15 von Hallstatt schliessen, die hallstattzeitlichen Dekorsystemen besser vergleichbar sind, als die meist nur sehr schlichten Muster der slowenischen Haken. Den beiden kreisaugengeschmückten Hallstätter Haken steht nun die gleichartig verzierte Gürtelschliesse aus dem Nürnberger Museum besonders nahe und man möchte daher das fundortlose Stück eher im Kulturmilieu Hallstatts Abb. 2. Die Verbreitung doppelkreuzförmiger Gürtelhaken. — Sl. 2. Razprostranjenost dvojnokrižnih pasnih spon wissen als in Unterkrain. Wenn sich heute im Fundbestand der Hallstätter Nekropole auch kein genaues Gegenstück zu dem mit drei Querarmen ausgestatteten Nürnberger Haken mehr befindet, so besteht doch der begründete Verdacht, dass sich ein solcher dort einmal befunden hat. Auf der Skizze des Grabes Nr. 354 von Hallstatt ( Abb. 3 ) ist nämlich neben dem Schädel ein Gegenstand zu erkennen, der in allen Details einem Gürtelhaken mit drei Querarmen gleicht.16 Leider geben die alten Protokolle nur die allgemeine Bezeichnung »Kleiderschlühse« und keine nähere Beschreibung. Im Inventar befinden sich jetzt nur winzige, vom Feuer stark zerstörte Blechreste,17 mit denen auf keinen Fall der auf der Grabskizze gezeigte dreiarmige Gegenstand gemeint sein kann. Dagegen fällt auf, dass sowohl dem Nürnberger wie auch dem nur in Abbildung überlieferten Hallstätter Haken, jeweils ein Teil des dem Lederende nahen Quersteges fehlt. Freilich scheint eine Identität ausgeschlossen, da das Grab 354 von Hallstatt erst im Jahre 1855 geborgen wurde,18 also zu einem Zeitpunkt, als der ehemalige Besitzer der Nürnberger Gürtelschliesse bereits ein Jahr tot war. Abb. 3. Grab 354 von Hallstatt (nach K. Kromer 1959). — SL 3. Grob 354 iz Hallstatta (po K. Kromer ju 1959) 1 Kilian-Dirlmeier, Gürtelhaken, Gürtelbleche und Blechgürtel der Bronzezeit in Mitteleuropa, Prähistorische Bronzefunde XII, 2 (1975). In dieser Arbeit werden hallstattzeitliche Gürtelhaken nur insoweit behandelt, als sie urnenfelderzeitliche Vorläufer besitzen. 2 I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. __g9 ’2 Inv.-Nr. Va 577, Kat.-Nr. 6109. Für freundlich erteilte Publikationserlaubnis und Auskünfte bin ich Herrn Dr. W. Men-ghin sehr zu Dank verpflichtet. 4 F. Starò, Grob 108 iz Dobove, Situla 1 (1960) 99. 5 I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1), 85. 6 E. v. Sacken, Das Grabfeld von Hallstatt (1868) 51 f. Taf. 11.8,12.4. — K. Kro- mer, Das Gräberfeld von Hallstatt (1959) 48, 58 f., 75, 93, 133, 141 f„ 150, 212. Taf. 3. 31, 17.1, 32.18, 57.7, 117.10, 135.7, 140.11, 230.37. — I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1) 86 f. Taf. 28. 353. 356. 357, 29.358. 360—363.369. 7 I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1) 85—87 Taf. 28. 346—352.354—355, 29. 359.364—365. — S. Gabrovec, Najstarejša Zgodovina Dolenjske (1956) Abb. ■— J. Korošec u. F. Starò, Začasno poročilo o arheoloških izkopavanjih v Ljubljani, Arheološka poročila 3 (1950) 5—37 Sl. 4.3. — F. Starò, Dekoracija pravokotnih pasnih spon na Kranjskem, Arheološki vestnik 3 (1952) 173—213 Ri. 1. — F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954) 17, 29, 42, 44, 53, 55 f. Tab. 3. 7, 13. 5, 25.7, 26.7, 30. 5, 36.4, 39.2—3. — F. Starò 1960 (wie Anm. 4) Sl. 6.3, 7, 8.1-—3. — F. Starò, Dobova (1975) 30 Tab. 18.4. — T. Knez, Žarni grobovi v Bršljinu, Arheološki vestnik 18 (1967) 155—161 T. 1. 5. — S. Gabrovec, Začetek halštatskega obdobja v Sloveniji, Arheološki vestnik 24 (1973) 338—373 Tab. 6.1, 9.1—3. Vom Akademie-Gräberfeld in Ljubljana stammen drei Neufunde: 1 Gürtelhaken mit rand-lichen Strichen aus Grab 316, 1 Gürtelhaken mit randlicher Punktreihe aus Grab 319, 1 un verzier ter Gürtelhaken aus Grab 323. Freundliche Mitteilung Ivan Puš, der die Publikation vorbereitet. 8 Das von I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1), 87 Taf. 29.370 als Teil eines doppelkreuzförmigen Gürtelhakens gedeutete Blechfragment von Križna gora entfällt für diese Liste, da das Stück zu einem Gürtelhaken mit runder Scheibe zu ergänzen ist: M. Urleb, La nècropole hallstatienne de Križna gora, Inventaria Archaeologica, Jugoslavija 11, 1969 Y 102.4. — M. Urleb, Križna gora pri Ložu (1974) 48, 89 Tab. 2.11. 9 F. Starò 1960 (wie Anm. 4). 10 I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1) 88. 11 T. Knez 1967 (wie Anm. 7), 160. 12 S. Gabrovec 1973 (wie Anm. 7) Razr. 1—2. 13 S. Gabrovec, Z,ur Hallstattzeit in Slowenien, Germania 44 (1966) 1—48 Tab. 3. 14 Siehe Anm. 6 ■— I. Kilian-Dirlmeier nimmt an, dass es sich bei dem Haken aus Grab 729 von Hallstatt um Import aus Unterkrain handelt. Dies ist natürlich nicht der Fall, da der Haken genietet ist, während die Unterkrainer Stücke immer mit Laschen ausgestattet sind. 15 K. Kromer 1959 (wie Anm. 6) Tat. 17.1, 117.10. — I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1) Taf. 29.360—361. 16 K. Kromer 1959 (wie Anm. 6) 93 Abb. 67. — Auf einer anderen Skizze des gleichen Grabes Nr. 354 bei E. v. Sacken 1868 (wie Anm. 6) 153 Taf. 4.1 schaut nur das vordere Ende des Hakens unter der Steinpackung hervor. — Zur Verlässlichkeit hallstättischer Befunde siehe jetzt: L. Pauli, Die Gräber vom Salzberg zu Hallstatt (1975). 17 K. Kromer 1959 (wie Anm. 6) Taf. 57.7. — I. Kilian-Dirlmeier 1975 (wie Anm. 1) Taf. 29.369. 18 K. Kromer 1959 (wie Anm. 6) 10. HALSTATSKA PASNA SPONA V NÜRNBERSKEM MUZEJU Povzetek Razdelitev bronastodobnih in halštatskodobnih pasnih spon, ki jo je pred kratkim objavila Imma Kilian-Dirlmeier, dopolnjuje avtor z novo različico spon, ki jo hrani Germanski narodni muzej v Nürnbergu. Tja je prišla leta 1866 v sklopu nekdanje zbirke Friedricha Panzerja st. (1854). Spona (sl. 1) spada v najširšem smislu v skupino dvojnokrožnih pasnih spon, le da ima namesto običajnih dveh kar tri prečke. Pasna spona s tremi prečkami ni bila vlita, ampak izsekana iz bronaste pločevine, torej jo lahko imamo za razvito obliko variante Slepšek. Okrašena je s svobodno razporejenimi koncentričnimi krogi. Čeprav je na sponi napisano Rheinpfalz, je vendar treba najdišče iskati drugod. Avtor dokazuje, da je treba spono raje kot Dolenjski pripisati kulturnemu okolju Hallstatta. Pri tem se zlasti opira na okras koncentričnih krožcev, ki ga imata tudi dve pasni sponi iz Hallstatta. Četudi ni danes med najdbami z grobišča v Hallstattu nobene spone, ki bi docela ustrezala nürn-berški, pa vendar na podlagi risbe groba št. 354 iz Hallstatta (sl. 3), utemeljeno domnevamo, da je tam taka spona nekoč bila. GRADIŠČA ŽELEZNE DOBE V SLOVENIJI MITJA GUŠTIN Posavski muzej Brežice Poizkus razvrstitve gradišč v Sloveniji ni končna beseda; je šele osnova, na kateri naj se začne načrtno delo. V zadnjih letih so bile prazgodovinske naselbine in gradišča temeljito obravnavane. Arheološki posvetovanji v Smolenicah na Slovaškem in kasneje v Mostarju sta pomemben mejnik, kjer so bili zbrani in predstavljeni rezultati raziskav in dosedanjih poznavanj naselbin železne dobe na širšem območju jugovzhodne Evrope.1 Bogato in reprezentativno grobno gradivo, ki nam je stoletje dolgo služilo za klasifikacijo posameznih arheoloških kultur in obdobij, izdelavo natančnih kronologij in poznavanje dela nekdanje materialne kulture, je le samo izbor boljših obrtniških pa tudi umetniških dosežkov, narejenih primerno stopnji razvoja in pogrebnim svečanostim. Sistematične raziskave naselbin, kjer se srečujemo z minulo človekovo vsakdanjostjo, predstavljajo za arheološko stroko tehnično in finančno zahtevnejše naloge, medtem ko nudijo, razen izjemoma, širšemu občinstvu skromnejše ostanke materialne kulture v primerjavi z grobnimi najdbami. Prostor, v katerem je prazgodovinski človek živel, delal in ustvarjal, se večno zanj boril in umiral, nam danes predstavlja skupek neznank, ki jih lahko moderna arheologija razreši le z načrtnim odkrivanjem naselbinskih slojev, utrdbenih arhitektur, bivališč in obrtniških objektov, z ovrednotenjem grobne materialne kulture in ritualov ter s pisanimi viri antičnih zgodovinarjev. Samo tako bomo lahko izpolnili zadano osnovno nalogo arheološke stroke, da raziščemo in prikažemo pretekle družbene stopnje prazgodovinskega človeka na našem ozemlju v posameznih obdobjih, kje in kako je živel, s čim se je preživljal in vzroke, ki so privedli do razvoja vzpona in propada posameznih kultur. V Sloveniji so že konec 19. stoletja tedanji arheologi posvečali posebno pozornost prazgodovinskim naselbinam, predvsem utrjenim gradiščem, ki so z dobro vidnimi okopi opozarjala strokovnjake na svoj obstoj. K. Dežman, F. Hochstätter in A. Miillner so v 80-letih prejšnjega stoletja objavili številne načrte in skice gradišč, s katerimi so želeli predstaviti mogočne, bogatim grobiščem pripadajoče postojanke na eni strani, na drugi pa so že opozorili na medsebojno povezavo med geografsko (strateško) lego, pomembnejšimi prometnimi povezavami ter gostoto železnodobnih utrjenih bivališč.2 Prva izkopavanja na gradiščih sta izvedla A. Miillner v Šmihelu pri Postojni3 in J. Pečnik na Magdalenski gori.4 Njuna izkopavanja so bila kratkotrajna in pomanjkljivo objavljena, tako da danes nimajo uporabne vrednosti. Številna in dobro ohranjena gradišča na Notranjskem, Krasu in v Istri so vzpodbudila C. Marchesettija, da je leta 1903 izdal temeljno delo I Castellieri, v katerem je v besedi, pa tudi z risbo predstavil preko 140 gradišč in arheoloških najdišč z omenjenega ozemlja.5 Z W. Šmidom pa se je v Sloveniji v začetku tega stoletja pričelo praktično terensko raziskovalno delo. številna izkopavanja in sondiranja gradišč po vsem slovenskem ozemlju tja do druge svetovne vojne so žal ostala brez sistematične objave, tako da so njegova prizadevanja prav pri raziskavi bivališč prazgodovinskega človeka ostala brez potrebne dokumentacije.6 Raziskave naselbin železne dobe so se v Sloveniji pričele ponovno v 60-letih, ko sta S. Gabrovec in O. H. Frey oživela zanimanje zanje ter zastavila osnovno dokumentiranje in izris najpomembnejših halštatskih gradišč.7 Sistematično izkopavanje gomile in naselbine v Stični pod vodstvom S. Gabrovca je dalo izredno bogata in koristna spoznanja, tako v poznavanju grobnega rituala kot v povezavi naselbinskih slojev na gradišču z »zgodovinskimi dogodki« kakor je vpad z Balkana v 7. stoletju, posledice vdora Skitov konec 6. stoletja, naselitev Keltov v 3. stoletju in okupacija Rimljanov v začetku našega štetja.8 šestletno izkopavanje naselbine v Stični je izšolalo tudi nekaj arheologov mlajše generacije, ki bodo s potrebnim znanjem nadaljevali načrtno delo na drugih najdiščih, s čimer bo omogočeno programirano raziskovanje naselbin in gradišč železne dobe v Sloveniji.9 Naključje, predvsem pa hiter razvoj slovenskih naselij sta pripomogla k odkritju prve halštatske hiše v Mostu na Soči (staro ime Sveta Lucija). V okviru zaščitnega izkopavanja smo tako dobili prvo, strokovno izkopano in dokumentirano prazgodovinsko hišo. Raziskave D. Svoljška, ki se od 1972. leta dalje vrstijo vsako leto, so odkrile obsežno naselbino, v kateri so zastopane stavbe iz starejše in mlajše železne dobe kot zgodnjerimskega obdobja. Arheološka izkopavanja naselbine v Mostu na Soči sodijo med najpomembnejša odkritja, saj bodo omogočila vpogled v urbanistične zasnove prazgodovinske naselbine ter stopnjo kulturnega in gospodarskega razvoja posameznih obdobij.10 V prizadevanju k boljšemu poznavanju naselbin železne dobe sodi tudi sondiranje Posavskega muzeja na Libni nad Krškim. Rezultati iz Stične so bili v mnogočem potrjeni tudi na Libni, v nekaterih stvareh pa se gradišči med seboj tudi razlikujeta, kar je posledica geografske oddaljenosti in bližina Libne balkanskemu in panonskemu prostoru.11 TIPOLOGIJA GRADIŠČ Železnodobne naselbine v Sloveniji lahko že s terenskim rekognosciranjem razdelimo v več smiselnih skupin, ki predstavljajo posamezne tipe gradišč. Pri tem je treba upoštevati, da je sama oblika gradišč oziroma poteka nasipov pri tem najmanj pomembna, saj se v večini primerov nasipi ali obzidja prilagajajo oblikovanosti terena. Gradišča oziroma prazgodovinske naselbine so na slovenskem ozemlju praviloma grajene na vzpetinah. Nasipi in obzidja so mnogokrat povezana z naravnimi prepadi in strminami, sama gradišča pa zasnovana tako, da so za obrambo optimalno izkoriščene vse naravne možnosti, dopolnjene z utrdbenim sistemom. Zaradi značilne pokrajine lahko gradišča že po zunanjem izgledu v grobem ločimo na dve osnovni skupini: dolenjska in kraško-istrska. Tako je za kraška in nekatera istrska gradišča,12 imenovana tudi kaštelirji, značilno, da so grajena izključno iz kamna brez zemljenih nasipov, medtem ko je za dolenjska gradišča značilen pojav zemljenih nasipov v povezavi s kamnitimi obzidji ter leseno konstrukcijo. Na Krasu in deloma tudi v slovenski Istri potekajo utrdbene konstrukcije v velikih kamnitih nasipih, medtem ko je dolenjska obzidja (v to skupino sodijo tudi gradišča na štajerskem in Beli krajini) skoraj povsod prerasla trava in jih običajno sledimo v obliki umetno oblikovanih teras in nasipov. Če izvzamemo velikost gradišč, katero obravnavamo v zaključnem poglavju, moremo gradišča v Sloveniji glede na današnjo stanje arheološke stroke smiselno razvrstiti po naslednjih značilnostih: lega in položaj gradišč, sistemi obzidij, konstrukcije obzidij in konstrukcija vhoda.13 I. LEGA IN POLOŽAJ GRADIŠČ a) Tip nizkega gradišča v obliki platoja. Praviloma so to naselbine, ki so zaradi velike površine zastavljene na nižjih zložnejših vzpetinah, katere dobijo zaradi izgradnje močne utrdbe terasasto obliko. Taka gradišča običajno obdajajo prostrane doline, ki so bile v prazgodovini gospodarsko (živinorejsko in poljedelsko) zaledje naselbine. Značilni primeri takega tipa so gradišča v Stični (sl.6), Šmihelu pri Postojni, Velikih Malencah pri Brežicah, Turiški vasi pri Tinju in Vinici v Beli krajini. b) Tip gradišča na vrhu hriba. Najpogostejši tip gradišča predstavljajo utrjene naselbine na višjih vzpetinah. Velikost teh naselbin je različna, in ne dosegajo le izjemoma (Vače, Vinji vrh) površin tipa I a. Strma pobočja hriba služijo kot dodatna, naravna obramba v povezavi z zemljenim nasipom ali obzidjem. Večina gradišč v Sloveniji sodi v ta tip; kot primere naj navedemo le gradišča na Libni (sl. 11), Magdalenski gori (sl. 7), Pošteli (sl. 9), Cvin-gerju pri Toplicah (sl. 8), Višnji gori, Kučarju (sl. 10), Tinjanu, Dvorih nad Izolo. c) Tip gradišča v ravnini. Takšne naselbine poznamo predvsem na Krasu, kjer je svet razgiban in je v izobilju kamna, s katerim so lahko zgradili visoko in močno utrdbo. Kot primera navajamo Volčji grad (sl.5: 2) in Sveto pri Komnu. d) Tip gradišča ob prepadni steni. Naselbine, ki se naslanjajo na naravne prepadne stene so predvsem značilnost Pivške kotline in doline notranjske Reke. Na visokih grebenih so zgrajena gradišča tako, da so z utrdbenimi konstrukcijami zavarovana samo na eni strani, medtem ko druge strani predstavljajo naravni prepadi. Taka gradišča poznamo na Socerbu in v okolici Knežaka: čepna ( sl. 5: 8 ), šilentabor ( sl. 5:10 ), Gradišče ( sl. 5: 7 ). 1 Poskus rekonstrukcije obzidij. — Versuch einer Rekonstruktion der Befestigungsmauern: A (Libna, Magdalenska gora), B (Libna, faza II a in II b), C (Stična) e) Gradišča v rečnem meandru. Povsem izjemen tip gradišča, ki je pri nas razmeroma redek. Naselbina je locirana v meandru reke in ob naravni vodni zaščiti še dodatno utrjena z obrambnimi zidovi in nasipi. Klasičen primer takega gradišča sta Marof v Novem mestu in Pustni gradac v Beli krajini. C D tangencialna vrata vrata z vhodno ulice 2 Shematičen prikaz glavnih tipov vhoda. — Schematische Darstellung der hauptsächlichen Eingangstypen STIČNA LIBNA TTTTTTfl n.mimi p I I I j I I I PL fill 11 1 11 < M > o :.J 260—> ? VI Lt D V Lt C ? Ha D 2/3 rnfTHTfll 1 1 1 1 11 1 MT1 1 1 1 1 1 II M II IV 111 Ha D 1 m m 1 III h Ha C 2 II Ha C 1 1 4 SKITI 3 Primerjava utrdbenih in naselbinskih slojev med Stično in Libno. — Vergleich der Befestigungs- und Siedlungsschichten in den Ringwällen von Stična und Libna GRADIŠČE SLAVINA O 200m =i 4 Skica gradišča v okolici Slavine. — Skizze der Ringwälle in der Umgebung von Slavina IL SISTEMI OBZIDIJ Gradišča v Sloveniji zelo težko razvrstimo glede na sistem obzidja. Večina gradišč še ni bila strokovno sondiranih ali izkopanih, zato lahko našo razdelitev opremo le na terensko rekognosciranje, ne moremo pa upoštevati posameznih razvojnih stopenj. a) Enostavna gradišča. V to skupino sodijo naselbine z enojnim obrambnim nasipom ali obzidjem, katero prilagojeno terenu poteka praktično v zaključenem »krogu«. Večina gradišč sodi v to skupino : Zagrajec (sl. 5 : 1), Selce (sl. 4), Magdalenska gora (sl.7), Cvinger (sl. 8), Dobrnič, Višnja gora, Marof pri Novem mestu, Šmihel itd. b) Gradišča s prečnimi nasipi oziroma obzidji. Mnogo gradišč ima glavno obzidje predeljeno z manjšimi nasipi oziroma obzidji. Brez izkopavanj je danes težko presoditi, ali gre za istočasno gradnjo ali pa je treba prečne nasipe pripisati kasnejšim gradnjam. Dober primer takega gradišča je Stična (sl. 6), kjer je bilo glavno obzidje v celoti zgrajeno v začetku železne dobe, medtem ko je bilo prečno obzidje, ki razdeli naselbino v dva dela (akropolo in civitas?), zgrajeno šele v kasnolatenskem obdobju 1. stoletja pr. n. š. Značilni naselbini te skupine sta še gradišči na Vačah in Pošteli (sl. 9). c) Gradišča s pomožnim ali stranskim obzidjem — aneksom. Gradišča te skupine imajo razen glavnega obzidja še stransko, ki v okvir naselbine vključuje dodaten prostor, mogoče kot obor za živino ali druge gospodarske dejavnosti, ali pa je postavljeno dodatno obzidje na terenu, ki je sam po sebi slabo zavarovan. Predstavniki takih gradišč so naselbine na Libni (sl. 11), Slavini (sl. 4) in Kerin nad Pivko (sl. 5: 5), Sv. Mihael pri Štorjah (sl. 5: 12), Volčji grad (sl. 5:2). III. KONSTRUKCIJA OBZIDIJ Pri opredelitvi obzidij in zemljenih nasipov se moremo opreti le na izkopavanja v Stični in na Libni. Stari podatki, ki jih imajo S. Rutar za izkopavanja J. Pečnika na Magdalenski gori, A. Milliner za Šmihel in W. Šmid za gradišča Pohorja, nam lahko le dopolnjujejo in potrjujejo rezultate najnovejših izkopavanj. Zaenkrat moremo ločiti le tri osnovne tipe utrdbe in kot posebnost obrambne tehnike še tlakovanje pobočij. a) Vzporedni leseni ograji, med katerima je nasuta ilovica (sl. 1, A). Ograja je lahko izdelana iz desk (Libna) ali s prepletom (Magdalenska gora), širina med ograjama je tako na Libni kot Magdalenski gori 1 m, čas gradnje pa glede na izkopavanja na Libni sodi v Ha C obdobje.14 Ta vrsta obrambne konstrukcije še ni dokončno raziskana, saj imamo z izkopavanji na Libni samo profil in nobenega planuma ( sl. 12 ). b) Zemljeni nasip s palisado (sl. 1, B). Izkopavanje na Libni nam je potrdilo obstoj zemljenih nasipov in palisade. Tovrstno obrambno konstrukcijo imamo tako v najstarejših fazah glavnega obzidja kot v II. fazi stranskega nasipa. Medtem ko na Libni nismo mogli točno ugotoviti ali je bila palisada narejena samo iz kolov ( priloga 1 ), pa W. Šmid poroča o palisadi izdelani s prepletom na Pošteli. Prav na Pošteli in drugih štajerskih najdiščih pa je pred zemljenim 5 Primeri gradišč na Krasu in Notranjskem (po skicah C. Marchesettija in A. Miill-nerja). — Beispiele von Ringwällen auf dem Karst und in Notranjsko (nach C. Mar-chesetti und A. Milliner): 1 Zagrajec, 2 Volčji grad, 3 Sv. Martin pri Komnu, 4 Vahta, 5 Kerin nad Pivko, 6 Dolnji Zemon, 7 gradišče nad Knežakom, 8 Čepna, 9 Sv. Ambrož, 10 Šilentabor, 11 Trnovo pri Ilirski Bistrici, 12 Sv. Mihael pri Štorjah 6 Naselbinski kompleks Stične z gomilami. — Siedlimgskomplex von Stična mit Grabhügeln (cfr. Arh. vestnik 20 [1969] 179) nasipom izkopani jarek sestavni del le-tega. Za Libno ugotavljamo, da je zemlje-ni nasip stranskega obzidja moral imeti na vrhu nekakšno kamnito konstrukcijo za kar pričajo ruševinski kamni na pobočju nasipa. Prav tako pa je bil 7 Gradišče na Magdalenski gori z gomilami. — Ringwall auf Magdalenska gora mit Grabhügeln (cfr. Varstvo spomenikov 17—19/1 [1974] 103) o o ’CVINGER PRI DOL. TOPLICAH 100 200m POSTELA o i= 100 m =1 Gradišče Postela pri Mariboru z gomilami. Grabhügeln (cfr. Časopis za zgodovino — Ringwall Postela bei Maribor mit in narodopisje n. v. 10 [1974] 5) 11 Libna pri Krškem z vrisanimi izkopavanji 1975-76. — Libim bei Krško mit ein-gezeichneten Ausgrabungsschnitten 1975-76 zemljeni nasip glavnega obzidja v fazi II b ojačan s kamnito fronto in drobirjem (sl. l,B;sl. 12). c) Kamnito obzidje tipa Stična (sl. 1, C). Sestoji iz dveh do treh metrov širokih front, narejenih iz izbranih večjih kamnov, vmes so nametani manjši kamni in ilovica. Zid je ojačan s pokončnimi lesenimi koli, postavljenimi v linijo zidu in zagozdenimi v tleh z velikimi kamni. Na zunanji strani je na zid nasut zemljeni nasip, s katerim je bil otežkočen dostop do obzidja. V Stični pripadajo vsa tri obzidja temu tipu in so značilnost halštatskega obdobja. Kasno-latenski zid poznamo samo iz temeljnih kamnov, tako da ni možna njegova rekonstrukcija. Podoben tip obzidja je moral biti na Libni v fazi IV (sl. 3), čeprav je bil na tem mestu slabo ohranjen, saj so bile fronte porušene po hribu navzdol. Prav tako ne vemo, ali je bil pred obzidjem zemljeni nasip, ki je mogoče na katerem drugem mestu bolje ohranjen (sl. 12). 12 Profila nasipov na Libni. — Zwei Wallprofile von Libna d) Kamniti tlak. K utrdbenem sistemu prazgodovinskih gradišč v Sloveniji sodi tudi kamniti tlak na pobočju. V Stični je značilnost latenskega obdobja. Tlakovanje pobočja pred obzidjem poznamo tudi iz izkopavanj W. Šmida na Vačah in kaže, da je bilo sestavni del tedanje obrambne tehnike. Vsekakor moremo tlakovanje uvrstiti v skupino s t. i. chevaux-des-frise (ostri kamni vkopani pokončno v zemljo pred obzidjem), kar je bila dobra zaščita pred napadi konjenice, znana predvsem iz železne dobe v Španiji. IV. KONSTRUKCIJA VHODA Glede na terensko rekognosciranje lahko ločimo na prazgodovinskih gradiščih Slovenije štiri osnovne tipe vhodov oziroma vrat. Raziskali ali izkopali še do danes nismo nobenega vhoda, tako da moramo potrditev za našo razvrstitev izkati v naselbinah Grčije, Italije in Srednje Evrope. a) Enostavna vrata (sl.2, A). Izredno pogost tip vhoda, kjer se obzidje ali nasip na določenem mestu enostavno prekine in so bila postavljena vrata v naselbino. Mnogokrat je ob terenskem obhodu težko razločiti, ali gre za izviren ali recenten vhod, posebno pri gradiščih, ki imajo več vhodov. Tovrsten tip vhoda imajo npr. gradišča Cvinger (sl. 8), Dobrnič, Sv. Martin pri Komnu (sl. 5: 3). b) Ojačena enostavna vrata (sl. 2, B). Tip vrat, ki ga na zunaj zelo težko določimo. Predvsem gre za vrata, ki so z rahlim lokom nekoliko pomaknjena navznoter ali pa dodatno ojačena — utrjena z močnejšim zidom ali razširitvami v stolpe ipd. Značilne predstavnike takšnega vhoda najdemo na gradiščih v Trnovem pri Ilirski Bistrici, Dolnjem Zemonu, Vinkovem vrhu. c) Tangencialna vrata (sl.2, C). Klasičen primer prazgodovinskih vrat, katerega so mnogokrat primerjali s Homerjevim opisom vhoda v Trojo. En krak obzidja ali nasipa presega drugega in so tako vrata kot dostop do njih s presegajočim delom obzidja bolje zaščitena in teže osvojljiva. Zanimivo je, da smer preseganja ni v zvezi s tehniko bojevanja, temveč kot kaže s terenom, saj imamo gradišča, kjer desni krak presega levega in obratno. Tangencialna vrata najdemo na številnih gradiščih kot npr. na Magdalenski gori (sl.7), Selcih (sl. 4), pri Spodnji Slivnici in Gradišču pri Pijavi gorici. d) Vrata z vhodno ulico (sl. 2, D). Kraka obzidja sta na primernem mestu potegnjena ostro navznoter, vhodna ulica je običajno dolga 20 do 35 metrov, vrata so bila globoko v notranjosti naselbine ter z otežkočenim dostopom dobro zavarovana. Ta tip je sam po sebi predstavljal vrh prazgodovinske utrdbene tehnike; konstrukcija vrat nam je poznana z izkopavanj v Srednji Evropi. Izredno dobre primere tega tipa vhoda imamo na Slavini (sl. 4), Libni (sl. II) in Šmihelu pri Postojni. ZAKLJUČKI Arheološko karta Slovenije beleži danes čez štiristo petdeset prazgodovinskih gradišč in bivališč v slovenskem prostoru. To veliko število naselbin železne dobe se bo nekoliko skrčilo, ko bo opravljena temeljita arheološka topografija in sondiranja. Kljub temu pa to število še zmeraj predstavlja v primerjavi z naselbinami drugih dob izredno gostoto, ki nam bo povsem razumljiva šele tedaj, ko bomo lahko na osnovi sondiranj in izkopavanj dognali za kakšno vrsto naselbin ali utrdb gre. Pri tem imamo v mislih, da je marsikatero gradišče zgolj pribežališče ali začasna utrdba pred neposredno nevarnostjo, da nekatera gradišča pripadajo različnim časovnim obdobjem v okviru železne dobe, da lahko imamo opravka z občasnimi naselbinami, katerih prebivalci so se v različnih časovnih obdobjih naseljevali ali širili v neposredni bližini na druga mesta (npr. kompleks Slavine — sl. 4), možno pa je tudi, da prevladujejo naselbine (utrdbe), ki so bile zastavljene v začetku železne dobe in so bile naseljene ves čas do prihoda Rimljanov. V naši klasifikaciji prazgodovinskih gradišč smo namerno izpustili razvrstitev po velikosti. Tako oblika tlorisa gradišča kot njegova velikost sta od gradišča do gradišča različna. Prva je bila odvisna od oblikovanosti terena — v tej zvezi pa tudi različne konstrukcije sistemov obzidij in konstrukcije vhodov, druga pa od same namembnosti gradišča. Ali lahko mogoče pripišemo manjša tako imenovani kategoriji pribežališč ali naj večja imamo za zaključene naselbine, bo ostalo do načrtnih raziskav gradišč in okolice odprto vprašanje. Za primer naj navedemo, da meri gradišče pri Stični preko 23 ha ( sl. 6 ), medtem ko je Magdalenska gora, ki po bogastvu in številu grobov ne zaostaja ( sl. 7 ), mnogo manjša — približno 2 ha. Ob taki primerjavi se pojavi vprašanje različne funkcije tako velikega gradišča v Stični kot tako majhnega na Magdalenski gori. Vsekakor moramo nekatera manjša gradišča že zaradi njihove visoke in težko dostopne lege uvrstiti med zatočišča, saj je življenje v strmini nad 1000 m nadmorske višine in brez gospodarskega zaledja za daljše obdobje praktično nemogoče (npr. gradišči na Devinu na Notranjskem in Kompoljskem hribu pri Lukovici). Obstoja pa možnost, da so bile manjšim gradiščem pripadajoče naselbine na terasah pod gradišči, kar bi še posebej veljalo za Magdalensko goro. Ravno vprašanje nezavarovanih železnodobnih naselbin v Sloveniji pa bo ostalo odprto do sistematičnih raziskav usmerjenih v to problematiko. Izredna gostota železnodobnih gradišč, posebno v primerjavi z naselbinami ostalih obdobij, nam vedno znova postavlja vprašanje takratne populacije slovenskega ozemlja in intenzivnosti naselitve v tem času. K razjasnitvi populacije železne dobe pri nas bi nam najbolje pomagalo število grobov na posameznih najdiščih. 2al v nobenem primeru ne razpolagamo s točnim številom izkopanih grobov, niti nimamo najdišča, kjer bi bili izkopani vsi grobovi. Najštevilnejše prebivalstvo so imele verjetno tudi po površini največje naselbine v Stični, Šmarjeti in na Vačah, od koder poznamo tudi najbogatejše in številne grobove.14 V to vrsto sodita brez dvoma še naselbini na Magdalenski gori in z Mosta na Soči.15 Ostala gradišča so po površini in obsegu mnogo manjša in verjetno smemo domnevati tudi sorazmerno manjše število prebivalcev. Čeprav je absolutno število prebivalcev v določenem obdobju še nemogoče izračunati, pa ostaja dejstvo, da imamo razmeroma veliko število gradišč, ki pričajo o gostoti naseljenosti v starejši železni dobi. Gradišča železne dobe se razen redkih izjem (Brinjeva gora, Škocjan) začnejo v 8. stoletju oziroma v začetku železne dobe v Sloveniji. Iz starejšega obdobja poznamo zaenkrat le v Ormožu utrjeno naselbino z visokim zemlje- nim nasipom iz obdobja kulture žarnih grobišč,16 medtem ko npr. za Škocjan in Brinjevo goro ne vemo, ali sta bili gradišči v kasni bronasti dobi utrjeni ali ne.17 Analiza grobnega gradiva kakor tudi izkopanega keramičnega gradiva z naselbin Notranjske in Krasa je pokazala, da se na tem področju pričnejo gradišča najzgodneje v 8. stoletju in, da razen pri Škocjanu ne smemo pričakovati (utrjene?) naselbine starejšega obdobja.18 Grobne najdbe nam podobne zaključke potrjujejo tudi za ostala železnodobna gradišča Slovenije, pri čemer je treba poudariti kontinuiteto naselitve večine gradišč skozi vso železno dobo. Grobne najdbe kot izkopavanja na Vačah, Libni, Stični jasno pričajo o tem, da je bilo gradišče osnovna oblika naselbine tako v halštatskem kot latenskem času. Izkopavanje v Stični in na Libni (sl. 3) nam je pokazalo, da sta gradišči bili že v samem začetku zastavljeni v vsem svojem obsegu, da so bile utrdbene konstrukcije obnavljane in obstaja kontinuiteta poselitve ne glede na odločilne politične, vojaške in mogoče celò etnične spremembe. Podobne zaključke lahko prenesemo na številna druga gradišča, kjer poznamo samo grobno gradivo ali stara slabo objavljena naselbinska izkopavanja (Vače, Šmihel itd.). Presenetljivo je dejstvo, da naselbine-gradišča z razvojem v železni dobi ne rastejo, temveč ostajajo pri velikosti zasnovani ob samem začetku. Z okupacijo in priključitvijo našega ozemlja rimskemu cesarstvu konec 1. stoletja pr. n. š. prenehajo gradišča-naselbine obstojati. Ne samo administrativna prepoved zmagovalca, povezana z rušitvijo fortifikacij in opustitvijo višinskih postojank, temveč tudi nov način gospodarskega življenja in izgradnja glavnih prometnih poti, križišč in razvoj mest — Nauportus, Emona, Celeia, Poetovio, Neviodunum — je pripomoglo k opustitvi naselbin tipa »gradišča« in v novem družbenem redu k ustanovitvi novih vaških zaselkov, mestnih središč in posameznih kmečkih gospodarstev. Nekatera gradišča, kot kažejo sporadične naselbinske in grobne najdbe, predvsem na Notranjskem in Krasu, pa so živela naprej tudi v prva stoletja n. š. (npr. Volčji grad, Čepna pri Knežaku). V kasni antiki, ko je pretila nevarnost rimskemu cesarstvu, pa se na strateško pomembnih gradiščih znova pojavijo utrdbe kot npr. na Libni (sl. 3, sl. 12) ali na Velikih Malencah.19 1 Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974). Utvrđena ilirska naselja, Posebna izdanja 24, Centar za balkano-loška ispitivanja 6 (Sarajevo 1975). 2 Erster Bericht der Präh. Commission, Denkschriften der math.-naturwiss. Classe der k. Akad. der Wissenschaften 42 (1879) 30 ss. 3 A. Müllner, Argo 1 (1892) 25 ss; Idem, Geschichte des Eisens (1909) 41 ss; 4 J. Pečnik, Izvestja muz. društva za Kranjsko 4 (1894) 6 ss. S. Rutar, Izvestja muz. društva za Kranjsko 3 (1893) 1 ss. 5 C. Marchesetti, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia (Trieste 1903). 6 W. Schmid, Mitt. der Präh. Komm. 2 (1915) 229 ss; Idem, Mitt, der Präh. Komm. 4 (1924) 365 ss; Idem, 15. Bericht RGK (1925) 178,180 ss. 7 O. H. Frey, Varstvo spomenikov 13—14 (1968-69) 17 ss. 8 S. Gabrovec, Überblick über eisenzeitliche Befestigungen in Slowenien, Utvrđena ilirska naselja (Sarajevo 1975) 59 ss. 9 S. Gabrovec, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 25 ss. 10 D. Svoljšak, Raziskovanje prazgodovinske naselbine na Mostu na Soči, Goriški letnik 1 (1974) 5 ss. 11 M. Guštin, Arheološki pregled 17 (1975) 42 s, T. 20; Idem, Libna, Posavski muzej Brežice 3 (1976) 13 ss. 12 E. Boltin, Arh. vestnik 18 (1967) 163 ss. 13 V poglavju o tipologiji gradišč ne citiramo posameznih objav skic oziroma načrtov ■— zato cfr. bibliografijo v Arheološka najdišča Slovenije (1975). 14 Okrog stiškega gradišča je ohranjenih okrog 140 gomil. V letih 1960—1964 je S. Gabrovec izkopal eno z 183 grobovi, leta 1974-75 pa manjšo z okrog 30 grobovi. 15 Za grobišče v Mostu na Soči obstoja upravičena domneva, da ne pripada eni sami naselbini, temveč da pred- stavlja osrednje grobišče za Posočje in dolino Bače. 16 B. Perc, Arh. vestnik 13—14 (1962-63) 375 ss. 17 Gradišče v Škocjanu še ni bilo raziskano, medtem ko tudi še ni objavljeno poročilo in rezultati izkopavanj z Bri-njeve gore. 18 M. Guštin, Arh. vestnik 24 (1973) 461 ss. 19 B. Saria, Glasnik muz. društva za Slovenijo 10 (1929) 12 ss; Idem, Glasnik muz. društva za Slovenijo 11 (1930) 5 ss. TYPOLOGIE DER EISENZEITLICHEN RINGWÄLLE IN SLOWENIEN Zusammenfassung Die archäologischen Tagungen in Smolnice in der Slowakei und später in Mostar sind wesentliche Marksteine der Erörterung und Darlegung unseres Wissens von den eisenzeitlichen Siedlungen im weiteren Bereich der südosteuropäischen Regionen.1 Bereits Ende des 19. Jahrhunderts richteten die damaligen Archäologen in Slowenien ihr besonderes Augenmerk auf die vorgeschichtlichen Siedlungen, namentlich befestigte Ringwälle, die mit ihren gut erkennbaren Wällen die Fachleute auf ihre Existenz aufmerksam machten. K. Dežman und F. Hochstetter haben als erste einige Skizzen und Pläne von Ringwällen veröffentlicht,2 A. Müllner und J. Pečnik aber als erste das Freilegen der Siedlungsschichten von Šmihel und Magdalenska gora3—4 in Angriff genommen. Schon im Jahre 1903 hat C. Marchesetti ein ausserordentlich synthetisches Werk veröffentlicht, worin en zum Teil in Wort, zum Teil in Bild über 1,40 Ringwälle und andere vorgeschichtliche Fundstätten berichtete.5 Mit den praktischen Forschungsarbeiten begann W. Šmid, indem er in den ersten Jahrzehnten unseres Jahrhunderts Grabungen in zahlreichen Ringwällen Sloweniens durchführte. Der Grossteil seiner Arbeiten ist nicht publiziert worden, so dass seine Forschungen ohne die erforderliche Dokumentation geblieben sind.6 In den sechziger Jahren haben O. H. Frey und S. Gabrovec abermals das Interesse für die Ringwälle geweckt und die erste grundlegende Dokumentation angelegt.7 Die Freilegung des Cvingers oberhalb von Vir bei Stična war unter der Leitung von S. Gabrovec der Auftakt zur planmässigen Erforschung von Siedlungen und Befestigungskonstruktionen. Die systematische sechsjährige Aushebung von Schichten und Befestigungsphasen hat gute historische Ergebnisse geliefert und ausserdem einige Archäologen der jüngeren Generation ausgebildet, die mit dem erforderlichen Wissen an die planmässige Erforschung der vorgeschichtlichen Siedlungen in Slowenien werden herangehen können.8-9 Die schnelle urbanistische Entwicklung hat die Freilegung des ersten ausgegrabenen Hallstatt-Hauses in Most na Soči (Sv. Lucija) gefördert. Die von D. Svoljšak seit dem Jahre 1972 geleiteten Forschungen haben bisher schon vier eisenzeitliche Gebäude zutage gebracht, von welchen drei in die jüngere Hallstattzeit, das vierte aber in die späte La-Tene-Zeit gehören.10 Die Sondierungen auf Libna in den Jahren 1975-76 haben in mancher Hinsicht die Resultate aus Stična bestätigt, in einigen Punkten gibt es jedoch zwischen diesen beiden Ringwällen auch Unterschiede, was eine Folge ihrer geographischer Entfernung, sowie der Nähe Libnas zum Balkan und dem pannonischen Raum ist.11 TYPOLOGIE Wegen des charakteristischen Landschatsbildes der einzelnen Regionen Sloweniens kann man die Ringwälle schon ihrem äusseren Bild nach in zwei basische Gruppen teilen: die Ringwälle des Karstes und Unterkrains (Dolenjsko — zu welchen auch alle Ringwälle des nördlichen und des östlichen Sloweniens gerechnet werden). Für die Ringwälle auf dem Karst ist kennzeichnend, dass sie ausschliesslich aus Stein erbaut sind, und für jene in Dolenjsko, dass sie Erdwälle oder Trockenmauern aus Stein bzw. eine Kombination beider Bautechniken aufwiesen. Wenn man die Grösse der Ringwälle unberücksichtigt lässt, kann man die eisenzeitlichen Siedlungen Sloweniens mit Hinsicht auf den heutigen Stand der archäologischen Fachwissenschaft zweckdienlich nach folgenden Merkmalen einordnen: Lage und Standort der Ringwälle, die Systeme der Befestigungsmauern, die Konstruktion der Befestigungsmauern und die Konstruktion des Eingangs.13 I. LAGE UND STANDORT DER RINGWÄLLE a) Typ des niedrigen Ringwälls in Form eines Plateaus. In der Regel sind diese Siedlungen mit grossem Areal auf sanft abfallenden Anhöhen angelegt, die wegen des Ausbaus einer starken Befestigung terassenförmig wirken. Charakteristische Beispiele dafür sind: Stična (Abb. 6), Velike Malence bei Brežice, Šmihel bei Postojna, Turiška vas bei Tinje und Vinica in der Bela Krajina. b) Typ des Ringwälls auf dem Gipfel einer Anhöhe. Dies ist der häufigste Typ des Ringwalls von unterschiedlichem Umfang, obwohl diese Ringwälle, ausser in Ausnahmefällen (Vače, Vinji vrh bei Šmarjeta) nicht die Ausdehnung des Typs I a erreichen. Die meisten slowenischen Ringwälle sind diesem Typ zuzurechnen: Libna (Abb. 11), Magdalenska gora (Abb. 7), Postela (Abb. 9), Cvinger bei Dolenjske Toplice (Abb. 8), Kučar (Abb. 10), usw. c) Typ des Ringwalls in der Ebene. Siedlungen dieses Typs kommen namentlich auf der Karsthochebene vor, wo Überfluss an Steinen herrscht, woraus starke und hohe Befestigungen erbaut wurden — z. B. Volčje (Abb. 5: 2) und Sveto bei Komen. d) Typ des Ringwalls an einer Felswand. Auf hohen Gebirgskämmen sind die Ringwälle so erbaut, dass sie sich an einer Seite an eine Felswand lehnen, während die anderen Seiten durch Trockenmauern gesichert sind. Beispiele: Cepna (Abb. 5: 8), Šilentabor (Abb. 5: 10), Gradišče Knežak (Abb. 5: 7), Kerin (Abb. 5: 5), Socerb usw. e) Ringwäll im Flussmäander. Gänzlicher Ausnahmetyp eines Ringwälls, der bei uns verhältnismässig selten ist. Die Siedlung ist im Mäander eines Flusses angelegt, wie z. B. Pusti gradeč in der Bela Krajina oder Marof in Novo mesto. II. SYSTEME DER BEFESTIGUNGSMAUERN a) Einfache Ringwälle. Ringwälle mit einfachem Befestigungswall, wie z. B. Zagrajec (Abb. 5: 1), Selce (Abb. 4), Magdalenska gora (Abb. 7), usw. b) Ringwälle mit Quermauern oder -wällen. Bei einigen Ringwällen ist die Hauptmauer durch kleinere Wälle aufgeteilt und so das Innere der Siedlung in mehrere Teile auf gegliedert. Eine charakteristische Konstruktion dieses Ringwalltyps ist Stična (Abb. 6) wo die Hauptmauer im 7. Jahrhundert, die Quermauer, welche die Seidlung in Akropole und in civitas unterteilt, aber im 1. Jahrhundert erbaut wurde. Weitere Beispiele dieser Gruppe sind noch die Siedlungen auf Vače und Poštela (Abb. 9). c) Ringwälle mit Hilfs- oder Nebenwall — Annex. An die Hauptmauer schliesst sich noch einen Nebenwall an, der entweder der zusätzlichen Verteidigung in sanfter abfallenden Geländen oder zum Eingang in die Siedlung dient, oder auch einen zusätzlichen Wirtschaftsraum darstellen könnte. Diesen Typ repräsentieren: Libna (Abb. II), Slavina (Abb. 4), Kerin über Pivka (Abb. 5: 5), Sv. Mihael bei Štorje (Abb. 5: 12), Volčji grad (Abb. 5: 2), Sv. Martin bei Komen (Abb. 5: 3), Knežak (Abb. 5: 7). III. KONSTRUKTION DER MAUERN ODER WÄLLE Anhand der Grabungen in letzter Zeit und der Vergleiche mit den Daten älterer Grabungsaktionen können drei basische Befestigungstypen unterschieden werden. a) Zwei parallele Holzzäune, innerhalb derer Lehm auf geschüttet ist (Abb. 1, A). Der Zaun kann aus Brettern (Libna) oder mittels Flechtwerk (Magdalenska gora) verfertigt sein und der Abstand zwischen den Zäunen beträgt 1 m. Diese Art der Befestigungskonstruktion ist noch nicht endgültig erforscht, die Grabung auf Libna hat nämlich nur ein Profil und kein Planum ergeben (Abb. 12). b) Erdwall mit Palisade (Abb. 1, B). Die Grabung auf Libna hat das Bestehen eines Erdwalls bestätigt. Eine derartige Konstruktion gibt es sowohl in den ältesten Phasen des Hauptwalls als auch in der II. Phase des Nebenwalls (Abb. 12). In der Steiermark ist eine mittels Flechtwerk verfertigte Palisade aus Postela bekannt, und auch die Gräben vor dem Erdwall sind ihr Bestandteil. Auf Libna ist der Erdwall der Phase II noch zusätzlich mit ausgesuchten Steinen und Schotter befestigt (Abb. 2, B, Abb. 12). c) Steinerne Trockenmauer des Typs Stična (Abb. 1, C). Sie besteht aus zwei bis drei Meter breiten Steinfronten, zusammengesetzt aus ausgesuchten grösseren Steinen, dazwischen sind aber kleinere, mit Lehm vermischte Steine gestreut. Die Mauer war durch vertikale Holzpfähle und eine Erdaufschüttung an der Aussen-seite verstärkt, die den Zugang erschweren sollte. Dieser Trockenmauertyp kommt in Stična bei allen hallstättischen Bauphasen vor, und scheint ebenso auf Libna in der Phase IV vertreten gewesen zu sein (Abb. 3). d) Das Steinhangpflaster. Die Pflasterung der Abhänge weist darauf hin, dass sie eine Komponente der Verteidigungstechnik in den Ringwällen Sloweniens bildet. Die gut bezeugte Pflasterung in mehreren Phasen gehört in Stična in die La-Tène-Zeit, ähnlich auch die Pflasterung auf Vače. Diese Technik sollte vor allem der Reiterei den Zugang zu den Trockenmauern des Ringwalls vereiteln. IV. KONSTRUKTION DES EINGANGS a) Einfaches Tor (Abb. 2, A). Ausserordentlich häufiger Eingangstyp, bei dem Trok-kenmauer oder Wall an einer bestimmten Stelle einfach unterbrochen und ein Eingangstor zur Siedlung eingesetzt wurde. Einen solchen Eingangstyp findet man z.B. bei den Ringwällen Volčji grad (Abb. 5, 2), Sv. Martin bei Komen (Abb. 5: 3), Cvinger bei Dolenjske Toplice (Abb. 8), Dobrnič, usw. b) Verstärktes einfaches Tor (Abb.2, B). Es handelt sich um einen Tortyp, der durch sanfte Krümmung der Trockenmauer etwas nach innen gedrückt oder zusätzlich durch eine stärkere Mauer bzw. durch Erweiterung in Türme verstärkt ist. Charakteristische Vertreter derartiger Eingänge findet man in den Ringwällen Knežak (Abb. 5: 4), Tmovo bei Ilirska Bistrica (Abb. 5: 11), Dolnji Zemon (Abb, 5: 6), Vinkov vrh. c) Tangentialtor (Abb. 2, C). Ein Arm der Trockenmauer reicht über den anderen hinweg und so ist das Tor bzw. der Zugang dazu besser geschützt und schwerer einnehmbar. Tangential tore befinden sich an zahlreichen Fundorten: Magdalenska gora (Abb. 7), Selce bei Slavina (Abb. 4), Zavrh bei Spodnja Slivnica, Ringwall bei Pijava gorica, usw. d) Zangentor (Abb. 2, D). Die beiden Arme der Trockenmauer sind an einer entsprechenden Stelle nach innen gezogen; die Eingangsgasse ist in der Regel 20 bis 35 m lang, und das Tor selbst war tief im Inneren der Siedlung gut abgesichert. Dieser Tortyp ist z.B. auf Slavina (Abb.4), Libna (Abb. 11) und Šmihel bei Postojna bekannt. SCHLUSSWORT Die archäologische Karte Sloweniens verzeichnet gegenwärtig über 450 vorgeschichtliche Ringwälle, Siedlungen und Wohnstätten eisenzeitlicher Bewohner des slowenischen Raumes. Verglichen mit anderen Zeiträumen stellt dies eine ausser- ordentliche Dichter dar, was erst dann völlig verständlich sein wird, wenn wir werden ergründen können, ob einige Ringwälle lediglich Fluchtbürgen (refugii) waren, oder ob es sich um nur zeitweilige Siedlungen handelt, bzw. ob wir es mit Siedlungen zu tun haben, die alle zu Beginn der Eisenzeit enstanden und bis hin zur römischen Annexion bestanden. Ausser seltenen Ausnahmen (Škocjan, Brinjeva gora) kommen die Ringwälle in Slowenien erst im 8. Jahrhundert auf, bzw. in der Ha C 1 Stufe der mitteleuropäischen Chronologie. Aus älterer Zeit, nämlich aus der Periode der Umenfelderkultur, ist nur in Ormož eine mit hohem Erdwall befestigte Siedlung nachgewiesen,16 während z. B. von Škocjan und Brinjeva gora nicht bekannt ist, ob sie in der späten Bronzezeit befestigt waren oder nicht.17 Die Analyse der Grabfunde bei den Ringwällen von Notranjsko und dem Karst hat ergeben, dass in dieser Region alle Ringwälle im 8. Jahrhundert einsetzen und dass hier ausser bei Škocjan keine (befestigte?) Siedlung älterer Zeit anzunehmen ist.18 Ähnliche Schlussfolgerungen bestätigen auch die Grabfunde in den übrigen Ringwällen Sloweniens, wobei die Kontinuität durch die ganze Eisenzeit hindurch hervorgehoben werden muss. Die Aushebung der Siedlungsschichten in Stična und auf Libna (Abb. 3) zeugt deutlich vom unmittelbaren Übergang der älteren in die jüngere Eisenzeit. Mit der Okkupation und Annexion des slowenischen Territoriums durch das römische Kaiserreich am Ende des 1. Jahrhunderts v. u. Z. hörten die Ringwall-Siedlungen auf, weiter zu bestehen. Nicht nur das administrative Verbot des Siegers, verbunden mit der Zerstörung der Fortifikationen und der Aufgabe der Höhenposten, sondern auch die neue wirtschaftliche Orientierung sowie der Ausbau der Hauptverkehrswege und Kreuzungen, Entwicklung von Städten — Nauportus, Emona, Celeia Poetovio, Neviodunum — trugen zur Aufgabe von Siedlungen des Typs Ringwall bei und führten dann in der neuen Gesellschaftsordnung zur Gründung neuer Stadt- und Dorfniederlassungen sowie einzelner Bauernhöfe. In der Spätantike, als dem römischen Kaiserreich Gefahr drohte, erscheinen jedoch in strategisch wichtigen Ringwällen abermals Fortifikationen, wie z. B. auf Libna (Abb. 3) oder in Velike Malence.19 EIN SCHATZFUND WESTNORISCHER GROSSILBERMÜNZEN IN MOST NA SOČI (SLOWENIEN) PETER KOS Narodna banka, Ljubljana Während der systematischen archäologischen Forschungen in dem Siedlungskomplex von Most na Soči im Sočatal (Karte 1), in dem Siedlungskontinuität von der Hallstattzeit bis zur Spätantike nachweisbar ist,1 wurden im Juni 1977 drei norische Grossilbermünzen gefunden.2 Die Münzen wurden zusammen in der Zuschüttung auf der äusseren Seite des römischen Baues entdeckt. Nach der Reinigung der Münzen wurde festgestellt, dass sie alle ausgezeichnet erhalten sind. Da sie mit den Stempeln gekoppelt sind, können sie mit Sicherheit als Teil eines Schatzfundes betrachtet werden. Der Depotfund muss schon zur Zeit des Abbaues des römischen Hauses entdeckt worden sein, als der grösste Teil des Fundes wahrscheinlich abgetragen wurde, während die drei Münzen im Zuschüttungsmaterial für die Baugrube auf der äusseren Seite des Baufundaments vergessen wurde. Die Grossilbermünzen vom Kugelreitertyp gehören zum Prägestamm C der westnorischen Prägung.3 Alle drei Münzen wurden mit dem gleichen Aversstempel, die Münzen Nr. 2 und 3 aber auch mit dem gleichen Reversstempel ausgeprägt. Auf die Rückseite der Grossilbermünze Nr. 1 befindet sich unter dem Pferdeunterleib das Beizeichen X, das im nordetruskischen Alphabet dem lateinischen T entspricht. R. Göbl deutet dies richtig als die Abkürzung für den Namen des Prägeherren Tinco, der die Münzen auch ausgeprägt hat.4 In dem Fund haben wir es demzufolge mit eines Stempelkoppelung zu tun. Der Aversstempel der Münze Nr. 1 ist besser erhalten als bei den anderen zwei Münzen, bei denen er schon ziemlich abgenutzt ist. Deshalb wurde die Münze Nr. 1 vor den anderen zwei Münzen ausgeprägt. Mit diesem Fund ändert sich die genaue relative Chronologie der Prägung der Münzen von Kugelreitertyp in Prägestamm C. Nach R. Göbl5 sollte dem Aversstempel 3 ( C la 1 ) mit anepigraphischem Revers8 der ausgebesserte Aversstempel 3 a (C 2 a 1—5) mit dem nordetruskischen Buchstaben X auf dem Revers7 und später mit anderen venetischen Legenden folgen (z. B. VOKK, BOIO).8 Der Schatzfund aus Most na Soči beweisst jedoch im Gegenteil, dass der epigraphischen Serie der Münzen mit X auf dem Revers wieder eine anepigraphische 122 Arheološki vestnik 29 (1978) ■ Mostna Soči jsJr • □ C i v i d a : g_ ' • fm No»a Gorica , □ Ljubljana lj§K s Sl” O v □ Trst .L dr . w Karta 1. — Karte 1 Serie folgt, die mit dem gleichen Aversstempel wie die Münzen mit X auf dem Revers und mit einem neuen Reversstempel ausgeprägt wurde. Der Reversstempel der Münzen Nr. 2 und 3 wird deshalb mit 28 A bezeichnet. Die Fundortangaben der westnorischen Grossilbermünzen des Prägestammes C sind sehr selten, sie konzentrieren sich aber in dem Gebiet von Westkärnten und Friaul,9 wo in Cividale die Silbermünze von Kugelreitertyp, ausgeprägt mit dem Stempel 3 a—28, gefunden wurde.10 Der Depotfund aus dem Sočatal, in dem bisher noch keine keltischen Münzen zum Vorschein gekommen sind,11 deckt sich mit diesem Verbreitungsgebiet. Der Schatzfund der westnorischen Grossilbermünzen aus Most na Soči bestätigt ausserdem die These von J. Sasel, nach der der norische Stamm der Ambisontes in das Sočatal lokalisiert wird.12 Tek. št. Tip Av-Rv Teža Položaj Lfd. Nr. Typ pečat Gewicht pečata Stempel Stempel- Stellung 1 Jezdec s tri- rogelj no čelado C 2/Kugelreiter 3 a—28 11,53 g 9 T. 1,1 2 Jezdec s tri- rogelj no čelado C 2JKugelreiter 3 a—28 A 11,45 g 9 T. 1,2 3 Jezdec s tri- rogelj no čelado C 2/Kugelreiter 3 a—28 A 11,30 g 9 T. 1,3 1 D. Svoljšak, Die Forschung der vorgeschichtlichen Siedlung in Most na Soči, Goriški letnik 1 (1974) 5—31. 2 Dem Kustos D. Svoljšak (Nova Gorica) sei für die Erlaubnis zur Veröffentlichung des Fundes vielmals gedankt. 3 R. Göbl, Typologie und Chronologie der keltischen Münzprägung in Noricum, Österreichische Akademie der Wissenschaften, Phil.-Hist. Klasse, Denkschriften Bd. 113 (Wien 1973) 24, 86, Taf. 4: 1—5. 4 R. Göbl, op. cit. 24, 86. 5 R. Göbl, op. cit. 6 R. Göbl, op. cit. Taf. 4, 1. 7 R. Göbl, op. cit. Taf. 4: 2—4. 8 R. Göbl, op. cit. Taf. 4: 6—13. 0 M. Mackensen, The state of research on the »Norican« silver coinage, World Archaeology, Voi. 6, Nr. 3 (February 1975) 261, Fig. 1. 10 M. Mackensen, op. cit. 250, PI. 1, 10. Gewicht: 11, 13 gr. 11 P. Kos, Keltische Münzen Sloweniens, Situla 18 (Ljubljana 1977) 51, Anm. 152, 83, Karte 9. 12 J. šašel, Zur Erklärung der Inschrift am Tropaeum Alpium (Plin. n. h. 3, 136-7. CIL V 7817), Živa antika 22 (1972) 142. Vgl. auch M. Mackensen, op. cit. 269. ZAKLADNA NAJDBA VELIKIH NORIŠKIH SREBRNIKOV NA MOSTU NA SOCI Tekom sistematičnih arheoloških raziskovanj naselbinskega kompleksa na Mostu na Soči (karta 1), kjer lahko sledimo naselitveni kontinuiteti od halštatskega obdobja do kasne antike,1 so bili junija 1977 najdeni tudi trije veliki noriški srebrniki.2 Novci so bili odkriti v skupini v zasutju na zunanji strani temeljev rimske arhitekture, pri čemer sta bila srebrnika št. 1 in 2 med seboj sprijeta. Po očiščenju novcev se je pokazalo, da so odlično ohranjeni in pečatno povezani ter tako gotovo del zakladne najdbe. Novčna najdba je morala biti odkrita že v času zidanja kasnejše rimske stavbe, ko so večji del depozita verjetno pobrali, tri novce pa so spregledali v materialu, s katerim so nato zasuli gradbeno jamo na zunanji strani temeljev. Novci z Apolonovo glavo z dvolistnim lovorovim vencem v levo na sprednji strani ter jezdecem z značilno čelado s kroglastimi odebelitvami na krajcih na konju z močno poudarjenimi sklepi v levo, od koder poimenovanje tega tipa, sodijo v deblo kovanja C starejšega zahodnonoriškega kovanja.3 Vsi trije novci so izkovani z istim pečatom za aver, novca št. 2 in 3 pa tudi z istim pečatom za rever. Na zadnji strani srebrnika št. 1 je pod trebuhom konja priznak X, ki je v severnoetruščanskem alfabetu enak latinskemu T, kar R. Gobi verjetno upravičeno tolmači kot okrajšavo za ime kneza Tinco, ki je novce tudi koval.4 V najdbi imamo potemtakem kombinacijo vezave pečatov, ki je zlasti v keltski numizmatiki poleg prekovanja eden najvažnejših faktorjev za ugotavljanje kronološkega zaporedja novčnih emisij. Pri novcu št. 1 je pečat za aver veliko jasnejši in bolje ohranjen kot pri ostalih dveh srebrnikih, kjer je že precej izrabljen. Zato je mogoč sklep, da je novec št. 1 izkovan pred ostalima dvema novcema. S tem se spreminja tudi podrobna relativna kronologija kovanja novcev tipa »jezdec s trirogeljno čelado« v okviru debla kovajna C. Po R. Göblu5 naj bi pečatu za aver 3 (C la 1), ki je vezan z neepigrafskim reverom,6 sledil izboljšani pečat za aver 3 a (C 2 a 1—5), katerega rever ima pod trebuhom konja severnoetruščansko črko X,7 sledijo pa mu reveri z ostalimi venetskimi legendami (npr. VOKK, BOIO).8 Zakladna najdba z Mosta na Soči nasprotno dokazuje, da epigrafski seriji novcev z oznako X na reveru zopet sledi neepigrafska serija, izkovana še z istim pečatom za aver, vendar že z drugim pečatom za zadnjo stran novca, katerega označujem zato 28 A. Najdišča zahodnonoriških srebrnikov debla kovanja C so izredno redka, kolikor jih je znanih, pa se osredotočajo na ozemlje zahodne Koroške in Julijske Krajine,9 kjer je v Čedadu odkrit prav tako novec tipa »jezdec s trirogeljno čelado«, izkovan s pečatom 3 a—28, na katerem se X pod konjem razbere le še v obrisih.10 Naša najdba iz Posočja, kjer do sedaj sploh ni bilo dokumentiranih keltskih novcev,11 se vključuje v to področje razprostranjenosti. Obenem daje novčni depozit velikih zahodnonoriških srebrnikov z Mosta na Soči še večjo težo tezi J. šašla, ki v Posočje agrumentirano locira noriško pleme Ambisontes.12 - ' . ■ RIMSKA DOBA ROMAN PERIOD NAJDBE Z RIMSKE CESTE SLOVENSKA BISTRICA-PRAGERSKO STANKO PAHIČ Pokrajinski muzej, Maribor Z novejšim poskusom, na izbranem odseku podrobneje preučiti potek rimske ceste, je uspelo priti do nekaterih zanesljivih ugotovitev o trasiranju, izgradnji in izrabi cestišča.1 To je prvi natančnejši vpogled v antično graditev cest; majhen korak na dolgi poti do temeljitejšega poznavanja rimske cestne mreže na Slovenskem, saj gre le za kratek del ene izmed glavnih prometnih žil, medtem ko so druge in zlasti številne stranske ceste arheološko še povsem neznane.2 Vzporedno z odkrivanji gradbenega ustroja rimske ceste se zastavljajo vprašanja še o drugačnem vrednotenju te vrste antičnega graditeljstva — o vlogi ceste za prebivalstvo, ki je na njenem območju živelo že poprej in za tisto, ki se je, pogosto prav zaradi nove poti, priselilo. Zlasti glavne ceste prek našega ozemlja so imele v prvi vrsti prehodni pomen, saj so po najkrajši poti povezovale Italijo z mejnimi postojankami, ki so bile pretežno vojaške narave. Vzdolž njih so se znašla ali šele nastala ožja območja z lastnimi gospodarskimi ali prometnimi posebnostmi, npr. v središčih starodavne naselitve, na križiščih poti, ob ležiščih pomembnejših surovin in podobno. V naslednjem pregledu naj se pokaže, če prinaša tako vrednotenje rimske ceste in prostora ob njej kaj novega tudi na slovenjebistriškem območju. Nižinski okoliš Slovenske Bistrice, ki ga rimska cesta prečka v smeri od jugozahoda proti severovzhodu, je bil vse od antike pa do današnjih dni pomemben predvsem kot prehodno območje. V rimski dobi je opisana smer povezovala Italijo s Panonijo, v poznem srednjem veku in še danes pa se je tod izoblikovalo raztegnjeno križišče z dvema smerema od severa (Dunaj) in vzhoda (Madžarska) in dvema smerema proti jugozahodu (Celje, Ljubljana) in jugu (Posotelje). Drugi priključki na ta središčni prostor so le krajevno pomembni in predvsem povezujejo okolico s sedanjim mestnim naseljem. Gospodarsko pogojene so pri tem le povezave s Pohorjem kot surovinskim zaledjem za krajevno predelavo lesa, medtem ko je bilo v antiki tu pomembno predvsem pridobivanje marmorja za klesanje spomenikov in gradbenih členov v poglavitnem potrošniškem središču Poetovioni ter seveda v vsej podpohorski okolici.3 Tako ocenjen bi nas slovenjebistriški prostor moral zanimati najprej v pred-rimskem obdobju, vendar imamo za ta čas na voljo le malo podatkov. Zdi se, a nič več kot to, da je prometna smer iz Panonije proti Italiji vodila tod že v prazgodovinskih obdobjih, zlasti če upoštevamo dosedanje domneve o selitvenih smereh v obdobju kulture žarnih grobišč in pogoste, a nikoli neposredno dokazane podmene o »jantarski poti«.4 Takih poti arheološko ni mogoče povsod dokazovati, zlasti ne tam, kjer se ponujajo vzporedne smeri, zato tega tudi za slovenjebistriški prostor ne moremo ocenjevati drugače kot možnost. Zelo verjetno je, da je katera izmed prazgodovinskih trgovskih poti vodila tudi mimo današnje Slovenske Bistrice, čeprav najbrž ne ravno v smeri doslej ugotovljene trase rimske ceste. Njen potek od Slovenskih Konjic do Slovenske Bistrice prek Spodnjega Grušovja, čeprav verjetno šele kot poznejša različica poti, prečka navidez neobljuden predel, a tudi obe trasi prek Dravskega polja — vzhodna proti Poetovioni in severna proti Flavii Solvi, — sta s svojo premočrtno usmerjenostjo prek sušnega predela na trdih prodnih tleh očitno nastali šele v antiki. Več možnosti se zdi za smer neposredno ob Pohorju, tako proti zahodu prek Oplotniške doline, kjer naj bi bila zgrajena prvotna trasa rimske ceste, kot proti severu do Maribora, koder je več prazgodovinskih najdišč in kjer številni potoki niso bili tolika ovira za tovorjenje kot za antično vozno cesto.5 Doslej znane prazgodovinske najdbe ne prinašajo jasnejših podatkov. V Slovenski Bistrici sami, a tudi v njeni najbližji okolici še ne poznamo najdb, ki bi dokazovale pomembnejšo ali sploh stalnejšo naselitev kateregakoli izmed prazgodovinskih ljudstev (sl. 1). Redke raztresene najdbe kamnitega orodja bi za najstarejše obdobje sicer lahko opozarjale, kje naj bi take sledove iskali, ob sedanjem stanju pa same po sebi že časovno niso dovolj zanesljiv kažipot k poznavanju najstarejše naselitve, a jih tudi nikjer ni v tolikšnem številu, da bi opozarjale na morebitno naselbino.6 Za odkritja so sicer še vedno odprte možnosti, bodisi na ravnmi blizu tekočih voda, kjer jih verjetno prekrivajo debelejše naplavinske plasti, bodisi na sosednjih grebenih in pohorskih obronkih kot jih poznamo npr. v sosednji Dravinjski dolini ali Slovenskih goricah.7 Pogosto kamnito orodje iz serpentina bi morda dokazovalo, da so že prazgodovinski ljudje odkrili ležišče te kamnine pri Visolah nad Slovensko Bistrico, vendar tega še nihče ni preiskal, najdbe takih izdelkov pa so tod celo redkejše kot npr. v vzhodnih Slovenskih goricah.8 Tudi najdbe iz poznejših obdobij ne izpovedujejo ničesar zanesljivega. Zgodnja bronasta sekira je v glavnem brez vsakih podatkov, pa tudi najdišče bronastih predmetov iz žarnogrobiščnega obdobja, ki jih hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju, ni znano in morebiti sploh ne izvirajo iz ožjega slovenjebistriškega okoliša, saj jih je muzej očitno pridobil prek preprodajalca.9 Prav nič ne prispevajo k poznavanju teh obdobij vesti o »prazgodovinskih mečih in sulicah«, o katerih se ne ve niti za najdišče niti za pravo starost, predmetov samih pa tudi ni mogoče več najti.10 Tako preostane za slovenjebistriško prazgodovino samo še »zlatnik Aleksandra III. Makedonskega«, ki bi ga naj bili po Paulsenu našli v okolici Slovenske Bistrice.11 O tem novcu se ve samo, da ni mogel priti v zemljo pred sredino 2. stoletja in da je najverjetneje odsev keltskega prodiranja, medtem ko nam natančni kraj najdbe ni znan. To je O prazgodovinsko gradišče — ^ prazgodovinska gomila — urgeschichtlicher Grabhügel ° prazgodovinska zbirna najdba — urgeschichtlicher Sammelfund ■ rimska seliščna najdba (lončenina, stavba) — römischer Sied* lungsfund (Keramik, Gebaudereste) ä rimske (ali neopredeljene) gomile — römische (oder unbestimmbare) Grabhügel w rimski plani grob — römischer Flachgrab (g) rimski kamni — Römersteine A zaloga rimskih novcev — Verwahrungsfund der Römermünzen ___ doslej raziskan potek še ohranjene ali že uničene rimske ceste --- — bisher erforschter Verlauf der noch erhaltenen oder schon zerstörten Römerstrasse ▲ utrdba iz zgodnejšega srednjega veka — befestigter Wohnsitz aus dem früheren Mittelalter 1 Prazgodovinska in antična arheološka najdišča v okolišu Slovenske Bistrice — Ur geschichtliche und römerzeitliche Fundstellen im Raum von Slovenska Bistrica urgeschichtlicher Ringwall seveda škoda, ker bi sicer morebiti lahko našli kako sled za prebivalci tega okoliša kar najbolj neposredno pred prihodom Rimljanov.12 To bledo sliko slovenjebistriške prazgodovine nekoliko dopolnjujejo najdbe iz bližnje okolice, ki pa so nekaj stoletij starejše od rimske dobe in zato ne odsevajo obljudenosti teh krajev neposredno pred pričetkom rimskega osvajanja. Železnodobno gradišče (»Kotnikovo gradišče«) pri Turiški vasi leži pri svojih 660—670 m nadmorske višine že tako visoko na Pohorju, da ne predstavlja več neposredno slovenjebistriške prazgodovine.13 Da je bil v tem času obljuden tudi nižji svet, dokazuje gomila na vzhodnem grebenu Velenika, s katero so morebiti v zvezi redke črepinje lončenine, ki so se našle v nekaterih veleniških profilnih jarkih neposredno ob rimski cesti.14 Te najdbe pa se po sedanjem videzu ne vežejo na Slovensko Bistrico oziroma sploh Bistriško dolino, temveč sodijo prej v sklop istodobnih najdb ob južnem robu Dravskega polja, kjer so razen nizkih gradišč morala biti tudi nižinska naselja poleg gomil na ravninah.15 Med teoretično možne prazgodovinske najdbe naj prištejemo še osamljeno gomilo nad Zgornjo Bistrico ter podobno gomilo v Leskovcu, ki sta še nedotaknjeni. Zaradi oblike (širšega obsega) in osamljene lege morebiti lahko domnevamo, da sodita še v prazgodovinsko dobo.16 Še bolj negotova je opredelitev gomile s kapelico na Jožefovem hribu nad Slovensko Bistrico, za katero ni jasno, če je sploh gomila.17 Za gotovo pa ne sodi v prazgodovinsko obdobje »gradišče Presek« pri Črešnjevcu, ki je srednjeveška utrdba, podobno kot slični okop »Trnič« v bližnjem Žabljeku.18 Vrsta drugih še neraziskanih gomil na območju Velenika je verjetneje prej iz rimske kot prazgodovinske dobe, zato jih tu ne kaže jemati v poštev.19 Dosedaj poznane prazgodovinske najdbe iz Slovenske Bistrice in njene neposredne okolice kažejo torej le, da je bilo območje v različnih dobah različno obljudeno, ne da bi bilo kdaj naseljeno posebej gosto in v zaključenem okolišu. Časovna praznina med temi najdbami in rimsko dobo je tolikšna, da si lahko predstavljamo, kako so Rimljani tod gradili cesto po precej praznem in verjetno v celoti pogozdenem svetu. Morebitno predrimsko tradicijo bi smeli morda iskati še ob obeh gomilnih grobiščih, a brez znanih pripadajočih naselbin na sosednjem Črešnjevcu ter v keltskih imenih na nagrobni plošči (CIL III 11711 = AI] 89) iz Jurišne vasi pri Tinju, kar pa ne pove veliko, ker se je Črešnjevec razvil šele v antiki, višji pohorski svet okrog Tinja pa z dolino ni bil ozko povezan. Precej več podatkov o obljudenosti slovenjebistriškega okoliša nudijo antične najdbe. Te večinoma pričajo o naselitvi, ki ji je bila vzrok rimska cesta. Od doslej ugotovljenih osmih rimskih stavb oziroma bivališč leže vse, razen morebiti tiste v Gladomesu neposredno ob cesti in so očitno nastale zaradi nje.20 Grobovi so z dvema izjemama (Gladomes, Spodnja Nova vas) gomile, od katerih leže tiste pri Črešnjevcu, v Starem logu in nekatere v Veleniku dovolj daleč od rimske ceste, da pripadajo stranskim zaselkom.21 Druge pa spet — v Veleniku in pri Spodnji Novi vasi — s svojo lego tik ob cesti naravnost opozarjajo, da pripadajo stavbam oziroma prebivalcem neposredno ob njej.22 Odnos marmornih spomenikov do ceste je teže opredeliti, ker so skoro vse našli v drugotni legi v cerkvah sosednjih krajev. Ni videti, da bi tod tik ob cesti stalo kakšno svetišče kot npr. Jupitrovo v Križevcu, čeprav bi obcestna lega stavb v Slovenski Bistrici (vse v tlorisih še niso poznane) govorila za to. da je tudi posvetilni kamen CIL III 5307 najverjetneje s tega mesta. Od ostankov marmornih nagrobnikov bo CIL III 5308 iz Slovenske Bistrice skupno z drugimi fragmenti verjetno sodil k istemu najdišču, medtem ko bi tudi ostanki nagrobnikov v cerkvi na Spodnji Polskavi lahko izvirali iz veleniških gomil.23 Ostanek nagrobnika v Zgornji Ložnici sodi morebiti k stavbi v sosednjem Gladomesu, ki je stala blizu (prvotne) rimske ceste, medtem ko je za nagrobnike na Črešnjevcu kot tudi za tamošnje posvetilne in gradbene kamne povsem gotovo, da izvirajo iz gomil ter ruševin še neodkritih stavb pri kraju samem.24 Pomembnejša antična najdba v bližini rimske ceste je še lonec novcev iz Leskovca, ki pa po svojem značaju — skrit denar — ne izpoveduje ničesar.25 Po taki oceni bi bilo sedaj zanimivo vedeti, kako dopolnjujejo podobo antične naselitve nove najdbe z rimske ceste (sl. 2). Tu moramo ločiti dvoje vrst najdb, ki sta vsaka po svoje pomembni za zgodovino tega obdobja. Prvenstveni pomen imajo seveda naselbine in grobne najdbe, ker prispevajo k poznavanju ustroja cestnega prometa in vpliva nove prometne poti na doseljevanje v te kraje. Druga vrsta najdb so predmeti neposredno iz cestišča ali ob njem, pri čemer gre večinoma za sledove vozarstva (podkve, žeblji ipd). Ti le redko podrobneje časovno opredeljujejo, a so včasih važni že zato, ker preganjajo dvome o obstoju cestišča na določenih odsekih. Take dvome povzroča tu in tam že značaj ostankov cestišča, tj. izključno prod in pesek ob ustrezno preoblikovanih nekdanjih tleh, ki se komu lahko zdi le proizvod naravnega delovanja, čeprav ga povezava številnejših sond oziroma profilov — poleg morebitnih arheoloških najdb — nedvoumno opredeljuje.26 Zato so v proučevanju cestišča rimskih cest lahko pomembne tudi najneznatnejše najdbe, npr. posamezne črepinje posod, kosci antične opeke ali celò že kamenine razločno tujega porekla, o čemer nudijo predvsem profili v Veleniku nekaj nazornih primerov. NASELBINSKE NAJDBE Na obravnavanem odseku rimske ceste je bilo doslej ugotovljenih pet mest z ostanki naselbinskega značaja. To so : najdbe lončenine na drugotnem mestu v profilu št. 1 v strugi dosedanjega potoka Ložnice, ruševine temeljev stavbe z najdbami pri profilu št. 26 na pare. 884 (stavba A), ruševine temeljev stavbe z najdbami pri profilu št. 30 na pare. 1056 (stavba B) — vse na območju Slovenske Bistrice; sledovi ruševin uničene stavbe pri profilu št. 20 na pare. 127/1, k. o. Spodnja Nova vas ter ostanki lesenih stavb z najdbami lončenine pri profilu št. 25 na pare. 1336/107, k. o. Spodnja Polskava, v Veleniku. Nobeno od teh najdišč ni bilo načrtno oziroma v celoti raziskano. V Slovenski Bistrici smo v prvem primeru s profili le ugotovili stanje v strugi potoka, kjer je debela vrhnja plast naplavin s kolovozom preprečila globinsko širjenje izkopa, pozneje pa je bila struga zasuta. Pri odkrivanju temeljev obeh stavb je šlo za zavarovalna kopanja, ki naj bi odkrila, kaj je sploh še ohranjenega za morebitna poznejša dokončna raziskovanja, ker naselitveni prostor ob gradnjah cest ni bil povsem uničen. Pri tem so se dosedanja dela omejila le na ugotavljanje tlorisa, kar je dalo le skromno število najdb, te pa so v obeh primerih nekoliko dopolnila odkritja z najbližjih sosednjih izkopanih mest. Ostanki stavbe v Devinski dolini pri Spodnji Novi vasi so bili doslej ugotovljeni le kot ruševine. Zasledovanje seliščnih prostorov v Veleniku otežkoča gozdno drevje, zato so se dosedanja kopanja omejila le na najbližjo okolico rimske ceste. Doslej zbrano gradivo so torej le bolj ali manj naključne najdbe, saj se v vseh primerih velik del gradiva še skriva v zemlji. Zato obravnavanje teh predmetov ne more pomeniti pravega vrednotenja, temveč je le prvo obvestilo o neki omejeni skupini najdb in s tem začasni prispevek k poznavanju antične lončenine (in drugih predmetov) v tem delu Slovenije. Danes je težko reči, če bo temu v bližnji prihodnosti sledilo še kaj več, ker je to odvisno od dopolnilnih oziroma načrtnih raziskovanj, za katera ob obilici drugih nalog in težavah s sredstvi tako s strokovne strani kot pri merodajnih domačih dejavnikih ni zanimanja oziroma možnosti. 1. Slovenska Bistrica, dosedanji potok Ložnica, doslej pare. 301/2, sedaj 2469 k. o. Cigonca ( profil št. 1 ) Tu so bili v podaljšku trase rimske ceste, ki v ravni črti prihaja z znožja grebena Vrhol mimo zadnjih domačij Cigonce k znožju grebena Zafošta, v očiščenem desnem bregu potoka Ložnice ugotovljeni ostanki gramozne plasti z najdbami ( sl. 3 ).27 V globini 2,2 m pod sedanjo površino je bila 8 m široka in 20 cm debela plast večinoma drobnejšega gramoza, ki je ležal nekoliko poglobljen na rumenkasto rjavi glini, kakršna se pojavlja drugod izven območja delovanja voda v prvotnih tleh že 50 cm pod sedanjo površino. 2e pri vrhu te plasti, torej v nekdanjih tleh pa vse do pasu svetlo sivega prodca in peska 40 cm niže so ležale črepinje antičnih posod, ki so posamič segale še globlje v ilovico, dokler ni ta v globini 60 cm pod gramozom oziroma 3 m pod sedanjo površino temno (modrikasto) siva in sterilna. Črepinje so ležale nekoliko redkeje tudi v gramozu, kjer je bilo tudi precej koscev strešne opeke (tegule, imbreksi) ter v 10—25 cm debeli temno sivi naplavljeni glini in gramozu. Ta glina prihaja od ZSZ pohorske strani, kjer je izven cestišča do 60 cm debela in pomešana še s črepinjami in opeko, na drugi, VJV strani pa že po dobrem metru izven cestišča izklini. V celoti je bila v tem profilu kulturna plast vsaj 80 cm debela ter najmanj 15 m široka, stratigrafsko pa razdeljena na tla pod cestiščem, cestišče z okolico ter nanosom na opuščeno cestišče. Plasti nad gramozom so se prvih 70 cm menjavale: temno siva glina z najdbami, svetlo siv peščen prodec, temno siva glina, svetla rjavo siva glina, proga svetlo sivega prodca. Nadaljnjih 1,7 m do današnje površine je enovita plast svetlo rjave gline z rjavimi lisami konkrementov, ki je bila pri vrhu temnejša, humozno obarvana.28 črepinje v talni glini pod cestiščem govore za kulturna tla naselbine že pred nastankom ceste, torej je morala ta poprej potekati drugod. Naselbina ali vsaj samotna domačija je morala stati tik ob znožju grebena, kjer sedaj poteka cesta. Morebiti je tudi prvotna cesta tekla nekje tik zraven, če pomislimo na domnevano traso prek Oplotniške doline, ki bi vodila do tega mesta ob znožju grebena nekako skozi sosednjo vas Spodnjo Ložnico, kot je to ugotavljal že R. Knabl.29 V tem primeru so se graditelji ceste prek Spodnjega Grušovja na tem mestu po najkrajšem prečkanju dna doline Ložnice približali prvotni trasi in stavbi ob njej, medtem ko je bil nadaljnji potek ceste verjetno skupen.30 Črepinje in opeke bi bili lahko podobnega porekla kot tiste v cestišču profila št. 26 na Bistriškem polju — sèm so prišli kot odpadno gradivo. Najdbe v glini nad gramozom kažejo, da je prihajalo gradivo na to mesto še potem, ko so cesto opustili, kar je bilo mogoče le z naplavljanjem ali erozijo, kot se je to dogajalo pač že poprej. Stavba je torej morala stati nekoliko višje od ceste, da so že prvotna tla sprejemala prve črepinje in se je to ponavljalo, tako da so nanosi prekrili tudi opuščeno cesto. Temno siva glina na gramozu je humozna plast poantičnih tal, ki so v dolžini profila nagnjene 30 cm oziroma s padcem 3 % od SSV oziroma grebena proti JJZ oziroma dolini. Od dolinske strani se je na to plast oziroma tam, kjer je zmanjka, na ilovico pričela usedati nova svetlo rjava glina, dokler niso tekoče vode nanesle prvo plast prodca. Tudi tega je prekrila nova humozna glina kot začasna površina, nato pa se je začela dolina na tem mestu postopoma, a stalno polniti z nanosom čiste, usedajoče se gline, dokler ni dosegla današnje višine. Ker se je dolina od antike dalje dvignila za dobra 2 m, so obtičale antične najdbe tako globoko, da jih je izvrtal na dan le potok Ložnica, ko se je v zadnjem času pomaknil na severni rob doline k znožju grebena in pri tem načel del antičnih plasti. Te so se od desnega brega struge potoka nadaljevale h grebenu, vendar na levem bregu zaradi stavbe ob njem ogled ni bil mogoč, cesta pa sondiranje v tej smeri onemogoča. Na nasprotni strani, proti jugu oziroma dolini je bilo antičnih tal najbrž kmalu konec, zakaj že v 14 m oddaljeni novi strugi Ložnice, izkopani pred gradnjo hitre ceste, ki je to delo narekovala, ni bilo več sledu o gramozu in najdbah, temveč so naplavinske plasti, ki so nastale po uničenju prvotnih tal s premikom stare Ložnice, segale 4 m globoko.31 V odkopanem delu stene struge potoka je bilo pobranih približno 250 črepinj, od tega dve tretjini pod cestiščem ali ob njem. Redkejše črepinje v cestišču in nad njim bi potrjevale mnenje, da je bila nova cesta tu speljana precej pozneje, v 3. stoletju, kot bi pričevale dosedanje najdbe iz obcestne postojanke v Spodnjem Grušovju.32 čeprav nudijo profili ustij posod, vsega 30 kosov, le nepopolno in precej naključno podobo tu najdene lončenine, se moramo pri časovnem opredeljevanju pač zadovoljiti z njimi. V glavnem nudi lončenina tega mesta dvojno podobo : številnejše grobe svetlo rjave ali sive lonce in trinožnike iz porozne gline kot domač izdelek ter redkejše — in manjše — posode iz izvrstno obdelane in pečene gline kot uvoženo posodje iz večjih lončarskih delavnic. Na površini domačega posodja so pogosto le vodoravne žlebičaste črte v tanjši (glavničasti) in širši (metličasti) izvedbi. Večina teh posod je iz porozne gline, enkrat, na fragmentu T. 1: 20, pa se je našel tudi žig izdelovalca NINNIA, kar verjetno opozarja na poetovionske lončarje.33 Vsi lonci so bili izdelani na lončarskem vretenu in imajo komaj kdaj na notranji strani sledove navpičnih potez s prsti. Dna so ravna, včasih tudi vbokla, enkrat pa se pojavlja izrazit stopničast rob (T. 1: 37), kar je bilo že ocenjeno kot »sled primitivnega lončarskega vretena«.34 Pri loncih gre najpogosteje za jajčaste posode s širokim ustjem, kjer bi lahko ob tistih z odprtinami pr. okrog 30 cm ( npr. T. 1: 1 ) mislili tudi na globoke sklede. Robovi ustij so različno oblikovani : so vodoravno izvihani in odebeljeni (T. 1: 1—3), oblo izvihani in preprosto profilirani (T. 1: 4—7, 9) ali pa je rob oglato oblikovan (T. 1:8). Vse te oblike profilov se pojavljajo tudi na sosednjih najdiščih od Spodnjega Grušovja do Pragerskega, vendar pa tu ni nekaterih drugih bolj razčlenjenih profilov, ki so za ta najdišča značilni. Poleg loncev so med domačim posodjem še trinožne skodele z oblim na-rebrenim trupom, ki se zgoraj končuje v večinoma na obe strani razširjenem robu. Ta ima vrhnjo površino navadno profilirano: vboklo (T. 1: 24) ali ozko nažlebljeno (T. 1: 23, 25). Med fragmenti nog je tudi taka večjih izmer (T. 1 : 36), ki govori za skledo in se pojavlja še ponekod drugod. Po enkrat sta zastopani še dve redkejši zvrsti: domač posnetek plitvega krožnika T. 1: 19 in posoda neznane oblike z nizko izvihano nogo (T. 1: 43 ).35 Pri posodah iz prečiščene gline gre za tretjino inventariziranih najdb, ki so sicer tipološko pestrejše, a ohranjene le v bornih fragmentih. Njihove zvrsti in stratigrafska lega so prikazane na tabeli 1. Najštevilnejši so ostanki rdečih vrčev, različnih skodel in lončkov, redke pa so posodice s tankimi stenami (T. 1: 17, 41), pokrovi in krožniki. Vmes sta dva drobca sigillatnih posod (T. 1: 16 in košček tanke stene inv. št. A 5469), ni pa ostankov steklenine in kovinskih predmetov, črepinje imajo le neznatno izlizane robove, kar pomeni, da na to mesto niso prišle od daleč. Med uvoženim posodjem sodijo nekatere oblike še v zgodnjo antiko, npr. sigillatela skodela Drag. 37 T. 1: 16, svetlo sivi skodeli T. 1: 26, 28, črni skodeli s strmo steno T. 1: 15, 29 ter retski lonček z vrezanim okrasom T. 1: 12.36 Tudi rdeči skodeli z bolj ali manj vodoravno razširjenim odebeljenim robom T. 1: 13—14 bi po nekaterih primerjavah sodili v to obdobje.37 Če velja tudi pri nas, da se »kanelura na dnu, ki nakazuje prstanasto nogo, na koncu 2. stoletja izgubi«, bi tudi dno posode (vrča ?) T. 1: 32 smeli uvrstiti še v zgodnejši čas.38 Medtem ko je ploski krožnik T. 1: 21 časovno nezanesljiv, je o domačih izvedbah takih posod (T. 1: 19) znano, da se npr. v Emoni in drugod pojavljajo zlasti od sredine 3. stoletja dalje.39 Tudi trinožne skodele so videti mlajše že po tem, da je njihov vodoravno razširjeni in sedlasto oblikovani rob ustja v zgodnji dobi praktično neznan, v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici (stavba A) pa se pojavlja med najdbami iz 3. in 4. stoletja.40 Pač pa ne nudijo časovnih opor lonci, ki so povrh vsega ohranjeni še v skromnih koscih. Med njihovimi profili so nekateri (T. 1: 1—5), ki so v zgodnji antiki malo znani in bi že zato lahko kazali na poznejši čas.41 Poleg robov ustij bi to potrjevale tudi nekatere značilnosti dnov, zaradi katerih je bila domača lončenina tega mesta že datirana v 3. stoletje.42 Pri pregledu najdb po stratigrafski legi je zanimivo, da izhaja iz najgloblje plasti poleg drugih starejših kosov tudi domač ploski krožnik T. 1: 19. če sta vrč T. 1: 32 in skodela T. 1: 14 res starejša, potem med vsemi tremi posodami ne more biti izrazitih časovnih razlik, zaradi česar bi lahko sklepali vsaj na zgodnje 3. stoletje. Neposredno pod gramozom ni bilo trinožnikov, pač pa so bili v drugih plasteh, ki so nastajale postopoma. Pri loncih je zanimivo, da se podobna profila T. 1: 1, 3 mlajše oblike pojavljata pod gramozom in v plasti nad njim. Po vsem tem bi morali ugotoviti, da gramozna plast ni prišla na to mesto pred sredino 3. stoletja. To bi pomenilo, da je bivališče s temi najdbami nastalo v 2. stoletju in da je gramozna plast prišla na to mesto skoro sto let kasneje. Najdbe v gramozu in nad njim niso izrazito najmlajše, to pa bi spet pod gramozom zahodno od gramoza vzhodno od gramoza v gramozu nad gramozom vse Terra sigillata : skodelica Drag. 31 1: 16 2 Posode iz čiste gline : vrči 1: 32 1: 30 10 1: 34 1: 35 skodele 1: 14? 1: 15 1: 26 1: 13? 8 1: 28 1: 29 skodelici 1: 41 1: 17 2 ploski krožnik 1: 21 1 lonci 1: 27 1: 31 3 lončki 1: 10 1: 11 4 1: 12 pokrova 1: 18 1: 44 2 skupno 10 11 10 1 32 Posode iz peskane gline J skodeli 1: 43 2 trinožne skodele 1: 22 1: 24 1: 25 9 1: 23 1: 36 1: 42 ploski krožnik 1: 19 1 lonci 1: 3—4 1: 2 1: 20 1: 8 1: 1 36 1: 6—7 1: 5 1: 40 1: 38 1: 9 1: 39 1: 33 lončka 1: 37 2 pokrovi 1: 45 3 skupno 15 10 7 11 10 53 Vsa inventarizirana lončevina 25 21 17 11 11 85 Tab. 1. Slovenska Bistrica: najdbe iz stare struge potoka Ložnice — profil št. 442a — Slovenska Bistrica: Funde aus dem alten Bachbett von Ložnica — Profil Nr. 4 govorilo za to, da ta plast, — cestišče ali tlak ?, — morebiti niti ni ostala na površini tal do konca antike. Dokler ne bodo raziskana okoliška tla ob znožju pobočja, ne bo mogoče razjasniti, ali je bilo neznano bivališče v neposredni zvezi s cesto. Stavba sama nam je popolnoma neznana, saj v profilni steni — na drugotnem mestu — ni bilo kamnov, ki bi govorili vsaj za kamnite temelje, kar pa seveda še ne pove ničesar. Po ostankih opeke moremo le soditi, da je imela opečno kritino, podobno kot druge doslej znane stavbe v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici. Bivališčni prostor je po vsej verjetnosti zavzemal znožje grebena Zafošta in ni znano, koliko ga je uničil potok Ložnica, ki je razdejal tla doline v širini 170 m, kakor nam kažeta profila rimske ceste z obeh strani. Ker je zadnja, nedavna struga potoka ne samo dosegla skrajni severni rob starih tal, temveč jih je tudi prebila, saj je bil profil na njenem jugozahodnem bregu, je samo škoda, da raziskovanj že spočetka ni bilo mogoče širiti proti pobočju. Na drugi strani potoka je namreč stala stanovanjska hiša, katere okolje je prekrilo prvotni breg, tik ob stavbi, ki so jo medtem že podrli, pa teče cesta Slovenska Bistrica—Celje. S tem je dostop do stare kulturne plasti na območju profila št. 4 onemogočen, posebej še, ker leži 6 m pod današnjo cesto. Ta globina in kolovoz onemogočata nadaljnje raziskovanje tudi na drugi strani bivše struge, kjer bi morebiti bilo še mogoče ugotoviti, ali gre pri tem gramozu v resnici za cestišče glavne ceste in ne morda za kak tlakovani pristop k stavbi oziroma za dvorišče. Pobočje Zafošta ima pod sedanjo cesto tako nejasne sledove stare poti, da si z njimi tudi posredno ne moremo nič pomagati. Vprašanje dveh cest med Stranicami in Slovensko Bistrico s skupnim nadaljevanjem od tega mesta ter možnost neke obcestne postojanke ob njem, podobne tisti v Slovenski Bistrici, zato tu najbrž nikoli ne bo moglo biti razjasnjeno. 2. Slovenska Bistrica, stavba A na dosedanjih parcelah 884 in 894, sedaj 1583, 1585, k. o. Slovenska Bistrica Sledovi antične stavbe z zidanimi temelji in opečno kritino so bili ugotovljeni prvič ob drenažnih izkopih za pripravo sedaj že opuščenega hmeljišča v letu 1957.43 Ko smo leta 1971 raziskovali ostanke rimske ceste na tem območju, so prišli na dan številni drobci opeke tudi v profilnem jarku št. 26/2, kar je ponovno opozorilo na stavbo, saj je bilo vmes le 13 m razdalje. Ko smo preverjali povezavo med obema, smo leta 1974 ponovno zadeli na temelje zidov ter jim sledili v toliki meri, da je uspelo ugotoviti vsaj tloris celotnega poslopja.44 Stavba sicer še ni v celoti raziskana, njeni temelji in talne površine pa so pod nasadom sadnega drevja sedaj nedostopni, vendar se da že iz sedanjih odkopov izluščiti podoba, ki je tudi morebitne dokončne raziskave najbrž ne bodo bistveno spremenile. Predvsem je jasno, da je bilo poslopje zgrajeno tik ob cesti na ugodnih suhih tleh in očitno zaradi ceste. S poskusnimi kopi in ob globokem oranju okolice se je pokazalo, da v bližini ni drugih stavb, a tudi ne pomembnejših kulturnih plasti oziroma najdb. Dosedanji izkopi so res zajeli le dobro tretjino talnih površin v stavbi in okrog nje, vendar na različnih straneh in v vseh prostorih, zato imajo ugotovitve verjetno že precej dokončno veljavo. O namembnosti stavbe govorita že njena obcestna lega in razpored prostorov. Skoro ne moremo dvomiti, da ne gre za kako pristavo (villa rustica), temveč da je poslopje v zvezi s cesto. Ugotovljeni tloris bi bilo mogoče razlagati tako, da je bil 4 X 20 m velik prostor (če ni imel vmesnih lesenih sten ?) hlev za vprežno živino (približno 15 glav ?), drugi prostori onkraj 8,5 X 24,5 m velikega odprtega dvorišča pa so bili morebiti skladiščni in bivalni prostori. Tal ni bilo mogoče podrobneje opazovati, ker so bila od oranja v polpreteklem času že uničena, a tudi število odkopnih kvadrantov ni bilo zadostno. Ob takem stanju zbuja pozornost predvsem izredno skromno število lončenih in drugih najdb, ki smo jih v glavnem našli v severni in vzhodni polovici poslopja (sl. 4). Zunaj stavbe, bodisi tik ob njej, bodisi (na odkopanih mestih) v njeni neposredni bližini, a tudi nikjer drugod, ni bilo ostankov lončenine, kar ponazarja bistveno razliko z naselbinskim predelom niže proti vzhodu ob potoku Bistrici. Da je bila stara kulturna plast uničena, kažejo tudi med antičnimi ostalinami pomešane najdbe recentne lončenine, železa in stekla, zaradi česar je zlasti pri železu bilo včasih težko razmejiti obe dobi. Verjetno povsem recentne so najdbe 4 Slovenska Bistrica: tloris stavbe A z vrisano lego najdb. — Grundriss des Gebäudes A mit eingezeichneten Kleinfimden iz kvadrantov 1 in 2 v jugovzhodnem ter iz kvadrantov 11 in 12 v severozahodnem delu dvorišča. Povsem antične so bržkone najdbe iz kvadranta 5, v pretežni meri pa iz kvadranta 3, ki zajemata prostora A in B v severnem delu stavbe. Mešane so najdbe iz kvadranta 6 ob zahodnem pročelju stavbe. Plasti z recent-nimi najdbami so bile večinoma do 30 cm globoke, antične pa so ležale ponekod do 50 cm pod površino ali le izjemoma globlje. Ob izkopavanjih je raziskovalka opazila, da so bila tla prostora A pomešana z drobci žganine in ilovnatega lepa, prostor B pa naj bi bil tlakovan z oblicami, od katerih so se še ohranile oziroma našle manjše krpe. Sodeč po ostankih posod pod kamni temeljev prečnega zidu med prostoroma B in C je bil morebiti tudi ta prostor prvotno enoten.45 Z oblicami sta bila bržkone tlakovana tudi prostora H in G (torej hlev ?), medtem ko je bilo v prostoru F opaziti le žganino na sphanih ilovnatih tleh (lesen pod ?). Maloštevilne črepinje so dale vsega osem profilov ustij. Skoro vse pripadajo domačemu posodju, v glavnem loncem (T. 2: 1—3, 5 ), enkrat še trinožni skodeli ( T. 2: 4 ) in drugim posodam iz črne oziroma rdeče gline ( T. 2: 6, 7 ). Ti fragmenti so precej podobni sorodnim ostankom na bistriškem območju, zato se lahko pri časovnem opredeljevanju stavbe opremo predvsem na dvoje stvari : na eno samo fazo gradnje in na dva novca iz 4. stoletja (T. 23 : 1—2).46 Med najdbami je bilo tudi precej recentnih predmetov, poleg črepinj glinastih posod tudi steklo in železni kosci, ki so na to mesto prišli z gnojem v času, ko so tod bile še njive. Povsem antičnih je od tega le nekaj osamljenih najdb v jugo- vzhodnem delu stavbe, tako kos zelenkaste šipe ob temeljih pročelja (T. 15 : 21) ter železni predmeti T. 14: 1—5 neposredno ob temeljih na raznih mestih stavbe ter podkve T. 14: 6—8 na prostoru med južnim vogalom in rimsko cesto. Tam sta se podobni podkvi T. 14: 11—12 našli tudi v cestišču. Če nam torej oba novca opredeljujeta stavbo v 4. stoletje, potem zlasti podkve opozarjajo na vprežno živino in s tem na hlev, ki je obsegal del poslopja. Marsikaj pa ostaja pri tem nepojasnjenega. Tako npr. 32 X 19 X 14 cm velik kos izklesanega peščenjaka pri južnem vogalu stavbe le izjemoma daje vpogled v gradbene člene stavbe, od katerih so se ohranili skromni ostanki sten, ni pa pragov, morebitnih preklad in podobnega. Izpovedna vrednost drobnih najdb iz stavbe A in njene okolice je torej komaj zadovoljiva. 3. Slovenska Bistrica, stavba B na dosedanji parceli 1056, sedaj 1645/3, k. o. Slovenska Bistrica Da je bil naseljen tudi naj nižji predel Bistriškega polja pod teraso in blizu dosedanje struge potoka Bistrice, so dale slutiti že raztresene najdbe antične opeke in kamenja na nekaterih mestih travnikov. Povsem jasno pa se je to pokazalo leta 1973 v profilnem jarku št. 30, v sondažnih izkopih ob gradnji hitre ceste in nato pri začetnih raziskavah na tem območju.47 Tako je ob tej priliki uspelo odkriti celoten tloris zidanih temeljev enega izmed tu stoječih antičnih poslopij, po videzu prvega od zahodne strani — stavbe B.48 Tudi ta stavba, sicer po velikosti manjša (19,8 X 19,8 m), a podobno razčlenjena na notranje dvorišče in enajst obrobnih prostorov, je stala le 6,5 m proč od rimske ceste. Kljub temu pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil s ceste (v plitvem useku ?) neposreden pristop k severozahodnemu pročelju poslopja, saj ne tu ne drugod v temeljih ni bilo opaziti sledov vhoda oziroma praga. Nasprotno, sodeč po profilih tal je stavba prej kazala cesti hrbet in je imela pročelje z vhodom najbrž na nasprotni strani, kjer so bila tla ob njej deloma tlakovana z oblicami. Tudi sicer prazna kulturna plast nekdanjih tal je bila tu debelejša, ob vzhodnem vogalu pa so se našli sledovi lesenih prizidkov. Številni večji in manjši prostori okrog prav tako manjšega dvorišča govore prej za stanovanjsko poslopje kot za kaj drugega. Tudi tu so se dosedanji izkopi omejili le na odkrivanje tlorisa in sta tako vsaj dve tretjini stavbne površine še neznani. Odkopana mesta so se zvrstila na vseh straneh in zato precej prepričljivo razlagajo tudi še neraziskana tla. Prvotnih talnih površin s tlakom ali čem podobnim ni bilo več najti, od zidov so ostali skromni sledovi le v sredini jugovzhodne prečne stene. Tudi v stavbi B in tik ob njej ni bilo mnogo ostankov lončenine ter drugih predmetov, ki bi kaj povedali o namenu katerega izmed prostorov. Še največ najdb je bilo obakraj temeljev jugozahodne stene blizu zahodnega vogala, kjer je v nekaki groblji ležalo več kamenja. Nekaj več ostankov lončenine je bilo tudi ob vzhodni steni stavbe, kjer se domnevajo »5 m široki leseni prostori«.49 Sicer so bile v odkopanih kvadrantih jugovzhodne polovice stavbe odkrite le posamezne črepinje, podobno pa velja tudi za severozahodno pročelje, ki je prav tako bilo v celoti odkopano ( sl. 5 ). Precej več raznovrstnih lončenih ostankov se je našlo v jarku med stavbo in rimsko cesto. Tega smo presekali na treh mestih (sonde 30 ab c) in našli pri tem zlasti v obeh severovzhodnih sondah plast premetanih ruševin — kamenja in opeke, a tudi ostanke lončenine (približno 90 črepin) in druge predmete. Najdbe so prišle na to mesto tako, da so z ruševinami stavbe zasuli jarek, to pa kaže, da je bilo nekoč poprej na prostoru stavbe takih predmetov vendarle več. Mesta, kjer so bili najdeni posamezni predmeti, so prikazana na tabeli 2. Po številu in razmerju obeh vrst posodja so si najdbe obeh skupin zelo blizu, s tem, da se je našlo v jarku več uvoženega, v stavbi in okrog nje pa več domačega posodja (loncev). V osrednjem delu stavbe v dosedanjih izkopih razen črepinj vrča in lonca v prostoru F in železnega žeblja v prostoru H (vse v južnem delu) ni bilo najdb. Poleg posamičnih predmetov ob pročelnih temeljih (razen južnih, kjer kljub obsežnejšemu izkopu najdb skoro ni bilo) je bilo nekaj več predmetov le pri severozahodnem vogalu v prostoru J in izven njega (skupno ostanki šestnajstih posod obeh vrst in železen obroček) ter ob vzhodnem pročelju zlasti izven prostora C (ostanki treh uvoženih posod in več kot trinajst domačih loncev, z drobci stekla in železnim žebljem). V prvem primeru je bila ob temeljih pročelja v prostoru J groblja debelejšega kamenja, med katerim so ležale črepinje (in pod njimi razbit lonček T. 2: 28), ki so ležale tudi tik zraven na zunanji strani temeljev. Tudi na vzhodni strani je bila tik ob temeljih groblja kamenja, dalje izven stavbe pa kulturna plast, ki je bila v kvadrantu 14 le načeta.50 Najdb je premalo, da bi mogli z njimi pojasniti pomen prostora C na drugi strani stavbe. Najdbe iz jarka med stavbo B in cesto zajemajo predvsem prostor v dolžini približno 15 m, saj so v sondi 30 a prišle na dan le posamezne črepinje, medtem ko v nadaljevanju obcestnega jarka proti vzhodu — v južnem delu profilnega jarka št. 30/1, ki je oddaljen od sonde 30 c le pet metrov, ni bilo več črepinj, temveč samo še opeka. Največ najdb je bilo v sondah 30 b c, kar pomeni, da so na to mesto odvrgli največ ruševinskega gradiva z lončenino. Ni dvoma, da je lončenina prišla semkaj z območja stavbe, čeprav v njenem severnem delu sedaj ni bilo številnejših najdb. Večina črepinj iz sonde 30 b pripada posodju iz čiste gline, medtem ko je stanje v sondi 30 c skoro nasprotno. Če ne upoštevamo domačih loncev, ki na vseh mestih odločno prevladujejo (tukaj 33 %> in v stavbi B 38 % inventarizira-nih kosov), je tudi tu največ namiznega posodja, in sicer čez polovico, v stavbi B pa tretjina. V sondi 30 c je bilo še troje črepinj sigillatnih posod, v obeh sondah pa še ostanki steklenih skodelic in čaš. Po gostoti najdb ob prostoru C (kvadrant 14) bi v tem delu stavbe lahko še najprej iskali kuhinjski okoliš. Med dosedanjimi najdbami pogrešamo za celovito gospodinjstvo predvsem posode za shranjevanje živil — amfore in shrambene lonce. Ostanki tubulov ob pročelni steni prostorov I in C, torej na različnih straneh stavbe, so bili vendarle preskromni, da bi lahko kaj več izvedeli o ogrevanju. Naj poudarimo še to, da se najdbe izven stavbe širijo predvsem v vzhodni smeri, najbližja tla ob pročeljih drugih treh strani pa so mnogo bolj prazna. Dosedanje sonde v okolici kažejo, da ruševinske ostaline s kamni in opeko po petnajstih metrih proti zahodu povsem prenehajo. To je vidno tudi na prostoru južno od stavbe, kjer so pri izkopu odvodnega jarka odkrite plasti pokazale proti zahodu sterilna tla, medtem ko so se proti vzhodu širile kotanje s kamni in opeko, nato pa še tlaki iz oblic in drugi ostanki (sl. 5). Ker gre očitno za poslednjo stavbo na zahodni strani zaselka, je povezava v dru- sonde V pri skupina skupina 30 a b c stavbi B stavbi B C Č vse Terra sigillata : 7: 14 skodele Drag. 37 3: 16,18 2: 27 7: 14 4 posodica (čaša?) 3: 17 1 Posode iz čiste gline : 6: 88 2 amfori 6: 19 vrči 4: 11 2: 45 8 vrčki? 4: 21 2: 37—39 6: 6—7 7: 9—10 7: 22 9 sklede melnice 4: 12 4 sklede 3: 19 2: 29 6: 21 7: 21 8 3: 21 skodele 3: 6—8 2: 10 2: 12 4: 29 7: 19 27 4: 7 2: 15 2: 16 5: 21 7: 20 4: 16—17 2: 17 5: 28—29 7: 24 2: 44 6: 23 skodelice 3: 12 2: 30 5: 30 6 3: 20 6: 24 krožniki 3: 13 2: 14 2: 25—26 4 ploski krožniki 4: 4—6 2: 13 4: 23—26 7: 11 7: 25 12 posoda z ročajem (a ?) 2: 40 1 lonci 4: 13 5: 27 7: 12 8 lončki 3: 27 2: 42 4: 32 16 4: 3 6: 13—14 4: 15 4: 18 4: 22 6: 16 pokrovi 2: 32 2: 41 3 pečatna oljenka 3: 22 1 skupno: 37 19 14 33 11 114 Posode iz peskane gline : vrči 3: 28 6: 9 4 sklede 4: 30 7: 6 7 5: 22—25 7: 18 skodele 3: 26 2: 24 4: 31 3 sonde V pri skupina skupina 30 ab c stavbi B stavbi B C C vse trinožne skodele 3: 23—25 2: 20 2: 18—19 4: 27—28 7: 23 16 2: 43 6: 22 lonci 3: 1—5 2: 9 2: 11 4: 33 7: 1—5 119 3: 10—11 2: 21—23 5: 1—20 7: 8 3: 14—15 2: 31 5: 26 7: 13 3: 29 6: 10—11 7: 15—17 4: 1 6: 15 7: 26 4: 19—20 6: 17—18 6: 20 6: 25 lončki 3: 9 4: 14 2: 28 6: 12 7: 7 5 pokrovi 4: 2 2: 33—34 2: 35 6: 1—5 14 4: 8—10 2: 36 skupno: 41 22 27 59 19 168 Vsa inventizirana lončenina 78 41 41 92 30 282 Steklene posode: 15: 1,3 15: 18 15: 6 15: 4 15: 2 14 15: 5,10 15: 17,20 15: 22 15: 19 15: 12 15: 5 Železni izdelki: 14: 20 14: 13—14 14: 17 14: 25—26 14 14: 22—24 14: 15—16 14: 19 14: 18 14: 29 Novci: 23: 4 23: 3 2 Tab. 2. Slovenska Bistrica: najdbe iz sond na območju naselbine s stavbo B in sosednjimi. — Slovenska Bistrica: Funde aus den Grabstellen im Bereich der Siedlung (Haus B und Umgebung) gimi stavbami na vzhodni strani povsem razumljiva. Nekje tam je moral biti pristop k cesti, če si smemo v tem smislu razlagati v profilnem jarku št. 31 ugotovljene tlake. Tretja skupina najdb je prišla v večjem številu na dan v 30 m oddaljenih kvadrantih 5—7, kjer se je ob zavarovalnih izkopavanjih kopalo »v lesenem delu na južni strani naslednje hiše«.51 V jami, ki so jo tam zraven izkopali graditelji hitre ceste, je bila kulturna plast sicer uničena, vendar je bilo mogoče vsaj z bližnjega kupa pobrati nekaj ostankov lončenine. To skupino najdb za sedaj označujemo z okolišem stavbe C. Tod je bilo zbranih približno 230 črepinj, od katerih jih dve tretjini pripada domačemu posodju, in sicer v naj večji meri loncem in skledam. Med posodami iz čiste gline prevladujejo skodele, krožniki in lončki. Našlo se je tudi nekaj železnih žebljev in trakast ročaj oglate steklenice. Najdlje proti vzhodu, približno 60 m oddaljeno od stavbe B, so graditelji hitre ceste ob izlivu sedanjih odvodnih jarkov v cestni prepust prav tako sondirali tla in pri tem uničili del kulturne plasti, od katere so črepinje ležale raztresene na bližnjem kupu. Med pobranimi kosi je bila dobra polovica domačih posod, in sicer predvsem lonci in sklede, drugo pa zlasti sklede in skodele, vrči ter fragment sigillatne skodele. Najdbe očitno pripadajo stavbi, katere temelji so se pokazali tako v odvodnem jarku kot pri izkopu jarka za prepust krajevne ceste in ki jo tu označujemo s stavbo č. O njenem obsegu in tlorisu še ne vemo ničesar, sedaj pa večinoma leži pod nasipom nove krajevne ceste, tako da nadaljnje raziskovanje ni več možno.52 Vse te najdbe sestavljajo samostojno skupino, iz katere bi lahko izvzeli le ostanke lončenine v stavbi A. Če vzamemo za podlago inventarizirane ostanke, potem je tu delež boljšega posodja z 40 % na drugem mestu vseh najdišč, to je za Spodnjo Novo vasjo (54 °/o) in pred najdiščem ob Ložnici (profil št. 4: 38 %>) in v Veleniku (8 °/o). Tipološki izbor posodja je pester in sega od skromnih sledov amfor prek srednjih velikosti lončenine — loncev, vrčev, skodel, krožnikov — do malih posod, ki pa so spet izjemno redke. Ta sestav ostaja na neki poprečni ravni, ki nima bogatejših izdelkov, nekaterih vrst posodja pa sploh ne pozna. To se odraža tudi v skromnih najdbah sigillatnih posod, v revnosti steklenih izdelkov pa seveda še v odsotnosti drugih pojavov stanovanjske kulture. Tako ni bilo doslej nobenih ostankov stenske slikarije, nobenih sledov o kakšnem mozaiku, pri gradnji ali opremi pa najbrž tudi niso uporabljali marmorja? Očitno torej ne gre za bivališče bogatega naseljenca — kolonista, temveč prej za zaselek, ki je nastal zaradi ceste in z njo tudi delil svojo usodo. Najdbe lončenine v stavbi A so do neke mere časovno opredeljene z obema novcema — Konstantinovim in Valensovim — iz 4. stoletja. Časovni razpon obeh novcev zaobjema sredino in drugo polovico tega stoletja, kar pa za ostanke posod na nobeno stran ne pomeni trdne meje. Od teh ima npr. profil roba ustja pri loncu T. 2: 3 obrise, ki se nekajkrat pojavljajo predvsem na Brinjevi gori.53 Trinožnik T. 2: 4 ima obojestransko razširjeni vodoravni rob, kakršen se v tretjini primerov pojavlja na Brinjevi gori, posamič pa še v Spodnjem Gru-šovju, v profilu št. 4 ob Ložnici in blizu stavbe B v Slovenski Bistrici ter v Veleniku.54 Za profil lonca T. 2: 1, a zlasti za posodo T.2: 2 z ravnim, vodoravno razširjenim robom ni najti kronološko preverjenih primerjav, zato se moramo zadovoljiti z ugotovitvijo, da je »vodoravna zategnjenost« ena izmed značilnosti poznejšega časa.55 Pri tem seveda ostaja nejasno, katere izmed teh oblik so se, sodeč po drugih skupinah, tudi tu pojavile že v 3. stoletju. Pri stavbi B je videti stvar nekoliko drugačna. Tako imamo v tem prostoru tudi dva novca: nedoločljivega vladarja iz 1. stoletja v obcestnem jarku pri stavbi ter nespoznaven novec iz »1.—3. stol.« v samih temeljih poslopja. K temu lahko prištejemo še nedaleč stran v profilnem jarku št. 31 najden Trajanov novec, kar vse nas usmerja k prvi polovici 2. stoletja. Ta čas bi se zato moral odražati tudi v najdbah lončenine na prostoru stavbe B in v jarku ob njej.56 Fragment sigillatne skodele Drag. 37 (T. 3: 16) je iz zgodnjega 2. stoletja, drug fragment enake reliefne skodele (T. 3: 18) sodi v pozni antoninski čas, izvira iz Westerndofa ali katere izmed panonskih delavnic, medtem ko je fragment posodice T. 3: 17 verjetno pripadal kaki čaši z barbotinskim okrasom, profi Ina jorko št. 30^1: 1 južni rob stare struga i profitni jarek št. 31 travnik, pare. 1056, k. o. Slov. Bistrica SpX južni rob rimske ceste B ~K3?*rV.. "ft „...69A8., M i j - -69A.0- jorek z nojdbami 6 375 ^ m, tlak?®- / V-'\ B tcnwij?# S« 7334 m [recentne naprave] arheološke oznake i...] meje izkopov -•10 H\tm\\ Ì20. Til ii f ni .»i D I i;.... : O ( flT 1 E 4' ! črepi t ! 11Ì tlak? •[> '%■; Tl' _ ——" _ — 'Vv>jr_ —i — — __— —«Tu .... —rr vi;. —77 a. — i\ _~K—r.T Tvr jiT Ü Ki X :oi .. - TT __iA-—§& c -Tir4l\’ 1 - . 'rrjjL-JjL"3 3Ì3-tt3 X X- - ' n.r ^-. ^-n—n ■ T __ _««mi »up! w, -t Yt ''xr.*«ts«®ßS&,är\' &—***■ -rTC-1"' » !1 1 -—■—71 U __ — M \ \ - if*»,., i-*'“ tlak’ IA--^ , I ^-nr"T\ 3''-" __--vr-"FW ---"" ______________r-!!^r3^-T3f'r'u'' t \ \ . , || 1 „ C « 5 ' °i « v O o 71-----------------1'' "ifT- — - _ severni kup: ^ „v 6S2S I \ \V 6900 , \ 3 —tr 3- vi-"UTT- 3jJ3^ --—jr "ir 3- — "'" _- -n-" \ \ -H- - i»7TCWh^S.jL^iL_U.T-U---Ji ■ 1 ’ _ - YV " TT 3-3 '”': --33T 3-^" r.........................t r i.^ - VT l\ L1--V- 1 ^JssnžL—-— u il,laR_ii-.—— 16223 s C mo \ , i južni kup. JL --- ",?«*'- \,i_»—“■— \6*5 s m 7A ' ' r':Ci-ü-JL- . . l \ .... t \l I \ 5 Slovenska Bistrica: tloris stavbe B in okolice z vrisano lego najdb Grundriss des Gebäudes B und Umgebung mit eingezeichneten Kleinfunden izdelani v Rheinzabernu v antoninskem obdobju.37 Iz poznega 2. stoletja je najbrž tudi po vzoru Drag. 33 izdelana skodelica T. 3: 20, kakršne se na podravskem podeželju tu in tam pojavljajo.58 Po približnih primerjavah bi črni skledi T. 3: 19, 21 lahko sodili že v mlajše obdobje, vendar pa je tipološki izvor teh posod zgodnejši.59 Skodeli T. 3: 6—7 iz rdeče gline in z vodoravnim oglatim robom sta podobni provincialnim oblikam globokih skodel z valjastim gornjim in koničnim spodnjim delom, ki so pogoste v Intercisi in jih večinoma prisojajo 2. stoletju.60 Rdeča skodelica T. 3: 12 je povzeta po obliki Drag. 38 — skodelici z ovratniškim robom — in ima tu komaj nakazane značilnosti Gose-jevega 2. glavnega tipa iz 2. stoletja.61 Tipološko in časovno ji je sorodna rdeča skodela oziroma krožnik T. 3: 13, ki se v raznih velikostih dobi v 2. stoletju na nekaterih naj diščih.61 a Fragment retskega lonca T. 4: 22 pripada posodam, ki so značilne za 1. in 2. stoletje, le da je bržkone nekoliko poznejši.62 široka skodela T. 3: 8 z navznoter usločenim poševnim robom je okrašena s pasovi navpičnih črtic, tipološko pa ji je komaj najti ustreznih primerjav. Izdelana je iz rumenkasto rjave gline z rdečo prevleko, kakršna se tod pojavlja le še v redkih primerih. Globoki skodeli T. 4: 7 manjka rob in jo težko jasneje opredelimo ostri klek na prehodu h koničnemu spodnjemu delu je med našim gradivom dokaj redek; posoda spominja na sigillami vzor Drag. 20.62a Lonček T. 4: 3 iz dobro pečene, še sedaj zveneče gline, je bil po obodu prav tako okrašen s pasovi navpičnih zarez ter ima temno sivo oziroma rjavo površino na rdeči podlagi, ki je vidna na narebreni notranji strani fragmentirane posode. Tudi druge najdbe iz te skupine, npr. ploski krožnik T. 4: 4—6, fragment meine sklede T. 4: 12 ter košček pečatne oljenke T. 3: 22 so kronološko premalo določni oziroma preveč fragmentirani, da bi prispevali kaj bistvenega k časovni opredelitvi te skupine najdb. To velja tudi za ostanke steklenine — zlasti ostanke skodelic s svitkastim navpičnim robom, kakršne so značilne za 2. in 3. stoletje (T. 15: 1, 3, 5).63 S tako datacijo bi se v tej skupini najdb morale ujemati tudi domače kuhinjske posode. Tu imamo nekaj profilov jajčastih loncev, ki so v drugih skupinah izjemni, npr. sivo rjava lonca T. 3: 1, 15, ki edina spominjata na profile tipov A 2—3 in B 3 b v razčlenitvi zgodnjeantičnih loncev — žar na sosednjem panonskem prostoru.64 Metličast okras na prvem kaže v gornjem delu kombinacijo 1,5 cm širokega pasu poševnih črt in 2,5 mm širokega pasu vodoravnih žlebičastih črt, ki jima (po vsem trupu?) slede poševne metličaste poteze, kar je le ena izmed številnih različic takega okrasja.643 Nekaj odebeljenih okroglih ali delno odrezanih izvihanih robov podobnih loncev T. 3: 2—3, 10, 14, 4: lv tem razporedu nima pravega mesta. Začenjajoči se vodoravni rob loncev T.3: 5, 29 se deloma naslanja na tamošnji tip A4, ki drugod ni pogost, sega pa še v 3. stoletje.65 S tem bi bil mogoče podan prehod k profilu svetlo rjavega lonca T. 3: 4, ki ima vrhnjo stranico močno izvihanega roba vodoravno poudarjeno, na notranji strani pa že žleb, kakršen je potem značilen za mnoge druge različice te vrste profilov. Tu se prvič pojavlja tudi ovalni lonček T. 3: 9 z vodoravnimi žlebiči oziroma rebri pod vodoravno razširjenim robom, ki se v podobni obliki najde še na drugih mestih tega območja.653 Med profili trinožnikov ima T. 3: 23 obel rob nad narebrenim lečastim trupom, kar je ena izmed zgodnjih oblik takih posod, medtem ko imata posodi T. 3: 24—25 rob vodoravno razširjen in sodita tako v skupino trinožnikov, ki so značilni za to podpohorsko območje.66 Fragment T. 3: 28 pripada rumeni posodi domače izdelave (s porozno površino), ki s 17 cm širokim ustjem in nekoliko presegajočim trakastim ročajem očitno predstavlja lokalno obliko, saj takih posod ni v tipoloških sestavih grobne keramike, medtem ko za seliščno lončenino zlasti iz večjih naselij ni na voljo dovolj ustrezno predstavljenega gradiva. Iz tega pregleda sledi, da gre v jarku ob stavbi B deloma tudi za zgodnejše predmete, ki se precej ujemajo s tistimi iz ruševin stavbe, manj pa z onimi iz obeh vzhodnih najdiščnih skupin tega naselja. Prav gotovo je bila stavba B zgrajena vsaj v prvi polovici 2. stoletja, hkrati pa kažejo mlajši predmeti, da je bila obljudena še v pomarkomanskem obdobju, saj je stala tik prometne ceste. Edini novec najden med ruševinami te stavbe ne daje zadovoljive časovne razlage. Fragment sigillatne skodele Drag. 37 (T. 2: 27) je rheinzabemški izdelek iz Comitianovega kroga (verjetno VI) iz poznoantoninskega časa, kakršni so bili pogosto najdeni v Ptuju in so torej značilni za 2. stoletje.67 Med boljšim posodjem so splošno razširjene konične skodelice po vzoru Drag. 33 (T. 2: 30) ter mlajše rdeče skodele z valjastim (T. 2: 16—17) ali koničnim (T. 2: 12) zgornjim delom.68 Fragment rdeče sklede s svitkasto odebeljenim robom T. 2: 10 je podoben tistim, ki so na Dolenjskem ocenjene kot v 2. stoletju novo vznikla oblika po Drag. 37 ter datirane tam v drugo polovico 2. ter prvo polovico 3. stoletja.69 Le s skromnimi fragmenti sta tu zastopana rdeča skodela T. 2: 26 in siva skleda T. 2: 29 s širokim vodoravnim navzdol zapognjenim robom, od katerih sodi prva k splošno razširjenim po Drag. 36 posnemanim oblikam izbranega posodja iz 1. in 2. stoletja.70 V fragmentih profiliranih in gladkih trakastih ročajev (T. 2: 38—39) smemo najbrž videti ostanke manjših vrčkov, ki so nam po profilih ostali neznani, podobno kot večja posoda T. 2: 40 z 20 cm širokim ustjem ter enim ali dvema širokima ročajema.703 Pri skoro vseh teh sedaj svetlo rdečih ali rumenih posodah ni več prvotne temnejše rdeče barve, ki se je ohranila le na redkih fragmentih, še najbolj na kosu skodele T. 2: 10, okrašene s pasovi poševnih zarez. Dobro ohranjeno črno barvno prevleko pa ima fragment skodele T. 29: 1, ki je bila okrašena vsaj z dvema pasovoma trikotnih jamic. Skodeli neznane oblike pripada tudi fragment T. 2: 15, kakršne je le redko najti.71 Med posodami iz peskane gline so predvsem lonci različnih profilov, od katerih dva črna s šibko izvihanim robom in narebrenim vratom T. 2: 21—22 spominjata na latenoidne oblike podobnih posod, ki so pogoste npr. v Šempetru.713 Druga različica so lonci T. 2: 9, 11, 23, 31, ki so — sodeč po črepinjah sten v drugih primerih — največkrat okrašeni z vodoravnimi žlebičastimi črtami ter sodijo večinoma v 2. stoletje. Skleda z zoženim vratom in pošev izvihanim robom T. 2: 24 bi po nekaterih primerjavah sodila v isti čas.72 Črn lonček z ostro hrapavo površino T. 2: 28 imenujemo navadno »pivska čaša« ali »cvetlični lonček«. Posode te vrste so pogoste v Ptuju in okolici in značilne za L, a tudi za 2. stoletje.73 Trinožniki z lečastim trupom imajo tri različice: pošev uvihan rob (T. 2: 18) iz zgodnejše dobe, obel rok (T. 2: 20) is istega časa ter vodoraven navznoter razširjen rob (T. 2: 19), ki se na sosednjih najdiščih do Brinjeve gore pogosto pojavlja med mlajšo lončenino.74 V stavbi B gre torej tudi starejše najdbe iz 2. stoletja. V 3. stoletju pa segajo nekatere oblike posod, bodisi kot dolgožive po poreklu starejše oblike, bodisi kot nove prvine, ugotovljene na drugih najdiščih. V skupini najdb iz kvadrantov 5—7 (stavba C) je prevladovalo domače kuhinjsko posodje, zato med fragmenti boljših posod ni izrazitih časovnih razlik. V glavnem sta tipološko zanimivi le dve vrsti posod, in sicer skodeli z vodoravnim robom T. 5: 28—29, o katerih je bilo že govora.75 Soroden fragment T. 5: 21 sodi skupno z nekaterimi drugimi k oblim skodelam, ki so videti še redkejše in morebiti izhajajo iz sigillatne oblike.76 Pogostnejši so še ploski krožniki T. 4: 23—26, ki so bili v rabi dalj časa.77 Med številčno močnejšo in tipološko izrazitejšo kuhinjsko keramiko sodijo jajčasti sivi in rjavi lonci, ki jih po profilih robov ustij lahko delimo v dve glavni skupini. Prva, manj številna, je bila prisotna že v jarku ob stavbi, tukaj pa jo predstavljajo T. 5: 9—11. Sedaj še ni mogoče reči, če gre za zgodnejšo ali morebiti le vzporedno obliko profilov, ker ti še niso zadostno preverjeni niti v najbližji okolici. Največ loncev ima navzven zapognjen odebeljen rob z oblo zunanjo stranjo ter vodoravno in najčešče vboklo vrhnjo stranico, medtem ko je prehod v vrat na notranji strani izrazito žlebast. Ti profili — T. 5: 3—8, 12—16, 19 — so vodilna oblika kuhinjskih loncev v tem delu slovenjebistriške naselbine. V številnih drobnih tipoloških različicah so v naj večji množini prišli na dan na Brinjevi gori in pogosti so v Spodnjem Grušovju, medtem ko jih v smeri proti Celei ni zaslediti, pač pa proti Poetovioni.78 Doslej edino podlago za časovno določitev imamo v Spodnjem Grušovju, ker so bili tam podobni profili po značilnostih druge lončenine ter po poznoantičnih kozarcih in novcih datirani v 3. in prvo polovico 4. stoletja.79 Trinožnika T. 4: 27—28 imata za 3. in 4. stoletje značilen obojestransko razširjen vodoravni rob.80 Najvzhodnejša skupina najdb (stavba č) je skromnejša in tudi nepopolna, saj ne gre za izkopano gradivo kot v prejšnjih primerih, temveč za črepinje pobrane z vrha kupa že poprej odkopane zemlje. Med boljšo lončenino sta tu poleg že znanih skodel z vodoravnim ( T. 7: 19—20 ) ter druge s svitkastim robom (T.7: 24), še dva rdeča lonca s tankimi stenami in profiliranim navzven premaknjenim navpičnim robom T. 7: 9—10, ki sta sicer redki obliki.81 Nekoliko pomaga k datiranju teh najdb fragment sigillatne skodele Drag. 37 T. 7: 14, ki je kot rheinzabernski izdelek iz kroga Cerialis II ali III bila tu v uporabi v antoninskem času.82 Močnejše izvedbe sta črni skledi T. 7: 18 in 21, od katerih ima prva odebeljen izvihan rob in narebreno rame, druga — posnemana po Drag. 36 — pa širši navzdol zapognjen vodoravni rob in sodi v polno 2. stoletje.83 Fragment roba ploskega krožnika T. 7: 25 kaže sorodnosti s profilom, kakršen naj bi bil po Goseju značilen za pozno 3. stoletje.833 Domači lonci se v glavnem ujemajo z najdbami iz poprejšnje skupine, tako da kaže ta del naselja na videz neke vrste samostojno skupino. Najštevilnejša je že poprej ocenjena skupina vodilnih oblik v kvadrantih 5—7 (stavba C), zastopana s fragmenti sivih in rjavih loncev T. 7: 1—6, 8. Druga skupina loncev T. 7: 12, 15—17 ima spet nekoliko svojstven značaj. Gre za lonce z odebeljenim robom, ki na vrhu ni vselej vodoravno zglajen in ki na notranji strani nimajo žlebastega prehoda v vrat. Te vrste profilov v Spodnjem Grušovju skoro ni in tudi na Brinjevi gori so redki. To bi kazalo na tipološko različico, ki pa najbrž ni svojstvena, saj se podobni profili pojavljajo med seliščno keramiko tudi drugod.84 4. Spodnja Nova vas, ruševinski ostanki na pare. 127/1, k. o. Spodnja Nova vas Prve najdbe seliščne lončenine so prišle na dan že ob izkopu profilnega jarka št. 20 na robu gozda pare. 127/2 tik ob meji travniške parcele. Tu so se na severni strani rimske ceste, 3 m od ozkega obcestnega jarka, v drugem 2,5 m širokem in nekoč 1 m globokem jarku, ki je bil zapolnjen s temnejšo sivo in rjavo ilovico ter sivo rjavim peskom, našle poleg razmetanih lomljenih in prodnih kamnov tudi črepinje in kosci opeke. Te najdbe so bile migljaj, da mora biti v bližini kakšno antično bivališče in res smo leta 1973 pri prvem sondiranju na sosednjem travniku naleteli na njegove sledove. Med raziskovanjem leta 1977 se je pokazalo, da na tem travniku ni temeljev stanovanjskega poslopja, temveč obzidan grob (glej str. 163) in premetano ruševinsko gradivo. Stavba je torej morala stati nekje v gozdu severno od ceste in bi jo bilo treba šele poiskati. Doslej je bilo le na travniku pare. 127/1 izkopanih troje sond, ki so nekoliko pojasnile stanje rimske ceste, groba ob njej in ruševin v nekdanjem jarku (sl. 6). 6 Spodnja Nova vas: tloris najdišč ob rimski cesti pri profilu št. 20. — Grundriss der Fundstellen an der Römerstrasse beim Profil Nr. 20 V sondnem jarku 20/1 ob robu gozda je bil ponovno presekan že iz profila št. 20 znan jarek z najdbami, ki je bil tu povsem zapolnjen predvsem s trdo sprijetim rjavim peskom. V njem je bilo od vrha do dna polno raztresenih črepinj različnih posod, ki jih podaja tabela 3. Med njimi so prevladovali ostanki vrčev, skodel in lončkov iz prečiščene gline, pol manj pa je bilo domačih posod, zvečine loncev in pokrovov. Nekaj črepinj je ležalo tudi v 70 cm širokem pasu naloženih prodnikov ob rimski cesti v globini 50—70 cm, med njimi ostan- ki rdečih in črnih skled, skodel in krožnikov T. 9: 7, 10—11, domačega lonca T. 9: 6 in sivega trinožnika T. 9: 8, a tudi košček volutne oljenke T. 9: 13. Medtem ko jarka zaradi visoke talne vode nismo mogli podaljšati v smeri proti rimski cesti, so se na severni strani v podaljšanem jarku pokazala sterilna tla že 25 cm pod rušo. Tu so bile na nekdanjih tleh le še redke črepinje, npr. kos kadilne skodele T. 8: 3 in pokrova z valovnico T. 8: 7, na koncu jarka se je pokazala še jama za stojko. S peskom zapolnjen obcestni jarek se je nadaljeval proti vzhodu bržkone do konca danes še ohranjenih antičnih tal, ki jih je dobršen del odplavil potok Devina in je zato cestišče rimske ceste vse do sosednjega grebena Velenika uničeno. Ob severnem robu tega jarka in v njegovih gornjih plasteh se je v sondi 2 pokazalo številno kamenje, ki je ponekod segalo tik pod rušo. Ti lomljeni in prodni kamni so bili le na enem mestu videti naloženi, večinoma pa so ležali razmetani v groblji skupno s kosi zidne in strešne opeke, ki je prav tako prišla na to mesto od drugod. Zlasti ob severnem robu te groblje je bilo na poldrag meter dolgem prostoru (sonda 2 a) precej ostankov razbitih posod v precej strnjenem kupu. Črepinje so ležale tudi med kamenjem in pod njim, posamezni kosci tu ugotovljenih posod pa so se našli tudi na dragih mestih te sonde. Najštevilnejše črepinje so pripadale amfori in vrču T. 11: 1—2 ter nekaterim temno sivim in rjavim domačim loncem T. 10: 12, 14, 17, 19. Podobne najdbe so bile tudi v osrednjem (2b) in vzhodnem delu sonde (2 c), med njimi kos rdeče melnice T. 9: 14. Jarka južno ob sondi 1 zaradi talne vode ni bilo mogoče do konca izkopati, zato je od tam le malo najdb. Od drugih najdb s tega območja je omeniti še ostanke steklenih posod, ki so se našle večinoma v zahodnem delu sonde 2(a): troje ostankov oglatih steklenic T. 15: 8, 15—16, skodelice T. 15: 7 in čaše gubanke T. 15: 9, kakršna je prišla na dan tudi v jarku ob sondi 1 (T. 15: 13). Od železnih predmetov se je našel le en žebelj T. 14: 27. Poleg kosov tegul so bili tudi kosi do 8 cm debele opeke za zid ali tlak, od katerih je eden imel vdolbene pravokotno se križajoče pasove žlebičev, enake tistim iz Velenika (glej str. 177, sl. 18). Namen nasipavanja gradbenih ruševin nad že zapolnjenim jarkom ni jasen. Morebitno tlakovanje (kakšne poti?) ne pride v poštev, ker je bilo kamenje razmetano in ni bilo ravne površine. Sicer pa je izkop premajhen (1,5 X 8 m), da bi mogli kaj sklepati. Zanimivo je, da so imele nekatere posode, ki so ležale z večino črepinj na strnjenem kupu, nekaj koscev razmetanih po vsem prostora. Celotna plast z ruševinami leži na razmeroma suhih, nekoliko višjih tleh ter je 6 m oddaljena od roba rimske ceste. Preostali del do 6 m široke vzpetine je videti povsem prazen, čeprav je bilo tu odkritih troje jam za stojke, obloženih s kamni in kosci opeke (ena od njih že poprej omenjena v jarku 20/1 ). Na vzhodni strani je le 4 m oddaljen temelj grobne arhitekture. Najdbe naselbinske lončenine tega mesta se ne razlikujejo bistveno od tistih na zahodni strani grebena v Slovenski Bistrici. Že tam je bilo razmerje med posodjem iz prečiščene in tistim iz peskane gline precej izenačeno, skoro enako razmerje je tudi tu, le da v nasprotnem smislu — uvoženega posodja je bilo tukaj čez polovico ali 54«/». Med posameznimi zvrstmi zopet prevladujejo domači lonci, vendar v najmanjši meri od vseh obravnavanih najdišč. Med domačo lončenino so številnejši le še trinožniki in pokrovi, izjemno redko je namizno posodje — po ena skodela in lonček. profilili sondni sonda sonda jarek pri sondi 1 jarek 20 jarek 20/1 2 a 2 b c vse Posode iz čiste gline: amfori 11: 1 12: 10 2 vrči 8: 14—15 11: 2 11: 7—8 25 8: 21 11: 4 11: 10 9: 9 11: 9,11 11: 6 12: 4—5 sklede melnice 8: 1 9: 14 4 sklede 9: 7 10: 6—7 5 skodele 8: 8—10 10: 2-4 9: 20 12: 11 17 8: 20 10: 8 8: 23—26 11: 5 9: 11 11: 15 kadilna skodela 8: 3 1 skodelica 11: 12 1 krožniki 8: 17—18 12: 3 3 ploski krožniki 8: 4 9: 10 12: 2 3 lonci 8: 5—6 10: 11 9: 19 12: 13—14 12: 16 14 lončki 8: 11—13 8: 16 8: 27—28 11: 3 12: 6,9 11 lonček-čep 8: 22 1 lonček-čaša 12: 7 1 pokrovi 8: 2 9: 12 12: 15 3 držaj posode 8: 19 1 oljenka, volutna 9: 13 1 skupno: 5 43 19 17 9 93 Posode iz peskane gline : skodeli 9: 21 12: 12 2 trinožne skodele 9: 8 10: 1 10: 10 10: 18 9: 22—23 9 shrambeni lonec 9: 16 1 lonci 9: 1—6 10: 9 9: 15 56 10: 12, 14 9: 17—18 10: 17, 19 12: 1 11: 14 12: 8 lončka 10: 5 11: 13 2 pokrovi 8: 7 10: 15—16 10 9: 29—32 skupno: 2 24 26 23 5 80 profilni jarek 20 sondni jarek 20/1 sonda 2 a sonda 2 b c jarek pri sondi 1 vse Vsa inventarizirana 7 lončenina : 67 45 40 14 173 Steklene posode: 15: 7-15: 11 15: 13- -9 8 -16 Železni izdelki: 14: 27 4 Tab. 3. Spodnja Nova vas: najdbe iz sond na travniku pare. 127/1 Spodnja Nova vas. — Spodnja Nova vas: Funde aus den Trümmerresten auf der Wiese Parz. 127/1 Posamezne zvrsti posod so v približno istih razmerjih kot v Slovenski Bistrici — nekaj več je vrčev in loncev, a manj skodel in ploskih krožnikov. Sigil-latnih ostankov doslej tu ni bilo. Za časovno določitev najdb je med zbrano lončenino mogoče dobiti le nekaj napotkov, ker pa manjka ustreznejših najdb, ne moremo preko ohlapnih cenitev. Tako sodi npr. skodela T. 8: 8 a iz rumenkasto rdeče gline s temno rdečim premazom, okrašena z vtisnjenimi trikotnimi jamicami in črtami med vodoravnimi žlebiči, po približnih primerjavah z Dolenjske k tipom globokih skodel na prstanasti nogi (kot jo ima tu skodela T. 8: 8 b), datiranih v prvo polovico 2. stoletja.85 Podobno bo morebiti veljavo tudi za sive skodele in sklede T. 8: 20 in T. 10 : 6—8, h katerim pripada mogoče kako dno na prstanasti nogi T. 8: 24—25 ter T. 9: 20—21.86 Za vse je značilen z žlebičem oddeljen rob ustja, podobni žlebiči pa v parih obrobljajo nekoliko niže potekajoč pas navpično in poševno vrezanih črtic. Če bi veljala ocena Bónisove o poznejši rabi »sive, krhke gline« tudi za te posode, potem so morebiti nekoliko mlajše od poprejšnjih.87 Uporabne primerjave za te skodele nudi npr. lončenina iz Zgornjega Brega v Ptuju, kjer so bile podobne posode, »imitacije po sigillatnih skodelah iz rumene, sive in črne keramike, okrašene z vrezi in žigosanimi ornamenti«, ugotovljene v plasti »ruševinske ilovice nad naj starejšimi ilovnatimi plastmi in pod tlaki poznih gradbenih faz iz 4. stoletja«.88 V tem širokem časovnem razponu tamošnje skodele niso posebej datirane, zato se je mogoče nekoliko opreti tudi na najdbe iz Adony, kjer so na dnu skodel podobni vtisnjeni listi kot na skodeli T. 8: 25 (T. 30: 1), izvirajo pa iz delavnic v Akvinku iz obdobja do sredine 2. stolet-ja88a Fragmenta krožnikov T. 8: 17—18 sta tu edina predstavnika sicer številnih po Drag. 35—36 posnetih posod, ki se pojavljajo tako v naselbinah kot grobovih še vse 2. stoletje.89 Fragmenta T. 8: 9 in T. 10: 2 sta različici rdečih skodelic brez okrasa, ki so redkejše med naselbinskim in grobnim gradivom.90 Temno siva skodela T. 9: 11 je okrašena s pošev vrezanimi črticami in ima odebeljen rob ter bi se dala uvrstiti skupno s fragmentom skodele T. 12: 11, ki ima žleba-sto zožen vrat, v tipološko razvojno zaporedje kot ga nakazuje E. Gose.91 Črna skleda T. 9: 7 s svitkasto odebeljenim robom in S profilom stene je pri nas redkost.92 črna skodela T. 8: 23 je imela razširjen vrat, z žlebičem poudarjen rob, ob spodnjem robu vtisnjen okras in nižje na ostenju pasove pošev vrezanih črtic. Tudi fragment T. 8: 26 pripada podobni črni skodeli s pošev navzven nag- njenim ostenjem in svitkastim robom, za katero je prav tako težko najti ustreznih primerjav.93 Del stene in roba ustja kadilne skodele T. 8: 3 je poleg podobnih najdb v bližnji gomili pri profilu 19 tretji predstavnik posod te vrste na tem območju, sicer pa na podeželju izredno redka najdba.94 Številni so ostanki vrčev, od katerih so se ohranili deli vratov z ustji (T. 8: 14, 15, T. 11: 4, T. 12: 5, ročaji (T. 9: 9, T. 12: 4) oziroma deli ročajev (T. 8: 21, T. 11: 6—9), morebiti nekatera dna (npr. T.9: 19, T.12: 14, 16?) ter seveda neopredeljivi ostanki sten. Ker ni celotnih ali značilnih delov profilov, o teh posodah ni mogoče reči drugega kot da sodijo v čas trajanja te zvrsti lončenine, prvenstveno pa v 2. in 3. stoletje. Oblika profila se nekoliko kaže pri kosih vrčev T. 9: 9 in T. 12: 4, zlasti pa pri posodi T. 11: 2 s širšo odprtino in močnim iz ustja izhajajočim ročajem, značilnim za daljše obdobje.95 Uspelo je obnoviti večji del amfore T. 11: 1, ki ima namesto koničastega zaključka ravno dno, kar je redkejše.98 Del amfore so verjetno tudi ostanki roba ustja T. 12: 10. Fragment T. 11: 5 z rebrom pod ravno odrezanim sedlasto izvihanim robom približno 25 cm širokega ustja, kjer je vidno oprijemališče ročaja, najbrž sodi k loncem ali skodelam s široko odprtino.97 če sodi sem ali k brezročajnim loncem fragment T. 8: 16, se ne da pojasniti.98 Fragmenti melnih skled iz rdeče gline pripadajo posodama, ki se razlikujeta po debelini sten in profilu vodoravnega roba. Fragment T.9: 14 pripada skledi s tanjšimi stenami in klekastim prehodom v rob, ki ima na notranji strani dva vzporedna žlebiča in izrazito navzdol zapognjen krajec. Fragmenta T. 8: 1 sta del sedaj obnovljene sklede z debelejšim ostenjem in oblim prehodom v rob, ki ima na notranji strani le en šibko vdolben žlebič. Če bi tu uporabili Gosejevo razvojno shemo, bi obe skledi sodili k zgodnejšim oblikam, kjer notranjega rebra ni ali pa je le nakazan z žlebičem.99 Rdeča posodica T. 8: 22 po svoji obliki, a tudi neskrbno oblikovanih stenah v primerjavi s podobnimi najdbami v Ptuju sodi k čepkom za amfore.100 Pač pa pri fragmentu T.8: 19 ni jasno, ali gre za začetek debelega ročaja ali za fragmentiran držaj, kakršni v antiki niso bili v navadi. Na eni strani je bil k steni neznane posode le prilepljen, zato je odstopil, na drugem koncu pa je videti, da se zožuje kot da gre za odbit obel zaključek. Med posodami iz prečiščene gline so še : obla lončka T. 8: 28 in T. 11: 3, skodela T. 10: 3 z valjastim gornjim delom in T. 10: 4 s poševno steno ter posodice s tankimi stenami T. 8: 11—13 in T. 12: 7, o katerih lahko rečemo, da sodijo v nedoločljiva obdobja 2. in 3. stoletja101 Volutna oljenka T.9: 13 površne izdelave iz prve polovice 2. stoletja zaključuje vrsto boljše lončenine. Med okrasnimi motivi je poleg že omenjenih vzorcev na steni rdečega lonca T. 8: 6 nad pasom vodoravnih žlebičev tudi enojna valovnica.102 Sivi in rjavi lonci različne izdelave so med domačo kuhinjsko lončenino najštevilnejši. Značilno za to najdišče je, da nobeden izmed njih nima tako profiliranih robov ustij kot so se pokazali na sosednjih najdiščih od Brinjeve gore do Pragerskega, široki robovi so namreč večinoma oblo zapognjeni navzven, pri čemer so tudi krajci obli (T.9: 1, 6, 15), prehod iz vratu v rame pa gladek ali včasih označen s pridvignjenim robom (T. 12: 1) oziroma ozkim rebrom (T. 9: 2).103 Druga skupina ima oblo izvihan rob že podolgovato iztegnjen in krajce oglato oblikovane, notranja stena pa je rahlo upognjena (T. 10: 12, 14, 17 ).104 Ti primeri so precej sorodni prelomljeno izvihanemu ravnemu robu posode kot ga ima fragment T. 12: 8 in ki je ena tipičnih oblik loncev do sredine 2. stoletja.105 Lonci so bili okrašeni z navpičnimi žlebičastimi črtami (T. 10: 12, 17), ki so včasih tekle poševno (metličast okras) (T. 10: 12, T. 12: 1), včasih pa so bile drobne in upognjene (T.9: 1) ali vodoravne (T.9: 2). Gre za tako imenovano metličasto in glavničasto okraševanje (gostoris), ki ga v mnogih različicah dobimo pri tem posodju vso antiko.106 V naših primerih ne moremo presoditi, če je kdaj segel prav do dna posod.107 Navpične črte se opirajo še na predrim-sko tradicijo in so po izvoru starejše od zapognjenih pasov in vodoravnih potez, tako da nekaterim posodam s tega mesta lahko prisodimo večjo starost.108 Nekateri lonci (npr. T. 9: 15; T. 10: 12, 14, 17) po svoji velikosti in grobi izdelavi kažejo na to, da so bili namenjeni prej za shranjevanje živil kot za kuho. Tipičen lonec te vrste je T. 9: 16, ki ga drugod na podpohorskih najdiščih ni nikjer, čeprav gre za vrsto posode, ki je bila v splošni rabi vsaj do sredine 2. stoletja.109 Prav tako je v naših krajih zelo razširjena oblika lonca T. 9: 5 z nažlebljenim vratom in različno okrašenim trupom, ki ima tu vsaj po ramenu vodoravne črte.110 Fragment posode T. 9: 3 že močno spominja na globoko skledo, ki se po profilu roba ustja ujema z lonci, po ramenu in trupu pa ima vodoravne črte.111 Od trinožnikov ima črna skodela T. 10: 1 valjast trup z oglato oblikovanim vodoravnim robom, ki je pod Pohorjem še nismo našli, čeprav je sicer pogosta in običajno zgodnejša oblika trinožnih posod.112 Fragment T.9: 8 pripada različici trinožnikov z narebrenim lečastim trupom, fragment T. 10: 10 pa tisti z gladkim vrhnjim obrobjem; obe sta bili splošno razširjeni.113 Troje nog trinožnih posod T. 9: 23 in A 7270-1 sodi verjetno k skledam, ki so dokaj redke.114 Med tukajšnjimi trinožniki ni skodel s razširjenimi ravnimi robovi, kot jih poznajo vsa sosednja najdišča. Med manjšimi posodami iz peskane gline je lonček T. 10: 5 spet »pivska čaša« in zgodnejša oblika namizne lončenine.115 Iz 2. stoletja so najbrž tudi siv ovalni lonček T. 12: 6 z vodoravnimi žlebiči, rdeč lonček z oglatim poševnim robom T. 12: 9, rdečkast lonček z ozkim dnom T. 11: 13 ter črno rjava skodela z oglato profiliranim trupom T. 12: 12, ki je dokaj redka oblika.116 K tej zvrsti posodja pripadata tudi posodici, ki sta imeli trup okrašen s trapecastimi jamicami ( T. 28: 28 ).117 Okrasni motivi na domači lončenini niso posebno pestri. Na fragmentu lonca T. 9: 17 so vrezane vodoravne črte, pod njimi navpične plitve črte in prek njih globoko vgrebene poševne črte.118 Valovnica je na rjavem domačem loncu T. 10: 9 med vodoravnimi žlebiči ter na črnikastem pokrovu T. 8: 7 vsaj v dveh pasovih prav tako med vodoravnimi žlebiči.119 Sicer so pokrovi domače izdelave večinoma gladki ali le površno žlebljeni (npr. T. 8: 32). Posebni obliki med njimi sta fragment T. 8: 29 s širokim gumbom grobe izdelave ter fragment T. 10: 16 manjše oblike, ki ima na notranji strani vmesno rebro za prileganje k posodi.120 Dna večjih in manjših loncev so z eno izjemo (vboklo dno lonca T. 11: 14) ravna. Prstanasto dno po vzoru skled in skodel iz čiste gline ima le fragment sklede T. 9 : 21. Površina loncev in drugih posod je na dotik različna : od usnjeno mehke prek gladke do peščeno hrapave in ostre, kakršna je značilna npr. za »pivske čaše«, tu pa jo imajo tudi nekateri pokrovi (T. 8: 7). Vsekakor je takih primerov premalo, da bi po njih zanesljivo sklepali o poznem obdobju tega najdišča.120a Stekleni izdelki so del vratu svetlo zelene (T. 15: 8) in stene modrikasto zelene (T. 15: 15) oglate steklenice, del nasvitkanega roba modrikasto zelene skodelice (T. 15: 7), del stene in del dna rumenkastih čaš gubank (T. 15: 9,13), prstanasto dno modrikasto zelene (T. 15: 11 ) in črepinje dveh drugih neznanih posodic (T. 15: 14, 16).120b Zanimiva je predvsem njihova prisotnost, medtem ko jih časovno opredeljujemo lahko samo na podlagi ugotovitev pri lončenini. Najdbe torej govore za naselitveno točko s še neznanim bivališčem, ki je nastalo, če se opiramo na oba sosednja grobova, bržkone že ob koncu 1. stoletja, ni pa doživelo 4. stoletja. Samo za ta čas značilnih najdb namreč tu ni, manjkajo pa tudi tiste profilne oblike domačih loncev in trinožnikov, ki jih na sosednjih najdiščih predvsem zaradi pomanjkanja primerjav z lončenino zgodnje antike, tam pripisujemo 3. in 4. stoletju. Ker torej jasne zgornje meje ni, drugih podatkov pa ni na voljo, ne moremo uganiti, kdaj in zakaj je bilo to obcestno bivališče opuščeno, niti ne vemo, kakšno je bilo. 7 Marmorni kamen (arhitrav) ob rimski cesti (profil št. 24) v Veleniku. — Marmorstein (Architrav) an der Römerstrasse (Profil Nr. 24) im Velenik-Waid 5. »Velenik«, sledovi bivališča na pare. 1336/107, k. o. Spodnja Polskava Na morebitne seliščne ostanke na mestu, kjer rimska cesta prečka vzhodni greben gozdnega predela »Velenik« je opozarjalo več stvari: primerne terase obakraj ceste, bližina gomil, marmorni nagrobni spomeniki v cerkvi bližnje Spodnje Polskave, za katere so domnevali, da izvirajo od tod ter navsezadnje tudi lega ob cesti, primerna za kakšno obcestno postojanko.121 Bolj določno so pokazale na to prve najdbe v profilnem jarku št. 24 na vrhu grebena, in sicer fragment žrmljenega kamna v gramoznem cestišču ter dvoje polobdelanih marmornih kamnov tik nad cesto.122 Navsezadnje pa so se v obcestnem jarku naslednjega dne profila št. 25 že na vzhodni strani grebena našle prve črepinje domače lončenine, ki so se še pomnožile, ko je bil profil podaljšan v južno pobočje useka in na obrobni predel nad njim. Ker zaradi drevja na prvi mah ni bilo mogoče poljubno širiti izkopnih površin, smo se omejili na poskusne kope, in na razdalji 10 m razkrili še drugo seliščno sled (sl. 8). Ob prvih najdbah je bilo videti, da gre za ostanke lesenih bivališč tik ob useku rimske ceste, da ni zidanih temeljev in da tudi po najbližjih terasah nad in pod cesto, sodeč po poskusnih kopih in vrtanjih, ni strnjenega naseljenega predela, temveč morebiti le raztresena posamična bivališča. Preden bi bilo mogoče o tem reči kaj dokončnega, bi bilo potrebno s poskusnimi kopi preveriti ves okoliš tega grebena, še zlasti, ker je po odkritju zidane grobnice v gomili št. 1 (glej spodaj) upravičeno pričakovati tudi sledove stavb vsaj z zidanimi temelji. Doslej odkriti ostanki selišča obdajajo traso rimske ceste na vzhodni strani vrha grebena z južne strani, pri čemer gre v sondi 1 za nepravilno kotanjo tik ob robu useka oziroma 5 m od roba cestišča. V sondi 2 so prvotna tla bolj ravna in leže najdbe 40—50 cm pod sedanjo površino, cestni usek pa je tu manj izrazit, medtem ko ostankov gramoza (zaradi podolžne strmine) ni bilo. Podaljšani profilni jarek sonde 1 (5 X 1 m) je zajel le vzhodno polovico poglobljenega mesta, ki sega do 1 m pod sedanja tla, ima obliko jarka ter naravna tla z ostanki zgorelega lesa (brun?) in opečeno talno ilovico. Kosi žganine so ležali tudi v kulturni plasti, pomešani s črepinjami grobih posod, kakršne so se našle tudi na vnanjem pobočju obcestnega jarka v useku tik zraven. Opečena tla in žganina govore za požgano leseno stavbo, ki je imela morebiti bruna položena kar na talno ilovico, saj ni bilo sledov kamnite podlage. Obseg vsega prostora ni znan, ker rasto na tem predelu hrasti. Stavba je stala na robu terasaste ravnice tik nad cestnim usekom, vendar pa je bila opečena talna ilovica tudi v pobočju useka. Tu je bila odkrita druga kotanja, za 35 cm nižja od prejšnje in usmerjena približno pravokotno na usek ceste. Oblo zravnano dno je imelo sledove opečene ilovice predvsem po obrobjih, a tudi po dnu, pri čemer so se tudi tu menjavale sledi žganine v vrhnji zasipni plasti. Pri dnu in stenah ovalne kotanje so ležali redki prodniki debeli do 8 cm, opečeni del ilovice je bil debel 3—5 cm. Kotanja je merila 1,7 X 1,3 m in se je proti useku zožila na 1,1 m. V podolžnem profilu je imela na gornji strani 35 cm visoko poševno steno, podobno pa je bilo tudi na obeh straneh. Dno je bilo na prvem metru od zgoraj precej ravno, nato pa se je stopničasto spustilo v jarek še v dolžini 1,6 m. V kulturni plasti obeh kotanj in v obcestnem jarku je bilo pobranih 90 črepinj, ki pripadajo večinoma posodam domače izdelave. To so v največji meri različni lonci iz pretežno črno pečene s peskom mešane gline s svetlo rjavo, a tudi rjavo in sivo površino, dvoje skled in trinožniki podobne izdelave. Uvožene so le amfore, od katerih se je ohranila samo nekaj črepinj in trije frag-mentirani ročaji (tabela4). V sondi 2 je bila prav tako odkrita plitva ovalna kotanja, ki je ležala poševno na smer cestnega useka. Kulturna plast je bila do 15 cm debela, stene kotanje poševne, tla pa na nekaj mestih rdeče opečena. Kotanja je spominjala na tisto v sondi 1, le da je bila manjša (1,0 X 0,6 m), plitkejša (do 0,5 m), brez strnjenih kosov žganine in z manj opečeno ilovnato podlago. 20 cm globoko pod nekdanjimi tlemi je bilo videti le nekaj ostankov zgorelega lesa, ki je ležal podolžno na neopečeni ilovici, medtem ko so bila obrobja kotanje do 5 cm debelo rdeče opečena, čeprav ne povsem enakomerno. Kotanja je bila zapolnjena z mešano ilovico, v kateri je bilo le malo črepinj, pač pa pri vrhu lomljen kamen velik 25 X 8 X 7 cm. Največji del najdb je ležal na dnu kotanje. Ob notranji steni žganine je bil tudi ovalni prodnik velik 25 X 20 X 6 cm. Na tleh in neposredno nad njimi je bilo zbranih približno 300 črepinj, ki so ležale raztresene v kotanji in so se posamič našle izven nje navzgor do ruše. Tudi tu so med domačim posodjem iz grobe gline prevladovali podobni lonci (T. 12: 16—19; T. 13: 1—2, 4—6, 9); bilo je tudi več skodel ter nekaj trinožnikov, lončkov in pokrovov. Manj črepinj je bilo iz prečiščene gline: lončkov, skodel, dvoje krožnikov in pokrov. V kulturni plasti je bilo le malo koščkov opeke in lepa. Ker zaradi drevja ni bilo mogoče podaljšati izkopa proti jugovzhodu, ni znano, ali gre za osamljeno najdbo ali za več seliščnih mest v smeri proti sondi 1. Vrhnja plast črnikaste ilovice je bila široka 2 m in je bila usmerjena od v profilnem jarku št. 25 v sondi 1 v sondi 2 vse Posode iz čiste gline : skodeli 13: 22—23 2 krožnik 13: 21 1 ploski krožnik 13: 25 1 lončki 12: 20—21 3 pokrov 13: 32 1 skupno 8 8 Posode iz peskane gline : amfore 13: 28 3 sklede 12: 18 13: 15 13: 14 3 skodele 13: 10 13: 13 13: 20 5 trinožne skodele 13: 16 13: 17 13: 18 13: 19 5 lonci 12: 16 13: 3 13: 7—8 13: 33—35 12: 17 12: 19 12: 22 13: 1—2 13: 4—6 13: 9 13: 24 13: 27 66 lončki 13: 11—12 3 pokrovi 13: 31 13: 26 13: 29—30 4 neopredeljeno 12: 23 1 skupno 10 33 47 90 Vsa inventarizirana lončenina : 10 33 55 98 Tab. 4. Velenik: najdbe iz sond pri rimski cesti (profil št. 25). — Velenikwald: Funde aus dem Siedlungsplatz an der Römerstrasse (bei dem Profil Nr. 25) severozahoda proti jugovzhodu, torej nekoliko pošev na traso ceste. Na severozahodni strani je bilo mogoče ugotoviti zaključek kulturne plasti s precej za-oblenim robom. Na južni strani je iz tega pasu štrlel oglat podaljšek 50 X 50 cm z najglobljim delom kotanje. Močno opečene stene kotanje govore za moč- nejši vpliv ognja, neopečena tla pa kažejo, da pri tem ni šlo za kurišče, temveč prej za požar. Ostanki lončenine s tega predela rimske ceste imajo nekatere skupne oblike s posodami v Slovenski Bistrici in Spodnjem Grušovju, nekoliko pa se od njih tudi razlikujejo. To velja v prvi vrsti za glino, ki je tod svetlejša, a tudi bolj razjedena po površini. Novcev in sigilatnih črepinj ni bilo, a tudi sicer je mea posodjem iz prečiščene gline malo oblik, po katerih bi lahko najdišče časovno opredelili. Tako pripada fragment rdeče skodele T. 13: 23 morebiti spet posodam z bolj ali manj valjastim oziroma koničnim gornjim delom trupa, ki jih poznamo že iz Slovenske Bistrice.123 Fragment T. 13: 21 je del sedaj rdeče sklede oziroma krožnika s širokim poševnim robom, kakršni izhajajo iz znanih zvrsti podobnih posod iz poznejšega časa.124 Skodela T. 13: 22 je bila svetlo rjavo loščena, kar je posebnost tega najdišča.125 Fragment T. 13: 20 je globoka skodela s sedaj močno razjedeno površino, kar je tod za določen del črepinj značilno, komaj pa ji je najti podobnih.12« Ni povsem jasno, če je okrogli ročaj sive amfore T. 13: 28, kakršni so sicer običajni v zgodnji antiki res tudi starejši.127 Med posodjem iz grobe gline sodijo lonci s profili robov ustij, kakršni so na T. 13: 1—8, v skupino, ki je bila kot najštevilnejša obravnavana že pri slovenjebistriškem gradivu in je znana tudi iz Spodnjega Grušovja. Zdi se, da gre za tipološko različico, saj so robovi sicer različno odebeljeni, vendar pa večinoma bolj strmi, z različnimi nakloni, a na vrhu vselej ravni. Poleg podobnih oblik na obeh sosednjih najdiščih ima na Brinjevi gori take profile približno tretjina loncev.128 Ker so edino tam primerjave za močno poševen rob posode T. 13: 3, se zdi, da gre za tipološki razvoj z nejasnim zaporedjem in povezavo. Vsekakor moramo ob iskanju tipoloških primerjav v tem primeru upoštevati še različno fakturo, saj so veleniške posode večinoma vse svetlo rjave, močno porozne in imajo na dotik bolj (mehko) gladko površino. Edino tu se pojavljata še dve tipološki obliki: okroglasta skleda z žlebasto ugreznjenim prehodom v (neohranjen) rob ustja T. 12: 18 ter posoda s poševnim trikotno odebeljenim robov T. 13: 9.129 Doslej skoraj neznana zvrst sta tudi črni skodeli T. 13: 10,13, medtem ko je za lončka T. 13: 11, 12 najti primerjave tako v Slovenski Bistrici kot v Spodnjem Grušovju, kar to vrsto posodja uvršča v mlajši čas.130 Fragmenti trinožnikov oziroma skled imajo različne profile: od preprostega vodoravno odrezanega roba (T. 13: 16) prek takega, ki je navznoter razširjen (T. 13: 19) do obojestransko razširjenega (T. 13: 18), ki je včasih na vrhu žlebasto vbokel (T. 13: 17). Prvi je brez neposrednih primerjav, poslednji pa se pojavlja v Slovenski Bistrici, Spodnjem Grušovju in na Brinjevi gori kot na videz poznejša razvojna stopnja, za kar govori tu tudi drugačna glina.131 Prav tako izjemna sta fragmenta koničnih, zunaj narebrenih skodel T. 13: 14, 15, kakršnih v tem okolišu ni, a so znane v Šempetru v grobovih iz konca 1. stoletja.132 Na nekaj loncih je ohranjena žlebičasta enojna valovnica v obliki, ki je na posodah zgodnje dobe razlagajo kot posnemanje poznolatenske dediščine (T. 13: 33—35.133 Podobno valovnico na posodi iz drugačne gline spremlja drug okras (T. 12: 17).134 Dno teh veleniških posod je večinoma ravno, včasih ima ob straneh šibek rob, na notranji strani pa pogosto žlebaste kroge od vrtenja. Vboklo dno sta imela dva lončka (T. 12: 21), enkrat pa ima šibko obrobljeno dno v sredini rebrast krog (T. 30: 4), kar tudi kaže na poznejši čas. Od pokrovov je bil le eden izdelan iz prečiščene gline (T. 13: 32), drugi so bolj strmi in vključno z gumbom T. 13: 26 običajnih oblik. Fragment T. 12: 23 bi bil lahko tudi noga kake posodice.135 Lončene ostaline s tega najdišča so torej časovno raznotere, vsled česar je obcestno bivališče na tem mestu še nejasnejše. Tudi razmeščenost najdb v obeh sondah ne pojasnjuje ničesar, saj na nobenem mestu niso ožje časovno zaključene. Tako sta npr. fragmenta skled T. 13: 14—15 bila v obeh sondah, isto pa velja za mlajše trinožnike T. 13: 17—19. V sondi 2 so resda bili skoro vsi lonci, ki jih ocenjujemo kot mlajše, a to nekoliko narekuje že značaj te poseljene točke, medtem ko imamo v sondi 1 nejasno tvorbo. Da je mlajše ocenjenih predmetov na prostoru, ki je bil dalje časa naseljen, več, je tudi razumljivo. Obeh »šempetrskih« skled že zaradi najdišča tik ob glavni cesti ne moremo preprosto presojati kot neko zapoznelo obliko, vendar pa ni nikjer dokazano, da nista mogli kot uporabno domače posodje v enaki obliki preživeti svoje zgodnje obdobje.136 Dokler ne bomo imeli kake zanesljive časovne opore, nam torej ne kaže drugega kot upoštevati večinske značilnosti doslej odkrite lončenine. Te govore za pozno 2. in 3. stoletje, medtem ko so med drugimi fragmenti morebiti predvsem trinožniki tipični za pozno antiko. Starejše najdbe to oceno dopolnjujejo, saj je življenje na cesti in ob njej teklo že od ranega 1. stoletja dalje. Več kot črepinje nam o zgodnjem času govore bližnji gomilni grobovi, čeprav nam pri tem na obeh straneh še nekaj manjka: pri grobovih kakšne zgodnje in morebiti tudi zidane stavbe, pri seliščni lončenini pa grobovi iz poznejšega časa. GROBNE NAJDBE Dosedanja izkopavanja grobov na obravnavanem območju so se omejila le na poskusne kope v gomilah neposredno ob rimski cesti, nismo pa načrtno iskali grobišč k že ugotovljenim naselitvenim mestom. V Slovenski Bistrici za to tudi ni pravih možnosti, ker gomil ob trasi rimske ceste ni oziroma ni o njih niti posrednih podatkov — izročil ipd., morebitni še ohranjeni plani grobovi pa bi mogli priti na dan le po srečnem naključju. Za nujen obstoj grobov v okolici stavbe pri potoku Bistrica govore tudi v župni cerkvi in na drugih krajih mesta v drugotni legi odkriti deli marmornih nagrobnih spomenikov, ki pa komaj kaj izdajajo o imenih in stanu pokojnikov.137 Nasprotno pa nas pri Spodnji Novi vasi in v Veleniku gomilni grobovi opozarjajo na bližnja naseljena mesta, katerih prvi sledovi so se v resnici že pokazali. Kam sodijo še neraziskane gomile v zahodnem delu Velenika, ni jasno, ker na severni strani potoka Devine ni sledov antičnih bivališč, bodisi da še niso odkrila bodisi da so v dolini zaradi razdiralnih poplav že uničena. Tako bi smeli pričakovati antično stavbo med gomilo in planim grobom pri Spodnji Novi vasi, ker zanjo govorijo ruševine in lončenina najdena na drugotnem mestu. Očitna je tudi povezava gomil v vzhodnem delu Velenika z ostanki selišč tik ob rimski cesti, kjer pa obojne najdbe doslej niti po kakovosti niti po času niso v popolnem sorazmerju. Dosedanje najdbe iz gomil so le delni izsledki, ker zaradi drevja gomil ni bilo mogoče raziskati po načrtu oziroma v celoti. Pri vseh dosedanjih izkopih, ki so v bistvu le sonde v gomilo, so zato ostala nerazjasnjena vprašanja, na katera bo mogoče odgovoriti le z morebitnimi dopolnilnimi kopanji, še najbolj popolno je bil odkopan plani grob pri Spodnji Novi vasi, ki je ležal na travniku, za njim pa grob v tamkajšnji gomili, čeprav tudi tam mogoče niso bile odkrite vse najdbe po obrobjih gomile. Podobno je najbrž tudi z gomilo št. 1 v Veleniku, kjer so bili o grobnici zbrani skoro vsi poglavitni podatki, možni pa so še kakšni naknadni pokopi na neodkopanih straneh. Če ni bilo poznejših najdb, je v pretežni meri razjasnjen tudi grob v gomili št. 4. Nejasne so podrobnosti v uničenem grobu v gomili št. 2, kjer bi bilo poleg dosedanjih mogoče pričakovati še kake najdbe na drugih obrobjih gomile. Neznani sta ostali gomili št. 3 in 5, ker si z nepopolno odkritimi tlaki brez pravih grobnih najdb, ne da bi do kraja razkrili gomili za sedaj ne vemo kaj prida pomagati, še bolj skrivnostna je domnevna gomila št. 6 in ne dosti manj gomili št. 7—8 višje na grebenu, kjer so osredja nasute zemlje in njihova prekopana okolica povsem brez sledov pokopov. 1. Gomila pri profilu št. 19 na pare. 153, k. o. Spodnja Nova vas Nepoškodovana, premer 8,5, višina 0,6 m. Med drevjem smo izkopali v osi profila 1,5 m širok jarek malo dlje kot do sredine gomile, kjer smo sondo razširili. V sredini je bil odkrit grob — 60 X 70 cm velika in 10 cm v nekdanja tla poglobljena pravokotna jama (sl. 9). V njej je bilo do vrha in čez nasutega 0---------------------------6 9 Spodnja Nova vas: grob v gomili ob rimski cesti pri profilu št. 19. — Hügelgrab an der Römerstrasse beim Profil Nr. 19 pepela z ostanki sežganih kosti. V pepelu je ležalo ob severnem robu jame, 30 cm vsaksebi, dvoje volutnih oljenk, pri tisti bolj v sredini pa še preveznjena kadilna skodela. V jami je bil tudi bronast novec in košček železnega žeblja, prav tako pa še nekaj posamičnih črepinj. Nekaj najdb je bilo tudi izven sredinskega groba. Na severni strani je blizu jame ležal še en bronast novec, na severozahodni strani skupina železnih žebljev različne oblike, na jugovzhodni strani pa ostanki razbitega trinožnika in drugih posod. Na južni strani groba je bil nekoliko višje, že v zasipni plasti, 50 cm širok okrogel kupček pepela in kosti z nekaj črepinjami (kot naknadni pokop?) Rjava tla, nekaj črnih lis ter železni žeblji ne nudijo dovolj podatkov za presojo, ali je bil v grob položen tudi kak lesen predmet, ali pa gre za sledove in ostanke grmade. Gomila je le 12 m oddaljena od rimske ceste ter 150 m od ruševin stavbe na robu gozda. V njej smo na raznih mestih našli naslednje predmete (tabela 5) : v grobni jami na tleh gomile grob v zasipu? vse Posode iz čiste gline : kadilni skodeli 16: 1 A 7024 c 2 ploski krožnik 16: 8 1 lonci 16: 5 16: 6 16: 7 3 neopredeljene posode 16: 11 A 7024 a 2 volutni oljenki 16: 2 16: 3 2 Posode iz peskane gline : trinožna skodela 16: 4 1 neopredeljeni posodi 16: 10 A 7024 b 2 novca 23: 6 23: 7 2 žeblji (16: 9) 16: 9 X Tab. 5. Spodnja Nova vas: najdbe v gomili ob rimski cesti (profil št. 19). — Spodnja Nova vas: Funde im Hügelgrab an der Römerstrasse (bei dem Profil Nr. 19) Črepinje v domnevnem grobu v zasipu so : del stene rdeče posode iz prečiščene temno sivo pečene gline z žlebiči od vrtenja na notranji strani (velikost kosa 5 X 3,3 cm, debelina stene 4 mm), del stene sivo rjave posode iz rjavo pečene peskane gline s hrapavo površino (velikost kosa 5 X 6,5 cm, debelina stene 4 mm) in druge (A 7024). Za gomilni grob pri Spodnji Novi vasi je predvsem značilna plitva grobna jama, kakršne se ob prevladujočih pokopih na ravni površini brez nekega ali še neugotovljenega pravila pojavljajo tu in tam. Take pravilne pravokotne oblike in približno iste velikosti je bila jama v gomili št. 2 pri Gomilcih, a tudi tista z opečenimi stenami v gomili št. 4 v Dobrovniku, kjer pa antična starost ni dokazana.138 Podobni, tokrat grobni jami je imelo tudi dvoje gomil pri Kap-fenbergu, podobne, a redke primere pa bi s podrobnejšim preverjanjem poročil morebiti našli še na drugih gomilnih grobiščih noriško-panonske skupine.139 Druga posebnost je žganina s koščicami in črepinjami v zasipni plasti, ob kateri pa ni jasno, ali predstavlja dodatni oziroma naknadni grob ali pa je le ostanek nekega pogrebnega obreda. Možnosti, da gre za grob, ni izključevati, ker se podobni grobovi pojavljajo tudi v nekaterih drugih gomilah.140 Po dosedanjem poznavanju vsebine gomilnih grobov so posebnost med pridatki kadilna skodela in volutni oljenki, ki v noriško-panonski skupini gomil še niso znane. Nasprotno pa ni izjemno večje število železnih žebljev (T. 16: 9), ki jih v gomilnih grobovih po navadi ni toliko, a prihajajo na dan predvsem na večjih planih grobiščih kot npr. v Šempetru in Emoni — za druga ni tako izčrpnih podatkov — in so večinoma znak skrbnejše priprave grmad.141 Pri časovnem opredeljevanju groba v gomili nam novca (T. 23: 6—7) posebno ne pomagata, saj sta tako slabo razpoznavna, da je mogoče ugotoviti le denar 1. in 2. stoletja. Nič posebno bolje ni z drugimi predmeti, čeprav se v celoti zdi gradivo prej iz 1. kot 2. stoletja. Volutne oljenke, kakršni sta T. 16: 2—3, so pri nas znane predvsem v mestnih grobovih, a tudi na dolenjskem podeželju, medtem ko za druge pokrajine ni zadostnih podatkov.14- Obe sta slabo ohranjeni in po videzu tudi slabše izvedbe, po podrobnejši tipološki razčlenitvi pa sodita k različici Loeschke I C oziroma Ivanyi 3 s profilom ramena IV b, ki je najpogostejša.143 Reliefni upodobitvi sta komaj vidni, vendar se da presoditi, da predstavlja tista na oljenki T. 16: 2 dvoročajno posodo (skifos), druga na T. 16 : 3 pa v desno bežečo žival, bržkone psa, možni pa bi bili še srna in zajec.144 Ker sega časovni razpon oljenk tega tipa po novejših ugotovitvah celò do začetka 3. stoletja, lahko pač le v skladu s celotno vsebino groba ugotavljamo, da gre najbrž za zgodnejše najdbe, najkasneje iz ranega 2. stoletja, in s tem tudi najbrž za domačo (poetovionsko?) izdelavo.145 Podobno časovno nedoločna je kadilna skodela T. 16: l.146 Spričo pestro okrašenih robov in reber lahko le pritegnemo presoji, da valovničast okras s 3. stoletjem bržkone preneha in da poteka razvoj v smeri vedno bolj strmih sten k postopno vitkejšim oblikam, kakršna ta posoda pravzaprav še ni.147 Med množico okrasnih različic bi morebiti s skrbnim iskanjem v zalogah muzejev treh največjih slovenskih rimskih mest le odkrili kako enako obliko in s tem pojasnili izvor te skodele, kar pa ni nujno potrebno. Med drugimi najdbami je svojstven še fragmentirani trinožnik T. 16: 4, ki se precej razlikuje od drugih trinožnih skodel v naselbinah tega območja. Gre za posodo z zaoblenim trupom in pošev izvihanim robom, ki je sicer podobna trinožnikom z valjastim trupom in vodoravnim robom, izhaja pa verjetno iz drugih tipoloških zasnov.148 Ob oblikovnem prepletanju profilov trinožnikov tudi to še ne pomeni neke posebne opore za določnejšo časovno opredelitev, temveč morebiti le lokalno posebnost, ki je zanimiva predvsem zato, ker je med naselbinskim gradivom ni bilo zaslediti. Med drugimi črepinjami so še ostanki rdečega lonca T. 16: 5, ki je verjetno imel trup ovalne oblike, na vrhu pa ima nažlebljen vodoravni rob. Bržkone gre za različico podobnih sodčastih posod razne velikosti, značilnih za 2. stoletje in večkrat okrašenih s pasovi pošev vrezanih črtic, ki tu manjkajo.149 V isti čas ali še v 1. stoletje bo najbrž sodil tudi rdečkasto rjav lonec T. 16: 7, ki s svojim visokim poševnim narebrenim vratom močno spominja na latenoidne oblike loncev v Šempetru in drugod.150 Tu gre morebiti za lokalno različico, podobno kot soroden fragment T. 16: 6, ki ima vrat upognjen nekoliko bolj navzven. S fragmenti rdečega ploskega krožnika T. 16: 8 si pri iskanju časovnih opor ne moremo kaj prida pomagati. Zanimivo je tudi, da so se v grobu našle »odvisne« črepinje enake svetlo sive kadilne skodele, ki pa zanesljivo pripadajo drugi taki posodi, razmetani morebiti po neodkopanem delu gomile. Nekaj črepinj pripada svetli rjavkasto sivi posodi iz dobro prečiščene gline, ki je imela poudarjeno dno s prstanasto označenim robom ( T. 16: 10 ). Nejasna pa se zdi najdba drugega novca v zasipu gomile, kamor je prišel bodisi z drugimi ostanki pridatkov (kot predmet za drugega pokojnika?), bodisi kot izgubljena najdba iz okoliških tal.150a Po pridatkih je težko opredeliti spol pokopanega, vendar bi se kazalo, ker ni očitnih ženskih predmetov, prej odločiti za moškega. Bližina že opisanih seliščnih najdb tik ob rimski cesti govori za neko povezanost, k čemur moramo priključiti še spodaj obravnavani plani grob. Dvoje grobov in vmesna stavba bi kazali na namembno obcestno bivališče (za nadzor prometa?). Dvoje grobov je za daljšo dobo sicer malo, vendar pa ni nujno, da so prebivalci ostajali tu do smrti. Pridatki v obeh grobovih, a tudi naj starejši v ruševinah, govore približno za isti čas — pozno 1. in zgodnje 2. stoletje — a ne dovolj natančno, da bi mogli vsa tri najdišča časovno povsem enako opredeliti. 2. Plani grob pri profilu št. 20 na pare. 127/1, k. o. Spodnja Nova vas Na severni strani rimske ceste, 8 m od njenega roba in 24 m vzhodno od profilnega jarka št. 20 oziroma 20 m vzhodno od roba gozda pare. 127/2, leže na travniku, 30—65 cm pod sedanjo površino, temelji žganega groba. Sestavlja jih 1,2 X 1,45 m velika kamnita obloga v obliki pretežno 30 cm visokega zidca iz zloženih lomljenih in prodnatih kamnov velikosti 5—25 cm. Med njimi ni bilo videti malte, zato je vprašljivo, če gre za zidane temelje grobne celice, saj daje deloma neurejeno ležeče kamenje prej vtis, da je to grobna obloga skoro kvadratne oblike s 40 cm širokimi stenami (sl. 10). Te so samo tri, ker na južni strani take stene ni, temveč se stranski steni, znižani in stanjšani na 30 cm, nadaljujeta še 65 cm do stene zunanje obloge. Ta je zložena iz enakih kamnov v obliki 30—50 širokega zidca skoro kvadratne oblike velikosti 3,2 X 3,4 m (sl. 11). Tudi ta obloga je visoka 25 do 30 cm, sestavljena iz 3—4 leg podobnih kamnov, od katerih so v nižjih legah večinoma manjši, medtem ko večji ploščati kamni leže pretežno na vrhu. Oblika zunanje obloge ni povsem pravokotna, temveč leži zahodna stena nekoliko pošev. Podoben odklon kaže notranja obloga, zato je širina vmesnega prostora različna in niha od 30 cm pri severnem vogalu do 65 cm pri severozahodni steni. Kamenje sega do 15 cm v sterilno ilovico, medtem ko je vrhnja plast sivo rjave ilovice dokaj enotna in ni bilo mogoče razločiti zanesljive meje med nekdanjo humozno vrhnjico in pozneje nastalo vrhnjo plastjo. Med kamni leže tu in tam tudi kosci tegul, in sicer ne kot poznejše ruševinsko gradivo, temveč že ob gradnji uporabljeni odpadni ostanki. Os grobne arhitekture poteka v smeri SZ—JV (330°). Ob zunanjih stenah zunanje grobne obloge ni bilo dodatnih zidcev ali opor. Nekaj razmetanih kamnov je sicer ležalo v sredini severozahodne in severo- 10 Spodnja Nova vas: obzidje grobne celice v grobu ob rimski cesti pri profilu št. 20. — Grundmauer der Grabzelle im Grab an der Römerstrasse beim Profil Nr. 20 vzhodne stene, vendar le na nekdanjem površju, zato jim ne moremo pripisovati kakega posebnega pomena. Pač pa je bilo ob jugovzhodni steni precej kamenja v precej strnjenem 60—80 cm širokem pasu, ki daje danes videz nekakega tlaka, čeprav najbrž to ni bil, saj nima dovolj zravnane površine. Vprašljivo je tudi če je v zvezi z ruševinskim pasom v sosednji sondi št. 2 (glej sl. 6 ! ), ker manjka vmesne povezave in ker je značaj obojnih najdb različen — tod ni več številnih črepinj. Tudi med obema oblogama je na dveh mestih dvoje skupin kamnov, ki pa prav tako niso dovolj zloženi, da bi mogli biti del ali opora temeljev, čeprav hkrati ne dajejo vtisa, da so prišli na to mesto povsem po naključju oziroma so že ruševina v drugotni legi. Vrhnja površina obeh oblog — notranje kot grobne celice in zunanje kot grobne ograje — sicer ni ravna, temveč kaže razlike do 10 cm, tj. da leže posamezni kamni višje od drugih. Kolikor je sedanji vrh le trenutno stanje nekdaj poškodovane obloge, se ne da zanesljivo presoditi. Videti je pač, da večjega rušenja tu ni bilo, ker je okolica večine sten dokaj čista, pri čemer moramo pustiti nejasnosti kamenja ob jugovzhodni steni ob strani. Deloma izhaja neenotna višina obloge tudi od terena, ki proti severu pada, zato je severni vogal nekoliko nižji od drugih. V celotni grobni arhitekturi je bilo odkritih dvoje grobov: osrednji (A) v grobni celici in stranski (B) jugozahodno od nje med obema kamnitima ste- nama. V osrednjem grobu A so na ilovnata tla nasuli 15—20 cm debelo plast žganine z ostanki kosti, črepinjami posod in drugimi predmeti. Ta plast je pokrivala severno polovico grobne celice v obsegu 50 X 60 cm, tako da je južni del 11 Spodnja Nova vas: obzidan grob z ograjo ob rimski cesti pri profilu št. 20. — Ummauertes Grab mit Einfriedung an der Römerstrasse beim Profil Nr. 20 v celoti 60 X 80 cm velikega prostora ostal prazen. Tudi v »hodniku« med stanjšanima stenama proti južni zunanji kamniti oblogi ni bilo nobenih najdb. Kateri predmeti so bili v grobovih in kje so ležali, kaže tabela 6. črepinje nekaterih posod ali deli drugih predmetov so ležali na več mestih, in sicer ostanki vrča T. 17: 5 v skoraj enakih količinah na treh krajih, od drugih predmetov pa so bili še na drugem mestu le manjši deli ali posamezni koščki (na tabeli označeno z oklepaji). V žganini groba A je bilo še nekaj raztresenih črepinj treh manjših posod (inv. št. A 7187) ter dvoje koscev ilovnatega lepa. Grob leži tik ob rimski cesti, nedaleč od zgoraj omenjene še neopredeljene stavbe, in je po obliki na antičnem podeželju severovzhodne Slovenije edin- Grob A ------------------------Grob B nad njim zgoraj pri dnu Izven grobov Vse Posode iz čiste gline : vrč 17: 5 17: 5 17: 5 1 skodelica (po Drag. 36) 17: 2 (17: 2) 1 krožnika (po Drag. 17) (17: 16) 17: 6 17: 16 2 lonec 17: 1 1 lončka 17: 3 2 (17: 4) 17: 4 (17: 4) čaša(sti lonček) 17: 7 (17: 7) 1 Posode iz peskane gline : 17: 21 2 lonca 17: 23 pokrov 17: 12,22 2 Drugi predmeti : volutna oljenka 17: 19 1 glinasto vretence 17: 9 1 oglata steklenica 17: 8 1 steklena čaša ( ?) 17: 11 1 steklena skodelica ( ? ) 17: 13 1 raztaljeno steklo košček 3 koščki bronasti fibuli 17: 15 17: 17 2 koščena igla 17: 20 (17: 20) 1 železni žeblji 17: 10 17: 14 17: 18 X Tab. 6. Spodnja Nova vas: najdbe v obzidanem grobu na travniku pare. 127/1. — Spodnja Nova vas: Funde in dem ummauerten Grab auf der Wiese Parz. 121 ji stven. To ne velja za pravokotno grobno celico, kakršne so same ali s hodniki (dromosi) sicer znane na območju noriško-panonskih gomil ter tudi v planih grobovih,151 temveč za zidane ograje okrog takih grobov, ki so doslej bile odkrite le na pomembnejših grobiščih kot sta pri nas Šempeter in Stari trg.152 Očitno gre tudi tu za sicer dokaj skromno provincialno posnemanje italske oblike grobov, le da o obliki nadgradnje ne moremo reči ničesar. Za kamnite zidove so tu odkriti temelji (v suhi zidavi ?) preskromni, lesene naprave v takih primerih bržkone niso bile v navadi in prav tako nič ne kaže, da bi bil grob nekoč na zunaj označen z gomilo. Zunanji videz ostaja tako tu kot na številnih drugih planih grobiščih nejasen. Seveda se zdi neverjetno, da bi bili namestili grob tik ob cesti zato, da bi ga skrili pod površino tal, vendar nimamo zadostne podlage za sklepanje o kakršnikoli nadgradnji ali vsaj o morebitnem marmornem spomeniku.153 Zanimiv je tudi dvojni pokop, in sicer istočasen in s pomešanimi pridatki. Prav to poslednje otežkoča presojo, ali gre za dvoje grobov ali pa le za namestitev pepela na dveh mestih, — vprašanje, ki se v podobni obliki zastavlja tudi pri gomili št. 1 v bližnjem Veleniku. Zelo verjetno je, da izhaja pepel od enega sežiga, saj so bili v obeh grobovih ostanki istega vrča T. 17: 5, ki je bil med sežigom v ognju in se je zato deformiral. To bi pomenilo, kot potrjujejo še ostaline lončka T. 17: 7, da pridatkov, ki so ostali po sežigu, niso posebej ali vsaj ne dosledno razdeljevali. Ob tem se moramo takoj vprašati, kako je bilo z ostanki kosti, ki jih z ostanka grmade, če so na njej hkrati sežgali dvoje pokojnikov, tudi ni bilo mogoče deliti. Tako je ob tej temeljni nejasnosti močno otežkočeno ugibanje, v kakšnem razmerju bi mogla biti oba domnevna pokojnika (npr. oče oziroma mati in otrok, ipd.).154 Ostanki steklenice in lončka nad grobom so očitno poznejši pridatek, kot se to večkrat opaža.154a V tem smislu niso posebno zgovorne niti grobne najdbe, saj po njih, če si pomešanost črepinj odmislimo, ne moremo zanesljivo razločiti obeh pokopov po spolih ali po sorodstvenem oziroma socialnem položaju pokojnikov. V primeru, da sta obe fibuli, čeprav najdeni vsaka na drugem mestu, pripadali eni osebi, bi smeli domnevati, da je bila v grobni celici pokopana ženska, v nasprotnem primeru pa izgubi ta domneva pomembno oporo.155 Za ženski grob poleg tega govori še pestrejši izbor boljše lončenine ter seveda tudi glinasto vretence.156 Ostanki kosti to potrjujejo že po svojih skromnejših merah, drobne koščice med njimi pa nakazujejo možno prisotnost otroka.157 Tako se vsaj zdi, da sta bila tu pokopana mati in otrok, če je temu tako, pa bi bilo seveda zanimivo vedeti, kdo je na tako izpostavljenem mestu pokopal oba ranjka. čeprav lahko samo ugibamo, nas ostaline bližnje stavbe morebiti pravilno usmerjajo k domnevi, da je bil to morebiti pokojničin mož, ki je bil tu v neki cestni službi, in je poznal italski način pokopa oziroma se je hotel z njim postaviti? Med ostanki lončenine so tako fragmenti grobih domačih posod kot deli posodja iz prečiščene gline. Razmejitev med obema vrstama daje le navidez razmerje 6 : 7, kajti domače posodje zastopajo le nepomembni fragmenti, medtem ko gre pri boljših posodah zanesljivo za take, ki so bile uporabljene pri pogrebu in jih je tudi mogoče večinoma vsaj delno obnoviti, če torej črepinje grobega posodja tako ovrednotimo, so za primerjave vsekakor nične, kar kaže, da so bile za grobne pridatke uporabljene izključno boljše posode in drugi od trgovcev kupljeni predmeti. Sestav teh pridatkov nima ničesar izrednega: zastopane so povsem običajne vrste posod — vrč, dva lonca, dva lončka, skodelica, dva krožnika, oljenka, — kakršne so v različnih sestavih tudi drugod. Tipološko izstopata po svoji podeželski redkosti oba po Drag. 17 posneta krožnika T. 17: 6 in 16, od katerih ima le zadnji iz groba B več ostankov. Ta vrsta posod je na podeželskih grobiščih dokaj redka, saj jih doslej v Podravju poznamo le s Formina.158 Pogosti so bili ti krožniki predvsem v mestih, o čemer imamo največ podatkov iz Emone, kjer se pojavljajo v izvirni sigilatni izvedbi.158 Ta vrsta padskega posodja je bila pri nas v rabi celo 1. stoletje, prav tako pa tudi njegove imitacije, kakršni sta obravnavani posodi, zato nam sami po sebi ne omogočata natančnejše časovne opredelitve groba v gomili.160 Odveč je trenutno tudi ugibati, iz katerih delavnic sta prispeli, ker o teh ni nobenih zanesljivih podatkov.161 Vrč T. 17: 5 je »italska oblika vrčev z enim ročajem«, kar sicer še ne pomeni nujno, da je prišel iz Italije, saj se ugotavlja na celjsko-ptujskem področju tudi »močna domača, lokalna produkcija« takih posod.162 Njegov trup je očitno bolj okroglast kot so nekateri trupi vrčev iz Šempetra, ki so zgoraj bolj sploščeni, zato se tudi zdi bližji ranim vrčem s Formina in dolenjskih grobišč, kjer prenehajo šele v prvi polovici 2. stoletja.163 Fragmenti lonca T. 17: 1 po videzu pripadajo podobni vrsti posod z rebri na koničnem vratu, kot so običajne v 1. stoletju na Dolenjskem; eden sorodnih je v Starem trgu datiran z novcem Hadrijana.164 Posode z nizkim vratom kot T. 17: 3—4, jajčaste oblike in s širšo odprtino, so nasprotno značilnejše za zgodnje 2. stoletje.165 širši časovni razpon imajo skodelice po tipu Drag. 36, ki jim je posodica T. 17: 2 po grobi izdelavi le podobna, zato lahko rečemo o njej le, da tudi sodi v čas od druge polovice 1. stoletja dalje.166 Tako bi lahko opredelili tudi fragment volutne oljenke, pri katerem ni tipoloških nadrobnosti.167 Za modrikasto zeleno steklenico T. 17: 8 je značilno, da razen vratu in ročaja ni bilo nobenih drugih ostankov, medtem ko se je od dveh drugih posod našlo le dno T. 17: 11, 13. Prvo z nitko v obliki spirale je del čaše gu-banke, drugo najbrž pripada valjasti steklenici.1673 Oba fragmenta fibul T. 17: 15 in 17 pripadata isti zvrsti — noriško-panonski fibuli z enim ali dvema vozloma, vendar pa pri obeh značilni deli loka in nogi manjkajo, zato ju ne moremo povsem neoporečno uvrstiti npr. v različico Almgren 69 kot se to zdi mogoče po podobni najdbi iz Metlike.168 Ob mnogo številnejših fibulah, kjer se lok enakomerno konično zožuje vse od peresovine naprej, je ta rombična oblika dokaj redka, vendar bržkone sočasna ter slej ko prej prav tako del domače ženske noše.169 Časovno uvrščajo te najdbe v 1. in 2. stoletje, pri čemer moramo ostati tudi tu, saj ne poznamo noge, po kateri bi morebiti mogli ugotavljati kakšno tipološko razvojno stopnjo.170 Koščena paličica T. 17: 20 je del na več kosov razlomljene in fragmentirane igle lasnice, ki je prvotno imela še glavičast zaključek, saj je takih bilo precej najdenih v emonskih grobovih.1703 Sicer so koščeni pridevki v podeželskih grobiščih izjemni ; ta vrsta igel je npr. v Ptuju komaj znana.170b 3. »Velenik«, skupina gomil v gozdu pare. 1336/108, k. o. Spodnja Polskava Skupina šteje pet gomil, ki leže na ploskem pobočju 80 m južno od useka rimske ceste. Prva in največja leži sama zase nekoliko niže na že bolj zravnanih tleh, druge štiri višje na pobočju pa imajo na obeh straneh zarasle žlebove starih kolovozov ali erozijskih jarkov. Od teh je osrednja največja, tri okrog nje pa manjše (sl. 12), kar daje videz neke socialne neizenačenosti, ki pa je dosedanje najdbe niso potrdile. Le ena izmed njih je doslej bila žrtev divjih kopačev, njeno središče je bilo razkopano in grob uničen, tako da naknadni izkop ni pokazal niti ostankov. Najdbe so podane na tabeli 7. 12 Velenik: tloris gomilnega grobišča ob rimski cesti pri profilu št. 26. — Grundriss des Hügelgräberfeldes an der Römerstrasse beim Profil Nr. 26 Gomila št. 1 (sl. 13—14). Nepoškodovana, sploščenega videza, p. 14,5, v. 0,7 m. Naokoli porasla z odraslim drevjem, le na sredi prosta, kar je omogočilo izkop jame v velikosti 2 X 4 m. Pri tem se je pokazalo, da je nasipina gomile do 1,2 m visoka in leži na poševnih ilovnatih tleh z 20 cm debelo temno 14 Velenik: tloris in profila gomile št. 1. — Grundriss und Profile des Grabhügels Nr. 1 sivo (humozno) vrhnjo plastjo. Ker pa so nekoliko dvignjena tudi današnja tla okrog gomile, je njena sedanja višina nekoliko manjša. Točno v sredini gomile je bila odkrita iz pohorskih lomljencev in debelejših prodnikov sezidana grobnica skoraj kvadratne oblike velika 2,5 X 2,3 m (sl. 15). Njeni temelji so bili ob gradnji do 0,9 m poglobljeni v nekdanja tla, tako da je vrhnji del 1,4 m visoke zgradbe oziroma 0,6 m debelih sten pred zasutjem stal na prostem. Os grobnice poteka v smeri SZ—JV (307°), 0,6 m širok vhod je na severozahodni, torej zgornji pobočni strani. Stene so zgrajene dokaj ravno, zlasti na notranji strani ter imajo pravilno izoblikovane vogale. Kamenje je bilo vezano z malto, ki je sedaj povsem preperela in se je ohranila (v ilovnatih tleh) kot temno rjav, sipek (nevezan) pesek, pridobljen najbrž iz bližnjega potoka Polskava. Tla grobnice so bila delno obložena s prodniki, prav tako vezanimi z malto, ob obeh podolžnih stenah pa sta bili položeni dve ozki podolgovati marmorni plošči, ki sta bili sedaj nagnjeni nekoliko pošev. Pri zadnji steni 1,1 X 1,2 m velike in 1,3 m visoke grobne celice je stala prislonjena grobo obdelana marmorna plošča velikosti 75 X 72 X 5—8 cm. Površina je bila na obeh straneh dokaj grobo žlebasto nabrazdana, od stranic je bila le ena dokaj ravna, zlasti dve na stanjšanem delu plošče pa močneje okrušeni. Grobnica je bila v celoti zapolnjena s svetlo rjavo drobnopeščeno glino, ki je bila povsem enotnega sestava, vendar ni verjetno, da je prišla vanjo s pronicanjem. Na površini gomile ni bilo nobenih sledov posedanja, vrh grobnice je le 0,5 m pod rušo, del grobnice pa je bil že od zdavnaj odkrit. Grobnica je bila namreč pokrita s ploščami iz pohorskega skrilavca, od katerih je danes največja ob zadnjem delu 1,7 X 1,1—0,8 X 0,2 m velika. Ta pokriva slabo polovico grobnice in sega na obeh straneh 0,3 m nad stene. Ena njenih stranic na notranji strani grobnice je ravna, a poteka pošev prek grobne celice. Na zahodnem vogalu grobnice je ležala druga manjša (1,0 X 0,75—0,45 X 0,15 m) plošča iz enake kamenine, ki pa je pokrivala le vogal celice in del vhoda. Približno tretjina grobne celice je bila tako odkrita, da je bilo moč kopati vanjo zvrha. Morebiti je bila del prvotnega prekritja tudi plošča iz enake kamenine (1,1 X 0,65—0,45 X 0,15 m), ki je stala sedaj pri vhodu na notranji strani tik ob drugi marmorni plošči. Ta poslednja je bila očitno uporabljena kot zapora grobnice, medtem ko je bila skrilasta plošča postavljena k njej bodisi že ob pokopu, bodisi pozneje ob vdoru vrhnjega prekritja. To poslednje pa se zdi manj verjetno, ker kaže lega skrilaste plošče prej, da so jo tja namerno postavili kot pa da bi bila prevrnjena zvrha navzdol. Marmorna plošča ob vhodu je 1,2 X 0,6 X 0,1 m velika in je le deloma obdelana (inv. št. A 7332). Tako ima na zgornjem delu sprednje površine, ki je bil v grobnici obrnjen navzven, vidni dve strani profiliranega obrobja napisnega polja, to pa je prazno. Vzdolžni stranici sta le deloma ravni, vrhnja pa je nekoliko zaoblena. Spodnji del kamna ni dokončno obdelan, pač pa brazdasto nažlebljen (sl. 16). Očitno so začeli iz manjvrednega marmornega kosa izdelovati nagrobnik, ki pa so ga zaradi slabega kamna opustili in ploščo morebiti že v kamnoseškem območju (v Šmartnem na Pohorju ?) prodali kot gradbeni kamen. Njena lega pri vhodu v grobnico kaže, da so se njeni graditelji oziroma pogrebci še zavedali njenega prvotnega pomena, čeprav so jo uporabili 16 Marmorna plošča kot zapora grobnice v gomili št. 1 v Veleniku. — Marmorplatte als Grabkammersperre im Hügelgrab Nr. 1 im Velenik-Wald le kot zaporo. S kakšnim namenom pa so postavili k zglavju celice drugo še slabše obdelano ploščo, ne znamo pojasniti. Tla grobnice z grobom niso bila enakomerno oblikovana, z obema stranskima ploščama pa celò nekoliko razčlenjena. Nad sterilno ilovico je bila 5—10 cm debela plast rjavega peska z drobnimi lomljenimi in oblimi kamni (vmes tudi košček opeke), kar bi najbrž bil z malto utrjen pod (estrih). To plast je pokrivala deloma zemlja, deloma v severni polovici pa žganina. V zahodni polovici celice so na vmesni plasti zemlje, 10 cm nad tlakom, ležale do 15 X 30 cm velike plošče iz lomljenega kamna in ploščatih oblic, in sicer tu strnjeno, v vzhodni polovici pa le posamič. Ker je bil z bolj grudastimi kamni tlakovan vhod še za 10—15 cm višji, so bili tako v grobnici trije različni nivoji: vhodni prag, 45 cm široka stopnica iz plošč in nepokrit preostali del tal. Pretežni del grobnih ostankov je bil v severni polovici grobnice, deloma za vzdolžno ploščo, deloma v osrednjem delu tal. Severna plošča iz skrilavca je slonela pošev ob steni grobnice, in sicer na zahodu tik ob njej, na vzhodu pa odmaknjena pri vrhu za 4 cm. Velika je bila 0,95 X 0,50 X 0,5—0,7 cm. Obe ploskvi sta bili zravnani, zgornji rob precej, spodnji pa manj raven, medtem ko sta bila oba krajnika klinasto oblikovana. Ta plošča je ležala nad tlakom na plasti zemlje, pomešana z žganino, najdbe ostankov kosti in črepinj pridevnih posod pa so bile na obeh straneh. Južna plošča velikosti 1,02 X 0,52 X X 0,7 m je bila prav tako poševna, vendar je bil vrhnji rob oddaljen od stene grobnice 10 cm, ker je med obema stala še 0,45 X 0,30 X 0,12 cm velika oglata plošča iz enake kamenine. Tudi južna plošča je bila precej zravnana, vendar je bil raven le zgornji rob, spodnji pa ne, medtem ko sta tudi tu oba krajnika bila obojestransko pošev prisekana. Ležala je na tlaku tal, a vmes je bila že zemlja. Med ploščo in steno grobnice ni bilo nobenih najdb, v sredini prostora blizu plošče pa le redke črepinje. V 25 cm širokem pasu med severno steno grobnice in k njej prislonjeno ploščo je bila na spodnjem tlaku do 10 cm debela plast žganine s koščicami in črepinjami. Naj izrazitejša je bila v kotu ob vhodu, pod ploščo pa je segala še v osrednji del grobnice. Nato je bilo v zemlji nad tlakom v vzhodnem koncu grobnice, in sicer nekoliko višje kot v sredini precej debelejših koscev kosti (tudi delov lobanje) in obilo črepinj raznih posod. Na tla ob severni steni nasut pepel s koščicami in ostanki lončenine je bil torej osrednji grob (A) v gomili. Oboje je bilo nasuto tudi v drugem delu severne polovice grobnice, pri tem pa pomešano z zemljo. Vzdolžna plošča je prišla na to mesto bodisi med pokopom ali pozneje, vendar je delovala kot predelna stena le bolj simbolično ter je bila morebiti že od pričetka prislonjena k steni. Podobno je bilo najbrž tudi z južno ploščo, ki ni razmejevala ničesar razen samega prostora v grobnici. Ob severni steni grobnice smo našli naslednje: večje število drobnih črepinj rjavo sive amfore (T. 18: 15), večinoma drobne črepinje svetlo rdečega vrča (T. 18: 3), nekaj črepinj sigillarne skodelice Drag. 36 (T. 18: 1), nekaj koscev svetlo sive skodelice, posnete po Drag. 35 (T. 18: 2), nekaj črepinj podobne svetlo rjave skodelice (A 7090), gumb svetlo sivega domačega pokrova (T. 18: 6), in črepinje rjavega pokrova (T. 18: 14), ostanke rjavega domačega lonca (T. 18: 4) ter del dna verjetno valjaste steklenice (T. 18: 13). V osrednjem delu grobnice so bile črepinje okrašenega rjavega lonca (T. 18: 5), ostanki svetlo rjavega lonca (T. 18: 7), svetlo rdečega lončka (T. 18: 9) ter dna rdečega domačega lonca (T. 18: 8), a tudi precejšen del črepinj vrčaste steklenice (T.18: 10) in nekaj zarjavelih koscev železa, najbrž ostankov žebljev (T. 18:11). Povedati je treba, da ni prišel v grob noben nepoškodovan predmet, temveč le ostanki razbitega posodja. Edino črepinje skodelice T. 18: 2 ter vrčaste steklenice T. 18: 10 so ležale bolj strnjeno, druge pa so bile precej razmetane. Vse posode so torej že pred pokopom razbili, nekatere, npr. amfora T. 18: 15 in ostanki pokrova T. 18: 6, pa so bile celò v ognju na grmadi kot kažejo prežgane črepinje. Izredno malo število fragmentov nekaterih posod kaže, da pepela po sežigu in obredu niso pospravili do kraja. Druga značilnost te najdbe je, da je enoten pokop v grobnici le navidez ločen z vzdolžno ploščo, čeprav so ležali fragmenti nekaterih posod le ob steni. Tako smo našli črepinje amfore in vrča tudi v sredini grobnice, prav tako pa tudi ostanke lonca T. 18: 4 in pokrova. Po drugi strani pa je bilo za ploščo tudi nekaj ostankov tistih posod, ki smo jih sicer večinoma našli v sredini grobnice: črepinje lonca T. 18: 5, vrčaste steklenice in lonca T. 18: 8 (oboje tik za vhodom). Za ploščo je ležala tudi ena izmed črepinj velikega lonca iz groba C v zasipu gomile, kar je bistven dokaz za sočasen pokop na vseh treh mestih. To potrjuje tudi najdba črepinj trinožnika T. 19: 6, katerega večji del se je našel v grobu B pred vhodom v grobnico. Ta drugi grob B je sestavljala do 10 cm debela plast žganine z redkimi koščicami in črepinjami, ki je v obsegu približno 60 X 100 cm prekrivala tla pred grobnico in polovico tlaka vhodne odprtine. Dvoje navpik postavljenih kamnov v tem tlaku je kazalo, kje je marmorna plošča zapirala vhod v grobno celico. V žganini tega groba smo našli: nekaj črepinj svetlo rjavega okrašenega lonca (T. 19: 1), ostanke svetlo rjavega trinožnika (T. 19: 6), temno siv pokrov Gomila 1 Gomila Gomila Vse pokop A pokop B pokop C 2 4 Terra sigillata: skodeli Drag. 36 18: 1 1 Posode iz čiste gline: amfora 18: 15 1 vrči 18: 3 19: 10 20: 1 3 skodele 18: 2 18: 9 A 7104 20: 2 21: 10 21: 16 A 7134 6 skodelica 19: 11 1 ploska krožnika 20: 4 21: 7 2 lonci 18: 7 19: 1, 12 A 7105 19: 4 A 7110 21: 13 21: 15 A 7132 9 lončki 18: 12 21: 9, 14 3 Posode iz peskane gline: trinožne skodele (19: 6) 19: 6 19: 7 20: 3 21: 6 21: 8 16: 14 6 lonci 18: 4 18: 5 18: 8 (21: 1) 21: 1 21: 11 21: 12 A 7133 16: 15 16: 16 9 lončka 19: 3 A 7113 2 pokrovi 18: 6 18: 14 19: 2 3 Steklene posode: 18: 10 18: 13 19: 5 3 Kovinski predmeti: zlat obesek 16: 13 1 bronasta fibula 16: 12 1 bronast novec 23: 8 1 železni žeblji 18: 11 19: 8—9 X Drugo: koščen gumb A 7117 1 opeka (z žlebiči) sl. 18 X Tab. 7. Velenik: predmeti v gomilnih grobovih. — Velenikwald: Funde aus den Hügelgräbern Nr. 1, 2 und 4 (T. 19: 2) ter po dvoje črepinj sive skodelice (A 7104) z dvema vzporedno vrezanima črtama in svetlo rjavega lonca (A 7105) s pošev izvihanim robom. Tudi v ta grob so prišle le razbite posode, vendar pa nobena v celoti. Lonec T. 19: 1 so očitno razbili že pred pokopom, prav tako trinožnik T. 19: 6, čigar glina je bila prhka in puhla (od ognja), kot smo to opazili tudi pri nekaterih loncih med seliščnimi ostanki pri profilu št. 25 višje na pobočju. Pokrov T. 19: 2 je ostal cel (oziroma se je le nalomil) najbrž zato, ker je bil dovolj majhen in čvrst. Posode, h kateri bi sodil (amfora ali vrč?), ni bilo v tem grobu, kar pomeni, da pridatkov pri pokopu na vsa tri mesta niso dovolj skrbno zbirali. Posamične črepinje drugih dveh posod so se znašle v žganini tega groba zato najbrž po naključju. Tretji grob C je bil že v zasipu ob zahodnem vogalu oziroma južni steni grobnice. Do 1,2 m široka plast žganine približno okroglega obsega je ležala do 30 cm nad nekdanjimi tlemi in je s svojim vrhom dosegla vrh sten grobnice. Bila je do 25 cm debela, v njej pa so bile redke koščice in pridevni predmeti. Najvišje najdbe so ležale le 60 cm pod sedanjo površino gomile. Med njimi je bilo več posod, od katerih pa je bila najbrž le ena položena v grob cela in pozneje stlačena. To je bil dvoročajni vrč T. 20: 1, v katerem smo pri dnu opazili še koščke trdne smolnate snovi. Druga večja posoda v tem grobu, domač lonec T. 21: 1 je bil razbit že ob pokopu, saj so njegove črepinje ležale razmetane po vsem grobu, zlasti v njegovem severozahodnem delu, eno pa smo našli celo med pridevki groba A v grobni celici. Prav tako je bil razlomljen in fragmentiran vrč T. 19: 10, od katerega je ostalo le še del ostenja vratu in ramena. Od lončenih posod so bili v žganini še drugi kosci sigillarne skodelice Drag. 36 (T. 18: 1), del stene svetlo rjavega lonca (T. 19: 4), črepinje podobnega lonca s tanjšimi stenami (A 7110), od posodja iz peskane gline pa ostanki sivega, znotraj rdečega lončka (T. 19: 3), kot tudi rjavega trinožnika (T. 19: 7). Prav tako razbita in fragmentirana je bila oglata steklenica (T. 19: 5), našli pa smo tudi razpadajočo, gumbu podobno koščeno ploščico (A7117) ter nespoznaven bronast novec (T. 23: 8). V žganini in ob njej je ležalo tudi več ostankov močno rjastih in razpadajočih železnih žebljev (T. 19: 8—9). Eden (ali več?) je bil izven groba, kjer je bilo v tleh proti severozahodu opaziti temno črto, ki se je pravokotno nadaljevala še ob grobu. Gomila št. 2 (sl. 17). V sredino 8 m široke in danes do 0,6 m visoke gomile je bila že od poprej izkopana 1 X 2 m velika jama v smeri od vzhoda proti zahodu, ki je sedaj že zarasla in do 0,6 m globoka. Ko smo očistili stene jame in poglobili tla, se je pokazalo, da je prvotna površina oziroma sterilna ilovica sedaj 0,75 m pod vrhom gomile, prekrita pa z 10—15 cm debelo temnejšo sivo plastjo nekdanjih tal. V tej plasti so na območju jame tu in tam ležali koščki antične opeke, drugi, med njimi tudi kosi tegul, pa so bili v zasipni plasti gomile. To pomeni, da opeka ni bila del uničenega groba, temveč odpadno gradivo z nekega drugega mesta. V jami ni bilo več sledov groba pač pa smo pri odkopu obrobnih delov gomile naleteli na zloženo kamenje grobnega venca. Ta ni bil ohranjen v celoti in je prvotno v približnem krogu obdajal grobni prostor s premerom približno 1,5 m. Plast teh kamnov je bila do 35 cm široka in sestavljena iz različnih kosov lomljenca iz pohorskih kamenin. Največji med 17 Velenik: tloris in profil gomile št. 2. — Grundriss und Profil des Grabhügels Nr. 2 njimi je meril 30 X 35 X 8 cm, drugi so bili precej manjši. Kamni so ležali 60—65 cm pod sedanjim vrhom gomile. V severozahodnem delu je bilo videti kot da gre za oglat vogal, ki naj bi bil pomenil morebiti tudi oglato obliko grobne obloge, vendar opazovanja na drugih delih gomile tega niso jasno potrdila. V prostoru jame je bila plast kamnov že razdejana. Kamni so ležali na vrhnji sivi ilovici, znotraj pa je bil med njimi tudi pesek. Medtem ko v sredini gomile ni bilo več ohranjenih grobnih ostankov, temveč le črepinje skodel in domačih loncev (A 7133—7134) iz zasipa, se je plast pepela s črepinjami različnih posod (T. 20: 2, 4, 21: 6, 9—13, 15—16) na nekdanjih tleh pokazala na novoodkopanem prostoru severnega dela gomile tik ob kamnih grobne obloge. Pepelna plast je bila deloma debela do 8 cm in je v sondi severnega dela gomile segala 1,6 m daleč proti obrobju, nato pa je pošev navzdol prenehala, tako da na robu gomile ni bilo niti sive ilovice več. Medtem ko nadaljevanje pepelne plasti proti zahodu ni znano, pa se je proti vzhodu še nadaljevala z oblim zunanjim robom in je pred vzhodnim koncem jame prenehala. Tam se je spet pokazala strnjena plast zloženih kamnov, med katerimi so kot del grobne obloge ležali tudi trije večji kosi imbreksov. Le 50 cm stran so na nekdanjih tleh, tudi na robu vrhnje sive ilovice, ležali kosi trinožnika in črepinje dna dveh domačih loncev (T. 20: 3, 21: 12). Na južni strani jame smo v 1,2 X 1,6 m veliki sondi naleteli v severozahodnem delu na 4—5 cm debelo plast rjavega sipkega peska, ležečega na neravnih ilovnatih tleh. Vmes je ležalo tudi nekaj nestrnjenih ploščatih kamnov, medtem ko kamnom grobne obloge v stenah sonde zaradi drevja ni bilo mogoče slediti. Ta obloga se je verjetno navezovala na ostanke v drugih delih gomile, bila pa je podobna približno 1 m širokemu hodniku, ki bi tako prihajal h grobu od južne strani. Pesek je v strnjeni celoti, širok 60—70 cm, segal ob zahodni steni sonde, na vzhodni strani pa je preprosto prenehal. Ob zahodni steni se je našlo nekaj črepinj različnih posod (T. 21: 7—8, 14), na vzhodni strani nekaj kosov opek z žlebiči (sl. 18), pod peskom pa je bilo nekaj drobnih koščic. 18 Nabrazdana opeka iz gomile št. 2 v Veleniku. — Geriffelte Ziegelplatte aus dem Hügelgrab Nr. 2 im Velenik-Wald Gomila št. 3 (sl. 19). Nepoškodovana, vendar z nekoliko sploščenim in poševnim vrhom — premer 10, višina 0,8 m. V sredini gomile, kolikor je dopuščalo drevje, smo izkopali najprej 1,2 X 2 m veliko pravokotno jamo. V njej je bila do globine 1,2 m svetlo rjava peščena glina, precej enotnega sestava, brez vsakih najdb. Poprejšnja tla iz trde rumenkasto rjave lisaste ilovice z 2 cm debelo vrhnjo temnejšo sivo (humozno) plastjo je po vsej širini jame prekrival tlak iz prodnikov. Bil je debel 10—15 cm, nad njim pa je bila 5—8 cm debela plast temno rjavega peska, čeprav je bil ta pesek povsem sipek, je močno spominjal na enak pesek v stenah grobnice v gomili št. 1 in bi tako tudi mogel biti od vlage preperela malta (?). S sondami smo na treh obrobjih gomile uspeli ugotoviti, da ta tlak preneha brez posebnega obrobja, da je najbrž pravokotne oblike in da meri v smeri od severozahoda proti jugovzhodu 2,8 m. Na severozahodni strani se je temnejša siva ilovica nadaljevala kot nekdanja površina proti robu gomile, vendar je izven nasute zemlje ni bilo več, kar je pripisati spiranju poševnih tal. Na jugovzhodnem obrobju tlaka, ki je bil tu zložen iz treh leg prodnikov, že izven njega, sta ležala dva večja lomljena kamna. Ob njiju je bila 50 cm široka in 5—7 cm debela plast pepela z nekaj koščicami. V sivi ilovici nekdanjih tal se je proti jugovzhodu nadaljevala še druga podobna plast pepela. Obe sta bili brez najdb in sta ležali višje od 19 Velenik: tloris in profil gomile št. 3. — Grutidriss und Profil des Grabhügels Nr. 3 tlaka v osredju gomile. Tudi v jugozahodnem delu gomile je bil izven tlaka v isti globini večji lomljen kamen. Čeprav smo vse sonde v gomili št. 3 razširili, nismo naleteli niti na grob niti na strnjeno skupino morebitnih grobnih najdb. Črepinje so se našle v zasipu in tako morebiti sploh ne pripadajo še neznanemu grobu v tej gomili. To so ostanki rjavega domačega lonca (T. 21: 3), svetlo rjavega trinožnika (T. 21: 2), ročaj in deli sten svetlo sivega vrča (T. 21: 4) ter črepinje štirih domačih loncev (A 7137, 7140—7141) in rob steklene čaše (T. 21: 5). Gomila št. 4 (sl. 20). Nepoškodovana, obloga profila, premer 8, višina sedaj 0,6 m. Prek sredine gomile smo med drevjem izkopali 1—1,3 X4,3m velik jarek, ki je razkril osrednji del žganega groba s kamnito oblogo. Nekdanja tla iz rumenkasto rjave trde ilovice so bila v globini 0,8 m pokrita s 5 cm debelo plastjo rjavo sive gline, v kateri so bili redki drobci oglja in koščic. Ta plast je bila v profilu komaj zaznavna, vrhnji nasip svetlo rjave peščene gline pa se je od nje dal odluščiti. Na obeh straneh jarka je bila obdana z lomljenimi kamni in prodniki, ki so sestavljali nepravilno zaokrožen venec in so se očitno nadaljevali tudi na obeh neodkopanih straneh. Podobnih kamnov je nekaj bilo tudi v zasipu do 0,3 m pod vrhom gomile, eden večjih pa je ležal celò tik pod rušo. Največji kamni obloge so merili 30 X 20 X 8 cm, precej pa je bilo manjših. Ni bilo videti, da bi vrhnji kamni bili del nekdanjega prekritja groba, ker so bili preredki, zasipna plast pa po vsem videzu ni bila prekopana. V grobu je bilo nekaj črepinj razbitih lončenih posod in dvoje kovinskih predmetov — bronasta fibula (T. 16: 12) in zlat obesek (T. 16: 13). črepinje lonca T. 16: 16 so ležale v razmetani legi med kamni in izven obloge v severnem delu groba, medtem ko jih znotraj skoro ni bilo. Med kamni v vzhodnem delu groba je ležala le noga trinožnika T. 16: 14. Najdbe iz tega groba gotovo niso 20 Velenik: tloris in profil gomile št. 4. — Grundriss und Profil des Grabhügels Nr. 4 popolne, zlasti ker so črepinje — med njimi tudi dno lonca T. 16: 15, — ležale na dveh straneh groba med kamni obloge in izven nje, podobno pa bi bilo mogoče tudi na neodkopanih predelih. Kljub temu zbrani predmeti zadovoljivo pojasnjujejo starost groba in verjetno tudi njegovo vsebino, zlat obesek v sicer neuglednem grobu pa na videz celò preseneča. Gomila št. 5 (sl. 21). Nepoškodovana, na pobočju, nekoliko zabrisanega videza, premer 10, višina 0,4 m. V sredini smo med drevjem izkopali dvoje jarkov velikosti 2 X 0,5 m. V jarku 1 pod nasuto svetlo rjavo peščeno glino ni bilo izrazite ločnice s sterilno ilovico tal, ker ta ni bila tako suha in trda kot drugod, temveč nekoliko mehkejša in bolj vlažna. V globini med 1 in 1,2 m, torej že v prvotnih tleh, je ležalo raztreseno nekaj črepinj grobih posod prazgodovinskega izvora, ki so pripadale rdečkasto rjavim loncem s 6—10 mm debelimi stenami (inv. št. A 7148). Razen tega je bilo tu še nekoliko drobcev 21 Velenik: tloris in profili gomil št. 5—8. — Grundrisse und Profile der Grabhügel Nr. 5—8 oglja in kos razlomljenega kresilnika, na kakršne smo naleteli tudi v zasipu in tleh gomile št. 3. V jarku 2 je bila v globini 0,7 m pod zasipom najprej 20 cm debela temnejša siva plast ilovice kot nekdanja površina nad rumenkasto rjavo sterilno ilovnato podlago. Na teh nekdanjih tleh so ležali prodniki do velikosti 25 X 10 X 8 cm, med katerimi — in nad njimi — je bila plast sipkega rjavega peska (preperele malte ?). Kolikor je izkop omogočal, se je dalo ugotoviti tudi delni tloris tega tlaka : dva pol metra široka kraka, od katerih je bil eden dolg 0,7 m, drugi pa je segal preko njega, tako da je bilo videti, kot da gre za obliko črke T (?). Pesek je ob straneh segal še nekoliko čez prodnike. Nad tlakom je ležal košček opeke, drugih najdb pa v izkopanem delu gomile ni bilo. Z obema jarkoma v tej gomili ni uspelo odkriti pokopa. Tlak je po načinu izdelave povsem podoben tistemu v gomili št. 3, različna pa sta po tlorisih in neznan nam je njun pomen. V teh dveh gomilah očitno v osredju ni bilo grobov, zato jih je pričakovati kod na neprekopanih obrobjih. Gomila št. 6 (sl. 21). Dozdevna oblika gomile, nasuta do 0,6 m visoko, zaradi usekov starih kolovozov na dveh straneh sedaj ovalne oblike (6,5 X 8 m), sicer nepoškodovana. Po izkopu prečnega jarka se je pokazalo, da leže prvotna tla 0,8 m globoko, v zasipu pa ni bilo nobenih najdb. V sredini je na prvotnih tleh ležala skrilasta plošča 30 X 25 X 5 cm, nekaj manjših kamnov pa je bilo še drugod. O morebitnem grobu v osredju te gomile ni bilo nobenega sledu. Na meji med zasipom in talno ilovico, ki pa ni bila posebno jasna, smo našli le dvoje črepinj grobih prazgodovinskih posod in črno pečene s peskom mešane gline, od katerih je ena (4x5 cm) imela prilepljeno 2 cm široko in 1 cm visoko nazobčano rebro, druga (3,5 X 5 cm) pa en rob prelomljen v obliki črke V, kar kaže, da se je odlomila na mestu, kjer je bila nekdaj zlepljena iz dveh posebej izdelanih delov. Površina črepinj je rjave in temno sive barve ter nekoliko hrapava. Debelina sten 11 mm. Inv. št. A 7149. Dvoje gomil leži višje na pobočju oziroma grebena nad rimsko cesto med profili št. 23 in 25. Gomila št. 7 (sl. 21). Nepoškodovana, tik vzhodno od kolovoza — gozdne ceste na pare. 1336/101, k. o. Spodnja Polskava. Premer 13, višina 0,9.m. Gomilo smo razkopali v osrednjem delu na prostoru 7 X 4 m. V globini 0,9 m se je pod nasuto svetlo rjavo peščeno glino pokazala nekdanja površina iz temnejše sive, z drobci oglja mešane ilovice, ki je prekrivala sterilno podlago — rumenkasto rjavo peščeno ilovico s prodniki. Na odkopanem prostoru ni bilo nobenih sledov groba, v zasipu na vzhodnem obrobju pa se je našla le ena črepinja grobe prazgodovinske posode iz rdeče-temno sivo-rdeče pečene s peskom mešane gline s hrapavo rjavo površino. Velikost kosa 3x4 cm, debelina stene 9 mm. Inv. št. A 7150. Gomila št. 8 (sl. 21). Nepoškodovana, 20 m zahodno od prejšnje tik zahodno ob kolovozu — gozdni cesti na pare. 1336/102, k. o. Spodnja Polskava. Premer 13, višina 0,7 m. V sredini gomile smo izkopali 6 X 1,5 m velik jarek, nekoliko razširjen proti jugu. Tu ni bilo opaziti nekdanjih tal, temveč je nasuta svetlo rjava peščena glina ležala neposredno na deloma prodnati rumenkasto rjavi sterilni peščeni ilovici. V jugozahodnem kotu sonde je bila v sicer ravnih nekdanjih tleh 0,5 m globoka kotanja, ki se je proti jugu nadaljevala še izven odkopanega dela gomile, a v njej razen drobcev oglja ni bilo drugih predmetov. V vsem izkopanem delu gomile ni bilo nobenih sledov groba niti kakršnihkoli najdb, zato se morebiti še skrivajo v severni polovici gomile ali drugod povsem na obrobju. Dosedanja kopanja v gomilah na tem področju so dala skromen doprinos k poznavanju te vrste grobov in nudijo nekaj podatkov posredno tudi za zgodovino rimske ceste, ob kateri leže.171 Tako poznamo nov tip zidane grobnice, tokrat pravokotnega tlorisa, pokrite s ploščami ter z vhodom, ki je vključen v lupino grobne celice.172 Obe podolžni plošči sta razdelili notranjost celice v troje podolžnih prostorov, vendar le na videz, šele po pokopu in nad grobnimi pridatki, ki so ležali največ v severni polovici grobnice.173 Pomen obeh stranskih plošč, kakor tudi pokončne v zglavju grobnice, ni jasen, čeprav so jih tako namestili verjetno s povsem določenim namenom. V tlorisu grobnice moramo pravzaprav ločiti dvoje prostorov: višjega tlakovanega in nižjega za njim, pri čemer je tlak v grobnici skupno s tistim v vhodni steni, ki je bil še višji, predstavljal morebiti le stopnice. Talno zasnovo je nekoliko zabrisal nasut pepel, ki je deloma prekrival tudi tlak, že prej pa se je to najbrž zgodilo z ilovnato plastjo, ki v dobršni debelini prekriva najnižja tla grobne celice (estrih ?) v celoti. Ob razlagi notranjosti grobne celice tako tičimo pred vrsto nejasnosti, ob katerih moramo vprašati, če ni prišlo do kakih posegov v grobnico že v antičnem času, saj je morala biti prvotno očitno v celoti pokrita. Za način pokopa je zanimivo dejstvo, da so bili, — kot kažejo pomešane črepinje, — vsi trije pokopi izvršeni sočasno, vendar po zaporedju, ki ga dokazuje že lega treh pepelnih plasti. Po nasutju pepela v grobnico, hkrati s pridatki, od katerih so bili nekateri morebiti razbiti šele ob tej priliki, so grobno celico zaprli in pred njen vhod nasuli drugo plast pepela in pridatkov. V tem se kaže sam po sebi nek določen namen, ki ga pa s pridatki ne moremo razjasniti. Nato so pričeli grobnico zasipavati in med tem delom, ko je bila, — vsaj na eni strani, — že skoraj zakrita, so obnjo nasuli še tretjo plast pepela z največjimi posodami. Lonec T. 21: 1 je bil že pred tem razbit, saj je ena njegovih črepinj prišla že v pepel v grobni celici, torej bi bil lahko tudi sežig opravljen za vsa tri pokopna mesta istočasno. Večje število kostnih ostankov v grobni celici kaže, da so jih posebej zbrali, medtem ko so neznatne ostaline v obeh pepelnih kupih očitno le del žganine. Vprašanje, ali smemo ob pepelu in pridatkih v zasipu videti pokop druge osebe ali pa samo neko kultno dejanje med pokopavanjem in zasipavanjem grobnice, ostaja odprto.174 Kot kažejo kostni ostanki, je bil v grobni celici pokopan odrasel moški.175 Njegov družbeni položaj nekoliko pojasnjuje grobna arhitektura, ki je redka pa tudi lega groba tik ob rimski cesti, kjer so ga pripravili za nekoga, ki je tu živel očitno dlje časa. V okolici tega gomilnega grobišča ni doslej nobenih dokazov o kakšni pristavi, pač pa bližina rimske ceste ponovno, — kot že v Spodnji Novi vasi, — vsiljuje domnevo, da gre za osebo, ki je bila v zvezi z njo. Pri tem je videti protislovno, da doslej v drugih gomilah tega okoliša ni uspelo odkriti sledov podobne arhitekture.176 Marmorni napušč in drugi polobdelan kamen z vrha prevala pri profilu št. 24 namreč še ničesar ne doka- zujeta, ker ni drugih sledov in gre morebiti le za kak odvrženi tovor, razen tega pa sta kot gradbeni kamen podpoprečne kakovosti (sl. 7). Sledovi bivališč pri profilu št. 25 kažejo le preproste vkope v zemljo, deloma na mestu, ki za bivališče niti ne pride v poštev. Da bi se te stvari razjasnile, bi bilo treba pozorno preiskati na videz zelo ugodne police na obeh straneh rimske ceste, kjer pa so tla po dosedanjih priložnostnih sondah videti brezupno sterilna. Tako dosedanji seliščni ostanki in grobovi ne dovoljujejo dokončnega odgovora, ali je na tem mestu res bila obcestna postojanka.177 Ob redkih zidanih in drugačnih grobnicah so gomile s preprosto kamnito oblogo številnejše in jih je v podobni in popolnejši obliki najti tudi na obrobnem območju noriško-panonske skupine gomil obakraj Drave.178 Tlakov brez drugih gradbenih delov oziroma celò brez grobov pri nas doslej nismo poznali, izjemni pa so tudi drugod.179 Kljub temu, da v nekaterih gomilah nismo ničesar našli (št. 5—8), še ne smemo govoriti o kenotafih, saj so grobovi prazni le na videz, ker gomile niso bile v celoti odprte. Med najdbami iz domačih gomilnih grobišč doslej ni bilo dvoročajnih vrčev, kadilnih skodel in zlatih predmetov. Ti poslednji so tudi v mestnih grobovih zelo redki, zato najdba v gozdnem območju Velenika kljub obcestni legi preseneča.180 Sestav grobnih pridatkov drugače ni presenetljiv in skupno z velikostjo, opremo in lego gomil le nekoliko prispeva k poskusom socialne razčlenitve tod pokopanih. Od skupine nekoliko odmaknjeni gomili št. 1 gre ob vsem drugem poseben pomen, vendar pa njena odmaknjena lega nakazuje tudi neko odtujenost od sosednjih grobov. Če imamo tu očitno opravka z moškim grobom, bi tistega v gomili št. 4 gotovo smeli oceniti kot ženskega. V tej skupini gomil bi morebiti grob v osrednji in največji gomili mogel hraniti družinskega poglavarja, seveda če gre res za družinsko grobišče, kar pa ni nujno in tudi ne z najdbami podprto.181 Od predmetov v grobni celici gomile št. 1 sodijo fragmenti lonca T. 18: 5 k tistemu tipu latenoidnih posod, ki so, — z bogatim okrasom, — znane iz Šempetra.182 Okras te nekolikanj slabše izdelane posode pa v Šempetru nima primerjav, saj je z izboklinami nekako svojski, medtem ko pasovi upognjeno vrezanih črt spominjajo na okrasne prvine, nastale v zgodnji antiki.183 Fragmenti domačega lonca T. 18: 4 bi s svojim okrasom to potrjevali, medtem ko ima v profilu ohranjen prav tako značilen poudarjen prehod od vratu v rame.184 Med boljšim posodjem je opazen sigillatni krožnik T. 18: 1 Drag. 36 z barbo-tinskim okrasom, kakršnega najdemo tudi v Šempetru, ki pa je v podobni (in drugih) oblikah razmeroma redek npr. v Emoni.185 Druga siva skodelica T. 18: 2 je pogostejši pridatek v grobovih, čeprav prevladujejo tiste iz rdeče pečene gline.186 Razmeroma redki so tudi vrči s široko odprtino, kot jo kaže T. 18: 3, vendar jih v različnih oblikah najdemo tudi med zgodnjim gradivom.187 Kot v Emoni so se našli tudi v tem grobu ostanki razbite amfore ali dvoročajnega vrča (T. 18: 15 ).188 Med sicer redke pridevke sodijo vrčaste steklenice oziroma ostanki vrča T. 18: 10, ki je tudi med množico emonskih grobov izjemen.189 Med pridatki v žganini pred vhodom v grobnico so bili fragmenti sivega lonca T. 19: 1, ki sodijo med dokaj pogosto posodje sodčaste oblike, značilno za pozno 1. in zgodnje 2. stoletje.190 Za to posodo je značilen težek profiliran rob ustja, tipično okrasje iz žlebičev in črtic ter še dobro ohranjena rdeča barva, ki ima na nekaj mestih črne lise.191 Dobro ohranjen je tudi izrazito profiliran pokrov T. 19: 2 za posodice s premerom ustja do 6 cm, ki so v takih velikostih bolj redki.192 Trinožnike z oblim narebrenim profilom T. 19: 6 poznamo že iz sosednjih najdišč, prav tako iz Šempetra, in sodijo v isto obdobje.193 V žganim ob grobnici je poglavitna najdba dvoročajni vrč T. 20: 1, kakršni npr. med dolenjskim grobnim gradivom sodijo v prvo polovico 1. stoletja.194 Zanimivo je, da jih med grobnimi pridatki v Emoni skoraj ni, izjemni pa so tudi na drugih grobiščih.195 V veleniški gomili tega vrča ni mogoče datirati tako zgodaj, vsekakor pa je pomembno opozorilo, da je bila grobnica zgrajena morebiti še v 1. stoletju.196 Temno siv lonec T. 21: 1 je preprost izdelek s sledovi ročne dodelave. Primerjave po profilu vratu ter okrasu mu je zato iskati med domačo zgodnje-antično lončenino, kjer so trebušasto ovalni lonci sicer splošen pojav, taki s sedlastim prehodom v vrat in konkavno izoblikovanim robom nad njim pa redki. Okras iz gostorisnih vodoravnih črt v zgornjem ter navpičnih v spodnjem delu posode do 5 cm pred dnom pokriva torej posodo skoro v celoti in deluje starinsko, kar bi govorilo v prid zgodnejšega datiranja.197 Navzlic temu pa ti lonci sami po sebi niso zanesljivo časovno merilo, saj sodijo skupno z drugimi različicami tako v 1. kot v 2. stoletje.198 Med drugimi lončenimi ostanki s tega mesta so značilnejši še vrč italske oblike T. 19: 9, ki nakazuje okrogel trup, (trinožna) skodela T. 19: 7 s podobnim profilom kot prejšnja, črepinje podobnega krožnika kot T. 18: 1, le da je ohranjen samo spodnji del, črepinja podobnega lonca kot T. 19: 1, le da z bolj pikčastim okrasom ter črepinje enega (ali dveh) podobnih manjših loncev, tudi s pasovi vrezanih črtic.199 Razbita oglata steklenica T. 19: 5 je prav tako običajen, čeravno ne prepogost pridatek v grobovih, ki k časovni opredelitvi ne prispeva ničesar.200 žal je bil novec zelo slabo ohranjen in si v tem pogledu tudi z njim ne moremo nič pomagati. Od najdb v grobu gomile št. 2 sodijo med finejše posodje fragmenti nizke rdeče oble skodele T. 20: 2, ki spominja na sigillatelo obliko Drag. 31, nasploh pa je zelo redka, dalje kos po Drag. 33 posnete rdeče skodele T. 21: 10, ki je pogostejša ter še fragmenti ploskega krožnika T. 20: 4.201 Tudi tu so se našli ostanki podobnega lonca kot T. 19: 1 in podobnih dveh posod brez okrasja (T. 21: 15). Troje fragmentiranih trinožnikov T. 20: 3 in 21: 5, 7 ima že znan obel narebren profil, le da je tu rob ustja bolj izravnan in uvihan navznoter.202 črepinja T. 21:7 kaže na krožnik spominjajočo posodo, le nenavadne manjše izmere, medtem ko izdaja fragment T. 21: 8 domač lonček običajne oblike. Med črepinjami je bil tudi rob ustja domačega lonca T. 21: 11 ter fragmenti dnov različnih posod T. 21: 12—14. Posebnost tega groba je opeka sl. 18, ki je prispela sem z nekih ruševin in so jo dali v grob bodisi namenoma, bodisi z drugimi kosi opek, ki so deloma celo nadomeščale kamne v grobni oblogi. Povsem enaka opeka v seliščnih ostalinah v Spodnji Novi vasi kaže na isti izvor.203 Izvor črepinj v zasipu gomile št. 3 ni povsem jasen. Po vsem videzu gre za ostanke seliščne lončenine in ne za ostanke grobnih pridatkov, ker na nekdanjih tleh pri dnu gomile ni bilo nobenih najdb. Odkod črepinje v zemlji za nasipavanje gomile pa tudi ni lahko razložiti, ker v zasipnih plasteh sosednjih gomil takih najdb ni bilo. Med najdbami pripada fragment T. 21: 3 domačemu loncu s podobnim robom ustja kot jih v nekoliko bolj razviti obliki kažejo nekateri robovi iz bližnje seliščne skupine pa tudi iz Slovenske Bistrice.204 Črepinje vrča z ostankom ročaja T. 21: 4 povsem ustrezajo posodi kot jo poznamo iz planega groba v Spodnji Novi vasi, kar kaže na zgodnejšo dobo.205 Del stene domačega lonca T. 29: 7 pripada okroglasti posodi kot je npr. lonec T. 21: 1 iz gomile št. 1 in čeprav nam je oblika njegovega roba ustja neznana, je značilen njegov okras. Vodoravne proge namreč, ki so segale do bližine dna, po načinu izdelave niso navaden metličast okras, temveč dokaj skrbno — in morebiti s pomočjo nazobčanega kosa lesa — vglobljeni plitvi 2 mm široki žlebiči. Med njimi so ostali večinoma 1 mm široki rebrasti robovi, ki izstopajo kot plastične proge, take vrste okrasa pa med črepinjami drugih loncev na tem območju ni.206 Drobci stekla pripadajo eni ali več steklenim skodelicam, od katerih je ena imela vodoravno izvihan nasvitkan rob 12 cm širokega ustja.207 Skupek teh ostalin daje vtis, da so prišle v zasip gomile verjetno v prvi polovici 2. stoletja. Od najdb v gomili št. 4 določa spodnjo časovno mejo groba fibula T. 16: 12, ki sodi v skupino kolenčastih fibul, kakršne se pojavljajo že od druge polovice 1. stoletja, a so dokaj redke in jim zato na podeželskih najdiščih ni najti mnogo primerjav.208 Fragmenti lonca T. 16: 16 spadajo k posodi, kakršne v podobnih oblikah tod že poznamo tako iz gomile št. 1 kot iz najdišč v Spodnji Novi vasi in Slovenski Bistrici.209 Tudi tu gre za preprostejšo — neokrašeno — obliko šempetrskih latenoidnih loncev, ki nam dopušča oceniti starost tega groba v bližino 1. stoletja.210 Nasprotno pa obesek T. 16: 13 časovno ni zanimiv, a je redkost tako po kovini kot po obliki, saj ga lahko le približno vzporejamo s polmesečnimi obeski z drugih najdišč.211 Tako torej bržkone vse gomile izvirajo iz približno istega časa, tj. obdobja poznega 1. in prve polovice 2. stoletja, ko je bila rimska cesta že zdavnaj zgrajena. Pri sedanjem stanju imamo torej nasprotje: zgodnjeantični gomilni grobovi na eni in sledovi naselbine z najdbami pretežno iz poznejšega časa na drugi strani. Nekatere sočasne zgodnje seliščne najdbe pa to nasprotje vendarle omiljujejo in bi tako mogli reči tudi drugače: ob zgodnjih grobovih je bil ta obcestni predel Velenika naseljen še pozneje, ne da bi za vse obdobje imeli na voljo tudi časovno ustrezne grobove. K ugibanjem, ali so bili nagrobni marmorni kamni prenešeni v cerkev na sosednji Spodnji Polskavi s tega grobišča, niso dosedanja kopanja dala nobenega dokaza.212 Večinoma gre tam za uglednejše spomenike oziroma dele grobne arhitekture in Velenik je trenutno res najbližje znano grobišče, vendar kaže lega kamnov v cerkvenih zidovih na to, da so tjakaj prispeli z drugim gradbenim kamenjem. Da bi bili vsaj del gradbenega kamenja pridobili iz ruševin kakšne antične stavbe ob rimski cesti je seveda teoretično možno, vendar pa v Veleniku za to doslej še nimamo stvarnih potrditev — sledov odkopanih temeljev in podobnega. Pohorski gradbeni kamen je tu sicer že dokazan v grobnici gomile št. 1, ni ga pa izven gomil, kjer bi dokazoval stavbne sledove.213 Tudi štirje doslej odkriti marmorni kamni ne nudijo dobrih povezav s tistimi na Spodnji Polskavi, saj gre za manjvredno blago in tako rekoč polizdelke, ki so bili npr. v gomili št. 1 uporabljeni bolj kot gradbeni členi. Doslej tudi še nismo odkrili mesta, ki bi bilo prišlo v poštev za zunanjo grobnico, kakor jo nakazujejo nekateri marmorni kamni. Tako bi lahko frag-mentiran arhitrav sl. 7 primerjali s podobnim v Šempetru, relief Silena (genija jeseni) in fragment reliefno okrašene preklade v cerkvi na Spodnji Polskavi pa s podobnimi kamni na šempetrskem grobišču, s čimer se nam ob pogledu npr. na tamošnje grobnice že vzbujajo predstave o kaki podobni (skromnejši ?) arhitekturi tudi v tem okolišu.214 Možno je tudi, da je imela katera izmed veleniških gomil tudi zunanji spomenik, od kakršnih so ohranjeni fragmenti na Spodnji Polskavi, vendar tudi tega ni mogoče dokazati npr. z odkritjem primernih podstavkov ali česa podobnega.215 Čeprav bi torej izvirali spodnje-polskavski kamni iz območja rimske ceste, po kateri so jih prevažali s Pohorja, moramo vendar misliti še na kakšno drugo možnost, čeprav je manj verjetna. Tu je mišljena ledina »Gomile« jugovzhodno od vasi, kjer pa ni sledu niti o gomilah niti o kakšnih ostankih morebitnih bivališč.216 POSAMIČNE NAJDBE V PROFILNIH JARKIH Profil št. 15 na pare. 646/12, k. o. Slovenska Bistrica; raziskovalni odsek Slovenska Bistrica Kos opeke (tegule velikost 12 X 8 cm) na dnu stranske gramozne plasti v pesku na desni, južni strani cestišča v globini 0,8 m je naključna najdba, saj v neposredni bližini ni nobene antične stavbe (podobno v profilu št. 11 v Vele-niku!). Kos opeke ni ležal na cestišču, niti neposredno ob njem, temveč na meji med sivo peščeno ilovico, ki se je usedala ob cesti, ter 20 cm debelo plastjo gramoza, ki je bil spet pokrit s peščenim nanosom s cestišča. Profil št. 26/2 na pare. 894, k. o Slovenska Bistrica 1. Osrednji del železne podkve (T. 14: 11). 2. Kos železnega žeblja (dolžina ob najdbi 4 cm, pozneje razpadel). 3. Številni drobci antične opeke, zvečine tegul, v gramozu cestišča na levi, severni strani ceste blizu stavbe A. Raztreseni so bili po vsej debelini gramoza do sredine cestišča, največji del pa v peščeni glini nad njim še preko ceste na njeno desno, južno stran. Podkev je ležala na površini peščene plasti na južni strani ceste v globini 0,5 m, torej je prišla na to mesto dokaj pozno. Nasprotno pa je ležal žebelj 1,1 m globoko na dnu gramoza v sredini cestišča in je torej bil dosti starejša najdba. Kosi opeke v spodnjem delu gramoza na severni strani cestišča bi govorili za to, da so cesto širili navzgor po pobočju proti levi šele v času, ko je od prvotne strehe stavbe A propadlo nekaj opeke. Nasprotno pa pomeni opeka, ki je ležala v plasti nad cestiščem, torej že po propadu ceste, najbrž samo prenesene razbitine porušene stavbe v poantičnem obdobju. Zaradi poševnega pobočja nekdanjih tal je pri tem misliti tudi na delovanje vode, medtem ko so opeko in kamenje v višje lege spravili najbrž šele ob oranju v recentni dobi. Nekaj antičnih črepinj na dnu obcestnega jarka severno ob cestišču v globini 0,6 m, med njimi fragment rjavega lonca (T. 22: 9) in temno sivega lonca iz črno pečene peskane gline z močno porozno površino, ki ima na zunanji strani posode vodoravne žlebičaste črte (inv. št. A 6846). Profil št. 30/2 na pare. 1056, k. o. Slovenska Bistrica Nekaj antičnih črepinj na desni, južni strani ceste v svetli rjavkasto sivi glini: 1. Del stene spodnjega dela svetlo rdeče posode (lonca ?) iz prečiščene svetlo rdeče pečene gline. Sledovi prvotne rdeče barve so še vidni. Velikost 5,8 X 5,8 cm. Inv. št. A 7339. 2. Del stene temno sive skodele iz prečiščene sivo pečene gline z gladko površino. Na zunanji strani nekaj drobno vrezanih vodoravnih črt (od vrtenja ?). Velikost 4,4 X 8,4 cm. Inv. št. A 7340. 3. Del dna rdeče rjave posode (lonca ?) iz črno pečene peskane gline. Dno ravno in enkrat tanjše od sten. Premer približno 17 cm, velikost 3,8 X 6,2 cm. Inv. št. A 7341. 4. Del noge svetlo sivega trinožnika iz črno pečene peskane gline s porozno površino. Velikost 6,2 X 4,5 cm. Inv. št. A 7342. 5. Del stene in roba sivo rjavega pokrova iz sivo pečene peskane gline s porozno površino. Premer približno 16, velikost kosa 4,7 X 5,7 cm. Inv. št. A 7343. Te najdbe, ki jim je treba prišteti še kosce opeke (tegul) so obrobni del seliščnih najdb iz jarka med cesto in stavbo B, in sicer v vzhodni smeri od sond 30 abc. V tem jarku smo našli tudi jamo za stojko in temelj nekega zidu, ki je nakazoval 2 m širok, odprt prostor v smeri proti stavbi B ( ?). Profil št. 31 na pare. 1056, k. o. Slovenska Bistrica Na nekdanjih tleh smo na tlakih in ob njih našli železen ključ (T. 14: 21), dva kosca roba steklene skodelice T. 15: 5), bronast novec — sestercij cesarja Trajana (T. 23: 5) ter nekaj antičnih črepinj, med njimi del stene in roba lončka (A7337) in del stene temno sive posode (skodele?) iz temno sivo pečene peskane gline s porozno površino (premer oboda približno 20 cm, velikost kosa 5,4 X 5 cm; inv. št. A 7338). Tlak (kot ostanki temeljev ?) sodi bržkone k ruševinam stavbe č, od katere smo ostanke temeljev in podobnih tlakov zasledili v odvodnem jarku pod hitro cesto ter v jarku za prepust pod krajevno cesto in h kateri sodijo najdbe na T. 7. Profil št. 2 na pare. 250, k. o. Spodnja Nova vas; raziskovalni odsek Spodnja Nova vas Del dna rjavega domačega lonca (T. 22: 10). Črepinja je ležala v črnikasti peščeni ilovici, — eni izmed plasti, ki jih je premešal plaz, — pod gramozom cestišča. Nekaj neizrazitih črepinj je bilo v podobni, a globji plasti na pobočju nižje pod cestiščem. Gre za najdbe v tleh, preden so tod zgradili cesto. Večinoma sodijo k prazgodovinski keramiki — sledovom poseljenosti tega grebena še pred prihodom Rimljanov.217 Nižje na pobočju, na gramozu spodnje, obvozne ceste, smo med gradnjo hitre ceste pozneje našli še polovico železne podkve, ki je nekoč obležala tam kot zavržen predmet (T. 22: 1). Profil št. 4 na pare. 248/2, k. o. Spodnja Nova vas, sedaj nasip hitre ceste V gramozu cestišča gornje ceste in v plasti ilovice nad njim je ležalo nekaj neizrazitih črepinj grobih antičnih posod ter dvoje koščkov zarjavelih železnih žebljev, ki se niso ohranili. Profil št. 5 na pare. 248/2, k. o. Spodnja Nova vas, sedaj nasip hitre ceste V severni polovici cestišča gornje ceste ter v ilovici tik nad gramozom je bilo nekaj drobcev rdečih antičnih posod iz dobro prečiščene gline ter kosci opeke. V gramozu spodnje, obvozne ceste so poleg drobcev opeke ležali tudi kosci železnih žebljev raznih oblik. Najdaljši med njimi je dolg 4,5 cm (T. 22: 12). Glede na to, da so najdbe črepinj, a tudi žebljev in opeke v gramozu ceste redkejše, bi jih tu na strmem pobočju in na klancu s podolžnim naklonom 8,5 % lahko razložili tako, da so prišli na to mesto (prim. še podobne najdbe v profilu št. 4) z višjih leg. Okolica ob cesti se nekoliko zravna šele pri naslednjem profilu št. 6, kjer je bilo nekaj podobnih najdb, vendar nismo našli sledov kakšne stavbe. Zanjo govorijo ostanki opeke pa tudi črepinje in žeblji. Nadaljnje iskanje v tem okolišu ni več mogoče, ker je del terena prekrila trasa hitre ceste, del pa cestišče pozneje zgrajene krajevne vozne poti. Profil št. 6 na pare. 248/2, k. o. Spodnja Nova vas V jarku ob cesti ter v ilovici nad gramoznim cestiščem je bilo nekaj neizrazitih črepinj antičnih posod iz prečiščene rdeče in peskane črno pečene gline, med njimi profiliran ročaj vrča (T. 22: 11). V gramozu desne, južne polovice cestišča smo našli še 4 cm dolg zarjavel kos železnega žeblja (T. 22: 13). Profil št. 10 na pare. 177, k. o. Spodnja Nova vas Nad cesto je 30 cm globoko v pobočju ležal železen okov (T. 22: 7). Očitno gre za antičen predmet, uporabljen pri opremi vprežnih živali ali vozov (glej podobno najdbo v profilu št. 10 v Veleniku!), ki je moral biti, — ker je ležal višje od ceste, — nekoč odvržen. Profil št. 13 na pare. 164/5, k. o. Spodnja Nova vas Ob jarku na severni strani ceste je v globini 50 cm ležal košček železnega traku neznanega predmeta (T. 22: 14). Profil št. 3 na pare. 352/1, k. o. Pokoše; raziskovalni odsek Velenik Fragment roba ustja rjavega lonca (T. 22: 16). Črepinja je ležala 0,8 m globoko v peščeni ilovici 1,2 m od severnega roba gramoznega cestišča. Gre za rob ceste, odkopan v pobočje terase kamor je črepinja s prvotnih antičnih tal poniknila 20 cm globoko. Profil posode je iz poznejšega časa, saj se povsem ujema s številnimi profili loncev v Veleniku, Slovenski Bistrici in Spodnjem Grušovju, torej iz poznega 2. ali 3. stoletja.218 V obeh sosednjih profilih ni bilo nobenih najdb, a tudi poševno pobočje nad robom terase, pod katerim poteka rimska cesta, nima arheoloških ostalin.219 Fragment neznane posode iz temno rdeče pečene s peskom mešane gline. Sedaj hrapava površina je sivo rdečkaste barve. Velikost fragmenta 5X3 cm, debelina stene 8 mm. Inv. št. A 5402. Ta in nekaj podobnih prazgodovinskih črepinj je ležalo v tleh pod gornjo, severno polovico cestišča in na nekoliko višji polici nekdanjih tal ob njem. Ker je rimska cesta tu poglobljena v poševno pobočje, so graditelji pri tem najbrž načeli prazgodovinsko kulturno plast s posameznimi črepinjami, ki so prišle na to mesto z višjih mest ploskega pobočja. Profil pobočja je tu v primeri s poprejšnjimi (št. 1—4) in poznejšimi (št. 8 itd.) manj razčlenjen oziroma po vsej širini bolj enakomerno poševen. To prihaja od tega, ker je prvotno pobočje močneje prekrito z nanesenimi glinastimi plastmi z višjih leg. Ob črepinjah v tem in naslednjem profilu lahko domnevamo, da je bilo višje na pobočju prazgodovinsko selišče ali vsaj izkrčen predel, ki je bil zato bolj izpostavljen pobočnemu spiranju. Ker gre za neizrazite kosce grobe lončenine, jim ni mogoče zanesljivo določiti starosti, a bržkone gre, če se spomnimo železnodobne gomile na sosednjem grebenu, za obdobje od starejše dobe nazaj.220 Profil št. 6 na pare. 352/1, k. o. Pokoše Nekaj drobcev podobnih črepinj kot v profilu št. 5 je ležalo v vrhnji po-antični plasti severno nad cesto 30 cm globoko, kar pomeni, da so prišle na to mesto z istega prostora višje na pobočju. Gramoz cestišča leži v tem profilu skoro v celoti na mehki, sivo rjavi z ogljem pomešani glini nekdanjih tal, ki v debelini 0,9 m prekriva sterilno podlago in je verjetno prav tako v zvezi s prazgodovinskimi tlemi na tem območju. Profil št. 7 na pare. 352/1, k. o. Pokoše Železen klin konične oblike (T. 22: 3), ki je ležal v gramozu v severni polovici cestišča blizu roba ceste 0,7 m globoko. Gre za naključno najdbo — izgubljen predmet v zvezi z vozarstvom. Profil št. 10 na pare. 352/1, k. o. Pokoše Železen klin konične oblike (T. 22: 3), ki je ležal v gramozu v severni polo-(T. 22: 6). Tudi tu gre očitno za uporabni predmet pri vprežni živini ali vozovih, ki je prišel na to mesto izgubljen ali odvržen. Ker je ležal v širokem jarku pod cesto pri dnu peska, bi prej prišla v poštev druga možnost, saj se je po ploskem pobočju spiral predvsem cestni prah in pesek ter morda le ob hudih nalivih tudi nekaj gramoza, ki leži sedaj na pricestni strani na dnu jarka.221 Profil št. 11 na pare. 351/4, k. o. Pokoše Košček zlizane antične opeke, morebiti del tegule, velikosti 4,8 X 3,7 X 23 cm (inv. št. A 7160). Ležal je v vrhnji plasti gramoza na južnem robu cestišča 65 cm pod sedanjo površino. Gre za naključno najdbo, ki je najbrž prišla na to mesto že z gramozom in katere pomen je predvsem v tem, da potrjuje antično starost tukajšnjih gramoznih plasti, o kateri prirodoslovci dvomijo. Pod nasutim gramozom je tukaj spet (kot v profilu št. 6) nad sterilno podlago plast sive mehkejše ilovice z ogljem.222 Profil št. 18 na pare. 1336/84—85, k. o. Spodnja Polskava Na vrhu peščene plasti, ki se je na južni, spodnji strani ceste spajala s spodnjo plastjo cestnega gramoza, 1,1 m pod sedanjo površino, je ležalo nekaj neizrazitih črepinj antične posode (lončka ali vrča) iz rdeče pečene dobro prečiščene gline (inv. št. A 7161 ). Dva metra dalje se je v isti legi in globini našel košček neznanega bronastega predmeta, ki je zaradi močne patine povsem razpadel. Vse te najdbe so bile na meji med svetlo sivim oziroma rjavim peskom na dnu antičnih plasti in rumenkasto rjavim više ležečim peskom, ki je segal 40 cm pod sedanjo površino. Gre za izgubljene predmete, ki so prišli na to mesto po naključju, najbrž odplavljeni s cestne površine ali odvrženi v jarek. Sicer v tem predelu cestne trase v sosednjih profilih do vrha vzhodnega grebena ni bilo nobenih najdb. Profil št. 23 na pare. 1336/109, k. o. Spodnja Polskava Fragment stene lonca iz rjavo-temno-sivo-rjavo pečene s peskom mešane gline. Površina je sivo rjave barve in ima na obeh straneh goste žlebiče od vrtenja. Velikost fragmenta 5 X 4,5 cm, debelina stene 9 mm. Inv. št. A 7162. črepinja in košček antične opeke sta ležala v pesku obcestnega jarka 70 cm pod sedanjo površino. Na vrhu gramozne plasti v sredini cestne trase se je našel še 16 X 14 X 3 cm velik kamen iz pohorskega skrilavca. Vse tri najdbe kažejo na bližino bivališča na vrhu grebena, odkritega med naslednjima profiloma št. 24 in 25 . 223 Profil št. 24 na pare. 1336/104,109, k. o. Spodnja Polskava 1. Fragment obodnega dela žrmeljnega kamna (T. 22: 8 ). 2. Fragmentiran kos marmorne preklade nepopolno obdelan in z neenakomernimi stranicami, ki kažejo na odlomljen kos, le zasilno prirejen za uporabo. Ravno oklesana je le spodnja površina, ki ima sprednji rob profiliran z enim žlebastim in dvema stopničastima obrobkoma, medtem ko podaljšek te stranice ni posebej obdelan. Na gornji strani je pri zadnji ožji stranici do 7 cm globoka in 6 X 12 cm velika izklesana moznica. Od drugih stranic je bolj ravna le še ena, desna, druge so jamičasto valovite. Preklada je izdelana iz debelozrnatega marmorja, ki ima na dveh straneh 1,5 cm širok in večinoma 1 cm globoke žlebove od izlužene neodporne kamenine. Vidne so s širokima stranicama vzporedne plasti, med katerimi je — ob robovih — pesek. Dolžina 65, širina 25—42, debelina 22 cm. Inv. št. A 7333. Sl. 7. 3. Neobdelan kos enakega marmorja velik 78 X 44 X 37 cm. Fragment žrmeljnega kamna je ležal v severni polovici cestišča v gramozu 1 m pod površino ( sl. 8 ). Skupno z drobci opeke, ki so bili raztreseni na drugi strani gramozne plasti v isti globini, opozarja na bližnje bivališče. Podobni kamni so v Podravju na podeželju znani iz mariborske okolice — Betnave in Poštele ter v Dravinjski dolini z Brinjeve gore.224 Kako sta prišla marmorna kamna na to mesto tik nad rimsko cesto, ni mogoče pojasniti. Zdi se, da je bila preklada namenjena za kultno ali pomembnejšo profano stavbo, o kakršni tod okoli ni sledu. Polovična obdelava kamna kaže prej na podeželsko kot mestno rabo. Tudi na vprašanje, ali sta ta dva gradbena kamna v zvezi s številnimi antičnimi spolijami na bližnjem Črešnjevcu, ni mogoče odgovoriti.225 Profil št. 25, vzdolžni, na pare. 1336/105, k. o. Spodnja Polskava Železen žebelj (T. 22: 4). Gre za izgubljen predmet na trasi ceste (v globini 50 cm), kakršni se najdejo tudi drugod. Ni videti, da bi žebelj izviral iz bližnjega bivališča, kar bi bilo najbolj razumljivo, saj tam ni bilo doslej nobenih kovinskih predmetov. Cestišče je vzhodno od profila št. 25 že skoraj povsem odplavljeno navzdol po pobočju in v podaljšku proti vzhodu v sedanjem useku (profila št. 26 in 27) sploh manjka. Profil št. 28 na pare. 1336/107, k. o. Spodnja Polskava Železen žebelj (T. 22: 5). Za to najdbo velja podobno kot pri poprejšnjemu profilu. V sosednjih profilih na obe strani ni bilo nobenih podobnih najdb.228 Profil št. 30 na pare. 1338, k. o. Spodnja Polskava Kos 4 cm debelega kola iz hrastovega lesa, ki je bil na eni strani v dolžini 6,4 cm z vseh strani ošiljen. Dolžina 33 cm. Inv. št. A 7331 (T. 28: 1). Ostanek kola je ležal na severni strani ceste v pesku nad naj nižjim gramozom 1,4 m globoko pod sedanjo (in približno tudi poslednjo antično) površino. Očitno gre za pripomoček pri gradnji ceste oziroma pripravljanju lesene podlage na tem mestu, ali pa je prišel v peščena tla ob poznejših popravilih cestišča. Ker gre za enako lego in globino kot pri leseni podlagi iz hrastovih debel, bržkone tudi zanj velja starost, ugotovljena po C-14 metodi za vzorec podlage.227 Profil št. 2 na pare. 979/1, k. o. Spodnja Polskava, raziskovalni odsek Pragersko Bronast novec — sesterc vladarja Komoda (T. 23: 9). Novec je ležal sredi cestišča v vrhnji plasti gramoza, ki je bil nasut na 10 cm debelo plast vmesnega peska, ta pa je bil očitno zdrobljen gramoz prvotnega cestišča iz spodnje gramozne plasti. To bi pomenilo, da so cestišče popravili oziroma ponovno nasuli v časovnem obdobju okrog tega vladarja, morebiti kmalu po markomanskih vpadih. V pesku spodnje gramozne plasti je ležal tudi košček železa.228 Profil št. 5 na pare. 792/17, k. o. Spodnja Polskava 1. Fragment bronaste fibule (T. 22: 15). Fibula je ležala pri vrhu gramozne plasti na južni polovici cestišča. Ostanek loka otežkoča njeno določitev, vendar se po enakomerni širini, šarnirju in velikosti zdi, da gre za različico kolenčaste fibule iz neopredeljivega časa.229 2. Fragmenta roba ustja prazgodovinske posode (T. 22: 19) in stene podobne posode z nazobčanim rebrom ( T. 22: 20 ). Ti dve in še nekaj neizrazitih črepinj enake izdelave je ležalo v nekdanjih tleh pod gramoznim cestiščem. To pomeni, da je cesta tekla tod preko kulturnih tal nekdanje, verjetno starejše železnodobne naselitve. Na prostrani ravnici, ki se od Velenika širi proti vzhodu, je na kraju, kjer je bil izkopan profilni jarek št. 5, nizek greben. Na takih bolj suhih tleh so možna stara bivališča, vendar kljub številnim gradnjam novih hiš o kakšnih starih najdbah ni bilo glasu. Profil št. 6 na pare. 745/2, k. o. Spodnja Polskava Na travniških tleh tik zahodno ob železniški progi Pragersko—Maribor, nasproti severnega odcepa proti Ptuju ter tik ob trasi rimske ceste zahodno od profila št. 6 v odvodnem jarku železniške proge smo pobrali nekaj antičnih črepinj. Ob kopanju odvodnih jarkov so prišli na travnik kupi zemlje z arheološkimi predmeti, ki jo je nato rinež na široko izravnal. Gre očitno za naselbinske ostanke še neznane oblike ter obsega, čeprav v dveh najbližjih jarkih ni bilo, — razen cestišča z okoliškimi peščenimi nanosi, — nobenih sledov kulturne plasti, niti raztresenih drobcev opeke. Dosedanje najdbe obsegajo košček trinožne skodele (T. 22: 17), del roba sivega domačega lonca, kos svetlo rdečega narebrenega ročaja z loščem, del stene temno sive posode, del dna svetlo rdeče sklede ter fragment temno sivega ploskega krožnika (T. 22: 21—24). Tudi med temi skromnimi najdbami sta si posodje iz čiste in peskane gline pol na pol. Trinožnik T. 22: 17 je enak tistim od Velenika do Brinjeve gore, kar bi hkrati pomenilo tudi njegov mlajši izvor.230 širok ovratniški rob lonca T. 22: 21 z ostrim notranjim klekom spominja na podobne lonce iz Ptuja in od drugod.231 Kos loščenega narebrenega trakastega ročaja T. 22: 22 opozarja na loščene vrče rumeno zelene barve iz Ptuja, Ljubljane in še od kod. Tu gre verjetno za posodo iz poznega obdobja, ko je bilo loščenje najbolj v veljavi.232 Pragerske najdbe nas torej opozarjajo na novo obcestno bivališče iz poznega časa, ki bi ga bilo prav tako treba šele poiskati. ZAKLJUČEK Tu obravnavana najdišča sestavljajo novo skupino v raziskovanju antičnega podeželja, kakršne na Slovenskem doslej še nismo imeli. Ne gre namreč za podeželske pristave na ugodnih poljedelskih površinah, včasih tudi stran od prometnih poti, ki jih v severni Sloveniji poznamo že nekaj, niti za naselbine domačega prebivalstva, za katere poleg nekaterih večinoma še neraziskanih mest govore še najbolj grobišča. Z izkopavanji raznih vrst je bilo med Oplotniško dolino in pričetkom Dravskega polja pri Pragerskem na razdalji 14 km odkrito zaporedje naselij, ki so nastala v zvezi z rimsko državno cestno službo neposredno ob eni glavnih rimskih prometnih poti proti Panoniji. Med seboj se razlikujejo ne le po času nastanka in trajanja, ampak predvsem po tem, v kolikšni meri so stregle namenu, česar sedaj še ne moremo dovolj argumen- tirano določiti. Zdi se pač najverjetneje, da je skupina stavb obakraj ceste v Spodnjem Grušovju bila — kar morda smemo povzeti po antičnih virih — mansio Rugando.233 Seliščne oziroma stavbne ostaline na treh mestih pri Slov. Bistrici so najverjetneje bile časovno zaporedne mutationes neznanega imena ali pa ob njih obstoječi agrarni obrati v Ložniški in Bistriški dolini. Pomena stavbe (z obema groboma v bližini) pri Spodnji Novi vasi sedaj še ne znamo oceniti, vendar njena lega ob (nekdanjem?) potoku Devini in v enaki razdalji med Slovensko Bistrico in naselbinskimi najdbami v Veleniku, morebiti ni povsem naključna. Veleniške najdbe in njihovo funkcionalno povezavo s cesto smo zaradi gomil in sredinske razdalje med Slovensko Bistrico in Stražgojnco domnevali že poprej, vendar pa tudi zdaj nimamo dovolj podatkov za neposredno razlago. Še bolj neizrazite so najdbe pri železniški progi nad Pragerskim, kjer že razdalja spodbuja k primerjavam in preučevanju podobnih znanih in domnevanih najdišč od Stranic sèm, kar bo morebiti kdaj pokazalo, da je bila mreža obcestnih postojank tudi pri nas bolj gosta, kot vemo doslej.234 Seveda so sedanje ugotovitve le rezultati prvih raziskovanj, saj nobeno od tu obravnavanih najdišč ni raziskano v celoti, po večini pa jim tudi manjkajo ustrezna grobišča. Na katastrski načrt vrisana trasa rimske ceste med Slovenskimi Konjicami in Slovensko Bistrico ter njen potek in sestav med Slovensko Bistrico in Pragerskim, ki smo ga preverili in preučili s približno sto prečnimi profili, kot tudi sedanji tlorisi nekaterih stavb v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici so dovolj zgovorno prvo poročilo o tej zvrsti antične zgodovine in hkrati podlaga za bodoča raziskovanja tod ali na drugih odsekih rimskih glavnih cest na Slovenskem. Poleg sestava rimskih cestišč smo tako spoznali nekaj značilnosti gradenj stavb tako po tlorisih kot po uporabljenem gradivu — raznih vrstah domačega kamna z maltno vezavo, uporabi opeke za pokrivanje streh, tlakovanju notranjih in zunanjih prostorov z oblicami in podobnem. Mnogo manj jasnosti je o lesenih delih stavb in o leseni opremi, o gretju stanovanj v zimskih obdobjih, o morebitni uporabi marmorja in drugem. Zadovoljivo začetno sliko nudijo tudi drobne najdbe. Največ je pri dosedanjih raziskovanjih prišlo na dan ostankov lončenine. Med naselbinskimi črepinjami, — celih posod ni bilo, le redko je bilo mogoče kaj obnoviti, — so ostanki dveh vrst posodja, ki nam vsaka po svoje pomagata pri opredeljevanju najdišč. Posodje, ki je prispelo na ta mesta po trgovski poti iz bližnjih lončarskih delavnic v Poetovioni (in Celeji ?), nam nekoliko pojasnjuje obseg trgovanja, raven porabe in širjenje določenih zvrsti pa hkrati do neke mere prispeva k določevanju nastanka oziroma trajanja posameznih poseljenih mest. Nasprotno temu pa so posode, izdelane doma ali nabavljene pri najbližjih podeželskih lončarjih, večinoma tako imenovana »temna kuhinjska lončenina«, znanilec lokalnih posebnosti določenih območij.235 Časovno jih je mogoče opredeliti večinoma le posredno, po drugih najdbah ali po odsotnosti njihovih tipoloških značilnosti v prostoru in času. Seveda so podeželski lončarji najbrž izdelovali tudi nekatere vrste posod iz bolj prečiščene gline, tako da razmejitev med domačo in uvoženo lončenino ne more biti povsem zanesljiva. V našem primeru se začasno na to možnost nismo ozirali, saj tu obravnavane obcestne postojanke ne dosegajo ravni npr. Šempetra, da bi v njih lahko pričakovali tudi obsežnejšo lončarsko dejavnost. Največji del posod 13 — Arheološki vestnik 193 Pare. 324 Pare. 324 Pare. 332 Pare. 274 Pare. 274 izkop 1 izkop 2 izkop 3 izkop 4 pri izkopu 4 kvadranti kvadranti kvadranti kvadranti sondi 1—4 5—17: 18—22: 23—30: 1—2: stavba stavba stavbi 2 stavbi »A-G« »H« »I-J, K« Vse Terra sigillata: skodele Drag. 31 krožnika Drag. 32 skodeli Drag. 37 A 6559 A 6515 A 6658—9 A 6686 A 6660—1 7 Posode iz čiste gline: amfore A 6589 A 6600 A 6625 A 6681 a 4 vrči A 5500 A 6518—9 A 6541 a A 6568 A 6575 6 vrček A 6567 1 sklede melnice A 6545 A 6539 A 6688 3 sklede A 6509 A 6540 A 6541b A 6542 A 6615 A 6668—9 A 6676—7 A 6679 A 6681b 11 skodele A 6502 A 6506 A 6538 A 6646 A 6665—6 A 6692—3 8 krožnika A 6587 A 6670 2 ploski krožniki A 6502 A 6561- -2 A 6529 A 6623 A 6643—4 A 6662—4 A 6687 11 lonci A 6501 A 6511— A 6521 A 6541 A 6570 A 6535 -3 A 6537 A 6601 A 6613 A 6620—1 A 6626 A 6650 A 6652 A 6667 A 6675 A 6697 19 lončki A 5498-A 6507 A 6522-A 6544 A 6558 A 6560 A 6586 A 6588 -9 A 6534 -3 A 6655 A 6672—4 A 6678 A 6696 17 pokrovi A 6566 A 6574 A 6680 3 oljenka, pečatna A 6524 1 skupno 39 6 16 1 31 93 Parc. 324 Parc. 324 Parc. 332 Parc. 274 Parc. 274 izkop 1 izkop 2 izkop 3 izkop 4 pri izkopu 4 kvadranti kvadranti kvadranti kvadranti sondi Vse 1—4 5—17: 18—22: 23—30: 1—2: stavba stavba stavbi 2 stavbi »A-G« »H« »I-J, K« Posode iz peskane gline: amfora A 6657 1 skledi A 6585 A 6554 2 skodela A 5406 A 6551 A 6682 A 6542 a A 6564—5 A 6640 7 trinožne skodele A 6504—5 A 6516 A 6643 A 6563 A 6699 6 lonci A 5401—7 A 6536 A 6602/4 A 6627 A 6671 A 6508 A 6553 A 6604—6 A 6631 A 6685 A 6510 A 6580 A 6608/3 A 6633/3 A 6684/6 A 6514 A 6614 A 6656 A 6689 A 6520 A 6616/6 A 6690—1 A 6526/11 A 6617 A 6542/6 A 6622 A 6546/6 A 6635 A 6569/2 A 6636—9 A 6572—3 A 6645 A 6576/4 A 6647 A 6584 A 6590 A 6591/7 A 6592—4 A 6649/5 99 lončki A 6571 A 6579 A 6624 A 6628- -9 A 6683/3 A 6632 A 6694 10 pokrovi A 6517 A 6607 A 6630 A 6648 A 6695 6 skupno 61 5 37 10 18 131 Vsa inventarizirana 53 11 49 224 lončenina 100 11 Tab. 8. Spodnje Grušovje: najdbe z območja stavb obcestne postaj & (mansio Rugando?) po sondiranjih v letih 1972 in 1977 (podatki o najdišču in najdbah: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje N V 12, 1976 [1978] 16 ss, sl. 1 4, V. L i). Spodnje Grušovje: Funde aus dem Bereich der Gebäude der Strassenstation (mansio Ragando?) nach Anfangsgrabungen in den Jahren 1972 und 1911 (die Fundangaben befinden sich in dem Bericht von I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 12,1976 [1978] 16 ss, Abb. 1—4, T. 2—3) iz prečiščene gline je zato prispel sem očitno iz Poetovione. Za domače izdelovanje kuhinjskega posodja bi morali bolj kot oblike upoštevati sestav in izvor gline, takih analiz pa tu nimamo na voljo. Zelo mogoče je imelo naselje v Spodnjem Grušovju lastnega lončarja, kar bi lahko veljalo tudi za Slovensko Bistrico, očitne razlike v fakturi pri veleniških posodah pa opozarjajo, da gre tu spet za druge izdelke. Po sorodnosti oblik domače keramike bi morali pritegniti še naselbino na Brinjevi gori, kjer so bili ugotovljeni odkopi rdeče gline med apnenčastimi škrbinami, a tudi lončarske pečice.236 Smeli bi celò pričakovati, da so tamošnji lončarji s svojimi izdelki trgovali, vendar so tipološke podobnosti nezanesljiv dokaz, drugačnih tehnoloških izsledkov pa za sedaj še ni. Vrste posod Šte- vilo Spodnje Slovenska Bistrica Grušovje Ložnica stavba A stavba B Spodnja Nova vas »Velenik« Pragersko Sigillata Posode iz čiste gline amfore vrči vrčki ? sklede melnice sklede skodele kadilna skodela skodelice krožniki ploski krožniki lonci lončki lonček-čaša lonček-čep pokrovi razno oljenke 14 8 49 10 11 25 63 1 9 10 30 45 53 1 1 12 3 3 citat 41 59 38 62 44 56 40 60 54 46 8 92 50 50 1 Medsebojno razmerje posod iz čiste in peskane gline; v odstotkih LttLLJJL 74 26 65 35 66 34 70 30 80 20 25 75 80 20 2 Medsebojno razmerje posod iz čiste in peskane gline ob izločenih domačih kuhinjskih loncih; v odstotkih skupno 348 93 32 4 114 93 8 4 Posode iz peskane gline amfore 4 vrči 4 sklede 12 skodele 19 trinožniki 47 ploski krožnik 1 shrambeni lonec 1 lonci 382 lončki 22 pokrovi 38 razno 1 I I I I ■ 44 3 42 10 33 1 42 5 32 5 l 67 5 37 1 Delež domačih kuhinjskih loncev in trinožnikov med vsem posodjem po posameznih najdiščih; v odstotkih skupno 531 131 53 5 168 80 90 4 v celoti 879 224 85 9 282 173 98 8 Razmerja med eno in drugo skupino posodja so bila podana že pri opisu posameznih najdiščnih skupin. Gledano v celoti in z upoštevanjem podobnih najdb v Spodnjem Grušovju (tabela 8), znaša razmerje približno 2 : 3 v korist domačega posodja. Ta razlika pa je pravzaprav še večja, ker se med nein-ventariziranimi ostanki posod iz peskane gline skriva še določeno število domačih kuhinjskih loncev, ki so med vsemi zvrstmi posod daleč najštevilnejši. Vendar je za pravilno oceno razmerja med posodami iz čiste in peskane gline ta podoba varljiva in se bistveno spremeni, če kuhinjske lonce izključimo iz primerjave. V tem primeru vidimo, da posodje iz prečiščene gline, če izvzamemo Velenik (in stavbe A v Slovenski Bistrici, kjer pa so najdbe neznatne), povsod odločno prevladuje (tabela 9). Tega ni težko pojasniti, saj je med temi posodami največ tako imenovanega namiznega (in pivskega) posodja, ki je moralo biti boljše kakovosti in so ga zato tudi podeželani kupovali v najbližjih mestnih lončarskih delavnicah. številčno zaporedje posameznih zvrsti posod je podano na tabeli 10. Ta je ob različnih seliščnih najdiščih sicer v marsičem plod naključij in tudi vse opredelitve posameznih črepinj ne ustrezajo povsem, vendar pa nam kljub temu nudi neko začasno podlago za primerjave z najdišči na drugih območjih Slovenije. Tudi tukaj očitno prevladuje namizno in pivsko posodje, saj med prvimi desetimi zvrstmi povsod prevladujejo skodele raznih oblik, prav taki lončki, vrči, plitvi krožniki in sklede, a tudi lonci. Med skodelami so tudi nekatere posode, ki posnemajo oblike sigillate ali pa nasploh kažejo težnjo po izvrstni kakovosti, tako da s tem nekoliko nadomeščajo pravo sigillato. To sicer najdemo med prvimi desetimi zvrstmi v Spodnjem Grušovju in na zahodnem robu Slovenske Bistrice, vendar je številčno pomembnejša le na prvem najdišču pa morda še pri stavbah skupine B v Slovenski Bistrici, čeprav so tam ohranjene le borne črepinje. Dobra polovica najdišč sigillatnih posod sploh ne pozna, a če odštejemo najskromnejši (stavbo A v Slovenski Bistrici in na Pragerskem), se lahko temu čudimo samo v Spodnji Novi vasi, medtem ko je v Veleniku delež uvoženega posodja itak zelo skromen. Med domačim posodjem so za lonci na prvem mestu trinožne sklede in skodele, za njimi pa (k loncem pripadajoči) pokrovi in lončki. Trinožne posode so morale imeti pomembno vlogo, saj številčno ne zaostajajo mnogo za uvoženimi skodelami, druge zvrsti posodja pa itak prekašajo. Lončki in skodele iz peskane gline so bržkone domače nadomestilo za podobne posode iz boljše gline, kot to velja tudi za sklede in za nekatere posamične primere drugih posod (štirje vrči, ploski krožnik). Nekatere posode so se našle na naštetih najdiščih kaj neenakomerno. Medtem ko so sicer redki ostanki amfor prisotni malone povsod, je bila skoraj polovica vseh vrčev v Spodnji Novi vasi, a v Veleniku jih npr. sploh ni, v Spodnjem Grušovju pa so nenavadno redki. Tam je tudi razmeroma malo skodel, zato pa največ uvoženih loncev in lončkov. Med najdišči ploskih krožnikov prednjačita Spodnje Grušovje in okoliš stavbe B v Slovenski Bistrici, zelo malo pa jih je npr. med bogatim izborom posodja v Spodnji Novi vasi. Precej enakomerne so najdbe melnic na treh naj bogatejših najdiščih, medtem ko jih druga sploh ne poznajo. Prav tam so se našle tudi izredno redke oljenke, vselej po en skromen košček razbitih posodic, kar pravzaprav vzbuja pozornost. Ob nadrobnejšem ocenjevanju števila najdb in njihovih medsebojnih razmerij bi najbrž odkrili še kakšno lokalno zanimivost, vendar je to odveč, dokler ne bo mogoče statističnih podatkov izpod Pohorja uporabljati pri primerjavah z drugimi območji. Za sedaj nam nudijo prvi vpogled v količino in kakovost lončenine, ki se je uporabljala na podeželju, in sicer na precej ozkem prostoru, a tik ob glavni cesti in nedaleč od Poetovione, ki je s svojimi lončarskimi izdelki gotovo v najizdatnejši meri zalagala tudi te kraje. Tipološke in kronološke značilnosti posodja iz prečiščene gline so bile obravnavane ob posameznih najdiščih, zato naj na koncu samo strnemo, da se pojavlja v izboru približno 80-ih različic kakšnih 15 zvrsti posod. Sigillata je kaj skromno zastopana: skupno 9 ostankov posod oziroma 1,4 % inventari-ziranega gradiva. Terre nigre praktično ni, najmanjše tankostene posodice pa so tudi izredno redke (npr. T. 1: 17, 41, 8: 11—13, 28). Sigillatne posode so skodele Drag. 31, 36, 37 in druge (T. 1: 16 in 3: 16,18: 1, 2: 27, 3: 18 in 7: 14, 3: 17), ki zajemajo časovni razpon nekako od druge polovice 1. (T. 18: 1) do konca 2. stoletja (T. 3: 18). Najstarejša izvira iz gomile št. 1 v Veleniku, večina drugih pa iz naselbine ob Bistrici; dvoje fragmentov se je našlo na zahodu ob Ložnici, nič pa v pozni stavbi A in na najdiščih pri Spodnji Novi vasi. če moramo v prvi videti italski uvoz pa nas druge opozarjajo, da so tudi v naše kraje prihajali izdelki iz zahodne Evrope, kar za najdišča ob glavni cesti ni težko razumeti. Vrsta boljšega posodja izhaja iz sigillatnih oblik oziroma posnema posamezne sigillatne vzore Drag. 17 (T. 17: 6, 16), Drag 33 (T. 2: 30, 3: 20, 21: 10), Drag 36 (T.2: 25, 26, 8: 18, 12: 3, 17: 2, 18: 2) in Drag 37 (T.2: 10, 20: 2) in prav tako s precej podobnim časovnim razponom. Naj starejše med njimi (krožnika T. 17: 6, 16) izvirajo iz groba v Spodnji Novi vasi, najčešče so zastopane skodelice po vzoru Drag. 36, največ različnih vrst pa se je našlo pri stavbi B v Slovenski Bistrici. Drugod v tem kraju ni takih najdb, prav tako ne med seliščnimi najdbami v Veleniku, pač pa v tamošnjih gomilah, ki so starejše. Najštevilnejša oblikovno enovita skupina so ploski krožniki, ki so bili najpogostejši v Slovenski Bistrici. Njihova velikost se giblje med 17 in 28 cm premera, vendar je dobra polovica širokih pretežno 20, četrtina pa 25 cm, medtem ko so večji (T. 4: 25, 13: 25 z 28 cm) in manjši (T. 21: 7 z 12 cm) že izjeme. V profilih sten ni bistvenih razlik, zato jih tu na tabeli 11 razvrščamo predvsem zaradi barve, čeprav je oblika te vrste krožnikov dolgotrajna in so za natančnejše datiranje slabo porabni, so jih vendarle že poskušali razločevati po barvi in načinu izdelave. Tako ugotavlja H.-J. Kellner za območje severozahodnega Norika, da so se tam razširili od zadnje četrtine 1. stoletja dalje, pri čemer so v 3. stoletju poprej rdeče krožnike zamenjali taki »iz sive gline in temno sivo ali črno okajeni«.237 Podobno je opaziti pri Goseju, kjer v njegovem izboru teh krožnikov siva barva prevladuje že od druge polovice 2. stoletja dalje.238 če s tega vidika opazujemo naše najdbe, vidimo, da bi sivi oziroma temno sivi krožniki v Slovenski Bistrici, Veleniku in na Pragerskem mogli, — skupno s trinožniki, kot je omenjeno pozneje, — soditi med mlajše najdbe, da pa v Slovenski Bistrici pri stavbah B in C prevladujejo rdeče posode, medtem ko v Spodnji Novi vasi sivih krožnikov sploh ni. Fragment takega krožnika v gomili št. 2 v Veleniku kaže, da so izvrstno izdelam prišli k nam Barva površine posod Barva pečenja gline svetlo svetlo temno svetlo svetlo temno Vse rjava — siva, siva, rjava — siva, siva, svetlo siva črna svetlo siva črna rdeča rdeča Spodnje Grušovje: sonda 1—4 A 6503 A 6503 sonda 3 A 6561 A 6562 A 6561 A 6562 sonda 5 A 6529 A 6529 sonda 18 A 6643 A 6644 A 6643 A 6644 sonda 22 A 6623 A 6623 sonda 1/77 A 6662 A 6662 A 6663 A 6663 A 6664 A 6664 sonda 2/77 A 6687 A 6667 11 Slovenska Bistrica: profil 4 1: 21 1: 19 1: 21 1: 19 stavba A 2: 7 2: 7 stavba B 4: 4 4: 5 4: 4 4: 5 4: 6 2: 13 2: 13 4: 6 A 6925 A 6925 stavba C 4: 23 4: 24 4: 23 4: 24 4: 25 4: 25 4: 26 4: 26 A 6867 A 6867 stavba Č 7: 11 7: 25 7: 11 7: 25 15 Spodnja nova vas: ruševine 8: 4 8: 4 9: 10 9: 10 12: 2 12: 2 gomila 16: 8 16: 8 4 Velenik: 13: 25 13: 25 gomila št. 2 20: 4 21: 7 20: 4 21: 7 3 Pragersko: 22: 24 1 pri profilu št. 6 22: 24 skupno 21 6 7 22 9 3 34 Tab. 11. Pregled ploskih krožnikov po rdeči (zgodnji) in sivi (pozni) barvi izdelave. S krepkim tiskom navedene posode imajo še ostanke rdečega premaza. — Übersicht über die flachen Teller aus dem roten (früh) und grauem Ton (spät). Halbfett angeführte Stücke haben noch reste des roten Überzuges vsaj že v prvi polovici 2. stoletja. Po drugi strani pa vidimo na tabeli, da so med izrazito pozno ocenjenim gradivom v Spodnjem Grušovju redek pojav, kar bi v tem smislu kazalo, da so tudi rdeči krožniki trajali dokaj dolgo. V primerjavi z najdbami iz Emone sklepa I. Miki Curkova, da na teh podpohorskih najdiščih (in v Poetovioni) temnih krožnikov (izdelanih iz peskane gline kot v Emoni) sploh ni bilo.239 Vsaj takšni iz prečiščene gline torej vendarle obstajajo tudi tu in primerjave s še drugimi najdišči bi morebiti pokazale, če gre res za takšno zakonitost, po kateri bi tudi ploske krožnike vsaj po barvi lahko časovno razločili v dvoje skupin. Vsekakor kaže fragment T. 1: 19, da so bili tod v rabi tudi domači izdelki iz peskane gline. Drugo pogostejšo skupino posod s strmo steno in vodoravno razširjenim robom bi bilo treba razdeliti na različice, ki bi morebiti dale manj enovito podobo. Zaradi skromnih fragmentov namreč ni vselej jasno, če gre za skodele ali z valjastim zgornjim (T. 1: 13—14, 2: 16—17, 3: 6—7, 5: 28—29, 7: 19—20, 10: 3, 13: 22—23) delom ali pa že za lonce podobnih oblik. Večinoma rdeče, včasih tudi rumene, so se našle na vseh najdiščih od Slovenske Bistrice (z izjemo stavbe A) do Velenika. Ni jih v grobovih, kar bi lahko razlagali tako, da ne sodijo med najzgodnejše najdbe, temveč bržkone predvsem v pozno 2. in 3. stoletje. Nekatere večinoma sive in temnejše skodele s strmo steno in odebeljenim robom (T. 1: 26, 28—29, 3: 16, 7: 24, 8: 26, 9: 11) spominjajo po profilu na Drag. 37. Samo v Sp. Novi vasi so se našle oble skodele na prstanasti nogi, ki imajo gornji del stene bolj strmo zravnan, rob pa oblo zaključen (T. 8: 8, 10, 20, 10: 6—8) in sodijo v prvo polovico 2. stoletja. Izrazito oblega profila z navznoter upognjenim robom so skodele T. 8: 9, 10: 2 in 12: 2 prav tako samo s tega najdišča in očitno iz istega časa. Druge oblike skodel, skled in krožnikov se pojavljajo večinoma posamično: v Spodnji Novi vasi kadilna skodela T. 16: 1 (in fragmenta dveh drugih), v Slovenski Bistrici dvoje črnih skled T. 3: 19, 21, po Drag. 35 povzeta skleda T. 7: 21 ter nekaj posamičnih in tudi drugod redkih oblik (T. 1: 15, 2: 6,14—15, 3: 8), prav tako pa tudi še v Spodnji Novi vasi (T. 8: 15—16, 23, 9: 7, 10: 4, 12: 12 ) in Veleniku ( T. 13: 9, 20—21 ). Večja skupina posod iz prečiščene gline so vrči, ki jih je približno 5 % inventariziranega gradiva. Večinoma so izdelani iz rdeče gline, četrtina jih je bilo rumenkasto sivih, dva pa sta bila svetlo siva. Le eden — iz gomile št. 1 v Veleniku •— je imel dva ročaja (T. 20: 1) in se je dal obnoviti, od drugih so se ohranile le črepinje ali posamezni deli, tako da raznolikosti oblik ni mogoče podrobneje opisovati. Po ostankih sten, a tudi vratov (T. 1: 30, 8: 14, 15, 17: 5, 19: 10) in širokih narebrenih trakastih ročajev (T.4: 11, 9: 9, 11: 8, 21: 4) lahko zanesljivo sklepamo o italskih oblikah. Te vrste vrči so bili večinoma najdeni v Spodnji Novi vasi, drugod pa le poredko. V naših krajih so bržkone izdelani vrči s širokim ustjem (T. 11: 2, 12: 4, 18: 3), kar se vidi tudi po slabši glini rjavkasto rdeče barve, to pa velja tudi za nekatere ozke ročaje (T. 11: 10—11) ter posode z 20 cm široko odprtino in trakastim ročajem (T. 1: 34, 2: 40), ki se pojavljajo tudi v domači izdelavi iz porozne gline (T. 3: 28, 6: 9). K vrčem in vrčkom sodijo očitno tudi ozki ročaji (T. 6: 6), ki pogosto nakazujejo manjše sive ali rdeče posode (T. 2: 37—39, 6: 7, 7: 22, 11: 7), podobno Zap. Spodnje Grušovje Slovenska Bistrica Spodnja Nova vas »Velenik < Pragersko štev. vsa izkopišča najdbe ob Ložnici stavba A stavba B id ruševinska plast ostanki bivališča pri profilu št. 6 vse 879 224 85 9 282 173 98 8 i 382 lonci (43%) 99 lonci (44%) 36 lonci (42%) 3 lonci (33%) 119 lonci (42%) 56 lonci (34%) 66 lonci (67%) 3 lonci (36%) 2 63 skodele (7%) 19 lonci (8%) 10 vrči (12%) 2 lončka (22%) 27 skodele (10%) 25 vrči (14%) ; 5 trinožniki (5 %) 1 trinožnik 3 53 lončki (6%) 17 lončki (7,5 %) 9 trinožniki (12%) 1 ploski krožnik (11%) 16 trinožniki (5%) 17 skodele (10 %) 5 skodele (5%) 1 vrč 4 49 vrči (6%) 11 ploski krožniki (5%) 8 skodele (9%) 1 skodela (11%) 16 lončki (5%) 14 lonci (8%) 4 pokrovi (4%) 1 lonec 5 47 trinožniki (6%) 11 sklede (5 %) 4 lončki (5%) 1 trinožnik (11 %) 14 pokrovi (5%) 11 lončki (6%) 3 lončki (3%) 1 skleda 6 45 lonci (5%) 10 lončki (4,5 %) 3 pokrovi (3,5 %) 1 pokrov? (11%) 12 ploski krožniki (4%) 10 pokrovi (6%) 3 amfore (3%) 1 ploski krožnik 7 38 pokrovi (4%) 8 skodele (3,5%) 3 lonci (3,5 %) 9 vrčki (3%) 9 trinožniki (5%) 3 sklede (3%) 8 30 ploski krožniki (3%) 7 sigillata (3%) 2 lončka (2,5 %) 8 vrči (3%) 5 sklede (3%) 3 lončki (3%) 9 25 sklede (3%) 7 skodele (3 %) 2 sigillati (2,5%) 8 lonci (3%) 4 melnice (2%) 2 skodeli (2%) 10 22 lončki (2,5 %) 6 trinožniki (2,5 %) 2 pokrova (2,5%) 8 sklede (3%) 3 pokrovi (2%) 1 krožnik 11 19 skodele (2%) 6 vrči (2,5%) 2 skodelici (2,5 %) 7 sklede (3%) 3 krožniki (2%) 1 pokrov 12 14 sigillata (1,5%) 6 pokrovi (2,5%) 2 skodeli (2,5%) 6 skodelice (2%) 3 ploski krožniki (2%) 1 ploski krožnik 13 12 sklede (1%) 4 amfore (1,5%) 1 ploski krožnik (1%) 5 lončki (2%) 2 lončka (1%) 14 12 pokrovi (1%) 3 melnice (1%) 1 ploski krožnik (1%) 5 sigillata (2%) 2 skodeli (1%) 15 11 melnice (1%) 3 pokrovi (1%) 4 melnice (1,5%) 2 amfori (1%) 16 10 vrčki (1%) 2 krožnika (1 %) 4 krožniki (1,5%) 1 skodelica 17 10 krožniki (1%) 2 skledi (1%) 4 vrči (1,5%) 1 kadilna skodela 18 9 skodelice (1%) 1 vrček 3 skodele (1%) 1 oljenka 19 8 amfore (1%) 1 oljenka 3 pokrovi (1%) 1 shrambeni lonec 20 4 vrči 1 amfora 2 amfori 1 lonček-čep 21 3 oljenke 1 oljenka 1 lonček-čaša — — 22 4 amfore 1 držaj posode 3 razno 1 shrambeni lonec 1 ploski krožnik 1 kadilna skodela 1 lonček-čep 1 lonček-čaša 1 razno _________________________________________________________________________________________________________ Tab. 10. Pregled zvrsti posodja na naselbinskih najdiščih po količinskem zaporedju (polkrepko: posode iz prečiščene gline; zaokroženi odstotki). — Übersicht der Gefässarten nach Reihenfolge ihres zahlenmässigen Vorkommens (halbfett: Gefässe aus feinem Ton) kot kratki, a široki narebreni ročaji (T. 8: 21, 10: 13, 11: 9). Zanimivo je, da več kot polovica teh posod in to najstarejših izhaja iz Spodnje Nove vasi, kjer rimske stavbe še niti ne poznamo. Tretjinski delež v naselbini ob Bistrici je razumljiv, prav nobene posode te vrste pa ni bilo v stavbi A v Slovenski Bistrici in na naselbinskem najdišču v Veleniku. Ostanki amfor so mnogo redkejši, a enakomerneje razporejeni. Iz Spodnje Nove vasi izhajata ovalna posoda z ravnim dnom T. 11: 1 in fragment roba ustja T. 12: 10, iz veleniške naselbine še fragmentirani sivi ročaji (T. 13: 28) ter iz tamošnje gomile št. 1 fragmenti sive amfore (T. 18: 15), medtem ko sta se v Slovenski Bistrici poleg črepinj ostenja našla še fragment okroglega ročaja in del narebrenega vratu (T. 6: 8,19). Vsaj toliko kot skodel se je našlo tudi loncev, zvečine jajčastih oblik ter največkrat sive in rdeče barve. Razlikujejo se ne le po obliki profilov ustij ampak tudi po velikosti, vendar je največ malih posod, ki jim pritiče tudi ime vaza in čaša. že iz peskane gline, a podobna drugim večjim (T. 19: 1) in manjšim (T. 16: 5), je shrambena posoda T. 9: 16. Loncev srednje velikosti, tudi latenske tradicije, je malo (T. 5 : 25, 17: 1 ; v tej skupini še T. 7: 9—10). Lončki so imeli poševen (T. 1: 10—12, 12: 9) ali krajši (T. 17: 3) oziroma navpičen rob (T. 12: 6, 17: 4) ter so bili različno okrašeni: od navadnega rdečega premaza do vrezanih ali vtisnjenih pasov zarez oziroma jamic, enkrat pa tudi z barbo-tinom (T. 4: 22). Našli smo tudi dva lončka — v Slovenski Bistrici (T. 2: 28), Spodnji Novi vasi (T. 10: 5) — v obliki »pivskih čaš« iz drugačne gline, ki sodita med najzgodnejše posodje na teh najdiščih in sta izdelek poetovionskih delavnic.239 3 število loncev se seveda povečuje tudi z raznimi ostanki dnov (T. 3: 27, 4: 3, 18, 6: 13, 14, 8: 5, 12—13, 21: 13 id), podobno kot ostanki dna s prstanasto nogo in podobnimi značilnostmi povečujejo število skodel (T. 8: 24—25,9: 20, 11: 15) ter vrčev (T. 1: 32, 2: 45,4: 13). Iz prečiščene gline je bilo tudi nekaj rdečih pokrovov (T. 1: 44, 2: 33, 41, 9: 12,13: 32), le enkrat tudi siv (T. 1: 18). Meine sklede sedaj prvič spoznavamo na podravskih podeželskih najdiščih (T. 4: 12, 8: 1, 9: 14), sem sodita tudi črepinji z zelenim loščem v notranjosti (inv. št. A 6734 in 6806) iz Slovenske Bistrice in Spodnje Nove vasi. Med seliščnimi najdbami sta bila tudi fragmenta volutne oljenke iz Spodnje Nove vasi (T. 9: 13) in pečatne iz Slovenske Bistrice (T. 3: 22), medtem ko se je troje volutnih oljenk našlo še v grobovih pri Spodnji Novi vasi (T. 16: 2—3, 17: 19), odkoder imamo tudi edino prejno vretence (T. 17 : 9). Med lončenino iz manj prečiščene oziroma s peskom mešane gline se skoro na vseh najdiščih kot ena značilnih zgodnjih oblik pojavljajo trebušasto ovalni lonci s koničnim nažlebljenim vratom, kakršne v razviti obliki sedaj najbolj strnjeno in številno poznamo iz grobišča v Šempetru. Taki lonci z latenoidno tradicijo doslej na podravskem podeželju niso bili znani in jih izven tu obravnavanega območja, npr. v Slovenskih goricah in Pomurju tudi sedaj (še) ni. Tukajšnje najdbe iz grobov (T. 16: 6—7, 16, 18: 5) kot tudi fragmenti iz naselbin (T. 2: 21—22, 9: 5) kažejo v oblikovanju zaključka vratu različice, vse pa so bržkone le lokalno posnemanje bogato okrašenih loncev, ki jim do sedaj znana večja najdišča Ljubljana, Zagreb-Stenjevec, Ptuj, Katsch, Celje, Šempeter približno orisujejo območje razširjenosti. Zanimivo je pri tem, da na bližnji Bri nj evi gori z lastno proizvodnjo loncev, trinožnih skodel in drugih zvrsti teh posod ni. Domačo kuhinjsko lončenino zastopajo na teh najdiščih v največji meri lonci in trinožne skodele oziroma sklede, od katerih so nekateri prišli tudi v grobove, čeprav v naših primerih ne kot žare. Večina loncev je bila očitno izdelana doma na podeželju, zanesljivo pa ne vsi, zato moramo misliti tudi na nakupe izdelkov iz mestnih, najverjetneje predvsem poetovinskih delavnic. Razmejitev med tema dvema skupinama za sedaj še ni mogoča oziroma bi prej potrebovali izčrpen pregled ptujske seliščne in grobne lončenine, ki doslej v takem smislu še ni bil narejen. Zato lahko npr. ptujski izvor domnevamo le pri takih posodah, katerih oblike oziroma profili robov ustij so splošno razširjeni pa še po tem ali onem pojavu kot je npr. žig NINNIA na fragmentu lonca T. 1: 20. Ne glede na to lahko v celotni skupini te vrste posod vidimo neko lokalno skupino, za katero so domači lončarji pač sprejeli osnovne oblike od drugod in jih po svoje preoblikovali, če je bila pri tem udeležena tudi celejska lončenina, po sedanjem poznavanju ni jasno, zato se — vsaj začasno — zdi, da smo tod pod Pohorjem že izven njenega vpliva. Območje te lokalne skupine omejujejo že doslej znana najdišča od Brinjeve gore na zahodu do Pragerskega na vzhodu, podpohorsko območje med pregrado apneniškega pogorja s Stenico in Konjiško goro ter pričetkom ravnin takoj za Velenikom pa je tudi naravna naselitvena enota. Najčešći in najznačilnejši profili vrhnjih zaključkov loncev so tod tisti, ki imajo odebeljen rob ustja bolj ali manj izvihan navzven, njegovo notranjo steno večinoma sedlasto upognjeno, vodoravno vrhnjo površino pa izravnano ali žlebasto upognjeno (npr. T. 5: 3—8, 12—16, 7: 1—8, 13: 1—5). Med temi profili je nekaj tipoloških različic, za katere pa ne moremo trditi, da so določena stopnja v oblikovnem razvoju, ker ni na voljo ustreznih stratigrafskih podatkov ali drugih datiranih primerjav. Podobni primeri na bolj dovršeno izdelanih loncih npr. v Ptuju opozarjajo na večjo razširjenost te oblike profila, pri čemer bi lokalno posnemanje lahko dajalo domačim izdelkom deloma bolj samostojne poteze. Ker takih loncev med lončenino v Spodnji Novi vasi ni, pač pa so v potrjeno poznih seliščnih najdbah v Spodnjem Grušovju, bi jih, vsaj na splošno, lahko imenovali lončenina 3.—4. stoletja. Druga številnejša oblika so lonci s pošev izvihanim robom, ki ni posebej profiliran, a je navadno oblo ali pa tudi oglato zaključen (T. 1: 8, 2: 1, 5: 2, 9: 1—3, 6, 10: 12, 14, 17, 12: 1, 8, 18: 4, 21: 1). Ta vrsta posod, če se opiramo zlasti na profil ustja, je precej splošno razširjena, zato tu ni nobena lokalna posebnost. V glavnem gre pri tem za zgodnje lonce od 1. stoletja dalje, ki pa trajajo tudi še v poznejši čas. Tu so, zlasti s širšimi robovi, značilni za seliščne ostanke v Spodnji Novi vasi, kjer drugih poprej opisanih posod sploh ni. Po profilih robov ustij moramo poudariti še dvoje oblik. Tako je prišla na dan predvsem na vzhodnem robu naselbine v Slovenski Bistrici skupina loncev, katerih pošev izvihani robovi so oblo odebeljeni in tako hkrati nerazčlenjeni (T. 7: 15—17). V nadaljnjo skupino pa sodijo še lonci, ki imajo pošev izvihan rob vodoravno podaljšan, pri tem pa oblo zaključen in ne posebej profiliran ( T. 1: 1—3 ). Posode takih profilov so se našle predvsem na zahodnem robu Slovenske Bistrice v cestnem profilu št. 4. Oblika vseh teh domačih loncev je v glavnem jajčasta, vendar v razponu od širokih, že v glavnem trebušastih loncev (T. 3: 1, 21: 1) do vitkih oblik (T. 5: 2, 18: 4), pri čemer imamo pri prvi skrajnosti včasih verjetno že globoke sklede (T. 7: 1). V podobnem razponu se gibljejo tudi mere: premer ustij sega od 30 do 14 cm, ko še lahko govorimo o loncih, pri čemer so tisti večjih mer seveda redki. Glina posod je prav tako različna, v glavnem zaradi različnega izvora (z različno glino), deloma pa bi bilo mogoče razločevati tudi časovne razlike. Večinoma gre za glino, mešano z apnenčevim peskom, ki je postala ob peki bolj ali manj porozna. Mnogo redkejši sta še dve očitnejši različici: z drobnim (mivkastim ?) peskom močno pomešana glina, ki ima sedaj mokasto hrapavo površino ter redke, večinoma črne posode iz peskane gline z ostro hrapavo površino (npr. čaša T. 2: 28). Barva teh posod prehaja v številnih različicah od črne do svetlo rjave, ne da bi doslej poznali pri tem kakšne zakonitosti v zvezi npr. z glino ali izdelavo (pečenjem ipd.), ki gotovo obstajajo. Večji del teh posod ima prazne, gladke površine, pogosto pa so okrašene. Večinoma so tak okras vodoravne črte od zelo tankih in gostih do širših in žlebičastih, ki jih navadno označujejo kot glavničasti in metličasti ornament. Ta način obdelave površine najdemo na vseh tukajšnjih najdiščih, redke pa so kombinacije z navpičnimi ali poševnimi zarezami, ki jih niso mogli oblikovati ob vrtenju, temveč naknadno. To so npr. prek vodoravnih (T. 29: 5), med njimi (T. 18: 4) ali v različnem sestavu (T. 9: 17) vrezani pasovi kratkih črtic. Navpične črte, izdelane na enak način, se pojavljajo v dveh oblikah. Tako ima lonec T. 21: 1 po 8 cm širokem pasu vodoravnih črt na ramenu drugo površino trupa do 4—5 cm pred dnom okrašeno z enako gostimi navpičnimi črtami. Podobno je na ostankih lonca T. 3: 1, kjer je pas vodoravnih črt ožji, druge pa so nekoliko poševne in metličaste. Podobne so poševnemu metliča-stemu okrasu na vrsti posod iz Spodnje Nove vasi (npr. T. 10: 12, 17,12: 1 id), kjer se edino pojavljajo tudi pasovi upognjenih črt na ramenu (T. 9: 1). V zvezi z vodoravnimi črtami je navadno tudi valovnica, ki se sicer redko pojavlja in teče preko črt (T. 13: 33—35, 29: 7—8 ), med njimi (T. 10: 9) ali brez njih (na pokrovu T. 8: 6 in fragmentu T. 12: 17). Ob vsem tem imajo nekatere posode, zlasti sklede, na vratu tudi vodoravne žlebove (T. 5: 21—24, 7: 18), ki delajo površino rebrasto podobno kot na »šempetrskih loncih« in na vrsti manjšega posodja tudi na teh najdiščih (npr. T. 4: 1,13:10 id). Na nobeni posodi, kolikor je to po ohranjenih spodnjih delih seveda mogoče trditi, okras ni segal do dna, temveč je ponehal 3—5 cm nad njim ter bil včasih omejen s pasom vodoravnih črt. Značilna vrsta domače lončenine so tudi trinožne skodele in sklede, ki jih po profilih lahko razdelimo v dvoje glavnih skupin (tabela 12). V prvo sodijo tiste z lečastim narebrenim trupom in oblo zaključenim robom (T. 2: 20, 3: 23, 19: 6—7), tiste s šibko izoblikovanim (T. 9: 8, 21: 7) in tiste z izrazitim kljunastim robom (T. 2: 18, 10: 10, 21: 6). Posebna oblika je trikotni rob skodele T. 20: 3, po enkrat pa sta zastopani skodeli z valjastim trupom T. 10: 1 in pošev izvihanim robom T. 16: 4. V drugo skupino uvrščamo skodele z oblim trupom in na vrhu na različne načine razširjenim robom: dvostransko razširjenim in ravnim (T. 1: 25, 2: 4, 4: 27—28, 7: 23, 13: 18), dvostransko razširjenim in Slovenska Bistrica Spodnja Nova vas Velenik Vse I profil 4 A B C C • II • III IV V f 10: 1 1 J 16: 4 1 f) 2: 20 3: 23 10: 18 19: 6 19: 7 5 ) 9: 8 21: 6 21: 8 3 ) 2: 18 10: 10 2 J 20: 3 1 J 13: 16 1 % 1: 22 3: 24 —i ^ M - O WHW 'Öin:^ M** C * •• óqos, Tribute to B.D.Meritt (1974) 38—39;'but L. Robert, Bulletin épigraphique 1976. 248. 16 Clement, Aq%. Aslx., l.c. Michaud, 1. c. AE 1971. 440: «on peut penser à un [quaestor] provinciae Achaiae devenu trib[unus plebis]». 17 Inscriptions on other architrave (or epistyle) blocks found at Corinth always bear the name of the donor in nomina- tive, cf. for example, West No. 120, 121, 122, 123, 131, 132. Kent No. 157, 197, 333; also 111, 112, 504 and 505. 18 CIL III 87 add. p. 968 = 14148, 10 (Petra). E. Groag, Die römischen Reichsbeamten von Achaia bis auf Diokletian, Sehr, der Balkankommission, ant. Abt. 9 (1939) 116. 19 CIL II 2075 (Iliberris). Groag, o. c. 117. 29 IG II2 4071 (Eleusis). Groag, o. c. 119. 21 CIL VIII 7059 = ILS 1067. Groag, o. c. 104. 22 CIL XI 1837. Groag, o. c. 100. 23 Cf. West No. 58 (Nerva-Trajan). 24 Clement, Aqx■ A sir., l.c., PL 142. Michaud, l. c., PL 134. AE 1971. 441. 25 Clement, l. c. Michaud, l. c. AE, ibid. 26 This is also confirmed by the architectural features: Clement, l. c. 167. 27 For example: Kent No. 214 (where assigned to the late first, or early second, century A. D.) No. 218, 257. J. Wiseman, Hesperia 38 (1969) 94, PL 30, 1. 28 O. Broneer, Hesperia 27 (1958) 23 No. 4, PL 9 e. 29 Paus. 2, 3, 2; 2, 4, 5. FRAGMENTI LATINSKIH NAPISOV Z ISTMA Povzetek V današnji vasici Kp'ia Bp’>a»), nedaleč od istmijskega prekopa na cesti Atene— Korint, se je v antiki vsaki dve leti zbrala množica obiskovalcev iz cele Grčije, da bi prisostvovala slovitim istmijskim igram v Pozejdonovem svetišču med Saronskim in Korintskim zalivom. Igre so že v začetku 6. stoletja pr. n. š. postale panhelenski festival. Za njihovo organizacijo je bil zadolžen Korint, in ko sta Cezar in kasneje Avgust v Korintu ustanovila rimsko kolonijo, so jim priključili igre na čast živečega vladarja, Caesarea. Zgodovina raziskovanja tamkajšnjih arheoloških ostalin je stara, sistematična izkopavanja pa je prevzel po zadnji vojni ameriški arheološki inštitut pod vodstvom Oscar j a Broneer j a. Današnji obiskovalec si lahko ogleda poleg novega, modernega arheološkega muzeja Pozejdonovo svetišče, stadion, gledališče, rimske terme in ostanke istmijskega zidu in obrambnega sistema, ki je bil zgrajen ob koncu antike, da bi varoval Peloponez pred čedalje pogostejšimi barbarskimi vpadi. (O. Broneer, Isthmia I, Temnle of Peloponez, 1971; Isthmia II, Topography and Architecture, 1973; E. R. Gebhard, The Theatre at Isthmia, 1973.) Leta 1967 je po krajšem premoru Broneerjevo delo nadaljeval Paul A. Clement; v sezoni 1976 sem se udeležila njegovih izkopavanj in na pobudo profesorja dementa obdelala fragmente latinskih napisov, ki so bili najdeni med leti 1967 in 1976 ob raziskovanju poznoantičnega obrambnega sistema in rimskih term. Latinski napisi so večinoma zelo fragmentarni, ohranjenih je le nekaj črk, kjer interpretacija ni mogoča ali pa je več ali manj nezanesljiva: to so fragmenti 1, 2, 3, 8, 9 in 10 (glej pripadajoče fotografije). Zelo zanimiv pa je edini v celoti ohranjen napis iz tiberijanske dobe, postavljen v čast svečenice Kalikrateje (op. 3), ki je že znana z napisa iz Korinta (op. 4). Bila je svečenica Providentiae Augustae in Salutis publicae; češčenje poosebljenih vrlin, v ! M, ki so se pripisovale vladarju, je bila ena izmed oblik vladarskega kulta, ki je imel v rimskem Korintu brez dvoma velik pomen. Napis je dala postaviti tribus Claudia, ki je tu prvič izpričana. Doslej znano število lokalnih korintskih tribus se je tako dvignilo na enajst. Zanimivi so tudi trije fragmentarni napisi na arhitravih, ki pripadajo isti zgradbi (napisi 5, 6 in 7; op. 16, 24 in 25). Poslopje, ki je moralo biti javnega značaja (portik ali svetišče?), je morda dal postaviti na napisu omenjeni višji rimski provincialni uradnik, kvestor ali prokonzulov legat. Naj omenim še edini latinski napis s tega najdišča, ki je bil najden med Broneer-jevimi izkopavanji. To je velik, vendar od vremena močno poškodovan oltar, postavljen v čast Herkulu ex visu (op. 28). Dasi je bil kult Herkula med najbolj razširjenimi in popularnimi v grškem svetu, je v območju Istmia izpričan samo s tem napisom; celo na celem korintskem področju ni za njegov kult ne arheoloških ne epigrafskih dokazov. O njegovem češčenju nam priča le Pausanias, ki v svojem Potopisu omenja dva Herkulova kipa v Korintu (op. 29). ZATON ANTIKE Ljubljana 22.-24. IV. 1976 DARK AGES ,4 V? 1 KOLOKVIJ O ZATONU ANTIKE S kolokvijem »Zaton antike« je želelo Slovensko arheološko društvo prikazati čas od 4. do 6. stoletja, kulturo pozne antike in romaniziranih iliro-keltskih staroselcev. Materialna pričevanja, ki so po osvoboditvi številčno izredno narasla, omogočajo celovit in dokumentiran prikaz kulture in civilizacije tega obdobja. Na kolokvijih Slovenskega arheološkega društva sta bili razčlenjeni že obe problematični obdobji, ki mejita na pozno antiko. Tako je pred časom strokovno srečanje z vrsto prikazov in analiz materialne in duhovne kulture osvetlilo čas zgodnje antike, vse do vdora Markomanov, Kvadov in drugih ljudstev v času Marka Avrelija. Nadalje je bilo več strokovnih srečanj v preteklih letih posvečenih tako antiki, kakor tudi zgodnjemu srednjemu veku. Naravna je težnja osvetliti obdobja zgodnjega srednjega veka, saj ima to obdobje skromne in teže spoznavne materialne vire in hkrati je to čas, ki doslej ni bil dovolj intenzivno proučevan, predvsem pa čas zgodnje nacionalne zgodovine. Razprave in spoznanja o zgodnjem srednjem veku na naših tleh in o zgodnjih dobah nacionalnega zgodovinskega razvoja so vse jasneje kazale, da je poznoantično izročilo v zgodnjesrednjeveškem času močno. Tudi potreba, da bi pregledno spoznali silnice celotnega antičnega obdobja, je narekovala, da zapolnimo vrzel v dosedanjih pogledih še s kolokvijem o pozni antiki, ki je v dokončni obliki dobil naslov »Zaton antike v Sloveniji«. Sprva je bilo sklenjeno, da bo kolokvij leta 1975 v Šentjurju pri Celju zaradi izkopavanj na bližnji poznoantični postojanki Rifnik. Predvidevali smo, da bo strokovno delo obsežnejše, saj smo sprva načrtovali, da bo Antična sekcija Zveze arheoloških društev Jugoslavije prispevala širšo obravnavo, ki bi zajela ozemlje cele Jugoslavije. Kolokvij naj bi bil osnova za glavni referat o starokrščanski arheologiji Jugoslavije (ki naj bi predstavil našo državo na X. mednarodnem kongresu starokrščanske arheologije v Rimu leta 1975). Ta širši koncept smo morali zaradi omenjenih finančnih možnosti Zveze arheoloških društev Jugoslavije opustiti in tudi SO Šentjur zaradi finančnih težav ni mogel postati gostitelj velikega znanstvenega srečanja. Tako smo na skromnejšem kolokviju aprila 1976 v Ljubljani obravnavali pretežno vire in materialno kulturo Slovenije. Druga področja Jugoslavije so bila predstavljena z referati, ki so posredno pripomogli k bolj zaokroženi podobi Slovenije v pozni antiki ali pa dopolnili vrzeli pri obravnavanju problematike celotnega obdobja. Sreča- nje je bilo obogateno še z referati strokovnjakov sosednjih dežel: Italije, Avstrije in Madžarske. Dela, tiskana v pričujočem zvezku Arheološkega vestnika, ki je tudi doslej vedno z razumevanjem sprejemal gradivo kolokvijev Slovenskega arheološkega društva, dajejo pregled novih arheoloških postojank in historično topografskih dogajanj, pregled obdobja, ki je bilo še pred leti zavito v temo, ker je le nekaj najdišč dajalo slutiti bogastvo poznoantičnega izročila. Zaton antike, obdobje propadanja tedanjega civiliziranega sveta, pomeni slovenski arheologiji novo področje dela. Za arheologe se z intenzivnejšim proučevanjem tega časa začenja obdobje novih spoznanj in rezultatov, predvsem pa daje študij zatona antike osnovo za razumevanje človeka in njegovih stisk v času podiranja starih izročil, ko se je na obzorju prikazoval nov človek in s seboj prinašal nov svet. Ljudmila Plesničar predsednik Slovenskega arheološkega društva POZNOANTIČNA POSELITEV SLOVENIJE PETER PETRÜ Narodni muzej, Ljubljana Da razumemo kasno antično topografijo Slovenije, moramo upoštevati geografske danosti našega prostora, zasnove poselitve iz zgodnje antike in, končno, širše vojno-politične dogodke 4.—6. stoletja. Geografske danosti Slovenije se v zgodnjerimskem času kažejo v politični luči kot mejno področje in v naselitvenem pogledu kot prostor mnogih več ali manj za koloniziranje ugodnih dolin oziroma predelov.1 Zgodnje antična mejna pozicija naših krajev narekuje v okupacijski fazi — do ureditve urbanizacije s samoupravo v mestih — izgradnjo utrdb za vojaške garnizije z jedrom in prezimovališči v legijskih taborih Emone in Poetovije. V okupacijski fazi se zaradi stalnih vojaških posadk in njihovih spremljevalcev — od družin do raznih prekupčevalcev — izredno poveča povpraševanje in s tem zviša proizvodnja in naraste trgovina. Vojska je torej posredni ekonomski faktor. Direktno je vojaštvo omenjeno pri Tacitu, Annales 1, 20 : »Interea manipuli, ante coeptam seditio-nem Nauportum missi ob itinera et pontes et alios usus...« Odločilno je prispevalo k večji menjavi blaga in postavilo hkrati z mrežo cest temelje za nadaljnjo kolonizacijo pokrajine.2 Vrh tega so legijski tabori v Ljubljani in v Ptuju osnova za razvoj tukajšnjih naselbin.3 Izgradnji Emone z obzidjem in štirideset stanovanjskimi inzulami ter z regulacijo Ljubljanice je nujno sledila poselitev okolice. To izhaja tudi iz dejstva, da nekateri nagrobniki spri-čujejo veterane legije XV. Apollinaris, ki so po odsluženju vojaškega roka dobili v okolici svoje posestvo, veliko 700 X 700 m in stanovanjsko stavbo v mestu.4 Podobno je potekala naselitev veteranov tudi po drugih postojankah in vplivala na pokrajino. Ob takih točkah so s krčenjem in trebljenjem širili obdelovalne površine, hkrati pa je pritegnil tak zaselek oziroma vas še obrtnike od lončarjev do kovačev. Večinoma so nastajali ti centri ob novih cestah, vendar v bližini prazgodovinskih postojank, kakor je to razvidno vzdolž ceste Emona— Siscia ali na prostoru med Kamnikom in Kranjem.5 Nasprotno temu pa je z izgradnjo državnih cest povsem na novo civiliziran svet Trnovskega gozda, Krško polje in predeli v obrobju Slovenskih goric, kakor nazorno govore zemljevidi v ANSI.6 Z ekonomskega vidika razumljiva je težnja po opuščanju prazgodovinskih gradišč in naselitev v dolini vzdolž novozgrajenih cest. Tako je le malo zgodnjeantičnih postojank na hribih oziroma na vrhovih gričev, pač pa je izrazita naselitev ravninskega sveta, kar je značilnost te dobe. Svet, ki je bil kultiviran v tej dobi, je naseljen tudi v kasni antiki, kar dokazuje vrsta najdišč na omenjenih področjih. Analiza neposredne okolice Nevioduna kaže, da so na Krškem polju iztrebili gozd v zgodnjerimski dobi in tako pripravili večje površine za poljedelstvo. Stopnjema so te površine naraščale zaradi povečanja njiv, vinogradov in pašnikov. Nam vsem je poznan podatek, da je cesar Prob v sredini 3. stoletja dovolil gojenje trte oziroma dal izkrčiti v Panoniji gozdove, da bi dobil nove površine za nasaditev trt. Kasnejših posegov v pokrajinsko podobo na Krškem polju z arheološkimi dokazi ne moremo potrditi, vendar so obdelano področje gospodarsko izkoriščali tudi v 4. stoletju, sodeč po najdiščih Veliko in Malo Mraševo, Gorica, Podlog in Velika vas.7 Velike spremembe v naselitveni podobi in historični topografiji naših krajev so se začele po vdoru Kvadov in Markomanov.8 Do takrat so ljudje očitno slepo zaupali v geslo pax Romana — mir v mejah imperija. Barbarski vdor z množico pobitih, zasužnjenih, na eni strani, in uničenimi ali požganimi naselji, posestvi, imetji, skladišči itd., na drugi, kakor da je streznil prebivalstvo in rimsko upravo.9 Uredili so posebno obrambno črto imenovano praetentura Italiae et Alpium, od katere je zanesljivo določljiva le Ločica kot postojanka in legijsko taborišče.10 Kakor kažejo dosedanje najstarejše antične najdbe na Rifniku,11 na Vranju pri Sevnici12 in Martinj hribu,13 segajo zametki teh utrjenih pribežališč v pozno 2. stoletje oziroma v čas po markomanskih vojnah in so tako sočasni s podatkom o pretenturi. To pa hkrati dokazuje, da je bila njihova okolica obdelana in da je dajala možnost za preživljanje. Sodeč po zobeh prebivalcev je bila poglavitna prehrana mleko in mlečni izdelki ter meso, kar kaže, da so morali obstajati v okolici samih trdnjav obsežni pašniki in primerna lovišča.14 Pašnike so dobili tudi s krčenjem gozda okoli trdnjave, saj je moral biti prostor pred obzidjem v širini najmanj 100 m in največ 300 m čistina, da je onemogočal sovražniku kritje za drevesi in drugimi ovirami, hkrati pa omogočal lokostrelcem in vojakom s puščicami, balistami in katapulti obstreljevati nasprotnika. Nekatere kasnoantične trdnjave ali obzidane postojanke z izredno veliko površino so očitno služile tudi za varno spravljanje živine oziroma drobnice. Tako si na Velikih Malencah15 z izmerami trdnjave 440 X 300 m ne moremo zamišljati, da bi vsa površina služila za stanovanjsko poslopje, marveč moramo predpostavljati obore in hleve za živino. O tem nas prepričuje tloris 700 X100 do 200 m velike utrdbe Sv. Pavel nad Vrtovinom,16 ki ima prečno obzidje, s katerim je ločen severni stanovanjski del (v katerem smo našli tudi temelje stavb) od mnogo večjega pašnika oziroma obora. Tem velikim utrdbam lahko priključimo še raziskovalno komaj načete refugije od Podzemlja, Sv. Ambroža, Kek-ca-Siliganuma nad Novo Gorico, Ajdne nad Potoki, Ajdovskega gradca v Bohinju, Pivke pri Naklem, Kranja, Polhograjske gore, Sv. Gore v Zasavju, Orehka, Zidanega Gabra, Tinja pri Jelšah do Puščave nad Starim trgom pri Slovenj-gradcu,17 ki bi jih po površini lahko medsebojno vzporejali. Ob tej razumljivi želji po večanju svoje ekonomske oziroma življenjske neodvisnosti pa se pojavi novo vprašanje, kako so mogli na naštetih trdnjavah braniti včasih tudi do 1500 m dolgo obzidje npr. na Velikih Malencah. Iz vojaških vidikov je smi-selnejša zasnova utrdb na Rifniku, Vranju, Ajdovskem gradcu v Bohinju, Polhograjski gori ali Sv. Ambrožu na Krasu, kjer je obzidje dolgo od 210 do 300 m. Najdišča iz časa pozne antike. —■ Archaeological sites from the late Antiquity Če predpostavljamo, da je v teh refugijih živelo le sto ali največ tristo ljudi, je to pomenilo le nekaj desetin za obrambo sposobnih branilcev. Tako zija prepad med številom vojakov in velikostjo obzidja pri velikih trdnjavah. Somerna z možnostjo obrambe pa je velikost utrjenih vil npr. Stari trg pri Ložu. Na ta problem je opozoril že profesor Grafenauer pri obravnavanju vzhodnogot-skih enot v naših krajih in velikosti posadk v Palermu oziroma Ticinu — ki so štele največ štirideset ljudi.18 Glede na pomanjkanje vojakov je bila obramba velikih mest, kot so bila Poe-toviona, Celeja, Emona, Neviodunum, Castra itd., po razsulu limesa in vojaških enot konec 4. stoletja skoraj nerešljiva naloga. Obzidja teh trdnjav dodatno utrjena še z vrati in stolpi, bi potrebovala večje posadke, ki pa jih od 5. stoletja dalje ni bilo. Razumljivo, da so spričo takega stanja ljudje opuščali velika mesta in se selili v bolj varne naravno branjene refugije, kakor je pokazal J. šašel v Kroniki.19 Izgradnja oziroma obnova pribežališč sovpada z vdori barbarov preko Donave, in je zelo verjetno tudi v zvezi s porazom pri Hadrianopolisu leta 378, ko so gotske in alanske čete pod Alatejem in Safrakom prodrle vse do Ptuja in Stridona. Iz svojih novih bivališč v Panoniji so očitno ogrožale prav naše kraje, kajti velik del izkopanin na omenjenih postojankah je iz poznega 4. stoletja. Taka naklepanja bi podpiralo po mojem tudi neko doslej nepoudarjeno dejstvo. V mislih imam procentualni odnos med najdbami v velikih mestih. Medtem ko je za Neviodunum prav značilna velika množina križnih fibul, stilusov, koščenih igel, črnilnikov in drugih predmetov iz 4. stoletja, lahko 5. stoletju pripišemo med tamkajšnjim gradivom le fibulo v obliki cikade in nož z nare-brenim branikom; domnevno bi v začetek tega stoletja lahko pridali še fibulo s kristogramom in tako imenovani grob z rugijskim prstanom s kačami. Govorjeno statistično bi lahko dejali, da imamo 1500 izkopanin iz 1.—4. stoletja (od katerih je 300 primerkov gotovo iz 4. stoletja) in le dvoje oziroma troje predmetov iz 5. stoletja ter nobene najdbe iz 6. stoletja.20 Podobno sliko daje tudi gradivo iz Celeje in Emone, le da je v teh mestih opaziti nek višek gradbenih del s starokrščanskimi bazilikami iz konca 4. stoletja. Strnjeno bi lahko povzeli, da se sočasno z upadanjem materialnih pričevanj v nižinskih naseljih in mestih pojavlja gradivo in drugi dokazi življenja na zavetno ležečih refugijih (gl. zemljevid najdišč kasne antike in preseljevanja). Kar se tiče lege pribežališč opažamo, da so izbrali romanizirani staroselci dotlej le malo naseljene predele Gorjancev, območje tako imenovanega pragozda med Voglajno, Savinjo in Savo, Gornjesavsko dolino z osamelci na Ajdni ter zatišnih postojankah Bleda in Bohinja — torej predele, ki so odmaknjeni od glavnih rimskih prometnih vezi. Vendar pa so pri tem skrbeli, da so videli sosednje postojanke in se mogli v primerih nevarnosti obveščati. Tako je splet zatočišč in utrdb tvoril obrambni sistem v smislu samozaščite, hkrati pa je bil važen člen v obrambi iliro-italskih vrat. Prodirajočo množico ljudstev v času selitve narodov so cepili in slabili že v tem predprostoru in ustvarjali pogoje za uspešno obrambno strategijo bočnih napadov, zased in obkoljevalnih manevrov glavnine redne vojske na kraških zaporah. Zato so ti refugiji imeli v ekonomskem pogledu skromno vlogo, saj so pridelovali le za svoj lastni obstoj ob trdnjavah. Prelazi v zahodni Sloveniji so kot najbolj značilen vojaško-geograf-ski dejavnik postali v 4. stoletju izredno pomembni. Pregrada Vzhodnih Alp je mogočna poslednja stena med cesarstvom vzhoda in zahoda ter branik pred barbari. Zato so Rimljani te naravne ovire okrepili z linijsko zasnovanim zapornim obzidjem od Reke do Ziljske doline. Zametki obrambe segajo v Dioklecijanovo dobo, dograjevali pa so jih skozi 4. in del 5. stoletja. Z naselitvenega vidika so zapore zanimive, ker potekajo po področju, ki drugače ni bilo poseljeno. Predpostavljali bi, da bo z izgradnjo obzidja nastopila pospešena kolonizacija in gospodarska izraba bližnjih manjših ravnic, travnikov in gozdov. Vendar pa neznatne najdbe iz tega področja govore nasprotno. Očitno so prav neprimerne življenjske možnosti v področju, ki je brez vode in nad višino, do katere uspevajo žitarice, spodbudile stratega, da je tam postavil obzidje. Vojno-obrambne prednosti območja so bile v njegovi slabi poseljenosti in kra-škem svetu brez vode in hrane, s čimer je bil sovražnik obsojen na lakoto in žejo. Glede na to je skoraj izključeno, da bi bil gorati svet od Hrušice do Snežnika zanimiv za naselitev kolonistov v kasnorimskem obdobju. Ob slovansko-avarskem vdoru so se škofje s skupinami vernikov iz območja Ptuja, Celja in Ljubljane umaknili in naselili del zahodne Istre. To se je zgodilo predvsem po langobardskem odhodu v Benečijo leta 568. V teh desetletjih so zapustili svoja verska središča škofje Poetovione, Celeje, Viruna, Emone, Agunta in cerkveni voditelji drugih manjših središč v Vzhodnih Alpah.21 Z njimi je odšel iz naših krajev del prebivalcev, mnogi pa so ostali na zemlji svojih prednikov, kakor dokazujejo izsledki arheoloških izkopavanj, študij kasnoan-tičnih patrocinijev in najbolj neposredno imenski relikti. V odročnih predelih so se ohranili staroselci v strnjenih skupinah, kakor dokazuje slovanska oznaka Lah oziroma Vlah za romaniziranega Iliro-Kelta v imenih Lahovče, Laško, Laška vas, Bašelj, Belšinja vas itd. Delno govore o tem tudi imena krajev kot Stara vas, Staro selo oziroma Stari trg in posredno imena Ajdovščina, Ajdovski gradeč, Mirje, Gradec ter izpeljanke iz teh oznak. Staroselci so preživeli tudi v večjih krajih, saj so posredovali slovanskim prišlekom imena rek (Drava, Sava, Krka, Kolpa, Soča), geografske pojme (Kras, Kranjska, Podjuna, Julijske Alpe, Karavanke) in mnoga imena mest (Ptuj, Celje, Trojane, Trebnje, Beljak, Kranj, Logatec, Koper, Piran, Trst itd.). Antična dediščina se je ohranila tako s posredništvom staroselcev še v slovansko dobo.22 Na koncu lahko glede historične topografije ugotovimo, da je po zgodnjean-tičnem prehodu s prazgodovinskih središč k postajam in naseljem ob novo trasiranih cestah v antično poselitev Slovenije in v ustroj prebivalstva, zarezal naj globoke j šo sled vdor Kvadov in Markomanov. Antična populacija Slovenije se ne obnovi več v prejšnjem obsegu, krčenja in pridobivanja novih ledin ne zaznamujemo. Večji poseg v pokrajino je šele izgradnja zapornih zidov v 4. stoletju na prej neobljudenem kraškem svetu v območju Snežnika, Notranjske in obrobja Ljubljanske kotline. Iz vojno-strateških razlogov je potrebno predpostaviti povezavo med posameznimi odseki, vendar pa po doslej znanih podatkih do širše kolonizacije vzdolž te črte ni prišlo. Drug v širokem smislu važen politični dogodek je opustitev meje na Donavi konec 4. stoletja. Ljudstva z drugega brega reke imajo poslej odprt dostop v plodno Panonijo, z železom bogati Norik in mikavno Italijo. V tem času zgradijo pribežališča na skritih vzpetinah in osamelcih, pri čemer izbirajo običajno že prej delno izkrčene griče. Naslednje obdobje stopetdesetih let zaznamujejo številni vojaško-politični dogodki, plenjenja in požiganja, razseljevanja in umikanja, lakote in bolezni. Kljub vse težjim življenjskim možnostim so romanizirani iliro-keltski staroselci v odročnih predelih — proč od cest, po katerih so se valile trume ropajočih plemen — še naprej obdelovali svoje njive, ohranjali plodne površine in pašnike, skrbeli za svoj vsakdanji kruh in prenašali tako del starodavne kulture tudi na slovanske prišleke. 1 S. Petru, Nekaj antičnih zemljepisnih pojmov o naših krajih, Arheološki vestnik 19 (1968) 375. 2 B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1939) 115 ssl. I. Curk, Rimljani na Slovenskem (Ljubljana 1976). P. Petru, Tiberijev portret iz Emone, Adriatica praehistorica et antiqua, Miscellanea G. Novak dicata (Zagreb 1970) 657. 3 I. in J. Curk, Ptuj, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 4 (1970). 4 J. Šašel, Emona, RE, suppl. XI (1971) 540. 5 M. Kos, Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1955) 35. S. Pahič, Nov seznam no-riško-panonskih gomil, Razprave L razr. SAZU 7 (1972) priloga 2. 6 Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) s priloženimi zemljevidi. 7 P. Petrù, Evidenca najdišč. Varstvo spomenikov 5 (1962) 52 ssl. 8 P. Petru, Rimsko podeželje na Dolenjskem v luči najdb na avtomobilski cesti, Dolenjski zbornik 1 (1961) 211. 9 Claustra Alpium Iidiarum I, Katalogi in monografije 5 (1971). 10 P. Petrù, Najnovija istraživanja klauzura Julijskih Alpa, Osiječki zbornik 12 (1962) 5 ssl. Idem, Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantičnih utrdb v Sloveniji, Arheološki vestnik 23 (1972) 343 ssl. R. Matej-čić, Sedam godina rada u istraživanju Liburnijskog limesa, Osiječki zbornik 12 (1969) 24 ssl. J. šašel, Über Umfang und Dauer der Militärzone Praetentura Ita-liae et alpium, Acta of the fifth Epigra-phic Congress 1967 (1970) 317. 11 L. Bolta, Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju, Arheološki vestnik 21—22 (1970-71) 127. 12 P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975). 13 F. Leben, Gradišče pri Martinj hribu, Varstvo spomenikov 9 (1963-64) 192. 14 V. Krušič, Karies na zobnem gradivu z Vranja in njegovo vrednotenje, Katalogi in monografije 12 (1975) 123 ssl. 15 B. Saria, Die vorgeschichtlichen Ringwallsysteme in Slowenien, Südost-Forschungen 15 (1956) 41 ssl. 16 D. Svoljšak, Zgodnjeantična naselbina na Sv. Pavlu nad Vrtovinom, Arheološki vestnik 19 (1968) 422. 17 S. Pahič, O rimski cesti pod Uršljo goro in še kaj, Koroški fužinar 16, št. 10 —12 (1965) 38. A. Valič, Po zgodovinskih poteh v okolici Jesenic, Jeklo in ljudje, Jeseniški zbornik 1 (1964) 476; A. Valič, Arheološki spomeniki Gorenjske, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 76 (1977) 11. J. Dular, Podzemelj-Kučar, starokrščanska cerkev, Arheološki pregled 17 (1975) 121. P. Petrù, Zgodnjesrednje-veška naselbina na Polhograjski gori, Arheološki vestnik 18 (1967) 435 ssl. D. Vuga, Sveta gora v Zasavju (Rovišče), Arheološki vestnik 25 (1974 ) 424. Za Ob-soteljsko Sv. Goro glej J. Korošec ml., Dodatno poročilo o raziskavah zgodnje-srednjeveške gradbene dejavnosti na Svetih gorah nad Sotlo, Arheološki vestnik 25 (1974) 518 z literaturo. P. Petrù, Obnovljena antika v Ajdovščini, Varstvo spomenikov 10 (1965) 131 ssl.; P. Petrù, Ajdovščina: neue Ausgrabungsresultate, Roman Frontier Studies 1969 (Cardiff 1974) 178 ssl. S. Gabrovec, Latensko obdobje na Gorenjskem, Arheološki vestnik 17 (1966) 243 s sliko 1 in 2 (Ajdovski gradeč v Bohinju). S. Petrù, Nekaj zgodnje-srednjeveških najdb iz Gorjancev, Arheološki vestnik 18 (1967) 435 ssl. J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela 1. razr. SAZU 13 (1960). D. Svoljšak, T. Knific, Srednjeveške najdbe Vipavske doline, Situla 17 (1976). 18 B. Grafenauer, Zgodovina Slovencev I (Ljubljana 1966). V. Bierbrauer, Die ostgotischen Grab- und Schatzfunde in Italien, Centro Italiano di Studi sull’Alto Medioevo, Biblioteca studi medievali VII (Spoleto 1975) 35. 19 J. šašel, Problem naseljevanja vzhodnoalpskih Slovanov, Kronika 20 (1972) 3 ssl. 20 S. in P. Petrù, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1978) . 21 J. Rus, Joannes, prvi škof istrske in zadnji panonske Emone, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1939) 147. 22 P. Petrù, Zaton antike v Sloveniji (Ljubljana 1976). Summary I was given the taks of speaking at this colloquium organised by the Archaeological Society of Slovenia on the historical topography of Slovenia in the late Roman period, on aspects of chronology and settlement. This is not an easy task, although documentation has now been collected and is presented cartographically in the book Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological sites in Slovenia). It is thus necessary only to call attention to general aims rather than to go into details. Irena Sivec and Marijan Slabè will also autline many topographical details for this period, which alleviates my task. The key to an understanding of the late Roman topography of Slovenia is to be found in the geographical features of our country, in the distribution of settlements and how they were set up in early Roman times and finally in the general military and political events of the 4th to 6th centuries. During the early Roman period the geographical features of Slovenia can be seen politically as a border region, and from a settlement point of view as a region of many valleys and pockets of land more or less suitable for colonising. The early Roman border position of Slovenia meant that during the occupation period — up to the establishment of autonomous towns — military garrison forts were built, with their centre and winter quarters at the legionary headquarters of Emona and Poeto-vio. According to Tacitus, Annals I, 20, the army was interea manipuli ante coeptam seditionem Nauportum missi ob itinera et pontes et alios usus... and thus contributed to increased trade; at the same time, through the building of a network of roads the army laid the foundations for the further colonisation of the region. Moreover the legionary camps at Ljubljana and Ptuj formed the basis for later development of settlements there, especially at Emona, where the building of a town with surrounding walls and 40 dwelling insulae and the regulation of the river Ljubljanica became the focus for the ocupation of the surrounding area. Several grave stones testify that veterans of the XVth Apollinaris legion, having served out their military terms, were granted their agraria missio in the surrounding area. The veterans were also given land near other military posts, with equal advantages, which indirectly had a significant influence on the occupation of the country. At such places forest areas were cleared for arable land while at the same time growing needs drew artisans, from potters to smiths, to the little settlements or villages. Usually such centres grew up around new roads, not far from prehistoric sites, as is evident along the Emona— Siscia road or in the regions between Kamnik and Kranj. The opposite of this occurs when arterial roads were built in newly-settled areas such as the forest of Trnovski gozd, the Krka plain and the foothills of Slovenske gorice, as is clearly evidenced by maps in the book Arheološka najdišča Slovenije (ANSI). For economic reasons there was a tendency to leave prehistoric sites on the hills and settle in the valleys along the newly-built roads. The area which was cultivated during this period was still inhabited in the late Roman era, as is proved by a number of sites in the above-mentioned places. Gradually the cultivated areas increased by the growth of fields, vineyards and pastures. In the middle of the 3r — 1 , T--, ■ 1 \ V \ H \ . > V O ÀJDNA- ©;BLED PtVKÄ r*ci ic /tjJ LASKA VAS if ----v.„ fß ? ^...(J|)rifnìk ! v' ' J ŠMARJETA ©W KRANJ © PÖDMELEC S. \ j DRAVLJE © ŠOGORA © VRANJE © TfNJE ' % POLH.GORA© 'V "'© GRADE&n V(3) LJUBLJANA ~ @f SV. GORE" fD SV, PAVEL ••V- © AJDOVŠČINA DRNOVO © GOLO ROJE TRBINC © ©JAPLJA X. ŠMARJE TA © © VtNJI/VRH'© VEL. MALENCE /fa f» ©,STÀRi-Gfi'M ©UNEC V X©©ySVAKOVA JAM ( m Mihovo S s © KRIZNA GORA © RflASTJE © ŠKOCJANSKE JAME ~"U\ ßß ‘ A f-c^© STARA VAS ; 1 30 km Najdišča iz časa selitev ljudstev na Slovenskem. — 1 Poznoantični element. — Late Roman element 2 Langobardski element. — Lombardie element 3 Vzhodnogotski element. — Ostrogothic element 4 Gepidski element. — Gepidic element Archeological sites of the Migration period in Slovenia 5 Tirinški element. — Thuringian element 6 Frankovsko-alemanski element. — Frankish-Allemannic 7 Merovinške ostaline (?) — Merovingian remains (?) 8 Neopredeljivi germanski element. — Unspecified Germanic element nosti obzidana (v 5. stoletju obzidje ponovno popravljeno)19 postojanka Velike Malence, vzdignjena na terasi nad Krko, ki je bedela nad cestnim prehodom iz Nevioduna v smeri Siscije. Pozornost carja Justinijana se seveda dotakne tudi te utrdbe,20 ki je vsaj po keramičnem izdelku langobardskega horizonta sodeč21 morda svojo strukturo prebivalstva popestrila še s tujci. Njen konec pa smemo verjetno vezati na prihod slovansko-avarskega etnosa. Ajdovščina. Na Primorskem kaže naselbina v Ajdovščini, ki naj bi bila po P. Petruju najverjetneje v langobardskem času oživljena, prav tako le skromne poskuse obnove bivanih prostorov. Odkopani so bili ostanki stavb iz protja in ila ter dve jagodi, ki omogočata prav datacijo teh bivalnih ostankov.22 Emona. Prisotnost človeka v Emoni dokazuje po famozni razrušitvi, oziroma pogromu mesta, nekje v 5. stoletju (verjetno Atilovo delo) sledove življenja v insulah 29 in 30 ter 15, ki pa je bilo, če vzamemo v obzir ostanke v zadnjih dveh sondah, kjer se kaže le skromna obnova bivališč,23 osiromašeno in vsekakor z nekdanjimi antičnimi razmerami nevzporedljivo J. Klemenc omenja tudi najdbo bizantinskih novcev iz časa vlade Justina I. (518—527).24 Seveda je ta poslednji podatek kot tudi nekateri starejši, ki govore o najdbah iz časov selitve ljudstev na tem prostoru, danes dokaj vprašljiv ali pa celò nedokazljiv, bodisi zaradi pomanjkanja ustrezne dokumentacije ali same najdbe.25 Iz zadnjih let raziskovalnih posegov na emonskem področju izstopajo najdbe okroglega temelja, ki ga L. Plesničar-Gec naziva tudi starokrščanska rotonda iz 5. oziroma 6. stoletja ter dveh kapitelov pilastrov, ki naj bi bili, kot navaja avtorica, morda najzgovornejši dokaz življenja v 6. stoletju na emonskih urbanih tleh.20 Seveda zahteva to odkritje obširnejšo in kritičnejšo presojo, kadar bo dano ustrezno dokumentacijsko gradivo na razpolago za podrobno proučevanje.2611 Vsekakor tudi ne moremo mimo slučajne najdbe, okova pasne spone polihromnega stila vzhodnogotskega — najverjetneje italskega porekla, ki ga je odkupil LRZSV za Mestni muzej Ljubljana v trgovini Antika (Posrednik) in naj bi bil po podatkih najden na Jakopičevem vrtu,27 od koder poznamo tudi srebrni uhan z masivnim poliedrom,28 ki je natančneje časovno nedoločljiv. Novo stran v poglavju spoznavanja vzhodnogotske prisotnosti na širšem emonskem področju je obrnilo v zadnjem desetletju odkritje nekropole v Dravljah.20 To najdišče po svoji specifičnosti najdenega gradiva in drugih izstopajočih značilnostih predstavlja prav gotovo eno izmed izhodiščnih točk pri odmotavanju tega 100-letnega klopčiča pri nas, kakor tudi vrednoto širšega spoznavanja v kompleksu arheološke problematike proučevanja preseljevanja ljudstev. Povsem novo postavko pri nas prinašajo dognanja v povezavi arheološko tipoloških in antropoloških elementov pri eksaktnejši določitvi etnosa na tem grobišču, oziroma omogočajo še jasneje razlikovati provenienco nekega predmeta od nosilca-lastnika v nekaterih grobovih. Skratka, mogoč je vpogled na vrsto novih soodvisnosti v grobih prvinah. S tem pa je mogoče podati popolnejše motive v ključnih predstavah, kot jih moremo predstaviti zgolj s tipološkimi zaključki. Grobišče je štelo okoli 60 grobov (49 je bilo arheološko dokumentiranih) in se vključuje med ostala doslej poznana vrstna grobišča srednjih velikosti 5. oziroma 6. stoletja n. e. Med grobovi so predvsem zanimivi: grob 1 s polihromnim zlatim prstanom, dvema ločnima fibulama in pasno spono (navajam sumarno); grob 15 z izjemnima ločnima fibulama; grob 25, ki ga znači pasna spona polihromnega stila; grob 44 s srebrno križno apliko, okrašeno podobno kot slogovna skupina predmetov Karavukovo, ki je verjetno nasprotno kot nekateri ostali kvalitetni predmeti — ki so izdelki italskih delavnic — prinesena iz podonavskega področja. Pripadnost lastništva teh predmetov germanskemu vzhodnogotskemu etničnemu krogu je po materialni tipološki strani in v glavnem tudi po antropološki analizi okostij prav gotovo prepričljiva. Nekatere značilnosti groba 19 z enoreznim udarnim mečem in okostja 41 z ločno fibulo z enakomerno široko nogo približuje pokojnika, če se zanesemo tudi na poznane razlage,293 k alemanski populaciji. Seveda je mogoče med germanske grobove z gotovostjo prišteti še nekaj okostij, ki jih znači predvsem umetno preoblikovanje lobanje. Določiti z gotovostjo etnično pripadnost ostalih pokojnikov brez nekih posebnih značilnosti, večkrat le s poznoantičnimi elementi prežetim gradivom, je vsekakor nemogoče, čeprav se je mogoče izreči zaradi vrste medsebojnih odvisnosti na grobišču, da gre najverjetneje tudi pri teh za tujce. Časovno je grobišče jasno izraženo in sovpada s časom vzhodnogotske oziroma v manjši meri tudi alemanske prisotnosti na naših tleh. Pomen in funkcijo naselbine, kateri pripada grobišče, je mogoče vezati le na tedanjo upravno politično stanje. To pa nas navaja, da se izrečemo za vojaško postojanko z vrhovno oblastjo v svojem prostoru, ki je imela seveda tudi pomembno obrambno nalogo na križišču poti v prostoru ljubljanskih vrat oziroma v kompleksu »vojaške krajine«, kamor se je vključeval bržčas tudi ta prostor.30 Njeno mesto pa je treba iskati morda celò v nekem, po svojem izvoru še antičnem selišču (morda v vili rustiki ali manjšem naselju). Upoštevajoč število grobov in čas pokopavanja, bi se mogli celò odločiti, da gre tu za neke vrste podobnih postojank, kot jih poznamo ponekod v Italiji (npr. Aosta).31 Kranj. Po vsem tem bi se draveljska naselbina razlikovala od kranjske vsekakor že po večjem številu stanovalcev slednje in zaradi njihove etnično mešane (seveda danes je težko ugotoviti ali posredno ali neposredno) strukture.32 Ne nazadnje je kranjska naselbina, katere grobišče so odkopali v glavnem na prelomu oziroma v začetku tega stoletja, živela neprimerno dalj časa, vsekakor pa še potem ko je draveljsko naselje, vsaj kot kaže grobišče, bilo že opuščeno. Od leta 1898 do 1905 je bilo v Kranju prekopanih oziroma odkopanih približno 650—700 grobov.33 Seveda je danes to grobišče za strokovno proučevanje močno okrnjeno in nam, žal, zaradi pomanjkanja antropološke dokumentacije ne more nuditi tistih analitičnih kvalitet, kot jih lahko zaznavamo na draveljskem grobišču. Manjši del, še v današnjih možnostih obdelanega osteološkega gradiva, ki je shranjeno na Dunaju,34 kljub nekaterim zelo pomembnim ugotovitvam — med drugim naj naglasimo umetno preoblikovanje treh ženskih lobanj — le skromno zapolnjuje vrzel. Po drugi strani pa dokazuje, da se bo kranjsko grobišče kazalo, žal, za vedno le v nepopolni izpovedni luči. V razlagah in mnenjih, ki slone na arheoloških analizah gradiva in tudi splošnih historičnih spoznanjih (J. Wernerja, Z. Vinskega, J. Kastelica, B. Grafenauerja), je jasno podčrtati dejstvo, da moramo dokončno ovreči staro tezo o »langobardskem Kranju«. Etnično strukturo pokopanega prebivalstva predstavlja predvsem domače bolj ali manj romanizirano prebivalstvo, ki si je ver- jetno na strateški in po naravi dokaj zavarovani terasi morda že na prehodu 4. vsekakor pa v 5. stoletju, ko se prične spreminjati naselbinska struktura Vzhodnih Alp,35 nad sotočjem Save in Kokre ustvarilo varno postojanko, kot je to pač takratni čas narekoval. Pripomniti moramo, da Z. Vinski grobišče okvirno datira na podlagi grobiščnega inventarja v čas od okoli leta 500 do okoli 600.38 Vendar je treba naglasiti, da naselbina, kot rečeno, ni nastala v času prihoda Germanov, marveč je ta ob njihovem prihodu po vsej verjetnosti že obstajala, kot vrsta drugih deloma že naravno branjenih naselbin.37 Prav zaradi izrazite lege, saj je predstavljala tudi zaporno točko na prehodu v Zgornjesavsko dolino, so se verjetno v neposredno bližino te naselbine, ali v naselbino samo doselili najprej Vzhodni Goti (vzhodnogotsko gradivo predstavlja med drugim nekaj zlomljenih ločnih fibul, ki pa izvirajo iz langobardskih ženskih grobov,38 ter dve pestro okrašeni pasni sponi z okovom).39 Težko bi bilo zanikati, da posadka na tem izpostavljenem mestu ni imela iste vloge, kot je bila zaupana draveljski postojanki.40 Po letu 506 naj bi se jim morda v manjšem številu pridružili še tudi proti vzhodu usmerjeni Alemani, ki so se zatekli v Teoderikovo okrilje. Na njihovo prisotnost naj bi kazale po Zeissu ločne sponke z enakomerno široko nogo.41 Čeprav se Z. Vinski42 ne more odločiti, da bi sledil razlagi v tej smeri in meni, da v Dravljah, na Rifniku, Kranju sicer obstajajo znaki alemanskega življa, ki pa jih je treba vezati eventualno z Italijo oziroma frankovsko ekspanzijo za vlade Teodebesta, pa je treba podčrtati dejstvo, da je draveljsko grobišče predvsem z grobom 4143 podalo povod za utemeljeno nagibanje v prid starejše Zeis-sove hipoteke.44 Kot novost smo dolžni navesti, da je Z. Vinski odkril na podlagi tipoloških analiz na eni doslej že objavljeni in eni še ne poznani ločni fibuli tudi gepidske tvornostne elemente. To ga je navedlo k temu, da je v povsem utemeljeni zvezi pokazal tudi na verjetno kratkotrajno gepidsko prisotnost v času bivanja Vzhodnih Gotov v Kranju.45 Ker doslej še ni predstavljeno gradivo iz kranjskega grobišča v taki meri, da bi ga mogli tudi sami predstaviti, naj se v nadaljevanju poslužimo izvajanj in navedb Z. Vinskega. Poleg množice grobov domačega izvora, ki predstavljajo izrazito večino, odstopajo, glede na vzhodnogotske pokope, razmeroma številni langobardski grobovi. Značilen je predvsem germanski nakit, kot so S-fibule (dvajset ženskih grobov) ter več fibul s ptičjim motivom. Zanimivi sta tudi dve fibuli (en odlomek) iz langobardskih grobov, ki sta tirinškega izvora oziroma tirinški import. Razne ploščate fibule, igle lasnice in spenjalne igle pa so najdene tako v langobardskih kot v staroselskih grobovih. Isto bi po omenjenem avtorju veljalo tudi za spone zgodnjebizantinskega mediteranskega tipa iz druge polovice 6. stoletja, ki pa so sicer produkt domače obrtniške dejavnosti. Med izdelke, v glavnem domačega izvora, štejejo tudi še kresila, noži, orodje za obdelavo volne in kože, zapestnice itd. Seveda ne moremo mimo koščenih glavnikov, raznih verižic iz perl, nadalje prstanov, uhanov s poliedrom, keramičnega gradiva, predvsem tistega iz langobardskega horizonta in novcev različnega izvora. Odkopanih naj bi bilo tudi okoli sedem langobardskih vojaških grobov z orožjem.48 Prisotnost germanske populacije na tem kraju moremo vplesti med naslednja časovna termina. Začetek naj bi označevala Teoderikova okupacija naših krajev (tj. konec 5. stoletja — podobno tudi Dravlje), medtem ko bi se njihovo zaključno dejanje odigralo s prihodom slovanskega ljudstva, ko se Langobardi umaknejo v Italijo. To naj bi se po mnenju nekaterih avtorjev TOD zgodilo šele v začetku 7. stoletja.47 Zdi se, da je ustrezneje ta končni datum prisotnosti germanskega življa v Kranju obravnavati v smislu utemeljenih historičnih izhodišč, ki nam jih podajata M. Kos in B. Grafenauer. Po domnevi M. Kosa so namreč Slovenci že okoli leta 580 posedli področje nekdanje ljubljanske in celjske škofije in izpolnili »politično praznino brez pravega gospodarja«, ki je obstajala v poslednjih desetletjih 6. stoletja.48 Po B. Grafenauerju pa je »vzhodni val obrskih Slovanov« do okoli 587/88 že preplavil tudi celjsko in ljubljansko kotlino. Posledica tega je tudi propad naselja v Kranju.49 Težko bi si torej zamislili obstoj nekakšnega otoka z germansko populacijo še skoraj trideset let zatem v pokrajini s povsem novim prestižnim etničnim elementom, kjer ni prave neposredne povezave z matično sredino. Prav tako je težje poiskati tudi ustrezen vzrok za eventualni nadaljnji obstoj po številu skromne vojaške posadke v tako izpostavljeni in strateško pomembni točki, ki bi prišleca ovirala pri njegovem zasedbenem udejstvovanju. Vprašanje pa je, kaj se je zgodilo z domačini, ki se prav gotovo niso v celoti izselili oziroma opustili naselbino. Ista usoda kot kranjsko postojanko je verjetno doletela takrat tudi po svojem izvoru še poznoantično utrdbo na Pivki pri Naklem, kolikor seveda ni bila takrat že opuščena.50 Pri odgovoru ali smemo vzporejati začetek in konec grobišča na Lajhu v Kranju s časovnima mejnikoma na rifniškem grobišču, bi danes iz več razlogov pomišljali.503 Morda je z večjo gotovostjo nakazati razliko v pomenu in funkciji posamezne naselbine, ki ju moremo izluščiti iz danih prvin grobišč in lokacijsko pogojenega naselitvenega prostora. Če sta Kranj in Dravlje kot kaže v 6. stoletju izrazito motivirana kot vojaško strateški obrambni točki, od katerih se prva navezuje (v kakšni obliki?) na romanizirano domačo naselbinsko enoto s stalno tujo, tudi vojaško-vzhodnogotsko in langobardsko prisotnostjo, oziroma druga kot vzhodnogotska upravno vojaška in tudi obrambna postojanka, pa je naselbino na Rifniku treba imeti za poznoantično staroselsko, spočetka verjetno pribežališčno in kasneje stalno naselbinsko celoto z eventualno le občasno prisotnostjo tujca, tako Vzhodnega Gota kot Langobarda.51 V 109 odkopanih grobovih na Rifniku izrazito prednjači gradivo poznoantič-nega izvora, čigar vsebina se v bolj ali manj sličnih oblikah javlja tudi v Kranju, Dravljah in na Bledu I. Izstopajoč nakit ob okostjih so uhani s poliedrom oziroma košarico, bronaste igle s sploščeno glavico ter bronaste zapestnice z odebeljenimi nesklenjenimi konci. Vzhodnogotski kulturni element se kaže v ločni fibuli, ki naj bi označevala tudi pokop vzhodnogotske žene v grobu 9, seveda spada v čas vzhodnogotske okupacije tudi novec Atalarika (526—534). V langobardski prvinski krog je L. Bolta odbral srebrnik vladarja Klefa (572— 574), zlatnik z napisom Justinijana I. (527—565), nadalje uvršča sèm tri S-spon-ke in keramični lonček z žigosanim okrasnim motivom.52 Vsekakor označuje pokop tujca tudi okostje z umetno preoblikovano lobanjo v grobu 56.53 Poznoantična romanizirana naselbina na Rifniku, ki je bila zavarovana z obzidjem, je v svoji sredi, podobno kot so verjetno tudi ostala sorodna poznoantična naselja spočetka pribežališčnega in kasneje stalno naseljenega tipa, vključevala v svoji poselitveni strukturi tudi kultno stavbo (tu sta to večja in manjša cerkev).54 S tem, kot lahko predpostavljamo, je ponazarjala tudi zaključeno naselitveno enoto s samostojnim, v precejšnji meri avtarktičnim karakterjem tako v socialnem kot upravno ekonomskem pogledu in se je na povsem svojstven, danes še težko natančneje določljiv način vključevala v takratni ritem življenja, ki ga je narekovala situacija s prisotnostjo menjajoče se tuje vladajoče sile. Navzočnost tujca v takem povsem svojstveno motiviranem okolju pa smemo verjetno imeti za, kot rečeno, zgolj za občasno in nikakor ne stalnejšo okupacijsko silo, kot je to primer v Kranju. O tem nas prepričuje med drugim tudi redkost tujih germanskih prvin v grobovih. Enotnejša kulturna komponenta kot na rifniškem grobišču pa odseva v gradivu iz grobišča Bled I z doslej 103 odkopanimi grobovi.643 Zaenkrat še ni mogoče sklepati po objavljenem gradivu, ali prične grobišče rabiti tudi že pred kasno drugo polovico 6. stoletja, čeprav ne moremo mimo domneve, da je naselbina na Bledu verjetno nastala pod istim motivom kot na Rifniku in druge podobno nastanjene postojanke oziroma tiste, ki jih poznamo kot poznoantične refugije, npr. Tinje pri Žusmu, Trbinc pri Mirni (novec Anastazija I., 491—518), Zidani Gaber pod Gorjanci, verjetno Stari grad nad Podbočjem, Polhograjska gora itd.55 Grobni inventar (26 uhanov s košarico in 15 s poliedrom, 3 bronaste broše, fibula v obliki pava, 19 kosov železnih zapestnic itd.), ki je bil doslej objavljen z Bleda in ki predstavlja (z izjemo S-fibule panonsko langobardske faze) poznoantično dediščino, nam pač narekuje, da neke začetne časovne meje grobišča tu vsaj zaenkrat ni mogoče točneje odrediti. Začetek grobišča bi prav gotovo bil lahko precej zgodnejši, medtem ko bi zaključno fazo mogli ugotavljati morda le v neposredni zvezi z grobiščem Bled II,58 med katerima verjetno ne bo nekega ostrega časovnega presledka, marveč smemo pričakovati v določenem obdobju pronicanje — mešanje starejše kulture in novega slovanskega horizonta. Skratka, na Bledu naj bi šlo za počasno odmiranje ter absorbiranje starejšega poznoantičnega relikta na račun slovanske etnične strukture. Vse vidnejše mesto pa v zadnjem času zavzema Ajdovski gradeč nad Vranjem. Naselbina je bila obdana z obzidjem v obliki trikotnika. Njeno uveljavljanje se prične, kot pri večini naših refugijev, s spremembami v 4. in 5. stoletju. P. Petrù domneva nastanek ob koncu 4. stoletja s padcem obdonavskega limesa, medtem ko je treba njen konec zaenkrat iskati v drugi polovici 6. stoletja, ko naj bi morda bila nasilno požgana. Morda je postala žrtev slovanskega navala. Najmlajše časovno opredeljivi predmeti so: novca Justinijana I., uhan s košarico in pasna spona s ščitastim trnom. Postojanki je pripadalo ustrezajoče grobišče. Osrednji kompleks tega središča je predstavljala bazilika; nekoliko nižje pod njo je stala še istočasna cerkvena stavba z vgrajenim škofijskim sedežem in sediščem za njegove duhovniške spremljevalce. K njej je bila postavljena še krstilnica s šesterostrano piscino. Funkcijo tega pribežališča moramo vsekakor iskati v cerkveni namembnosti, bodisi da se je ta izkazovala kot škofovsko zatočišče bodisi kot samostanski kompleks.57 V verigo staroselskih postojank, pribežališč, ki, kot rečeno, postanejo sčasoma če že ne edina, pa vsaj najtipičnejša poznoantična prebivališčna aglomeracija, je treba šteti tudi zatočišča pod Gorjanci (Vratolom, Pendirjevka, Zidani Gaber z grobovi v trdnjavi in okoli nje, Hrastje pri Orehovici in Orehek pri Stopičah) z raznimi pasnimi sponami (tudi takimi s ščitastim trnom), s sulič-nimi ostmi, koščenim glavnikom, železnimi okovi in noži, s keramiko, s črnilnikom itd. Mimogrede naj še navedemo, da gradivo, ki ga je mogoče natančneje časovno opredeliti, znači predvsem čas sredine in druge polovice 6. stoletja.58 Seveda pa s tem ne mislimo, da so selišča tudi takrat nastala. Tem poselitvenim točkam izpod vznožja Gorjancev je ležala nasproti, vsaj po analogijah sodeč, poznoantična naselbina nad levim bregom Krke na Vinjem vrhu. J. Pečnik je tod odkopal šest okostij iz 6. stoletja n. š., kasneje pa poslal na Dunaj inventar še enega groba iz tega obdobja. Med pridevki naj omenimo predvsem pozlačeno srebrno ptičjo sponko, pozlačen bronast pasni okov z živalskim motivom, dva koščena glavnika, člene ogrlice, dve pravokotni bronasti sponici, itd. Sicer pa ne smemo pozabiti tudi uhanov s poliedrom oziroma uhana z odpadlo košarico, ki jih je dobil Narodni muzej iz Ljubljane skupaj s prazgodovinskim gradivom. Predmeti germanskega porekla nakazujejo, podobno kot na Ritniku, občasno prisotnost tujega ljudstva (Langobardi) v domači sredini.59 Seveda smo dolžni naglasiti, da so »podeželska naselja« praktično z nekaterimi izjemami doslej še povsem neraziskana in je danes še težko podati dalekosežnejše zaključke. Tudi najdišča Podmelec v Baški grapi, ob stari poti, ki je vodila iz Selške doline v porečje Soče, so se arheološke raziskave komaj dotaknile. Tu je bilo precej grobov uničenih že pred prvo svetovno vojno, vsebovali pa so železne predmete in keramiko. Po drugi vojni je bilo raziskanih osem grobov s pridevki : železno in bronasto pasno spono, železnim nožem in nekaj keramike. Ti pridevki, kakor tudi značilnosti pokopa in grobišča, so omogočili raziskovalcu datacijo grobišča te naselbine, ki je bila obdana z nasipom, v drugo polovico 6. stoletja oziroma v langobardski kulturni horizont.60 Verjetno smemo seveda ponovno le na podlagi predhodno omenjenih izhodišč misliti, da imamo tudi tu opravka s seliščem, ki ima svoj izvor že v poznoantičnem času, a preživi čase velikega preseljevanja in doživi prihod slovanskih priseljencev v Vzhodne Alpe. Pestrejšo zbirko predmetov kot Podmelec pa nam je že doslej ponudilo gro-biščno območje na Sveti gori v Zasavju. Narodni muzej v Ljubljani hrani le dva koščena glavnika, fibulo s čebulastimi glavicami, bronasto pasno spono in dve S-fibuli.61 Tudi tu smemo na podlagi lokacije in drugih značilnosti govoriti o naselbini istega izvora in podobnega časovnega horizonta kot prej omenjena selišča, vendar s poudarkom, da je tudi tu kot na Rifniku oziroma Vinjem vrhu pričakovati občasno germansko navzočnost. Sorodnega tipa po svojem namenu in izvoru bo tudi utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom v Vipavski dolini z dokaj teže opredeljivim gradivom (dve železni puščici z ostjo na lastovičji rep, stilos, kresilo itd.), kjer se je življenje obdržalo neprekinjeno v zgodnji srednji vek.62 V skupino tega poselitvenega rastra lahko pridružimo še pribežališče na Polhograjski gori, kjer so bili v zadnjih letih odkriti poleg obrambnega obzidnega venca naselbine še ostanki izdelkov poznoantičnega izvora. Sicer se najdeno gradivo časovno izraziteje zaključuje zaenkrat s kosom keramike s pečatnim vzorcem zelo kasnega antičnega horizonta63 in s tem dopolnjuje že poznano depojsko najdbo kovinskih predmetov po P. Petruju. Ta naj bi bil zakopan po njegovih zaključkih v času nastalih sprememb med leti 535 do 547/8 (posamezni predmeti bi sodili še v 5. stoletje) oziroma, kot pravi avtor, v času langobardsko-frankovskega prodora ; vsebuje pa značilnosti predvsem romanske in deloma merovinško-lango-bardske smeri.64 V obravnavano časovno obdobje bodo verjetno sodili tudi okostnjaki s skromnimi pridevki iz Stare vasi pri Dvorih nad Izolo.65 Seveda moramo med sledove človekove prisotnosti v tem nemirnem času prisoditi tudi grobišče na Svetih gorah na Bizeljskem, kamor naj bi po mnenju odkritelja domačini in tujci (germanska plemena) skupaj pokopavali svoje mrtve. Predvsem je zanimiv sicer uničen grob vojščaka z delom umba, dvema železnima nožema, kosom koničaste skledice, kovinskim okovjem in drugimi fragmenti. P. Korošec datira grob, kot je mogoče razbrati, na prehod 5. v 6. oziroma v zgodnje 6. stoletje in ga uvršča v tako imenovano skupino bojevniških pokopov z območja Polabja in severne češke.66 Dve novo odkriti poselitveni točki Kučar nad Podzemljem z doslej predvsem zanimivo stavbno arhitekturo : ostanki dveh sakralnih stavb, katerih izvor je treba iskati v 5., a propad v naslednjem stoletju,67 ter Prapretno na Kozjanskem (naselbina naj bi dočakala Slovane),68 ki ga moremo vezati v sklop že poznanih poselitvenih točk (Ajdovski gradeč nad Vranjem, Rifnik, Tinje) le še dopolnjujeta predstavo o poselitvi našega prostora pred prihodom Slovanov. V kakšno zvezo smemo spravljati pokop umrlih z preoblikovanima lobanjama; enega iz Levakove jame pri Podbočju, drugega iz Škocjanskih jam pri Divači, je danes težko odgovoriti. Glede na antropološko analiziran pojav takega prevezovanja glav v času preseljevanja ljudstev, je njihova časovna opredelitev tudi pri nas v ta čas za sedaj najbolj umestna.69 Na obstoj takratnega življenja pa kdaj kažejo tudi nekatere posamične najdbe, ki so sicer izrazito poznoantičnega izvora, a se javljajo še med 5. in 7. stoletjem. Tako npr. uhani s poliedrom, ki so jih našli v Kaplji vasi pri Tržišču (od tod izhaja tudi uhan s košarico), Rojah pri Moravčah (Gabrovka), Laški vasi pri Celju in Ptuju.70 Nadalje sta tu še dve osamljeni najdbi : pasna spona s ščitkom na trnu, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani iz Unca pri Rakeku,71 ter plošča škofa Gauden-cija iz Prebolda v Savinjski dolini, ki jo M. Abramić stavlja v konec 4. ali začetek 5. stoletja,72 medtem ko se P. Petrù enkrat ne opredeli za datacijo tega spomenika, ga drugič vključuje v 6. stoletje.73 In ob koncu naj še omenimo, kot pravi M. Urleb, da danes še ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi naselbina na Križni gori kontinuirano živela od 4. do konca 6. stoletja, čeprav izvira od tu prevrtan novec Anastazija I.74 Zdi se, da pa glede na ostale poselitvene točke na podobnih mestih in poleg tega še omenjeni novec že jasneje nagibljejo našo opredelitev, da tudi to sehščno enoto povežemo v sklop ostalih poznoantičnih refugijev z vsem običajnim obnašanjem, kot ga je narekoval tedanji čas v našem prostoru. * V tem orisu, ki je še daleč od popolnosti, seveda ni upoštevanih npr. tudi še vrsta lokalitet poznoantičnega značaja, ki so bile prav gotovo poseljene tudi še v času preseljevanja.75 Vendar sem se jih v svoji obravnavi namerno izognil zaradi nezadostnega poznavanja gradiva, ker le-to ni dostopno ali pa ni ohranjeno; so pa tudi sami podatki o najdišču in najdbah pomanjkljivi, da jih ni mogoče z gotovostjo uporabljati. Kljub temu lahko zaključimo, da si že danes lahko vsaj grobo predstavljamo razmere in poseljenost, na katere so naleteli naši predniki na sedanjem slovenskem prostoru. 1 F. Lukman, Sv. Hijeronima izbrana pisma 1 (1941) 272. 2 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela 1. razr. SAZU 4 (1950) 62 s. J. Ša-šel, Vodnik po Emoni (1955) 31. L. Plesni-čar-Gec, La città di Emona nel Tardo-antico e suoi ruderi paleocristiani, Arh. vestnik 23 (1972) 367 ss. 3 Npr. B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Dela L razr. SAZU 7 (1952) 402. 4 B. Grafenauer, Uvodni pregled zgodovine ljubljanskega okoliša do naselitve Slovanov, Zgodovina Ljubljane 1 (1955) 220. 6 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 409 ss. 6 J. šašel, Problem naseljevanja vzhodnoalpskih Slovanov, Kronika 20 (1972) 5. 7 M. Slabè, Dravlje, grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, Situla 16 (1975) v zaključku, 90 z op. 64. 8 Ibidem, 92 s. 9 F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (1902) 4 ss. B. Grafenauer, Ustoličevanje, 410. 10 F. Kos, o. c., XII. 11 Prim. M. Slabè, Dravlje, 84 ss. 12 J. Klemenc, Starokrščanska svetišča v Sloveniji, Arh. vestnik 18 (1967) 123 ss. 13 F. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje (1926) 47. Seveda je treba k dataciji vsekakor upoštevati analitične osnove V. Kolšek, ki pa še niso objavljene. 14 J. Klemenc, Figuralni fragment kasnoantičnega reliefa iz Celja, Arh. vestnik 3 (1952) 99 ss. Upoštevati še: P. Korošec, Še nekaj misli o zgodnjesrednje-veški figuralni plastiki v Sloveniji, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 257 ss. 15 Morda je iz gotskega časa trdnjavica na Gradu. J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, 23 in drugod. Upoštevati tudi J. šašel. Kronika 9 (1961) 15 ss. I. in J. Curk, Ptuj (1970) 41 ss, s cit. lit. na str. 151. 16 M. Slabè, Dravlje, 86 s. 17 Z. Vinski, Jahrbuch RGZM 4 (1957) 140, Abb. 14; Idem, Arh. vestnik 11—12 (1960-61) 231. J. Kovačevič, Varvarska kolonizacija južnoslovenskih oblasti (Novi Sad 1960) 29, sl. 50. S. Škaler, Neviodu- num v zgodnjem srednjem veku do naselitve Slovencev (T. Knez, P. Petru, S. Škaler, Municipium Flavium Latobi-corum Neviodunum [1961] 43). 18 F. Stefan, Das Joanneum 6 (1943) 57. 19 P. Petrù, Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliamm in kas-noantičnih utrdb v Sloveniji, Arh. vestnik 23 (1972) 358 z nav. lit. pod op. 31. 20 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 419, cit. lit. S. Škaler, o. c., 44. 21 R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, Glasnik Muz. društva za Slovenijo 20 (1939) 220 ss. Glej tudi S. Petru, Nekaj zgodnjesrednje-veških najdb iz Gorjancev, Arh. vestnik 18 (1967) 435. J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, Abhandl. der Bayer. Akad. der Wiss., Phil.-hist. Klasse, N. F. 55 (1962) 124, T. 17, 4. P. Petra, Arh. vestnik 23 (1972) 358. 22 P. Petrù, O.C., 351; Idem, Najnovija istraživanja klauzura Julijskih Alpa, Osječki zbornik 12 (1969) 18. 23 L. Plesničar-Gec, Emona v pozni antiki, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 119. 24 J. Klemenc, Zgodovina Emone, Zgodovina Ljubljane 1 (1955) 353. Isti (ibidem, 333) tudi navaja, da so po Atilovem porašenju mesta — na kar kažejo arheološki dokumenti in zgodovinski viri — meščani zgradili skromna bivališča in jih verjetno ponovno zavarovali z obnovo obzidja. 25 Prim. M. Slabè, Grobišče iz dobe preseljevanja narodov v Dravljah, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 141. Tu smo dolžni opozoriti na omembo in datacijo groba človeka s konjem (A. Kollautz, Awaren, Langobarden und Slawen in Noricum und Istrien, Carinthia I, 155 [1965] 620), ki ga omenja že A. Milliner, Emona (1879) 54. 26 L. Plesničar-Gec, Varstvo spomenikov 13—14 (1968-69) 162; Eadem, Emona v luči najnovejših arheoloških odkritij, Sinteza 13—14 (1969) 116. Iz časa preseljevanja, kot navaja avtorica pa so še kos ročaja s pečatnimi ornamenti in bronasta fibula v obliki leva (L. Plesničar-Gec, Varstvo spomenikov 17—19 [1974] 200; glej tudi D. Vuga, Šumi — Ljubljana, Arh. pregled 17 [1975] 71). 2°a Upoštevaj J. Šašel, Emona, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 50 (1975) 20, kjer navaja: ... prostor kurije — rimske mestne posvetovalnice, ki je v Emoni imela okrogel tloris, pa je arhitekt skušal nakazati z opečnim prizidkom na vzhodni fasadi stanovanjskega bloka na vogalu Gregorčičeve in Gradišča. 27 M. Slabè, Kulturna sled iz obdobja preseljevanja ljudstev v Ljubljani, Arh. vestnik 29 (1978) 425. 28 L. Plesničar-Gec, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 121, sl. 3. 29 M. Slabè, Dravlje. 29a H. Zeiss, Zur ethnischen Deutung frühmittelalterlicher Funde, Germania 14 (1930) 23. B. Grafenauer, Ustoličevanje, 412 ss. M Prim. J. šašel, Alpes Iuliana, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 38; Idem, Situla 14—15 (1974) 260. 31 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 412. 32 Prim. Z.Vinski, Rani srednji vek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 (1971) 56. 33 I. Kiszély, Short Antropological Characterization of the Langobard Age Grave-Yard in Kranj, Glasnik Antrop. društva Jugoslavije 7 (1970) 66 s. 34 Ibidem, 65. 35 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 403 ss; ob tem pa še posebej prvi odstavek na str. 405. 36 Z.Vinski, Krstoliki nakit epohe seobe naroda u Jugoslaviji, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 3 (1968) 135. 37 O Kranju in arheoloških najdbah piše tudi T. Knific, Arheološka najdišča Kranja, Kronika 19 (1971) 70 ss. 38 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, 126. Z. Vinski, O rovašenim fibulama Ostrogota i Tirinžana povodom rijetkog tirinškog nalaza u Saloni, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 6—7 (1972-73) 192 s. 39 V. Bierbrauer, Die ostgotischen Grab- und Schatzfunde in Italien (Spoleto 1975) T. 69,1,2. 40 M. Slabè, Dravlje, 98. 41 H. Zeiss, o. c., 21 ss. B. Grafenauer, Ustoličevanje, 412 ss. 42 Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 (1971) 56 s. 43 M. Slabè, o. c., 41 in drugod. 44 Ob tem sili v ospredje tudi problematika o etnični pripadnosti groba iz Morleka z uhanom »alemanskega« tipa: J. Kastelic, Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici, Zgodovinski časopis 6—7 (1952-53) 100 ss. B. Marušič, Staroslovanske in neke zgodnje srednje- veške najdbe v Istri, Arh. vestnik 6 (1955) 114. 45 Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 (1971) 56; Idem, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 6—7 (1972-73) 193 s. 46 Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 (1971) 56, 57 s cit. lit. avtorja. Tudi J. Werner, Die Langobarden in Pan- YlOYLÌPYl 12S 47 z’. Vinski [Arh. vestnik 11—12 [1960 —1961] 230) navaja, da so langobardski grobovi v Kranju prisotni morda že po letu 546, gotovo pa od 568, tja v čas po letu 600. Do leta 610 oziroma 611 se je v Kranju, po njegovem mnenju, obdržala langobardska postojanka čedadskega vojvodstva. Kasneje pa se izrazi (Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 [1971] 57), da je okoli leta 600 langobardska vojska zapustila Carnium. J. Kastelic (Staroslovanski Kranj, 900 let Kranja [1960] 41) pa pravi: »Grobišče na Lajhu — germansko, ostrogotsko-alemansko, zlasti langobardsko grobišče — je bilo v rabi do začetka 7. stoletja«. 48 M. Kos (Zgodovina Slovencev [1933] 29 s) naglaša tudi, da po letu 568 na ozemlju med Italijo in Panonijo langobardskega življa ni več, morda ga je pričakovati še nekaj let potem ponekod v prostoru med Furlanijo in zgornjim Posavjem. 49 B. Grafenauer (Ustoličevanje, 422 ss) se jasno izrazi, da nekje od leta 580 dalje ni več misliti na germansko postojanko v Kranju; Idem, Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 26 s. Ali smemo ravno v ta čas postaviti grob 1 z D-spono iz uničenega grobišča na Gorenji Savi v Kranju, ki ga P. Korošec (Period seobe naroda u Sloveniji, Materijali 9 [1970] 44) uvršča v čas obdobja selitve ljudstev ali celò morda v sam predhodni slovanski čas. T. Knific (Dve staroslovanski grobišči z ozemlja loškega gospostva, Loški razgledi 22 [1975] lis) je grob obravnaval iz drugega zornega kota in datiral grobišče Gorenja Sava-Kranj v konec 8. in v prvo polovico 9. stoletja kot staroslovansko ostalino. »Pretežni del odkritega zidanega temelja kultne stavbe«, ki so jo odkrili ob zadnjih arheoloških raziskavah ob farni cerkvi v Kranju in ki jo A. Valič (Oris 20-letnih raziskovanj grobišča v Kranju, Kranjski zbornik [1975] 161) sicer postavlja v čas, ki izpada že izven naše obravnavane teme, bo treba verjetneje načeti tudi še v sklopu kompleksne problematike naselbine in njej pripadajočega grobišča na Lajhu. 50 Prim. A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Naklem, Arh. vestnik 19 (1968) 485 ss. 50a L. Bolta, Rifnik, arheološki izsledki in problematika, Arh. vestnik 18 (1967) 397 ss; Idem, Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 127 ss; na podlagi Klefovega novca avtor meni, da je bilo grobišče opuščeno verjetno takrat kot kranjsko. 51 M. Slabè, Dravlje, 95 ss. 52 L. Bolta, Arh. vestnik 21—22 (1970 —1971) 128 ss. Glej tudi M. Slabè, o. c., 59, op. 74. 53 M. Slabè, Über artifizielle deformierte Schädel in Jugoslawien (v tisku). 54 L. Bolta, Rifnik, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 145 ss. 54a Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu 5 (1971) 58 uporablja za pokopane na blejskem grobišču (I) izraz »alpsko romanski staroselci«. 55 Za navedena poznoantična naselja glej: Arheološka najdišča Slovenije (1975) 297, 215, 222 s, 256, 195. 56 Upoštevaj: J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela l.razr. SAZU 13 (1960) 33 ss; Idem, Nekaj problemov zgodnjesrednjeveške arheologije v Sloveniji, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 113. Z. Vinski, o. c., 58. 57 Za Ajdovski gradeč nad Vranjem izhajam iz: P. Petru, T. Ulbert s sod., Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975) 16 ss; P. Petrù, Ajdovski gradeč pri Sevnici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 52 (1975). 58 S. Petru, Nekaj zgodnjesrednjeve-ških najdb iz Gorjancev, Arh. vestnik 18 (1967) 435 ss. M. Slabè, Poskus prikaza materialnih dokazov iz časa preseljevanja narodov (5. in 6 stoletje) v SR Sloveniji, Kronika 20 (1972) 78. Arheološka najdišča Slovenije (1975) 222 ss. 58 O gradivu s tega najdišča nas natančneje seznani J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, 159, sicer prim. 124 ss. Za uhane glej posebej V. Starè, Prazgodovina Šmarjete, Katalogi in mo- nografije 10 (1973) 12, sl. 6, 3—6. J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, 15 s. 60 V. Šribar, Zgodnjesrednjeveško grobišče in naselbina v Podmelcu — Baška grapa, Arh. vestnik 18 (1967) 377 ss; Idem, Podmelec, Varstvo spomenikov 9 (1962-64) 188. 61 D. Vuga, Sveta gora v Zasavju (Ro-višče), Arh. vestnik 25 (1974) 424 ss. 62 Literatura navedena: M. Slabè, Kronika 20 (1972) pod op. 23. 63 M. Slabè, Polhograjska gora, SR Slovenija — poznoantična naselbina, Arh. pregled 15 (1973) 69 s; Idem, Polhograjska gora — prazgodovina, antika, zgodnji srednji vek, Arh. pregled 17 (1975) 62 s. 04 p petrù, Zgodnjesrednjeveška naselbina na Polhograjski gori nad Polhovim gradcem, Arh. vestnik 18 (1967) 453 ss. 65 E. Boltin, Stara vas pri Dvorih nad Izolo, Varstvo spomenikov 13—14 (1968 —1969) 174 s. M. Slabè, Kronika 20 (1972) 78 s. 66 P. Korošec, Raziskave na Svetih gorah na Bizeljskem, Arh. vestnik 20 (1969) 239 ss; Eadem, Arheološke raziskave na Svetih gorah nad Sotlo, Arh. vestnik 25 (1974) 483 ss. 67 J. Dular, Podzemelj-Kučar, starokrščanska cerkev, Arh. pregled 17 (1975) 121 ss. 68 S. Ciglenečki, Kasnoantično utrjeno naselje Gradec nad Prapretnem, Arh. vestnik 26 (1975) 259 ss. 69 M. Slabè, Arheološke najdbe iz zbirke Jamarskega kluba Kostanjevica na Krki, Arh. vestnik 27 (1976) 283 ss. 70 M. Slabè, Dravlje, 51 (cit. lit.). 71 Za podatek se zahvaljujem T. Knificu. 72 Ilustrirani Slovenec (1925) št. 218 s fotografijo. Al J, 16. 73 P. Petrù, Zaton antike v Sloveniji (Ljubljana 1976). Idem, Die provinzialrömische Archäologie in Slowenien, Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II (1977) 540. 74 M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 230. 75 Prim. M. Slabè, Kronika 20 (1972) op. 69. REPORT ON ARCHAEOLOGICAL REMAINS FROM THE PERIOD OF THE MIGRATION OF PEOPLES ON SLOVENE TERRITORY Summary In the introduction to this article, in which the author discusses archaeological traces dating over a period of 100 years before the arrival of the Slavs on modern Slovene territory, prevailing conditions which had been established during the century before Attila’s invasion are briefly presented. After this, archaeological sites and finds from those troubled times are presented in logical order. The main urban centres of Emona, Poetovio and Neviodunum so far offer a poor record of this period, which indicates that these cities were then but a shadow of their former glory. A special paragraph is devoted to the recently discovered site at Dravlje, in the suburbs of Ljubljana, a relic of the Ostrogothic presence which adds a wealth of evidence to the discussion of the complex problem of the ethnic nature and contents of the graves. The settlement to which this necropolis belongs was probably of a military nature, situated at strategic crossroads at the gates of Ljubljana. The author also stresses the essential difference between the cemeteries at Dravlje and at Kranj, where there is an ethnically complex necropolis (indigenous population to a large extent but also Lombards, Ostrogoths, Allemanni and Gepidi). There follows a short summary of the essential points of Z. Vinski’s necropolis inventory. In calculating the duration of a Germanic presence in this settlement the deductions made by M. Kos and Grafenauer are taken into consideration, i. e. that the Slavonic penetration around the year 580 saw the end of the presence of Lombardie garrisons in the area. The question is, however, what happened to the indigenous population, which certainly did not desert the settlement entirely. The problem of the ethnic and chronological classification of the Rifnik and Kranj cemeteries should be seen from the viewpoint of the organisation of the Rifnik settlement, where from time to time Ostrogoths and Lombards lived, but as foreigners. Today of course it is difficult to describe the inclusion of both populations and their life in such a closed community. An ethnically and culturally more homogenous element is to be found at Bled (necropolis I), with a more or less Romanised indigenous population which should be studied in conjunction with other sites in the vicinity (necropolis II). The cronology of the Bled I necropolis is only approximate as yet (2nd half of 6* and 7th centuries). Further, within the 6th century, we trace a number of interesting sites of which several have recently increased our picture of life on Slovene territory. Thus Vranje must be mentioned, with the discovery of sacral and secular buildings and a necropolis showing that the area was inhabited up to the coming of the Slavs. Of course Svete Gore in Bizeljsko must not be ignored, where we should just mention the grave of a foreign warrior, which the author ascribes to the turn of the 5th or the early 6th century, and further, Kučar, where two sacral buildings have recently been discovered, both probably “victims” of the Slav invasion. There is also a chain of sanctuaries, a consequence of the troubled times, below the Gorjanci hills. On the left bank of the river Krka there was a late Roman settlement at Vinji vrh (autochthonous and Lombardie grave finds) and a similar situation at Sveta Gora in Zasavje. The settlements on Polhovgrajska gora and the fort at Velike Malence above the confluence of the rivers Krka and Sava lasted until the coming of the Slavs, judging by the finds, while Sveti Pavel nad Vrtovim lived on even Longer. Very little is known of the late Roman villages at Križna gora, Podmelec v Baški grapi, Tinje and Praprotno, etc. Individual finds indicate that settlements at Kaplja vas pri Tržišču, Roje pri Moravčah, Laška vas, Unec pri Rakeku, etc., were still functioning during this period as well. Skeletons with deformed skulls found at the Škocjanska and Le-vakova caves should not be omitted from the evidence of the Great Migrations, although their burial at these sites is inexplicable at the present time. TVARNA KULTURA POZNE ANTIKE IRENA SIVEC-RAJTERIČ Mestni muzej, Ljubljana Slovenski prostor je po Dioklecijanovih reformah glede na svojo geografsko neenotnost in politično dogajanje upravno pripadal kar štirim provincam: Venetiji in Histriji, Panoniji Saviji in Panoniji Primi ter Notranjemu Noriku.1 Ta čas razkrajanja absolutne cesarske moči, delitve imperija ter globoke notranje krize sužnjeposestniškega družbenega reda pa tudi drugače ni prizanesel našim krajem. V 4. stoletju je jugozahodni del Slovenije z utrjevanjem kraških prelazov in obzidjem, ki je potekalo od Rijeke preko Roba, Vrhnike do Rotne vasi v Ziljski dolini, postal branik pred neposrednim vdorom sovražnika v matično Italijo.2 Torej je bil del vojne krajine Alpes Iuliana, kjer je upravni in ekonomski aparat v vojaških rokah. Temu ustrezno se je spremenila vsa uprava, tako da je npr. vzhodna Slovenija, ki je sodila v novo reorganiziran Civitas Noricum, postala nekaka predstraža pred vpadi s severa, in sicer so bile po večjih mestih npr. Poetovioni in Celeji vojaške posadke.3 V tem nemirnem času, pogojenim z ekonomskimi krizami, je pred pustošenjem, najprej zaradi raznih političnih interesov med posamezniki v boju za oblast, kasneje pa zaradi vdorov »barbarov«, služilo naše ozemlje za ščit pred vdorom v samo Italijo. Prebivalstvo je bilo obubožano, zaradi vojn in bolezni zdesetkano, vse to se pa zrcali tudi v materialni kulturi tistega časa. Naše poznavanje tvarne kulture pozne antike je šele v začetni fazi, prav z razstavo »Zaton antike« v Ljubljani leta 1976 smo videli vse kulturne značilnosti tega obdobja. K temu so pripomogla raziskovanja zadnjih let, in ko bo to gradivo v celoti objavljeno, si bo mogoče ustvariti enovitno sliko o materialni kulturi tega časa, tj. od začetka 4. stoletja do pustošenja Hunov v naših krajih. Običajno dobimo najbolj zanesljivo kronološko oporo v gradivu iz nekropol z zaključenimi grobnimi celotami (T. 1: 1—12). Včasih so priloženi novci, ki dajo terminus ante quem non. Vendar pri nas zaenkrat ne poznamo večjih nekropol tega časa, predvsem takih ne, ki bi vsebovala grobove s številnimi pridatki.1 V Ljubljani obstajajo poznoantični pokopi ob Titovi cesti (šmidova izkopavanja), Pražakova ulica, Metalka 1974, Groharjeva ulica, Karlovška cesta, pokopi v sarkofagih ob Tobačni ulici,6 v Celju na Zgornjem Bregu,6 na Ptuju na Zgornjem Bregu,7 nekaj grobov poznamo tudi iz Drnovega in Pristave pri Trebnjem.8 Precej poznoantičnega gradiva dobimo tudi v naselbinskih aglomeracijah naših antičnih mest, pri čemer pa nam pogosto manjkajo zanesljivi stratigrafski podatki in se moremo neredko opirati na zgolj kronološko in tipološko analogno gradivo. Najbolj razširjen in kronološko najtežje določljiv material je lončenina, ki je prisotna tako na naselbinah kot grobiščih. Od fine keramike naj omenim sredozemsko sigillato (Ljubljana, Ptuj), pozne provincialne imitacije sigillate in druge boljše vrste keramike, loščeno keramiko (Ptuj, Ljubljana).9 Domača keramična proizvodnja, ki je vsebovala bolj ali manj širok izbor svojih izdelkov ves čas trajanja antike in dalje v dobo preseljevanja ljudstev, je nudila od 4. stoletja dalje jajčasto ovalne lonce, sklede z ravno odrezanim robom, krožnike, grobe in finejše melnice (T. 2: 1, 4).10 Najbolj tipični so enoročajni vrči, ovalnih oblik ali pa ozki in visoki s stisnjenim ustjem (Zgornji breg, pri Trebnjem) (T. 2: 3, 5). Oljenke nimajo več tako pogosto vžgan napis izdelovalca, ornamentirane so z zgodnjekrščanskimi simboli, često so pološčene, najbolj tipične so tako imenovane afriške (Ptuj) (T. 3: 1—3).12 Steklenina je tudi dosti čest inventar na naselbinah in grobiščih. Steklo je zelenkaste in rumene barve, in sicer poznamo enostavne čaše, kozarce na nogi, steklenice, vrče, ki imajo vrat ovit še z eno včasih drugobarvno stekleno nitjo, trebušaste balzamarije, ornament je pogosto brušen (Pristava pri Trebnjem, Ljubljana), včasih so vdete drugobarvne steklene niti ali gumbi (T. 2: 7).13 Navadno s pojavom tako imenovanih čebulastih ali T fibul zaznamujemo začetek poznoantičnega obdobja.14 Te fibule so tipičen relikt moške noše. Sprva so služile za spenjanje častniške hlamide, kasneje v poznocesarskem obdobju je pomenila določeno stopnjo v uradniški hiarhiji in še v času preseljevanja ljudstev je pomenila določeno digniteto.15 že več raziskovalcev jih je skušalo tipološko in kronološko urediti. Najnovejši sta sočasni razdelitvi E. Kellerja in Z. Vinskega, ki se v glavnem ujemata. Razdelila sta jih v šest oziroma pet skupin (T. 3: 4—8).16 Veliko jih je iz naselbinskih in grobnih najdb Emone, Nevioduna in Poetovione.17 Največ jih je četrtega tipa tako po Z. Vinskem kot po E. Kellerju, torej iz let med 350 in 380. Peti tip, ki se pojavlja okoli leta 400, poznamo iz Emone, posebno razkošne so iz Nevioduna in najnovejših izkopavanj v Poetovioni.18 K moški, verjetno vojaški noši, sodijo tudi okovi pasnih garnitur, okrašeni v vrezani tehniki, ki so se ohranili iz Hrušice, Ljubljane in Ptuja (T. 4: 12).19 Pasni okov iz Ptuja je dokaj umetelno izdelan, v vrezani tehniki, okrašen je z volutami, trikoten vrh je zaključen v obliki človeške maske, ob straneh se proti vrhu stegujeta dva panterja (T. 4: 11). Te pasne spone so značilne predvsem za obdonavska najdišča (Dalj, Sisak, Carnuntum), kjer moramo iskati tudi njih delavnice. Značilne so za zadnjo tretjino 4. in začetek 5. stoletja.20 Nekoliko starejše so spone s polkrožnim okovom in amforaste pasice, ki jih poznamo iz Ljubljane (T. 4: 9), Dan in Drnovega, kjer je skupaj s križno fibulo četrtega tipa.21 Ta čas potrjujejo tudi novčne najdbe Konstan-cija II., Valensa in Valentinijana I.22 Nekoliko mlajše so spone s pravokotnim okovom (Ljubljana, Ptuj), ki jih najdemo skupaj s čebulastimi fibulami petega tipa (T.4: 6j.20 V isti čas sodijo tudi spone, katerih lok se končuje v obliki živalskih glav (T.4: 8).24 Tudi pasni jezički srčaste oblike imajo veliko analogij in so datirani v zadnja desetletja 4. stoletja.25 K vojaški opremi sodi tudi izjemen fragment oklepa s Hrušice z upodobitvijo Minerve, čelada iz Ljubljane, sulične in puščične osti, najdene predvsem na najdiščih v sklopu zapornih zidov (Hrušica, Ajdovščina, Martinj hrib).26 Vse to orožje bo mogoče natančneje opredeliti le v sklopu posameznih najdišč. K materialnim ostankom, ki so sodili k ženski noši, prištevamo razne oblike fibul, med njimi so značilne fibule v obliki rogatih živali (jelena), ptičev (pava) in mačjih zveri iz rodu mačk (leva). Oblikovanje spon v živali — jelena, pava, je pripisovati krščanskemu vplivu, kjer imajo simboličen pomen. Take fibule poznamo iz Drnovega, Ljubljane, Celja in Ptuja (T. 4: 15, 17 ).27 Pojavljajo se od začetka 5. stoletja tja v čas preseljevanja ljudstev. Uhani so relativno redki, običajno so sestavljeni iz obročka, iz katerega visijo paličasti obeski, ki imajo nataknjeno perlo (npr. Ljubljana, Brezje pri Zrečah, Ptuj) (T. 4: 4).28 V času Valentinijana in Valensa, tj. konec 4. stoletja, se pojavijo liti uhani s kocko oziroma poliedrom (Ljubljana, Jakopičev vrt) (T. 4: 7), katerih uporaba se prav razmahne šele v času preseljevanja ljudstev (enako kot noša uhanov s košarico).29 Od začetka 4. stoletja se pojavljajo metalne trakaste zapestnice, ki imajo zaključke oblikovane v živalske, običajno kačje glave. To je bilo relativno ceneno in zato zelo razširjeno potrošno blago in jih poznamo tako iz grobiščnih kot naselbinskih najdb Emone, Nevioduna, Celeje, Poetovione, grobišča Brezje pri Zrečah, v mnogih variantah (T. 1: 11, 12).30 Pojavljati se začnejo od druge polovice 4. stoletja naprej, njihova uporaba pa sega še v čas preseljevanja ljudstev.31 Za ta čas so značilni tudi razni bronasti, srebrni in koščeni kozmetični instrumenti, metalne in koščene igle lasnice, ki imajo zgornji del oblikovan bikonično, v obliki poliedra, včasih se končujejo z živalskimi protomi-ptico (T. 4: 13,14).32 Krizo gospodarskega in monetarnega sistema dokazujejo tudi najdbe tehtnic in uteži zanje, ki so za naš prostor kar številne. Poznamo nekaj ostankov tehtnic iz Polhograjske gore, iz Ajdovskega gradca pri Vranju ter uteži iz Orehka pod Gorjanci, Zgornjega Brega pri Ptuju in Trebnjega.33 Čeprav je krščanstvo postalo v sredini 4. stoletja državna religija, pa imamo zanjo relativno malo drobnih materialnih pričevanj. Najbolj znani so svečniki s kristo-grami, dva zaobljubna sta bila najdena v Rogoznici pri Ptuju, en bronast v Emoni (insula XII) ter eden v škocjanskih jamah; tudi obesek iz groba 858 (T. 4: 10) ima religiozen pomen.34 Iz Ljubljane in Ptuja poznamo tudi oljenke s kristogramom.35 Zgovorna je tudi oljenka z napisom Lux mundi iz Pleterij.36 Z razpadom zahodnorimskega cesarstva se nekako neha tudi poznoantično obdobje. Vendar pa lahko ugotovimo, da so se nekateri kulturni elementi pozne antike, čeprav včasih v nekoliko spremenjeni obliki, ohranili se v čas preseljevanja ljudstev in celo v slovansko dobo. Okraševanje v vrezani tehniki (Kerbschnitt) je zelo priljubljeno pri Vzhodnih Gotih (na fibulah in pasnih sponah). Uhani s kocko (in poliedrom) ter košarico so v uporabi do sredine oziroma do konca 6. stoletja.37 Izdelovanje fibul v obliki živali se nadaljuje do 7. stoletja (fibula v obliki pava iz Bleda in Invillina).38 Razne okrogle fibule, ki so bile v pozni antiki čestokrat okrašene z emajlom (le-ta se velikokrat ni ohranil), so v času preseljevanja dekorirane z vloženo stekleno pasto.39 Poleg tega poznamo nekaj primerov slovanskih pokopov v ruševinah poznoantičnih gradbenih ostankov (Smokuč pri Žirovnici)40 ali pa se slovenski pokopi nadaljujejo ob poznoantičnih (Brezje pri Zrečah, Puščava pri Slovenj Gradcu, Laška vas, Ptuj Panorama, Pristava pri Trebnjem).41 Tu so našli v slovanskem grobu poleg obsenčnih obročkov še fibulo s čebulastimi zaključki; enak primer sekundarne uporabe čebulaste fibule je v Šmidovem grobu 4 iz Kranj -La j ha.42 Če še enkrat preletimo materialno kulturo pozne antike, vidimo, da je ohranil slovenski prostor relativno dosti pričevanj, vendar bo potrebno še veliko raziskovanj na tem področju, preden bo mogoče podati celoten prikaz drobnega materiala. Čeprav nam je s sintezami poznantičnega grobiščnega materiala madžarske Panonije in južne Bavarske43 delo nekoliko olajšano, pa moramo kljub nekaterim skupnim značilnostim, upoštevati specifiko našega prostora, ki je sicer sprejemal razne vzpodbude, a jih je po svoje preoblikoval, kajti, če ne bi bile njemu lastne, ne bi preživele tistega časa. 1 P. Petni, Zaton antike v Sloveniji (Ljubljana 1976). 2 P. Petru, Novejše arheološke raziskave Claustra Alpium Iuliarum in kasnoantičnih utrdb v Sloveniji, Arheološki vestnik (AV) 23 (1972) 343 ssq. 3 P. Petni, Zaton antike. 4 Večjih poznoantičnih nekropol kot so v Lauriaku, Intercisi ali Csäkvaru zaenkrat ne poznamo. 5 Grobiščno gradivo iz Emone (Schmidova izkopavanja, pokopi ob Tobačni ulici, na Karlovški cesti) do leta 1960 je objavljeno S. Petru, Emonske nekropole (Emona I), Katalogi in monografije 7 (1972); ob Pražakovi ulici L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče (Emona II), Katalogi in monografije 8 (1972); ob Metalki izkopanih 120 grobov (neobjavljeno, Mestni muzej). 6 A. Bolta, Rimsko grobišče na Bregu pri Celju, AV 8 (1957) 317—327. 7 L Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, Časopis za Zgodovino in narodopisje (ČZN) n. v. 2 (1967) 46. 8 S. in P. Petrù, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1977). T. Knez, Novi rimski grobovi na Dolenjskem, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 126. 9 I. Mikl-Curk, Nekaj misli o pozno-antieni materialni kulturi v Sloveniji, AV 23 (1972) 377. 10 I. Mikl-Curk, op. cit., 378. 11 I. Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, ČZN n. v. 2 (1967) 50. P. Petrù, Poskus časovne razporeditve lončenine iz rimskih gro- bov na Dolenjskem in Posavju, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 210 ssq. 12 Z. Šubic, Rimske oljenke v Sloveniji, AV 26 (1976) 83, sl. 19, 21. I. Mikl-Curk, AV 23 (1972) 378, op. 19; Eadem, Poetovio I, Katalogi in monografije 13 (1976) T. XVIII, 12; T. XIX, 1—16; T. XX, 1-4. S. Petrù, Emona I, T. XL V, 13 (grob 670); T.LXXV, 17 (kv. K); T. XCVII, 8, 9; T.XCVIII, 5, 6; T.CIV, 6. 13 V. Starò, Poznoantično grobišče na Ravnem Brdu, AV 3 (1952) risba 1, 2. S. Petrù, Antično steklo iz dolenjskih grobov, Razprave l.razr. SAZU 6 (1969) s. 177, sl. 1 (Pristava pri Trebnjem); 176, T. 12, 14—15 (Drnovo). L. Plesničar-Gec, Bicchieri vitrei tardoantichi di Emona Srednjovekovno staklo na Balkanu (Beograd 1975) 49 ssq. Z. Šubic, Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v Poetovioni, AV 25 (1974) 42 ssq. 14 Prim. v žganem grobu 265 v sever-noemonskega grobišča skupaj z oljenko VIBI ANI: L. Plesničar-Gec, Emona II, T. LXXIII, 5. 15 Z. Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitanskoj regiji prema arheološkoj ostavštini predslavenskog supstrata, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 69 (1974) 9 ssq. 16 Z. Vinski, op. cit., 9 ssq. E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 14 (1971) 57—60, Abb. 11, W. Jobst, Die Fibeln aus Lauriacum, Forschungen in Lauriacum 10/1975 (Linz 1975). 17 S. Petrù, Emona I, T. XCIII, 5—16; iz poznoantičnih naselbinskih plasti Ja- kopičevega vrta (7 primerkov) in ob šoli Majde Vrhovnik (5 primerkov); Drnovo: Z. Vinski, op. cit., 8, op. 9; Ptuj: I.Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXIV, 11—18, 20 do 25; Sv. Gora: D. Vuga, Sveta Gora v Zasavju (Rovišče), AV 25 (1974) 437, Tab. 1,1. 18 Najdišče »Majda Vrhovnik« v Ljubljani (v pripravi za tisk) in Z. Vinski, op. cit., T. IV, 2. Drnovo: Z. Vinski, op. cit., Tab. III, 22. P. Petru, Zaton antike. Ptuj, neobjavljeno, bilo na razstavi Zaton antike. 18 Hrušica: P. Petrü, Rimski paradni oklep s Hrušice, Situla 14—15 (1974) 234 ssq. Ljubljana: H. Bullinger, Spätantike Gürtelbeschläge, Dissertationes Archaeologice Gandenses 12 (1969) 61, T. X, 3, 3 a; 33, T. XVIII, 1. Ptuj: I.Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXVIII, 4. H. Bullinger, op. cit., T. XVI, 2, 2 a; s. 61, T. X, 2, 2 a. 20 Glej op. 19 ter E. Keller, op. cit., 71, v opombi 373 so naštete vse analogije. 21 M. Slabè, Poznoantieni staroselski grob iz Dan pri Starem trgu, AV 25 (1974) 417—423. P. Petrii, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 211, T. 1, 15. 22 E. Keller, op. cit., 65, v uporabi so do začetka 5. stoletja. Z enakimi novci je bila tudi v grobu 229 (Pražakova ul.): L. Plesničar-Gec, Emona II, T. LXIV, 3. 23 E. Keller, op. cit., 61, Abb. 23, 3—4. I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXVI, 16—18. S. Petrii, Emona I, grob 633, T. XLI, 3 a, 3 b. 24 E. Keller, op. cit., 61. S. Petrii, Emona I, T.LXXVI, 31—32; T.LXI, 17. L. Plesničar-Gec, Emona II, grob 214, T. LX, 11—12 (z loščeno oljenko in novcem Trajana Deci j a); Naselbinska najdba na lokaliti Šumi (Ljubljana, Mestni muzej) tipa Spontino, to je čas od 380 do 420 po H. W. Böhme, Germanische Grabfunde des 4. bis 5. Jahrhunderts, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 19 (1974) 71. 25 P. Petrü, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 211. 26 P. Petrü, AV 23 (1972) 355 ssq. 27 Drnovo: P. Petrü, Zaton antike. Ljubljana: P. Petrü, ibidem — naselbinska najdba. Celje: R. Noll, Vom Altertum zum Mittelalter (Wien 1958) 48, inv. 1380. Ptuj: I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXIV, 19 (jelen), T. XXIV, 8—9 (goloba). 28 Ljubljana: S. Petrü, Emona I, Karlovška cesta, grob 1 (1337), 122, T. CXV, 6. L. Plesničar-Gec, Emona II, grob 220, T.LXI, 11. Breg v Celju: A. Bolta, AV 8 (1957) 326, sl. 9 a. Brezje pri Zrečah: S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), grob 9 in 15, 252, sl. 17. Ptuj: I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXIX, 28, 30. 29 Jakopičev vrt (Ljubljana); L. Plesničar-Gec, Emona v pozni antiki, AV 21—22 (1970-71) 121, sl. 3. Ä. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum, Ziegelfeld, Forschungen in Lauriacum 4—5 (Linz 1957) 83, 89, 103, 121. E. B. Vago, I. Bòna, Der spätrömische Südostfriedhof, Die Gräberfelder von Intercisa I, (Budapest 1976) 196. M. Slabè, Dravlje, Situla 16 (1975) 16, tu je zbrana vsa literatura o uhanih s poliedrom na Slovenskem. 30 Ljubljana : S. Petru, Emona I, T. XCIV, 4, 23—31; Prešernova cesta: L. Plesničar-Gec, AV 18 (1967) 141, 145, T. 4, 9—10; Metalka: grob 43 (par, neobjavljeno). Ptuj: I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXIX, 3; T. XXVIII, 46, 48, 49. Zreče: 5. Pahič, Antični in staroslovenski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 252, sl. 17. Javor: M. Guštin, T. Knific, Halštatske in antične najdbe iz Javora, AV 24 (1973) 840 ssq, sl. 1, 1—2. Največ analogij za te zapestnice dobimo na grobišču v Espelmayr-feldu — prim.: Ä. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum, Espelmayrfeld, Forschungen in Lauriacum 8 (Linz 1968), grob 32b (T.XVII, 4 a); grob 31a (T. XVI, la, 6 a); grob 16 a (T. XIV, 12); grob 61a novi (T.XXI, 1). 31 V času preseljevanja ljudstev imajo često kijasto oblikovane zaključke; zelo pogoste so pa železne, na katerih se pa zaradi rje da težko razpoznati eventualen živalski zaključek: npr. Ajdovski gradeč, grob 22; W. Bachran, Das Gräberfeld in P. Petrü, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975) 103 ssq, sl. 42, b in c. 32 Ljubljana: S. Petrü, Emona I, T. XCIV, 43, 44, 46—52 (poslednja ima na vrhu ptico — enaka igla je najdena tudi v insuli XXXII, ravno tako je poznanih večje število okrasnih kovinskih in koščenih igel s kompleksa ob šoli Majde Vrhovnik (v pripravi za tisk). Ptuj: I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. XXVII, 30—36, 37 (igla s ptico), T. XXX, 1—17, 20—29. Sami po sebi se dajo ti predmeti težko datirati. Na grobišču v Espelmayerfeldu (Lauriak) sta npr. koščena igla z oval- no glavico in srebrna s piramidalno oblikovano skupaj v grobu z dvema paroma zapestnic, ki imata zaključke v obliki živalskih glav — grob 62, stari: Ä. Kloiber, op. cit., 50, T. XIX, 62, 2, 3. 33 p Petrù, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975) 16 s starejšo literaturo in P. Petrù, Ajdovski gradeč, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 52 (1975) 13; Idem, Zgodnjesrednjeveška naselbina na Polhograjski gori nad Polhovim gradcem, AV 18 (1967) 455, sl. 1. S. Petrù, Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev, AV 18 (1967) 441, sl. 1, 1. I.Mikl, K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju, AV 15—16 (1964-65) 271, T.2, sl. 12. S. Gabrovec, Poročilo o slučajnih najdbah v Sloveniji, AV 5 (1954) 147, T. II, 5. 34 R. Noll, Zwei unscheinbare Kleinfunde aus Emona, AV 19 (1968) 84, Abb. 4 (s starejšo literaturo). P. Petrù, Zaton antike (vsi na eni tabli). 35 Prim. op. 34. J. Klemenc, Zgodovina Emona, Zgodovina Ljubljane I (1955) 356. Oljenka iz insule XXX: 2. Z. Šubic, AV 26 (1975) sl. 19. Škocjanske jame: A. Degrassi, Le grotte carsiche nell’età romana, Le grotte d’Italia 3 (1929) 13. 36 p petrù, Zaton antike. 37 Z. Vinski, Rani srednji vijek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine, Vjesnik AMZ 3—5 (1971) 57. 38 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela l.razr. SAZU 13 (1960) 25, sl. 20, 1. Invillino-Colle Santino: V. Bierbrauer, Gli scavi a Ibligo-Invillino, Aqui-leia Nostra 44 (1973) fig. I, 5. Teumia, grob 25: G. Piccottini, Das spätantike Gräberfeld von Teurnia, St. Peter in Holz, Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 66 (1976) 35, T. XIX, 5. 39 V grobu 277 na grobišču Bled I je bila najdena fibula, ki ima analogijo v fibuli iz kompleksa ob šoli Majde Vrhovnik (Ljubljana): J. Kastelic, op. cit., 25, sl. 19, 6. Dravlje, grob 33: M. Slabè, Dravlje, 61, T. 10, 3. 49 A. Valič, AV 13—14 (1962-63) 565 ssq. 41 S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 248 (z vso starejšo literaturo). 42 J. Žmauc, Das Gräberfeld in Lajh bei Krainburg, Jahrbuch der Zentral-Kommission NF 2 (1904) 270 ssq, Fig. 236 c. 43 V. Lany, Die spätantiken Gräberfelder von Pannonien, Acta Arch. Acad. Sc. Huug, 24 (1972) 53—213. E. Keller, op. cit. ZUR SPÄTANTIKEN MATERIELLEN KULTUR SLOWENIENS Zusammenfassung Infolge seiner geographischen Uneinheitlichkeit und verschiedener politischer Geschehnisse gehörte der heutige slowenische Raum nach den Diokletianischen Reformen zu nicht weniger als vier Provinzen (Venetia et Histria, Pannonia Savia, Pannonia Prima, Noricum Mediterraneum).4 In der Zeit des Verfalls der absolutistischen Kaisermacht, der Teilung des Imperiums und einer tiefen Krise des Sklavenhaltersystems wurde dieser Raum in Mitleidenschaft gezogen und sein südwestlicher Teil im 4. Jahrhundert der Militärprovinz Alpes Iuliana einverbleibt.2 Dementsprechend erfuhr auch die Verwaltung im übrigen Gebiet des heutigen Slowenien eine Veränderung und der östliche zum neuorganisierte Civitas Noricum gehörende Teil wurde ein Vorposten gegen den vom Norden drohenden Einfällen.3 In dieser unruhigen Zeit der wirtschaftlichen Krisen verarmte die Bevölkerung, die durch Kriege und Seuchen dezimiert wurde, was sich alles in ihrer materiellen Kultur widerspiegelt. Unsere Kenntnisse der spätrömischen Kultur befinden sich zurzeit noch im Anfangsstadium. Erst nachdem das ganze Material der Epoche veröffentlicht worden ist, sind wir imstande ein einheitliches Bild dieser Kultur vom Anfang des 4. Jahrunderts bis zur Verheerung des in Frage stehenden Gebietes durch die Hünen darzubieten. Den sichersten Anhaltspunkt für die chronologische Interpretation der Kultur gibt uns gewöhnlich das Material der Bestattungsplätze mit geschlossenen Grabeinheiten (Taf. 1: 1—12). Manchmal wurden die Münzen beigegeben, welche einen Terminus ante quem non bieten. Doch sind bei uns einstweilen keine grosseren Nekropolen dieser Zeit bekannt.4 Bisher sind in Slowenien spätantike Bestattungsplätze in Ljubljana, Celje, Ptuj (Zgornji Breg), Drnovo, Pristava pri Trebnjem entdeckt worden.5-8 Ziemlich viel spätantikes Material geben auch unsere römischen Städte, wobei aber häufig zuverlässige stratigraphische Angaben fehlen, so dass wir uns nicht selten auf chronologisch und typologisch analoge Funde stützen müssen. Das verbreitetste und am schwersten bestimmbare Material ist das Tongeschirr, welches sowohl in Siedlungen wie auf Gräberfeldern zu finden ist. Von Feinkeramik seien die mediteranische Sigillata (Ljubljana, Ptuj), die spätprovinzialen Sigil-latanachahmungen und andere feinere Arten wie polierte Keramik (Ljubljana, Ptuj); erwähnt.9 Die einheimische Keramikproduktion, die mit einer mehr oder Weniger breiten Auswahl der Erzeugnisse die ganze Epoche der Antike hindurch bis in die Völkerwanderungszeit hinein bestand, bot vom 4. Jahrhundert an eiförmige Töpfe, Schüsseln mit straff hochgezogener Wandung, Teller, grob und fein gearbeitete Reibschalen (Taf. 2: 1—4). Am typischesten sind ovale Einhenkelkrüge, Zweihenkelgefässe und Krüge mit hohem Körper, konkavem Hals und Trichtermündung (Taf. 2: 3, 5).11 Die Öllampen zeigen nicht mehr so häufig eine eingebrannte Inschrift des Erzeugers, dafür sind sie aber oft poliert oder mit frühchristlichen Symbolen verziert. Am typischesten sind die sogenannten afrikanischen Lampen (Ptuj) (Taf. 3: 1—3)“ Das Glasinventar, grünlich oder gelb, ist in Siedlungen und auf Gräberfeldern ein stark vertretenes Material. Wir kennen einfache Becher, Fussgläser, Flaschen, Glaskrüge, deren Hals mit einem andersfarbigen Glasfäden umschlungen ist und bauchförmige Balsamarien. Das Ornament ist oft geschliffen (Pristava bei Trebnje, Ljubljana), manchmal sind andersfarbige Glasfäden oder Knöpfe eingefasst (Taf. 2: 7).13 Mit dem Erscheinen der Zwiebelkopffibeln beginnt die spätantike Periode.14 Diese Filbeln sind ein typischer Überrest der Männertracht, zunächst dienten sie zum Zuknöpfen der Offiziershlamida, in der Spätkaiserzeit bedeuteten sie aber einen gewissen Amtsrang und noch in der Völkerwanderungszeit waren sie ein Zeichen der Würde.15 Schon mehrere Forscher haben versucht, sie typologisch und chronologisch einzuordnen. Am neuesten sind die gleichzeitig durchgeführten Einordnungen von E. Keller und Z. Vinski, die hauptsächlich übereinstimmen. Die beiden Forscher haben sie in sechs bzw. fünf Gruppen geteilt (Taf. 3: 4—8).16 Viele solche Fibeln stammen aus den Siedlungen und Gräberfeldern von Emona, Nevio-dunum und Poetovio.17 Die meisten stellen den vierten Typus dar und stammen sowohl nach Z. Vinski wie E. Keller aus der Zeit zwischen 350 und 380. Den fünften Typus, der um 400 erscheint, kennen wir aus Emona, besonders viele Fibeln dieser Art sind aber in Drnovo und bei den letzten Ausgrabungen in Ptuj gefunden worden.18 Zur Männer-, wahrscheinlich Militärtracht gehören auch die in Kerbschnittechnik verzierten Gürtelbeschläge, die uns aus Hrušica, Ljubljana und Ptuj erhalten geblieben sind (Taf. 4: 11, 12).19 Die Gürtelschnallen dieses Typus sind vor allem charakteristisch für die Fundorten des Donaugebiets (Dalj, Sisak), wo auch ihre Werkstätten zu suchen sind. Sie sind kennzeichnend für das letzte Drittel des 4. und den Anfang des 5. Jahrhunderts.29 Etwas älter sind die Schnallen mit einem halb-kreisförmingen Beschlag und die amphoraförmigen Gürtelbeschläge, denen wir in Ljubljana und Drnovo begegnen (Taf. 4: 9), wo sie zusammen mit den Zwiebelkopffibeln des 4. Typus Vorkommen.21 Diese Zeit wird auch durch die Münzenfunde der Kaiser Constantius II., Valens und Valentinian I. bezeugt.22 Etwas jünger sind die Schnallen mit einem rechteckigen Beschlag (Ljubljana, Ptuj), die wir zusammen mit den Zwiebelkopffibeln des 5. Typus finden (Taf. 4: 6).23 In dieselbe Zeit gehören die Schnallen, deren Bügel mit einem Tierkopf abgeschlossen ist (Taf. 4: 8).24 Auch die herzförmigen Gürtelzungen weisen viele Analogien auf und datieren in die letzten Jahrzehnte des 4. Jahrhunderts.25 Zur militärischen Ausrüstung gehören noch das Fragment eines prächtigen Panzers mit Abbildung der Minerva aus Hrušica, ein Helm aus Ljubljana und die Lanzen- und Pfeilspitzen, die vor allem in den Claustra von Hrušica, Ajdovščina und Martinj hrib gebunden worden sind.26 All diese Waffenstücke sind nur innerhalb der einzelnen Fundorte näher zu bestimmen. Zur Frauentracht zählen Fibeln in verschiedenen Formen, darunter sind die in Form von hornköpfigen Tieren (der Hirsch), Vögeln (der Pfau) und Katzen- raubtieren (der Löwe) charakteristisch. Solche Tierfibeln sind auf die altchristliche Symbolik zurückzuführen. Sie sind uns aus Triest, Drnovo, Ljubljana, Celje und Ptuj bekannt (Taf. 4: 15, 17).27 Sie erscheinen am Anfang des 5. Jahrhunderts und kommen bis in die Völkerwanderungszeit heinein vor. Die Ohrringe sind verhältnismässig selten anzutreffen, meist bestehen sie aus einem, Ring von dem stabförmige Behänge mit einer Perle herunterhängen (Ljubljana, Ptuj, Brezje bei Zreče (T.4: 4).28 In der Zeit des Valentinian und Valens, d. h. Ende des 4. Jahrhunderts erscheinen gegossene Ohrringe mit Würfel bzw. Polyäder (Ljubljana) (Taf. 4: 7), welche aber bei uns in der Völkerwanderungszeit allgemeinen Gebrauch finden.29 Seit dem Anfang des 4. Jahrhunderts kommen bandförmige und einfach verzierte Metallarmringe vor, dennoch sind am typischesten die Armbänder, deren Ende in Form eines Tierkopfes, gewöhnlich eines Schlangenkopfes, gestaltet sind. Diese waren verhältnismässig billig und deshalb ein sehr verbreiteter Verbrauchsartikel. Wir kennen sie sowohl als Grab- wie Siedlgungsfunde aus Ljubljana, Drnovo, Celje, Ptuj und Brezje bei Zreče (Taf. 1: 11, 12).30 Sie erscheinen von der zweiten Hälfte des 4. Jahrhunderts an, ihr Gebrauch reicht aber noch bis in die Völkerwanderungszeit hinein.31 Für diese Zeit ind kennzeichnend noch verschiedene bronzene, silberne und beinerne kosmetische Geräte, darunter Haarnadeln aus Metall und Bein, deren Oberteil bykonisch oder polyäderförmig ist; manchmal laufen sie in ein Vogelprotom aus (Taf. 4: 13, 14).32 Die Krise des wirtschaftlichen und monetären Systems bezeugen auch die Funde von Waagen und Gewichten (Polhograjska gora, Vranje, Orehek, Zgornji Breg bei Ptuj und Trebnje).33 Obwohl das Christentum in der Mitte des 4. Jahrhunderts eine Staatsreligion wurde, ist es nur durch verhältnismässig wenige Kleinfunde vertreten. Am bekanntesten sind Leuchter mit Christogrammen (Rogoznica bei Ptuj, Ljubljana, Škocjanske jame), Anhänger aus Grab 858 (Taf. 4: IO)34 und Öllampen mit Christogrammen oder christlichen Symbolen.35 Ein beredtes Zeugnis ist jedenfalls die Lampe aus Pleterje mit der Inschrift Lux mundi.36 Mit dem Verfall des weströmischen Kaisertums geht auch die Spätantike zu Ende. Doch können wir festeilen, dass einige spätrömische Kulturelemente, obwohl in etwas veränderter Form, bis in die Völkerwanderungszeit und sogar in die altslawische Periode hinein erhalten geblieben sind. Der Verzierung in Kerbschnitttechnik begegnet man bei den Ostgoten. Die Polyäder- und Körbchenohrringe finden sich im Gebrauch bis zum Ende des 6. Jahrhunderts,37 während die Produktion von Tierfibeln bis zum 7. Jahrhundert (Pfaufibeln aus Bled I und Invillino) anhält.38 Verschiedene Rundfibeln, in der Spätantike oft mit Email verziert, sind in der Völkerwanderungszeit mit eingefasster Glaspaste dekoriert (Bled I, Dravlje).39 Ausserdem sind uns einige slawische Bestattungen in den spätrömischen Bauresten bekannt (Smokuč bei Žirovnica).40 Übrigens fanden aber sie slawischen Bestattungen meist neben den schon bestehenden spätantiken Bestattungsplätzen (Ptuj, Brezje bei Zreče, Pristava bei Trebnje) statt.41 Im letztgenannten Fundort wurde in einem slawischen Grab neben Schläferringen noch eine Zwiebelkopffibel gefunden. Einen gleichen Fall des sekundären Gebrauches von Zwiebelkopffibeln stellt das von Schmidt entdeckte Grab 4 auf dem Gräberfeld Kranj-Lajh.42 Werfen wir nochmals einen Blick auf die spätantike materielle Kultur in Slowenien, so stellen wir fest, dass uns in diesem Raum verhältnismässig viele ihrer Zeugnisse erhalten geblieben sind. Doch es bedarf noch einer intensiven Arbeit, bevor uns möglich wird, eine vollständige Darstellung von Kleinfunden anzubieten. Obwohl die Arbeit durch die bereits durchgeführten Synthesen der spätantiken Grabfunde im ungarischen Teil von Panonien und in Südbayern erleichtert wird,43 muss man ungeachtet einiger gemeinsamer Züge die Spezifika unseres Raumes berücksichtigen. Dieser empfing zwar Elemente von aussen, gestaltete sie aber auf eine ihm eigene Art um, so dass sie in assimilierter Form fortbestanden. 26 — Arheološki vestnik T. 2 1, 3 Drnovo; 2, 5, 6 Ptuj; 4 Emona II, grob 175; 7—11 Emona I (1—6, 9, 10= 1/4; 7, 8 = 1/2 nar. vel.) — 1,3 Drnovo; 2, 5, 6 Ptuj; 4 Emona II, Grab 175; 7—11 Emona I (1—6, 9,10 = 114; 7,8 = 1/2) T. 3 1, 3 Ptuj; 2, 4—8 Emona I (1/2 nar. vel.) T. 4 1—3 Emona I, grob 130; 4 Emona II, grob 220; 5—6 Emona II, grob 170; 7 Emona (Jakopičev vrt), 8 Emona I; 10 Emona I, grob 858; 13, 16 Emona (šola Majde Vrhovnik); 15 Emona (Šumi); 17 Emona I; 9, 11, 12, 14 Ptuj (1—6, 8—12, 14, 17 = 1/2; 7, 13, 15, 16 = 1/1 nar. vel.) — 1—3 Emona I, Grab 130; 4 Emona II, Grab 220; 5—6 Emona II, Grab 170; 7 Emona (Jakopičev vrt), 8 Emona I; 10 Emona I, Grab 858; 13,16 Emona (šola Majde Vrhovnik); 15 Emona (Sumi); 17 Emona I; 9,11, 12,14 Ptuj (1-6, 8-12,14,17 = 1/2; 7,13,15,16 = 1/1) POET OVI O V POZNI ANTIKI IVA MIKL-CURK Zavod SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana Sama sicer neposredno na poetovionskih arheoloških terenih ne delam več, tudi nisem specialist za arhitekturo, kulturna, zgodovinska ali strateška vprašanja pozne antike, vendar sem se in se še intenzivno ukvarjam z vprašanji mestne topografije Poetovione in sem aktivno sodelovala pri najnovejši analizi starih stavbnih faz ptujskega gradu ter si pridobila dragocene izkušnje. Sestavek sem zasnovala tako, da pri vsaki vsebinski enoti najprej podam kratek povzetek dosedanjega znanja in mu skušam nato ponekod dodati nekaj interpretacije, zgrajene predvsem na preučevanju zakonitosti razvoja poeto-vionskega mestnega tkiva. Gotovo pa je, da bi téma »Poetovio v pozni antiki« zahtevala knjigo in da je kratek prikaz nujno površen. Naj začnem z materialno bazo zgodovinskega dogajanja, torej z gospodarsko podobo poznorimske Poetovione. Že če se opremo na literarne vire, smemo domnevati, da je poetovionska obrt slovela po svetu; dokaz za to je že e izkazalo, da je bil prostor grobo »tlakovan« z nevezanimi kamni. Na vzhodni strani je bil ozek del prekrit s kamenim drobirjem. Marsikatere vdolbine, ki so segale na posameznih mestih tudi do 0,50 m globoko, so bile izpolnjene z drobnimi nevezanimi kamni. V odstranjeni zemlji ni bilo najdb. Na površini plasti iz omenjenih kamnov je na enem kupu bilo pet majhnih in pet velikih srebrnikov iz 17. stoletja (sl. 1). Najbrž so bili v neki vrečki oziroma mošnjičku skupaj z majhno svetinjico. Gotovo je, da najdba predstavlja izgubljen predmet, ker ni prišla na to mesto pred izravnanjem prostora. Zato nam ta najdba točno označuje terminus ante quem nastanka terase. Po vsem tem lahko sklepamo, da je nastala pred ali najpozneje v 17. stoletju, tj. pred izgubo denarja. Sektor E. Na tem sektorju smo razkop sonde iz 1973. leta, ki je merila 3 X 3 m, razširili do roba pobočja, tj. do 4 m širine. Istočasno smo izkop podaljšali za 1 m proti vzhodu in 3,80 m proti zahodu ter ga poglobili za 0,80—1,30 m v pobočje. S to razširitvijo sonde se je izkazalo, da so kamni, ki so dali videz suhega zidu na zgornji strani pobočja v bistvu sesuta ali še bolj verjetno raztresena stena. S severne in zahodne strani smo odkrili dva lepa, še neuničena zidova neke stavbe dolge 2,10—3,10 m, široke 0,65 in 0,80—0,24 m visoke. Zida se stikata v pravem kotu. Severni zid dolg 2 m in zahodni dolg 1,85 m, sta z zunanje in notranje strani popolnoma ravna. Ostali deli dajo videz manj solidne izdelave zaradi razrahljanosti, povzročene s koreninami dreves, ki so uničile malto in večinoma tudi premaknili kamne. Odkrita zidova sta izdelana iz ploščatih, dokaj neenakomerno tesanih kamnov. Položeni so bili brez vrste in vezani z apneničasto malto. Na odkritem vogalu se nahaja rob iz večjih, pravilno izklesanih blokov. Na zahodni strani, 1,55 m od vogala se nahaja odprtina. Njeno širino ni bilo moč dognati zaradi destrukcije zidu na tem mestu. Vsekakor pa ni bila preveč velika (približno 0,60 m). Na tem mestu je bila zgornja površina zidu gladka. Nedognano ostane zaenkrat tudi vprašanje, ali je zunanja višina zidu 24 cm ustrezala višini tal v stavbi. V notranjosti objekta je bilo v jugovzhodnem vogalu nekaj kamnitih plošč v 10 cm nižji plasti. Te bi lahko sodile k tlom stavbe. Glede na ostale kose kamnov v celotnem sedimentu nekoliko zavračajo takšno domnevo. Sama tehnika zidave ne daje dovolj podatkov, da bi lahko ustrezno sklepali. Nimamo direktne analogije za tehniko, v kateri sta izdelana ostanka zidov med stavbami na Svetih Gorah, če primerjamo tehniko, v kateri sta zidani kapelici sv. Jurija in sv. Martina,6 lahko trdimo, da sta oba zidova zidana bolj precizno, čeprav imamo v obeh primerih šivane vogale stavb. Zanimivo je omeniti, da je bil sediment v tej sondi, tj. v objektu in izven njega enoten. Po 0,20 m debeli gozdni usedlini je bila zemlja do skalnatega drobirja temno rjava, pomešana, čeprav ne pogosto s kamni orehove velikosti. V plasti gozdnega humusa ni bilo nobenih najdb. Te začenjajo ponekod 10 cm nad omenjenim nivojem kamnov, ki naj bi bili del tal v stavbi. Pod to plastjo so do drobirja sledile keramične najdbe, koščeno vreteno in železen zvonec. Podatki o najdbah dovoljujejo, da izrečemo nekaj preliminarnih sklepov, oziroma neke misli v zvezi z datacijo objekta. Prisotnost najdb priča, da je stavba lahko nastala v času, ko se je del erozijskega sedimenta že nahajal na prostoru, kjer je bil sezidan objekt. Domneva bi bila še bolj verjetna, če bi kamnitne plošče res sodile k ostankom tlaka v prostoru. Možno pa je, da se je lahko sediment sesul šele, ko je bila stavba zrušena. Rešitev tega in toliko drugih vprašanj bodo dala morda nadaljnja sondiranja zidov in prostora okoli njih. Da bi dognali ali je stavba na tem prostoru osamljen objekt, smo prvotno sondo razširili za 2,70 m in jo podaljšali v smeri severozahoda še za 7,20 m od stavbe; 1,30 m od vogala smo naleteli na 4 m dolg »zid«, narejen iz kosov kamna, ki so bili medsebojno vezani z zemljo. Opiral se je pravokotno na za- hodni zid omenjenega objekta. Struktura »zidu« je dokaj nekompaktna in glede na najdbe ter na zemljo ne kaže nobenih razlik s sedimentom v objektu. Njegova višina je približno 1 m. Ob »zidu« je bila v zemlji razen keramike še koščena letev, bronasta igla, fragment steklene posode, ustje vrča, fragment majhne skodelice z ostrim klekom in fragmenti loščene lončenine. Ker so vse te najdbe ležale vrh njega, je gotovo, da so prišle na to mesto, ko je že »zid« obstajal. Na tem sektorju, tj. na tem delu pobočja, ni bilo sledov pokopov. Glede na položaj najdb je gotovo, da sodijo v erozijski sediment z zgornjih legah. Tri metre višje in zahodno od zahodnega konca sonde smo raziskali še med drevjem 3 X 3 m velik prostor. Tudi na tem mestu so plasti razporejene enako kot v prejšnjih dveh sondah. Sediment gozdnega humusa je na tem mestu 0,50 m debel. Za razliko od spodnjih površin je bil ta popolnoma sterilen. Tu nismo zasledili niti običajnih živalskih kosti, ki so prisotne na vsem terenu na Svetih Gorah. Ta pojav lahko razlagamo s tem, da je erozija z zgornjih površin zaradi strmega terena v kotalenju preskočila to majhno ravnino. Najbolj verjetno pa je, da je ravnina iz neznanih vzrokov nastala po erodiranju teh zgodnjih plasti. Kapela sv. Martina. V tej raziskovalni kampanji so okoliščine dovolile, da v kapeli sv. Martina razširimo sondo iz 1973. leta. Odprli smo jo na prehodu med apsido in ladjo; merila je 1,80 X 0,81 m. Poleg že omenjenih podatkov je dala še nadaljnje elemente, ki bolj pojasnjujejo odnos med absidialnim delom in ladjo. Predvsem se je izkazalo, da so kamniti bloki šivnih robov na vogalih ladje segali dokaj globoko in da so enakega videza kot na zahodni strani, kjer je dograjena lopa. Intaktni kamni na vzhodnem robu segajo v odprti sondi približno do 0,95 m višine, tj. do spolije, ki je uporabljena kot blok za rob ladje. Nad tem kamnom je 0,35 m visok presledek, kjer ni roba, marveč so manjši, bolj ploščati kamni, ki so položeni delno tudi na zid ladje. Nad presledkom se nadaljuje rob ladje z večjim kamnitnim kvadrom velikosti 0,50 X 0,39 m. Tako struktura roba izpričuje, da je del med spolijo in zgornjim kamnom namenoma iztrgan. Vezal naj bi delno novo dograjeni zid prezbiterija na že obstoječe telo ladje. Da je ladja že obstajala, je pokazala malta z beležem, ki se je držala spolije z apsidalne strani, podobno kot smo dognali na apsidalni steni ladje v kapelici sv. Jurija.7 Glede na to, da na zgornjem kamnu ni bilo take obloge, lahko sklepamo, da je na tem mestu sekundarno, čeprav vse okolnosti govore, da je bil primarno del tega roba. Spolija je z ene strani (proti robu) ravna, z druge pa nepravilno izklesana. Na kamnu je videti sled nekdanjega okvira, ki je danes poškodovan. Velikost spolije je približno 25 X 25 cm (sl. 2). Drobne najdbe. Tudi med letošnjimi raziskavami smo odkrili poleg keramike še večje število drobnih najdb. Bronasta dvokolenčasta fibula sodi v varianto fibul s trikotno perforirano nogo, ki je na našem primeru samo delno ohranjena; ohranjena dolž. 6,3 cm (T. 2: 1). Ta tip fibule s samostrelno peresovino se dokaj pogosto pojavlja na najdiščih Dolenjske, v žganih grobovih rimskega obdobja, kot so v Dobovi, Petrušnji vasi,8 Kapela sv. Martina, severna stena, stičišče apside in ladje. — north wall, junction of apse and nave Globodolu,9 Pristavi pri Trebnjem.10 Videti je, da se pojavljajo tudi v Sisciji in v Neviodunumu.11 V Emoni so te fibule v premstvu zelo zgodnjega tipa simpuluma12 s podaljšanim ročajem,13 z oljenko Fortisu kot v grobovih v Globodolu15 in drugod. Vsi omenjeni in drugi elementi datirajo ta tip fibule v drugo polovico 1. in v prvo polovico 2. stoletja.16 Čeprav za našo fibulo nimamo podatkov o njenem izvoru, predvsem zaradi mesta, kjer je najdena,17 je gotovo, da predstavlja del inventarja nekega uničenega groba. Koščeno vreteno zelo lepe izdelave je okrašeno na zgornji strani z dvema vrezanima koncentričnima krogoma: premer 2,6 cm (T. 1: 3). Naša najdba po obliki sodi k tipu cilindričnih, dokaj nizkih vreten z zaobljenimi robovi. Izdelano je zelo precizno. Krogi so pravilno vrezani. V splošnem je pojav vretena na našem področju najbolj značilen zgodnjesrednjeveški inventar, in izdelana so iz kosti, če ne upoštevamo tistih fragmentov boljše lončenine, iz ilovice,18 stekla in jantarja. Toda najbližje analogije za koščena vretena izdelana v enaki tehniki, poznamo zaenkrat z Debelega Brda pri Sarajevu,19 kjer so odkrili še celo vrsto drugih najdb rimskega obdobja.20 Ravno tako so podobni primerki znani na zahodu v tako imenovanih vojaških grobovih21 in pokopih poznega cesarskega obdobja.22 O antičnem izvoru tako izdelanih predmetov govorijo tudi enako izdelani kam-nitni primerki, ki so dobro datirani z denarjem in z drugimi elementi istega obdobja.23 Železen zvonček. Med kovinastimi najdbami lahko omenimo tudi večji fragment železnega zvončka. Izdelan je iz ob straneh zvite pločevine. Na vrhu je bila zanka iz debelejše žice polkrožnega preseka. Verjetno je bila v notranjosti zvončka sklenjena in na njej je viselo tolkalo; velikost 5,8 X 3,5—4,7 cm (T. 2: 6). Naš primer sodi h koničastim tipom z ravnimi robovi, ki jih rabijo za drobnico. Po klasifikaciji teh predmetov v Intercisi sodi k II. tipu.24 Ta oblika se obdrži nespremenjena zelo dolgo, celò do današnjega dne. Na ozemlju Panonije je znana že v 2. stoletju n. š. in zlasti na najdiščih ob donavskem limesu (Szentender, Bodakalasz, Nogrädveröce itd.).25 Najbolj podoben naši najdbi je gotovo železni zvonec z naselbinskega najdišča v Täc-Gorsium in je vezan s kultom Jupitra Dolihena.2511 Na ozemlju zahodnega Balkana se pojavljajo tudi na naselbinskih, kot npr. v Lisičičih pri Konjicu in Malem Mošunju pri Travniku, kjer ga glede na spremljajoče gradivo datirajo v 3. oziroma drugo polovico 4. stoletja.26 Zvončki se pojavljajo tudi pri številnih narodih (Frankih, Vizigotih, Burgundih) iz časa preseljevanja narodov in imajo poseben pomen.27 Glede na pomen Svetih Gora ter na značilnost posameznih najdb, ni izključeno, da je tudi ta zvonec bil del nekega grobnega inventarja. Bronasta igla — stilus. Med zelo pomembne najdbe tega izkopavanja sodi gotovo bronasta igla — stilus. Srednji del igle je štirioglatega preseka in je okrašen s trikotniki v tehniki vdolbljenja. Zgornji del je okrašen s prečnimi vrezi in na vrhu sploščen. Igla je nekoliko zvita; ohranjena dolž. 9,4 cm (T. 1: 2). Čeprav je na vrhu odlomljena, sploščen ostanek govori, da je bila zaključena z nastavkom v obliki majhnega ploščatega diska, elementa, ki zelo spominja na poznoantične stiluse.28 Ta tip igle z različno oblikovanim ali okrašenim srednjim delom je dobro znan iz nekaterih grobišč zahodne Panonije.29 Tu se vežejo z zapestnicami s konci v obliki kačjih glav, z okroglimi ploščatimi fibulami in drugimi predmeti, ki so datirani v drugo polovico 5. in na začetek 6. stoletja.30 Tudi na našem ozemlju se take igle vežejo s podobnimi elementi, le da je ornament na delu štirioglatega preseka vrezan.31 Sodijo v isto obdobje. Naša sekundarno zvita igla spominja na enake pojave z nekaterih poznoantičnih grobišč s srednjega Podonavja.32 Naš primer predstavlja bolj rustikalen izdelek; zato je tudi ornamentika dokaj neprecizna. Okrašena je v tehniki globokega vreza z izdolbenimi trikotniki. Postavljeni so izmenično drug proti drugemu, tako da oblikujejo ozek cikcak trak. Ta tip ornamentalne tehnike se pojavlja na pozno rimskih in zgodnjesrednjeveških predmetih,33 ki sodijo v 5. stoletje,34 čeprav ni popolnoma neznana v prvi polovici 6. sto- letja35 in pozneje.36 Po svinčenem okviru za ogledalo iz XXIII groba Intercise, lahko sklepamo, da je bila lahko ta tehnika znana že v 4. stoletju.37 Ne glede na velik časovni razpon, ki ga dajo ornamenti, izdelani v tej tehniki, je gotovo, da naša igla sodi v prvo ali pa v drugo polovico 5. stoletja. Koščena letev. Ojačevalna koščena letev glavnika je okrašena z vrezanimi punci-ranimi polkrogi in dvojnimi krogi. Na letvi so tri luknje, od katerih sta dve večji. Manjša se nahaja na strani, kjer je letev nekoliko obrabljena. Po sledovih lahko domnevamo, da je tretja luknja služila za obešanje; velikost 7,45 X 1,65 cm (T. 1: 5). Tak tip koščene letve ponavadi sodi k dvovrstnim glavnikom.38 Take ojačevalne letve so na glavnikih pritrjene na jedro s štirimi, redko s tremi, pri večjih pa do pet zakovic, naj so prevrtane na enaki razdalji ali v skupinah. Luknje so skoraj brez izjeme vedno bolj malega premera. Na našem predmetu preseneča, da sta dve relativno veliki in nesimetrično razporejeni na obeh koncih, in majhna, ki je enako oddaljena od roba kot velika na drugem koncu. Preseneča tudi, da obe luknji ne kažeta sledov nekdanjih zakovic. Nasprotno tem dvema je tretja luknja, ki po premeru ustreza luknjam zakovice, čeprav tudi v tej ni nobenih ostankov. Od te luknje do roba letve je sled v obliki majhne vdolbinice. Na tem koncu je tudi rob dokaj obrabljen. Čeprav ornament kaže, da je bil primarno tudi ta konec oblikovan kot nasprotni, je danes letev nekoliko ožja in neravna. Take ojačevalne letve glavnikov so po navadi, ne vedno, ob vzdolžnih robovih narezane. Ti detajli kažejo, da so zobci glavnikov izrezljani ali dodelani šele potem ko sta bili že obe letvi pritrjeni na jedro. Pri rezanju ali glajenju zobcev je bil zajet tudi vzdolžni rob letve. Takih sledi nima naša letev. Čeprav obstaja tudi veliko število letev, ki nimajo omenjenih vrezov,39 lahko domnevamo, da je letev bila v drugi rabi. Proti tej domnevi govori velikost letve, ki kljub vsem odstopanjem ustreza ojačevalni letvi glavnika. Zato lahko sklepamo, da je bila prvotno narejena prav v ta namen.40 Čeprav zaenkrat ni možno dognati v kakšni dokončni rabi je ta letev bila, njena ornamentika izpričuje, da je izdelana v času pred slovensko doselitvijo. Po ugotovitvah, ki se lahko na podlagi tega elementa sklenejo, je gotovo, da je motiv na njej značilen za glavnike in druge koščene predmete iz časa, od 4. do prve polovice 6. stoletja.41 V mlajšem času so bolj priljubljeni manjši, predvsem enojni puncirani krožci, skupine vrezanih črt, položenih križcev in podobni motivi.42 Keramika. Razen nekaj fragmentov sodi vsa pri tem raziskovanju najdena keramika v rimsko in poznoantično obdobje. Čeprav izhaja skoraj vsa iz sektorja E, tj. s področja, kjer smo odkrili del objekta na zgornjem pobočju hriba. Že s tem momentom je gotovo, da izhaja iz zaključene kulturne celote v širšem pomenu besede. Kljub temu je na podlagi teh dokazov ne moremo natančneje kronološko opredeliti po stratigrafskih podatkih, ker je sediment, v katerem je bila najdena erozijska plast v višjih legah. Glede na te okoliščine smo prisiljeni najti rešitev kulturne in kronološke določitve v sistemu tipologije za vsak posamezen oblikovni tip. Po že ustaljenem načinu obravnavanja keramike tega obdobja, se naše najdbe delijo, glede fakture in oblike, na dve večji skupini, in to na: provincialno rimsko lončenino in na skupino posod boljše kakovosti. I. Provincialno rimska lončenina. Glede na keramične najdbe dosedanjih raziskovanj, so zadnja obogatila seznam oblik in zmesi, čeprav je gradivo tako fragmentirano, da niso za posamezne tipe možne rekonstrukcije celotne oblike posode. Po fragmentih lahko sodimo, da je določeno število posod te skupine bilo izdelano v klobasasti tehniki, s tem da je bilo najprej oblikovano dno,43 ki se neposredno nadaljuje v stene posod. Druge so bile izdelane iz ene kepe zemlje. Posoda je glede na sledove prstov narejena z vertikalnim oblikovanjem zmesi.44 V splošnem je vsa keramika te skupine izdelana skrbno in popolnoma oblikovana ali samo dodelana na lončarskem kolesu.45 Nekaj fragmentov kaže, da je tudi obstajala taka, za katero lahko rečemo, da je bila grobo izdelana. Zanimivo je, da je pri takih primerih posoda imela premaz iz zelo dobro prečiščene zemlje, ki je pri žganju dala rumeno rjavi odtenek, medtem ko je jedro izdelano iz zemlje z zelo velikimi kosi kremena in manjših kamnov. Drugi primeri pa kažejo prav nasprotno. Jedro je iz dobro predelane zmesi, medtem ko je prevleka porozna in vsa razpokana. Med posebnosti te keramike lahko sodi finejši notranji premaz kot zunanji, ki se pojavlja na dokajšnjem številu fragmentov. Pri takih primerih je notranjost posode pri žganju bolj temna kot zunanja stran. Ločeno od takih pojavov je določeno število fragmentov, ki kažejo sledove dimljenja, oziroma da je njuna površina prekrita s tenko sajasto mastno plastjo. Lončenino te skupine lahko ločimo v več tipov, ki so v večjem ali manjšem številu posamezno zastopani med našim gradivom. Lonci predstavljajo najbolj pogost tip te skupine. Med najdbami ni popolnoma ohranjenega primerka. Številni fragmenti ne dovoljujejo izrisane rekonstrukcije, marveč kažejo samo oblikovne variante posameznih detajlov, zlasti zgornjega dela posode. Tako so bila ustja bolj ali manj izvihana z zaobljenim robom brez zgornjega žleba (T. 3: 1), poševna navzven ali vertikalno odrezana, z ali brez zgornje in spodnje profilacije (T. 3: 3—7, T. 5: 6, 7, T. 8: 13—20). Tudi dna kažejo ostro in mehko ločitev od stene posode, z gladko (T. 8: 6, 7, 10, 11), ozko ali širšo spodnjo ploskvijo (T. 4: 2, T. 8: 8, 9). V splošnem so posode tega tipa bile okrašene od vratu do ramen ali samo po trebuhu z vodoravnimi paralelnimi žlebi (T. 3: 1—4) ali s skupinami širših vodoravnih in valovitih črt. Zelo redko se zadnje pojavljajo enojno. Lonec je jajčasto ovalne oblike z izvihanim ustjem. Izdelan je iz bolj ali manj dobro presejane zemlje, pomešane z večjimi ali manjšimi drobci kremena, ali pa samo s peskom in sljudo. Vse posode so prevlečene; nekatere so sijajno črno sivo žgane, kot da bi bile grafitirane, druge pa z nelesketajočo prevleko. Nekateri primeri so sivo črno ali sivo rjavo neenakomerno žgani s temno sivo črnim jedrom. Površina teh posod je bolj groba. Nekaj v risbi rekonstruiranih primerov: Večji fragment ustja, vratu in del ramena posode izdelane na roko, rdeče opekasto žgane, okrašene z vodoravnimi in valovitimi skupinami vrezov; višina 6,95 cm (T. 3: 1). Fragment ustja, vratu in ramena manjše sivo črno žgane posode, oblikovane na lončarskem kolesu; višina 3,45 cm (T. 3: 2). Fragment ustja, vratu, ramena in trebuha manjšega črno sivo čvrsto žganega lonca; višina 6,1 cm (T. 3: 3). Fragment ustja, vratu in dela ramena posode okrašene s skupinami vodoravnih tanjših ali debelejših vrezov; višina 5,5, premer ustja 15 cm (T. 3: 4). Fragment ustja, vratu in dela ramena podobne posode kot zgoraj, samo da je bila nekoliko večja in iz debelejših sten; višina 4,2 cm (T. 3: 5). Manjša fragmenta podobne posode kot zgoraj, samo da je okrašena z vodoravnimi širšimi vrezi; višina 4,8 in 4,2 cm (T. 3: 6). Manjši fragment oboda večje rjavo rdeče žgane posode; višina 3,2 cm (T. 3: 7). Večji fragment ustja, vratu, ramena in dela trebuha, svetlo rumeno rjavo žgane posode, izdelane iz zemlje, pomešane s peskom, oblikovane na lončarskem kolesu ter okrašene z vodoravnimi plitkimi žlebi; višina 7,9 cm (T. 4: 1). Fragment dna neke večje sivo rjavo črno žgane posode, izdelane iz zemlje pomešane s peskom, oblikovane na lončarskem kolesu; premer 13 cm (T. 4: 2). Fragment ustja, vratu, ramena in dela trebuha manjše sivo rjavo žgane posode, grobo izdelane iz zemlje, pomešane z drobci kremena, peska in sljud; višina 5 cm (T. 5: 6). Fragment dokaj profiliranega ustja, vratu, in dela trebuha rjavo sivo žgane posode, izdelane iz zemlje, pomešane s peskom in s sljudo, oblikovane na lončarskem kolesu, okrašene z vodoravnimi kanelurami; višina 6,7 cm (T. 5: 7). Več zlepljenih in nezlepljenih fragmentov spodnjega dela in ravnega dna posode, izdelane iz dobro prečiščene zemlje, pomešane s peskom in s sljudo, oblikovane na lončarskem kolesu; je rumeno rjavo do sivo čvrsto žgana in okrašena z metličastim vodoravnim in vertikalnim ornamentom, ki je segal skoraj do dna; višina 10,85 cm. Tip tega lonca opredeljujejo, glede na njihovo rabo v žganih grobovih, tudi kot urno.40 Če spremljamo vse dognane variante glede profilacije ustja in višine, kjer začenja in končuje največji obod — trebuh,41 lahko trdimo, da so na Svetih Gorah zastopane variante, ki se veliko ne razlikujejo druga od druge. Pri naših najdbah se pojavljajo oblike variant, ki so z blago navzven, nekoliko lijakasto zvitim do popolnoma vodoravno upognjenim ustjem. Tu niso prisotne variante, katere so gotovo latenske in so samo v rabi v 1. stoletju rimskega obdobja.48 Enako tako ne srečujemo ustij in vratov močno profiliranih z zunanje in notranje strani, kot so znana med odkrito lončenino iz Panorame v Ptuju49 in drugih najdiščih. Tudi v ornamentiki kažejo motivi enotnost. Med do sedaj odkritim gradivom ni žigosanih motivov,50 temveč so vsi izvedeni z glavničastim orodjem, vlečeni bodisi vodoravno, vertikalno, ravno ali valovito. Le en primer je okrašen s potezami v vodoravno in vertikalno smer. Naše gradivo po teh elementih spominja na tisto, ki se pojavlja med to skupino lončenine na Križni gori,51 na Gradišču nad Pivko pri Naklem,52 na Sv. Pavlu nad Vrtovinom53 in drugod.54 Ker se ta tip posode pojavlja na raznih najdiščih kot so Emona,55 Poetovio,56 Stenjevac57 itd. skupaj z novci Avgusta, Kaligule, Agripe, Klavdija tja do Domici-jana, ali s sigillato, je datiran v čas 1. in 2. stoletja.58 Toda ne glede na ta oprijemljiva dejstva, ni izključeno, da so take posode na odročnih najdiščih bolj podeželskega značaja bile rabljene še nekoliko dalj časa.59 V fazi, ko ima zmes še bolj nekvaliteten značaj in je pri posodah za domačo rabo uporabljena zemlja s primesjo peska in sljude, ter so posode čvrsto žgane, da dobijo kovinski zvok, je moč sklepati, da so bili v rabi taki tipi tudi v 3. in 4. stoletju. Skodele. Med oblikovnimi tipi te lončenine, po profilaciji nekaterih najdenih primerkov, je gotovo, da sodijo med skodele. Tudi med njimi ni celih primerkov ali vsaj profilov, ki bi dali dovolj podatkov za popolno rekonstrukcijo oblike. Za večje število najdb te vrste je mogoča rekonstrukcija le po odkritih primerih na drugih najdiščih. Določeno število nima analogij in zato ostane v marsikaterem detajlu nedognano. Med tu odkritimi primeri lahko ločimo nekaj variant skodel: koničaste z uvi-hanim ustjem, s cilindričnim zgornjim delom in ravnim, zaokroženim, izvihanim, odebeljenim ustjem, ali pa s polkrožnim uvihanim ali izvihanim ustjem. Obstajajo tudi primeri, za katere lahko rečemo, da sodijo k nekim prehodnim oblikam med lonci in skodelami, zlasti ker se med seboj ne ločijo niti po ornamentiki. Kakšna so bila v bistvu dna naših skodel, ni znano. Med fragmenti te keramične skupine, jih je določeno število z ravnim dnom, ki zaobljeno prehaja v stranske stene posode. Čeprav je gotovo, da so nekateri kosi najbrž dna drugih tipov posod, se lahko določi število dna posameznih skodel. V risbi rekonstruirani primeri: Fragment ustja, vratu in ramena manjše sivo črno žgane posode, oblikovane na lončarskem kolesu; višina 3,45 cm (T. 5: 2). Ta tip posode s svojim navzven zavihanim ustjem in ornamentiko spominja na lonce te skupine. Toda njegova višina oziroma širina ustja govorita, da sodi bolj k skodelam kot loncem. Fragment zgornjega dela neke polkroglaste sivo črno žgane posode, izdelane iz zemlje, pomešane z drobci kremena, z zunanje in notranje strani prevlečene s prevleko. Površina je dokaj porozna. Na zunanji strani je ornament iz vodoravnih in valovitih vrezov; velikost 4,3 X 5,15 cm (T. 4: 4). Fragment sodi k nizki trinožni posodi z ločnim profilom. Kako se je zaključila v ustju, ni moč ugotoviti. Za razliko od vseh do sedaj znanih primerov, je bil naš poleg z vodoravnimi vrezi okrašen tudi z valovnico —■ motivom, ki je znan predvsem po loncih. Na območju jugozahodne Panonije se take posode pojavljajo z metliča-stim ornamentom, ki na posameznih primerih prehaja tudi na nogo.60 Glede na to, da je valovnica istočasna z metličastim motivom in po najdbah nekaterih najdišč je izpričano, da so ti tipi posode značilni predvsem za zgodnje cesarsko obdobje,61 čeprav se na nekaterih najdiščih pojavljajo tudi v 3. in 4. stoletju. Tudi naš fragment se je lahko končal na vrhu z izvihanim ustjem in spodaj z navadnim ravnim dnom, tako da bi dala posoda vtis stlačenega lonca. Takšne primerke poznamo med provincialno rimsko keramiko.62 Fragment zgornjega dela cilindrične posode, izdelane iz zemlje, pomešane z drobci kremena in je neenako sivo črno do sivo rjavo žgana. Ustje je z notranje strani nekoliko odebeljeno. Ker je bila za izdelavo roba vlažna zemlja povlečena proti zunanji strani, je ta nekoliko prešla tudi na vertikalno zunanjo steno posode. Pri tem daje vtis nekoliko profiliranega roba; velikost 4,75 X 4,5 cm (T. 4: 3). Fragment je premajhen za popolno rekonstrukcijo, toda po dimenzijah premera ustja posode (21 cm) je gotovo, da ne sodi k spodnjemu delu, tj. ne predstavlja stojnega roba nekega recipienta, marveč je del zgornjega dela. Posoda je bila v zgornji tretjini ali polovici cilindrična. Po vsem sodeč je to del skledaste trinožne posode. Take posode so predvsem znane s področja Norika, bolj redko pa iz Panonije.63 Jugovzhodni panonski primeri imajo pristne analogije v posodah tega tipa z najdišč: St. Paul in Lavanthal, Linz, Winten, Kapfernstein, Dogoše pri Mariboru, Carnuntum, Vindobona itd.64 Najbrž je naša posoda bila cela neomamentirana. Po najnovejših datacijah z novci je gotovo, da so bili tile tipi najbolj pogosti v 1. in 2. stoletju,65 ne da bi bilo zaenkrat mogoče določiti neko mikrodatacijo posameznih tipov.66 Fragment polkrožne skodele z vodoravno ravno odrezanim ustjem. Posoda je bila iz dobro prečiščene zemlje, močno pomešane s peskom in s sljudo, ter sivo rjavo žgana. Sledovi blage profilacije na zunanji strani govore, da je bila posoda izdelana na lončarskem kolesu. Na zunanji strani so sledovi ornamentike v obliki enojne va-lovnice; velikost 3,15 X 4,0 cm (T. 4: 5). Analogije za to varianto skodele v znanstveni literaturi ne najdemo. Faktura, ostali elementi in predvsem plast, v kateri je fragment bil, ga zanesljivo uvrščajo v antično obdobje. Polkrožno profilacijo za sedaj poznamo samo pri zgornjih delih posod s tremi nogami. Na žalost tudi za ta primer nimamo niti najmanjšega elementa, ki bi kazal kakšna je bila njegova stojna ploskev. Do danes ta tip keramike z motivom valovnice ni znan.67 Fragment zgornjega dela bikonične skodele, ki je bila v zgornjem delu cilindrična in na največjem obodu, na prehodu v koničast del ojačana. Izdelana je bila iz dobro presejane zemlje, pomešane s peskom in rumeno rjavo žgana. Na koničnem delu proti dnu je bila okrašena s poševnimi paralelnimi vrezi; velikost 2,9 X 4,05 cm (T. 4: 6). Tudi ta fragment v tej fakturi predstavlja unikat. Po profilaciji največjega oboda gotovo ponazarja sorodne oblike padanske terre sigillate —• tipa Dragendorf 25.68 Nekateri avtorji so dognali, da se ta vrsta sigillate pojavlja zelo pogosto v jugozahodni Panoniji69 samo do sredine 1. stoletja.70 Pozneje živi ta oblika v vrsti imitacij te tehnike za časa vsega 1. in 2. stoletja.71 Po svoji dokajšnji degeneraciji lahko domnevamo, da so ji kot predloga služile prej posode imitirane kot prave terre sigillate. Fragment zgornjega skoraj cilindričnega dela posode, ki se proti dnu ostro zvije. Ustje je bilo horizontalno odrezano in z zunanje in notranje strani nekoliko profilirano. Z zunanje strani je posoda bila okrašena z gostimi plitkimi vodoravnimi kane-lurami. Posoda je bila izdelana iz presejane zemlje, pomešane s peskom in oblikovana na lončarskem kolesu; velikost 3,7 X 5,8, premer posode 24 cm (T. 5: 1). Kot zgoraj omenjeni primeri, tudi ta nima dovolj podatkov za rekonstrukcijo stojne ploskve. Čeprav fragment po svoji profilaciji ustja spominja na neke tipe skodel, kaže največ analogij s posodami na treh nogah. Kljub temu, da se take posode v tej fakturi pojavljajo v Panoniji72 in Noriku zelo zgodaj,73 so variante z oblim profilom, okrašene s horizontalnimi kanelurami, zlasti v Noriku, nekoliko mlajše.74 Fragment manjše konične skodele z nekoliko naznačenim klekom na največjem obodu, ter plitkim žlebom na vodoravno odrezanem in z notranje strani oddebelje-nem ustju. Posoda je bila izdelana iz zemlje, pomešane s peskom in črno sivo dokaj enakomerno žgana; velikost 2,25 X 3,65, premer posode 10 cm (T. 5: 3). Posoda sodi med koničaste višje ali nižje tipe, ki se pojavljajo že v zgodnjem cesarskem obdobju in so v rabi vse do pozne antike, tj. do 5. stoletja.75 Fragment zgornjega dela z nekoliko navzven zvitim oblim ustjern neke bolj cilindrične posode, morda skodele. Izdelana je bila iz zemlje, pomešane z drobci kremena in peska, prevlečene s tenko prevleko ter rdečkasto rjavo žgana. Pod ustjem je večkratna valovnica vtisnjena z gosto nazobčanim orodjem, omejena z zgornje in spodnje strani z dvojnimi tenkimi črtami; velikost 4,15 X 5,25, premer posode 19 cm (T. 5: 4). Tudi ta fragment, čeprav ga ni moč rekonstruirati, nosi vse značilnosti provincialne rimske lončenine. Fragment zgornjega dela bolj cilindrične skodele ali morda celò krožnika izdelanega iz zemlje, kateri so pridani drobci kremena in peska. Ustje je nekoliko odebeljeno, poševno navzven odrezano in ima po sredi žlebljeno kaneluro. Ta kanelura se na enem koncu konča; na tem mestu pa se nahaja majhen vrez na steni posode. Ali je posoda imela tu ročaj ali nek detajl, ni znano. Bila je z notranje in zunanje strani sivo črno žgana; velikost 2,4 X 3,5, premer ustja približno 11 cm (T. 7: 4). V splošnem je znano, da so posamezne variante skodel imele tudi navzven upognjeno ustje in z zgornje strani lahek žleb za vskok pokrova. Glede na to, da se med našimi lončeninami nahaja dokajšnje število ustij tega tipa, za katere ni moč dognati kateremu tipu posode sodijo (T. 8: 13—20), lahko domnevamo, da so nekateri pripadali skodelam. Taki primerki so lahko imeli obel ali bikoničen največji obod.76 Prav tako je najbrž določeno število ravnih dna pripadalo temu tipu posode (T. 8: 9). Fragment nizkega, toda neprofiliranega dna, ki prehaja v nizko ležeči obli trebuh. Posoda je bila oblikovana na lončarskem kolesu, izdelana iz zemlje, pomešane z drobci kremena; višina 1,6, premer dna 7,2 cm (T. 2: 8). Vrči. Med keramičnim gradivom se izločajo nekateri primeri dna. Po svoji obliki bi lahko sodili k vrčem. Fragment ravnega dna, ki neposredno prehaja v koničast trebuh nekega vrča, oblikovanega na lončarskem kolesu, izdelanega iz presejane zemlje, pomešane s peskom in opekasto rdeče žganega; višina 4,3, premer dna 8 cm (T. 4: 8). Fragment sodi gotovo k navadnemu vrču ki se najbolj pogosto pojavlja z enim ročajem. Na žalost po ohranjenem fragmentu ni moč rekonstruirati zgornjega dela in ročaj. Za sedaj ga lahko vzporedimo s primerkom z emonske severne nekropole, ki se v grobnih celotah pojavlja z aretinsko sigillato tipa Drag. 24/25.77 Temu tipu v splošnem prisojajo italski izvor.78 Fragment spodnjega dela posode, zelo ozko konično oblikovane na lončarskem kolesu. Izdelana je bila iz dobro presejane zemlje, pomešane s peskom. Posoda je bila spodaj črno sivo, zgoraj pa rumeno rjavo neenakomerno žgana. Dno je bilo naknadno dodano v obliki ploščate pogače. Njen premer je bil večji kot odprtina posode na tem koncu. Dno je dokaj grobo dodano, pri čemer je to mesto s ploščatim orodjem pritrjeno na steno posode; višina 8,8, premer dna 5,8 cm (T. 8: 2). Fragmenti tega tipa posod s takim dnom, se zelo pogosto pojavljajo na naših najdiščih. Po navadi se samo omenjajo in niti v enem primeru se ne skušajo bolj določneje oblikovno in časovno opredeliti.79 Ne glede na način, kako je to dno izgotovljeno,80 ozkost posode v tem spodnjem delu priča, da je ta fragment pripadal po vsej verjetnosti neki posodi, ki je bila v zgornjem delu bolj zaprta, kot so npr. vrči.81 Razen teh najdb so najdeni tudi fragmenti trakastih ročajev, za katere lahko menimo, da so zanesljivo pripadali vrčem.82 Čaše. Med tako imenovano navadno hišno lončenino nekateri avtorji ločijo od navadnih vaz brez ročaja manjše oblike, čigar višina je do 15 cm, in jih prištevajo k čašam.83 Med njimi razlikujemo več inačic. Fragment stene cilindrične posode, ki se z blagim prehodom zvije proti dnu. Posoda je bila izdelana iz gline pomešane z drobci kremena, je dokaj grobo oblikovana in rjavo rumenkasto žgana. Fragment je okrašen s tremi vrstami enojnih va-lovnic; velikost 6,4 X 3,7 cm (T. 9: 5). Po fragmentu lahko sklepamo, da sodi k cilindrični inačici z blago profilacijo tega tipa posode, ki so bile priljubljene na območju jugozahodne Panonije. Glede na to, da se fragment na zgornjem delu nekoliko zvija, je verjetno, da se je čaša zaključila z nekoliko izvihanim ustjem.84 Po najdbi analogne čaše v grobu 215 emonske severne nekropole, je gotovo, da sodi k starejšemu horizontu tega najdišča.85 Pokrovi. V tej raziskovalni kampanji smo našli nekaj fragmentov, ki pripadajo pokrovom. Fragment obrobnega dela pokrova, izdelanega iz dobro presejane zemlje, mešane s peskom. Zgornja in spodnja površina predmeta je imela fino prevleko. Pokrov je bil izdelan na lončarskem kolesu in rumeno rdečkasto rjavo žgan. Rob je bil odebe- ljen in navznoter upognjen. Fragment sodi bolj h koničastemu tipu z nekoliko usločenimi stranicami; velikost 3,35 X 5,2, premer pokrova približno 20 cm (T. 2: 7). Fragment obrobnega dela pokrova, izdelanega iz zemlje, pomešane z drobci kremena in peska. Zgornja in spodnja površina je bila prevlečena s tenko plastjo ilovice. Pokrov je bil svetlo rjavo rumeno žgan. Rob največjega oboda je bil nekoliko navzven odebeljen in na zgornji površini okrašen z dvema paralelnima kanelurama. Tudi ta primer ima nekoliko usločene strani; velikost 5,2 X 4,5, premer pokrova 12 cm (T. 9: 6). Koničasti pokrovi vseh variant z gumbastim vrhom so značilni za jajčaste lonce.86 Toda v splošnem z manj profiliranim robom se pojavljajo na posodah s podstavkom v obliki treh nog.87 Glede na to, da so na tem najdišču odkriti fragmenti, ki lahko sodijo k posodam, lahko domnevamo, da je določeno število najdb tega tipa pokrovov pripadalo tudi takim posodam. II. Keramika boljše kakovosti. V tej skupini lahko ločimo lončenino ne samo več različnih tipov posod, marveč tudi več tipov faktur. Med njimi je največ primerov tako imenovane sive keramike s črno prevleko, rdeče barvane keramike, imitacije sigillate, prave sigillate, loščene sigillate, loščene lončenine in keramike dobre fakture, ki ne sodi v omenjene skupine. Čeprav so vsi najdeni fragmenti teh skupin majhni,68 da pri večini ni moč izpeljati kakršnekoli rekonstrukcije, ali pri marsikaterem primeru celò določiti prave skupine, so vendar zelo zanimivi in predvsem pomembni. Na tem mestu moramo podčrtati, da so vsi bili v plasti, ki je tičala nad domnevanim tlom odkritega objekta v sondi E.89 1. Siva keramika s črno prevleko Fragment krožnika polkrožne oblike z nekoliko zoženim ustjem in z ravnim dnom. Izdelan je iz fino presejane zemlje, oblikovan za lončerskem kolesu, svetlo sivo žgan ter prevlečen s črno sjajno barvo; velikost fragmenta 4,3 X 7,9, premer posode 30 cm (T. 6: 1). Tak tip krožnika se pojavlja tudi z rdečo ali oranžno prevleko; ker imitira sigillato, se včasih pojavlja z žigi kasnoaretinskih mojstrov. Tipi takih krožnikov so znani z najdišč Panonije90 in Norika.91 Na naših najdiščih, kot tudi v Emoni, se pojavlja v mlajši plasti, ki sovpada s časom Maksimina Tračana.92 Ta tip krožnika je zlasti pogost v Drnovem, kjer se pojavlja z rdečo prevleko tudi med sivo žgano lončenino. Za te domnevajo, da sodijo v skupino tako imenovanih vojaških krožnikov.93 Fragment dna in spodnjega koničnega dela neke posode izdelane iz ilovice pomešane s peskom, temno sivo žgane in prevlečene z dokaj motno črno prevleko. Prehod dna je oster; višina 2,8 cm (T. 6: 9). Fragment dna z blagim prehodom v bolj obel del neke posode (krožnika) iz ilovice pomešane s peskom, temno sivo žgane in prevlečene z motno prevleko; višina 1,65 cm (T. 6: 7). Poleg krožnikov se v tej fakturi pojavljajo izdelani še nekateri tipi skodel, loncev in drugih posod, ki so kakor zgornji bolj ali manj značilni na našem področju za 2. stoletje.94 2. Rdeče barvana keramika Fragment trakastega manjšega ročaja posode, izdelane iz dobro presejane ilovice, pomešane s peskom, svetlo rumeno žgane in barvane z rdečo prevleko; velikost fragmenta 3,4 X 2,5 cm (T. 6: 3). Fragment dna in spodnjega dela nekega vrča. Izdelan je bil iz dobro presejane gline, pomešane s peskom, oblikovan na lončarskem vretenu, prevlečen s tenko plastjo čiste gline. Pri žganju je jedro postalo črno sivo, prevleka rjavo siva. Posoda je bila rdeče barvana; višina 4,5, premer dna 8 cm (T. 6: 8). Na fragmentu so sledovi sekundarnega dotika z ognjem in zato se posoda v plasteh kruši. Po fragmentu ni moč dognati, kateremu tipu sodi samo glede ročaja in ustja te posode. Po nenaznačenem dnu lahko sklepamo, da je bil izdelan po vzoru steklene posode. Vrči tega tipa so značilni za lončenino Panonije in Norika.95 Po fakturi izpričano sodi v čas zgodnje cesarskega obdobja, čeprav se ta tip pojavlja tudi v 3. stoletju. Fragment cilindričnega, ojačanega, nekoliko profiliranega dna in spodnjega koničnega dela neke večje posode (0,8 cm debele stene). Izdelana je bila iz presejane ilovice,^ pomešane z drobci kremena, prevlečena s tenko plastjo čiste ilovice in nato še rdeče pobarvana. Oblikovana je bila na lončarskem kolesu. Po barvani notranji površini posode lahko sklepamo, da je ta bila bolj odprta, tj. da je fragment sodil neki skodeli; višina 4,2, premer dna 6,3 cm (T. 8: 1). Fragment kaže, da je posoda bila sekundarno v ognju. Rdeče barvana lončenina je v splošnem značilna za vsa naša najdišča 1. in 2. stoletja.96 3. Imitacija terre sigillate Fragment ravnega dna, ki ločno prehaja k steni posode. Izdelana je bila iz dobro presejane ilovice, svetlo rumeno žgana in prevlečena z rdeče oranžno prevleko, ki se je ohranila samo na posameznih mestih; velikost 6,4 X 6,1 cm (T. 6: 5). Po ohranjenem fragmentu lahko domnevamo, da je posoda imela prstanasto nogo. Ali je bila posoda okrašena, ni mogoče dognati. Fragment spodnjega dela skodele, izdelane z dobro presejane zemlje, pomešane s sljudo, enakomerno opekasto rdeče žgane. Kot vsa keramika te vrste je bila posoda oblikovana na lončarskem vretenu. Na fragmentu so samo neznatne sledi rdeče oranžne prevleke. Na zunanji strani je krožna sled do kam je segal navzdol ornament in tudi posamezne sledi, kjer se je nahajal okras vdolbljenih motivov. Velikost fragmenta 5,55 X 5,1 cm (T. 6: 4). Fragment nižje prstanaste noge in neznaten del stene neke manjše skodelice, izdelane iz presejane ilovice, pomešane z drobnim peskom. Posoda je bila oblikovana na lončarskem kolesu. Jedro je bilo svetlo rumeno, ilovnata prevleka pa opečno žgana. Na fragmentu se niso ohranili ostanki barve; višina 2,15, premer dna 4 cm (T. 6: 2). Posode imitirane terre sigillate se na panonskih najdiščih pojavljajo bodisi kot izdelki lokalnih delavnic ali tudi kot uvoženo blago.97 4. Terra sigillata Fragment ravno navzven, nekoliko poševno potegnjenega širokega ustja in zgornji del polkrožne skodele oranžno rdeče žgane z rdečo sjajno glazuro. Ustje je okrašeno z žigosanim ornamentom v obliki smrekovih vejic. Notranji rob ustja je nekoliko oster; velikost 2,8 X 8,8 in zunanji premer posode 24 cm (T. 6: 6). Ta tip keramike je značilen za čas žganih grobov zgodnje cesarskega obdobja in prestavlja import v naše kraje,98 toda tudi zelo pogosto izdelan v vrsti imitiranih tehnik te keramike.99 Za datiranje tega primerka se glede na velikost fragmenta, in na to, da na njem ni ohranjen noben drugi element, lahko služi le okvirna kronološka opredelitev v 1. in 2. stoletju, kot se postavlja v splošnem pojav terre sigillate v Panoniji in Noriku.160 Fragment zgornjega cilindričnega in spodnjega koničnega dela dokaj širokega, plitkega krožnika. Po ohranjenem fragmentu je posoda imela vodoravno odrezano, z zunanje strani odebeljeno in profilirano ustje. Prehod zgornjega v spodnji del je bil ostro profiliran. Nad klekom je pas enojnih poševnih žigosanih vrezov. Posoda je bila izdelana iz presejane ilovice, svetlo rdeče žgana in prekrita z manj sjajno opečnato prevleko z zunanje in notranje strani. Z notranje strani je posoda imela dva motna trakova; velikost 5,4 X 10,05, premer ustja 34 cm (T. 7: 1). Ni izključeno, da je bila sekundarno v stiku z ognjem. Tudi za ta primerek velja enaka datacija kot za prejšnjega. Po oblikovni razpredelnici sodi v skupino D 17. 5. Terra sigillata prevlečena s »firnison« Fragment roba in dela plašča koničastega pokrova, izdelanega iz dobro presejane ilovice, ki sta ji dodana zelo droben pesek in sljuda. Predmet je bil svetlo rdečkasto žgan in samo z zunanje strani prevlečen s sjajno oranžno prevleko. Na fragmentu je odbit spodnji rob, ki se vseda v žleb posode; velikost 5,2 X 2,8 cm (T. 7: 3). Analogije za naš pokrov dobimo za enkrat, glede na objavljeno gradivo, samo med primeri terre chiare,161 in je datiran v 2. in 3. stoletje.162 V krogu te keramike so ti pokrovi znani z območja zahodnega Balkana, tj. z jadranske obale.163 Glede na dej- stvo, da je ta vrsta keramike na našem ozemlju premalo obdelana, je težko dognati od kod je ta oblika pokrova prevzeta. Nedoločljivi primeri: Fragment dna (verjetno krožnika), izdelan iz dobro presejane ilovice s primesjo drobnega peska. Posoda je bila prevlečena s tenko prevleko svetlo rdečkaste barve, ki je morda nekdaj bila rdeča. Na zunanji strani sta značilna dvojna vrezana kroga. Ali je posoda sodila k pravi terri chiari ali imitaciji, ni možno dognati; velikost 4.9 X 3,9 cm (T. 6: 4). Fragment slične posode kot zgoraj, le da so krožne sledi vretena z notranje strani. Na fragmentu ni ohranjena glazura; velikost 3,0 X 2,2 cm (T. 9: 2). Fragment polkroglaste posode enake fakture kot zgoraj, le da je v vodoravni ka-neluri ohranjena rdeča barva ali glazura; velikost 4,3 X 6,3 cm (T. 7: 5). 6. Loščena lončenina: samo trije fragmenti sodijo v to skupino Fragment zgornjega dela polkroglaste skodelice z vodoravno navzven izvlečenim ustjem in vertikalno odrezanim robom. Izdelana je bila iz ilovice, pomešane s peskom in oblikovana na lončarskem kolesu. Posoda je bila z notranje in zunanje strani rumeno zeleno loščena in na zunanji strani od spodnjega roba še rjavo. Jedro je bilo svetlo sivo, z zunanje in notranje strani pa opečnato rdeče žgana. Po svoji obliki naš primer nima analogij med do sedaj objavljenim gradivom te vrste lončenine; velikost 4,45 X 5,2 cm (T. 9: 1). Ni izključeno, da je zgornji del neke kadilnice. Fragment neke posode, čigar obliko ni moč dognati, izdelane iz ilovice, pomešane s peskom in oblikovane na lončarskem kolesu. Posoda je bila v jedru siva in z zunanje strani opečnato rdeče žgana. Po tem, da je z notranje strani bila rumeno zeleno loščena, lahko sklepamo, da fragment najbrž sodi k nekemu krožniku; velikost 2.9 X 2,95 cm.104 Fragment stene melnice ali krožnika, z močno izvlečenim obodom. Izdelan je bil iz zemlje, pomešane s peskom in oblikovan na lončarskem kolesu. Fakture je iste kot prejšnji. Z notranje strani so sledovi rumeno zelenega lošča z zunanje pa bolj rumeno bele barve. Ni izključeno, da je z zunanje strani lošč sekundarno spremenil barvo; velikost 4,15 X 3,65 cm (T. 9: 4).103 Rjavo loščeno keramiko enake fakture kot so naši primerki omenjajo z območja Bavarske.106 Datirana je z najdbami, ki lahko sodijo v drugo polovico 4. stoletja. V splošnem menijo, da so loščene posode značilne za retsko-noriško-panonsko ozemlje kot izdelek domačih delavnic. Z našega ozemlja omenjajo med loščeno keramiko melnice s Ptuja, skodele in krožnike s Ptuja in z Drnovega. Glazura je luknjičasta. Po nekaterih značilnostih sodijo, da se loščena keramika javlja na slovenskih najdiščih dokaj zgodaj,107 čeprav je največ njenih izdelkov lokalna proizvodnja 2. in 3. stoletja.108 Do kdaj je v rabi ta zvrst keramike na našem ozemlju, dajo zanesljive podatke tudi nekatere naselbine in njihova grobišča iz poznoantičnega obdobja. Naj omenimo na tem mestu samo Ajdovski gradeč nad Vranjem, kjer niti v naselbinskih plasteh niti v grobišču iz 5. stoletja ni sigillate.109 Ali pa najdbe s plasti žganine v Emoni, v kateri so poleg loščenih skodel z navzven potegnjenim ustjem javljajo tudi nizke cilindrične sivo rdeče žgane skodelice,110 čebulaste fibule, steklene posode z vboklim dnom in uhan s poliedrastim priveskom.111 7. Keramika dobre fakture, ki ne sodi v naštete skupine Fragment roba z livkom nekega vrča, izdelanega iz dobro presejane ilovice, pomešane z drobnim peskom. Posoda je bila oblikovana na lončarskem kolesu in svetlo rumeno žgana. Fragment sodi k vrčem z deteljasto oblikovanim ustjem; velikost 2,7 X 4,6 cm (T.l: 6). Vrči z livkom se v antičnem obdobju pojavljajo v dveh tipih, in to z ročajem, ki veže samo ustje posode in rame,112 ali pa gre ročaj pod ustjem do ramena.113 V splošnem sta oba tipa izdelana v enaki fakturi kot je izdelan naš.114 Oba tipa sta značilna za vzhodnoalpsko ozemlje v času od konca 1. v 2. stoletje.115 V naših najdiščih se pojavljata z denarjem iz druge polovice 1. stoletja,116 in z oljenkami CASSI in FORTIS, tj. na naselbinah z gradivom, ki sodi v 2. stoletje.117 Glede na to, da po velikosti fragmenta ni moč rekonstruirati celotne oblike posode, moramo omeniti, da gre po velikosti loka ustja gotovo za vrč s širšim vratom. Ta tip vrčev se na vzhodnoalpskem ozemlju veže za žgane,118 nekoliko bolj okorna oblika tudi za skeletne grobove, ki je v spremstvu s čebulasto ločno fibulo, gotovo datiran v konec 3. ali celò v 4. stoletje.119 Vrči podobne porozne fakture svetlo rumeno ali svetlo sivo žgani se pojavljajo tudi v mlajšem obdobju kot reminiscenca antičnih vzorov.120 V tem času so, če ne upoštevamo vrsto vrčev s področja Panonije121 in severno od Donave,122 ki so sivo črno žgani in pogosto tudi okrašeni, bolj podobni po fakturi, žganju in celò po obliki onim s področja srednje Nemčije.123 Toda kljub vsemu možnemu vzporejanju, ki jih kažejo omenjeni pojavi je gotovo, da naš fragment sodi k posodi iz mlajšega rimskega obdobja.124 Na koncu te serije keramike bi še omenili fragment cilindričnega dela neke posode, izdelane iz zemlje močno pomešane s peskom, oblikovane na lončarskem kolesu. Na zgornjem robu je vodoravna kanelura. Najbolj verjetno predstavlja fragment vratni del večje amfore, kanelura pa nakazuje začetek ustja; velikost 9,35 X 4,7, debelina stene 0,97 cm. Fragment je bolj sivo črne barve, kar ne izključuje možnost, da je bil sekundarno v ognju (T. 5: 5). Od vseh naštetih skupin lončenine, ki smo jo skušali klasificirati po tehniki izdelave ali po tipih oblik odstopa: fragment manjše skodelice z ostrim klekom, ki zelo spominja na tip posode iz germanskega groba sonde 5-5 a/67. Za razliko od prejšnje, je ta nekoliko večja, čeprav enako sodi k posodam manjših dimenzij. Izdelana je iz zemlje, s primesjo drobnega peska, prevlečena s prevleko in dodelana na lončarskem kolesu. Posoda je bila z zunanje strani rjavo sivo, z notranje pa sivo črno žgana. Od prejšnje se razen tega loči po tem, da nima plastičnega okrasnega venca na največji periferiji, marveč je rob kleka gladek; velikost 5,1 X 4,9, premer ustja 11,4 cm (T. 1: 1). Spričo teh odstopajočih elementov, se vriva vprašanje, ali fragment ne sodi morda v neko drugo obdobje, k nekemu drugemu kulturnemu krogu.125 Ali sovpada ta primerek v tako zgodnje obdobje,126 je spričo ostalih najdb težko potrditi, zlasti ker na do sedaj prekopanem zemljišču zaenkrat nismo naleteli na predmete, ki bi jih lahko dpredelili kot predzgodovinske.127 Končno moramo pri tem upoštevati v določeni meri že prej odkrit fragment germansko polabske keramike v uničenem skeletnem grobu.128 Njegova značilnost je bila poleg okrasnega venca na največji periferiji, še majhen del dna, po katerem je razvidno, da je lahko tudi ta skodelica imela ravno dno, ki je bilo najbrž ostro ločeno od stene posode. Po teh elementih bi lahko tudi ta fragment uvrstili v to skupino keramike. Keramika tega tipa je zaenkrat znana v večjem številu tudi s področja jugozahodne Panonije. Po spremnem gradivu iz teh grobov prištevajo take pojave Langobardom, in to v mlajši čas njihovega bivanja na tem teritoriju. Izvirno pa to keramiko prištevajo kulturnemu krogu s področja Polabja, ki so se kot arhaični elementi obdržali do tega časa.129 Toda najstarejši pojavi tega tipa keramike so zaznamovani že v grobovih mlajšega rimskega obdobja, tj. v prvi polovici 5. stoletja. V takih grobnih celotah se poleg keramike pojavljajo še drugi elementi germanskega značaja, tudi taki, ki so nastali pod njegovim vplivom130 in ki kažejo najbolj sorodnosti z našim primerom. Steklo. Med najdbami iste kulturne plasti je bil tudi manjši fragment dna neke steklene čaše, ki je bila izdelana iz svetlo rumeno zelenega stekla. Fragment sodi blago konkavnemu tipu; velikost 2,9 X 2,35 cm (T. 1: 4). Glede na velikost fragmenta je nemogoče ugotoviti, kateremu tipu posode je pripadal in zato je možna tudi samo okvirna datacija od konca 4. stoletja dalje, kamor uvršča Ch. Vogelpohl tudi podobno steklo z Vranja.131 Novci. Na tem mestu bomo dali samo popis najdenega denarja na sektorju E po determinaciji A. Jeločnika, čeprav ga v tem poročilu ne nameravamo obdelati: pfenig — Ludvik II. 1510—1526 (Češka), sl. 1: e, groš — Johann ml. 1604—1635, sl. 1: g, groš — Bavarska, Pfalz (kovnica Zweibrücken), sl. 1: g, Mathias 1612—1619 (Ogrska), denar iz 1612 K-B (Kremnitz), sl. 1: f, j, Leopold 1.1657—1705 (Ogrska): šestica 1673, kovnica Št. Vid (Koroška), sl. 1: b, šestica 1681, kovnica Graz (Štajerska), sl. 1: c, šestica 1693, kovnica Hall (Tirolska), sl. 1: d, groši 1670, kovnica Graz (Štajerska), sl. 1: a. Zaenkrat lahko samo rečemo, da je denar Leopolda I. zelo pogostna najdba v depojih na avstrijskem ozemlju. Načrtne raziskave na zgornjih terasah Svetih Gora so pokazale, da je prostor od sonde 5-5 a/1967 do apside Jur j eve kapele bil zanesljivo v rabi kot pokopališče. Z najdbami in situ je dokazano, da so tu pokopavali v predslovan-skem in v mlajšem zgodnjeslovanskem obdobju. Nasprotno tem izsledkom tudi zadnje gradivo ni rešilo vprašanja, ali je moč pričakovati, da so bile Svete Gore obljudene v starejši fazi slovanskega obdobja. Po dosedanjih podatkih je videti, da je med obdobjem selitve narodov in tu odkritimi naj starejšimi slovanskimi grobovi, obstajal daljši presledek, ki je trajal skoraj celih štiristo let. Toda te raziskave so prinesle še nekaj novih podatkov. Tako je gotovo, da je tudi starejše gradivo najbrž del grobnega inventarja, kajti grobovi so bili uničeni brez sledi iz različnih potreb po preoblikovanju vrha hriba. Spričo tega, da so take najdbe tičale v ravnini severovzhodnega pobočja in v zgornjih plasteh sonde 5-5 a/1967, je gotovo, da moramo grobišče tega zgodnjega obdobja iskati na severovzhodnem delu zgornje terase ali neposredno na pobočju pod njo, tj. na prostoru, kjer je hrib najbolj spremenjen. Po podatkih sodeč je pokopališče imelo poleg žganih tudi skeletne grobove. Podrobnejše analize posameznih tipov keramike so dale številne dragocene podatke za izpopolnitev rimskega obdobja tega najdišča. Dasiravno prevladujejo po številu najdb izdelki provincialno rimske lončenine, ki je značilna za naša podeželska najdišča, pričajo številni fragmenti boljše kakovosti o pestrosti keramične rabe v določenem časovnem segmentu najdišča, čeprav ne poznamo sestave posameznih grobnih celot, lahko trdimo, da keramika boljše vrste priča tudi o bogatih grobnih pridatkih. Po času, v katerega sodijo posamezne najdbe, kot so terra sigillata, dvo-kolenčasta bronasta fibula, provincialno rimski lonci z blago navzven upognjenim ustjem ter nekateri drugi tipi, govore, da so bile Svete Gore obljudene zgodaj v 1. stoletju. Prav z razvojem grobega lonca, zlasti svetlo žganega, s pojavom rdeče barvane pa tudi z drugimi imitacijami terre sigillate, je izpričano, da se grobišče nadaljuje tudi v 2. stoletje. Sprememba kakovosti s provincialno rimsko lončenino, ter morda z nekimi drugimi tipi keramike, zlasti z loščenimi posodami, je del grobišča segal še v 3. in v naslednja stoletja, najbrž tja do konca pozne antike. Po teh podatkih lahko iznesemo še nekaj preliminarnih sklepov glede na to, da raziskave na tem najdišču še niso dokončane. Če upoštevamo nekatere domneve, da spremljajo vojaške grobove posode v obliki krožnikov in skodel na treh nogah ali na drugem tipu podnožja, lahko sklepamo, da je grobišče pripadalo neki vojaški postojanki. Na tak značaj naselbine morda kažejo tudi najdbe, ki sodijo v prvo polovico 5. stoletja, čeprav je njihovo število zelo omejeno — zlasti pri primerjanju z inventarjem drugih najdišč —, so tako izrazite, da vsiljujejo misel o naselbini, ki ni menjala svojega značaja niti v tem zgodnjem času. Z ugotovitvijo rimske meje v tem delu Posotelja je izpričano, da so Svete Gore pripadale Noriku. Po Dioklecianovi prestavitvi meje med Italijo in provinco Savijo na Sotlo, dobi ta prostor posebno mesto v vojaški zgodovini imperia. Znano je, da je cesar Maksimin utrdil tu mejo s postojankami v Posavju bržkone tudi z zaporami v Posotelju. Ce upoštevamo ta dejstva in podatke, ki jih dajejo arheološki viri, se vsiljuje misel, da se je v neposredni bližni vrha nahajal eden od teh obrambnih objektov. Ni pa izključeno, da bodo nadaljnja izkopavanja dala več podatkov in prinesla več določnejšega v marsikatero vrzel tega najdišča. 1 Raziskovanja leta 1974 je finsirala Raziskovalna skupnost Slovenije. 2 Ker je bil izdelan geodetski posnetek hriba, so bile obstoječe stavbe izhodiščne točke pri meritvah. Vse sonde so bile ponovno zasute, tako je zemljišče dobilo nekdanji videz, razen prostora v sektorju E, na katerem sta odkrita zidova nekega objekta. Izkopanino smo skrbno očistili in s plombiranjem zavarovali dele zidov. Še nepopolno raziskane zidove smo prekrili s folijo in tenko plastjo zemlje ter obtežili s kamni. ■s Poročilo za leto 1973 je v tisku. 4 Ta prostor leta 1972 nismo raziskali zaradi obnovitve cerkvene fasade. 5 Pred nekaj desetletji je ves prostor s škarpo vred po večjem nalivu zdrsel v globino. Ostala je le živa skala, na kateri stoji vzhodna stena Marijine cerkve. Da bi s te strani obnovili prehod, so teren nasuli s kamni in raznim šutom, ki se je nahajal na hribu. 6 J. Korošec ml., Sv. Jurij in Sv. Martin na Svetih Gorah na Bizeljskem v predromanski dobi, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 201 ss. 7 Ibidem. 8 P. Petrù, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) T.3: 2, T.7: 5, T. 29: 7, 8. 9 S. Petru, Rimski grobovi iz Globo-dola, Razprave l.razr. SAZU 6 (1969) 89 s, T. 5: 9. 19 T. Knez, Novi rimski grobovi na Dolenjskem, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 121, T.7: 3, T. 10: 3. 11 S. Petrù, o. c., 94. 12 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (Ljubljana 1972) T. CXXXI: 14, 7. 13 A. Radnóti, Die römischen Bronze-gefässe von Pannonien, Diss. Pann. II, 6 (1938) 97 ss, deli simpule v dva tipa. Tip s krajšim ročajem datira v prvo polovico, tip z daljšim ročajem pa v drugo polovico 1. stoletja. Po podaljšku lahko sklepamo, da je bil v rabi v mlajši fazi, čeprav je izdelek prve polovice 1. stoletja. Glej tudi N. Majnarič-Pandžič, Kasnolatenski keltski grobovi iz Sotina, Vjesnik Arh. muzeja Zagreb, 3. ser. 6—7 (1972-73) 55 ss, kjer imamo simpulum s podobnim podaljškom (ibidem, sl. 1). 14 L. Plesničar-Gec, o. c., T. CLXXV: 2, 6. 15 S. Petrù, o. c., 94. 16 Za datacijo te fibule lahko služi tudi najdba iz okolice Kranja. Za podatek se zahvalim kolegi A. Valiču. 17 Fibulo smo odkrili na vrhu betonskih stopnic, ki vodijo na vrh hriba. 18 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (München 1962) 34, T. 8: 7. 19 F. Fiala, Bericht über die Ausgrabungen am Debelo Brdo bei Sarajevo im Jahre 1895, WMBH 6 (1899) 130, sl. 6. 29 Ibidem, sl. 17—19, 21, 22; F. Fiala, Die prähistorische Ansiedlung auf dem Debelo Brdo bei Sarajevo, WMBH 4 (1896) sl. 81, 84—85 itd. 21 J. Werner, Kriegergräber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts zwischen Schelde und Weser, Bonner Jahrbücher 158 (1958) sl. 8: 12. 22 Jagsthausen: Fundberichte aus Schwaben 15 (1959) 165, T. 32: 12. 23 F. Fiala, Römische Brandgräber bei Rogatica, WMBH 5 (1897) 260 ssj, T. LXVIII: 9. 24 Intercisa II, 373. 25 Ibidem, 374 in op. 123. 25a F. Jenö, Gorsium, Erster Bericht über die Ausgrabungen der römischen Siedlung bei Täc 1958/59, Alba Regia 1 (1960) 163, sl. 9; tu naj bi prišla raba takih zvončkov pod vplivom tintinabul pri orientalnih kultih. 26 I. Čremošnik, Nova antična istraživanja kod Konjica i Travnika, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu 10 (1955) 114, 122, T. V: 5. Ć. Truhelka, C. Patsch, Römische Funde im Lašvathale, Mali Mo-šunj, WMBH 3 (1895) 231 ss, sl. 11; zvonec je bil v isti plasti s kovanci od Julije Mameje do Julijana. 27 Lex salica. 28 Ä. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum, Ziegelfeld, Forschungen in Lauriacum 4—5 (1957) T.XLVII: 4 a, b, T. XLIX: 1 a, b, delno tudi 8 a, b. 29 J. Hampel, Alterthümer des frühen Mittelalters in Ungarn I (Braunschweig 1905) sl. 1012, 1017, 1019—1021. 30 Za povezavo teh tipov nakita govori ženski grob in situ z nekropole Fenéka: J. Hampel, o. c. Ili, T. 175: 2 a, b, T. 179: 7 a, b, 11 a—c, 13. 31 L. Bolta, Rifnik, Arh. vestnik 18 (1967) 401, T. 2: 2. 32 Ä. Kloiber, o. c., T. XLIII: 4, T. XLIX: 8. 33 Tak način ornamentiranja pozna že prazgodovina, seveda ne še v večji rabi: Ć. Truhelka, Der vorgeschichtliche Pfahlbau im Savebette bei Donja Dolina, WMBH 9 (1904) 151, sl. 102. 34 J. Hampel, Alterthümer III (1905) T. 172: 1, T. 173: 1, 3, T. 176: 2 a, b. Ä. Kloiber, o. c., T. XLVIII: 3 a, b. 35 Z. Vinski, O rovašenim fibulama Ostrogota i Tirinžana povodom rijetkog tirinškog nalaza u Saloni, Vjesnik Zagreb 3. ser. 6—7 (1972-73) T. I: 3, T. II: 26, T. III: 31, 32, 33, 35, T. V: 47, 48, T.XI: 64 itđ. 36 K. Vinski-Gasparini. Ranosrednjeve-kovna kadionica iz Stare Vrlike, Starohrvatska prosvjeta, III. ser. sv. 6 (1958) 93 ss. 37 I. Paulovics, Die römische Ansiedlung von Dunapentele (Intercisa), Arch. Hung. 2 (1927) 121, T. III. Za tako zgodnjo datacijo te tehnike pričajo tudi nekatere fibule s čebulastimi nastavki. 38 Dvovrstni glavniki se pojavljajo že konec 4. stoletja in vedno v enaki strukturi: Das erste Jahrtausend (Düsseldorf 1962) 40, sl. 159. 39 D. Csalläny, Archäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonau- becken, Arch. Hung. 38 (1961) T. CCLXI— CCLXVII, razen sl. 5. 40 Tudi relikviariji v obliki škatle so narejeni iz koščenih ploščic, vendar so te popolnoma drugačne velikosti, in so sestavljene brez zakovic. 41 Ä. Kloiber, o. c., 91, T.XLVII: 1, 153 ss, T. LXXIX: 1. Arch, értesito 5 (1885) 87, sl. 4. P. Korošec, Period seobe naroda u Sloveniji, Materijali 9 (1972) T. I: 1, 2. L. Barkóczi, Folia archaeol. 12 (1960) 117, sl. 32: 1. 42 Ti motivi so značilni zlasti za glavnike germanskih kulturnih krogov, ki obdržijo ta predmet v grobnih inventarjih do konca 7. stoletja: cfr. J. Werner, Das alamanische Gräberfeld von Biil-lach, Monographien zur Ur- und Frühgeschichte der Schweiz 9 (1953) 16. s. O. Lau, Kirchheim unter Teck, Fundb. aus Schwaben 15 (1959) 188, T.46: F2. 43 Tudi B. Ilakovac: Keramika iz antičkog broda potonulog kod Paklenih otoka, Diadora 4 (1968) 200, op. 44 je opazil spiralno žlebljenje dna, ki začenja na posodah vedno z desne strani. Tudi na naših primerkih je opaziti enak pojav. Zato moremo sklepati, da tak element ne označuje proizvode iste roke ali delavnice, kot meni B. Ilakovac. 44 Za to priča prelom, kjer se vidi smer, v katero je bila potegnjena masa. 45 Take pojave so zasledili tudi drugi avtorji. 46 B. Vikić-Belančić, Neka obilježja ranocarske keramike u jugozapadnoj Panoniji, Starinar 13—14 (1965) 101 s. 47 Ibidem, sl. 26, 27. 48 Ibidem, sl. 26: 1, 10—12. 49 P. Korošec, Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, Dela 1. razr. SAZU 3, Arheološka poročila (1950) sl. 19 ss. 50 B. Vikić-Belančić, Starinar 13—14 (1965) sl. 30. 51 M. Urleb, Križna gora in okolica v antiki, Arh. vestnik 19 (1968) T. 2: 5, 7—9. 52 A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Naklem, Arh. vestnik 19 (1968) T. 8: 1—4, 6—13. 33 D. Svoljšak, Zgodnjeantična plast na Sv. Pavlu, Arh. vestnik 19 (1968) T. 1. 54 L. Plesničar-Gec, Zaščitno izkopavanje rimske stavbe na Tržaški cesti v Ljubljani, Arh. vestnik 17 (1966) T. 1. 55 E. Bónis, Urnen mit Meisterzeichen aus einer südwest-pannoni sehen Töpferei, Folia archaeol. 14 (1962) 36. 56 B. Saria, J. Klemenc, Archäol. Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj (1936) 28. 57 V. Hoffiller, Predmeti iz rimskog groblja u Stenjevcu, Vjesnik Zagreb n. s. 7 (1903-04) 169 s. 58 A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche Keramik der Ostalpenländer (1942) T. 22 : 295, 299, T.24: 314, T.29: 367. 59 Pri tem vprašanju moramo upoštevati, da v teh krajih ni takoj žgani pokop zamenjan za skeletnega, tj. da je lahko starejši trajal dalj časa kot v večjih središčih, po čigar najdbah se tudi določa datacija. 69 B. Vikič-Belančič, Starinar 13—14 (1965) sl. 42: 1,2, 11. 61 V. Hoffiller, o. c., 169. 62 Take posode so znane s Ptujskega gradu. 63 A. Schober, Die Römerzeit im Österreich (Wien 1953) 128, 176. A. Schörgendorfer, o. c., 136. 64 A. Schörgendorfer, o. c., T. 8: 119, T. 9: 122, 124. E. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Diss. Pann. II, 2 (1942) 184 s. , 63 B. Vikič-Belančič, o. c., 107 s, sl. 42: 1—12. Na ozemlju Slovenije so številne odkrili na Ptuju (Grad, Panorama), Co-latiju in dalje na vzhodu v Aquae Iasae, Stenjevcu itd. 80 W. Alzinger, Arch. Austriaca Bh. 7 (1965) 68, op. 8. 67 B. Vikič-Belančič, o. c., 107 s, sl. 42: 1—12. 68 Ibidem, 90, sl. 3. 69 Ibidem, sl. 4. 70 A. Oxé, Arretinische Reliefgefässe von Rhein, Materialien zur römische Keramik 5 (1933) 12 s. 71 številne primere poznamo s Ptuja, Aquinka pa še iz Siscije; cfr. B. Vikič-Belančič, Starinar 13—14 (1965) sl. 4. 72 Ibidem, sl. 42: 10 in delno tudi sl. 44. 73 A. Schörgendorfer, o. c., 136. A. Schober, o. c., 128, 176. 74 E. Bónis, o. c., 184 s. 75 B. Vikič-Belančič, Prilog istraživanju antičkog naseobinskog kompleksa u Varaždinskim Toplicama, Vjesnik Zagreb 3. ser. 6—7 (1972-73) 105 s. 76 B. Ilakovac, Diadora 4 (1968) 188 s, T. I: 4—6, T. IV: 1—3. 77 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, T. LV: 19. 78 B. Vikič-Belančič, Starinar 13—14 (1965) 107. 79 B. Vikič-Belančič, Vjesnik Zagreb 3. ser. 6—7 (1972-73) 106, T.XVII: 16, 17. 80 Na tak način so oblikovani spodnji trnasti zaključki nekaterih amfor; cfr. L. Plesničar-Gec, o. c., 16, T. III: 7. 81 B. Vikič-Belančič, Starinar 13—14 (1965) sl. 37: 13—15, sl. 41. 82 Med tipi jajčastih posod, odkritih leta 1973, je bilo nekaj primerkov, za katere je moč domnevati glede mestoma odebeljenega ustja, da so nekatere od teh imele ročaj. 83 B. Vikič-Belančič, o. c., 105. 84 Ibidem, sl. 30: 20. 85 L. Plesničar-Gec, o. c., 48, T. LX: 15. 86 Pokrove so gotovo imele posode tistega tipa, ki so imele profilirano ustje z notranje strani, tj. žleb, v katerega se je vsedel rob pokrova. Številni primerki, katerih premeri ustja posode in pokrova se med seboj ujemata, so najdeni na Panorami. 87 Naj omenimo le najdbo iz Dogoš pri Mariboru: S. Pahič, Uničena antična gomila z grobnico v Dogošah pri Mariboru, Arh. vestnik 19 (1968) 324, T. 1: 1. 88 Marsikateri kos je zaradi erozije in korozije zelo obrabljen. 89 Pri raziskavah leta 1972 smo našli na tem prostoru take primerke. Za domačo izdelavo tovrstne lončenine priča vrsta lončarskih peči odkritih v delavnicah ob robu Panonske nižine: cfr. P. Petru, T. Knez, A. Uršič, Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Nevio-dunuma v letih 1960—1963, Arh. vestnik 17 (1966) 490 in drugod. 90 B. Vikič-Belančič, o. c., 106 s, sl. 38 in op. 68—71. E. Bónis, o. c., T. XXIV: 1—23. 91 A. Schörgendorfer, o. c., T. V : 73. 92 L. Plesničar-Gec, Arh. vestnik 17 (1966) 460, T. 2: 4. 93 P. Petrù, T. Knez, A. Uršič, o. c., 479, T. 1—7; krožnik na T. 7: 7 je enak svetogorskemu primerku. 94 B. Vikič-Belančič, o. c., 107 in op. 76. 95 B. Vikič-Belančič, Vjesnik Zagreb 3. ser. 6—7 (1972-73) 101. 96 Ibidem. 97 Ibidem, 10, T. XIV: 7. 98 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, 81, T. XI: 4, 13, 14, 18, 19, T. XII: 13, T.XIV: 12, T. XXX: 6, T.CX: 1, 20 itd.; cfr. o tem problemu tudi B. Vikič-Belančič, o. c., 101 ss. 99 Cfr. I. Mikl-Curk, Prispevek proučevanja rimske keramike k poznavanju gospodarske zgodovine naših krajev, Arh. vestnik 20 (1969) 128, sl. 3 (krožnik je izdelan kot terra sigillata chiara). Prav tako je naš zelo podoben krožnikom s Ptuja: Eadem, Prispevek k proučevanju rimske loščene lončenine v Sloveniji, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 189, T. 1: 7, 8. 199 I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 20 (1969) 133, op. 48. 101 N. Lamboglia, Nuove osservazioni sulla »Terra sigillata chiara«, Rivista di Studi Liguri 25 (1958) 288. 102 Ibidem, 287. 103 I. Cremošnik, Nalaz terre sigillate chiare iz Višića (Čapljina), Glasnik Zem. muzeja Sarajevo 17 (1962) 126s, T. VI: 2, 2 a, 3; tudi na Bribirski Glavici (Varvaria) so našli nekaj še neobjavljenih kosov. 104 Tudi v Pokrajinskem muzeju v Ptuju hranijo nekaj zelo lepih kosov te lončenine. 105 Na severnem pobočju smo slučajno našli fragment krožnika s širokim obodom, ki je podoben primerkom s Ptuja: cfr. I. Mikl-Curk, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 194, T.l: 7, 8. Glede tega, da fragmenta nismo našli v določeni plasti, ga ne ponazarjamo. 196 I. Mikl-Curk, ibidem, 190. 107 Tako omenja I. Curkova visoko čašico iz Emone, ki je po spremnem gradivu Tessinskih grobov datirana v Avgustov čas. P. Petru, Okras antičnih žar v obliki hiš, Arh. vestnik 13—14 C1962-63) 499 ss. navaja, da se lošč pojavlja že na nekaterih hišastih žarah. 108 Za opredelitev pričajo žigi na ptujskih melnicah iz delavnice lončarja Ju-stiniana. 199 P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Katalogi in monografije 12 (Ljubljana 1975): Ch. Vogelpohl, Katalog drobnih najdb s cerkvenega kompleksa 79 ss, št. 12, 69, 70. 110 Ta zvrst keramike se javlja v vseh poznoantičnih plasteh in tudi v Emoni je v rabi od 3. stoletja dalje; cfr. L. Plesničar-Gec, Emona v pozni antiki, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 117, op. 4. 111 Ibidem, 121, sl. 3. 112 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, T. XXII: 8. 113 Ibidem, T.CXXII: 1, T.CXXXV: 5. A. Valič, S. Petru, Antični stavbni kompleks na Rodinah, Arh. vestnik 15—16 (1964-65 ) 321. T. 3: 3. 114 A. Valič, S. Petru, o. c., 325. L. Plesničar-Gec, o. c., 93,101. 115 A. Schörgendorfer, o. c., T. 36: 450, T. 41: 504, 507, 508. 116 L. Plesničar-Gec, o. c., T. XXII: 11, T. CXXII: 4. 117 A. Valič, S. Petrù, o. c., 328. 118 K. Schwerzenbach, J. Jacobs, Die römische Begräbnisstätte von Brigan-tium, Jahrb. f. Altertumskunde 4 (1911) 48, sl. 7: grob 672; na tej posodi so ohranjene sledi lošča. 119 A. Valič, Smokuč na Gorenjskem, Varstvo spomenikov 8 (1962) 257, 270, T. XI: 2. Za datacijo tod najdene fibule primerjaj: E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern (München 1971) 37 ss, sl. 11: 8, sl. 12. Kellerjevo klasifikacijo teh fibul izboljšuje van Buchen: cfr. W. Jobst, Die römische Fibeln aus Lauriacum, Forschungen in Lauriacum 10 (1975) 99 ss. 129 Jakovo — Surčin: Seoba naroda, arheološki nalazi jugoslovenskog Podunavlja (Zemun 1962) 79, sl. 11, kjer jih datirajo v prvo polovico 6. stoletja. 121 P. Korošec, Materijali 9 (1972) 42, T. 4 in op. 30—32. 122 B. Svoboda, Čechy v dobé stéhovd-ni narodu, Monumenta archaeol. 13 (1965) 106 s, T. XXII: 3, T. XXIII: 2, 3, T. XXVII: 5, 8, T. XXXIV: 2, 8, T. XXXV: 6, T. LXIV: 4, itd. 123 B. Schmidt, Die späte Völkerwanderungszeit in Mitteldeutschland (Halle 1961) 111,T.24: b. 124 K. Ziegel, Die Thüringer der späten Völkerwanderungszeit im Gebiet östlich der Saale, Jahresschrift für Mitteldeutsche Vorgeschichte 31 (1939) 118. 125 S. Gabrovec, Grob s trinožnikom iz Novega mesta, Arh. vestnik 19 (1968) 175, T. 6: 6. 126 Na našem fragmentu ni ohranjena nobena podrobnost, ki bi pričala, kakšno je bilo dno posode. 127 Na sedlu pod pobočjem hriba in na koncu velikih stopnic so bili najdeni posamezni fragmenti, ki nekoliko spominjajo na prazgodovinsko fakturo. Čeprav so glede na njihovo velikost popolnoma netipični, jih lahko prisodimo zgodnji rimski fazi tega najdišča. 128 P. Korošec, Arheološke raziskave na Svetih Gorah nad Sotlo, Arh. vestnik 25 (1974) 490 ss, T.8: 1, T. 12: 2. 129 I. Bòna, Langobarden in Ungarn, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 49 ss. 130 J. Werner, Bonner Jahrbücher 158 (1958) 387, sl. 11: 2, 5. Idem, Die früh- geschichtlichen Grabfunde vom Spielberg bei Erlbach, Ldkr. Nördlingen, und Fürst, Ldkr. Laufen an der Salzach, Bayerische Vorgeschichtsblätter 25 (1960) 168. 131 P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, sl. 28: 42, 9, 15,41. ARCHAEOLOGICAL. RESEARCH AT SVETE GORE ON THE RIVER SOTLA IN 1974 Summary In 1974, from 1st—22nd July and 9th August to 1st September, the Regional museum at Brežice excavated sectors C, D, E and F on this site. Thus the area north of the St. Sebastian (Boštjan) chapel, i. e. sector C, has now been completely explored. Excavations have shown that the occupation level has been completely destroyed, because part of the slope was removed for building the chapel steps. As shown by small finds of human bones and a few preserved graveholes, part of the cemetery was destroyed in sector B as well, i. e. in the porch of the chapel and the area between it in the apse of the Lady church, during the construction of both buildings. On the upper terrace in sector F, in an area along the east wall of the Lourdes chapel, three small soundings (a, b, c) were made. The soundings produced no finds except for traces of a (probable) fortification wall. A larger sounding was made somewhat lower down below the northern section of the terrace. Excavations showed that there was probably a quarry here which was how the terrace was originally formed and it was later paved with broken stones. In the layer of humus on the terrace’s surface a small hoard of silver and bronze coins dating from the 16th and 17th centuries was found, thus establishing the terminus ante quern for the origin of the terrace. A 1973 sondage on sector E was widened by 4 X 3.80 metres. This established the presence in this area of a small building whose width and depth it was not possible to establish. North-west of this building was an embankment 7.20 m long and 1 m high in the form of a dry stone wall, which also remains to be properly investigated. It has been established that the occupation level in this layer arose either before this building was constructed or only after it was destroyed. Above the embankment and on its surface fragments of provincial Roman pottery were found and also: the bone spine of a comb, a bronze needle/istylus, a fragment of the base of a glass vessel, the neck of a pottery jug, a piece of a biconical cup and fragments of glazed clay pottery. Within the building, at the same level, there were, besides fragments of the same provincial Roman pottery, a bone spindle and a large fragment of an iron bell. During the excavations the sondage at the northern wall of the St. Martin chapel, where the apse and nave of the building converge, was extended. Among the stones used to strengthen the side of the nave is part of a Roman memorial. The author continues with an analysis of small individual finds. Among the finds discovered outside the occupation level only a bronze double-elbowed fibula is characteristic of Roman graves for the period between the 2nd half of the 1st and the 1st half of the 2nd centuries. The following finds were discovered in the same layer in sector E: a bone spindle generally typical of so-called military graves of the 1st half of the 5th century, an iron bell from the 3rd or the 2nd half of the 4‘h century, a bronze needle/stylus from the 5th century and the more or less worn through back of a comb similar to examples from the 4th to the 1st half of the 6*h centuries. The author divides the pottery into provincial Roman clay ware and vessels of better quality. The provincial Roman ware is further divided into various types such as pots, bowls with pedestal and with ordinary bases, jugs whose bases only are preserved, beakers and conical lids with button handles. The better quality pottery is more distinctive, with objects of grey clay with a black surface, articles coloured red, imitation sigillata, varnished sigillata and glazed clay. Among examples which do not fit into any of the above categories were the fragment of an amphora and a piece of a small biconical bowl, of the Germanic Elbe type. Although this type of pottery often occurs in the Pannonian region in the 1st half of the 6‘h century as a type preserved from an earlier age, the author, because of the nature of the sedimentation, inclines to the theory of an earlier dating, to the 1st half of the 5th century. A fragment of the concave base of a glass beaker permits only a rough dating to the 4‘h century or later. A small hoard of coins of the reigns of Ludwig II, Johann the younger, Matthias and Leopold I found in section F, dates from the 17th century. Considering the fact that it is very likely that all the small finds are part of the contents of destroyed graves, the author concludes that the top of the hill, i. e. the terrace and probably part of the slope as well, was used as a burial ground. Although a preponderance of provincial Roman pottery indicates that these graves belonged to a country village, the author thinks that this settlement may have had military connections as well. Bearing in mind the network of roads and the border position of this area, which was under the administration of the province of Noricum, the settlement was probably one of the defence posts along the river Sotla, one which survived the fall of the empire. W~ì*“**- “**• - . . V-“-- . n—r n NOVE NAJDBE IZ ČASOV PRESELJEVANJA NARODOV V SPODNJI VIPAVSKI DOLINI NADA OSMUK Zavod za spomeniško varstvo, Gorica Zahodno od vasi Bilje pri Novi Gorici je v januarju leta 1976 krajevna skupnost pripravljala odkop nove gramoznice na pare. št. 146 k. o. Bilje. Pri strojnem odstranjevanju humusa nad peščenimi sloji so našli nekaj železnih predmetov in kosti. Prisotni opazovalci so med najdbami videli »turški meč in živalske kosti« ; na srečo pa je lastnik bližnje hiše, Komel Ivan iz Bilj št. 3, vse predmete takoj zbral in jih shranil. Za najdbo smo izvedeli po naključju pri enem izmed terenskih obhodov v Biljah in Bukovici; hranitelj najdbe je okoliščine opisal po najboljših močeh, saj je predmete dobesedno pobral z buldožer j evega pluga.1 Kosti ni shranil v prepričanju, da so živalske, vendar njegov opis govori le o nekaj dolgih kosteh, medtem ko lobanje ali njenih delov niso opazili.2 Pri ogledu najdb je bilo takoj razvidno, da gre za grobno najdbo, vendar ni bilo več niti misliti na kakršnokoli raziskovanje. V juniju 1976. leta je na tem mestu bila odprta že obsežna, približno 50 m široka, 100 m dolga in 2 do 5 m globoka gramoznica. Na dnu jame nameravajo urediti nogometno igrišče, zato bodo robove jame še preurejali v tribune; ob tej priliki bo potreben nadzor za morebitne posamične najdbe med humusom, ki na severnem robu sedaj čaka v velikih kupih. Posebnih uspehov pa si od tega ne obetamo. Iz opisanih okoliščin najdbe je razumljivo, da o dokumentaciji najdbe, o legi posameznih predmetov, niti o zanesljivi pripadnosti k eni grobni celoti ne moremo govoriti. Na vzhodnem robu gramoznice so šolarji pri iskanju med peskom našli še kose železne pločevine in eno od zakovic, kar vse so deli enega ščitnega umba. Na kupih humusa ob severnem robu pa so našli štiri zakovice, ki nedvomno sodijo prav tako k okovju umba (v tej objavi so risane poleg ohranjenega kosa), dasi njihova pripadnost seveda ni zanesljiva. Opis predmetov 1. Dvorezen železen meč-spatha je dobro ohranjen. Konica lista in zaključek trna manjkata. Po vsej dolžini lista teče širok žleb. Prečka na prehodu lista v trn je ojačana; na njej in na trnu so sledovi lesene obloge (tab. 1, sl. 1). Mere: dolž. 86 cm; dolž. rezila 74,5 cm; šir. rezila 5,1—3,3 cm. 464 Arheološki vestnik 29 (1978) 2. Enorezen železen nož; list rezila je širok, z močno ojačanim hrbtom. Tik pod hrbtiščem in po sredini lista tečeta na obeh straneh kaneluri. Prehod iz rezila v trn je zvonasto oblikovan. Konica lista in zaključek trna sta odlomljena (tab. 1, sl. 2). Mere: dolž. 48 cm; dolž. rezila 38,5 cm; šir. rezila 3,8 cm. 3. Enorezen železen nož; list je nekaj ožji, z močno ojačanim hrbtom. Po sredini lista teče na vsaki strani kanelura. Hrbtišče klekasto prehaja v zelo dolg trnast nastavek za ročaj. Konica lista in zaključek trna manjkata (tab. 1, sl.3). Mere: dolž. 40 cm; dolž. rezila 26,5 cm; šir. rezila 3,6 cm. 4. Železen ščitni umbo. Pri izkopu precej poškodovan, vendar so opazne še tudi starejše poškodbe. Je valjasto-konične oblike, gumb na vrhu stožca manjka. Spodnji rob je nekoliko poševen, ohranjena je ena luknjica za zakovično pritrjevanje umba na podlago. Kovan je masivno iz enega kosa (tab. 2, sl. 1). Mere: premer umba spodaj 15,7 cm; viš. 9 cm. 5. Konična, tanko skovana železna prečka je morda del ščitnega okova. Trikotno razširjen in močno stanjšan zaključek je poškodovan, širši in masivnejši del pa odlomljen (tab. 2, sl. 3). Mere: dolž. 14,7 cm; šir. 1,4 cm. 6. Železen predmet v obliki tanko skovane prečke, z dvakrat pravokotno zapognjenim zaključkom, drugi, širši del odlomljen (tab. 2, sl. 2). Mere: viš. 14,2 cm; šir. 6,6 cm. 7. Železna ost kopja. Stožčasto zožen tulec je v spodnjem delu odlomljen, v njem so ostanki lesenega držaja. List je ozke podolgovate oblike z močno poudarjenim rebrom. Robove lista spremlja plitva, slabo ohranjena dvojna kanelura. Konica lista je odlomljena (tab. 1, sl. 5). Mere: dolž. 20,5 cm; šir. lista 3,2 cm; največji premer tulca 3 cm. 8. Večji železen nož, prelomljen v dva kosa. Hrbet rezila je ojačan, prehod iz lista v trn klekast; na njem je opazna ojačana prečka (tab. 1, sl. 4). Mere: ohranjena dolž. 22,5 cm; šir. lista 3,3 cm. 9. Manjši železen nož. Hrbet lista močno ojačan, rezilo izrabljeno (tab. 1, sl. 7). Mere: dolž. 14,8 cm, šir. 2,1 cm. 10. Dvodelna bronasta pasna spona, s trikotnim masivnim okovom. Trn ni ohranjen. Okvir spone je ovalen, masiven, na gornji strani okrašen s skupinami globokih prečnih zarez; rame za trn in okov okroglega preseka sta močno stanjšana. Trikotni okov je obešen na ramenu s tanjše skovano dvojno zanko, ki je bila pri izkopu prelomljena. Zgornja ploskev okova kaže sledove posrebritve; okrašena je z nizi krožcev in mrežasto šrafiranih trikotnikov. Ohranjeni sta jedri dveh železnih zakovic za pritrjevanje, vendar oblika njihove glave ni spoznavna (tab. 2, sl. 5). Mere: dolž. 9,2 cm. 11. Manjši kosi železnega ščitnega umba: del stožčaste izbokline in dva dela poševnega oboda z eno zakovico (tab. 1, sl. 8). Mere rekonstrukcije: premer spodaj 20,8 cm; viš. 9 cm. 12. Manjši, popolnoma ohranjen železen nož s širokim rezilom (tab. 1, sl. 6). Mere: dolž. 12,4 cm; šir. rezila 1,6 cm. 13. Dva kosa železne, polkrožno zaključene pločevine. Morda del ščita, na obeh na eni strani sledovi lesene obloge (tab. 2, sl. 4). Mere: 4,8 X 3,3 cm in 3,2 X 2,3 cm. 14. Štiri velike železne zakovice s široko ploščato glavico so nedvomno del ščitnega okovja; pri dveh dobro ohranjenih je viš. 1,5 in 1,6 cm, premer glavic je 2,8 cm in pri eni 3,1 cm. (Risane pri umbu tab. 2, sl. 1.) Po opisu najdiščnih okoliščin (Komel Ivan), zanesljivo bolj ali manj, sodeč spadajo k grobni celoti naslednji predmeti: dvorezen meč-spatha, veliki nož, umbo, ost kopja, zlomljeni veliki nož, nožič in pasna spona. Kot že rečeno, so ostale predmete zbrali v okolici te skupne najdbe, osteoloških ostalin, najdenih skupaj s predmeti, ni bilo moč zbrati, saj so jih ob izkopu zavrgli.3 Interpretacija Za tipološko in kronološko opredelitev slučajne najdbe iz Bilj upoštevamo samo predmete iz domnevne grobne celote, saj ostali kosi ugotovitvam ne oporekajo. Analogije za grobno celoto imamo v inventarju vojaških grobov germanskih plemen iz časa preseljevanja narodov.4 Dolg, dvorezen meč, imenovan spatha je pogost pridatek v vojaških grobovih iz tega obdobja; za naš primerek je možna le okvirna datacija v 5.—6. stoletje, saj ni v celoti ohranjen.5 Dolgi, enorezni, bojni noži, pri germanskih plemenih imenovani saxi ali scramasaxi, prav tako sodijo k bojni opremi, povezani so z novim načinom bojevanja na konjih, ki se je uveljavilo s pojavom Hunov v Evropi. Za analogijo sestava grobne celote imamo primer v grobu 44 iz Szentendra v Panoniji.6 Vrezane žlebiče oziroma kanelure na noževem listu, ki jih zaradi slabše ohranjenosti predmetov avtorji sicer ne omenjajo, pa poznamo z nekaj manjšega primerka iz dveh skeletnih grobov, odkritih 1943, v Gorici.7 Okvirna časovna določitev tudi zanje je 5.—6. stoletje. Ost kopja kot metalno orožje je pri velikosti našega predmeta gotovo upravičeno poimenovanje. Naj bližjo krajevno analogijo imamo spet v obeh grobovih iz Gorice, ki ju S. Stucchi okvirno datira v 6. stoletje.73 Oblika našega ščitnega umba sodi po J. Wernerju v čas panonske faze langobardske zgodovine. V sredini 6. stoletja naj bi cilindrično-konična oblika umba začela postopno prehajati v polkrožno obliko, ki jo pozna severna Italija.8 Analogijo naši obliki imamo tudi v grobovih št. 44 v Szentendru in št. 31 v Kajdacsu.9 Bronasta pasna spona je po svoji obliki tipološko in kronološko najzanesljiveje opredeljiv predmet v sestavu groba. Z. Vinski je v svoji obširni analizi oblikovnega zaklada kasne antike poimenoval ta tip spone: dvodelna mediteranska pasna spona, ki se v tej velikosti v drugi polovici 6. stoletja začne pojavljati v grobovih germanskih vojščakov, izvira pa iz kasnoantičnih oziroma zgodnjebizantinskih delavnic.10 Med številnimi zbranimi primeri najdemo za našo spono najbližjo analogijo v sponi iz grobišča S. Giovanni v Čedadu,11 oblikovno najsorodnejša pa je spona iz Gundolfingena.12 Pomembna elementa za ožjo časovno določitev spone, to je trn in oblika glavic na zakovicah, manjkata. Okras iz nizov krožcev, po Z. Vinskem tipičen element kasnoantičnega ustvarjanja,13 je na tej sponi dopolnjen z vmesnima nizoma mrežasto šrafira-nih trikotnikov, kar že kaže vpliv okusa in želja germanskih naročnikov v delavnicah s staroselsko tradicijo. Dvodelne spone s trikotnim okovom, ki jih poznata kranjsko in rifniško grobišče14 in za katere domneva Z. Vinski delavnico nekje v jugovzhodno alpskem prostoru,15 se po izdelavi in obliki toliko razlikujejo od kosa iz Bilj, da ga ne moremo prišteti v njihov krog, čeravno jim je skupen okras vtisnjenih krožcev na trikotnem okovu. Analiza posameznih predmetov je torej pokazala, da smemo najdbo brez pridržkov pripisati vojaškemu grobu germanskega porekla,16 časovno glede na pasno spono postavljeno v drugo polovico 6. stoletja. Ostali predmeti te slučajne najdbe nekoliko opozarjajo na previdnost pri opredeljevanju obsega najdbe: deli drugega ščitnega umba kažejo namreč, da je bil na tem mestu vsaj še en vojaški pokop, če ne več. Pred odpiranjem gramoznice na tem mestu so ležale tod obdelovalne površine in možno je, da so poljska dela v preteklosti že uničila katerega izmed grobov.17 V sedanji situaciji, ko je kakršnokoli raziskovanje v tej smeri nemogoče, pa se moramo zadovoljiti s hipotetičnimi predpostavkami. 1 Slučajna najdba oljenke v Biljah. — Oil lamp at Bilje (chance find) Ob tem je treba povedati nekaj besed tudi o širšem okolišu grobne najdbe iz časa preseljevanja. Najdišče (sl. 2, 6) leži okrog sto metrov južno od približnega poteka rimske itinerarske ceste Aquilea-Emona,ls v vzhodnem delu vasi še ohranjene v obliki širokega nasipa (sl. 2, 5), ki poteka nekaj južneje od sedanje ceste Miren—Bilje—Bukovica—Volčja draga. V zahodnem delu verjetno teče trasa antične ceste pod sedanjo v smeri proti križišču za Miren in Novo Gorico, saj so tod na obeh straneh ceste, še posebej pa na ledini Praprotno zahodno od križišča, znane starejše antične grobne najdbe19 (sl. 2, 1, 2). Na bivšem graščinskem vrtu so znane najdbe grobov in nagrobnika (sl. 2, 3).20 Severno od ceste in sedanjega vaškega pokopališča je Franc Volk pri rigolanju pred nekaj leti našel kasnoantično oljenko hrušaste oblike (tip Ivanyi XII), ki je okvirno datirana v čas 4.—5. stoletje (sl. 1 ).21 V neposredni bližini je bila poleti 1976. leta na pare. št. 201/1 in 201/7 k. o. Bilje v profilu PRAPROTNO KRIŽCIJAN 006 O Antično grobišče ob cesti-starejše najdbe. - Römisches Gräberfeld - alte Funde. Najdišče oljenke iz 4.stol. - Fundstelle der Öllampe, 4. Jhdt. Rimsko cestišče.-Römisher Strassenkörper. Uničeno grobišče iz 6. stol.- Zerstörtes Gräberfeld des ß.Jhdts. Današnje naselje. - Heutiges Ortschaft. BUKOVI«^ BRITOF _ o O O O O 2 Arheološka karta antičnih in zgodnjesrednjeveških najdb v Biljah in okolici. — Archaeological map of Roman and early mediaeval finds at Bilje and its surroundings 3 Langobardska najdišča na vzhodnem robu Furlanije. — Lombardie site on the eastern edge of Friuli izkopa ugotovljena strnjena antična kulturna plast (sl. 2, 4).2a Vzhodno od vasi Bilje je bil v opuščenem glinokopu Goriških opekarn viden ostanek antičnega kanala in več antične keramike, poleg so menda naleteli tudi na del cestišča.28 V prostor med vasi Bilje in Bukovica je teoretično postavljena rimska cestna postaja Ad Fornulos,2i ki pa na terenu samem še ni locirana določneje. Grob [ali grobovi] germanskega vojaka ob glavni prometni zvezi z Balkana v Italijo torej nikakor ni presenetljiv ali izjemen pojav. Žal ostaja njegova izpovedna vrednost zaradi okoliščin najdbe nepopolna. Kljub temu pa bo gotovo nekaj prispevala k reševanju ali vsaj osvetlitvi problematike časa preseljevanja narodov oziroma vprašanja 6. stoletja v spodnji Vipavski dolini. Na tem mestu ne nameravamo seči v široko razpravo o tem vprašanju, saj so ga posebej v zadnjih letih obravnavali mnogi avtorji.243 Omejila se bom na najnovejšo študijo D. Svoljšaka in T. Knifica, v kateri sta avtorja dosedanje izsledke upoštevala in prišla do zaključka, da je bila spodnja Vipavska dolina do Vrtovina v langobardskih rokah vsaj do začetka 7. stoletja in da alpski Slovani Soče do leta 600 niso dosegli.25 Najdba iz Bilj to trditev podpira. Glede na analogije grobnih celot upravičeno pripisujemo najdbo grobu langobardskega veljaka ali vsaj pripadnika langobardske vojske,26 torej je spodnja časovna meja za te kraje ob Soči, na pragu Italije, leto 5Ó8.27 Oblika ščitnega umba je še starejša, pripisana panonski fazi langobardske zgodovine, torej verjetno ne presega obdobja nekaj deset let po prihodu v Italijo;28 isto velja za velike bojne nože.29 Za večdelne pasne garniture iz 6. stoletja, kateri je naša spona oblikovno sorodna in istočasna, meni J. Werner, da so jih Langobardi prevzeli v nošo šele v Italiji in da se niso dolgo obdržale.30 Kot že rečeno, Z. Vinski datira v 2. polovico 6. stoletja tovrstne dvodelne mediteranske pasne spone. Najverjetnejša je zato datacija groba v zadnja desetletja 6. stoletja, zgornja časovna meja tostran Soče pa je gotovo leto 610 in vpad Avarov v Čedad.31 1 Zahvaljujem se Komel Ivanu iz Bilj št. 3 za skrbno hranjenje dragocenih najdb in za pomoč pri rekonstrukciji najdb ter Tatjani Krasovski za risanje predmetov. 2 Obdelovalna površina je na tem mestu morda že poškodovala više ležeče grobove; globine groba nismo mogli ugotoviti (humozna plast je največ pol metra debela). 3 Temu je bilo vzrok predvsem prepričanje, da so to živalske kosti, namreč kot ostanki prehrane z mesom drobnice vojaških enot povojne okupacije »cone A«, ki se je vaščani s posmehom spominjajo. 4 I. Bòna, Langobarden in Ungarn, AV 21—22 (1970-71) 45 ss, Abb. 3—6. J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (München 1962): Värpalota, Grab 11 in 25, Taf. 4 in 13. Z. Vinski, Arheološki spomenici velike seobe naroda u Srijemu, Situla 2 (1957) 21—27: grobni nalaz iz okolice Batajnice. 5 Z. Vinski, o. c. 21. J. Werner, o. c. 79. 6 I. Bòna, AV 21—22 (1970-71) Abb. 3, 4. 7 S. Stucchi, Gorizia, Notizie degli Scavi di Antichità Ser. 8, Voi. 6, Fase. 1—2 (Roma 1947) 41. 7a S. Stucchi, o. c. 42. 8 J. Werner, o. c. 80 (Poysdorf : Grab 6, Taf.45, 3). 9 I. Bòna, o. c. Abb. 3—6. 10 Z. Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitanskoj regiji prema arheološkoj ostavštini predslavenskog supstrata, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 69 (1967 [Split 1974]) 45. 11 Z. Vinski, o. c. tab. XLV, 6. 12 Z. Vinski, o. c. tab. XLVIII, 8. 13 Z. Vinski, o. c. 46. 14 Z. Vinski, o. c. tab. XLVII, 1—4. 15 Z. Vinski, o. c. 46. 16 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962) 80 kjer piše: popolna bojna oprema v grobu (spatha, sulica, ščit) označuje določen vojaški sloj. I. Bòna, AV 21—22 (1970-71) 54: pri Langobardih imenuje ta sloj »arimanni«, kajti, njegovi moški pripadniki so pokopani s polno bojno opremo. 17 I.Bóna, o. c. 53; navaja, da so grobovi veljakov v Panoniji vkopani zelo globoko. 18 S. Rutar, Rimska cesta Aquileia— Siscia, Izvestja Muz. društva za Kranjsko 9 (1899) 28. 19 Arheološka najdišča Slovenije (ANSI), Ljubljana 1975, 126: Bilje. 20 Ibidem. 21 Z. Šubic, Rimske oljenke v Sloveniji, AV 26 (1975) 83, T.5—19. 22 Poročilo Zavoda za spomeniško varstvo Gorica v Varstvu spomenikov za leto 1976. 23 D. Svoljšak, Varstvo spomenikov 12 (1969) 86. 24 S. Rutar, o. c. 28: Mutatio Ad For-nulos omenja na cesti Aquileia-Siscia Itinerarium Burdigalense. Novejša dognanja se bolj nagibajo k lokaciji Be-zovlak (Prvačina) v dolini potoka Vo-grščka: cfr. J. šašel, Rimske ceste v Sloveniji, ANSI (1975) 78, 88 in tam navedena literatura. 24a J. šašel, Alpes Iuliana, AV 21—22 (1970-71) 39—42 z literaturo; Idem, K zgodovini Julij sko-alpskega obrambnega področja, Situla 14—15 (1974) 260. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (1964) 300 ss; Idem, Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete, AV 21—22 (1970-71) 27 in tam zbrana literatura. 25 D. Svoljšak, T. Knific, Vipavska dolina — zgodnjesrednjeveška najdišča, Situla 17 (1976) z zbrano literaturo. 26 I. Bòna, AV 21—22 (1970-71) 54. 27 Paulus Diaconus, Hist. Lang. II, 7. 28 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962) 80. 29 Ibidem. 30 J. Werner, Nomadische Gürtel bei Persern, Bysantinern und Langobarden, Atti della Accad. Naz. dei Lincei (Roma 1974) 109. 31 Paulus Diaconus, Hist. Lang. IV, 37. J. Werner, o. c. 125, op. 4. NEW FINDS FROM THE PERIOD OF THE GREAT MIGRATIONS IN THE LOWER VIPAVA VALLEY In January 1976 the local council were preparing to dig a new gravel pit on site number 146 of the Bilje section of the Land Register, i. e. west of the village of Bilje, near Nova Gorica. During the removal of the topsoil above the gravel layers, several iron objects and bones were found. Witnesses saw “a Turkish sword and animal bones” among the finds; luckily the owner of a nearby house, Ivan Komel, picked up all the objects immediately and stored them away. We learnt about the finds accidentally on one of our field trips to Bilje and Bukovica, when the man who was keeping the finds described to the best of his ability how they had been discovered — he had literally snatched them away from the bulldozer’s plough!1 He did not keep the bones, in the belief that they were animal bones, but his description indicated that there were only a few long bones and no signs of a skull or any pieces of one.2 At first sight of the finds it was obvious that these were grave goods, but there was no question of even attempting an excavation. On this site in June 1976 an extensive gravel pit had been opened, about 50 m wide, 100 m long and 2 to 5 metres deep. The intention is to make a football pitch on the floor of the pit, so the sides are being turned into stands. During this work a lookout must be kept for possible individual finds among the topsoil, which is piled in great heaps on the northern edge. I do not hope for any particular success in this, however. It is obvious from the circumstances of the finding of the objects that we cannot speak about the position of individual articles or even reliably state whether they belong to a single grave or not. Children searching through the sand on the eastern edge of the gravel pit found pieces of iron plate and a rivet, all parts of a shield boss. In a pile of earth on the northern edge they found 4 rivets which undoubtedly are part of the fittings of a boss (they are drawn in this publication alongside the pieces of iron), although of course there is no guarantee that they all belong to the same shield. Description of the finds 1) Double-edged iron sword/spatha — well preserved. The tip of the blade and end of the tang are missing. A wide groove runs the length of the blade. The cross-piece at the join of tang and blade is reinforced; there are traces of a wooden covering on both the cross-piece and the tang (Table 1, pic. 1). Dimensions: length 86 cm, length of blade 74.5 cm, width of blade 5.1—3.3 cm. 2) Single-edged iron knife; wide blade with strongly reinforced back. Two grooves running just below the spine and along the middle of the blade on both sides. The part between blade and tang is bell-shaped. The tip of the blade and end of the tang are broken off (Table 1, pic. 2). Dimensions: length 48 cm, length of blade 38.5 cm, width of blade 3.8 cm. 3) Single-edged iron knife; the blade is somewhat narrower with a greatly reinforced back. A groove runs along the middle of both sides. The spine continues into a hooked, very long, tang-like protuberance for the handle. Blade tip and end of tang missing (Table 1, pic. 3). Dimensions: length 40 cm, length of blade 26.5 cm, width of blade 3.6 cm. 4) Iron/shield boss. Considerably damaged on excavation, but earlier damage is also visible. Cylindrical/conical in shape; the knob at the top of the cone is missing. The lower edge is somewhat askew; one hole for riveting the boss on to a base is still visible. Heavy structure, forged from one piece (Table 2, pic. 1). Dimensions: lower diameter 5.7 cm, upper 9 cm. 5) Conical, thinly beaten iron cross-piece, perhaps part of shield mounting. The very thin, triangular, splayed out endpiece is damaged, while the wider, heavier part is broken off (Table 2, pic. 3). Dimensions: length 14.7 cm, width 1.4 cm. 6) Iron object in the form of thinly beaten cross-piece with an end-piece bent twice at right angles; the second, wider part is broken off (Table 2, pic. 2). Dimensions: height 14.2 cm, width 6.6 cm. 7) Iron spear head. The lower part of the conical socket is broken off; fragments of the wooden shaft found in the socket. The blade is narrow and elongated with a pronounced midrib. A poorly preserved, double groove runs along the edges of the blade. The tip of the blade is broken off (Table 1, pic. 5). Dimensions: length 20.5 cm, width of blade 3.2 cm, greatest diameter of socket 3 cm. 8) Large iron knife, broken into two pieces. The back of the blade is reinforced, and the join of blade and tang is crooked with a reinforced cross-piece (Table 1, pic.4). Dimensions: remaining length 22.5 cm, width of blade 3.3 cm. 9) Small iron knife. The back of the blade is greatly reinforced and the cutting edge much worn down (Table 1, pic. 7). Dimensions: length 14.8 cm, width 2.1 cm. 10) Two-part, bronze belt buckle, with a heavy, triangular fitting. Prong missing. The buckle frame is heavy, oval, decorated on the upper side with groups of deep cross cuts; the side piece between prong and fitting is very thin and with a circular cross-section. The triangular fitting hangs on the side piece by a thin double loop which was broken during excavation. The upper surface of the fitting bears traces of silvering; it is decorated with rows of circles and with triangles blocked in with criss-cross scratches. The cores of two iron rivets for fastening on the buckle are preserved but the shape of their heads is not recognisable (Table 2, pic. 5). Dimensions: length 9.2 cm. 11) Small pieces of an iron/shield boss; part of a conically convex section and two twisted pieces of the circumference, with one rivet (Table 1, pic. 8). Dimensions: lower diameter 20.8 cm, upper 9 cm. 12) Small, intact iron knife with wide blade (Table 1, pic. 6). Dimensions: length 12.4 cm, width of blade 1.6 cm. 13) Two pieces of iron plate with semicircular end. Possibly part of a shield; traces of wooden covering on one side of both pieces (Table 2, pic. 4). Dimensions: 4.8 X 3.3 cm and 3.2 X 2.3 cm. 14) Four large iron rivets with wide flat heads, undoubtedly part of shield fittings; height of two well-preserved rivets 1.5 and 1.6 cm, diameter of heads 2.8 cm, one of them 3.1 cm (drawn beside shield boss, Table 2, pic. 1). According to the description of the finding of the site (Ivan Komel), and in as far as this is reliable, the following objects belong to one grave unit: the double-edged sword/spatha; the large knife, shield boss, spearhead, large, broken knife, small knife and belt buckle. As already stated, the other objects were collected near this group of finds; the bones found with the artefacts were not kept, as they were thrown away at the time of the original excavation.3 Interpretation Only the artefacts from the postulated grave unit will be considered here for a discussion of typology and chronology of the chance finds from Bilje, as the other objects do not contradict any findings from this group. Analogies to the grave unit can be found in the inventory of military graves of Germanic tribes from the era of the Great Migrations.4 The long, double-edged sword, called a spatha, was a common artefact in military graves from this period; our example can be dated only approximately, to the 5th—6th century, as it is not complete.5 Long, single-edged knives, called saxes or scramasaxes in connection with Germanic tribes, belong to the battle equipment needed for the new style of war- fare on horseback, which became popular with the appearance of the Huns in Europe. An analogy to our grave unit can be found in grave 44 from Szentender in Pannonia.6 Engraved grooves on knife blades, otherwise not mentioned by authors because of the poor state of preservation of the articles, are known from a small example from two skeleton graves discovered in 1943 in Gorica.7 These are also dated approximately to the 5th—6th centuries. The size of the spearhead justifies our calling it a spear. The nearest local analogy is again to be found in the graves at Gorica, which S. Stucchi dates approximately to the 6th century.7a The shape of our shield boss, according to J. Werner, sets it within the Pan-nonian phase of Lombardie history. In the middle of the 6* century the cylindric-al/conical form began gradually to change to a semicircular shape, known in northern Italy.8 Analogies to our form are also to be found in graves No. 44 at Szentender and No. 31 at Kajdacs.9 The one object out of the whole grave contents which can most reliably be classified according to typology and chronology is the bronze belt buckle. In his extensive analysis of the range of forms of the late Roman period, Z. Vinski called this type of buckle a two-piece Mediterranean belt buckle, which in the second half of the 6th century begins to appear in the graves of Germanic warriors but which originates from late Roman or early Byzantine workshops.19 Among numerous examples collected, we find the nearest analogy to our buckle in the buckle from the San Giovanni necropolis at Cividale del Friuli,11 while the buckle from Gundolfingen12 is the closest in form. Two elements important for a closer dating of the buckle, i. e. the prong and form of the heads of the rivets, are missing. The decoration of a chain of circles (according to Z. Vinski a typical element of late Roman workmanship)13 is here supplemented with two chains of triangles blocked in with meshed lines, which already shows the influence of the taste and wishes of Germanic clients in workshops of the old authochthonous tradition. Two-piece buckles with a triangular fitting, known from the Kranj and Rifnik cemeteries14 and which. Z. Vinski thought were made in a workshop somewhere in the south eastern Alps,15 differ from the Bilje piece in workman-ship and shape to such an extent that the latter cannot be included as the same type, although they have the ornamentation of imprinted circles on a triangular fitting in common. Analysis of individual artefacts has thus shown that this find can undoubtedly be ascribed to a military grave of Germanic origin,10 dated to the second half of the 6th century, on the evidence of the belt buckle. The remaining objects from this chance find point to the necessity for caution in defining the extent of the find: parts of a second shield boss show that there was at least one other military grave at this site, if not more. Before the gravel pit was opened up, this area was agricultural land and it is possible that some of the graves had already been destroyed in the past by ploughing etc.17 In the present situation, where any investigation is impossible, we must be content with hypotheses. At the same time a few words should be said on the broader surroundings of these finds from the period of the Great Migrations. The site (pic. 2, 6) lies about 100 metres south of the approximate course of the Roman Aquilea—Emona road,18 still preserved on the eastern side of the village in the form of a wide ridge (pic. 2, 5), which runs somewhat further south of the present-day Miren—Bilje— Bukovica—Volčja Draga road. At its western end the ancient road probably runs below the modern one towards the crossroads for Miren and Nova Gorica, as there, on both sides of the road but especially on the area of fallow ground known as Praprotno west of the crossroads, older Roman grave finds are known (pic. 2, 2).19 Graves and a gravestone are known from the garden of the former manor house (pic. 2, 3).29 While ploughing some years ago north of the road and of the present village cemetery, Franc Volk uncovered a late Roman, pear-shaped oil lamp (Ivanyi type XII) which approximately dates to the 4®—5th century (pic. I).21 Just nearby, on plots 201/1 and 201/7 of the Land Register a Roman occupation level was discovered during excavations in the summer of 1976 (pic. 2, 4)J22 East of the village of Bilje the remains of a Roman canal and some Roman pottery could be seen in the deserted clay pit of the Gorica brickworks and part of a road was apparently also found.23 The Roman post house “Ad Fornulos”24 was theoretically situated somewhere between the villages of Bilje and Bukovica, but its exact position has as yet not been more precisely defined. A grave (or graves) of a Germanic warrior along the highway linking the Balkans with Italy is therefore not at all surprising or exceptional. Unfortunately, because of the circumstances under which it was found, its value as evidence must remain doubtful. Nevertheless, this find will certainly contribute something to the solution or at least the clarification of the problem of the period of the Great Migrations or to the question of the 6® century in the lower Vipava valley. This is not the place to delve deeply into discussions on this problem as many authors have concentrated on it in recent years.24* I shall confine myself to the latest study by D. Svoljšak and T. Knific, in which the authors looked at all findings to date and came to the conclusion that the lower Vipava valley as far as Vrtovin was in Lombardie hands at least until the beginning of the 7th century and that the Alpine Slavs did not reach the Soča before the year 600.25 The find from Bilje supports this theory. Taking into consideration the analogies of other grave units, we can justifiably view this find as the grave of a distinguished Lombard, or at least a member of the Lombardie army,26 so that the year 568 is the earliest date for these regions beside the river Soča, on the threshold of Italy.27 The form of the shield boss is even earlier and is ascribed to the Pannonian phase of Lombardie history and therefore was probably made not later than a few decades after their arrival in Italy;28 the same is true of the large battle knives.29 With regard to 6th century belt buckles, of which our buckle is a contemporary and similar in shape, J. Werner believes that the Lombards took the style over only in Italy and did not retain it long.30 As already mentioned, Z. Vinski dates this kind of two-piece Mediterranean belt buckle to the second half of the 6th century. The grave can therefore most probably be dated to the last decades of the 6th century, while the latest dating for this side of the Soča is certainly the year 610 and the raid of the Avars on Cividale.31 Tab. 1 LONEC IZ BEGUNJ NA GORENJSKEM TIMOTEJ KNIFIC Filozofska fakulteta, Ljubljana Leta 1970 so pri kopanju jame za greznico (2 X 2 m) v sadovnjaku pred hišo Stanka Jakšeta, Begunje na Gorenjskem 94 (pare. št. 150, k. o. Begunje), po domače Pri strelcu, ob cesti skozi vas (1), v globini 1,5 m prekopali tri skeletne grobove. Pri enem je bil najden keramičen lonec, ki ga hrani Kristina Rozman, 64243 Brezje 82.1 Lonec je iz sivo do rjavo žgane, močno peskovite gline. Pri izkopu je bil nekoliko poškodovan. Okrašen je z dvema pasovoma izmenično ovalnih in koničastih valovnic. Ustje lonca je poševno odrezano. Površina vratu in ramena je zglajena. Ostenje je proti dnu gubasto; na zunanji površini so vidne raze, ki so nastale pri glajenju. Obrobje dna je poudarjeno. Mere: viš. 11,7 cm, pr. ustja 10,5 cm, pr. dna 7,1 cm (2, 3 a—d). Pri izdelovanju je lonec stal na okrogli plošči brez lončarskega znaka: plošča se je odtisnila v dno posode, ko se je še mehka glina na obodu posedla pod ravnino plošče kot izstopajoče obrobje dna (3 c). Ostenje je bilo izoblikovano na mirujoči plošči z gnetenjem: notranja površina je zato gubasto valovita, zunanja pa je bila zaglajena (navpične in poševne raze; 3 a, b). Dokončno obliko je lonec dobil šele na vrteči se plošči z glajenjem: vrat in ustje sta vodoravno glajena (3 a), rob ustja je ostro in enakomerno široko odrezan (3d), okras — umetelna valovnica — pa je bila vrezana z ritmičnimi, počasnimi in hitrimi navpičnimi potegi z lončarskim glavnikom (2, 3 a). Dvojnost v načinu izdelave lonca — gnetenje in glajenje — je bila pogojena z vrsto lončarjevega tehničnega pripomočka, tj. vretena na ročni pogon. Neenotna barva posode kaže na preprosto žganje, z neenakomernim toplotnim učinkom, ki je značilno za žganje lončenine na odprtem ognjišču.2 Lonec iz Begunj lahko vzporedimo z maloštevilnimi primerki iz grobov na Gorenjskem, ki se pojavljajo na grobiščih skupaj z najdbami karantanske in ketlaške kulturne skupine3 (Bled-Žale, Bled-Mlino, Kranj-Gorenja Sava), redkeje brez teh vezi (Srednje Bitnje pri Kranju); bogatejše pa so primerjave (preko najdišč Slovenj Gradec in Roje pri Moravčah) iz staroslovanskih grobišč s keramičnimi pridatki na Štajerskem (Turnišče pri Ptuju, Brezje nad Zrečami, Zgornji Duplek, deloma tudi Ptuj-grad in Dobova), ki so okvirno opredeljena v konec 8. in v 9. stoletje.4 V ta čas je mogoče s precejšnjo verjetnostjo datirati tudi begunjski lonec. V okolici Begunj na Gorenjskem je bila doslej ugotovljena naselitev v prazgodovinskem obdobju v zijalki pod Jamarskim vrhom in na Njivicah, rimske najdbe so v Begunjah, Slatni in pri Poljčah,5 staroslovansko grobišče v vasi pa dokumentira obravnavani lonec. To odkritje je še pomembnejše, ker je arheološko dokazana naselitev v staroslovanskem obdobju na ozemlju vasi, ki se v tradicijskem kodeksu briksenške škofije omenja v letih 1050—1065 in 1063—1068 kot villa Begun in territorio Uegunfi 1 Za obvestilo in podatke se zahvaljujem študentu arheologije Jožetu Omanu (PZE za arheologijo FF, Ljubljana). Risba lonca: J. Oman (svinčnik) in Dragica Knific-Lunder (tuš; Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana). Fotografije: Marijan Grm (Katedra za geologijo in paleontologijo FNT, Ljubljana). — Cf. T. Knific, Varstvo ' spomenikov XXI (1977) 279 s. 2 Izdelava lonca: cf. J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952) 192 ss in J. Kar-lovšek, Lončarstvo na Slovenskem, Slovenski etnograf III—IV (1951) 87 ss. 3 Razdelitev ketlaške kulture: P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (1978, v tisku). 4 Osnovna literatura in karta: T. Knific, Dve staroslovanski grobišči z ozemlja loškega gospostva, Loški razgledi XXII (1975) 11 ss. 5 Arheološka najdišča Slovenije (1975) 162. 6 F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 3 (1911), regesti št. 164, 165, 227. A POT FIND AT BEGUNJE IN THE SLOVENE REGION OF GORENJSKA In 1970, during the digging of a cesspool (2 X 2 m) in an orchard, three skeleton graves were discovered at a depth of 1.5 m. The orchard, which is situated beside the road leading through the village (1), is the property of Stanko Jakše, Begunje na Gorenjskem 94 (plot No. 150, k. o. Begunje), known as “Pri Strelcu” by the locals. Beside the remains of one of the skeletons, a ceramic vessel was found, presently in possession of Kristina Rozman, 64243 Brezje 82.1 The pot, which was made of grey/brown baked clay and contained a large amount of grit, was slightly damaged when excavated. The ornamentation consists of two bands of parallel incisions, i. e. wavy lines, alternately transforming from oval into pointed designs. The upper rim was cut at an angle. The surface of the neck and shoulder area had been made smooth, while the lower part is rather rough and thin grooves are visible on the outer surface, which occurred at the time of smoothing. The edges of the base had been accentuated. The dimensions of the vessel are as follows: ht. 11.7 cm, diam, of rim 10.5 cm, diam. of base 7.1 cm (2,3 a—d). The pot does not show any imprints on it’s base, indicating that the plate on which the pot was being manufactured was without insignia: it was made on a small disc which, when soft clay sank below the level of the disc, left a pronounced bottom edge on the pot (3 c). The vessel was shaped on a motionless disc by kneading: the inner surface is therefore uneven and wavy, while the outer surface was attempted to be made smooth (vertical and diagonal grooves; 3 a, b). The pot awaited it’s final formation on a moving disc by horizontal smoothing of the neck and the rim (3a); the upper rim was sharply and evenly cut (3d), and finally the incisions made with rhythmic, quick/slow vertical movements with a potter’s comb (2, 3 a). This duality regarding the way the vessel was manufactured i. e. kneading and smoothing, was conditioned by a special tool — "hand driven potter’s wheel”. Various shades of the vessel also indicate that the baking was rather primitive, with uneven thermal effects, characteristic to baking of pottery by an open fire.2 The vessel from Begunje could be compared with very few other samples from graves at Gorenjska which appear at the burial grounds together with the graves in which finds of other origins have been discovered, namely of the Carantanian and Köttlach cultural groups3 (Bled-Žale, Bled-Mlino, Kranj-Gorenja Sava). In other instances this link is absent (Srednje Bitnje pri Kranju), however, the graves containing ceramic vessels become more numerous in the Old Slavic burial grounds (via the sites at Slovenj Gradec and Roje pri Moravčah) in the region of Štajerska (Turnišče pri Ptuju, Brezje nad Zrečami, Zgornji Duplek and partially also Ptuj-grad and Dobova). These burial grounds are dated to the end of the 8th and the 9th century,4 into which the vessel from Begunje can also be included with considerable certainty. In the vicinity of Begunje finds of other periods have been recorded: it has been established that settlements existed in prehistoric times in the gap under Jamarski vrh and on the plateau at Njivice; there were also finds of Roman period at Begunje, as at Slatna and near Poljče,5 while the Old Slavic burial ground is documented by the vessel discussed. The find is even more significant as it archaeologically demonstrates the regional settling in the Old Slavic period, which is recorded in the traditional codex of Brixen episcopate as villa Begun and territorio Uegun in the years between 1050—1065 and 1063—1068.® K PROBLEMU KULTURNE IN ČASOVNE OPREDELITVE NEKATERIH UTRJENIH PROSTOROV V SLOVENIJI SLAVKO CIGLENECKI Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana V arheološki literaturi se često omenjajo utrjeni prostori, največkrat obdani z jarki in okopi, katerih funkcija in datacija sta problematični, saj so večinoma še neraziskani, na površju in pri sondiranju (kjer je bilo izvedeno) pa ni bilo skoraj nobenih karakterističnih najdb. Zato so večkrat, v nasprotju s prazgodovinskimi, označeni kot srednjeveška gradišča.1 Razmeroma zgodaj so zbudili interes, predvsem tisti manjših dimenzij (Rep, Spodnji Kocjan), ki jih je A. Miillner označil za kultne objekte.2 Kasneje je zanimanje zanje, ob mnogih drugih postojankah, kjer je prišlo na dan veliko bogatega gradiva, pojenjalo, mimogrede se jih je dotaknil le W. Schmid, ki jih je dokaj šablonsko označil kot utrdbe iz časa madžarskih vpadov.3 Iz literature je večkrat težko ugotoviti, ali gre za tovrstne objekte, kajti njihovi popisi zelo variirajo in so v precejšnji meri odvisni od natančnosti avtorjevih opažanj. Ker sem pri terenskih obhodih sam naletel na večje število podobnih objektov in sem po zunanjih značilnostih ugotavljal precej sorodnosti med njimi, sem izdelal začasen seznam teh utrjenih prostorov. Dodal sem še tiste, ki jih navajajo Arheološka najdišča Slovenije in ki so bili po opisu podobni. Seznam teh objektov je seveda le začasen. Pokaže naj le, kje in v kakšni obliki se pojavljajo, in ne predstavlja sistematično zbranega gradiva. V seznamu nekoliko obširneje opisujem tiste, ki sem si jih sam ogledal ali za katere sem dobil izčrpnejša poročila v literaturi, in jim, seveda bolj sumarno, dodajam tiste, iz ANSI, ki so se mi po lastni presoji zdeli tem sorodni. Kot kriterij za uvrstitev v seznam sem pri najdiščih, ki sem jih našel v literaturi, upošteval predvsem naslednje: 1. gradišča, katerih glavna značilnost so jarki in nasipi (včasih tudi terase) in pri tem v bližini običajno ni nobenih drugih najdb, ki bi kazale na gradišče iz določenega časovnega obdobja; 2. omembe srednjeveških gradišč (utrdb), pri katerih niso znani zidani objekti;4 3. neopredeljena gradišča;5 4. Schmidove omembe utrdb za obrambo pred madžarskimi vpadi. Poudariti moram tudi dejstvo, da se jarki in okopi, ki so značilnost teh gradišč, večkrat nahajajo na že prej poseljenih prazgodovinskih gradiščih (Šumenje) ali pa tudi na antičnih postojankah (Hom) in so zato večkrat znane le-te najdbe iz starejših obdobij, ki so bolj karakteristične in so odločale pri zvrstitvi, čeprav samo oblikovanje terena kaže na kasnejši čas. SEZNAM 1 Bistrica. Na gradišču na Žejski Dobravi so vidni ostanki okopov in jarkov, na sredini sta dva platoja, od katerih je manjši nekoliko višji.6 2 Brezje. Na Štrucljevem gradišču najdeni ostanki zidov hiš (suhi zid) z leseno nadgradnjo (luknje za kole). Gradišče je z jarkom vred dolgo 45 m. Jarek je širok 5 in globok 8 m. Obrambni zid vezan z malto. Na gradišču je opazna delitev na dva dela. Najdena je keramika iz 11. in 12. stoletja ter noži, dereze, podkev in žvale.7 3 Črešnjevec (sl. 1). Na kopastem grebenu z dvojnim nasipom je utrjena pravokotna kopa, imenovana Stari grad ali Presek. Plato na vrhu kope je velik 20 X 12 m. Jarek, ki poteka okoli kope, je širok 1,5 m, globok 2 m. Sledi mu nasip 1 Črešnjevec. Tloris utrjenega prostora (po Schmidu). — Črešnjevec. Plan of fortified site (after Schmid) iz ilovnate zemlje, pridobljene z izkopom jarka, visok do 2,5 m. Pred severovzhodnim okopom je 20 m široka in 35 m dolga planota, ki je deloma omejena s posebnim jarkom, deloma pa naravno zavarovana. Na severnem delu te planote je tudi okop. Jarek pred planoto je večinoma širok in globok 1,5 m. Na severu je za jarkom še en okop. Na severozahodnem delu platoja je našel Schmid 75 X 50 cm veliko ognjišče. Na planoti pred višjim delom so odkrili ostanke koče iz srednjega veka. S. Pahič je našel srednjeveško keramiko, hišni lep in sekundarno uporabljeno rimsko stavbno gradivo.8 4 Dobrova. Utrjena kopa s premerom 12 m. Jarek, ki jo obdaja, je širok 11 m, nasip pa 3 m. V bližini še dve utrdbi v obliki podkve. Skupna dolžina je 100 m.9 5 Drevenik pri Rogaški Slatini. Tri nekoliko izrazitejše kope, verjetno naravne, na vrhu visokega hriba, zadnja obdana z jarkom in nasipom. Jarek je mestoma globok 1 m, ravno toliko pa je visok tudi nasip. Dolžina branjenega prostora približno 50 m, širina 50 m.10 2 Imeno. Pogled na utrjeni prostor z vzhoda. — Imeno. View of site from the east 6 Golek. Umetno nasut plato na ravnini imenovan Gradišče, nepravilne pravokotne oblike (vel. 21 X24m). Na strani je objekt obdan s polkrožnim do 6 m širokim jarkom, ki je navzven podkrepljen še z dvignjenim nasipom. Dva manjša nasipa z jarki potekata tudi na južni strani objekta, tako da sega skrajni južni nasip prav do struge bližnjega potoka. Priložnostno najdene netipične črepinje.11 7 Gorica pri Slivnici. Na hribu Gradišče je z jarkom in nasipom obdan prostor. Dimenzije celotnega prostora so 70 X 40 m. Okop je na več mestih ohranjen v višino do 2,5 m. Od dna jarka do osrednjega prostora znaša višina 3—6 m. Na zahodnem delu je nekoliko pridvignjen, a popolnoma raven prostor. V profilu okopa je opazna samo zemlja, kamenja ni.12 8 Hom. Na hribu Gradišče je že Pečnik izkopal stavbo iz 5. in 6. stoletja. Ne glede na antične najdbe — omenjajo se tudi srednjeveške — je za najdišče značilen jarek z okopom. Jarek je globok 1—2 m, širok do 2,5 m. Ovalni plato na sredini je velik okoli 80 X 40 m. V jarku je videti precej ruševin, najdena je bila tudi malta. Vse kaže, da je nekdaj tu stala antična postojanka (črepinje), kasneje pa so prostor zaradi odlične lege obdali z jarkom in nasipom. Vprašanje je, ali so ostanki ruševin v jarku zgradbe, ki so bile postavljene kasneje, ali pa je le jarek odkril ostanke starejših stavb. Najdena antična in srednjeveška keramika.13 9 Imeno (sl. 2). Utrjeni prostor se nahaja na koncu nekoliko sploščenega grebena. Naravno je zavarovan s treh strani, na severnem delu pa ga od grebena loči 6 m globok in okoli 10 m širok jarek. Tako omejen utrjeni prostor je velik približno 40 X 30 m. 10 Jurišna vas. Utrdba, imenovana Ančnikovo gradišče, je od grebena ločena z zidom (vezan z malto). B. Saria jo v nasprotju z W. Schmidom uvršča v srednji vek.14 11 Kamnica. Neraziskano gradišče, ki ga Pirchegger označuje za srednjeveški objekt.15 12 Kebel. Gradišče z jarki, utrjenim stožcem in vmesnim praznim prostorom.16 3 Lemberg-Figožar. Jarek in nasip na zahodni strani utrjenega prostora. — Lemberg-Figožar. Ditch and embankment on western side of fortified area 13 Lemberg-Figožar (sl. 3). Utrjena kopa je obdana z jarkom in nasipom. Premer utrjenega prostora je 40 m. Najdena netipična keramika. 14 Lemberg-Vetrnik. Naravna utrjena kopa s premerom 30 m. Približno 6 m pod vrhom kope je na dveh straneh vidna 4 m široka terasa. 15 Letenice. Na Klemenčevem gradišču vidne umetne terase, osrednji plato in obrambni okopi. Najdena srednjeveška keramika.17 16 Lokovica. Manjše dvodelno gradišče, ki izvira najbrž iz srednjega veka.18 17 Lom. Utrdba iz srednjega veka, ovalne oblike, viden jarek in okop.19 18 Makoše pri Ribnici (sl. 4). Na ledini Šance objekt velikosti 41 X 28 m, trapezoidnega tlorisa, na treh vogalih vidni polkrožni zaključki. Pri sondi čez obzidje je bila ugotovljena naslednja konstrukcija: nabrane večje skale apnenca vezanega z ilovico. Več sond je dalo le nekaj fragmentov poznosrednjeveške keramike, zato ga P. Petru stavlja v čas izgradnje Hausbergov.20 19 Mislinjska Dobrava. Pravokotni okop sestavlja nasut zemeljski nasip, ki obdaja 21 X 24 m veliko notranjo ravnico brez sledov kakšne stavbe. Nasip je visok do 2 m in ima na severni strani useku podoben izhod, širina pri dnu je 1,5 m.21 5 Pameče. Tloris utrjenega prostora ter presek po dolžini in širini (po Pahiču). — Pameče. Plan of fortified area and cross-section through length and breadth (after Pahič) 6 Pekre. Tloris in presek utrjenega prostora (po Schmidu). — Pekre. Plan and cross-section of site (after Schmid) 20 Pameče (sl. 5). Na podolgovatem grebenu utrdba z zravnano kopo (16X9 m), od grebena ločena z jarkom in nasipom. Schmid domneva zatočišče pred madžarskimi vpadi v 10. stoletju.22 21 Pečica pri Lembergu. Utrjena kopa s premerom 30 m. Na vzhodni strani sta vidni dve terasi. Prva (višja) je široka 10 m, druga 15 m.23 22 Pekre (sl. 6). Na nekoliko nagnjenem terenu leži povprečno 77 cm širok jarek, ki obdaja skoraj v pravilnem krogu 11,5 m dolgo in 10,9 m široko ravnico. Jarek je širok od 90 do 110 cm. Na severni strani je viden l,10m širok dohod, ki je pri dolžini 2,15 in širini 1,10 m tlakovan z 40 cm debelim tlakom iz velikih lomljencev, med katerimi so manjši prodniki. Tlak se začne 70 cm pod nivojem.24 23 Podgorje pri Letušu. Na ledini Trebinje sled gradišča z dokaj ravno osrednjo površino dolgo 30 m in široko 23 m. Okrog gradišča je še viden 3 m širok obrambni jarek in na južni strani ostanek dohodnega mostu.25 24 Pohorski dvor (Hompoš). Griček z današnjim gradom je tolmačil W. Schmid kot zgodnjesrednjeveško utrdbo za obrambo pred madžarskimi vpadi.26 25 Prežki vrh. Greben od Kotelj do Raven je bil v srednjem veku utrjen z zaporo in posameznimi utrdbami proti turškim vpadom na Koroško.27 26 Radovljica. Z jarkom in nasipom utrjeno Gradišče.28 27 Raduše. Utrjena vzpetina z umetno zravnano ovalno kopo, veliko 30 X 14 m, obdano z velikim nasipom in jarkom. W. Schmid domneva zatočišče pred madžarskimi vpadi.29 28 Rep (sl. 7). Utrjena ovalna kopa Repnikovo gradišče je velika 25 X 20,6 m in obdana z dvema nasipoma in jarki. Prvi nasip jo obdaja v obliki podkve, drugi v obliki kroga. Kopa je visoka 5 m. Skupna širina obeh jarkov in nasipov na vzhodni strani znaša 10 m. Na zahodni strani je le en jarek in nasip, saj teren razmeroma strmo pada. W. Schmid je našel tu nekaj črepinj, ki jih je stavil v čas poznega latena.30 7 Rep. Pogled na celotni utrjeni prostor in presek (po Miillnerju) ter tloris (po Schmidu). — Rep. View of whole site and cross-section (after Milliner) 29 Slope. Ostanki srednjeveške utrdbe in jarka.31 30 Spodnje Grušovje. Na ledini Dvorše je okop, dolg 70 m, širok 26 m, v obliki nepravilnega pravokotnika, obdan z jarkom in nasipom. V izkopanih sondah je S. Pahič ugotovil le rumenkasto sivo ilovnato zemljo, pri zgornjem okopu na severni strani tudi nekaj lomljenih kamnov do 60 cm debeline, ki so raztreseni ležali v zemlji, vmes pa tu in tam nekaj oglja. Redke črepinje, ki jih je našel, uvršča domnevno v srednji vek.32 31 Spodnji Kocjan (sl. 8). Kopa imenovana Atilov grob in Atilov grad je visoka 9 m, premer pa znaša 35 m. Obdana je z dvojnim jarkom in nasipom, v katerem je Milliner ugotovil osem lukenj v razmakih 4—5 m (premer lukenj 25 cm, globina 2 m). Jarek med nasipom in pobočjem je širok 3—4 m. Nasip je zgrajen iz zemlje. Milliner je našel tudi ostanke hišnega lepa z odtisi trstičja in vmes nekaj črepinj (?).33 32 Središče ob Dravi (sl. 9). Na ledini Gradišče je 54 m dolg m 20,5 m širok gnc, obdan z 21,5 m širokim jarkom. Od zunanje strani zapira jarek širok nasip, ki je bil dokaj močan, a je danes razrušen. Tik ob vznožju griča se vleče ozek nasip iz večjih lomljencev (zid ?). Grič je umetno nasut in dosega višino 4,2 m.34 33 Strmec pri Rogatcu. Na hribu Turnše je utrjen prostor s premerom 30 m. Hrib je izredno strm, nekoliko lažji je dostop le s severa, kjer je pod vrhom 2 m široka terasa.35 8 Spodnji Kocjan. Pogled na celotni utrjeni prostor ter tloris in presek (po Miill-nerju). — Spodnji Kocjan. View of whole site with plan and cross-section (after Milliner) 34 šumenje. Na ledini Log je velik utrjen prostor (160 X 100 m), ki ga je J. Pečnik označil za naselbino prvih Slovanov. Utrjen prostor ni raven ampak se skoraj enakomerno dviga po grebenu od severa proti jugu, le na skrajni južni strani je nekoliko daljša ravnica. Umetno narejen jarek je dobro viden na severni in južni strani, na vzhodni in zahodni pa zaradi strmine ni potreben. Z malto vezan zid, ki obdaja naselbino, je viden predvsem na južni in zahodni strani. 9 Središče ob Dravi. Približen tloris utrjenega prostora (po Kovačiču). — Središče ob Dravi. Approximate plan of fortified area (after Kovačič) 10 Vrhe. Tloris utrjenega prostora ter presek po dolžini in širini (po Pahiču). — Vrhe. Plan of site and section through length and breadth (after Pahič) 11 Žlan. Tloris utrjenega prostora z dvema stavbama (po Schmidu). — Žlan. Plan of fortified site with two buildings (after Schmid) Pri ca. 100 m s severne strani je hrib predeljen z jarkom, ki pa preseka samo zgornji del grebena. Na zahodni strani, na umetni terasi nekoliko pod zidom so bili najdeni fragmenti prazgodovinske keramike, znotraj obzidja ni najdb.36 35 Tinje. Na Babičevem gradišču so vidni šibki sledovi nasipa in jarka.37 36 Vrhe (sl. 10). Kopa ovalne oblike z okroglo ravnico s premerom 5 m. V južnem delu je na obeh straneh obdana s prečnima nasipoma in jarkoma, medtem ko podolžni stranici varuje strmo pobočje. Jarek na severni strani je 1 m širok in 0,5 m globok, na južni strani pa je 3 m širši in 0,9 m globlji, medtem ko sta nasipa za njima visoka 1,2 m. W. Schmid naj bi našel tu halštatske črepinje, vendar kasnejše sonde niso dale prepričljivih najdb.38 37 Vurberg. Na robu Dravske terase je še neopredeljeno gradišče, utrjeno z nasipom.39 38 Zamostec pri Ribnici. Na koti 581 m, imenovani Gradišče ali Stari grad, je viden plato z nasipom in obrambnim jarkom. Je elipsaste oblike, velikost 70 X 50 m.40 39 Zgornje Duplje. Na Arhovem gradišču sta vidna okop in obrambni jarek. Omenjajo tudi zidove.41 40 Žlan (sl. 11). Na ledini Groblje je W. Schmid odkril 19,80 m dolg in 19,30 m širok, skoraj okrogel prostor, ki je bil obdan s 4,40 m širokim obrambnim zidom, zidanim iz močnega kamenja. V notranjosti je odkril dve stavbi, velikost 5,30 X X 4,60 m in 2,70 X 2,80 m. Objekt je datiral v čas od 9. do 11. stoletja. O eventualnih najdbah iz tega časa ne poroča.42 Navedene objekte lahko po obliki in dimenzijah razdelimo v več skupin. Pri tem je treba omeniti, da je ta razdelitev le začasna, saj so ti objekti premalo raziskani. Veliko podatkov v literaturi je tako skromnih, da jih lahko uvrstimo le v seznam, ne moremo pa jih upoštevati pri podrobnejši tipološki členitvi. la) V to skupino spadajo najtipičnejše oblike utrjenih prostorov. Kopa, ki jo obdajata jarek in okop, je na vrhu sploščena in različno široka (od 10 do 30 m). Dobijo se tudi takšne z več jarki in okopi. Večinoma jih srečamo na višjih hribih, običajno na koncu daljšega grebena. Zidovje na njih ni bilo odkrito. Najdišča, ki pripadajo tej skupini so: Lemberg-Figožar, Spodnji Kocjan, Rep idr. 1 b) Pri objektih te skupine gre le za varianto prej 'opisanega tipa. Približno enake dimenzije in oblika, le da je namesto jarka in okopa ena ali več teras (nekoč verjetno opremljene s palisadami). Takšni so : Lemberg-Vetrnik, Pečica pri Lembergu, Strmec pri Rogatcu idr. 1 c) V to skupino bi lahko uvrstili najdišče Žlan, kjer sta bili na prostoru s premerom 20 m, zavarovanem z močnim zidom, odkriti dve stavbi. 2 a) Tej skupini pripadajo objekti večjih izmer in običajno ovalne ali kako drugače podolžne oblike (dolžina od 40 do 200 m, širina od 20 do 100 m). Značilni so zopet jarki in okopi, včasih le jarki. Najdišča so: Gorica pri Slivnici, Imeno, Hom idr. 2 b) Od prejšnje grupe se loči nekaj najdišč, ki so podobna, le da imajo poleg navedenih značilnosti tudi obzidje. Najdišča: Makoše pri Ribnici, Šumenje in Jurišna vas. 2 c) Utrjeni prostori z jarki in okopi nekoliko večjih dimenzij ter ostanki arhitekture ugotovljeni znotraj branjenega prostora. Sem sodi predvsem Brezje in morda tudi Črešnjevec. Najdišča bi lahko razdelili tudi glede na njihovo lego : a) najdišča na višjih hribih (Tinje, Kebel, Jurišna vas, Šumenje, Rep) ; b) najdišča v gričevnatem svetu (Imeno, Spodnji Kocjan, Črešnjevec idr.) ; c) najdišča v ravnini (Golek, Središče ob Dravi, Pekre idr.). Najdbe, ki se z navedenih utrjenih prostorov omenjajo, so z izjemo Brezja skromne. Le pri nekaterih je bila najdena srednjeveška keramika, pri nekaj drugih prazgodovinska, pogosteje se omenja netipična keramika, največkrat pa najdbe niso znane. Ponovno bo treba pregledati keramiko z nekaterih najdišč, ki jo je W. Schmid označil za prazgodovinsko (največkrat pozno-latensko), a je bila ponekod pri kasnejših raziskavah ugotovljena le srednjeveška (Črešnjevec).43 Kot kronološka opora nam lahko služijo naslednji, vsaj deloma raziskani utrjeni prostori: Brezje (keramične ostaline iz 11. in 12. stoletja), Makoše pri Ribnici (poznosrednjeveška keramika), Črešnjevec (srednjeveška keramika) in Žlan (celoten objekt datiran v čas od 9. do 11. stoletja; vendar je ta datacija nekoliko vprašljiva, ker W. Schmid ne poroča o najdbah). Še bolj negotovo je mesto nekaterih postojank (Pameče, Raduše, Pohorski dvor, Spodnji Kocjan), katerih nastanek je W. Schmid domneval že v času madžarskih vpadov v 10. stoletju. Zanesljivih najdb, ki bi potrdile to datacijo, danes še ne poznamo. Zgodnjemu srednjemu veku je pripisal F. Kovačič tudi nastanek utrjenega prostora v Središču ob Dravi, ne moremo pa niti mimo J. Pečnika, ki je na enem izmed njih (Šumenje) domneval naselbino prvih Slovanov.44 Vprašanje detajlne datacije bo potrebno pustiti odprto, dosedanje najdbe kažejo v grobem na obdobje srednjega veka. Zanimivo bi bilo ugotoviti predvsem začetek izgradnje tovrstnih utrjenih prostorov, saj je nekaj oprijemljivih podatkov, ki kažejo, da bi lahko na njih iskali tudi že zgodnje srednjeveško poselitev (analogije).43 Njihova izgradnja je bila primerna zaradi razmeroma enostavne tehnične izvedbe verjetno skozi ves srednji vek (Preški vrh). Poseben problem je funkcija teh utrjenih prostorov. Ali imamo opravka s stalno naseljenimi postojankami, zatočišči, periodično uporabljenimi vojaškimi postojankami na strateško važnih točkah ali pa morda z vsem navedenim, ni jasno. Pri nekaterih objektih bi se lahko strinjali s Herrnbrodtom, ki je pri raziskovanju Rennenburga ugotovil, da utrdba ni bila nikoli uporabljana, ali pa je imela vsaj številčno zelo šibko posadko in da je gradnjo diktirala država kot preventivni ukrep za slučaj nevarnosti, ki pa morda niti ni nastopila.46 Glede na različne tipe teh utrjenih prostorov vidimo, da gre za objekte z različnimi funkcijami, ki pa jih bo treba za vsak tip posebej šele ugotoviti. Karta razprostranjenosti utrjenih prostorov je vsekakor zelo pomanjkljiva, podaja tudi nepopolno stanje raziskanosti v Sloveniji. Kaže predvsem na grupiranje nekaterih najdišč ob važnejših prometnih žilah, medtem ko pri drugih spet lego v bolj odmaknjenem svetu. Zadnje topografske raziskave dajejo slutiti, da je podobnih najdišč še veliko in da so razen na štajerskem in Koroškem številna tudi v drugih delih Slovenije, da pa jih bo večinoma šele treba odkriti. Karta razprostranjenosti najdišč (številke se nanašajo na najdišča v seznamu). — Map of distribution of sites (numbers refer to sites in the list) Posebno pozornost bo treba posvetiti gradovom, saj večkrat ugotavljamo stare gradove v krajih, kjer so znani utrjeni prostori. Podobne objekte najdemo v literaturi večkrat tudi drugod. Za primerjavo lahko služijo številna najdišča v Avstriji, kjer je potrebno omeniti predvsem odlično Schadnovo delo o hausbergih in njim podobnih objektih na Spodnjeavstrijskem.47 Omembe teh utrjenih prostorov srečamo v večjem številu tudi v severozahodni Hrvatski, kot dobro raziskano podobno najdišče pa lahko omenimo Mrsunjski lug.48 Za zaključek naj ponovno poudarimo, da bo topografski ogled odkril še veliko podobnih objektov in da bo potrebno, ko bo gradivo sistematično zbrano, pristopiti k njihovi temeljiti obdelavi. Sestavek ima predvsem namen, da opozori nanje in spodbudi njihovo raziskovanje, ki bo poleg ostalih rezultatov pokazalo morda tudi na zgodnje slovanske naselbine na našem prostoru. 1 Arheološka najdišča Slovenije (ANSI), Ljubljana 1976, 275, 302. 2 A. Miillner, Argo 3 (1894) 218. 3 W. Schmid, Südsteiermark im Altertum, Südsteiermark (1925) 27. 4 Omejil sem se le na utrjene prostore, s katerih niso znani zidani objekti. 5 Pri tej točki je možno, da je kako najdišče, ki je tako označeno, že starejše, a sem ga za vsak slučaj uvrstil v to 9kupino; pravo pripadnost bodo pokazala sondiranja in natančnejši ogledi. 3 ANSI, 171. 7 ANSI, 269. 8 ANSI, 310. 9 ANSI, 273. 10 S. Ciglenečki, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 234. 11 Za podatek se zahvaljujem kolegi J. Dularju. 12 S. Ciglenečki, o. c., 234. 13 M. Slabè, Varstvo spomenikov 17 do 19 (1974) 170. ANSI, 219. 14 ANSI, 311. 15 ANSI, 302. 46 ANSI, 307. 47 ANSI, 169. 48 ANSI, 275. 49 ANSI, 273. 20 P. Petrù, Varstvo spomenikov 13 in 14 (1968-69) 196. 24 S. Pahič, Varstvo spomenikov 17 do 19 (1974) 201. 22 ANSI, 276. S. Pahič, o. c., 230. 23 S. Ciglenečki, o. c., 242. 24 ANSI, 308. 25 ANSI, 279. 28 ANSI, 301. 27 ANSI, 276. 28 ANSI, 167. 29 ANSI, 276. 39 ANSI, 311. 34 ANSI, 139. 32 S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 346, op. 47. 33 ANSI, 333. 34 ANSI, 326. 35 S. Ciglenečki, o. c., 243. 36 ANSI, 230. S. Ciglenečki, Varstvo spomenikov 21 (1976) (v tisku). 37 ANSI, 311. 38 ANSI, 277. S. Pahič, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 231. 39 ANSI, 317. 40 J. Puš, M. Slabè, Poročilo s topografije leta 1964, Evidenčna kartoteka Zavoda SRS za spomeniško varstvo (37/45—64). 44 ANSI, 172. 42 ANSI, 165. 43 S. Pahič, Arheološki vestnik 1 (1950) 174. 44 F. Kovačič, Trg Središče (1910) 78. J. Pečnik, Izvest ja Muzejskega društva za Kranjsko 14 (1904) 40. 45 K. Hetzer, Arch. Austriaca 21 (1957) 75 ss. A. Tode, Germania 36 (1958) 197 ss. A. Weiss, Arch. Austriaca 39 (1966) 54 ss. 46 A. Hermbrodt, Germania 37 (1959) 321 ss. 47 H. P. Schadn, Die Hausberge und verwandte Wehranlagen in Niederösterreich, Prähistorische Forschungen 3 (1953) 247 ss. 48 B. Vikič, M. Gorenc, Prilog istraživanju antiknih naselja i putova u sjeverozapadnoj Hrvatskoj (1969) 21 ss. Z. Vinski, K. Vinski-Gasparini, Gradište u Mrsunjskom lugu (Zagreb 1950). ON THE PROBLEM OF THE DEFINITION AND DATING OF SEVERAL FORTIFIED SITES IN SLOVENIA Summary Archaeological literature frequently mentions fortified sites, usually surrounded by ditches and embankments, whose function and dating are difficult to determine as most have not yet been excavated, while almost no characteristic finds have been discovered on the surface or after a sounding (wherever this was carried out). So these places have often been considered to be mediaeval, as opposed to prehistoric.1 Interest in them arose relatively early, especially in the smaller ones (Rep, Spodnji Kocjan), which A. Milliner termed shrines.2 Later, interest in them dropped in the face of many other sites which were in finds; only W. Schmid showed any interest in them, but he mostly routinely classified them as fortresses from the time of the Magyar raids.3 It is often difficult to determine from the literature whether in fact such a place is being referred to, as their descriptions greatly vary and depend to a large extent on the preciseness of the author’s observations. Because I came across a large number of such places in the field and established, through external characteristics, that they had much in common with one another, I drew up a working list of this fortified areas. To this I added those mentioned in ANSI which appeared, from their descriptions, to be similar. The list of these places is, of course, only provisional. It should only show where and in what form they appear, and does not present any systematically collected material. Those of which I have first-hand knowledge or which are more thoroughly reported in the literature are described to a fuller extent in the list. To these, more superficially of course, are added those mentioned in ANSI which I decided were related. The criteria I considered for inclusion in the list of a site which I found in the literature are as follows: 1. Sites whose chief characteristic were ditches and embankments (occasionally also terraces) and where as a rule there were no other finds made in the vicinity which would point to a specific period; 2. Mention made of mediaeval ruins (fortresses) where walled buildings are not known;4 3. Undefined ruins; 4. Schmid’s observations on fortifications for defence against attacks by the Magyars. I must also emphasise the fact that ditches and embankments, characteristic of these places, are frequently situated on previously colonised prehistoric sites (Šumenje) or even on Roman sites (Horn) and often only the more characteristic finds from the earlier periods are known which thus determine the dating of the sites, although the formation of the terrain points to a later time. These places can be divided into several groups by form and dimensions. It must be stressed, however, that this grouping is only provisional, as these sites have not yet been sufficiently excavated. The descriptions in the literature are often so vague that the sites can merely be included in the list, but cannot be included in a more detailed, typological classification. 1 a The most typical forms of fortified site belong to this group. The mound, which is surrounded by a ditch and embankment, is flattened on top and is of varying width (from 10—30 m). There are also some with several ditches and embankments they are surrounded by one or more terraces (probably once equipped a long ridge. No walls have been discovered. Sites belonging to this group include: Lemberg-Figožar, Spodnji Kocjan, Rep etc. 1 b The sites in this group constitute a variant of the preceding one. They are more or less of the same dimensions and shape, but instead of ditches and embankments they are surrounded by one or more terraces (probably once eyuipped with palisades). Such types are: Lemberg-Vetrnik, Pečica pri Lembergu, Strmec pri Rogatcu etc. 1 c The site at Žlan may be included in this group, where two buildings were discovered in an area 20 m in diameter, protected by a strong wall. 2 a This group includes larger sites with, usually, oval or otherwise elongated forms (length 40—200 m, width 20—100m). Ditches and embankments are again characteristic, with occasionally only ditches. Sites in this group, Gorica pri Slivnici, Imeno, Hom etc. 2 b Several sites differ from the previous group in that in addition to the characteristics mentioned above they also have surrounding walls. Sites: Makoše pri Ribnici, Šumenje and Jurišna vas. 2 c Fortified sites with ditches and embankments, somewhat larger in size with the remains of wooden architecture within the enclosed area. To this group belongs Brezje, and perhaps Črešnjevec as well. Sites can also be classified according to their position: a) sites on high hills (Tinje, Kebel, Jurišna vas, Šumenje, Rep); b) sites on lower uplands (Imeno, Spodnji Kocjan, Črešnjevec etc.); c) sites in the plain (Golek, Središče ob Dravi, Pekre etc). Finds mentioned in connection with these fortified sites are, with the exception of Brezje, few in number. At few sites was any mediaeval pottery found, at others prehistoric, more often atypical, earthenware is mentioned. In the majority of cases there were no finds. It will be necessary to look again at the pottery from several sites which Schmid classified as prehistoric (mostly late La-Tène), while later excavations established only mediaeval pottery (Črešnjevec).43 The following, partly excavated, fortified sites may serve as a chronological basis: Brezje (pottery remains from the 11th and 12th centuries), Makoše pri Ribnici (late mediaeval pottery), Črešnjevec (Mediaeval pottery) and Žlan (the whole site dated to a period from the 9th to the 11th centuries, although this dating is somewhat dubious as Schmid makes no mention of finds). Even more uncertain is the date of some other sites (Pameče, Raduše, Pohorski dvor, Spodnji Kocjan), which Schmid assumed to originate at the time of the Magyar vaids in the 10th century. There are as yet no reliable finds which might confirm this dating. Kovačič also assigned the origins of the fortified site at Središče ob Dravi to the early Middle Ages, while we cannot ignore Pečnik, who theorised that one of these sites (Šumenje) was a settlement of the first Slavs.44 The question of a detailed dating must be left open; present finds indicate a rough grouping within the mediaeval period. It would be interesting to be able to establish the beginnings of the construction of fortified sites of such kind, as there are some indications of settlement already in the early Middle Ages (analogies).45 Due to the relatively simple design employed, their construction was probably continued throughout the whole mediaeval period into modern times (Preski vrh). The function of these sites presents a special problem. It is not clear whether we are dealing with permanently inhabited sites, shelters, periodically used military posts at strategically important points or with all of these. With some of them we can concur with Hermbrodt, whose excavation of Rennenburg established that the fort was never used, or was manned by only a token force and that its construction had been authorised as a preventive measure in case of danger, which had perhaps never materialised. The varying types of these fortified sites indicates a variety of functions and each type must be examined individually to establish its purpose. The map of the distribution of fortified sites is very inadequate as it indicates only the present state of research in Slovenia. It mainly shows the grouping of some sites around the more important communication routes, while others lie in a more isolated position. Latest topographical research indicates that there are many more such sites, in other areas of Slovenia as well as in Styria and Carinthia but that the majority are yet to be discovered. Special attention must be paid to castles, as old castles are often established to be in places where fortified sites are known. We can see from the literature that similar sites are to be found elsewhere as well. Comparison can be made with numerous sites in Austria, where special mention should be made of Schaden’s excellent work on the Hausberg and similar sites in Lower Austria.47 Mention of many fortified sites is found in north-west Croatia as well; one such well-excavated site is Mrsunjski lug.48 In conclusion, I should again stress that a topographical survey will uncover many more similar sites and that, when the material has been systematically collected, it must be examined in depth. The main aim of this article is to draw attention to these sites and to encourage research into them as they may, among other things, reveal evidence of early Slavonic settlement in Slovenia. KOŠUTA — CERVULA NIKO KURET Institut za Slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana Téma tega sporočila se je pokazala povsem nepričakovano ob urejanju gradiva o maskah na Slovenskem. V Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU se že vrsto let ukvarjamo s slovenskimi maskami. Leta 1974 se nam je posrečilo končati ob podpori Sklada Borisa Kidriča triletno eksploratorsko akcijo, ki je zajela vse glede mask dotlej neraziskane ali pomanjkljivo raziskane dele Slovenije. Gradivo, ki ga je zbralo osemindvajset eksploratorjev ob nadrobno izdelani vprašalnici, je danes urejeno. S poprej zbranim gradivom vred je zdaj predmet obdelave in raziskave, ki bosta terjali še precej časa. Za začetek smo se lotili tipološkega sortiranja posameznih likov. Pri takem poslu tudi etnologi zelo cenimo zemljevid. Ko smo začeli vnašati nanj znamenja za posamezne like, je naša pozornost rasla ob znamenjih, ki predstavljajo pojav tako imenovane košute. Gre za zoomorfno pustno masko, ki jo označuje na palico nasajena lesena živalska glava z gibljivo spodnjo čeljustjo. Lik košute predstavlja ali en sam človek ali pa sta zanj potrebna dva. Za opis prvega tipa smo izbrali terensko poročilo iz Kozjega:1 »V košuto se napravi en sam fant. Nosi leseno glavo, spodnjo čeljust odpira in zapira z vrvico, zobje so iz drenovega lesa. Glava je prelepljena s suho kožo domačega zajca. Fant je ogrnjen z odejo ali s širokim plaščem. Košuto spremljata dva ali trije vodniki. Košuta tuli. Pravijo, da je lačna in žejna. Skuša gristi ljudi, predvsem dekleta. Skozi odprti gobec ji dajejo potice, mesa, vina. Vodniki jo prodajajo, ljudje ,glihajo‘, jo otipavajo, ali je debela ali breja, košuta pa rita in grize ...« Za drugi tip navajam poročilo iz Oplotnice :2 »Košuta je hodila do druge svetovne vojske. Predstavljala sta jo dva moška. Glava je bila podobna košuti, prevlečena z ovčjo kožo z ušesi. Oči je imela narisane, jezik ji je molel iz gobca, zadaj je imela rep. Spodnjo čeljust je imela pregibno. Sprednji moški, ki je glavo nosil, jo je upravljal z vrvico. Njemu se je držal za ramena drug, oba pa sta bila pokrita z rjuho do tal. Hodila sta sama, brez vodnika. Na košutinem vratu je bila odprtina, da je prednjik videl hoditi...« Navedli smo dva primera od doslej šestindvajset zajetih, ki pa so si bolj ali manj vsi podobni. 1 Košuta iz Lažiš pri Dobju (Jože Gradič). — Eine »Hirschkuh«-Vermummung aus Lažiše bei Dobje (Träger: lože Gradič). — Foto: Niko Kuret (1976). 2 Glava košute iz Mrzlega polja pri Jur-kloštru (Stanko Golob). — Ein »Hirsch-kuh«-Kopf aus Mrzlo polje bei Jurklošter (Träger: Stanko Golob). — Foto: Niko Kuret (1976). Tip maske z leseno živalsko glavo in gibljivo spodnjo čeljustjo je znan pod drugimi imeni tudi drugod po Sloveniji (npr. rusa na Dravskem polju ali šimla v Podjuni),3 po Jugoslaviji (kot klocalica ali kot turica v starem Dubrovniku),4 v naši nemško govoreči soseščini (kot Habergeiss)5 in drugod po Evropi.6 Celò v daljni Indoneziji so ji iskali paralele, kar je bilo seveda prenagljeno — saj pontske selitve, na katere so se sklicevali, ne dokazujejo zadosti zanesljivo vezi med evropskimi in azijskimi maskami tega tipa.7 Toda ostanimo pri košuti. O košuti je poročal prvi Josip Pajek leta 1884 v svojih »Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev«.8 Na str. 196 beremo: »V Celjskej okolici na pustni torek ,košuto' okoli gonijo...« Skoraj sto let so slovenski in tuji etnologi za njim ponavljali to lakonično omembo, ne da bi jo mogli točneje določiti. Sistematična in nadrobna raziskava v našem Inštitutu je dala zdaj točen pregled, kod je košuta pravzaprav razširjena: šestinštirideset znamenj, rdečih bucik, na zemljevidu nedvoumno pravi, da je košuta razširjena od južnih obronkov Pohorja do severnih obronkov Bohorja; 3 V preteklosti ali sedanjosti ugotovljena nahajališča košute (doslej 46 krajev). — Aus der Vergangenheit überlieferte oder in der Gegenwart angetroffene »Hirschkuhs-Vermummungen (bisher 46 Orte). 32 — Arheološki vestnik če natanko pogledamo, so znamenja posebno gosta na področju od Šentjurja in Šmarja proti jugu do Bohorja. To bi samo na sebi še ne bilo presenetljivo. Presenetilo nas je pa, da košute razen dveh izjem, ki si jih še ne znamo razložiti — v Ambrusu v Suhi krajini in v Lesah pri Prevaljah — ne moremo ugotoviti nikjer drugod na Slovenskem. Podatki so se vrhu tega zgnetli na razmeroma majhnem področju. Zavedeli smo se torej, da se to področje krije s tistim, ki na njem arheologi v zadnjem času odkrivajo pomembne, da, presenetljive najdbe: Rifnik, Ajdovski gradeč, zdaj še Prapretno. Očitno je bilo to področje v pozni antiki pribežališče pred strahotami preseljevanja ljudstev. Staroselci so si poiskali kraje, ki bi bili odmaknjeni od velikih prometnih poti in bi bili teže dostopni. Takšno je to področje še dandanes. Njegovega južnega dela, tistega, kjer so nahajališča košute najgostejša, se je do druge svetovne vojske držal pridevek »Urwald«, po vojski mu pravimo Kozjansko. Tudi to je danes že sinonim za odročno, pozabljeno, zaostalo, »nerazvito« področje. Tod je torej o pustu hodila košuta, odkar stari ljudje pomnijo — tudi moja rajna, leta 1867 rojena mati mi je pravila, kako se je je kot otrok bala. Košuta hodi tod še dandanes. Lansko poletje smo našli po domovih blizu Jurkloštra, Planine in Dobjega nekaj košutinih glav, ki so še vsako leto o pustu v funkciji kakor v starih časih. Košuta v tolikšnem številu na razmeroma tako majhnem in tako izrazito odročnem ozemlju mora izzvati pozornost maskologa. Vprašamo se zato : Kaj je s to košuto, od kod je? Ne sme nas motiti, da se lik po večini morfološko ne ujema s svojim imenom. Primerjalna maskologija, ki uvršča te in podobne like med tako imenovane ekvidne maske, ugotavlja še in še, da se realna podoba lika pogosto ne ujema z njegovim imenom. Na Slovenskem imamo masko kamele — njena glava pa je dostikrat rogata. Panonska rusa naj bi bila konj ali kobila — toda njena glava ni prav nič podobna konjski. Tudi poljski turoii sploh ne spominja na tura in romunska capra komaj kdaj na kozo. Ljudstvo pač brezskrbno oblikuje in preoblikuje, je pa konservativno v imenih. Če je količkaj mogoče, se oklepa starih, sporočenih imen. Ne moti ga, da je nekdo glavo maske spremenil, tako da se nič več ne ujema s starim imenom. Ime ostaja, oblika se spreminja. Zato ima naša košuta danes ali govejo glavo z govejimi rogovi ali konjsko glavo s konjskimi ušesi ali pa fantazijsko glavo z dvema izrastkoma, ki sta lahko ušesi ali rogova. Ostane nam torej ime. Kaj z njim? Zdi se nam, da ime košute kaže v daljno preteklost. Primerjalne raziskave vodijo do starih in najstarejših virov. Za prva krščanska stoletja najde tudi maskolog zelo dragocena pričevanja v delih cerkvenih pisateljev, ki jih je zbral znani Jacques-Paul Migne v nad 160 zvezkih svoje Patrologije.9 Med latinskimi viri (Series latina) je za čas od 4. do 10. stoletja kar dosti takih pričevanj. Cerkveni pisatelji, z njimi tudi sinode in koncili z izredno žolčnostjo napadajo in obsojajo nastope maskirancev v hrupnih kalendnih sprevodih. Le-ti so se tudi po pokristjanjenju kot globoko zakoreninjena poganska dediščina žilavo upirali cerkvenim prepovedim. Cerkev je preganjala vsakršno šemljenje, še prav posebno pa šemljenja v jelena ali košuto: cervum ali cervulum facer e, cervulam ali hinniculam facer e. Ostri napadi in neusmiljene prepovedi so bile naperjene zlasti na dvojico, ki je očitno nastopala skupaj in se pogosto tudi skupaj navaja: Cervulum et vetulam facere ali pa Cervulam et vetulam facere, to je: maskiranje v jelena in telico ali pa v košuto in telico. Zakaj je bila ravno ta dvojica cerkvenim krogom trn v peti, še danes samo ugibamo. Prvi glas proti šemljenju v jelena prihaja iz Hispanije; oglasil se je tam barcelonski škof Pacianus (u. 370).10 Prizanesljiv je bil njegov sodobnik, milanski škof sv. Ambrozij (u. 397),11 po njegovem nastopa jelen pač »more vulgi«. Hude težave pa je povzročala mladi Cerkvi keltska Galija s svojimi maskami v sprevodih ob januarskih kalendah. Caesarius iz Arlesa (de Arelate, 470—542)12 se huduje v 129. homiliji nad januarskimi kalendami : ... Quis enim sapiens poterit credere, inveniri aliquos sanae mentis qui cervulum facientes in ferarum se velint habitum commutare? V neki drugi pridigi, znani kot Sermo Pseudo-Augustini,13 beremo podobno : Quid tam demens quam... india ferino habitu, et capreae aut cervo similem fieri, ut homo ad imaginem Dei et similitudinem factus sacrificium daemonum fiat?... še enkrat se oglaša pseudo-Augustinus v svojem 265. sermonu14 in poziva h kaznovanju vsakogar, ki se še napravlja v košuto: Licet čredam quod illa infelix consuetudo ... iam ... fuerit ... sublata ; tarnen, si adirne agnoscatis aliquos illam sordi-dissimam turpitudinem de hinnicula vel cervula exercere, ... castigate! Sinoda v Auxerru 573—603 prvič oficielno obsoja telico in jelena v svojem prvem kanonu : Non licet kalendis Januarii vetola aut cervolo facere.15 Po neki pridigi sv. E 1 i g i j a , škofa v Rouenu (588—659),16 sodeč, pa se ljudstvo za prepoved ni menilo : Nullus in Kalendis Januariis nefanda et ridicala, vetulas aut cer-volas ... faciat. Poenitentiale Theodora iz Canterburyja17 iz druge polovice 7. stoletja že določa pokoro za prestopnike: Si quis in Kalendis Januariis in cervulo aut vetula vadit, ... tres annos poeniteat! Neki opat Cummeanus iz 7. ali 9. stoletja18 še dodaja prejšnjemu v svojem »Liber de mensura Poenitentia-rum« : »... quia haec daemonium est.« Podobno merseburški Penitencial iz 8. stoletja.19 Med Nemci je moral svariti opat Priminius (u. 750),20 sodobnik sv. Bonifacija: Cervulos et vetulas in Kalendis vel aliud tempus nolite ambulare ... V istem 8. stoletju je Burchard iz Würzburga21 skoraj dobesedno ponovil opozorila Caesarija iz Arlesa, po čemer sklepamo, da razmere na Bavarskem tedaj niso bile drugačne od razmer v stari Galiji pred 200 leti. Podobne so tudi poznejše obsodbe in grožnje s pokoro. Še v 9. stoletju grozi Regino iz Prüma (u. 915)22 v svojem delu »De synodalis causis et disciplina ecclesiastica« : Fecisti aliquid quod pagani faciunt in Kalendis januariis in cervulo et vetula, tres annos poeniteas. Pokora se je sicer omilila. Tako določa »Corrector« Burcharda iz Wormsa (pred 1024) :23 Fecisti aliquid tale, quale pagani fecerunt et adhuc faciunt in Calendis Januarii, in cervulo ...? Si fecisti, XX dies in pane et aqua paeniteas. V istem 11. stoletju je neki neznani frankovski pridigar grmel v svoji »Homilia de sacrilegiis :24 Quicumque in 4 Oseba, našemljena v jelena. Človekov obraz je viden v sredini postave. (Iz ilu-miniranega rokopisa Roberta de Borrona »Historie du Graal«, ok. 1280. - Paris, Bibliothèque Nationale. — Hirschvermummung. Das Gesicht des Vermummten ist in der Mitte der Gestalt sichtbar. (Aus der illuminierten Hs. des Robert de Borron, »Histoire du Graal«, um 1280. - Paris, Bibliothèque Nationale. kalendas ienuarias... cervulum et alias miserias vel lusa (sc. facit) quae in ipso die insipientes solent facere ... non Christianus, sed gentilis est. Ogorčenim obsodbam in strogim prepovedim sledimo nekako do 11. stoletja, potem virov pri Migneu zmanjka. Ljudje so se šemili naprej. To bi smeli sklepati po miniaturi v rokopisni »Histoire du Graal« Roberta de Borrona iz okoli leta 1280, ki jo hrani Nacionalna biblioteka v Parizu.25 Miniatura predstavlja človeka, maskiranega v jelena, ki pred njim stopica igre in piska na dude. Jelen pa v Evropi v poznejših stoletjih izgine, čeprav je nepregledna množica starih tipov živalskih mask ostala ohranjena do današnjih dni. Osamljeno je poročilo iz konca 15. stoletja na Poljskem, kjer neki Nikolaj B 1 o ii s k i v svojem »Tractatus sacerdotalis de sacramentis« iz leta 149025 prepoveduje obhajati igrce in vse, qui induunt larvas et fingunt cervos vel equos... Današnja Zahodna Evropa je masko jelena in košute, kakor kaže, pozabila. Imamo le še ostanek v Angliji, kjer v Abbots Bromleyu šest fantov z jelenjimi rogovi na glavi vsako leto na ponedeljek po žegnanju pleše poseben ples.27 Na Balkanu poročajo o jelenji maski v Romuniji v začetku 18. stoletja,28 njeno ime cerbul (< cervu ille), tudi cerb ali cerbat je znano še danes. Od Romunov so vojvodinski Srbi prevzeli ime lika, ki mu pravijo šerbulj.*» Značilno je, da se je tudi tod ohranilo samo ime. Ne tako v Bolgariji. V krajih vzhodno od Sofije še vedno nastopata jelen, »rogač«, in košuta na pustni ponedeljek, ki ga zato imenujejo rogač-ponedeljnik.30 Začetke jelenjega in košutinega šemskega lika moramo iskati daleč v preteklosti. Upravičeno domnevamo, da je bil jelen kultni lik že v paleolitiku — naj spomnim na upodobitve v jami Trois Frères, v Val Camonica in morda še drugje. Njegov kultni značaj se je ohranil skozi tisočletja. Ne bomo za zdaj omenjali znanega jelenjega kulta pri Skitih. Mikavneje je, da se ustavimo pri jelenjem kultu Keltov. Znano je, da so imeli Kelti svoje jelenorogo božanstvo, Cernunna, čigar podoba ni ohranjena samo na srebrnem kotlu iz Gundestrupa na Jiitlandu,31 ampak tudi na slovenskih tleh, v Beli krajini, na nagrobniku, ki ga je pred nekaj leti opisal Peter Petrù.32 Pozabiti tudi ne smemo na vlogo jelena in košute pri starih Grkih. Jelen je bil Artemidina sveta žival33 in Aktaiona so si predstavljali z jelenjo glavo. Žene iz Beotije so se napravljale v košute in so v taki preobleki žrtvovale Aktaionu, da bi jim dal zarod.34 Raziskovalci sicer danes ne priznavajo zveze grškega jelenjega kulta s keltskim. Nasprotno. Ludwig Radermacher je menil35 ravno v zvezi z zgodnjesrednjeveškimi cerkvenimi prepovedmi, da je bila jelenova ali košutina maska razširjena v glavnem na keltskih tleh, da je segala kvečjemu v Zgornjo Italijo in da je bila pri Keltih avtohtona. Ostro nasprotovanje maskiranju v jelena ali v košuto ter v mlado govedo, telico, sili k sklepu, da je zavzemal kult obojega, zlasti pa jelena ali košute, v stari keltski religiji izredno pomembno mesto. Zelo verjetno je sicer, da so se te maske razmeroma zgodaj kultno izpraznile, da torej niso več opravljale kake kultne funkcije, pač pa so se zavoljo ljudstvu lastne zakonitosti vztrajanja in konservativnosti ohranjale zanaprej in se prav tako po neki znani zakonitosti sprevrgle v burlesknost. Toda mlada Cerkev je bila očitno občutljiva in je preganjala vse od kraja, kar je spominjalo na poganstvo, za kar je našla oporo v prepovedi poganske vere, ki jo je razglasil cesar Teodozij Veliki že konec 4. stoletja. Računati pa moramo tudi z ostanki poganstva, ki so utegnili imeti še aktiven odnos. Da so bili napadi predstavnikov Cerkve do teh ostankov še posebno žolčni, je za tiste čase razumljivo. Zaman se, žal, vprašujemo, kakšen je bil cervus ali cervulus, kakšna je bila cervula po obliki svojega nastopanja ob zatonu antike. Pariška miniatura iz konca 13. stoletja nam kaže maskiranca, ki v nadnaravni velikosti predstavlja jelena z velikim rogovjem na glavi, a kot dvonožca, torej v nekaki antropo-morfizirani obliki. Vemo pa, da so danes podobni liki tudi četveronogi, se pravi, da jih predstavljata dve osebi. Katera od obeh oblik je prvotna, ne vemo. Nadalje je za večino današnjih likov te vrste značilna gibljiva spodnja čeljust. Na pariški miniaturi taka čeljust ni vidna. Verjetno pa so jelena in druge živalske like radi predstavljali s takšno čeljustjo že v najzgodnejših časih. Arhetip takega lika je utegnil biti podoben rimskemu Manducu, ki je zatrdno imel dosti starejše prednike tudi zunaj meja latinskega območja. Manducus je nastopal — po neki Placidovi glosi36 — kot naprava ali kot maskiranec v nekaterih sprevodih, in pompa antiquorum, starega Rima. Imel je velike čeljusti in je z njimi strašno klopotal: ... magnis malis ac late dehiscens et ingentem sonitum dentibus faciens ... Končno še ugibljerao, zakaj so se v prostranem keltskem območju odločali v kalendnih sprevodih zdaj za jelena, zdaj za košuto. Zatrdno se niso odločali po naključju. Jelen je moral imeti v kultu svojo določeno vlogo, košuta pa svojo. Samo v ilustracijo naj navedemo, da je imel jelenji kult npr. pri Skitih37 izrazit solarni značaj — kakor grški Apolon je sončni jelen Skitom v njihovi lovski dobi meril pot po nebesnem svodu. Bil pa je tudi vodnik na oni svet, zato so Skiti pozneje, ko so postali nomadi in jezdeci, konjem v grobovih veljakov natikali jelenje maske. S tem v zvezi bi mogla biti tudi vloga jelena in zlasti košute v plodnostnih obredjih, kakor priča navedeni primer z grškim Aktaionom. Košuta je bila tudi sicer zagoneten lik. škof Jordanes poroča v 6. stoletju,38 da so Huni sledili skrivnostni košuti čez močvirja ob obalah Azovskega morja in tako odkrili pot v Evropo. Po tem dolgem, a neizbežnem ovinku se vrnimo naposled k naši košuti. Ponuja se zdaj domneva, da utegne biti naša košuta v kontinuitetni zvezi s cervulo noriških romaniziranih staroselcev in njihovih keltskih prednikov. V njej bi smeli videti relikt, survival starega kultnega lika domačinov našega področja, ki so se v zmedah preseljevanja ljudstev zatekli v težko dostopne predele jugovzhodnega Norika. Domnevati smemo, da se tudi pokristjanjeni prebivalci niso takoj in povsem odrekli starim šegam, kakor se jim kljub cerkvenim prepovedim niso odrekali njihovi sodobniki v stari Hispaniji, Galiji in Germaniji. V enklavah težko dostopnih področij je cervula živela dalje — kakor koli že, ali v svoji kultni funkciji ali zgolj kot zakoreninjeno izročilo. Zakaj ravno cervula, zakaj ne cervus, ostaja tudi tukaj skrivnost. In ko so se valovi novih naseljencev, Slovanov-Slovencev, razlili polagoma tudi po odročnih dolinah pod Pohorjem, posebno pa pod Bohorjem, so cervulo prej ali slej sprejeli in ji dali svoje ime. Cervula je bila zanaprej košuta.™ Pri tem upoštevamo, da tudi Slovanom živalske maske niso bile neznane, točneje: da so imele tudi pri njih svojo kultno vlogo. O tem govore pričevanja iz poznejših stoletij, poprej jih nihče ni ohranjal spominu. Morda se je celò lik neke slovanske živalske maske kontaminiral s staroselsko cervulo. To se je zgodilo tem laže, če je bil kult jelena ali košute tudi Slovanom domač, kar nikakor ni nemogoče. Razvili sta se — če nista bili že poprej dani — tudi obe obliki našega lika: dvonoga in četveronoga oblika. Od doslej ugotovljenih šestinštirideset primerov košute na našem ozemlju je polovica dvonogih, polovica četveronogih ... S tem izročamo svojo domnevo v znanstveno razpravo. Če naše sklepanje drži, potem se zgovornim, čeprav nemim pričam zatona antike na naših tleh — Rifniku, Prapretnemu, Vranju in morebitnim drugim, neodkritim — pridružuje še svojevrstna živa priča, košuta — cervula, dasi jo veže z davnino samo še ime, ker je svojo prvotno obliko bistveno spremenila in je tudi že zdavnaj izgubila svojo začetno funkcijo. 1 Arhiv Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, sekcija za ljudske šege in igre, gradivo eksploratorske akcije 1971—1974, sign. E 10. 8 (por. Jože Bah). 2 Kakor op. 1, sign. E 5. 3 (por. Vladimir Šlibar). 3 Gl. še L. Pivko, Pustna kobila (rusa, šarga, gambela, košuta itd.) ČZN 10 (1913) 151—155. 4 Gl. V. Stefanovič Karadžič, Život i običaji naroda srpskog (Beč 1867) 20. Prim. tudi M. Gavazzi, Das Masken- wesen Jugoslawiens, Schweizerisches Archiv für Volkskunde 63 (Basel 1967) 194. 5 Gl. A. Erich, R. Beiti, Wörterbuch der deutschen Volkskunde (Stuttgart 21955) 282—283, s sliko (= Kröners Taschenausgabe Bd. 127). Posebej za avstrijsko soseščino gl. V. v. Geramb, Sitte und Brauch in Österreich (Graz 31948) passim. 6 N. Kuret, Problèmes de typologie du masque populaire en Europe, Annuai-re XV de la Commission Royale Beige de Folklore, section wallonne 1961-62. (Bruxelles 1967) sep. odt. 7 J. Kunst, Cultural Relations between the Balkans and Indonesia (Amsterdam 1954) = Kon. Instituut voor de Tropen, Mededeling No. CVII, Afdeling Culturale en Physische Anthropologie, No. 47. — Polemično: L. Kretzenbacher, »Rusa« und »Gambela« als Equidenmasken der Slowenen, Alpes Orientales 4 (Firenze 1966) 49—74. 8 J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev (Ljubljana 1884). 9 J. P. Migne, Patrologiae curcus com-pletus (Paris 1844 ss.) (Series latina l-PLj 1844—1865). 10 Migne, PL 23,1081. 11 Migne, PL 23, 813. 72 Migne, PL 39, 2001. 13 Migne, PL 39, 2003. 14 Migne, PL 39, 2239. 15 Joannes Dominicus Mansi, Sacrorum conciliorum nova et amplissima collectio, 9. Florentiae (1759 ss) 912. 76 Migne, PL 137, 524. 17 M. P. Nilsson Opuscula selecta 1 (Lund 1951) 240, op. 43. L. Radermacher, Beiträge zur Volkskunde aus dem Gebiet der Antike: Aus altchristlicher Predigt (Wien 1918) 89—93 (= Kais. Akademie der Wissenschaften, Phil.-histor. Klasse, Sitzungsberichte 187. Bd., 3. Abh.). 18 E. Hoffmann-Krayer, Neujahrsfeier im alten Basel und Verwandtes (2), Schweizerisches Archiv für Volkskunde 7 (Zürich 1903) 194—195. 19 Carolus Henricus Meyer, Fontes historiae religionis Slavicae, Berolini 1931, 81 (= Fontes historiae religionum ex auctoribus graecis et latinis ... Fase. IV). 20 E. K. Chambers, The Mediaeval Stage 2 (Oxford 1903) 304. 21 Navaja Hoffmann-Krayer, 197. 22 Navaja Chambers, 305. 23 Navaja G. Dumézil, Le probleme des Centaures (Paris 1929) 25, op. 1 (=Annales du Musée Guimet, Bibliothè-que d’études, t. 41). 24 Navaja Chambers, 304. 25 S. Glotz, Les origines de la tradition du masque en Europe. Le Masque dans la tradition européenne, Katalog (Binche 1975) 19. 26 Meyer, 79. 27 W. Liungman, Traditionswanderun-gen Euphrat-Rhein 2 (Helsinki 1938) 736 (— FFC 119). 28 M. Pop, C. Eretescu, Die Masken im rumänischen Brauchtum, Schweizerisches Archiv für Volkskunde 63 (Basel 1967) 165, op. 2. 29 Gl. K. Moszynski, Kultura ludowa Slowian 2 (Krakow 1939) 990, s sliko 223. 30 Liungman, 806. 31 Prim. K. Sälzle, Tier und Mensch, Gottheit und Dämon (München 1965) 148—150. 32 P. Petru, Cernunnos v Sloveniji, Situla 4 (1961) 31—45. 33 W. E. Peuckert, s. v. Hirsch: Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens 4 (Berlin u. Leipzig 1931-32) 89. 34 Peuckert, str. 101. 35 Radermacher, 89—93. 36 Diehl, sv. Manducus: Paulys Real-encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft 4 (Stuttgart 1896) 1044. 37 V. Schütz, L'art des steppes et le style animalier. Or des Scythes. Tresors des musées soviétiques, Katalog (Paris 1975) 43. Gl. tudi T. Talbot Rice, The Scythians (London 1957). 38 Schütz, 43. 39 Ime je staroslovensko. Cerkvena slovanščina že ima izraz košuta za Àaq>oC, cerva. Tudi sh. košuta in bolg. košuta. Gl. E. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch 1 (Heidelberg 1908—1913) 586. HIRSCHKUH — CERVULA Zusammenfassung Verf. konnte aufgrund der bisher gesammelten Materiale über das Maskenwesen des slowenischen ethnischen Gebiets eine auffallende Ballung von Angaben über einen bestimmten Maskentypus auf einem begrenzten Gebiet der einstigen Untersteiermark feststellen. Es ist die sogenante košuta, die Hirschkuh. Die Maskenforschung zählt derartige Maskengestalten — eigentlich nicht ganz entsprechend — zu den Equidenmasken. Es sind Masken mit einem (hölzernen) Tierkopf mit beweglichem Unterkiefer. Die košuta tritt heutzutage kaum je mit einem Hirschkuhkopf auf, ihr Kopf ähnelt öftestens einem Pferde- oder Rindskopf. Verf. weist darauf hin, dass Maskengestalten im Lauf der Entwicklung auch wesentlichen morphologischen Änderungen ausgesetzt sind, dass aber dem Gesetz der Beharrung gemäss die ursprüngliche Benennung trotzdem beibehalten wird. Da in den Texten altchristlicher Autoren aus den ersten Jahrhunderten u. Ä. sehr häufig die Hirsch-bzw. Hirschkuhmaskierung (cervum, cervulam facere u. dgl.) erwähnt wird und es sich zunächst im südlichen košuta-Bereich um ein in jeder Hinsicht ausgesprochenes Rückzugsgebiet handelt (südöstliches Noricum mit bisher drei entdeckten vor- bzw. spätrömischen Siedlungen), führt Verf. die Möglichkeit an, dass es sich bei der Benennung der košuta/Hirschkuh-Maske um ein Survival aus der Zeit der Spätantike handeln dürfte. Die Slawenstämme, die das Gebiet nach Abzug der Langobarden besiedelt hatten, hätten die ursprüngliche cervula-Maskierung übernommen und ihr den slawischen Namen beigelegt, inwiefern Hirsch- bzw. Hirschkuhmaskierungen nicht schon bei den Slawen üblich waren. POZNOANTIČNE NASELBINE IN UTRDBE DARK AGE SITES AND MILITARY LINES CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM UND DIE SPÄTRÖMISCHE VERTEIDIGUNG IN SLOWENIEN PETER PETRU Narodni muzej, Ljubljana Die spätrömischen Befestigungen und Verteidigungssysteme in Slowenien und in den östlichen Alpen in einem kurzen Referat zu umreissen, ist ein anspruchsvolles Unterfangen, das nur durch Zusammenfassung des bisherigen Forschungswissens durchgeführt werden kann. Als Grundlage verwende ich deshalb die in den Werken Claustra Alpium Iuliarum (Katalogi in monografije 5, 1971) veröffentlichten Ergebnisse, die Darstellung der Feldforschungen in dem Aufsatz »Novejši rezultati arheoloških izkopavanj Claustra Alpium Iuliarum« (Arheološki vestnik 22 [1971] 350) von P. Petru und den Führer »Zaton antike v Sloveniji« (Ljubljana 1975), erschienen anlässlich einer Ausstellung, die sich mit eben der Problematik dieses internationalen wissenschaftlichen Kolloquiums unter der Leitung des Slowenischen archäologischen Verbandes auseinandergesetzt hat. Seit Ende des 3. Jahrhunderts hat die weströmische Regierung ihre Verteidigung an der Alpenkette von Ligurien bis zum Kvarner planmässig ausgebaut, debei messen die Römer den Alpengipfeln und -pässen die erhabene, geradezu symbolische Bedeutung eines natürlichen Beschützers ihres Reiches bei. Zur Zeit der Kämpfe zwischen den östlichen und westlichen Herrschern im 4. Jahrhundert gilt die Sperre der Ostalpen ausdrücklich als die letzte Scheidewand zwischen beiden Kaiserreichen. Deshalb haben die westslove-nischen Pässe als der charakteristischste militär-geographische Faktor, der mit dem Schutz Italiens zusammenhängt, bei den damaligen historischen Ereignissen eine ausserordentliche Bedeutung erhalten. Bis zu der verhängnisvollen Schlacht bei Fluvio frigido (Ajdovščina) 394 haben die militärischen Befehlshaber es stets vermieden, mit germanischen und anderen Söldnereinheiten den Boden Italiens zu betreten. Eine Folge dieser Überzeugung ist der Ausbau der Sperrmauer durch die schwer passierbaren Regionen und Berge auf der Linie Rijeka—Snežnik— Rob—Rakitna—Vrhnika—Grahovo ob Bači—Gailtal, die an den Hauptstrassen noch zusätzlich befestigt wurde, bei Martinj hrib, Kalce und Hrušica durch eine zweite und dritte Wehrlinie. Die Konzeption der Verteidigung an den Pässen vom Donauraum, vom Balkan und von Dalmatien nach Westen wurde von Diokletian durch die Gründung dreier Söldnerlegionen, der sogenannten julisch-alpinen, fortgeführt. Das Werk dieser Legionen ist die Errichtung einer über 70 km langen Sperrmauer und vermuteter Holzpalisaden zwischen den Sperren, wodurch die 250 km lange Linie zwischen Rijeka und dem Gailtal abgeriegelt war. Kastelle, Wachposten, Türme, Hinterhalte, eingefriedete Siedlungen, befestigte Landvillen usw. haben zusätzlich ein durchdacht ausgearbeitetes Verteidigungssystem geschaffen. Im Hinblick auf die militärische Verteidigung bestanden die Vorteile dieses Gebiets in seiner dünnen Besiedlung und der wasserarmen Karstlandschaft, durch die ein Feind zu Hunger und Durst verurteilt war. Die gesamte Ausführung der taktischen, strategischen und geographischen Aspekte der Verteidigung ist meisterhaft. Ein wesentlicher taktischer Zug war zweifellos das Einkesselungsmanöver mit dem Ziel, den Gegner von der Verpflegung abzuschneiden, ihm die Kommunikation unmöglich zu machen und die Einheiten zu spalten. Der auf diese Weise zerstreute und in den Wäldern von Hrušica, Javornik und Snežnik verunsicherte Feind sollte nach den Vorstellungen des Heerführers durch Hinterhalt, Flankenangriff und Aufreiben in Mauernähe unter der tödlichen Reichweite der Wurfgeschosse, der Katapulte, Onager u. ä. vernichtet werden. Wir haben es also mit einer Kampfaufstellung zu tun, die in ihrer Breite und Tiefe auf die defensive Taktik zugeschnitten ist. Eine so konzipierte Verteidigung könnte jedoch ohne eine scheinbar unwichtige Kleinigkeit nicht harmonisch funktionieren — nämlich ohne eine gut eingespielte Nachrichtenverbindung. Auch dies wird durch die Wahl der Lage von Festungen und Beobachtungsposten bestätigt, denn diese liegen in der Regel auf Anhöhen mit gutem Fernblick. Dieser Aspekt im Verteidigungskonzept weist zugleich darauf hin, dass auch Siedlungen und Einödhöfe in der Verteidigungszone und ausserhalb von ihr mit eingefasst wurden. Nach der niedrigen Lage der Einheiten zu schätzen — denn das militärische Handbuch Notitia dignitatum zählt sie als Pseudokomitatensis auf und zwar ist die I. und die III. Legion in Italien und die II. in Illyricum stationiert — und nach dem defensiven Charakter des gesamten Systems des Sperrwalls war dieser ursprünglich für die Dämmung der Wogen plündernder und wandernder Völker bestimmt. Deshalb ist die Mauer verhältnismässig dünn und hat am Fuss einen Durchmesser von gut einem Meter. Die übliche Höhe der Mauer betrug wahrscheinlich 4 m, eben breit genug zum Begehen und für die Brustwehr. In Entfernungen von je etwa 100 m ist die Mauer gewöhnlich durch Türme verstärkt, was auch auf die Reichweite der damaligen Artilleriewaffen hinweist. Auch sind Festungen und Wachtürme in die Mauer eingegliedert, meistenteils als besonderer Verteidigungspunkt am Durchlass einer Strasse durch die Mauer. Ein Überblick über die Reste der Sperrmauer ist in dem vor Jahren erschienenen Buch Claustra Alpium Iuliarum zu finden, das den Namen trägt, mit dem die Römer diese Mauer am häufigsten bezeichnet haben. Reste sind von den Archäologen bisher an folgenden Orten gefunden worden: Rijeka, Jelenje, Klana, östlich von Snežnik, Babno polje, Loški potok, Benete, Strmca, Gradišče Cei eia Forum luli Naviodunum Hi Lonqatlcum / : !■ • F.'Timavi P'iu™ ®X>52 Aquileia • čentur 50 km Tareatica SeUwie : pri Robu, Selo pri Robu, Rakitna, Pokojišče, Verd—Vrhnika—Strmica, Nova Oselca, Zarakovec v Bači, Šempeter Slovenov bei Cividale, Rattendorf im Gailtal, Martinj hrib pri Logatcu, Lanišče nad Kalcami, Hrušica nad Colom. Durch planmässige Forschungsarbeiten, unterstützt von der Forschungsgemeinschaft Sloweniens, ist es uns im letzten Jahrzehnt gelungen, die Hauptsperrfestungen an der Strasse nach Aquileia und Triest auszugraben. Auf diesem Sektor liegt hinter der ersten — 12 km langen — Verteidigungslinie oberhalb Vrhnikas die Gabelung, wo sich die beiden Strassen schieden. Die Strasse nach Triest war durch das Kastei in Martinj hrib geschützt, während die Abzweigung nach Aquileia durch den Aussichtsturm in Lanišče und von der Festung Hrušice aus überwacht wurde. Durch Ausgrabungen haben wir festgestellt, dass die ältesten gemauerten Reste bis in den Anfang des 4. Jahrhunderts weisen, dass der Wall in der zweiten Hälfte desselben Jahrhunderts zweimal renoviert und Anfang des 5. Jahrhunderts zum letzten Male zusätz- lieh befestigt wurde. In Martinj hrib war die Zahl des ausgegrabenen Materials — Waffen, Gefässe und Geld, darunter eine vermoderte Börse mit etwa 200 Münzen — ausserordentlich gross. Die Münzen dieses Stützpunktes stammen vom Beginn des 5. Jahrhunderts. Die in Lanišče gefundenen Münzen — alle aus dem Jahre 388 — stimmen mit dem neuen Befestigungs-ausbau unter Kaiser Maxim überein. Das Ausgrabungsmaterial von Hrušica stammt aus der Zeit zwischen der Diokletian-Aera und dem Anfang des 5. Jahrhunderts. Angesichts der zahlreichen Funde an Frauenschmuck war auf der Festung von Hrušica der militärischen Station auch eine zivile Poststation angegliedert. Unumstössliche archäologische Beweise werden ausserdem durch die antiken literarischen Quellen über die Mauer und deren Geschichte zu einer Aussageeinheit abgerundet. In den Quellen werden diese Reste Wall (vallum) genannt, Mauer (murus), Engpass, Klamm (angustiae), befestigte Grenze (limes), Italiens Schutzgebiete an den Alpen (tractus Italiae circa Alpes) und Sperren (claustra). Letztere Benennung kommt am häufigsten vor, weshalb wir diese Bezeichnung übernommen haben. Das archäologische Material aus der Zeit des zweijährigen Aufenthalts Kaiser Magnentius’ ist zwar nicht umfangreich, dafür aber erlesen. In Trojane wurde der Ring des Offiziers Abundantius gefunden. In Ljubljana wurden Goldmünzen des Magnentius gefunden, Stäbchen aus Rohsilber mit seinem Petschaft und — sicherlich der aufschlussreichste Fund — die vergoldete Statue des sogenannten Emonaer Bürgers. Erst die ausserordentlich gewisenhaf-ten Säuberungs- und Konservierungsarbeiten der letzten Jahre im Laboratorium des Nationalmuseums haben alle Einzelheiten dieser Plastik zu Tage gebracht. Es hat sich gezeigt, dass wir ein erstklassiges bildhauerisches Werk der Spätantike vor uns haben, das in den individuellen Zügen des Porträtierten ältere Qualitäten erhalten hat. Zugleich ist die Fülle des Haars, die Augenbrauen, Augen und die Kleidungsdrapperie rustikal dargestellt, was durch ein zweidimensionales Auffassen den plastischen Eindruck von Gesicht und Körper zum Teil wieder entkräftet. Im Jahre 388 schildert uns Paulus Orosius die Vorbereitungen und den plötzlichen Einfall Theodosius’ durch die Sperrmauer : Aquileiae tune Maximus victoriae suae spectator insederat. Andragathius comes eius summam belli administrabat ; qui cum largissimus militum copiis ipsamque magnarum co-piarum fortitudinem praecellente consilio omnes incredibiliter Alpium ac fluminum aditus comunisset, ineffabili iudicio Dei, dum navali expeditione incautum hostem praevenire et abruere parat, sponte eadem quae obstruxerat claustra deseruit. 4. ita Theodosius nemine sentiente, ut non dicam repugnante, vacuas transmisit Alpes atque Aquileiam improvisius adveniens hostem ilium magnum, Maximum, trucem et ab inmanissimis quoque Germanorum genti-bus tributa ac stipendia solo terrore nominis exigentem sine dolo et sine controversia clausit cepit occidit. Besonders begeistert sind die Schilderungen von Theodosius’ Sieg über Eugenius, denn die kirchlichen Schriftsteller messen ihm eine besondere Bedeutung bei, weil Gott nach dem Gebet des Kaisers dessen Streikräften durch die Bora geholfen habe. Unter den vielen Beschreibungen der Ereignisse ist die Authentizität derer des Zeitgenossen Claudius Claudianus am sichersten. Zwei spätere literarische Quellen beweisen, dass die Sperren noch im 5. und sogar im 7. Jahrhundert ihre militärisch-strategische Funktion ausgeübt haben. Eine ältere Quelle bildet Prosper Tiro : Attila redintegratis viribus, quas in Gallia amiserat, Italiani ingredi per Pannonias intendit, nihil duce nostro Aetio secundum prioris belli opera prospiciente, ita ut ne clusuris quidem Alpium, quibus hostes prohiberi poterant, uteretur, hoc solum spebus suis superesse existimans, si ab omni Italia cum imperatore discederet. Eine andere Quelle ist Paulus Diaconus der zum Jahre 663 in seinem Buch »Die Geschichte der Langobarden« berichtet, dass Grimualdus die Avaren gegen den aufständischen Friauler Herzog Lupus gerufen habe : 5.19 nam veniente cacano cum magno exercitu, in loco qui Flovius dicitur, sicut nabis retulerunt seniores viri qui in ipso bello fuerunt, per tres dies Lupus dux cum Foroiula-nis adversus cacani exercitus conflixit. Mittelbar dürfte aus dieser Quelle zu schliessen sein, dass die an den damaligen militärischen Operationen teilnehmenden Avaren (und Slaven) auf der Strasse über Hrušica herangekommen sind und dass die Reste der Festung und des Walls hier und in Ajdovščina sehr wahrscheinlich noch im Gebrauch waren. Die gleichzeitige Ansiedlung unserer Vorfahren bis zur Soča und westlich von ihr hat den Sinn der Mauer auf den Karstpässen völlig zunichte gemacht. Die Mauern sind mit der Zeit verfallen. Die Ruinen wurden zu einer Sehenswürdigkeit, mit der die Grenzen von Besitztümern bzw. Landschaften gekennzeichnet wurden (der frankopanische Besitz im 13. Jahrhundert von Rijeka bis Prezid; Notranjska: Dolenjskausw.). Zu einem erstaunlich einheitlichen Material sind wir bei den Forschungen in Ajdovščina gelangt. Die Haupteigenschaft der Funde in einem Atriumhaus und an anderen Punkten in Ajdovščina ist eine starke Brandschicht, unter der wir ein paar hundert Münzen gefunden haben, die alle mit dem schicksalhaften Datum, dem 6. September 394 schliessen. Unter ihnen entdeckten wir eine Goldmünze, die als Uniformschmuck eines sicherlich hohen Offiziers hergerichtet war. Dadurch wird die Vermutung bestätigt, dass Eugenius Castra, bzw. Fluvio frigido (Ajdovščina) zu seinem Stützpunkt in seinem Kämpfen gegen Theodosius bestimmt. Die noch heute ausgezeichnet erhaltene antike Stadtmauer begründet diese Wahl, zugleich aber ist auf diese Weise die Erinnerung an ein bedeutendes Ereignis in der Geschichte Europas erhalten geblieben. Während in Orten, in die Abgaben, Steuern und Kapital strömten und die von der Geissei der Verwüstung verschont blieben, wertvollste Kulturdenkmäler erbaut wurden, war die Rolle unserer Orte die Verteidigung und der Kampf ums nackte Leben. Vielleicht sind wir dieser Aufgabe wegen, die unserem Land von der damaligen Ausbeuterklasse auferlegt wurde, ohne gänzlich erhaltene Denkmäler geblieben. Sicher aber ist, dass die gemauerten Sperren von der Kvarnerbucht bis Kärnten die menschliche Not der spätrömischen Gesellschaft unter Beweis stellen und uns ein anschauliches Zeugnis geben vom gewaltigen, jedoch erfolglosen Bemühen um Erhaltung der römischen Welt, Ordnung und Kultur. RIFNIK, PROVINZIALRÖMISCHE SIEDLUNG UND GRÄBERFELD LOJZE BOLTA Pokrajinski muzej Celje Antike und spätantike Siedlung (Abb. 1) Der erste, der die Siedlung entdeckte, war W. Schmid.1 Er grub in den Jahren 1941—1943. Aus seinen Berichten und Plänen ist ersichtlich, dass er in dieser Zeit 4 vorgeschichtliche Häuser und 6 antike, beziehungsweise spätantike Gebäude entdeckte. Drei davon sind länglich mit drei oder vier Räumen. Unter den Kleinfunden traten die Gegenstände mit provinzialrömischem Einfluss hervor. Unter den Münzen ist für die Chronologie eine kleine Bronze des Ata-larichs die interressanteste. Nach dem II. Weltkrieg begann unser Museum im Jahre 1956 mit systematischen Ausgrabungen, die sich noch heute vollziehen. Unsere ersten Grabungen ergaben die Feststellung, das die Siedlung zu einer gewissen Zeit mit einer Verteidigungsmauer umgeben gewesen war.2 Die Verteidigungsmauer Zieht sich an der ganzen südwestlichen Seite der Siedlung entlang, wo das Gelände sanft abfällt, und der Zugang günstiger ist. Die Mauer ist 221 m lang und am östlichen und westlichen Ende mit einer Stützmauer verstärkt. Die Breite der Mauer variert Zwischen 1,0 und 1,20 m. Ungefähr in der Mitte der Verteidigungsmauer ist an deren Seite ein Wacht-haus gelehnt. Bei den Wohnbauten haben wir selbstverständlich nicht viele Gegenstände gefunden, weil die Häuser schon früh teilweise erforscht waren. Im unteren Gebäude, welches sich seiner südlichen Wand gleich an die Festungsmauer lehnt, haben wir mehrere Fensterglas-fragmente gefunden. Auch das Gebäude, das heute nicht mehr erhalten ist, lehnte mit der Südwand an der Verteidigungsmauer. Die anderen Wohnbauten erhoben sich in Terrassen gegen den Gipfel. Auf der nachfolgenden Terrasse steht ein Gebäude mit angebauter Vorratskammer. In diesem Gebäudebau wurde eine antike Grabinschrift gefunden.3 Zwei Bauten wurden im Jahre 1963 ausgegraben. Eine hatte eine Vorhalle und einen Wohnraum. Der Fussboden im Haus war aus festge-stamftem Lehm. Das andere Haus hatte ein ziemlich schlecht erhaltenes Fundament. Von Pflaster war keine Spur zu entdecken. Es entstand der Eindruck, in einem Raum mit drei aufeinanderfolgenden Feuerstätten zu sein. Um den Feuerherd herum gab es auch mehrere Stücke Eisenschlacke. Wir haben mehrere Münzen gefunden, die uns zusammen mit anderen Gegenständen das Bestehen der Siedlung in 2. Jahrhundert u. Z. beweisen. Westlich der Wohnbauten lag ein Wasser-Reservoir. Dieses Objekt ist in einen Felsen vertieft, und zwar 3 m unter dem Boden-Niveau. Im unteren Drittel der Zisterne befindet sich an Wänden und Boden ein noch vorzüglich erhaltener Mauerverputz, der durch Zugabe gemahlener Ziegel eine rötliche Farbe erhalten hat. Ubertüncht wurde er mit einer hellgrauen Farbe. Alle Ecken sind leicht abgerundet. Der Fussboden ist so gebaut, dass die ganze Fläche gegen die nordwestliche Ecke »hängt«. In der östlichen, westlichen und nördlichen Zisternenmauer ist ein ca. 1,40 m langer und 4 cm breiter Spalt. Dieser Spalt, dessen Tiefe bis zu 33 cm beträgt, ist auf der oberen und unteren Seite mit Holz belegt. Sakralbauten (Abb. 2) Der höchste Punkt der antiken und spätantiken Siedlung war für das sakrale Objekt reserviert. Das Fundament des gesamten Baukomplexes am Gipfel ist das Bauwerk l.4 Dieses Objekt ist 15m X 8m gross. Der Bau ist mit einer 20 cm hohen Stufe in 2 Teile geteilt, der westliche Teil ist 8 m und der östliche 7 m lang. In der westlichen Hälfte ist das Estrichpflaster fast auf der ganzen Oberfläche verhältnismässig gut erhalten. Im Raum östlich der Stufe aber ist das Pflaster nur an den Seiten erhalten, in der Mitte ist dagegen schon Felsen. An der Grenze zwischen Pflaster und Felsen ist eine 45 cm dicke Mauer teilweise erhalten. Zum Haupteingang auf der westlichen Seite führen 5 Stufen. Der Seiteneingang in das Gebäude befindet sich auf der Nordseite des östlichen Bauwerkes. Im Komplex der Basilika fanden wir 3 Altäre, die der hier zum erstenmale bekundeten gottheit Aqonius geweiht waren. Mit der Verbreitung des Christentums wurde auch in unserer Gegend der neue Glaube angenommen. Das beweisen die Reste der altchristlichen Basilika in Celje,5 die in der Kirche in Prebold (st. Pavel) eingemauerte Inschrift des Bischofs Gaudentius,6 die Kirche in Velike Malence,7 schliesslich aber noch die kürzlich entdeckte Basilika in Vranje bei Sevnica8 und auf Kučar in Bela Krajina.9 Ein Baptisterium wurde in Emona entdeckt.10 Die Entstehungszeit des sakralen Objektes am Rifnik können wir nicht feststellen. Mit Bestimmtheit aber können wir voraussetzten, dass die Basilika schon im 5. Jahrhundert dort bestand, wo früher der heidnische Tempel war. Die dem heidnischen Gott Aqonius geweihten wurden als Baumaterial zur Basilika verwendet. An der Nordseite des oben erwähnten Objektes wurde später ein neues 4 m breites Objekt angebaut. Die Mauer ist auf der Westseite noch um ca. 3 m verlängert worden, doch wird hier der Bau mit einer Trennmauer abgeschlossen. Auf der westlichen Seite aber entsteht der ganzen Breite nach noch ein Raum. Der Raum an der Nordseite der Basilika ist auch durch einen Holzzaun in zwei annährend gleiche Teile unterteilt. Im westlichen Teil war das Estrichpflaster verhältnismässig gut erhalten. Nur an der südwestlichen Ecke dieses Raumes war das Pflaster eingesunken. In diesem Raum haben wir nur Bruchstücke von Fensterglas gefunden. Der östliche Teil ist nochmals abgeteilt von der Abtrennung, die den westlichen Teil vom östlichen bis zum Nebeneingang unterteilt. In der östlichen Hälfte dieses Objektes entdecken wir en Taufbecken-Baptisterium. Der obere Teil ist zwar zerstört, erhalten aber ist noch der Wasserabfluss. Dieser befindet sich ca. 80 cm unter dem Estrich. Angelehnt an der Nordwand ist die Apsis. Der Raum für die Apsis ist mit dem Raum im Hauptgebäude verbunden. Hinter der Apsis haben wir in RIFNIK POZ IMO ANTIČN A NASELBINA SITUACIJSKI NAČRT N legenda : 1 starokrščanski cerkvi 2 vodni zbiralnik 3,4,5.67 stanovanjske stavbe 8 stražarnica 9 obrambni zid 10,tl podporni zid temelji antične in poznoantiČne naselbine sonda neodkopaniobramni zid r, prazgodovinska naselbina ^ domačija 1 Plan antične in poznoantiČne naselbine. — Plan der antiken und spätantiken Anlage j; LEGENDA 1.BAPTISTERIJ 2SARK0FAG 5 m 2 Tloris starokrščanske bazilike. — Grundriss der altchristlichen Basilika 33 — Arheološki vestnik 3 S-fibula iz groba 83. — S-Fibel aus der Grab 83 4 Okrogla fibula s človeško podobo iz groba 86. — Rundfibel mit menschlicher Figur aus Grab 86 5 Srebrn prstan s kačjima glavama. — Silber ring mit Schlangenkopfenden 6 Posodica, odkrita na naselbini; ornament je identičen kot na lončku iz groba 86. — Gefäss, endeckt auf der Siedlung; Ornament ist identisch mit jenem am Tontöpfchen aus dem Grab 86 einem Anbau eine Münze Justinianus’ I., geprägt 541 oder 542 u. Z. Vor beiden Bauwerken befand sich ein ca. 3 m breiter Nartex. In einer Tiefe von 2 m im südlichen Teil des Nartex lag ein Sarkophag, der aus Sandsteinplatten zusammengestellt war. Der Deckel war mit Mörtel verschlossen. Im Sarkophag lagen zwei Skelette, ein männliches und ein weibliches. Das männliche Skelett trug am Gürtel eine Schnalle mit einem schildförmigen Dorn, das weibliche Skelett aber eine silberne Haarnadel. Im Nartex und vor dem Nartex lagen in der Nähe des Haupteinganges eine Menge archiktektonischer Teile die dem Eingänge angehören. Im Fundament der südwestlichen Ecke des Nartex war die dritte dem Aqonius geweihte Ara eingebaut, die von Trosius Abascantus errichtet worden war. An der Südseite, längs des grösseren Sakralobjektes und am Nartex sind noch zwei Räume angebaut. Aufgrund der Funde in diesem Raum können wir schliessen, dass es sich um einen Wohnplatz handelt. Zum gleichen Schluss kommen wir bei der Behandlung des an der Südseite der Basilika angemauerten Raumes. Der Eingang in den Raum war vor der Südseite, wo noch heute zwei Stufen erhalten sind. In diesem Raume fanden wir zwei Münzen: eine von Hadrianus ( 117—138 ) und eine von Faustina Mater ( 141 ). Die apsidenlosen Saalkirchen können wir in die Zeit von 400—430 datieren. Beiläufig, in dieser Zeit entstehen Kirchen dieser Art in Kärnten.11 Man kann kaum sagen, wann die Zubauten der Kirche am Rifnik erfolgten, entweder schon im 5. oder erst im 6. Jahrundert. Die letzten Ausbesserungen erfolgten warscheinlich mitte des 6 Jahrhunderts, wenn wir nach dem im angemauerten Gebäude gefundenden Folis des Justinianus urteilen. Aufgrund der Brandreste, die knapp über dem Pflaster gefunden wurden kamen wir zur Überzeugung, dass die Kirche so wie auch die Siedlung niederbrannte. Spätantike Grabstätte In den Jahren 1962-63 und 1967-68 wurde die Gräberstätte am südlichen Abhange des Berges freigelegt. Die Grabungen ergaben 109 Skelettgräber.12 Die Orientation der Gräber hält sich konsequent an die Ost—West-Richtung, mit kleinen Abweichungen gegen Norden oder Süden. Die meisten Archäologen sind der Meinung, dass sich die Lage der Skelette nach dem Tage der Beerdigung richtet. Vereinzelte Skelette lagen auf einem Holzbrett, die meisten aber nur in der Erde. Die Lage der Hände war verschieden, am häufigsten aber gab es zwei Arten: die Hände liegen entlang des Körpers oder ruhen im Schoss. In einzelnen Fällen stiessen wir auf Skelette, die ohne Kopf begraben wurden. Dieser Brauch wird auch bei anderen Grabstätten aus dieser Erscheinung ist bis heute ungeklärt. Noch eine Besonderheit wurde auf unserer Gräberstätte bei einzelnen Skeletten bemerkt, und zwar eine Deformation des Schädels. In einem Falle ist diese Erscheinung ganz besonders markant. Aller Wahrscheinlichkeit nach können wir darin einen germanischen Einfluss wahrnehmen, der von den Hunnen und anderen zentralasiatischen Völkern übernommen wurde. Mehr als die Hälfte der Skelette hatten verschiedene Grabbeigaben. Unter den Beigaben gibt es praktisch keine Waffen. Die Gegenstände haben nützlichen oder dekorativen Charakter. Vorherrschend sind Halsketten aus Glas- und Bernsteinperlen, beinerne Kämme, und Ohrringe mit Würfel, beziehungsweise Körbchen, Sie die sind meistenteils aus Bronze, 1 Paar Ohrringe ist aus Silber und ein Paar aus Gold. Die goldenen und silbernen Körbchenohrringe erinneren an die bronzenen Ohrringe aus Bled,13 eine Herstellung der römischen Zentren, Haar und Kleidernadeln, sind alle aus Bronze. Im Grabe 83 entdeckten wir eine bronzene Nadel, die vergoldet war und als Haarnadel oder Schreibgerät diente.14 Der untere Teil der Nadel ist rund, der obere Teil aber flachgedrückt und endet in ein stilisiertes Tierköpfchen. Der flachgedrückte Teil der Nadel ist mit einem geflochtenen Ornament geschmückt. Aus der spätantiken Gräberstäte vom Rifnik sind uns drei Typen von Fibeln bekannt: die ostgotische Bügelfibel,15' die langobardische S-Fibel (Abb. 3)16 und die römische Rundfibel.17 Eine der Rundfibeln hat ein geometrisches Ornament, eine andere eine menschliche Figur ( Abb. 4 ). Ausser den erwähnten Fibeln fanden wir in einem Grabe auch eine klassische römische Fibel aus dem vierten Jahrhundert. Fingerringe sind nicht zahlreich und einfach gearbeitet. Alle sind aus Bronze. Aus der Siedlung haben wir einen schönen Fingerring mit Schlangenenden ( Abb. 5 ) und einen eisernen Fingerring mit Glasspaste. Gürtelschnallen sind aus Bronze. Keramische Gegenstände sind im Grabinventar aus Rifnik ziemlich selten. Zwei Töpfchen seien erwähnt, die sowohl der Form als auch der Faktur nach ihre provinzialrömische Herkunft bezeugen, ferner ein Töpfchen mit einem Ornament, das für die langobardische Keramik typisch ist (Abb. 6). In einzelnen Gräbern haben wir auch zahlreiche antike Münzen aus dem 3. und 4. Jahrhundert gefunden. Unter ihnen sind Münzen des Kaisers Aurelianus (270—276), Probus (276—282), Konstantinus I. (306—337) und Valentinianus (364—375) vertreten. Im Grabe 39 haben wir neben der Münze des Probus auch eine Silbermünze des langobardischen Königs Klef (572—574) gefunden, im Grabe 100 aber ein Triens des Kaisers Justinianus I. (527—565). Die Silbermünze des Königs Klef, die wir im Grabe fanden, ist bei uns eine wahre Rarität. Sie wurde noch in dem sogenanten langobardischen Friedhof in Kranj entdeckt.18 Zahlreicher sind die Triensen, des Kaisers Justinianus, sie wurden in Kranj,19 Vranje bei Sevnica20 in Kärnten21 usw. gefunden. Urteilen wir nach den Grabbeigaben, so liesse sich der Schluss ziehen, dass auf der spätantiken Gräberstätte am Rifnik in einem verhältnismässig kurzen Zeitraum, und zwar nur gegen Ende des 5. und in 6. Jahrhundert bestattet wurde. 1 W. Schmid, Die Fortschritte der vorgeschichtlichen Forschung in Südsteiermark zwischen den beiden Weltkriegen, Zeitschrift d. hist. Ver. f. Steiermark 36 (1943) 141, T. VII—Vili; Idem, Das ostgotische Dorf auf dem Reichenegg bei Anderburg, Untersteirischer Kalender 1944, 80. 2 V. Kolšek, Rifnik v antiki, Celjski zbornik (1965) 281. 3 L. Bolta, Napisi in reliefi s pozno-antične naselbine na Rifniku, Situla 14—15 (1974) 217. 4 L. Bolta, Starokrščanski baziliki v poznoantični naselbini na Rifniku, Celjski zbornik (1973-74) 309 ss. 5 E. Riedl, Reste einer altchristlichen Basilica im Boden Celeja’s, Mitt, der Zentr. Kommission 24 (1898) 219 ss. 6 F. Kovačič, Starokrščanski spomenik pri sv. Pavlu, Časopis za zgod. in narodopisje 20 (1925) 167. AIJ 16. 7 B. Saria, Začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Veliki Malenci. Glasnik Muz. društva za Slovenijo 10 (1929) 11 ss. sl. II, 4. 8 P. Petrù, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975). 9 J. Dular, Podzemelj — Kučar, starokrščanska cerkev, Arheološki pregled 17 (1975) 121. 10 L. Plesničar-Gec, La città di Emona nel Tardoantico e suoi ruderi paleocristiani, Arheološki vestnik 23 (1972) 367. 11 G. C. Meniš, La Basilica paleocristiana nelle diocesi settentrionali della metropoli d’Aquileia, Studi di Antichità Cristiana 24 (1958) 18. 12 L. Bolta, Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju, Arheološki vestnik 21—22 (1970-71) 127 ss. 13 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Dela l.razr. SAZU 13 (1960) 14. 14 I. Erdélyi, Die Kunst der Awaren (Budapest 1966) T. 8. 15 L. Bolta, o. c., 138. 16 Ibidem, 132. 17 Ibidem, 135. 18 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (1939) sl. 14. 19 Ibidem, 4. 20 B. Saria, J. Klemenc, Arch. Karte von Jugoslawien, Blatt Rogatec (Zagreb 1939) 67. 21 H. Mitscha-Märheim, Dunkler Jahrhunderte goldene Spuren (Wien 1963) Abb. 31. VRANJE PRI SEVNICI P. PETRU Narodni muzej Ljubljana The control re-excavations carried out by a mixed team from the National Museum in Ljubljana and the Institute for Proto- and Prehistory in Munich, from 1970—1974, at the fort of Ajdovski gradeč above the village of Vranje pri Sevnici, have uncovered new data of great importance to archaeology, about the late Roman and early Christian period in the Eastern Alps. At the same time the findings are of significance for the documentation of Slavonic penetration into this region, as they show that the sanctuary lasted from the end of the 4th century to three-quarters through the 6th, when its existence was forcibly terminated and the buildings burnt. Excavations took in several sections of the surrounding walls of the fort, the walled centre and the cemetary north of the settlement. The walls and cemetary excavations confirmed general conclusions drawn from the results of the original excavations i. e. the grouping, layout and contents of the graves of the Romanized, Illyro-Celtic autochthonous population. Excavations in the central area uncovered a complete early Christian centre, comprising the so-called upper church (13.65 X 7.60 m) with a narthex along the wall, a lower church shrine (13.13 X 8.25 m) with a narthex along the west facade, a built in semi-circular bench for the priests which widened in the centre into a bishop’s chair, a separate chapel/baptistry with a hexagonal front and separate rectangular apse where stood an altar with a reliquary containing the bones of martyrs (destroyed during excavations in 1901). By the narthex of the upper church we found walled graves and the imprint of the two sarcophagi discovered here in 1811; judging by the traces of paving there was probably a sacristy on the north side of the church. At the south-west corner of the lower church we found a tomb containing five skeletons, probably church dignitaries, the last buried of whom was male, aristencephalic by anthropological definition. Because of the finding of scales, bushels, amphorae etc., we decided that the building discovered south-west of the upper church was the home of the church official, as at that time standard measures were kept in the church. The last excavations uncovered a cistern west of the baptistry and long living quarters beside it. Establishing the chronology of all phases of life in the settlement is aided by finds of Hallstatt pottery from the 7th century B. C., altars originally dedicated to Herakles in the 1st century and used for other purposes (and a Vespasian coin of the same period) and several coins from the 3rd century; while most of the other excavated articles are dated to the end of the 4th century and beginning of the 5th (scales, weights in the form of busts, cross fibula, glass, clayware, carding combs); to the second half of the 5th century belong the grave containing a three-handled, glazed jug, a female grave containing a silver earring with a basket pendant and a bone comb with animals’ heads at the end. The grave containing a belt buckle with inset semi-precious stones and an iron tinder-box belongs to the turn of the 6th century; while the finds of most recent date are from the second half of that century, i. e. a belt buckle with a shield-shaped prong, clay ware decorated with seal impressions and a coin minted at the time of the Gothic ruler Baduil and a Justinian gold piece — finds typical of the material culture of the inhabitants of the region just before the coming of the Slovenes. P. Petru, T. Ulbert et al., Vranje pri skem gradcu, Katalogi in monografije 12 Sevnici, starokrščanske cerkve na Ajdov- (1975). SVETE GORE NAD SOTLO V ČASU ZATONA ANTIKE PAOLA KOROŠEC Ljubljana Do nedavna so Svete Gore bile v znanstvenem svetu znane samo po predromanskih elementih na Jurijevi in Martinovi kapeli,1 po rustikalnem reliefu2 in nedognani pisavi na fasadi in portalu Jurijeve kapele, ter po nekem slučajno odkritem grobu ob poti, ki pelje s sedla na cesto Bistrica—Bizeljsko.8 Ge izvzamemo omembo zrelega srednjega veka, lahko trdimo, da zaenkrat molčijo o njihovem najbolj zgodnjem obdobju tudi zgodovinski viri.4 Toda razgibano rimsko cestno omrežje v Posotelski in Bistriški dolini ob severnem in severozahodnem robu hriba,5 ter dejstvo, da se v rimskem času svetogorski okoliš nahaja na upravnem področju mesta Neviodunuma8 in da je vsa ta pokrajina imela zelo pomembno vojaško vlogo ne le v kasni antiki, marveč tudi v naslednjem obdobju, izpričano govorijo, da omenjen grob — dasiravno niso znani podatki in pridatki — ni bila edina priča dogodkov pred predromansko fazo. Čeprav so že prve raziskave dale dragocene arheološke podatke za predhodnico predromanike,7 izkopanine, ki izpovedujejo življenje v času zatona antike sodijo šele v naslednja raziskovalna dela.8 Velik del izkopanega gradiva iz tega časa je bil v erozijski plasti, ki se je zadržala na pobočju, kjer je bila neka zidana stavba. Vzrok tem pojavom moramo iskati v nenehnem preoblikovanju kope, ki je nastala z zgraditvijo in dograditvijo kultnih objektov na njeni terasi, ter v splošnem nastalimi potrebami tekom stoletij.9 Med najdbami je najbolj številna keramika, ki sodi k tako imenovani provincialnorimski lončenini, vključno tudi loščeno, in je poimenovana kot lončenina za vsakdanjo rabo — kuhinjska. Kakor povsod ima tudi sveto-gorska provincialna keramika vse splošno znane lastnosti in oblike, tj. ovalen lonček bolj podolgovate ali bolj nizke variante, z bolj ali manj izvihanim, včasih profiliranim ustjem. Po teh elementih kaže ta keramika največ podobnosti z analognimi pojavi z okoliškega ozemlja, tj. s tega dela Posavja, z južne Štajerske in s sosedno vzhodno pokrajino, ki kaže močne kulturne povezave z južno Panonijo.10 čeprav je ta tip lončenine zelo pogost na vseh najdiščih tega obdobja, zlasti pa številčno prevladuje na podeželskih postojankah, ni bil deležen pri obdelavah keramičnega gradiva one pozornosti, ki jo imajo druge zvrsti keramike. Šele v zadnjem času je pri nas posvečena širša obdelava te keramične zvrsti; čeprav zaenkrat samo okvirna, je v grobem zbran dobršen del do sedaj znanih najdb s slovenskega področja.11 Že pri teh prvih zapažanjih je potrjeno, da je z manjšimi spremembami v oblikovanju profila ustij ta lončenina prisotna ves čas rimskega obdobja oziroma od 1. do konca 4. stoletja.12 To splošno datacijo potrjujejo na Svetih Gorah tudi ostale najdbe, kot so druge keramične zvrsti, kovinasti predmeti in zlasti denar (Valentinian, Valens).13 Toda ovalen lonec je bil na našem najdišču v isti plasti, čeprav erozijski, v spremstvu loščene keramike lokalnega izvora, dalje s fragmenti steklenih čaš z usločenim dnom, velikega lepo izdelanega cilindričnega koščenega vretena, fragmenta neke koščene obloge glavnika, fragmentom bikonične posode in podobno. Čeprav za mnoge od teh najdb nimamo še definitivno izdelane kronologije (kot npr. za loščeno keramiko),14 za nekatere samo za naša področja (kot so pojavi bikoničnih posod saškega tipa)15 in kljub erozijskem značaju sedimenta preseneča tako naključje, da se na več sektorjih ta provincialna keramika pojavlja tudi v spremstvo predmetov, ki imajo mlajši značaj kot je prej omenjeno leto 400. Npjbolj zgodnji pojav omenjenega tipa germanske keramike, poleg nekih drugih elementov iz tega kroga, je v splošnem znan z najdišč z območja po-renskega, manj pa z obdonavskega limesa.16 Poleg te vrste keramike so v tako imenovanih vojaških grobovih na zahodu značilna tudi velika koščena vretena,17 med kovinskimi predmeti pa zlasti tisti, ki so okrašeni v tehniki vdolb-Ijenja. Po zaključenih kulturnih celotah je gotovo, da je ta ornamentalna tehnika značilna za proizvode provincialno rimskih delavnic od 4. stoletja dalje.18 Če upoštevamo ta moment, kakor tudi kronološke momente ostalih predmetov, je dovolj izpričano, da omenjene najdbe v tej plasti sodijo v določen zaključen časovni in tudi kulturni horizont. Glede na analogne pojave z zahoda ustrezajo času 1. polovice 5. stoletja.19 Toda ne glede na domneve o etnični pripadnosti nosilcev teh grobov je gotovo, da jih tudi tu na vzhodu lahko interpretiramo kot zapuščino vojakov,20 ki so predstavljali posadko neke okoliške utrdbe.21 Da pa so taki vojaški premiki z zahoda proti vzhodu možni, pričajo številne najdbe, iz konca 4. oziroma s prehoda 4./5. stoletje (kot je tutulus-fibula22 pasne garniture z metuljčastim in drugim okovjem okrašene v tehniki vdolbljenja,23 glavniki s trikotnim ročajem24 itd.), ki se pojavljajo v srednjem Podonavju ter na področju južno od njega do jadranske obale25 in za katere je izpričano, da izhajajo z zahoda.26 Glede karaktera naših najdb domnevamo, da izhajajo iz uničenih grobov, ki so se nahajali v višjih legah hriba, najbrž na prostoru izza lurdske kapele. Ta je bržkone uničen okoli 17. stoletja.27 2 Ostanek porušenega obrambnega zidu na severovzhodnem pobočju hriba. — Remains of ruined defence wall on the north-eastern slope of the hill Naslednje najdbe, ki jih lahko uvrstimo v iztekajoče obdobje, nekoliko pred slovansko doselitvijo, je odkritje groba na srednjem delu terase, v sektorju, odkoder se proti jugu nadaljujejo staroslovanski pokopi.28 Na tem prostoru smo naleteli na jamo uničenega groba, ki je bil usmerjen v smeri S—J in kazal vse značilnosti grobne konstrukcije znane za tako imenovano Steinpackungsgräber. Samo dno grobne jame je bilo prekrito s plastjo rdečega peska, ki je bil prinesen namenoma na hrib. čeprav je bila tudi ta najdba samo delno ohranjena, so deli grobnega inventarja (umbo, sulica, noža, fragment germanske keramike polabskega tipa in nekaj drugih manj izrazitih kosov kovinastih pločevin in keramike)29 tako značilni, da dajo dovolj podatkov za zanesljivo kulturno in časovno opredelitev. Vsi ti predmeti, razen keramike, izpričano govorijo, da gre za del bojne opreme nekega vojaka. Po tipu umba, keramike, najdene poleg njega, in po ostalih omenjenih podatkih, je očitno, da gre za tip pokopa, ki je značilen samo za germanski kulturni krog.30 Najbolj pristne primerjave za vse naštete pojave smo našli na področju severne Češke in srednje Nemčije v krogu Niemberger-Vinaric skupine. Na tem področju datirajo take najdbe — zlasti umbo in bikonična skodelica — v konec 5. in na sam začetek 6. stoletja.31 Glede na to, da kaže umbo že določeno konveksnost, toda ima še izrazito stožčasto obliko z dokaj dolgim podaljškom in že nekoliko gumbasti zaključek, vendar še nedovoljno izrazitim,32 sodi tudi na našem ozemlju v isti čas, tj. okoli 500 (več ali manj 10 let). Glede na vse te najdbe ter na kulturne in kronološke ugotovitve posamezne zaključene celote, se vprašamo, kakšno zgodovinsko veljavnost imajo in kako pojasniti prisotnost najdb s tako oddaljenega ozemlja. Svete Gore so 626 m visok hrib — osamelec — z zelo strmimi pobočji.33 Samo na vzhodni strani je s približno 60 m nižjim širokim prevalom vezan z nekoliko višjim sosednim vrhom Roža. Od sedla peljeta dve cesti: ena položnejša in novejša gre v smeri Bizeljskega, druga, od sedla, se deli na eno stran proti hribovitemu svetu, na drugo se pa strmo spusti v naselje Bistrico ob Sotli. Ta cesta je zelo stara in njen začetek sega bržkone že v rimsko obdobje. V dolini se priključi na dognano rimsko cesto, ki se vleče ob Sotli od Podčetrtka preko Imena, Prelaska, Sedlarjeva proti Bistrici ob Sotli.34 Tu se na križišču ta cesta cepi: ena proti Podsredi, Velikem Kamnu na Brestanico, druga pa nadaljuje smer proti Bizeljski vasi.35 Na križišču dveh dolinskih cest, na mestu, kjer se izliva Bistrica v Sotlo, se širi manjša morenska terasa, na kateri stoji danes Bistrica ob Sotli. V novejšem času smo na tem mestu ugotovili določeno naselbinsko plast. Po posameznih drobnih starejših36 in novejših najdbah, ter po strukturi zidov lahko domnevamo, da se na tem mestu nahaja nek antični objekt.37 Če imamo v mislih politično-vojaško vlogo, ki jo je v splošnem imela v obrambnem sistemu Slovenija v mlajši rimski fazi, zlasti pa njen vzhodni del, vključen v ta aparat z oblikovanjem manjših vojaških postojank, pri čemer je nekoliko reorganizirana provinca tu zajela tudi del Posotlja.38 Gotovo je, da je prav zaradi križišča lahko bila v neposredni bližini Svetih Gora neka vojaška postojanka. Če upoštevamo te momente, ter zgodovinske dogodke, ki so se odvijali proti koncu 4. stoletja,39 je gotovo, da je tudi na tem delu Posotlja izzvenel odmev spopada med Maksimom in Teodozijem, vodji armad vzhodnega in zahodnega dela imperija in da je — če že ne prej40 — tedaj gotovo dobila postojanka, vezana s Svetimi Gorami, vojaški značaj. Pogosti vpadi barbarov na ozemlje rimskega imperija od konca 4. in zlasti v prvih desetletjih 5. stoletja41 so bili vzrok, da nastane poleg zapore še na samem hribu — Svetih Gorah — refugij, od katerega je bil ohranjen samo majhen del obrambnega zidu na severovzhodnem pobočju,43 tj. v smeri proti cesti, ki je peljala iz doline na sedlo. Po propadu zahodnega imperija pride Posotlje kot vsa Slovenija v sestavo vzhodnogotske države.44 Po zgodovinskih virih vemo, da so Goti — najbrž do leta 536 — v svojih rokah držali nekdanje rimske province: notranji Norik, Panonijo II in Savijo.45 Od teh je bila zlasti Savija, ki je proti zahodu v teh predelih zajemala tudi območje Neviodunuma, še pod posebno vojaško kontrolo.46 Po teh podatkih in po dataciji grobnih najdb s terase na Svetih Gorah, sodi omenjeni grob v čas gotske dominacije v teh krajih. Že na drugem mestu smo skušali pojasniti njegovo priključitev prav temu obdobju in ne langobardski fazi kamor sodi panonska skupina Vörs-Kajdacs tipa,48 v katerem inventarju se poleg keramike polabskega tipa pojavljajo še nekateri drugi arhaični elementi.40 Poleg arheoloških podatkov, ki jih nudijo odkriti pridatki v našem grobu, so tu še zgodovinski momenti, ki nasprotujejo njegovi mlajši dataciji. Po zgodovinskih virih danes z dokaj zanesljivosti 3 Svete Gore: inventar iz germanskega groba. — Svete Gore: contents of Germanic grave lahko trdimo, da sodi tudi ta del Posotlja k področju, ki so ga Langobardi 545/46. leta s civitas Noricum oziroma Pannonia urbs dobili od Justiniana I.50 Naj bi šlo tudi v našem primeru za pojavo tega tipa keramike in kanonske orientacije groba za nek survival,51 kot v omenjeni skupini Panonije, je težko verjeti, da bi se tako dolgo ohranil tudi ta hip umba, ki se zaenkrat še ni pojavil južno od Donave.52 Ne glede na te zgodovinske momente, je z arheološkega in splošnega pomena pomembno, da je grob pripadal bojevniku neke vojaške postojanke, ki je stala, kot rečeno, že v rimskem času nekje v neposredni bližini in refugiju na vrhu hriba. Čeprav so arheološke najdbe dokaj skromne, kljub temu s svojo govorico dopolnjujejo marsikatero vrzel vezano z drugimi najdbami in pojavi na tem najdišču. Predvsem moramo tudi za to obdobje podčrtati, da nas vodijo najdbe, ki imajo karakter ženskega nakita do sklepa, da so vojaške postojanke imele tudi civilno zasedbo. Spričo razgibane dejavnosti, ki se je odvijala na samem hribu in ki je za ta zgodnja obdobja prinesla nenadomestljivo škodo in izgube, ter glede na neraziskanost omenjenega področja v Bistrici ob Sotli, najdbe ne dovoljujejo, da izrečemo v zvezi s tem vprašanjem neke dokončne sklepe. Toda če upoštevamo samo dejstva, na katera nas opozarjajo drobne najdbe glede značaja in sestava obstoječe naselbine in zlasti rabe istega prostora kot pokopališče se vsiljuje misel, da v vseh teh kontinuiranih pojavih moramo nosilce teh izročil iskati z dokaj sigurnosti predvsem v staroselskem prebivalstvu, toda glede omenjenih elementov tudi z določeno plastjo doseljencev, ki je gotovo bila v teh krajih nosilec oblasti. Staroselska plast je istočasno nosilec drugih manifestacij, zlasti elementov materialne kulture, ki je bila v masovni rabi, med katero sodi tudi lončenina za vsakdanjo rabo. Po vseh ugotovitvah, ki so dosežene na polju keramografije v splošnem, je bila ta gotovo enako v splošni rabi tudi v času, ko se na Svetih Gorah pojavljajo vojaški grobni inventarji s tujimi elementi.53 Prav ti splošni sklepi, ki se nanašajo na to zvrst keramike in najdbe v prekopanem sedimentu na pobočju hriba, zahtevajo da moramo tudi njo enačiti kot vse ostale manifestacije tega obdobja. V zvezi z vsemi temi sklepanji našo pozornost v tem trenutku ponovno pritegne že omenjeni relief, ki je bil vzidan v fasado Jurijeve kapele. Čeprav je bilo o njem v znanstveni literaturi obširno razpravljano, ni še izrečena zadnja beseda.54 Prav zato želimo spregovoriti v zvezi z ostalimi najdbami nekoliko besed tudi o tej upodobitvi. Na samem začetku želimo poudariti, da je pri iskanju analogij že nekdaj bilo videti, da se vsi najbližji primeri nahajajo prav v krogu tistih spomenikov, ki sodijo v čas pozne antike55 oziroma na prehodu med antičnim in zgodnje-srednjeveškim svetom. Na našem področju gotovo stojita kot najbližje po stilni in tudi ikonografski osnovi reliefa na kapitelu v cerkvi sv. Jurija v Plominu v Istri.56 Toda prav v tem trenutku se nam zdi, da ne smemo spregledati primerjave, katere nam nudijo nekateri nakitni predmeti iz istega kroga, iz katerega izhajajo umbo in keramika uničenega groba s te terase. V bistvu gre za popolnoma različno uporabne predmete. Za različno snov, iz katere so izdelani in tudi za različno tehnično izvedbo ornamenta. Podobnost med njimi je v tem, ker uporabljajo, če ne enak, vsaj zelo podoben lik. Gre za dobro znane brakteate z ozemlja srednje Nemčije, izdelane iz tenke zlate pločevine, okrašene z odtisnjenim motivom. Zanimivo, da so tudi na njih upodobljene človeške figure v tako imenovani drži »oranta«. Figure so prikazane stoje ali sede na enakem štirioglatem tronu, oblečene v kratko vertikalno nagubano krilo, s paličasto upodobljenimi rokami in nogami. Pri obdelavi teh upodobitev se priključujemo domnevi, da predstavljajo (barbarsko) ponazorjeni liki imperatorje z bizantinskih novcev.57 Ne glede na kronološko opredelitev teh brakteatov, ki sicer ne odstopa od zadnje predložene datacije svetogorskega reliefa, je gotovo, da nas frapantna analognost stilne in ikonografske izpovedi zanesljivo pelje morda ne toliko k časovnemu ustvarjalcu tega reliefa, marveč bolj k okusu in morda celò prej duhovni izpovedi odjemalca, za katerega je bil narejen, kar bodo pokazale naslednje njegove obravnave.58 1 F. Stelè, Vorromanisches aus Slowenien, Beiträge zur älteren europäischen Kulturgeschichte I, Festschrift für R. Egger (Klagenfurt 1952) 367 ss. 2 E. Cevc, Dvoje zgodnjesrednjeve-ških figuralnih upodobitev na slovenskih tleh, Arh. vestnik 3 (1952) 214 ss. 3 Ibidem, 233 in op. 56 a. 4 Svete Gore se v virih prvič omenjajo šele v 13. stoletju. 5 B. Saria, J. Klemenc, Archäologische Karte von Jugoslawien, Blatt Rogatec (Zagreb 1939), glej priložen zemljevid; primerjaj tudi karto za rimsko obdobje in regije 2 na generalni karti v ANSI (Ljubljana 1975). ö T. Knez, P. Petru, S. Škaler, Munich pilim Flavium Latobicorum Neviodunum (Novo mesto 1961) sl. 7. 7 P. Korošec, Raziskave na Svetih Gorah na Bizeljskem, Arh. vestnik 20 (1969) 243 ss. P. Korošec, J. Korošec jun., Svete Gore bei Bizeljsko in frühslawischer Zeit, Balcanoslavica 2 (1973) 129 ss. 8 P. Korošec, Arheološke raziskave na Svetih Gorah nad Sotlo, Arh. vestnik 25 (1974) 496 ss, tab. 10, 11. P. Korošec, J. Korošec jun., Arheološke raziskave na Svetih Gorah nad Sotlo v letu 1974, Arh. vestnik 29 (1978) 432. 9 P. Korošec, o. c., 492 ss. 19 P. Korošec, o. c., 500 ss in lit. omenjena v op. 72—84. 11 I. Mikl-Curk, Zapažanja o temni rimski kuhinjski lončeni posodi v Sloveniji, Arh. vestnik 24 (1973) 883 ss. 12 Ibidem, 893 ss. 13 Poročilo o teh najdbah je v pripravi. 14 I. Mikl-Curk, Prispevek k proučevanju rimske loščene lončenine v Sloveniji, Razprave l.razr. SAZU 6 (1969) 187 ss. 15 Keramika tega tipa se na slovenskih tleh prvič pojavlja na Svetih Gorah; cfr. P. Korošec, Arh. vestnik 25 (1974) 490. 16 J. Werner, Kriegergräber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts zwischen Schelde und Weser, Bonner Jahrbücher des Rheinischen Landesmuseums in Bonn 158 (1958) 387 ss, sl. 11: 2, 5 in str. 393. 17 Ibidem, sl. 8: 12. 18 Ibidem, 398. E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, Veröffentlichungen der Kommission zur archäol. Erforsch, d. spätröm. Raetien 8 (1971) 69 ss. 49 J. Werner, o. c., 372. 20 Naj omenimo zelo zanimive zaključene grobne celote iz Rogatice, ki gotovo niso edini tovrstni pojav: F. Fiala, Römische Brandgräber bei Rogatica, WMBH 5 (1897) 260 ss. 21 Domnevo, da je že pred to fazo bila v neposredni bližini neka vojaška postojanka, podkrepijo s tega najdišča starejše najdbe; cfr. P. Korošec, J. Korošec jun., Arh. vestnik 29 (1978) 432. 22 J. Werner, Zur Entstehung der Reihengräberzivilisation, Arch. Geographica 1/2 (1950) 25 ss in karta 6. W. Jobst, Die römischen Fibeln aus Lauriacum, Forschungen in Lauriacum 10 (Linz 1973) 115, T. 46: 325, T.71: 325. 23 I. Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966) sl. 1, 2. P. Korošec, Period seobe naroda u Sloveniji, Materijali 9 (1972) 42, T. 3: 2. 24 P. Korošec, o. c., 42, T. 1, T. 2: 1; s temi glavniki je bila v Predjami odkrita vrsta vreten. J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave 1. razr. SAZU 4/1 (1956) 44, T.32; tu so odkrili tudi okovje vojaških pasov. 25 J. Korošec, o. c., 45 ss, T. 29: 3—11. Poleg nekaterih še neobjavljenih najdb s področja Slovenskega primorja, naj omenimo nekatere iz province Dalmacije, kot so primerki z Debelega Brda pri Sarajevu: F. Fiala, Die prähistorische Ansiedlung auf dem Debelo Brdo bei Sarajevo, WMBH 4 (1896) 65 ss, sl. 214, 216, 221—228 itd.; Idem, Ausgrabungen auf dem Debelo Brdo bei Sarajevo im Jahre 1894, WMBH 5 (1897) 129, T.53; 1, 2, 4, 13—15; Idem, Bericht über die Ausgrabungen am Debelo Brdo bei Sarajevo im Jahre 1895, WMBH 6 (1899) 130 ss, sl. 6. B. Gabričević, Arheološki nalazi iz Gale, Vjesnik za arheol. i hist, dalmatinsku 55 (1953) 195 ss, si. 8, T. 9: 2; ta pasni okov dobro časovno opredeljuje fibulo s čebulasto glavico tipa 6 (E. Keller, o. c., 52). 26 E. Keller, o.c., 67, T. 17: 7, T.35: 4; karta razprostranjenosti tega tipa okovja in v splošnem tega tipa pasov v Jugoslaviji pri Kellerju (ibidem, 220) se mora dopolniti. 27 Cfr. P. Korošec, J. Korošec jun., Arh. vestnik 29 (1978) 432. 28 P. Korošec, Arh. Vestnik 25 (1974) 486 ss in 504 ss. 29 Ibidem, T. 7, T. 8: 1, T. 12: 1, 2. 30 Ibidem, 492. 31 B. Svoboda, Cechy v dobé stèhovà-ni narodu (Praha 1965) 201. B. Schmidt, Die späte Völkerwanderungszeit in Mitteldeutschland (Halle/Saale 1961) sl. 59 a in sl. 49. 32 Dokaj podoben je umbo groba 52/XLVIII iz Zaluži-Čelakovice, za katerega tudi J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (München 1962) 80 in op. 7 meni, da sodi k starejšemu tipu in predstavlja normalno obliko za turinško območje. 33 P. Korošec, J. Korošec ml., Balcano-slavica 2 (1973) T. 1: a. 34 Cesta na tem mestu še ni arheološko raziskana. Toda o njenem obstoju v srednjem veku pričajo: stavba na sedlu, ki je bila sezidana najbrž pred 13. stoletjem in porušena (razen kletnih prostorov) okoli 16. stoletja; še obstoječe znamenje na srednjem delu poti, ki je iz istega časa; nekoliko nižje ležeči izvir, ki nikdar ne usahne; za starejše obdobje pa omenjena grobna najdba na tem delu sedla. Gotovo moramo upoštevati tudi še izoblikovanost samih tal, ki kaže, da je bila ta smer najbolj prikladna za pristop iz doline na sedlo in od tod na Gore. 35 B. Saria, J. Klemenc, Archdol. Karte von Jugoslawien, Blatt Rogatec (Zagreb 1939) geografska karta od K do L, 14, 15. 36 Ibidem, 45; tudi v zadnjem času so tu našli kose rimskega stekla. 37 Pri popravilih škarpe, ki obdaja cerkveni prostor, so se pokazali močni zidovi z zelo kvalitetno strukturo. 38 Prva reorganizacija obrabnega sistema na našem področju je bila za časa Dioklecijana. 39 Leta 374 sledi ponoven vpad Kva-dov v Posavino in druga področja ob Savi. 40 Nekateri avtorji menijo, da so Vzhodni Goti na poti iz Italije okoli leta 380 poleg Ptuja oropali tudi Nevio-dunum. 41 Med »barbari«, ki so ropali te predele, moramo upoštevati tudi Hune. 42 Gotovo je v tem času nastala tudi utrdba na Ajdovskem gradcu nad Vranjem. Za tako datacijo pričata groba 12 in 25: W. Bachran, Das Gräberfeld, Vranje pri Sevnici, Katalogi in monografije 12 (1975) 104 ss, sl. 41: a, sl. 43 a:, T.23: 1, m. 43 P. Korošec, Arh. vestnik 25 (1974) 492 ss. Ko smo naslednje leto ta zid raziskali, se je izkazalo, da se v plasti pod vrsto drobnega kamenja odkriva zid drugačne strukture. Po načinu izdelave je bilo moč soditi, da je v bistvu ostanek nekega starejšega zidu, čigar debelina ni ohranjena. 44 Ibidem, 504. 45 Da so Goti vsaj do leta 537 obdržali področje med Donavo in Dravo in s tem tudi provinco Savijo, govorijo zgodovinski viri. Ti omenjajo, da so od tod pritegnili Suebe za obrambo province Dalmacije proti Bizantincem: cfr. B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Dela l.razr. SAZU 7 (1952) 407, 417 in op. 88. O tem problemu je obširno pisal tudi S. Antoljak, Diadora 8 (1975). Poleg Suebov so bili na tem področju tudi pripadniki drugih germanskih plemen s Polabja; za prisotnost teh in Suebov imamo danes že zanesljive arheološke podatke: cfr. I. Bòna, Langobarden in Ungarn, Arh. vestnik 21—22 (1970-71) 48 ss in tod omenjena druga avtorjeva literatura. 46 Kot zanesljivo utrdbo iz tega časa za območje Neviodunuma in province Savije omenjajo na slovenskem ozemlju zaenkrat samo Malence in Vranje (ANSI, 105 in zemljevid); medtem danes vemo, da je bilo v našem predalpskem in alpskem prostoru na strateških in tudi bolj odmaknjenih točkah več utrjenih postojank. V Posotlju je taka utrdba gotovo stala v Tinjah, pri Orehku pod Bizeljskim gradom in podobno. Torej lahko domnevamo, da so bile za časa Gotov v rabi vse postojanke, ki so nastale že pod Rimljani, zlasti ker niso bile glede na njihovo odmaknjenost po tem času uničene. 47 P. Korošec, Arh. vestnik 25 (1974) 504 ss. 48 I. Bòna, Arh. Vestnik 21—22 (1970-71) 49 ss. 49 Ibidem, kot so tudi žgani pokopi. 50 Čeprav ni pomembno, ali je bilo Posotlje zajeto v »civitas Noricum« ali v »Pannonia urbs«, zlasti ker je provinca Savija bila del Pannonie secundae — najdbe iz Kranja nikakor ne dokazujejo, da so »panonske utrdbe« zajemale tudi tiste na Kranjskem celò do Hrušice (B. Grafenauer, o. c., 419). 51 Pri tem moramo omeniti, da se med panonskimi najdbami polabskih posod še ni pojavil tip z okrašenim kle-kom. 52 Najjužnejša najdba je zaenkrat že omenjeni primer iz Zaluži-Čelakovice. 53 Da se provincialno rimska keramika tudi tu na vzhodu pojavlja v takih zaključenih grobnih celotah, pričajo žgani grobovi iz Rogatice: F. Fiala, WMBH 5 (1897) 267. 54 P. Korošec, Še nekaj misli o zgod- njesrednjeveški figuralni plastiki v Sloveniji, Arh. vestnik 21-—22 (1970-71) 253 ss. 55 Primerjaj analogije ibidem in E. Cevc, Arh. vestnik 3 (1952) 214 ss. 56 E. Cevc, o. c., sl. 8. 57 B. Schmidt, o. c., T. 44: a, b, T. 77: k in str. 138 ss. 58 širša obdelava je v pripravi. SVETE GORE ABOVE THE RIVER SOTLA AT THE END OF THE ROMAN PERIOD Summary Archaeological excavations at Svete Gore have established that its history did not commence at the early Romanesque period but far back in the past. Among the periods which have left their traces is that of the decline of the Roman era. A part of the finds from this period were concentrated in the silt layer on the north-eastern slope of the hill, around and within a small building. The most common finds were pottery vessels for everyday use, so-called provincial Roman clay ware. Among the most common form is the egg-shaped pot. Recently a considerable amount of work has been done on this kind of pottery and it has been confirmed that it appears from the 1st to the end of the 4th centuries. However, from the erosion layer at Svete Gore it is evident that this pottery is also characteristic of the following century as well, because besides clay pottery, there is also a biconical cup of the Elbe type as well as a large bone spindle, a needle/stylus, glass vessels with concave bases, a fragment of a comb and similar. The Elbe pottery and analogous large bone spindle are typical in the West of military graves of the Rhine limes and to a lesser extent of the Danube limes as well. With regard to the dating of the other finds from the same level, e. g. the clay pottery, stylus, comb, and so on, the author believes that all these objects consitute one chronological and cultural unit which by analogies from the West, dates from the 1st half of the 5th century. The author interprets this as signifying military movements eastwards, which began at the end of the 4th century onwards over the area from the central Danube to the Adriatic coast. According to the author these finds are part ofe the contents of destroyed graves. The following finds from this period belong to a damaged Germanic, also military, grave. By the grave goods, i. e. the shield boss and the Elbe type cup and other objects, the grave is dated to the turn of the 5th and 6th centuries. Further in the text the author attempts to ascribe some historical validity to these finds. Because of the position of Svete Gore, above the Sotla valley, with the crossing of communication routes below it, the author belives, because of the character of the finds, that there was a military post somewhere in the immediate vicinity, perhaps near Bistrica ob Sotli. Bearing in mind Rome’s military policies and her defence system, the author does not exclude the possibility that this military post was one of the border defence posts built along the Sotla. Because of innumerable barbarian attacks, a refuge or sanctuary grew up on the summit during the 5th century, judging by the ruined wall on the north-eastern slope of the hill. The presence of the above-mentioned grave, which belongs to the period of Gothic domination in this area, has caused the author to think that this outpost still existed at the beginning of the 6th century, as a part of "civitas Noricum” or “Pannonia Urbs”. The material found further raises the question of the ethnic structure of the settlement. Thus the author visualises, as continuing elements, an indigenous population, with military "immigrants” who were undoubtedly in authority. Finally the author touches once again on the already much discussed relief from the fa$ade of the St. George chapel. In spite of all analogies postulated to date, the 3-dimensional form finds its most genuine analogies in the figures on the golden bracteates which originate from the same cultural circle as the content of the Germanic grave. From these points the author concludes that the stylistic and iconographical evidence does not point the way so much to the actual creator of this relief but more reliably gives an indication of the taste and perhaps even more the spiritual inclinations of the customer for whom it was made. EARLY CHRISTIAN CHURCH ON KUČAR NEAR PODZEMELJ* J. DULAR Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Podzemelj is an important archaeological site which became well-known through its many prehistoric finds.1 Yet, in nearby Otok during the last century Roman graves were found, showing that this area was certainly inhabited during the Roman era as well.2 The prehistoric settlement stood on the southern summit of Kučar which rises steeply above Podzemelj from the plain of the river Kolpa. On the northern, somewhat lower summit stand the still easily visible remains of mortar walls, such that at least three building complexes can be distinguished over the extensive plateau. The ruins of Kučar were known comparatively early, already mentioned in short notes by A. Milliner and J. Pečnik,3 they were also known by J. Szom-bathy, who even made several exploratory excavations at this site in 1891.4 The smaller building on the northern summit of Kučar was also excavated * The report was published in Slovene in Arheološki pregled 17 (1975), 121—123. 1 Kučar pri Podzemlju; view of the church from the south-west. — Kučar pri Podzemlju; pogled na cerkev z jugozahoda in the summer of 1968, but even after this excavation the purpose of this building had not been completely explained.5 Thus the first significant results were not achieved until the rescue excavation organised in July and August 1975 by the Ljubljana Regional Institute for the Preservation of Historical Monuments and the Bela Krajina Museum at Metlika. This excavation was made necessary by the presence near the northern summit of Kučar of a large stone quarry which had begun seriously to jeopardise the archaeological remains. Research was therefore concentrated on the most threatened building, the ruins lying nearest to the edge of the quarry. The rescue excavations revealed that on the northern summit of Kučar we had stumbled on the extremely well preserved foundations of a late Roman church which had also had a narthex and small annexe. The building (21.5 m long, 8 m wide) had been built from broken stones of varying thickness, cemented with mortar, so that the walls were an average of 70 cm thick. In some places the walls were preserved up to more than a metre high. 2 Kučar pri Podzemlju; eastern half of the church with semicircular bench. — Kučar pri Podzemlju; vzhodna polovica cerkve s polkrožno klopjo The nave of the church, aligned in an east-west direction, was effectively divided into two parts by a somewhat raised square podium. Behind the podium stood a semi-circular bench, 4.6 m wide and made of small stones. Although the wall was not very high at this point (many stones were missing especially at the right-hand end), the shape of the bench was still clear. There was a 70 cm wide gap at the centre of the bench. As the wall at the foundations was continuous, and as both edges of the gap were straight, we can assume that a large stone block (seat) was formerly fixed at the centre of the bench and was most probably removed at some time in the past. In the area between the arms of the bench was a 35 cm deep walled space for a reliquary. Judging by the groove round the edge of the cavity, it was once covered by a stone slab, no longer preserved today. On the northern side of the presbyterium was a 6 m long, 4.5 m wide annexe, which was connected to the main body of the church through a passage behind the left arm of the semicircular bench. The narthex on the western side of the building was 4 m wide. It was divided from the nave by a wall containing a 1.6 m wide entrance at the 3 Kučar pri Podzemlju; plan of church. — Kučar pri Podzemlju; tloris cerkve centre. The church had a screed floor which was well preserved except around and within the bench for the clergy, although in the narthex, the annexe and to a large extent in the lower part of the nave the glazing had been destroyed because of settlement of the floor. A layer of cinders and ashes up to 5 cm thick was found above the paving in all rooms, and, in the narthex especially, larger, burnt pieces of roof construction lay in several places. In the southern part of the narthex, where the screed was also destroyed, there was an empty tomb, right beside the wall, dug into the rock itself. The excavation uncovered relatively few small finds. Worthy of note among them are a small silver cross, a few rivets and fragments of late Roman pottery. Not less significant were the remains of prehistoric vessels which were found under the paving and clearly indicate that the northern summit of Kučar was also inhabited in prehistoric times. 1 F. E. Barth, Die hallstattzeitlichen Grabhügel itn Bereiche des Kutscher bei Podzemel (Slowenien), Antiquitas 3, Bd. 5 (Bonn 1969). J. Dular, Podzemelj, Arh. katalogi in monografije 16 (Ljubljana 1978). 2 A. Dular, Arheološki vestnik 27 (1976) 196. 3 A. Müllner, Geschichte des Eisens in Krain (1909) 78 ff.; J. Pečnik, Črnomelj manuscript in the archives of the National Museum in Ljubljana. 4 J. Szombathy, Tagebuch 31 (a copy is kept in the Institute of Archaeology, Slovene Academy). 5 V. Šribar, Varstvo spomenikov 13 —14 (1970) 178. AJDNA FRANCE LEBEN, ANDREJ VALIČ Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Gorenjski muzej, Kranj Im nordöstlichen Slowenien, in Gorenjsko, sind bisher wenige Fundstätten erforscht und wenige bekannt geworden, die man kulturell und zeitlich klar als aus der Spätantike stammend bestimmen könnte. Besonderheiten der Materialreste aus dieser Zeit, die in einigen näheren und entfernteren geographischen und kulturellen Gebieten (Steiermark, Kärnten, Friaul, Istrien) schon besser erforscht und wissenschaftlich behandelt worden sind, sind mit nahezu denselben Eigenschaften hier vergleichbar. Die Auswahl und Verteilung der Plätze zum Bau von Stützpunkten und deren geringes materielles Kulturgut zeugen davon, dass das Leben hier damals ähnlich verlaufen und ähnlichen Veränderungen unterworfen war. Gorenjska (Oberkrain) dieser räumlich kleine und entlegene Winkel, von einer Kette hoher und steiler Berge umgeben, der Julischen Alpen und Savinjske Alpe und der Karawanken mit ihren Vorgebirgen und Bergpässen in den Flusstälern, erhält mit dem Untergang des römischen Staates und mit dem Beginn der Völkerwanderungen eine politische und strategische Rolle. An die Hauptstrassen Aquileia—Emona und Aquileia— 1 Ajdna in bližnja arheološka najdišča: 1 Ajdna, ruševine poznoantičnega zatočišča; 2 Gradišče nad Sotesko, ruševine utrjene postojanke; 3 Koroška Bela (Na ledinah), najdbe prazgodovinskega kamnitega orodja; 4 Moste (cerkev sv. Martina), antične in zgodnjesrednjeveške najdbe; 5 ruševine cerkve sv. Lovrenca nad Zabreznico; 6 Breg (sv. Radegunda), najdbe zgodnjega srednjega veka; 7 Vrba, najdba rimskih novcev; 8 Smokuč, staroslovansko grobišče; 9 Rodine, ostanki rimske stavbe. — Ajdna und die nächst gelegenen Fundorte: 1 Ajdna, spätrömische Bauruinen; 2 Gradišče, Überreste einer Befestigung; 3 Koroška Bela, vorgeschichtliche Steinwerkzeuge; 4 Moste (Martinskirche), römische und frühmittelalterliche Funde; 5 Laurentius oberhalb Zabreznica, Kirchenruinen; 6 Breg (hl. Radegunde), frühmittelalterliche Funde; 7 Vrba, römische Münzenfunde; 8 Smokuč, altslawisches Gräberfeld; 9 Rodine, römerzeitliche Bauruine. Virunum schliessen sich in diesem Landstrich vier Vizinalwege an: die Verbindung durch die Poljanska dolina über Kladje und Cerkljansko nach Cividale, an Rateče vorbei in das Kanaltal, nach Beljak (Villach) über den Korensko sedlo (Wurzelpass), und nach Rož (Rosental) über den Ljubelj-Pass. Dieses Durchgangsgebiet wird später für Siedler von entscheidender historischer Bedeutung, denn hier wurde über das Schicksal ihres ständigen oder vorläufigen Aufenthalts bestimmt. Aber auch in historischen Quellen wird erwähnt, dass die romanisierten Bewohner in dieser Gegend im 5. und 6. Jahrhundert unruhige und unstete Zeiten erfahren hätten. Diese Verhältnisse und diese Zeiten werden auch von einigen archäologischen Hinterlassenschaften wiedergespiegelt: in den Einzelfunden von spätrömischen Bronze- und Silbermünzen in Bled (Brda, Grad, Želeče, Zaka),1 Goldmünzen in Tunjice bei Kamnik2 und in Ladja bei Medvode;3 beim Bau der zum Teil militärischen Verteidigungsobjekte und Festungen in Gradišče nad Pivko bei Naklo,4 Ajdovski gradeč bei Bohinjska Bistrica,5 Gradišče nad Sotesko bei Koroška Bela; beim Gebrauch und der Wiederaufnahme älterer, natürlich geschützter, ummauerter und entlegener Festungsbauten in den Bergen, wie z. B. Gradišče nad Bašljem7 und der benachbarte Sv. Lovrenc na Gori,8 Ajdna nad Potoki;9 in zeitweiligen natürlichen Zufluchtshöhlen wie Ajdovska jama in Babna gora oberhalb von Bitnje in Bohinj und Ciganska jama in Gobovci bei Podbrezje;10 im erhaltenen Hausnamen des Landbesitzers (vulgo Laškar) in Bašelj11 und im Ortsnamen Lahovče bei Cerklje12 und schliesslich noch in den alten Namen der Patrozinien in Šmartno und Sv. Lovrenc.13 Das illustrative Verzeichnis von solchen Orten könnte noch umfangreicher sein, was auf die bisher mangelhaften archäologischen topographischen Forschungen hinweist.14 Diese sind für die Erforschung der Fragen des frühen Mittelalters von unmittelbarer Bedeutung, für Verlauf und Umfang der Ansiedlung und den Anfang der Kolonisierung der slawischen Bevölkerung im antiken Kulturraum des Ostalpengebiets und für deren kulturell-materielle Verbindung mit den Autochtonen.16 Eine solche topographische Forschung haben wir unlängst in Ajdna durchgeführt. Im südlichen Vorgebirge von Stol (2263 m) in den Karawanken haben wir im Jahre 1976 auf dem vereinzelten, vorgelagerten und schwer zugänglichen Gipfel Ajdna (1048), der sich mit seinen senkrecht abfallenden Wänden fast 500 m über das Dorf Potoki erhebt, zwei Sondierungen vorgenommen. Ajdna beherrscht den Eingang in das Tal der oberen Sawe; von ihm aus hat man einem klaren Überblick über Verkehr und Wege sowie das Treiben in der näheren und weiteren Umgebung (Bild 2 a, b). Von hier reicht die Sicht bis ins Kanaltal, zu den Juliern mit ihren Vorgebirgen (Jelovica, škofjeloško hribovje), bis nach Hrušica und die Javorniki mit dem Snežnik, bis zum Hügelland von Dolenjsko und zum Zasavsko hribovje mit der Höhenkette der Gorjanci im Hintergrund. Und im Rücken vom Ajdna stehen die Kämme von Stol, Begunj ščica und Dobrča. Auf der aus dem Boden ausgehauenen terrassenförmigen Fläche sind mehrere gemauerte Objekte verschiedener Grösse zu sehen, die abgestuft auf die unterschiedlichen Höhen der engen Terrasse unmittelbar unter dem Berggipfel und unmittelbar über dem steil abschüssigen Westhang verteilt sind (Bild 3). Wir haben den zentralen Teil der Terrasse durch zwei Ausgrabungen von 4,8 X 3,0 m und 6,5 X 3,5 m und im Durchschnitt 1,2 m tief sondiert. Dabei sind 2 Ajdna (1048 m) nad Potoki: a pogled z jugovzhoda (z Most), b pogled z zahoda (izpod Gradišča) na vrh, kjer so ruševine poznoantične naselbine. — Ajdna oberhalb Potoki: a Ansicht von Südosten, b Ansicht von Westen. wir auf Ruinen sakraler Architektur gestossen — Objekt VIII —, die wir zum Teil auch freigelegt haben. Mit der anderen Sonde haben wir daneben noch den nördlichen Eckteil des benachbarten Objektes (X) entdeckt (Beilage I). AJDNA nad POTOKI 3 Situacija najdišča z deloma odkopanimi objekti. — Situationsplan der Fundstätte mit teilweise ausgegrabenen Objekten. Die Architekturreste Das Objekt VIII weist bisher den Grundriss eines rechtwincklig geformten Kirchenschiffes auf (11,15m lang und 6,50m breit). Die grösste erhaltene Mauerhöhe (1,55 m) befindet sich beim jetzigen Forschungsstand in der Südecke des Objektes; die Mauern sind 0,70m stark und nur die nordwestliche Mauer, die am Rand des steilen Abhanges steht, ist stärker (0,90 m). Im Hinblick auf die Funktionalität ist das Objekt mit seiner Längsachse mehr gegen Südo9ten gerichtet, weil es wegen des Felsenrandes keinen Raum für eine Ausrichtung mehr nach Osten gegeben hat. sonda 1 - objekt Vlil AJDNA sonda 2 - objekta Vlil in X nad POTOKI Priloga — Beilage 4 Objekt Vili: deloma odkopana polkrožna duhovniška klop z osrednjim sedežem in podstavkom oltarne mize. — Objekt VIII: teilweise ausgegrabene Priesterbank mit Thron und Altartisch. 5 Zahodni vogal objekta Vili z lizeno; spodaj del zidu objekta X. — Westecke des Objektes Vili mit Lišene; unten Mauerteil des Objektes X. i.* Mit der ersten Sonde haben wir den apsidialen Teil der Kirche erfasst und eine halbkreisförmige, gemauerte und verputzte Priesterbank mit angemauerter Rückenlehne teilweise ausgegraben. Die Bank schliesst sich an die südöstliche Apsidenwand ( die Höhe der Bank beträgt 0,40 m ; die erhaltene Innenhöhe der Rückenlehne 0,30 bis 0,90 m an der Wand). So ergibt sich, dass ihre grösste Querspannweite 3,30 m und ihre Achsentiefe 2,40 m beträgt (Bild 4). Die beiden Flügel der Priesterbank vereinigen sich zu einem gut erhaltenen Thron, der gemauert und fein verputzt ist. Als Sockel dient eine 0,38 m hohe Stufe, über die sich ein 0,40 m hoher wannenförmiger Sitz mit Rückenlehne und zwei Armlehnen erhebt ( die Breite des Sitzes 0,55 m und die Tiefe 0,35 m ; die erhaltene Höhe der Rückenlehne 0,57 m und der Armlehnen höchstens 0,30 m). Vom Thron und den beiden Flügeln der Priesterbank gleich entfernt ist der zu einer Höhe von 0,50 m erhaltene gemauerte und verputzte rechtwinklige (1,15 m X 0,75 m) Sockel des Altartisches. Den Fussboden der Apside bildet ein Estrich, in der Ecke zwischen Bank und Kirchenmauer befinden sich Boden kleinere Steinbruchstücke. 6 Deloma odkopan vodni zbiralnik v objektu XIV. — Teilweise ausgegrabener Wasserspeicher im Objekt XIV. Mit der anderen Sonde haben wir das westliche kirchliche Eckensystem entdeckt, dessen Mauer innen 1,00 m und aussen 1,25 m hoch ist. Von der Innenwand haben sich starke Schichten bemalten Putzes abgelöst. An der äusseren südwestlichen Wand befindet sich auch eine gemauerte, 0,50 m starke Lišene ( Bild 5 und Beilage 1 ). Durch die Beseitigung der Mauerreste sind wir 0,80 m tiefer noch auf die Nordecke des Objektes X gestossen, dessen Mauern 0,50 m stark sind. Dieses Objekt weicht mit seiner Längsmauer von der südwestlichen Kirchenmauer ab. Bereits vor unseren Sondierungen wurden auf der unteren Terrasse die Innenränder zweier Gebäude aufgerissen und zum Teil abgetragen (Bild 3). Das niedrigste Objekt XIII hat eine Trapezform mit den Seiten von 8,30 X 7,60 m X 7,00 m X 6,60 m. In der nordwestlichen Ecke des benachbarten Objektes XIV ist -ein rechtwinkliger Wasserspeicher teilweise freigelegt worden, der mit starkem Feinsandmörtel verputzt ist, jedoch noch nicht bis zum Boden ausgeräumt wurde ( Bild 6 ). Inventar der Funde Im Innern des Objekts VIII befanden sich vor allem in den Mauerresten und im Mörtelschutt viele Brocken von rot, grün, blau sowie schwarz gestrichenem Wandverputz. Zwischen dem Sockel des Altartisches und dem Thron stecken im Estrich die unteren Teile eines zerbrochenen grünlichen Trinkglases spätantiker Herkunft (Tab. 2: 25). Die verstärkte untere Wand geht bogenförmig in den konkaven Boden über. In den mit Erde vermischten Mauerresten zwischen dem Altartisch und dem Ende des rechten Bankflügels lagen in Häufchen oder einzeln verstreut die Teile des Reliquiari ums. Biegsame bronzene Eckbeschläge, mit eingekerbten kleinen konzentrischen Kreisen (Tab. 1: 5—11). Ein gebogener Griff aus Bronzedraht mit hakenförmigen Abschlüssen (Tab. 1:2). Teile von der profilierten Knochenumrandung des Deckels (Tab. 1: 5, 12—18). Teile von Knochenplättchen (Tab. 1: 19—26). Der quadratische Bronzebeschlag des Schlosses, in der Mitte mit konzentrischen Kreisen verziert und mit kleineren an den Ecken; auf der Rückseite hat sich der Verschlussmechanismus mit Holzresten erhalten; er war mit eisernen nagelförmigen Nieten befestigt (Tab. 1: 4). Zum Reliquiarium gehören noch bronzene Nägelchen mit halbkugelförmigen Köpfen (Tab. 1: 3), zu seinem Inhalt aber das Endglied eines Fingers — phalanga tertia digitorum einer erwachsenen Person (Tab. 1: 1). Zwischen den Objekten VIII und X lag neben der Lišene im aschehaltigen Mörtelschutt ein kleineres Eisenmesser mit einseitiger gebogener Schneide und zum Teil erhaltenem Ende zum Auf setzen des Griffes (Tab. 2: 24). In demselben Zwischenraum haben wir ganz unter den Ruinen noch Scherben dunkelgrauer Gefässe gefunden: ein Stück von einem oberen Töpfchenteil mit nach aussen gewölbtem Rand, das unter dem Hals und am Bauch ein schräg gekerbtes Wellenmuster trägt mit seichten, kaum sichtbaren waagerechten Kannelüren (Tab. 2: 11); ein Stück einer nach aussen gewölbten Töpfchenschnute, auf dem der obere Rand eines schrägen Wellenmusters am abgebrochenen Bauch zu sehen ist (Tab. 2: 22); ein Teil der Topfwand mit einer Verzierung von schräg eingedrückten Linien (Tab, 2: 18) und noch ein Stück eines grob ausgearbeiteten Töpfchens mit nach aussen gewölbter Schnute (Tab. 2: 23). Das einzige Exemplar von rotbrauner Keramik antiker Herkunft ist ein Krugboden mit einem Teil der Wand (Tab. 2:4). Von Ajdna sind uns noch einige zufällige Funde von früher bekannt, die sich heute in Privatbesitz befinden. An der Innenwand des Objekts XIV lag ein zum Teil beschädigter Steinhammer mit Spuren eines Kalkanstrichs (Bild 7), woraus zu schliessen ist, dass er hier gefunden und sekundär eingemauert worden war. Im Ruinenschutt des Wasserspeichers sind auch mehrere kleinere schwarzgraue Scherben von dünnwändigen Gefässen gefunden worden, die mit schräg kannelierten Wellenlinien in verschiedenen Höhen verziert worden sind (Tab. 2: 5—10, 12—17). Einige von ihnen haben ein Wellenmuster, das oben und unten mit einer waagerechten Kannelüre abgegrenzt ist, so dass 7 Prazgodovinsko kamnitno kladivo, ki je bilo vzidano v objektu XIV. — Vorgeschichtlicher Steinhammer, eingemauert in der Wand des Objektes XIV. alles zusammen ein streifenförmiges Ornament bildet. Zu den besseren Exemplaren gehören noch Teile einer Schüssel (Tab. 2: 1—3), die unter der Öffnung einen Doppelstreifen mit Wellenlinien hat. Unsere ersten Probegrabungen auf Ajdna waren wider Erwarten erfolgreich. Sie haben Architekturreste und kleine Funde, wahrscheinlich aus dem 5. und 6. Jahrhundert und damit die Tatsache aufgedeckt, dass wir auch in diesem nordwestlichen Teil Sloweniens den ersten und bedeutensten entlegenen spätantiken Stützpunkt haben. Er gliedert sich ein in die Kette der in den letzen Jahren anderswo in Slowenien entdeckten Stützpunkte dieser Zeit in Ajdovski gradeč oberhalb von Vranje, Rifnik, Kučar, Prapretno und der bereits bekannten in Kärnten, Friaul und Istrien. Die zukünftigen, systematisch angesetzten Forschungen auf Ajdna werden sicherlich zusätzliche und neue, durch eventuelle kleine Funde verstärkte Architekturelemente bringen. Vor allem werden sie aber manches unbekannte klären in der kulturellen Verbindung zwischen den Resten der romanisierten Bevölkerung und den Zuwandernden — den Slawen. 1 J. šašel, A. Valič, Bled, Arheološka najdišča Slovenije (ANSI), Ljubljana 1976, 162—164. 2 M. Zupančič, Tunjice, ANSI, 184. 3 J. šašel, Ladja, ANSI, 192. 4 A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Naklem, Arheološki vestnik 19 (1968) 485 ss. 5 S. Gabrovec, Ajdovski gradeč, ANSI, 164. 6 Arheološko topografski zapis A. Valiča iz leta 1976 hrani Gorenjski muzej v Kranju; A. Valič, Potoki pod Karavankami, Varstvo spomenikov 21 (1977) 335. 7 A. Valič, Gradišče nad Bašljem, ANSI, 172. 8 A. Valič, Arheološki spomeniki Gorenjske, Zbirka vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije št. 76 (Ljubljana 1977) 11. 9 A. Valič, Po zgodovinskih poteh v okolici Jesenic, Jeklo in ljudje (Jeseniški zbornik 1, 1964) 476. 10 F. Leben, Arheološke jamske postaje na Gorenjskem, Naše jame 17 (1975) 86, 88. 11 M. Kos, Starejša naselitev na Kranjski ravnini, 900 let Kranja — Spominski zbornik (Kranj 1960) 52. 12 Ibidem. 13~.A. Valič, Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem, Arheološki vestnik 21—22 (1970-71) 275 ss. F. Truhlar, Problem starih patrocinijev v Sloveniji, Bogoslovni vestnik 23 (1973) 61 ss. 14 To kažejo zadnja odkritja leta 1977 na križišču Iskra v Kranju (prafara sv. Martina). 15 A. Valič, Vprašanja raziskovanj zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem, Arheološki vestnik 21—22 (1970-71) 111 ss. 10 J. šašel, Problem naseljevanja vzhodno-alpskih Slovanov, Kronika 20 (1972) 3 ss. 17 A. Valič, Ajdna nad Potoki, Varstvo spomenikov 21 (1977) 195 ss. Finančna sredstva sta prispevala Inštitut za arheologijo SAZU in Občinska kulturna skupnost Jesenice, delo pa vodila arheologa dr. France Leben (Inštitut za arheologijo SAZU) in Andrej Valič (Gorenjski muzej v Kranju). Strokovno je pomagal in risal arheolog-konzervator Milan Sagadin (Zavod za spomeniško varstvo Kranj), ki se bo lotil preparacije in obdelave slikanega ometa; delali so dipl. ing. Andrej Fock, Marjan Peneš, Janez Sagadin in Drago Žumer iz Kranja; fotografiral je Drago Holinski, geodetski posnetek je izdelalo Projektivno podjetje iz Kranja (geometra Dušan Maretič in Tone Pogačnik), slikovno dokumentacijo pa je izoblikovala Dragica Knific-Lunder. AJDNA V severozahodni Sloveniji, uokvirjeni na Gorenjsko, je doslej proučenih malo najdišč in poznanih malo najdb, ki bi bile kulturno in časovno jasno opredeljene v poznoantično obdobje. Značilnosti materialnih ostalin tega časa, ki so v nekaterih bližnjih in oddaljenejših geografskih in kulturnih področjih (Štajerska, Koroška, Furlanija, Istra) že bolje raziskane in znanstveno obdelane, so z domala enakimi znamenji primerljive tudi pri nas. Razmestitev in izbira mest za gradnjo postojank ter njih drobno kulturno-materialno gradivo pričajo o takratnih podobnih življenjskih dogajanjih in spremembah. Prostorsko majhen in odmaknjen kot Gorenjske, obdan z verigo visokih in strmih gora Julijskih in Savinjskih Alp ter Karavank s predgorji in gorskimi prehodi po rečnih dolinah, pridobi s propadanjem rimske države in z začetkom preseljevanja ljudstev politično in strateško vlogo. Pokrajino vežejo z glavnima cestama Aquileia—Emona in Aquileìa—Virunum štiri vicinalna pota; Po Poljanski dolini čez Kladje in Cerkljansko v Čedad, mimo Rateč v Kanalsko dolino, na Beljak čez Korensko sedlo in v Rož čez Ljubelj. To prehodno ozemlje ima kasneje za nekatere naseljence odločilni zgodovinski pomen, saj se je tod odločala usoda o njihovem začasnem ali stalnem bivanju; a tudi zgodovinski viri omenjajo za romanizirane prebivalce 5. in 6. stoletja v naših krajih nemirne in nestalne čase. Odsev takega stanja in tega časa se odraža tudi v nekaterih arheoloških zapuščinah: v posamičnih najdbah poznorimskih bronastih in srebrnih novcev z Bleda (Brda, Grad, Želeče, Zaka),1 zlatnikov iz Tunjic pri Kamniku2 in z Ladje pri Medvodah;3 v graditvi deloma vojaško obrambnih objektov in utrdb na Gradišču nad Pivko pri Naklem,4 Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici,5 Gradišču nad Sotesko pri Koroški Beli;6 v uporabi in nadaljnji oživitvi starejših naravno zavarovanih, obzidanih in odmaknjenih gradišč v gorskem svetu kot so npr. Gradišče nad Bašljem' in sosednji Sv. Lovrenc na Gori,8 Ajdna nad Potoki;9 v občasnih naravnih zavetiščih kot sta Ajdovska jama v Babni gori nad Bitnjami v Bohinju in Ciganska jama v Gobovcih pri Podbrezjah;10 v ohranjenem domačem imenu posestnika (vulgo Laškar) v Bašlju11 in kraja Lahovče pri Cerkljah12 pa še stara imena patrocinijev v Šmartnem in Sv. Lovrencu.13 Ilustrativni seznam takšnih krajev bi bil lahko obširnejši, kar kaže na dosedanja pomanjkljiva arheološko topografska raziskovanja.14 Ta so neposredno pomembna za proučevanje vprašanj zgodnjega srednjega veka,15 za potek in obseg naselitve ter začetek kolonizacije slovanskega življa v antični kulturni ambient vzhodnoalpskega prostora pa njihove kulturno materialne povezave s staroselci.16 Eno takih raziskovalnih topografskih akcij smo pred kratkim izvedli na Ajdni. V južnem predgorju Stola (2263 m) v Karavankah smo na osamljenem, izstopajočem in težko dostopnem vršacu Ajdne (1048 m), ki se s prepadnimi stenami strmo dviga domala 500 m nad vasjo Potoki, izkopali leta 1976 dve sondi.17 Ajdna (pare. št. 1138/4 k. o. Žirovnica) dominira nad vhodom v zgornjesavsko dolino, s katere je jasen pregled nad prometom in potmi pod njo ter dogajanji v bližnji in daljni okolici (sl. 2 a, b). Razgled z nje seže do Kanalske doline, na vrhove Julijcev s predgorji (Jelovico, škofjeloško hribovje), na Polhograjske dolomite, Hrušico in Javornike s Snežnikom, na Dolenjsko gričevje ter Zasavsko hribovje z obronki Gorjancev v ozadju; hrbet pa ji ščitijo grebeni Stola, Begunjščice in Dobrče. Na izsekanem terasastem prostoru je več vidnih obrisov ruševin zidanih objektov različnih velikosti, ki so stopničasto razmeščeni na raznih višinah ozke terase tik pod vrhom nad prepadnim zahodnim pobočjem (sl. 3). Sondirali smo osrednji del terase z dvema izkopoma 4,8 X 3,0 m in 6,5 X 3,5 m razsežnosti poprečno 1,2 m globoko. Pri tem smo trčili in delno odkrili ruševine sakralne arhitekture — objekt VIII — in z drugo sondo ob njem še na severni vogalni del sosednjega objekta X (pril. 1). Ostanki arhitekture Objekt VIII izkazuje do sedaj osnovni tloris obsežne pravokotno oblikovane (11,15 m dolge in približno 6,50 m široke) cerkvene ladje. Največjo ohranjeno višino zidu (1,55 m) nudi zaenkrat južni vogal objekta; debelina zidov je 0,70 m in le severozahodni zid, ki stoji na robu strmega pobočja je močnejši (0,90 m). Po funkcionalnosti je objekt s podolžno osjo usmerjen bolj proti jugovzhodu, ker zaradi skalnatega roba ni bilo prostora za vzhodnejšo usmeritev. S prvo sondo smo zajeli apsidalni del cerkvice in deloma izkopali polkrožno, zidano in ometano duhovniško klop z dozidanim naslonom, ki je priključena na jugovzhodno apsidno steno (višina klopi 0,40 m; ohranjena notranja višina naslona 0,30 do 0,90 m pri steni). Kaže se, da je njen največji notranji prečni razpon 3,30 m in osna globina 2,40 m (sl. 4). Obe krili duhovniške klopi se združita v dobro ohranjenem tronu, ki je zidan in fino ometan. Za vznožje mu je 0,38 m visoka stopnica, nad katero se dvigne 0,40 m visok banjasto oblikovan sedež z naslojalom za hrbet in naslonoma za roki (širina sedeža 0,55 m in globina 0,35 m; ohranjena višina hrbtnega naslona 0,57 m, naslonil za roki pa največ 0,30 m). Enako oddaljen od trona in obeh kril duhovniške klopi je 0,50 m visoko ohranjen zidan in ometan pravokotni (1,15X0,75 m) podstavek oltarne mize. Tla v apsidi so iz estriha, v kotu med klopjo in cerkvenim zidom pa so v tleh manjši kamniti lomljenci. Z drugo sondo smo odkrili zahodni cerkveni vogalni sistem z znotraj 1,00 in zunaj 1,25 m visoko ohranjenim zidom. Od notranje stene so se izluščile močne zaplate slikanega ometa, tla pa so iz nabitega lomljenca. Na zunanji jugozahodni steni je hkrati zidana 0,50 m široka lizena (sl. 5 in pril. 1). Z odstranjevanjem zidnih ruševin smo 0,80 m nižje zadeli še severni vogal objekta X z 0,50 m širokima stenama. S svojo vzdolžno steno se odmika proč od jugozahodne cerkvene stene. Že pred našim sondiranjem so bili na spodnji terasi razgrebeni in deloma odkopani notranji robovi dveh stavb (sl. 3). Najnižji objekt XIII je trapezoidne oblike s stranicami 8,30 X 7,60 X 7,00 X 6,60 m. V severozahodnem vogalu sosednjega objekta XIV je deloma izkopan pravokoten vodni zbiralnik, ometan z močno drobnopeskasto malto, ki pa ni očiščen do dna (sl. 6). Inventar najdb V notranjščini objekta VIII je bilo zlasti v stenskih ruševinah in mahnem sipu veliko kosov rdeče, zeleno, modro in pa črno ter belo barvanega ometa. Med podstavkom oltarne mize in vznožjem trona so v estrihu tičali spodnji deli razbite zelenkaste steklene čaše poznoantičnega izvora (tab.2: 25). Odebeljeno spodnje ostenje ločno prehaja v vbočeno dno. V zidnih ruševinah, pomešanih z zemljo, med oltarno mizo in koncem desnega krila klopi so bili vkup ali posamično raztreseni deli relikviarija. Pregibno bronasto kotno okovje, okrašeno z vrezanimi koncentričnimi krožci (tab. 1: 5—11). Lokast ročaj iz bronaste žice s kavljastimi zaključki (tab. 1: 2). Deli profilirane koščene obrobe pokrova (tab. 1: 5, 12—18). Kosi ploščatih koščenih zaplat (tab. 1: 19—26). Bronast kvadraten okov ključavnice z za-robo, okrašen z večjimi koncentričnimi krogi v sredini in manjšimi na vogalih; na zadnji strani je ohranjen mehanizem za zapiranje z ostanki lesa; pritrjen je bil z železnimi žebljičastimi zakovicami (tab. 1: 4). K relikviariju sodijo še bronasti žebljički s polkroglasto glavico (tab. 1: 3), k njegovi vsebini pa končni prstni členek roke — phalanga tertia digitorum odrasle osebe (tab. 1: 1). Med objektoma Vili in X je ob lizeni v pepelnatem mahnem sipu ležal manjši železen enorezen nož z ukrivljenim rezilom in z delno ohranjenim trnom za nasadi-tev ročaja (tab. 2: 24). Na istem vmesnem prostoru smo v dnu ruševin našli še črepinje temno sive keramike: kos zgornjega dela lončka z izvihanim ustjem, ki ima pod vratom in na obodu poševno valovnico vrezano v površino s plitkimi komaj opaznimi vodoravnimi kaneluricami (tab. 2: 11); odlomek izvihanega ustja lončka z ostankom vrha poševne valovnice na odlomljenem obodu (tab.2: 22); del ostenja lončka z okrasom poševnih vrst odtisov (tab.2: 18) in še kos grobega lončka z izvihanim ustjem (tab. 2: 23). Edini primerek rdeče-rjave keramike antičnega izvora je dno vrčka z delom stene (tab. 2: 4). Z Ajdne poznamo še nekaj predčasnih slučajnih najdb, ki so danes v privatni lasti. Ob notranji steni objekta XIV je ležalo deloma poškodovano kamnito kladivo s sledovi apnenega beleža (sl. 7), kar priča, da je bilo tod najdeno in sekundarno vzidano. Iz ruševinskega zasipa v vodnem zbiralniku so nabrali tudi več manjših črno sivih črepinj posodja s tankimi stenami, okrašenih s poševno kanelirano valovnico različnih višin (tab. 2: 5—10, 12—17). Nekatere od njih imajo valovnico zgoraj in spodaj omejeno z vodoravno kaneluro tako, da oblikujejo skupaj trakast ornament. Med boljše primerke sodijo deli sklede (tab. 2: 1—3), ki ima pod ustjem dvojni trak z valovnico. Naša prva poskusna sondiranja na Ajdni so bila proti pričakovanju uspešna. Odkrila so arhitekturne ostaline in drobne najdbe prejkone iz 5. in 6. stoletja, s tem pa dejstvo, da imamo tudi v tem severozahodnem delu Slovenije prvo in pomembno poznoantično višinsko postojanko v odmaknjenem svetu. Priključuje se verigi v zadnjih letih drugod na Slovenskem odkritih postojank tega časa na Ajdovskem gradcu nad Vranjem, Rifniku, Kučarju, Prapretnem pa tistim že znanim na Koroškem, v Furlaniji in Istri. Prihodnja, sistematično zasnovana raziskovanja na Ajdni bodo odkrila dodatne in nove arhitekturne elemente podkrepljene z morebitnimi drobnimi najdbami. Zlasti pa bodo dopolnila marsikaj neznanega v kulturni zvezi med ostanki romaniziranega prebivalstva in prišleci — Slovani. Tab. — Taf. 1 Tab. — Taf. 2 35 — Arheološki vestnik RODIK-AJDOVŠČINA B. SLAPŠAK Filozofska fakulteta, Ljubljana Triangulation point 804 m above the village of Rodik near Kozina, the highest point on the western edge of Brkini, above the stretch of land between the Divača and Kozina crossroads, looking down over both crossroads and commanding a view of the Slovene Istrian towns, as well as Grado and Aquileia. The area is mentioned as a prehistoric settlement by C. Marchesetti, I castellieri (1903) 79 (also Roman finds) ; the remains of a (Roman) wall and of other buildings are described in Novice (1859) 273, by M. Sila, Trst in okolica (Trieste and its surroundings) (1882) 42 and by S. Rutar Izvestja muzejskega društva 5 (1895), 214. These authors, and local researchers, consider the site as the centre (or seat) of the Rundictes tribe (on the basis of CIL 5, 698 and the continuity of the name Rundictes — Rodik). A similar opinion was held by A. Degrassi, Il confine nord orientale dell’Italia Romana (1954) 189 and by other researches after him, c. f. B. Slapšak AV 28 (1977) 122. The Roman road (CIL 5, 698) is probably the “Roman road” whose presence can be reliably traced along a line (Lokev—Kačiče—Rodik—Slope—above Brezovica—Materija). At the highest point between Rodik and Slope a “Roman way” branches off and leads evenly up the leeside of the slope over Čuk (Jezero — an artificially constructed catchment at the summit; interesting oral tradition) to Ajdovščina. The settlement is of a prehistoric type (a hillfort), as seen from its exposed position, its plan — following the contours of the hilltop —, the massiveness of the remains of the walls and the construction of the entrance; prehistoric artefacts are mentioned by Marchesetti. Along the line of the ancient forts, ruins point to renewed fortification during the late Roman period — the date to which the other remains of the settlement belong — with towers at the gates and inside the eastern walls. The inside is criss-crossed with fallen walls which, when traced over a relief map of the area, permit a rough picture of the settlement during its last phase (late Roman). A sounding made by the archaeology department of the University of Ljubljana at a sheltered point just below the summit established the existence of two stages of building, but in different alignments. The earlier cannot yet be dated with certainty (1st—2nd century?) but the later one is well authenticated with coins from Constantine II to Theodosius in the strata, and with typical finds ; the architecture found so far is interesting, finishing on the northern side in an apse, with the typical plan of a larger part of a circle. The topography of the immediate vicinity enabled us to determine a network of communications, probably a cemetery and Roman villages or villas in the valley. At the present time there are no finds which would date the settlement later than the mid-5th century, although this site would have been an excellent vantage point over the northern entry into Istria. For the time being it appears that the time-span of the last period overlaps the final period of the Claustra in the Eastern Alps. Questions posed by the work on Rodik-Ajdovščina refer to the life in the immediate hinterland of the Claustra on territory which strategically forms a logical component of the fortification system. A vantage point overlooking two crossroads is of military interest, at all events. If we exclude the possibility of its being a purely military fortification, there remains the problem of the relationship between the military and other aspects of life at the settlement; this is one of the basic questions of late Roman organisation of the defence of the empire, and late Roman life in general, especially in the Julian Alps. Rodik-Ajdovščina, sonda 1975 z juga — Rodik-Ajdovščina, excavations 1975, the view from the south K ZATONU ANTIKE V ILIRIKU DARK AGES IN ILLYRICUM KRŠĆANSTVO I POGANSTVO NA TLU ISTRE U IV I V STOLJEĆU BRANKO MARUŠIČ Arheološki muzej Istre, Pula Pogodan geografski položaj istarskog poluotoka, otvorenog prema moru i smještenog južno od Postojnskih vrata, očuvao je Istru u nemirno vrijeme kasne antike od većih razaranja i pružao bjeguncima iz Panonije i Norika relativno sigurno i ugodno sklonište uz mogućnost prelaza na otoke. Ovakav položaj ujedno je omogućavao i postepeno prilagođavanje svim općim promjenama u društvenom, privrednom i kulturnom životu. Među njima značajno mjesto zauzima proces odumiranja antičkog poganstva na jednoj i afirmacije kršćanstva na drugoj strani, koji se može sagledati na tlu Istre gotovo isključivo u svjetlu arheoloških izvora. Kasnoantički kostumi grobovi različitih konstrukcija koji pokazuju, obzirom na pogrebne običaje, izrazito poganski karakter, nađeni su sporadično na raznim nalazištima širom Istre. Većina njih obrađena je u stručnoj literaturi veoma oskudno. Podaci o okolnostima nalaza su nedovoljni, a neki od nalaza nisu još objavljeni, dok veća sistematska istraživanja nisu ni vršena. Zbog toga je teško odrediti kada je u gradovima i na područjima njihovog agera sasvim prestao poganski ritus sahranjivanja pokojnika. Ipak, neki od nalaza pružaju oslonac za tvrdnju da je na područjima puljskog, porečkog i tršćanskog agera poganstvo bilo prisutno tokom čitavog IV stoljeća. Najmlađi među dosada iskopanim kasnoantičkim grobovima poganskog značaja je tumul sa zidanim grobom, iskopan slučajno 1956. godine u škicinima kod Vodnjana, koji se datira, prema nađenom grobnom inventaru (lonac i zdjela kućne proizvodnje s utisnutim višetračnim ritmičkim valovnicama, jedna boca, dvije vazice i jedna čaša tvorničke proizvodnje, brončana karičica, brončani iglenik i brončani novčić iz oko 400.) na početak V stoljeća.1 Počeci kršćanstva javljaju se u Istri već u razdoblju prije Konstantinovog edikta (313), a treba ih tražiti prije svega u rimskim kolonijskim gradovima Trst (Tergeste), Poreč (Parentium) i Pula (Pola). Poreč je dao dosada najviše arheološke građe koja govori pouzdano o postojanju biskupskog sjedišta već jednom na prelazu iz III u IV stoljeće. 0 tome svjedoči u prvom redu natpis iz kraja IV stoljeća (prema dataciji G. Cuscite,* 2 dok ga A. Degrassi i M. Mirabella Roberti datiraju na početak V stoljeća)3 uklesan na čeonoj strani jednog sarkofaga, koji spominje prijenos kostiju biskupa i mučenika (ili vatrenog pristaše nove vjere) Maura na mjesto gdje je djelovao.4 Natpis govori u daljnem tekstu o gradnjama na tom području, i to o prvobitnoj crkvi (haec primitiva) koja je obnovljena (reparata est ecclesia) i najzad povečana (locus est đuplicatus). Dio drugog natpisa potvrđuje prijenos kostiju iz područja izvan zidina na područje unutar zidina.5 Arheološka istraživanja u godinama 1889—1895. i u 1967. otkrila su na arealu sjeverno od Eufrazijeve bazilike te ispod poda njenog sjevernog broda dvije usporedne dvorane (svaka mjeri ca 9 X 22 m) i jednu manju dvoranu s krstionicom, koje su ukrašene mozaič-kim podovima.6 Njihovi geometrijski uzorci, brojni natpisi donatora i nalazi novca cara Valensa (364—378) ispod mozaičkog poda, koji pruža s godinom 364. terminus post quem, datiraju mozaike u zadnje desetljeće IV stoljeća, iako postoje određene stilske razlike između mozaika srednje i južne dvorane. Međutim, dio poda u istočnom dijelu srednje dvorane izgleda stariji. Mozaik s meandrima (si. 1) podijeljen u devet polja (motiv labirinta) može se datirati u III i na početak IV stoljeća,7 te tako dopušta zaključak da u tom dijelu dvorane treba tražiti prvobitnu crkvu koja je bila u suštini jedna soba (cubiculum ?) Maurove kuće. Datacija mozaika odgovara godini 303. kada je vjerojatno pogubljen ovaj prvi po imenu poznati istarski biskup. Iz ove kultne jezgre polazi daljni razvoj sakralnih građevina na tom području. Druga faza izgradnje slijedi nakon 313., kad je prvobitna crkva postala javna crkva. Možda je već tada izgrađena bazilika u onom obliku kakva je poznata iz kraja stoljeća: tri usporedne dvorane pod istim dvostrešnim krovom i ravnim stropovima u svakoj dvorani. U tom slučaju je došlo krajem stoljeća samo do postavljanja novih mozaičkih podova u većem dijelu bazilike. Moguće je i drugo rješenje koje se odnosi samo na djelomično povećanje prvobitne crkve. U prilog ove teze govore nalazi triju bazena u sjevernoj dvorani koji pripadaju prema mišljenju A. šonje8 svakoj od tri građevne faze u već spo- Karta 1 Poganski i starokršćanski nalazi IV i V stoljeća u Istri. Legenda: A — kostumi grobovi s poganskim ritusom sahranjivanja; B — sakralna arhitektura starija od 313. godine; C — sakralna arhitektura IV stoljeće (313—392); D — sakralna arhitektura V stoljeća; E — pojedinačni nalazi. 1 Sv. Ivan na ušću Timave, 2 Trst, 3 Katoro kod Umaga, 4 Sv. Ivan Kornetski, 5 Dajla, 6 Novigrad, 7 Poreč, 8 Mulindrija, 9 Vrsar, 10 Jurali, 11 Dvograd, 12 Rovinj, 13 Sošići, 14 Rogatica, 15 Bale, 16 Betika, 17 Barbariga, 18 Lakuža, 19 Banjole kod Peroja, 20 Peroj (okolina), 21 Betegenica, 22 Škicini kod Vodnjana, 23 Brioni, 24 Ovčjak kod Mrčane, 25 Nezakcij, 26 Ližnjan, 27 Samager kod Štinjana, 28 Galižana, 29 Pula, 30 Pomer, Sv. Ivan. Carte 1 Découvertes pdiennes et paléo-chrétiennes des IVs et Ve siècles en Istrie. Legende: A — tombes à squelette avec rite pa'ien d’ensevelissement; B — architecture sacrée antérieure à 313; C — architecture sacrée du IVe siécle (313—392); D — architecture sacrée de Ve siècle; E — découvertes individuelles. 1 St Jean à I'embouchure de la Timava, 2 Trieste, 3 Katoro près d’Umag, 4 St Jean dit Kornetski, 5 Dajla, 6 Novigrad, 7 Poreč, 8 Mulindrija, 9 Vrsar, 10 Jurali, 11 Dvograd, 12 Rovinj, 13 Sošići, 14 Rogatica, 15 Bale, 16 Betika, 17 Barbariga, 18 Lakuža, 19 Banjole près de Peroj, 20 Peroj (environs), 21 Betegenica, 22 Škicini près de Vodnjan, 23 Brioni, 24 Ovčjak près de Mrčana, 25 Nesactium, 26 Ližnjan, 27 Samager près de Štinjan, 28 Galižana, 29 Pula, 30 Pomer, St Jean. menutom natpisu. U prvoj varijanti bi značio tekst »locus est duplicatus« povećanje u prenesenom smislu, te bi se odnosio na povećanje značaja bazilike (gloria duplicare), dok bi u drugoj varijanti bila riječ o stvarnom povećanju građevine. Biskupska katedra nalazila bi se prema Mirabelli9 na mjestu gdje su utvrđene četiri okrugle udobine u mozaičkom podu, u kojega su sekundarno ukomponirane dvije ribe u dva susjedna polja, po jedna u svakom polju (si. 1). Međutim, prenosni oltar se nalazio na području ukrašenom s vazom i cvijećem kao poznatim Kristovim simbolom. Starokršćanski Poreč IV stoljeća dao je i najstarije memorijalne građevine u Istri, koje su iskopane na lokalitetu Cimare odmah izvan gradskih zidina.10 Druga dva stara biskupska središta nastala su u Trstu i Puli. Passio 0 mućeništvu sv. Justa, koji je također pogubljen 303. ukazuje da je tada u Trstu postojala skromna kršćanska općina koju je predvodio običan svećenik, presbiter Sebastijan. Nedavno je otkrivena izvan zidina, na području nekropole, starokršćanska dvoranska crkva četvorokutnog tlocrta, datirana na početak V stoljeća. Iako nema nijednog natpisa, ipak se može pretpostaviti obzirom na važnost grada i veličinu objekta (11 X30m), da je ova služila potrebama potpuno organizirane Crkve. Tek u sredini V stoljeća izgrađena je unutar zidina, na najistaknutijem položaju, tršćanska biskupska crkva, dok je vanjska crkva povećana na početku VI stolejća. Na novom mozaičkom podu spominje se na jednom od brojnih natpisa sancta ecclesia tergestina (si. 2).u Pula je postala biskupsko sjedište negdje u V stoljeću. Prvi po imenu poznati puljski biskup Antonius spominje se 510—511. u jednom pismu koje mu je uputio Teoderik, a njemu se može pripisati i 1965. nađeni monogram uklesan na jednom impostu iz bazilike Sv. Feličite kod Pule. Međutim, počeci kršćanstva su stariji, o čemu svjedoče, osim legende u puljskom mučeniku sv. Germanu koji je prema jednoj pasiji pogubljen 284. godine u amfiteatru12 1 neki dosada utvrđeni spomenici starokršćanske arhitekture. Prvim deceni-jama IV stoljeća pripada hipotetički oratorij iskopan 1963. godine u kapeli Sv. Ivana u samostanu Sv. Franje s mozaičkim podom (si. 3), koji je ukrašen morskim konjićem, pletenicama, peltama, kantarom sa svastikom i križem. Na prostoru uz gradske zidine, na strani prema puljskom zaljevu, podignut je na ruševinama neke antičke zgrade s kupatilima (terme ?) u IV i V stoljeću čitav kompleks starokršćanskih građevina na području današnje katedrale.14 Najstarijoj crkvi iz prvih desetljeća IV stoljeća pripada zid (debeo 0,90 m širok 13,35 m i visok 5,95 m), koji je uklopljen u začelje katedrale (si. 4). Razlikuje se od mlađih dijelova začelja i po strukturi (upotreba spolija) i po neorganskim spojevima, a osim toga njegovo uočavanje olakšavaju i tri prozorske rešetke porazmještene u jednakim razmacima. Opisani zid je u suštini začelni zid pravilno orijentirane dvoranske crkve četvero kutnog tlocrta koja je bila široka kao srednji brod katedrale, a njenu dužinu ustanovit će tek arheološka istraživanja. Sve do 1657. godine stajala je na području južno od katedrale crkva Sv. Tome. Njeni zadnji površinski ostaci nestali su 1812. Arheološke sonde iz 1860. i 1942-43. pokazale su da je crkva bila izgrađivana u dva navrata. Najstarijoj fazi iz kraja IV stoljeća pripada jednostavna četvo- 1 Poreč, područje prvobitnih građevina; mozaički pod s meandrima i naknadno umetnutim ribama. — Poreč, secteur des constructions primitives; pavé en mosdique avec des mé-andres et des poissons incorporés ultérieurement. 2 Trst, bazilika suburbana: dio mo-zaičkog poda s natpisom sancta ecclesia Tergestina. — Trieste, basilique suburbaine; partie du pavé en mosdique avec l’inscription sancta ecclesia T ergestina. 3 Pula, kapela Sv. Ivana; mozaički pod pretpostavljenoga starokršćanskog oratorija. — Pula, chapelle de St Jean; pavé en mosdique de l'oratoire paléochrétien presume. 4 Pula, gradska bazilika; pogled na začelje najstarije građevne faze. — Pula, basi-lique de la ville; vue sur la partie frontale de la phase de construction la plus ancienne. rokutna dvorana (14 X 37 m) debelih zidova (0,80 m), pa je prema tome i Pula, kao Poreč, posjedovala na kraju IV stoljeća usporedne sakralne građevine jednostavnog dvoranskog tipa. Arheološki izvori, prikazani i analizirani u toku dosadašnjeg izlaganja, ukazuju da je u Istri IV stoljeće vrijeme u kome žive poganstvo i kršćanstvo jedno uz drugo. Prvo uporno nastoji održati svoje pozicije, dok drugo postepeno jača. Područja gradskih agera su pretežno poganska sve do kraja stoljeća, 5 Barbariga; naknadno izgrađena polukružna apsida kućnog oratorija. — Barbariga; abside semi-circulaire, construite idtérieurement, d’un oratone domestique. 6 Vrsar; mozaički pod dvoranske crkve (polovina IV stoljeća). — Vrsar; pavé en mosdique de l'église en forme de salle (moitié du IVe siècle). što potvrđuju ne samo pogrebni običaji, utvrđeni na brojnim nalazištima, nego i nedostatak starokršćanskih građevina. Iznimku predstavljaju kućna kapela u Barbarigi (sl. 5)15 i crkveni kompleks u Vrsaru16 iz sredine IV stoljeća (dvoranska crkva veličine 9,30 X 15,20 m s pastoforijama i drugim prostorijama, te vanrednim mozaičkim podovima — si. 6) koji je vjerojatno u vezi s ljetnom rezidencijom porečkih biskupa u tom kraju. U samim gradovima, kršćanstvo dobiva na značaju tek krajem stoljeća, što potvrđuju gradnje crkvenih objekata u Poreču i Puli do kojih je došlo tek u zadnjim desetljećima IV stoljeća. Evolucija starokršćanske arhitekture u V stoljeću je prije svega u znaku Akvileje,17 a javljaju se već i prvi direktni utjecaji drugih crkvenih središta. Novi objekti podižu se tako u gradovima kao i na području agera, a neki od postojećih objekata doživljavaju adaptacije. Crkva je postala nakon Teodozi-jevog edikta (392) na početku V stoljeća jedini duhovni faktor. Gotovo sve starokršćanske građevine podignute širom Istre u V stoljeću imaju iste tipološke karakteristike: četvorokutni tlocrt, unutrašnjost je dvoranska ili tro-brodna, vanjske površine zidova su uglavnom ravne, a ima i takvih koje su raščlanjene lezenama. Podijeljenost u brodove izvedena je isključivo pomoću arkada na stupovima, dok se u svetištu nalazi, kao nešto sasvim novo, polukružni svećenički banak, ispred kojeg je oltarni prostor omeđen pregradama. Poreč, Pula i Trst pružaju najviše građe. Tu su bile, što je i razumljivo obzirom na već formirana biskupska središta, najveće potrebe i prema tome najaktivnija građevinska djelatnost. U Poreču je izgrađena već u prvim desetljećima V stoljeća predeuf razi jeva bazilika (veličina: 18,50 X 35 m; omjer 1:1,89). Sama datacija određena je imenima donatora koji su omogućili svojim novčanim prilozima postavljanje mozaičkog poda, budući da se javljaju imena (Clamosus magister puerorum) kako ovdje tako i na mozaičkom podu srednje usporedne dvorane bazilike IV stoljeća.18 Dok je starija južna dvorana prilikom gradnje nove bazilike srušena, srednja je preuzela privremeno ulogu martirija. Tek u drugoj polovini stoljeća izgrađena je sjeverno od predeufrazijeve bazilike na prostoru koji obuhvaća dio srednje i sjeverne dvorane bazilike IV stoljeća, nova četvoro-kutna dvorana koja je duža od njih i koja ima u istočnom dijelu polukružni svećenički banak. Zapadno od nove bazilike, podignuta je nova krstionica sa šesnaestorokutnim ophodom,19 te tako čitav kompleks predeufrazijeve bazilike predstavlja obogaćenje praktične i jednostavne arhitektonske koncepcije prisutne u starijoj bazilici IV stoljeća. Ovo obogaćenje bazira, kao što je to slučaj u nešto starijoj Hromacijevoj bazilici u Akvileji, na duhovnom doživljanju unutrašnjosti, na dinamizmu laganog pomicanja koje započinje na zapadu, u baptisteriju i završava na istoku, koji nije kao u milanskoj starokršćanskoj arhitekturi trijumfalan i zatvoren u kalotu apside, nego je diskretno prisutan u svjetlu koje prodire kroz prozore začelnog zida. U Puli je V stoljeće ostavilo na području katedrale tri objekta, izgrađivana sukcesivno.21 Najprije je na početku stoljeća produžena južna dvoranska crkva prema istoku, a u novopodignutom dijelu crkve javlja se umjesto sub-selija polukružna samostalno stojeća apsida, na što upućuju duboki temeljni zidovi. U oltarnom grobu nađeni su oko 1860. jedan zlatni i jedan srebrni 7 Pula; svetište gradske bazilike (polovina V stoljeća). — Pula; sanctuaire de la basilique de la ville ( moitié du Ve siècle). relikvijarij ; srebrni je ukrašen u tehnici iskucavanja likovima Krista i Apostola.22 U drugoj polovini stoljeća slijedi na prostoru sjeverno od dvoranske crkve izgradnja velike trobrodne bazilike četvorokutnog tlocrta koja je uključila u svoje začelje i začelje najstarije crkve, porušene tom prilikom. Ona je u biti sačuvana i danas. Prostor za vjernike odvojen je od prostora za obavljanje kulta (si. 7) s tri luka, položena na dva križna pilastra. Ispod bočnih lukova ulazilo se u diakonikon i protezis. široki raspon veoma visokog srednjeg luka sužen je djelomice pomoću dva stupa koji flankiraju križne pilastre. Oni su položeni na povišeni podij koji je prema istoku bio zaključen polukružnim zidićem ispred kojeg su bile biskupska katedra i banak za svećenike, a prema zapadu produžen u prostor za vjernike za dvije arkade. Krajem stoljeća izgrađen je zapadno od trobrodne bazilike, gotovo u njenoj glavnoj osi, baptisterij križnog tlocrta. Tri arkade na svakoj strani središnjeg prostora, u kome se nalazio bazen za krštenje, nosile su kupolu i izvana vidljivo kubično uzvišen je. Izvan gradskih zidina, na području nekropola, podignute su u toku stoljeća dvoranska grobljanska crkva Sv. Ivana kod Nimfeja i trobrodna grobljanska crkva Sv. Feličite.23 Jedna i druga crkva imaju također polukružni svećenički banak, ukrašene su mnogoboj nim mozaičkim podovima, a zajedno s kompleksom gradske bazilike sačinjavaju cjelinu koja je zado- 8 Trst, Sv. Just; dio mozaičkog poda (polovina V stoljeća). — Trieste, St Juste; partie du pavé en tnosdique (moitié du Ve siècle). 9 Kasnoantički korintski kapiteli (i — Trst, Sv. Just, 2 — Poreč, predeufrazijeva bazilika, 3 — Galižana, Sv. Just, 4 — Ližnjan, 5 — Betika, Sv. Andrija, 6 — okolina Peroja). — Chapiteaux corinthiens du Bas-Empire (1 — Trieste, St Juste, 2 — Poreč, basilique préeuphrasienne, 3 — Galižana, St Juste, 4 —• Ližnjan, 5 — Betika, St André, 6 — environs de P ero j ). voljavala sve potrebe organizirane puljske crkve (koja se spominje na jednom natpisu)24 i njenih brojnih pripadnika. Tršćanska biskupska crkva na brežuljku Sv. Justa, otkrita tek 1949. godine, izgrađena je na ostacima antičkih propileja i kapitolinskog hrama.25 Imala je tri broda, međusobno podijeljena s dva reda od deset stupova u svakom od njih. U tlocrtu je bila vjerojatno četvorokutna, dok po veličini (20,40 X 38,70 m) pripada većim objektima. Od mozaičkog poda očuvani su skromni ostaci (si. 8) koji datiraju građevinu u polovinu V stoljeća. Na područjima kolonijskih agera koji se većim dijelom u V stoljeću podudaraju s biskupskim područjima (do decentralizacije dolazi već krajem stoljeća) izgrađen je niz starokršćanskih građevina. Na neke upućuju slučajni nalazi dijelova arhitektonske dekoracije (korintski kapiteli s glatkim akanto-vim listovima u Galižani, Ližnjanu, kod Peroja, u Poljacima i na Brionima (si. 9),26 pluteji u Balama i pregradni pilastar u Rovinju27 i mozaički podovi (Sv. Ivan na Timavi sjeverno od Trsta,28 te drugi sloj ispod nekadašnje franje- 10 Nezakcij, sjeverna bazilika; ostaci zidova mlađeg sloja (IV stoljeće) s ognjištem. — Nesactium, basilique septentrionale; restes des murs d’ime cotiche plus jeune (IVe siècle) avec un foyer. vačke crkve u Poreču, Dajli i Pomeru kod Pule),29 ali, najviše znanja o njima dugujemo rezultatima arheoloških istraživanja. Dok su u kolonijskim gradovima starokršćanske crkve podizane na področju javnih i kultnih građevina koje nisu više služile svojoj svrsi (Pula, Trst), odnosno na području djelovanja lokalnih mučenika (Poreč), kaštelske crkve smještene su u središtu kasnoantičkih utvrđenih naselja građenih »ex novo«. Tako je bilo u Dvogradu,30 Balama i Rovinju, a vjerojatno i u Motovunu, Buzetu i Pičnu. U kaštelu Nezak-cij kod Pule, u kojem postoji kontinuitet života s antičkim municipijem, dvostruke bazilike31 podignute su sjeverno od Foruma, iznad dvojnog sloja antičkih ruševina. Mlađi sloj predstavljaju ostaci zidova seljačkih kuća s ognjištima (si. 10), građenih u nepravilnom opusu i s upotrebom boksitne zemlje u malternom vezivu. Starijem sloju pripadaju ostaci termi, gradske bazilike i veće stambene građevine, te vodovodne kamene cijevi koje su vodile od Foruma prema velikoj cisterni zapadno od termi, a koje su stavljene izvan upotrebe u vrijeme podizanja seljačkih kuća (si. 11). Najnovija arheološka revizija pokazala je da su i jedna i druga od usporednih crkava bile dvoranskog tipa. Sjeverna je imala u prezbiteriju slobodno stojeću polukružnu apsidu, 11 Nezakcij, južna bazilika; rimska vodovodna mreža prekinuta kod gradnje mlađega rimskog sloja (IV stoljeće). — Nesactium, basilique méridionale; réseau de distribution d’eau romain interrompu lors de la construction d’une conche romaine plus jeune (IVe siede). 12 Nezakcij; detalj sjevernog zida južne bazilike postavljenog na rimski pločnik. — Nesactium; détail du mur septentrional de la basilique méridionale, bàti sur un trottoir romain. 14 Novigrad, gradska bazilika; starokršćanski prozorski okviri u zidu iznad sjevernih arkada i prozorska rešetka čuvana u gradskom lapidariju. — Novigrad, basilique de la ville; cadres de fenétres paléochrétiens dans le mur au-dessus des arcades septentrionales et grilles de fenétres conservées dans le lapidaire urbain. a južna trodjelni svećenički banak; tako apsida kao i banak su bili stavljeni direktno na antičke podove. Prilikom gradnje dvostruke bazilike korištena je u obilatoj mjeri antička kamena građa, a neki zidovi podignuti su direktno na starijim ostacima (si. 12). Krstionica jednostavnog oblika u jednoj prostoriji na sjevernoj strani sjeverne bazilike ukazuje na biskupsko sjedište, iako dolaze u obzir i druge mogućnosti. Velika većina istarskih starokršćanskih spomenika V stoljeća pripada više manje autonomnoj starokršćanskoj arhitekturi Akvileje. To se odnosi i na prvu dvoransku fazu Marijine crkve na Brionima (si. 13)32 i trobrodnu crkvu trapezoidnog tlocrta u Balama,33 koje nemaju subselija; na Brionima nalazio se u prezbiteriju oltar od kojega je sačuvano postolje. Utjecaji koji su dolazili na tlo Istre iz drugih središta tadanjeg svijeta, u prvom redu morskim putevima, dokumentirani su prvi put u drugoj fazi južne biskupske crkve u Puli. Ona predstavlja sa samostalno stojećom odvojenom apsidom prvo javljanje »sirijskih« motiva koji su umetnuti u akvilejski 15 Beti’ka, Sv. Andrija; dio mozaičkog poda u memorijalnoj kapeli. — Betika, St André; partie du pavé en mosaique dans la chapelle-mémorial. dvoranski prostor i koji se javljaju u izvornijem vidu u drugoj polovini V stoljeća u Dvogradu, gdje je apsida već pomaknuta sve do istočnog začelnog zida četvorokutne dvorane.34 Sjeverna nezakcijska crkva sliči drugoj fazi južne puljske crkve. Novi korak u razvoju crkvene arhitekture predstavlja ispunjavanje slobodnog prostora između polukružne apside i perimetralnih zidova, što dovodi do oblikovanja upisane apside. Prvi put se javlja u novigradskoj biskupskoj crkvi, jedinoj neistraženoj starokršćanskoj biskupskoj crkvi u Istri, koja pripada drugoj polovini ili kraju V stoljeća.35 To su pokazala nedavna (1972) ispitivanja u toku kojih su otkriveni izvorni polukružni prozori u zidu iznad sjevernih arkada (si. 14). Omjer između širine i visine je 1:2 što odgovara starokršćanskim proporcijama, a u novigradskom lapidariju se nalaze starokršćanske rešetke onih prozora koji su bili uništeni u doba baroka kada su izgrađeni novi u vidu luneta. Na južnoj strani novigradske bazilike nalazi se odvojena osmorokutna krstionica koju je hodnik spajao s narteksom. Bez obzira na rezultate budućih istraživanja se može već sada reći da je novigradska biskupska crkva najstarija crkva u lancu tipološko srodnih građevina koje su poznate u starokršćanskom Novigradu, predromaničkom Trstu (kapela Sv. Justa)36 i Akvileji (svetište Maksencijeve bazilike),37 te romaničkom Vrsaru.38 Nešto sasvim novo u istarskoj starokršćanskoj arhitekturi V stoljeća donosi trobrodna samostanska bazilika Sv. Andrije u Betiki kod Barbarige koja je nedavno djelomično iskopana. Na vidjelo dana je došao sukcesivno izgrađivan kompleks. Najstarija je trolisna kapela memorijalnog značaja s le-zenama na vanjskim površinama zidova, ukrašena mnogobojnim mozaičkim podom kojeg ukrasni motivi i izvedba datiraju na početak V stoljeća (si. 15). Slijedi produžetak prema zapadu, podijeljen u tri broda pomoću dva reda niskih arkada položenih na stupove. Korintski kapiteli, s glatkim akantovim listovima u jednom redu, tipični su za polovinu V stoljeća, a mozaici u srednjem brodu su, što se tiče ukrasnih motiva, gotovo isti kao u trolisnoj kapeli. Istovremeno ili samo malo kasnije, produžuju se usporedni zidovi prema istoku i oblikuju u tlocrtu četvorokut, dok se prema zapadu, te uz uzdužne zidove, izgrađuje samostanski kompleks s porticima, otvorenim dvorištem sa cisternom i raznim samostanskim prostorijama. Čitav kompleks dovršen je do konca stoljeća. Najbliža i istovremena analogija poznata je u Konkordiji39 (ali bez samostana), a sam oblik trolisne memorijalne kapele, otvorene prema zapadu, javlja se od Konstantinovog vremena dalje na širokom području od Rima do Svete zemlje i naročito u Africi.40 Bazilici Sv. Andrije donekle je slična trobrodna crkva Sv. Hermagora kod Pule koja je izgrađena oko 500.,41 a poznata je po relikvijariju od slonove kosti izrađenom u Rimu oko 440.42 Podizanjem ove crkve su pokucali prvi put na vrata umjetničkog stvaranja u Istri bizantski umjetnički oblici koji su nakon 538. ispisali neke od najlepših stranica u likovnoj povijesti Istre. Jednostavni istočni zid ranijih crkvi zamjenjuje izbočena polukružna apsida, a izvana poligonalne bočne apside koje daju građevini izgled »trolisne« crkve, kao da prstom ukazuju na Ravenu, gdje se apside ovog izgleda javljaju već na kraju IV stoljeća (Ursiana) i oko godine 425. (S. Giovani Evangelista).43 1 B. Marušič, Novi nalazi kasnoantičkih kostumih grobova u južnoj Istri i na otoku Cresu, Histria archaeologica 4/1—2 (Pula 1973). 2 G. Cuscito, Hoc cubile sanctum, Atti e memorie della Società istriana 71 (Trieste 1971) 81—88 (dalje: AMSI); Idem, Gradi e funzioni ecclesiastiche nelle epigrafi dell’alto Adriatico orientale (see. IV—VI), Antichità altoadriatiche 6 (Trieste 1974) 229, 243 (dalje: AA). 3 Inscriptiones Italiae X, 2 (Roma 1934) 64 (dalje: II). M. R. Mirabella, Origini cristiane in Istria, AA 2 (Udine 1972) 141. 4 II X, 2,64. 5 II X, 2, 187. G. Cuscito, AMSI 11, 85—86. 6 A. Šonje, Arheološka istraživanja na području Eufrazijeve bazilike u Poreču, Jadranski zbornik 7 (Rijeka-Pula 1969) 249 ss. M. R. Mirabella, Architettura pa- leocristiana in Istria, AA 2 (Udine 1972) 198. 7 Ibidem. 8 A. Šonje, Krstionice građevnog ansambla Eufrazijeve bazilike u Poreču, Arheološki vestnik 23 (1972) 313—315. 9 M. R. Mirabella, AA 2 (1972) 197, 198. 10 A. Amoroso, L'antico cimitero cristiano di Parenzo, AMSI 10 (1895) 504 ss. F. Babudri, Le antiche chiese di Parenzo, AMSI 29 (1913) 160—167. u G. Cuscito, AA 6 (1974) 227, 228, si. 3. 12 C. De Franceschi, La leggenda di San Germano martire polese, AMSI 51 —52 (1939—40) 5—15. 13 B. Marušič, Pula — crkva i samostan sv. Franje u Puli (Pula 1974) slika na poleđini vodiča. 14 M. R. Mirabella, Il Duomo di Pola (Pula 1943); Idem, AA 2 (1972) 203—206. B. Marušič, Starokršćanska i bizantinska Pula (Pula 1967) 49—51. 15 A. Gnirs, Frühe christliche Kultanlagen im südlichen Istrien, Kunsthist. Jahrb. 5, Beiblatt (Wien 1911) 4, sl.2. 16 M. R. Mirabella, La sede paleocristiana di Orsera, Annali Triestini (Trieste 1944) 31—120, tab. I—XV. 17 S. Tavano, Aquileia cristiana, AA 3 (Udine 1972) 57—59. 18 M. R. Mirabella, AA 2 (1972) 200. G. Cuscito, AA 6 (1974) 231. 19 A. Šonje, Arheološki vestnik 23 (1972) 306—311 i 304 tl. 6. 29 S. Tavano, AA 3 (1972) 62. 21 B. Marušič, Starokršćanska i bizantinska Pula (1967) 49'—50. 22 G. Cuscito, I reliquiari paleocristiani di Pola, AMSI 72—73 (Trieste 1972-73) 91—126. 23 A. Gnirs, Kunsthist, Jahrb. 5, Beiblatt (1911) 23—38; Idem, Frühchristliche Denkmäler in Pola, Jahrb. der ZK 4, H. 1 (1906) 247—256. 24 II X, 1 (1947) 554. 25 AMSI 54 (1952) 203—205. M. R. Mirabella, San Giusto (Trieste 1971) 18, 19. 26 Starokršćanski korintski kapiteli evidentirani su osim u Poreču, Puli, Trstu i u Betiki kod Barbarige još na slijedećim mjestima: Galižana (Likovna enciklopedija 2 [Zagreb 1962] 348), Ližnjan (Bulletin Instituta za likovne umjetnosti JAZU 4 [Zagreb 1956] 10), Poljaci (Jadranski zbornik 9 [Pula-Rijeka 1975] 343 i tab. I, 2), kod Peroja (neobjavljeno), na Brionima (neobjavljeno) i u Banjolama kod Vodnjana (AMSI 24 [1908] 365 i sl. 8; Starohrvatska prosvjeta 8—9 [1963] 142). 27 B. Marušič, Djelatnost srednjevje-kovnog odjela Arheološkog muzeja Istre u Puli, 1947—1955, Starohrvatska prosvjeta 6 (1958) 221. 28 AMSI 54 (1952) 208—210. 29 II X, 2 (1934) 183. B. Marušič, Tri poznoantične najdbe iz Istre, Arheološki vestnik 9—10 (1958-59) 46—49. AMSI 23 (1907) 203—205. 30 B. Marušič, Kompleks bazilike sv. Sofije u Dvogradu, Histria archaeologica 2/2 (1971) 37. 31 A. Puschi, Nesazio, Scavi degli anni 1906, 1907 e 1908, AMSI 30 (1914) 5—31. 32 A. Gnirs, Baudenkmale aus der Zeit des oströmischen Herrschaft auf der Insel Brioni grande, Jahrb. für Altertumskunde 5 (1911) 89 ss. R. Egger, Frühchristliche Kultbauten in südlichen Noricum (Wien 1916) 118, 119. 33 A. Gnirs, Die mittelalterliche Kirche Visitatio B.M. V. in Valle, Mitt. ZK 14 (1915) 160—162. 34 B. Marušič, Histria archaeologica 2/2 (1971) 40. 35 L. Parentin, A proposito di Duomo di Cittanuova, AMSI 72—73 (Trieste 1972-73) 83—87; Idem, Cittanuova d’Istria (Trieste 1974) 163 ss, tlocrti nakon str. 174 i 278, presjek ispred str. 175. 36 M. R. Mirabella, Il sacello di S. Giusto a Trieste, Forschungen zur Kunstgeschichte und Archäologie 3 (Wiesbaden 1957) 193 ss 37 S. Tavano, AA 3 (1972) 83—84 i sl. 5. 38 A. Šonje, Romanička bazilika sv. Marije u Vrsaru, Zbornik Poreštine 1 (Poreč 1971). 39 G. Brusin, P. L. Zovatto, Monumenti romani e cristiani di Iulia Concordia (Pordenone 1960). 49 O. c., 118. 41 A. Gnirs, Jahrb. der ZK 4, H. 1 (1906) 232—246. R. Egger, Die heilige Hermagoras (Klagenfurt 1948) 62. 42 A. Angiolini, La capsella eburnea di Pola, Studi di antichità cristiane 7 (Bologna 1976). 43 M. R. Mirabella, La sede paleocristiana di Orsera, Annali Triestini (1944) 110, nap. 189. LE CHRISTIANISME ET LE PAGANISME SUR LE SOL DE L1STRIE AUX IVe ET Ve SIÈCLES La position géographique favorable de la presqu’ìle d’Istrie, ouverte vers la mer et située au sud des «Portes de Postojna», a préservé Tlstrie, aux temps agités de l’antiquité avancée, des destructions graves et offert aux réfugiés de la Pannonie et du Norique un refuge relativement sür et favorable, avec la possibility de passer dans les ìles. Une telle situation permettait à la fois aussi une adaptation progressive à tous les changements généraux de la vie sociale, économique et culturelle. Entre autres, une place importante revient au processus du dépérissement de l'antique paganisme, d’une part, et de l’affirmation du christianisme, de l’autre, qu’on peut observer sur le sol de l’Istrie presque exclusivement à la lumière des sources archéologiques. Les tombes à inhumation du Bas-Empire de constructions diverses qui accusent, étant donné les coutumes d’ensevelissement, un caractère essentiellement paien, ont été trouvées sporadiquement dans diverses localités à travers l’Istrie. La plupart d'entre eiles ont été traitées dans la littérature profesionnelle très pauvrement. Les données concernant les circonstances des découvertes sont insuffisantes et certaines découvertes ne sont pas encore publiées, alors que des recherches systé-matiques plus importantes n’ont pas méme été effectuées. Pour cette raison il est difficile de déterminer quand, dans les villes et dans les zones de leur ager, le rite pa'fen de l’incinération des défunts a entièrement cessé d’ètre pratiqué. Pourtant, quelques découvertes nous permettent d'affirmer que dans les zones des «agers» de Pula, de Poreč et de Trieste, le paganisme a été présent au cours de tout le IVe siècle. La plus jeune des tombes du Bas-Empire à caractère paien est le tumulus à tombe bàtie, déterrée par hasard en 1956 à Škicini de Vodnjan, qu’on date — d’après le mobilier funéraire trouvé: un pot et une écuelle de production domesti-que avec des vagues rythmiques à plusieurs bandes imprimées, une bouteille, deux petits vases et un verre produits en fabrique, un anneau de chaìnette en bronze, une épingle en bronze et une pièce de monnai en bronze des environs de Tan 400 — du début du Ve siècle.1 Les débute du christianisme se manifestent en Istrie déjà dans la période d’avant l’édit de Constantin (313) et il faut les chercher avant tout dans les villes de colonies romaines de Trieste (Tergeste), Poreč (Parentium) et Pula (Pola). Poreč a fourni jusqu’ioi le plus de matériaux archéologiques qui témoignent avec sùreté de l’exi-stence du siège épiscopal dès la transition du Ille au IVe siècle. Cela est attesté en premier lieu par Tinscription de la fin du IVe siècle (selon la datation de G. Cuscito,2 tandis que A. Degrassi et M. Mirabella la datent du début du Ve siècle),3 gravée à la partie frontale d’un sarcophage qui rappelle le transfert des ossements de l’évèque et martyr (ou partisan ardent de la nouvelle foi), Maur, à l’endroit où il oeuvrait.4 L’inscription parie des constructions dans ce secteur, et cela de l’église primitive, qui a été rénovée et à la fin agrandie. Une partie d’une autre inscription confirme le transfert des ossements du secteur hors murs au secteur à l’intérieur des murs.5 Les recherches archéologiques des années 1889—1895 et 1967 ont découvert, dans le secteur au nord de la basilique d’Euphrase et sous le plancher de sa nef septentriona-le, deux salles parallèles (chacune mesure environ 9 x 22 m) et une salle plus petite avec un baptistère, qui sont ornées de pavés en mosa'fque.6 Leurs échantillons géométriques, les nombreuses inscriptions des donateurs et la découverte de pièces de monnaie de Tempereur Valens (364—378) sous le pavé de mosa'fque, qui présente avec l’année 364 le terminus post quem, datent les mosaìques de la dernière décennie du IVe siècle, bien qu’il existe certaines différences de style entre les mosaìques de la salle médiane et de la salle méridionale. Toutefois, une partie du plancher dans la partie orientale de la salle médiane semble plus ancienne. La mosaique avec les méandres (fig. 1), divisée en neuf champs (motif du labyrinthe), peut étre datée du Ille et du début du IVe siècle,7 et elle permet de conclure que c’est cette partie de la salle qu’il faut chercher l’église primitive qui était en essence une chambre (cubiculum ?) de la maison de Maur. La datation de la mosa'fque répond à l’année 303, quand a probablement été exécuté ce premier évèque istrien connu de nom. De ce noyau du culte part le développement ultérieur des constructions sacrées dans ce secteur. La deuxième phase suit après l’année 323, lorsque l’église primitive est devenue église publique. C’est peut-ètre déjà à ce moment-là que la basilique a été édifiée dans la forme que Ton connait de la fin du siècle: trois salles parallèles sous un mème toit à deux pentes et des plafonds plats dans chaque salle. Dans ce cas, il en est arrivé à la fin du siècle seulement à la pose de nouveaux pavés de mosa'fque dans la majeure partie de la basilique. Est possible aussi une autre solution qui a trait seulement à une augmentation partielle de l’église primitive. En faveur de cette thèse parlent les découvertes des trois bassins dans la salle septentrionale, qui appartiennent selon A. Šonje8 à chacune des trois phases de construction dans Tinscription déjà mentionée. Dans la première variante, le texte locus est duplicatus signifierait un accroissement au sens figuré et il se rapporterait à une augmentation du caractère de la basilique (gloria duplicare), tandis que dans la seconde variante il serait question d’un accroissement réel de la construction. La chaire de l’évèque se trouverait, selon Mirabella, à l’endroit où l’on a établi quatre cavités rondes dans le pavé en mosai'que, dans lequel on a composé ensuite deux poissons dans deux champs voisins, un dans chaque champ (fig. 1). Cependant, un autel transportable se trouvait dans le secteur orné d'un vase et de fleurs comme Symbole connu du Christ. Le Poreč paléochrétien du IVe siècle a donné aussi les constructions mémoriales les plus anciennes de l’Istrie, qui ont été déterrées dans la localité de Čimara, immé-diatement hors des murs de la ville.10 Deux autres centres épiscopaux anciens ont été fondés à Trieste et à Pula. La Passio du martyre de St Juste, qui fut également mis à mort en 303, indique qu’il y avait alors à Trieste une modeste communauté chrétienne, dirigée par un simple prètre, Sebastian. Récemment on a découvert hors des murs, dans le secteur de la nécropole, une église paléochrétienne en forme de salle rectangulaire, datée du début du Ve siècle. Bien qu’il n’y ait pas une seule inscription, on peut cependant supposer, étant donné l’importance de la ville et la grandeur de l’édifice (11 X 30 m), qu’elle servait aux besoins d’une Église tout à fait organisée. Au milieu du Ve siècle seulement, à été constitute à Tintérieur des murs, à l’endroit le plus éminent, l’église épiscopale triestine, tandis que l’église extérieure a été agrandie au début du Vie siècle. Sur le nouveau pavé en mosai'que est rappelée sur une des nombreuses inscriptions la sancta ecclesia tergestina (fig. 2).11 Pula est devenue siège épiscopal au cours du Ve siècle. Le premier évèque de Pula connu de nom, Antonius, est mentionné en 510—511 dans une lettre qui lui fut envoyée par Théodoric, et c’est à lui qu’on peut attribuer aussi le monogramme, trouvé en 1965, gravé sur une imposte de la basilique de Ste Félicité près de Pula. Cependant, les débuts du christianisme sont plus anciens, ce dont témoignent, outre la légende du martyr de Pula, St Germain, qui selon une passion a été mis à mort en 284 dans l’amphithéàtre,12 aussi certains monuments établis jusqu’ici de l’archi-tecture paléochrétienne. Aux premières décennies du IVe siècle appartient l’oratoire hypothétique déterré en 1963 dans la chapelle de Saint-Jean dans le monastère de Saint-Frangois au pavé de mosai'que (fig. 3), qui est orne d’un hippocampe, de tresses, de pelte d’une balance avec une croix gammée et une croix.13 A l’emplacement à còté des murs de la ville, du còté tourné vers le golfe de Pula a été élevé sur les mines d’un antique édifice avec thermes, aux IVe et Ve siècles, tout un complexe de constructions paléochrétiennes sur le domaine de l’actuelle cathédrale.14 A l’église la plus ancienne des premières décennies du IVe siècle appartient un mur (de 0,90 m de’épaisseur, de 13,35 m de largeur et de 5,95 m de hauteur), qui est incorporò à la partie frontale de la cathédrale (fig. 4). Il se distingue des secteurs plus jeunes de la partie frontale par la structure et par les jonctions inorganiques; de plus sa découverte est facilitée aussi par trois grilles de fenètre placées à égales distances. Le mur décrit est en essence le mur frontal de l’église en forme de salle de pian rectangulaire régulièrement orientée, qui avait la largeur de la nef moyenne de la cathédrale et dont la longueur sera établie seulement par les recherches archéolo-giques. Jusqu’en 1657, dans le secteur au sud de la cathédrale se trouvait l’église de St Thomas. Ses derniers restes en surface ont dispam en 1812. Les sondages archéologiques de 1860 et 1942-43 ont montré que l’église a été construite en deux phases. A la phase la plus ancienne de la fin du IVe siècle appartient la salle rectangulaire simple (14x37m) aux murs épais (0,80 m); par conséquent, Pula aussi, comme Poreč, possédait à la fin du IVe siècle des constructions sacrées parallèles du type simple en forme de salle. Les sources archéologiques indiquent qu’en Istrie le IVe siècle est une période où le paganisme et le christianisme ont vécu l’un à còté de l’autre. Le premier s’efforce avec obstination de tenir ses positions, tandis que le second se fortifie progressivement- Les secteurs des «agers» urbains sont en prépondérance pa'iens jusqu’à la fin du siècle, ce qui est confirmé non seulement par les coutumes funé-raires, établies dans de nombreuses localités, mais encore par le manque de constructions paléochrétiennes. Font exception la chapelle d’une maison de Barbariga (fig. 5)15 et le complexe d’église de Vrsar16 du milieu du IVe siècle (une église en forme de salle aux dimensions de 9,30 x 15,20 m avec des pastophores et d’autres locaux, et des pavés de mosai'que extraordinaires — fig-6), qui est vraisemblable-ment lié à la résidence d’été des évèques de Poreč en ce lieu. Dans les villes mèmes, le christianisme ne prend de l’inportance qu’à la fin du siècle, ce qui est confirmé par la construction d’édifices d’église à Poreč et Pula seulement dans les demières décennies du IVe siècle. L’évolution de l’archi tee ture paléochrétienne au Ve siècle est avant tout sous le signe d’Aquilée,17 mais déjà les premières influences directes d’autres centres d’eglise se manifestent aussi. De nouveax édifices sont érigés aussi bien dans les villes que dans les domaines des «agers», et certains des édifices existants subissent des adaptations. Après l’édit de Théodose (392), l’Eglise est devenue au début du Ve siècle l’unique facteur spirituel. Presque toutes les constructions paléo-chrétiennes érigées à travers l’Istrie au Ve siècle ont les mèmes caractéristiques typologiques: pian rectangulaire, l’intérieur est en forme de salle ou à trois nefs, les surfaces extérieures des murs sont en général plates et il y en a qui sont sectionées. La division en nefs est effeeetuée exclusivement à l’aide d’arcades sur piliers, tandis que dans le sanctuaire se trouve, comme quelque chose d’entièrement neuf, un banc semi-circulaire pour le clergé, devant lequel ì’espace de l’autel est limité par des cloisons Poreč, Pula et Trieste offrent le plus de constructions. Là étaient les plus grands besoins, ce qui est comprehensible étant donné les centres épiscopaux déjà formés, et par conséquent l’activité de construction la plus active. A Poreč fut édifiée dès les premières décennies du Ve siècle la basilique préeu-phrasienne (dimensions: 18,50 X 35 m; échelle 1 : 1,89). La datation mème est déter-minée par les noms des donateurs qui, par leurs offrandes en espèces, ont permis la pose du pavé en mosaique, parce que les mèmes noms (p. ex., Clamosus magister puerorum) se manifestent aussi bien ici que sur le pavé en mosaique de la salle parallèle moyenne de la basilique du IVe siècle.18 Tandis que la salle méridionale plus ancienne a été déternite lors de la construction de la nouvelle basilique, la moyenne a assumé temporairement le róle du martyrium. Ce n’est que dans la seconde moitié du siècle qu’au nord de la basilique préeuphrasienne, à l’emplacement qui englobe une partie des salles moyenne et septentrionale de la basilique du Ve siècle, fut édifiée la nouvelle salle rectangulaire qui est plus longue qu’elles et qui a dans sa partie orientale le banc semi-circulaire du clergé. A l’ouest de la nouvelle basilique fut érigé un nouveau baptistère avec un pourtour de seize còtés,19 et ainsi tout le complexe de la basilique préeuphrasienne représente un enrichissement de la conception architecturale simple et pratique, présente dans la basilique plus ancienne du IVe siècle. Cet enrichissement se base, comme c’est le cas dans la basilique un peu plus ancienne de Chromace à Aquilée, sur l’expérience spirituelle de l’intérieur, sur le dynamisme de la lente progression qui commence à l’ouest, dans le baptistère, et se termine à l’est, qui n’est pas, comme dans l’architecture paléochrétienne milanaise, triomphale et fermée dans la calotte de l’abside, mais qui est discrètement présente dans la lumière qui pénètre per les fenètres du mur frontal.2* A Pula, le Ve siècle a laissé dans le secteur de la cathédrale trois édifices, érigés successivement.21 D’abord, au début du siècle l’église méridionale en forme de salle fut prolongée vers l’est et, dans la partie de l’église nouvellement érigée, au lieu du subsellium apparaìt une abside semi-circulaire indépendante, ce qu’indiquent les murs de fondation profonds. Dans la tombe de l’autel on a trouvé aux environs de 1860 un reliquaire d’or et un d’argent; le reliquaire d’argent est décoré dans la technique de la gravure des figures du Christ et des apótres.22 Dans la seconde moitié du siècle, à l’emplacement au nord de l’église en forme de salle suit la construction de la grande basilique à trois nefs de pian rectangulaire, incluant dans sa partie frontale aussi la partie frontale de l’église la plus ancienne, détruite à cette occasion. En essence, elle est conservée de nos jours encore. L’emplacement pour les fidèles est séparé de l’emplacement pour l’exercice du culte (fig. 7) par trois arcs, posés sur deux pilastres croisés. Sous les arcs latéraux on entrait dans le diaconicum et la prothésis. La large travée de Tare centrai très haut est en partie reseerré à Laide de deux piliers flanquant les pilastres croisés. Ils sont posés sur un podium surélevé qui, vers l’est, était terminé par un petit mur semi-circulaire, devant lequel se trouvaient la chaire de Lévèque et le banc pour les prètres, et vers l’ouest il était prolongé dans l’emplacement des fidèles de deux arcades. A la fin du siècle, à l’ouest de la basilique à trois nefs, presque dans son axe principal, on construisit un baptistère de plan circulaire. Trois arcades du coté de l’emplacement central, dans lequel se trouvait le bassin pour le baptème, portaient la coupole et une élévation cubique visible de l’extérieur. Hors des murs de la ville, dans le secteur de la nécropole furent érigées au cours des siècles l’église de cimetière en forme de salle de Saint-Jean près de Nymphaeum et l’église de cimetière à trois nefs de St Félicité.23 L’une et l’autre églises ont aussi un banc semi-circulaire pour le clergé; elles sont ornées de pavés en mosai'que multicolore et ensemble avec le complexe de la basilique de la ville elles forment un tout qui satisfait tous les besoins de l’Eglise organisée de Pula (qui est men-tionnée sur une inscription)24 et de ses nombreux adhérents. L’église épiscopale de Trieste sur la colline de St. Just, découverte seulement en 1949, a été constitute sur les restes des antiques propylées et du temple capitolin.25 Elle avait trois nefs, divisées en deux rangs de dix piliers dans chacune d’entre elles. Le pian en était vraisemblablement rectangulaire, alors que par ses dimensions (20,40 x 38,70 m) elle fait partie des grands édifices. Du pavé en mo-saìque il ne reste que de modestes vestiges (fig. 8) qui datent la construction de la moitié du Ve siècle. Dans les domaines des «agers» de colonies qui en majeure partie coincident au Ve siècle avec les domaines épiscopaux (on en arrive à la décentralisation déjà à la fin du siècle), on a construit une sèrie de constructions paléochrétiennes. Certaines sont indiquées par les découvertes fortuites de parties de la décoration architec-tonique (chapiteaux corinthiens avec des feuilles d’acanthe lisses à Galižana, Liž-njan, près de Peroj, à Poljaci et Brioni26 (fig. 9), les chénes-lièges à Baie et le pilastre de separation à Rovinj)27 et les pavés en mosaique (St. Jean sur la Timava au nord de Trieste28 et la deuxième couche sous Pandemie église des franciscains à Poreč, Dajla et Pomer près de Pula),28 mais le plus de renseignements à leur sujet sont fournis par les résultats des recherches archéologiques. Tandis que dans les villes de colonies les églises paléochrétiennes ont été érigées sur le domaine des constructions publiques et de cui te qui ne servaient plus à leur but (Pula, Trieste) ou dans le domaine d’activité des martyrs locaux (Poreč), les églises de places fortes sont situées au milieu des localités fortifiées de l’antiquité avancée, constitutes «ex novo». Il en était ainsi à Dvograd,30 Baie et Rovinj, et vraisemblable- ment aussi à Motovun, Buzet et Pičan. Dans la place forte de Nesactium près de Pula, dans laquelle il y eut une continuité de la vie avec le municipium antique, des basiliques81 ant été érigées au nord du Forum, au dessus de la double couche des mines antiques. La couche plus jeune est représentée par les restes des murs des maisons paysannes avec leurs foyers (fig. 10), construites en une oeuvre irrégulière et avec l’utilisation de la terre de bauxite liée avec du mortier. A la couche plus ancienne appartiennent les restes des thermes, les basiliques de la ville et de grands bàtiments d’habitation, ainsi que les conduites de pierre qui allaient du Forum vers la grande citerne à Pouest des thermes et qui ont été mises hors d’usage au temps de l’érection des maisons paysannes (fig. 11). La révision archéologique la plus récente a montré que Pune et l’autre des églises parallèles étaient de type en forme de salle. L’église septentrionale avait dans le presbyterium une abside semi-circulaire libre, et Péglise méridionale un banc pour le clergé en trois parties; l’abside et le banc étaient posés directement sur les pavés antiques. Lors de la construction de la basilique double on utilisa dans une abondante mesure les matériaux de pierre antiques, et certains murs ont été élevés directement sur les restes plus anciens (fig. 12). Le baptistère de forme simple dans un emplacement au cóté nord de la basilique septentrionale indique le siège épiscopal, bien que d’autres possibilités entrent aussi en ligne de compte. La grande majorité des monuments paléochrétiens istriens du Ve siècle appartieni plus ou moins à l’architecture paléochrétienne autonome d’Aquilée. Cela a trait aussi à la première phase en forme de salle de Péglise de la Vierge à Brioni (fig. 13)32 et à Péglise à trois nefs à pian trapézoi'dal a Baie,33 qui nont pas de subsellium; à Brioni on a trouvé dans le presbyterium un autel dont le piédestal est conservé. Les influences qui sont parvenues sur le sol de l’Istrie d’autres centres du monde d’alors, en premier lieu par les voies maritimes, sont documentéés pour la première fois dans la deuxième phase de l’église épiscopale méridionale de Pula. Avec son abside séparée indépendante, celle-ci représente la première manifestation des motifs «Syriens», qui sont insérés dans l’espace aquiléen en forme de salle et qui apparaissent sous forme originale dans la seconde moitié du Ve siècle à Dvograd, où l’abside est déjà déplacée jusqu’au mur frontal orientai de la salle rectangulaire.34 L’église septentrionale de Nesactium ressemble à la deuxième phase de l’église méridionale de Pula. Un nouveau pas dans le développement de Parchitecture d’église est représenté par le remplissage de l’espace libre entre l’abside semi-circulaire et les murs périmétraux, ce qui amène à la formation de l’abside décrite. Elle se manifeste pour la première fois dans l'église épiscopale de Novigrad, l’unique église épiscopale paléochrétienne non explorée en Istrie, qui appartient à la seconde moitié ou à la fin du Ve siècle.35 C’est ce qu’ont montré les recherches récentes (1972), au cours desquelles on a découvert les fenètres semi-circulaires originales dans le mur au- dessus des arcades septentrionales (fig. 14). La proportion entre la largeur et la hauteur est de 1:2, ce qui répond aux proportions paléochrétiennes, et dans le musée lapidaire de Novigrad se trouvent les grilles paléochrétiennes des fenètres qui avaient été détruites à l’époque du baroque, lorsqu’on en construisit de nouvelles en forme de lunettes. Au còté méridional de la basilique de Novigrad se trouvait un baptistère octogonal séparé qu’un couloir reliait au nartex. Sans égard aux résultats des futures recherches, on peut déjà dire maintenant que l’église épiscopale de Novigrad est la plus ancienne dans la chaìne des constructions typologiquement apparentées, qui sont connues dans le Novigrad paléochrétien, le Trieste préroman (la chapelle de St Juste)36 et à Aquilée (le sanctuaire de la basilique de Maxence)37 et dans le Vrsar roman.38 Une contribution entièrement neuve dans l’architecture paléochrétienne istrienne du Ve siècle est la basilique monastique à trois nefs de St André à Betika près de Barbariga, qui a été récemment en partie déterrée. Un complexe édifié est venu successivement au jour. Le monument le plus ancien est la chapelle trifoliée de caractère mémorial avec des lésènes aux parties extérieures des murs, omée d’un pavé en mosaique multicolore, dont les motifs ornementaux et l’exécution datent du début du Ve siècle (fig. 15). Suit le prolongement vers l’ouest, divisé en trois nefs à l’aide de deux rangs d’arcades basses posées sur des piliers. Les cha-piteaux corinthiens avec les feuilles d’acanthe lisses en un rang sont typiques pour la moitié du Ve siècle, et les mosalques de la nef centrale, en ce qui concerne les motifs ornementaux, sont presque les mèmes que dans la chapelle trifoliée. En mème temps ou seulement un peu plus tard, les murs parallèles se prolongent vers l’estret forment un rectangle dans le pian de base, tandis que vers l’ouest et à cóté des murs longitudinalne est édifié le complexe monastique avec des por-tiques, une cour ouverte avec une et divers emplacements monastiques. Le complexe entier a été terminé jusqu’ à la fin du siècle. L'analogie la plus proche et du mème temps est connue à Concordia39 (sans monastère), mais la forme mème de la chapelle mémoriale trifoliée, ouverte vers l’ouest, se manifeste à partir des temps de Constantin sur un vaste territoire de Rome à la Terre Sainte, et spécia-lement en Afrique.40 A la basilique de St André ressemble dans une certaine mesure Téglise à trois nefs de St Hermagor près de Pula, édifiée aux environs de 500,41 et connue par son reliquaire en ivoire exécuté à Rome aux environs de 440.42 A l’érection de cette église ont frappé pour la première fois à la porte de la création artistique en Istrie les formes artistiques byzantines qui, après 538, ont écrit quelques-unes des plus belles pages de l’histoire artistique du pays. Le mur oriental simple des églises antérieures est remplacé par l’abside semi-circulaire convexe et, a l’extérieur, les absides latérales polygonales qui donnent à la construction Taspect de Téglise «trifoliée», qui semblent montrer du doigt Ravenne, où des absides de cet aspect se manifestent déià à la fin du IVe siècle (Ursiana) et aux environs de 425 (S. Giovanni Evangelista).43 PANNONISCHE RELIQUIENALTÄRE (Vorbericht) EDITH B. THOMAS Magyar Nemzeti Muzeum, Budapest Es gibt Probleme, die den Forscher ein Leben lang beschäftigen. Er weiss zwar die Lösung, beweisen kann er sie jedoch nicht, und die Publikation lässt auf sich warten. So ist es auch mit diesem Material, das jetzt vorführen zu können ich die Ehre habe. Der Korridor des Ungarischen Nationalmuseums im Parterre ist eine unerschöpfliche Schatzkammer der römerzeitlichen Steindenkmäler. Vor 30 Jahren, als ich noch Studentin war, führte uns einer unserer Lehrer zur Betrachtung dieser Sammlung zu einem praktischen Seminar dorthin. Vor einer umrahmten, sich nach innen vertieften Steinplatte mit hufeisenförmigem Ausschnitt wurde uns mitgeteilt, dass es sich um eine Toilette mit Wasserspülung der sanitären Anlage von Aquincum handelt. Im Jahre 1923 schrieb der Ingenieur Ernö Foerk in der Zeitschrift Budapest Régiségei über die Steinplattenreste des Ungarischen Nationalmuseums, als einem römischen Wasserklosett aus Aquincum ( Abb. 1 ). Schon damals bezweifelte ich den Zweck der Steingegenstände, da die Ränder (Abb. 2) reich verziert waren, was im Falle einer sanitären Einrichtung einfach unvorstellbar ist. Unlägst ergab sich die Möglichkeit, die Steinplatten von der Lapidariumwand abzumontieren und gründlicher zu untersuchen. Es erwies sich, dass die drei Steinplatten-fragmente eigentlich zwei verschiedenen Gegenständen angehörten. Die zwei zusammenpassenden wurden zusammengebaut und dadurch erhielten wir die ursprüngliche Form. (Abb. 1, 2, 8,9). Zur Bestimmung der Funktion waren uns die entdeckten Spuren an der Rückseite und die Bilder der Randverzierung behilflich. Wir haben auch festgestellt, dass die Mitte der Platte durchgebohrt (Abb. 1, 2) zur Befestigung eines Brozestiels von quadratischem Durchschnitt Blei in das Loch hineingegossen war. Die Randverzierungen aus stilisierten Palmetten und Perlmuster waren sorgfältig gemeisselt (Abb. 3, 4, 5). In dem hufeisenförmigen Ausschnitt haute man einen kleinen Winkel als Stütze ein (Abb. 7). Den Rückwandabdrücken (Abb. 2) entsprechend haben wir eine Steinkiste angefertigt, in deren vordere Öffnung ein in den eingemeisselten Winkel passendes Gitter eingesetzt und zu dem in Blei gefassten Bronzestiel ein Kreuz rekonstruiert (Abb. 7). Zu unserem Rekonstruktionsentwurf haben wir das Kreuz von Aquileia genommen (Kunsthistorisches museum Wien), dass seinen Massen und auch Proportionen nach zu unseren Reliquienaltären passt. In dieser rekonstruierten Form erhielten wir einen Kastenaltar mit fenestella confessionis, zur Aufbe- Währung von Märtyrerreliquien, also mit einem Wort einen Reliquienaltar besoderen Typs. Falls diese Rekonstruktion nicht allzu überzeugend zu sein scheint, so erlaube ich mir, auf die zweite Tischplatte (Abb. 8) zu verweisen, auf der eine Jonas-Szene mit dem Khetos (Abb. 9), der gerade den kleinen Jonas verschlingt, dargestellt ist. Leider fehlt die andere Hälfte der Platte, wo nach den ikonographischen Vorschriften der Meeresdrache den Jonas ausspeit. Wie aus Jonasabbildüngen bekannt, hängt beim Verschlingen der Unterköper des Jonas stets aus dem Maul des Ungeheuers heraus, beim Ausspeien ist hingegen sein Oberkörper zu sehen. Bei der Bearbeitung des Sammelbandes über »Intercisa« in Jahre 1955. hat sich herausgestellt, dass die beiden Tischplatten des Lapidariums im Nationalmuseum nicht aus Aquincum stammen, wie vorher publiziert wurde, sondern aus Intercisa (Abb. 1—7, 8—12). Gisella Erdélyi, die die Steindenkmäler teilweise bearbeitete, fügte der Beschreibung noch das Wort »mensa« und ein Fragezeichen in Klammern hinzu. Nachforschungen betreffs des Fundortes erbrachten folgende Ergebnisse: Die Weingärten der Verkäufer der Steinplatten befanden sich unter den Parzellenzahlen, wo das späteste römische Gräberfeld von Intercisa lag. Die Ausgrabungspläne von 1909, 1923—26, die im Sammelband auch abgedruckt sind, zeigen eine kleine Apsis mit Umpflasterung und einen gepflasterten Zugang mit der Aufschrift »villa«. Dass es keine Villa ist, sieht man auf den ersten Blick. Es ist eine kleine Ummauerung, eine Schutzmauer oder ein Schutzgebäude für etwas Wertvolles. Eine Art cella memoriae, martyrion, das sich durch die Umpflasterung und den kleinen Zugang von seiner Umgebung abhebt. Das Gräberfeld stammt aus der Zeit vom Ende des 4. bis zum Anfang des 5. Jahrhunderts. Die beiden irrtümlicherweise aus Aquincum bekannt gewordenen Steinplatten missverstandener Funktion stammen demnach aus Intercisa und sind Mensaplatten von Reliquienaltären. Charakteristisch für diese Gruppe ist der hufeisenförmige Ausschnitt an der Vorderseite. Durch diese Öffnung sind mit Bändern — brandeae — durch Berührung die in den Kastenaltar aufbewahrten Reliquien bzw. der Reliquien- Schrein, leicht erreichbar. Mit diesen Berührungsreliquien wurde die Wunderkraft der Heiligen oder Märtyrer vervielfältigt. Für diesen spätrömisch-früchristlichen Altartyp ist der hufeisenförmige Ausschnitt charakteristisch, der mit der Funktion zusammenhängt. Viele Jahre lang habe ich nach weiteren Exemplaren geforscht. Meines besten Wissens ist bisher über kein einziges solches Exemplar weder aus Pannonien, noch in der von mir bekannten provinzialrömischen Literatur publiziert worden. Wenn dennoch Parallelen irgendwo stecken, so muss man diese in den Depots der Museen suchen, wo die bescheidensten architektonischen Zierelemente oder Bruchstücke davon liegen. Im Keller des Ungarischen Nationalmuseums fand ich ein weiteres Altarplattenfragment mit Weintrauben und Weinblättern verziert. Der Fundort ist leider unbekannt, aber gewiss stammt es aus Pannonien, da wir in unserem Museum kein fremdes Material aufbewahren. In Gorsium, im heutigen Täc brachten die Ausgrabungen mehrere Stücke von so einer Steinplatte ans Tageslicht (Abb. 13). Die Ausgräber haben es als Stücke eines Paravents interpretiert. Als ich nach dem Fundorf fragte, 13 zeigte man mir das Areal hinter zwei frühchristlichen Basiliken. Durch freundliche Zustimmung wurde mir von Jenö Fitz die Möglichkeit gegeben, die Bruchstücke zusammenzustellen und den Reliquienaltar zu rekonstruieren ( Abb. 14 ). Ausser der Profilierung nach innen war die Altarplatte von Gorsium nur von einer einzigen Astragalreihe am Vorderrand verziert. Die Glieder des Motivs sind flach und eckig bearbeitet. Die Altarrekonstruktion führt den Altar so vor, wie er in einer der beiden Basiliken von Gorsium einst gestanden haben muss. Schichten, Gebäude und Milieu, wo diese Altarplatte ans Tageslicht kam, überlebten zweifelsohne die Römerherrschaft in Pannonien. Die Profan- und Kultbauten in diesem Viertel überlebten das 5.—6. Jahrhundert. Von dem oft zitierten und umstrittenen Pergulapilaster, der in sekundärer oder tertiärer Verwendung aus einem Haus in Székesfehérvar ans Tageslicht kam, (Abb. 15, 16) nahm man an, er sei aus Aquincum hierhergeschleppt worden. Erst später, als die fundreiche Römersiedlung von Täc bekannt wurde, versuchte man, das Steindenkmal mit diesem Fundort in Zusammenhang zu bringen. — Jetzt, wo wir wissen, dass in Täc sogar zwei Basiliken in der Nähe bei einander standen, wo aus dem einen sogar ein Altartisch bekannt ist, können wir in diesem Pilaster ein Glied der Umfassung des Presbyteriums vermuten. Die Diskussionen über das Alter des Pilasters könnem vielleicht auf Grund von Analogien, der Lage der Basiliken und mit Hilfe der Altarplatte beigelegt werden. Die Funktion und die Motive passen gut in das Alter der Basiliken in Täc, u. zw. in das 5.—6. Jahrhundert. Mit der aus Gorsium stammenden Altarplatte zusammen waren mir schon vier solche bekannt. Da bisher an solchem Material kein Interesse bestand, war es ziemlich schwer, in den pannonischen Museen nachzuforschen. Durch die Hilfsbereitschaft von Kollegen gelang es mir, noch etliche Stücke aufzufinden. Aus Aquincum stammt ein Bruchstück mit hufeisenförmigen Ausschnitt, dessen obere Platte durch ein Gammadion in Form einer Tänie mit Quasten verziert ist (Abb. 17, 18). Die gemeisselten Muster der Vorder- und Seitenkanten (Abb. 19, 20) ahmen Holzschnitztechnik nach. Es gibt Kreise, deren Mitte von Sternen, vierblättrigen Rosetten verziert sind. Kleine Astragale trennen die dichtprofilierten Mittelstreifen. Die zweite Altarplatte aus Aquincum ist nur einfach geschmückt. Zwischen den profilierten Rändern sind an der Oberfläche nur die wahrscheinlich- antithetisch angebrachten Meeresdrachen abgebildet. Sie richteten sich gegen die hufeisenförmige Öffnung und zwar sehr schematisch. Doch ist in dem einen erhalten gebliebenen Zierstreifen eine der Jonasszenen zu entdecken, wo die Füsse des Jonas aus dem Maul des Khetos heraushängen. Die Öffnungsweite der hufeisenförmigen Ausschnitte beträgt 12 bis 26 cm bei den verschiedenen Tischen. Die Masse der Altarplatten schwanken in der Länge zwischen 80—126 cm und in der Breite zwischen 60—90 cm. Sie sind — mit Ausnahme der letzterwähnten Platte aus Aquincum, die nur 7 cm dick ist — aus ziemlich dicken, sogar 15 cm starken Steinplatten gehauen. Der Stein ist meistens aus panno-nischem löchrigem Travertin oder wie bei zwei Exemplaren, aus dichtkörnigem Kalkstein, den man nicht weit hergeholt hat. An den erhalten gebliebenen Flächen sieht man Benutzungsspuren, in Form von Abwetzungen. Das hilft uns, die Benutzung bzw. die Aufstellung der Tische zu rekonstruieren. Die Seite mit dem bogenförmigen Auschnitt und der fenestella confessionis war gegen die Gläubigen gerichtet, gegen die Subsellien oder die Kathedra jedoch die grobe, unbearbeitete (Abb. 6), unver- zierte Kante des Altars. Der Liturg stand an einer der beiden schmalen Seiten, dem Volke zugewandt. Stand er aber vorne, so kehrte er den Gläubigen den Rücken zu. Nach Meinung der Petrographen wetzt sich diese Steinart durch ständige Berührung mit den Händen und dem Gewand bei täglichem Gebrauch in 150—250 Jahren nach und nach so ab. Besonders die beiden Altarplatten aus Intercisa (Abb. 1—7, 8—12) weisen starke Gebrauchsspuren auf. Bei den anderen Stücken sind die Kanten der Profile vorne und an der Vorderecke mehr als an den Seiten nach rückwerts und an der Rückseite abgenutzt. Hier soll noch erwähnt werden, dass es den Spuren nach den Anschein hat, dass die Altäre nicht mit einem Altartuch bedeckt waren. Gegen eine ständige Bedeckung sprechen auch die symbolischen und figuralen Motive, die in die Oberfläche der Tischplatten gemeisselt sind, ferner auch das Kreuz, das in der Mitte aufrecht stehend angebracht war. Die Verzierungen an den für uns bisher bekannten sieben Altarplatten zeigen folgende Motive: Akanthusblätterreihe (Ab. 2, 3, 12), stilisierte Palmettenreihe (Ab. 2, 4, 5), Weinranken, Weinblätter, Weintrauben, in einem Falle ein zentralgestellter Krater (Abb. 10), aus welchem Traubenranken nach zwei Seiten heraus fliessen. In zwei weiteren Fällen: Jonasszenen (Abb. 8, 9), Gammadien (Abb. 15, 16), Rosetten (Abb. 19, 20) und Astragale oder Perlenreihe (Abb. 10—12, 14). Jonas und das Gammadion haben eindeutig einen eschatologischen Inhalt, weisen auf den Tod und die Erlösung Christi und auf die Auferstehung der Seele hin. Mit dem Gammadion (Abb. 17, 18) im Zusammenhang soll erwähnt werden, dass seine Symbolik von der Forschung noch nicht eindeutig geklärt worden ist. Wir gedenken dem Inhalt dieses Motivs vielleicht näher zu kommen, weil unseren Forschungen nach — abgesehen von der als Kleiderzeichen vorkommenden Verwendung an den Gewänden der seligen Märtyrer und Heiligen, die in den frühcristlich-byzantinischen Mosaiken dargestellt sind — das Gammadion nur an Altären, Altarbekleidungen, an Grababbildungen Christi bzw. an den Golgathadarstellungen vorkommt. Natürlich könnte hier der praktisch eingestellte Archäologe an aufgenähte, gewobene Bänder — Tänien oder auf abstrahierte Metallbeschläge denken, die einst die Funktion hatten, die Altarkiste zusammenzuhalten. — Ich glaube dennoch, dass wir unbedingt eine enge Verbindung zwischen Golgatha — dem Grab Christi — dem Altar, als dem Ort der sich ständig erneuernden Opferung und Erlösung — und dem Gammadion vorausetzen müssen. Wird der Altar von der Basilika zu Jerusa-lam dargestellt, so fehlen auch dort nie die Gammazeichen. Die Mosaikbilder aus Ravenna, wo zwischen den sieben dargestellten Alteren an fünf das Gammazeichen erscheint, sollen — obwohl sie aus einer späteren Zeit stammen — hier ebenfalls erwähnt werden. Im Zusammenhang mit der Traubensymbolik an den Altären soll auch kurz auf die Identität mit Christus selbst und mit dem Heiligen Blut hingewiesen werden. Gerne verwendete Rosettenmuster der frühchristlichen Kunst bergen eigentlich das gleicharmige Kreuz und auch das Christogramm XP in sich. Auch der symbolische Inhalt der Verzierungen zeugt davon, dass die von uns bestimmte Rolle der behandelten Steinplatten als Altäre unsere Annahme vollkommen unterstützt. Den von allen Seiten mit Steinplatten umgebenen Altartyp, der Reliquien oder eine Reliquie ein schliesst, nennen wir einen Kastenaltar. Unsere pannonischen Reliquienaltäre scheinen einen einheitlichen, zweckmässigen Typ zu vertreten. Die letzterwähnte hier in Bild nicht gezeigte Platte aus Aquincum mit dem stark abgenutzten Khetos ist wahrscheinlich der letzte Vertreter dieses Typs. Wie die Spuren an der Rückseite zeigen, lag die Altarplatte nicht auf Steinplatten, sondern auf einem Pilaster-Altar-Stipes — und dadurch verlor der kleine, 12 cm weite Bogenausschnitt auch schon seine Funktion. Dass der Altar dennoch einen hufeisenförmigen — zwar winzig-kleinen — Ausschnitt hatte, zeugt davon, dass für das Bewusstsein der Gläubigen ein solcher Ausschnitt zu einem Altar gehörte, er übte aber bereits keine Funktion mehr aus. Wie erwähnt, sind mir bisher sieben Altäre bekannt. Über den Verbreitungskreis bzw. die Fundorte der Mensaplatten können wir folgendes sagen: zwei Stücke stammen aus Aquincum, zwei aus Intercisa, ein Stück aus Gorsium, ein weiteres steht uns im Keller des Ungarischen Nationalmuseums zur Verfügung mit unbekanntem Fundort, und das letzte Stück stammt entweder aus Brigetio oder Intercisa (dem richtigen Fundort muss ich noch nachforschen). — Alle Fundorte liegen am Limes, nur Gorsium etwa 26 km hinter ihm. Alle Altarplatten wurden bisher im östlichen Teil Pannoniens, in der Provinz Valeria gefunden. Unseren bisherigen Kenntnissen nach hatten die Grabungen im westlichen Teil der Provinz Pannonia frühchristliche Funde in grosser Zahl zutage gefördert. In Ostpannonien, am und hinter dem Limes war jedoch das christliche Leben weniger bekannt. Eine derart grosse Gruppe von Reliquienaltären spricht über den regen Kult und die Verehrung der Märyrer im spätrömischen Pannonien. Die Altäre dürften in Basiliken oder in Gedenkbauten gestanden haben. Wie und wann diese von uns behandelten Altäre aufgestellt waren, dazu liefern uns die beiden aus Intercisa einen gewissen Anhaltspunkt; sie haben nämlich ihre Funktion in einem für das spätrömische Milieu des 4. oder 5. Jahrhunderts nachgewiesenen Gräberfeld versehen. Das Stück aus Gorsium, stammt — wie bereits erwähnt — aus dem 5.—6. Jahrhundert. Die zwei Altarplatten aus Aquincum wie aus dem Inventar hervorgeht, stammen aus dem Areal der beiden christlichen Basiliken und sind eindeutig auf das 4.—5. Jahrhundert datierbar. Bei der Datierung helfen uns auch die Verzierungen der Altarplatten. Die mit scharfen Kanten gemeisselten Akanthusblätter erlauben sogar eine Datierung ins 6. Jahrhundert. Die Holzschnitzerei nachahmenden Rosetten gehören auch zu den charakteristischen Motiven des 5.—6. Jahrhunderts, wie auch die flachbearbeiteten Perlen und Stäbchenreihen. Auch das Gammadion (Abb. 17—20) kommt erst ganz sicher nach der Mitte des 4. Jahrhunderts in Mode. Demzufolge mussten unsere Altäre vom ausgehenden 4. Jahrhundert bis in das 6. Jahrhundert hinein bestanden und ihre Funktion versehen haben. Die richtigen Schwierigkeiten treten aber dann auf, wenn wir diese Altare und die Kultbauten — wo sie einst gestanden haben — in die spätrömische Geschichte Pannoniens einsetzen wollen. Nach den »orthodoxen« Meinungen einiger Pannonienforscher war die Römerherrschaft vom Ende des 4. Jahrhunderts an schon derart im Untergang, besonders am Limes in Valeria, dass man von kaum mehr als einem Vegetieren des römischen Lebens sprechen könne, noch weniger von einem kirchlich organisierten christlichreligiösen Leben. Die Theorien der Forscher, die die Kontinuität in Abrede stellen, sind aber nicht mehr zu halten. Ihre Behauptungen werden unter anderen auch in bedeutendem Masse von den Reliquienaltaren widerlegt. Ende des 4. und Anfang des 5. Jahrhunderts ist an christlichen Kultgebäuden eine rege Bautätigkeit zu bemerken, wie dies die neuesten Ausgrabungen in Aquincum, Intercisa und Gorsium auch beweisen. Es ist unbestreitbar, dass zu dieser Zeit in der Provinz Pannonien, wo auch die angesiedelten oder durch Einbrüche sich sesshaft machenden barbarischen Völker ihre Stimme hören liessen, sich ein ganz anderes Leben zu entfalten begann. Die christlichen Gemeinden erleben ihre Blütezeit. Und das hat auch in Pannonien seine guten Gründe. In mehreren Arbeiten habe ich schon darauf hingewiesen, dass die Missionierung Pannoniens in jenes Zeitalter fällt, wo Arius in Südpannonien im Exil war, von wo er dann mit Hilfe seiner Anhänger die Expansion seines Glaubens bewirkte. Im 4. Jahrhundert war das pannonische Christentum fast völlig dem Arianismus verschrieben. Als die germanischen Völker in der Hunnenzeit durch den römischen Limes nach Pannonien eindrangen, fanden sie arianische Glaubensbrüder vor, und mit ihnen auch arianische christliche Kirchengemeinden. Die Kultorte, Kulträume, Altäre wurden nicht vernichtet, sondern erneuert, mit neuen Kleinodien versehen. In diese Erneuerungsperiode passen die Reliquienaltäre — die nach zweckmässiger Mode entworfen und in den Kirchen zu Ehren von Märtyrern oder anderen Heiligen und zu deren Verehrung durch das Volk aufgestellt waren — gut hinein. Die Goten waren ein reliquienfreudiges Volk und es kann auch sein, dass die Entstehung unserer Altäre mit den gotischen Märtyrerreliquientranslationen in Verbindung zu bringen ist. Es sollen noch einige Worte über Analogien zu dieser Altarform gesagt werden. Bisher habe ich nur zwei schwache Spuren davon gefunden. Der Altar im Baptisterium von Grado kann ursprünglich ein solcher Typ mit hufeisenförmigem Ausschnitt gewesen sein, der später dann mit einem fremden Stein in Form eines quadratischen Einschnittes ausgeflickt wurde. Das zweite Stück liegt als Fragment in der Krypta von Aquileia in einem schmalen Kanal, wo es nicht fotographiert werden kann. Beide Stücke sind bis auf weiteres nur als hypo thetisch zu betrachten. Veilleicht stellen diese Altarformen eine pannonische Mode dar, die den Limesweg entlang in Heiligtümern standen, wo die vom Heiligen Land kommenden Pilger sich aufhielten und ihrer frommen Pflicht, die Märtyrer zu verehren, nachkommen konnten. Literatur I. Bojar. Le pilier de pierre de Székes-fehérvàr, Alba Regia 8—9 (1967-68) 42—53. J. Braun, Der christliche Altar in seiner geschichtlichen Entwicklung I (München 1924). H. Buschhausen, Die spätrömischen Metallscrinia und frühchristlichen Reli-quiare (Wien 1971). F. W. Deichmann, Ravenna. Geschichte und Monumente (Wiesbaden 1969). V. H. Eibern, Der eućharistische Kelch im frühen Mittelalter (Berlin 1964). G. Erdélyi, Koemlékek, Intercisa I (Budapest 1954) T.LXXVI. J. Fitz, Les rapports locaux du pilier de pierre de Székesfehérvàr, Alba Regia 8—9 (1967-68) 55—56; Idem, Gorsium — Herculia (Székesfehérvàr 1976). E. Foerk, Az óbudai aquaeductus, Budapest Régiségei 10 (1923) 35—55. A. Mócsy, Pannonia, Pauly-Wissowa Realenzyklopädie, Supplementband IX (1962) 516—776. L. Nagy, Pannonia sacra, Szent Istvdn Emlekkönyve (Budapest 1938) 29—148; Idem, Az aquincumi ókereszténység ujabb emlékei, Archaeologiai Érstesitto (1940) 245—256. R. Noll, Ein Reliquiar aus Sanzeno im Nonsberg und das frühe Christentum im Trentino, Anzeiger, Phil.-hist. Klasse, Österr. Akad. d. Wiss. 109 (1972) 320—337; Idem, Zum Monogrammkreuz aus Aqui- leia in der Wiener Antikensammlung, Aquileia Nostra 45—46 (1974-75) 609—616. E. Thomas, Bruchstück einer frühchristlichen Marmortischplatte mit Reliefverzierung aus Csopak, Acta Antiqua Acad. Scient. Hungaricae 3 (1955) 261— 282; Eadem, Frühchristlicher Altarpfeiler, Archäologische Funde in Ungarn (Budapest 1956) 260—261; Eadem, Die Rolle der Villen im frühchristlichen Pannonien. Weiterleben der römischen Villen, Römische Villen in Pannonien (Budapest 1964) 391—398; Eadem, Die Villen Pannoniens als Kultur- und Wirtschaftsfaktoren, Die Römer an der Donau, Noricum und Pannonien (Wien 1973); Eadem, Arius-Darstellung, eine römerzeitliche Ziegelritzzeichnung aus Kisdorog in Pannonien, Szekszärdi Béri Balogh Adam Muzeum fivkönyve 4—5 (1973-74) 77—116; Eadem, Martyres Pannoniae, Folia Ar-chaeologica 25 (1974) 131 bis 146, und IX. Congr. Intern, di Arch. Cristiana (Roma 1975) 33—39; Eadem, Savaria Christiana, Festschrift zum 200-jährigen Gründungsfeier des Bistums Szombathely-Savaria, 1977. E. B. Vagò, Ausgrabungen in Intercisa (1957—1969), Alba Regia 11 (1960) 109— 119. H. Vetters, Zum Christentum in den Donauländern, Die Römer an der Donau, Noricum und Pannonien (Wien 1973) 105 —109. OLTARJI ZA RELIKVIJE PANONSKEGA TIPA Povzetek Avtorici je uspelo ugotoviti in dobro rekonstruirati sedem tako imenovanih oltarjev skrinjastega tipa z zamreženo odprtino za relikvije mučencev (fenestella con-fessionis), in sicer 2 iz Akvinka, 2 iz Intercise, 1 iz Gorsija in 1 iz Brigetione (?). Tip je redek, poznan doslej po severovzhodni Panoniji; morda bi se smel z njim vzporejati oltar v gradeški krstilnici in fragment iz akvilejske kripte (ki še ni preiskan), in spada, sodeč po načinu dekoracije in po arheoloških podatkih, v čas od 4. do 6. stoletja. Čeprav je število primerov še majhno, poskuša avtorica poiskati zanje najprepričljivejšo razlago. Išče jo v arianizmu, barbarskem elementu v Panoniji in vplivih, ki so jih iz romanj v Sveto deželo prinašali verniki v Panonijo. Posebej se nagiba k mnenju, da gre za oltarje po arianskogotskih cerkvah. Historični sklepi niso tako prepričljivi kot arheološki. ELEMENTI RANOG KRŠĆANSTVA U SJEVERNOJ HRVATSKOJ BRANKA VIKIĆ-BELANČIĆ Arheološki muzej, Zagreb Do sredine 3. stoljeća nema podataka o širenju kršćanstva u Južnoj Panoniji iako su vjerojatno postojale kršćanske zajednice već u prvoj polovini 3. stoljeća. Pretpostavlja se, naime, da je za cara Valerijana, nakon edikta iz 257. godine, biskup Eusebius1 iz Cibala stradao mučeničkom smrću, a da bi jedna kršćanska općina dobila biskupsku stolicu morala je bar izvjesno vrijeme organizirano djelovati. U doba Dioklecijana spominju se kršćanske općine u Sirmiumu, Cibalama, Sisciji i Poetoviju i to u vezi progonstava koja su nastupila odmah nakon I edikta iz 303. godine. Tada su mučenički završili Irineus, sirmijski biskup, Quirinus, biskup Siscije, Victorinus ptujski biskup, zatim djakoni Fortunatus i Donatus iz Singidunuma i Demetrius iz Sirmiuma, lektor Pollio iz Cibala, sedam sirmijskih djevica, četiri okrunjena klesara iz Fruške Gore (Sancti quatour coronati) i još niz drugih.2 Za Sinerota (Synero-tas), vrtlara iz Sirmiuma koji je stradao mučeničkom smrti za Galerija, smatra se da je jedan od najkasnijih martira Južne Panonije.3 Njegov grob kao i grobovi Sv. Anastazije i Demetrija postali su centar kršćanske nekropole u Sirmiumu.4 Djelatnost crkvenih općina slabo je poznata, a aktivnost južnopanonskih biskupa odvijala se djelomično van njenih granica.5 Nakon Milanskog edikta razvila se je crkvena organizacija sa sirmijskim biskupom kao metropolitom na čelu, kojeg se vlast širila na cijelu Savsku Panoniju i na Singidunum. Na I Nikejskom koncilu 325. godine sudjelovao je biskup Panonije Domnus, vjerojatno sirmijski crkveni poglavar. T. Nagy koji je obradio povijest crkve u Panoniji, prikazao je među ostalim i borbu kršćanstva s arijanskom herezom, koja je trajala nekoliko decenija.6 Glavni predstavnik arijanstva bio je biskup Valens iz Murse, a njemu se pridružio biskup Singidunuma Ursacije. Arijan-stvo je sredinom 4. stoljeća postalo vodeća vjera.7 Na strani kršćanskih pobornika bili su međuostalim Euterius i Anemius, biskupi iz Sirmiuma, Marcus i Constancius iz Siscije, te Aprianus iz Poetovija. Napokon je 378. na koncilu u Sirmiumu i 381. na koncilu u Akvileji došlo do definitivne osude i likvidacije arijanstva. Tada su kršćanske općine Južne Panonije pale pod utjecaj sjevernoitalske crkve kojoj je bio na čelu Ambrosius. U to vrijeme se po prvi put spominje biskup Iovije Amantius.8 U bumom razdoblju Seobe naroda crkveni se život u Panoniji sve više gasi, a bjegunci kršćani odnose relikvije svojih mučenika u Italiju, Tesalo-niku i Konstantinopolj, gdje se razvija kult »panonskih mučenika«.9 Međutim, u većim urbanim centrima kršćanstvo se je održalo i tokom 5. i 6. stoljeća. Tako je u 6. stoljeću Siscija još uvijek imala biskupiju jer su na koncilima u Saloni 530. i 533. godine sudjelovali siscijski biskupni Joannes i Constantius.10 Na građevnoj cigli nađenoj u Sremskoj Mitroviči, jedan je kršćanin u vrijeme 588 Arheološki vestnik 29 (1978) kad su Avari opsjedali grad (582. godine) urezao zapis u kojem zazivlje gospoda Krista da spasi njega i Romaniju.11 Time bi se ranokršćanski period u Južnoj Panoniji mogao zaključiti. Iako je kršćanski život u Posavini i Podravini bio dosta intenzivan, o ćemu svjedoće kršćanski izvori, veliki broj mučenika i biskupije u svim većim urbanim centrima, arheološki spomenici i materijal pružaju malo podataka o toj aktivnosti. Jedino su bogatije zastupljeni ranokršćanski nalazi u Sirmiumu no oni izlaze iz okvira ovog predavanja. 1 1 Varaždinske Toplice: plan rimskog kupališta s bazilikom i kasnoantičkom dogradnjom. — Varaždinske Toplice: plan des thermes romains avec la basilique et la partie ajoutée de Vantiquité avancée Na području Sjeverne Hrvatske nije otkriven nijedan spomenik koji bi pripadao najranijem razdoblju kršćanstva, a svega bi se jedan mogao pripisati dobu kad kršćanska vjera još nije postala oficijelna i opće priznata. Od arhitektonskih objekata ranokršćanskog obilježja vrlo se malo sačuvalo, te zasad nije otkriven nijedan obekt u izvornom obliku nego samo sekundarno upotrebljeni ili adaptirani za kršćanske obredne svrhe. To je npr. slučaj s kupališnom bazilikom u Varaždinskim Toplicama (sl. 1). Ona je u kasno-antičko doba prestala funkcionirati kao reprezentativni kupališni prostor jer 2 Varaždinske Toplice; kasnoantička dogradnja na kupališnu baziliku s ranokršćanskom freskom. — Varaždinske Toplice: ajout de l’antiquité avancée à la basilique des thermes avec ime fresque de la chrétienté primitive joj je s južne strane dograđen manji objekt u kojeg je svedena olovna cijev i koji je bio oslikan ranokršćanskim motivom rajske ograde u zelenoj i crvenoj boji (dio slikarije je sačuvan na južnom zidu si. 2).12 U srednjem dijelu same bazilike, među ulomcima zidnih fresaka otkrivenim na njezinu podu, nađen je oveći fragment stropne freske s likom bradatog muškarca s aureolom oko glave koji vjerojatno predstavlja jednog od apostola, možda sv. Ivana ( si. 3 ).1S Oba ova nalaza pokazuju da je konstantinovska kupališna bazilika u posljednjim decenijima 4. stoljeća dobila sakralnu namjenu jer je bila oslikana na stropu likovima svetaca, a dograđena joj je prostorija ukrašena freskama 3 Varaždinske Toplice: fragment stropne freske iz kupališne bazilike s likom sveca (poslednja građevna faza). —• Varaždinske Toplice: fragment de la fresque du plafond de la basilique des thermes avec la figure d’un saint (dernière phase de construction) koje dočaravaju rajski vrt, a koja je vjerojatno služila kao katehumeneum s piscinom. Spomenula bih još jedan arhitektonski sklop za kojeg se zasad može samo pretpostaviti da je u svojoj zadnjoj građevnoj fazi imao obrednu namjenu. Radi se o rimskom kupalištu u Ludbregu, antičkoj Ioviji, koje je tek djelomično istraženo.14 Izgrađeno je u 2. stoljeću, a prvotno je s istočne strane završavalo sa kompozicijom od tri polukružna bazena. U kasnocarsko doba sjeverni bazen je uklonjen, a mjesto njega je načinjen trijem, opločen seskvipe-dalnom opekom (si. 4, 5). Nalazi keramike u ispuni, odnosno slojevima zemlje u trijemu, pripadaju kasnom 4. stoljeću. Čini se da su terme u kasnocarsko doba adaptirane u sakralni objekt s dvije apside i s bočnim prolazom što nije rijetka pojava u kasnoantičkoj arhitekturi. Ovakova kompozicija jako potsjeća na tlocrt kasnoantičke crkve iz Dabravine nedaleko Breze u današnjoj Bosni.15 4 Ludbreg: sjeverni dio rimskog kupališta s bazenima. — Ludbreg: partie septen-trionale des thermes romains avec les piscines 5 Ludbreg: plan rimskog kupališta s kasnoantičkom adaptacijom. — Ludbreg: plan des thermes romains avec l'adaptation de Vantiquité avancée Varaždinske Toplice (Aquae Iasae). Fragment stropne freske iz kupališne bazilike s likom sveca (poslednja građevna faza). Akvarel: akad. slikar Slavko Šohaj. Foto: Ante Rendić-Miočević. — Varaždinske Toplice (Aquae Iasae). Fragment de la fresque du plafond de la basilique des thermes avec la figure d’un saint (dernière phase de construction ) Daljnja će istraživanja vjerojatno potkrijepiti ovu hipotezu. Sama lokacija terma leži u centru antičke jezgre Ludbrega koji je kako sam spomenula, krajem 4. stoljeća dobio biskupiju preko sjevernoitalske crkve i njenog poglavara Ambrosiusa. Fragment jedne monumentalne zgrade koja je nađena u blizini gradskih zidina u Vinkovcima kao i fragmenti zidova ispod temelja ranoromaničke crkve na lokalitetu Meraje, također u Vinkovcima, ne mogu se sa sigurnošću atribuirati ranokršćanskoj epohi Cibala jer za to nema dovoljno pouzdanih elemenata.16 Skulptura je u ranokršćanskoj umjetnosti imala podređeniju ulogu u komparaciji sa arhitekturom i slikarstvom, stoga se rijetko sreću monumentalna skulpturalna djela a mnogo češće spomenici manjih dimenzija, skromnijeg ukrasa koji su više plošno rješeni. Na teritoriju Gornje Hrvatske nemamo nijednu ranokršćansku slobodnu plastiku ali se skulpturalni i dekorativni elementi javljaju na nadgrobnim spomenicima. Naime, pogrebni ritual i sigurnost grobova bili su glavna preokupacija i vitalni interes ranog kršćanstva pošto je vjera počivala na nadi u vječan život u raju.17 Stoga je sepulkralnim spomenicima posvećivana znatna pažnja. Ranokršćanske nagrobne ploče su otkrivene u Vinkovcima, Osijeku, Štrbin-cima kod Đakova i Sisku, fragmenti ranokršćanskih natpisa u Daruvaru i Bastajima kod Daruvara, a sarkofazi kršćanskog obilježja u Vinkovcima, Sisku i Bastajima. Po svom obliku nadgrobne ploče su nastavile tradiciju poganskih stela samo što su manjih dimenzija i skromnijeg ukrasa, ili su posve neukrašene, a natpis im je najčešće kraćeg sadržaja. Većina tih ploča je sačuvana samo u fragmentima, te se poneke od njih ne bi uopće moglo determinirati kao rano- 6 Nadgrobna ploča s natpisom iz Vinkovaca. — Plaque funéraire avec une inscrip- tion de Vinkovci 7 Fragment ploče s kristogramom iz Osijeka. — Fragment d'une plaque à christo- gramme d'Osijek kršćanske da natpisu nije pridodan kristogram bilo sam ili sa alfom i ome-gom, slobodno stojeći ili zatvoren u krugu. Najbolje je sačuvana jedna nadgrobna ploča iz Vinkovaca koja je otkrivena 1956. godine prilikom gradnje Nazorovog bloka I na dubini od 2m." Veličina joj je 57 X 45 X 16 cm tako da je gotovo kvadratičnog oblika. Natpis glasi: Hie sunt positi Venatorinus et Martoria innocentis (innocentes) — sl. 6. Ispod natpisa je konstantinovski monogram sa alfom i omegom, obrubljen kružnicom (crux coronata). Na ikonogram je dodana mala sigma, skraćenica za Soter-spasitelj. Ovaj tip ideograma je čest u postkonstantinovskoj epohi i dolazi sa Istoka (Egipat, Sirija). Jedna druga ploča iz Vinkovaca posve je fragmentirana ali se vide tragovi slova i rub kristograma.19 Na fragmentu jedne ploče iz Osijeka, sačuvan je oveći kristogram, a desno od njega koso postavljena grančica ( si. 7 ).20 Na drugoj ploči javlja se dio natpisa... in pace qui vicxit.. .21 Na nadgrobnoj ploči iz Štrbinaca kod Đakova22 kristogram se nalazi u prvom redu, a natpis je posvećen mladiću Flaviju Mauru koji je živio svega 22 godine. Brunšmid ga datira prema slovima u 4.—5. stoljeće. U Daruvaru prema navodu Kukuljevića23 nađen je ranokršćanski spomenik s natpisom u stihovima sa aluzijama na kršćanske dogme i neke alegorije. Isti je natpis objelodanio Szabo samo smatra da je iz Bastaja kraj Daruvara, a Hoffiller i Saria ga također registriraju i drže da je izgubljen.24 Na još jednom natpisu kojeg je publicirao Mommsen, a potječe iz Bastaja spominje se Lucifer.2® Od većeg broja sarkofaga koji su nađeni u Sjevernoj Hrvatskoj svega su četiri ranokršćanska, i to jedan iz Vinkovaca, dva iz Siska i jedan iz Bastaja kod Daruvara. Sarkofag iz Vinkovaca je vremenski najraniji, a nađen je u prošlom stoljeću u Lenjinovoj ulici br. Ó4.28 Izrađen je od vapnenca (si. 8). Sačuvan je samo sanduk bez poklopca ali se prema tipu sanduka može pretpostaviti da 8 Sarkofag s prikazom ribe iz Vinkovaca. — Sarcophage avec Präsentation d'un pois- son de Vinkovci je poklopac bio u obliku krova na dvije vode. Sanduk ima dosta niske stijene, bez baze i kruništa. Pročelje je raščlanjeno tabulom ansatom na kojoj nema natpisa. Anse trokutastog oblika su dublje urezane i ukrašene stiliziranom rozetom, dok u gornjem isječku nalazi se motiv jako stiliziranog akantovog lista (ili pasjeg skoka). U pojasu uz rubove sanduka urezana je na desnoj strani riba, okomito postavljena s glavom nagore, a na lijevoj strani mala rozeta i ukras stiliziranog akanta, koji djeluju kao da nisu dovršeni ili da su djelomično poništeni. Stražnja strana sanduka i obje bočne nisu obrađene. Sarkofag je maloazijskog tipa za kojeg je karakteristično da je sanduk jače izdužen, a da je pročelje gotovo u pravilu ukrašeno tabulom ansatom, dok je poklopac na dvije vode. Ovaj tip je osobito raširen na našem obalnom pojasu i njegovoj pozadini,27 a javlja se i na području Panonije. Sarkofag je bio dvaput u upotrebi na što ukazuje način obrade i sami motivi. Tabula ansata vrlo je precizno izvedena, a motivi su helenistički i klasično rimski što je osobito bilo u modi u prva dva stoljeća carstva. U ranokršćansko vrijeme on je po drugi put upotrebljen, te mu je na desnom rubnom pojasu uklesan lik ribe. Riba (Ichtys) se smatra od 2. stoljeća simbolom Krista a ujedno i sakramentom krštenja.28 Sekundarna je primjena vjerojatno uslijedila krajem 3. stoljeća ili početkom 4. stoljeća kada kršćani još nisu smjeli svoju vjersku gorljivost i pripadnost otvoreno pokazivati nego su je izražavali kroz simbole. Veliki sarkofag iz Siska otkriven je 1801. godine, a izrađen je od bjelkasto-sivkastog vapnenca (si. 9).2S Veličina mu je 2,27 m, širina 1,19 m, a visina 0,90 m. 9 Sarkofag kršćanke Severile iz Siska. — Sarcophage de la Severità, chrétienne de Sisak 10 Prednja strana sarkofaga Severile iz Siska s natpisom i ukrasom. — Partie anté-rieure du sarcophage de la Severità de Sisak avec urte inscription et un ornement Poklopac je sačuvan te ima oblik krova na dvije vode s ugaonim akroterijima u obliku isječka polukugle i zabatom na užim stranama. Na kosinama krova su reljefno naglašeni crijepovi. Sam poklopac je dug 2,38 m, širok 1,44 m a visok 0,55 m. Sanduk je dosta dubok i obrađen je samo na prednjoj strani. U srednjem dijelu pročelja urezana je tabula ansata s uskom profilacijom (1,10 m X X 0,53 m) u kojoj je natpis gusto zbijenih redova, a u poslednjem redu i zbijenih slova. Anse su male, gotovo zakržljale i u svakoj se nalazi po jedan kristogram u urezanoj kružnici. Ostala površina pročelja bogato je ukrašena stiliziranim ornamentom vitica vinove loze. Sa svake strane se nalazi po jedna vitka vaza s dvije drške iz koje izlazi vinova loza s grozdovima i šest klasova žitarice. Vitice valovito prelaze i na gornji pojas iznad tabule. S lijeve strane nalaze se dvije ptičice. U desnom donjem uglu izlazi još jedna vitica loze koja u valovitoj liniji ispunja pojas ispod tabule, a među lozom je prikazan pas kako gori zeca. Iz natpisa se vidi da je sarkofag pripadao kršćanki Severih. U originalu natpis glasi (si. 10): Hvuic arcae inest Seve\rilla famida Chri(sti), qvae \ vixit cvm viro novem \ continvis annis, cvivs \ post obitvm Marcellianvs se\dem hane videtvr conlocasse mari\tvs. (U ovoj škrinji se nalazi Severila, sluškinja Kristova koja je živjela s mužem devet godina neprikidno, a poslije njene smrti vidi se da je ovo ležište postavio muž.) Prema karakteru slova Brunšmid je natpis datirao u 4. stoljeće n. e. Reljef je riješen dosta plošno i stilizirano uz nastojanje da se cijela ploha ispuni (horror vacui). Motiv vinove loze s grozdovima ima dionizijsku simboliku ali je bio omiljen i u ranokršćanskoj umjetnosti, osobito na zidnim slikarijama i mozaicima, te se primjenjuje dosta često i na sarkofazima. Preuzet je iz helenističke i rimske klasične baštine.30 Povratak klasičnim uzorima i helenističkom duhovnom poimanju nazočan je u umjetnosti konstantinovog doba, te se kroz izvjesno vrijeme nastavio i za njegovih kršćanskih nasljednika.31 Paralele možemo naći na freskama ranokršćanskih katakombi i podnim mozaicima prve polovine 4. stoljeća.32 Ovu dataciju potkrijepljuje i ukras na poklopcu koji imitira krovni crijep, a koji je također karakterističan za prvu polovinu 4. stoljeća. Drugi sarkofag iz Siska je malih dimenzija te je pripadao nekom djetetu (sl. II).33 Rađen je od dosta poroznog vapnenca. Na pročelju je tabula bez natpisa, a u bočnim poljima je duboko urezan štitasti ukras (Pelten-Ornament). Ovaj motiv je dosta čest na kasnoantičkim spomenicima, a preuzet je i na ranokršćanskim. Analogije nalazimo na sarkofazima iz Akvinkuma, Intercise i Brigetija.34 11 Dječji sarkofag sa štitastim ukrasom iz Siska. — Sarcophage d’enfant avec un ornement de Sisak Četvrti sarkofag potječe iz Bastaja kod Daruvara (sl. 12).85 Rađen je od bijelog mramora, dužina mu je 2,58 m, širina 1,47 m, a visina 1,16 m. Prema obliku sanduka može se pretpostaviti da je imao poklopac u obliku krova 12 Kasnoantički sarkofag iz Bastaja kod Daruvara. — Sarcophage de l’antiquité avancée de Bastaji près de Daruvar na dvije vode. Sam sanduk ima visoko profilirano podnožje ukrašeno jako stiliziranim kimationom. Pročelje je raščlanjeno u tri polja. Dvije trećine pročelja zauzima jednostavno profilirana tabula, a u bočnim poljima su niše, polukružno završene koje su odvojene od natpisnog polja i rubova sanduka okomitim pojasom poput pilastra. Natpis nije nikad urezan. Niše su vrlo plitke i u njima se nalaze stojeće figure : lijevo žena u dugoj pali, oštećene glave, obje ruke drži na prsima i s desnom pokazuje na bulu; desno muškarac, obučen u palij sa svitkom (rotulus) u ljevici, a desnom rukom pokazuje na njega. I bočne strane su dekorirane dok je stražnja ostala neobrađena. Na desnoj bočnoj strani, u profiliranom okviru, prikazana je vitka vaza iz koje izlaze vitice vinove loze dok su sa svake strane antitetično postavljene pantere s uzdignutom lijevom šapom i repom. Iza pantera je po jedno stabalce (si. 13). Na lijevoj bočnoj strani vitice vinove loze s grozdovima prekrivaju cijelu površinu, a u uglovima su stabalca (si. 14). Oba polja su strogo stilizirana 13 Desna bočna strana sarkofaga iz Bastaja ukrašena viticama i panterama. — Partie laterale droite du sarcophage de Bastaji, ornée de vrilles et de pantères 14 Lijeva bočna strana s motivom vinove loze. — Partie latérale gauche avec le motif de la vigne i izrazito ornamentalno i plošno riješena. Likovi bračnog para su postavljeni u prvi plan tako da djeluju kao da su izolirani ispred plohe ali su bez plasti-citeta odnosno više shematski prikazani. Ovakav način tretmana odgovara poimanju postkonstantinovske epohe. Scene s panterama pokazuju orijentalno obilježje i utjecaje koji su u drugoj polovini 4. stoljeća prodirali sa Istoka sve više prema zapadu.36 Odakle potječu opisani sarkofazi tj. da li su oni uveženi ili su rađeni u domaćim radionicama, teško je zasad sa sigurnošću utvrditi jer se problematici južnopanonskih kamenorezačkih i klesarskih radionica i kamenoloma dosad relativno malo posvećiva pažnje. Predpostavlja se da je bilo nekoliko radio-ničkih centara za izradu sarkofaga (Poetovio, Siscia, Mursa, Sirmium)37 među kojima je sirmijski bio svakako najaktivniji, a mursijski je proizvodio najti-piziranije primjerke. Isto tako se pretpostavljaju trgovačke veze i razmjena uzoraka između južnopanonskih i sjevernopanonskih radionica sarkofaga,38 no utjecaji su vjerojatno dolazili iz Rimske Dalmacije.39 Svakako ova proble- matika traži daljnja istraživanja i detaljne analize i komparacije, posebno stručne analize samog materijala iz kojeg su sarkofazi izrađeni.40 Pored ranokršćanskih kamenih spomenika nađeno je u Sjevernoj Hrvatskoj i dosta sitnog arheološkog materijala koji pripada tom razdoblju, među kojim se najviše ističu starokršćanske svjetiljke. Ove svjetiljke su pretežno import sjevernoafričkih radionica 4. i 5. stoljeća ali su ih prema uveženim primjercima izrađivale i domaće, južnopanonske radionice.41 Motivi na tim svjetiljkama su pretežno geometrijsko-ornamentalnog karaktera, a rijeđe figuralnog, što odgovara stilskom i umjetničkom poimanju kasnoantičke epohe. Jedan dio ukrasa preuzet je iz helenističke i klasične rimske baštine kao npr. rozeta, palmete, likovi psa, konjanika, kacige, štita i drugo.42 Na većem broju primjeraka ornament je strogo plošan i stiliziran i pot-sjeća na uzorke sa tekstila, osobito koptskog. Relativno je mali broj svjetiljki koje imaju izrazito kršćanski sadržaj i simboliku, a među njima nema nijednog primjerka s bogatijim prikazom. To su slijedeće svjetiljke: a) Oveća svjetiljka iz Siska43 kojoj su disk i ramena prekriti s velikim kri-stogramom koji se nalazi u vijencu, ukrašenom koncentričnim kružićima. Unaokolo je girlanda koja je također na svom valovitom rubu ukrašena koncentričnim kružićima (si. 15). Na drugoj svjetiljki iz Siska (b) disk ukrašuje oveći križ latinskog oblika dok se na ramenima niže šest kolutića (si. 16).44 15—17 Ranokršćanske svjetiljke iz Siska. — Lampes de la chrétienté primitive de Sisak c) Dvije manje svjetiljke, kruškoliko-ovalnog oblika, grublje fakture i slabijeg pečenja, imaju jednostavan kristogram na disku, a na ramenima stiliziranu borovu grančicu. Obje su izašle iz domaće siscijske radionice (si. 17).48 d) Na svjetiljci iz Osijeka46 prikaz ribe i vaze također ulazi u krug kršćanske simbolike jer je riba, kako smo spomenuli, simbol Krista već od najranije pojave kršćanstva. Ramena svjetiljke su ukrašena stiliziranom borovom grančicom (si. 18). 18 Svjetiljka s vazom i ribom iz Osijeka. — Lampe avec un vase et un poisson Pored ovih svjetiljki javlja se i niz drugih kasnoantičkih tipova koji nemaju kršćansko obilježje ali ih je vjerojatno upotrebljavao kako poganski tako i kršćanski živalj. Među metalnim svjetiljkama s ovog područja svega jedan primjerak pripada ranokršćanskom umjetničkom krugu, a to je svjetiljka iz Zagreba u obliku jagnjeta,47 otkrivena 1947. godine prilikom okopavanja vrta na Mirogojskoj cesti br. 12 i to na dubini od 2 m. Svjetiljka ima visoku nožicu s okruglim profiliranim postoljem (si. 19b). Tijelo jagnjeta i runo krajnje su stilizirali, a tretman runa potsjeća na tehniku rovašenja (Keilschnitt), koja je bila omiljena u kasnoantičko doba. Nos svjetiljke je oblikovan kao sedmokraka zvijezda, te je i kod njega dosljedno sprovedena kršćanska simbolika jer zvijezde ako su u pratnji Krista ili njegovog simbola, označuju kristovu božansku moć (si. 19 a). Sam kristogram se nalazi na tjemenu jagnjeta i nešto je koso postavljen. Prema načinu obrade i prema analogijama ova je svjetiljka vjerojatno proizvod jedne ranobizantinske radionice iz kraja 4. stoljeća ili početka 5. stoljeća n. e.48 Interesantan je nalaz brončanog privjeska iz Siska koji je u novije vrijeme otkriven na obali Kupe kod Malog Kaptola.4» Privjesak je okrugao, promjera 2 cm te ima djelomično sačuvanu kvačicu za vješanje koja je profilirana. S 19 Zoomorfna svjetiljka s kristovim monogramom iz Zagreba. — Lampe zoomorphe avec un christogramme de Zagreb obje strane je ukrašen (sl. 20). Na jednoj strani je leptir prozračnih krila koji prekriva cijelu površinu plohe dok se na drugoj strani nalazi kristogram, flankiran polumjesečastim ukrasom i uokviren jednostavnim zvijezdicama. 20 Brončani privjesak iz Siska s prikazom leptira i kristograma. — Breloque de bronze de Sisak, présentant un papillon et un christogramme Predstava leptira u antičkoj umjetnosti je relativno rijetka ali se sporadično javlja na novcima i gemama.50 U ranokršćanskoj simbolici označuje dušu vjernika.51 Prema kristogramu i polumjesečastom ukrasu koji je ustvari remine-scencija na alfa i omegu, te prema samom obliku zvijezda, ovaj privjesak bi se mogao datirati u prvu polovinu 5. stoljeća. Jedna okrugla brončana kopča iz Osijeka,52 rađena na proboj, ima na sredini križ jednakih krakova — crux immissa.52 Ovaj se tip križa javlja već od 2. stoljeća i traje nešto duže na Istoku nego na zapadu, gdje ga je potisnuo križ s dužim vertikalnim krakom — crux comissa (si. 21 ). 21 Ranokršćanska ukrasna kopča iz Osijeka. — Agrafe d’ornement de la chrétienté primitive d’Osijek Posebno je vrijedan nalaz fragment jedne staklene plitice iz štrbinaca kraj Đakova53 koji je ukrašen portretnim likovima bračnog para, izvedenim u zlatnoj foliji koja je uložena između dva sloja stakla (si. 22). Likovi su prikazani frontalno, linearno i posve stilizirano, a osobito kosa koja je izvedena kratkim urezima i ubodima. Odjeća je pričvršćena lukavičastom fibulom (Armbrustfibel) s jače izduženom nožicom. Iznad glava nalazi se natpis Florentinus. 22 Fragment staklene plitice iz Štrbinaca kod Đakova. — Fragment d'un plat en ver-re de Škrbinac près de Đakovo Oblik fibule kao i tehnika ukrašavanja datiraju pliticu u kraj 4. stoljeća. Centri proizvodnje ove vrste staklenog posuđa bili su u Italiji i Porajnju51 no čini se da naš primjerak potječe iz jedne italske radionice. Pošto su staklene plitice s prikazima izvedenim na zlatnoj foliji nađene u većem broju u ranokršćanskim katakombama to ih se povezuje uz kršćansku sepulkralnu umjetnost čak i onda kad nemaju naglašenu kršćansku simboliku. Ovaj skromni inventar spomenika ranokršćanskog karaktera iz Sjeverne Hrvatske nije adekvatan odraz relativno dinamičnog kršćanskog života u ovom dijelu antičke Panonije, o kojem nam govore kršćanski izvori. Uzrok je jednim dijelom što je ovo područje u više navrata bilo devastirano u toku takozvane velike seobe naroda, a s druge strane u činjenici da se u gornjoj Hrvatskoj relativno malo radilo na problematici ranokršćanske arheologije. Ipak i ovako mali broj spomenika, različitog obilježja, odaje svu složenost karaktera kasnoantičke, odnosno ranokršćanske epohe u kojoj se sukobljavaju ili prožimaju halenistički, klasično rimski i orijentalni utjecaji i tradicije bilo u umjetničkom stvaralaštvu, stilskom poimanju i oblikovanju izraza ili pak u odabiranju samog materijala i tehnika obrade. Buduća istraživanja i njihovi rezultati sigurno će unijeti više svjetla u ovu problematiku. 1 Acta s. Pollionis spominju biskupa Euzebija na dva mjesta, a isto tako i Martyrologium Hieronymianum, Acta Sanctorum (Bruxelles 1931) Aprilis III, str. 215, 566 i 567. 2 J. Zeiller, Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l’empire romain (1918). T. Nagy, Diss. Pann. II, 12 (1939) 57. A. Mócsy, Pannonia, R. E., Suppl. IX, 751. R. Egger, Der heilige Hermagoras (1948) 47. J. šašel, Siscia, R. E., Suppl. XIV, 739. 3 A. Mócsy, o. c., 752. 4 P. Miloševič, Raniji antički nalasci u Sirmiumu, Limes u Jugoslaviji 1 (1961) 71; Idem, Raniji nalazi u Sirmiumu, Sir-mium II (1971), citira ostalu literaturu. Mučeniku Demetriju iz Sirmiuma podignuta je za vrijeme Konstantina Velikog bazilika u Raveni. T. Nagy, o. c. 13 pretpostavlja, da su u Južnu Panoniju dolazili kršćani ne samo s Istoka nego već vrlo rano iz Italije, a prije svega iz Ravene (A. Mócsy, o. c., 751). 5 Prema listi biskupa kod Leclercqa i T. Nagy-a sa sigurnošću se u Južnoj Panoniji mogu utvrditi biskupije u Sirmiumu, Cibalama, Mursi, Sisciji i Ioviji. šišić navodi i biskupiju u Bassianama: H. Leclercq, Dictionaire d’archéol. chrétiennes et de liturgie XIII/1 (1937) 1052. T. Nagy, o. c., 217. F. šišić, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara (1925) 152. 6 A. Mócsy, o. c., 755. 7 Cvat arijanstva se dovodi u vezu s jakim grčkim elementom u kršćanskim općinama Panonije. Postojale su i druge hereze (nestorijanstvo, monofizitizam). 8 R. Egger, Der heilige Hermagoras, 48. 0 A. Mócsy, o. c., 755. 10 F. Šišić, Priručnik izvora hrvatske historije (1914) 160, 164. Dj. Horvat, O Sisku u starohrvatsko doba, Starohrvatska prosvjeta ser. 3, 3 (1954) 93. J. Šašel, Siscia, 738. 11 J. Brunšmid, Eine griechische Ziegelinschrift aus Sirmium, Eranos Vindo-bonensis (1893) 331—333. 12 B. Vikić-Belančić, M. Gorenc, Završna istraživanja kupališnog kompleksa u Varaždinskim Toplicama, Vjesnik AMZ ser. 3 (1970) 149, T.VIII, 1,2. 13 B. Vikić-Belančić, M. Gorenc, Istraživanja antiknog kupališta u Varaždinskim Toplicama od 1956—1959, Vjesnik AMZ ser. 3,2 (1961) T. VII. 14 Arheološki pregled 13 (1971) 55, T. XXXIV. 15 D. Sergejevski, Dabravina (1956). Dj. Basler, Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini (1972) 78, si. 65. 16 J. Korda, Tragom prošlosti Vinkovaca (1964) 50. S. Dimitrijević, Rezultati arheoloških istraživanja i iskopavanja na području Vinkovačkog muzeja od 1957—-1965, Dvadeset godina muzeja Vinkovci (1966) 77—79. 17 H. W. Janson, History of Art (1966) 165. 18 J. Korda, Tragom limesa od Vukovara do Iloka, Limes u Jugoslaviji 1 (1961) 62, T.VIII, 1; Idem, Tragom prošlosti Vinkovaca, 54. 19 CIL III, 10252. J. Brunšmid, Arch. Epigr. Mitt. 2 (1878) 190, 3; Idem, Kameni spomenici u Hrvatskom narodnom muzeju (1904—1911) br. 371. 29 Š. Ljubič, Inscriptiones (1876) 32, 74. J. Brunšmid, Kameni spomenici, br. 366. 21 CIL III, 4004. J. Brunšmid, Kameni spomenici, br. 363. 22 CIL III, 4002. Š. Ljubič, o. c., 22. J. Brunšmid, Kameni spomenici, br. 361. 23 I. Kukuljevič, Natpisi sredovječni i novovjeki u Hrvatskoj i Slavoniji, Radovi JAZU (1891) 32, 108. 24 Dj. Szäbo, Iz prošlosti Daruvara, Narodna starina 28 (1934) 84. V. Hoffiller, B. Saria, AIJ (1938) 273. 25 CIL III, 206. 26 J. Korda, Limes u Jugoslaviji 1 (1961) 62—63. Kunkera, Ulmen, Draguti-nac, Ranokršćanski život u Vinkovcima (1972) 18. 27 N. Cambi, Sarkofazi na istočnoj jadranskoj obali (neobj. disertacija, Filo-sofski fak. Zagreb 1975). Idem, Antički sarkofazi iz Like, Arheološka problematika Like (Split 1975) 76. 28 W. F. Volbach, Frühchristliche Kunst (1958) 8. 29 CIL III 3 996. S. Ljubič, o. c., 11, 12. J. Brunšmid, Vjesnik HAD n. s. 10 (1908 —1909) br. 351, str. 159. V. Hoffiller, B. Saria, o. c„ br. 581. 30 Npr. na jednom sarkofagu iz Rima s tri dobra pastira javljaju se slične vitice vinove loze, te Eroti, Amor i Psiha, pa se vidi da se u ranokršćansko vrijeme isprepliču poganski i krščanski motivi: F. van der Meer, Ch. Mohrmann, Bild-altas der frühcristlichen Welt (1959) 44, sl. 67. 31 W. F. Volbach, o. c., 17. 32 Npr. na mozaiku iz početka IV. stoljeća koji pripada starijoj građevnoj fazi bazilike u Poreču javlja se sličan motiv vitica vinove loze koje izlaze iz vitke vaze s dvije drške: M. Prelog, Poreč, grad i spomenici (1957) 116, si. 219. 33 J. Brunšmid, Kameni spomenici, br. 477, str. 269. A. Cermanović, Die dekorierten Sarkophage in den Römischen Provinzen von Jugoslawien, Archaeologia Iugoslavica 6 (1965) T. V, 15. 34 A. Cermanović, o. c., 92. Arch. Ért. 7 (1928) br. 9, sl. 23. 35 Dj. Szäbo, o. c., 83. V. Hoffiller, B. Saria, o. c., br. 589. A. Cermanović, o. c., T. V, 16 a, b, c. 38 W. F. Volbach, o. c., 19. 37 A. Cermanović, o. c., 94, 96. 38 Barkócsy drži da je Sirmijska radionica eksportirala sarkofage u Sjevernu Panoniju i da je vršila znatan utjecaj na lokalne majstore već od kraja 2. stoljeća. Međutim su utjecaji bili obostrani: A. Cermanović, o. c., 96. 39 Npr. srodnost između sarkofaga iz Vinkovaca (prva faza) i nekih salonitan-skih primjeraka domaće produkcije, za koje je tipičan dug sanduk s tabulom an-satom: N. Cambi, Arheološka problematika Like, 76. Idem, Disertacija, T. LXIX, LXXII, CXXX. 40 Ovakovu detaljnu obradu sarkofaga s našeg obalnog područja dao je N. Cambi u svojoj disertaciji, a među ostalim je posvetio dosta pažnje samom materijalu iz kojeg su izrađeni kao i kamenolomima na području rimske Dalmacije. 41 B. Vikić-Belančić, Antičke svjetiljke u Arheološkom muzeju u Zagrebu, Katalozi Arheološkog muzeja u Zagrebu 2 (1976) XXII—XXIV (uvod); Eadem, Vjesnik AMZ ser. 3, 5 (1972) 118—120. 42 B. Vikić-Belančić, o. c., br. 280, 288— 295, 297 i 298. J. Rubright, Lampe iz Sir-miuma u Sr. Mitroviči, Sirmium III (1973) T.V, 56. 43 B. Vikić-Belančić, o. c., br. 303, T. XVII: 6, T. XXIV: 16. 44 Ibid., br. 301, T.XVII: 5, T. XXIV: 18. 43 Ibid., br. 304 i 305, T.XVII: 7, T. XXIV: 17. 48 Ibid., br. 286, T. XVII: 2, T. XXIV: 7. 47 B. Vikić-Belančić, Starokršćanska lampica iz Zagreba, Peristil 2 (1964) 131, si. 1—3. 48 Brončani uteg iz Trapezunta u obliku jagnjeta koji potječe iz jedne bizantske radionice ima runo tretirano na sličan način kao kod naše svetiljke. W. E. Volbach, Das christliche Kunstgewerbe (1932). H.T. Bossert, Geschichte der Kunstgewerbe V, 77, sl. 1. 49 Privjesak je u privatnom vlasništvu. Zahvaljujem se prof. Stjepanu Vr-banoviću iz Siska za podatak i fotografiju. 38 Npr. na rodskoj drahmi, na drahmi sa Kybere, na rimskom asu, zatim na kameolu iz Berlinske zbirke gema (leptir leti ka Orfeju), na jednom sardoniksu iz Berlina (prikaz pauna iznad kojeg je leptir) i dr. 51 R. E. II A, 1, 569., s. v. Schmetterling. O. Schrader, Real-Lexicon der Indogermanischen Altertumskunde II (1929) s. v. Schmetterling. 52 Zahvaljujem se kolegi M. Bulatu iz Osijeka za podatak i crtež. 53 B. Raunig-Galić, Značajan nalaz na lokalitetu Štrbinci kod Đakova, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 14 (1965) 147. Eadem, Štrbinci-Đakovo, an- tičko nalazište, Arheološki pregled 7 (1965) 147. 54 Teško je sa sigurnošću utvrditi dali primjerak iz Štrbinaca potječe iz italske ili porajnjske radionice, međutim B. Raunig pretpostavlja da je italski import čemu se i ja priklanjam s obzirom na utjecaje koje je vršila sjeverna Italija na južnu Panoniju u ranokršćanskom razdoblju. LES ELEMENTS DU CHRISTIANISME PRIMITIF EN CROATIE SEPTENTRIONALE Résumé Dans l'introduction de son article, l’auteur présente une brève revue du dévelop-pement et de Textension du christianisme en Pannonie méridionale, rappelant les communautós et communes chrétiennnes, les bannissements et les martyres, la lutte contre l’hérésie arienne et la crise du christianisme dans la période agitée de la Migration des peuples. Puis elle passe au traitement des monuments de la chrétienté primitive dans les Vallées de la Drave et de la Save, ou sur le territoire de la Croatie septentrionale. Bien que la vie chrétienne dans cette partie de la Pannonie méridionale fùt assez intense, ce dont témoignent les sources chrétiennes, le grand nombre des martyrs et des évèchés dans tous les centres important et urbanisés, les matériaux archéologi-ques offrent relativement peu de données sur cette activité. Parmi les bätiments architectoniques de la chrétienté primitive, il s’en est conservò peu et, jusqu’à présent, on n’a pas trouvé un seul bätiment dans sa forme originale, mais seulement d'utilisation secondane et adapté à des fins sacrées. C’est le cas de la basilique des thermes (basilica thermarum) à Varaždinske Toplice et des thermes de Ludbreg qui dans une phase postérieure furent adaptés au culte chrètien. Particulièrement évident est l’exemple de Varaždinske Toplice (Aquae Iasae), où sur la basilique des thermes mentionnée au 4e siècle avancé on a ajouté un bàtiment, omé de fresques de la chrétienté primitive, dans lequel est amené la conduite d’eau (catechumeneum avec une piscine), tandis que la basilique elle-mème a obtenu un nouveau plafond décoré des figures des saints. La sculpture libre n’est pas pour le moment représentée en Croatie septentrionale, mais des éléments sculpturaux et décoratifs se manifestem sur les monuments sé-pulcraux — les plaques funéraires, les inscriptions et les sarcophages. L’auteur analyse quelques plaques funéraires qui ont de brèves inscriptions et des ornements de caractère chrètien cymbolique (Vinkovci, Osijek, Štrbinci, Bastaji). Parmi un grand nombre de sarcophages, quatre seulement appartiennent à la chrétienté primitive et montrent le développement des arts décoratifs sur les sarcophages des debuts du 4e siècle (Vinkovci) à la fin de ce siècle (Bastaji près de Daruvar). Aprés les monuments de piere, l’auteur a consacrò son attention aux menus matériaux archéologiques apparetant à cette période. Tout d’abord elle a traité les lampes d’argile, parmi lesquelles pas une seule n’a un aspect luxueux, mais ce ne sont que des exemples d’ornement modeste à symbo-lisme chrètien. Elle mentionne une lampe de bronze en forme d’agneau avec un christogramme sur la tòte (Zagreb), vraisemblablement originaire d’un atelier de la période byzantine primitive (fin du 4e siècle ou début du 5e siècle). Elle analyse en outre une breloque de bronze de Sisak, ornée d’un christogramme et d’un papillon, une agrafe de bronze d’Osijek en forme de «crux immissa» et un fragment de petit vase en verre de Štrbinac près de Đakovo, orné de portraits sur une feuille d’or. A la fin, l’auteur souligne que le modeste inventane des monuments de caractère chrètien primitif de la Croatie septentrionale n’est pas le reflet adéquat de la vie chrétienne dynamique de cette partie de la Pannonie antique. Elle en cherche les raisons dans le fait que ce territoire a été plusieurs fois dévasté au cours de la Grande migration des peuples et elle constate aussi qu’en Croatie septentrionale on a fait relativement peu de recherches sur les problèmes de l’archéologie de la chré-tienté primitive. Elle estime cependant que mème ce petit nombre de monuments montre toute la complexité du caractère de la période de la chrétienté primitive, dans laquelle s’affrontent ou se pénètrent les influences et traditions hellénistiques, ro-maines classiques, orientales et autochtones, ce qui se reflète dans la création arti-stique, la conception de style, la formation de l’expression, la selection des matériaux mèmes, la technique du traitement, etc. Les recherches futures et leurs résultats apporteront sürement plus de lumière dans cette problématique. STAROKRŠĆANSKA CRKVENA ARHITEKTURA NA PODRUČJU SALONITANSKE METROPOLIJE NENAD CAMBI Arheološki muzej, Split Na području salonitanske metropolije, koja pokriva cijelu rimsku provinciju Dalmacije, nalaze se brojna i vrlo važna svjedočanstva starokršćanske sakralne arhitekture. Iako su ti značajni objekti već davno izazivali veliku pažnju naše i svjetske znanstvene javnosti, oni još i danas predstavljaju privlačnu točku zanimanja istraživača graditeljske baštine ovog perioda. Nakon relativnog zatišja u terenskim istraživanjima između dva svjetska rata, kao i neposredno nakon ovog posljednjeg, došlo je, međutim, u zadnjih desetak godina ponovno do takvih otkrića koja bacaju dosta novog svjetla na razna pitanja sakralne arhitekture iz doba kraja antike. Povećanje broja poznatih spomenika u navedenoj regiji pružilo je nove mogućnosti za daljnja saznanja, reviziju dosad postignutih rezultata, kao i za sistematiziranje građe. Stoga, koristim ovu prigodu — nastavljajući na problematiku koju sam započeo na IX. kongresu arheologa Jugoslavije u Zadru 1972. godine1 — da se osvrnem na probleme tipologije, stilske interpretacije i kronologije crkvenih objekata, s ciljem da potaknem daljnja razmišljanja i istraživanja. Tipovi starokršćanskih crkava u Dalmaciji Na osnovi sačuvanih ostataka starokršćanske arhitekture na području salonitanske metropolije predlažem niže iznesenu tipološku klasifikaciju objekata na osnovi njihove tlocrtne sheme. Ovakav način klasifikacije je, naime, jedino moguć, budući da je kod daleko najvećeg broja spomenika preostala samo tlocrtna osnova. a) Longitudinalni oblici 1 a) Longitudinalna bazilika s istaknutom apsidom ( sl. 1,1 ) Ovakva jednostavna kultna građevina javlja se na čitavom Mediteranu, a u Dalmaciji predstavlja daleko najčešći tip. Karakteristike su mu pravokutni 606 Arheološki vestnik 29 (1978) brod za vjernike te prezbiterij s istaknutom, najčešće polukružnom apsidom na istoku. Od ostalih prostorija redovno se pojavljuju narteks, pa makar i kasnije dodan, te dvije male prostorije u produžetku brodova: prothesis i diakonikom. Sve ove prostorije stoje unutar jednostavnog vanjskog plana zidova. Ovaj tip građevine javlja se kao veća trobrodna bazilika ili kao manja jednobrodna crkva. Zajednička karakteristika prvih je podjela prostora za vjernike stupovima ili pilonima, tako da je srednji brod tri puta širi od svakog pobočnog. Što se pak tiče odnosa širine prema dužini građevine nema opće pravilnosti, ali je on najmanje 1:1,5, a obično je 1:2. Ovaj tip bazilike upotrebljavan je kod bazilika u većim centrima (Salona, Narona, Jader, Aenona itd.),2 ali isto tako i u manjim naseljima,3 te u pokrajini.4 Što se pak manjih crkava tiče one su raspršene pretežno u ruralnim sredinama, i to u unutrašnjosti (Cecela kod Drniša, Katića bajami u Biskupiji itd.),5 uz obalu (Ston, Split-Poljud itd.),6 te na otocima (Šipan, Sutvara, Gubavac, Luč-njak, Novalja itd.).7 Jedna varijanta ove tlocrtne sheme jednostavnijeg karaktera pokazuje znatno veći omjer dužine prema širini od navedenog 1:2. Ova varijanta, naime, ima vrlo uski izduženi brod, te dugi uski narteks. I ona je poznata posvuda u Dalmaciji, pa čak i u gradovima (usp. Brbanj na Dugom otoku, Sv. Andrija u Zadru, Klapavica kod Klisa itd.).8 1 b) Longitudialna bazilika s istaknutom apsidom i transeptom (sl. I, 2, 3) Ova varijanta tlocrtne osnove znatno je manje omiljena u Dalmaciji od prethodne (1 a). Ona je identičnih karakteristika, samo u visini prezbiterija ima poprečni brod. U bazilikama ovog tipa u Dalmaciji bila su zastrupljena sva tri tipa transepta prema Krautheimeru.6 U nekim slučajevima transept strši izvan pravokutnika vanjskih zidova, dajući građevini T oblik (sl. I, 3), dok je u drugim slučajevima on smješten unutar prostora crkve, a određuju ga samo stupovi ili piloni, kakav je, na primjer, kontinuirani transept u bazilici na Manastirima u Saloni ( sl. I, 2 ).10 Križni transept upotrebljen je u istočnoj bazilici u Saloni, ali rekonstrukcija, s obzirom da Dyggveova istraživanja nisu nikad bila dovršena, nije sasvim pouzdana.11 Trodjelni transept postojao je u bazilici na istočnom groblju u Saloni.12 Ovaj transept je za razliku od križnog, stupovima ili nekim drugim arhitektonskim elementima podijeljen u tri dijela. Oba ova poslednje spomenuta tipa transepta daju građevini oblik latinskog križa. Različiti tipovi transepta, kako se čini, bili su uvjetovani liturgijskim potrebama.13 Transept su imale ponekad i jednobrodne crkve, ali s obzirom na nepostojanje stupova koji odvajaju brodove kod njih je moguć samo kontinuirani tip transepta (usp. crkve u Lovrečini na otoku Braču,14 te u Majdanu u Bosni).15 2 a) Longitudinalna bazilika s upisanom apsidom (sl. II, 1 ) Ovaj tip bazilike nije, čini se, bio tako omiljen u Dalmaciji kao u Istri i zapadnim krajevima današnjeg područja Jugoslavije. Crkve ovog tipa imaju upisanu apsidu unutar pravokutnika svojih perimetralnih zidova. Apsida se, SALONA ( BASILICA ORIENTALIS ) naime, svojim tjemenom dodiruje unutrašnje površine istočnog zida crkve. Prostori koji se nalaze sa strana apside iskorištavani su obično za prothesis 1 diakonikon. Pred pročeljem crkve ovog tipa imaju također u najčešćem broju slučajeva narteks. Primjeri takve tlocrtne osnove su bazilike na južnom groblju u Saloni,16 zatim u Stobreču,17 te objekat na koji je kasnije sjeo i zadržao njegovu osnovu Sv. Simun u Zadru.18 Sve gore spomenute bazilike bile su trobrodne, ali se tip koristio i za jednobrodne objekte, kao što je slučaj u crkvi u Gaju kod Novalje na Pagu.19 Nedavno otkrivena crkva sličnog tlocrta u Duvnu u Bosni za sada je jedinstveni primjer izvan primorskog pojasa Dalmacije.26 Ovaj tip ima identične odnose širine srednjeg broda prema pobočnim te odnos dužine prema širini objekta, kao i kod tipova 1 a i 1 b. Jedna varijanta ovog tipa bazilikalne osnove nema apside u pravom smislu riječi, već oltar okružje polukružna susellia koja je odmaknuta od istočnog zida građevine, tako da je između nje i zida slobodan prolaz. Ovakve građevine bile su osobito popularne u sjevernoj jadranskoj regiji u IV i V st.21 U Dalmaciji je, međutim, poznat takav tlocrt samo u oratoriju A u Saloni koji je ustvari adaptirana prostorija u privatnoj kući.22 2 b ) Longitudinalna bazilika s upisanom apsidom i transeptom ( sl. II, 2, 3 ) Ovaj se tip razlikuje od prethodnog samo po tome što je, kao dodatak, dobio transept koji izlazi izvan pravokutnog perimetra građevine, tako da ona dobija križni ili T oblik. Primjer tlocrta T oblika susrećemo u Dalmaciji u bazilici u Polačama na otoku Mljetu (sl. II, 3). Ovo je bila neka vrsta trodjelnog transepta koji je najvjerojatnije imao funkciju pastophoria. U kasnijoj fazi razvoja crkve u lijevi krak transepta smjestio se baptisterij koji je na taj način poništio raniju funkciju transepta.23 Bazilika u Povij ima na otoku Braču ima približno u visini prezbiterija proširenje koje izlazi izvan osnovnog pravokutnika perimetra građevine (sl. II, 2). To proširenje daje crkvi oblik latinskog križa.24 Te dvije prostorije nisu u pravom smislu riječi transept, jer one nisu odvojene od broda stupovima, nego su jednim vratima povezane uz pobočne lađe, dok su drugim vratima komunicirale s pastophoriama. Ovo proširenje, dakle, samo potsjeća na transept, a pitanje je da li je imalo i odgovarajuću funkciju. Iako se kod naših, dosad poznatih bazilika ovakvog tlocrta nisu sačuvali svi tipovi transepta, oni su teoretski mogli postojati. 3 a) Longitudinalna trikonkalna bazilika s međusobno odvojenim apsidama (si. III, 1) Ovaj tip bazilike ima normalan pravokutni brod, a na istočnom djelu tri apside, međusobno odvojene perimetralnim zidovima objekta (sl. III, 1). Apside se, naime, otvaraju u sjevernom istočnom i južnom zidu crkve, a među apsidama se nalaze kutovi pravokutnog broda. Primjeri takvih građevina su Biliče kod Šibenika,25 Tepljuh (Promona) kod Drniška,26 Sv. Martin u Pridrazi kod Zadra.27 U Topolici kod Bara, u dijecezi Prevalitani koja se nalazi južno u neposrednom susjedstvu Dalmacije, otkrivena je jedna crkva istog tipa.28 Ill IV SALONA ( GRADINA ) Kod ovog tipa crkve postrane apside nalazile su se, čini se, izvan oltarne pregrade, a to znači izvan prezbiterija. Takav je, barem, slučaj kod crkve u Tepljuhu. Nije isključeno da je tako bilo i kod drugih ovdje spomenutih crkava. Ovaj tip bazilike proširio se po čitavoj provinciji, tj. i na obali i unutrašnjosti. 3 b) Longitudinalna bazilika s apsidama u obliku trolista (sl. III, 2, 3) I ova varijanta ima pravokutni brod, samo umjesto međusobno odvojenih apsida ona ima tri trolisno povezane apside. Takvi objekti su u Sutivanu na otoku Braču,29 zatim u Cimu kod Mostara,80 te Založje II u Bosni.31 Kod ove varijante nije jasno da li su se apside nalazile unutar prezbiterija ili su pak postrane bile izvan njega. Kod crkve u Založju, naime, čini se da su postrane apside komunicirale i s brodovima i s prezbiterijem. Druge pak crkve nisu sačuvale elemente oltarne pregrade. Za razliku od trolisnog završetka kakav je na primjer kod crkava u Sutivanu i Cimu koje imaju potpuno formirane polukružne apside, kod one u Založju postrane su nešto manje i nemaju potpuni polukrug (sl. III, 3). I ova varijanta trikonkalnih crkava bila je rasprostranjena u unutrašnjosti i na obali. Ova varijanta (3 b) za razliku od one prethodne (3 a) pojavljuje se i kao trobrodni objekat, a potvrda je crkva u Založju. što se tiče međusobnih odnosa brodova i za ovu varijantu važe ista pravila kao i za sve longitudinalne crkve u Dalmaciji. Što se pak tiče omjera dužine i širine objekata kod obje varijante (3 a i b) najmanji je odnos 1:1,5 kao što je to slučaj i kod drugih longitudinalnih oblika. Primjeri tipova crkava 3 a i 3 b opovrgavaju Dyggveovu pretpostavku da su oni bili vrlo rijetki u Dalmaciji.32 Svi longitudinalni tipovi tlocrta (I, II, III; sl. I, 1, 2, 3; II, 1, 2, 3; III, 1, 2, 3) u najvećem broju slučajeva morali su imati normalni drveni krov na dvije vode iznad srednjeg broda, a položeni krov na jednu vodu iznad pobočnih brodova. Osvjetljenje srednjeg broda izvedeno je pomoću empora nad stupovima i prozorima u njima. Samo uske građevine mogle su možda imati bačvasti svod. Kupola je pak mogla postojati samo kod tlocrtnih rješenja s transeptom, ali i tada samo u rjeđim slučajevima kasnijih građevina VI st. (možda u crkvi u Mokrom polju kod Knina koja ima izuzetno debele zidove).33 Kod trikonkalnih planova (tipovi 3 a i b) mogla se također nad prezbiterijem nalaziti kupola, jer njen su pritisak mogle preuzeti postrane apside. O tome će možda nešto progovoriti bazilika Sv. Martina u Pridrazi — koja je sačuvana do krova — kad se bude detaljno proučila. b) Centralni oblici 4. Oblici grčkog križa (sl. IV, I, 2) Tlocrti poput grčkog križa ili pak oni koji mu se približuj u imali su također odjeka na području salonitanske metropolije, iako su dosta rijetki. Takve građevine su Honorijeva bazilika u episkopalnom centru u Saloni,34 a zatim i skromna crkva Sv. Martina na otoku Cresu.35 Prvospomenuta bazilika je trobrodna, a druga jednobrodna. Ova dva primjera razlikuju se i po tome što je Honorijeva bazilika imala poprečni krak posve jednak kao i uzdužni, dok je u crkvi na Cresu prvi nešto uži od drugog. Kod građevina oblika grčkog križa više ne važe ranije spominjani odnosi dužine i širine objekta, jer je to primjer centralnog tlocrta, što se pak odnosa među brodovima tiče on je identičan kao i kod longitudinalnih tlocrta. Građevine ovog tipa, po mom mišljenju, mogle su nad sjecištem uzdužnog i središnjeg broda imati kupolu. U svojoj rekonstrukciji salonitanskog primjera Gerber dozvoljava tu mogućnost,36 ali je, čini se, Dyggve ne prihvaća.37 Ipak mislim da je vjerojatnije da je kupola ipak postojala. 5. Kvadratne građevine ( sl. IV, 3 ) Primjeri kvadratnih građevina u Dalmaciji su izuzetno rijetki. Koliko je meni poznato jedna jedina takva građevina je crkva u Gradini u Saloni koja se obično držala za predromaničku, ali nema dvojbe da je ona ranobizantska tvorevina. Zabuna se rodila samo zbog činjenice što je ona kao jedan od rijetkih salonitanskih crkava nastavila svoj život i kasnije, pa je tako osim starokršćanskog pronađen i predromanički dekor interijera.3« Crkva u Gradini ima približno kvadratnu osnovu s istaknutom, nepotpuno polukružnom apsidom. U sredini prostora za vjernike poredano je u formi osmerokuta osam stupova, a u kutovima građevine nalaze se još daljnja četiri stupa. Očito je da je osmerokut podržavao centralnu kupolu, a da su stupovi u uglovima pomagali za nošenje konstrukcije svoda preostalog dijela crkve. Specifičnost ove crkve je i u tome što su vanjski zidovi s unutrašnje strane raščlanjeni malim nišama. Razlike u graditeljskoj praksi crkvene arhitekture na području salonitanske metropolije Ovih nekoliko gore spomenutih tipova tlocrtnih osnova obuhvaća, čini mi se, čitav repertoar crkvene arhitekture iz vremena kasne antike u rimskoj provinciji Dalmaciji. Nema sumnje da ova arhitektura u Dalmaciji ima brojne karakteristike koje su zajedničke jednoj široj regiji, tj. jadranskom bazenu. Tu pojavu Dyggve je generički i ne baš ispravno nazvao adrio-bizantinizmom.39 Osim tih zajedničkih karakteristika koje se u prvom redu odnose na longi-tudialne građevine, i to posebno na omjere dimenzija i odnose među brodovima, upotrebu sličnih arhitektonskih elemenata konstrukcije, te unutrašnju dekoraciju, postoji, međutim, i niz razlika koje ipak diferenciraju pojedine regije u okviru jadranskog bazena. Rekao bih da se te razlike mogu najbolje definirati kao razlike u graditeljskoj praksi, odnosno kao stilsko-interpre-tacijske osobitosti. Na osnovi takvih razlika čini mi se da je graditeljstvo u Saloni, na primjer, jednako toliko različito od onog u Ravenni, Gradežu, Akvileji, Poreču i Puli, koliko od onog u Naroni, a zatim u Dokleji, Draču itd. Nema sumnje da je na crkvenu arhitekturu u Dalmaciji najveći utjecaj imala graditeljska praksa Salone. Karakteristike ove prakse iskazuju se u po- sebnom načinu tretiranja tlocrtne osnove, posebno sporednih prostora, kao i u nekim detaljima tehnike zidanja. Salonitanski tip bazilike — koji se, naravno, kao takav može okrstiti samo u slučaju kad se radi o primjerima iz Dalmacije — obuhvaća tipove lai 1 b, te 2 a i 2 b (sl. I, 2, 3; II, 1, 2, 3), ali je daleko najkarakterističniji i najčešći tip 1 a (sl. I, 1). To je i tlocrtni tip koji Dyggve katkad naziva normalnim bazilikalnim planom.40 On je čist i trijezan, jednostavnih platna zidova (rijetko s lezenama kao na Kapljuču), veoma široke polukružne apside koja također može biti s lezenama ili kontraforima (bazilika na Marusincu), s malim brojem sporednih prostorija, ali gotovo redovno s prothesisom i dia-konikonom. Ako se pak radi o bazilici koja je imala baptisterij, tada su svi prostori s njim u vezi na jednoj strani (bilo sjevernoj ili pak južnoj). Što se tiče rasprostranjenosti ovog tipa može se konstatirati da je on uobičajen u čitavoj provinciji, usporedi na primjer građevine u graničnim krajevima, kao što su na istoku Skelani na Drini,41 a na zapadu crkva u uvali Studenčić na otoku Cresu.42 Očito je, dakle, da se uz najveću gustoću takvih bazilika u salonitanskoj okolici, one mogu naći na području čitave provincije. Ovaj tip prevladava i u nekim gradovima u kojima se nisu afirmirale neke posebne stilske osobitosti.43 Graditeljska praksa Narone odstupa u nekim detaljima od salonitanske. Nju je, doduše, još uvijek teško pratiti, budući da je u tom gradu otkopan samo jedan jedini kršćanski objekat, ali se, ona, po mom mišljenju, ipak može sasvim dobro zapaziti. Kao što sam već gore naveo nema bitne razlike u pogledu tipologije tlocrtnih oblika između salonitanskih i naronitanskih građevina, one se, međutim razlikuju po stilskim interpretacijama, rasporedu sporednih prostorija i posebnom karakteru unutrašnjeg dekora crkve. Osnovna karakteristika naronitanske bazilike po kojoj se ona razlikuje od salonitanske je što prva ima znatno veći broj sporednih prostorija i što su one relativno pravilno raspoređene uzduž oba bočna zida kultne građevine. Osim u Naroni bazilike ovakvih karakteristika pojavljuju se u Bosni i Hercegovini, pa se zbog toga često držalo da su one specifične samo za ovu regiju i nazivalo ih se bosanskim tipom crkve za koji navodno nema bliže anologije, nego se one susreću tek u Istri i Noriku.44 To mišljenje, po mom dubokom uvjerenju, treba revidirati. Moja istraživanja bazilike ispod današnje crkve Sv. Vida u Naroni pokazala su da se navodni bosanski tip, samo u monumentalnoj formi i luksuznoj izvedbi pojavljuje u ovom centru, jednom od najvažnijih u cijeloj antičkoj Dalmaciji, a koji je geografski veoma blizu Bosni i Hercegovini. Prema tome najlogičnija je pretpostavka da se uzor za raspored prostorija i za stilističke karakteristike bazilika u Bosni i Hercegovini nalazio u graditeljskoj praksi obližnjeg velikog grada — Narone — u okviru dijeceze kojega se veliki broj bosanskih crkava i nalazio. U dolini rijeke Neretve, a u neposrednoj blizini Narone otkriven je veći broj takvih objekata, pa njihova karta rasprostranjenosti pokazuje put prodiranja utjecaja u unutrašnjost. Takve crkve, naime, postoje u Mogorjelu,45 Nerezima,46, Klobuku,47 Mokrom,48 Žitomislićima itd.49 Treba, međutim, naglasiti da se takve građevine ne javljaju samo u Bosni i Hercegovini, nego i drugdje u Dalmaciji, kao na primjer u Otoku kod Sinja,50 Bičini-Polačama kod Vrane,51 Danilu kod Šibenika,52 Korlat Moravicama kod Benkovca.53 Preko ovih posljednjih spaja se krug s crkvama sličnog karaktera u Istri,54 Sloveniji55 i Austriji.59 Sve to dokazuje da spomenute karakteristike nisu nikakva specifičnost Bosne i Hercegovine. Na osnovi gore iznesenoga nameće se zaključak da je spomenuti tip bazilike bio najprije prihvaćen u Naroni i da se otuda širio po dijelu rimske provincije Dalmacije. Stoga držim da je opravdano, kad se govori o primjerima iz ovog kraja antičkog svijeta, nazivati naronitanskim tipom bazilike, jednako kao što je prethodno spomenuti prihvatljivo smatrati salonitanskim. Zanimljivo je da se ova stilistička varijanta bazilike u Dalmaciji, jednako kao i ona koju sam nazivao salonitanskom, potrebljavala i za dvojne bazilike. Primjeri prve, tj. salonitanske, je ranija faza episkoplanog kompleksa u Saloni,57 a naronitanske kompleksi u Žitomislićima,58 Zenici59 i Srimi kod Šibenika.60 To pokazuje da je u arhitektonskom pogledu dvojna bazilika samo podvostručenje normalnih crkava koje se upotrebljavaju u graditeljskoj praksi pojedinih regija. Još jednu stilsku interpretaciju susrećemo u graditeljskoj praksi crkvene arhitekture u Dalmaciji. Tu interpretaciju karakterizira pojava poligonalne apside, za razliku od opće prevladavajuće polukružne. Poligonalnu apsidu imaju crkve u Mokrom polju kod Knina,61 Sv. Lovre na otoku Cresu,92 te mali objekt u Borasima u Hercegovini.93 čudnu četverokutnu apsidu ima crkvica na otočiću Sutvari kod Orebića, što je jedinstveni primjer, koliko je barem meni poznato, u graditeljskoj praksi Dalmacije.64 Ovdje treba spomenuti i jedan civilni objekat — koji ima također poligonalnu apsidu — a taj je izvanredna kasnoantička palača u Polačama na otoku Mljetu.65 Nema sumnje da je pojava poligonalne apside u kraju gdje prevladava polukružna apsida utjecaj izvana. Poligonalna apsida je naime, karakteristična za područje sjeverne Italije,69 a također i Istre.67 Katkada se, međutim, takav tip apside gradi i u južnim dijelovima Balkana, ali je i tamo manje brojan od polukružnog.68 S obzirom na graditeljsku praksu u provincijama koje su bliske ili čak graniče s Dalmacijom nije neobično da se u pojedinačnim slučajevima poseglo i za poligonalnim rješenjem apside. Ovaj tip apside neće, međutim, nikad postati osobito omiljen. U pojedinačnim slučajevima u antičkoj Dalmaciji pojavljuju se i potko-vaste apside. Po mom mišljenju takva apsida nastala je zbog nekih funkcionalnih potreba, jer se produživanjem krakova polukruga postiže veća dubina apside. Primjeri takvih apsida ima više, a ovdje spominjem crkvu u Lovrečini na otoku Braču,69 te mali objekat u Mulinama na otoku Ugljanu.70 Ni ovaj tip apside također neće nikad postati posebno omiljen. Kronologija sakralne arhitekture u salonitanskoj metropoliji Ovom prilikom želio bih prodiskutirati još problem datiranja starokršćanskih kultnih objekata u regiji o kojoj je riječ. Ovaj problem je u tijesnoj vezi s pitanjima o kojima sam gore raspravljao. Do sada, osim jednog pionirskog pokušaja E. Dyggvea, problem datiranja crkvenih objekata u Dalmaciji uvijek se ostavljao po strani.71 što više rekao bih da se on konstantno izbjegava, jer datiranje u V ili VI st. — kakvo je ustaljeno u našoj arheološkoj literaturi — ne uključuje stvarno nikakav pokušaj, jer samo u ta dva stoljeća u ovim krajevima i grade značajnije kršćanske kultne građevine. S obzirom da je spomenuti period od 200 godina vrlo velik i da se kroz njega vrlo mnogo toga događalo u povijesnom, a i u graditeljskom pogledu, to treba, po mom mišljenju, težiti za jednom mnogo detaljiziranijom kronologijom. Stoga je, čini mi se, nužno poticati diskusiju kako bi se barem postepeno došlo do stanovitih sigurnijih kronoloških repera. Upravo u smislu poticanja na diskusiju treba shvatiti i ovaj moj prilog. Kakvi sve elementi dolaze u obzir za datiranje jednog kultnog objekta? U prvom redu, po mom mišljenju, treba voditi računa o razvoju kršćanstva u našim krajevima, zatim o vremenu kad se počinju graditi veći kultni objekti, o reperima koje pruža graditeljska baština u većim centrima u provinciji, o razvoju graditeljstva u čitavom kasnoantičkom svijetu, posebno u jadranskoj i balkanskoj makroregiji, a zatim o sporednim nalazima, prvenstveno o unutrašnjem dekoru crkve. Ovo posljednje, međutim, uz poseban oprez zbog mogućnosti češće promjene interijera. Gore navedeno razradio bih niže s nekoliko generalnih zapažanja, a zatim bih to pokušao primijeniti na postojeće crkveno graditeljstvo u Dalmaciji. Kršćanstvo na istočnoj jadranskoj obali počinje relativno kasno i širi se, kao i drugdje u antičkom svijetu, iz centra provincije, a taj je Salona.72 Prvi tragovi kultnih objekata otkriveni su, što je sasvim razumljivo, baš u samoj Saloni.73 U prvoj polovici IV st. kršćanstvo se naglo razvija. Tada se grade prve kršćanske bazilike u Rimu i Svetoj zemlji.74 U Saloni se prvi veći kultni objekti pojavljuju već oko sredine IV st., a to su crkve u takozvanom epi-skopalnom centru i Kapi jaču.75 Tek početkom V st. započinje gradnja većih objekata, kao što su, na primjer, crkve u obnovljenom episkoplanom centru, zatim bazilike na Mana-stirinama i Marusincu, koje su dobro datirane prema biskupima graditeljima.76 U prve tri četvrtine V st. nastajale su u Saloni i druge bazilike, iako za njih nema pouzdanih kronoloških oslonaca. Za kasnije V st. ne postoji ni jedan sigurnije datirani primjer. Tada su, naime, mogle biti građene takozvane arijanska katedrala i južno groblje i to isključivo u slučaju da je atribuiranje toj vjerskoj skupini pravilno, zašto, međutim, nema pouzdanijih uporišta.77 Novi polet graditeljske djelatnosti pada u doba neposredno prije bizantskog osvajanja Dalmacije, a osobito poslije toga. Tada Justinijan pokušava iskorijeniti poganstvo i u zabitnim krajevima.78 Zbog toga nastaje ili se pak rekonstruira veći broj crkava, posebno onih u ruralnim sredinama. Mišljenja sam, stoga, da je tih pedesetak godina oko sredine VI st. uz rano V st. period najveće graditeljske aktivnosti u ovim krajevima općenito. Konac pak VI i početak VII st. tj. period pred sam kraj antičke civilizacije u ovoj regiji je doba posvemašnjeg siromaštva, kad je graditeljska aktivnost posvuda bila u opadanju, uključujući i velike centre. Razlog su, naravno, nestabilna vremena izazvana provalama barbara. O tome izvanredno plastično govori primjer Salone koja u ranom VII st. nije imala snage da na doličan način obnovi svoju najvažniju cemeterijalnu baziliku, onu na Manastirinama, gdje su se čuvale relikvije salonitanskih mučenika, ponos čitave metropolije.79 Kako sad u tu opću sliku razvoja graditeljske djelatnosti u Dalmaciji uključiti gore spomenute tipove starokršćanskih crkvenih objekata? Nedvojbeno je da se kao prva afirmirala longitudinalna bazilika s istaknutom polukružnom apsidom i da je ona ostavila najdublji trag na graditeljsku praksu u Dalmaciji. Tip je očito prvi put bio upotrebljen u Saloni, a potvrda za to su već spomenute bazilike iz IV i ranog V st. Isto tako je sigurno da se taj tip tlocrtne osnove koristio vrlo dugo, osobito za manje objekte. U Saloni se, koliko se barem meni čini, on ipak znatno manje pojavljuje u VI st. Tada omiljeniji postaju objekti razvijenijeg tlocrta, nastalog za potrebe složenije liturgike. Mislim, stoga, da je ovaj tip, koliko to barem sadašnje stanje poznavanja crkvene arhitekture dozvoljava, u monumentalnoj verziji ograničen na IV i V st. Doba punog razvoja je upravo V st. Vrlo je teško, na žalost, utvrditi bilo kakve elemente koji bi omogućili kronološku diferencijaciju među objektima s ovakvim tlocrtom. Bazilika longitudinalnog tipa s istaknutom apsidom i transeptom je bez sumnje razvijeniji tip crkvene građevine. To se, po mom mišljenju, odnosi samo na građevine kojima transept izlazi izvan okvira pravokutnog broda crkve (tip la, sl. I, 3), jer je kontinuirani transept koji tvore samo stupovi unutar pravokutnika vanjskih zidova poznat još ranije (usp. baziliku na Manastirinama si. I, 2).80 Pretpostavljam, naime, da se razvijeniji tlocrt s naglašenim transeptom razvio kasnije, nakon gradnje crkve na Manastirinama. Da su bazilike, kojima transept izlazi izvan okvira pravokutnika građevine pa na taj način daje crkvi oblik latinskog križa ili pak slova T, nešto kasnije, svjedoče, po mom mišljenju, neki salonitanski primjeri. Takozvana basilica orientalis, smještena u istočnom dijelu grada, ima ispod oltara konfesiju, što svakako ukazuje na kasniji datum. Najvjerojatnije je ovdje i zamišljen takav plan građevine s obzirom na konfesiju koja je zahtijevala veći prostor zbog obreda oko takvog groba. Upravo zbog toga i pretpostavljam da su bazilika i konfesija iz istog doba. Da je bazilika iz kasnijeg doba navodi i njen smještaj u krajnjem istočnom, močvarnom dijelu grada. Iz kasnijeg je doba i bazilika u Lovrečini na otoku Braču. Na to ukazuje konfesija, sarkofazi, dekoracija i kapiteli. I u ovom slučaju transept je služio za kult mučenika. Za sada najraniji primjer bazilike s transeptom koji izlazi izvan pravokutnika bila bi, po Dyggveovom mišljenju, bazilika na istočnom groblju u Saloni, ali i ona neće biti ranija od druge polovice V st..81 Ovu dataciju ipak bi trebalo ispitati. Pretpostavljam da je i transept u bazilici na istočnom salonitanskom groblju služio za kult mučenika, premda u njoj nije bio pronađen grob pod oltarom. Drugi tip: longitudinalna bazilika s upisanom apsidom (2a, sl. II, 1) nije bio, kao što sam već gore naveo, omiljen kao prvi tip. Kad se ona počinje pojavljivati i koliko traje nije sigurno, jer nema čvrstih kronoloških oslonaca, tj. ne postoji ni jedan jedini preciznije datirani primjerak. Za baziliku na južnom groblju u Saloni koja je tog tipa Dyggve drži da je pripadala Gotima-Arijancima. To bi, ukoliko je Dyggveova pretpostavka točna, bila potvrda da je bazilika iz kasnijeg V ili ranijeg VI st. Bazilika vrlo sličnog tlocrta iz Stobreča — prema jednom fragmentu dekoracije — malom pluteju s kri- ževima na obje strane (jedan urezan, a drugi plastičan — pripada V st. ali bi mogla biti i nešto kasnija.82 Zbog toga je vjerojatno da je i ovaj tip mogao živjeti u V ili ranijem VI st. Pretpostavljam da se on nije pojavljivao u IV st., iako je varijanta s klupom za kler nešto odmaknutom od zida vrlo rana, i u Saloni je poznata u najranijem kršćanskom oratoriju A iz konca III st. Taj tip se, međutim, nije nikad afirmirao u Saloni, pa tip 2 a, mislim, ne treba s njim dovoditi u vezu. Spomenuti oratorij je takozvana dvoranska crkva.83 Varijanta ovog tipa s transeptom (2 b i 2 c, sl. II, 2 i 3) je nešto kasnija, jer je to svakako malo razvijeniji tlocrt. Za dataciju u VI st. govori konfesija ispod oltara, te kapiteli trifore na istočnom vanjskom zidu crkve, kao i nad-vratnik glavnog ulaza.84 Treći tip tlocrtnog rješenja, onaj s trolisnim završetkom (3 b, sl. III, 2 i 3), te onaj s tri odvojene apside na istočnom kraju građevine (3 a, sl. III, 1) pripadaju po svoj prilici jednom jedinstvenom graditeljskom pokretu koji se naglo proširio. Građevine djetelinastog tipa bile su poznate, čini mi se, i prije pojave ovih crkava, ali se takav tlocrt koristio samo za memorije i krstionice, i to već od predkonstantinovskega perioda.85 Kombinacija lisnate centralne, konstrukcije s longitudinalnim brodom ukazuje na nove liturgijske potrebe,86 a posljedica je rastućeg utjecaja orijentalnih graditeljskih forma. Čini se da je ovaj tip bio osobito omiljen u Egiptu i sjevernoj Africi,87 a odtuda se, izgleda, proširio u druge krajeve kršćanskog svijeta.88 Tip s trolisnim apsidama (3 a, sl. III, 1) samo u upisanoj varijanti pojavio se prvi put, kako se čini oko 430—440. godine u katedrali u Hermapolisu (Ashmunein), zatim oko 440. godine u Bijelom samostanu (Deir el Abiad), preuzet je i u Crvenom samostanu u VI st. u istom mjestu.89 Sve ove crkve za razliku od dalmatinskih primjera imaju upisane apside unutar vanjskog platna zidova. Trikonkalni prezbiterij postaje u VI st. karakteristika crkvene gradnje Egipta.90 Oko sredine VI st. tri međusobno odvojene apside (poput našeg tipa 3 a, sl. III, 1) na longitudinalnoj građevini pojavile su se u crkvi Kristova rođenja u Betlehemu.91 Takve crkve iz istog stoljeća susreću se u Paramythiji i Dodoni.92 Prema ovim analogijama najvjerojatnije je da je za dalmatinske primjere najprihvatljivija datacija VI st. Uostalom, takvu dataciju predložio je već ranije i Dyggve.93 U pogledu datiranja bazilike s trolisnim istočnim dijelom naši primjeri ne pružaju osobitih elemenata. Zbog toga se s nestrpljenjem očekuje publiciranje bazilike u Cimu, jer je ona dala vrlo mnogo popratnog materijala.94 Mišljenja sam da bazilika iz Tepljuha posredno ipak potkrepljuje datiranje u nešto kasnije doba, tj. u VI st. Kako se čini ova bazilika je u prvoj fazi bila obična longitudinalna građevina s jednom istaknutom polukružnom apsidom (tip la), a kasnije je bila preuređena na taj način da su joj dodane dvije apside na sjevernom i južnom zidu. To je vjerojatno uslijedilo kao posljedica nekih liturgijskih potreba, po svoj prilici kulta pokojnika. U svakom slučaju promjena je nastala tek nakon duže upotrebe kultnog mjesta, pa je najpogodnija datacija za takvu građevinu VI st. Većina ovih crkava, osobito u priobalnom pojasu Dalmacije, ima lezene na vanjskim zidovima. Iako se lezene pojavljuju i ranije kao što je slučaj kod bazilike na Manastirinama, čini se ipak, da su one karakterističnije za kasnije razdoblje. Stoga bi i pojava lezena na njima mogla biti potvrda dataciji ovih objekata u VI. st. četvrti tip tlocrta (4a i 4b; sl.IV, 1, 2), onaj oblika grčkog križa navješćuje, bez sumnje, pojavu bizantinizma i može datirati neposredno prije uspostavljanja bizantske vlasti u Dalmaciji. Takvi tlocrti javljaju se na Istoku tek u kasnijem V st. (usp. martirij — crkvu Sv. Simeona kod Alepa,95 crkvu apostola, proroka i martira u Gerasi samo je kod ove niša upisana u kvadrat).96 Najsličnija, međutim, po tlocrtnoj formi mogla je biti crkva Svetih apostola u Konstantinopolu, koju je sagradio Justinijan.97 Ovaj salonitanski primjer izgradio je najvjerojatnije biskup Honorije (oko 527—547).98 Sva je prilika da je ona bila podignuta u doba crkvenih koncila u Saloni već 530. ili 533. Sve ostale, a vrlo ih je malo, morale su, po mom mišljenju, nastati po uzoru na križni tlocrt u Saoni. Konačno peti tip : centralna građevina kvadratnog oblika s kupolom u sredini (5; sl. IV, 3), dao je samo jednu jedinu crkvu, i to onu u Gradini u Saloni. Nju treba datirati u sam kraj antičke civilizacije u našim krajevima, a ne u romanički period. Za takvo vremensko svrstavanje dovoljno se prisjetiti građevina kao što su one u Bostri," Ezri100 i Konstantinopolu.101 Svi ovi primjeri datiraju se u VI st., a pokazuju također da je salonitanska građevina morala nastati pod bizantskim utjecajem, činjenicu što je ona do sada jedina crkva toga tipa u Dalmaciji treba po svoj prilici objasniti tako što se taj tlocrt uspio afirmirati u ovim krajevima prije pada antičke civilizacije. Da do pada nije došlo najvjerojatnije bi takvih primjera bilo više. To je jedan od razloga zbog čega crkvu valja staviti u kasnije VI st. Najraniji primjerak centralne građevine s kupolom na Jadranu je S. Vitale u Ravenni koji je nastao, po svoj prilici, po nacrtu koji je biskup Eklezije donio sobom iz Konstantinopola.102 I ovaj slučaj pokazuje otkuda su dolazile inspiracije za tlocrte VI st. na čitavom jadranskom bazenu. Crkva Sv. Donata u Zadru je također centralnog tipa, samo je to rotunda, a ne kvadratna građevina. Taj objekt je već odavno bio predmetom rasprava cr svom karakteru i porijeklu. Ranije je bilo mišljenja da je to također starokršćanska crkva koja je nastavila živjeti i kasnije.103 To mišljenje je bilo osporavano,104 a zatim i odbacivano.105 čini se, međutim, da smo još uvijek daleko od toga da se Sv. Donat sa sigurnošću može smatrati kao rasno-srednjovjekovna građevina. Ponovno sumnju u taj problem unio je nedavno M. Suić.106 U slučaju da se radi i o srednjovjekovnom objektu tada treba pretpostaviti da je ovakav tlocrt došao posredovanjem bizantskih graditeljskih forma. Na koncu ovog rada osvrnuo bih se još samo na jedan detalj graditeljske prakse koji nema veze s gore spomenutim tipovima crkava, jer se on može pojaviti na bilo kojem tipu. Taj detalj je poligonalna apsida izvana koja je, kao što sam već gore naveo, vrlo rijetka, ali koja se ipak ponekad pojavljuje. S obzirom na crkve u drugim susjednim krajevima antičke Dalmacije, osobito na one iz Istre, Caričinog grada itđ. čini se da se ovaj detalj graditeljske prakse treba također datirati u VI st. Ona se u Dalmaciji pojavljuje na jednom civilnom prilično dobro datiranom spomeniku, a taj je palača u Polačama na Mljetu. Taj objekat se prema novijim istraživanjima datira u konac V st.107 Očito je prema tome da se takva apsida neće pojaviti ranije od tog datuma. Završavajući ovaj tekst želio bih još jedanput podvući da ovaj rad nema namjeru da bude autoritativna riječ u pogledu tipologije i datacije starokršćanskih kultnih objekata u salonitanskoj metropoliji, nego samo poticaj za daljnja razmišljanja, a posebno za usavršavanje metodologije sistematiziranja i vremenskog determiniranja crkava o čemu u našoj arheološkoj literaturi postoji velika praznina. 1 N. Cambi, Neki problemi starokršćanske arheologije na istočnoj jadranskoj obali, Materijali 12, IX Kongres arheologa Jugoslavije 1972 (Zadar 1976) 239—282. 2 Takve građevine u Saloni su bazilike na Manastirinama, Marusincu, Kaplju-ču i takozvana basilica urbana. Usp. E. Dyggve, History of Salonitan Christianity (Oslo 1951) 21 i d., sl. II, 1; II, 4; II, 5; II, 6; II, 13; II, 14; 71 i d„ sl. IV, 2; IV, 3; IV, 5; IV, 10; IV, 23; IV, 26 itd. Za Zadar usp. W. Gerber, Alt christliche Kultbauten Istriens und Dalmatiens (Dresden 1912) 16 i sl. 151—154. I. Petricioli, Neue Arbeiten an Denkmäler der vor und frühromanischen Architektur in Zadar, Ar-cheol. Jugoslavica 7 (1966) 78 i d.; Idem, I più antichi edifici cristiani a Zadar (Zara), Arheološki vestnik 23 (1972) 332 i d. Iskapanja u Aenoni i Naroni nisu još objavljena. 3 Takve građevine iz episkopalnih i urbanih centara su one iz Raba, Novalje i Stobreča. Usp. D. Frey, S. Giovanni Battista in Arbe, Jahrb. d. Kunsthist. Inst. k. k. Zentralkomm. f. Denkmalpfl. 5 (1911) 48 i d. Noviji tlocrt crkve Sv. Ivana u Rabu donosi A. Mohorovičić, Problemi tipološke klasifikacije objekata srednje-vjekovne arhitekture na području Istre i Kvarnera, Ljetopis JAZU 62 (1975) Tab. 15. A. Šonje, Altchristlichen Basiliken in Novalja auf der Insel Pag (Jugoslawien), Akten des VII Intern. Kongr. d. christl. Archäol. Trier (Città del Vaticano-Trier 1967) 697 i d. N. Cambi, Starokršćanska bazilika i benediktinski samostanski kompleks u Stobreču (Split 1974). 4 Primjer velike bazilike u pokrajini je na primjer objekt u Grohotama na otoku Šolti koju je iskapao F. Bulić, ali koja još uvijek nije publicirana. 5 L. Karaman, Nova knjiga o starokršćanskoj Saloni, Peristil 1 (1954) 187, bilj. 17 navodi da se u Institutu za na- cionalnu arheologiju u Splitu čuva tro-crt jednobrodnog objekta iz starokršćanskog perioda otkriven na Ceceli u Biskupiji. Za Kafića bajame usp. S. Gunj ača, Revizija iskopina u Biskupiji kod Knina godine 1950, Ljetopis JAZU 57 (1953) 39 i d„ sl. 42 i d. 6 U okolici Stona pronađene su dvije starokršćanske crkvice jednostavnih oblika. Nije mi poznato da li su ikad publicirane. Za crkvicu u Poljudu usp. I. Fisković, Prilog poznavanju najstarijih crkvenih spomenika na Marjanu kod Splita, Anali Historijskog instituta JAZU u Dubrovniku 12 (1970) 174. 7 Za spomenute crkvice na otoku Sipanu usp. I. Fisković, Bilješke o starokršćanskim i ranosrednjevjekovnim spomenicima na otoku Sipanu, Prilozi za pov. umjetn. u Dalmaciji 18 (1970) 5 i d. Crkvice na otočićima u Pelješkom kanalu obradio je također I. Fisković, Ranokršćanske crkvice na Sutvari, Gubav-cu i Lučnjaku kraj Maj sana u Pelješkom kanalu, VAHD 65—67 (1963—1965) 141 i d. Što se tiče Novalje usp. A. Šonje, Alt-christl. Basiliken, 700 i d. 8 Za Brbanj usp. I. Petricioli, Ostaci starokršćanske građevine kod Brbnja, Diadora 2 (1962) 313 i d. Za Sv. Andriju u Zadru usp. I. Petricioli, S. Vučenović, Crkve Sv. Andrija i Sv. Petar Stari u Zadru, Diadora 5 (1970) 117 i d. Za Klapavi-cu usp. F. Bulić, Stero di una chiesa antica à Klapavica nel com. cens. di Klis, Bull. dalm. 30 (1907) 101 i d„ Tab. Vili. 9 O tipovima i liturgičkoj namjeni transepta usp. R. Kratheimer, The Transept in the Early Christian Basilica, Studies in the Early Christian, Mediaeval and Renaissance Art (New York 1969) 59 id. 10 Usp. R. Egger, Forschungen in Salona II (Wien 1926) 18, sl. 13. 11 Usp. E. Dyggve, History, 57, Tab. III, 12. 12 E. Dyggve, History 80, Tab. IV, 29. 13 Usp. R. Krautheimer, o. c., 60 i d. 14 Nalazi u Lovrečini poznati su već odavno, ali je tek E. Dyggve publicirao tlocrt. Usp. E. Dyggve, Die altchristlichen Kultbauten an der Westküste der Balkanhalbinsel, Atti del IV° Congresso Intern. di Archeol. Crist. (Città del Vaticano 1940) si. 19 c. U posljednje doba bazilika je zaštićena i tom su prigodom otkriveni veoma značajni detalji, kao što su baptisterij i konfesija ispod oltara, a oba su križne forme. Radovima je rukovodio D. Domančić, konzervator Regionalnog zavoda za zaštitu spomenika kulture u Splitu. 15 Usp. W. Radimski, Rimska naseobina u Majdanu kod Vrcar Vakufa, GZM 5 (1893) 331 i d. Ć. Truhelka, Starokršćanska arheologija (Zagreb 1931) 123 i d. Dj. Basler, Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini (Sarajevo 1972) 92, si. 86. 16 E. Dyggve, History, 80, Tab. IV, 28. 17 N. Cambi, Stobreč passim. 18 W. Gerber, Kultbauten, sl. 153. 19 A. Šonje, Altchristliche Basiliken, 700 id., Tab. CCCLVI, sl. 11. 20 Crkva još nije publicirana. Usp. samo prethodni izvještaj I. Bojanovski, Duvno-Crkvina, kasnoantička bazilika, Arheološki pregled 7 (1965) 135. 21 Usp. kao primjer katedralu u Puli B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Pula (Pula 1967) 49 i d., pr. 2. 22 E. Dyggve, History, 23 i d., Tab. II, 7 i II, 9. 23 Snimak bazilike publicirao je A. Mohorovičić, Prilog poznavanju razvoja arhitekture na otoku Mljetu, Beritićev zbornik (Dubrovnik 1960) 25 i d., tlocrt na str. 30. Nedavno su na objektu vršeni konzervatorski radovi koje je vodio Zavod za zaštitu spomenika u Dubrovniku. Tom prilikom pronađeni su novi detalji među ostalima i baptisterij elipsastog oblika. Rezultati nisu još objavljeni. 24 Usp. I. Ostojič, Starokršćanska bazilika s krstionicom i rimskim spomenicima u Povljima na otoku Braču, Prilozi za pov. umjetn. u Dalmaciji 12 (I960) 3 i d.; Idem, Nastavak istraživanja starokršćanske bazilike i krstionice u Povljima, Prilozi za pov. umjetn. u Dalmaciji 13 (1961) 5 i d.; Idem, Basilica paleocristiana con battistero à Povija (Dalmazia), Riv. arch, crist. 39 (1963) 139 i d.; Idem, Radovi na apsidi i pročelju starokršćanske bazilike u Povljima, Prilozi za pov. umjetn. u Dalmaciji 16 (1966) 153 i d.; Idem, Povija (Split 1968) 14 i d. 25 Usp. E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, 405, sl. 18. 26 Crkvu je istraživao M. Abramič, ali je nikad nije publicirao, osim što ju je spomenuo u referatu na IV starokršćanskom kongresu u Rimu. Usp. M. Abramič, Nuove chiese paleocristiane nella Dalmazia, Atti del IV° Congresso Intern, di Archeol. Crist. (Città del Vaticano 1940) 67. U Abramićevoj ostavštini pronašao sam nedavno nacrte crkve iz Teplju-ha (Promona). 27 Tlocrt Sv. Martina iz Pridrage publicirao je E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, sl. 27 (pri dnu desno), i to kao ranosrednjovjekovni objekt. Prilikom nedavnih konzervatorskih radova na spomenutoj crkvi pok. Ksenija Radulič otkrila je da se radi o starokršćanskoj a ne o srednjovjekovnoj crkvici. Treba, međutim, zbog točnosti informiranja iznijeti i to da je tu crkvu več M. Abramič {Nuove chiese, 67) držao za starokršćansku, kao i sve druge istog tlocrta. 28 O. Velimirović-žižić, Bar-Topolica, Arheološki pregled 8 (1966) 148. 29 Bazilika je pronađena još prije drugog svjetskog rata. O njoj je referirao na IV kongresu za starokršćansku arheologiju u Rimu M. Abramić (Nuove chiese, 67). Crkva, međutim, nije bila objavljena. Nedavno je konzervatorske radove na tom objektu vodio D. Domančić. Rezultati još nisu objavljeni. 30 P. Leko, T. Anđelić, Crkvina Cim, Mostar, Arheološki pregled 8 (1966) 142 i d. Tab. XXIX. Dj. Basler, Arhitektura, Ti i d., si. 61. 31 Usp. I. Čremošnik, Arheološka istraživanja u okolici Bihaća, GZM 13 (1958) 123 i d„ Tab. I—III, V—VI. Dj. Basler, Arhitektura, 122, si. 131. 32 E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, 405. To mišljenje već je na samom kongresu opovrgao M. Abramić, Nuove chiese, 67, koji je tada donio nekoliko primjera takvih crkava. 33 Tlocrt crkve usp. kod E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, 405, sl. 18 a. 0 tipu crkava s transeptom u Dalmaciji usp. I. Nikolajevič, Églises à transept nain de la Dalmatie, Zbornik rad. Vizan-tol. Inst. 10 (1967) 87 i d. 34 E. Dyggve, History, Tab. II, 13. 35 A. Mohorovičić, Problemi tipološke klasifikacije, 469, Tab. 17. 36 W. Gerber, Forschungen in Salona 1 (Wien 1917) 23 i d., sl. 17,37. 37 E. Dyggve, History, Tab. II, 6. U svojoj idealnoj rekonstrukciji takozvanog episkopalnog centra on, naime, ne donosi kupolu u centru krakova križne bazilike. 38 F. Bulić, Travamenti antichi e medioevali à Gradina di Salona, Bull. dalm. 36 (1913) Tab. IX. 39 R. Egger, E. Dyggve, Forschungen in Salona III (Wien 1938) 51. E. Dyggve, History, passim. 40 E. Dyggve, History, 25. 41 Dj. Basler, Arhitektura, 113 i d., sl. 119 i 120. 42 A. Mohorovičić, Problemi tipološke klasifikacije, 493, Tab. 12. 43 Usp. na primjer crkve u Zadru i Ninu. 44 Usp. D. Sergejevski, Plan der frühchristlichen Basiliken Bosniens, Akten des XI Intern. Byzantinisten Kongresses (München 1960) 563 i d. Dj. Basler, Kulturna istorija Bosne i Hercegovine (Sarajevo 1966) 330 i d.; Idem, Arhitektura, passim. 45 Dj. Basler, Bazilike na Mogorjelu, Naše starine 5 (1958) 45 i d., Idem, Arhitektura, 97, sl. 93. 46 D. Sergejevski, Bazilika u Nerezi-ma i Docu, GZM 14 (1958) 163 i d., Dj. Basler, Arhitektura, 105, sl. 107. 47 D. Sergejevski, Starokršćanska bazilika u Klobuku, GZM 9 (1945) 189 i d. Dj. Basler, Arhitektura, 85 i d., sl. 74. 48 D. Sergejevski, Bazilika u Mokrom, GZM 15—16 (1960-61) 211 i d., Tab. I—III. Dj. Basler, Arhitektura, 100, sl. 100. 49 Bazilika nije još publicirana. Usp. samo prethodne izvještaje T. Anđelić, Ži-tomislići-Mostar —• kasnoantička bazilika, Arheološki pregled 12 (1970) 144; Idem, Arh. pregled 13 (1971) 74; Idem, Arh. pregled 14 (1972) 101; Idem, Arh. pregled 15 (1973) 80. 50 Baziliku je iskapao B. Gabričevič, ali ona nije još objavljena. 51 B. Ilakovac, Vranska regija u rimsko doba, Radovi Instituta JAZU u Zadru 18 (1971) 115 i d., sl. 16. 52 A. Faber, M. Zaninović, Danilo kod Šibenika, Arheološki pregled 5 (1963) 103 i d., Tab. XLII. 53 Tlocrt crkve objavio je E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, sl. 27, ali kao ranosrednjovjekovnu crkvu, što očito nije ispravno. Na to je već dosta davno upozorio L. Karaman, Nova knjiga 187, bilj. 17. 64 Usp. lijevu manju crkvu u Nezak-ciju u Istri B. Marušič, Pula, 11 i d., sl. 3; zatim crkvu u Muntajani kod Poreča A. Šonje, Ostaci starokršćanske bazilike u Muntajani Poreština u Istri, Arheološki pregled 15 (1973) 85, Tab. LV, 1. 55 Usp. P. Petrù, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Katalogi in monografije 12 (1975) sl. 17 b. 56 D. Sergejevski, Plan der frühchristl. Basiliken, 567, ali osim crkve u Duelu, koju on navodi ima i drugih više manje istog tlocrta. 57 O episkopalnom centru usp. literaturu navedenu u bilj. 2, te W. Gerber, Forschungen in Salona I (1917). 58 Usp. bilj. 49. 59 Ć. Trubelka, Rimska zgrada u Zenici, GZM 4 (1892) 340 i d. Idem, Zenica und Stolac, WMBH 1 (1893) 212—215, Dj. Basler, Arhitektura, 127, sl. 137. 60 Bazilike još nisu objavljene. Usp. prethodni izvještaj Z. Gunjača, Prižba-Srima, Šibenik — kompleks starokršćanske arhitekture, Arheološki pregled 13 (1971) 84. 61 Usp. literaturu navedenu u bilj. 33. 62 A. Moborovičić, Problemi tipološke klasifikacije, 491, Tab. 6. 63 Ć. Truhelka, Rimske iskopine u Vitini, GZM 5 (1893) 676. Dj. Basler, Arhitektura, 70 i d., sl. 156. 64 I. Fisković, Ranokršćanske crkvice, sl. 2. 65 E. Dyggve, Palača na otoku Mljetu sa novog gledišta, Zbornik za umetnostno zgodovino 5—6 (1959) 86 i d. 66 E. Dyggve, o. c., 87. 67 Usp. S. Maria Formosa u Puli, Eu-frazijaria u Poreču i brojne druge crkve. 68 Usp. baziliku u Dokleji. P. Sticotti, Die römische Stadt Doclea in Montenegro (Wien 1913) 138, sl. 76. 69 Usp. djelo navedeno u bilj. 14. 70 M. Suić, Arheološka istraživanja u Mulinama na otoku Ugljanu, Ljetopis JAZU 64 (1960) 230 i d„ sl. 2; Idem, Antički grad na istočnom Jadranu (Zagreb 1976) sl. 168 a. 71 E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, 392 i d., sl. 1 i 12. 72 Takav je slučaj u čitavom kršćanstvu općenito. Usp. H. Jedin, Velika povijest crkve I (Zagreb 1972) 383. 73 E. Dyggve, History, 23 i d. 74 Ovdje, naravno, mislim na bazilike koje je dao izgraditi car Konstantin i njegova obitelj. O tome usp. u bilo kojem priručniku starokršćanske arhitekture. Usp. na primjer R. Krautheimer, Early Christian and Byzantine Architecture (Hormonsworth 19752) 39 i d. 75 Za episkopalni centar usp. W. Gerber, Forschungen in Salona I (1917) 11 i d. E. Dyggve, History, 25 i d. Za Kapljuč usp. J. Bronstead, Fr. Weilbach, E. Dyggve, Recherches à Salone (Copenhague 1927) te E. Dyggve, History, 79 i d. 76 E. Dyggve, History, 79, 83. 77 E. Dyggve, History, 56, 80; autor smatra da je crkva na južnom groblju samo neko doba služila kao arijansko groblje. O tome vidi i N. Cambi, Neki problemi, 241 i d. 78 Usp. Cabrol, Leclercq, Dictionnaire XIII, 299. s. v. paganisme. 79 Usp. R. Egger, Forschungen in Salona II (1926) 45 i d. 80 R. Egger, o. c„ 18, si. 13. 81 E. Dyggve, History, 80, Tab. IV, 29. 82 N. Cambi, Stobreč, sl. 8. 83 E. Dyggve, History, 23 i d., Tab. II, 7. 84 Usp. I. Ostojič, Starokrščanska bazilika s krstionicom, sl. na str. 17 i 21. 85 R. Krautheimer, Architecture, 122. 86 Paulin iz Noie (P. L. LXI, passim) opisujući crkvu Sv. Feliksa u Noli, koja ima trikonkos, navodi da je lijeva apsida služila za pripremu i čuvanje euharistije, centralna za biskupski tron, a desna kao mjesto za meditaciju i pohranu svetih knjiga (što bi bila normalna funkcija diakonikona). Problematično je ipak da li takva namjena dolazi u obzir za dalmatinske crkve s trikonkosom. Cini mi se da su sve ove crkve više ili manje bile u vezi s kultom pokojnika. 87 Usp. R. Krautheimer, Architecture, 120 i d. 88 Usp. R. Krautheimer, Architecture, 207, te bilj. 51. 89 R. Krautheimer, Architecture, 120, si. 67 (Hermapolis), 121, si. 68 (Bijeli samostan), te U. Monneret de Villard, La basilica cristiana in Egitto, Atti del IV° Congr. Intern, di Archeol. Crist. (Roma 1940) 292, br. 10, si. 8. 90 R. Krautheimer, Architecture, 124. 81 R. Krautheimer, Architecture, 279, sl. 227. 92 Usp. G. A. Soteriou, Die altchristlichen Basiliken Griechenlands, Atti del IV° Congr. Intern. Archeol. Crist. (Roma 1940) si. 18,7—8. 93 E. Dyggve, Altchristlichen Kultbauten, 405. 94 Usp. djelo citirano u bilj. 30. 95 H. W. Beyer, Der syrische Kirchenbau (Berlin 1925) 60 i d., sl. 31. 96 C. Kraeling, Gerasa (New Haven 1938) 256 i d. 97 Ova crkva nije sačuvana. Nju, međutim, detaljno opisuje Prokopije. Usp. R. Krautheimer, Architecture, 254. 98 E. Dyggve, History, 29. 99 Usp. A. Grabar, L'età d’oro di Giustiniano (Milano 1966) sl. 426. 100 Usp. A. Grabar, L’età d’oro, sl. 428. 101 W. Mac Donald, Early Christian and Byzantine Architecture (New York 1962) 34, Tab. 45. 192 Usp. G. Bovini, Chiese paleocristiane di Ravenna (Novara 1957) 115. 193 Usp. B. Bersa, Richerche sulle origini della chiesa di S. Dottato in Zara (Zara 1912) 4 i d. Ć. Iveković, Krstionica kod stolne crkve Sv. Stošije u Zadru i vrijeme građenja njezina i crkve Sv. Donata, Rad JAZU, knj. 258, Umjetn. razr. 2 (Zagreb 1937) 1 i d. 194 L. Karaman, O nekim novijim problemima historije umjetnosti u Dalmaciji, VAHD 45 (1922) 149 i d. 105 I. Petricioli, Likovna enciklopedija II (Zagreb 1962) 73 i d., s. v. Donat Sveti; I. Petricioli, Grede s predromantičkim ukrasom iz crkve Sv. Donata u Zadru, Peristil 14—15 (1971-72) 47 i d. 196 M. Suić, Antički grad, 246. 197 M. Cagiano de Azevedo, Il palati-um di Porto Palazzo a Meleda, Atti del Convegno Tardo antico e Alto medioevo, Accademia Nazionale dei Lincei 365 (1968) Quaderno 105. 273 i d. EARLY CHRISTIAN ARCHITECTURE IN THE REGION OF THE SALONITAN METROPOLIS Owing to the many early Christian basilicas found after the second World War, religious architecture in Dalmatia must be considered once again. This is why the author uses this opportunity, continuing research started in 1972 at the 9th Congress of Yugoslav arhaeologists at Zadar, to deal with the typology, style and chronology of these early Christian churches with the aim of encouraging further research and excavations. Types of early Christian basilicas in Dalmatia The author has based the present typology on ground plans, since in most cases almost nothing else has been preserved. a) Longitudinal plans 1 a) Longitudinal basilica with projected apse (fig. I, 1) This common type of basilica can be found all over the Mediterranean, and is the most common type in Dalmatia. It is characterized by a rectangular nave for the worshippers and a presbitery with semicircular apse at the eastern end. Other service rooms such as narthex, prothesis and diaconicon also appear. The relation of the nave to the aisles is 1 : 3, namely the former is three times wider than the latter, while the relation of length and width of the whole building is 1 : 2. There are, however, several much longer one-aisled churches with dimensions of 1 : 2 which belong to the form of very long and narrow buildings. 1 b) Longitudinal basilica with projected apse and a transept (fig. I, 2, 3) This is a less frequent type than the above having similar characteristics, but, instead of being divided by columns along its whole length it has a transport on both sides of the presbitery. Three types of transept were in use in Dalmatia. In some cases the transept extends beyond the rectangular main body of the church, thus producing a T shape, (fig. I, 3), while in others it remains within the walls (fig. I, 2). Both three-aisled and one-aisled churches in Dalmatia have a transept. 2 a) Longitudinal basilica with an inscribed apse (fig. II, 1) This type, rarely found in Dalmatia, was popular in Istria and north-western parts of present — day Yugoslavia. While in the Dalmatian type the apse leans on the eastern church wall, this is not the case with the churches in Istria. The rooms on both sides of the apse were used as prothesis and diaconicon, while the church was approached through the narthex. This type has the same proportions in the division of the church interior and between width and the length of the building. 2 b) Longitudinal basilica with inscribed apse and transept (fig. II, 2 and 3) The only difference between this type and the previous one is in the added transept through which it becomes a T shaped or cross shaped building. The only two examples preserved, one at Polače, on the island of Mljet, and the other at Povija, on the island of Mljet, and the other at Povija, on the island of Brač, can hardly be considered to have any transept, since in the former the left wing was turned in an oval baptisetry and in the latter the service rooms are more likely to be in question because of their having doors. 3 a) Longitudinal triconch basilica with three separated apses (fig. Ill, 1) This type of basilica commonly has a rectangular nave and three separated apses in the eastern, northern and southern walls. Several churches of this type have been preserved in Dalmatia. 3 b) Longitudinal basilica with trefoil eastern end (fig. Ill, 2 and 3) In this case the rectangular nave has a three-apse end connected in such a way as to form a trefoil. While the 3 a type has side apses outside the presbitery, the 3 b type does not present a clear situation in this regard. Several examples of this type are preserved in Dalmatia. All longitudinal type basilicas had to have a wooden roof. Domes may have been built on those with transepts, but only on churches built in the 6th century. The presbitery of triconch churches may have been domed, since the side apses could have supported its weight. b) Centrally planned churches 4. Greek cross shaped basilicas (fig. IV, 1 and 2) Centrally planned early Christian churches are rarely found on the territory of the Salonitan metropolis. The only instances are the Honorius basilica in the so called episcopal cult centre at Salona and a small church of St. Martin on the island of Cres. The cross of the former has equally wide arms, while in the latter case the transverse arm is narrower. All buildings with a similar ground plan may have had a dome over the arm crossing. 5. Square basilicas (fig. IV, 3) This plan is extremely rare in Dalmatia. The author knows only one example and that is the Gradina church at Salona. The church used to be considered a pre-romanesque building. Both early Christian and preromanesque interior decoration was found in the church, thus proving its continuing existence later on. The church plan is approximately square with a shallow apse. In the centre of the square were eight columns, octagonally arranged. These columns must have supported the central dome. The columns in the corners of the church were used to support the side vaulting. Stylistic differences in church building on the territory of the Salonitan metropolis All the above mentioned types of plans are not typical of Dalmatia only but also of a wide region of the whole Adriatic. Dyggve considers this part of the ancient world to show a unique style and names it, not very appropriately, “Adrio-Byzantinism". Besides common characteristics with regard to the proportions of buildings, the relations between nave and aisles, the use of similar architectural elements of construction and interior decoration, there is a whole series of variations which differentiate certain regions on the Adriatic. These variations are best defined as stylistic differences in building. There are for example differences between churches at Salona, Ravenna, Grado and Aquileia on one side, but also between churches in the same province, Salona and Narona for instance. Church architecture in Dalmatia was mostly influenced by the style used at Salona. "Salonitan” basilicas include types 1 a and 1 b; 2 a and 2 b (fig. I, 1, 2, 3; fig. II, 1, 2, 3) but the most characteristic one is 1 a (fig. I, 1). This type was usually called by Dyggve the normal basilical plan. It is characterized by walls without pilasters, a wide, semicircular apse (sometimes with buttresses), a small number of service rooms, but almost always with prothesis and diaconicon. Basilicas with a baptistery have all service rooms lined along one of the longer sides of the basilica. This type was widely spread over the whole province. Here building practice varies slightly in some stylistic details from that at Salona. This type of basilica is difficult to defined fully, since only a small number have been excavated, but never the less an attempt can be made. It differs first of all in the different arrangement of service rooms and specific character of interior decoration. "Naronitan” basilica is much richer in the number of service rooms which line both longer walls of the church. Besides at Narona, these churches appear in Bosnia and Herzegovina as well, and used to be considered to be characteristic of that region and therefore called "Bosnian” churches. This traditional nomenclature should be reconsidered. The excavation of the basilica at Narona (by the author himself) has proved that this is just such a basilica, but a much more monumental and elaborate one. This type of church must have spread from Narona inland, most of them being concentrated along the river Neretva in the vicinity of Narona. These buildings were undoubtedly within the Naronitan diocesis. This type is also known outside Bosnia and Dalmatia, as far away as Istria, Slovenia, Austria and Switzerland. The author would like to point out another stylistic element, which, although a rare one, appears from time to time in Dalmatia and that is the polygonal apse. Such apse undoubtedly spread from the northern Adriatic where the polygonal form prevails over the semicircular. The horse-shoe apse also appears but rather rarely. The chronology of church architecture in the Salonitan metropolis Up to now little attention has been paid to the problem of the chronology of church buildings in Dalmatia. The author wishes is to initiate discussion on the problem and first tries to indicate those elements which might help to solve it. He is of the opinion that the development of Christianity in this part of the ancient world should also be taken into consideration, as well as accurately dated finds, church architecture over the whole Mediterranean area and especially interior church decoration. The author then deals with the above mentioned points in more detail. Christianity in Dalmatia spread from the centre of the province, from Salona. The first cult buildings of any size were built at Salona about the middle of the 4* century (first phase of the episcopal centre, later at Kapljuč). It was only at the beginning of the 5th century that bigger churches were built more often. The 5th century churches at Salona were dated according to the bishops who built them. Unfortunately, not one church from the late 5*h century can be precisely dated. The second basilica with a baptistery at Salona, supposed by Dyggve to be the cathedral of the Arian Ostrogoths, has too few indications to confirm its belonging to that religious community. A new flourishing of building activity took place just before the Byzantine conquest of Dalmatia in about 530. Many churches were built in order to bring paganism to a complete end, so the mid 6th century was the period of the greatest building activity after the beginning of the 5th century. But the end of the 6th century and the beginning of the 7th century, the periods just preceding the end of the ancient civilization, were a time of growing poverty, which caused a decrease in the number of new churches. Among various plans of basilicas found in Dalmatia, the first to gain ground was the longitudinal basilica with projected semicircular apse (type 1 a) which has left distinct traces on the religious architecture of this region. It was first used at Salona as early as the middle of the 4* century and became very popular in the 5th century. After that period it was used only for smaller churches. The longitudinal basilica with a projected semicircular apse and transept (type lb) is a more elaborate type, specially that which forms a cross, with its transept (fig. I, 3). The indication that this type appears later than the above mentioned one (type 1 a) is provided by several examples, one being so the called basilica orientalis’ with confessio (for which the transept was planned) under the altar. The same applies to Lovrečina church on the island of Brač. The custom of introducing relics inside town churches is of later origin. The longitudinal basilicas with inscribed apse (type 2 a) cannot be precisely dated. The author considers the Stobreč type basilica from Stobreč to be from the later 5th century. This type must have appeared earlier but cannot be verified owing to the small number of churches which have been preserved. The same style of basilica, but with a transept (type 2 b) is certainly later in date, since its plan is more elaborate. Such an example is the basilica at Povija with confessio, but the capitals in the apse window are from the 6th century. Triconch basilicas (types 3 a, b), must have belonged to a quickly spreading building vogue, which first appeared in Egypt and northern Africa and from thence spread to other countries. It was first used in the cathedral in Hermapolis about 430—440. In the 6th century triconch types became typical for Egypt. These types must have reached Dalmatia in the 6'h century. The cross-shaped plans forshadow the coming of the Byzantine style. The cross basilica at Salona is dated to the time of bishop Honorius (527—547) from to his monogram which is preserved on some plutei. The church must have been built for the councils held at Salona in 530 and 533. The plan might have been taken from Constantinople, where it had been used for the basilica of the Holy Apostles. This type of basilica had been known in the East even earlier (compare the martyr’s church of S. Simeon from the end of the 5th century). Finally the square ground plan with central dome (type 5) also dates from this period. The authos compares the only example from Salona to the churches from Bostra, Ezra and Constantinople all dated within the 6* century. The author again points to the problem of the church of S. Donat at Zadar (rotunda with three apses in the eastern end). It must be an early Byzantine form probably built before the fall of the ancient civilization on the Adriatic. Finally the author draws our attention to the polygonal apse. This architectural element can be precisely dated. Owing to the fact that such an apse was very frequent on the northern Adriatic in the 6* century, the examples in Dalmatia must belong to the same period. It is interesting to point out the appearance of the polygonal apse in the palace at Polače on the island of Mljet which is dated to the end of the 5* century. KOMPLEKS STAROKRŠĆANSKE ARHITEKTURE NA SRIMI KOD ŠIBENIKA ZLATKO GUNJACA Muzej grada Šibenika Istraživanja ostataka starokršćanske arhitekture na položaju Prižbe — Moj stir na poluotoku Srimi (oko 10 km sjeverozapadno od Šibenika) započeta su sondažnim zahvatom 1969. godine, a završena su 1972. godine. Ostaci građevina nalazili su se u sklopu jedne velike gomile koja je nastala uglavnom uru-švanjem krovnih konstrukcija i gornjih dijelova zidova zgrada. Jedino je najgornji sloj bio formiran od kamenja koje su zemljoradnici izbacili iz zemlje prilikom obrađivanja okolnih čestica. Nakon uklanjanja površinskog kamena pojavio se sloj s urušenim materijalom, kojim su ostaci objekata bili sasvim ispunjeni. U toku daljnjeg iskopavanja među šutom i različitim građevnim materijalom (tegule, imbrices, kamen, sedra, komadi žbuke), pronađen je veliki broj arhitektonskih elemenata i komada omamentiranog kamenog namještaja. Glavnina tih spomenika zatečena je u fragmentarnom stanju (kolone, kapiteli, imposti, baze, pilastri, pluteji, ambon, menza), dok ih je u cijelosti sačuvanih bilo svega nekoliko (baze, imposti, kapiteli, pilastri). Otkriveni arhitektonski kompleks sačinjavaju dvije složene građevine — dvije crkve koje se sastoje od lađa sa svetištima i nekoliko manjih prostorija različite namjene. Na osnovi više građevinskih detalja moglo se je zaključiti da su ove dvije arhitektonske cjeline nastale u različito vrijeme, te da im je, u stanovitom smislu, i funkcija bila različita. Sjeverna građevna skupina nastala je ranije i to kao kongregacij ska crkva u kojoj se vršio i obred krštenja. Centralnu poziciju ovdje zauzima lađa sa uzdignutim i septumom ograđenim prezbiterijem (B), a uokolo se redaju pastophorium (C), baptisterij (D), apoditerium možda i katakumenaion (E), narteks (F), zatim prostorija ne- utvrđene namjene kasnije pretvorena u cisternu (H) i konačno drugi pasto-phorium (A) te na pročelju prigrađeni protiron. Na sjevernom objektu mogu se zamijetiti dvije vrste preinaka. Jedne su u vezi s podizanjem kasnije (južne) građevne skupine, dok se druge vezuju uz promjene u obredu krštenja. U prvu grupu spadaju otvaranje vrata na južnom pastophoriumu u cilju međusobnog povezivanja objekata i zidanje stepenica u sjeverozapadnom uglu ove iste prostorije. Stepenice su bile potrebne za penjanje iznad cisterne, koja je izgrađena u ovoj istoj fazi, u prostoriji smještenoj uz južni zid lađe između pastophoriuma i narteksa. čini se da bi s izgradnjom drugog objekta trebalo povezati i preinake koje se zamjećuju kod prezbiterija sjeverne crkve. Sa sigurnošću se može tvrditi da je ovaj izvorno bio drugačije oblikovan i da je bio u istom nivou s lađom, te da je tek u jednoj kasnijoj građevnoj fazi uzdignut za jednu stepenicu i odvojen septumom načinjenim od dekoriranih kamenih elemenata. Smatram da je do promjene došlo u vrijeme kada je sagrađen drugi (južni) objekat, jer je novo rješenje identično onom kojeg susrećemo kod prezbiterija te kasnije sagrađene crkve. Drugu vrstu preinaka uzrokovale su, kao što sam već rekao, promjene u obredu krštenja. S tim u vezi došlo je do preoblikovanja (redukcije) ranije križne u manju kružnu piscinu, komunikacija između pastophoriuma i bapti-sterija bila je zazidana, a na istočnom kraju baptisterija formirana je upisana apsida. Južna crkva nastala je kasnije prislonivši se uz južnu fasadu postojećeg objekta. Prostorije koje su se na taj način našle između dviju crkava vjero-vatno su korištene zajednički. Inače je i kod južne crkve pred lađom formiran narteks (I). Južno, uz lađu i svetište, nalaze se dvije prostorije od kojih je jedna služila kao pastophorium (K), dok drugoj nije bilo moguće utvrditi namjene, jer su joj južni i zapadni zid uništeni do temelja, a mjestimično manjka čak i najdonji red kamenja (L). Ovo isto dogodilo se s apsidama oba objekta i to iz razloga što su se ovi dijelovi građevina našli izvan gomile, pa su ih seljaci, obrađujući zemlju, gotovo sasvim razrušili. U toku istraživanja na Srimi otkriveno je i više grobova i to u blizini apsida sjeverne i južne crkve, a tri su pronađena i u narteksu ove posljednje. Pojava grobova u narteksu južne crkve ukazuje na cemeterijalni karakter ove građevine. Na kraju nekoliko zaključnih rečenica. Sa sigurnošću se može kazati da istraženi kompleks kasnoantičke sakralne arhitekture na Srimi predstavlja ostatke jedne starokršćanske dvojne bazilike. Sjeverni objekat podignut je kao kongregacij ska crkva i uvijek je služio toj svrsi. Nastanak i funkcija kasnije sagrađenog, južnog objekta, stoje u vezi s kultom umrlih, čitav kompleks može se datirati u V—VI stoljeće. EIN KOMPLEX ALTCHRISTLICHER ARCHITEKTUR AUF SRIMA BEI ŠIBENIK Die Erforschung der Überbleibsel der altchristlichen Architektur bei Prižba (Mojstir) auf der Halbinsel Srima (etwa 10 km nordwestlich von Šibenik) begann 1969 mit Sondierungen und wurde 1972 abgeschlossen. Die Reste der Bauten befanden sich in einem grossen Schutthaufen, der durch Einsturz der Dachkonstruktionen und der oberen Teile der Mauer entstanden war und der nur in seiner obersten Schicht aus Steinen besteht, die von den Landarbeitern bei Bewirtschaftung der umliegenden Äcker daraufgeworfen worden waren. Der entdeckte architektonische Komplex besteht aus zwei umfangreichen Bauten, aus zwei Kirchen mit Schiff und Altar und aus verschiedenen Profanbauten, die diese umgeben. Aufgrund der Verbindung dieser beiden Baukomplexe und auch ihres Charakters kann man schliessen, dass sie sich sowohl hinsichtlich ihrer Entstehungszeit als auch ihrer Funktion voneinander unterscheiden. Der nördliche Komplex entstand früher und zwar als Kongregationskirche, in der auch getauft wurde. Die zentrale Position wird vom Schiff mit dem erhöhten, durch Septum getrennten Presbyterium eingenommen (B), drumherum liegen dann das Pastoforium (C), das Baptisterium (D), das Apoditerium (E), der Nartex (F), dann ein Raum mit nicht festgestellter Bestimmung, der später zu einer Zisterne umgebaut wurde (G), und schliesslich noch ein zweites Pastoforium (H). Das Protiron (I), das den Kircheneingang schützt, ist später angebaut worden. Am nördlichen Objekt sind zwei Arten von Umbauten zu erkennen. Die einen sind mit der Errichtung des späteren Baukomplexes verknüpft, während die anderen mit den Veränderungen Zusammenhängen, die im Taufritual entstanden sind. Die südliche Kirche entstand später, wobei ihre östliche und westliche perimetrale Mauer an die südliche Fassade des bestehenden, d. h. nördlichen Objekts anschliesst. Die Räume, die dadurch zwischen den beiden Objekten entstanden sind, wurden zu gemeinsamen Zwecken verwendet, indem ein Durchbruch in der südlichen Mauer des Pastoforiums (H) eine Verbindung herstellte. Der Naos (J und K) wurde auf dieselbe Weise gelöst wie beim nördlichen Objekt. Von der westlichen Seite ist der Nartex (I) angebaut, während sich an seiner Südmauer zwei Räume befinden, von denen der eine wahrscheinlich als Pasoforium (N) diente, wogegen die Bestimmung des anderen (M) nicht festgestellt werden konnte, weil seine West-und Südmauer bis auf den Grund zerstört ist. Das gleiche ist den Apsiden beider Objekte widerfahren, weil alle diese Teile ausserhalb des Schutthaufens lagen und von den Landarbeitern so gut wie völlig abgetragen worden sind. Im Raum zwischen den Apsiden beider Kirchen wurde eine gewölbte Gruft ausgegraben, während im Nartex der Südkirche drei Gräber freigelegt und erforscht worden sind, woraus zu schliessen ist, dass diese Kirche den Charakter eines Bestattungsortes hatte. Es ist völlig klar, dass es sich bei der Architektur von der Srima um eine Doppelkirche, eine basilica gemina handelt. Dieses Phänomen der altchristlichen Architektur ist noch immer nicht endgültig erklärt worden. Wir hoffen jedoch, dass die Erforschung des Komplexes auf der Srima beitragen wird zu den Bemühungen, mehr Licht in diese verwickelte Problematik zu bringen. Während der Ausgrabungen wurde eine beachtliche Anzahl von Bruchstücken und auch ganzen Stücken des ornamentierten kirchlichen Steinwerks gefunden (Kapitele, Imposte, Plutes, Pilaster, Ambonen, Mensen). Durch Zusammenfügung einzelner Stücke wird man mehr vollständige Einheiten gewinnen können, ausserdem wird es möglich sein, auch ihre Lage im Raum genau zu bestimmen. Der Komplex der altchristlichen Architektur auf der Srima stammt ungefähr aus dem 5.—6. Jahrhundert. KASNOANTIČKE BAZILIKE U CIMU I ŽITOMISLIĆIMA KOD MOSTARA TOMO ANDJELIĆ Muzej Hercegovine, Mostar Bazilika u Cimu Na lokalitetu »Crkvine« u Cimu1 kod Mostara Muzej Hercegovine je u vremenu od 1966—1968. godine izveo sistematsko arheološko iskopavanje kasnoantičke jednobrodne bazilike. Razlog da se ovdje počne sa iskopavanjem su slučajni nalazi debelog četvrtastog kamena muljike sa predstavom pet riba (delfina) i fragmenti pluteja (?) sa trop nitastim ornamentom.2 Nedaleko od lokacije bazilikalne zgrade, otkrivene su glavne konture kasnoantičke zgrade za stanovanje dimenzija 11,90 X 7,40 m (unutrašnje mjere). Osim ulomaka krovnog crijepa, keramike, stakla i željeznih eksera, drugo ništa nije bilo ( sl. 1 ). Nakon otkrivanja bazilike moglo se konstatovati da ona ima oltarni dio troapsidalno oblikovan i da se sastoji od slijedećih prostorija: narteksa, naosa, prezbiteriuma, baptisteriuma, đakonikona i protezisa. Na sjevernoj strani bazilike naknadno su pridodate dvije manje prostorije nepoznate funkcio- 1 Plan kasnoantičke zgrade za stanovanje u Cimu kod Mostara. — Plan d’une maison à Cim près de Mostar. Bas-Empire. nalnosti. Ukupne dimenzije bazilike iznose 24,80 X 15 m (vanjske mjere). Bazilika je s vanjske strane bila ojačana sa niz kontrafora. Orijentisana je zapad— istok (si. 2). S južne strane bazilikalne građevine otkrivena je i memorija (grobna kapela), koja je imala osnovni oblik kao i sama bazilika, jer joj je oltami dio također troapsidalno oblikovan. Dimenzije memorije su: 11,80 X 5,35 m (vanjske mjere). Orijentisana je kao i bazilika zapad—istok sa malim odstupanjem od tog pravca. Tokom iskopavanja bazilike i memorije otkrilo se 7 grobnica, za koje se može predpostaviti da potiču iz vremena postojanja bazilike, odnosno memorije. U narteksu su otkrivene tri, u prezbiteriumu jedna, u memoriji dvije grobnice. Istočno od bazilike otkopana je i jedna grobnica na svod. Među grobove treba ubrojati i sephulchrum (receptaculum) otkriven pod oltarskom menzom, u kojem su nađeni moćnici: jedan u vidu pikside, drugi u obliku dječije pernice za školski pribor, a treći u vidu kocke od srebrenog lima sa predstavom križa i drugih dekorativnih elemenata. 2 Plan bazilike u Cimu. — Plan de l’église à Cim. Iskopavanje u Cimu je pokazalo da je na ruševinama bazilike u srednjem vijeku bilo groblje, o čemu nam govore brojni grobni prilozi, koje uglavnom sačinjavaju predmeti nakita koji pripadaju dalmatinsko-hrvatskoj kulturnoj grupi (IX—XII stoljeće). Tokom četverogodišnjeg iskopavanja u Cimu otkriveno je mnoštvo kamenih fragmenata sa bogatom i raznovrsnom ornamentikom, metalnih predmeta, ulomaka rimskog stakla i keramike kao i nekoliko komada rimskih novčića. Zbog prostorne i vremenske ograničenosti, pokušaću da u osnovnim crtama okarakterišem cimsku baziliku i njenu plastiku i da je vremenski odredim. Do danas na terenu BiH otkriveno je nekoliko desetina kasnoantičkih bazilika, ali niti jedna od njih nema plan sličan onome u Cimu. Izuzetak čini bazilika u žaložju kod Bihaća,3 čiji plan odgovara približno našemu u Cimu. Naime, i u žaložju i u Cimu radi se o bazilikama koje imaju prezbiterij alni dio troapsidalno oblikovan što predstavlja jednu od varijanata građevina sa patuljastim transeptom.4 Na samoj jadranskoj obali ima nekoliko dalmatinskih starokršćanskih crkava, čiji je apsidalni dio u vidu trolista. U prvom redu mislim na crkve u Bilicama kod Šibenika,5 zatim u Pridrazi kod Novigrada6 i u Sutivanu na Braču.7 Dvije starokrščanske crkve sa prezbiteri umom troapsidalno oblikovanim poznate su nam iz Doljana kod Titograda i iz Bara, a varijante ovoga tipa crkava su brojne.8 Kako navedene bazilike uglavnom se okvirno datiraju u V ili VI stoljeće, onda će i cimska bazilika, s obzirom na njen plan, ići u taj vremenski okvir. S obzirom na specifičan i zanimljiv plan, važnost nalaza iz Cima, po završetku arheoloških radova bazilika je konzervirana i djelomično restaurirana9 (si. 3). Cimska bazilika je građena pravilno — vještom rukom majstora-zidara i bila je ukrašena bogatim kamenim namještajem. Na gradnju i ukrašavanje kasnoantičkih objekata u Hercegovini vjerovatno su imali velikog uti-caja veliki centri Salona i Narona — gradovi iz kojih su zračili razni kulturni i građevinski uticaji prema unutrašnjosti rimske provincije Dalmacije. Mislim da se taj uticaj osjetio i u okolini Mostara, konkretno u Cimu. Bazilika u Cimu ima elemente koji je vežu i za bosanske bazilikalne građevine, a to je da joj je sjeverna prostorija služila kao krstionica, što je redovna pojava kod bosanskih bazilika.10 Piscina kod bazilike u Cimu je elipsoidnog oblika što je razlikuje od piscina bosansko-hercegovačkih bazili-kalnih građevina, kod kojih su redovno krstolikog oblika. Kako je već ranije istaknuto, južno od bazilike otkrivena je memorija, čiji oltarni dio je također troapsidalno oblikovan. Takav slučaj nam nije poznat 3 3 Konzervirana i djelomično restaurirana bazilika u Cimu. — L'église à Cim après la conservation et restauration partielle. na do sada otkrivenim bazilikama BiH. Ovakvi oblici građevina i grobnih crkava naročito su bili zastupljeni na orjentu, a nalazimo ih i na terenu Italije i Sjeverne Afrike. Tip ovakve memorije proširio se i po jadranskom području.11 Razne varijante ovog tipa arhitekture idu do u XIV i XV stoljeće (sv. Roman kod Đunisa, sv. Arhanđel u Mojsinju, u Zatonu blizu Bijelog Polja, zatim crkvice u Puli, Brionima, Krku, Rabu, Zadru, Pridrazi, Solinu i dr.). Najvjero-vatnije je naša memorija imala i oltarsku malu pregradu, ali je porušena. Detaljnim pregledom i obradom brojne kamene plastike iz Cima moglo se uočiti da manji dio plastike pripada starijem vremenu, a gro nalaza išlo bi u mlađu njenu fazu. Sklon sam mišljenju da se na temeljima starije (prvobitne) bazilike, koja je porušena iz nepoznatih razloga, podigla nova crkva sa istim planom samo u kasnijem vremenu. Da se u Cimu radi o dvije bazilike, jednoj starijoj, a drugoj mlađoj, govore nam i nalazi ulomaka dviju menza: jedne mramorne (starije), a druge od muljike (mlađe). Stariju cimsku plastiku karakterišu akantus i vinova loza sa grožđem, pleter-klasični motivi, koji još uvijek nalaze svoju primjenu u kasnoj antici posebno na arhitekturi starokršćanskih crkava. Pomenute motive susrećemo na niz lokaliteta u BiH i dr. (Lepenica, Mujdžići kod Jajca, šipovo, Salona, Krk, Karaula kod Županjca, Grčine u Bijelom Polju kod Mostara, Šujica, Mokro, Žitomislići, Mogorjelo). Plastika mlađe faze Cima mnogo se razlikuje od starije i po sadržaju i po motivima. Veliki broj ulomaka mlađe faze nosi ornamentiku sličnu klasičnoj dekoraciji. Naravno autor cimskih ukrasa te klasične motive podvrgava jakoj stilizaciji. I kod ovih ulomaka susrećemo se ponovo s pleternim ornamentom, i to na dva ulomka, pluteja (?), na kojima su prikazani janjci i polustubići (si. 4, rekonstrukcija), za koje približne analogije nalazimo kod bazilike u Dabra-vini,12 Klobuku,13 i Zenici. Likove jagnjadi vidimo na ploči u katedrali u Puli,14 na ploči uzidanoj u Eufrazijanovu baziliku u Poreču i na ploči sa otoka Lastova.16 I van granica naše zemlje imamo niz bazilika, u kojima su otkriveni spomenici s predstavom jagnjadi: u Raveni na dijelu oltara u sv. Vitale,16 također u Raveni na parapetnoj ploči u sv. Zaharije,17 na fragmentu u S. Apollinare in Classe,™ u Teurniji u Noriku.19 No, jagnjadi kako je već poznato, nalazimo i na sarkofazima u Raveni,26 a ima ih bar još toliko po drugim gradovima kako kaže M. Lowrence. Kod nas također na sarkofagu iz Rušinca predstavljeno je dvoje jagnjadi, koja adori-raju križ. Navedenih nekoliko komparacija govori nam, kako je ovaj motiv bio jako omiljen u kasnoj antici. Svi navedeni primjeri datiraju se u konac V ili VI vijeka, pa će i naši fragmenti pripadati tom vremenskom periodu. Među važne nalaze iz Cima, a koji spadaju u njenu mlađu fazu, dolazi i impostkapitel, koji na jednoj svojoj strani nosi reljef s pticama i rozetom. Poznato je da je u nizu naših do sada oktrivenih bazilika pronađeno više impost kapitela (Lepenica, Blagaj, Klobuk, Založje, šiprage, Grčine u Potocima kod Mostara, Mokro kod Lištice) ali niti na jednom nemamo predstave ptica. Na nekoliko ulomaka vidimo goluba — simbol koji se često javlja u kasnoantičkoj dekoraciji. U Cimu se susrećemo i sa jedinstvenim ornamentom krina (ljiljana), koga na drugim lokalitetima nemamo, koliko je meni poznato. Izuzetak čini Gradina Zecovi kod Prijedora. Opće je poznata stvar da je među kršćanskim simbolima bio najviše rasprostranjen križ, koga susrećemo u gotovo svim bazilikalnim građevinama u raznim oblicima. U Cimu se ovaj simbol javlja na nekoliko fragmenata. Ono što je posebno važno napomenuti jeste to da je u centralnoj apsidi bazilike otkriven sepulcrum (mjesto za moći) sa moćnicima. Mora se istaći da je ovo jedinstven slučaj na terenu BiH da su u jednoj kasnoantičkoj bazilici otkriveni moćnici. U bazilici u Mokrom kod Lištice otkriveno je mjesto za moći, ali u njemu nije zatečeno nikakvih moćnika.21 Poznata je stvar da se relikvije gotovo redovno stavljaju u dragocjene posude od marmora, olova, srebra, kosti itd. Kod nas je slučaj da je posmrtni prah mučenika-sveca kome je bila posvećena crkva, stavljen u dvije koštane i dvije srebrne kutijice. Jedan moćnik od kosti ima oblik pikside (T. I, sl. 1), što nije rijedak slučaj, a drugi liči na pernicu za školski pribor (T. I, si. 2). Oba su bez ikakvih ukrasa. Moćnik od srebrenog lima ima oblik kocke (T. I, si. 3 a, b, c). Direktnih analogija našim moćnicima iz Cima nemamo. Ipak izvjesna sličnost postoji, bar što se tiče forme, između našeg valjkastog, koštanog relikvijara sa posudicom (bačvicom) otkrivenom u relikvijaru iskopanom ispod ulaza crkve bi. Gospe od Napuća na ostrvu Lopudu.22 Lopudski relikvijar nije preciznije vremenski određen pa nam izvjesne sličnosti naših moćanika s njim ne mogu poslužiti za određenije datiranje cimskih moćnika, čudna je pojava da su u Cimu otkrivene četiri posudice za moći. Ovo nas navodi na pomisao da koštane moćnike (posudice) pripišemo možda starijoj, a srebrene mlađoj bazilici. Iz toga bi se moglo postaviti novo pitanje: da li je prva starija bazilika bila posvećena jednom, a mlađa drugom mučeniku-svecu. 0 svemu tome možemo samo nagađati, ali je teško reći pravu istinu, što se tiče ukrasa na moćniku od srebrenog lima, oni su izvedeni u tehnici iskucavanja. Na četiri strane prikazani su križevi, redovna pojava kod relik-vijara. Tu su ornamenti palmi (?), čempresa ili jela (?) i tordiranih vrpca. Direktnih analogija našem močniku od srebra nemamo, ali veliku sličnost s našim močnikom pokazuju zlatni moćnici iz Pule23 i Grada u Italiji.24 čak su približni i u dimenzijama, premda moćnik iz Grada je nešto veći od onog iz Pule. Elementi ukrašavanja našeg moćnika su gotovo isti kao i kod navedenih, a koji se datiraju u V vijek. Prema tome i naš moćnik ide u taj vremenski okvir. Sličan moćnik našemu potiče iz Carigrada,25 a nalazi se u Americi (u Va-šingtonu). Ovaj je pljosnat i od zlata je. Dužina mu je čak ista kao i kod našeg iz Cima i iznosi 2,2 cm.25 a Od sitnih nalaza iz Cima posebno veliku važnost imaju rimski novčići kojih je ovdje nađeno pet komada. Jedan od njih ide u drugu polovinu III stoljeća, a ostali pripadaju IV stoljeću. S obzirom na sve navedene nalaze (plastika, plan, relikvijari, novčići) cimsku baziliku kao i sve druge bosansko-hercegovačke bazilike možemo smjestiti u vremenski okvir V ili VI stoljeća. Bazilika u žitomislićima U selu Žitomislićima kod Mostara otkrivena je još jedna kasnoantička bazilika, koja predstavlja tip takozvane dvojne bazilike (basilica geminata). 1891. godine ruševine bazilike kopali su kaluđeri Manastira u žitomislićima. To nestručno iskopavanje zahvatilo je uglavnom centralni dio (prostor naosa i prezbiterium).26 I ova kao i cimska bazilika bila je orjentisana istok—zapad. Južno od bazilike u srednjem vijeku bilo je groblje, o čemu nam govori stotinjak stećaka — uglavnom amorfnih ploča bez ukrasa, što se tiče tlocrta bazilike u žitomislićima on je jedinstven u BiH pa i u Jugoslaviji. Direktnih analogija nema. Čini se da bazilikalni kompleks u Žitomislićima predstavlja jedan školski primjer tzv. dvojne kasnoantičke crkve (si. 5). Sastoji se od sjeverne i južne crkve. Sjeverna je jednobrodna sa dvije polukružne apside koje izlaze vani. Sjeverna crkva sastoji se od naosa, prezbiteriuma, batiste-riuma, narteksa, đakonikona i protezisa. Južnu crkvu sačinjava naos koji se završava također polukružnom apsidom, a narteks je gotovo kvadratnog oblika. S desne strane južne crkve nalaze se tri male prostorije nepoznate funkcionalnosti. Karakteristično je napomenuti da se u baptisteriumu glavne crkve nalazi piscina kružnog oblika. Bazilika u žitomislićima čije dimenzije iznose 17 X X 22,57 m (vanjske mjere računajući i sjevernu i južnu crkvu) je bila ograđena zidom 50 X 25 m. Na zapadnoj i istočnoj strani bazilike nalazilo se bazilikalno dvorište kako se to dobro vidi iz plana. I bazilika u žitomislećima je građena dosta pravilno i stiče se utisak da su prilikom građenja upotrebljavani određeni građevinski instrumenti. Debljina zidova je od 0,60—0,65 m. Pošto se prije iskopavanja, a i u toku iskopavanja naišlo na dosta rimske krovne cigle, sa sigurnoću se može tvrditi da je crijepom bila pokrivena. Petnaestak metara sjeverno od bazilike otkrivena je pravougaona zgrada za stanovanje dimenzija 19,85 X 6,50 m (unutrašnje mjere). Ona je uz južnu stranu imala aneks koji ide cijelom dužinom zgrade. Zgrada je imala i malo nisko stepenište. Brojni ulomci kamene plastike s raznovrsnom ornamentikom bez sumnje govore da je i žitomislićka bazilikalna građevina imala bogato ukrašen namještaj. Analizom ornamentike nisu se mogle izdvojiti pojedine faze nastanka kao što je to bio slučaj s plastikom u Cimu. Može se predpostaviti da većina otkrivenih ulomaka pripada oltarnoj pregradi, čijih se tragova veoma malo očuvalo. To su ulomci bezamenata, stupova i pluteja (T. I, si. 4). 3 4 r n i=. 5 Plan bazilike u Žitomislićima kod Mostara. — Plan de l’église à Žitomisli-ći près de Mostar. Već je ranije istaknuto da direktnih analogija bazilici u Žitomislićima nema u BiH, pa niti u Jugoslaviji. Ranije otkrivene bazilike u Zenici,27 Turbetu kot Travnika,28 Mogorjelu kot Čapljine2® imaju planove koji se znatno razlikuju od onoga u Žitomislićima. Van granica BiH dvostruke (dvojne) crkve otkrivene su u Srimi kod Šibenika,30 koja još nije publicirana, zatim u Negzakcijumu kod Pule.31 U Trstu je također otkrivena dvojna bazilika ispod temelja sadašnje crkve San Giusto.32 Dvojnu baziliku imamo i u Saloni.33 Problem dvojnih bazilika bio je vrlo čest predmet rasprava u naučnim krugovima, pa je i danas to pitanje diskutabilno. Predpostavlja se da je kod bosanskohercegovačkih dvojnih bazilika sjeverna crkva služila narodu za molitvu, a južna kultu mrtvih. Mišljenja sam da to isto važi i za baziliku u Žitomislićima. Karakteristično je za ovakve bazilike da im je glavna crkva komplikovanija i gotovo redovno bogato ukrašena, a druga je znatno slabije ukrašena ili gotovo nikako. Pilastri južne crkve mislim da su imali više dekorativnu nego arhitektonsku ulogu. Pred bazilikom u Žitomislićima postoji i veliko dvorište kakav je slučaj i sa bazilikom u Turbetu gdje se atrijalno dvorište (paradisus) nalazi između sjeverne i južne crkve.34 Sudeći prema planu dvojne bazilike, njenom ogradnom zidu, pa i prema stambenom objektu može se predpostaviti da se u žitomislićima radi o mona-sterijalnoj instituciji (samostanskoj zajednici). Našu pažnju naročito izaziva raznovrsna ornamentika zastupljena na kamenim ulomcima, a koji se uglavnom odnose na bizilikalni namještaj. Iako se žitomislićka bazilika razlikuje po svom tlocrtnom rješenju od svih do sada otkrivenih bazilika BiH, ipak se to ne bi moglo reći što se tiče ukrasnih motiva i simbola na kamenoj plastici. Ornamentika iz žitomislića u osnovi je slična ornamentici drugih naših bazilika u BiH i Dalmaciji. Najčešći motiv i ovdje je vinova loza i grožđe (za koje su gotovo redovno vezane ptice), zatim pleter sa troprutom vrpcom, kakav imamo na nekoliko ulomaka u Cimu. Pri obradi cimske plastike konstatovali smo da je pleter uglavnom karakteristika dalmatinskog područja. No, međutim on se javlja i u pograničnim krajevima između primorskog dijela rimske provincije Dalmacije i njenog unutrašnjeg zaleđa. Motiv akantusa zastupljen je na nekoliko fragmenata a rozeta je ovdje dostigla savršenu formu. Posebno se svojom ljepotom ističe takozvana virovita rozeta koja je vrlo često zastupljena u bosansko-hercegovačkim bazilikama o čemu je svojevremeno Dimitrije Sergejevski pisao.35 Zanimljivo je napomenuti da se iskopavanjem nije otkrio niti jedan novčić koji bi bio dragocjen pri datiranju bazilike, pa nam u pogledu datiranja ne preostaje ništa drugo nego da na osnovu plana i ornamentike kamenih fragmenata i baziliku u žitomislićima kod Mostara vremenski ograničimo u V ili VI stoljeće. No, iako nam nedostaju navedeni nalazi, ipak stilski elementi na kamenoj plastici — tipična kasnoantička sakralna ornamentika upućuje nas više na V vijek kada je mogao nastati kasnoantički starokršćanski bazilikalni kompleks u Žitomislićima, vjerovatno monasterium (samostanska zajednica). U prilog ovoj tvrdnji ide i usamljenost ove bazilike, jer još uvijek u njenoj blizini nemamo ubiciranih istovremenih sličnih objekata. 1 Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Hercegovina 9 (1904) str. 274. 2 Kamen s predstavom riba slučajno je otkriven u suhozidnoj ogradi jugoistočno od bazilike 1960. g. Ulomak sa troprutastim ornamentom nađen je mnogo ranije na lokacij Zdinje u Cimu. 3 I. Čremošnik, Arheološka istraživanja u okolini Bihaća, Glasnik Zemaljskog muzeja 13 (1958) 123. 4 E. Dyggve, History of Salonitan Christianity 1951. I. Nikolajevič, Eglises à transept nain de la Dalmatie, Zbornik radova Vizantološkog instituta 10 (1968) 87—94. 5 Ćiril-Metod Iveković, Die Entwicklung der mittelalterlichen Baukaunst in Dalmatien (Wien 1910) 19,1. 0 S. Gunjača, Srednjovjekovni Dolac kod Novigrada, Starohrvatska prosvjeta 3 ser. 8—9 (1963) 21. 7 Brački zbornik 4 (1960) 94—95. 8 Istorija Crne gore (Titograd 1967) knj. 1, str. 271, 272. Iulia Concordia: up. lulia Concordia (Treviso 1962) 119 sqq. Santa Maria Foris Portas: up. G. P. Bog-netti, Castelseprio (Venezia 1960) 23 sqq. Byzantion 22 (1952) 165—206. Reallexikon zur Byz. Kunst s. v. Castelseprio. 9 Konzervaciju i djelomičnu restauraciju izveo je Zavod za zaštitu spomenika kulture BiH u Sarajevu u saradnji sa Muzejom Hercegovine u Mostaru 1969. g. 10 D. Sergejevski, Bazilka u Mokrom, GZM 15—16 (1961) 217. 11 Ć. Truhelka, Starokršćanska arheologija (Zagreb 1931) 54. 12 D. Sergejevski, Bazilika u Dabravi-ni, GZM 11 (1956) 35, T. III, si. 9. 13 D. Sergejevski, Bazilika u Klobuku, T. IX, 2. 14 M. Mirabella Roberti, Il duomo di Pola (Pola 1943). 15 Marcioni, Antichità di Lagosta, 22, fig. 25/Bull. Comm. arch. Com. LXII. 16 U XV vijeku je dospjela u S. Vitale iz nepoznatog mjesta. 1706 prenesena je u mauzolej Gale Placidije. Skoro je vraćena u S. Vitale. C. Ricci, Gvida di Ravena5 str. 66. Fleury, La messe I, pl. XXXI. 47 Fleury, o. c. I, pl. XXX. 18 Ibid., I, pl. III. 19 R. Egger, Frühchristliche Kirchenbauten in südlichen Noricum (Wien 1916) str. 28, sl. 28. 29 M. Lawrence, The sarcophagi of Ravena (1945), chart B (str. 55). 21 D. Sergejevski, Bazilika u Mokrom, GZM 15—16 (1961), str. 212. U većoj apsidi ispod nivoa crkve u Dikovači kod Imotskog otkriven je također depo za relikvije u vidu sarkofaga (I. Nikolajevič, Vjes. za arh. i historiju dalmatinsku 69 [1967], str. 182). 22 V. Novak, Lopudski relikvijar, Vjes. za arh. i historiju dalmatinsku 51 (1930-34 [1940]) str. 165, T. XXV. 23 Helmut Buschhausen, Die spatrömischen Metallscrinia und frühchristlichen Reliquiare, I. Teil, s. 251 (Oester-reichische Akademie der Wissenschaften, Komission für Byzantinistik, Institut für Byzantinistik der Universität Wien). Heinrich Swoboda, Frühchristliche Re-liquiarien des K. k. Münz- und Antiken-Cabinettes, Mitteilungen der K. k. Cen-tral-Comission 16 (1890) 3. 24 O. c. s. 248. 25 Catalogue of the Byzantine and Early Medieval Antiquities in the Dumbarton Oaks Collection II (1965) br. 31, str. 30—31, Pl. XXVII. 25a Ljubazno se zahvaljujem dr Ivanki Nikolajevič za pomoć kod traženja analogija za močnike iz Cima. 20 R. Simonovič, Manastir Žitomislič u Hercegovini, Letopis matice srpske knj. 168 (Novi Sad 1891) str. 9. 27 Ć. Truhelka, GZM 4 (1892) 340—349. 28 Đ. Basler, Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini (Sarajevo 1972) 118, sl. 125. Tlocrt je dat prema I. Bojanovskom. 29 Đ. Basler, Bazilika na Mogorjelu, Naše starine 5 (Sarajevo 1958) 45, sl. 1 a i 3. 39 Z. Gunjača, Prižba, Srima, Šibenik — starokrščanska arhitektura, Arheološki pregled 13 (Beograd 1971) 83. 31 B. Marušič, Kasnoantička Pula (Kulturno povjesni spomenici Istre, Pula 1967) 10, sl. 3 (tlocrt po Puschiu). 32 Ć. Truhelka, Starokrščanska arheologija (Zagreb 1931) 151, sl. 50. 33 O. c., 138. 34 D. Sergejevski, Bazilika u Mokrom, GZM 15—16 (1961) 223, sl. 13. LES BASILIQUES DU BAS-EMPIRE DE CIM ET DE ŽITOMISLIĆI PREŠ DE MOSTAR Résumé La basilique de Cim Dans le cadre de ses travaux de recherches sur le terrain dans les années 1966, 1967 et 1968, le Musée de l’Herzégovine a effectué des fouilles archéologiques et des recherches dans la localité de «Crkvina» à Cim, à environ 2,5 km de Mostar vers le nord-ouest. Dans la localité mentionnée on a découvert une basilique à une nef du Bas-Empire, avec un emplacement presbytérial formé de trois absides. A còté de la basilique, du coté méridional, est situé un mémorial avec un emplacement absidal égaiement en forme trifoliée. Environ 150 m au sud-ouest de la basilique se trouve un bàtiment d’habitation (fig. 1). L’intérieur de la basilique (fig. 2) avait ime ornementation riche et variée, ce dont nous témoignent les nombreux fragments de pierres ornementées. Par l’analyse des murs et de la sculpture des pierres ainsi que par les comparaisons avec des découvertes analogues, il a été possible de constater qu’à Cim il s’agit de deux phases de construction: une phase plus ancienne (à laquelle appartient un moindre nombre de découvertes) et une autre plus jeune (à laquelle appartiennent la plupart des découvertes de pierres, aussi fig. 4, et autres, v. pl. I). A en juger par le mode de construction et par l’ornementation, et aussi par la pièce de monnaie découverte, la construction basilicale de Cim peut ètre rangée dans la période des V« et VIe siècles, comme l’on date aussi les autres basiliques de Bosnie-Herzégovine, dont quelques dizaines ont été découvertes jusqu’à nos jours. Sur les mines de la basilique de Cim, au Moyen-àge on a effectué des inhumations, ce dont témoignent les nombreuses tombes médiévales dérangées, dans lesquelles on a trouvé du mobilier (bijoux, céramiques) que l’on peut dater de la période des IXe—XIIe siècles et qui appartiennent en général au groupe culturel croato-dalmate. Etant donné le pian exceptionnellement intéressant de la basilique et la richesse de la découverte, le Musée de l’Herzégovine — avec l’aide de FInstitut pour la Protection des Monuments de Culture de la Bosnie-Herzégovine — a procédé à la restauration partielle de la basilique au cours de l’année 1969 (fig. 3). La basilique de Cim n’est pas encore publiée, mais de brefs rapports sur les fouilles ont été publiés dans la revue Arheološki pregled pour les années 1966—1968. La basilique de žitomislići prés de Mostar Elle est située dans le cimetière orthodoxe actif du village de Žitomislići, au cóté droit de la route magistrale de Mostar-Capljina. La découverte de cette basilique a été effectuée dans la période de 1970-1972 (fig. 5). A Žitomislići on a découvert aussi une basilique très rare et importante du Bas-Empire, qui se range parmi lesdites doubles basiliques (basilica gemminata). En Bosnie-Herzégovine, des basiliques géminées ont été découvertes à Turbe près de Travnik et à Zenica (?). La construction basilicale de Žitomislići se compose à vrai dire de deux églises: septen-trionale (fondamentale) et méridionale, qui a vraisemblablement servi au culte des morts. Au nord de la basilique, à une vingtaine de mètres se trouve un bàtiment d’habitation, comme c’est le cas aussi à Cim. La sculpture de pierre, découverte à Žitomislići, abonde en motifs variés, en premier lieu végétatifs. Le plus représenté est l’ornement de la vigne et du raisin. Comme à Foccasion des fouilles on n’a découvert aucun monument écrit, ni de pièce de monnaie, nous datons la basilique de Žitomislići, seulement d’après les caractéristiques de la construction et de l’omementation, du Ve ou du VIe siècle. Nous estimons que le complexe basilical entier de Žitomislići représente une institution monastique (monasterium). La basilique a été conservée et en partie restaurée Cette basilique non plus n’est pas connue, un bref rapport de sa découverte a été publié dans la revue Arheološki pregled 1970-1972. RANOHRIŠĆANSKI SPOMENICI PRAEVALISA PAVLE MIJOVIĆ Arheološki institut Beograd Praevalis (Prevalitanu),1 osnovanu možda već 297. godine, nije teško razgraničiti rijekom Mat (Mathis) u onom dijelu koji na jugoistoku pripada Albaniji s gradovima Lješom i Skadrom, ali jeste u dijelu kojim se na sjeverozapadu, na teritoriji Boke Kotorske, odnosno njome odvajalo Istočno od Zapadnog rimskog carstva. No, kako se o granicama u tako dalekoj prošlosti može govoriti o nedefinisanim i širim pograničnim teritorij ama, i kako je dio Prevalisa koji pripada Albaniji slabo proučen, osvrnuću se ovom prilikom samo na dio te provincije koji sad pripada SR Crnoj Gori, uključujući u njega, dakako, i Boku Kotorsku, i pored toga što je neizvjesno je li makar i djelimično ulazila u njen sastav. Za našu temu je možda od većeg značaja to što sredinom te provincije ide dio državnog rimskog puta od Narone do Skodre, i što se upravo od raskrsnice Ad Zizio (Moško ?) s koje je vodio drugi važan rimski put, ka Sirmijumu, nadovezuje više raznih pravaca koji povezuju Prevališ s Dalmacijom, Gornjom i Donjom Mezijom, Dardanijom, Makedonijom Salutaris i Novim Epirom. Drugi put, obalski, od Epidauruma do Skodre, povezivao je stare rimske gradove (oppida c. R.) Risinìum, Acruvium, Butua, Olcinium, ali je i između njih i municipija i kaštela u unutrašnjosti postojao čitav niz lokalnih puteva, najvećim dijelom prosječenih duž klanaca i prevojima, koji su i u praistoriji, kao i kasnije u srednjem vijeku, činili prirodnu vezu između većih i manjih kraških polja i postaluvijalnih padina. Iz dosadašnjih, tek započetih, istraživanja može se pretpostaviti da je mjesno stanovništvo (Iliri) najprije sporadično naseljavalo sve te od Rimljana zaposjednute pravce komunikacija i da je tokom rimske pacifikacije sistematski premještano i koncentrisano pored rimskih puteva, gdje je i nikla nova robna proizvodnja na zemlji u državnom i privatnom vlasništvu (ager publicus i ager privatus), a na njegovoj osnovi kontrola komunikacija i bezbjednosti. Kako je preostala teritorija Prevalisa uglavnom bila krševita sa šumama i pašnjacima na raznim nadmorskim visinama, sva takva neobradiva zemlja (ager compascuus et silvae) služila je plemenskim zajednicama koje su se na smjenu gotovo neprekidno održavale. Trag tog »planinskog« agera očuvan je u crnogorskim plemenskim komunicama. Iz izloženog se već može naslutiti da se i crkveni posjed u Prevalisu mogao formirati uglavnom od propalih imanja u državnom i privatnom vlasništvu, što upućuje i na traženje ranohrišćanskih vangradskih crkava upravo u njegovim granicama. Obično se tok nove rimske urbanizacije duž puteva koji idu prirodnim saobraćajnicama iz jedne u drugu niziju, odnosno povezuju najplodnija polja i padine prema njima, sve do sada svodio na utvrđivanje itinerara sa stanicama, što je za topografiju Prevalisa važno i razumljivo, ali nije jedino od vrijednosti, i nije dovoljno, za sagledavanje svih metanastazičkih promjena i novih društvenih odnosa i kulturnih kretanja u toj provinciji do kraja kasne antike. Ako se 41 — Arheološki vestnik 29 (1978) 641 imaju u vidu oba ova faktora — i prirodni uslovi i društveno-ekonomski razvoj rimske urbanizacije — biće jasnije što u pristupu našoj temi polazimo od kasne antike, tim prije što u Prevalisu nemamo kao u Dalmaciji sa Salonom ni tako dobro organizovanog crkvenog posjeda, ni arhitekture koja bi o njemu svjedočila. Uz ovu tvrdnju, kao i uza sve drugo što se s njom u vezi izvodi iz oskudnih činjenica, treba ipak postaviti pitanje: jesu li južni dio Dalmacije, koji je Dioklecijan odvojio od ranije cjeline i od nje stvorio Prevališ, mogli mimoići hrišćanski misionari što su u III vijeku udarili temelj salonitanskoj crkvenoj zajednici? Po svemu sudeći, nijesu. Bilo da su došli iz Rima bilo iz Carigrada, ne može se osporiti da su mogli djelovati i u drugim gradovima Dalmacije osim u Saloni, iako o tome nema pomena. Time i činjenicom što se hrišćanstvo duž naše jadranske obale moglo prenositi ustaljenim putevima saobraćaja razumljiva je ovakva pretpostavka. S njom se slaže i to što se Prevališ u toku prvih četrdeset godina od osnivanja nalazila naizmjenično u tri dioceze, u Meziji, Makedoniji i u Dakiji (pod vlašću praefectus praetorio Illyrici Orientalis), u kojima je prije no u Saloni došlo do organizovanja hrišćanskih opština. Mada se dodjeljivanje ove provincije čas jednoj čas drugoj diocezi može objasniti djelimično i nestabilnošću njene crkvene organizacije, već to što se u Skodri, središtu praeses-a pominju još 392. godine dva episkopa, Bassus i Senecius, određenije pokazuje da je krajem IV vijeka crkvena organizacija u Prevalisu bila ne samo dovršena nego i razgranata, iako nije otkriven nijedan spomenik crkvene arhitekture iz toga doba. Drugim riječima, da ponovimo, ne mora se istorijski proces ni u ovoj provinciji, kao ni drugdje, isključivo vezivati za do sada otkrivene materijalne ostatke, makar da su oni najubjed-ljiviji. Zaostalost i nesistematičnost arheoloških istraživanja je, po mojoj ocjeni, glavni razlog što se o pojavi rane hrišćanske arhitekture u Crnoj Gori sudi po nalazima iz docnijih vremena. Prve hrišćanske zajednice mogle su na teritoriji Boke Kotorske postati najprije u Risnu, staroj ilirskoj prijestonici a zatim ilirsko-helenističkom polisu, rimskom opidumu s municipalnim i, možda, kolonijalnim statusom. U njemu je još od pada u rimske ruke stalno stacionirala kakva, makar i manja, mornarička jedinica, a tu se, uzevši u obzir komunikativnost toga roda vojske, pružala i najpovoljnija mogućnost širenja kultova. Dosadašnja iskopavanja nijesu doduše otkrila tragove prvih hrišćanskih zajednica, ali to ne bi trebalo da znači kako o njima u Risnu nema dokaza već i stoga što risanska nekropola još nije pronađena. Da je hrišćana u starom Rizinijumu bilo u vrijeme kad i u Skodri potvrđuje nalaz jedne geme s predstavom Dobrog pastira s jagnjetom, monogramom Hrista i velikom amforom za koju se pretpostavlja da je simbol Kane Galilejske (sl. 1; 4).2 Svi ovi simboli Hrista javljaju se u IV vijeku, u vremenu između Konstantina i Dioklecijana, pa kad se raspravlja o postanku vjerske zajednice u Rizinijumu treba poći od istog vremena. Drugi značajan nalaz u Risnu je jedan cipus, za razliku od ostalih cipusa u Boki Kotorskoj, s bogatom i raznovrsnom plastičnom dekoracijom (si. 2). Ona se sastoji od jednog kratera, dvije ribe, dva delfina, vijenaca od lovorovog lišća i jedne patere. Sve ove predstave čine onaj dobro poznati arsenal simbola koji je na prijelazu iz antike u rano hrišćanstvo služio podjednako poganima i sljedbenicima nove 1 1: Nadgrobna stela iz Kolovrata; 2 i 3: stubić i konzola iz Lastve; 4: gema iz Risna; 5: pilaster iz Ulcinja — 1: Stèle funéraire de Kolovrat, 2 et 3: colonnette et console de Lastva, 4: gemme de Risan, 5: pilastre d’Ulcinj vjere. Iako spomenik ima pogansko DMS, koje ga datira u vrijeme prije pobjede hrišćanstva, moglo bi se pomišljati na tajnu pripadnost prvim hri-šćanima umrlog ili lica koje je spomenik podiglo. Na to još podstiče gornji dio cipusa u obliku kotarice s plitkim udubljenjem na vrhu, možda prije namijenjenom hrišćanskoj menzi no paganskoj piscini za libacije. J. Martinović, koji ga je publikovao,3 pretpostavlja čak i po iskvarenoj latinštini posvete da se njegova datacija može protegnuti i do prvog javljanja hrišćanstva u Boki Kotorskoj. Nije zaista nemoguće takvih hrišćana očekivati u jednom zalivu iz kojega su domoroci služili u Ravenskoj mornarici.4 Kako je Rizinijum kao »stari grad« mogao imati episkopa u vrijeme održavanja Sabora u Serdici (343. godine), kad je zabranjeno da se u manjim mjestima — pagusima, vikusima i civitatima — osnivaju nove episkopije, trebalo bi prilikom narednih arheoloških iskopavanja tražiti početke ranohrišćan-ske arhitekture ili bar ranohrišćanske sepulhralne spomenike u blizini središta risanskog paganskog kulta, već od IV vijeka. Pri tome se mora imati u vidu da je agrarno područje Rizinijuma i u to doba bila okolina Herceg Novog, isto kao što je Perast kad je pod Venecijom bio stekao izuzetnu važnost imao svoj zemljiški posjed tu, takođe. Na tom od grada u bedemima udaljenom ageru podizaće se ne samo hrišćanske nekropole s grobljanskim crkvama za stanovništvo manjih naselja, nego i veće bogomolje pokraj krupnog crkvenog posjeda, kakve su one čiji su tragovi otkriveni u Bijeloj i Žanjici. U Bijeloj su nađeni temelji bazilike od koje su i dva jaka pilastra-pilona (si. 3), s velikim krstovima u plitkom reljefu, ugrađena između oltara i naosa sadašnje crkve sv. Petra,5 2 Cipus iz Risna — Cippe de Risan 3 Pilaster iz crkve Sv. Petra u Bijeloj — Pilastre de l’église de St. Pierre à Bijela 4 Stubac iz Lastve — Colonnette de Lastva a u Žanjici, na poluostrvu Luštici, u polju ispod novije crkve sv. Jovana, takođe temelji neke veće stare crkve. Preliminarne sondažne radove na oba mjesta izveo je I. Pušić, ali rezultate još nije objavio, pa se ne može ništa reći ni o veličini, obliku i ikonografiji ovih crkava, nesumljivo ranohrišćanskih, ni o njihovim grobljima, kao ni o drugim objektima koji su ih pratili. Oba područja na kojima su ove crkve podignute pripadala su rizinijumskoj municipalnoj opštini, pa otuda nije teško zamisliti da se u zrelom srednjem vijeku sjedište risanske episkopije moglo naći na toj, tada več episkopskoj, »teritoriji«, što se izgleda i dogodilo prenošenjem episkopske stojice iz Risna u Rose, na Luštici. Kad se povodom otkrića ranohrišćanskih crkava risanske episkopije govori 0 njenim »teritorijama« na području Herceg Novog i Luštice ima se u vidu pojava koja je dobro poznata već od početka rimske dezurbanizacije. Ona je dobila najizrazitiji oblik u prelaženju gradova koji nijesu imali veći strategijski značaj u ruke episkopa. Zajedno s gradovima pod crkvenu upravu došle su 1 »teritorije« oko njih, u stvari njihov municipalni distrikt. Poznato je kako je car Justinijan naložio episkopu Aquae, Vidovgrada na Dunavu kod Nego-tina, određujući mu dužnost, da se brine kako o gradu koji mu je predat na upravu, tako i o čitavoj teritoriji koja gradu pripada zajedno s kaštelima i crkvama — Aquensis aut em episcopus habeat praefatam civitatem et omnia eins castellis et territoria et ecclesias... (.Nov. lust., 11, 5). Osim što se episkop imao starati o gradu i o okolnoj gradskoj teritoriji, on je morao voditi računa i o ostala territoria, odnosno o oblasti koja je ranije pripadala municipalnom gradskom savjetu (ordo municipalis). Nevolja je što ne znamo ni kolika je bila ranija teritorija rizinitanskog municipija, ni kolika je zatim ona koja se može nazvati ordom rezinijumskog episkopa. Ovakvoj pretpostavci, naravno, ne bi trebalo da smeta to što se u posljednje vrijeme raspravlja je li uopšte postojala risanska episkopi ja6 o kojoj se zna isključivo po pomenu iz VI vijeka. Dosad se naime mislilo da je Sebastiano episcopo Resiniensi kojemu je papa Grgur I uputio dva pisma, jedno februara 591, a drugo 1. juna 595. godine, bio na čelu risanske episkopije. Sad se dovodi u sumnju sadržaj jednog papinog pisma iz kojega se doznalo kako je ovaj prelat napustio »resinijumsku« diocezu uoči zauzimanja Rizinijuma od strane Avara koji su u dva maha prodirali u Epir i Dalmaciju, između 587. i 592., odnosno 582—584. godine. Sebastijan je po najnovijim pretpostavkama svoju diocezu ostavio najmanje tri godine prije prvog pominjanja avarskog prodora u Epir, dok druge avarske ekspedicije nije, štaviše, ni bilo. Po misiji koja mu je dodijeljena, po papinoj blagonaklonosti i prijateljstvu prema njemu, po predaji Sirmijuma Avarima u ljeto 582. godine pretpostavlja se da je riječ o sirmijum-skom a ne rizinijumskom episkopu. On je ostavio Sirmijum između 582—584. i došao u Rim, donevši sobom možda relikvije sirmijumskih mučenika Quat-tuor Coronati. No, ma koliko nova istraživanja kolebala uvjerenje o Sebastijanu kao rizinijumskom episkopu, a tim samim zasad i o episkopiji u Rizinijumu, ostaje činjenica da su dva od svega tri pisma koja je Sebastijanu uputio Grgur I identično adresirana: Sebastiano episcopo Resiniensi..., pa je teško povjerovati da je to nastalo usljed konfuzije (od Sermensis, Sermiensi ili Sirmi-ensi). To još uvijek omogućava da se govori o rizinijumskoj episkopiji u VI vijeku. Ni to što se, s druge strane, nastoji dokazati da se naziv Resinium u Peutin-gerovoj tabli ne odnosi na rimski Rhisinium, već na Rose,7 koje spominje Porfi-rogenit, ne smije biti razlog da se u Risnu ne traži njegova episkopska katedrala. Može biti da je stanica Resinium, koja je od Epidaurusa udaljena dvadeset milja, bila na obali hercegnovskog zaliva, gdje je nađena jedna kasnoantička kula; može, takođe, biti i da je poslije bjegstva episkopa Sebastijana Risan potpuno opustošen, pa kad je vijekovima potom episkopija obnovljena na nekoj od bivših episkopskih »teritorija«, najvjerovatnije u Rosama, episkop te obnovljene crkvene organizacije zadržao i nadalje titulu Resiniensi, ali ne treba gubiti iz vida da je to moglo biti tek u IX vijeku, sa stabilizacijom koja je nastupila poslije seoba. Može li se ipak računati na kakav-takav »kontinuitet« crkvenog života u Risnu, kakvog je možda bilo u Duklji poslije njenog razaranja početkom VII vijeka — preuranjeno je tvrditi, ali unaprijed, dok iskopavanja ne pokažu, ne treba to kao nemogućno ni odbaciti. S Kotorom se kao jednim od gradova s ranohrišćanskom vjerskom zajednicom može izgleda računati još od kraja antike. U njegovom predgrađu Šuranj otkopana je 1956. godine jedna trobrodna bazilika s centralnom apsidom, iznutra polukružnom a spolja pravougaonom (iz 840. godine). Ispod nje su bili zidovi neindentifikovane grobljanske građevine s nekropolom koju datira bronzani novčić cara Aurelijana (270—275), nađen u jednom grobu.8 Od te građevine najbolje je bio očuvan istočni dio koji svojim sklopom podsjeća na izduženi pravougaonik. Kako je ta građevina postavljena poprečno, u pravcu sjever—jug, nije mogućno izvući nikakav zaključak o njenoj svrsishodnosti i namjeni, ali se po načinu sahranjivanja — s pepelom spaljenih pokojnika u staklenim urnama, u zgrčenom stavu i u stavu opruženih udova ali različito orijentisanih skeleta — može govoriti o više kultova u Akruvijumu, kojemu je ova nekropola u III vijeku pripadala. Ovim se, naravno, ne dokazuje kako je među njima sigurno bio zastupljen i hrišćanski kult, ali tim samim što je pri kraju te nekropole bilo slučajeva neregularnog sahranjivanja ne bi trebalo isključiti ni infiltraciju pripadnika koje od monoteističkih religija — jevreja ili hrišćana. U to vrijeme ili malo docnije takav slučaj će vrlo reprezentativno obilježiti mozaik u Petrovcu na moru o kojemu će biti riječi naprijed. Prekinuti kontinuitet u Kotoru (Acruvijumu) od III do početka IX vijeka nije mogao biti ispunjen ni makar fragmentarnim nalazom. Ranije kombinacije s Viktorom, episkopom ecclesiae Martaritannae, tako spomenute u aktima salonitanskog crkvenog sabora od 530. godine, koje su počivale na korekciji Martaritannae u Cateritanae ili Decateritanae, sad se više ne pominju kao dokaz da je Kotor u VI vijeku imao svoju episkopiju, potčinjenu salonitanskoj arhi-episkopiji. Je li teritorija Kotora tada bila pod jurisdikcijom risanskog episkopa, pa se stoga ne može ni govoriti o kotorskoj episkopiji iz VI vijeka, ili je ovdje slučaj, tako čest na početku varvarskih najezdi, da su materijalni dokazi 0 kotorskoj episkopiji uništeni — stvar je izgleda samo pukog nagađanja. S pojavom hrišćanstva u gradovima gotovo istovremeno ide i širenje ove religije na izvangradske teritorije, gdje su nicali pagusi, vici i vile gospodara, 1 odakle je još uvijek žilava domorodačka sredina iz svojih civiteta izbacivala u buru javnog života i po kojeg viđenijeg peregrina, lako prijemčivog i na kulturne inovacije. Nekoliko nalaza na Prevlaci kod Tivta, gdje su iskopavanjem utvrđeni ostaci jedne »vile« s podnim mozaikom i fragmentima dekorativne plastike10 — učvršćuju uvjerenje o širenju hrišćanstva i među porodicama latifundista i među kolonatima. Prevlaka je za organizaciju agrarne proizvodnje kakva je odgovarala potrebama rimskog društva bila idealan centar. Arheološka iskopavanja (1956—1959.) na žalost nijesu obuhvatila čitav kompleks prije no što je uništen novogradnjama bungalova »Ostrva cvijeća«, a ni dobijeni rezultati istraživanja još nijesu objavljeni. Na osnovu svega što je do sada poznato, na Prevlaci je izgleda tekao onaj proces koji je podrazumijevao smjenu ager publicus i ager privatus kakvog veterana, odnosno kuri-jala, s ranohrišćanskom ekonomijom oko manastira. To se može zaključiti po nazivu Tumba, najranijem topografskom obilježju Prevlake, koje je postalo prije po kakvoj izuzetno uočljivoj kasnoantičkoj, odnosno ranohrišćanskoj monumentalnoj grobnici, iznad ili pokraj koje je mogla biti podignuta crkva — ili suvremena nađenom mozaiku od crveno bijelih kockica u podovima (iz VI vijeka) na obali prema jugoistoku, gdje su zapaženi i fragmenti keramike (u profilu) i fresaka, ili iz kasnijeg vremena kad je na tome mjestu pouzdano osnovana benediktinska opatija — prije, dakle, po lokalnoj topografskoj odlici, nego po preuzimanju toga naziva navodno od Mont-Saint-Michel, u Normandiji, osnovanog 709. godine, koji je, takođe, poznat kao ?nons Tumbae ili Tumba.11 Sad se u prevlačkom kompleksu razaznaju tri građevinska sloja: trobrodna bazilika, mala kapela u sjevernoj apsidi i dijelu prezbiterij uma bazilike. Pre- vlačkoj ranohrišćanskoj bazilici vjerovatno su pripadali jedan stub s urezanim znakom krsta (si.4) koji je dospio u Donju Lastvu, jedna ploča sa starohri-šćanskim krstom uzidana u pod biskupskog dvorca u Kotoru, možda s vile koja je prije bazilike tu mogla biti, jedna konsola s uklesanim grčkim slovom »pi« i jedan stubić (sl. 1: 2, 3), po svoj prilici već iz IV—V vijeka. Pitanju odnosa kasna antika — rani srednji vijek u Prevalisu nedavno sam pristupio s druge strane, u vezi sa dezurbanizacijom ove provincije koja je nastala slabljenjem i konačnim gubljenjem vodeće uloge gradova u organizo-vanju i vođenju privrede, sve većim ruralizovanjem ili zapuštanjem municipija, s pojavom kolonata, zamjenom ordo decurionum-a s episkopskim ordom i, u vezi s tim, formiranjem episkopskih gradova.12 Kao što se vidi, predloženoj shemi je nedostajao još jedan krupan faktor — veliki privatni veleposjed, lati-fundija, a donekle i sitnosopstvenička imanja. O njima se još ne može ništa konkretno reći zbog odsustva bilo kakvih rezultata istraživanja. Ni iole solidnijom hipotezom ta se praznina ne može popuniti, i ja, pokušavajući da se toga pitanja dotaknem, reskiram da se upustim u nezahvalan posao. Svjestan toga, ipak ne mogu izbjeći izvjesne a priori postavke, bar kao polazne tačke za diskusiju. One će biti prigodno protkane kroz tekst s arheološkom dokumentacijom. U našoj shemi naziru se dakle dva faktora — veliki posjed države ili njenih funkcionera i veliki posjed crkve. Do V vijeka može se uglavnom predstaviti veliki posjed s vilama, nalaženim redovno na krajevima plodnih polja. S više podataka može se pratiti i formiranje krupnog crkvenog posjeda po ostacima ranokršćanskih crkava i nekropola, također gotovo uvijek na ivicama polja. Po ostacima in situ još se ne može govoriti o spomenicima sličnim Polačama na Mljetu, s kojom se vrlo reljefno ocrtavaju oba ova važna faktora privrednog života rimske i ranovizantijske provincije, iako imamo sličan slučaj s Pilotom-Pulatom, čije je ime izvedeno takođe od palatium-a, rimske palate na mjestu koje je kasnije postalo sjedište pulatske episkopije (episcopus Pola-tensis, ton Polathon). Mljetske Polače su krajem V i sredinom VI vijeka davale 200 solida (zlatnika) prihoda, od čega je polovina išla crkvama i sirotinji, a polovina utvrđivanju ostrva. U XIII vijeku gotovo čitav Mljet je pripadao crkvi. Zaključak o koristi upoređivanja s Polačama radi procjenjivanja prihoda s drugih, Polačama sličnih, imanja u ranovizantijsko doba, dobrodošao je kao potvrda pretpostavke o sličnom procesu i na teritoriji Prevalila. Ima se u vidu preraspodjela rente s velikih latifundija na crkveni veleposjed. Način na koji je to učinjeno na Polačama mogao bi se zamisliti i u Prevalisu: djeli-mično i putem zavještanja crkvama ne samo prihoda nego i imanja. Drugi način je — direktna intervencija države osnivanjem već pomenutog ordo episcopus-a. Na četvrtom (Halkedonskom) saboru 451. godine donijete su odredbe o iura reservata episkopa prilikom osnivanja velikih manastira, što je potvrđeno i Justinijanovim novelama (br. 3, gl. 1 ; br. 87, gl. 1 i br. 151, gl. 1). Po tom pravu episkop je mogao zahvatiti i dati manastiru onoliko zemlje koliko mu usus fructus omogućava, to jest koliko je koja od monaških zajednica mogla da obradi i eksploatiše. Po nalazima gotovo u svakom polju manastirskih kompleksa ili njihovih tragova iz ranog srednjeg vijeka može se pouzdano zaključiti da je ovaj drugi način u Prevalisu preovlađivao. Iz toga se može takođe nazreti i kako je od državnog i latifundijskog postao crkveni posjed — bez sumnje pošto je ovaj poslednji bio zapušten i ostao bez vlasnika. To bi značilo da je crkva zahvatala koliko je i gdje je htjela, pa otuda i pretpostavka da se lako instalirala u najplodnije krajeve Boke Kotorske i Grblja, na Prevlaci (sa solanom) i u grbaljskim poljima. Time je ispunjavala ubistvenu prazninu gradskog života Rizinijuma i Akruvijuma o kojima zaista ništa ne možemo pouzdano zaključiti za svo vrijeme dezurba-nizacije i opšte ruralizacije Prevalisa. Pored tragova rimskih vila s rasutim mozaicima i sa keramikom zatečeno je u više mjesta na teritorij ama bivših municipij uma Rizinijuma i Akruvijuma i veoma starih stabala maslina, koja svojim mnogo vjekovnim trajanjem takođe svjedoče o imanjima na kojima je i inače odlično uspijevala mješovita privreda s hortikulturama i vinogradima. U dva očuvana polja mozaika u Petrovcu na moru (iz III—IV) izvrsno je prikazan list vinove loze u kombinaciji s cvjetnom četvorolatičnom dekoracijom koja podsjeća na krst (si. 5). Osim o veoma reprezentativnoj vili u Risnu — možda izvan gradskih bedema (villa suburbana) — koja se po predstavi boga sna Hipnosa u mozaiku datira u II vijek, i vile u Petrovcu na moru s pomenutim mozaikom, nijedna druga vila nije ispitana prije no što je uništena. Sad se samo još u zabačenim i od morske obale udaljenim krajevima može naići na kakav trag rimske ruralne aglomeracije. Takvi su krajevi u zaledju Igala kod Herceg Novog, u Sutorini, u Bijeloj, Žanjici na Luštici, u Krtolama i u Grblju. Već je ranije skrenuta pažnja na dva lokaliteta — Gomilice, u Tivatskom (Soliockom) polju na kraju stare solane, i Bigova kod zaliva Trašte14 — s ku-lama-spekulama, solidno građenim kvaderima fino obrađenog kamena, prva očuvana do visine jednog metra, s osnovom 5,80 X 4,30 m i druga čija je osnova približno 4X5 metara. Kula na brijegu Gomilice nalazi se pored rimskog puta širokog 3,30 do 4 metra u dužini od 1,5 km, koji je povezivao tivatske solane s glavnom saobraćajnicom između Akruvijuma i Butue, ukoliko to nije bio dio puta koji je preko poluostrva Luštice išao na stanicu Vicinium (Epitaurum XX Resinium XX Vicinium XV Butua), stanicu koja je, podsje-ćavajući svojim nazivom na Olcinium, izazvala pometnju, zbog čega je ranije smatrano da je izmještena, budući da je u Tabula Peutingeriana unijeta prije Butue. Odbacujući mogućnost izmještanja ovih stanica, pretpostavio sam da se Vicinium može vezati za kulu u Bigovu. Ono što je od značaja za ovu pretpostavku je činjenica da se ispod ove kule nalazi kompleks građevina koji još nije ispitan, a s nalazima na površini napominje na kasnu antiku. Pruža se do kraja polja u zaledju luke Trašte, koja se zbog biohemijskog sastava mulja, sličnog onome u Igalu kod Herceg Novog, u terapiji veoma cijenjenog, također naziva Igalom. Tamo gdje su bila igala (aigdloi) znak je nesumljive antičke i ranohrišćanske banjske aglomeracije. Pored toga, ova luka je veoma pogodna za sklanjanje brodova u vrijeme bure, što je, uz ostalo, doprinijelo da se zadugo u nauci o njoj govori kao o rimskom opidumu Akru-vijumu, iako je to s njenim za sada isključivo kasnoantičkim nalazima nemoguće zamisliti. Ono što ne može biti sporno je, međutim, činjenica da je ovakav lokalitet — s lukom i prirodnim lječilištem, a uz to s aglomeracijom 5 Mozaik u Petrovcu na moru — Mosaìque à Petrovac sur mer na ivici polja, slično svim do sada poznatim kasnoantičkim i ranohrišćanskim aglomeracijama na Crnogorskom primorju — činio čitav jedan veliki posjed koji je mogao donositi značajne prihode. Zato što još nije vršeno iskopavanje ne može se pretpostavljati je li u V i VI vijeku takav posjed bio sličan onom u Polačama ili je, možda, pripadao crkvi s obzirom na to što se već od ranog srednjeg vijeka manastiri lociraju najprije tamo gdje ima mineralnih voda ili banja. Ovoj pretpostavci sad smeta samo to što se još ne može reći kakvo se zdanje krije u aglomeraciji na kraju polja, iako se u jednoj legendi kaže da je u XIV vijeku ovdje bio manastir Sv. Nikole koji su navodno Turci u jednom naletu srušili. Posebnu pažnju treba pokloniti činjenici što se u selu Vranovići, na istom području, ali još bliže jednoj kasnorimskoj vili o kojoj će niže biti riječi, naziru ostaci jedne preromaničke crkve. Po natpisu, iz IX vijeka, koji se sad nalazi na ostrvcu Otok, ona je bila posvećena sv. Stefanu. Kult ovog svetitelja je istovremeno i najstariji u Boki Kotorskoj, pa i to pomaže da se kontinuitet kasna antika-preromanika uoči i prije metodičkih iskopavanja. Pomenuta vila se nalazi na lokalitetu Pjaca kod Vranovića, u blizini Gomilica. Ona je izazvala interesovanje i prije no što je sondažno ispitana. Zbog povoljnog položaja na uzvišenju jednog brijega i po ostacima pretpostavljalo se da bi tu mogla biti kakva kasnorimska kula. Pokazalo se, ipak, da je u pitanju jedna kasnorimska vila, otprilike 19 X 12 m, no samo s djelimično očuvanim temeljima. Po saopštenju M. Parović-Pešikan, koja je izvela iskopavanje, u polju pored vile ima znakova i rimskih grobnica. Osim slojeva iz halštata i sitnijih fragmenata crnofirnisane keramike iz IV vijeka stare ere nađeni su i odlomci amfora i krovnih opeka u raznim stratigrafskim slojevima. Jedan od podova građevine bio je pokriven mozaikom, koji nije očuvan in situ, ali se od njega nalaze komadi u sekundarnom položaju na jednoj suhomeđini iz kasnijeg vremena (si. 6). S većim i grubim crvenim i bijelim kockicama, sličnim onim na Prevlaci, ovaj mozaik nesumljivo pripada VI vijeku, dakle vremenu u kojem se i drugdje u Boki Kotorskoj i na Crnogorskom primorju nalaze ostaci ranohrišćanske arhitekture. Je li ovde, na mjesto stare vile tada osnovana kakva manastirska aglomeracija — prije završnih istraživanja rano je tvrditi, ali se na osnovu dosadašnjih nalaza to može pretpostaviti. Osobito bi takvoj pretpostavci išlo u prilog to što se s Gomilica, gdje je, kako rekosmo, rano sagrađena jedna kula, može kontrolisati područje tivatskih solana (Župa). Kad se zna da su ove solane bile u srednjem vijeku predmet teških sporova i ratnih sukoba između domaćih gospodara — despota, Mlečana i Turaka, iz toga nije teško izvući zaključak kako bi i u ranom srednjem vijeku mogle biti onaj faktor koji je odlučivao u odmjeravanju ekonomske i društvene moći na ovoj teritoriji. S Prevlakom, na kojoj je, kako smo pretpostavili, također moralo biti kakvo jako kasnorimsko ekonomsko uporište, ove solane su morale ulaziti u kombinaciju kad je tu osnovana ranohri-šćanska crkva, a zatim benediktinski manastir i najzad jedna od najvažnijih srpskih episkopija s početka vladavine Raške Zetom. Nepunih desetak kilometara od Gomilica, kod manastira Podlastva na ivici Mrčeva polja autopsijom se nalazi više odlomaka keramike uz čitav jedan kompleks građevina, rasutih na prostoru od 2 hektara, s kvaderima 6 Fragment mozaika ugrađen u kasniji zid vile u lokalitetu Pjaca — Fragment de mosdique scellé dans un mur, bàti ultérieurement, d’une ville dans la localité de Pjaca 7 Fragment mozaika u podu crkve Sv. Andrije u Krimovicama — Fragment de mosdique dans le plancher de l’église de St.-André à Krimovice različitog opusa, s vratnicama, s jednim kapitelom dekorisanim vegetabilnim motivima i pticom. U torn kompleksu izgleda da se pomalja jedan tetra-konhos, barem tako bi trebalo zaključiti po ostacima dvije apside na istoku i zapadu i jedne treće, na jugu ili sjeveru — neizvjesno po izvještaju I. Pušica.15 Ova treća ima prečnik od 5 metara, a spolja je pojačana prislonjenim pilastrima (lezenama). Podsjetimo se da lezene ima stara apsida Rize Bogorodice u Bijeloj, koja bi mogla biti starija od preromantičkih crkava, s nešto širim lezenama, kao što su one Sv. Tome u Kutima i Sv. Mihaila na Stonu. Ova upoređenja, međutim, ne treba drukčije shvatiti nego kao podsticaj za istraživanje kompleksa u Podlastvi o kojemu nauka za sada ništa ne zna. Ali i ovdje, kao i na drugim sličnim mjestima sa starijim aglomeracijama, s postojanjem manastira, za koji se kaže da je čak iz doba cara Dušana, treba držati na umu redovnu pojavu kontinuiteta kasna antika — srednji vijek. Još jedno polje, u Donjem Grblju, koje se pruža paralelno s Mrčevim poljem, ali je od njega manje i zametno, ima crkvicu — Sv. Andrija u Krimovicama — čija je sva površina poda bila pokrivena mozaikom.16 Od njega se tu i tamo nalazi još koji manji fragment in situ, dok je jedan, veći poslije našeg rekognosciranja 1974. godine, prenio u kotorski Pomorski muzej J. Mar-tinović. I ovaj mozaik (si.7) pripada istom vremenu kojemu i svi ostali u vangradskim aglomeracijama na Crnogorskom primorju (VI vijeku). Bez arheoloških istraživanja ne može se ništa određeno reći zašto i kad je ova crkvica nalegla direktno na pod jedne ranije, ranohrišćanske, crkve, za čije je podizanje ovdje, osim tragova u mozaiku, veoma uputno i to što je lokali- tet na kraju polja, a u blizini još jedne male luke u pogodnom zalivu Trsteno, takoreći na bogomdanom mjestu za osnivanje crkvene ekonomije. Drugu skupinu lokaliteta i spomenika duž obale a na istom pravcu puta Epiđaurus-Scodra karakteriše slična ili jednaka pojava. Već po nalazima u budvanskoj nekropoli moglo se govoriti o kontinuitetu života u gradu opasanom bedemima, od helenističkog doba do VI vijeka. Na to je još ranije ukazao D. Rendić-Miočević,17 a nedavno je, prilikom izravnavanja terena za parking ispred hotela »Avale« pronađeno još četrnaest grobnica, većinom s prilozima iz II i III vijeka i jednim kresivom sličnim onima u nekropoli Mejce kod Buzeta u Istri i u Brezju pri Zrečah, iz VII—Vili vijeka.18 Rendi-ćevi nalazi još nijesu publikovani, kao ni oni koje su pronašle ekipe Arheološkog instituta pod rukovodstvom pokojnog M. Grbića. Koliko je poznato po kratkim saopštenjima, svi raniji nalazi u budvanskoj nekropoli navode na pomisao da je Budva, kao što pokazuju i novootkrivene grobnice, morala imati, možda već od VI vijeka, kakvu novu nekropolu, svakako podalje od stare ilirsko-rimske. Na tu pomisao se dolazi i stoga što se nigdje u nastavku stare budvanske nekropole prilikom kopanja temelja za nove kuće u čitavom budvanskom polju za poslednjih desetak godina nije naišlo na tragove grobljanskih spomenika. Istina, u budvanskom polju, tamo gdje je sad zgrada opštinske skupštine, davno je nađen pod od mozaika, koji nije sačuvan, pa se ne može reći je li pripadao kakvoj vili ili možda ranohršćanskoj crkvi. Mjesto te vile, odnosno crkve, gotovo podjednako je udaljeno od morske obale kao trikonhos u polju Topolica kod Bara. Još zanimljivije je, međutim, što se nedaleko od mjesta nalaza budvanskog mozaika na samoj ivici, polja, u Podmainama (Podostrog) očuvala jedna grupacija crkava, istina iz kasnog srednjeg vijeka, od kojih je jedna s freskama smještena u podrumu. Kako tu nije vršeno iskopavanje, ta pojava je zagonetna, ali se treba podstjetiti da su na dva druga lokaliteta, jedan u Škaljarima kod Kotora, a drugi u kompleksu Ratačkog manastira kod Bara nađene dvije preromaničke crkvice iz IX vijeka —- Sv. Dujam i kapela A — s podrumskim prostorijama, »kriptama«. Možemo samo da se zapitamo: nije li i podrumska kapela u Podmainama kakva »kripta«, odnosno: ne stoje li sve ove crkvice na ranohrišćan-skim grobnicama? Da takvih slučajeva ima, dokaz je to što se u jednoj prostoriji, od koje se jedan dio nalazi iznad velike cisterne sa dva kasnoantička stuba i impost kapitelima (sa znacima »alfa« i »omega«), u sekundarnoj upotrebi, a tik uz zid veće grobnice iz justinijanskog doba (si. 8), u ulcinjskom 8 Kasnoantički jonski kapitel iz Ulcinja — Chapitause ioniens de Basse Antiquité à Ulcinj Starom gradu očuvao trag fresko dekoracije crkve koja je morala biti starija od druge polovine XVI vijeka, kad je grad dopao u tursko ropstvo. Ovim bi se još jednom potvrdila već dugo poznata praksa nicanja crkava iznad kasnoantičkih grobnica na Crnogorskom primorju (Tumba-Prevlaka, Škaljari, Ratac, Ulcinj), što je sasvim u skladu s istom pojavom po čitavom hrišćanskom svijetu. Ne podstiču li navedene analogije na razmišljanje o »dislokaciji« one crkvene ustanove u staroj Budvi, koja je mogla biti u njoj smještena sve do VI vijeka, bježanja iz bedemom opasanog grada, možda razorenog u kakvom zemljotresu — u neposrednu blizinu, na prostranstvo njenog plodnog polja, slično onome što se dà primijetiti s Doljanima kod napuštene Duklje ? U Budvi bi o takvom procesu govorila i pojava jedne okrugle kule na njenom bedemu prema kopnu, kao i veoma niski zupci gradskog bedema iz vremena njene pripadnosti Dukljanskoj državi, što znači da je u vijekovima opšteg razaranja za vrijeme seoba bio srušen stari odbrambeni rimski zid, koji se sad drži još samo do nivoa morske površine. Sve ove pretpostavke, ovdje istaknute i iz ugla posmatranja dezurbanizacije, vode zaključku koji je sigurnije izveden prilikom istraživanja drugih spomenika na Crnogorskom primorju, zaključku o formiranju većih zemljiških kompleksa oko manastira, grobljanske crkve ili kakve memorije. Kako je rečeno, takav ishod poslije velikih ekonomskih kriza Rimskog carstva, nakon njegove pobjede, seobe naroda i serije velikih 9 Trikonhos u Baru — Triconque à Bar zemljotresa globalno se slaže s onim što je poznato kao proces stvaranja episkopskih aglomeracija od kojih su neke — u Baru, Svaču, Danju, Baleču, Drivastu i Sapi — prerasle u episkopske gradove već u prvoj polovini VIII vijeka. Nije dobro što to zaključujemo najviše po posljedičnim pojavama, ali u odsustvu arheoloških istraživanja na ovo smo prisiljeni čak sve ako bi se naše pretpostavke pokazale makar i kao polazna tačka za druga i pouzdanija riješenja. U vezi s izloženim je i pitanje najranije pojave hrišćanstvu u Prevalisu po dokazima koje nalazimo u pomenutom mozaiku u Petrovcu na moru.19 Osim odvojenih fragmenata s jednom većom prostorijom kojoj pripada odavno poznata predstava tri ribe s jednom glavom, zatvorene u zajednički krug (clipeus ?), velikoj vili na Mirištima (kako se lokalitet naziva) pripada jedna cjelina od dvanaest kvadratnih polja, međusobno izdvojenih pletenicama, a zajednički orkuženih vijugavom vriježom s vegetabilnom stilizacijom. U očuvanim poljima dominira ideja ukrštanja listova, cvjetnih latica i »pelti«. Kao što je predstava tri ribe sa zajedničkom glavom euharistički znak, i motiv »krstastih pelti« ili »ukrštenih hljebova« nije ništa drugo no simbol euharistije. Po nalazu »krstastih pelti« ili »ukrštenih hljebova« na Ilidži i ovdje u Petrovcu može se pomišljati na Salonu kao centar difuzije ove hrišćanske simbolike, s obzirom na to da je sličnost salonitanskih motiva s onim na Ilidži već utvrđena. Njima je, dakle, u odgovarajućoj vremenskoj srazmjeri blizak petrovački mozaik. Na ovom mozaiku je prikazan i motiv »ognjenog točka« (si. 5) onako kako ga imaju mozaici u Poreču i Saloni, a po izvjesnim tragovima dekoracije (dva cvjetna pupoljka u jednom kvadratu) izgleda i treći motiv — kantaros — koji takođe ima i najstariji porečki mozaik, zatim mozaik jedne dvorane u Gamzigradu, a nalazimo ga u drukčijoj formi i na pomenutom cipusu iz Risn'a, iz III—IV vijeka. Još jedan preostali motiv je već pomenuti list vinove loze. Mada na njega još nije skrenuta pažnja kao na simbol iz vremena ranog hrišćanstva, pa nije ni upoređivan s takvim motivima, ja mislim da on ne izlazi iz cjeline euharističke simbolike ostalih motiva petrovačkog mozaika. I on, prije no što bude upoređen s takvom mozaičkom predstavom u Solinu, Poreču ili Akvileji, odnosno u sferama ovih crkvenih centara — svjedoči o pojavi ranog hrišćanstva na ovoj teritoriji možda još dok je pripadala rimskoj provinciji Dalmaciji, a bezuslovno najkasnije u prvim decenijama poslije osnivanja provincije Prevališ. S njim se jasnije ocrtava jedan od puteva širenja ranog hrišćanstva u nas. Vremenski već udaljena, ali po rastojanju sasvim bliska veza s petrovač-kim mozaikom može se pratiti u susjednom polju Buljarici, na lokalitetu Goluboviči, gdje je sad crkva Svete Petke. Kod nje je, na gamom kraju polja, vlasnik jednog maslinjaka, krčeći zemlju, podigao čitave blokove mozaičkog poda i ugradio ih u medje oko maslina. Sudeći po grubljoj izradi crvenih i bijelih kockica, mozaik je iz VI vijeka, ali samo na osnovu autopsije nije mogućno odrediti kakvom je građevinskom kompleksu pripadao. Ako je tu bila kakva ranohrišćanska bazilika, što je vrlo vjerojatno, lako je uočiti da se sjedište ekonomije samo prebacilo iz jednog u drugo polje, udaljeno jedno od drugog svega dva kilometra. Iz nekih nama konkretno neizvjesnih 10 Trikonhos u Baru, pogled sa jugozapada — Triconque à Bar, vue du sud-ouest razloga, ali po opštoj pojavi poznatog bježanja robova s latifundijskih imanja, i time njihovog zapuštanja, zamro je život u petrovačkoj vili, a nastavljen u buljaričkom manastirskom (?) kompleksu. U Barskom rodoslovu spominje se Petrovac pod nazivom Lastua, a Lastva je s Buljaricom pripadala benediktinskoj opatiji na Racu, osnovanoj već u IX vijeku. Godine 1303. ili 1306. kralj Milutin je podario povelju ovoj opatiji i u njoj nabrojao sva njena imanja, u koja spadaju i Petrovac i Buljarica. U stvari, kralj je ovom poveljom sankcio-nisao stanje koje je zatekao. Pomenuto je već kako stari manastiri nasljeđuju iz vijeka u vijek posjede koji su ostavljeni u iura reservata lokalnih episkopa. Mi ne znamo koliki je usus fructus bio u pojedinim slučajevima prilikom osnivanja manastira u Prevalitani, ali kontinuitet nasljeđivanja imanja, kao što je ovaj o kome govorim, po nalazima crkava iz epohe ranog hrišćanstva u gotovo svakom polju na Crnogorskom primorju govori o redovnom koriščenju tih odredaba u ovoj provinciji. U prilog ovoj tezi ide nalaz barskog trikonhosa, iz VI vijeka s dodatnim građevinama sve do XI vijeka. U više navrata pokušan je prodor u probleme koji su otvoreni pronalaženjem ovog trikonhosa i, pola vijeka ranije, tragova jedne aglomeracije s mozaikom na bivšem ušću rječice Rikavac u more, na drugom kraju Barskog polja. Bar, kao što je poznato, nije antički grad. Urbana struktura grada, podignutog na jednoj stijeni udaljenoj od mora oko 4 km, podsticala je Đ. Boškovića na pomisao da u rasporedu srednjovjekovskih ulica, kao i u Jirečekovoj pretpostavci o Antipagrai — Prokopijeva — Anti-patra, otkrije izvjesne tragove antičkog grada. Identifikovanjem Antipagrae s Antipatrom i njenim ubiciranjem u albanskom gradu Beratu, kao i semantičkom analizom naziva Antibaris, kojom je dokazano da on ne potiče od romanskog Anti-Barija, nego od osnove ber, bar — sa značenjem vlažnog, moč- varnog zemljišta — koja je nastala u vrijeme slovenskih metateza — otpala je pomisao na antički Bar ispod srednjovjekovnog.20 Barsku građevinu čini trikonhos s narteksom (si. 9, 10, 11, 12). Sam tri-konhos s kontraforima na spoljašnjim stranama apsida, s prilično velikim prezbiterijalnim prostorom, s lađom kvadratne osnove i s narteksom kojemu su na sjevernoj i južnoj strani dodate dvije kvadratne prostorije, kompaktna je ranohrišćanska crkvena cjelina. Šteta je što prilikom iskopavanja nije uočeno je li u sjevernom kompartimentu postojala piscina, što bi u slučaju da je to konstatovano značilo kako je tu izvođen obred krštavanja. U sjevernoj apsidi trikonhosa nađena je, međutim, velika zidana i zasvođena grobnica, nema sumnje osnivača te crkve, što već samo sobom govori da je ovdje u pitanju memorijalna građevina. Nju je sebi za mauzolej mogao podići samo 11 Trikonhos u Baru, grobnica južno od naosa — Triconque à Bar, tombe au sud du naos 12 Trikonhos u Baru, fragment impost kapitela — Triconque à Bar, fragment de l’imposte-chapiteau episkop. U takvoj crkvi naprije nije služena liturgija, osim što je jednom godišnje držan pomen sahranjenom ktitoru. Kako dva odjeljenja na sjeveru i jugu od narteksa podsjećaju na pastoforije ili na baptisterijum i đakonikom, i kako se u sjevernom zidu prezbiterijuma nalazi jedna niša (proskomidija), a zatim kako su narteksu dodati jedan trijem i druge građevine, pa podignuta još jedna velika zidana i zasvedena grobnica južno od broda — ova crkva je očigledno promijenila prvobitnu namjenu. Od memorijalne postala je, po svoj prilici, katedralna. Vjerovatno je pri njoj bila rezidencija episkopa koji je potpao pod Dračku arhiepiskopiju 732. godine zajedno sa svim prevalitanskim episkopima, kako se kaže u pomenutom spisku sufragana iz IX—X vijeka. Tako bi prepravke barske crkve mogle biti smatrane kao dokaz o osnivanju Barske episkopije prije 732. godine. Ta crkva je prije XI vijeka bila srušena a u srednjem dijelu trikonhosa i u njegovoj istočnoj apsidi podignuta je jedna manja preromaniška crkvica koja je po narodnom sjećanju bila posvećena lokalnom svetitelju, zetskom kralju sv. Jovanu Vladimiru. Kad je podig- nuta nova episkopska katedrala (Sv. Teodora ?) u Starom Baru, u nju je iz ovoga trikonhosa, bez sumnje pošto je već bio u ruševnom stanju, prenijet podni mozaik, nađen u komadima u podu nove barske katedralne crkve ( si. 13, 14). Ova hronika barske crkve pokazuje kako je prvo njeno zdanje bilo podignuto u Barskom polju, gdje je i mogla biti osnovana Barska episkopija. Zatim je njena stolica prenijeta u novi grad na hridini udaljenoj oko 4 km od barskog trikonhosa. U čitavoj ovoj promjeni nas najviše zanima sam proces preseljavanja crkvenog sjedišta. Pri tome i to što se za potvrdu legitimiteta toga čina uzima materijalni dokaz o pravu nasljeđivanja. Bilo da je to 14 13 Fragment mozaika iz barskog trikonhosa, nađen u Starom Baru — Fragment de mosäique, provenant de la triconque de Bar, découvert à Stari Bar 14 Fragment mozaika iz barskog trikonhosa, nađen u Starom Baru — Fragment de mosäique provenant de la triconque de Bar, découvert à Stari Bar episkopska »teritorija« u smislu Justinijanove novele (Nov. lust., 11, 5) episkopu Akve, bilo episkopska memorijalna crkva, bilo prenijeta relikvija (mozaik) — takav dokaz se pouzdano može unijeti u argumentaciju o legimitetu Dukljansko-barske arhiepiskopije, kakvim se on u srednjem vijeku činio dokazanim, a ne kakvim on nama danas izgleda. Taj legitimitet je negiran od strane istoričara i iz razloga što nema nikakvih pismenih pomena barskoj episkopiji prije 732. godine, kad je car Konstantin V oduzeo papi ilirsku diocenu zajedno s Prevalisom i podvrgao je Carigradu i kad su prevalitanski episkopi potpali pod Dračku arhiepiskopiju. U pomenutom spisku episkopija koje su ulazile u sastav Dračke arhiepiskopije kao njeni sufragani nabrajaju se episkopije: »o Diocleias, o Skodrön, o Drivdston, o Poläthon, o Antibäreos«. Pošto, dakle, u IX—X vijeku postoji dukljanska episkopija, zaključeno je da se može govoriti o njenoj ranijoj fuziji s barskom episkopijom, na šta su se pozivali Barani boreći se za nezavisnost svoje arhiepiskopije.21 Takva interpretacija sad se, poslije otkrivanja barskog trikonhosa iz VI do VIII vijeka, poslije prenošenja mozaika iz njega u pod novopodignute arhiepi- skopske crkve u starom barskom gradu (Sv. Teodora ?), može modifikovati. Naime, i pored mogućnosti kontinuiteta episkopije u Duklji, stoji i to da se van Duklje nalazi još jedan episkopski kompleks građevina iz VI vijeka — u susjednim Doljanima, sa dvije crkve, od kojih, kako ćemo vidjeti naprijed, jedna je trikonhos a druga trobrodna bazilika s veoma reprezentativnim, bez sumnje episkopskim, sarkofagom, smještenim u jednoj kapeli sjeverno od protezisa (si. 15). A poznato je i da prirodni izlaz Duklje na more izbija u Barsko polje, dok Skadar ima svoju izlaznu geopolitičku tačku na ušću rijeke Bojane (Barbara, Drilon) u more. Iz ovoga proizilazi da je prije dukljanskoj negoli skadarskoj episkopiji mogla pripadati »teritorija« Bara. Uostalom, sav kasniji razvitak Bara kao episkopskog grada, dok je Skadar i dalje ostajao 15 Doljani, poklopac sarkofaga — Doljani, couvercle du sarcophage da važi kao glavni grad Prevalisa (do osnivanja Dračke teme), to posredno potvrđuje. Da je tada koji od dukljanskih episkopa tu, na svojoj »teritoriji«, mogao podići sebi grobnu crkvu ne može biti dvoumljenja s obzirom i na doljanski primjer. Gledajući pred sobom još uvijek impozantne ruševine episkopskog trikonhosa u Barskom polju i prenoseći iz te crkvene građevine dio poda s mozaikom u pod tek sagrađene arhiepiskopske katedrale, ugrađujući u pali trikonhos malu crkvicu u vrijeme postanka kulta prvog i jedinog domaćeg svetitelja, sv. Jovana Vladimira, sve bez sumnje iz razloga dokazivanja legitimiteta nasljeđivanja, odnosno iz političke potrebe postojanja samostalne crkve u samostalnoj i od pape priznatoj (Dukljanskoj) državi, nije moralo, čini mi se, ni oslanjanje barskih arhiepiskopa na dukljanjsku tradiciju izgledati tako sumljivo kako se učinilo istoričama. Arheološki nalaz je takođe dokumenat, i to nepokolebljiv. Očigledno, s trikonhosom u Baru može se drukčije interpretirati tolika upornost u dokazivanju veze između barske i dukljanske episkopije. Ona od sada ne mora počivati samo na pretpostavci 0 nasljeđivanju kao posljedici propadanja i nestanka dukljanske episkopije, nego na činjenici o nekadašnjoj pripadnosti barske »teritorije« dukljanskoj, zbog čega bi i jedan od dukljanskih episkopa mogao na toj svojoj »teritoriji« sasvim normalno izabrati sebi mjesto za mauzolej. Barsko polje je jedno od najvećih i najplodnijih na Crnogorskom primorju. Ta činjenica je mnoge stavljala u nedoumnicu o njegovoj eksploataciji kad u starim izvorima i piscima nijesu mogli naći ama baš nikakav podatak o kakvom gradu u njemu. S tragovima iz rimskog doba ili kasne antike na ušću bivše rijeke Rikavac u more, ipak je moguće pretpostaviti da je negdje u njemu morala biti podignuta bar kakva vila. Na bivšoj latifundiji mogla je crkva zasnovati svoju novu ekonomsku »jedinicu«. Veliko Barsko polje nastavlja se s još jednim, Mrkovskim poljem u kojemu su se, prije no što su uništeni novim kolskim putem, mogli opaziti temelji jedne stare crkve, nešto manje od one na Topolici i čini se trikonhalne osnove. Pa 1 u malom polju iza plaže Velji pijesak u Dobroj vodi još jedna velika crkva, izgleda trobrodna bazilika, potvrđivala je svojim doskorašnjim ostacima gotovo redovnu pojavu o kojoj je do sada bilo riječi — podizanje ranohrišćanske crkve na ivici plodnog polja. I ove, kao i druge slično situirane na Crnogorskom primorju, nijesu cemeterijalne crkve ili bar to sve one nijesu bile. Njih su većinom podizali kaluđeri Prevalitanske mitropolije kad su nastajali veliki crkveni posjedi. Osim što o tome očito svjedoče ostaci crkava, položaj sela, redovno sa svojim crkvama iznad ovih polja, pokazuje kako je postojala jasna podjela između velikog, dodijeljenog, i sitnog, inokosnog, posjeda s različitim građevinskim aglomeracijama. Ovu će razliku zbrisati slovenska seoba, ali će jaz opet nastati na feudalnoj osnovi u kasnijim vijekovima. Na ulcinjskom primorju sve odlike dezurbanizacije i ruralizacije koje su dovele do ranohrišćanskih crkava u poljima — Goransko, Ulcinjsko i Anamal-sko — mogle bi ovdje biti zastupljene da su ih naša istraživanja na vrijeme obuhvatila. Već samo to što se s pravom smatra da je na lijevoj obali Bojane u VI—VII vijeku podignuta manastirska crkva posvećena sirijskim mučenicima Sergiju i Vakhu, koja je postala grobna crkva zetskih (dukljanskih) kraljeva — jasno je da ova oblast u razvoju ranohrišćanskih crkava i metohija nema periferni značaj. U blizini Skadra, koji je i Prevalisu i Duklji bio glavni grad, nastaće veoma gusta koncentracija episkopija, po obimu usamljena na čitavoj našoj jadranskoj obali i njenom neposrednom zaleđu. Do takve koncentracije episkopija dovelo je pretvaranje satelitskih gradića oko Skadra (od kojih su neki bili rimski kašteli) u episkopske gradove. Kad se ne bi nalazili na veoma bliskom rastojanju, jedva tridesetak kilometara udaljeni od svog centra, gradovi Svač, Sapa, Danj, Sard, Drivast i Baleč, s manastirom Sv. Srdj i Vakh i sa starim ilirsko-helenističkim gradom Olcinijumom — ne bi se moglo zaključivati, osobito ne prije arheoloških istraživanja, da je najveći dio oblasti Zabojane i Zadrima bio uključen u veliki crkveni posjed na kojemu se zbilo šest episkopija. Do sada je samo u starom ulcinjskom gradu došlo do sistematskih arheoloških iskopavanja.2- Osim što su otkriveni svi stratigrafski slojevi, od ilirsko-helenističkog do posljednjih turskih adaptacija i novogradnji, u gradu je nađena već pomenuta zasvedena ranohrišćanska grobnica (si. 16). Od jedne veće crkve — možda bazilike — ostali su još stubovi i impost kapiteli u sekundarnoj upotrebi u velikoj srednjovjekovnoj cisterni do same grobnice. I pored iskopavanja u njihovoj neposrednoj bližini, crkva nije nađena. Njena pojava u citadeli Ulcinja, međutim, ne bi bila iznenađenje, bez obzira na to što je ta citadela uvijek služila svojoj namjeni. Ako se samo sjetimo primjera episkopije 16 Ulcinj, ranohrišćanska grobnica — Ulcinj, tombe paléochrétienne Aquae, lako je mogućno zamisliti da je u doba Justinijana, od kada datiraju ulcinjski ostaci ranohrišćanske arhitekture, episkop stolovao u tvrđavi, o čijoj se odbrani i brinuo. Na drugi način se ne može objasniti ni postojanje tako velike grobnice u samom jezgru utvrđenja. S otkrivanjem crkava u gotovo svim tvrđavama koje su posljednjih godina istražene na jugoslovenskom Limesu u oblasti Đerdapa, ova pojava postaje razumljiva. Razlika između graničnih vojnih i episkopskih tvrđava može se objasniti i pripadnošću crkava — garnizonu ili episkopu. Do sad je pažnji istraživača uvijek izmicala jedna druga teritorija, oblast Crmnice, koju, kao jednu od županija iz X vijeka, pominje pisac Barskog ro-đoslova (c. XXX, XXXVIII, XXXIX, XLV, ed. šišić). Ona ima dva plodna polja, Orahovsko i Limsko (Crmničko), a na kraju ovog zadnjeg, blizu ulaza u sozin-ski tunel, našao sam u sekundarnoj upotrebi (služio je kao »časna trpeza«) jedan impost-kapitel koji je po drugi put upotrijebljen na nekoj preromaničkoj crkvici, možda i na istom mjestu gdje je sad crkva Sv. Petra. Strane imposta ukrašene su ranohrišćanskim krstom, dok je još jedan, veći i grublje deko-risani krst (si. 17, 18), bez sumnje iz kasnijeg vremena, ispunjavao svu gornju površinu s koje su prvobitno polazili luci. Po ovome, i još po položaju sadašnje crkvice na nevisokom zaravnjenom brijegu, treba pretpostaviti da se tu nalaze temelji jedne ranohrišćanske crkve, koja je tri-četiri vijeka docnije mogla 17 Impost kapitel iz crkve Sv. Petra kod sozinskog tunela — Imposte- chapiteau de l’église de St.-Pierre près du tunnel de Sozina 18 Gornja strana impost kapitela iz crkve Sv. Petra —■ Coté supérieur de Vimposte- chapiteau de l’église de St.-Pierre 19 Fragment parapetne ploče ili sarkofaga s »Bače« kod Vira — Fragment de la dalle du parapet ou du sarcophafe de la località de »Bača« près de Vir biti adaptirana u ranoromaničku. Možda je s ovog mjesta dospio u »Baču« (Baštu), bivši dvorski rasadnik kod željezničke stanice Virpazar, fragment jedne strane sarkofaga ili parapetne ploče od bijelog mermera (60 X 28 X X 9,5 cm), pronađen 1955. godine (si. 19 ).23 Vegetabilni ornament ovog fragmenta je sasvim lišen antičke stilizacije. Na nju samo izdaleka podsjeća dvojna vriježa s četvorolatičnim cvijetom, jako naturalistički razgranata. Stilski se uklapa u isto tako neantičke, varvarizovane i naturalističke dekoracije reljefa koji su nađeni u Doljanima. Mada se i na »Baču«, zbog njenog položaja — takođe na blagoj brežuljkastoj zaravni, na drugoj strani polja već čuvene ilirske i slovenske nekropole Mijele (s nalazima iz La Tène I i iz VII—Vili vijeka)24 — može računati kao na lokalitet s jednom ranosrednjovjekovnom crkvom. Ni o njoj se ne može ništa više reći dok se ne preduzmu iskopavanja. To isto bi trebalo uraditi u drugom crmničkom polju, Orahovskom, u mjestu Mirište kod Potkraja, u blizini jedne ilirske humke koja i danas nosi naziv Mogila. Baš na dodiru Crmničkog s Orahovskim poljem (Mijele) postalo je poznato kako se na mjesto ilirske nekropole javlja slovenska, a ako im je, kao što je ovdje slučaj, u blizini mirište — treba očekivati i hrišćansku. Nedaleko od Mirišta, u Orahovu, podignuta je u XV vijeku filijalna crkva vranjin-skog manastira Sv. Nikole koji je osnovan početkom XIII vijeka na velikom crkvenom vlastelinstvu. Jedan vranjinski metoh je postojao i u Zetskom polju, na Plavnici, donedavno najvećem pristaništu na sjevernoj obali Skadarskog jezera. Plavnicu je 1220. godine Stefan Prvovjenčani priložio Žičkoj arhiepiskopiji,25 a od nje je 1233. godine oduzeo arhiepiskop Sava Nemanjić i dao Vranjinskom manastiru.26 A na sjevernoj obali Skadarskog jezera, između Plavnice i starog ušća Cijevne, nađeni su ilirsko-helenistička nekropola (u Donjem Gostilju),27 grčki lagymos, dvije amfore i drugi predmeti (u Matagužima),28 koji tu nagovještavaju jedno veće antičko naselje. Ako se ovome doda da su u kaštelu Obolon (Oblun) nad rijekom Moračom i Gornjim Blatom zatečeni tvrđava i predmeti materijalne kulture iz ilirsko-rimskog vremena i iz srednjeg vijeka (s jednom crkvom 10,50 X 6 m),22 treba zažaliti što se arheološka sonda nije na vrijeme spustila do starih i sad već nestalih naselja Plavnice, Starog Gostilja, Starog Mataguža, Karabeža i Rake, to jest između donjeg toka Morače i nekadašnjeg ušća Cijevne u Skadarsko jezero. To je, na kraju, vodena saobraćajnica (La-beatum lacus), koja je spajala antičku Skodru s Meteonom (Medunom). Tu je cvjetao život već od palafitskih civilizacija, a pogotovo u starom vijeku, pa treba pretpostaviti i u vrijeme kasne antike i ranog srednjeg vijeka. U Lješkopolju, s desne strane Morače, strči iz šipraga u podnožju Malog brda jedna gomila ruševina koju mještani nazivaju Magara; radi se, kako je autopsijom utvrđeno, o jednoj kasnoantičkoj ili ranosrednjovjekovnoj aglomeraciji. I ovdje — po smještaju na ivici vrlo plodnog polja — imamo pred sobom još jedan, po izgledu bolje očuvan, ranohrišćanski manastir (?). Poviše Magare se okačila okapina Crvena pećina, a iznad nje, na samom vrhu Malog brda, jedna turska tvrđava pokrila je jedno ranije utvrđenje. S njega se može nadgledati čitavo Lješkopolje. Dobro poznati rimski municipalni grad Doclea odavno je zainteresovao istraživače i svojim ranohrišćanskim građevinama. Ali, prije no što i one u ovom pregledu nađu mjesta treba se podsjetiti kako im je i u Duklji, kao i u drugim rimskim gradovima, morao prethoditi onaj ne odveć lako prepoznatljivi trag prvih hrišćanskih zajednica koje je pod svojom korom krila kasna antika. Do sad se o njima znalo preko čuvene »Podgoričke čaše«, a sad se, posredno, s nalazom jedne jevrejske grobnice može govoriti i o monoteističkim vjernicima Dokleje.30 Jedan nalaz o kojemu će sada biti govora, potkrepljuje uvjerenje da je među njima bilo i hrišćana. Da se o hrišćanima u Dokleji može govoriti prije podizanja dvije velike bazilike pokazao je nalaz jedne stele 1954. godine. Prilikom revizionih iskopa- vanja u bazilici A nađena je ta stela s timpanom i natpisom koji su neobični za Duklju. Po čitanju A. Misure njen tekst glasi : I.NEFRINUS ~ C - FANIVS — .. . DVCIT . (eum) AE TERNA . DOMVS . IACET • HIC . SEDET • PERENN • VIC . VI(t) AM • A [ ( eter ... habe ) ] NS....QV(i) EVIT . IN • ANN .... DIE ~ XV Gornji dio stele u vidu pravougaonika izdijeljen je u tri trougla u kojima su uklesana slova D(eus) O(ptimus) M(aximus) — inicijali koje su pagani stavljali na svoje spomenike, ali su ih upotrebljavali i hrišćani, naročito kad su imali posla s rimskom administracijom. Tom opštom formulom moglo se izbjeći pominjanje paganskog Jupitera, a kako je u njoj riječ samo o jednom bogu — razumljivo je što se monoteistima ona pokazala prigodna. Istina, natpisi na dvije dukljanske are — Dis omnibus Casticius Tertullin(us) ex vot(o) i Dis de abusq(ue) omnibus.. .3I približavaju se formuli za stele, ali oni, osim što pominju više bogova, nemaju one druge elemente po kojima više no po ovoj formuli pretpostavljamo da novootkrivena stela ima hrišćansko obilježje. To su najprije tri trougla, koji u ranohrišćanskoj simbolici mogu da predstavljaju i hrišćansko Unus de Trinitate. Zatim još dvije formule u natpisu: Vita aeterna i Victor perrenis. S prvom formulom se završavaju akta Nikejskog sabora (325. godine), dok se drugom često oslovljava Hristos na ranohrišćan-skim spomenicima.32 »Vječni život« i »Vječni pobjednik« doklejskog hrišćanina I. Nefrinusa na ovoj steli iz IV vijeka (ona je iz tog vremena) mogu se tako zamisliti ako se ima u vidu onaj sinkretizam koji je s paganskim i hrišćanskim vjerovanjima vladao u prvim vijekovima kasne antike. A onda, s obećanom pobjedom nad smrću i željom za vječnim životom, i onaj zanos pristalica nove religije koji na našoj steli ima romantičarski prizvuk. Sve to ujedno uzeto ilustruje činjenicu o dubljem korijenu iz kojega je nastala narohrišćanska arhitektura i umjetnost. U nekropolama Duklje nađeni su stakleni sudovi u obliku čaša i tanjira s vegetabilnim i geometrijskim ornamentima i scenama s ljudskim i životinjskim figurama (u grobovima jugoistočne nekropole br. 86, 235, 243 A i 240 i u zapadnoj nekropoli: grobovi br. 4 i 5). U scenama su prikazi paganskog kulta 20 »Podgorička čaša«, detalj: Jona je izbavljen iz utrobe kita — «Coupe de Podgorica», détail représentant Jonas vomì par la baieine — Herkula pred žrtvenikom i jedan motiv iz Bahovog (?) repertoara. Kako su svi sudovi od stakla iz nekropola Duklje — boce, krčazi, čaše, pehari, zdjele, tanjiri, balsamariji, unguentariji, toaletne bočice, olla cineraria — veoma slični onima iz radionica Kelna, Italije, Egipta i Sirije, može se pretpostaviti da je i »Podgorička čaša« import. Rimsko staklo je bilo u velikoj upotrebi, pa ga zato i ima u mnogobrojnim oblicima zastupljenog i u dukljanskim nekropolama. Ne zna se je li u Duklji postojala kakva staklarska radionica, ali ne treba sve predmete od stakla — naročito one iz poznijeg vremena, kad je bila šire rasprostranjena lokalna proizvodnja, pripisati stranim radionicama. Ono što »Pod-goričku čašu« odvaja od ostalih čaša i tanjira Duklje je hrišćanska ikonografija njenih scena.33 Izgravirane scene na toj posudi su inspirisane molitvom za spasenje duše umrlog — Ordo commendationes animae. Scene su : Avramova žrtva, Jona izbavljen iz utrobe kita (si.20), Istjerivanje Adama i Eve iz Raja, Adam i Eva kod drveta saznanja, Vaskrsenje Lazarevo, Mojsije (pogrešno: Petar) otvara izvor u stijeni, Daniel među lavovima (si. 21), Tri dječaka u peći, Cista Suzana. Kao što se vidi, radi se o konkordancijama starozavjetnih sa novozavjetnim temama. Pri tome u starozavjetnim scenama ima i čisto pa-ganskih motiva, kao što je nagi Jona pod lozom. Podgorička čaša je zanimala filologe34 koji su u natpisima vidjeli ilirske dentalne aspirate od kojih se jedan zadržao u tekstu Diunam de ventre queti 21 »Podgorička čaša«, detalj: Danil među lavovima — «Coupe de Podgorica», détail: Daniel parmi les lions liberatus est (Jona je bio izbavljen iz trbuha kita) mjesto Jonas ... Kako se pisac natpisa izražavao na vulgarno-latinskom, tako je i slikar scena na toj čaši (ako to nije ista ličnost) na vulgaran način shvatao hrišćansku ikonografiju. On se nije direktno služio ni literarnim izvorom, ni gotovim ikonografskim predloškom, već ono što je znao napamet je pisao i slikao. Da je njegovo znanje summa summarum znanja, usvojenog od koga drugog ili starijeg, vidi se i po interpretaciji scene Petrus virga perquouset fontes ciperunt quorere. Vulgarna ikonografija je podsticala, dakle, zamjenu jevrejskih ličnosti sa hrišćanskim, što je opaženo u prvim vijekovima poslije Milanskog edikta kao izraz otvorenih sukobljavanja hrišćana s Jevrejima oko vrijednosti izvora, u ovom slučaju Starog zavjeta, za konstituisanje nove ikonografije. Istina, to što Petar zamjenjuje Mojsija nije novost; takva se zamjena nalazi već na sarkofazima,35 ali je sasvim neobično to što Petar otvara izvor u drvetu a ne u stijeni.38 Iako se na crtežu lakše uočava drvo s krošnjom i lišćem nego mlaz vode koji je izbio iz zemlje (stijene), kako je uobičajeno u starijim prikazivanjima ove scene, ne radi se o drvetu kao ikonografskoj zamjeni stijene, nego po svoj prilici o pogrešno shvaćenom izvoru koji je s ravnog tla šiknuo uvis i počeo da se osipa u vidu kapljica. Crtaču je taj mlaz mogao biti nalik na krošnjato drvo, pa je — ne znajući ikonografski smisao scene — mogao prikazati i drvo iz čijeg stabla izbija mlaz vode. Kad ovo kažem ne gubim iz vida tumačenje o kultu vode u sceni Krštenja u Jordanu, kao ni stari kult drveta vezan za scenu Raspeća na drvenom krstu, što je navedeno kao objašnjenje scene na Podgoričkoj čaši. Mislim da je njen slikar bio daleko od učenih egzegeza koje mi otkrivamo u drugim ranohrišćanskim piscima i ikonografima. Kako »Pođgorička čaša« spada u grupu staklenih tanjira koji su i po veličini i po obliku jednaki i u paganskoj i u ranohrišćanskoj umjetnosti, kako su scene na njoj ispisane s mnogo pogrešaka na vulgarnom jeziku, kako se ona stilski ne uklapa ni u rajnske ni u italske proizvode ovakve vrste, kako se u grobnicama Duklje nailazi na staklo s antičkim motivima — prije će biti da je ta čaša iz vremena kad u Duklji nije bio jače razvijen hrišćanski kult, dakle iz IV vijeka, nego iz vremena kad se Duklja sigurno nalazi među prvim gradovima Prevalisa koji imaju episkopiju. 0 12 3 4 5m 10m 22 Duklja, bazilika A — Duklja, basilique A Po pomenu u istorijskim izvorima, Doclea ima dva episkopa u V (Evandrus, 451. i Maximinus [T], 451—458. [?]) i dva u VII vijeku (Paulus i Nemesianus, 602. g.),37 mada se po građevinama koje su u Duklji i njenoj okolini otkrivene vidi da bi ih trebalo očekivati i u VI vijeku, kad je doklejska episkopija bila u najvećem usponu. To znači da se u istoriji dukljanske episkopije ne može govoriti na osnovu pisanih dokumenata; njima se moraju dodati i arheološki dokazi kao najvrijedniji i, zbog efemernosti pisanih, kao jedini za najveći dio njenog postojanja. Zato, u rekonstrukciju prvobitne zgrade doklejske rano-hrišćanske crkve moramo unijeti i argumentaciju koja je do sada izmicala njenim hroničarima. Prvo, mora se poći od dobro poznate činjenice da je Prevališ jedna od onih provincija koja je, poslije Milanskog edikta, dobila samostalnu mitropoliju (arhiepiskopiju), kad i salonitanska. Da je, zatim, dugo ostala u onim čestim kovitlacima sukoba između pape i episkopa Istočnog Ilirika, sukoba koji su vijekovima potresali balkanske provincije. S jedne strane, obavezni na poslušnost papinom eksponentu, egzarhu u Solunu, a, s druge, unutrašnjim protivurječnostima i pod pritiskom iz Carigrada natjerani da se pokoravaju vrhovnoj jurisdikciji carigradske patrijaršije, prevalitanski episkopi su po svoj prilici bili nejedinstveni i više puta izlagani međusobnim gloženjima i trvenjima, što je moralo slabiti hijerarhijski poredak a time i autoritet. Nije isključeno, pri tome, da je jače rivalstvo postojalo i između Dokleje i Skodre — prve zato jer je bila grad koji su osnovali flavijevski carevi i što se mnogo brže razvijala od Skodre, iako je ova bila sjedište praeses-a, a drugo što je njena moć bila oslabljena uzurpiranjem sa strane solunskog 23 Duklja, bazilika B — Duklja, basilique B 24 Doljani, bazilika — Doljani, basilique arhiepiskopa prava da posvećuje episkope na čitavoj teritoriji solunskog ehzar-hata. Uza sve ovo stoji podatak o prisustvovanju doklejskog episkopa Evandra Halkedonskom saboru 451. godine, a odsustvu skadarskog. Tada je donijeta odluka po kojoj su episkopi mogli, radi osnivanja manastira, zahvatiti toliko zemlie koliko im usus fructus omogućava, upravo koliko su sami htjeli. Nije moguće zamisliti da Evandr to pravo nije iskoristio čim se vratio u Dokleju. Kao što je poznato, u Dokleji i njenoj neposrednoj okolini otkrivene su četiri velike ranohrišćanske crkve, a u Skadru još nijedna. Sve to, dakle, ide u prilog tezi da je Doklej a na kraju vladavine Kasnog carstva i u prva dva vijeka istočnorimskog gospodstva postepeno pretvarana u episkopski grad. U takav okvir treba staviti pitanje: je li Duklja bila, makar i za kratko vrijeme, sjedište Prevalitanske mitropolije? Pitanje se ne može skinuti sa spiska naučnih tema Prevalisa jednostavno zato što se već čitav jedan vijek na njega ne može na zadovoljavajući način odgovoriti.38 Što to do sada nije bilo mogućno — usljed stavljanja težišta na istraživanju u vezi s pisanim dokazima — shvatljivo je. Ali, od kako su u Duklji započeta reviziona arheološka istraživanja i od kako je programirano da se nastave radovi na njenim već uveliko neuralgičnim parcelama koje su ostale neispitane — ipak začuđuje što u tom pravcu nije učinjen ni korak naprijed. Izlaz iz takve situacije je, po mojoj ocjeni, utvrđivanje obima promjena koje su mogle nastati slabljenjem Skodre, a jačanjem Dokleje, prirodnom težnjom prevalitanskog mitropolita da bude bar malo izmaknut svakodnevnom nadzoru praeses-a u Skodri, koji je morao biti odan Carigradu, i, opet, razumljivom nastopanju pape da u sukobu s patrijarhom na pogodnim mjestima lomi biskupske štapove preko leđa prevalitanske i drugih arhiepiskopi ja Istočnog Ilirika. U takvim okolnostima ne 25 Doljani, trikonhos — Doljani, triconque treba s kanonskom nepopustljivošću tvrditi da je, s obzirom na nekad ustaljeni običaj, sjedište mitropolita moralo biti uvijek u glavnom gradu provincije. Upravo zato što se vjerovalo da je to nepromjenjiva institucija, iščezla je iz vida činjenica da među episkopima Prevalisa u IV vijeku, kad je mogla biti osnovana Prevalitanska mitropolija, nije bilo nikakve razlike osim što je onaj koji je stanovao u glavnom gradu imao u toliko manju vrhovnu vlast nad svojim sufraganima u koliko je njegova arhiepiskopija (mitropolija) bila uda- ljenija od Zapada, gdje je takva institucija postala. U vječnom osciliranju između prevage jedne ili druge (istočne ili zapadne) crkve, Prevališ bi mogla da bude primjer kako se ta institucija (sjedište prezesa i mitropolita u istom gradu) nije mogla postojano svuda održavati. Na toj osnovi bi, dakle, a ne na gledanju običaja i iskustava zapadnoevropskih mitropolija, trebalo postaviti pitanje postojanja Prevalitanske mitropolije u Duklji, bar u izvjesnim trenucima krize. Daju li nam za pravo dukljanske ranohrišćanske crkve da ovako razmišljamo? Mislim, da daju. One, reklo bi se, same sobom postavljaju neke dileme kad je u pitanju gledanje na probleme izgradnje Prevalitanske arhiepi-skopije iz opšteg ugla posmatranja. Jedna, bazilika A, je dvostruko problematična (si. 22). Raspored njenih prostorija nije uobičajen. Trebalo bi da sve bazilike imaju na zapadnoj strani narteks pa atrijum, jer je to nalagala bogo-službena praksa. Iz atrijuma, s fontanom (cantharus, lymphaeum, labrum), koja je služila za pranje ruku a čime se htjela dokazati duhovna čistoća vjernika, ulazilo se u narteks. Da bi se to učinilo u bazilici A, trebalo je prići sa istočne strane, upravo obrnutom smislu koji su crkveni pisci dali ulazu u crkvu.39 Razlog ovoj izuzetnoj promjeni prilaza bazilici u Duklji nalažen je u skučenom prostoru, što može biti najvjerovatnije. Ali, ako je tako — treba iz toga izvući i ostale zaključke i zapitati se : zašto je za tu veliku i pri tome episkopsku baziliku, sa svim prostorijama koje je predviđao program jednog takvog domus ecclesiae izabran upravo taj skučeni prostor na kojemu je moralo doći do neobičnog rasporeda prostorija? Meni se čini da je to moglo biti stoga što je na tome mjestu najprije bio kakav manji hrišćanski hram. Je li on sasvim nestao kad je podignuta bazilika A ili istraživači koji su je otkopali,40 odnosno oni koji su izvršili reviziono iskopavanje,41 na ovu činjenicu nijesu obratili pažnju — ne bi se moglo reći prije no što budu publikovani rezultati kampanje u Duklji iz 1955. godine. Drugi izuzetak bazilike A je njen istočni dio sa dvije prostorije koje su identifikovane kao protezis i đakonikon. Velika apsida je upisana, to jest sa strana zatvorena dvjema pomenutim prostorijama koje se na istoku završavaju ravnim zidom, ali tako da apsida ipak jednim plitkim odsječkom viri napolje. Tako kako je do sada prikazivana i na planu engleske ekspedicije i na revizionom planu — stavlja utisak nedorečenosti. Sve bazilike s upisanim apsidama su nastale pod uticajem sirijsko-palestinske arhitekture. Za dukljan-sku baziliku to se ne bi moglo reći. Prije će biti da su joj dva odjeljenja na istoku dodata kasnije, kako je to unijela u svoj plan i N. Petrovič. Ako to potvrdi izvještaj sa iskopavanja (koji još nije publikovan), ta bazilika svojim istočnim dijelom, a osobito proporcijskim sistemom normalno će se uklopiti u ostale na teritoriji Istočnog Ilirika iz IV—VI vijeka. Njih sve karakteriše to što po tipu pripadaju helenističkoj bazilici i što su im proporcijski odnosi podudarni, zbog čega i čine jednu grupu, veoma kompaktnu kad je u pitanju određivanje odnosa dužine i širine prilikom projekto-vanja i kad se radi o prilagođavanju konstruktivnog sklopa i izgleda bazilike potrebama novog bogosluženja koje je zahtijevalo jednu poveću prostoriju za smeštaj mase novih vjernika. Po ispitivanjima N. Petrovič proporcijski sistem naosa bazilike A je »pravougaonik dobijen obrtanjem dijagonale kvadrata«, 28 26—28 Doljani, impost kapiteli — Doljani, imposte-chapiteau to jest pravougaonik koji se dobija iz kvadratnog korijena 2 : 1, kao u bazilici s grobnicom u Nišu, u gradskoj bazilici Stobija, u bazilici A Nea Anhialosa, u bazilici grada Diona pod Olimpom (iz V vijeka) u bazilici mjesta Sijas na Kritu u i bazilici A u Filipima,42 dakle: sve u grupi »grčke škole«, kako je tu grupu definisao P. Lemerle.43 Bazilika A je s pravom nazvana episkopskom. Po njenoj pripadnosti i po »grčkom« karakteru njenih proporcija i, izgleda, po dodavanju đakonikona i protezisa uz staru apsidu, po neobičnom smještaju artijuma usljed, pretpostavlja se, ranije zatečenog i sa svih strana angažovanog prostora, iz čega se stiče utisak da je sagrađena na osnovu starijeg zdanja — moći će se sa dosta pouzdanja odrediti njena hronologija. To što su joj docnije dodate dvije prostorije na istoku ne mora značiti da je mlađa od bazilike B44 (o kojoj će začas biti riječi); mlađi su aneksi: protezis i đakonikon, koji su nadomjestili funkciju pređašnjih pastoforija, smještenih po svoj prilici između atrijuma u naosu. Zato u episkopskoj bazilici A treba vidjeti najstariji kultni hrišćanski objekat Duklje, sa građevinskim i hronološkim slojevima od vremena osnivanja Duk-ljanske episkopije do propadanja te građevine. 29—31 Doljani, impost kapiteli — Doljani, imposte-chapiteau I ispod kompleksa bazilike B, i u njoj krstoobrazne crkve, otkriveni su 1954. godine ostaci ranije građevine, čiji originalni izgled i namjena nijesu utvrđeni.45 Ako je ta neidentifikovana građevina bila srušena za vrijeme zemljotresa iz 518. godine, koji je razrušio Dokleju i druge gradove Istočnog Ilirika, razumljivo je što I. Nikolajevič stavlja građenje bazilike B poslije toga datuma. Osim po ovome, toj dataciji, po navodu L Nikolajevič, ide u prilog i stil fragmenata plastičke dekoracije koji nijesu još objavljeni. Bazilika B ima, međutim drukčiji proporcijski sistem iako mu u osnovi leži pravougaonik (si. 23). Njena pravougaona osnova naosa i narteksa se dobija iz kvadratnog korijena 3:1, što se smatra racionalnim, kao u bazilici s baptisterijumom u Stobima, bazilici Ahiropiitos u Solunu, u bazilikama B i D u Nea Anhialos, bazilici u Ermioni.46 Iako nijesu sačuvani tragovi kolonada, po shemi bazilike vidi se da su njeni bočni brodovi prema unutrašnjem bili duplo uži (1:2:1), a odnos strana pravougaonika naosa, takođe racionalan (5 : 4). I ova bazilika pripada »grčkoj« grupi, s tim što se njene paralele nalaze još bliže Solunu. Bazilike B i D u Nea Anhialos su na isti način projektovane, a i dimenzije su im gotovo identične. Racionalan odnos strana naosa (a : b) im je identičan (5 : 4), a isto takav im je odnos strana naosa a i nartensa. Kako se za identično projektovane bazilike pretpostavlja da su im planovi bili unaprijed naručeni, možda u kakvom većem projektantskom centru, vjero vatno je i plan bazilike B u Duki ju donijet sa strane. Unošenjem malo više analitičkih podataka u planove dvije dukljanske bazilike, dolazi se, kao što se vidi, do izvjesnih obavještenja o neposrednim uticajima na dukljanske ranohrišćanske spomenike. Taj uticaj dolazi iz Carigrada i Soluna, dva centra u kojima sjede oba suparnika — carigradski patrijarh i papin zastupnik. Iz podataka o tome da je skadarsko-prevalitanski arhiepiskop Senecije (oko 420., 431. i 446.) bio na strani carigradskog patrijarha, da je zajedno s četiri prevalitanska episkopa ignorisao jadnu papinu encikliku kojom se osuđuju oni episkopi koji se ne podvrgavaju solunskom egzarhu, može se zaključiti o oštrini sukoba obije crkve na teritoriji Prevalisa. Sve to, uzeto zajedno s karakteristikama dvije velike bazilike u Dokleji, govori da je ovaj grad igrao veću ulogu u crkvenoj istoriji Prevalitanske arhiepisko-pije no što crkveni hronografi bilježe. I treća bazilika — ona u Doljanima — iako izvan bedema grada na stavama Zete i Morače, ali ni na velikoj udaljenosti od njega (oko 3 km), svojim arhitektonskim odlikama (si.24) govori o Dokleji kao teritoriji preko koje struje divergentni uticaji u umjetnosti. Bazilika o kojoj je riječ otkopana je u toku dvije kampanje — 1958. i 1959. godine. Nije imala galerije ni atrijum, ali je njen narteks sa obije strane flankiran posebnim odjeljenjima, pastoforijama i dvjema kapelicama, od kojih je sjeverna funerarna. što jako pada u oči, apside dvije kapelice uz pastoforije završene su iznutra i spolja pravougao-nikom. Posebno je zanimljiv već pomenuti mermerni sarkofag u sjevernoj kapelici, koji je čitav bio ukopan u zemlju, iako su mu strane vrlo lijepo dekorisane. Pošto je naos neobično širok, a stabla stubova snažna i kratka, Đ. Stričević je zaključio da bi ova crkva mogla predstavljati neku vrstu otvorene bazilike (basilica discoperta), kao u Marusincu. I po neparalelnoj orijentaciji u odnosu na trikonhos s kojim leži na istom nivou, što znači da mu je istovremena, pomišlja se na Marusinac. Po N. Petrovič, međutim, ovo je jednostavna trobrodna bazilika proporcionisana na najprostiji način. Odnos njenih brodova i stubova grafički se može odrediti Pitagorinim trouglom. Naos ima osnovu kvadrata. Najpribližnija slika njenog naosa i narteksa je ona na bazilici s kriptom u Caričinom gradu, zatim u bazilici južno od akropolja u Caričinom gradu i u bazilici u Svinjarici kod Caričinog grada. Sve ove bazilike koje imaju naos najjednostavnijeg geometrijskog oblika — kvadrata — skoncentrisane su u Caričinom gradu i u njegovoj okolini. Doljanska po odnosima proporcija bezuslovno pripada caričingradskoj skupini, što sasvim razbija hipotezu o njenoj ikonografskoj vezi sa crkvama Salonitanske arhiepiskopije. 32 Doljani, impost kapitel — Doljani, imposte-chapiteau 33 Doljani, dekorativna ploča — Doljani, plaque décorative Raspored bazilika koje su po proporcijama slične dukljanskim (i doljan-skoj) određuje centre iz kojih je zračilo arhitektonsko mišljenje prilikom podizanja ranohrišćanskih bazilika u Prevalisu. Ove četiri o kojim je bilo riječi jedine su otkopane, tačno izmjerene i sa planovima koji omogućavaju da se o njima konkretno govori. One, za sada, i predstavljaju prevalitansku rano-hrišćansku baziliku. Hoće li druge bazilike, prije svega one u Boki Kotorskoj koje se naziru iz fragmenata, kad eventualno budu otkopane i izmjerene pokazati tendenciju približevanja ili podudaranja s bazilikama salonitanske ili koje druge zapadnjačke grupe bazilika — nije mogućno tvrditi, ali se to može pretpostavljati po istorijski inače poznatoj podjeli teritorije Crne Gore između dva centra hrišćanstva — Carigrada i Rima. Time će se odgovoriti i na pitanje kuda je praticala granica između Istočnog i Zapadnog rimskog carstva — preko Boke Kotorske ili pored nje. Dok se za trikonhos u Baru moglo po grobnici u sjevernoj konhi pouzdano kazati da je sepulhralne prirode, drugi takav veliki trikonhos u Doljanima (si. 25) — po tome što nema monumentalnu grobnicu u sjevernoj konhi — izgleda da to nije.48 Veoma lijepi sarkofag od uvezenog (grčkog?) mermera smješten je, kako je navedeno, u posebnoj kapelici bazilike. Po jedinstvenom stilu dekoracije sarkofaga i jedne parapetne ploče otkopane u atrijumu bazilike zaključeno je da su obi je crkve istovremeno dobile arhitektonski dekor — iz iste radionice ali od ljudi »nejednake zanatske vestine« ili od majstora klesara iz nešto mlađe bazilike koji se trudio da što vještije kopira uzor sa susjedne crkve (si.26—33). Ako se ovome doda da je trikonhos, sudeći po fragmentima parapetnih ploča dekorisanih krstovima i rozetama, imao temlon i amvon, da je po svojim površinama bio ukrašen mozaikom, da je imao atrijum, da je uopšte solidnije i brižljivije zidan — čini mi se da se može pobliže odrediti kako hronologija tako i namjena ove dvije crkve, podignute u vangradskom prostoru, na kraju jednog plodnog polja. Biće da je tu neki od dukljanskih episkopa sagradio sebi memorijalnu crkvu — trikonhos — koja je duže vremena ostala nedovršena. Uz ovu crkvu podignuta je zatim bazilika, ali to je moralo biti u vrijeme kad se nije moglo ni brižljivo, ni luksuzno graditi. Kad se pristupilo dekorisanju stubova atrijuma trikonhosa i menoa bazilike (kako pretpostavljaju istraživači: odjednom) — prilike su bile izmijenjene, pa je možda bilo uputno da se sarkofag ukopa u zemlju i smjesti u posebnu kapelicu bazilike, kako bi se trikonhos mogao komotnije prilagoditi za liturgičke svrhe (amvon i templon to pouzdano nagovještavaju). Ako bi se pokazalo da ova pretpostavka počiva i na drugim dokazima — trebalo bi očekivati da se u još neotkopanom kompleksu naiđe i na druge građevine, možda episkopski dvor. S grobljem, za koje se u preliminarnom izvještaju kaže da pripada ranom srednjem vijeku, i koje bi, po mojem vjerovanju trebalo da sa svojim nalazima doprinese raščišćavanju vrlo tamnog perioda slovenske seobe i začetaka prvih dukljanskih (zetskih) građevina u ovom kraju, možda će se i to pitanje realnije sagledati kad doljanske kampanje iskopavanja budu publikovane. Ostale crkve s teritorije Prevalisa,49 naročito u Potarju, Polimlju i u poljima oko Nikšića ne mogu ući u naš pregled ranohrišćanskih spomenika u Crnoj Gori dogod se ne izvrše neophodna naučna istraživanja putem sistematskih iskopavanja.50 Ali, i bez rezultata koje možemo očekivati od njih, na osnovu izloženog se ipak može zaključiti da je provincija Prevališ prošla kroz iste društveno-istorijske mijene koje su pratile i druge provincije Istočnog Ilirika, s tim što se ova naša u tim mijenama ponašala na specifičan način. 1 Osnovna pitanja hronologije i glavne etape razvoja v. B. Saria, Praevalita-na, RE XXII/2 (1954) s. v. O Boki Kotorskoj dok je bila u sastavu provincije Dalmacije nema posebnih studija poslije već zastarele P. Butorac, Boka Kotorska od najstarijih vremena do Nemanjića, I. prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku god. 1926-27. Ni rezultati najnovijih istraživanja u Boki Kotorskoj još nijesu dobili sintetičku studiju; J. Kovačevič, Provincija Prevališ, Istorija Crne Gore I (Titograd 1967) 241—277, sumira najvažnije probleme u vezi s osnivanjem, položajem, uređenjem i prilikama u toku varvarskih seoba, kao i s crkvenom organizacijom, i tom prilikom iznosi i novije rezultate istraživanja u Boki Kotorskoj. 2 A. Evans, Antiquarian Researches in Illyricum, Archaeologia 48 (1884) si. 18. J. Kovačevič, op. cit., 264—265. 3 J. Martinović, Kupasti cipusi iz Boke Kotorske i okoline Budve, Godiš- njak Pomorskog muzeja u Kotoru 17 (1969) 180—181. J. Kovačevič, op. cit., sl. 33. 4 Npr. Publius Lurius Moderatus, rodom iz Risiniuma, CIL III, 85. 5 Istorija Crne Gore I (Titograd 1967) sl. 48. 6 V. Popovič, Le dernier évèque de Sirmium, Revue des études augustinien-ne 21, 92—110; Idem, Mélanges de l’Ecole frangaise de Rome — Antiquite 87, 452—453. 7 S. Mijušković, Novo tumačenje jednog fragmenta iz »Tabula Peutingeria-na«, Istoriski zapisi 19 (1966) 111—129; Idem, O rimskoj cesti kroz Boku Kotorsku, Boka 1 (1969) 33—51. P.Mijović, M. Kovačevič, Gradovi i utvrđenja u Crnoj Gori, Posebna izdanja Arh. instituta 13 (Beograd-Uicinj 1975) 55—58. 8 P. Mijovič, Acruvium — Dekatera — Kotor u svetlu novih arheoloških otkrića, Starinar 13—14 (1962-63) 27-47. 9 F. šišić, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara (Zagreb 1925) 152. J. Kovačevič, op. cit., 257. 10 J. Kovačevič, op. cit., 245—246, sl. 11. 11 I. Božič, Prevlaka — Tumba, Zbornik Filozofskog fakulteta 7 (1963) 193— 210. 12 P. Mijovič, M. Kovačevič, op. cit., 63 sq. 13 I. Nikolajevič-Stojkovič, Veliki posed u Dalmaciji u Vi VI veku u svetlosti arheoloških nalaza, Zbornik radova Vi-zantološkog instituta 13 (1971) 277-292. 14 D. i M. Garašanin, Crna Gora u doba rimskog carstva do osnivanja prov. Prevališ, Istorija Crne Gore I (1967) 176. M. Parovič-Pešikan, Pjaca, s. Vranoviči, Kotor — ostaci rimske arhitekture, Arheološki pregled 14 (1972) 75—78, tab. 17, 2; 18, 3. P. Mijovič, M. Kovačevič, op. cit., 59—61. 15 I. Pušič, Arheološki lokaliteti i stanje arheoloških nauka u Boki Kotorskoj, Boka 1 (1969) 17,18. 16 I. Pušič, op. cit., 17. 17 D. Rendić-Miočević, Zlatni nakit iz helenističko-ilirske nekropole u Budvi, Opuscula archaeologica 4 (1959) 9. 18 Č. Markovič, Nekoliko novih grobova iz Budve, Boka 2 (1970) 41—53. 19 I. Nikolaj evič-Sto j kovič, Kasnoantički mozaik iz Petrovca na moru, Zbornik Vizantološkog instituta 3 (1955) 159— 161, sl. 1—4. V. Jovanić, Novi kasnoantički mozaik u Petrovcu na moru, Starine Crne Gore 1 (1963) 129—137. Istorija Crne Gore I (1967) 161, 245, 274. P.Mijović, Pregled umjetnosti Crne Gore, Crna Gora (Beograd 1976) 379—380. 20 Đ. Bošković, Stari Bar (Beograd 1962) 180—181. P.Mijović, M. Kovačevič, op. cit., 81, nap. 99. P.Mijović, Bar (Antibaris) est-elle l’héritier direct de Duk-lja?, 7. Miqdzynarodowy kongres arceolo-gii slowidnskiej V (Warszawa 1970) 140— 153. J. Kovčevič, op. cit., 271, sl. 23. 21 F. šišić, Letopis popa Dukljanina (Beograd-Zagreb 1928) 63—82. 22 Arheološka iskopavanja pod rukovodstvom Đ. Boškoviča, P. Mijovića i M. Kovačeviča 1954—1969. Preliminarni izvještaji P. Mijovič, O nekotorih aktualnih voprosah v svjazi s novejšimi arheo-logičeskimi otkritijami na Černogor-skom Primorje, Actes du /e Congr. intern. des études balkaniques et de sudest européennes II (Sofia 1970) 445—454. Đ. Bošković, Stratigraphie culturelle et ethnique d’une ancienne ville de l’Adria-tique: Ulcinj, Actes du IH Congr. intern, des études du sud-est européennes II (Athènes 1972) 335—341. 23 Pronašao ga je Đoko Kopitović iz Brčela, i odnio u Rep. zavod za zaštitu spomenika kulture u Cetinju. 24 O. Velimirović-žižić, Bar-Topolica, crkva sa nekropolom, Arheološki pregled 8 (1966) 148, tab. 31. P.Mijović, Mijelski nakit i kulturna verovanja, Starinar 21 (1970) 59—69. 25 A. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava od XII do kraja XV veka (Beograd 1926) 18. 26 Savina povelja je osporavana; na nju se međutim poziva oko 1296. kralj Milutin: A. Solovjev, op. cit., 68. U Savi-noj povelji se spominje »Sv. Jovan u Plavnicu«: I.Ruvarac, Prosvjeta (1893) 536. 27 Đ. Basler, Nekropola na Velikim ledinama u Gostilju (Donja Zeta), Glasnik Zemaljskog muzeja BiH Sarajevo, n. s. 24 (1969) 7—45, tab. 1—33. 28 P. Mijovič, Alata — Ribnica — Podgorica, Starinar 15—16 (1964-65) 85—92, si. 36. 29 P. Mijovič, M. Kovačevič, op. cit., 18—19,120—121. 39 A. Cermanović, D. Srejović, Jevrej-ska grobnica u Duklji, Jevrejski almanah (1963-64) 56—62. 31 P. Sticotti, Die römische Stadt Doc-lea in Montenegro, Schriften der Balkan-Kommission 6 (Wien 1913) 158, Fig. 98—99. 32 Kontrola čitanja pokazuje razlike na koje skrećem pažnju. Red 1: I. Nef rinitis nije potvrđeno — u Dessau, ILS index: Nerfinus. Isto tako nije potvrđeno: Fanius (3-ći red). Nađeno je: Faenius (Dessau, ILS, index). U 5-tom redu: do-mus aeterna, izraz koji se često javlja u hrišćanskim nadgrobnim spomenicima, cfr. Diehl, ILCV 3656 (Roma), 3656 A (Roma), 3657 (Roma) itd. u smislu »vječni dom« obično uz glagol fecere (u Diehl-u ima i iz balkanskih provincija). Redovi 6—7: perennis — nije jasno s čime je u vezi; cfr. vita perennis u Diehl, ILCV 1052, 11. 1312. 6. 3487 A, 3. 3490 (?) i dr. Primjer kad pridjev perennius stoji uz sedes: Diehl, ILCV 3699, 2 — perennis sedi. VIC je skraćenica za victor, victoria, victrix, cfr. Diehl, Indices. Victor se sreće na nadgrobnim spomenicima, naročito na martirijumskim. O početnom značenju riječi victor v. u V. Saxer, Victor, titre d'honneur ou nom propre?, (Rivista di Archeologia Christiana 4, 209— 218) ili u F. Riitten, Die Victor-Verehrung im christlichen Altertum (Paderborn 1936). Najzad, to što u našem natpisu od-sustvuje dedikacija DM i osobito: godine i dan smrti pokojnika lijepo se slaže sa brojnim hrišćanskim natpisima prije 313. godine, cfr. V. Saxer, op. cit., 210, što može značiti da je ovaj dukljanski natpis čak sa samog početka IV vijeka, odnosno, da u njemu imamo dokaz o prvim hrišćanima prije edikta o toleranciji. 33 U nas naj pregledni je M. Ljubinko-vić-ćorović, Ranohrišćanska staklena čaša iz Duklje, Materijali 4 (1967) 85—92. 34 A. Mayer, Antikni elementi toponomastike podgoričkog kraja, Godišnjak nastavnika Podgoričke gimnazije 1, 18—19, 35 F. Gerke, Das heilige Antlitz (Berlin 1940) 21—22. Cfr. M. Ljubinkovič-Ćo-rović, op. cit., 87. 36 P. Levi, The Podgoritza cup, The Heytrop Journal IV, 1, 55—56, fig. 1. 37 Tabelarni pregled episkopa Prevali-tane v. u Istorija Crne Gore (1967) 259. 38 Duklju kao sjedište prevalitantske mitropolije uzimali su E. Honimann, Le Synekdèmos d’Hiéroklès et l’opuscule géographique de Georges de Chypre (Bruxelles 1939) 21. P. Lemerle, Invasion et migration dans les Balkans, Revue hi-storique 211 (1954) 267. 39 »Ulazak u crkvu bio je sa zapada, sa mjesta gde zalazi sunce, jer je noć slika duhovne tame, neznaboštva, greha ...«, L. Mirkovič, Pravoslavna liturgi- ka (Sremski Karlovci 1918, 80, s pozivom na Tertulijana, Apologetic, adv. gentes c. 16. Migne, P. L., 1.1, 246, Adv. Valentinia-nos, c. 3; Migne, P. L., t. II, 580, Sv. Ata-nasije, Quaestiones ad Antiochum dii-cem, quaest. 32. Migne, P. G., t. 28, 620). 40 I. A. R. Munro (i dr.), On the Roman Town of Doclea in Montenegro, Archaeo-logia 55 (1896) 23. P. Sticotti, op. cit., 12, 138—142. 41 V. Korač, Doclea kod Titosra-da, rimski grad, Starinar 9—10 (1958-59) 378—379. N. Spremo-Petrovič, Proporcij-ski odnosi u bazilikama Ilirske prefekture, Posebna izdanja Arh. instituta 7 (Beograd 1971) tab. XI. 42 N. Spremo-Petrovič, op. cit., br. 9, 10, 11,15, 16,17, 34. 43 P. Lemerle, A propos des basiliques paléochrétiennes de Grèce, Bull, de Corr. Hellen. 70, 328. A. Grabar, L’àge d’or de Justinien (Paris 1966) 71. N. Spremo-Petrovič, op. cit., 13, 78. 44 J. Kovačevič, op. cit., 269. 45 Rezultati revizionih iskopavanja: v. I. Nikolajevič-Stojkovič, Rapport préli-minaire sur la recherche des monuments chrétiens à Doclea, Actes du Ve Congr. intern, d’arch. chrétienne (Roma-Paris 1957) 567—572. D. Vučković-Todorović. Đ. Stričević, Duklja kod Titograda, Starinar 7—8 (1956-57) 409. J. Kovačevič, op. cit., 261—262. N. Spremo-Petrovič, op. cit., 31 —32. 46 N. Spremo-Petrovič, op. cit., br. 5, 6, 22, 23, 28. 47 Đ. Stričević, Doljani kod Titograda. Ranohrišćanska crkva, Starinar 12 (1961) 281; Idem, Byzantine Archaeology in Yugoslavia at 1955—1958, Akten des XI. intern. byzantinischen Kongresses (München 1960) 587. I. Nikolajevič-Stojkovič, La décoration architecturale des églises découvertes à Doljani, Monténégro, Atti del VI. Congr. Intern, di Archeologia Cristiana (Ravenna 1963) 457—470. 48 O trikonhosu u Baru v. J. Kovačevič, op. cit., 271—272. P. Mijović, Tragom drevnih kultura Crne Gore (Titograd 1970) 133 sq. O trikonhosu u Doljanima v. V. Korać, Doljani kod Titograda, ranohrišćanska crkva, Starinar 9—10 (1958-59) 383—385. 49 V. sumarno u Đ. Bošković, Problem urbanizacije Dukljansko-zetskog, Crnogorskog primorja u srednjem veku, Isto-riski zapisi 14 (1959) 219—234. 50 Arhitektonska plastika i skulptura sa iskopavanja u Duklji i u Doljanima je publikovana u I. Nikolajević-Stojković, Actes du Ve Congr. intern, d’arch. chré-tienne (Roma-Paris 1957) 567—572; Ea-dem, Atti del VI. Congr. Intern, di Archeologia Cristiana (Ravenna 1963) 457—470; Eadem, Ranovizantijska arhitektonska i plastična dekoracija u Makedoniji, Srbiji i Crnoj gori, Posebna izdanja SAN 279, Vizant. institut 5 (Beograd 1957) 61 sq. MONUMENTS PALÉOCHRÉTIENS DE PRAEVALIS La province de Praevalis (Praevalitana) fut fondée peut-ètre en 297 déjà. Au sud-ouest elle atteignait la rivière de Mathis (Albanie) et au nord-ouest les Bouches de Kotor. A travers elle menai t la route romaine du carrefour Ad Zizio (Mosko?) vers Scodra et Lussus et de là à Dyrrhachium. La romanisation des Illyriens de Praevalis n’était pas entièrement effectuée lorsque le cuite chrétien commenda à répandre et les possessions de Téglise à se former dans cette province. Pourtant, Praevalis étant par sa situation géographique un pays du littoral adriatique, Texpansion du christianisme s’écoulait simultanément avec son expansion en Dalmatie et aux provinces voisines. Sur le territoire de Praevalis très peu de monuments les plus anciens du christianisme ont été conservés et mème toutes les localités paléochré-tiennes, reconnues jusqu’à présent, n’ont pas été recherchées par la méthode archeo-logique. Dans la présente contribution on donne un apergu de ces monuments et de ces localités. On connaìt une gemme, provenant de Risan, avec la représentation du Bon Pasteur avec l’agneau (IVe s.) et un cippe avec les representations des cratères, des poissons, des dauphins, des feuilles du laurier, de patère, mais aussi avec DMS paien, ce qui permet de la dater à l’époque avant la reconnaissance offi-cielle de l’église chrétienne. On ne peut pas encore dire avec certitude si Risan (nom antiquen Rhizon, Rizinium) avait la communauté chrétienne au IVe siècle. La première mention de Risan en haut Moyen age apparaìt dans les lettres du pape Gré-goire Ier de 591 et 595, adressées à l’évèque Sebastien (»Sebastiano episcopo Resinien-si«). Ces demiers temps on pense mème que cet évèque n’était pas de Risan, mais de Syrmium. La question n’est pas encore éclaircie et, par conséquent, ni le temps de fondation de Tévèché de Risan, non plus. A Kotor ont été aussi trouvées les traces de la période paléochrétienne — dans une nécropole de IIIe siècle avec trois différentes fagons d’ensevelir: dans l’attitude contractée, avec les members étendus, mais à différentes orientations des squelettes et par l’incinération des défunts. La continuité de Kotor a été interrompue per la disparition d’Acruvium et l’apparition de Dekàtera de sorte qu'il est impossible d’établir la condition de son organisation ecclésiastique. C’est seulement à partir du IXe siècle qu’on connaìt plusieurs monuments provenant de Kotor et des environs de cette ville. Les découvertes individuelles des IV6—Ve siècles (une colonne avec la lettre grecque »pi« gravée, les monuments à la plastique architectonique et les mosai'ques du VIe siècle en fragments, en plusieurs localités autour de Kotor) n’ont pas permis, non plus, de poser les appuis solides dans la recherche du centre ecclésiastique disparu dans les Bouches de Kotor. Selon toute apparence, il s’agit d’abord d'apparitions sporadiques du christianisme parmi les propriétaires des latifundia (à juger d’après les découvertes des villas à còté des champs fertiles) et ensuite d’organisation des communautés religieuses. La villa la plus ancienne (Ule—IVe s.) avec ime mosaique bien conservée dans une pièce et aux fragments des autres, se trouve à Petrovac sur mer. Les motifs chrétiens des mosai'ques de Petrovac sont trois poissons avec la téte commune, les feuilles de vigne, les representations des pains croisés et le motif de »roue ardente«. Ces mèmes symboles se trouvent sur les mosai'ques les plus anciennes d’Uidža, de Salona, de Poreč. Autres mosai'ques découvertes dans les villas à còté des champs le long du Littoral Monté-négrin appartiennent au VIe siècle. A Bar a été trouvée une triconque à laquelle ont été ajoutées plusieurs annexes depuis son origine (au VIe s.) jusqu’au IXe siècle. Les fragments des mosai'ques de plancher de cette triconque ont été transférés à Stari Bar lorsqu’il y fut fondé l’évèché de Duklja et de Bar. La découverte de cette triconque pose, d’une nouvelle fasori, la question de la formation de 1'organisation ecclésiastique de Duklja et de Bar dans l’état indépendant de Zeta (Doclea) sur la base de la tradition et de la légalité en relation avec l’ancienne organisation épiscopale de Praevalis avec le siège à Scodra ou à Doclea. Dans la Vieille forteresse d’Ulcinj a été trouvée une crypte voutée, les chapiteaux et les colonnes d’une église (le tout datant du VIe s.). L’organisation ecclésiastique d’Ulcinj a pu ètre très forte au VIe siècle déjà. Plus on approche Scodra, plus nombreux deviennent les sièges épiscopaux qui seront, en 732, subordonnés comme suffragants de l’archevèché de Drač (Dyrrha-chium). Très complexe est la question de l’origine du christianisme et de son expansion ultérieure en Doclea et aux environs. Outre deux basiliques dans la ville, une basi-lique et une triconque à Doljani (à 3 km de distance de Doclea), il y a également d’autres monuments jusqu’à present non examinés. La trace la plus ancienne du christiansime peut ètre, semble-t-il, suivie dans Pére pré-Constantinienne, grace à une inscription sur la stòle découverte dans la basilique A en 1954. Les initiales DOM (à une divinité) et la mention de »Vita aeterna« et de »Victor perennis« suggèrent l’appartenance chrétienne d7. Nefrinnus, auquel cette a été consacrée. Elle est datée en IVe siècle. Dans les nécropoles de Duklja on a déterré plusieurs recipients de verre et une coupe (patère) — dite »coupé de Podgorica« (datant du IVe s., à l’Ermitage) est connue depus longtemps par son décor figure qui illustre les scènes de l’Ancien et du Nouveau Testament d’après la prière Ordo Commenda-tiones animae. En résument les résultats des recherches faites jusqu'à présent à Praevalis, on peut dire que cette province était passée par les mèmes changements historiques et sociaux que les provinces voisines dans TUlyrique Orientai, mais avec certaines spécificités regionales qui se reflètent aussi dans son art. SAHRANJIVANJE U RANOHRIŠĆANSKIM CRKVAMA NA PODRUČJU SRBIJE IVANKA NIKOLAJEVIČ Vizantološki institut, Beograd U velikom i bogato ilustrovanom Atlasu hrišćanskog sveta koji su pripremili holandski naučnici Van der Meer i Mohrmann objavljene su i dve mape koje prikazuju severoistočne krajeve Jugoslavije.1 Mapa br. 19 ilustruje tri dijeceze Istočnog Ilirika: Dakiju, Makedoniju i Trakiju. Episkopska sedišta u tim oblastima naznačena su na osnovu podataka iz pisanih dokumenata pa su tako sa područja Srbije ubeleženi Sirmium, Bassianae, Singidunum, Mar-gum, Viminacium, Horreum Margi, Naissus, Remesiana, Iustiniana Prima i Ulpiana. Arheološke ostatke hrišćanskih spomenika iz vremena od 300. do 600. godine ilustruje mapa br. 14, ali od lokaliteta koji spadaju u tu epohu označeni su na području Srbije samo Caričin Grad i Sremska Mitrovica. Izostavljeni su dakle ne samo kasnoantički episkopski cetri već i mnogi drugi lokaliteti poznati po značajnim arheološkim ostacima iz ranohrišćanskog doba. Nedavno je započelo štampanje Atlasa kulture SR Srbije koji, između ostalog, ima i mapu nalazišta ranohrišćanskih spomenika na teritoriji Srbije odnosno u delovima nekadašnjih provincija Pannonia Secunda, Moesia Prima, 678 Arheološki vestnik 29 (1978) Dacia Mediterranea, Dacia Ripensis, Praevalis i Dardania. Nasuprot malopre spomenutim, skoro praznim mapama, ova mapa će pokazati veliki broj do sada poznatih kasnoantičkih lokaliteta. Ona se najčešće nalaze duž velikih saobraćajnica koje uglavnom prate tokove Save, Dunava, Timoka, slivove Drima i Morava. Spomenici sa mnogih od tih nalazišta bili su objavljeni i pre 1959. godine kada je publikovan, na engleskom jeziku, Atlas ranohrišćanskog sveta, ali je očigledno da napisi o njima nisu bili pristupačni stranim naučnicima što je — to ne treba posebno podvlačiti — gubitak i za našu arheologiju. Mada mnogi kasnoantički spomenici iz Srbije kao, uostalom, i spomenici drugih provincija rimskog sveta pokazuju izvesne lokalne odlike ipak i oni pripadaju ranohrišćanskoj ikumeni pa se mogu proučavati jedino u svetlosti svih kul-turno-umetničkih kretanja toga doba. O kasnoantičkim spomenicima iz Srbije, u pregledu novijih nalaza, poslednji put se govorilo 1958. godine na XI. međunarodnom kongresu vizantologa2 a sasvim skroman broj prikazan je i na kongresu za hrišćansku arheologiju 1975. godine u Rimu.3 Period od skoro dvadeset godina u toku koga nije bilo pokušaja proučavanja ranohrišćanskih spomenika iz Srbije u njihovom sveukupnom izgledu, s obzirom na nagli razvoj ove grane arheologije veoma je dug pa sam smatrala da je potrebno da neke, odavno poznate ali nedovoljno proučene spomenike na ovome skupu ponovno valorizujemo. Prijavljujući referat taj zadatak sam sebi i postavila. Ali, nažalost, već na početku rada pokazalo se da su moje ambicije sasvim nerealne, jer do bližih obaveštenja o davno iskopanim a sasvim sežeto ili uopšte neobjavljenim spomenicima nisam mogla doći, a da ne spominjem mnoge rezultate novijih iskopavanja o kojima se praktično ne zna ništa. Zbog toga sam se ograničila da ovde prikažem nekoliko spomenika iz Srbije i sa Kosova koji ilustruju neke od tema o kojima se raspravljalo na prošlogodišnjem kongresu u Rimu. Doduše taj kongres je bio posvećen predkonstatinovskoj eposi, dobu čiji su spomenici na našem području još malo uočeni i nedovoljno obrađeni. Međutim evolucija spomenika i umetničkih dela sa odlikama razvoja hrišćanskog kulta, o čemu se na kongresu raspravljalo — kultna arhitektura, likovna umetnost, kult mrtvih, uloga zanatstva u formiranju hrišćanskih dela itd.4 — nastavila se ne samo u Konstantinovom dobu već je u različitim vidovima trajala tokom čitavog rano-hriščanskog perioda a i kasnije, do učvršćivanja novih umetničkih stilova — vizantijskog ili romaničkog. Sudeći po nalazima iz Srbije i sa Kosova spomenici iz perioda nastajanja hrišćanstva prisutni su i na tome području. Tema o kojoj ću referisati biće grobnice, odnosno poštovanje mrtvih i kult mučenika osvetljeni arheološkim nalazima iz Srbije. Na ovu temu nadovezuje se i pitanje, već dugo vremena otvoreno i stalno aktuelno u hrišćanskoj arheologiji, o odnosu groba i oltara. Mada je suština toga pitanja istraživačima ranog hrišćanstva dobro poznato, ipak ću ukratko spomenuti do sada izneta, najzapaženija, gledišta. Kada se govori o kultu mučenika, odnosno kultu prema njihovim relikvijama, ne može se, pre svega, mimoići kapitalno deio A. Grabara5 ili značajan doprinos proučavanju memorija, groba mučenika i crkve mučenika J. B. Ward-Perkinsa6 da od mnogobrojnih radova spomenem samo ta dva. Ja ću se, međutim, ograničiti da ovde sažmem zaključke iz studije B. Köttinga o rano- hrišćanskom kultu relikvija i sahranjivanju u crkvi7 i da prenesem zaključne rezultate F. W. Deichmanna iz članka u kome je ispitivao martirijalnu baziliku, martirion, memoriju i oltar nad grobom.8 To su dve novije, celovite, rasprave o navedenim pitanjima čiji će rezultati, nadam se, pomoći da bliže ocenimo značaj nekih spomenika iz Srbije i sa Kosova. U Rimskom carstvu zbog veoma rasprostranjenog shvatanja, formulisa-nog takođe i pravim odredbama, nekropole su se morale nalaziti izvan gradskih zidina. Grobovi su grupisani po porodičnoj pripadnosti a pri tome konfesionalna pripadnost nije igrala nikakvu ulogu pa se tako najraniji hrišćan-ski grobovi nalaze na paganskim nekropolama. U početku hrišćanstva postojala je oštra granica između kultnih mesta na grobljima i euharističkog stola u parohijskim crkvama, odnosno liturgija se nije služila na grobljima već su se samo molile određene molitve za upokojene. Međutim kult mučenika koji se brzo odvojio od opštih pogrebnih počasti premostio je tu razliku. U svesti hrišćana mučenici su postali slični Hristu a njihove relikvije sve su češće stavljane u oltar, simbolično mesto žrtve Hri-stove, pa su tako dospevale i u oltare parohijskih crkava, unutar gradskih bedema. U toku evolucije tog običaja i grob mučenika je postao privlačno mesto za sahranjivanje vernika. Unošenje relikvija mučenika u crkve u kojima se redovno služila liturgija takođe je počelo da privlači vernike koji su priželjkivali da budu sahranjeni u crkvi kako bi uživali blagodeti ne samo blizine relikvija mučenika pohranjenih u oltaru već i molitve živih. Međutim dosta dugo su postojala razmimoilaženja u gledištima crkvenih starešina da li takvim željama vernika treba udovoljiti ili ih odbaciti. Ipak, malo po malo, crkve su postale groblja i sa teškom mukom se mogao vršiti odbir između vernika koji su želeli da u njima budu sahranjeni. Pošto je, tokom vremena, antički princip koji je zabranjivao sahranjivanje unutar gradskih bedema bio prevaziđen sahranjivanja su obavljana ne samo u unutrašnjosti crkve već i na prostoru oko nje. Na taj način bile su ispunjene dve želje vernika: večiti odmor blizu relikvija mučenika smeštenih u unutrašnjosti oltara uz stalne molitve živih koji su, dolazeći u crkvu, prolazili kroz groblje. Da bi došao do ovde izloženih rezultata, od kojih su neke i raniji ispiti-vaoci uspešno osvetlili, B. Kötting je u izdvojenim poglavljima proučio nekoliko posebnih pitanja: prve začetke poštovanja mučenika, zabranu sahranjivanja unutar bedema i izuzetne pojave takvog sahranjivanja, crkvu na grobu, translacije relikvija, sahranjivanje ad sanctos, sahranjivanje u crkvi i crkveno-pravne odredbe i privilegije. Spomenuta poglavlja njegove studije pokazuju da je svestrano istražio vrlo složeno pitanje ranohrišćanskog kulta relikvija i sahranjivanje u crkvi o čemu govori i bogat naučni aparat njegovog rada. Međutim dok se ovde izloženo Köttingovo istraživanje kreće u okvirima proučavanja pisanih i arheoloških izvora interesantan članak F. W. Deichmanna sadrži kritiku i polemiku sa nekim interpretacijama E. Dyggvea i R. Krauthei-mera, naučnika koji su se takođe bavili pitanjem odnosa groba i oltara. Iz studije toga autora od opšteg značaja je poglavlje o »Ranim oltarima nad grobovima« čiji naslov on stavlja pod znak pitanja. Evo, sasvim sažeto, zbog čega. Arheološki podaci za rekonstrukciju oltara nad grobom pre početka VI veka krajnje su nedovoljni i nikako ne dopuštaju pretpostavku o ranom postojanju takvih uređaja. S druge strane pažljiva analiza literarnih svedočan-stava o sahranjivanju sub altare pokazuje da taj izraz označava samo sahra-njivanje pored oltara pa F. W. Deichmann tome tumačenju poklanja dosta pažnje. Pitanje kada su oltari nad grobovima postali uobičajena pojava on smatra da mora ostati otvoreno mada se u Rimu, njihova pojava može očekivati posle pontifikata pape Simaha (498—514) a najraniji primer oltara nad grobom zabeležen je u Rimu, tek krajem VI veka.9 Da li su prilike koje je Kötting ispitivao ili one koje Deichmann navodi za Rim važeće i za naše krajeve hrišćanskog sveta, odnosno da li spomenici iz Srbije i sa Kosova pokazuju istu takvu ili, možda, drugojačiju sliku pokušaću ovde da izložim. Ostaci hrišćanske arhitekture iz Srbije sa grobnim konstrukcijama potiču sa područja van gradskih zidina, ali ima ih, takođe, izgrađenih i u unutrašnjosti bedema. Najbrojnije ostatke pružila je nekropola Niša, ali najveći broj tih vrlo zanimljivih spomenika nije još objavljen.10 Najbolje je poznata grobnica sa sačuvanom fresko dekoracijom — likovima apostola i simboličnim hrišćanskim predstavama,11 dok o grobljanskoj crkvi na čijoj zapadnoj strani je bila izgrađena odavno poznata i sada dobro konzervirana kripta ( sl. 1 ), znamo samo toliko da je u substrukciji imala grobove i da su u nekim od njih nađeni ostaci svilene odeće pokojnika ukrašene sa clavea. Iz jednog ozidanog groba koji je 1 Niš, Jagodin Mala: ranohrišćanska crkva sa grobnicom na zapadnoj strani — église paléochrétienne avec un edifice funéraire du coté ouest (rei. N. Spremo- Petrović) imao arkosoloje sačuvana je natrulela toga, cipele i fragmenti svitka u ruci obavijenoj togom. Ti nalazi nisu objavljeni, ali grobovi su u izveštaju o iskopavanju datovani u VI vek.12 Grobljanska bazilika je takođe otkrivena izvan bedema Remesiana, episkop-skog sedišta sv. Nikite. Ona je, sudeći po šturom izveštaju o iskopavanjima, imala masivne temelje, zanimljivu fijalu u predvorju i zidane grobnice u bočnim brodovima. Plan toga objekta, nažalost, nije objavljen.13 Izvan bedema Ulpiana, grada koji je Justinijan obnovio i nazvao Iustiniana Secunđa, otkrivene su dve nekropole, severna i zapadna.14 Na severnoj je otkopana bazilika sa velikim brojem uzidanih grobnica i ukopanih grobova. Na istoj toj nekropoli, u njenom centralnom delu, otkriveni su ostaci memorije sa ukopanim mermernim sarkofagom. Građevina je imala i portik a pod je bio od mozaika. Na ulaznom pragu sačuvan je natpis iz koga se saznaje da je memorija obnovljena posle nekog požara.15 Na zapadnoj nekropoli Ulpiane otkrivena je takođe cemeterijalna građevina sa bočnim konhama. Ona je već bila predmet proučavanja u sklopu pitanja tipologije nekih grobljanskih crkava kao što je, na primer, grobljanska crkva izvan bedema na Caričinom gradu.16 Grobljanskoj arhitekturi pripadale su i dve građevine u selu Bela Crkva, lokalitet Kiš, na Kosovu. Jedno je trobrodna crkva sa grobnicom sačinjenom od dve prostorije ispod centralnog naosa, a drugo memorija sa grobnicom (si. 2). Obe zgrade su nedovoljno objavljene, ali datovane su u VI vek.17 Nešto starijoj eposi izgleda da pripada crkva sa grobnicama od kojih jedna obuhvata substrukciju apside na nekropoli u Banjici kod Peći, takođe na Kosovu (sl. 3).18 Grobnicu je imala u substrukciji i crkvica na nekropoli u Trgovištu (Paza-rištu) na putu Novi Pazar—Sopoćani.19 U jugozapadnoj Srbiji na lokalitetu Dvorine-Kolovrat kod Prijepolja odavno je otkopana crkva sa grobnicom koja je verovatno pripadala nekropoli kasnoantičkog naselja kod Prijepolja.26 Do sada spomenuti primeri crkava sa grobnicama u substrukciji uglavnom su datovani u V ili VI vek a potiču, kao što je rečeno, sa nekropola izvan gradskih zidina. One, dakle, ilustruju jednu sasvim uobičajenu pojavu sahra-njivanja u čitavom ranohrišćanskom svetu čime se samo još više ističu zajednička shvatanja vernika u tome periodu. Osvrnućemo se sada na nekoliko primera arhitekture sa grobovima i grobnicama podignutim u crkvama naselja zaštićenih bedemima. Između njih možemo razlikovati one crkve u kojima su grobovi smešteni u raznim delovima građevine i one u kojima su grobnice u oltarskom prostoru. U prvu grupu spada crkva južno od akropolja na Caričinom gradu (si. 4). To je trobrodna bazilika sa narteksom i otvorenim portikom. Sva odeljenja crkve bila su popločana opekom, ali prilikom čišćenja podova primećena su na četiri mesta ulegnuća. Iako je i na tim mestima izgledalo da su opeke slagane u malternu osnovu ipak su istraživači ispitali uzroke ulegnuća pa su na tim mestima otkrili grobove i to dva u narteksu sa strane ulaza u naos i dva u zapadnom delu centralnog broda bazilike. Grob na južnoj strani u naosu sadržavao je kameni sarkofag čija je unutrašnjost imala antropomorfni izgled. Poklopac sarkofaga je ravan i ukrašen krstom u plitkom reljefu. U grobovima nije bilo priloga.21 2 Kosovo, Bela Crkva: lokalitet Kiš — edifices paléochrétiens dans la localité de Kiš 3,75 U unutrašnjosti bedema kasnoantičkog utvrđenja na lokalitetu Karataš na Dunavu otkopana je substrukcija zgrade koju su istraživači nazvali marti-rijumom (si. 5). Radi se ustvari o kripti ukopanoj u zemlju i delimično očuvanom podu nadzemne konstrukcije građevine. Kripta je bila zasvedena a teme svoda je na visini od 2 m iznad poda. Duž severne i južne strane ona ima po dva plitka traveja i pravougaonu nišu u masivnom ali ravnom zapadnom zidu. Ulaz, odnosno pristupne stepenice, bile su na istočnoj strani. Gornji deo građevine sačinjavale su dve prostorije sa malternim podom u koji je bila umešana tucana opeka.22 U ruševinama ove zgrade nađene su dve mermerne parapetne ploče od kojih jedna cela a druga fragmentovana (si. 6). Po dekoraciji, koja je ispunjavala dva polja svake ploče, te su skulpture identične sa nekoliko mermernih ploča iz Sirmijuma. Motiv, kako kaže J. Brunšmid, opisujući fragment iz Sirmijuma, sačinjavaju u kvadratnim, širokim letvama ograđenim i izdubljenim poljima, pravilno unakrst postavljene četiri letve.24 5 Karataš: kripta — crypte (pil. Dj. Bošković) 6 Karataš: fragment parapetne ploče — fragment d’une dalle (ph. Dj. Bošković) Ploče iz Sirmijuma i Karataša verovatno potiču iz istog izvora pa bi bilo zanimljivo pokušati utvrditi gde su klesane i da li njihov motiv dopušta hriščansku interpretaciju. Diagonalno ukrštene letve na parapetnim pločama (Konstantinov slavolus u Rimu, mermema baza obeliska Teodozija I. u Carigradu) nisu retke već u IV veku a, nešto kasnije, one se kombinuju sa krstom i krugom odnosno vencem.25 Pitanje hrišćanske interpretacije ploča sa Karataša postavljam zbog toga što orijentacija kripte nije zapad istok već obrnuto (si. 7). Međutim moram odmah naglasiti da istu takvu orijentaciju ima i sigurno hrišćanska kripta uz grobljansku baziliku u Nišu (si. 8)26 sa kojom inače kripta iz Karataša ima nekoliko zajedničkih odlika (dimenzije, unutrašnji raspored) i zbog čega držim da se i ta građevina može datovati u ranohrišćansku epohu. Pojavu 0 1 2 3 4 5m 7 Karataš: plan kripte — plan de la crypt e ( rei. Inst, archéologique, Beograd) identičnih ploča u Sirmijumu i u kaštelu na lokalitetu Karataš lako objašnjavaju tokovi reka jer se Dunavom i Savom uvek odvijao živ saobraćaj. Putovanje, odnosno trgovinu, gotovo obrađenim skulpturama Dunavom ilu-struje i jedan, dosad nezapažen, fragmentovani dvozoni kapitel iz Smedereva (si. 9) koji potiče iz prokoneskih kamenoloma a može se datovati u VI vek. Iz kaštela »Gradina« na planini Jelici, južno od čačka, utvrđenju čiji je plan još krajem prošlog stoleća skicirao F. Kanitz37 potiče mali srebrni relikvijar (si. 10) pronađen ispred neke kripte u kojoj su bili otkriveni kosturi. Iskopavanja su izvršili seljaci i o tome postoje samo posredna obaveštenja pa se sada ne može znati da li relikvijar potiče iz depoa za relikvije svetilišta neke crkve ili iz neke grobnice.28 Relikvijari u grobovima bili su vrlo rasprostranjena 8 Niš: kripta, monumentalna grobnica — edifice funéraire {rei. N. Spremo-Petrović) 9 Muzej Smederevo: fragment dvozonog kapitela — fragment d'un chapiteau à deux zones pojava — spomenuću iz naše zemlje pored dobro poznatog relikvijara sa Lopuda i jedan relikvijar od srebrnog lima bez natpisa u obliku minijaturnog sarkofaga iz jednog groba iz okoline Niša (sl. II)29 i fragmente bronzanog relikvijara sa scenama čuda Hristovih iz jednog groba kod Calme u Sremu.30 U Ulpiana, odnosno Iustiniana Secunda, gradu kome ćemo se vratiti kako bih zaključila ovo izlaganje, otkopana je u naselju, u neposrednoj blizini sever-nog bedema, bazilikalna građevina 34 m duga a 14 m široka sa snažnom apsi- dom na istočnoj strani. U ovoj crkvi je otkrivena grobna konstrukcija ne samo u severnom aneksu narteksa već i u oltarskom prostoru pa tako, za sada, ova građevina predstavlja jedini spomenik druge grupe, sa grobnicom u svetilištu (sl. 12).s1 Prezviterijum crkve, nešto izdignut iznad poda naosa bio je popločan mozaikom dok je grobnica, na kojoj su uočeni jasni znaci pregrađivanja32 sazidana od mermernih ploča i oplaćena crvenkastim malterom. U grobnici je nađen fragmentovani olovni sarkofag. 12 Osnova bazilike u Ulpiani —■ plan de la basilique à Ulpiana Pavle Mijović je izneo zanimljivu pretpostavku po kojoj su u toj grobnici posle inventio ossis ulpijanskih mučenika, kamenorezaca Flora i Lavra, koji su za vreme Licinija stradali u nekom bunaru, bile pohranjene njihove relikvije.33 Međutim relikvije tih mučenika nisu ostale u Ulpijani. U neko nepoznato vreme bile su prenete u Carigrad, gdje je za njih bila podignuta crkva u kvartu tà Meltiàdou, zapadno od Mociusove cisterne.34 Ako bismo prihvatili Mijovićevu pretpostavku onda otkrivena grobnica u oltarskom prostoru crkve u Ulpijani ne bi bila grob već samo depo za relikvije iznad koga bi trebalo rekonstruisati oltar. Međutim depoi za relikvije su obično znatno manji, najčešće krstoobrazno ozidani prostori. Spomenuću iz Srbije, sa Kosova, depo za relikvije iz ranohrišćanske crkve koja je prethodila Bogorodici Hvostanskoj kod Peći35 koji je bio krstoobrazan upravo kao i onaj iz crkve u Povljima na Braču.36 Inače depoi za relikvije su mogli imati i pravougaoni oblik, u Saloni,37 Podzemlju38 na primer, a mogu biti i manje brižljivo izrađeni, kao što je bio slučaj u Cimu kod Mostara. Dimenzije oltarske grobnice u Ulpijani koja je, moram ponoviti, bila pregrađena od neke veće konstrukcije, i ostaci olovnog sarkofaga dopuštaju ipak, i pretpostavku pravog sahranjivanja pokojnika u oltarskom prostoru (si. 13). Da li iznad ove grobnice možemo pretpostaviti postojanje oltara ? Kao što se iz plana crkve može videti ona je izgrađena duboko u apsidi i ostavljala je malo prostora do polukružnog zida dok je, sa druge strane, bema prema zapadu bila veoma prostrana sa dosta mesta za oltar ispred grobnice i sa sedištima za sveštenstvo sa severne i južne strane. Nažalost, prilikom iskopavanja prezbi-terijuma ove zanimljive građevine nije obraćena pažnja na mnoge pojedinosti pa tako izveštaj o istraživanju ne omogućava odgovor na pitanje da li je oltar bio nad grobom ili pored groba. Videli smo, međutim, iz istraživanja Deich-manna da bi raščišćavanje toga pitanja moglo pomoći da se relativna hrono-logija nastanka odnosno trajanja bogomolje o kojoj je reč, a koja je okvirno datovana u VI vek, preciznije odredi. Ako je grob bio pored, odnosno iza 13 Grobnica u apsidi bazilike u Ulpiani — tombe dans l’abside de la basilique à Ulpiana oltara, onda bi takva dispozicija mogla poticati i iz V veka, a ako je oltar bio iznad grobnice, onda bismo, pošto je za to sada jedini poznati slučaj grobnice u apsidi u Srbiji, takav raspored morali datovati tek na kraj druge polovine VI veka. Statistički podaci o ostacima kultne arhitekture ranohrišćanskog perioda sa područja Srbije ne postoje pa pregled spomenika koji u svome sklopu sadrže grobne konstrukcije, koje sam ovde ilustrovala samo je privremenog karaktera. Kada budu potpuno objavljeni nalazi iz Sirmijuma,30 Niša, Ulpijane i drugih velikih nalazišta verujem da će slika odnosa o kojima je ovde bilo reči biti mnogo potpunija i jasnija. Za sada izgleda da su grobne konstrukcije počele da se izgrađuju u unutrašnjosti utvrđenih naselja već u toku V veka, kao što pokazuju, između ostalog i grobovi u crkvi u Vranju kod Sevnice,40 ali da su grobnice u oltarskom prostoru rezultat nešto kasnije evolucije koja se i u našim područjima može očekivati tek krajem VI veka. 1 F. van der Meer, Ch. Mohrmann, Atlas of the Early Christian World (Lon-don-Edinburg 1959). U knjizi C.Andersen, Einführung in die christliche Archäologie (Göttingen 1971) mapa nalazišta je takođe vrlo siromašna, izostavljeni su čak Sirmium i Naissus. 2 Akten des XI. Byzantinistenkongres-ses München 1958 (München 1960) 586—-594. 3 N. Cambi, Unpublished Excavations and Finds of Early Christian Period in Jugoslavia (u štampi). 4 B. M. Apollonj Ghetti, Problemi relativi alle origini dell'architettura paleo-christiana; N. Duval, Edifices du culte des origines à l’époque constantinienne; H. Brandenburg, Überlegungen zum Ursprung der frühchristlichen Bildkunst; U. M. Fasola, P. Testini, I cimiteri cristiani; J. B. Ward-Perkins, The Role of Craftmanship in the Formation of Early Christian Art. 5 A. Grabar, Martyrium, Recherches sur le culte des reliques et Part chrétien antique I, II (Paris 1946). 6 J. B. Ward-Perkins, Memoria, Martyr’s Tomb and Martyr’s Church, Akten des VII. Int. Kongresses für Christi. Ar-chäol. (Città del Vaticano-Berlin 1969) 3—35. 7 B. Kötting, Der frühchristliche Reliquienkult und die Bestattung im Kirchengebäude (Köln-Opladen 1965). 8 F. W. Deichmann, Märtyrerbasilika, Martyrion, Memoria und Altargrab, Mitt. des deutsch, archäol. Inst., Röm. Abt. 77 (1970) 144—169. 9 Najraniji primer je basilica ad corpus sv. Lavrentija podignuta pod Pelagi-jem II (579—590), međutim model oltara sa grobom koji se najčešće podražavao bila je znamenita kripta koju je Grigo-rije Veliki (590—604) sagradio u crkvi sv. Petra. Ona je u sledečem vremenu postala uzor za čitav zapadni svet; — cfr. F. W. Deichmann, op. cit., 168—169 i I. Nikolajevič, Oltarna pregrada u Dabravini, ZRVI 12 (1970) 103. Međutim Th. Klau-ser smatra da je pojam »Altargrab« kako ga je Dajhman definisao suviše uzak. Tom rečju, po njegovom mišljenju, ne treba označavati samo povezanost između groba mučenika i oltara, tj. slučajeve u kojima oba elementa stoje jedan iznad drugog, odnosno jedan u drugom, već i sve one u kojima je sigurno utvrđena povezanost groba mučenika i kulta. Samo takvo razumevanje pojma o kome je reč, ističe Klauser, može zadovoljiti rezultate istraživanja istorije religije, literature i arheologije. — Up. Th. Klauser, Gesammelte Arbeiten zur Liturgiegeschichte, Kirchengeschichte und christliche Archäologie, herausgegeben v. E. Dassmann. Jahrbuch für Antike und Christentum, Ergänzungsband 3, Münster, Westfalen 1974, 291. 10 Koliko mi je poznato još nije objavljen nijedan arhitektonski snimak grobnica čija je krovna konstrukcija sačinjena od kalota — cfr. L. Zotović, N. Petrovič, Niš, Kasnoantička nekropola, Arheološki pregled 2 (I960) 130—133. Grupi takvih konstrukcija pripada i grobni-ca-martirijum u Nikulhel u Rumuniji — cfr. V. H. Baumann, Noùveaux témoigna-ges chrétiens sur le limes nord-scythique: la basilique à martyrium de basse épo-que romaine découverte à Niculitel (Dép. de Tulcea), Dacia 16 (1972) 189—2Ö2. 11 L. Mirkovič, Starohrišćanska grobnica u Nišu, Starinar N. S. 6—7 (1954— 1955) 53—72. V. J. Djurić, Vizantijske freske u Jugoslaviji (Beograd 1974) 4—5, 179. 12 Glasnik SAN 4 (1952) 367. 13 Zbornik radova Narodnog muzeja 1 (1956—1957) 354. 44 E. Čerškov, Ulpiana, Kratak izve-štaj o arheološkim istraživanjima u 1959. godini, Glasnik Muzeja Kosova i Metohije 4—5 (1959—1960) 371—375. 15 Zbornik radova Narodnog muzeja 1 (1956—1957) 354. Dj. Mano-Zissi, La question des différentes écoles de mosa'i-ques gréco-romaines de Yougoslavie et essai d’une esquisse de leur évolution, Actes du Colloque intern, sur «La mosa'i-que gréco-domaine» (Paris 1965) 291, fig. 18. 16 Dj. Stričević, I monumenti dell’arte paleobizantina in rapporto con la tradizione antica ed all’arte medioevale nelle regioni centrali dei Balcani, Zbornik radova Vizantol. inst. 8 (1964) 408, fig. 10. 17 Arheološki pregled 8 (1966) 150—151. 18 Arheološki pregled 9 (1967) 121—125. 19 Arheološki pregled 14 (1972) 144. 20 N. Vulić, antički spomenici iz naše zemlje, Spomenik SKA 98 (Beograd 1941 —1948) 21—22. M. Mirkovič, Iz istorije Polimlja u rimsko doba, Godišnjak, Centar za balkanol. ispitivanja 12 (Sarajevo 1975) 95—106. I. Nikolajevič, Prijepolje u ranovizantijsko doba, Seoski dani S. Vu-kosavljevića (Prijepolje 1976) 199—209. 21 Dj. Mano-Zisi, Nova bazilika u Cari-činom gradu, Starinar N. S. 9—10 (1958— 1959) 296, 302. 22 Arheološki pregled 6 (1964) 54. Arheološki pregled 7 (1965) 85. Stare kulture u Đerdapu (Beograd 1969) 158. 23 Arheološki pregled 6 (1964) T. XIV. 24 J. Brunšmid, Kameni spomenici hrvatskoga Narodnoga muzeja u Zagrebu, Vjesnik hrv. arh. društva 11 (1910-11) 668. 25 I. Nikolajevič, Nekoliko reljefa geometrijskog stila iz Dalmacije, ZRVI 11 (1968) 15 sq. U okolini grada Savaria, u Panoniji, u Egyhazashollós, postoje dva odlomka ploča istovetno ukrašenih kao i one iz Sr. Mitroviče i Karataša. Up. E. Thomas, Savaria Christiana, Különle-nyomat a 200 éves Szombathelyi egyhàz-megye torténete cimü. kiadvànybol, s. d. 78—79 koja smatra da oni potiču iz ra-nohriščanske crkve. 26 N. Spremo-Petrovič, Proporcijski odnosi u bazilikama Ilirske prefekture, Monografije 7 (Beograd 1971) 28, T. IX. 27 F. Kanitz, Römische Studien in Serbien II. Der Donau-Grenzwall, das Stras-sennetz, die Städte, Castella, Denkmale, Thermen und Bergwerke zur Römerzeit im Königreich Serbien, Denkschriften der Kaiserl. Akad. d. Wzss. in Wien, Phil.-Hist. Classe, Bd. 41 (1892) 143—144; F. Kanitz, Das Königreich Serbien und das Serbenvolk von der Römerzeit bis zur Gegenwart I; Land und Bevölkerung (Leipzig 1904) 590. 28 Spomenik SKA 98 (Beograd 1941— 1948) 161. 29 H. Buschhausen, Die spätrömischen Metallscrinia und frühchristlichen Reli-quiare I, Katalog, Österr. Akad. d. Wiss., Komiss. für Byzantinistik (Wien 1971) 283 —284. L. Zotović, Nekropole spaljenih pokojnika na teritoriji Gornje Mezije, Le-skovački zbornik 8 (1968) 24 spominje ovaj relikvij ar. 30 P. Miloševič, Fourth Century Tombs from Calma near Sremska Mitrovica, Sirmium III (Beograd 1973) 85—96; cfr. Byz. Zeitschrift 68 (1975) 541 i I. Nikolajevič, The Tomb I from Calma, near Sremska Mitrovica (u štampi). 31 L. Popovič, E. Čerškov, Ulpiana. Prethodni izveštaj o arheološkim istraživanjima od 1954 do 1956 godine, Glasnik Muzeja Kosova i Metohije 1 (1956) 323— 325 si. na str. 321. Zbornik Radova Narodnog muzeja 1 (1958) 354. 32 Starinar N. S. 9—10 (1958—1959) 403—404. 33 P. Mijović, Flor i Lavr ■— neimari i kamenoresci iz Ulpiane, Glasnik Muzeja Kosova i Metohije 7—8 (1962—1963) 339— 354. O Floru i Lavru cfr. J. Zeiller, Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l’Empire romain (Paris 1918) 103. 34 R. Janin, La géographie ecclésiasti-que de l’Empire byzantin III (Paris 1953) 512. 33 Starinar 10—11 (1935—1936) sl. 24 i 25. V. najnovije V. Korać, Studenica Hri-stanska, Monografije 4, Inst, za ist. umetn. (Beograd 1976) 87. 36 I. Ostojič, Povija, Povjesni prikaz (Split 1968) Ì6, sl. 14 i 15. 37 E. Dyggve, History of Salonitan Christianity (Oslo 1951) 58, si. III, 12 i III, 14. 38 Arheološki pregled 17 (1975) 121— 123. 39 V. Popovič, Pregled topografije i gradske strukture Sirmijuma u doba kasnog carstva, Sirmium I (Beograd 1971) 144 sqq. 40 P. Petrù, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, Starokrščanske cerkve na Ajdovskem Gradcu. Katalogi in monografije 12 (Ljubljana 1975) 21 sqq. LES ENSEVELISSEMENTS DANS LES ÉGLISES PALÉOCHRÉTIENNES SUR LE TERRITOIRE DE LA SERBIE Résumé Les ensevelissementes dans les čglises ou dans les tombes dont la forme architec-tonique était monumentale, parče qu’elles abritaient plusieurs sépultures, selon les résultats des fouilles en Serbie paraissent ètre un phénomène commun aux Ve—VIe siècles. Cette constatation se rapporte surtout à un nombre de monuments chrétiens édifiés en dehors des murailles des villes fortifiées. On connaìt des exemples de telles constructions dans le région de Kossovo où dans la localité nommée Banjica (n. 18, fig. 3) on a déterré une petite église dont le soubassement contenait deux chambres funéraires voùtées, tandis que sur le site de Kiš (n. 17, fig. 2) on a décou-vert une basilique dont le soubassement de la nef centrale occupait un édifice funéraire à deux chambres. Au coté nord de cette église se trouvait un mausolée fait de murs très massifs. Il abritait une chambre funéraire à laquelle on accédait par un escalier. Dans la nécropole de Niš (Naissus) et aux environs de cette ville, on a découvert plusieurs édifices funéraires interéssants. A còté des chambres très simples, d’habi-tude rectangulaires et voùtées en berceau, Cette nécropole possédait aussi des édifices dont le pian est plus élaboré et dont la toiture est formée de voutes et de basses calottes. Les calottes étaient épaulées par les voütes qui reposaient sur les pilastres des travées. Bien que fouillées depuis plusieurs années un seul de ces édifices a été publié jusqu’à présent (n. 26, fig. 1, 8). Il s’agit d’un bätiment Souterrain rectangulaire, soigneusement bati en briques, accessible par un escalier qui se trouve du còté est. A l’extérieur, les murs sont renforcés par des pilastres peu profonds tandis que l’intérieur est divisé en deux travées par deux pilastres très massifs. Chaque travée abritait des sépultures des deux còtés. Les pilastres des travées ainsi que le mur du còté ouest sont décorés de niches. Aux environs de Niš, comme il a été dit, des monuments funéraires se trouvent surtout en dehors de la ville. Mais dans une localité au nord de Niš, à Karataš, un «castellum» du limes danubien, une construction très semblable à celle de Niš, décrite ci-dessus, a été déterrée à l’intérieur des murailles (n. 22, fig. 5, 7). En effet, il semble que, vers la fin du Ve siècle, les ensevelissements commencent à ètre pratiqués aussi dans les églises des villes fortifiées de l’Illyricum orientai (v. n. 40 — les cas analogues de Slovénie). A Karataš on a découvert aussi des dalles de chancels, dont la décoration est identique à celle de plusieurs dalles connues de Sirmium (n. 24, fig. 6). Dans les églises des villes, les tombes ont été déterrées dans toutes les parties de l’édifice (v. par exemple à Caričin Grad n. 21, fig. 4). A Ulpiana-Iustiniana Se-cunda on a mème découvert une tombe dans l'abside de la basilique, qui est bàtie dans la partie septentrionale de la ville (n. 31, 32, fig. 12). Dans cette tombe on a trouvé les fragments d’un sarcophage en plomb et il a été sugéré qu’il contenait les reliques des martyrs d’Ulpiana, Florus et Laurus, vénérées plus tard à Constantinople. Du rapport des fouilles, il n’est point possible d’établir la position de l’autel dans le sanctuaire de cette église. Était-il au-dessus de la tombe qu’on devrait, si on accepte l’hypothèse mentionnée, considérer comme un dépòt des reliques ou à còté de celle-ci, s’il s’agit d’une tombe réelle? La réponse à cette question resterà hypothétique. Poussée vers le mur semi-circulaire de l'abside, la tombe, dont les dimensions dépassent la forme habituelle des dépóts des reliques connus dans les Balkans, laisse peu d’espace pour la circulation qu’un autel exige. D’autre part, le large espace du bèma, flanqué des sièges pour le clergé, indique plutòt la position de l'autel devant la tombe. Selon les recherches les plus récentes (n. 9), un rapport pareil de l’autel et de la tombe peut dater de l'epoque avant la fin du Vie siècle, ce qui correspond à la Chronologie relative proposée pour cette église. H ERACLEA LYNCESTIS — TRI OBJEKTA IZ KASNOANTIČKE MIKROSTANBENE CELINE IZNAD RIMSKOG TEATRA TOME JANAKIEVSKI Narodni muzej, Bitola O prvom materijalnom dokazu o postojanju teatra u Herakleji došlo se 1935. godine kada je sondažnim iskopavanjem na heraklejskoj akropoli otkriven koštani žeton (ulaznica za teatar) sa urezanim grčkim i latinskim oznakama za red u gledalištu teatra. Drugi materijalni dokaz, koji je nepobitno potvrdio njegovo postojanje, dala su arheološka iskopavanja u kampanji 1936—1938 godine. To su sekundarno ugrađeni mramorni blokovi u apsidi Velike bazilike koje je G. Tomašević, dugogodišnji rukovodilac radova u Herakleji, identifiko-vala kao sedišta teatra. Sondažnim iskopavanjem 1968. godine na padini brda, neposredno iznad Velike bazilike, autor ovog izveštaja i praktično je odredio lokaciju teatra. 1 Heraclea Lyncestis, konzerviranog teatra. — Heraclea Lyncestis, partie consevée du théatre Heraclea Lyncestis: rimski teater, zapadni dio. — Heraclea Lyncestis, plan du théatre, partie de l'ouest Radovi na otkrivanju teatra su u toku. Dosadašnjim ispitivanjima otkrivena je: cavea, istočni i zapadni parados, deo orhestre i proskeniona i zapadno krilo teatarske zgrade. To je rimski teatar koji nije izgrađen isključivo za održavanje dramskih prestava, što je uglavnom slučaj kod teatra u ovim oblastima. Visok zid od ortostata (2,30 m) koji opasuje orkestru služi da zaštiti gledaoce od razjarenih životinja, a nalazi se, po pravilu, u rimskim amfiteatrima (sl. 1 )d Prva polovina II. st. n. e. je vreme kada je rimski forum u Herakleji dobio svoju fizionomiju. Njegov portik sa počasnim i votivnim spomenicima G. Tomašević, analogno nalazima u susednoj antičkoj naseobini Styberra, tačno datira na prelaz iz prve u drugu deceniju II. st. n. e., odnosno na kraj Traja-novog vladanja.8 To je, najverovatnije, i vrijeme kada treba tražiti odgovor na pitanje o izgradnji teatra u Herakleji. Hadrijanov period, koji mu sledi, je karakterističan svojom živom građevinskom aktivnošću kada nailazimo na »modernizovanje« starih teatarskih zgrada sa ciljem da se iste adaptiraju za agonalne predstave.3 Paralele za heraklejski teatar nalazimo u zapadnom djelu rimske imperije, u Galiji, gdje ima dosta teatarskih zgrada koje podjednako služe i kao teatri i kao amfiteatri. Oni se u Francuskoj nazivaju ili poluamfiteatri : đemiamphi-théàtres ili théàtres mixtesA Kada je teatar u Herakleji bio napušten iz upotrebe, najverovatnije poslije edikte cara Honorija iz 404. i 423. godine n. e. s kojima je zabranio krvave gladijatorske borbe, erozijom je zatrpavan. Centralni deo, kao najdublji, prvo je ispunjen debelim slojem erozivnog nanosa, koji se sastoji od svetio sive, peskovite i rastresite zemlje čija debljina iznosi i do šest metara. Ovaj sloj je bogat fragmentima keramičkih sudova, moneta i drugog povpratnog arheološkog materijala srušenog sa objekata koji su locirani na akropoli i padini brda, neposredno iznad teatra. Materijal je pomešan i nesiguran za datiranje. Terminus ante quem o napuštanju heraklejskog teatra, kada je zbog nastalih promena izgubio svoju funkciju, svoje društveno značenje i uloga, je izgradnja Velike bazilike u čijoj su apsidi, kao što smo vidjeli, ugrađena sedišta teatra. G. Tomašević je mišljenja da je mozaik u narteksu ove bazilike izrađen pri kraju V. st. ili na samom početku VI. st. navodeći da je poslednja decenija nakon oslobođenja Herakleje od Teodorika bile godine izgradnje i obnove za vrijeme vladavine vizantijskog cara Anastazija.5 U ranovizantijskom periodu onaj deo teatra, koji je strčio na površini, služio je kao majdan prilikom izgradnje monumentalnih građevina. Od dosad otkrivenog dela teatra najdrastična je situacija u kojoj su otkriveni istočno i zapadno krilo gledališta.6 Na mestu već napuštenog, zatrpanog i oštećenog teatra u poslednim dece-nijama egzistiranja ovog antičkog grada, grade se kuće od kamenih oblutaka povezane blatom, čije ostatke temelja nailazimo prilikom iskopavanja teatra. Kao rezultat postojanja ovih kuća formiran je drugi sloj, koji se sastoji od tamno sive, tvrde i suve zemlje pomješane srušenim građevinskim kamenom, komadima opeke i krovne ćeramide, sa dosta fragmenata kasnoantičke keramike i vizantiske monete, među kojima je najviše zastupljena moneta Justina II.7 Dosadašnjim ispitivanjima teatra otkriven je veći dio jedne kasnoantičke mikrostanbene celine koja je locirana iznad teatra. Ona u suštini prestavlja i najmlađu fazu objekata od kamena i blata lociranog iznad erozivnog nanosa napuštenog, oštećenog i zatrpanog teatra ( si. 2 ). U ovom izveštaju zadržaćemo se na tri objekte iz ove mikrostanbene celine i to objekti 2, 3 A—3 B i 4.8 2 Objekt 1 Objekt 2 (vidi plan; sl. 3) Ovaj objekt je lociran iznad zapadnog paradosa teatra a njegova uzdužna osovina je u smem SI—JZ. Objekt se sastoji od jedne prostorije sa pravokutnom osnovom sa korisnom površinom od cca 23 000 mž. Zato što su zidovi sačuvani u temelima, ulaz nije otkriven. Sudeći po programu rasporeda komunikacija ove mikrostanbene celine, najverovatnije je bio na severnom zidu. Zapadni zid, koji se nadove-zivao na substrukcije zapadnog krila gledališta, nije otkriven.9 Dimenzije zidova (unutrašnje mere) dužina širina južni zid 3,20 m 0,70 m severni zid 3,25 m 0,80 m istočni zid 7,40 m 0,70 m Opis vertikalnog izgleda zidova Južni izgled južnog zida (skica 1) Zid je postavljen iznad samog praga ulaza u zapadni parados i zatvara ga, osim na istočnom kraju gdje ovaj zid skreće pod pravim kutom ka sjeveru. 3 Objekt 2 Postavljen je na erozivnom nanosu debljine 0,40 m na istočnom kraju i 0,60 m na zapadnom kraju iznad gornje površine praga u zapadnom paradosu.10 Ovaj zid se u zapadnom kraju nadovezuje na substrukcije zapadnog krila gledališta teatra, odnosno početak perimetralnog zida. Najviša sačuvana kota ovog zida je 2,43 m na zapadnom kraju, a najniža 1,43 m na istočnom kraju. Zapadni izgled istočnog zida (skica 2) Ovaj zid je paralelan sa substrukcijom zapadnog krila gledališta teatra i leži na erozivnom nanosu debljine od 0,40—0,70 m. Najviša sačuvana kota ovog zida je 2,34 m. Premda je dosta dobro sačuvan ne postoje nikakve indicije koje bi ukazale da je ulaz u ovaj objekt bio sa ove strane. Južni izgled severnog zida (skica 3) Zid leži na erozivnom nanosu debljine 0,67—0,70 m. Najviša sačuvana kota je 2,01 m na istočnom kraju i 1,75 m na zapadnom kraju. Sačuvan je samo temelj zida i najverovatnije je da je ulaz u objekt bio sa ove strane. Na zapadnom kraju nadovezuje se na substrukcije gledališta. Objekt 3A —3 B (vidi plan) Ovaj objekt je lociran iznad delova zapadnog paradosa, zapadnog krila gledališta i orhestre a njegova uzdužna osovina je u smem SI—JZ. Sastoji se od dve prostorije, koje nisu organski vezane, sa nepravilnom pravokutnom osnovom i sa ukupno korisnom površinom od cca 32 000 m2. Ovaj objekt i objekt 4 koriste zajednički ulaz koji se sastoji od trema sa naglašenim do vratnicima širine 1,60 m (vidi plan). Ova dva objekta imaju i zajedničko dvorište koji je sa nepravilnom pravokutnom osnovom i uzdužnom osovinom sa smjerom SI—JZ. Prostorija 3 A U ovu prostoriju se ulazi iz zajedničkog dvorišta sa objektom 4, kroz ulaz koji je širok 1,10 m. Ona ima nepravilnu pravokutnu osnovu sa korisnom površinom od 15 800 m2. Dimenzije zidova (unutrašnje mere) _____________________dužina_____________širina severni zid 3,40 m 0,75 m zapadni zid 4,70 m 0,75 m južni zid 3,35 m 0,75 m istočni zid 4,80 m 0,75 m Opis vertikalnog izgleda zidova Zapadni izgled zapadnog zida (skica 4) Ovaj zid leži na nanosu koji je iznad petog reda sedišta gledališta i prelazi preko ivice orhestre. Na ovom zidu je ulaz u ovu prostoriju koj je širok 1,10 m. Najviša sačuvana kota ovog zida je na južnoj strani i iznosi 4,18 m, a najniža na severnoj strani i iznosi 2,94 m. Pod ove prostorije je na cca 3,30 m, što je u skladu sa visinom praga ulaza koji je na 3,34 m. Južni izgled južnog zida (skica 5) Ovaj zid leži iznad nanosa koji je nataložen iznad platforme unutrašnjeg zapadnog ugla gledališta i dela orhestre. Sačuvan je u temeljima. Najviša sačuvana kota je na severnoj strani koja je na caa 3,30 m, a najniža na južnoj strani — 2,45 m. Najniža kota ovog zida je 2,18 m. Južni izgled severnog zida (skica 6) Zid leži iznad orhestre na nanosu koji je debeo oko 2 m. Sačuvan je u temeljima, osim na zapadnom kraju gde je najviša gorna kota 3,25 m, dok je na istočnom kraju najniža gorna kota na 3,30 m. Najniža donja kota ovog zida na zapadnom kraju je 2,20 m, a na istočnom kraju 2,04 m. Prostorija 3 B Ova prostorija je dograđena na istočne strane prostorije 3 A i dosta je loše sačuvana tako da je teško odrediti njene dimenzije i ulaz. Sačuvana je u temeljima. Najvjerovatnije je da je ulaz u ovu prostoriju bio na severnoj strani, odnosno sa zapadne ulice ove mikrostanbene celine (vidi plan). Objekt 4 (vidi plan; si. 4) Ovaj objekt je lociran iznad dela zapadnog krila gledališta teatra na prostoru između prvog i četrnaestog reda gledališta. Njegova uzdužna osovina je u smeru SI—JZ. Sastoji se od jedne prostorije sa nepravilnom četvoro-kutnom osnovom i korisnom površinom od 30 700 m2. U dvorište ulazi se kroz pomenuti zajednički ulaz za objekte 3 A i 4, koji je sa naglašenim dovratnicima i nalazi se na sjevernoj strani. Ulaz u objekt je sa istočne strane, iz zajedničkog dvorišta, i širok je 1,30 m (si. 4). Dimenzije zidova (unutrašnje mjere) dužina širina severni zid 3,60 m 0,80 m istočni zid 8,50 m 1,05 m južni zid 3,50 m 0,75 m zapadni zid 8,80 m 0,80 m Zajedničko dvorište je na cca 3,80 m sa blagim usponom prema JZ, a pod objekta 4 je na cca 4,36 m isto sa blagim usponom prema zapadu. Opis vertikalnog izgleda zidova Istočni izgled istočnog zida (skica 7) Na južnoj polovini ovog zida je ulaz u objekt koji je širok 1,30 m. Većim delom svoje južne polovine zid leži direktno na litici brda sa koje su izvađena sedišta teatra a na početku severne polovine leži direktno na petom redu sedišta. Dalje, prema severu zid je na erozivnom nanosu koji je debeo od 0,40—1,50 m. Najviša sačuvana gornja kota zida je na južnom kraju i iznosi 5,08 m, a na severnom kraju najviša gornja kota je 4,32 m. Na zapadnom kraju zid leži na 4,54 m, a najniža donja kota na severnom kraju je 3,20 m. Severni izgled južnog zida (skica 8) Ovaj zid leži direktno na litici brda sa koje su izvađena sedišta. Zid je viši od poda objekta. Njegova najviša gornja sačuvana kota je 5,54 m u zapadnom delu, a najniža gornja kota u centralnom delu je cca 5,15 m. Litica brda, nad kojom je postavljen zid je na 4,40 m. Istočni izgled zapadnog zida (skica 9) Svojom južnom polovinom ovaj zid leži direktno na litici brda sa koje su izvađena sedišta teatra. Litica je na koti 6,20 m. Na samom početku severne 4 Objekt 4 polovine zid leži iznad devetog reda sedišta koje je na cca 4,60 m, a zatim postepeno ka severu silazi i leži na nanosu koji je na 3,90 m. I ovaj zid svojim većim delom temelja nadvisuje pod objekta. Najviša sačuvana kota u gornjem delu je 6,20 m na južnom kraju, a najniža gornja kota je u centralnom delu i iznosi 5,30 m. U ovom delu zid je dosta srušen. Južni izgled severnog zida (skica 10). Ovaj zid leži nad erozivnim nanosom od prvog do petog reda sedišta. Debljina nanosa u ovom delu iznosi od 1,00—1,75 m. Najviša sačuvana gornja kota je 5,02 m u istočnoj polovini, a najniža gornja kota je na istočnom kraju zida i iznosi 4,40 m. Najviša kota u donjem djelu zida je 3,94 m na zapadnom kraju, a najniža 3,12 m na istočnom kraju. U ovaj zid sekundarno su ugrađene dve mermerne baze od kojih je jedna u donjem djelu temelja, a druga iznad visine poda ovog objekta. Na visini poda, kojeg smo konstatovali da je na cca 4,36 m na ovom zidu primečuje se horizontalna nivelacija od sitnih izduženih kamenih pločica koje su izrazitije u centralnom delu zida. I pored toga što su ovi objekti građeni od kamenih oblutaka povezanih blatom, što govori o slaboj ekonomskoj moći njihovih vlasnika, ili određenije da su građeni u vreme slabljenja ekonomske moći grada Herakleje, djeluju jednostavno, smireno i maksimalno racionalizuju sredstava i prostor. Oni stvaraju takvu mikrostanbenu celinu koja nikakvom pogledu ne narušava organizovano i monumentalno ranovizantijsko jezgro u centru grada u kojem su svakako ulazili ansambli Male bazilike, Velike bazilike i »Episkopske palate« koji su impresivni svojom monumentalnošču i bogatim koloritom mozaič-kih podova. Svakako, ova mikrostanbena celina nije nastala stihij no, no ona je rezultat bogatog građevinskog iskustva u predhodnim stolećima. Jedan od najznačajnijih fakata za tačnije vremensko opredeljenje ove mikrostanbene celine, ovom prilikom ne uzimajući u obzir kulturne slojeve i materijalne ostatake do kojih smo došli prilikom arheoloških iskopavanja, je izgradnja Velike bazilike u čijoj su apsidi ugrađena sedišta teatra kao i da ona egzistira istovremeno sa spomenicima ranovizantijskog jezgra u centru grada koji su otkriveni dosadašnjim ispitivanjima. U prilog ove konstatacije navodimo i fakat, za koji smatramo da je bitan a možda i odlučujući o ovom pitanju. Dosadašnjim ispitivanjima u Herakleji ni u jednom slučaju nisu otkriveni objekti, tipa naše mikrostanbene celine, iznad ranovizantijskih objekata. Oni se isključivo susreću na prostom iznad napuštenih i oštećenih objekata iz rimskog perioda.11 Na osnovi gorenavedenih konstatacija ova mikrostanbena celina, u čijem su sastavu i ova tri objekta, predmet ovog izveštaja, vremenski je opredeljujemo od sredine VI. st. n. e. do poslednih decenija tog stoljeća kada doseljavanjem Slovena u ove krajeve prestaje i život u ovom antičkom gradu. 1 T. Janakievski, Kratok osvrt vrz re-zultatite od arheološkite iskopuvanja na rimskiot teatar vo Herakleja Linkestid-ska vo periodot 1968—1972 godina, Mace-doniae acta archaeologica 1 (1975) 167. 2 G. Tomašević, Portik so počesni i votivni spomenici, Herakleja II (Bitola 1965) 22—23. 3 B. Saria, Pozorište u Stobima, Godišnjak Muzeja Južne Srbije (1941) 44. 4 B. Saria, o. cit., 49—50. 5 G. Cvetkovič-Tomašević, Mozaikot na podot vo narteksot na golemata bazilika vo Herakleja Linkestidska, Herakleja III (Bitola 1967) 47. 6 T. Janakievski, o. cit., 168. 1 T. Janakievski, o. cit., 168, 172. 8 Osnova ovih objekata data je u generalnom planu koji je priložen u član- ku: T. Janakievski, Docnoantička mikrostanbena celina vrz rimskiot teatar vo Herakleja Lyncestis, Macedoniae acta archaeologica 3 (1977). 8 Zato što ovaj zid je prilično strčio na površini najverovatnije je uništen prilikom rigolovanja zemljišta za lozov nasad. 10 Relativna kota za sve visinske mjere prilikom iskopavanja teatra je uzeta GORNJA POVRŠINA PRAGA U ZAPADNOM PARADOSU TEATRA. Arhitektonska dokumentacija je povjerena arh. Đorđu Mitroviču iz Republičkog zavoda za zaštitu spomenika kulture iz Beograda. 11 T. Janakievski, kao u nap. 8 str. 99—100. OBJEKT SA - skica 5 XLIV 45 — Arheološki vestnik HERACLEA LYNCESTIS — TROIS BÀTIMENTS D’UN ENSEMBLE DE MICRO-HABITATION AU-DESSUS D’UN THEATRE ROMAIN Résumé Les recherches effectuées jusqu’ à present sur le théàtre d'Héraclée ont établi qu’il est de la période romaine et qu’il n’a pas été construit exclusivement pour les représentations dramatiques. Le mur élevé de l’orthostate (2,30 m), qui entoure l’orchestre, sert à protéger les spectateurs contre les bètes féroces et se trouve, selon la règie, dans les amphithéàtres romains. Quand le théàtre n’a plus été utilisé, il a été comblé par Térosion à la partie centrale, la plus profonde, d’abord par une épaisse couche déposée par l’érosion. Dans la période byzantine primitive, la partie du théàtre qui émergeait à la surface, servii de mine lors de l’édification des constructions monumentales. A l’emplacement du théàtre déjà abandonné, comblé et endommagé, dans les demières décennies de l’existence de cette ville antique, on construit des maisons en cailloux liés avec de la boue, dont nous trouvons les restes de fondations lors des fouilles du théàtre. Par les recherches effectuées jusqu’ici à l’emplacement du théàtre, on a décou-vert la majeure partie d’un ensemble de microhabitation de l’antiquité avancée, situé au-dessus du depot d’érosion du théàtre abandonné, endommagé et comblé. A còté du fait que les bàtiments faits de cailloux liés de boue — ce qui témoigne de la faible puissance économique de leurs propriétaires ou, plus précisément, qu’ils ont été construits au temps de l’affaiblissement de la force économique de la ville d’Héraclée — ils agissent d’une manière simple, apaisée, rationalisant à l’extrème les moyens et l’espace. Ainsi fut créé un ensemble de microhabitation qui ne trouble nullement l’aspect du noyau organisé et monumentai de la période byzantine primitive au centre de la ville. Cet ensemble de microhabitation ne s’est pas formé d’une manière inorganisée, mais il est le résultat des expériences de construction dans les siècles précédents. Un des faits les plus importante pour la détermination chronologique précise de cet ensemble de microhabitation est que sa construction suit la construction de la Grande basilique, dans laquelle l’abside a incorporò les sièges du théatre et qu’elle existe en mème temps que les grands monuments de la période byzaantìne primitive au centre de la ville. En faveur de cette constatation nous alléguons aussi le fait que nous estimons essentiel et peut-ètre aussi décisif, à savoir que par les fouilles archéologiques effectuées jusqu’ici à Héraclée on n’a découvert en aucun cas des bätiments du type de notre ensemble de microhabitation, au-dessus des bätiments de la période byzantine primitive. Us ont été trouvés exclusivement à l’emplacement des bätiments abandonnés et endommagés de la période romaine. Sur la base des canstatations ci-dessus indiquées, nous placons cet ensemble de microhabitation, dont font partie aussi les bätiments 2, 3 A—3 B et 4, object de ce rapport, du milieu du VIe siècle de n. è. aux demières décennies de ce siècle, lorsque par la colonisation des Slaves en ces lieux, la vie cesse dans cette ville antique. IN MEMORIAM 1 VLADIMIR MILOJČIĆ (1918—1978) Nenadoma in nepričakovano je med nami odjeknila vest, da je 19. februarja 1978 — dva dni po šestdesetem rojstnem dnevu — v Heidelbergu preminil profesor Vladimir Milojčič. Po nenevarni operaciji mu je odpovedalo srce. Na njegovo željo so ga v najožjem družinskem krogu pokopali na heidelberškem pokopališču. Rodil se je v Zagrebu. Gimnazijo je sprva obiskoval v Osijeku in že kot gimnazijec pomagal v tamkajšnjem muzeju prof. Celestinu in sodeloval pri izkopavanjih keltskega naselja v Osijeku pod vodstvom prof. Klemenca. Gimnazijo je nadaljeval v Beogradu, kamor so se starši preselili, in tam leta 1938 maturiral. Kot gimnazijca ga je beograjski Narodni muzej povabil na izkopavanja v antično mesto Stobi, zatem pa kot pomožnega asistenta v Vučedol, kjer je takrat izkopaval R. R. Schmidt. Hkrati je Milojčič začel študirati arheologijo pri profesorjih Vasiču, Vuliču in drugih; Vasic mu je že kmalu zaupal izkopavanja v Šuplji Steni na Avali. Leta 1939 je ponovno pomagal pri izkopavanjih v Stobih in zatem v vzhodni Srbiji in na Beograjski trdnjavi. Po petem semestru je Milojčič odšel študirat arheologijo na Dunaj, kjer so tedaj predavali O. Menghin, C. Praschniker in R. Egger. Na dunajski univerzi je pokojni Milojčič doktoriral z disertacijo »Das ältere Neolithikum Serbiens«. Leta 1945 je odšel v München, kjer je delal predvsem na habilitaciji in potem še v Marburg k prof. G. Merhartu. Leta 1946 ga je prof. J. Werner pozval nazaj v München za asistenta. Na podlagi habilitacije, ki mu jo je v Marburgu sprejel prof. Merhart, je opravil pri Wernerju ustmeni habilitacijski izpit in pridobil veniam legendi in plačano docenturo. Leta 1952 je Nemški arheološki inštitut poslal Milojčiča na študij v Grčijo in istega leta je postal nemški državljan. Od leta 1954 je bil izredni profesor na münchenski univerzi in do leta 1959 izkopaval predvsem neolitske naselbine v Tesaliji in pomagal pri izkopavanjih na otoku Samu. Leta 1956 je bil izvoljen za rednega profesorja na univerzi v Saarbrücknu, a leta 1958 je prevzel profesuro na heidelberški univerzi in do zadnjega predaval in uspešno vodil Institut für Ur- und Frühgeschichte kot naslednik prof. E. Wahleja. Z izkopavanji v Tesaliji je Milojčič znova zastavil leta 1965, a pred tem je raziskoval tudi na Bavarskem ostanke poznoantične in zgodnjesrednjeveške arhitekture na najdiščih Chiemsee in Solenhofen. Bil je član Heidelberške akademije znanosti, redni član Nemškega arheološkega inštituta, od leta 1968 dopisni član Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu in nazadnje sodelavec Centra za balkanološka ispitavanja pri Akademiji nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine v Sarajevu. Pokojni profesor Vladimir Milojčič je bil najvidnejši prazgodovinar za obdobja evropskih predkovinskih kultur. Razen številnih znanstvenih publikacij, v katerih je objavil zlasti dosežke izkopavanj v Tesaliji in na grških otokih (npr. Hauptergebnisse der deutschen Ausgrabungen in Thessalien 1953—1958; Präkeramisches Neolithikum auf der Balkanhalbinsel ; Samos I, die präkeramische Siedlung unter dem Heraion; Das präkeramische Neolithikum auf der Argissa-Magula itd.), se je Milojčič temeljito poglobil tudi v našo prazgodovinsko problematiko in odkritja. Njegova kronologija (Chronologie der jüngeren Steinzeit Mittel- und Südosteuropas) je bila priznana kot temeljita in vsestransko znanstveno utemeljena. Obsežna bibliografija kaže delo velikega učenjaka in raziskovalca. V Heidelbergu je osnoval in izdajal inšti-tutsko publikacijo Beiträge zur ur- und frühgeschichtlichen Archäologie des Mittelmeer-Kulturraumes. V tej seriji so izšle tehtne monografije, ki jih je napisal sam ali s soavtorji oziroma svojimi sodelavci [npr. Paläolithikum um Larissa in Thessalien ; Argissa-Magula; Die Funde der frühen Dimini-Zeit aus der Arapi-Magula (soavtor H. Hauptman) ; Das frühe Neolithikum, Otzaki-Magula (soavtor J. Milojčič) ; Demetrias I ; Die frühe und beginnende mittlere Bronzezeit, Argissa-Magula III (soavtor E. Hanschann) ; Magulen um Larisa (pet avtorjev)]. Nekaj pred smrtjo mi je poslal eno svojih zadnjih del Nova iskopavanja u makedonskom glavnom gradu Demetrijadi (Tesalija) 1967—1974, ki je izšlo leta 1977 v Zagrebu kot 46. zvezek Predavanj održanih u Jugoslavenskoj akademiji znanosti i umjetnosti. Profesor V. Milojčič je kot znanstvenik in pedagog vzgojil lepo vrsto nemških in drugih prazgodovinar jev. Njegovi učenci in doktoranti (H. Hauptmann, B. Hansel, J. Lüning, K. Kilian idr.) zavzemajo danes vodilna mesta na nemških univerzah in ustanovah. Končno je treba poudariti Milojčičevo povezanost z našo znanostjo in z našimi arheološkimi vrednotami. Njegove znanstvene razprave o mestu, kronologiji in pomenu materialne zapuščine Vinče, Starčeva, Kostolca, Vučedola in drugih najdišč, zlasti pa resna interpretacija naše neolitske trakaste in slikane keramike marsikdaj povsem izvirno osvetljujejo nastanek in razvojne faze določenih kulturnih grup. Tudi študij kulture žarnih grobišč je, zlasti z razpravama Die Dorische Wanderung im Lichte der vorgeschichtlichen Funde (Archäol. Anzeiger 1948) in Einige »mitteleuropäische« Fremdlinge auf Kreta (Jahrbuch des Röm.-german. Zentralmuseum Mainz 2, 1955), v katerih je domiselno uporabil Merhartovo idejo o selitvi prazgodovinskih ljudstev, postavil na nove in trdnejše osnove. Bil je v osebnih stikih z domala vsemi jugoslovanskimi arheologi svoje in mlajše generacije. A ne samo to. Vabil jih je na predavanja in izkopavanja ter jim omogočil izpopolnjevanje ne samo v Nemčiji, ampak tudi drugod. Kot štipendist Humboldtove ustanove sem se tudi sam pri njem tri semestre poglabljal v neolitsko in eneolitsko problematiko jugovzhodnega alpskega prostora. Podobno so mnogi štipendisti, ne samo jugoslovanski, ampak tudi prazgodovinami iz drugih slovanskih dežel, imeli srečo, da so pri njem obogatili svoje znanje. Te vrstice v spomin naj bodo zahvala za vso pomoč, ki jo je pokojni Milojčič nudil našim arheologom in naši znanosti. Kljub nemškemu državljanstvu in nemškemu načinu življenja je ohranil slovansko dušo, miselnost in temperament. France Leben JAN BENEŠ (1934—1977) Dne 4. oktobra 1977 je umrl Jan Beneš, ki smo ga mnogi lani v Jugoslaviji osebno spoznali, z njim diskutirali in ga vzljubili, ko je študiral v Beogradu z izpopolnjevalno štipendijo in nato kratko prepotoval državo. Njegovo delo bi se usmerilo, sodeč po doslej predloženih delih, na rimsko vojaško in politično zgodovino na Balkanu. Zapustil je zaključen rokopis Exercitus Romanus in Moesia atque in Dacia, ki parcialno predlaga to tematiko. Delo razpada na dve polovici, prva obsega zgodovino legij, druga zgodovino avksiliarnih enot. Druga polovica monografije je v tisku pri brnski univerzi, usoda prve še ni zagotovljena. Na označeno tematiko pa je objavil tudi nekaj krajših preddel. Jan Beneš je bil vesten in skrben raziskovalec, ki študijsko zbrano in analizirano gradivo ni zgolj skušal v sintezah predložiti, ampak je vedno želel — in to imamo za bistveno — to gradivo opazovati in proučevati v organizmu dežel, iz katerih je zraslo. Z raznih strani mu je bilo omogočeno, da si je ogledal Severno Pričrnomorje, Bolgarijo, Ukrajino, Romunijo, Madžarsko in Jugoslavijo. To so bili dejansko študijski ogledi, ki so ga usposabljali za pisanje bodoče sinteze o rimski vojaški in politični zgodovini balkanskih provinc rimskega imperija. Usoda tega ni naklonila ne njemu ne nam, ki smo si to želeli. Seveda ni to bilo edino delo Jana Beneša. Vkljub kratkemu življenju ima njegova bibliografija okrog osemdeset enot. Rojen je bil 1. junija 1934 v mestecu Jihlava, kjer je doštudiral klasično gimnazijo, se 1953. vpisal na brnsko univerzo, kjer je izbral klasično filologijo in zgodovino, kar je pozneje dopolnil z arheologijo. Po študiju je delal v vrsti manjših muzejev na Moravskem (Hranice, Litovel, Olomouc), si med leti 1961—1964 na univerzi v Olomoucu pridobil naziv candidatus scientiarum z delom Rimské vojenské jednotky v Dolnim Podunaji ter na univerzi v Brnu naziv doktorja znanosti. Med leti 1964 in 1966 je poučeval na osnovni šoli v kraju Ujezd u Uničova na severnem Moravskem. Leta 1966 pa po konkursu dosegel mesto asistenta (pozneje docenta) na katedri za kulturo starega veka univerze v Brnu, kjer je do smrti predaval in bil med slušatelji priljubljen zaradi doslednosti, močnega značaja in visoke ravni predavanj. Med njegovimi deli, ki so nastala postopoma od 1960 dalje, je treba posebej omeniti popis antičnodobnih spomenikov na Moravskem, ki do njega ni obstajal in čigar rokopis hrani Narodni muzej v Pragi, dalje je treba omeniti vrsto prikazov in ocen tudi del jugoslovanskih piscev, veliko število gesel in zemljevidov za »Malo enciklopedijo arheologije«, ki jo pripravlja profesor B. Novotny za objavo pri Slovaški akademiji znanosti. Izčrpna in podrobna bibliografija njegovih del bo razvidna v prihodnjem letniku glasila Listy Filo-logické, sestavil jo je L. Vidman. V naslednjem navajam zgolj najrelevantnejše iz njegovih študij o Balkanu v antiki. Die römischen Auxiliarformationen im unteren Donauraum, Sbornik prači filosofické fakulty brnenske university, E 15 (1970) 159—-210. Bracares (Bracari) im römischen Heer an der unteren Donau, Listy filologické 93 (1970) 239—245. Nekolik poznämek k dislokaci rimskych auxilil v Dolnfm Podunajl, Sbornik praci filosofické fakulty brnenske university, E 17 (1972) 154—158. Zwei Glossen zur Geschichte der römischen Legionen im unteren Donauraum, ibidem, E 18—19 (1973—1974 [1976]) 241—246. Misliti, da smo se z Janom Benešem, s katerim smo mnogi imeli strokovne in pismene kontakte že prej, še pred letom in pol pogovarjali, načrtovali in se veselili osebnega stika, da ga poslej več ne bo k nam, da je kljub mladosti in vkljub nedokončanim načrtom mnogo doprinesel, kar dela izgubo zvestega prijatelja tem težjo, je grenko in trpko. Jaro šašel JOHN MORRIS (8. 6.1913—1. 6. 1977) John Morris je bil prisrčen in dober človek, najbolj neposreden med arheologi in antičnimi zgodovinarji, kar jih poznam. Po svoji osnovni univerzitetni izobrazbi pa ni bil ne arheolog ne zgodovinar starega veka. študiral je moderno zgodovino v Oxfordu (1932—1935). Zakaj se je zanjo odločil, je umljivo tistemu, ki ga je poznal. Bil je napredno usmerjen, trudil se je uresničiti socialistične odnose v življenju, razširjati horizonte tradicionalnih historičnih študij, pisati dosledno v netehničnem jeziku, drugačnem od tistega, ki ga gojijo ozki, v školjke posameznih ved zaprti, pohlevni strokovnjaki, že v mladosti globoko zavzet za usodo človeka v svoji domovini in v svetu, je želel to težnjo uresničiti s politično dejavnostjo in hkrati socialna gibanja historično-znanstveno utemeljiti. To periodo njegovega političnega udejstvovanja na levem krilu laburistične stranke (1936—1939) je brutalno prekinila vojna. Prav med vojno je prišel v stik z Jugoslavijo. Leta 1943 je bil vzgajan za štabnega oficirja (pozneje je bil predviden za prvega namestnika) v angleški misiji za Jugoslavijo (SOE), učil se je srbohrvaščine, bil v Bariju, a do odskoka ni prišlo, ker je bil ranjen. Po vojni je aktivno delal v British-Yugoslav Association. Tako ob študiju in pripravah za morebitno vojno nalogo kot zaradi razvoja vojne same in jugoslovanskih prizadevanj za uvedbo socialističnega načina življenja, sta nastali njegovi knjižici Yugoslavia (London 1948) ter Direct Democracy (London 1967), prva, strokovni prerez jugoslovanske ekonomike in politike, druga, vizija samoupravljanja, kot ga je idealno dojemal, še preden je postalo pri nas do kraja izpeljana realnost. Med vojno se je boril v Italiji, bil ranjen, ujet in rešen. V tem času ga je življenje in opazovanje novega sveta ter politično in historično udejstvovanje pripeljalo do spoznanja, da imajo skoraj vsi pojavi evropske modeme zgodovine bodisi v socialno-filozofskih in ekonomsko-socialnih bodisi organizacijskih, nacionalnih in poselitvenih področjih globoke, v mediteransko staro zgodovino segajoče korenine. Spričo dobre historične izobrazbe, okvirnega poznavanja celotne zgodovine in njenega študija in ker je metodo dela obvladal iz univerzitetnih let, mu prestop na področja zgodovine starega veka in arheologije, predvsem rimske oziroma britansko-rimske, ni bil težak, posebej ne, ker so bili v krogu njegovih somišljenikov, soborcev in prijateljev veliki stro- kovnjaki na tem torišču. Značilna je bila že njegova doktorska teza, ki jo je izdelal na Inštitutu Warburg (1946—1948). Posvečena je bila analizi strukture rimskega senata, ekonomsko-politično vodilnega razreda v rimskem imperiju. Čeprav je delo — razen nekaj drobcev — ostalo neobjavljeno, je vendar v rokopisu na marsikoga spodbudno vplivalo. Leta 1948 je postal predavatelj za rimsko zgodovino na University College londonske univerze, na inštitutu, ki ga je vodil profesor A. H. M. Jones. Svoje politične dejavnosti in zanimanja za ideološka vprašanja in probleme iz vsakdanjega komunalnega življenja pa ni opustil. Nasprotno, skupaj z ženo Susan in pozneje družino jih je, kolikor je mogel, reševal in pomagal reševati, tako na primer v novo ustanovljeni socialistični komuni Stevenage New Town (1952—1965). Udejstvoval se je tudi na delavski univerzi. Njegova univerzitetno-vzgojna metoda je obstajala v neposrednem uvajanju študenta v kulturno-zgodovinska in politično-zgodovinska vprašanja, pri čemer je vedno opozarjal na podobnosti ali razlike z modernimi časi. Opozarjal je na bistvene pojave, na povezavo med poselitvijo in ekonomiko, na socialni razvoj. Ta osnovna tematika, ki slehernega historika priteguje, posredovana z njemu lastno dinamiko, šegavostjo, diskusijsko ostrino in širokim znanjem, vselej usmerjenim k jedru, je imela med slušatelji velik odziv, med konvencionalnimi pedagogi pa je pogosto naletela na odpor. Tendenca, da naj bi bila zgodovina tesno povezana z modernim svetom in v resnici postala učiteljica, je vodila tudi njegovo raziskovalno in publicistično dejavnost. V tem pogledu je zgovorno predvsem dejstvo, da je bil kot odločilni pobudnik med ustanovitelji ugledne in za njegov svetovni nazor značilne revije Past and Present in bil prvih deset let njen urednik (1952—1962). Kot strokovnjak za pozno antiko v Britaniji je sodeloval pri angleško-belgijsko-francoskem projektu ter ustanovil s profesorjema A. H. M. Jones-om in J. R. Martindale-om leksikon Prosopography of the Later Roman Empire, katerega prva knjiga je izšla 1971. Kakšnega pomena je to delo, kako osnovno je za vsak analitični študij obdobja 260—395 po Kr. ni treba posebej podčrtati. Obdobje je kaotično, a ključno in treba ga je temeljito poznati, ker je direktno iz njega izšel srednjeveški in naš moderni svet. Iz dolgoletnih pozno antičnih študij je izšla končno monografija o kralju Arturju, The Age of Arthur, A History of the British Isles from 350 to 650 (1973), to je o kasnoantični zgodovini Britanije in o virih za to fazo. Čitanje knjige je napeto. Velik del angleške »uradne« kritike jo sicer odklanja, vendar je delo zelo važno, posebej ker bo postumno izšlo k njemu še nekaj zvezkov virov, ki jih je Morris s sodelavci kritično analiziral. Gre predvsem za nov poskus, to zapleteno fazo zgodovine prikazati pregledno, celovito, na sodobni raziskovalni višini. V rokopisni ostalini je še nekaj del, važnih za britansko krajevno zgodovino (na primer, prispevki za nekatere zvezke v zbirki Domesday Book, History from the Sources, katere glavni urednik je bil). Njegove analize in študije, ki jih je od časa do časa objavljal, delno tudi v teže dosegljivih glasilih, s histo-riografskega vidika cenimo tako po načinu pisanja, duhovitosti, neposrednem obravnavanju problema kot po rezultatih ali rešitvah, ki jih predlaga. Širino Morrisovega študija in dela nazorno kaže bibliografija, toda načrtov je imel še mnogo več. Ali se bo med njegovimi učenci in sodelavci našel kdo, ki bo uresničil eno ali drugo od številnih idej, o katerih se je tako rad raz-go var j al? Grenko se je soočiti z zavestjo, da je ostal John Morris, dober človek, duhovit znanstvenik, soustvarjalec historično utemeljene socialne misli današnje epohe in borec zanjo — na položaju. Razumno in mirno, pravijo njegovi, je sprejel usodno pot bolezni, ki jo je poznal vnaprej. Sprejmimo njegovo usodo tudi mi. S tolažbo in željo, ut placide quiescas nosque domum tuam ab infirmo desiderio et muliebribus lamentis ad contemplationem virtutum tuarum voces, quas neque lugeri neque piangi fas est. Jaro šašel GIOVANNI BRUSIN (1883—1976) Ko smo zvedeli o smrti profesorja Brusina, nas novica ni zadela nepričakovano; tudi najbolj trdna in zdrava bitja, o katerih se zdi, da bodo kljubovala smrti sami, so zapisana usodi. To vemo. Tako kot so zapisana usodi mesta, tako kot je propadla antična Aquileia. O Akvileji, se mi zdi, bi moral pisati, ko hočem pisati o prijatelju Brusinu, tako tesno sta povezana. Profesor Brusin, ki je bil skoraj pol stoletja ravnatelj akvilejskega muzeja, je svoje življenje posvetil temu mestu. Mesto se mora njemu zahvaliti, da je izkopano, oživljeno, obnovljeno stopilo v našo zavest in v šolske zgodovinske knjige. Danes že pozabljamo, da marsikaj, kar vemo o Akvileji, vemo zato, ker je nekdo žrtvoval ure, dneve, mesece, leta, desetletja, da je odkrival njene skrivnosti, zakopane v zemlji, in razvozlal zapletene probleme, ki so jih postavljale izkopanine. Tudi o Vzhodnih Alpah, ki so bile v ožji vplivni sferi Akvileje, mnogo vemo. Koliko je tudi v tem k našemu znanju včasih posredno včasih direktno prispevala vprav Brusinova požrtvovalna marljivost, je danes že težko razločiti. Kaj nudi študij Akvileje ne le za poznavanje urbanizma, umetne obrti, tvarne kulture naseljencev — to je posestnikov, obrtnikov, trgovcev — ampak predvsem za osvetlitev rimske organizacije in duhovne kulture ter njenega izžarevanja, ni treba podčrtavati. Ta študij je fundamentalen že stoletja. Medtem ko je bil sprva pretežno literarno historičen, je zadnjih sto let arheološko historičen. Vedno je napeto zanimiv in tistega, ki se mu posveča, docela prevzame. Profesorja Brusina je absorbiral. Brusin je bil rojen 7. oktobra 1883 v Gorici. Študiral je klasično jezikoslovje, zgodovino in starinoslovje na Dunaju (pri profesorju Bormannu) in v Gradcu ter bil od 1908 do 1920 srednješolski profesor v Trstu. Nato je šel v spomeniško-varstveno službo in postal 1922 ravnatelj akvilejskega muzeja. V naslednjih letih je tam načrtno proučeval mestno obzidje, nekropole, forum, pristanišče, starokrščanske arhitektonske objekte, mozaike, okoli 4000 napisov, predložil še danes osnovni mestni načrt stare Akvileje ter vodnik po njej (1929), ki je še vedno najboljši. Kot soprintendente alle Antichità delle Venezie je moral skrbeti za spomeniško varstvo, na primer, tudi po mestih Sebatum, Adria, Verona, Angera, Abano, Concordia in na utrdbah na Hrušici. V letih 1948—1956 je na padovanski univerzi poučeval arheologijo s poudarkom na starožitnostih treh Benečij. Njegova bibliografija kaže dela, ki so dozorela za tisk in ki jih je dajal v nadaljnjo diskusijo in premislek; ne kaže pa vrste projektov in misli, ki jih ni izpeljal, ker so mu manjkali posamični vezni členi, in tém, ki jih je načrtoval, a mu jih ni bilo dano izpeljati. 0 teh je govoril s prijatelji in z obiskovalci-strokovnjaki, ki so vse njegovo dolgo življenje radi prihajali k njemu in ki jim je bil vedno na uslugo. Vendar je že objavljeni opus impresiven. Od študij in del — pri tem izpuščam številne kritike in recenzije — ki so konkretno povezana z zgodovinskimi problemi in z arheologijo vzhodno alpskega prostora, opozorim zgolj na naslednje : Il nome di Aquileia, Forum luli 3 (1912—1913) 72—75 ter 227—231. Il nome dell’Isonzo, Rivista della Società Filologica Friulana 5 (1924) 223—226. Lapidi sepolcrali a S. Canziano d’Isonzo, Notizie degli Scavi 9 (1933) 117—121. Beleno, il nume tutelare di Aquileia, Aquileia nostra 10 (1939) 1—126. San Lorenzo in Pusteria, l’antica Sebatum, Le vie d’Italia 1939, 484—487. Il nome di Sebatum, Atesia Augusta 1939, 21—23 (prim. tudi 1940, 17—19). Professioni e mestieri nelle lapidi romane della Regione, Le Tre Venezie 1940, 12—16. L’identità dell’antica Sebatum con San Lorenzo in Val Pusteria, Archivio per l'Alto Adige 36 (1941) 325—337. La romanità di Pola nelle sue iscrizioni, Atti del Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti 106 (1947—1948) 164—174. Il posto dell’altare in chiese veterocristiane del Veneto e del Norico, Festschrift für Rudolf Egger I (1952) 212—235. Aziende imperiali nell’antica Aquileia, Antidoron M. Abramić oblatum I (1954—1957) 93—107. Le difese della romana Aquileia e la loro cronologia, Corolla memoriae E. Swoboda dedicata (1966) 84—94. La via Postumia da Oderzo ad Aquileia e all’Isonzo, Archivio Veneto 97 (n. 114, 1966) 5—14. Un pregevole sarcofago cristiano scomparso da Aquileia durante l’ultima guerra, Arheološki vestnik 19 (1968) 19—22. Un tempio del Timavo ad Aquileia, Aquileia nostra 39 (1968) 4—10. Podatki, ki jih je objavil o poznoantičnih zapornih zidovih na Krasu, so obravnavani v delu Claustra Alpium Iuliarum I (Ljubljana 1971). Poleg vrste nujnih, muzejsko in arheološko organizacijskih del, poročil, vodnikov, je treba k njegovim velikim doprinosom šteti raziskovanja oglejskega pristanišča (Gli scavi di Aquileia, Udine 1934), starokrščanska arheološka raziskovanja ter pregled nad njimi, kar je strnjeno predložil v delu Monumenti paleocristiani di Aquileia e di Grado, Udine 1957 (soavtor profesor P. L. Zovatto). Edicija akvilejskih napisov, ki jo je pripravil za zbirko Inscrip-tiones Italiae, bo v treh zvezkih — prvi je že v tisku — izšla postumno. Trajne vrednosti je zgoščena sinteza za beneški prostor, ki jo je objavil v kolektivnem delu Storia di Venezia 1 (1957) 403—520. Končno ne smemo pozabiti, da sta on in profesor A. Calderini ustanovila glasilo Aquileia nostra, ki ga je Brusin dolga leta vodil in v njem tudi recenziral in bibliografsko tekoče obdelal vse študije, ki so po svetu izhajale in se nanašale na »njegovo« mesto. Od leta 1965 je bil dopisni član v Academia dei Lincei (ki je v svoji seriji Biografie e bibliografie degli Academici Lincei 1976, str. 793—795, tik pred njegovo smrtjo objavila njegov kratek življenjepis z bibliografijo); za sedemdesetletnico 1953. leta so mu prijatelji na pobudo profesorja Attilija Degras-sija poklonili spominski zbornik (Studi Aquileiesi, Aquileia 1953), tudi z bibliografijo; najboljšo bibliografijo njegovih del pa je predložil Sergio Tavano v reviji Studi Goriziani 45 (1977) 16—26, kjer je na straneh 7—15 Mario Mirabella Roberti napisal Brusinov življenjepis podrobno in esejistično. Celotno njegovo delo je izhajalo iz ljubezni do raziskovanja in do Akvileje. Na severnem robu njenega mestnega areala počiva sedaj — pokopan 1. januarja 1977 (umrl je 30. decembra 1976) — kot njen zvesti kustos. Jaroslav šašel GEORGIJE OSTROGORSKI (Petrograd 19.1.1902—Beograd 24. X. 1976) Georgije Ostrogorski je umrl 1976 v Beogradu kot upokojeni redni profesor beograjske filozofske fakultete (tudi še po upokojitvi aktiven pri seminarju za bizantinologi j o) ter redni član Srpske akademije nauka, po 43 letih plodnega znanstvenega dela v mestu, ki mu je postalo druga domovina in v katerem je ustvaril z organizacijskim delom ne le vidno bizantinološko znanstveno središče, marveč tudi najpomembnejšo šolo za znanstvena raziskovanja srednjeveške zgodovine pri nas. Še za življenja je dobil svojevrstno in pri nas gotovo nenavadno priznanje pomena svojega znanstvenega in organizacijskega dela z dejstvom, da mu je beograjsko založniško podjetje izdalo zbrana dela v šestih knjigah. Na preko 3000 straneh je zbrano dotlej (1969) na enem mestu skoraj vse, kar je objavil Ostrogorski na različnih mestih in v različnih jezikih od 1926 do 1967. Priznanje je toliko večje, če pomislimo, da so njegova »Zbrana dela«* doslej edini primer takšnega razmerja do kakega našega zgodovinarja. Zapisal sem, da gre za priznanje znanstvenemu delu »našega zgodovinarja«. Prof. Ostrogorski je sicer po rodu Rus, vendar je kot petnajstleten fant s starši zapustil domovino ter študiral v Parizu in Heidelbergu (doktorat 1927, habilitacija za privatnega docenta v mestu Bresslau 1928). Toda, kakor je sam napisal (Voprosy istoriji 1946, št. 5/6, 158), je »takoj po prihodu Hitlerja na oblast zapustil nemško univerzo in odšel iz Nemčije« in odtlej nepretrgano živel v Beogradu in delal na beograjski univerzi (do 1940 kot honorarni, nato kot izredni in od 1951 kot redni profesor) in v Srbski akademiji znanosti (izbran 1946 za dopisnega, 1948 za rednega člana). Po tolikih desetletjih ga nismo šteli za »našega« zgodovinarja samo mi, marveč ga je označila za »jugoslovanskega bizantinista« npr. tudi Sovjet, istor. enciklopedija (10 [1967] 639). Tega ne opravičuje samo prostor njegovega življenja in znanstvenega dela, marveč tudi povezanost njegovih raziskovanj z zgodovino naših narodov v srednjem veku, zlasti pa zasluge, ki si jih je pridobil kot učitelj in organizator znanstvenega dela na področju bizantinologi j e pri nas po 1946. letu. Verjetno najboljša ponazoritev velikega ugleda, ki ga je uživalo znanstveno delo Ostrogorskega v svetu, je uspeh njegovega priročnika »Zgodovina Bi- * Sabrana dela, I—VI (Beograd, 1969—70) citiram v nadaljnjem kod ZD. zanca« (v slov. izd. 1961, 602 str.) : ta knjiga, najobsežnejše delo Ostrogorskega, je izšla do 1969 v 16 izdajah v sedmih jezikih (nemškem, angleškem, francoskem, italijanskem, srbskem, slovenskem in poljskem), kar je edinstveno za knjigo take vrste v bizantinologi ji nasploh. Ostrogorski je v tem priročniku kot prvi — na vzoren način — uresničil načelo, ki ga je postavil še kot mlad znanstvenik v neki kritiki za razporeditev gradiva »zgodovine večjega obdobja« : »Menim, da je edino pravilna rešitev dosledno izohronično podajanje in to brez umetne delitve zgodovine na zunanjo in notranjo, na cerkveno in državno, na administrativno in kulturno itd. Samo na ta način je mogoče podati podobo splošnega razvoja države in se da ogniti ponavljanjem« (ZD III 414 [1936]). Poleg tega je Ostrogorski eden redkih in hkrati največjih bizantinologov, ki obvladujejo jezike vseh ,malih' narodov na Balkanu, katerih zgodovina je neločljivo povezana z zgodovino Bizanca. Zato je njegova sinteza zanesljiva tudi v detajlih in je brez manjših (ali večjih) napak, ki jih je v podobnih pregledih često odkriti. To je pomembno tudi za našo historiografijo, ker je upošteval vse njene ugotovitve, ki so včasih — npr. glede makedonske države za Samuela — važne celo za današnja diskusijska izhodišča. Vselej je kritičen in strogo tehta sklepe, v opombah navaja osnovo za svoja stališča posebej pri odprtih in spornih vprašanjih. Njegova zgodovina Bizanca je priročnik ter instrument za sleherno nadaljnje raziskovanje. Sestavljanje vseh aspektov zgodovinskega razvoja bizantinske države v enotno podobo je terjalo novo periodizacijo. Že v prvih monografijah se je pod vplivom ruske bizantinološke tradicije posvetil vprašanjem gospodarskega in družbenega razvoja v Bizancu in tako je od začetkov svojega znanstvenega raziskovanja iskal razvojne preobrate v družbenih in gospodarskih, ne zgolj v političnih ali zunanjepolitičnih nujnostih (nihanje obsega bizantinskega cesarstva itd.). Za tolmačenje preloma med zgodnje in srednjebizantinskim obdobjem je bil zanj bistven nastanek organizacije bizantinskih tem, propad zgodnjih veleposesti, nastanek svobodnega kmeta za časa Heraklija. Za pre-okretnico med srednje in poznobizantinskim obdobjem pa je smatral zlom kmečke vaške skupnosti, zmago ,močnih', torej zmago zrele fevdalne družbe, ki je težila k drobljenju države in k slabljenju tistih sil, s katerimi je država nekoč bila kos krizi v 7. stoletju, ko so bizantinska tla zasedali z ene strani Slovani, z druge Arabci. Tak koncept gledanja na razvoj bizantinske države ni bil enodušno sprejet, o posameznih vprašanjih, ki so s temi pogledi povezana, razne bizantinološke šole oziroma smeri še danes diskutirajo. Velik del njegovih monografij — in tudi študij njegovih učencev — je bil zato posvečen bistvenim vprašanjem te koncepcije, namreč začetku upravno-politične razdelitve na tèrne ter vprašanjem fevdalne družbe. Lahko trdimo, da so osnovne črte njegovega koncepta danes sprejete in so, morda rahlo spremenjene, okvir za današnje delo na zgodovini Bizanca. Kot veliko priznanje, ki mu je bilo dano zaradi raziskav gospodarskega in družbenega razvoja v Bizancu, je treba vrednotiti vabilo, da napiše poglavje »Agrarne razmere v bizantinski državi v srednjem veku« za 1. zvezek Cambridge Economic History of Europe (1. izdaja 1941, 2. izdaja 1966; ZD II 61—99), dalje, poglavje o notranjem razvoju Bizanca za 4. in 6. zvezek pregleda Historia mundi (1956, str. 595 ss. in 1958, str. 613—616; ZD II 5—48, tukaj brez bibliogra- fije), ter zaključno poglavje bizantinske zgodovine (obdobje 1261—1453) za 4. zvezek Cambridge Medieval History (1966, str. 331—387 ter 397—908). Poleg tega je Ostrogorski objavil preko 150 razprav, ki so zdaj urejene tematsko v petih knjigah njegovih zbranih del. Do leta 1933 je pisal nemško, rusko in francosko. Po letu 1955 je nekaj nad tretji del objavil v srbščini, pisal pa tudi v angleščini. Del knjig in razprav, ki so bile napisane srbsko ali rusko, so kmalu prevedli v francoščino, kar priča o njih pomembnosti. Hkrati moram podčrtati pomen njegovih zbranih del za nas, saj smo šele v njih dobili velik del njegovega opusa v domačem jeziku. Do preselitve v Beograd je bilo delo Ostrogorskega osredotočeno predvsem (1) na bizantinsko vaško skupnost v 10. stoletju (ZD II 123—132) ter — povezano s tem na razvoj bizantinskega davčnega sistema (ZD II 123—132) ter na odnos plač in cen (ZD II 218—258); dalje, (2) na problematiko virov (viri za ikonoklastično gibanje, ZD V 7—117; kronologija Teofanove kronike, ib. III 225—259) in, končno, (3) na sklop vprašanj povezanih z značilno borbo krog ikon v 8. in 9. stoletju, v povezavi odnosov cerkve in države (pri tem ga je 1931 še prežarjala nepotrebna mladostna želja, braniti bizantinsko ureditev) ter razhajanja med Carigradom in Rimom (ZD V 121—237). Na tretji kompleks se v monografijah ni vračal. V številnih njegovih študijah se analiza virov prepleta z ostalim gradivom. Značilno za njegovo tehniko je časovno določevanje, tudi drobnih in na videz nebistvenih elementov. Vsebinsko je najznačilnejša njegova študija o vaški davčni občini na podlagi traktata o davkih iz 10. stoletja. Problematika spada v fazo, ko država še skuša ohraniti vasi in dohodke iz njih proti pritiskom ,močnih', ki jih skušajo izviti. V tej razpravi, ki je bila njegova doktorska disertacija in izredno kvalitetna, je E. Stein v recenziji zapisal, da je doktorand (Ostrogorski) presegel habilitanda (Dölgerja, ki je prav tedaj obravnaval isto temo, vendar za habilitacijo). Ostrogorski se je k tej problematiki na drugih osnovah še večkrat povrnil. Problem vaške skupnosti je namreč segal v bistvo njegovega koncepta o notranjem razvoju Bizanca (ZD II 100—122, 133—154). V razpravi »Vizantijska seoska opština« je pokazal — po diskusiji na bizantinološkem kongresu v Ohridu in v nasprotju s profesorjem Lemer-lejem — obstoj fevdalnih odnosov v Bizancu. Vprašanje fevdalizma v Bizancu je tisto vprašanje iz notranje zgodovine Bizanca od 11. stoletja naprej, ki mu je po letu 1945 posvetil Ostrogorski najpomembnejša dela. Z njimi je preokrenil celotno interpretacijo in sicer tako glede veleposesti (ZD II 175—195 ter I 119—342: osnovno delo o proniji; 405—479: študija o imuniteti) kakor glede kmeta in vaške strukture (ZD I 1—118: odlična analiza katastikov, dalje, 343—404; II 196—217: o elevterih). Na tej osnovi bi bilo možno ugotoviti še večje paralele z zapadnim fevdalizmom, morda pa kake detajle v tej zvezi tudi dopolniti. K razjasnitvi osnov njegovega koncepta bizantinske zgodovine spada še nekaj razprav, izjemoma tudi nekaj ostrih, a upravičenih polemik. Predvsem o nastanku prvih tèm. Ob tem je zavrnil ugovore o pomenu tèmatske ureditve za ugotavljanje realnega obsega bizantinske države v posameznih obdobjih med 7. in 9. stoletjem (ZD III 90—179). To mu je dobro služilo pri analizi obnavljanja bizantinske nadoblasti na Balkanu in položaja Slovanov. V vzorni in metodično povsem novi študiji je obravnal Bizanc in okoliški svet v 7. stoletju (ZD III 37—61). Metodično nova je tudi uporaba sinodalnih seznamov škofov za osvetlitev vprašanja obstoja zgodnjesrednjeveških bizantinskih mest (ZD III 62—89). Analiza je dala nov rezultat, namreč da so maloazijska mesta in mesta po balkanskem primorju obstala tudi v državnih krizah in zagotovila s tem tok denarnega gospodarstva. Zgodovine Bizanca, v katerega je od začetka 7. stoletja dalje pronical slovanski svet vse do obzidij mest ob Jadranu in Egejskem morju, ni mogoče ločiti od zgodovine južnih in vzhodnih Slovanov. Zato je prirodno, da dela Ostrogorskega obravnavajo tudi probleme Bizanc-Slovani (prim. omenjeno delo o proniji). Ta tematika je postala zanj ena od značilnih po prihodu v Beograd. Že v prvi razpravi po priselitvi je proučil naziv ,avtokrator-samodržec' iz bizantinske cesarske titulature in sicer tako v Bizancu samem kot pri Bolgarih, Rusih in Srbih (ZD II 281—364). Proučeval je tudi bizantinsko hierarhijo narodov (ZD V 238—262, o tem tudi dve desetletji pozneje : 263—277), s posebnim ozirom na balkanske Slovane. Več razprav je v tem času posvetil tudi odnosu rusko-bizantinskih zvez (ZD IV 96—146, 159—169, 365—422). Odnosu med južnimi Slovani in Bizancem je posvetil tri izborne sinteze. Prvo, vpliv južnih Slovanov na Bizanc (ZD IV 45—58) ; drugo, vpliv Bizanca na Južne Slovane (ZD IV 7—20;) tretjo, enciklopedični pregled političnih odnosov (ZD IV 21—44). Glede drugih del naj opozorim zgolj na bistvene spremembe, ki so jih vnesla v zgodovino Jugoslavije, posebej Srbije. V dveh razpravah je popravil kronologijo srbske zgodovine do nastopa Časlava (ZD IV 79—95) ter ugotovil podreditev Duklje Samuelu (ZD IV 147—158). V razpravah o Dušanovem carstvu je pokazal na vpliv srbske vlastele na njegova osvajanja ter s tem spremenil gledanje na Dušanovo vlado (ZD IV 190—196), ter pokazal na določeno rezerviranost grških samostanov, ki so poskušali doseči, da bi njegove privilegije potrdil tudi bizantinski vladar (ZD IV 197—227). Povsem novo podobo je ustvaril o zgodovini Serskega področja tako v času Dušanovih osvajanj kakor tudi od Dušanove smrti do prihoda Turkov (ZD IV 243—281). Veliko delo o Serski državi po Dušanovi smrti je gotovo najpomembnejša študija iz srbske srednjeveške zgodovine, napisana v prejšnjem desetletju (ZD IV 423—631). Pregled raziskav profesorja Ostrogorskega ne more biti popolen. Vsekakor pa je treba omeniti študijo o moravski misiji solunskih bratov, za katero je odkril — povsem prepričljivo — bizantinske korenine, na katere strokovni svet navadno pozablja, ki pa se lepo kažejo v spomenikih bizantinske politike na Balkanu sredi 9. stoletja in takoj zatem (ZD IV 59—78). Že iz tega zgoščenega pregleda je mogoče razvideti, da visoke ocene Ostrogorskega niso brez trdne osnove. Franjo Barišič piše v Enciklopediji Jugoslavije VI (1965) 397, da je Ostrogorski »jedan od najistaknutijih savremenih vizan-tologa«. Sovjetskaja istoričeskaja enciklopedija X (1967) 657 (prim. tudi III [1963] 437) pa: »issledovanija O. v oblasti scijalno-ekonomič. otnošenij v Vizan-tiji, preim. agrarnyh, imejut pervostepennoe naučnoe značenie«. Profesor Georgije Ostrogorski je bil v zadnjih desetletjih naš najuglednejši zgodovinar svetovne mere. Dosegel je tolikšne rezultate, da je z njimi dal bizantinologi ji v marsičem nove smeri. Bogo Grafenauer DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE AND BOOK REVIEWS v ■ v PALEOLITSKA SLIKA MAMUTA PRI IZVIRU KOLPE? MITJA BRODAR Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana Ko smo v letih 1971—1976 raziskovali Cigansko jamo v Željnah pri Kočevju, smo številne popoldneve izkoristili za terenske oglede, razgovore z domačini in iskanje ter obisk jam, ki bi prišle v poštev za odkrivanje novih paleolitskih postaj. Rezultat teh prizadevanj je manj kot skromen. Le pri nekaterih jamah smo imeli razloge za poskusno izkopavanje, ki je žal vedno bilo brez uspeha. Večina obiskanih jam sploh ne pride v poštev za paleolitska raziskovanja. Navedena dejavnost je bila možna le v tesnem stiku z domačini. V številnih razgovorih so ljudje, ko smo spraševali o jamah, vedno znova pripovedovali o neki čudovito lepi jami, ki ima tudi poslikane stene. Na vprašanje, kje je ta jama, ni nihče vedel odgovora. V podrobnostih smo mogli ugotoviti, da skoraj vsak pripoveduje nekoliko drugače. Verzij je veliko in brez pomena bi bilo, da bi vse navajali. O jami so tudi že pisali in v ilustracijo, kakšni so ti zapiski, navedem dva citata, ki smo ju zasledili. V Biltenu Jamarske sekcije Planinskega društva železničar (št. 7, str. 18, Ljubljana 1969) je Iztok Trček napisal: V letih pred prvo svetovno vojno je neznan zdravnik našel v bližini izvira Kolpe jamo, kjer je bil na steno narisan slon..., in dalje: Takoj po odkritju je najditelj poslal podatke kolegu v Zagreb, le-ta pa jih je objavil v neki reviji. Anton Ožbolt v svoji knjigi Dežela Petra Klepca (Ljubljana 1974, založba Borec) pravi na str. 544 : Nedavno sem bral pismo akademskega slikarja Božidarja Jakca kočevskim jamarjem : vzpodbuja jih k iskanju prečudovite podzemske jame, ki da se po arhivskih zatrjevanjih, najdenih v tujini, uvršča v sam vrh najlepših jam na svetu in ki poleg naravnih lepot hrani tudi velike umetnine, delo človeških rok, vklesane v kamen. V njej da so človeška bivališča in ostanki ognjišč. Da se ne bi take in podobne napačne informacije ponavljale in da ne bi fantazija preveč delovala, naj opišem, kaj je v resnici s to stvarjo. Leta 1937 je prof. Srečko Brodar raziskoval Ajdovsko jamo pri Krškem in srečal rudarskega inženirja Julija Šimečka, starega že čez sedemdeset let. V razgovoru, ki je ob izkopavanju Ajdovske jame gotovo tekel tudi o stari kameni dobi (paleolitiku), je ing. Šimeček povedal, da je pred leti pri izviru Kolpe odkril jamo, v kateri je slika mamuta. V času svojega odkritja je služboval v Kočevju. Iz razgovora je bilo razvidno, da je bil v tistih krajih na službenem potovanju. Ker je bil podatek pomemben in da ne bi pozabil kakšno podrobnost pripovedovanja, ga je S. Brodar prosil, naj vse napiše. To je ing. šimeček tudi res storil. Z roko v nemškem jeziku pisan dokument hrani še danes Posavski muzej v Brežicah.* S. Brodar je poročilo prepisal zase in prepisu kasneje dodal še pet dopolnil s pripombo, da jih je pripisal po ponovnem razgovoru s Šimečkom. Naslov se glasi: Skizze über einen Besuch im Quellengebiete der Kulpa im Jahre 1889 oder 1890. Tekst pravi na začetku : Die Kulpa-Quelle. Ca 3—4 m über der Kulpaquelle ist ein Eingang in die Quellenhöhle (damals ca 50 cm breit und ca 10 cm hoch), die besteht aus einer Serie von miteinander kommunizierenden Krapfenhöhlen, die in verschiedentlichen Niveaus liegen und verschiedentlich gross sind. Sledijo hidrografski, speleološki in geološki podatki, ki v naši zvezi niso pomembni. Tudi omenjena dopolnila so take narave. Potem pa pravi dalje : Unter anderem fand ich in einer der vorderen Höhlen rotbraune Streifen an der Wand, die ich anfänglich als dünne Galmei-Ausbisstreifen betrachtete, bei näherer Besichtigung waren es unterbrochene Konturen einer mächtigen Tier gestalt mit fast bis zur Höhlensohle reichenden Stosszdhnen, die wahrscheinlich einen Mammut darstellen. Von dem Gesehenen habe ich meinem Freund Ing. Hans Putick, der damals in Gottschee tätig war (erzählt). Meine Absicht die Kulpaquelle nochmals zu besichtigen wurde durch meine Abberufung vereitelt. V zadnjem odstavku je še en važen podatek: Der Eingang bz.w. Zugang in diese Höhlen ist nur zur Zeit der Dürre möglich. Na koncu je datum: Videm-Krško, November 1937 in njegov podpis. Jamske slikarije so znane le iz ozko omejenega območja zahodne Evrope. Od tam proti vzhodu jamske skalne stenske umetnosti ni. Takrat (leta 1937) še niso bile odkrite jamske slike na Uralu. Ne glede na ta daljna odkritja pa do danes ostaja dejstvo, da v Srednji Evropi poslikanih jam ni. Že odkritje samo bi torej bilo zanimivo in privlačno, nedvomno pa bi bil tudi znanstveni interes zelo velik. Mlajši paleolitik je bil takrat v naših krajih že odkrit v Potočki zijalki in sled iste kulture v Gorskem Kotarju. Vendar je ta kultura prestara, da bi ji lahko pripisali barvno slikarijo, ki kaže na nekoliko mlajšo dobo. Poleg kulturnega pomena bi seveda umetnina sama bila dovolj interesantna. Ker je torej podatek presenetljiv in skoro neverjeten, nam takoj pride na misel, da gre morda za potegavščino, vendar je med pripovedjo in odkritjem (1889 oder 1890) preteklo skoraj pol stoletja in ni jasno, zakaj bi šimeček tako dolgo čakal, da svojo »najdbo« razglasi. Da bi si zgodbo kar trenutno izmislil, je nemogoče, saj ni mogel vnaprej vedeti, da bo prišel v stik z S. Brodarjem. Tudi omemba Hansa Putika daje videz resničnosti. Stavek, da je najprej mislil, da so alge in šele potem videl, da gre za veliko žival, potrjuje resničnost. Ce bi si stvar izmislil, bi te finese gotovo ne dodal. Slika je morala biti zelo dobro izdelana in tudi dobro ohranjena, da jo je lahko nekdo, ki je na takem mestu nikakor ni mogel pričakovati, spoznal za sliko. * Muzej mi je dal na razpolago ves arhiv o tej zadevi in se mu za prijaznost lepo zahvaljujem. Ni torej čudno, da je S. Brodar takoj začel delati na tem, da bi se jama z mamutom našla. Ohranjena je obsežna korespondenca med S. Brodar-jem in takratnim zdravnikom v Sevnici dr. D. Mušičem, ki se je zelo zanimal za raziskovanja stare kamene dobe in bil vedno pripravljen pomagati. Sodeloval je tudi dr. A. Serko jun. in drugi. Takrat je bil v Krškem tudi neki O.Auman, ki se je zelo trudil, da bi prišel v muzejsko službo in računali so tudi na njegovo sodelovanje. Iz ohranjene korespondence bi bila možna precej podrobna rekonstrukcija dogodkov, vendar ne bi k rešitvi problema ničesar prispevala, zato navedimo samo najvažnejše. S. Brodar je bil dvakrat v območju izvira Kolpe. Enkrat sam in je pregledal okolico izvira Kolpe in dolino čabranke do njenega izvira. Drugič pa z ekipo Društva za raziskovanje jam, ki je pod vodstvom A. Serka izmerila izvir. Iskal je tudi Auman, ki je ves teden (od 13. do 20. VIII. 1938) pregledoval dolino Kolpe. Njegovo poročilo je (najbrž) dr. Mušič poslal S. Brodarju in se hrani med Brodarjevo korespondenco. Vse iskanje je bilo zaman, jame niso našli. Oznaka »pri izviru« je presplošna in ne daje dovolj opore, zlasti ker je možno pojem izvira raztegniti na širše območje in pride v poštev tudi izvir Čabranke. A. Serko (v pismu z dne 25. IX. 1938) dopušča celò možnost, da gre za kak drug izvir, ki ga Simeček (seveda zaradi starosti, op. pisca) zamenjuje s Kolpo. Kmalu je prišla vojna in onemogočila vsakršno dejavnost. Po osvoboditvi se je raziskovalno delo usmerilo predvsem na Primorsko in so morale druge slovenske pokrajine in drugi problemi začasno počakati. Izvir Kolpe je sicer blizu slovenske meje, vendar pa na hrvatskem ozemlju, in verjetnost, da je iskana jama na Hrvatskem, je zelo velika. Zato je S. Brodar že pred leti opozoril zagrebškega raziskovalca Mirka Maleza na to zadevo, če je on kaj ukrenil, ni znano. Ekipo, ki je delala v Ciganski jami, so sestavljali pretežno dijaki kočevske gimnazije. Med delom sem jim med drugim povedal tudi to zgodbo. Začeli so se zanimati in so sklenili, da bodo šli jamo iskat. Vendar tudi to prizadevanje ni rodilo sadov. Pri tem je bilo veliko govora o zanimivosti in pomembnosti take najdbe, o avtentičnosti in tehtnosti podatka in s tem v zvezi o možnosti in verjetnosti uspeha pri iskanju, o kraških posebnostih in še marsikaj. Končno sem se odločil, da grem tudi sam tja, ne toliko, da bi uspel najti kar drugi niso mogli, temveč zato, da bi spoznal pokrajino. Težko je namreč dojemati podrobnosti pripovedovanja, če sam ne poznaš krajev za katere gre. Dne 14. aprila 1976 smo z I. Turkom in J. Dirjecem obiskali izvir in preiskali tudi okolico. Mimogrede naj še omenim, da je postala po odkritju Ciganske jame, ki dokazuje poselitev tega predela v kasnejših fazah mlajšega paleolitika, možnost obstoja barvne jamske slikarije verjetnejša. Izvir Kolpe se precej razlikuje od običajnega izvira. Na koncu doline je pod strmimi skalnimi stenami manjše jezerce, iz katerega se voda preliva in odteka. Podzemni dotok v jezerce je tako močan, da odtok ni neznaten potoček, ampak lahko Kolpo že na samem začetku označimo kot reko. Jezerce ima vsaj občasno tudi površinski dotok iz majhne jame, katere strop se pa kmalu tako zniža, da nismo mogli nikamor naprej. To jezerce torej velja za izvir Kolpe, če upoštevamo velikost jezerca in dolžino njegovega brega, postane podatek 3—4 m nad izvirom zelo nejasen. Ko smo preiskali breg jezerca. smo našli mnogo mest, kjer bi se dala slutiti odprtina. Toda tudi povsod tam, kjer se nič ne vidi, je lahko skrit vhod, kajti majhen kot naj bi bil (50 X 70 cm) se lahko zelo hitro zapre. Običajen izvir je bolj ali manj točka in bi podatek 3—4 m nad izvirom mesto zelo natančno določal. Zato so jemali v poštev tudi možnost, da ne gre za glavni izvir Kolpe, ampak za katerega od drugih manjših v bližini glavnega izvira. Naš obhod te možnosti ni potrdil. Možnost, da pod izvirom Kolpe razumemo celotno območje ob vodi navzgor od Osilnice, torej tudi izvire Čabranke, obstaja bolj teoretično, saj je praktično iskanje že pred vojno pokazalo, da to ne vodi nikamor. Sploh brezupno bi bilo iskanje v primeru, da je Šimeček zamenjal izvire. Kot je razvidno iz rečenega, se vrtimo okoli razlage, kaj in kje naj bi bil izvir. Poleg navedenih možnosti obstaja še ena razlaga, ki doslej še ni bila upoštevana. Na načrtu A. Serka (kolikor mi je znano, ima kopijo tega načrta tudi Jamarska zveza Slovenije) je naslov: Izvor Kupe pri Osilnici in datum 24. VII. 1938. Spodaj desno pa stoji : V Ljubljani 25. VII. 1938 in njegov podpis. Iz datumov sledi, da ga je narisal takoj naslednji dan po ekskurziji. Globina jezerca je od 3 do 5 m, sta pa dobro vidni dve temnejši lisi, kjer je voda znatno globlja. Serko je narisal tudi prerez, na katerem vidimo, da je večji lonec globok 57 m, manjši pa kar 75 m. Iz teh globin prihaja voda na površje, in to je natančno vzeto izvir Kolpe. Tako postane podatek »3—4 metre nad izvirom« bolj konkreten in majhna jama na južnem robu jezerca mu kar dovolj natančno ustreza. To je jama, ki smo jo omenili kot občasen površinski dotok vode. Na načrtu je vrisana in je celò napisano njeno ime: Hajdučka pečina. Tudi velikost vhoda, po šimečku 50 X 70 cm, ustreza. Podatek, da je vstop možen le v času suše, nas potrjuje v sklepanju, da je Hajdučka pečina prava jama. Voda v jezeru sicer ne more toliko narasti, da bi preplavila vhod v jamo, toda že pri manjšem dvigu gladine voda preplavi nizko obrežje, po katerem se pride do jame. šimeček sicer ne navaja izrecno, da občasno teče iz jame voda, govori pa o velikih množinah vode v jami. Hajdučka pečina je po navedenem zelo verjetno jama, v kateri je bil Šimeček. Kakor sem že omenil, pri našem obisku nismo mogli prodreti vanjo. Zato sem se obrnil na jamarje, ki so vajeni prodirati skozi ozke špranje. Dvakrat so poskušali izsiliti prehod, toda ni šlo. Prodreti se je dalo le približno 10 m daleč, potem pa se strop in tla toliko stisneta, da je treba odnehati. Za nadaljnje prodiranje bi bilo treba odkopavati zgornjo plast sedimentov. Najdb sicer ni pričakovati, saj gre verjetno za vodne sedimente, toda ker je jama na ozemlju druge republike, smo se kakršnemukoli kopanju odrekli. Več z naše strani ni bilo moč storiti in je treba kontrolo Šimečkovih podatkov prepustiti bodočnosti. V arhivu Posavskega muzeja, ki sem ga potreboval, da sem še enkrat preveril originalno šimečkovo poročilo, sem nepričakovano naletel na dokument, ki je bil doslej neznan. Datiran s 24. III. 1939 obstaja še en zapis ing. Simečka o jami pri izviru Kolpe. Najverjetneje je pripravil šimečka do ponovnega zapisa zgoraj omenjeni Auman. S. Brodar je takrat že zapuščal Celje (preselil se je junija 1939), in ga ta podatek ni nikoli dosegel, saj se je tudi že bližala vojna, ki je onemogočila vsako dejavnost. Naslov drugega -Im y)\ '' 'v/ r' 'Hi£t2L<à$^cÌf ^/>ÒS