SLAVISTIČNA REVIJA « VSEBINA Boris Paternu, Grailnikovo mesto v razvoju slovenske lirike.....163 Jože Toporišič, Življenje in jezikoslovno delo o. Stanislava Škrabca . . 179 Juraj Martinooič, Martin Krpan kao parodija...........219 Erich Prune, K zgodovini slovenskih predavanj in slavistike na graški univerzi ........................241 Vilko Novak, Pismo Franca Temlina nemškim pietistom.......249 OCENE, ZAPISI, POROČILA, GRADIVO Fran Petre, Bruno Mcriggi: Le letterature della Jugoslavia......257 Franc Jakopin, B. O. Unbegaun: Selected Papers on Russian and Slavonic Philology........................263 Janez Rotar, Umjetnost riječi 1957—1969 ............................268 Janez Rotar, Književna Istorija 1968—1969 ..........................272 Erich Prune, Zadnji letnik nemških in avstrijskih slavističnih periodik . . 276 Peter Kersclie, Simon Gregorčič v nemških prevodih, Bibliografija .... 289 Oton Berkopec, Delo Ivanu Cankarja v čeških prevodih in v luči češke publicistike.......................299 Janez Rotar, Ekspresionizem i Hrvatska književnost.........316 František Daneš, Spomenica...................320 CONTENTS ARTICLES Boris Paternu, Gradnik's Place in the Development of the Slovene Lyric Poetry.........................163 Jože Toporišič, The Life and the Linguistic Work of Stanislav Skrabec . . 179 Juraj Martinooič, Martin Krpan as a Parody............219 Erich Prune, Notes towards the History of the Lectures on Slovene and Slavonic Studies in the University of Graz...........241 Vilko Noüak, The Letter Franc Temlin Wrote to the German Pietists . . 249 REWIEWS — NOTES - REPORTS - MATERIAL Fran Petre, Bruno Meriggi: Le letterature della Jugoslavia.......257 Franc Jakopin, В. О. Unbegaun; Selected Papers on Russian and Slavonic Philology........................263 Janez Rotar, Umjetnost riječi 1957—1969 ............................268 Janez Rotar, Književna istorija 1968—1969 ..........................272 Erich Prunč, The Latest Volumes of German and Austrian Slavonic Periodicals .......................276 Peter Kersclie, Simon Gregorčič in German Translations, Bibliography . . 289 Oton Berkopec, Ivan Cankar's Work in Czech Translations and in the Light of Czech Publications at the Beginning of the Century .... 299 Janez Rotar, Ekspresionizem i hrvatska književnost.........316 František Daneš, Memorandum.................320 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY SCIENCES ОПТ 1970 oJlvLi3.4 IZDAJA-ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR SRL LETNIK 18 ŠT. 3-4 STR. 161-320 LJUBLJANA JUL.-DEC. 1970 Uredniški odbor France Bernik, Vatroslav Kalenic, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis razpošilja Založba Obzorja Maribor, Partizanska 5. Za založbo Jože Košar Natisnila Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Editorial Board France Bernik, Vatroslav Kalenic, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor Jože Toporišič All contributions should be addressed to Boris Paternu and Jože Toporišič, Ljubljana. Aškerčeva 12 (Filozofska fakulteta), YUGOSLAVIA Printed by Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana UDK 886.3.09: 92 Gradnik Boris Paternu Filozofska fakulteta, Ljubljana GRADNIKOVO MESTO Y RAZVOJU SLOVENSKE LIRIKE* Razprava želi pripomoči k čistejši literarnozgodovinski in stilni oznaki lirike Alojza Gradnika (1882—1967). Ugotavlja, da se njegovo pesništvo giblje znotraj treh idejno-stilnih sistemov: novoromantičnega, ekspresionističnega in tradicionalno klasičnega. Razmerje med temi plastmi je tako, da je Gradnika treba uvrstiti med polnovredne člene slovenske nove romantike, in sicer v njenem zrelem obdobju ter zmernem prehodu v ekspresionizem. The lyric poetry of Alojz Gradnik (1882—1967) calls for a more adequate definition in literary-historic and in stylistic terms. His poetry moves within three systems of distinct styles and ideas: neo-romantic, expressionist, and traditionally classic. On the basis of the relation between these levels A. Gradnik is to be classified as a full-value mendier of the Slovene new romanticism. notably in its mature phase and (lie moderate transition into expressionism. Najbrž danes ni več mogoče dvomiti o tem, da bodo v slovenski liriki prve polovice 20. stoletja ostala med najbolj vidnimi tri pesniška imena: Oton Zupančič, Alojz Gradnik in Srečko Kosovel.1 Kljub zelo izrazitim in dobro vidnim lastnostim, ki jili ima pesniško delo vsakega izmed naštetih treh avtorjev, pa je značilno, da se slovstvena veda pri Zupančiču in Kosovelu razmeroma lahko odloča za slogovno opredelitev oziroma za splošno literarnozgodovinsko uvrstitev njunega dela, medtem ko pri Gradniku že od nekdaj in še vedno čuti nekakšno zadrego, ko je treba njegovemu pesništvu določiti slogovni okvir in ime. Župančič že od vsega začetka velja za poeta slovenske »moderne« ali nove romantike, če uporabimo širši pojem, in od tod ga tudi dopolnilne in bolj razčlenjene slogovne oznake ne premaknejo. Kosovel je in ostaja ime slovenskega ekspresionizma, čeprav pri njem ugotavljamo še celo vrsto drugačnih pojavov, ki sežejo nazaj in naprej. Le ob Gradniku srečujemo v literarni zgodovini kopico neprečiščenih, pomožnih ali zasilnih oznak. Te so se začele že z znanimi metaforičnimi domislicami * Razprava je bila napisana za simpozij o Gradnikovem delu v Gorici 26. septembra 1970. 1 Sem bi po pomenu morali uvrstiti tudi Josipa Murna, vendar njegova lirika po nastanku sodi na samo mejo stoletja in jo je že leta 1901 prekinila pesnikova zgodnja smrt. 0 »dedičih«, »sopotnikih« ali »učencih« moderne in postopoma prispele vse do čisto nasprotnih tez o samobitnem »premagalcu« moderne.2 Zelo redka so mesta, kjer najdemo začetke bolj razčlenjenih, čeprav zvečine še neusklajenih slogovnih oznak Gradnikovegu pesništva.3 Nastane vprašanje: Kje so razlogi, da ostaja prav Gradnik tako dolgo zunaj trdnejših zgodovinsko slogovnih opredelitev? Odgovore bi lahko iskali v več smereh. Vendar se ponuja misel, da bo najbolj prav, če te razloge najprej iščemo v njegovi poeziji sami. Zato bo predvsem vanjo usmerjen pričujoči poskus, ki naj bi bil pobuda k čistejši oznaki njenega ustroja in mesta v razvoju novejše slovenske lirike. 1 Pozornejše opazovanje Gradnikovih pesmi in zbirk nam pokaže, da se njegova poezija giblje znotraj treh vidnejših idejno-stilnih sistemov.4 1 i se pri njem med seboj ne izključujejo, temveč iščejo tvorno razmerje. 2 Prim.: А и t o n Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, 1934, s. 430—31, 433—36; Joža Mah nič, Zgodovina slovenskega slovstva V, 1964. s. 18, 27, 227; Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, 1968, s. 346. 398. Filip K a 1 u n se je pred leti v načelu uprl tradicionalni oznaki »dediči« ali »sopotniki« moderne, kamor je literarna zgodovina uvrščala celo vrsto imen, med njimi tudi A. Gradnika, P. Golio, J. Grudna in L. Novyjevo, in vse naštete štiri pesnike zaradi njihovega samostojnega deleža vključil »v samo moderno« (Problemi slovenske lirike, Sodobnost 1965, s. 406—09). Kalanove pobude ne bi kazalo prezreti, čeprav je improvizirana in bi potrebovala globljo analitično utemeljitev, notranjo razčlenitev in terminologijo, ki bi segla čez pojem »moderna«:. 3 M a r j u Boršnikova začenja ob Gradniku uporabljati nekatere razločevalne slogovne oznake, med katerimi so najbolj zanimiva opozorila o posebnosti pesnikovega impresionizma oziroma razvoja v smer ekspresionizma (Pogovori s pesnikom Gradnikom, 1954, s. 52—54; Študije in fragmenti, 1962. s. 250—52). Franc Zadravec usmerja svoje raziskave v področje Grad-nikovega stiha in stavka ali izrazne tehnike in tu odkriva predvsem znake klasične poetike s posamičnimi odmiki v smer impresionizma ali celo ekspresionizma (Gradnikova poezija do Padajočih zvezd 1902—1916, Dialogi 1967, s. 213—19; Dvoje slovenskih poetik po letu 1918, publ. v VI. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1970, s. 149—61). Tudi Lino L e g i š a je pazljivo upošteval drobna dosedanja opozorila na nekatera znamenja Gradnikovih prestopov od impresionizma nasproti ekspresionizmu, pa tudi »večjemu realizmu«, predvsem pri krajinarski liriki (Zgodovina slovenskega slovstva VI. 1969. s. 27, 82. 86, 94—96, 143). Opozorila te vrste je deloma upošteval tudi Anton Slodnjak v Slovenskem slovstvu, 1968 na str. 347. 4 Izraz »idejno-stilni sistem« naj bi označeval povezan red lastnosti ali znakov, ki zajemajo vse ravni leposlovnega dela, oil psihološke in idejne do kompozicijske ter jezikovne, in je prevladujoč v nekem obdobju. Zato se pojavljajo kot trojne plasti, urejajoče se v poseben pesnikov individualni red in sistem. Prva in zelo opazna idejno-stilna plast sodi v območje none romantike.5 Pri (tem ne gre samo za posamične pojave ali odmeve, temveč za vrsto bistvenih lastnosti, ki s svojo količino in z notranjim redom predstavljajo sistem novoromantičnega doživljanja in izražanja. Posebno vidna in najbolj zgodnja značilnost slovenske nove romanlike je prebujeni in poglobljeni subjektivizem, ki so ga ob koncu 19. stoletja s tolikšno vnemo in tveganjem sprostili Cankar, Kette, Murn in Zupančič. Gradnikovo doživljanje sveta in samega sebe ima izredno močno poudarjeno ne le subjektivno, temveč tudi subjektivistično noto. Ze uvodni, programsko povzdigujem stili v njegovo prvo zbirko Padajoče zvezde (1916) postavlja usodo jaza v središče sveta in v glavno os pesnikove optike: Življenje moje — z neba zvezde padajoče. Iščem pot in hodim v mrak iz mraka. Podoben red stvari obstaja v mnogih njegovih pesmih, vse do ene poslednjih, ki ima naslov Belo in črno in je bila objavljena ob pesnikovi osemdesetletnici v Naši sodobnosti 1962. Vmes najdemo celo izpovedi popolne osamljenosti, ko od človeku do človeka nobenega mostu ni in brvi." K naravi novoromantičnega subjektivizma spada tudi to, da je med življenjsko najbolj pomembnimi in najbolj izpostavljenimi temami — ljubezen. Ta ima pri Gradniku celo mnogo usodnejše razsežnosti kot pri četverici moderne. Vendar njegov subjektivizem ni ekskltiziven. Pušča razmeroma mnogo prostora tudi krajinarski, domovinski in socialni tematiki. S tem pa se seveda nikakor ne oddaljuje od temeljnega vsebinskega ustroja slovenske novoromantične lirike, ki je bila izrazito subjekti-vistiiična predvsem v svojem mlaidositneon obdobju (o tem pričajo Cankarjeva Erotika ali Zupančičeva Čaša opojnosti iz I. 1H99 in pretežni del Kettejeve ter Murnove lirike), kar velja tudi za mladega Gradnika; zatem pa je vase vse močneje vključevala tudi moralno, socialno in politično problematiko časa. V Padajočih zvezdah, ki so izšle meti prvo 5 Izraz »idejno-stilna plast* označuje isto kot j j rej omenjeni pojem »idejno-stilni sisteme, vendar s tem razločkom, da tokrat ta »sistem« ne nastopa samostojno, temveč v hkratni povezavi z drugimi idejno-stilnimi ' sistemi«, je torej samo »plast* novega skupnega sistema, ki zahteva spet posebno oznako. " Sinu IV. DP. . 100 (Kratice uporabljamo namesto celih naslovov zbirk.) svetovno vojno in po Zupančičevih Samogooorih (1908), količinsko celo prevladujejo socialno ali narodno poudarjeni istrski, briški in vojno begunski motivi. Vendar ni mogoče prezreti dejstva, da vse uvodne razdelke (Tristis umor, Pisma, Arabeske) zavzema izrazito osebna, predvsem ljubezenska tematika, ki je tudi daleč najvidnejša nosilka kakovostnega vrha tc knjige in njenih globljih umetniških hotenj. Prvi Gradnikov odločilnejši, se pravi knjižni vstop v javnost ima potemtakem tematski ustroj, ki je značilen za novo romantiko v njeni zrelejši, ne več mladostno zagnani dobi. Podobno velja za njegovo drugo in tretjo zbirko Pol bolesti, 1922, in De profundis, 1926, kjer se količinsko razmerje še bolj prevesi v prid domovinske tematike, medtem ko v nadaljnjih knjigah prevlada osebna refleksija. Naslednja, deloma že v samem subjektivizmu pogojena lastnost slovenske nove romantike, je njeno (lisonani.no razmerje do sveta. Ta pojav se seveda pri vsaki osebnosti kaže v posebni podobi, v različnih razponih in neenakih izidih, ki so si včasih celo nasprotni, kot kaže Cankarjev in Župančičev primer. Gradnikovo pesništvo je tako, da nosi razglašenost v samem svojem jedru. Odmiki od tega mračnega jedra so včasih težji kot pri Cankarju in Murnu, da o Ketteju ali Župančiču niti ne govorimo. To pomeni, da se izrazito individualna nota Gradnikove lirike začenja prav na tej disonantni točki novoro-mantične poetike. Ne bo naključje, da že omenjena uvodna programska pesem Življenje, postavljena na čelo prve knjige, kaže naravnost k nemirnemu in mračnemu središču njegovega pesništva. V takem ustroju stvari je utemeljeno tudi pogostno pristajanje na načelo trpljenja in bolesti kot višjih, vrednejših stopenj bivanja.7 Tu bi mogli iskati nekaj zavestne opozicije zoper Zupančičevo načelo radoživosti, saj Gradnik ob bolesti večkrat omenja tudi radost, toda kot nižjo in bolj zaprto stopnjo človekovega bivanja. Vse to zadošča za podmeno, da bi inovacije, s katerimi Gradnik razširja ali ceJo prestopa novo romantiko, bilo treba iskati prav v območju njegovih disonanc.8 7 Prim, pesmi v PZ: Melanholija II, s. 17; v PB: Težko je spominov bridko breme (motto), Miru, miril srce želi, s. 24; v DP: Sinu II. s. 98, Bežali dnevi so, s. 83; v YS: Pogovor, s. 41, Postaja na romanju, s. 46; v ZL: Konec, s. 34, Gruden, s. 48; v PK: Nu Cankarjevem grobu. s. 21; Bog in umetnik, s. 40. B Josip Vidmar je v svojem znanem eseju to lastnost postavil v središče Gradnikovega duševnega ustroja in jo razložil s pesnikovo »pripadnostjo k temnemu nagonskemu in mračnemu človeškemu tipu«, ki je pravo nasprotje Zupančičevemu duhovnemu in svetlemu tipu (Svetle samote, 1932, s. 14). Aleksander Š 1 j i v a r i č se je problemu približal po drugi poti in Seveda je treba upoštevati še neko določilo slovenske nove romantike. Pri vseh vodilnih predstavnikih moderne, pa naj bo to Cankar, Kette, Murn ali Zupančič, namreč ne smemo odmisliti dejstva, da se — kljub silovitim prodorom k nevezanemu subjektivizmu ali celo k programski nevernosti — v trenutkih globljih osebnih kriz večkrat vračajo k religiozni nostalgiji. Taki pojavi pomenijo omejevanje ali celo hipno odpravljanje notranjih razglasij. Še mnogo bolj razvidni in trajnejši vzroki za obvladovanje ali ukinjanje eksistencialnih razkolov pa tiče v narodni in socialni zavzetosti naše nove romantike, v njenem družbenem aktivizmu. lu prav tu nekje so globlje osnove za njena stičišča z diso-nantno-harmoničnim sestavom naše klasične, Prešernove romantike. Gradnik prav tako sodi med novoromantične pesnike, ki se iz notranjega mraka ali praznega Niča, če uporabimo njegov izraz, vedno znova obračajo k iskanju smisla in harmonije, ki jo on sam pogreša toliko bolj, čim dlje je od nje.9 Tudi v to gibanje njegovega notranjega življenja nas popeljejo uvodni stihi v prvo knjigo: Iščem pot in hodim v mrak iz mraka. Kakor jadro sem, ki k bregu hoče se vrniti in zastonj na veter čaka. Ugotovimo lahko, da je hotenje iz mraka... k bregu pri Gradniku še občutno bolj poudarjeno kot pri predstavnikih moderne. Tudi v kasnejših zbirkah je harmonija — v svoji prisotnosti ali oddaljenosti bolj navzoča kot pri onih štirih. Predvsem pa je v mnogočein izrazito »gradnikovska« in ob njej se bo treba kasneje ustaviti nekoliko bolj pazljivo. Na točki harmonije, kjer obstaja še vedno stik z idejnim redom nove romantike, se torej Gradniku odpira druga glavna možnost prestopanja njenih meja. Naposled tudi v Gradnikovem stihu in jezikovnem izrazu lahko ugotovimo celo vrsto novoromantičnih značilnosti, ki so najbolj razvidne v prvi zbirki, prisotne pa tudi v vseli drugih. Močno sproščen enjambe-meiutski verz, členjen po načelu naravnega, neretoričnega in neskan-diranega govora, je pri njem mnogo bolj pogosten, kot ponavadi mi- postavil besede »bol«, »bolečina« in »bolest« za ^ključne besede« Gradnikovega slovarja, seveda bolj intuitivno kot statistično (O lirici Alojza Gradnika, Forum 1968, I, s. 858). " Mar ja Boršnikova posebej poudarja Gradnikovo hrepenenje po »izgubljeni harmoniji« (Študije in fragmenti, s. 251). Tudi A. Š1 j i varie daje »trpljenju odtujene osebnosti in iskanju izgubljene harmonije« osrednje mesto (n. in., s. 855). slimo.10 Isto velja za zelo povedno ritmično dinamiko.11 Natančnejše opazovanje nam odkrije tudi presenetljivo pogostne primere bogate vokalne ali konzonantske orkestracije «tiha. ki mestoma kar tekmujejo z Župančičem.12 Stopnjevana »evlonija« pa ni edini znak Gradnikove vraščenosti v slog nove romantike. Njen sistem bi lahko odkrivali vse «iti najmanjših povednih členov (npr. prislovu o pridevniških sestavljenk: besede tajnoskrite, ptice tiliokrile, bolnotilii klici, oblaki snileno-krilati, beloliste lilije, bledobeli kip, črnopeni vir itd.) pa do širših sintaktičnih in povednih ustrojev. Te bi mogli razporediti v vse glavne variante slovenskega novoromantičnega izraznega sistema — od impresionizma do simbolizma, pri čemer bi se razkrile predvsem različne stopnje v subjektivizaciji izraza, ki pa jih je še vedno mogoče vezati v en sam skupen sestav. Končno sodijo v slovensko novoromantično poetiko tudi nekateri Gradnikovi motivi ali slogovni obrazci, povzeti iz 10 Jsačenkovo trditev, da Gradnikov enjambement s svojim logičnim redom in pavzami celo poudarja, ne pa razpušča samostojnost stiha, razumem predvsem kot opozorilo na posebnost znotraj sintaktično ritmičnih prestopov iz stiha v stili (Л. V. Isačenko, Slovenski verz, 1939, s. 88). /. apriorno predstavo o tem problemu se je Gradnikovemu enjambementu približal že Izid o r Cankar v kritiki Padajočih zvezd leta 1917 (gl. Izidor Cankar, Leposlovje — eseji — kritika, 1968. s. 313). 11 Prim, pesmi v PZ: Večer, s 56. Pomlad, s. 12. Oblaku, s. 22, Tvoje roke, s. 19. Pisma II. s. 26. Besede umirajočega dijaka II, s. 43, Zima. s. 47, Istrska nas, 54. Oljčni gaji, s. 55, Trudna pol, s. 57, Istrska elegija, s. 58, Ciprese, s. 69; v DP: List na o odi (Van-Tsi), s 38, Jesen (Vu-Ty), s. 41: v VS: Pogovor, s. 41. Smučar jeoa jutranja moliteo, s. 59; v ZL: Z late lestve, s. 99; v PM: Maja in morje. s. 9; v PK: Jesenska tišina, s. 17. Tivoli v jeseni, s. 27. ls Prim, pesmi v PZ: Tvoje roke. s. 19, Večer, s. 56. Pomlad, s. 12, Oblaku. s. 22, Rosna kaplja, s. 20, Pisma II, VI, VII, s. 26—31. Z ima, s. 47, Besede umirajočega dijaka I. II. s. 42—43. Padajoče zvezde, s. 49, Goličava, s. 55, Oljčni gaji. s. 55, Trudna pot, s. 57, Istrska elegija, s. 58, Črešnje, s. 62, Grozdja girlande, s. 63, Preval, s. 66, Desetina, s. 68, Pesem kolona, s. 74, Domača hiša, s. 90; v PB: Eros-Tanatos, s. 11. Žariš in žgeš, s. 16. Vseh mrtvih dan, s. 34—35, Solnce v Brdih, 68, Obešeni, s. 81; v DP: De profundis VI. s. 14. Ogenj, s. 26. Cro, s. 51, List na vodi (Van-Tsi), s. 38. Jesen (Vu-Ty), s. 41, Na Visokem, s. 53, S-men j. s. 62, Kovač s. 109; \ VS: Klic, s. 28, Pogooor. s. 41, Septembrskim žrtvam, s. 56. Smučar jeoa jutranja moliteo, s. 59, Noč na oseh svetih v Brdih. s. 65, Kmet govori domači grudi. s. 69, Kmet govori materi, s. 75, Kmet govori plugu, s. 75; v ZL: Mrtvi vojak o tujini, s. 58, 7,late lestve, s. 99; v PM: Maja in morje, s. 9. Maja in metulj, s. 15, Maja in mali, s. 16: v PK: Jesenska tišina. s. 17, Tivoli v jeseni, s. 27, Pismo z morja. s. 34. Pogreb na Rabu, s. 54, Pismo po vrnitvi, s. 60. ljudskega pesništva in prilagojeni razvitejšim psihološkim 1er slogovnim postopkom.13 Toda ob vseh teh slogovnih pojavih je pri njem še vrsta čisto nasprotnih. ki po svojem temeljnem obeležju sodijo v druge izrazne sisteme. Evfonijo trgajo kakofonične trdote. Te se začenjajo že v značilnem gradnikovskem kopičenju besed enozložnic, ki jili pogostoma najdemo na opaznejših verznih mestih (n. pr.: srd. ort, prt, črt, črn, vro, trn, mraz, mrak, nrag, prah, žar, čar, dar, koar, glad, zal. nal, grob. kron, brod, stnor, rop, rob (za sužnja), rod, trop, roj, jok, bol. soj. strup, krut, drug (za tovariša), (lull, gluh, sljud, zver, dner, lék, sled, led, nem. meč, bič, kri, krik, križ itd.). Nadaljujejo se v posebni morfologiji in akcentuaciji besed (n. pr.: lûsi, vétri, gozdi, vâli, boli, nfti, sùdi, sôki, snegoni, drugoni, bleščava, goljana, muljava, ponjava, na-piana. nrbina, brežinn, usednina, dedina, hlimba, zasramba, temôta, odjéka (za odmev), or а t ar, mešetdlja, ograd (za vrt), lizâvci, drevača itd., ali: dlani, strasti, luči (za nom. plur.), prišel, bilo je (za bilo), gnoràn, poročen, zapuščen, nesproščen. Golgota. odposlal, naravnost, ozimina, vinogradi itd.). Trdote so opazne tudi v pogostnih zlomih ritmične harmonije verza.14 Sežejo pa vse v ustroj pesemskega motiva. Stih ljudem režoča meča bom ostrina bi lahko večkrat označeval tudi njegov slog.15 Omenjenemu verznemu librizmu pa preseka pot spet stroga klasična geometrija, ki zavzame cele vrstice in kitice in se posebno vidno uveljavlja v zgradbi soneta. Razmerje med »predmetom« in njegovo »idejo« oziroma med znakom in pomenom začne včasih prestopati meje simbolistične izrazne logike, včasih pa se premakne nazaj v staro epsko opisno skladnost med obema.10 Skratka, gre za vrsto slogovnih pojavov, ki jim bo treba iskati domovanje nekje zunaj nove romantike. 13 Na primer pesmi v PZ: Bele cvetice, s. 11. Krn, s. 83, Jesen 1916, s. 91: v Pli: Večer je, večer, s. 14. O težko, težko srce meni (Verlaine), s. 19, 1'udle v polje so meglice, s. 21, Vsejal sem nageljne, s. 26. Vseh mrtvili dan l')l<>. s. 36. Pesem dekleta, s. 40, Grob v tujini, s. 41; v VS: Božična pesem. s. 25. Grešnicu in Marija, s. 61; v ZL: Narodni motiv. s. 25. 14 Pri ugotavljanju zlomov ritmičnega toka je bil posebno občutljiv že Izidor Cankar (n. m.). 15 Kovač, DP, s. 109. 16 Gradnikova žanrska opisnost se močno okrepi v zbirki ZL: Jesenski večer v Med uni, s. 65, Jesen, s. 79, K rižev teden, s. 85, Vigred, s. 93; epsko opisno prilagajanje medvojni liriki upora lahko odkrijemo v zbirki PK: Tivoli v jeseni, s. 27. Na Kontooelu, s. 29, Balada o kruhu v taborišču na Rabu, s. 52. Pogreb nu Rabu. s. 34. Pogreb pri Sv. Križu. s. 38, Pismo po vrnitvi, s. 60. Pogledi naprej se nami odprejo, če se najprej vrnemo k tistima dvema že označenima mestoma, kjer se Gradnikov novoromantični način dojemanja življenja najbolj individualizira in s tem najbolj osamosvoji od literarne strukture, ki je bila ob njegovem pesniškem rojstvu vladajoča. Iz obeli točk se odpirata tudi obe glavni možni smeri pesnikovih odmikov proti drugim sistemom. Stopnjevane muke bivanja v zaostrenih notranjih disonancah so Gradnikovo pesem samogibno odpirale ekspresionizmu, ki v resnici predstavlja drugo poglavitno idejno-stilno plast njegove lirike. Že Padajoče zoezde kažejo vrsto znakov, ki so v zvezi z novim literarnim obdobjem, pa naj se je pesnik tega zavedal ali ne.17 Predvsem ljubezenska tematika je področje vsega novega, medtem ko so druga vsebinska področja manj odprta. Gradnikovo ljubezensko doživljanje je v tej zbirki vseobsežno in ekstatično, hkrati pa razklano v popolna nasprotja. Njegov »amor tristis« niha med skrajnim dvomom in skrajno vero, med kletvijo in molitvijo, med izrazito čutnostjo in izrazito duhovnostjo. Ti pojavi sami po sebi niso novi, na Slovenskem jih je uveljavila že mlada moderna.18 Toda nova je stopnja v razvitosti teh nasprotij in nova je usodnost te ljubezni. Razraste se v pesnikovo bivanjsko totalnost in jo zavzame v celoti, saj seže vse do njene poslednje točke — smrti. Tu se strne z njo v poseben gradnikovski misterij izničenja in večnosti. Sintagma Eros-tanatos, ki stoji v naslovu uvodne pesmi v drugo zbirko Pot bolesti, je formula, ki zaznamuje poslednjo in mejno točko v prostoru njegove globoko disonantne ljubezni. Za njen pesniški slovar in slog je nadvse značilno, da se pojavlja z izrazi, razpetimi med pojavi nežnega in krutega, bestialnega in sakralnega. Tako so mu dekletove dlani enkrat kot lilije razcvetene, drugič spet kot skriti kremplji; včasih mu njene dobre roke prinašajo vero in odrešitev, takoj zatem pa mu zadajajo strup in gnile rane; včasih jo zre kot mučenico svetih rok, nenadoma pa jo zagleda kot kačo, belo po telesu in gladko, zoito v mal obroč, ki se mu kot zapestnica srebrna zdi. Njegove misli o ljubezni včasih razžira privid gosenice ostudne, hkrati pa 17 lz Gradnikovih pripovedi je razvidno, da ga je srečanje z ekspresio-nistično teorijo in prakso precej zaposlilo in ju je vzel mnogo bolj resno kot futurizem (prim. Mar j a Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradijikom, s. 52—54). 18 В. P., Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesništvo od baroka do moderne, Slavistična revija 1962, s. 254—59. jo lahko privzdigne med čiste, /Ante sanje ali spremeni v soeto obhajilo. Obojna stanja lahko skoraj brez prehodov obstajajo celo v isti pesmi. In kar je najbolj bistveno, pojav ni omejen na njegovo mladostno niti samo na njegovo ljubezensko liriko, temveč izhaja iz globljega ustroja njegovega idejnega sveta sploh. Do najbolj neposrednih samooznak je ta notranja razglašenost prišla v zbirki Pot bolesti in v zbirki De profundus. Naj zadoščajo odlomki: Ah, morda je \ nemiru mir kot v slasti skrita bolečina, in morebiti od vseli ver nevera vera je edina. (Mirii. miru srce želi, PB, 24) Kako naj duša vsa se duši (laja. če sem še sebi sam si vedno tuj in sam s seboj v nenehajočem sporu? (Dvogovor, DP 106) Ta nemir in notranja razbitost sta prisotna tudi v vseli drugih zbirkah, čeprav ne povsod z enako močjo in z enako odprtostjo.19 Ambivalentno sprevračanje zlega in svetega, gnusa in lepote, nizkega in vzvišenega v novejši evropski liriki ni novo že vsaj od Baude-lairja in pri nas vsaj od Cankarja naprej. Toda v svoji skrajni raznihanosti, kakršno najdemo tudi pri Gradniku, je pomenilo osnovo in začetek novega sloga. In sicer sloga, ki zapušča pesniško ravnotežje med »materialno« in »duhovno« semantiko besednih znakov ter to skladnost razbija v dve odtujujoči se polovici, česar simbolizem še ni storil. Pesniška beseda ekspresionizma se je namreč po eni strani hudo zmaterializirala in prehajala v svet gole predmetnosti ali gole vegetacije, brez »duhovnega« nadpomena in »estetskega« odbiranja. Po drugi strani pa je prehajala v svet čiste abstraktnosti, v območje metafizične duhovnosti ali totalnih idej. Za ekspresionistični izrazni sistem je značilna prav ta napeta, nihajoča in v bistvu neubrana dvojnost. Navzven se taka dejavnost lahko pojavlja tudi pretežno z ene ali druge strani, 10 Na primer pesmi v PB: V omami, s. 15, Žariš in žgeš, s. 16, Po poročni noči, s. 25, Mirû, miru srce želi, s. 24, Moje življenje, s. 28, V bolnišnici I—lil, s. 30—55; v DP: Goba. s. 30, Spomini, s. 87, Kes, s. 88, Sinu IV, s. 100, Dvogovor I. s. 106, Blodne sanje, s. 110, Utopljenci, s. 85; v VS: Božična noč, s. 22, Villonova balada, s. 56. Postaja na romanju, s. 46, Kmet govori materi, s. 75; v ZL: Temna časa, s. 8, Noč v luki, s. 10, Konec, s. 34, Rožnik, s. 42; v PM: Maja in pastir, s. 7, Maja in jesen, s. 42; v PK: Pojoča kri, s, 7, Dim, s. 19, Bog in umetnik, s. 40. včasih z grobo materialne, drugič s čisto eterične, vendar je vsaka izmeti njiju vidno ali nevidno pogojena z nasprotno.20 Gradnikov izraz močno kaže obstoj obeli slojev. Na eni strani najdemo pri njem množico »naturalizmov«, če lahko s to besedo označimo sloj poudarjeno predmetnih ali vegetativnih izrazov tiste vrste, ki se jih je tradicionalna poetika v glavnem izogibala in jih je tudi Josip Vidmar imenoval nemirnost, ki je na škodo pravemu okusu.'1* Sem lahko na primer uvrstimo naslednje izraze: gad, črv, pajek, gosenica, glista, podgana, jisica, svinja, mrčes, stenice, gnile trave, gnile močvare, gni-joče cunje, plesnivi kruli, gobec usran, drhal pijana, gnus gnoja in glist, ostuden, opičji, gnije, pljunil, crkavn, čreva. dojke žene izsesane itd. Zraven tega pa obstaja sloj dematerializiranih abstraktöv, ki najčešče zaznamujejo čisto duhovna stanja ali iskanja, npr. večnost, Bridkost, Bolest, pretest, slast, luga. muka, strah, groza, ozgon, soj, sij, svil, bolečina, praznina, globočina, višina, tišina, samota, tesnoba, svetloba, daljava, višava, bleščava, goljava, hrepenenje, pričakovanje, molčanje, dehtenje, zorenje, darovanje, strmenje, razodetje, sozvočje, somračje. Zelo značilne so abstraktne množinske odnosnice ali prilastki: duh daljav, prostosti višin, duš sozvočje, vesoljslva struge; ali abstraktne zveze: globine brezdanje, neznane temine, pojoča okrožja, v hrepenečem loku, soj sinjine, vsevdilj itd. Materialni in abstraktni izrazni sloj pri njem nista ločena, temveč v nenehni notranji odvisnosti in medsebojni disonantni napetosti. S to lastnostjo Gradnik brez dvoma že stopa v območje ekspresionizma. Nekateri primeri hote razlepôtene poezije, v izrazu trde in nominalne, kažejo naravnost k Božu Vodušku (npr. Goba, DP, s. 30), medtem ko se oni drugi odpirajo v smer Antona Vodnika (npr. Drevo. VS, s. 35; Zlate lestve, ZL, s. 99). Iz okrepljenih lastnosti nove romantike, in sicer iz njenega subjekti-viznia. pa izhaja še druga glavna ekspresionistična inovacija Gradni-kove lirike: to je njegovo oddaljevanje od impresionistične opisnosti in 20 V slovenski literarni zgodovini se ekspresionizmu pripisujejo predvsem tisti znaki, ki spadajo v abstraktni stilni pol, medtem ko se njegova stilna inaterializaeija uvršča v realizem ene ali druge vrste. Tako tudi pri Gradniku lahko najdemo razdvojeno oznako, da je »nakazal pot proti večjemu realizmu kakor proti delni, že ekspresionistični stilizaciji« (Zgodovina slovenskega slovstva VI. s. 94). 21 J. Vidmar: »Nekaj značilnosti Gradnikove narave pa vsebuje tudi lista njegova pesniška snov, ki pomeni nevarnost za njegovo metaforiko, to so kače, črvi iu celo gliste, ki se včasih na škodo pravemu okusu pojavljajo v njegovih stihih« (Svetle samote, 1952, s. 15). tudi od anekdotične simbolike v osredinjeno stilizacijo notranjega »bistva« stvari. Najbolj viden zunanji jezikovni znak take stilizacije je plural, ki postavlja več stvari, več pojavov, več oseb ali več položajev na enotno semantično raven, se pravi na isti skupni pomenski imenovalec. S tem jim razrahlja ali odvzame individualne posebnosti in jih zgnete v eno samo, avtorjevo bistvo. Med značilne primere, ki jih je mnogo, sodi že večkrat navajena pesem Zima (PZ, s. 47), v kateri je prehod od impresionistične slike v pluralno poenoteno brisanje posameznosti in njihovo prehajanje v en sam notranji pomen tako nazorno, kot v naslednjem desetletju pri Srečku Kosovelu. \sa v beli je svetlobi naša soba. Ob oknu gledamo na vas. Od nas nikdo ne govori. A vsak obraz obraza išče. V srcu je tesnoba. Sneg zunaj pada. Dež metuljev belih pada na polja in na strehe in na gozd. Ni gozd. je tisoč golili črnili rok vpijočih proti nebu: Bog. o bog, kje si pomlad, kje si mladost, mladost! Vse, kar v tej zimski sliki je — prostor, pokrajina, predmeti, ljudje — postopoma izgublja posamične lastnosti in postaja eno samo občutje, ena sama misel, ena sama vsebinska črta, ki bi ji lahko rekli tesnoba minevanja. Besede osa, osak, ki vodijo k poenotenju celote, se začno gostiti kot kasneje pri Kosovelu ali Jarcu.21" Ponavljati se začno isti izrazi in zbirati v zelo opazne ključne znake. Krčijo se tudi barve, saj je ves prizor ujet v nasprotje zgolj belega in črnega.22 Prav ta barvna polarizacija v črno-belo in z njo vred izginjanje odtenkov v barvni epi-tetonezi je pri Gradniku nenavadno značilen pojav, ki traja vse do njegove poslovilne pesmi Belo in črno. Poleg teh dveh barv sta opazni predvsem še z lata in srebrna. Vendar poenotene stilizacije ni mogoče razlagati kot statiko. Gre za pesnikovo napeto zbranost v ekspresijo njegovega lastnega notranjega položaja, ki si iz nje odločno odstranja 21a Prini. Kosovelovo pesem Oktober (ZD 1, 1964, s. 12) ali Premišljevanje (ZD 1, s. 13) ali Jarčevo pesem Skrivnostni romar (Človek in noč, 1927, s. 29) in Pod slapom (n. m., s. 31). 22 Na začetke ekspresionistične stilizacije pri tej pesmi in na barvno polarizacijo je prva opozorija iVIarja Boršnikova v Pogovorih (s. 33—34) in v Študijah in fragmentih (s. 251). vse, kar ne služi izrazu osebnega bistva. Med začetne pojave te subjektivne redukcije predmetnosti ali njene ekspresivne koncentracije lahko uvrstimo tudi že ostro omejevanje telesnih znakov v Gradnikovi ljubezenski liriki. Ti znaki se zelo pogostoma omejijo na roke ali dlani, ki postanejo nosilke celotne notranje vsebine in situacije. Naj zadošča stih: Še ne veš, kaj roke mi drhtijo (V mraku, PZ, s. 9). Od tod je samo še neznaten korak do Jarčevih ekspresionističnih stilizacij, kot so rok ihtenje ali prstov smeh.'23 Pritisk subjektivizma pa je razbrati tudi v metaforiki, ki se mu včasih razbohoti v zelo svobodne kombinacije. Ze v metafori Sneg zunaj pada. Dež metuljev belili padu lahko ugotovimo križanje in sovpadanje kar treh različnih semantičnih krogov (dež-sneg-metulji), pravo tristo-penjeko metaforično sporočilo. Primerov ekspresivno stopnjevanih, ost rih in drznih metaforičnih zvez pri Gradniku ni ravno malo, tako da jih moramo uvrstiti v sistemske pojave novega sloga (npr.: kamnoD bela liosta, čaša noči, bolesti psi, sneg cDetja, kakor v lilijah je pokrajina; beli pozdravi itd.). Skratka, Gradnikova stilizacija v svojih redukcijskih pa tudi v svojih kombinatoričnih postopkih, torej pri svojem izraznem krčenju in razširjanju, kaže velikokrat tolikšno subjektivno stopnje vainest, da jo je treba postaviti že v območje onstran nove romantike. Tudi zaradi te lastnosti njegovega pesništva ni mogoče izločiti iz zgodovine slovenskega eksp res ion i z m a. 3 Naposled se je treba pomuditi še ob tretji idejno-stilni plasti Grad-nikove lirike, se pravi ob tistih njenih znakih, ki po svojem sistemskem poreklu stoje zunaj nove romantike pa tudi zunaj ekspresionizma. Imenovali bi jo lahko tradicionalna plast. Njen najbolj vidni znak bi mogli najprej razkriti v zunanji obliki Gradnikovega pesništva. Saj literarna zgodovina že od nekdaj in do danes razmeroma pazljivo beleži dejstvo, da so v njegovi liriki močno prisotne klasične oblike kitice, stiha in rime, kar še posebej izpričuje pesnikova privrženost sonetu. K temu spada še okoliščina, da je naš avtor kot prevajalec posvetil mnogo pozornosti evropski renesančni poeziji. Yse to so dovolj očitne reči, ki literarni zgodovini dajejo razloge, 28 Prim. Jarčevo pesem Sfinga (Človek in noč, 1927, s. 21) in pesem Ne morem roke ti več dali (n. m., s. 23). da pri Gradniku odkriva in poudarja nadaljevanje klasične poetike. Vendar bi bilo dobro, čc bi se hkrati zavedali, da je zunanja oblika tisti znak pesniške strukture, ki ni vedno v premem ali zrcalno simetričnem razmerju z njenim ontološkim jedrom, temveč je lahko tudi zelo posreden, oddaljen ali celo obrnjen izraz tega jedra. Klasična oblika je lahko izraz notranjega reda, harmonije v jedru stvari. Lahko pa je — in to vemo vsaj od E. A. Poejeve »matematične« poetike naprej — tudi izraz sk rajnih notranjih razklanosti, dezintegracij ali disonanc, ki trdnost in odrešitev iščejo v popolnem formalnem redu. Med take pojave spada na primer Baudelairjevo Coelje zla, zbirka, ki jo nekateri uvrščajo med oblikovno najbolj nadzirane in zaprte, »arhitektonsko najstrožje pojave evropske lirike« in jo v tem pogledu postavljajo ob stran Petrar-oovem Canzonieru.24 Potrebno je torej opazovati, iz kakšnih notranjih vsebinskih izhodišč se Gradnikova izpoved vključuje v klasični oblikovni red. Pazljiva analiza bi nam tu verjetno pokazala obojno možnost, »analogno« in »opozicijsko«. Vendar so zelo številni taki primeri, kjer je na prvi pogled očitno, da izza tradicionalne klasične oblike stoji tudi bolj ali manj tradicionalna vsebina. Vidno je to že v prvi zbirki: v njeni ljubezenski tematiki, ki je najbolj vznemirjena in bivanjsko široko odprta, najdemo samo dva soneta, medtem ko jih v refleksivni, socialni in nacionalni tematiki najdemo devet. Podobna in še bolj izrazita razmerja se pokažejo v naslednjih zbirkah. To pomeni, da moramo zaledje njegove klasične poetike iskati v vsebinskih krogih, ki zajemajo predvsem moralno, družbeno in narodnopolitično problematiko. Pogled s tega zornega kota nas opozori na vrsto bistvenih dejstev. Že od vsega začetka je Gradnikovr notranji svet trden, silovito odporen in nemalokrat bojevit v območju narodne biti in zavesti. V sklepnem delu Padajočih zoezd ima ta tematika programsko obeležje in je v zbirko vgrajena kot hoteno ravnotežje nasproti osebni razklanosti, ki prevladuje v prvem delu. Izpovednemu toku narodne prizadetosti in zavzetosti bi nato lahko sledili skozi vsa naslednja obdobja. Najbolj radikalne, resnično uporniške ostrine se pokažejo v drugi in tretji zbirki. Poslednji pomembnejši vzpon pa ta smer doseže v baladnem ciklu rabskih taboriščnih pesmi, objavljenih v medvojni zbirki Pojoča kri (1944). Naslednja cona pesnikove notranje trdnosti je globoko socialno čustvovanje, ki je premočrtno na strani kmečko plebejskega človeka, predvsem primorskega kolona. Tudi ta tematika ima ponekod protestne in bojevite poudarke, 24 Hugo Friedrich. Die Struktur der modernen Lyrik (10. izd.), 1968, s. 39. ki dosežejo svoj najizrazitejši vzpon v ciklu Tolminski punt v zbirki Pol bolesti. Kasneje njegova socialna misel dobiva vse bolj patriarhalno in moralistično obeležje, ki se do kraja jasno pokaže v obsežnem ciklu Kmet gooori, objavljeni v Večnih studencih (1938).25 Tretji predel Grad-nikove notranje zaključenosti je v religioznem čustvovanju in mišljenju. Ze v Padajočih лoe/.dali ga kljub znamenjem globokega dvoma in siloviti zavesti o Niču, ki zavzema sani vrh cikla Pisma, najdemo v položaju, ko mu bolest nenadoma postane samo stopnica za pot duše к Bogu.-" Ta njegova pot k bogu pa pelje v dve smeri. Po eni strani se vzpenja k osebno svobodnemu, deloma panteističnemu spiritualizmu. ki je dal posebno duhovno razsežnost njegovemu ljubezenskemu doživljaju in bil odprt ekspresionizmu. Sem sodijo Pisma, predvsem pa cikel De profundi«.2'' Po drugi strani pa se vrača k tradicionalnemu ver-ništvu, ki se pokaže že v prvi zbirki in ni brez zveze s pesnikovo mislijo na mater in doni.28 V zbirkah De profundis in Večni studenci pa ta smer odreševanja iz notranjih stisk zavzame že vodilno idejno mesto in ga ohrani vse tja do medvojne izdaje cikla Bog in umetnik (1943).29 V vseh treh idejnih krogih Gradnikove poezije — v narodnem, socialnem in verskem — je torej deloval proces notranje zbranosti, urejenosti in trdnosti. Ta proces si je ustrezen izrazni način nezavedno ali 25 Do izrazito konservativnega stališča, ki je že v popolnem nasprotju z njegovo nekdanjo puntarsko pesmijo, prispe v pesmi Kmet gooori tdapcu (VS, s. 79). 20 Ker ne v radosti — kadar so najhuje bolesti, ko telo nam kloni niže, takrat se k Bogu duša povzdiguje kot bel oblak, in mu je bliže, bliže... (Melanholija II. s. 17) 27 Do čisto racionalne formulacije prispe Gradnikov panteizeni v pesmi Na Grintoocu (VS, s. 57), kjer beremo: Čist zdaj zrem Te v sile vzponu: isti tu si, v Dolomitih, isti v pajka tenkih nitih, isti v mravlji kakor v slonu. 28 V PZ pesmi: Doma. s. 40, Veliki teden. s. 41, Ti belili križca tilii kraj. s. 77, Moji materi, s. 78, Molitev beguncev, s. 92—93. Za zbirko Večni studenci ni brez pomena, da jo je pesnik posvetil spominu svoje matere. 20 Močnejši programski poudarki te smeri se začno v zbirki Pot bolesti. kjer najdemo stihe: Kdor je zgrešil se na samotni poti in zgrizel ga je kljuvajoči dvom, o Bog, zdaj on se zopet vrača k Tebi! (V bolnišnici. III. s. 52) zavestno iskal v oblikah tradicionalno urejene klasične poetike, le oblike pa so se večkrat razraščale tudi čez druga, odprta in disonantna doživljajska jedra njegove lirike. Zato bi pri opredeljevanju našega avtorja toliko teže prezrli vse tisto, kar po svojem poreklu ne sodi niti v novo romantiko niti v ekspresionizem, temveč prihaja iz daljne in g lob оке pretoki os t i. Če zdaj zaključimo naš poskus presoje zastavljenega vprašanja, se nam ponuja vrsta sklepov. Prvi je ta. da Gradnikovo pesništvo kaže tri vidnejše idejno-stilne plasti: novoromantično, ekspresionistično in tradicionalno klasično. Njihovo pojavljanje ni strogo zaporedno, saj obstajajo v vseh pesniških zbirkah, čeprav z različnimi poudarki. Gradnikov tip izrazne dinamike torej ni pretežno kronološki ali diahroničen. Pri njem ni ostrih, naglih, napetih ali zelo razvidnih prehodov iz ene stilne faze v drugo. Njegova izrazna dinamika je drugačna. Dogaja se v glavnem znotraj istočasnega sovpadanja različnih slogovnih sestavin, je torej sinhronična dinamika. To pa obenem pomeni, da nobena od teh plasti ni in ne more biti razvita v svoje skrajnosti, temveč je odprta v tvorno sožitje z drugima dvema. Oba pojava sta take vrste, da bolj otežujeta kot olajšata literar-nozgodovinsko označevanje. Oznaka se lahko začne šele z določitvijo vodilne idejno-stilne plasti, tiste, ki je dominantna vsaj v pomembnejših Gradnikovih pesniških zbirkah. Ta plast je brez dvoma novoromantična. V njej pa se pokaže toliko izrazito Gradnikovih dopolnitev, posebnosti in novosti, da jo lahko štejemo za samobitno, ne zgolj »sopotniško« varianto slovenske nove romantike. Od tod pa se, če so naša opažanja pravilna, ponuja tudi podrobnejša določitev Gradnikovega mesta: njegova lirika je polnovreden člen slovenske nove romantike v njenem dozorelem obdobju in prehodu v ekspresionizem. Klasična osnova njegove poetike, ki je obe plasti vezala v meje zadržanosti, pa je povzročila, da ta prehod iz nove romantike v ekspresionizem ni bil skrajen, niti izzivalen niti dokončen. In zato je v naši literarni zgodovini ostal premalo zapažen in nezadostno definiran. 12 — Slavistična revija РЕЗЮМЕ Статья «Место Граднпка в развитии словенской лирики» стремится дать более чистое литературно-историческое и стилевое определение лирики Алойза Градника (1882—1967). Исследование приходит до следующих выводов. Поэзия Градника выявляет три более видных идейно-стилевых слоя: новоромантический, экспрессионистический и традиционно-классический. Их появление не является исключающим и в строгой временной последовательности, а одновременным, так что у Градника можно говорить о типе синхронической, а не о типе диахронической динамики выражения. В то же время это значит, что ни один из этих слоев не развит до своего предела, а напротив, что каждый из них открыт в активном сосуществовании с другими, что затрудняет нас в том, чтобы дать чисто литературно-историческую классификацию. Однако более подробный анализ проблемы показывает, что преобладающим является новоромантический слой и что лирика Граднпка является полноценным, а не только «сопутствующим» звеном словенского нового романтизма, именно в его зрелом периоде п в переходе в экспрессионизм. Классическая основа его поэтики, связывающая оба слоя в границах выдержанности, явилась причиной того, что этот переход из нового романтизма в экспрессионизм не был крайним, вызывающим и окончательным. Поэтому он в истории литературы остался мало замеченным и неудовлетворительно определенным. UDK 808.63: 92 Skrabec Jože Toporišič Filozofska fakulteta. Ljubljana ŽIVLJENJE IN JEZIKOSLOVNO DELO O. STANISLAVA SKRABCA Pater Stanislav Škrabee (1844—1918) je največji jezikoslovec slovenist 19. stol., oče tistega jezikoslovja pri Slovencih, ki bi bilo pri kontinuiranem nadaljnjem razvoju slovenskega jezikoslovja že zdavnaj uveljavilo načela strukturalnega obravnavanja jezikovnih pojavov. Š. je utemeljitelj slovenskega (modernega) knjižnega pravorečja z naglasom; realistično je določil tedanjo oblikoslovno, sintaktično in slovarsko normo knjižnega jezika; afirmiral je znanstveno jezikoslovje nasproti jezikoslovnemu ljubiteljstvu. In the field of Slovene studies Father Stanislav Skrabec (1844—1918) is the greatest linguist in the 19th century; he is the originator of that kind of language study which — had the subsequent development of the Slovene linguistic science been continuous — would have long since established the principles of the structural treatment of linguistic phenomena. S. Skrabec is the founder of the Slovene (modern) literary orthoepy and stress; he realistically laid down the morphological, syntactic and lexicographic norm of the literary language of his time; and he is a champion of the scientific study of the language as distinct from philological amateurism. I Letos mineva 100 let, kar je o. Stanislav Škrabee s svojim epohalnim spisom O glasu in naglasu našega jezika v izreki in pisavi uvedel obdobje slovenskega jezikoslovja, ki ga v polni meri zna ceniti šele sodobni jezikoslovni strukturalizem: Škrabee je namreč nekak njegov predhodnik. (Pred dvema letoma pa je bilo 50 let od njegove smrti.) Rezultati njegovega velikega dela so — zlasti po njegovi smrti 1918 v slovenskem jezikoslovju premalo prisotni med drugim tudi zato, ker je Škrabčevo razpravljanje tematično slabo pregledno, v bistvu površno pa je tudi vse doslejšnje pisanje o njem. Pričujoča razprava najprej zbira in ureja važne podatke iz Škrabčevega življenja, nato pa po kratkem pregledu naslovov Škrabčevih razprav prikazuje Š. jezikoslovno delo po tematičnih skupinah, kot so glasoslovje, oblikoslovje, naglas, pravopis, skladnja, stilistika; na koncu je govor o Š. raziskovanju Brižinskih spomenikov in o njegovih kritikah in polemikah. (V pripombah pod črto, ki v glavnem kažejo, kje Š. obravnava posamezna vprašanja, rimska številka pomeni letnik Cvetja z vertov sv. Frančiška, arabska številka številko letnika, črke b с d pa 2., 3. oz. 4. stran platnic. Kratica JS pomeni jezikoslovne spise, ki ®o začeli izhajati 1916. 1. (s 4. snopičem, 1919, pa jili je objavljal A. Breznik). Na te spise se pod črto sklicujem načeloma le pri razpravah, ki niso bile objavljene na platnicah Cvetja, ampak npr. v i zvest j u novomeške gimnazije, v Soči, Kresu ali Jagicevem Archirvii.) II Oče Stanislav Škrabec se je rodil 7. I. 1844 v vasi llrvača pri Ribnici; oče Anion, mati Marija, roj. Zobec. Krščen je bil za Antona. Stanislav je Skrabčevo redovniško ime. Osnovno šolo je Škrabec obiskoval v Ribnici (verjetno v letih 1850 do 1855), gimnazijo pa od 1855 do 1863 v Ljubljani; tu je tudi maturiral. Na nagovor mlajšega sošolca, Angelika Hribarja, je 25. avg. 1863 vstopil v frančiškanski samostan v Ljubljani. Enoletni noviciat je prebil v samostanu frančiškanske hrvatskonkranjske province na I rsatu (redovno obleko prejel 26. avg. 1863). Nato je 4 leta študiral bogoslovje: prvi 2 leti (1864/65 in 1865/66) v Gorici (živel je v samostanu na Kostanjevici), drugi dve (1866/67 in 1867/68) pa v Ljubljani. 30. avg. 1866 je napravil slovesne redovne obljube, 3. avg. 1867 pa je bil posvečen v mašnika. Od jeseni 1868 je bil 2 šolski leti profesorski pripravnik (poučeval je grščino, nemščino in slovenščino) na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. S koncem šol. leta 1869/70 je bil kot učna moč brez stalne namestitve ob svojo službo (dotlej frančiškansko gimnazijo je prevzela država), in frančiškansko vodstvo ga je poslalo v Gradec študirat klasično in slovansko jezikoslovje (1870—1873). Že 1873 je bil nastavljen na redovniški dvorazredni gimnaziji v Gorici in tam poučeval slovenski, hrvatski, latinski in grški jezik. (L. 1867 je napravil v Gradcu državni profesorski izpit.) Na tem zavodu je ostal vse do jeseni I. 1915, zadnja leta že kot upokojenec. Nekaj časa je poučeval tudi bogoslovce na redovniški bogoslovnici iu bil tudi ravnatelj domače gimnazije. 28. nov. 1915 se je zaradi topniškega obstreljevanja Gorice preselil k ljubljanskim frančiškanom. Tu je umrl 6. oktobra 1918;1 pokopan je med redovnimi sobrati na ljubljanskih Žalah. 1 Doslejšnje biografije (print, zadaj bibliografijo o Škrabeu) si niso enotne glede dneva smrti. Y mrliški knjigi frančiškanske župnije v Ljubljani (Tomus XIII, str. 13, št. 134) je kot čas siniti zapisano 6. 10. ob 9 7« zv., pokopan 8. 10. ob 4. pop. Kot nadarjenega učenca osnovne šole je sina Antona poslal v ljubljanske šole njegov podjetni oče (mati je bila preprosta kmečka žena). Anton se je že kot dijak zanimal za jezikoslovje; bral je npr. Miklošičevo Glasoslovje in se sam učil ruščine. V tem je po vsej verjetnosti vplival nanj njegov profesor slovenščine Josip Marn, posebno nemara s svojo razpravo Slovnice slovenskega jeziku (ljubljansko gimnazijsko izvesitje 1861. I.), v kateri so nekaitere misli in metode dokazovanja, ki so pozneje značilne tudi za Škrabea. (Verjetno je, da je duhovni lik tega duhovnika jezikoslovca vplival tudi na Škrabčevo izbiro poklica.) Z jezikoslovjem se je ukvarjal tudi kot bogoslovec. Kot novic se je imel še posebno priložnost seznaniti s hrvatskim jezikom, posebej z njegovim hudo zanimivim čakavskim narečjem. Kot profesorskega pripravnika ga je k tvornosti gotovo spodbujal zgled učiteljskega kolega na istem zavodu, redovnega sobrata, prof. o. Vladiislava II rov al a. Res je že tedaj nastala njegova slovita razprava O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Novomeško gimn. izvestje, 1870).2 Kot študent klasične in slovanske filologije se je v nalogah in izpitih spet posebej odlikoval. — Objavljal vse do 1. 1878 ni nič; vsaj po profesorskem izpitu 1876 pa goitovo ni več le študiral sodobno jezikoslovje (za svoj denar je naročal drage znanstvene knjige, npr. Jagičev Archiv, Miklošičeve spise, Maly slovnik naučiti itd.), temveč je tudi že pisal.3 L. 1878 je začel objavljati v goriški Soči4 v glavnem pravopisne pripombe, a so' mu že poslano nehali objavljati in so zato nekatere stvari izšle šele 1886 v Cvetju (VI, 10 in si.). Svoje spise je 1878 ponujal tudi Slovenski matici, pa mu na ponudbo sploh odgovorila ni. 1879 je spet ponujal za Matičin Letopis, a so ga odpravili z obljubo, da bo natisnjeno v Novicah; vendar se to ni zgodilo.5 Od 1880 je pisal na platnicah »Mesečnega lista za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška«, prav zaradi teh razprav po svetu zelo znanega »Cvetja z vertov sv. Frančiška«. Tu je do konca 1. 1915 v 36 letih izšlo 32 letnikov (po 12 številk s po tremi jezikoslovnimi stranmi). 2 Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums zu Rudolfswerth (Novomesto), str. 3—42. 3 Zivljenjepisni podatki so v glavnem zajeti iz sestavkov, navedenih v bibliografiji na koncu te razprave. ' Pravopisne opazke. VIII 1878, št. 45—52. Ponatis v Jezikoslovnih spisih (dalje JS) I (1916), 60—80. 5 V 8 b—d (beri: 5. letnik; 8. številka; 2., 5. in 4. stran platnic). Drugje je med tem časom objavljal le izjemoma: v Kresu6 so mu sicer natisnili razpravo Prešeren, a je zaradi kritike Levstikovih pogledov na to vprašanje prišel pri listu v zamero in s tem ob možnost, da bi tu še objavljal.7 Podobno se mu je godilo tudi v Arcliivu (Jagič mu na-daljevanija polemike8 z V. Oblakom ni tiskal9 iz obzirnosti do O. vseuči-liške kariere). Nekaj malega je objavljal še v Danici,10 Voditelju v bogoslovnih vedah,11 Času12 in Učiteljskem Tovarišu.13 O tern, kakšne težave je imel z objavljanjem, o Cvetju in svojem delu je poročal večkrat.14 Cvetju je bil od ustanovitve I. 1880 pa do 4. štev. leta 1884 dejanski, nato pa tudi nominalni urednik do konca 32. letnika (zadnjič podpisan kot urednik v 5. štev. I. 1915). — Posebnih časti v življenju ni dosegel: nekaj časa je bil definitor in kustos province in bil tudi v provincial-nem predstojništvu. Ob koncu življenja je bil konsistorialni svetnik goriške nadškofije in ocenjevalec njenih knjig in spisov. 12. sept. 1920 so mu na rojstni hiši vzidali reliefno spominsko ploščo, delo. F. Kralja: 1968 je bila odkrita spominska plošča na kostanjeviiškem samostanu. O. Stanislav Škrabec je zaslužen za slovensko kulturo predvsem kot jezikoslovec, vendar ne gre prezreti niti njegovega poljudnoznanstvenega (npr. Častimo so. Cirila in Metoda Tisočletnica smerti svetega Metoda, velikega škofa slovenskega,10 Goriška nadškof ija in cerkvena 0 1/1881, 520—525. 7 Prim, samo še Zali, Kres III 1885, št. 8, 428—450. 8 Izšli del ima naslov Über einige schmierigere Fragen der slooenischen Laut- und Formenlehre, XIV, str. 521—547; ponatisnjeno v JS I. 500—557. 9 Ta del je izšel šele v J S 1, str. 557—606, pod naslovom Erläuterungen und weitere Erwägungen. Svojo domnevo, da mu Jagic ni več tiskal zaradi ozirov do Oblaka, je Š. pozneje preklical, čeprav so J. izgovori neprepričljivi in na različnih krajih različni (prim. npr. Cvetje /dalje Cv/ XXVIII 2 c, pod črto). 10 Doksologija, kako bi se imela glasiti o naši slovenščini — in še kaj podobnega; 2 (57) 1904, list 59—42. 11 Ave Maria — Zdrava Marija, 7 1904, zv. 3, 333—342; O pisavi imena Mojzes, 18/1915, zv. 2, 160. 12 V sporazumi jen je, 1917, 279—289. 13 Obiteljski večeri = stariški večeri — Elternabende, 17/1907, |t. 4. str. 48. и V 8-9, 11; XV 11 b-c; XVI 2 с; XX 5 b; XXVI 7 b, c; XXVIII 2 b; XXX 12 d; XIX 5 b. 15 III 195—197, 225—250. 10 VI 1885 1—4. okrajina Ilirskega kraljestva;17 Spoznajmo se,lla Povesti iz življenju svetega Frančiška18) in nabožnega pisanja v Cvetju,1" s katerima je dokazal lepo oblikovalno moč, v vsem svojem pisanju pa izrazito jezikovno silo in dognanost. Ill Širšo tematiko je sistematično obdelal le v glasoslovju: prim, njegovi razpravi O glasu in naglasu .. .20 in Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. I. del. Glasoslooje.21 Tu je svojo prvo razpravo razširil nekako tako, da je zajela vsa vprašanja slovenskega pravopisa (18,2 strani), glasoslovja (23 strani), naglasa (30,4 strani), in sicer hkrati s pravorečnimi določitvami in zgodovinskimi osvetlitvami. Tretjič je to tematiko podajal v omejenem obsegu v nekako neprimerno naslovljenem razpravljanju Naša fonetika v prozi in poeziji?2 V razpravi Cusani, Christianus moribundusи je podal klasičen vzorec slovnične obdelave zgodovinskega besedila; obdelal je glasoslovje in oblikoslovje. Nedokončana je ostala podobna njegova razprava o slovenskem oblikoslovju s posebnim ozirom na naglasne tipe, objavljena pod naslovom Valjavčeo sPrinos k naglasu и (nooo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica.2* Z obširnejšo enotno tematiko ima Škrabee še dve veliki razpravi: Načert berzopisne abecede za slovenske in druge glavne evropske jezike25 in Eulalia?* razprava o Škrabčevem umetnem jeziku. Vse drugo so ali razprave in članki o specialnih, ostro začrtanih posameznih pojavih iz glasoslovja, oblikoslovja, skladnje in pravopisa ali pa nekake zbirne obravnave po več takih pojavov; zadnje posebno običajno v člankih, ki po naslovu kažejo na recenzije ali pa so sploh še kako drugače malo primerno naslovljene. 17 V1/1883, eit. po Carniola 9/1919, 230. 17a VI/1885, 225—228, 257—260, 289—295. IB VI/1885. 10 Prim. Carniola 9/1919, 221—251. 2° CI. op. 2. хпГ V letnikih Jffl (1893) 1—XIV (1893) 5. 22 XXX 1-8, 11; XXXI 8-12; XXXII 2-5. 2a IX. 1889 1—12. 24 XIV 1895 7—10, 12; XV 1896 1. 25 XXIV 1907 9—12: z dodatki XXV 1908 1—4, 6; prim, tudi XXIV 4. 20 XXV 1908 8—9, 11 — 12; z nedokončanimi dodatki: XXVI 1909 1—7 in XXVII 1910 5. Prim, tudi XXV 4, 5, 7. Primeri za vrsto tematično omejenih razprav so npr.: O naglaše-vanju velevnega naklonu v naši slovenščini;21 O besedah z dvema po-vdarjenima zlogoma;2* Nekoliko o hijatu o naši poeziji;29 O naglavnih in drugih diukritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine;30 Obedan;31 Nekoliko o svojilnih zaimkih.*2 Posebno temeljito je njegovo razpravljanje o časih v slovenščini (zlasti o prihodnjiku in sedanjiku): Bom! Odperlo pismo gospodu ... и ... и о . .. Ii;33 Pobomkajmo se malo še enkrat;34 Futurum ex actum, aoristus gnomicus, alia;3'' Odgovor gosp. M. M. Hostniku v Moskvi;36 Odgovor na »odgovor na »odgovor««.,31 kar se s 16. letnikom nadaljuje pod naslovom Boj z učeno senco.38 O efektivnem sedanjiku je pisal v razpravi Praesens effectivum.39 Na prehodu k tematično nevezanim razpravam so naslednje: Über einige schmierigere Fragen der slowenischen Laut- und Formlehre;40 Erläuterungen und weitere Erwägungen;41 K naši dialeklologiji42 ter razprave, ki obravnavajo v glavnem izgovor črke /: Slovenski pravopis. Sestavil Er. Leveč;43 A. Janežičeva Slovenska Slovnica ,-44 O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih;45 Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek.4e O pravorečnih problemih (npr. glasu v in sploh nezložnih predlogih) govori v razpravi O pouku slovenskega jezika.*1 Tematično nepovedni so naslovi48 in podnaslovi sicer zanimivih in važnih razpravljanj o jezikoslovnih zadevah, kot npr.: Popravki in do- c' 1 1880, 3—4. — 28 I 1880, 5—6. — 28 I 1880 7—8. — 30 1 1880 9—12. 31 II 1881 3—4. — 32 II 1881 8—12. — 33 XI 1892 1—3. — 34 XV 1896 2. — 35 XV 1896 4—5. 30 XV 1896 6—9. — 37 XV 1897 11 — 12. 38 XVI 1897—1898 1—12; XVII 1898 2—5. 30 XXIII 1906 7; XXVII 1910 10—12; XXVIII 1911 1, 5. 7, 9 12; XXIX 1912 1, 3—7. 10 Gl. točko 8; vsega 38 str. v J S. 41 Gl. točko 9; vsega 69 str. v J S. 42 XXIX 1912 9—12. 43 XVII 1898 6; 1899 7—12; XVIII 1900 1—7. 44 XVIII 1900—1901 8—12; XIX 1901 1. 3—6, 8—10. 45 XX 1902 8—12; XXI 1904 1 — 12; XXII 1905 1—6, 8. 40 XIX 1901 2. 47 XX 1902 1—4. 48 Tako ima npr. vse razpravljanje prvih 4 letnikov C v glavni naslov Opazke. V I. letniku s podnaslovom literarne, jezikoslovne in dringe. V njih se je zvrstilo 10 ruzprav(ic): I. O naslovu našega lista (2 b); 2. Zakaj »sonce«, ne »solnce«P (2 b—e); 5. Kako je kaj s tistim »mej« namesti »med«? (2 c) ; 4. O nagluševanju veleonega naklona v naši slovenščini (3—4); 5. O pesmih sv. Frančiška Asiškega (5 h—e); 6. O besedah z dvema povdarjenima zlogoma stavki;*9 Gosp. Dr. Č. v C.;50 Slovniški pomenki;51 Jezikoslovni po-menki;52 Jezikoslovne drobtinice;53 Zimske mušice;54 Napake o izreki in (5 с—d. 6); 7. Od kod izvira *Cvetjiče sv. Frančiška« (Fioretti di S. Francesco)? (7 b—c) ; 8. Nekoliko o hijatu v naši poeziji (7 c—d, 8); 9. Oriflamme (9 b) ; 10. O naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine (9 b—d. 10—12). V II. letniku je pod skupnim naslovom Opazke II posamezne stvari podnaslavljal tako: 1. Jambi in trolieji v naši poeziji (1—2); 2. Grajanski (2d): 5. Obedan (5—4); 4. Gdo, kado. kateri (5); 5. Inviolutu (6 b) ; 6. kukar (6 c- — 7): 7. Nekoliko o svojilnih zaimkih (8—12). V lil. letniku je pod naslovom Opazke III podajal naslednje enote: I. Jerdrut (1 b—c); 2. »Popravki in dostaoki« pa se vlečejo do konca tega letnika in se nadaljujejo v št. 2 in 5 naslednjega. V IV. letniku je poleg že omenjenega najprej Poskušnja pisave v. naglušnimi in drugimi diakritičnimi znamenji po nasvetu v poslednjem zvezku lanskega letnika (1); Drugo pismo o novi znanstveni pisavi za našo slovenščino (4—5): Nove knjige (6); Odgovor nu pismo v 4. in 5. zvezku (7- 12). 49 ill 1892 2—12. IV 189) 2—"5. V njih obravnava svojilne zaimke, predponi o in и. besedo sonce in sploh zložni / ter r (v zvezi s tem govori o splošnih pravopisnih načelih v slovenskem jeziku), o besedah prešuštvo, tjulenj, jablan. o l in ff, o slovenskih o-jih, o namenu svojega pisanja na platnicah Cv in o znanstveni pisavi slovenščine. 50 V 1884 1—4, 6—9. 11 —12. Tu je razpravljal npr. o vprašanju liturgičnega jezika v katoliški cerkvi, o svojem predlogu znanstvene pisave in slovenskem pravorečju; o slovenščini v krogu drugih slovanskih jezikov; o jezikoslovju pri Slovencih in o svojih poskusih objavljanja v slovenskem periodičnem in Matičinem tisku; o nekaterih svojih jezikovnih posebnostih. 51 VI 1886 8, 10—11 VII 2 b—c. Podnaslovi: Nekoliko o naših dveh dolgih naglasih (8); O nekaterih ozirnih zaimkih (10); »Kir« in »keru in še kuj (11): Prinesek k nauku o časih o naši slovenščini (VII 2). 52 VII 1887 4—5; XI 1892 8—12. V VII. letniku je obravnaval besede državljan in državljanski, pisavo juta in dr., nato pa še: Nekaj o končnicah naše »sestavljene sklanje<. V XI. letniku je pisal o besedah žegnuna-bluženu-blagoslovljenu-blagovita, potem pa med drugim zlasti o besedah Trst in tržaški (tudi o Forumu Julii). 5:1 VII 1887 7—11. V njih se je najprej vrnil k problemu slov. obedan (7 b—d), k besedi prešuštvovuti in k sestavljeni sklanji. Naslednjemu nadaljevanju je že dodal podnaslove: tKaj«, «kit, skat in >kujti« (8—9); Še enkrat »kaj« (10-11). 54 VIII 1889 7—12. Tu je razpravljal o izgovoru črke e v besedah svetnik in svet (consilium) (7 с), o pisavi prešeren (7 с—d), o Jerneju (8 с—d), o kakar, kumar in podobnem (9 b—d), o pisavi tipa težko (9 d), o pouku oz. poduku (lOb—с), o pri jeleni (10 с—d), o predponah и in v (11), o načelu »Govorimo pravilno kakti na pismo« (12) v zvezi z izgovorom črke /. naglašeoanju naše knjižne slovenščine,55 v kateri se skriva monografija o polglasniku in jatu: O pouku slovenskega jezika;™ O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih;57 Naša fonetika o prozi in poeziji:58 Junaštvo in zvestoba.5' Tak je splošen pogled na tematiko Škrabčevih jezikoslovnih razprav in člankov. Ves čas je pisal tudi jezikoslovne in jezikovne kritike. Kaj je Škrabec v resnici storil za slovensko jezikoslovje, pa nam lahko pove le podrobnejši raizbor posameznih jezikoslovnih panog. 55 X 1890 1—2; X 1891 3—12; XI 1892 5, 7. Tu obravnava zlasti maličenje besed zaradi hitrega govora (I b); izgovor dolgih samoglasnikov namesto kratkih (1 b—c); polglasnik (1 с—d), posebej v besedah kovčeg (1 с—d), mesec, zajec, pajek. Slomšek (2 b—c); e v kiselo, prijatelj, kamen, znamenje (2 cd), kolek (3 b—c); ohranitev starega polglasnika med dvema drugima zlogoma besede (3 с—d). Nato podaja kar seznam besed s polglasnikom (4 b — 7 b) in premeno polglasnika z a (8 — 9e). Sledi razpravljanje o jatu (9 c) (in sicer najprej v končnicah in obrazilih), nato pa lista besed z jatoni v korenu (od beda X 1 c) do okrevati (12 d), v 5. in 7. št. XI. letnika pa vse do srebati. 58 XX 1902—1903 1—4. Tu razpravlja o ilirstvu in ljudski zvestobi slovenstvu (1), o raznih metodah pri pouku branja in v zvezi s tem zlasti o izgovoru slov. črke o. posebno tudi predloga (2) in predpone v oz. и (3) ter drugih predpon in predlogov: z/s (3d, 4b), k (4с—d). 57 XX 1903 8—12; XXI 1904 1—12: XXII 1905 1—6, 8. Obravnava predvsem izgovor črke /. Ob tem še: blagoglasje (XX 12 d; XXI 1 b), vpliv glasov џ in j na predhodne samoglasnike (XXI I c—d), homogramne besede (XXI 3 b, 4), to, kdo ima odločilen vpliv na knjižno normo (XXI 5—6), vrednost digramov I j in nj (XXI 9—10), odnos / in Ij (XXI 11—12, XXII 1); problem bralec -bravec (4 c—6, 8); o / v rod. mn. XXII 2, 3 b—с; o tel — telj XXII 3d — 4 c. 58 XXX 1913 1—8, 11; XXXI 1914 8—12, XXXII 1915 2 c—d, 3—5. Najprej govori o pomanjkljivostih pravopisov raznih evropskih jezikov glede na podajanje glasovja govorjene besede (1—2), nato o razmerju narečij do knjižnega jezika (3 b). Nato obravnava narečno utemeljene napake v izgovoru knjižnega a (3 b — 4c); polglasnik (4 с — 6 d); sploh kratke samoglasnike (7), izgovor črk b d g z ž (7 d); razmerje med o. { in џ (8, 11). O problemu v piše še v XXXI 8, o polglasniku ob nekaterih predlogih pa 8 d do 10; o j in n (11). Y XXX11 še o predponah v in и ter še o redukciji glasov i и ê. 59 XXXI, 1—4, 6 d, 7b—c. Tu piše predvsem o tem, kako naj se v slovenski knjižni jezik prenašajo tuji glasovi (1), o pridevniških obrazilih -oo in -in (2), o rabi predlogov z in od ob deležnikih na -n in -t (2 d) ter o rabi nedoločnika v zvezah kot sem slišal moža govoriti (2 d, 3 b). Sledi razpravljanje o končnici za 3. os. mn. (5 b—d) in o del. na -č (4. 5 c, 6 d, 7b—c). IV Kot v vsem Skrabčevem delu je tudi v glas os lov ju mogoče ločiti obravnave, ki se tičejo knjižnega jezika, in obravnave narečnih (sodobnih in zgodovinskih) posebnosti. Pri knjižnem vokal i zrnu80 je v nasprotju z dotlejšnjo Kopitarjevo normo skušal uveljaviti razlikovanje dvojnih ozkih e-jev in o-jev:01 eden, ki bi imel i oz. и za dvoglasniškim jedrom (tj. e iz jata, o iz etimološkega cirkumflektiranega o in iz zgodaj podaljšanega novoakuti-ranega o (mesta — bog, nog)), drugi, ki bi imeli i in и pred dvoglasniškim jedrom (vsi drugi ozki e-ji in o-ji). Na ta način bi slovenski knjižni jezik razločeval 9 dolgih samoglasniških fonemov. To je bila kompromisna rešitev med vokalizmom slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju, dolenjskim ljudskim govorom in knjižnim jezikom 19. stol. (Trubar je v pisavi ločil bog (tj. bug) od nosim, večinoma pa ne tudi nosim od gora — kar vse loči dolenjščina, knjižni jezik 19. stol. z gorenjščino pa ne loči bog in nosim.) S tem seveda ni mogel prodreti. Dosledno je Š. zahteval ločitev v kvaliteti naglašenih proti nenagla-Šenim i, и in jat, ter jih označeval pisno s krativcem; v primerih, ko so se kratki samoglasniki v živi govorici reducirali, pa je označeval kvaliteto tudi pri nenaglašenih o in e (d gre vzporedno z naglašenim o). Za pravice polglasnika se je potegoval v okviru njegove razširjenosti v 16. stoletju, ne pa sodobnega stanja: prim, lahko, kateri, vendar, kukar, izašlo ipd. Samoglasniški sistem slov. knjižnega jezika bi torej po Škrabcu imel naslednja samoiglasiniška sestava."2 Dolgi: i и Kratki: i/i ц/ы e o è o ç o à e o e o а Dvoglasnika: ar in on. а 00 Prim, zlasti razpravo O glasu in naglasu ..., članke o znanstveni pisavi za slovenščino in posebej v razpravi Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo (XII 2 e—d, 8 b, 10 b — 12 с); prim, še v poglavjih o naglasu (XIII 5b — 12 d; XIV 1 b in 3; XXX 7). 01 Prim, gradivo iz točke 60, kjer pa v razpravi še ne loči dvojnih ozkih e in o; za čisto knjižne besede pu je zagovarjal še nevtralni e, tj. tak, ki se ne bi nagibal ne k ie ne k et, kakor se sicer navadna slovenska ozka e v Škrab-čevi interpretaciji (npr. XII 2e). 62 XII 2 с—d: IV 1, 5. Prim, še literaturo o naglasu in pravopisu (štev. 245, 261). Гак vokalizeni je sicer bilo v precejšnji meri mogoče uveljaviti v slovarju (Pleteršnik) in je bil koristen za razumevanje narečnih pojavov, nikoli pa niti približno v resnični govorni praksi. Neprimerno dragocenejše je Škrabčevo razpravljanje o slovenskem vokalizmu s stališča zgodovine slovenskega jezika in s stališča njegovih narečij. Tak, kot ga je prikazal Škrabec. je slovenski vokalizeni res nekoč bil na velikih prostranstvih slovenskega jezikovnega območja (posebno na Kranjskem), nadaljnji razvoj pa je to stanje v glavnem ohranil (dolenjščina in deloma štajerščina) ali pa bistveno poenostavil (gorenjščina), drugod, posebno na Koroškem in Primorskem, pa je cel razvoj tudi bistveno drugačen. Marsikaj od tega nam je pojasnil in spravil v medsebojno zvezo prav Škrabec. Naj omenim najvažnejše. Pri samoglasnikih je ugotovil, da so prvotni i, и in jat (npr. na Dolenjskem, kjer se dolgi jat diftongira v ei) podložni redukciji do stopnje polglasnika, nakar dele usodo le-tega (tj. tudi izginejo).63 Sploh je prikazal glavne obrise v zgodovinskem poteku slovenske vokalne redukcije"4 ter njen odsev v glavnih tipih slovenskih narečij. Poleg sistemske redukcije omenjenih glasov (pa še prehoda o-ja v a"5 in a-ja v o6") je opozarjal na posamezne primere redukcije ali preglasa ter vokalno-harmoničnih prilagoditev tudi glasov a, o in e. Med take primere gre tudi posebno zgodnja redukcija končnega -i v nedoločniku, kar je imelo za posledico nastanek kratkega nedoloč-nika kakor še v večji meri v nekaterih drugih slovanskih jezikih.07 Posebej je treba omeniti redukcije primarnih refleksov nosnikov л- a-sklanjatvi.08 V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na Škrabčevo ugotovitev, da je redukcija refleksa nosnega o — prav tako na Primorskem povzročila nastanek nove intonacije (on to imenuje zatezanje)."" Pri obravnavanju reduciran i h ali/in kako drugače izgubljenih/spremenje- 63 JS 1, 32: i in u (kolikor ne stojita v začetku besede, npr. in, igra; v prvem delu zloženke, npr. velikonočen, rudokop; pred u. npr. pisanje, puščava) prehajata v polglasnik. Jat (JS I 46), kolikor se sproti ne nareja po nagla-šenili morfemih iste besedne družine, npr. peščen po pések. Prim, še IV 12; XXX 6 с — 7 b. m у glavnem na istih mestih, ki smo jih omenjali v točki 63; prim. npr. Cv IX 7 с; X 3 b; XII 5 b-c. us Cv IX 9b si. «• Npr. IX 8 d: XXVI 11 с; XXX 3 c. 07 IV 8 с si. u» Prim. XX 3 b. «» XX 3 b. nili sarnogl.70 obravnava na raznih mestih nacoj < nocoj, sbota < sobo/«, pondeljek i (npr. Jerni < Jernej ali nejsem > nisem), na refleks kratkega jata in i ter e približno na ozemljih, kjer dolgi jai reflektiira kot ie : ej; na zamenjavo jata z etimološkim e v nekaterih besedah; na zgodnji izpad jalovega refleksa 70 O tem piše na naslednjih mestih: III 11 b: VI l()d; VIII 9b; IX 4d, 5 d — 6d, 7 c, 8 b—d, 10 с; X 2 c-d, 3 b, 8 с; XII 11 d. 12 с; XX 3 b; XXX 5 b, 7 e. Večkrat je pisal o starem (Kreljevem) zaznamovanju reduciranih samoglasnikov. 71 Prim. IV d, 7 b; IX 8 b—d; XIII Зе; XXXI 6 b. 72 Vil 3d; IX 8, 9 d; X 2e; XIII ld in op. 4: XXX 4 b. 7:1 Veliko tega obravnava zlasti v svojem Cusaniju, posebno IX 8. Prim, še: II 8 с—d ; 10 b; VII 5 b—cl; Uber einige... 303—520: Erläuterungen ... 537—566. 74 V 6d. 75 XVII 2b—d. 711 XI 5 b; XII 10d. 77 II 12 c—d; XIX 1 c—d. ™ Prim.: 11 8(1; IV 7 d — 8b; VIII 8 d; IX 7e; X 9 с 12 d; XI 5 b—d, 9 b—d; XII lOd in op. 7, 11 b; ХП1 2b; XX 7 d: XXX 6 b-c. (djal < dejal). — Posebno zanimivi so tudi njegovi podatki o ei za jat in on za ô tudi na Gorenjskem,79 ne le na Dolenjskem, Notranjskem. Vipavskem, Štajerskem in v Prekmurju.80 Pri polglasniku81 je obravnaval primere done.s < danas, soman j < šaman j, lohko < lahko, poper < paper, oun < van, rnoščeoali < maščevati, cerkoo < cerkdo; razpravljal je o polglasnikovem a-jevskem refleksu v odprtem zadnjem zlogu82 (ta za m. spol. ženil kot rodil, шло.), posebno pa o njegovi distribuciji v zvezi s predlogi od, s in predpono o z (boijerval pa se je proiti polglasniku ob predlogih k iin d).83 Posebno pomembna je njegova lista besed s polglasmiikom84 (in enaka lista z jaitom) v korenu ali osnovi (prim, tudi a iz e)85 iin prehod »u v и ali o v ои.на Pri nosnikih je opozarjal. da je ponekod na Goriškem nekdanji nosni e še nekako rahlo nosen glas.87 Tudi tu je obdelal primere, ko se namesto prvotnega noenika govori etimološki e88 ali pa tudi polglasnik (mesec, zajec).*9 Pri nosnem o je opazil, da po redukciji vpliva na čezmerno zatezanje predhodnega zloga,90 iin sekundarno nazalizacLjo na Goriškem.01 Tudi pri širokih e in o je navedel precej obširno listo besed s tema glasovoma,02 pri a pa je opozoril na prehod v o.93 Posebna Škrabčeva ljubezen so bili dvoglasniki.94 Omenjeno je že bilo, da je v knjižnem jeziku imel za dvoglasnika zvezi dr in on v primerih kot npr. vrt in poln, sicer pa sploh zveze samoglasnika + н ali i. V narečjih je o diftongizaciji obširno govoril v zvezi z e-jevskimi in o-jevskimi samoglasniki. Dobro je poznal obe tipični zaporedji dvo-glasnišlkriih prvin po odprtostmi stopnji95 (tipa ie/uo in e\(/он).98 Ohranjal je jezikoslovni zavesti Kopitarjevo opozarjanje na razvoj dvoglasnika ou v u.97 79 XVIII 11 d, 12 b. 80 XII 8 с; XVIII lt d. 81 II 5 b; IV 7 с; IX 5 b-d, 4 c-d, 8b: X 1 — 9 с; XXX 4-6. 82 IX H d; X 8b - 9 b. 83 1 Ud; X 3d. 6 b-d; XX 2d, 3 c-d, 4. 84 X 4 — 7 c. — 85 X 2 b—c. 86 IV 10 d; XXI11 1 c. 87 XII 8 b, И с op. 2; XXVIII 1 c. 88 XII 11 c. — 89 X 2 b—c. — 90 XX 3 b. 91 XII 11 op. 2. — 92 XIV 7 c—d. — 93 XII 1 d, zlasti op. 4. 94 XI 6 d; XII 8 с; XVIII lt b — 12e; XIX 1 b—с; XX 7d; XXI t b; XXX8c. 95 XVIII 11 d. »e III 8 с — 9 b. 97 XVIII 12 b. V konzonantizmu je najbolj obdelal različne vrste l-o\:m prvotnega slovanskega in slovenskega trdega," zlogotvornega,100 srednjega101 iin mehkega,102 menjavo Г z l in Z.103 Pisal je tudi o prvotni skupini Ibj."* V zvezi s posameznimi /-i je posebej obravnaval načela za razvrstitev /-a in zobnoustničnega pripornika v (zlasti pri priponi -alec, -alen, -alnik itd. oz. -avec, -aven itd.).105 Zlasti obširno pa je pisal o razvrstitvi I in и v položaju ne pred samoglasnikom.100 Za tedanji knjižni jezik je normiral brezizjemen izgovor nekdanjega trdega / ne le v položaju ne pred samoglasnikom, pač pa tudi pred poliglasnikom kot и (torej tudi v besedah kot stolp polk, tkalac), srednji / pa naj bi se govoril samo pred samoglasniki. Za nekdanji mehki /, ki se je v (tedanjem pravopisu zaznamoval z I j, je zahteval enoglasni trdonebni izgovor tako pred samoglasnikom kot ne pred njim, čeprav se je zavedal, da bi se ga ogromna večina Slovencev morala šele učiti. Izgovor Ij za pisani l j pa je zahteval v primerih, ko se je I j razvil iz Ibj. Zaradi teh nazorov se mu je zdel analogni srednjejezični l v rodilniku množine (npr. sil) ter v izpeljankah iz podstav na / (npr. nasilni) in sploh v lakih položajih v tujkah vplivan od nemškega jezika (kar je "" O glasu in naglasu..., J S 1 50—55; Popravki in dostavki, 111 5 b — 4 b. 5 с, b b—d. 8b; Cusani, Christianus moribundus, IX 2 b — 4 e, 6b—d; Nekoliko slovenske slovnice za poskušajo, XII 9b—c, 12 e; Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Levee... XVII 7 с — 12 d; XVIII 1 b—d, 3b — 7 d; Janežičeoa slovenska slovnica, XVIII 8 b — il d; XIX 5 e—d, 6 d, 8b — 10 d; Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek, XIX 2d — 4 d; O učenju naše knjižne slovenščine o začetnih in višjih učiliščih, XX 8b — 12 d; XXI lb — 2 d, 7 b — 12 d; XXII 1 b — 6 d, 8 b—d. »» JS 50-55; Cvetje: I 12 c; III 8b; X 5 с; IX 2 b; XI11 3 с; XVIII 1 d, 3 c, 6 с—d, 7 d, 10 d, 12 b; XIX 3 c, 4 d, 9 b - 10 b: XX 8 e - 10; XXI 2b; XXII 2 h —d, 6 b; XXIII 1 с; XXXI 7 d. JS 55; Cvetje: III 2d — 4b; XII 121). tudi op. 3: XIX 1 b; XXIII le. 101 J S 52; Cv.: XIX 4b-d, 5 с; XXI le, 2 b-e, 7 b-d, 10 b—d, 12; XXII 1 b — 4 d, 5 d; XXX 10 d. 102 1 12 d; IV le; IX 2d, 5 d — 6 d; X 2 d, 3b; XII 6 d; XIX 6 d, 8b si.; XVIII 6 d, 7 b-d; XXI 9b - 10 e; XXII 3b - 4 e, 2b; XXIII 1 b-c. 103 XIX 9 b; XXI 12 b, с si. 1<и IV 10 с; XI 6 d; XXI 9 d — 10 b. 105 XVII 7 с — 12 d. V XV1I1 1, 3—7 ista razprava zajame sploh izgovor nekdanjega velarnega I pri nas in v slovanskih jezikih; v 7. štev. tega letniku začne obravnavati isto snov pod naslovom Junežičevu slovenska slovnica. O bravec — bralec prim, od 8 с in še v 9, XIX 2 d, 9 с - 10 d; XXII 4 с — 6 d, 8. 109 Gl. že zgoraj pri srednjem 1, o elkanju pu: XIX 1 d, 2d — 4, 5 c—d, 6 d, 8-10; III 5b — 8 b; VIJI 12 b-d; XVII lic si.: XVIII 3b si. po njegovem docela prevladalo v češčini in kajkavščini). Namesto analognega srednjega bi po njegovem v primerih, ko nikakor ne gre izgovarjali u, morali pisati /j, tj. npr. silj, siljni, strel jec, kopaljnica, ulj ko-liolj in pri mnogih izposojenkah in tujkah itd.107 Škrabčev odpor proti srednjemu I v položaju ne pred samoglasnikom je bil tako velik, da je bil v boju z elkarji pripravljen celo v deležniku na -l, kjer se vendar splošno govori ji, sprejeti izgovor l-a, vendar starega imehkonebnega.108 (Za čudo pa je toleriral srednji / pred zadnjenebnimi samoglasniki.) S temi svojimi nazori škrabec seveda ni mogel prodreti, v precejšnji meri zaradi njihove lastne nevzdržnosti. Že Ramovš je ugotovil, da refleks trdega l pred polglasnikom ni u, temveč /. ravno tak kot pred drugimi zadnjejezičnimi samoglasniki; tudi narečja, ki so še do danes ohranila razliko med trdim in srednjim /, izgovarjajo analogni I netrdo. in prav takega tudi v mlajših tujkah. Zaradi tega sploh ni bilo potrebno predpisovati pisave silj, aljkoholj ipd. Slovenci se seveda tudi niso naučili izgovarjati palatalni l, temveč knjižni pisni Ij pred samoglasnikom izgovarjajo dvoglasno (pogovorno kar /). Nekdanji trdi / pa se danes v knjižnem jeziku izgovarja kot и dosledno le v deležniku na -/, v izpeljankah na -al sploh in večinoma tudi v izpeljankah na -le-, -Isla-, -Isk-, kolikor gre za delujoče osebe, ter v zelo pogostnih drugih primerih (npr. v besedah gol, kol, pol), sicer pa se izgovarja srednji /. Veliko se je Škrabec trudil, da bi določil meje med priponama а Нес in u/ivec. Končni rezultat njegovih raziskav je bil, da imajo besede, ki pomenijo delujočo osebo, vse lahko bodisi pripono z o ali z /, le da prva pomeni tistega, ki je glagolsko dejanje že izvršil, druga pa (istega, ki ga sploh vrši ali more vršiti; samo z / pa so možne tiste pripone, ki so se, kot npr. tkalec, razvile iz poimenovanja za orodje (večinoma imamo v takih primerih poimenovanja na -lo, npr. gobezdalo, strašilo, vrelo), samo z o pa spet take, ki so nastale iz glagolskega pridevnika na -av(en), npr. smrkavec, delavec < smrkav, delaven. Za praktično knjižno rabo seveda ta pravila niso bila, zato se je vse do pred par leti pisalo načeloma le -lec, na -vec pa le večina izpeljank iz glagolov brez nedoločniške glagolske pripone (pivec, pevec, brivec), izpeljanke iz pridevnika na -av(en) in še izrazi iz glagolskih korenov in podstav, ki so v zlogu pred -lec imele /, (volivec). — Velike vrednosti pa so še danes Škrabčeve ugotovitve v zvezi z zgodovino vseh teli oblik. XVIII 6 d, 7 b-d; XXI 9—10. 108 XXI 10 c. Že za 16. stol. je Š. ugotovil prve prehode nekdanjega trdega I v u. posebno v zahodnih in koroških narečjih, nato pa je podal dovolj podroben pregled slovenskih slovstvenih spomenikov in narečij glede tegu pojava ter pregled izjav slovenskih slovrničarjev o izgovoru trdega l oz. njegovih refleksov.10" Poleg tega je kazal na analogno razširjanje u-ja (oaoček, teoček < valjček, teliček),110 prehod trdega / v dvoustmčnii d,111 nato v zabnoustničnega in končno v 2 in vpliv trdega I na polglasnik (logati < lagati113 ipd.). Režijainslki srednji I namesto trdega si je razlagal z vplivom furlanščine,114 štajerski stol113 pa po llešiču z vplivom drugih sklonov na imenovalnik (in tožilnik), spolUB z vplivom cerkvene govorice, medtem ko si je solmi in živalmi117 razlagal z vplivom izgubljenega polglasnika in enako izgovor živalski; oolek pa z vplivom otroškega govora.118 Izgovor Ij je zahteval v primerih kot: sol+jo, vesel + je, kobil+ji, clal + ji in (narečno) angel+je.119 Podobno za nj: dlan+jo, ločen+je. jelen + ji. Bil pa je proti trdonebnemu l v besedi prijatelj.1-0 Pri refleksih zložnega 1 je obravnaval izpad I-a v sonce121 in homec122 (ne prvo ne drugo pa ni splošno slovensko). Ogromno časa in energije je Škrabee porabil za to. da je dokazoval slovanskost trdega I in njegovega refleksa u.123 Pri tem je pogosto opozarjal tudi na vzporednosti v neslovanskih jezikih.124 Že v zvezi z glasovi / se je srečal s problematiko priporniških zobno-ust nič mikov v-m-u in njihovih premen z и ali f.m Posebej je obdelal predponi u- in d-120 (bil je samo za D-). Tu je reševal še prehod o-ja v /'. b, g (npr. v skupini zoo-, dvo-; prim, še ovpca < ovca). Obdelal je tudi protetični v- in njegovo metatezo ter končno izpad fj-ja. Posameznosti so npr. prehod f v h ali p v f, vpliv u-ja na prehod au v on ipd.127 Škrabčeva zasluga je, da se v slovenskem knjižnem jeziku ni uveljavil šolski izgovor črke v kot zobnoustničnega pripornika s premeno f po vzorcu parnih soglasni kov tipa d — Z.128 Ugotovil je tudi, da se 109 XVIII 3c si. — XXIII 1 e. — ш XVIII 7 d. 1,2 XVII 7 d, op. 113 XIII 3 e. — 114 XXX 10d. — XXII 1 c—d. 110 XXII I c. — 117 XXII 3 e—d. — 118 XIX 4 e—d. "» XI 6 d; XXI 9 b-d, 10 b—c. 120 IX 5d - 6 d; X 2d, 5 b: XXII 3d — 4c; XIX 6 d. 8 b si. 121 XII b op. 3; III 2d — 4b. 122 XII 12. op. 3. — 123 XVIII te—d; XXI 2 b. — 124 XIX I b. 125 JS I 36—37; lile; XXX 8 b-d, 11 c—d; XXXI 8 b-d. 120 XX 2c, 5 b si.; XXXI 8 с—d. 127 XXX 8(1. — 128 XXX 8b si. 13 — Slavistična revija predlog v izgovarja v vseh položajih kot и (položajno tudi kot u),129 kar je spet priznal šele Slovenski pravopis 1962. Zmedo, ki se je še danes nismo docela rešili, pa je povzročil z opozorilom, da se v Ribnici korenski v pred r in pred množinsko končnico -je ter pred orodniško končnico -jo izgovarja kot zobnoustnioni pripornik (to je namreč pozneje rodilo splošno tezo, da se pisano vr in vi izgovarja z zobnoustničnim v, iin sicer ne samo v korenu, kot je v omenjenih primerih navajal Škrabec, temveč celo tedaj, ko tak soglaisameki sklop dela predlog (ali predpona) p.130 Fonem /u—v/ je pravilno spravljal v par z /i—j/,131 vendar velja nasprotje /i—j/ le za nekatera slovenska narečja oz. zgodovinska obdobja. Potrditev za inačico j je bila Škrabcu prehod tega pripornika v trdonebni g (ali cl) in po prilikovanju na predhodni nezveneči soglas-nik v k. Pojav je posebno značilen za prekmurščino (getra, vucke < jetra, vue je),132 v drugih narečjih pa ga je našel potrjenega v primerili kot tretki, treki < tretji, otkide < otjicle, Vidrga < Idrija, ciden < cijen.133 — Tudi tu je razpravljal o protetičnem in vrinjenem j (npr. pridejo < prideo), o njegovi izgubi med dvema samoglasnikoma (npr. pri prvotno sestavljeni pridevniški sklanjatvi) ali sicer (npr. ranik < rajnik; posebno pa na začetku oziralniih zaimkov v brižinskih spomenikih), ter končno o prehodu j v /j (nasproten proces pa je zaznamoval pri lj).134 Pri uetičnikih je opozoril na primere parazitskega p (nem piski) in na čudno razmerje med v in g v besedah vox — gož.135 Pri noismiilkih je Škrabec za knjižni jezik ločil dva zobna: navadnega in mehkega, poleg tega pa sklop nj na morfemski meji (nima, njiva, dlanjo).136 V položaju pred k ali g je opozarjal na pogostno palataliza-cijo (in s tem nevtralizacijo z mehkim n) prvotnega trdega n (manjka < manka) in pred priponama -ski in -ški.137 V knjižnem jeziku je za palatalni n zahteval tudi tak izgovor, čeprav je vedel, da se v slovenskih 129 111 2 c-d; IX 1 с; XX 2d; XXXI 8 b-c. 130 XXI 8 b. 131 XXX 11 b si. 132 VII 10 d; XIX 11 d; XXV111 2 с si; XXIX 9b si.; XXX 11 c. 133 XXVIII 3 b; XIII 3d, op. 4; VII И с; II 11 c. 134 XXXI 3 c—d; XX 7 d; VI 10 d; 11 4 d; XXI 12 b. 135 VII 10 b-c; XXXI 8 c. 130 IV 1 с; XXV 4 b; XXI 9 b-d. 137 XII 12 с; XIX 5 c. narečjilli (razen ponekod na Primorskem in zelo redko po Gorenjskem)138 med ljudmi večinoma ne govori več. Y knjižno govorečih slovenskih usitih se palatalnega n seveda kljub temu ni več posrečilo obuditi. — Zanimivo je, da je Škrabec branil tudi oblikoslovno premeno tipa nagelj - nageljna (Ijn < U),139 opozarjal je na vrinjeni n v primerih kot Denči, venčernicauo in na izgubo n-a v primerih kot pesem (<. pesen) ali gnusoba (< gnusnoba) ter pri predlogu s (< san) in o < van;1*1 prim, še šaman j in Kranjec-.1*2 Pri zobnikih je ugotovil njih prehod v mehkonebnike v prvotnih sklopih d j in tj {gjul < d j al, kje < tja),"» ti in dl (firkl < firtl,1** gl,en < dien),115 usodo j < d pred -ski in r (briški < brjski),4e in v besedi mej (= med); tudi prehod zobnojezičnega d v medzobni147 in končno v s; in obratno pripornika v zliti glas in celo v zapornik. Posebej je zavračal analogni d namesto j v predlogu in predponi med.ue — Posamezne zanimivosti so: mehčanje glasu t pred -nik (kočnik < kotnik) in -la (dečlu < detla) ter -ka (тајка < matka);1M prim, še izpad d-ja v zrao (< zdrav) in d v zcloečiti ( — žvečiti), odtidem, odleti, vzdešel in k v besedi liki < /iči.150 Pri zobnih pripornikih je obravnaval razmerje med sičniki in šu-mevci posebno v priponah -ski in ški151 in mehčanje l-a pred -ski, -sivo ipd. (živalski),152 prilikovanje sičnikov preti .s (slišati).153 Večkrat je obravnaval predlog in predpono zlr'4 in zahteval za knjižni jezik variante s-z-sa-za, vpraševal pa se je tudi, od kod č namesto с v rezi-janskih izposojenkah iz furlanščine tipa novic.155 Pri šumnikih je ugotovil zanimive prehode č-ja v k (pekina, liki < pečina, hči)156 ter prehod zlitega šumnika v priporniškega (šč > š, čk > 133 IX. 2d; XXV 4 b. 1311 IX 6 e-d; XIX 8 d. 140 XII 11 c, op. 2. 1)1 IV 10 с; XI 7b; IX 2b; X 6 c. 14a X 6c, d; XXVI tod. 14:1 IX 2d; XIII 3d, op. 4; XXIX 9 c. 144 X И с; XI 7 с; XIII 4 b, op. 2. 145 X 12b. — 140 XIX 5 c. ,47 XII 9 c, op. 3. 143 1 2 c; prim, še IX 1 d. XIX 5 с; X 11 с; XIX 9 b, op. '»» IX Id; XIII 4 с; VIII 4c-d; XVIII 3 b; Vil И с; XII 12 d, op. 3. 1Л1 VU 10 b-d; XII 3d; XIX 5 с. >« XXI 12 с. — 153 XIX 5 с. — 154 XX Зс—d. 4 b—с. — 155 XXX 9 с. 15,1 VII 11 с; XII 12 ор. 3. šk) in narobe (šk > čk).157 Pojasnil je č v nihče (t + že),158 šumnike v izposojenkah tipa žiV/a150 ter prilikovanje šumnika v sičnik {Trstu).™" Končno je obravnaval .s < šč, veči, prešuštvo, nocoj, Carnje < Carnia.181 Ponovno je S. pisal o tako imenovanem zlogotvornem r v slovenščini:162 glede na njegovo dvoglasniško izgovorjavo se je zavzemal tudi za dvočrkovni zapis (npr. smeri) in se po tem v Cvetju tudi dosledno ravnal. Poleg tega je obdelal disimilacijo r-a in njegov nastanek iz nenaglašenega samoglasnika pred soglasnikom (fržol < fažol).10* Pisal je tudi o prvotnem mehkem r in njegovih refleksih (npr. tudi o žerjav in rjuha).10* Pri mehkonebnikih je obravnaval II. palatalizacijo (tudi slovensko) greš/lici,105 veJicega,100 III. palatalizacijo (počuti).107 sekundarno slovensko palatalizacijo (šiša ipd.),168 prehod ng v nj,im besedo možjani.170 Veliko je pisal o prehodu j v k in g v prekniurščini171 ter o predlogu k.172 Razen tega je obravnaval k pri oziralnih zaimkih,173 prehod glasu j v g in srednjenebnike174 ter posebnosti v zvezi s prvotnim /);175 na koncu tudi o rezijanskem ih iz i.176 Že doslej so bili omenjeni nekateri primeri vplivanja enih soglas-nikov na druge. Škrabčeva zasluga je. da se je v knjižnem jeziku in njegovi slovnici začelo priznavati prilikovanje po zvenečnosti (gozd bo < pisanega gost bo) in izgovor nezvenečega parnega fonema pred 157 VII 10 e. 158 XIII 4 h, op. 3. 150 XVII 2 b; XVI 12 с—d. 100 XII 3 d. 101 IX 1 с; ХШ 4 1). op. 5: IV 6 e—d; XII 3d; XIII 3d; XXX 7c: XXVI 12 c. 102 IS I 33—59; XII 5d; XIV 12b—c. 103 III 1 b—e; XI 7 I). 104 XXX 9 d; XII 12 c. 165 VII 10 d. >«« XIII 2 с—d. 107 XIII 2 c, op. 7. 108 XIII 5 1), op. 5; lil le. 1(10 XII 12 c. >7° VII И с; XXIX II d. 171 XXIX 9 d. 172 IX 1 c—d: XX 4с—d. 173 VI 10 d. 174 XXX 11 c. 175 XXII 9 с; XXVI 9 b; IX 1 d. 470 XXX 9 c. premorom ali novo besedo, ki se začenja s samoglasnikom ali zvočnikom.177 Poleg tega se mu je nabralo še nekaj zanimivih primerov premetov178 (npr. gomila < mogila; jermen), izpadov179 (gatroža) in p ril .i -kovanj (izba < ispa).180 V V oblikoslovju je Škrabee obravnaval imenske oblike po pra-slovanskih sklanjali. Prva 11111 je bila a-jevska, druga o-jevska (srednja in moška), četrta i-jevska (prav tako moška in ženska) in peta soglas-niška (v glavnem srednja). Vztrajal je pri tem, da se hkrati z oblikami obravnava tudi naglas, češ da obojega v nekaterih primerih sploh ni mogoče ločiti.181 Objektivno gledano pa so taki primeri v resnici izjemni, saj je naglas nadsegmentalni pojav in se kot tak lahko obravnava posebej. V a-jevski sklanjatvi je največ truda posvetil razlagi končnice za rodilnik množine (in dvojine).182 Za -a tipa gora smo že videli, da je menil, da se je razvil neposredno iz polglasnika (kakor se je res v zaimku ta). To mnenje ni obveljalo, pač pa, da se je tak -t uveljavil pod vplivom i-jevske sklanjatve.183 Rodilnik ednine z akutom (-é)184 si je razlagal s skrčenjem praslovanske domnevne dvozložne končnice (sedanja razlaga pa je, da je to vpliv kazalnega zaimka teje, kar se je res kontrahiralo v té). Končnico -e v im. in lož. dvojine185 si je na podlagi zgodovinsko izpričanih oblik z jatom pravilno razlagal kot zakonito dvojinsko obliko. Da se je v slovenščini v dajalniku (in mestniku) tudi pri mehkih osnovah posplošila končnica trdih, tj. jat, mu je bil dokaz Trubarjeva oblika k mui dušej.18" Goriško končnico -0 < a < o za tož. ed. sam. ž. sp. na а je Л ud i poznal.187 V o-jevski moški sklanjatvi je največ razpravljal o rodilnik 11 množine. Registriral je precejšnje število brezkončniških primerov moškega spola, poleg njih pa končnico -i.188 Pri srednjem spolu je za besede 11а -je opozarjal 11a rod. mn. na -ji (ne 11a -ij). Prav bizarno končnico je 177 XIII 3 c. — 178 XXXI 7 d. 170 XIII 5 b; VIII 8d. 180 VU 11 d. 181 XIV 7 с si. 18ä XIV 8b; XIX 3d, 4b. 183 IX 11 b—d. — 184 XIX 11 b—c. — 185 XIII 1 c. 18U XIII 3 b. 187 XX 31); IX 7 e. XIV 2 с sl„ 10 b; II 4d; XIV 10 b, op. 4. registriral za samostalnik veselje, namreč veselju, m klad, t'j. klud-vov.lm Prav je razložil tudi -a- v daj. mn. (in or. ed.), češ da je prišel sem iz imenoval niške imnožinske oblike srednjega spola.190 Za -i- v mest. množine je menil, da se je razvil iz jata.191 Tudi za mest. ednine mu je bila prvotna končnica jat,1"2 v dajaln.iku pa -u,193 ki se je npr. v gorenj-ščini reduciral v -o. Končno je veliko pisal o -je v imenovalniku množine in opozarjal na njegovo pogostnost v Prekinurju.194 Na podlagi zgodovin skill in narečno izpričanih primerov je vzpostavil sklanjatveni vzorec za prvotno cirkumflektirane osnove z naglasom v vseh sklonih na končnici (npr. za srednji spol: mesô mesu mesu meso mesé mesom).195 Glede besede oča1"" je pristajal na Štrekljevo misel, da gre tu za izpeljanko na -ja. Z Gomilskega je zabeležil feminizacijo imen na -sko (na Vransko — z Vranske). Pisal je tudi o tož. ed. duh197 in večkrat o orodniku,198 npr. o končnici -mi. Pri sklanjatvi tipa bukev je rod. mn. bukvi razlagal z analogijo po i-jevski sklanjatvi. Tako končnico je zagovarjal tudi za primere kot službi, tj. z zapletenejšim soglasniškim sklopom na koncu osnove.199 Pri i-jevski sklanjatvi je zapisal staro dvojinsko orodniško obliko očima in našel v 16. stol. potrdilo za fonetično podobo sklonskih oblik, katerih končnice se začenjajo s soglasiniki (ij. bolezanjo, bolezanmi itd.) namesto sedanjih končnic -ijo, -imi itd., ki pa jih je tudi bil pripravljen trpeti (čeljustijo, čeljustima, čeljusiimi). Pri tipu, kjer se osnova končuje na nezvočnik + zvočnik, je za 16. stol. ugotovil v množini tudi končnice -am, -ah in -ami.200 Za besedo gospod je zaznamoval rod. in daj. ednine na -i, za pot pa moško in žensko sklanjatev. Množine pota si ni znal razložiti.201 Zabeležil in razložil je končnico -i v radilniku množine a-sklanjatve.202 189 IV 10(1; XIV 9 c; 101), op.*; V 5 c. '»« II 4 b-c; IX 9 b; XV 10 d. 191 X 9 c. 192 II 10 d; VIII 10 c-d. 193 IX 11 b; XIII 11 c, op. 7. 194 Prini. XIV 10 b; VII 10 d in literaturo o prehodu j v k v prekmurščini. »» XIV 9b, 10 d; III 9 b; II 4 b: XIII lic. 190 XIV 10 b-c; XXVIII 4 d. 197 XXIП 1 с; XIV 10 b. 198 IX lib; XIV 12b. 199 IV 8 с; XIV 8b, op. 5. 209 IX 11 b; XV 1 b. d; IV 10 c. 291 XV 1 d, 1 c. se2 IX 11 c. Pri soglasniških osnovah je Š. upravičeno obžaloval, da je knjižni jezik prezrl ljudsko uvrščanje samostalnikov moškega spola, ki se jim osnova končuje «a samoglasnik, v tip oče očeta (torej tudi Jaka Jakata, Arko Ar kot a. Hiti Hitita, Premru Premruta).203 Bliže ra zgovornemu jeziku bi bil naš knjižni jezik tudi v primeru, da se je v knjižni jezik sprejela oblika prijatel namesto prijatelj. Seveda pa bi bilo v tem primeru treba pred -/ priznati polglasnik namesto e-ja. Podrobneje je obravnaval tudi -im v imenih prebivalcev.204 /a konec naj omenimo, da je bil Škrabeu zvalnik ogovorili imeno-valnik205 in da je imel brezpredložni orodnik (večinoma v vlogi poved-kovega določila) za slovansko nepotrebno vsiljenko, gosposko spako-vanje.200 I udi za zvalnik je vedel, da ga enaki ljudje delajo pod vplivom srbohrvaščine in deloma latinščine.207 Pri pridevniku je Š. pravilno ugotovil, da so končnice -ega, -emu in -em nastale v slovenščini s kontrakcijo iz prvotnih troglasij (e je jat).208 Obširno je prikazal izvor končnice -ega ipd. pri svojilnih zaimkih.209 Uspešno je pregnal nedoločno obliko pridevnikov na -ski (npr. slovensk),210 Pravilno je menil, da je člen ta ob pridevniku za izražanje določnosti zakonito razvit iz razmer slovenskega jezikovnega ustroja.211 Zaman pa se je upiral brezkončniškemu rodilniku množine osamostaljenega pridevnika na -.ski (žensk).212 Sorazmerno veliko je pisal tudi o stopnjevanju.213 Tu se je preveč oziral na zgodovinsko in narečno izpričane oblike, ki se v ustroju knjižnega jezika niso uveljavile (zahteval je npr. obrazilo -iši nam. -ejši, če ni bilo naglašeno, ali več i nam. večji). Besedo starši je izvajal iz primeirniške stopnje pridevnika in zanjo navajal še pridevniške končnice.214 Pisal je še o n v rešno telo215 in o določni obliki pridevnika.2,0 203 XIV 10 с; XXXI 1 d. 204 IX 5 d — 6 d; XXII 3d. 205 XIV 7 c. ™ lil 2 с; XXI 6 b-d; XXII 5 b, op. 1. XIV 7 c. 20B II 10 b—d; VII 5 b—d, 7 c, d; X 10 b. c. 20" II 8b si. 21,1 IV 11 b—c. 211 XIV 3 c, op. 3. XXVI 2d. 21:1 IV 11 b; IX 12 b; X 9 с; XIII 4 b in op. 5; XIX 5b in c, op. 1; XX 7 c—d. 214 XIV 12 с; IX 11 b. IX 2 t—d. IV 11 d — 12 b. Pri števniku doa in zaimku oba je ugotovil staro dvojinsko podlago v pluraliziranib oblikah doejuli. obejuh poleg doeju in ugotovil, da en kot nedoločni zaimek (en kmet v pomenu neki kmet) ni germanizem. saj ga poznajo tudi drugi slovanski jeziki.'217 Pri z a i in k i b je Š. najpogosteje raziskoval njihov nastanek in vokalizeni. Veliko je pisal o kaj (izvajal ga je iz čbga) in o oblikah rodil-nika,218 o Lsg. pri njemu210 in rod. ed. sr. spola os. zaimka (je)--0 ter sploh o svojilnih zaimkih, posebno tistih, ki so nastali iz rodilnika osebnih zaimkov.821 Pisal je tudi o oziralnih zaimkih ter o zaimenskili prislovih,222 o nilkalniih zaimkih,2-'3 o kateri224 iin o nedoločnih.--5 Podrobneje je raziskoval še vpliv zaimenskili končnic na pridevniške in narobe22" 1er indoevropski izvor končnice -go.2'27 Pri teh svojih razpravah se je včasih (npr. pri kaj ali -go) pretogo opiral na fonetično razvojno razlago domnevnih izhodiščnih oblik, načeloma pa so njih zelo dobre razlage podprte z bogatim ponazorovalnim gradivom. Posebno odlično je njegovo razpravljanje o svojilnih in oziralnih zaimkih (npr. zgd. razvoj od Brižinskih spomenikov do najnovejših časov). V kolikor je v 16. stol. izpričane oblike hotel uveljaviti tudi v sodobni pisavi (npr. kakar za kakor, ke za ko, kedo ali gdo za kdo, keteri za kateri ipd.), pa nii uspel razen izjemoma (npr. pri kakršen).'228 Pred -r na koncu oziralnih zaimkov je dopuščal le polglasnik (bil je torej proti komur in za komer).2'20 Zanimiva je njegova ugotovitev, da se svojilni zaimki v prilastkovni vlogi radi stavijo za svojo od nosn ico.230 Pri glagolu gredo Škrabcu tele zasluge: Prvi je temeljilo obdelal kratki nedoločnik. Menil je — kot smo videli — da ni praslovanska varianta, temveč posledica zgodnje redukcije končnega -i v slovenščini. Zanj je našel prve primere že pri protestantih in podal sezname oblik 217 lil 2 с; XVI 9 c. 218 XIII 3d; XV111 2d; XIX II d; VII 11 d; IX U d. 2'» II 12 b—c; 111 2 b-c; VII 11 b-d: IX 12 b; XIX lic; XXIV I d. 220 XIV 3 1), op. 1. 221 II 8b — 12 d; 111 2 b—с; IX 12 b. 222 II 7 b-d; VII 9 b-d; XXIII 4 c—d; I <)b; II 7 c. 203 XIII 4 c, op. 6: I 6 с—d ; II 5—4. » XIII 1 b. op. 3; X 4(1. IX lOd; XVIII 2d, 4 c. 226 Vil 5 b-d. 7 c-d. s" VII 11 b—d: XIX 11 c. 228 1 6 b; II 6b — 7 d; VII 9 b— d; II 5 b si.; X 4 c. d; I 6 b. 220 I 6d. 23« III 2b. kratkega nedoločnika po Miklošičevih glagolskih vrstah,231 primerjajoč ga z dolgim nedoločnikom in namenilnikom232 (tudi za namenilnik je sestavil sezname primerov).233 Nedoločnik v zvezi z glagoli zaznavanja (videl sem ga ili) si je razlagal z vplivom nemščine in opozarjal na stare slovanske zveze videl sem te idoč (sedaj videl sem te idočega).234 — Pri deležniku je (npr. Dalmatinove) oblike kot hodeoč razlagal z vplivom 3. os. i it il. sedanjika tipa pleteoč; obsojal pa je oblike tipa veruje in z Miklošičem zagovarjal zakonitost analogne tvorbe na -aje (vero-ouje).235 Glas e namesto a v obliki prišedši mu je bil rusizem in je zanj priporočal časovni odvisnik z veznikom ko. Zanimivo je, da je že pri Dalmatinu najti v deležniku na -en oblike brez jotacije končnih korenskih soglasnikov (npr. oklesien nam. okleščen).™ Pri končnicah sedanjika si je Škrabee -m (in -ste na Primorskem) razlagal z vplivom brezpriponskih glagolov, -то z vplivom italijanščine,237 -š z zelo zgodnjo izgubo končnega -i.288 3. os. množine si je razlagal kot kontaminacijo prvotne »kratke« oblike in teanatiičnega samoglasnika iz drugih oseb (nesejo, kupujejo) oz. kot kratko obliko + -o za znak množine (video) in nato spet pod vplivom drugih oseb vidio (+ zmeraj zevni j).230 Od starih oblik je imel v evidenci za 1. o«, ednine oblike na -o (hočo čo ipd.) in izjemnih vèdê, za 2. osebo vês za sedanji veš, za 3. c«. množine pa kupujo, mogo ipd.240 - Nekaj malega pripomb je tudi o glagolskih tematičnih samoglasnikih: bom namesto bodem si je razlagal z enakostjo oblik bodo in vedo in od iti po vem še oblika bom: enako seveda pri grem. Obliko bodem (za bom) je imel za starinsko.241 Soetvati svetvum si je razlagal z vplivom sedanjiške pripone na nedo-ločniško (pridiguvati), po izpadu u-ja pa z mehanično tvorbo oblik tipa delati -am.242 Opazil je nedoločniško glagolsko pripono -e pri glagolih 231 IV 8 b-d; IX 12b: XIII 7 b. 232 IV 9b — 101). 233 IX 12 b—e; XIII 12 b. 234 XXXI 6d si. 235 XXXI 4b. 3 с; IX 12 с; XXX 3b si.. 3d. ™ XXX 3d; X 12 c. 237 XIIJ 4 с—d; IX 12 b. we n 4 e; IV 8b; XIII 4 e. 230 XXXI 3 с—d, 4 с; XIII 5b; IX 12 e. 2140 IV 8 b; JX 12 c, 9 1). 241 IX 9b. -■J2 IV 6(1. na -im, četudi stoji pred njo šumnik (glušeti, pršeti) in obravnaval atemaisko dem deš.2M Veliko je pisal o rabi glagolskih oblik, posebno osebnih244 sedanjika in prihodnjika. Dokazoval je starost slovenske rabe sedanjika dovršnih glagolov za izražanje dejanju, ki se izvrši v trenutku govorjenja (efektivni ali izvršilni sedanjik),245 zlasti ob glagolih rekanja, in zavračal Miklošičevo mnenje, da bi bilo do te rabe prišlo pod vplivom nemščine. Pri nedovršnem sedanjiku je kot slovenske branil zveze kot julri (ali letos) gremo na izlet v ..., odsvetoval pa njegovo rabo namesto velelnika v primerih kot prosi (e, da si pameten.24e Dokazal je tudi slovanskost (in s tem slovenskost) rabe prihodnjika bom + deležnika na -/ dovršnih glagolov, v dovršnem sedanjiku pa je videl predvsem zaznamovanje izvršitve dejanja ne glede na čas; prav s to njegovo lastnostjo si je razlagal sposobnost dovršnega sedanjika izražati tudi dejanje v prihodnosti. Sedanjik za izražanje prihodnjega časa je imel za stilistično zadevo in je svetoval njegovo rabo le v zvezah, kjer je glagolsko dejanje že z drugimi jezikovnimi sredstvi časovno jasno določeno.247 Pm pred-pretckliku248 je opozarjal, da je od nedovršmh glagolov mogoč le v primerih, ko se rabijo kot dovršili (lani sem ti bil pisal /tj. ponovno sem ti bil poslal pismo/, pa sem zastonj čakal odgovora). V razvidu je imel ostanke imperfekta in aorista v slovenščini249 in razpravljal o hipotetičnem sigmatičnem prihodnjiku.250 Od naklonov se je največkrat ustavil ob velelniku.251 V razvidu je imel dve obliki izražanja velelnosti za 3. os. ednine (z velelnikom in z naj + sedanjik, ki si ga je razlagal iz nehaj (= pusti)); pri Trubarju je našel starinsko množinsko obliko najte,252 razpravljal o velelnikih pojdmo, pojmo,-53 pravilno razlagal rabo prihodnjika namesto velelnika254 in opozarjal na mogoče slovenske prevode latinskega ko-njunktiva.255 243 XIII 2d; X 11 b. s» VII 2 b-c. 245 ХХШ 7 b si.; XXVII 101) si.; XVIII 1 b si. JIU XVI lib; XIX 7 b, c. 317 VII 2; XI 1 b — 3d; XV 2 b—d, 4 b si., 6 b si., 11 b si.; XVI 1 b si. a«1 V 5 с; VIII 5 с; XX 5 d; XXXI 6 c. 2411 XIX 5 b-c, 6 d; II 4 d; XXX 10 d. 250 X VI 4 с — 5 c. I 4b si.; IX 10 d; XXII 7 d; XXX 10 b si. 252 XX 7 d. — 253 IX 8cl. — 284 XVI 7b. 2511 XXII 7b si. Pri glagolskeni vidu je opozarjal na primere d vovidskosti (npr. stati stanem, rodili, žrtvovati se, darovati; prositi, krstiti, svetovali, terjati, veleti) in prehod dovršnosti v nedovršnost (zdeti se, zaslužiti pohvalo, poznati) in narobe;250 razložil je tudi nastanek oblik začenjati namesto pričakovanega začinati, pa postavati < postojavali ipd.257 O dovršnosti in nedov. je seveda pisal še pri časih.258 Pri načinih ni bil naklonjen brezosebnemu izražanju s se in s predmetom glagolskega dejanja v itožilniku (npr. sumniči se jih namesto sumničijo jih aLi vsako reč se da spremenili nam. vsaka reč se da spremeniti, hribe se še vidi nam. hribi se še vidijo, hribe je še videti). Priznal pa je, da te stvari zavrača kot slovenske obrobne (nastale pač pod italijanskim vplivom), čeprav je vedel, da se tudi po Kranjskem že govori tip sem slišal moža govoriti,259 VI Prav ogromno je Škrabec pisal o slovenskem naglas u.2eo V primeri z Valjavcem mu gre zasluga, da je opozoril na tonemske razlike do-leinjiščine v primeri z gorenj ščino. Prvi pri nas je podrobneje primerjal si. naglase s čakavskimi261 (že v O glasu in naglasu govori tudi o drugih slovanskih jezikih),262 dal sorazmerno zelo bogate, po slovničnih kategorijah urejene spiske posameznih tipov naglasov,263 v Nekaj slovnice ima npr. tako razporeditev: 258 XXIX 4b, 5 d, 6 c-d; XXVIII lt c;XXIII 7 d; XV 2 b si.; XXIII 7 e. XXXI 3 с; XXIX 6 c. 258 XXVIII 5 b si., 101) si. 259 XXXI 2d si. 200 Prini.: O glasu in naglasu... J S I, 5—21; Nekoliko o naših dveh dolgih naglasih, VI 8; Napake o izreki in naglašeoanju naše knjižne slovenščine, X 1 si., zlasti od 4 in 10 с dalje; Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo, XIII 5 si.; Valjaočeo »Prinos k naglasu и novoslovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica, XIV 7 si.; Novi slovar, XIV 11. 291 O glasu in naglasu..... JS I, 5 si. XIII 5b si. 2,12 XIII 6 b—c, op. 4. газ у Nekoliko slovnice... je glavni kriterij posamezen tonem, in sicer cir-kumfleks na kratkem zlogu (XIII 6 с si.), akut, nastal po premiku s kračine proti začetku besede (XIII 7 с si.) in nastal po kontrakciji (XIII 7 d si.) itd., končno cirkumfleks na dolgem zlogu (XIII 10 d si.). V tem širšem okviru pa naglase obravnava in razporeja po oblikoslovnih načelih. V Valjavčevem Prinosu pa je na prvem mestu oblikoslovna kategorija, npr. sklanjatev, nato pa slede tipi; v I. skl. naslednji: dobrava, riba, guba. glava (na glâvo) gospa. (. СП. na kratkem zlogu: A - zlog je prvotno naglušen: В — naglas je prešel nanj z odpadlega polglasnika; C — naglas na prvotno nezad-njein zlogu: A В C dnô čabar brat dežja bob deskam, deskah oslè cvateš ràd deska bost naš mr loa bolj sedèt, cedit, ropotat lega zaboden bril corl daj coesti jaz, nič, pač šla govoriva (v) časti nè 2. Akut obravnava v štirih skupinah: A — nastal po premiku prati začetku besede na iprvoitno kratki zlog; В — nastal po kon tir akcij,i: C — nastal po premiku proti začetku besede na dolgi zlog; D nastal po podaljšanju nezadnjega skrajšanega: A В C D čelo gospâ greli brata boba stal kolač /.übe métla (iz) kasti petek blato (o) kosti (z) vodo nasad kradla dobra (od) té na bregu znati V glavnem na teh mestih se obravnavajo tudi izrazite posebnosti; pr. po posameznih sklanjatvah : o-jevska: Lsg. lisle — X 9 с; XXX 6e: Dsg. bogû. — XXVIII 8 d; garni gar m à — XIV 12 b. e. op. 4: nu grôbu — XIV 12 b; coartjè — XIV 9 b; čudež' čudo — XXVII 5 b. i - j e v s к a : kokoš — XV 1 с; globel -ëli — XV I b. a-jevska : izdaja — XIII 11 d: dežela deželo XIII Ile. op. II.» Pri de vn i k : blêd bléda -!} -egii proti dràzega — XIII 9 с; kroâv -а -о — XIII 12b. СП a g о I : splošno o njegovem intoniranju — XIII 9 с—d. 10 b—c. bodla (iz) vodé mléko mléti njega (pet) did brana nési zelenje bel néxe apnén lient i bledu kotel blizu podkev dôlbsti vélik dôlbe köpat (trepetat, poji) vasovat) začeti dobrega začela pojejo rdé enotnosti vrne otrok kdo boter Ъ. Pri cfl. na dolgem zlogu nasi, skupine: Л na prvotnem mestu alii na naslednjem zlogu po preskoku; В nastal po kontrakeiji ali za-radti naslednjega dolgega zloga; (' — nastal zaradi izpuščenega polglas-nika: D — še v drugih primerih namesto akuta: A В C D bog ig rû j o ribnica (pri) brûtu golob (z) ribo luknja jelenov čeljust rib ur hruška jelenih na večer ribič lisca (z) jeleni bl.ago rib im dëla (mn.) nogo -e -ûma -âmi ribji kradel ovac klala podoba nesiva blêd -б; -â -e; -i -e -e s kito krvav brez kit mi, iT> dvû brût grede bil -о: г! -e; -é e -a brâl -o; -a -e: -i -e -a pustîv Podrobneje je obravnaval tudi vpliv predpone (predloga) na cir-kumflektiirane besede204 ali klitike na kratke.265 O slovenskih tonemih je menil, da je razlika med akutom in cirkumfleksom (podobno kot v stari grščini) utemeljena z izrazitostjo druge oz. prve more naglašenega jedra zloga.206 Prehod naglasa z zadnjega kratkega zloga na predzadnjega (vsak je bil kot ena mora) naj bi bil sprožil izgubo tonemskega nasprotja tudi v dvomornih, to je dolgih zlogih po štajerskih in primorskih narečjih in drugod.267 Za vipavščino je registriral kratek refleks za prvotni с 11. na dolgem zlogu268 in podal svojo interpretacijo Miklošičeve navadne in dvojne dolžine.269 I ako imenovano zvalniško intonacijo, tj. cirkumfleks namesto aku-ta,270 si je prav razlagal kot stavčnolonetični pojav, ki pa ni značilen le za zvalnik, temveč za vse posebej poudarjene besede v stavku. Škrabec je podal primere oblikoslovno-naglasnih variant samostalnikov in pridevnikov in našel veliko zgodovinskih potrditev za cirkumfleks na prvotno upravičenem zlogu, kar pa je nalika pozneje spet zabrisala (npr. daj. blagü, mesit. blage, or. blagum ipd.). Za tip veselje je ugotovil novi podaljšani akut na prvotno kratkem zadnjem zlogu. Za akut pri vprašalnih zaimkih (kdo, kogâ, česa, kdaj, kam, kako, doklé) je dopuščal domnevo, da je posledica vprašalnega zatezanja.271 V primeri z Valjavcem opozarja na večje število cirkumflektiranih metatoničnih kategorij. Novi cirkumfleks si je razlagal s položajem pred dolgim samoglasnikom oz. pred soglasniškim sklopom, ki mu je izpadel polglasnik.272 Registriral je tip nit niti in zibel -/Abeli ter tip voskû in na vasi; poudarjal, da je pri deležju tipa molče obrazilo cirkumflektirano, pri tipu zdihooaje pa akut i rano. V besedotvorju je obravnaval naglas izpeljank kot delec, črnomaljski. pripono -išče, -stoo, -en ipd.273 264 Predlog ali predpona s prvotnim cfl.: X1J1 10 d, 11 b, c, d; III 9 b, op.; XIV 3b. 205 Kratki naglašeni zlog + klitika: I 3 e. 2«o jsfpj-. o glasu in naglasu; podrobneje o tem prim. ./. Toporišič, Pojmovanje toneiničnosti slovenskega jezika, SR 1967, 65—68. 267 XIII 5 с, op. 3,— 2es XIII 6e, op. ш VI 8 d. 270 XIV 7 с. 271 XIII Юс, op. 1. 272 Prim, tipe v točki 248. 273 XIII11 d — gorkôta; XXIII Id--išče; XXX 4b — črnomaljski; XIV 11 d — glavnikar — glavničar; XIV 9b--stoo; XIII 9 с — apnén; XIII 11 с razstava — razstava. Zavzemal se je za (о, krompirišče ipd.). — Škrabee je priznaval dva naglasa v nekaterih tipih besed,274 precej pa je tudi pripomb k naglaševanju posameznih oblik (npr. zaimkov). VII Zelo veliko se je Škrabee ukvarjal s slov. pravopisom.275 Škrabčevo pravopisno načelo je bilo zgodovinsko fonetično, tj. slovenski pravopis je uravnaval po izreki določene dobe; Slovenci naj bi v knjižnem jeziku pisali tako, kot se je govorilo na Kranjskem v 16. stoletju. V knjižni jezik pozneje sprejete stvari pa naj bi se pisale tako, kot bi se bile govorile, ko bi bile obstajale v slov. jeziku že v 16. stoletju. — To načelo se seveda ni moglo v polnosti uveljaviti v nekaterih splošnih stvareh pri vokalizmu (dolenjski must, mejsiu za v 19. stol. navadno most, mesto), pač pa ga je Škrabee276 vsiljeval v nekaterih po- 274 JS J, 18—19; Cv. 1 5 с — 6 d; XIII 5 e. 2,5 Splošno znan je po svojih pravopisnih posebnostih, ki so posledica njegovih spoznanj o »legitimni« govorni podobi morfemov in besed (podrobneje glr točko 276). — Mesta, kjer je o pravopisu največ razpravljal, so naslednja: Pravopisne opazke, JS 1 60—80 (prvotno Soča, 1878, 8. nov. do 24. dec.). — O naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih o znanstveni pisavi naše slovenščine, I 9b si. — Popravki in dostavki, III 2 с si.; 4b sl„ 10 b si.: — Poskušnja pisave z naglasnimi in drugimi diakritičnimi znamenji po nasvetu v poslednjem zvezku lanskega letnika, IV 1 b si. — Gosp. Dr. Č. v C., Y 2 si. — Opazke o angleških imenih v naši slovenščini, VI 1. — Zimske mušice, VII 7 с si. — Cusani. IX 1 с si.; — Kaj početi? še enkrat! XI 6. — Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo, XII lb — 3 c, zlasti pa 4b — 7 d. — Novi slovar, XIV lib. -Navada železna srajca, XVII 1. — Slovenski pravopis, XVII 6 с si. — A. Jane-žičeva Slovenska slovnica, XVIII 8 b si. — O pouku slovenskega jezika. XX 2b si. — O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščili, XX 8b si. — Naša fonetika v prozi in poeziji — XXX 1 si. — Junaštvo in zvestoba. XXXI 1 si. 270 Sonce — I 2 b; 111 3b si.; Prešeren — JS I 81—88; VIII 7 d si.; mej I 2 c; coetjiče — I 7 b si.; obedan — II 3 b si.: kdo/gdo — II 5 b si.; — kado — II 5 b si.; keteri — II 5 b si.; kaker — 11 6 с si.; ke — VII 8 si.; nikamer — VIII 9 b si. sameznostih (npr. keteri za kateri ipd.). Zelo primerno pa je bilo Škrabčevo stališče za slovenski knjižni konzonantizem (npr. pisava delal za govorjeno delan), aH i>»lk za gov. oouk). Tudi v takih primerih pa bi seveda ne pisali vseh fonetično pogojenih premen glasov v mor-femilh, temveč bi pisali fonološko razločevalno, itj. oblike z večjo količino obvestila: predlog od npr. bi vedno pisali z d na koncu, ker je njegova premena s t mehanično predvidljiva glede na sledeči nezveneči glas (prim, odhod); parne soglasnike na koncu besed bi pisali glede na izgovor pred samoglasnikom ali zvočnikom iste besede (torej mož, ker moža im možmi, pa koš, ker koša). S tem v zvezi ni bila v nobenem nasprotju niti pisava olmem, ker pred zvočnikom v takih, sicer redkih, primerili res govorimo nezveneči nezvočnik. Pač pa naj bi se bilo po Škrabcu raje pisalo gdaj in gdo namesto običajnega kdaj in kdo, kakor se piše zdaj, ne glede na oblike kedaj in kedo in sedaj. Omenili smo že, da naj bi se po njegovem t. i. zložni r pisal z er. Razpravljal je tudi o imenih črk.-*77 O pisavi -alec -avec ipd. gl. spredaj pri glasoslovju. prav tako o priponi -lelj. Škrabec sicer ni prodrl s svojim predlogom, da bi tudi tuja lastna imena pisali fonetično478 (na podlagi izgovorjave 16. stoletja), pač pa v veliki meri s predlogom, da se fonetično pišejo tujke. Breznik je zakrivil. da pišemo po latinskem pravopisu za /-jem naslednji samoglasnik brez glasu j, ki bi tudi pisno odpravljal zev (torej socialen namesto socijalen, kakor pišemo npr. misijon), in da tujk ob sprejemu v slovenski knjižni jezik dostikrat ne pišemo takoj fonetično, temveč šele po daljši karanteni, ki pogosto povzroči izmaličen izgovor tujke. Škrabec je v pravopisu pravilno postavil 16. stoletje kot mejo, ki je pri ugotavljanju govorne podlage — in ta je osnova za pisanje — ne gre prekoračevati. (Kot znano, je to delal Levstik, ko je slovenščino uravnaval po stari cerkveni slovanščini.) 16. stoletje je Škrabec izbral zato, ker je slovenskih jezikovnih spomenikov z naravnimi jezikovnimi oblikami šele za to dobo dovolj, in si oblik ni treba teoretično (večinoma zelo subjektivno) vzpostavljati; pa tudi zato, ker od glasovja tiste dobe vodi še najlažja pot h glasovom najrazličnejših sodobnih slovenskih narečij. Pač pa bi bil Škrabec lahko priznal poprotestantovsko pravopisno resničnost v lislili primerih, ko je bilo ustreženo tako sistemskosti knjižnega jezika (npr. kdo, kdaj, kakor) kakor tudi novi govorni res- *77 XXI 12 c-d. 278 VI l b—d; XII 6 si.: XXXI I с si. ničnosti (npr. navadni l v primerih kot skal, skalnat) in celo pisnemu izročilu (npr. pri predponah u- in d-).27B Na tem mestu je treba opozoriti še na Škrabčev, kot ga je imenoval, znanstveni pravopis slovenskega knjižnega jezika.280 Po tem sistemu bi pisno ločili ne le vse slovenske glasovne in naglasne razločevalne lastnosti (tako tri vrste e-jev in o-jev, polglasnik, trdonebna n in l, zvezi nj, Ij, v zvezi z naglasom tudi dolžine in kračine), temveč tudi nekatere položajne variante (npr. reducirane i, и, o in jat): u, ko se premenjuje s fonemom I, pa še i in j. Predlagal je za vse to različne sisteme znamenj. večinoma pa kombinacije ostrivca, krativca in strešice za označevanje samoglasniške kakovosti, pike, navzgor in navzdol obrnjene vejice (ali podpičja) za oznako tonemov (in kolikosti njihovih nosilcev). Ob »oglasnikih so taka znamenja lahko pomenila tudi kaj drugega (vejica zgoraj ob n dvoustničnost, 10 za črko l njegov dvoustnični izgovor itd.). — Škrabčevih znamenj ni prevzel nihče, pač pa njih transformacije v grafično primernejše rešitve Pleterštnik (Škrabčev ô 6 je Pleteršnikov o o) in za njim drugi (kakovost samoglasnikov se označuje pod črko za določen glas, naglas /s kvantiteto/ z znamenji nad črko, и iz trdega / se piše z l, položaj no utemeljene variante samoglasnikov upravičeno ostajajo brez znamenja). Razpravljal je tudi o primernosti latinskih črk za zaznamovanje slovenskih glasov,281 o starem zaznamovanju polglasnika in o grafiki starih piscev. Že spredaj smo omenili Škrabčev sistem stenografije,282 tudi njegov umetni jezik eulalija. je seveda imel svoj pravopisni sistem.283 VI11 V skladu j i je Škrabee obravnaval predvsem stavčni poudarek in besedni red. Ob zadevni Breznikovi razpravi284 je Š. pokazal, da besedni red ni odvisen od stavčnega poudarka, saj se npr. v stavku s petimi besedami pri nespremenjenem besednem redu da poudariti katera koli beseda. Danes bi rekli, da pride na konec stavka tisti njegov del, ki prinaša bistveno novost stavčnega sporočila, in navadno ni poudarjen, temveč samo položajno izpostavljen. Kot vsi drugi deli 270 III 2 с—d; VIII 11 b—d; X 3d; XXXI 8 c. as» j 9_12; JU 12; IV 1; XI 6 si. XII 2 c—d; XVII t. 281 VII 4 с—d ; XXX 5 b; — I 12 с; IX 1 b-c; XII 1 b-d. a«2 XXIV 4 b-d, 6 b-d, 9 b si. 283 XXV 8 b si.; zlasti pa XXVI 1 si. 2«< XXV 10 b-d. 14 — Slavističnu revija sporočila pa seveda tudi sam lahko dobi poudarek izrazitosti ali vztrajanja (insistence). Pravilno je Škrabec ugotavljal različno mero na-glašenosti besed v skladenjskih enotah in v izjemnih primerih sploh izgubo naglasa. Obravnaval je breznaglasnice in sestavil listo slovenskih breznaglasnic.285 Pri besednem redu je Škrabec opozarjal na normalno zaporedje nasiouk (sestavil ije lisito tipičnih nizov naslonk) in na njihov pravilni položaj v stavku (načeloma po prvem sttavčnem členu, izraženem lahko tudi z odvisnikom, vendar nikoli ne za prilastkom). V veliki meri je Škrabec pojasnil tudi posebne primere besednega reda ali pa jih proglasil za neveljavne. Zavračal je stavo klitik po zgledu na srbohrvaščino (lip »Kam greš?« vpraša/ je loan). Opozarjal je na primere, ko ima tudi povedek na koncu stavka pravilen položaj (nekateri so ga namreč zaradi Levstikove kritike, da se povedek prerad stavlja na konec stavka, hoteli iz tega položaja sploh odpraviti).286 Zanimiva je končno njegova ugotovitev, da bi bil nepoudarni položaj svojilnega zaimka kot prilastka za odnosnico, ne pred njo.287 Danes čutimo ravno narobe, Škrabčevo mnenje pa si lepo razlagamo z dejstvom, da so se svojilni zaimki (za 3. os.) razvili iz osebnih, ti pa so v prilastkovi vlogi kol samostalniška beseda v rodilniku prvotno res stali za svojo odnosnico (vznožje gore, oče nje). V zvezi s predlogi so zanimive njegove pripombe o podvojitvi predlogov d in z v narečjih (t)-ja tudi v knjižnem jeziku, prim, izgovor uoanj iz voanj)2BS in seznani dvojnih predlogov tipa ruta za na glavo. Dvojne predloge je dopuščal, če je prvi do, iz, z in za. Vezavo je pri z, iz in do uravnaval po prvem predlogu, pri za pa po njegovi drugi sestavini (npr. do poil hriba proti za k maši). Ni pa dopuščal prirednih povezav predlogov (tip na in v gorah), in sicer ne glede na enako ali različno vezavno moč prvega in drugega predloga (za drugo prim, па in pod zemljo)2™ Zanimiva je Škrabčeva razlaga predlogov ob in na v zvezah, ki izražajo čas: o božiču, na božič = okrog božiča, na božični dan.200 Opozorili smo že, da je Škrabec dopuščal in ga imel za slovenskega nedoločni člen (en mlad človek)P1 Na pol vikanje (ste bil) je imel za italijanizem.292 Branil je slovenskost trpnika tipa da bomo vredni storjeni.2"3 V odvisnih da-stavkih je upravičeno zavračal sedanjik dovršnih glagolov za izražanje dejanja, ki šele ima nastopiti ali »« XIV 3b si.; 4 h si, 6c; XXV11I 6 c. 2И6 XIV 3—6. — 287 III 2 b. — 288 VI 10 d. — 281 XXVI 9 c. —292 IX 12 d. — 293 XXII 7 c. 289 XIV 3b. — 2«> XXII 7 b-c. pa je zaželeno (tip moraš mu tako povedali, da želi še oeč slišati /namesto da bo želel.../; priporočite mu, da dela pran /pravilno da naj dela .. ./O.2"4 V upravičenih primerili je branil tožilniški predmet ob za nitkam ei 11 poved ku.295 IX Med dela, ki gredo v stilistiko v širšem smislu, spada Škrabčevo razpravljanje o zvrsteh jezika, in sicer pogovornega in pretirano knjižnega ter parlamentarnega:296 »Prava knjižna izreka naše slovenščine je prav ta, ki se sliši v neprisiljenem govorjenju izobraženih Slovencev v zasebnem občevanju.«297 — Y stilistiko besede gre Škrabčevo razpravljanje o tujkah. Bil je zoper nepotrebne tujke, branil pa navidezne, kot npr. brati,298 Opozarjal je tudi na liomonime.299 Škrabee je razpravljal tudi o slovenski metriki;300 v tem okviru tudi 0 rimah.301 Vprašanje lepote mu je bil zev, ki ga v slovenščini ni trpel.302 Muzikaličen mu je bil tisti jezik, ki ima več samoglasnikov in dvoglas-nikov kakor soglasni kov.303 Obvladanje stilističnih norm je Škrabee dokazoval v svoji lastni pisani besedi (posebno dobro je obvladal tudi ironijo in sarkazem); realistični stilistični nazori pa so osnova za njegovo zavračanje vsega neorganskega v našem jeziku 19. stoletja bodisi v izgovoru, oblikah, besedah, skladnji, deloma tudi v pisavi.304 X Omenimo še njegovo razpravljanje o Brižinskih spornen i-k i li ,305 o katerih je bilo posebno v zadnjih dveh, treh desetletjih objavljenih več nasprotujočih si mnenj glede tega, ali so slovenski ali ne. 284 XIX 71). — 295 XIV 6b—c. 200 XX lib—d; XXII 8с—d, 12 b si. Prim, še debate o pravilnem izgovoru črk n in l. 207 XX 11 c. гон XVII 3 h—d; marsikaj tega je tudi v raznih kritikah. 2»° XVI 5 b; XXI 4 b—c. 300 XXII 1 b — 2d; XXVII 1 с; XVIII 8b—d. 301 III 8 с; XXVII 3 с—d. •«и XVII 1 с; 1 8 b-d. 303 XX 12 d. 304 Tako že v uvodu k razpravi O glasu in naglasu.... potem v mnogih kritikah literarnih in drugih del; prim.: XVJI 6 d; XX 11 b-c; XXI 3d; XXX 1 b si. O elkanju zlasti: VI 11 12 b—d; XVIII 8b si. in v razpravah o problemu braoec — bralec. MS II 3d — 4d; XVI 8 с—d ; XVII 2b; XXVII 12 b-d; XXVIII 1 b si.; XXX 8 c. Prim, tudi Nekoliko o svojilnih zaimkih, II 8b si. Škrabee je v tem oziru zastopal slovensko stališče nasproti Vondraku in Jagicu ter okleva jočem u Oblaku. Njune slavizme je po vrsti ovrgel in opozarjal na njihovo slovensko podlago: cliisti, comusdo (= kiždo, komuždo) ni staro cerkveno slovansko (Vostokov. Jagic), saj ne gre za refleks di, temveč za žbdo, kakor je dokazal že Šafarik; menjavanje pridevniške in zaimenske končnice za rodilnik ednine moškega spola -go in -ga je posledica naravnega razvojnega prehoda od -go na -ga pod vplivom moških imenskih oblik (opozarjal je na goriško s tastom in ta-staim); glagofski variantni končnici -ši in -.š v 2. os. ed. v B. sponi, sta mu podobni oblikam nedoločnika na -ti iin -t pri Trubarju; tudi o es iz vesi je izgubil svoj i šele v slovenščini, ne pa v stari cerkveni slo-vanščini. Isto je s skrčenimi im nesikrčenimi oblikami svojiIniiih zaimkov (npr. me g а nam. mojega), ki jih najdemo tudi v drugih slovenskih spomenikih, a so se pozneje spet nadomestili z etimološko jasnejšo osnovo moj-. Z razvojem v slovenskem jeziku si je razlagal variantni končnici -e in -y v tož. množine. Opozarjal je, da se v 2. spomeniku gotovo še ločita y in i, ker sta se ločila v času, ko je bil ta spomenik zapisan. (Najstarejši je bil Škrabcu spo. 11. nato 111 /lahko bi bila tudi enako stara, pa v različnih krajih zapisana/, najmlajši I). Pri variantah grechoo in grech je opozarjal na še danes brezkončniški tip rodilnika množine zob. Pri primerih z rotacizmoni in brez njega je opozarjal na ribniški varianti vže/vre, eže je sedanje tere, že pa spet ohranjen v niliče. Slovenskost je videti v dejstvu, da se začetim e v oziralriih zaimkih, eden in akože v B. sponi, piše brez začetnega j, ker ga je slovenščina ali izgubila ali pa zamenjala s k (pač pa se je ohranil pred nosnim e /jetra/'). Tudi aorist in imperfekt sta bila slovenska: hrvaška slovenščina jih je imela še v 17., rezijska v 18. stoletju; ohranjen je aorist v celovškem rokopisu. Posebno odličen dokaz slovenskosti spomenikov mu je dovršni sedanjik za izražanje prave sedanjosti (medtem ko ima stara cerkvena slovanščina tu samo nedovršnike, čeprav morda samo pod vplivom grščine). Prevajalec Brižinskih spomenikov je docela obvladal glagolski vid (prim, tvoriti — stvoriti /simpleks — kompoziiuni/, pasti /trajni/ — s p as ti /dovršni/ — s p usât i /ponavljalni/) ; Škrabee je opozarjal, da stara cerkvena slovanščina nima glagola pasti v tem pomenu. Opozoril je nadalje, da se v B. sponi, glasova š in ž pišeta s črko s, ker se je le-ta v stari nemščini izgovarjala kot š, glas s pa se je pisal s črko z. Slovenskost je videl tudi v kontrakciji straduho nam. stradaaho; slovenizem mu je tudi dam se dolžan. Nadalje je opozoril, da se fonem /o/ že v Brižinskih spomenikih piše v skladu s slovensko distribucijo njegovih variant: zobnoustnična varianta se piše z pu, uu, up ali pp, in sicer pred samoglasnikom; na koncu in pred soglasnikom in med soglasnikom ter samoglasnikom pa p ali u, kar zaznamuje dvo-uistiiični o. V Brižiimskih spomenik i h razen v grafiki in morda v kak:i besedi Škrabec ne vidi nobenega nemškega ali kakega drugega tuje-jezičnega vpliva, čeprav so prevedeni iz latinščine ali iz nemščine, njihov prepisovalec pa ni bil najboljši glasoslovec. Razpravljal je tudi o Stiškem300 in Beneškem307 rokopisu. XI Škrabčeve kritike in p o 1 e m i k e se tematično dele na več skupin. Veliko je recenzij knjig in del z leposlovno in zabavno,308 poljudno nabožno in vzgojno,309 versko, narodno in družbeno nazorsko310 ter zgodovinsko in teološko311 vsebino. Škrabec jib je pisal v bistvu kot jezikoslovec, zato je o leposlovni ali nravstveni vrednosti obravnavanega dela govoril le splošno, obširneje pa se je ustavljal ob njihovih jezikovnih pomanjkljivostih. Tu je zavračal slovansko in germansko in italijansko jezikovno navlako v slovenskem knjižnem jeziku predvsem 19. stoletja in se ni utrudil opozarjali na značilnosti slovenske preproste govorice, zlasti dolenjske in sploh kranjske, kot merila za pravilnost v slovenskem knjižnem jeziku. V končni liniji je, posebno ker je njegovo delo pozneje nadaljeval Breznik, večinoma tudi uspel in tako slovenski jezik uveljavil v njegovi naravni, realistični podobi, iz katere edine je mogla zrasti tudi velika umetnost slovenske moderne. =»« XXVIII 5 b; XXXI 7 c. 307 XXIV 1 c—d. 308 V 5 с—d; VI 6 d, 7 b, e; VII 3 c-d, 12 Ь; VIII 6e-d; XIV 6 b-d; XVII 6 с; XIV 2 b—d; XXVI 9b-d; XXVII t b—d; 3 b—d; XXVIII 6Ь—d; XXXI 1—4, 5 c—d, 6 d, 7 b—d; 2b; 6b—c. I 5 b—c, 7b—c, 9 b; H 6b; IV 6 b—d; V 10b—d, 12 d; VI 7d; VII 3 b—c; 12 b—d; VIII 1 b—d; XV lOb—c; 12 c—d; XVI 4 d; XVII 3d; 6 b—c; XVIII 9 b; XIX 6 b; 7 b-d; XX 5d; XXII 7 b-d; XXIII 8b; XXIV 2d, 8b-d; XXVI 5 d; XXVII 6b - 9 d; XXIX 1 b-d. ai» у! 2 b — 3d; 4b — 6c; VI 9 b—d; 12b—d; VII 1 b; VIII 2 b—d; 3 b—d; 5 b-c; XX 5 c; 6 c-d; XX 7 b-d; XXII 9 d; XXIII 3b - 5 d; 4 d; 6 b-d; 8 b-c; XXIV 7 b-c. »и VI 7 c—d; VII 12 b; XXIII 3d; 4 d; XXIV 5 b—d. V silovitih nazorskih spopadih ob Mahničevem nastopu se je pokazal kot človek, ki mu ideološko (nravstveno) stališče ne dovoljuje kompromisov niti z umetnostjo, ki bi utegnila biti nravstveno škodljiva. Kot trezen realist pa je zavračal napačno in pretirano ocenjevanje škodljivosti življenjskih pojavov (prim. Mahnič proti Stritarju in Gregorčiču312 ali Škrabčevo razpravljanje v zvezi s protialkoholnim gibanjem313). Kot samosvoj duh je videl korist v stvareh, ki so se tradicionalistom zdele škodljive (npr. bogoslužje v slovenskem jeziku), in se ni podajal apriornemu gledanju na stvari, temveč jih je vse hotel imeti naravno utemeljene. Posebna skupina Škrabčevih poročil in prikazov obsega jezikoslovna dela.314 Tudi tu ne gre za prave kritike, ki bi v prikazu in oceni obsegle celotna obravnavana dela. Večinoma jih je le splošno predstavil, podrobneje pa razpravljal o stvareh, za katere je menil, da jim ve boljšo ali pravo razlago. Te vrste so npr. poročila o velikih slavističnih delih, ki so mu jih pošiljali ruski univerzitetni profesorji. V drugih primerih, (npr. ob koncu Valjavčevih razprav o slovenskem naglasu, ob izidu Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja, Levčevega Slovenskega pravopisa, nove izdaje Janežičeve slovnice, pa tudi v debati s Peruškom ali Uostnikom) pa so se njegove pripombe k tem delom razvile v dolge razprave o pojavih, ki so se mu zdeli v teh delili pomanjkljivo prikazani ali napačni (npr. naglasni tipi v slovnici, nepravi naglasi, elkanje, raba sedanjika in prihodnika ...). Škrabcu je bila največja vrednota resnica. Neresnica, napačna podmena, ali celo potvorba, so ga prizadevale v najgloblje bistvo, in neutrudno ter ne glede na lastne koristi se je z vso svojo duhovno močjo bojeval proti njim in za resnico, za pravilno pojmovanje stvari, proti potvarjanju in poneumljanju. Zaradi tega se je zamerjal tistim, ki so bili v sporu z resnico, pa so bili premali duhovi, da bi bili svoj osebni poraz v boju s Škrabcem pojmovali kot zmagoslavje resnice, ne pa bojevnika zanjo. — Drugačno razmerje je bilo med Škrabcem in res velikimi duhovi, kot so bili ruski in drugi profesorji, Baudouin de 312 VII 6 b—d; VIII 4 b-d, 5 c—d, 6 b-d. 313 XXII 9 d; 10b—d; llb-d; 12b—с; XXIII 6 b—d; 8c — 12 d; XXVII 2b—h. 314 XII 7 d, 8 d; XIII 8 c-d; XV 1 d, 3d; 10 b—c; U d; XVI 1 d; XIX 5 b—c, 6 b—d; 6 b—с; XX 3b; 5 b; 5 b—c; 6 b—c; 7 b—d; XXII 9 b—c; 9 c—d; 12 c—d; XXIV 1 с—d; 3 b—d; XXVI lOb-e; Юс - 12 d; XXVIII 2b — 3d; 4b-d; 8 d; XXIX 9 b - 12 d; XXX 9 b - 10 d; 12 b-d; XXXI 6 b-c; vojska/vojna XXXII 1 b—d, 2 b—c; Evropa — XXXII 6-8 b-d, 9-10 b-d, 11-12 b-d. Courtenay, Bogorodickij, Ljapunov, Brandi — ali drugi,315 npr. Broch, Valjavec, Štrekelj, jagič, Oblak, Breznik. Te je Škrabee sani spoznaval za ljudi, ki zelo veliko zmorejo, pa prav zaradi tega tudi vedo, da ne vsega, in zato brez odlašanja priznavajo argumente resnice, ki so jih sami pirezirli in ki jih mainje opozarja recenzent. Rahlo senco na Škrabčevo delo morda meče lastnost, da mi mogel priznati manj idealne sodobne resničnosti, ki jo v knjižnem jeziku, čeprav sprva neupravičeno vpeljano, potrjuje resnično dolgotrajno zgodovinsko obstajanje (npr. pisava -vec -lec, predpona u-lv-, kakor, pisava tujih lastnih imen) in logika sistematizacije (.skal z l namesto z u), in se je trmasto potegoval za boljšo in preprostejšo zgodovinsko resnico. XII Škrabee je brez dvoma naš največji jezikoslovec slovenist 19. stol., v 20. stol. pa ga — vendar samo kot sintetizator celotnega dotlejšnjega znanja o slovenskih narečjih in konzonantizinu — prekaša le F. Ramovš. Škrabee je utemeljil naše moderno pravorečje in se vztrajno bojeval za njegovo uveljavitev v javnosti in šoli, realistično je določil sodobno obli-koslovno, sintaktično in slovarsko normo knjižnega jezika in v zvezi s tem zmagal nad zablodami slovenskega praktičnega in »znanstvenega« jezikoslovnega ljubiteljsitva 19. stoletja; potrjeval je življenjsko moč slovenskega jezika in entuziasttčno branil njegovo samostojnost. Ne nazadnje je Škrabee zgled pravega znanstvenika, ki govori le s treznimi argumenti resnice in morda prav zaradi tega ostaja v svoji dobi manj priznan, kot zasluži. Vendar so njegova spoznanja v vsej moči še vedno razodevajo in potrjujejo povsod tam, kjer se resnično poglablja naše spoznavanje slovenskega jezika. Bibliografija o Š k r a b с u 1. Jakob Rigler, Tematična bibliografija Škrabčevih jezikoslovnih in kritičnih spisov v Cvetju z vertov svetega Frančiška (rokopis). т. р. (Maka Pleteršnik), Otec Stanislav Škrabee. K petdesetletnici njegovi. LZ 1894, 46—49. P. S. Z., O. Stanislav Škrabee. (S portretom.) DiS XV/1902, št. 2, 77—82. B(reznik) A(rilon), Sedemdesetletnica p. Stanislava Škrabea. DiS XXVII/ 1914, št. 1—2, str. 70. 315 Gl. pod 314 in še: VII 7b — Levstik, XV 12 b - Valjavec, XXIX 8 b-d - Štrekelj, XIX 3 b—c, XXVI11 2 с - Jagič, XV 3 b-d, 10 d, XVIII 2 b—YYTbtcb n tnfi lu Arn Csrrv-tevv-iUa- л ту? /iW rtdrli Љг-ër inp- -rt/ъЛ ^'г^Сг C/Ur.W 0yrrifit; è) d^^J.-fÙr^^ нт t^VpvpiUi Jlrrlo-rÛ^^ / n * W VoU V?K? r^kJc^U е^Љлњ^јс. CjtZSvb- CàctJle^tlsfvb; J^v tfvtviv ъы ^Cv, Ыг cJč/tiv 1ГПл%Ь ^ ПртЈ^М^ jt'V^y^ CKO'l-tL CrbîZi -evu tw^ -XS-СубуЛ t-frub Ъ&НуОъГ o-ru -&Г- l/ry^y"-*"- Т^-луд. c/Utb-; p-auy-J iwZïhbYn. tä^i ftxA^-f Cn^SSert. ПлгТпА nü' ^tsrug /ïvwvi t-rJxr'Ty'n т&у-о с-0 tt-t-ctii^ агп p~r-oh ! "С- с^ъплп-ел-*!/*^сир е^слг^Ы^ ryie^tsfyûZ^]j,vi/ < ùom vx. ^vjc-Mn иЖ-rywrn W ЉЈс^Х**'* iM^J^^ И^/ Л" l+tvr» mtr^a. TUTV- rn-tj^Aw; Olj, ^Ч^ сХ^муел-ё, c-x. ^f^rntvrnAA^.ftvi-ruj (ydwrn &tav&rulСГ6ТП.ј e-jra^h <Ь ИкМ frrV^r^H) ЛЛ-СГО.Г r^ptà^CMlM л J^rn (s/il nvJJt»^ њо-јtn-e T^p-yiYb ■Lo -e? (VK cllu-f, & Luvvl /TrfTrWbJtV&f EЛП гч'сЛ/л drti'Jp btSixTv^-. ■ nvho, tu.и ^ггууо aJW''«»^ /rrUcav-crai>e /иле^ ■}nCr>i. Ьг&л' fnCWM-M^t jy^v f-^tvt-OL. у&иСе^ frvv њсл., елЉ-с aj ^ kizem Martina Luthra. Nadalje pa se sprašuje: »Ali naj verjamemo Kiizmiču, ki je trdil, da je Temlin prevel györski, tj. madžarski katekizem, ali avtorju, ki pravi, da je prevel Lutrovega nemškega? Dokler ne bo kdo poiskal gyürskega katekizma, ki pa je najbrž prav tako prirejen po Lutru, in pokazal, da je Temlin po njem prevel in uredil svojo knjižico, bomo verjeli Temilinu. Primerjava z Lutrovimi teksti, ki so mi na voljo, temu ne (v izvirniku napaka: .ve, V. N.) nasprotuje, zlasti če upoštevamo, da je Temlin tu in tam kaj »privrgel«.4 Ob pisanju članka o Temlinu za SBL sem se loiil tudi tega vprašanja. Dr. Lajos Kiss mi je poslal iz Budimpešte naslov madžarskega prevoda Luthrovega Malega katekizma iz 1709, kar je bilo že omenjeno.5 Ker je pa D. Cyževskyj v razpravi o A. H. Franckeju in njegovih stikih s Slovani® zapisal, da »je v Franckejevi zapuščini ohranjeno... tudi pisnvo slovenskega protestanta F. Temlina, žal brez kraja in datuma«,7 sem prosil in dobil iz Drž. biblioteke v Berlinu kopijo tega pisma, ki ga z dovoljenjem njenega rokopisnega oddelka lu objavljam s prevodom Kajetana Gantarja. Odlični, vsega spoštovanja vredni, preslavni in učeni gospodje, cenjeni in častitljivi očetje v Kristusu! Ne dvomim, velespoštovani gospodje, da so vsa vaša dela, vsi Vaši napori in prizadevanja usmerjena v to, da hi se vojskujoča se Cerkev božja na tem svetu varno ohranila in ohranjena postala še sijajnejša, da bi si mogla in morala iz dneva v dan privzemati vse večji prirastek v duhovnih stvareh. Če za katero od teh stvari ni bilo ustrezno poskrbljeno, tedaj tega ne gre pripi-sovati učiteljem ali glavarjem ljudstva, še manj pa Vam, božji možje, temveč lastni brezdelni lenivosti in skrajni nevednosti. Kajti, velespoštovani gospodje, na moji rodni zemlji, ki je Sklavonija in ki leži ob meji spodnje Ogrske proti zahodu, med Štajersko in Ogrsko, in kjer se tudi neki del in okrožje Železne županije ponaša s tem imenom, je skupina ljudi, nemajhna po številu, ki je predana evangeličanski veri. Moj Bog, če bi hotel podrobno našteti, v kako goste oblake teme so ti ljudje zagrnjeni v duhovnem pogledu, bi mi zmanjkalo besed. Ta zmota pa se bohotno razrašča zaradi velikega pomanjkanja knjig v lastnem domačem jeziku, ko hočejo ljudje spoznati temelje svojega verovanja iz knjig v drugem narečju, pa zaradi nevednosti drsijo v najgloblje labirinte zablod. Deloma pa je temu krivo tudi pomanjkanje učenih mož, ki bi si jih ljudstvo v nauku in v življenju jemalo za vzor. In ker se je zato doslej le malokateremu ali pa — razen mene — sploh nobenemu sinu moje domovine 4 N. m. 110. 5 V. Novak, O slogu prve prekmurske knjige. SR XVII, št. 2, 1969,"227. e D. Cyzevskij, Der Kreis A. H. Franckes und seine slavistisehe Studien. ZfslPh XVI, 1939, 16—18. 7 N. m. 68. posrečilo obiskati zunanje dežele kraljestev, sem hotel vsaj kot nekak majhen zdravnik odpomoči njihovi bolezni; kot zdravilo pa sem izbral osnovne temelje našega verovanja, ki prihaja med ljudi z oznako »katekizem« in ki ga nepo-pačeno in osebno prevajam iz nemškega, ogrskega in latinskega jezika. Toda medtem ko se vse pogosteje ukvarjam s to knjižico, me od moje namere vse bolj odvrača nemajhna ovira — pomanjkanje denarnih sredstev, s katerimi bi si pomagal pri izdaji tega dela; sredstev seveda, ki jih je treba plačati tiskarju in knjigovezu. Zato s svojimi sodelavci klečim pred obličjem Vašega velespoštovanega dostojanstva in Vas, zanašajoč se na Vašo blagohotnost, najponižneje prosim, da toliko vaše očetovske zavzetosti, kolikor je gori za javni blagor, posvetite tudi temu delu. Jaz in moji sodelavci pa si bomo šteli za svojo dolžnost, da v zahvalo za tolikšno naklonjenost utrujamo Boga z nenehnimi molitvami za Vaše dolgotrajno življenje, ki naj ga ne ogroža nobena nevarnost. Imen Vaših velespoštovanih dostojanstev trajni in najponižnejši častilci j Franc Temlin s patriciji Pismo je naslovljeno na Augusta Hermanna Franckeja (Lübeck 1663 — Halle 1727), enega od začetnikov pietizma, in na njegove sodelavce. Pietizem je zavoljo svojega prizadevanja, da bi po vsem svetu širil krščanski evangelij, močno vplival —- posebno preko nemških manjšin — tudi na slovanske dežele. Posebej je iskal zveze s protestanti in njihovimi pisatelji v teh deželah. Halle je bilo njihovo središče, tu so vzgajali tudi slovansko mladino in tu so tiskali tudi slovanske protestantske knjige. Najmanj stikov so imeli prav s Slovenci — le »nekaj Slovencev« se je tu šolalo,8 med njimi 1714—1715 tudi Franc Temlin.9 Čeprav je potem živel drugod, je gotovo vsaj delno pod vplivom delovanja tamkajšnjih pietistov prevedel prvo knjigo v svoje narečje. Pri tem ga je še posebej podpora nemških pietistov slovanskemu tisku spodbudila, da se je obrnil nanje s prošnjo za natis svojega dela. Ker o Temlinovem življenju po vpisu na univerzo v Wittenbergu 9. avgusta 1715 doslej ničesar ne vemo, ostane neznan kraj, iz katerega je objavljeno pismo pisal. Da ni navedel kraja, je tem bolj čudno, ker so sopod pisani »patriciji« nekega kraja verjetno v Prekmurju. Napisano pa je bilo pismo zelo verjetno v letu 1714 ali 1715, ko je bilo delo v Halle ju tudi natisnjeno. Mogoče ga je napisal za bivanja v Halleju, za kar bi govorilo to, da kraj ni naveden in tudi čas, ko je moralo biti napisano. Lahko pa pomenijo »patriciji« tudi — rojake. 8 N. d. 22. » Rupel, n. d. 110. Temlinovo pismo je pomembno ne le zato, ker govori o pripravi in izdaji prve prekmurske knjige, marveč tudi kot prvo znano pismo prekmurskega izobraženca. Zato vsebuje tudi nekaj mest, ki zbujajo pozornost ali spominjajo na avtorjeve izjave v predgovoru njegove knjige. Iako mesto je najprej stavek, v katerem predstavlja nemškim pietistom svojo domačo pokrajino, ki jo imenuje Sclaoonia, ne pa mogoče Vandalia ali podobno, kakor so jo v 18. stol. tudi že imenovali (prim, pisma Mikloša Kiizmiča škofu Szilyju!). Svojo »rodno zemljo« postavlja med (!) Štajersko in Ogrsko. Ali je bil nenatančen ali pa je mislil le tisti tlel prekmurskih Slovencev, med katerimi živijo tudi evan-geličani, ko pravi, da je to »del in okrožje Železne županije« — pri čemer je prezrl Žalsko županijo, kjer so prav tako živeli Slovenci. Na tožbe o veliki duhovni temi glede verskega znanja v Temlinovem predgovoru (glej v Ruplovi objavi) spominja naslednji stavek z omembo »gostih oblakov teme«. Pomanjkanje knjig v domačem jeziku poudarja tako v pismu kot v predgovoru. Pomemben je podatek, da ni poznal sodobnika iz domače pokrajine, ki bi bil študiral v tujini. Formulacija »sploh nobenemu sinu moje domovine« je sicer pretirana, ker vemo npr. za škofa Jaklina. Za način njegovega prirejanja Luthrovega Malega katekizma je pomembna izjava v pismu, da ga prevaja (ne imenuje ga sicer naravnost) iz nemškega, ogrskega in latinskega jezika. Ob današnjem poznavanju madžarskega Györszkega katekizmusa lahko dopolnimo Ruplova ugibanja iako, da je Temlin v glavnem prevedel madžarsko verzijo Malega katekizma, toda nekoliko jo je priredil po Luthrovem izvirniku — o tem bo treba natančneje govoriti ob drugi priliki —. dodal pa je kaj tudi po kakih latinskih besedilih. Temlin poudarja, da knjižico^ prevaja »osebno« — zato mu »sodelavci« ne pomenijo pomočnike pri prevajanju, marveč gotovo pobudnike, domače evangeličanske duhovnike in učitelje. Nerešen mora ostati pomen »patricijev«, pripisanih avtorjevemu podpisu. Tudi taka navidezna malenkost, kot je objavljeno Temlinovo pismo in usoda njegove knjige, dokazuje, kako nam je potrebno sistematično in skrbnejše raziskovanje posebno našega starejšega slovstva, ki ima tudii splošnolkulturni in narodnostni pomen, posebno v t. i. »obrobnih« pokrajinah. Spremljati in preverjati bi morali vsaj to, kar odkrivajo tujci o njej. Prav v zvezi s Temlinom imamo primer neodgovornega ravnanja, ko nihče od slovenskih slovstvenih zgodovinarjev ni poročal o knjigi Eduarda Winterja: Die Pflege der west- und südslawischen Sprachen in Halle im 18. Jahrhundert (Berlin, 1954) in bi bil moral v lej zvezi popraviti tudi napake v njej o Slovencih. Poročilo o tem delu je za SR (VIII, 138—140) napisal N. Pribič, ki je nesamostojno ponovil avtorjeve anahronistične napake. Že Čvževski je v navedenem spisu sprejel po Kidričevi Zgodovini mnenje, da je avtor Malega katekizma F. Temlin. (Obliko T. rojstne vasi navaja po Grafenauerju, Kratka zgod., 94: Krajina m. Krajna, dodaja pa še »bei Tišin« — m. Tišina — oboje je prevzel Winter, str. 160). Kljub Čyževskega opombi o ohranjenem Temlinovem pismu Winter dvomi, ali sta si Temlin in Francke dopisovala, češ da »od tega doslej v Halleju niso mogli ničesar najti«.10 Po univ. matriki v Halleju navaja W. Temlinov vpis tam 1714, toda on ali njegov posrednik ga je slabo prebral: »...aus Muraj Bomberiensis« — pravilno obliko je objavil Rupel: »Muraj Szombathiensis«.11 O Tenilinovi narodnostni pripadnosti ugiba Winter: »Es kann sich natürlich nicht um die eigentlichen krainischen Slowenen handeln, sondern nur um die in Westungarn wohnenden Slowenen und Kroaten, die lutherisch waren«.12 Poleg tega. da omejuje »prave« Slovence samo na Kranjsko, pritegne po nepotrebnem še Hrvate, kar nadaljuje v naslednjem razpravljanju. Po sili hoče dokazati, da Temlinov Mali katechismus »war wohl auch liir die lutherischen Wasserkroaten (= gra-diščanski Hrvati, V. N.) in den west ungarischen Komitaten bestimmt«.13 Tudi ima gradiščanske Hrvate za ostanke panonskih Slovanov.14 Še več: prekmurske tiske, izdane v Halleju (M. Sever, Küzmic) hoče narediti za hrvaške... S tem prav anahronislično nadaljuje tradicijo nekritičnega amaterja F. Szedenicha (Naši pisci i književnost, Sopron 1912). ki je Š. KUzmiča in druge prekmurske pisatelje razglasil za Hrvate (prim. V. Novak. Opombe k Štefanu Kiizmiču, CZN 1934, 63—64). Žal prepisujejo nekritično iz tega Szedenicha tudi še v Zagrebu, ko npr. 1. Esi'h obravnava 1 in reja Augustiča kot Hrvata (Hrvatska enciklopedija I. 741, Enciklopedija Jugoslavije I, 236) — celo s ponarejenimi (polirva-tenimi) naslovi del. Pribič je Winterjeve trditve in formulacije nekritično ponovil, saj govori o »hrvaško-slovenskih pisateljih« Severju in Kiizmiču. Razen Kidriča in Grafenauerja menda ne pozna slovenskih slovstvenih zgodovinarjev, ker po Čvževskcin in Winterju navaja le ta dva v zvezi s Temlinom in trdi, da se vsem štirim »ni posrečilo z gotovostjo identificirati prevajalca Malega katechismusa«.15 Posebej še poudarja, da 10 Winter, n. d. 160. 11 Rupel, n. d. 110. la Winter, n. d. 160. 13 Winter, n. d. 161. 14 Winter, n. d. 160. 15 SR VIII, 139. Kidričeva domneva o Temlinovem avtorstvu ne drži. Vse te »domneve« pač temeljijo na izjavi Štefana Kiizmiča v predgovoru knjige Vöre krstšanske kratki nâvu'k (Halle, 1754), ki pravi v op. a) o Temlinu: »Od toga je vö dani zvogrskoga Györszki katekismus štampani v Halli 1715. kakšiva sem jaz li dva moje dni vido.« Temlinov lisk ni bil zadnji, ki so ga izdali v Halleju, zakaj sledile so še knjiga Miliala Severja 1747 in Kiizmičevi deli 1754 in Nomvi zakon 1771. Vse to govori o tesnem sodelovanju nemških pietistov s prekmurskimi evangeličani. Začetnik tega pa je bil prav Franc Temlin. РЕЗЮМЕ Франц Темлин, который учился в 1714 1715 гг. в Халле и Виттенберге, перевел Малый катехизис Мартина Лютера на прекмурский диалект отчасти по венгерскому переводу этой книги (1709), а отчасти по подлиннику. В недатированном письме Аугусту Г. Франке и его сотрудникам в Халле он просит дать ему возможность напечатать этот перевод. Перевод был напечатан в 1715 г. в Халле и является первым печатным текстом на прекмурском диалекте. Автор сообщения «Письмо Франца Темлина немецким пиэтистам» комментирует публикуемое письмо, чей подлинник находится в Государственной библиотеке в Берлине, а в то же время указывает на ошибки, которые в связи с Темлином допустил Э. Винтер в Die Pflege der west- und südslawischen Sprachen in Halle im 18. Jahrh. Среди них главная ошибка в том, что автор считает Темлнна и следующих за ним словенских писателей из Прекмурья прямо или посредственно за хорват. Эти ошибки повторил в обозрении этого труда и Н. Прибич в SR VIII, 138—140. POPRAVEK V članku Vilka Novaka: Slovenska in slovaška pesem iz 1774 v« SR t8, št. t—2, str. 135 se je vrinila napaka. V 3. vrsti je treba črtati: »t. j. upravno središče županije Somogy«, ker Siimeg to ni. Avtorju se je tako zapisalo, ker je pri vseh dijakih iz Somogya v bratislavski matici vpisan kot kraj izvira: Siimeg. Verjetno je tak zapis nastal zavoljo podobnosti tega imena s Somogy. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO UDK 886 (091) (048.1) BRUNO MERIGGI, LE LETTERATURE DELLA JUGOSLAVIA* Italijanska literarna zgodovina povojne dobe ima za seboj že drugi veliki znanstveni in organizacijski podvig enekilopedične narave, ki zajema svetovno književnost oz. književnosti vseh celin. Pred desetletjem se je uveljavila edicija Thesaurus Iitterarum s tremi serijami: Zgodovino svetovne književnosti (50 knjig), Strani iz svetovne književnosti (45 knjig) in z Dramatiko vsega sveta (45 knjig). Glavni urednik velikega knjižnega podjetja je bil milanski romanist Antonio Viseardi, založnik pa milansko podjetje Nuova Academia Editrice. Zgodovina slovanskih književnosti je bila zastopana z osmimi knjigami. Avtorji so bili profesorji z italijanskih univerz. Slede si: staroslovanska in bolgarska književnost (T.avinia Picchio Borriero, Neapelj), srbohrvaška književnost (Arturo Cronia, Padova), slovenska in lužiškosrbska književnost (Bruna Meriggi, Milan), češka in slovaška književnost (isti avtor), poljska književnost (Marina Bersano Begev, Torino), starejša ruska književnost (Riccardo Picchio, Rim), moderna ruska književnost (Ettore Lo Gatto, Rim) in sodobna ruska književnost (isti avtor). Ukrajinska, beloruska in makedonska književnost niso bile predstavljene. Pregled slovenske književnosti je izšel z naslovom Storia della letteratura slonena con un profillo della letteratura serbo-lusaziana, Milan, 1961, strani 408, od katerih jih je na lužiško-srbski del odpadlo samo devetnajst. V seriji Pagine delle letterature di tutti il mondo se antologija slovenske poezije ali proze ni pojavila, a prar tako ne izbor i/, dramatičnih del (Teatro di tutti il mondo). Sedaj že pokojni Meriggi pripada srednji generaciji it. slavistov (r. 1927 v Orvietu v Umbriji). Med zahodnimi strokovnjaki za slovanske jezike in književnosti zavzema skoraj izjemno mesto zaradi posebne pozornosti, ki jo je posvečal zahodnoslovanskim in južnoslovanskim književnostim. Za nas je izpopolnil praznino, ki je nastala 1957. leta s smrtjo Luigija Salvinija, katerega knjigi prevodov iz slovenske poezije Liriche sloneno moderno (Ljubljana, 1958) in Sempreoerde e rosmarino (Zimzelen in rožmarin, Rim, 1951) sta pomenili res obširno seznanitev Italijanov s slovensko poezijo od Prešerna do Mateja Bora, Kajuha in Franceta Kosmača. Druga knjiga je opremljena z obširnim uvodom in bibliografijo. Med Salvinijem in Meriggijem je objavil kratek pregled zgodovine slovenske književnosti (Letteratura slonena) na 40 straneh Giovanni Maver, profesor na univerzi v Rimu, v okviru edicije Storia clelle letterature moderne d'Europa e d'America VI, 1960, pri Casa editrice Dr. Francesco Vallardi v Appiano Gentile (Como). Za navedeno izdajo je napisal Maver tudi pregled srbohrvaške književnosti. Meriggijeve Storia della letteratura slonena je bila ob Slodnjakovi Geschichte der slowenischen Literatur v okviru Vasmerjevih izdaj Grundriss der slamischen Philologie und Kulturgeschichte (Berlin, 1958) drugo obsežno delo * Milano, Sansoni-Academia, 1970, p. 622, slovenski del: La letteratura slonena, na straneh 315—540, 583—588, 601—609, 615—616. 17 — Slavistična revija o slovenski književnosti v tujem jeziku. Posebno veljavo je dajalo Meriggijevi izdaji dejstvo, da je izšla samostojno kot posebna knjiga velike italijanske enciklopedije svetovne književnosti. Vsega je bilo takih samostojnih pregledov evropskih književnosti v izdaji Thesaurus literarum 25. Letos, 1970, se je pojavila Meriggijeva slovenska slovstvena zgodovina vnovič na italijanskem knjižnem trgu, zopet v okviru velike enciklopedijske izdaje Le letterature del mondo založbe Sansoni-Academia s sedežem v Fireneali oz. Milanu. Meriggi je razširil svoje področje na štiri jugoslovanske književnosti, srbsko, hrvaško, slovensko in makedonsko, in jih povezal v knjigo Le letterature della Jugoslavia na 618 straneh. Slovenski del je samostojen pod naslovom L a letteratura slooena, medtem ko sta srbska in hrvaška književnost obravnavani pod enotnim naslovom La letteratura dei Serbi e dei Croati. čeprav sta za novejšo dobo deljeni po samostojnih poglavjih. Tudi makedonski del je samostojen. Splošni načrt nove italijanske literarne enciklopedije je razdeljen na evropske književnosti, književnosti Azije in Afrike, književnosti obeh Amerik in na posebno skupino »raznih književnosti«, v kateri sta v načrtu le moderna provansalska književnost in katalonska. Od petdesetih zasnovanih knjig jih je doslej izšlo šestintrideset. Glavni uredniki so Riccardo Bachelli, Giovanni Maechia in Antonio Viseardi. Meriggi je tudi v tej izdaji avtor knjige La letteratura ceca e slooacca con un profile delle letterature serbo-luzaciana. Ta povezava je, geografsko, vsekakor naravnejša, kakor je bila povezava slovenske in lužiško-srbske književnosti v izdaji iz leta 1961. Meriggi se je izognil pojmu »jugoslovanska književnost« ali »jugoslovanske književnosti« in poudaril v skupnem naslovu le geografsko sosedstvo in morila še današnjo državno-politično povezanost narodov v Jugoslaviji. Podobno načelo je obveljalo tudi za skupine drugih književnosti, npr. skandinavske (dansko, norveško, švedsko in islandsko) ali za književnosti ob Baltiku (finsko, estonsko, letonsko in lit-vansko, katerih urednik oz. pisec je Giacomo Devoto). Slovanski del je za razliko od ostalih po piscih in književnostih skoraj identičen z izdajami iz leta 1961, le z razliko pri jugoslovanskih književnostih, ki so zdaj združene v enotnem zvezku in izpod peresa istega avtorja. Nedvomno je Meriggijev italijanski prispevek k zgodovinopisju slovenske književnosti v več ozirih važen pojav. Z mestom, ki ji je dan v navedenih velikih izdajah, je bila slovenska književnost naravno vključena v veliki proces zgodovinskega razvoja evropskih književnosti kot njihov samostojen in izgrajen člen. Bruno Meriggi je temeljit poznavalec obravnavanega književnega gradiva in njegovega znanstvenega raziskovanja. Ker se je tudi slovenska literarna zgodovina prav v tej dobi povzpela do več sintetičnih pregledov, je zanimivo vzporejati njene vidike pristopa in metode z vidiki italijanskega slavista. Meriggi sicer ni sprejel osnovne teze Franceta Kidriča o slovenskem slovstvu kot tipičnem slovstvu zamudniškega naroda, vseeno pa za vse obravnavane dobe strogo sledi razmerju med slovstvenim delom in splošnim družbenim stanjem. Postopek ga vodi od širšega k ožjemu. Za vsqko obdobje podaja družbeni okvir, v katerem postavlja nasproti težavam časa kulturno-politične in književne akcije. Književna prizadevanja dobivajo na ta način dinamično podobo. Pred bralcem teče širok družbeni in duhovni proces, ki se neprestano poglablja in v katerem igra prav slovstvena ustvarjalnost izredno pomembno vlogo. Meriggi ni niti najmanj obremenjen z emocionalnim nacionalnim vidikom, značilnim za slovensko slovstveno zgodovinopisje, marveč išče povsod težnje za umetniškim izživljanjem v oblikovanju besednega gradiva v slovenskem jeziku. Prav to težnjo pa motijo momenti neknjižne narave, ki na ta način usodno premikajo težišče književnosti v neizbežen družbeni in politični boj, za književnost samo očitno stalno oviralno silo. Tako je neprirodni razvoj posebnost slovenske književnosti. Dokumenti pismenosti, ki so nastali v zvezi s karolinško renesanso (Brižinski spomeniki, rateški in stiški rokopisi) govore, da se je začela srednjeveška slovenska pismenost zelo zgodaj, že v 9. stoletju, nasprotno pu so prva pisana umetniška dela v slovenskem jeziku zelo pozna, šele iz konca 18. stoletja. Pri večini književnosti, ki so imele svoj izvir v karolinški renesansi, se je izvršil tak obrat, z viteško poezijo in prozo, že v začetku 12. stoletja. Razlika znaša skoraj sedemsto let. Ustvarjalni dar se je mogel pri Slovencih skozi dolge dobe izživljati le v ustnem pesništvu in pripovedništvu. Meriggi opozarja na slovensko ljudsko izročilo takoj v zvezi s srednjeveškimi verskimi zapisi, navajajoč, da je nastajalo iz davnine in se oblikovalo v pesniški in pripovedni obliki skozi ves srednji vek in dalje v baladah, romancah in drugih zvrsteh, vendar se ne zadržuje globlje pri tem doslej še zelo nedoločno raziskanem področju. Njegova zgodovina slovenske književnosti je zgodovina pisanih dokumentov in umetniških del, kar je sicer splošna značilnost literarnih zgodovin. Y pogledu periodizacije prinaša Meriggijevo delo nekatere pomembne novosti. Zgodovino slovenske književnosti deli na tri dele. PrDi del sega od začetkov do vključno baroka in ima dve poglavji. Srednji oek in Reformacija s protireformacijo. Srednjeveška pismenost je kot v vseh dosedanjih pregledih obravnavana samostojno, saj so njene pojavne oblike, zlasti rokopisni značaj dokumentov, take, da jih ni mogoče povezovati s kasnejšim razvojem. V sporno vprašanje izvora Brižinskih spomenikov prinaša italijanski slavist domnevo ali rešitev, ki se zdi preprosta. Meni, da je osnova za prvi zapis, prevod Confessio generalis, nastala v Karantaniji, za drugi in tretji (pridiga o grehu in kesanju in prevod druge formulacije Confessio generalis) pa med Metodijevem bivanjem pri knezu Koclju v Punoniji, vendar da so tudi ta dva teksta za vdora Madžarov prenesli na varno v Karantanijo. Prvi zapis v Brižinskih spomenikih naj bi bil torej zahodnega izvora (karantenskega oz. širše salzburškega), drugi vzhodnega, bizantinskega. Novost v periodizaeiji je 2. poglavje I. dela zaradi enotnega naslova Reformacija in proiireformacija. Med obema gibanjima so bile ogromne idejne, programske in organizacijske razlike, ki so se ponajveč razvile v pravo nasprotje, kar je opravičevalo periodizaeijsko delitev na dve dobi. Meriggijev vidik je drugačen. V razmerju do književnega ustvarjanja in književnosti pri obeh gibanjih v bistvu ni bilo razlike, ker sta izhajali iz svojih verskih teženj in temu ustrezno snovali svoj književni program. Kot celota obsega poglavje vso dobo do nastopa resnično književnoumetniških interesov, to je do druge polovice 18. stoletja. Vprašanje baroka v slovenski književnosti rešuje Meriggi premišljeno in brez prisilne špekulacije. Zanj obstoji pri Slovencih baročna doba (pomislimo na arhitekturo in likovno umetnost, cerkveno in profano), toda v delu pridigarjev v baročni dobi ne tudi dejanska baročna besedna umetnost. Težišče je zato na pojmu baročna doba in ne na baroku kot umetnostnem izrazu v verskih knjižnih izdajah kapucinov Svetokriškega in Rogerija in jezuita Basarja. C) baroku govori šele pri Damascenu Devu. Drugi del obsega pet poglavij od razsvetljenstva do naturalizma, to je drugo polovico 18. in vse 19. stoletje. Mejnik zanj je težnja po umetnostnem snovanju, čeprav so začetki še močno v znaku jezikovnih iskanj. Pri prvih dveh poglavjih (Med ruzsoetljenstoom in predromantiko. Romantika) ti i bistvenih načelnih pomislekov; Meriggi uvaja termin predromantika za Kopitarjevo smer in dobo od 1808 do 1850, in pričenja slovensko romantiko šele s Kranjsko čbelico 1830. Poostrena je torej meja med filološko in umetnostno smerio. Tudi naslednje obdobje je Meriggi preimenoval. Književno delovanje od 1848 do 1881 označuje s terminom Od romantike k realizmu. Osrednji vozel pri tem je vprašanje pomenskosti, kvalitete in stilne opredelitve realizma na splošno in slovenskega realizma posebej. Če slovensko prozo in poezijo te dobe obravnavamo z merili evropskega realizma, ugotavljamo pojave, ki jih res ne moremo razporediti v kategorijo realizma. Veliki evropski realisti so obravnavali skoraj izključno meščanstvo 19. stoletja v svoji deželi in njegove družbene, ekonomske, vzgojne, kulturne, psihološke in druge probleme, ruski realisti pa še plemiške. Podobnega slovenskega meščanstva v oni dobi, kot je na to s tolikim poudarkom opozarjal Levstik, ni bilo. Za Slovence je bila osrednja negotovost nacionalno vprašanje, to je napor, da se ohranijo kot narod, da uveljavijo svoj jezik, da utrde svoje gospodarske pozicije, da obvarujejo kmečko posest, dosežejo pravico do šolstva v svojem jeziku in mnogo podobnega. Nacionalno zavest je dvigala romantika. Pojavljanje tega motiva v književnosti je njegov izraz. Državni narodi boju za svojo nacionalnost, jezik, kulturo, gospodarstvo itd. niso poznali. Za Slovence narodnost ni bila romantično vprašanje, marveč bistveno, življenjsko. Splošna teorija realizma, zgrajena na pojavnih oblikah velikih književnosti in politično samostojnih narodov, se tu lomi ob problemu malih narodov in njihove politične in gospodarske odvisnosti. Slovenska književnost navedene dobe je polna teh motivov in je čustvena, ker reakcija na stanje ni mogla biti drugačna. So njeni postopki romantični ali realistični? Odgovor se najbrž glasi, da so bili realistični, ker so posegali v srčiko tedanjega družbenega procesa. Obravnavanje te teme v književnosti bi torej moralo biti znak realizma. Seveda je tu še zapleteno vprašanje realizma kot izrazito stilne kategorije, kot ustvarjalno-metodološkega postopka pisatelja v obdelavi gradiva, ki si ga je izbral za svojo obdelavo. To načelno vprašanje za zgodovino slovenske književnosti ni rešeno, in zato seveda ni moglo biti rešeno v okviru Meriggijeve knjige. Mnogo je že to, da se ob njej pojavlja v pereči obliki. Ker pa se ne nanaša samo na slovensko književnost, marveč splošno na književnosti v podobnem položaju, bo moralo biti teoretično in praktično prečiščeno. — Pri Meriggijevi podobi zgodnjega realizma pogrešam prikaz organizacijske vloge Antona Janežiča, Slovenskega glasnika in Celovca, pri Jenku pa analize njegove proze. Tretji del Meriggijeve literarne zgodovine se ukvarja z 20. stoletjem, z dobo »moderne« in književnostjo med dvema vojnama, ki je obdelana krajše kakor predhodna tri poglavja v II. delu. Meriggijeva zasnova slovenske literarne zgodovine je grajena v plasteh. Vsak del prinaša v uvodu kot ozadje kulturnega dogajanja zgodovinsko in družbeno strukturo dobe z vso zapleteno problematiko socialnih, političnih in cerkvenih razmer. Uvodi so zelo strnjeni in dognani in nudijo kljub svoji prostorni omejenosti dober vpogled v slovenske razmere preteklih dob. Nu tako široki družbeni osnovi stoji splošna kulturna nadstavba in šele kot njen vrh pismenost oziroma književnost. Tam, kjer je to potrebno za razumevanje književnega procesa, kakor npr. pri vlogi Zoisa za slovensko razsvetljenstvo ali abecednega boja za napore Čopovega in Prešernovega kroga, se zadržuje obširnejše pri organizacijskih vprašanjih, sicer se izogiba vsemu neliterar-nemu gradivu. Za Meriggija jc zgodovina književnosti predvsem kontinuiteta književnih del. S takim pojmovanjem opušča opisovanje književne politike, kulturnih in knjižnih bojev, drobnih časovnih razmerij, življenja književnih časopisov in podobno. V središče postavlja pisatelja in njegovo delo. Ze takoj v dobi razsvetljenstva kljub vsej svoji pomembnosti nosilec poglavij ni mentor Zois, marveč Linhart in Vodnik {A. T. Unhurt in dramatika, Pesništvo in Valentin Vodnik). Meriggija zanima umetniška stran književnosti. Ni brezpomembno pri tem tudi to, da se je z opuščanjem nizanja zunanjih pozitivističnih podatkov pri novejših dobah obseg zgodovine slovenske književnosti zelo zmanjšal in je tako pridobljen prostor za književne analize. Pesnika in pisatelja s tem nikakor ne trga iz razmer njegove dobe. Prav nasprotno, takoj v začetnih izvajanjih osvetljuje plastično njegovo življenjsko podobo, družbene razmere, osebne poteze značaja in boje, kakor jih je doživljal. Toda to je le uvod, ki naj napravi književno delo pristopnejše. Meriggi se posamezno bavi z novelami, romani, pesmimi, dramami in kritičnimi spisi pisatelju, pri čemer veliko citira v italijanskem prevodu, da bi pesnika čim bolj približal bralcu. Pri pesnikih so prevodi deloma Salvinijevi, deloma njegovi. Pri takem pristopu seveda odpada razluga slovenske književnosti kot manifestacije posebnega uveljavljanja duhovne moči slovenskega človeka in poudarjanja izraza slovenske duše. Književno delo v slovenskem jeziku se vključuje v splošne tokove evropske književnosti z doprinosom, da pisatelji odražajo pač etične, zgodovinske in kulturne procese, kot so jih dobe v svojem burnem toku oblikovale v času in našem izpostavljenem geografskem prostoru. Meriggijeve interpretacije književnega dela dajejo prednost naslednjima dvema prvinama: dogajanju, kakor se odraža v fabuli in zapletih proze ali verzov, in miselnim in emocionalnim osnovam, ki jih je ustvarjalec položil v svoje delo. Za italijanskega, in tujega interesentu nasploh, sta navedena vidiku o neposrednih oblikah življenju pri nas in miselnih tokovih, kakor so se oblikovali v preteklosti in sedanjosti, kaj zgovorna priča. Pri liriki se, kar je naravno, bolj zadržuje pri problemih oblikovanja pesniškega izraza in umetniškega jezika; ta pomoč je tujemu bralcu potrebna že zato, ker si tuje književnosti zaradi nepoznanja jezika ne more približati v absolutni meri. Premnoge Meriggijeve sodbe o slovenskih književnih pojavih temelje na izvrstnem lastnem preučevanju in premišljevanju. Na nekaterih mestih pa se vendarle čuti preveliko spoštovanje slovenskega raziskovanja in njegovih ugotovitev. Tak je zame primer s Prešernom. Meriggi postavlja vse težišče Prešernove poezije na ljubezensko liriko. Pri tem se ne more sprostiti metode, da ji ne bi sledil po biografski poti, iščoč sledove Prešernovih ljubezenskih ali erotičnih nagnjenj v njegovih pesmih. Iskanje teh zvez in natančnih poskusov povezovanja konkretnih življenjskih razmerij s pesniško ustvarjalnostjo slabi vtis elementarne Prešernove ljubezenske lirike. Vsi podobni literarnozgodovinski napori se končujejo v odvračanju pozornosti od bistvenega, intuicije, ki je vir pesništva in njene vsakokratne umetniške realizacije. Postopek vodi v dvojno škodo. Psihološka stran Prešernovega doživljanja je preveč zapletena, da bi jo mogla zajeti in resnično obseči razlaga pesmi kot neposredne posledice takih ali drugačnih ljubezenskih stanj. Po drugi strani pa nam prav to povezovanje slabi splošno človeško prepričljivost Prešernove lirike. Ozko razlago Prešernove lirike je zakrivila biografska smer v slovenski literarni zgodovini, ki je po zakonih svoje metode morala najti za vsak pesnikov življenjski impulz njegov umetniški izraz. Italijanski slavist je temeljit poznavalec prešernoslovja in se ni mogel osvoboditi iz mrež njegovih stvarnih ali prisiljenih razčlenjevanj. Tolerantno npr. navaja domneve, da so nastali že Ljubeznjeni sonetje in Gazele v zvezi z Julijo. Ko razlaga tematsko stran izbranih Prešernovih pesmi, ga tradicija sili, da upošteva rezultate raziskovanj, ko bi mogel sam storiti korak dalje v problematiko notranje strukture Prešernove lirike. Tako mu je ostala mnogo preslabo opažena poezija, posvečena velikim družbenim procesom, posebno v boju s stranpotmi slovenskega meščanstva in državnim absolutizmom, ter srž njegove odtujenosti. Vendar je treba ob zgornjih pripombah poudariti, da so Čopovi in Prešernovi književni boji, začenši s poglavjem Matija Cop in abecedna vojska, prikazani z redko in vzorno nazornostjo. Vse drugače je z realizmom. Zanj ni bilo toliko predštudij, zato je Meriggi sledil lastnim poglobitvam in jasno zaznaval osnovne tokove, zlasti globoki prepad med meščanstvom in kmečkim elementom v Tavčarjevem in Kersnikovem pripovedništvu. Estetski razkol podobnih razmerij kot med razsvetljenstvom in romantiko čuti Meriggi med realizmom in »moderno«, ko se. v delu četverice njenih predstavnikov vse težišče književne ustvarjalnosti prenaša na strogo subjektivnost. Sledi ji na njenih občutljivih poteh tesno z interpretacijo od pesmi do pesmi, a pri Ivanu Cankarju po kronologiji izhajanja od knjige do knjige z obširnim zadrževanjem pri delih, kot sta na primer Hiša Marije Pomočnice in Hlapec Jernej in njegova pravica. Ekspresionizem, socialni realizem in razvoj po njima so obdelani le v letečem pregledu, kar je pravzaprav glavna ali edina resnična pomanjkljivost pomembnega Meriggijevega dela. Osvobojen pozitivističnega gradiva predstavlja Meriggijev prikaz slovenske književnosti podobo napetega duhovnega valovanja s celo vrsto resnic- nih umetnostnih vzponov in s pesniškimi stvaritvami, ki se po svoji tematski zanimivosti in notranji stilni izgrajenosti lepo vključujejo v evropsko književno skupnost. Tak vtis zelo srečno poglabljajo mnogi prevedeni odlomki proze in prevodi pesmi, ki podpirajo zgovornost znanstvenega teksta. Ker je delo pisano za italijansko publiko, je avtor pazljivo navajal stične točke med obema književnostima preteklih dob. Fran Petrè Filozofska fakulteta. Zagreb UDK 082. Unbegaun (048.1) В. O. UNBEGAUN, SELECTED PAPERS ON RUSSIAN AND SLAVONIC PHILOLOGY* Angleška slavista R. Autv in A. E. Pennington sta za sedemdesetletnico В. Unbegauna izdala in uredila 26 njegovih študij in razprav, ki obravnavajo ruska in slovanska jezikoslovna vprašanja, deloma pa tudi prekoračijo te okvire. Ti izbrani Unbegaunovi znanstveni spisi zajemajo obdobje od letu 1929 do 1964 in so razvrščeni v kronološkem zaporedju, ne glede na tematiko; le štiri razprave segajo v predvojni čas, vse druge so iz povojnih let, med njimi jih je največ iz časa avtorjevega oxfordskega delovanja (1953—1965). (Boris O. Unbegaun je začel svoje slavistične študije na novo ustanovljeni slovenski univerzi v Ljubljani pri Nahtigalu, Ramovšu, Tesnièru, izpopolnjeval se je v Parizu pri Mazonu in Meilletu, in je bil pozneje profesor v Strassbourgu, Bruslju in Oxfordu. Kot profesor emeritus zdaj že več let predava v ZDA.) Prispevki v knjigi so zbrani iz različnih revij in zbornikov in so ponatisnjeni v izvirnih jezikih (francoščinu, nemščina, ruščina, angleščina). Po tematiki obsega zbornik starorusko tekstologijo, historično rusko leksikologijo in semantiko, zgodovino ruske verzifikacije, onomastiko, vprašanje kalkov v slovanskih knjižnih jezikih, razvoj ruskega pravnega jezika in njegove terminologije, in vprašanja avtohtonosti ali cerkvenoslovanskega izvora ruskega knjižnega jezika. Večina Unbegaunovih spisov je s tem zbornikom znova postala aktualna, ta ali ona študija pa je v slovanski lingvistiki zdaj celo učinkovitejša, kakor je bila ob prvi objavi. Ta izbor dokaj zanesljivo oriše avtorjev znanstveni portret, vendar dobimo polnejšo podobo Unbegaunove ustvarjalnosti šele ob študiju njegovih obsežnejših del, npr. La langue russe au XVI siècle (1500—1550). I. La flexion des noms. Paris 1935; in druga. Razumljivo je, da sta urednika pri izboru upoštevala tudi ungleški vidik — v zbornik sta uvrstila več Unbegaunovih študij, kjer gre vsaj deloma za interpretacijo in uporabo gradiva iz dveh rokopisnih rusko-angleških slovarjev * Oxford University Press 1969, str. 541. (Marc R i ti ley, 1599; Richard James, 1618—20), ki sta ohranjena т oxfordski biblioteki, vendar bi morala tako uskladiti tekste, da ne bi prišlo do ponavljanja teh navedb vsaj osemkrat (prim. str. 157, 167, 186, 188, 209, 258, 255, 290). Dokler so bile te razprave raztresene po lingvističnih časopisih in še časovno med seboj oddaljene, to ni motilo, v novem sestavu pa na bralca deluje nekoliko vsiljivo. V tem prikazu seveda ni mogoče predstaviti vseh v zborniku objavljenih študij, čeprav se odlikujejo (kakor vse Unbegaunovo delo) po jasno izpeljanih rešitvah in po širokem, zanesljivem poznavanju ruskega, slovanskega in evropskega kulturnozgodovinskega konteksta; le tako je mogoče, da so razlage nekaterih ruskih leksemov in njihovih semantičnih transformacij tako uspešne. V razpravi iz mlajših let (1932) Le calcpie dans les langues slaves littéraires (27—57) je Unbegaun razdelil slovanske knjižne jezike v dva tipa: v takšne, ki so pri formiranju novih knjižnih jezikov (19. stol.) v veliki meri izkoriščali možnosti za leksikalno kalkiranje, posebno po nemščini, in ki jih predstavljajo hrvatska varianta srbohrvaščine, slovenski, češki in lužiškosrbska jezika, ter v takšne, kot so npr. poljščina, bolgarščina in ruščina, ki so množili leksiko z direktnim izposojanjem tujih prvin. Seveda je taka delitev samo zasilna in velja le za zgodnjo fazo, medtem ko se pozneje v pogledu prvega in drugega postopka slovanski jeziki precej izenačijo. Vsekakor ni mogoče pritegniti avtorjevi misli, da je slovenščina tudi v narečni plasti močneje uporabljala enak postopek kalkiranja. Unbegaun sicer pravilno ugotavlja, da je kalkiranje zunanji izraz rastoče nacionalne zavesti v dobi romantike; istočasno pa je to tudi reakcija proti postopku sprejemanja nemških prvin, ki se je v preteklosti uveljavil v naših narečjih. Drugače je s frazeološkiin in sintaktičnim kalkiranjem, toda teh Unbegaun ne obravnava v večjem obsegu. V slovenskem delu študije se je avtorju vtihotapila tudi napačna razlaga glagola zastopati (»dans la langue familière ce verbe signifie également -comprendre- all. verstehen«), Gre namreč za glagol zastopiti. Čeprav se je v zadnjih desetletjih zelo razmahnila teorija bilingvizma in jezikovnih kontaktov (prim. pregled literature v: E. M. Vereščagin, Psiholingoističeskaja problematika jazykovyx kontaktov. VJa 1967, 6. 122—133), so ostale avtorjeve pobude za širše proučevanje kalkiranja v evropskih jezikih (ne samo indoevropskih) še zmeraj žive in za lingvistiko privlačne. Vprašanje jezikovnega kalkiranja pa bi se dalo povezati tudi s prenašanjem mišljenjskih modelov. Po nenavadni tematiki zanimiv je Unbegaunov prispevek Les argots slaves des camps de concentration (92—110). Ta študija o slovanskem taboriščnem žargonu obravnava nastajanje slovanske jezikovne mešanice v stiku z gospo-dujpčo nemščino v izjemnih razmerah. Pri zasledovanju adaptacije osnovne nemške taboriščne terminologije ugotavlja avtor nekatere razlike v besedotvorni tipologiji med poljščino, češčino in ruščino. Pozornost zasluži tudi ugotovitev, da se je v boju za golo življenje pri sporazumevanju med jetniki skrčila uporaba leksike ua skrajni minimum in da je v takšnem jezikovnem položaju zavladala prava agramatičnost. Na obešenjaški humor spdminja npr. poljska taboriščna frazeologija v zvezi s smrtjo v krematoriju ali na ograjni žici z visoko električno napetostjo: uruažaj, bracie, bo ciç и piek q (pazi, da te ne spečejo); bylei juž na lopacie i vyszedlesz? (bil si že na loparju, pa si ušel?); temu droidiy ju ž nie trzeba (temu kvas ni več potreben = ta je že pečen); poszedl na telefon (vrgel se je na žico =: naredil je samomor), itd. Med tremi imenoslovnimi študijami obravnavata prvi dve cerkvenoslo-vansko in helenistično modo pri novih mestnih imenih v 18. stol. Za to stoletje so po Unbegaunu značilni trije modni valovi: na začetku nemško-holandski, sredi stoletja cerkvenoslovanski, konec stoletja grški. V prvem obdobju se množijo imena na -burg ipd. (Oranienburg, Peterburg, Petergof, ipd.); v drugem se obnovijo cerkvena imena (Zlatoust, Voznesenskij, Preobraženskoe, Uspenskoe, itd.), zlasti pa imena na -grad (Jelisavetgrad, Jckaterinograd, No-vograd Volynskij, itd.), ki so ostala v modi tudi pozneje (Petrograd — 1914, Leningrad — 1924. Stalingrad, Vorošilovgrad, itd.). Razumljivo je, da se z imenom izkazuje spoštovanje osebnosti in se zato izbirajo jezikovna sredstva iz najvišje stilne plasti, ki je v ruščini pretežno cerkvenoslovanska. V zadnji tretjini stoletja množično prevladujejo grška imena na Krimu in na širšem območju Črnega morja, torej na ozemlju, ki so ga prej zasedali Turki. Takšna imena so: Herson, Fcodosija, Fanagorija, Odessa, in dr., največ pa je izpeljanih z grškim polis > pol' (Melitopol' — mesto čebel, Mariupol', Levkopol', Simferopol', Sevastopol', Nikopol', Tiraspol', itd.). Veliko izpopolnjenost in mojstrstvo je dokazal avtor v študiji L'origine du nom des Ruthènes (1953). O izvoru tega neslovanskega imena za vse ali za del vzhodnih Slovanov in o tem, kdo so bili njegovi nosilci, je lingvistična in zgodovinska literatura spletla več teorij; Unbegaun se v zgodovinskem zasledovanju in v razlagah tega imena opira zlasti na fonetično podobnost Ruthe-nia, Rucenus, Ruteni : Russia, Rush, Rusin in opozarja na paralelo Prussi/Prus-sia : Prutheni/Prussia. Nič čudnega tedaj, čc se zahodnoevropski srednjeveški kronisti niso prav znašli v uporabi enega ali drugega imena. Avtor pravilno sklepa, da so z imenom Ruteni v 16. stol. na Zahodu večinoma že označevali samo vzhodne Slovane v poljsko-litavski državi (Ukrajince in Belorusc), pozneje v glavnem le Ukrajince; le kadar je govora o verski pripadnosti, to ime še velja za vse pravoslavne vzhodne Slovane (Unbegaun navaja ugotovitev barona Herbersteina iz leta 1517: »...populi omnes qui lingua Slavonics iitun-tur, ritum et fidem Christi Graecorum more sequuntur, gentiliter Russi, latine Rutheni appellati...«, 134). A. Guaninijevo ločevanje moskovskega in ruten-skega jezika (leta 1584) potrjuje tudi Adam Bohorič v svoji gramatiki (Arcti-cae horulae ... 1584), ki je Unbegaun ne navaja. O treh imenih za sneg v romunščini (tiea, zäpadä, omät) razpravlja Unbegaun v krajšem članku Les noms de la neige en roumain. Kakor je razvidno iz malega romunskega lingvističnega atlasa, zavzema stara romanska beseda nea < nioem skrajni romunski zahod, južni del romunskega ozemlja (in enako tudi v knjižnem jeziku) slovanski zäpadä, na severu pa se širi prav tako slovanski ornât. Avtor skuša razložiti, zakaj sta bili prevzeti pruv ti besedi, ki v slovanskih jezikih ne pomenita snega, ampak označujeta glagolsko dejanje (sneg zapade, žamete), ki pomeni kopičenje snega. Manj sprejemljivi so fonetični razlogi, zaradi katerih se je samostalnik ne а lahko obdržal samo na skrajnem zahodu; še vedno pu ostaja odprto vprašunje motivacije za geografsko razširjenost ene in druge slovanske izposojenke. Urednika sta v zbornik nadalje uvrstila več Unbegaunovih študij o zgodovini nekaterih ruskih samostalnikov, katerih izvor in pomenske preobrazbe doslej niso bili zadovoljivo pojasnjeni. Pri skoraj vseh razlagah je bilo avtorju v oporo gradivo iz obeh že imenovanih rusko-angleških rokopisnih slovarjev. Med najzanimivejšimi so nedvomno obravnave besed martyska, matka in izrazov za smodnik. Etimologija izraza za udomačeno majhno opico (nter-kovco) »martyška« ni nikdar povzročala težav, saj je ime Martin postalo izhodišče za poimenovanje najrazličnejših živali od trtnega črva (Pleteršnik I. 555) do medveda (Selected Papers, 145) v številnih evropskih jezikih, vendar je za opico izpričano samo v flamščini in ruščini ter v sardinskih in sicilijan-skili narečjih. Na slovanskem vzhodu ime Martin ni v navadi in martyska je prvič zapisana v Ridleyevem slovarju leta 1599, zato Unbegaun sklepa, da so žival in ime v Rusijo zanesli holandski mornarji in strokovnjaki, ki so leta 1584 prevzeli gradnjo Arhangelska. Prepričljivo je avtorjevo spremljanje razvoja od lastnega imena do apelativa v flamskih in dolnjenemških variantah zgodb Die Hystorie oan Raynaert di Vos iz 15. in 16. stol., v katerih se tolikokrat pojavljajo zveze Mertijn die aeppe ipd., vendar smo v rahli zadregi ob misli, da naj bi se v nekaj letih ime martyska v Moskovski Rusiji lahko tako razširilo, da ga je registriral že Ridlev. Pri obravnavi besede matka (Le tlom de ta boussole en russe. SR X, 1957), ki se je v 18. stoletju umaknila novi izposojenki kompas, si je Unbegaun uspešno pomagal z metodo »Wörter und Sachen*. Tudi termin matka je bil prvič zapisan v obeh oxfordskih slovarjih; to pomeni, da je beseda obstajala v ruščini vsaj že v drugi polovici 16. stoletja. Avtor pripoveduje, kako se mu je šele po natančnem ogledovanju muzejskih zbirk kompasov in astrolabov razkrila možnost rešitve prej nepojasnljivega vprašanja izvora imena matka. Ugotovil je, da sta ohišji obeh naprav na las podobni in da se vrisana mreža na astrolabovem kazalu imenuje matrica, lat. mater. S tem je bila naloga rešena. Z vprašanjem, kako so tudi drugi slovanski jeziki po iznajdbi smodnika odpravljali homonimijo (navadni prah : strelni prah), se ukvarja Unbegaun v razpravi Les Slaves et la poudre à canon (1962). Naj samo naštejemo še obravnave staroruskih izrazov za nosoroga, starega pomorskega izraza za mornarja (sar). imen za karte in igre, pa še živo razpravo o osebnih opisih (barve oči, koža, lasje ipd.) v staroruskih zadolžnicah, int. k ab al y. Trije sestavki v knjigi so posvečeni jeziku rus. prava. Y njih se avtor ves čas sooča z osrednjim vprašanjem v zgodovini ruskega knjižnega jezika, namreč z identifikacijo ruskih in eerkvenoslovanskih prvin v raznih tipih jezika in z določanjem deleža prvih in drugih v posameznih razvojnih obdobjih. Avtor zasleduje rabo staroruskih pravnih terminov, kot so pravda ustav. ukaz. uloženie, in ugotavlja, da se je današnji izraz zakon utrdil kot pravni termin šele v 18. stoletju, medtem ko je bil prej rabljen le v cerkveno-slovanskem kontekstu kot zakon božji v pomenu vera, cerkvene postave, ipd. V drugi razpravi pojasnjuje avtor pomensko in kronološko razmerje med sta-roruskimi termini, ki označujejo različne stopnje zločinov in zločincev (о/ж/a. greh, sogrešenie, zlodej, lihoj čelovek)-, s številnimi primeri dokazuje, da je v moskovski dobi (15., 16., in 17. stol.) prevladoval enoten splošni termin vor, vorovstvo, ki je pomenil najrazličnejše zločine, vključno tatvino, in tako spodrival stari specializirani termin tath, iatbba. V začetku 18. stol. se za zločin in zločinca uporablja deloma termin z lode j in zlodejstoo, dokler popolnoma ne prevlada prestupnik in prestuplenie, medtem ko vor in vorovstvo svoj pomen zožitu na tat in tatoino. To (prestuplenie) je le šc en primer uveljavljanja cerkvenoslovanske leksike v oblikovanju novega pravnega jezika. O pravilnosti teli interpretacij ne moremo dvomiti, ker so trdno podprte z gradivom. Več ne docela utemeljenih trditev pa beremo v splošno zastavljenem članku Jazyk russkogo prava (1964). Ugotovitev, da je bil staroruski juridični jezik v najširšem smislu (do jezika državne administracije) po svojem izvoru, pa vse do 18. stoletja domač, vzhodnoslovanski, ni nova; vendar sproži prvi pomislek že ob tem, da ga Unbegaun nima za knjižni« jezik. Atribut knjižni pripisuje samo cerkvenoslovanski jezikovni tradiciji. Drugi pomislek imamo ob splošni trditvi, da je staroruski pravni jezik s sprejemom cksl. terminov v 18. stoletju postal del enotnega knjižnega jezika in odtlej velja za njegov funkcionalni stil. Toda ali je s tem zadoščeno tudi drugi avtorjevi trditvi, da je ruski knjižni jezik v svojem bistvu cerkvenoslovanski, ki se je rusifieiral? Težko verjetno je, da bi kakšen jezik spremenil svoje bistvo (postal drug jezik) samo s tem, da je sprejel del terminologije drugega jezika, saj je znano, da je leksika najbolj spremenljivi del jezika (prim, o tem tudi V. V. Vinogradov, VJa 1969, 6, str. 20—21). Nekoliko širše je Unbegaun svoje posebno pojmovanje odnosov med obema jezikovnima tokovoma (cerkvenoslovanskim in ruskim) razvil v sintetični študiji Le russe littéraire est-il d'origine russe? (1964). Tu je cerkvenoslovanskemu deležu v ruskem knjižnem jeziku odmeril več kakor katerikoli raziskovalec doslej. Odločno se je postavil na stališče, da je današnji knjižni jezik končni produkt intenzivne rusifikacije cerkvenoslovanščine od srede 17. do srede 19. stoletja. Po Unbegaunovem mnenju gre predvsem za gramatično rusifikacijo, medtem ko je v besedotvorju cksl. model še danes ostal zelo živ. Dualizem obeli pismenih jezikov, literarnega in praktičnega, se konča sredi 18. stoletja, vendar ga ne zaključi prelom s tradicijo, ampak zlitje obeh jezikovnih tokov. Tako se je Unbegaun oddaljil celo od Šahmatova, ki še govori o cerkveno-slovanskih elementih v ruščini, po U. konceptu pa bi morali razpravljati o cksl. osnovi. Zdi se, da so Unbegaunova sklepanja vendarle prezgodnja, saj še vedno ni zadovoljivo ovrednotena vloga sicer zelo poudarjene avtohtonosti jezika državne administracije (in sploh praktične sfere), ki najbrž ni bil brez teže pri dokončni sintezi obeh jezikovnih tokov. Franc Jakopin Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 82.0 (048.1) UMJETNOST RI JEČI 1957-1969* Ko je letu 1957 začela v Zagrebu izhajati znanstvena revija Umjetnost riječi, si je zastavila nalogo obravnavati »prije svega pitanja književnog izraza, smatrajuči unaprijed, da je društveni i povijesni karakter umjetnosti uopče, a književnosti posebno, istina, bez koje se ne može ni zamisliti marksi-stičko p risi u pa nje književnoj nauči«. Druga naloga UR pa naj bi bila gradite» slovstvene teorije, in sicer predvsem v tem smislu, da bi izoblikovali instrumente za pravilno razčlembo domače književnosti. Uredništvo bo skrbelo, da bi se raziskovale hrvaška, a tudi druge naše in tuje književnosti. Razvoj naših književnosti, deloma tudi kritike in literarne teorije in zgodovine, pa je v teh dvanajstih, trinajstih letih šel tako naglo in včasih tudi skokovito naprej, da ga je revija le s težavo odsvitala ali spremljala. Eden od vzrokov bo gotovo tudi ta, da si je Uli v začetku zelo določno izoblikovala delovni program in se skoraj v celoti usmerila v slovstveno interpretatoriko. Ta pristop pa se je uresničeval bolj z aplikacijo že znanih metod in znanstvene sistematike, kot pa da bi bil hkrati prisiljen razvijati lastno sistematiko in teoretične delovne hipoteze. Enotnega metodološkega izhodišča ni bilo, nekateri raziskovalci so se pri interpretacijah sicer opirali na skupni vzor. na Staigerjevo delo Die Kunst der Interpretation, a ta vzor se je moral u klanjati specifičnostim posameznih slovstvenih del, ki so jih obravnavali, kakor tudi osebnim strokovnim in znanstvenim nagnjenjem in celo temperamentom raziskovalcev. O problematiki interpretativnega pristopa je kritično in načelno najprej spregovoril 11. Katičic, opozarjajoč na razlike med interpretacijami sodobnih in novejših literarnih del in interpretacijami starejših in antičnih umotvorov. Trdil je, da je zgodovinska komponenta za umetniško doživetje antičnih del relevantna, nasprotno pa za sodobna dela ni pomembna. Tako je torej navedel tisti razlog, ki je tej metodi že med njenim vzponom pripravljal konec. Kajti (tako lahko sodimo danes) interpretativna metoda je glede postopka bolj ali manj novo ime za razširjeno in publicistično posodobljeno, a metodološko neizdelano in neenotno impresionistično literarno kritiko. Literarnoteoretična dognanja prve polovice tega stoletja so seveda največ prispevala k formalnim in teoretičnim vidikom interpretativnega pristopa, bistvena osnova v obliki impresionistične kritične obravnave pa je izključevala možnost izoblikovati znanstveno sistematiko in s tem tudi metodologijo interpretativne metode. Kakor je seveda res, da je vprašanje, koliko bi znanstveno metodološko sistematiziranje bilo sposobno odvzeti interpretaciji neznanstvenost, torej subjektivni moment v intuitivnem pristopu, in če bi razlagi umotvora mogla več prispevati takšna ali drugačna znanstvena anatomizacija brez izrazitejše navzočnosti interpretatorjeve literarnozgodovinske ali slovstvenoesejistične intuitivnosti, pa gotovo drži, da interpretacij ni bilo mogoče prav zaradi impresionističnega izhodišča privesti na skupni znanstvenometodološki imenovalec. To je sprevidel tudi F. Grčevič, ki je leta 1961 v UR previdno opozarjal, da so interpretacije grajene na prvem vtisu (tako je pač trdil že E. Staiger v omenjenem delu), zaradi česar preostane interpretatorju le malo možnosti, da bi morebitno pomoto ob prvem vtisu kasneje še mogel popraviti. Očitno je tudi, da so se interpretatorji večinoma ukvarjali z umetniško izrazito uspelimi oziroma vsaj nespornimi umotvori in so na različne načine in iz različnih zornih in emocionalnih vidikov pojasnjevali ali dokazovali njihovo vrednost ter emocionalno impresionistično razlagali posamezne prvine, njihov izvor, njihovo funkcijo itd. Najzgodnejši hrvaški interpretatorji, tradicionalno literarnoteoretično izšolani, so se v svojih izhodiščih sicer tudi opirali na Staigerja, a so se v prvih nastopih interpretacije izraziteje razvijali v smeri svojih osebnih lite-rarnozgodovinskih (Z. Škreb v interpretaciji Karamfila s pjesnikova groba, UR 1/1957, 9—28) ali literarnoteoretičnih in stilističnih nagnjenj in izkušenj (1. Frangeš. Budjenje Ivice Kičmanoviča, UR 1/1957; A. Flaker ob Gogoljevih Mrtvih dušah, UR 11/1958). Kasneje so se interpretacije sploh prevračale v obsežnejše literarnozgodovinske in stilistične študije. Ta izhodišča pa so mimo prvotnega impresionističnega pristopa spet preprečevala, da bi se mogla zgraditi ne le znanstvena sistematika za interpretativni pristop, marveč celo osnovna znanstvena metodologija slovstvenih interpretacij. Različne preusmeritve so onemogočile tudi deduktivno pot znanstvene sistematizacije, skratka, interpretativni pristop se je različno usmeril že ob svojih praktičnih začetkih. Nič čudnega torej, če so se jela oglašati odločnejša opozorila za interpretacije in proti (S. Petrovič: Totalnost metode ili kreativnost pristupa, UR V/1961; Interpretacija u kritici i nastavi, UR Vil/1963; M. Solar: O smislu interpretacije, UR VIII/1964; Dva vida interpretacije, UR XII/1968). Razvoj pa je šel po svoji naravni praktični poti, in sicer v smeri slovstveno-pedagoške metodike. Ta smer se je napovedovala že v začetku, a je interpretacije po navadi le njihov obseg ločil od praktične pedagoške uporabnosti. Nikakor ne bi bilo mogoče trditi, da bi ta razvoj interpretacijskega pristopa v hrvaški slovstvenozgodovinski dejavnosti dezavuiral podjetni začetek. Prej bi celo bilo mogoče trditi, da so prav literarni zgodovinarji dali pobudo in začeli spodbujati razvoj metodike slovstvene interpretacije kot pedagoške znanstvene discipline. Ta ima resnične možnosti za razvoj predvsem zaradi dejanske in nenehne praktične uporabnosti njenih vzorcev in izsledkov. V kasnejših letnikih je UR odprla posebno rubriko Iz naše nastave oziroma Iz nastave, začel jo je D. Rosandič (v IV. letniku), ki se sploh ukvarja z metodiko pouka hrvaške književnosti. Možnost znanstvene metodologije v interpretativnem literarnoteoretičnem pristopu pa sta onemogočali impresionističnost kot pristop in esejističnost kot način obravnave. Ze omenjena posebna nagnjenja in izkušnje ter možnosti raziskovalcev so prav tako vodili stran od eklektične interpretativnosti v posamezne literarnoteoretične discipline, najuspešneje prav gotovo v znanstveno obravnavo slovstvenega stila ali oblike. A tudi ta smer razvoja v UR in med njenimi sodelavci je postopna: od stilistične kritike, ki se je kot primarna komponenta razvijala v nekaterih interpretacijah, do stilistične metode, ki jo npr. I. Frangeš postopoma grudi na metodoloških in praktičnih osnovah, kakršne je v hrvaški slovstveni znanosti razvil Antun Barac. Seveda je pri tem prizadevanju in v teh stilističnih delih in njihovi rasti treba videti tudi vpliv razvoja evropske oziroma obče literarne znanosti. Je pa tudi zu te stilistične študije hrvaških avtorjev značilno, da delajo bolj ali manj očitne ekskurze v sociološka in biografska raziskovanja. Ob tem se lahko spomnimo misli R. Jakobsona o celovitejši in obširnejši zgodovinski poetiki v razčlembi literarnega dela, ki gotovo ni nova. a odločno poudarja potrebo po večplastni in strukturalno popolnejši obravnavi umotvora, kukor pa jo omogoča od vsega izolirana realizacija stilistične metode. Med interpretacijami in stilistično metodo se je torej slovstvenoteoretična misel prvih petih letnikov UR gibala na relaciji razširjanja in zoževanja možnosti pristopa, in siccr večinoma ob konkretnih slovstvenih umotvorih. Treba pa se je sedaj vprašati, kaj je UR storila za sistematično obravnavo same hrvaške književnosti, torej v smislu svoje glavne naloge, in kaj za znanstveno obravnavo posameznih literarnih vrst in zvrsti? Glede prvega je UR šele po prvem desetletju izhajanja, torej tudi po celi vrsti posameznih študij, izšla kot posebna tematska številka, ki je obravnavala načelna vprašanja v zvezi s pripravo znanstveno pisane zgodovine hrvaške književnosti kot kolektivnega dela (št. 3, XI/1967). Y tej znanstveno programski številki pa je sodelovalo samo osem avtorjev, od tega sedem hrvaških, nato pa sta se jim pridružila še dva (št. 2, XII,1968). Pri tem je treba povedati, da je za nastanek tega dela zainteresiranih pet hrvaških znanstvenih institucij: inštitut za književnost filozofske fakultete, staroslovanski inštitut, inštitut za književnost in teatrologijo pri JAZU, inštitut za narodno umetnost in katedru zu jugoslovanske književnosti filozofske fakultete v Zadru. Glede druge naloge, sprejete v programu UR, naj se omejim le na teoretične obravnave s področja umetniške proze, in sicer romana kot oblike, ki je nenehno pritegovala pozornost slovstvenih raziskovalcev. Drži sicer, s čisto določnega stališča, tole Frangeševo mnenje: »Što je naprimjer roman. Konkretno, to je Don Kihot. to je Rut i mir, to je Proustov ciklus Zu izgubljenim vremenom, ali, banalno rečeno, roman sam po sebi ne postoji. Postoje konkretni romani.« Analogno bi v takem smislu (banalno, seveda) lahko rekli, da literarna znanost ne obstaja, obstajajo le posamezna dela o literaturi, ki so znanstvena. Toda, kje so potem kriteriji za to, kaj je znanost, kaj je umetnost, kaj je roman? Ali nuj izhajamo iz osebnih kriterijev in impresivnosti ali impresioni-ranosti ali pa od občih, bolj splošnih kriterijev? — Pri pregledu v UR objavljenih del se očitno pokaže, da zgornje stališče sicer ne prevladuje, da pu je čistih teoretičnih obravnav po številu malo, pravzaprav med vsemi najmanj. Razpravlja se o konkretnem proznem ritmu (Engelfeld, Pranjic o Krležu), o izrazu podzavesti pri Kafki (Lončarevic), o romanu Šenoovega časa (Lasic), o težnji v esejistiko v romanih P. Šegedina in VI. Desnice (Peleš), и Andričevi Gospodjici kot modernem romanu (Korač). Majhno je število raziskav sploš-nejše veljave, izhajajočih iz širšega primerjalnega gradiva, znanstveno sistematično obdelanega. Tako je od domačih avtorjev dokaj izčrpno obravnavanu tema, ki jo pod naslovom Opažanja o strukturi savremenog romana razvija V. Zmegač (UR 11/1968) in mlajšo razpravo A. Flakerja O tipologiji romana (UR XII/1968) in za razpravo M. Bckerja Težnja prema impersonalnosti u modernoj književnosti (UR XIII/1969). Razmišljanja in sklepanja I. Vidana ob tujih literarnoteoretičnih delih (Tehnika pripovijedanja u postmoderni-stičkom svjetlu, UR IX/1965) in pa njegov esej Neke paralele izmedju suvre-inene jugoslavenske i anglo-američke proze (prav tam) imajo spričo obširno zajemajočih naslovov preskromno gradivo. Y prvih desetih letnikih UR je sicer še nekaj obravnav tujih avtorjev in tujih literarnoteoretičnih del (npr. M. Jankoviceve o delih v angleščini) z bolj ali manj izvirnimi asociacijami, a zares teoretični in samostojni deli sta pravzaprav le Zmegačeva in Flakerjeva razprava o romanu. Slovenika je v UR le nekoliko zastopana; a glede na to, da so objavljeni zgolj referati s treh jugoslovanskih kongresov tudi nekaterih slovenskih referentov (F. Petre, ldejnost i izraz ekspresionizma, A. Slodnjak, Problem perio-dizacije slovenske književnosti, B. Kreft, >Besi« Dostojevskega in revolucionarno gibanje šestdesetih let, F. Petrè. Literarna zgodovina in estetski kriterij), smemo trditi, da so ti prispevki bolj naključni in niso izraz širše jugoslovansko zasnovane programske usmeritve UR. Ni razprav iz vzajemnih vidikov, razen Toporišičeve intepretacije Zupančičeve Zebljarske (IV/1960, 53—74) ni razprav, napisanih prav za objavo v UR. Možnost takega sodel. in vzajemnega raziskovanja rahlo nakazuje le Mladen Engelsfeld, ki se v razpravi »Miroslav Krleža: Baraka Pet Be. Primedbe ttz stil« (UR II, 19—52) sklicuje tudi na mladostno študijo J. Rotarja »Hrvatski bog Mars in Doberdob« (Prežihov zbornik, Maribor 1957). Drugo petletje UR in vsi kasnejši letniki pa so sploh čisto brez slovenike, kar gotovo ni mogoče oporekati zgolj uredništvu. Opazno je namreč, da je v zadnjih nekaj letnikih več prispevkov čeških, poljskih, slovaških in drugih avtorjev. Če torej soočimo ta čisto znanstveni in teoretični delež dosedanjih letnikov UR s podnaslovom »časopis za nauku o književnosti«, potem moramo ugotoviti, da je podnaslov zahteven, da je večji del prispevkov esejistično-publi-cistične, manjši pa znanstvene narave. Ta značilnost pa izhaja neposredno od ustvarjalnih in raziskovalnih afinitet sodelujočih in torej ni posledica izraziteje v to usmerjene uredniške politike. Neizpodbitno je tudi, da ti letniki UR vsebujejo obilico dragocenega gradiva in ugotovitev, ki bodo v marsičem osnova za posamezne strani bodoče znanstveno pisane hrvaške slovstvene zgodovine, pri kateri snujejo tudi sodelavci UR in ki so o teh vprašanjih, kot že povedano, pripravili tudi posebno tematsko šitevilko. S tako svojo podobo se UR kot četrtletnik približuje krogu strokovno zainteresiranih bralcev. Posebej velja poudariti, da je ta krog širši tudi zavoljo rubrike Iz naše nastave, ki aktualizira revijo med srednješolskimi učitelji književnosti in jim za delo nudi marsikateri premišljeni in praktično preizkušeni vzorec. Janez Rotar Pedagoška akademija, Maribor UDK 82.0 (048.1) KNJIŽEVNA ISTORIJA 1968—1969* Novo srbsko literarnozgodorinsko revijo je začela izdajati skupina mlajših slovstvenih delavcev, zbranih večinoma v Beogradu. V dosedanjih zvezkih je s prispevki sodelovalo kakih trideset piscev (ne upoštevaje razpravljavcev »za okroglo mizo«). Poleg razprav in študij prinaša kritike in na koncu še književni arhiv, kjer objavljajo doslej še nenatisnjena dela starejših srbskih pisateljev. Te podatke omenjam, ker bi se želel nekoliko pomuditi ob nekaterih mislih v programskem uvodniku prve številki KI. »Časopis Književna istorija pojavljuje se u trenutku kada se srpska nauka o književnosti nalazi u nezavidnom stanju. Naša književna nauka zaostaje za savremenim shvatanjima i modernim metodima u ispitivanju književnih pojava. To zaostajanje je prisutno na svim područjima, ono daje ton svim pri-stupima književnom delu: naša književna teorija je još uvek klasicistički normativna, naša istorija književnosti je pozitivistička, a naša književna kritika je pretežno impresionistička. Izuzeci od pravila postoje, ali oni suštin-ski ne menjaju opštu, nepovoljnu sliku celine.« Take besede je mogoče zapisati o katerikoli naši nacionalni slovstveni znanosti in gotovo tudi o marsikateri evropski, če se omejujemo na naš civilizacijski prostor. Koliko pa je sploh v zadnjih tridesetih letih nastalo izvirnih znanstvenih sistematizacij s področja literarne teorije? Nekaj malega glede posameznih vprašanj književnosti, glede celote pa seveda manj. In teoretična spoznanja, ki so v resnici le delovna hipoteza in je njihova vrednost pravzaprav predvsem v tem, so bila pri nas kar hitro aplikativno uveljavljena, seveda, kolikor je to dopuščalo naše slovstvo. Prav tako je bilo tudi v poprejšnjih obdobjih. Poleg posameznih aplikacij so se pojavljale le še popularizacije v obliki literarnoteoretičriih (nasploh srednješolsko pedagoških) enciklopedičnih obravnav z bolj ali manj domiselnim podajanjem. Ob tem pa so kot pomembnejše nastajale predvsem monografske obravnave posameznih slovstvenih estetskih, oblikovnih, stilističnih in idejnih vprašanj, temelječe večinoma res na »klasicističnih normativih«, a upoštevaje dognanja sodobnih literarnoteoretičriih hipotez in sistematizacij, ki vsaj, kar zadeva tradicionalno slovstvo, torej do nastopa nove avantgarde, nikakor niso zavrnile mnogih »klasicističnih«, tj. adekvatnih normativov. Lahko bi trdili, da so kljub bolj ali manj revolucionarno zastavljenim teoretičnim delovnim hipotezam dela sama, ki so nastajala, s svojim nastajanjem dokazovala in potrjevala evolutivno črto v razvoju slovstvene znanosti in predvsem njene aplikacije. Seveda pa je ob omenjenem polemičnem uvodu KI mogoče tudi vprašanje generacijskih odnosov med literarnimi zgodovinarji. V okviru jugoslovanskih slovstvenih znanosti sta takšni dve, znotraj katerih se delavci ne le tolerirajo, ampak tudi metodološko in delovno dopolnjujejo in že desetletja sodelujejo z različnostjo vsakega posameznika; rečeno velja za hrvaško in makedonsko * Beograd, I, zv. 1—4, 972 str.; TI, zv. 1—2, 476 str. slovstveno znanost. Medtem ko je za slednjo to vprašanje preprostejše, saj na komaj posejani njivi primanjkuje kopačev (če se metaforično izrazim), in je vsakdo dobrodošel, pa ta okoliščina ne more biti odločilna in značilna za hrvaško literarnozgodovinsko skupnost, ki ima dolgoletno tradicijo in tudi dovolj široko število sodelavcev na brazdah hrvaške literarne njive, kakor bi dejal A. G. Matoš. Dokaz za to daje že bežen pogled v strokovne oziroma znanstvene publikacije, v Umjetnost riječi, v Uvod u književnost, v Radove slavenskog instituta, v priložnostne zbornike, Držičevega, Zoraničevega, Krle-ževega. Y izven zagrebškem Zborniku radova o Marinu Držiču (Dubrovnik 1969. sir. 574) je npr. sodelovalo 56 avtorjev iz različnih krajev Hrvaške. Podobno je z Zoraničevim zbornikom, izdanim, v Zadru 1969. Kaj torej slovstvene raziskovalce na Hrvaškem delovno tako povezuje, čeprav delujejo v različnih središčih in imajo na literaturo prav tako kot drugod različne poglede? O tem je. težko soditi, morda pa to izhaja iz dveh okoliščin. Najprej iz smotrne medsebojne organizacijske povezave delavcev različnih znanstvenih in pedagoških institucij v različnih središčih. Povezujoča organizacija se imenuje Hrvatsko filološko društvo. To organizacijsko in delovno združuje slovstvene raziskovalce različnih literatur in ne le tiste, ki se ukvarjajo s hrvaško ali z jugoslovanskimi ter slovanskimi. Očitno je, da imajo v dejavnosti HFD in v številnih znanstvenih in periodičnih publikacijah nehrvatisti enako pomemben vpliv kot hrvatisti oziroma slavisti. To je danes že tradicionalno. utrdilo se je posebno s časopisom Umjetnost riječi, delujoče pa je danes predvsem pri snovanju znanstvene zgodovine hrvaške književnosti. Drugo okoliščino, ki omogoča in utrjuje sodelovanje, ustvarjajo ravno publikacije, ki delavcem nudijo možnosti publiciranja in končno tudi uveljavljanja ter s tem neposredno spodbujajo k delu. Stalnost publikacij (Umjetnost riječi ima na primer že od začetka isti uredniški krog) se kaže tudi v urejanju in koncepciji. (Tretja okoliščina, ki jo marsikdaj omenjajo kot odločilno, namreč subjektivni moment glede odnosov med generacijami, pa se mi sploh ne zdi pomembna. To ni ne gmotne ne strokovne ali znanstvene narave, marveč predvsem konstruktivne delovne. Torej se ti odnosi oblikujejo prvenstveno z osebnim prizadevanjem in s smislom za skupno delovanje. Te možnosti pa so nasploh povsod dane v enaki meri; odvisno je torej le od ljudi samih in njihove volje, njihovega umnega ravnanja.) Ce smemo soditi po polemičnem uvodu v KI, v srbskih literarnozgodovin-skili krogih razmere niso take kot npr. na Hrvaškem (v 2. številki KI je v rubriki »za okroglo mizo« pogovor med hrvaškimi in srbskimi strokovnjaki o Frangeševih stilističnih študijah in njihovi metodi; iz nastopa hrvaških kolegov diha skoraj .idilično, ozračje, ki izhaja tudi iz metode njihovega govorjenja oziroma nastopanja). O tem bi se moglo soditi tudi po strukturi sodelujočih v prvem letniku KI. Seveda so sprejemljivi argumenti za samostojno predstavljanje določene literarnozgodovinske in literarnoteoretične smeri. Vendar se zdi drugi odstavek iz uvoda precejšnje poenostavljanje ali pa tudi enostransko gledanje na naloge slovstvene znanosti: Stručnjak za jugoslovenske književnosti koji izlazi sa univerziteta i viših škola u Srbiji može se uporediti sa fizičarem koji u doba atomske fizike i 1H — Slavistična revija teorije rclativiteta misli u pojmovnim relacijama klasične njutnovske mehanike. A gde bi on mogao da stekne neko savremenije književno obrazovanje, gde bi nioguo da nauči kako treba tumačiti strukturu književnog dela i objašnjavati pojave književne evolucije, kada u našoj nastavi književnosti i u našoj nauči o književnosti suvereno vladaju shvatanja i metodi koji su u svetu, a donekle i u nekim našim kulturnim i univerzitetskim centrima, dobro prevazidjeni.« Drži, da je mladi strokovnjak nepopolno izobražen, kar zadeva metode, znano je tudi, da kolegiji o književnosti dolgo niso dospeli do sodobne književnosti in da so jo sprva obravnavali z neadekvatnimi metodami, s tistimi za »klasicistično« književnost. Zdi pa se mi nesmiselno zavračati metode vse poprek kot preživele, če se je nasproti njim treba odločiti za eno samo, ki vsaj pri nas znanstveno kot celota ni podana še niti v tolikšni teoretični meri, da bi mogla biti hipotetična delovna osnova; tako novosti strukturalne metode strokovnjaki uporabljajo večinoma za posamezna vprašanja praktično aplikativno bodisi kot prevladujočo in v celoti ali pa vključujoč vanjo druge pristope, kolikor se torej da komplementarno. Skoraj gotovo je to nujen evolutivni kompromis, posebno še takrat, kadar gre za celostno predstavo o kakem umotvoru in njegovem ustvarjalcu. Takšna integralna metoda ni preprosto preraščanje pozitivistično utemeljene sistematizacije ali sociološke analize, ampak mnogo več: »mnogo« pa jc tudi v tem primeru odvisno od doživljajskega. kriterijskega. teoretičnega obsega in zmožnosti samega raziskovalca. (Tudi aplikacija katerekoli »čiste« metode je odvisna od omenjenih komponent raziskovalčeve osebnosti in strokovnosti.) Taka metoda je zahtevnejša od enostransko strukturalnega obvladovanja umotvora. Zato bi dejal, da soobstoj metod v razviti integralni litcrarnoteorc-tični in literarnozgodovinski obravnavi ne more in ne sme izključevati splošno veljavnih 'klasicističnih' normativov ali (če uporabim priliko iz predgovora v kl): atomski fizik ne more povsem mimo spoznanj klasične njutnovske mehanike. Strukturalno sintetično napisana dela, npr. o ekspresionizmu, izpričujejo celo temeljne nesporazume prav spričo tega, ker ne upoštevajo literarnozgo-dovinskih dejstev. Sodobna dela je mogoče s strukturalnim pristopom popolneje obravnavati tudi zavoljo tega, ker so naša časovna, duhovna, doživljajna integriteta. Zaradi enostranskega stališča do drugih metod tudi ni možnosti za valorizacijo drugih metod in dosežkov samih in ni možnosti za uresničevanje integralne metode, ki ne izključuje strukturalnega pristopa. Največja korist privrženosti določeni metodi je v metodološkem pogledu prav gotovo sarao-obveza in disciplina, ki raziskovalca obvezuje, da se ji ne izmika na levo ali desno, temveč mora posamezno metodo z aplikacijo v celoti realizirati oziroma v meri, adekvatni umotvoru. Tako se tudi z vidika, koliko je posamezna metoda enotna in natančna, koliko se dâ pri njej dosledno vztrajati in uresničevati njene delovne hipoteze, dâ soditi o njeni znanstvenosti in o vrednosti njenih dosežkov. Skoraj očitno je, da je mlajšim srbskim literarnim zgodovinarjem in teoretikom bila potrebna samostojna tribuna. Bolj kot polemični uvod govori o tem vsebina prvih šestih zvezkov. Res pa je tudi (in to priznava srbska lite- rama zgodovina sama), da je pri njih literarnozgodovinsko raziskovanje zelo nerazvito; pri tem mislim na tako raziskovanje, na osnovi katerega je potem šele mogoče graditi sintetična dela in ki omogoča nekatere specifične pristope. Ta obrnjenost prizadevanja, tj. da se namesto od analize izhaja od sinteze, je značilna za srbsko slovstveno znanost pravzaprav že od Bogdana Popovica in Jovana Skerliča sèm. Gotovo je poleg njunega osebnega temperamenta k temu pripomogla okoliščina, da sta delovala, ko sta na Zahodu zacvetela impresionistična kritika in nagnjenje k sintetičnim pristopom. Tako ne preseneča, da tudi v KI sprva ni toliko literarnozgodovinskih študij in razprav, ampak prevladujejo strukturalni in sintetični pristopi. Zanimivo pa je, da je 6. številka v celoti literarnozgodovinska in tematsko zaokrožena na vprašanja večinoma srbskih literarnih revij (Letopis matice srp-ske, Srpski književni časopisi u Bosni i Hercegovini pod austrougarskom oku-pacijom 1878—1914, Srpski književni glasnik, Književni Jug 1918—1919, Nad-realistička periodika, Časopisi hrvatske književnosti od »Vihora« do »Pečata«, 1914—1941; napisali so te razprave: I. Udovički, P. Palavestra, D. Vitoševič, N. Ljubinkovič, A. Petrov, M. Lončar). Pri tem je posebej zanimivo, da med temi avtorji nastopajo tisti, ki so tudi s prispevki v KI in drugod dokazali sposobnost obvladovanja strukturalne metode. Zato nas ne more presenetiti, da so ta literarnozgodovinska dela pisana moderno, razčlenjeno z notranjih vidikov literature. Osrednji literarnozgodovinski prispevek dosedanjih zvezkov KI pa je Jovana Deretiča monografska obravnava Poetika književnog dela Dositeja Obradoviča. Okoli 200 strani obsegajoča razprava, ki do konca še ni objavljena zaradi tematske zaokroženosti šeste številke, se je začela že v prvi številki. Obravnavati jo je treba kot preizkušnjo teorije kol delovne hipoteze; izpoveduje torej tudi program KI, in sicer drugače, prepričljiveje kot polemični uvod v 1. številko. Ta monografija izpričuje resno voljo KI, da postane listo, kar napoveduje z naslovom. Metodološko je Deretič zelo zanimiv; raziskuje literarnoteoretične osnove Dositejevih del s treh vidikov: pisatelj (nastajanje del), delo in njegova struktura in pa bralec, torej estetska vplivnost Obradovičevili del. Hkrati nakazuje literarno problematiko na treh stopnjah: na zgodovinski, teoretični in kri-tični, vendar se v tem prispevku omejuje na drugo. Medtem ko literarna zgodovina raziskuje razvoj književnosti v dobi in ga kritika s sodobnega stališča estetsko vrednoti, pa Deretic v svoji literarnoteoretični obravnavi želi pojasniti naravo književnega dela samega kot plod človekove ustvarjalnosti. Ne da bi podrobneje prikazovali podobo Dereticeve monografije, lahko trdimo, da je v primerjavi s polemičnim uvodom KI ta monografija poleg preizkušnje teoretičnih hipotez tudi stvarni program in dokaz možnosti in zmožnosti sodobne srbske literarne zgodovine nasproti tradicionalni. Ta razprava brez polemične ostrine zavrača usmerjenost tradicionalne literarne zgodovine na zunanje odnose do dela in pisatelja, ki jih raziskovalci razčlenjujejo bodisi pozitivistično, sociološko, ideološko, primerjalno ali kako drugače. Raziskovanje zunanjih in notranjih odnosov literarnega dela se medsebojno ne izključuje, kot kaže Deretičeva razprava. Ustrezna in razsodna uporaba rezultatov raziskav zunanjih relacij nudi, če že ne delovne osnove, pa gotovo pomoč in oporo notranji, strukturalni raziskavi. Raziskovanje virov in vzorov, če ni samo sebi namenjeno, pomaga razčleniti pisateljski postopek v strukturalnem smislu. Torej, kot kaže Deretičeva razprava, je zunanja raziskava smiselna v funkcionalni sovisnosti z notranjo, pri čemer imata obe za izhodišče literarno delo samo in se gibljeta v smeri od dela le do meje vzročnosti. In še ena literarnoteoretična misel deduktivno izhaja iz Deretičeve razprave: nujno je pravilno dojeti najprej celoto, šele potem je smiselno pojasnjevanje posameznih prvin; oziroma: razčlembe posameznosti naj ne zamegljujejo celote. Umotvor je po svojih prvinah tako kompleksen, da ugotovitev ob razčlembi ene same prvine ni mogoče po načelu korelacije posploševati na druge prvine te celote. Notranje središče umotvora ali opusa, ki povezuje miselne, oblikovne in izrazne prvine, je pri Deretiču metodološka antiteza tradicionalni literarnozgodovinski metodi v raziskovanju razmerja pisatelj — zunanje prvine. Praktično skuša torej Deretič pojasniti notranje bistvo dela. Namesto dosedanjih omejevanj raziskovalnih vidikov na razmerje pisatelj — filozof, pisatelj — socialni reformator ali pedagog ali razsvetitelj obravnava Deretič Obradoviča kot književnika, ki je hotel biti socialni reformator, pisatelj. razsvetitelj, modernizator knjižnega jezika, in sicer na različne načine in v različnih možnostih. Z drugimi besedami: Sodobna literarna zgodovina oziroma literarna teorija ima več možnosti za prodor v umotvor, če valorizira in uporablja dosežke tradicionalne literarnozgodovinske metode in če smiselno in znanstveno adekvatno uporablja strukturalni pristop. Formulacija sklepnih misli Deretičeve raziskave bo gotovo zanimiva in bo pokazala, ali bodo ugotovitve bistveno drugačne oziroma širše od dognanj tradicionalne, tj. dosedanje, obilne literature o Obradoviču ali pa bo smisel raziskave v dimenzijah samega pristopa. KI je priročne in gospodarne oblike z drobnim tiskom. Z vsem tem menda želi biti časopis kar najbolj popularen, razširjen med ljudmi, ki se ukvarjajo z literaturo in s slovstvenim raziskovanjem. Janez liotar Pedagoška akademija, Maribor UDK 808.1 + 881.09 (05) (430 + 436) (048.1) ZADNJI LETNIK NEMŠKIH IN AVSTRIJSKIH SLAVISTIČNIH PERIODIK 1. Splošni pregled Če primerjamo statistiko člankov v zadnjem letniku nemških in avstrijskih slavističnih periodik1 s statistiko nekdanjega osrednjega slavističnega organa, z Jagičevim Archivom liir slavisehe Philologie, se nam morda najbolj jasno pokažejo notranji premiki znanstvene orientacije v povojni nemški slavistiki. 1 V pričujočem poročilu so upoštevane revije: Anzeiger für slavische Philologie. Herausgegeben von Rudolf Aitzetmüller, Stanislaus Hafner und Linda Sadnik. Wiesbaden, Knj. III. 1969 (krat.: Anz.). — Die Welt der Slaven. Vier-teljahrsschrift für Slavistik. Herausgegeben von Maximilian Braun, Ernst Od vseli 1614 člankov, ki so v Archivu posvečeni problematiki posameznih slovanskih jezikov in literatur-' je v registru3 te revije navedenih 82 (5,08%) bolgarističnili in 110 (6,81 °/o) slovenističnih člankov, kar 427 (26,47%) pa je posvečenih srbskemu in hrvaškemu jeziku in literaturi. Skupno z 38 (2,35е/») prispevki s splošno južnoslovansko problematiko znaša torej delež južnoslo-vanskih jezikov in literatur nič manj kot 40,71 °/o (657 prispevkov). Da je med njimi najmočneje zastopana prav srbohrvatistika, je gotovo pogojeno v sestavu uredniškega odbora (V. Jagič, L. Miletič, St. NooakoDič, M. Rešetar), kot je po drugi strani razmeroma visoki delež zahodnoslovanskih jezikov in literatur (skupno 438 prisp., = 28.25'"/o: polj. 197 pris]). = 12,21%,; češk. 185 = 11.46®/»: slš. 18 prisp. = 1.12%; manjši zahodnosl. jeziki 58 prisp. = 5.46%) lahko razložiti z uredniškim sodelovanjem A. Brückner ja, J. Ge-bauerja idr. Y primerjavi z zahodnoslovanskimi jeziki in literaturami je bilo odmerjeno vzhodnoslovanskim jezikom iu literaturam razmeroma malo prostora (skupno 308 prisp. = 19.09»/»: rus. 235 = 14.56'°/o; ukr. 59 = 3.66 °/o; belorus. 14 = 0,87 °/o). Popolnoma drugo sliko pa kaže statistika zadnjih letnikov nemških in avstrijskih slavističnih revij. Južnoslovanski jeziki in literature, nekdanje osrednje področje nemške'1 in predvsem avstrijske slavistike, so morali to svoje mesto odstopiti vzhodno- in zahodnoslovanskim jezikom in literaturam. Njihov delež znaša le 22,23 »/» (= 18 prisp.: bolg. 8 = 9,88%, srliv. 8 = 9,88%s splošno jsl.: 2 = 2,47 %). delež zahodnoslovanskih jezikov in literatur pa je ostal približno enak (18 prisp. = 22,21%, polj. 7 = 8,64%, češk. 7 = 8,64%, manjši zapadnoslov. jez.: 4 = 4.93%). Starocerkveni in cerkveni slovanščini je posvečenih 10 člankov (12,35%). Du pa ta razmerja niso zgolj slučajna, nam kaže primerjava s statistiko slavističnih publikacij povojne nemške slavistike, kot je razvidna iz doslej dostopnega bibliografskega gradiva.5 Diekenmann, Dietrich Gerhardt... unter der Schriftleitung von Erwin Koschmider. Wiesbaden. Letnik XIV. 1969, knj. 1—4 (krat.: WdSl.). Wiener Slaoistisches Jahrbuch. Begründet von Rudolf jagoditsch. Herausgegeben vom Institut für Slavische Philologie an der Universität Wien durch Josef Hamm und Günther Wytrzens. Wien—Köln—Graz. Knj. 15. 1969, (krat.: Wsjb.). — Zeitschrift für slavische Philologie. Begründet von M. Vasmer. Herausgegeben von M. Woltner in Verbindung mit H. Bräuer und P. Brang. Heidelberg. Knj. XXXIV, zv. 1. 1968, zv. 2. 1969 (krat.: ZslPh). — Zeitschrift für Slawistik. Herausgegeben vom Institut für Slawistik der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Berlin. Letnik 1969, zv. 1—5. (krat.: Z:SI). 2 Članki s splošno tematiko v tej statistiki niso upoštevani. 3 Archiv für slavische Philologie. Gesamtinhaltsverzeichnis. DAW zu Berlin. Veröffentlichungen des Institutes für Slawistik. Hsg. v. II. H. Bielfeldt. Sonderreihe Bibliographie. Berlin 1962. 4 Termin »nemški« ne uporabljamo v nacionalnem smislu. 5 Statistika je sestavljena na osnovi dveh bibliografij: Irmgard Mahnken, Karl Heinz Pollok: Materialien zu einer slaw istischen Bibliographie. Arbeiten der in Österreich, der Schweiz und der Bundesrepublik Deutsehland tätigen Slawisten (1945—1963). München 1963. — Heinz Pohrt: Bibliographie slawi-stischer Publikationen aus der Deutschen demokratischen Republik 1946—1967. I)AW zu Berlin. Veröffentlichungen des Institutes für Slawistik. Sonderreihe Bibliographie Nr. 3. Berlin 1968. Zahodnonem., avstr. in Vzhodnonemška švicarska slavistika slavistika stcksl./cksl. 116 6,54 °/o 50 1,05 °/o vzh odnosi. splošno 16 0,90 °/o 2 0,07 °/o rusk. 804 45,35 °/o 1728 60,40 »/o belorus. 76 4,29 °/o 32 1,12 «/o zahodnosl. splošno 1 0,06 °/o 2 0,07 ®/o polj. 118 6,65 »/o 132 4,61 e/o češk. 111 6,26 °/o 228 7,97 n/o slš. 29 1,65 °/o 38 1,55 fl/o manjši zlisl. jez. razen luž. srb. 21 1,18 °/o 12 0,42 «/o luž. srb. 9 0,51 °/o 493 17,23 •%> južnoslov. splošno 1 0,06 °/o 2 0,07 °/o bolgar. 35 1,97 °/o 91 3,18 e/o maked. 17 0,96 °/o 5 0,17 ®/o srbohrv. 251 14,16 °/o 54 1,89 »/o sloven. 79 4,45 % 10 0,35 °/o skupno 177*5 člankov skupno 2861 člankov Najbolj značilna se nam zdi jasno opazljiva tendenca, da se slavistika skoraj izključno orientira na jezike in literature večjih slovanskih narodov. Edina izjema, ki pa se nain zdi nadvse značilna, je vzliodnonemška sorabistika. Prav njeni uspehi in aplikacija njenih rezultatov na področja onomastike, teorije jezikovnih kontaktov, etimologije idr. najbolj nazorno kažejo, da so tudi jeziki in literature manjših narodov ravno tako hvaležen in zahteven predmet znanstvenega raziskovanja, saj po svoji strukturiranosti nikakor ne zaostajajo za »pomembnejšimi« jeziki in literaturami. 1.1. Slooenistika o povojni nemški slavistiki Tako je pač posledica splošnega trenda, da v zadnjih letnikih nemških slavističnih periodik ni najti niti enega slovenističnega prispevka, če izvzamemo dve recenziji Megiserjevega Slovarja štirih jezikov v ediciji A. Lägreidove.* Treba je prelistati cele tri letnike nazaj, da najdemo v nemških slavističnih periodikah prvi slovenistični članek, in sicer Petreiov pregled tendenc v slovenski pripovedni umetnosti7, leto prej pa je 7?. Kolarič objavil nekaj drob- 0 Hieronymus Megiser. Slovenisch-deutsch-lateinisehes Wörterbuch. Neugestaltung und Faksimile der 1. Ausgabe aus dem Jahre 1592. Bearb. v. Annelies Lägrcid. (MLS VII). Wiesbaden 1967. Recenzije: Wsljb 15. 1969, str. 208 do 210 (G. Nemeklorosky), Anz. 3. 1969, str. 174—179 (L. Kretzenbacher). 7 F. Petri, Tendenzen der slowenischen Erzählkunst, WdSl 12. 1967. 4, str. 537—352. iiarij o prleškem narečju8. V letnikih 1964 in 1965 šele beležimo prva članku izpod peresa nemških znanstvenikov: Pregled I. Mahnkenove o narečni diferenciaciji slovenskega vokalizmu9 in prispevek etnografa L. Kretzenbacherja o nemški izposojenki »seagafk.10 Razen omenjenih člankov je slovenistika v času, ki še ni zajet v bibliografijah I. Mahnkenooe in H. Polirta,n zastopana le še s poročili J. Toporišiča o slovenski dialektologiji,12 V. Novaka o slovenski etnografiji,13 A. Baša o Slovenskem etnografu14 ter z osmrtnico za Frana Grivca izpod peresa V. Novaka.™ Delno v območje slovenistike segata tudi članka St. Hafnerja o Franu Miklošiču16 in J. Matla o vlogi Dunaja za južnoslovansko Moderno.17 Toda tudi članki, registrirani v bibliografijah povojne nemške slavistike, ne kažejo na večje slovenistično zanimanje. Tako vsebuje bibliografija zahod-nonentške in avstrijske slavistike18 sicer 11 bibliografskih enot s področja slovenskega jezikoslovja, med njimi pa so 4 učbeniki Slovenske gimnazije v Celovcu in 2 disertaciji. Edina recenzija, ki jo omenja ta bibliografija, obravnava Bezlajeoa Vodna imena,10 Isto število bibliografskih enot je navedenih s področja slovenske literarne zgodovine, vendar se vsaj o polovici navedenih naslovov ne bi dalo reči kaj več kot to, da so sploh bili napisani. Recenzij sta bili deležni dve knjigi: A. Slodnjaka »Geschichte der slowenischen Literatur«и in Izbrani eseji Ivana Prijatelja.2' Navidezno dobro sta sicer zastopani slovenska etnografija in slovensko ljudsko slovstvo (44 bibl. enot), vendar gre številčnost teh prispevkov predvsem na račun marljivega koroškega Slovenca P. Zablatnika. ki je objavil v raznih perifernih slovenskih listih in publikacijah 50 manjših člankov o slovenskem ljudskem življenju. Ostali del (12 bibl. enot) je prispeval edini 8 R. Kolarič, Lexikalisches aus der slowenischen Prle-Mundart, WdSl 11. 1966. 1—2, str. 71—76. " /. Mahnken. Zur mundartlichen Differenzierung del Vokalsystems im Slowenischen, WdSl 10. 1965. 3—4, str. 541—366. 10 L. Kretzenbacher, Slovenisch (s)cagati = »verzagen« als deutsches Lehnwort theologischen Gehalts, WdSl 9. 1964. 4, str. 337—361. 11 Prim. op. 5. 12 J. Toporišič, Die slovenische Dialektforschung, ZslPh 30. 1962, str. 385—416. 13 V. Novak. Die slovenische Volkskunde seit 1920. ZslPh i0. 1962, str. 180—188. 14 Slovenski etnograf I—XV. Ljubljana 1948—1962, WdSl 8. 1965. 2, str. 217_224. 15 WdSl 8. 1965. 3, str. 320—325. 16 St. Hafner. Franz Miklosichs Stellung und Leistung in der europäischen Wissenschaft, WdSl 8. 1965. 5, str. 299—519. 17 J. Mati. Wien und die Literatur- und Kunsterneuerung der südslavischen Moderne, WdSl 9. 1965. 4, str. 376—391. 18 I. Mahnken. K. IL Pollok, Materialien (priin. op. 5). 111 Südost-Forschungen. München, 15. 1957, str. 250—232; Beiträge zur Namenforschung. Heidelberg. 8. 1957, str. 514—317 (E. Dickenmann). 20 ./. Mati v Osteuropa 10. 1960, str. 67—69 in v Donauraum, Zs. d. Forschungsinstitutes für den Donauraum 5. 1960. 3, str. 185. J. Schütz v Zeitschrift für Ostforschung 10. 1961, str. 575—576. 21 J. Mati v Südost-Forschungen 15. 1954, str. 555—558. nemški znanstvenik, ki so njegova dognanja relevantna za slovenistično znanost v širšem pomenu besede — L. Kretzenbacher. V naši statistiki nismo upoštevali raznih člankov o slovenskih znanstvenikih22 in nekaterih poročil o slovenskih periodikah.23 Če je bila slovenistika v zahodnonemški slavistiki potisnjena bolj ali manj ob rob znanstvenega dogajanja in interesa, pa v vzhodnonemški slavistiki skorajda sploh ni prisotna. Bibliografija vzhodnonemških slavističnih publikacij za leta 1946—196724 navaja le dve jezikoslovni recenziji, in sicer Isačen-kooe razprave o brižinskih spomenikih25 in Suanejeoe slovenske slovnice.20 Literarna zgodovina je zastopana le z recenzijo Slodnjakooe nemško pisane zgodovine slov. slovstva,27 dvema priložnostnima člančičema o Ivanu Cankarju'2" in o Kajetanu Koviču-0 ter s Kreftooim prispevkom o Ivanu Cankarju in F. Kleistu,30 Če omenimo še tri recenzije etnografskih del31 in nekaj raztresenih biografik32 pa je pred nami vsa bora slovenistična bera vzhodno-nemške slavistike. Slika bi bila sicer šele popolna, če bi upoštevali tudi samostojne slovc-nistične publikacije in prevode slovenističnih monografij v nemščino ter slo-venistične članke v raznih priročnikih in leksikonih, toda poročilo o njih bi presegalo okvir našega prikaza. Nismo se mogli dotakniti tudi problema 22 O Kopitarju (Wsljb 5. 1953, str. 55-70, W(1S1 2. 1957, str. 1ЯЗ-200, Südost-Forschungen 18. Ј959, str. 89—122. WdSl 5. 1960, str. 292—298), F. Kotniku (ViD 9. 1957. 9. str. 129—50), Miklošiču (Onoma 3. 1956, str. 21—44. prim. Südost-Forschungen 16. 1957, str. 225, Ostdeutsche Wissenschaft 9. 1962, str. 228—255), M. Murku (Osteuropa 2. 1952, str. 515, Grofic Oesterreicher, zv. 15. 1959, str. 175—185, Südost-Forschungen 20. 1961, str. 225—244, prav tam str. 245—247. Zsll'li 50. 1962, str. 255—236), F. Ramovšu (Südost-Forschungen 12. 1955. str. 295—298). 23 Npr. o SR 9. 1946 (Südost-Forschungen 17. 1958, str. 296), poročila J. Matla in T.. Sadnikove z naslovom »Slovenische Literatur-, Kunst- und Sprachwissenschaft, Urkundenforschung und Philosophiegeschichte« v reviji »Blick nach Osten«. 24 Prim, opombo 5. 25 Isačenko, A. V.: Jazyk a pôvod Frizinskych pamiatok. Bratislava 1945 (Ree. R. Traumann v Zs. f. Phonetik und allgcin. Sprachwissenschaft 4. 1950, str. 149—150.) 2" G. O. Svane, Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen 1958. (Ree. II. Peukert v Deutsche Literaturzeitung 80. 1959, stlp. 995—995.) 27 H. Peukert v ZS1 5. I960, str. 616—619. 28 T. Cankar, Am Steilweg. Berlin 1965. Sklepna beseda M. Jühnichen. 211 M. Jähnichen, rec. Kovičevega romana »Ne bog ne žival« v Sonntag 21. 1966, štev. 41. str. 8. 30 Kreft. В.: Cankar und Kleist, Slaviseh-deutsche Wechselbeziehungen auf sprachlichem, literarischem und kulturellem Gebiet. Berlin 1968. 31 ZS1 2. 1957, str. 141—144; Dt. Jahrb. f. Volkskunde 9. 1965, str. 455—456; prav tam 13. 1967, str. 169—171. 32 O Kopitarju (ZSI 3. 1958, str. 136—138; Wiss. Zs. d. Humboldt-Univ. Berlin 17. 1968. 2, str. 213—216; prav tam 17. 1968. 2, 209—212; ZSI 3. 1958, sir. 107-124; Slawisch-deutsche Wechselbeziehungen auf sprachlichem, literarischem und kulturellem Gebiet. Berlin 1968), M. Murku (Karl-Marx-Universität 1409—1959, Leipzig 1959, str. 49—56; ZSI 7. 1962, str. 150; Slavisch-deutsehc Weehselbez.) in F. Miklošiču (ZSI 10. 1965, str. 257—267, ZSI 10. 1965, str. 555—563). znanstvene vrednosti doslej omenjenih člankov ter kriterijev izbora, po katerih so se predstavljale slovenistične monografije nemški znanosti. Kljub temu pa že lahko ob tem prikazu ugotovimo, da slovenistična znanost v sodobni nemški in avstrijski slavistiki ni zastopana niti z osnovno znanstveno dokumentacijo ter da so ostali — z nadvse redkimi izjemami -neopaženi skoraj vsi znanstveni izsledki povojne slovenistike. Ob tej ugotovitvi pa se nam nehote vsiljuje vprašanje, kakšna je dokumentacija — in s tem predpogoji solidnega znanstvenega dela — na drugih slavističnih področjih. Vprašujemo se tudi, ali je bila preusmeritev k jezikom in literaturam večjih slovanskih narodov in literatur za nemško in avstrijsko slavistiko z vidika ekonomije znanstvenega dela res pozitivna ali pa se je z modno omejitvijo na rusistiko morda le sama obsodila na sekundarne znanstvene dejavnosti, se pravi, na preprosto znanstveno recipiranje, saj bo verjetno le v najugodnejšem slučaju lahko uspešno konkurirala z institucijami in z znanstveno-dokumentacijskim aparatom, s katerim razpolaga n.pr. sovjetska znanost. Odgovor na to vprašanje bomo morda našli ob razboru posameznih člankov. 2. Pregled prispevkov 2. 1. Slovanski jeziki i 11 literature 2. 1. 1. Sintaksa Če sta bili v »klasičnem tipu« slavistike v ospredju jezikoslovnega zanimanja predvsem etimologija in historična gramatika, ju je danes zamenjala — pod vplivom strukturalizma in generativne gramatike — sintaksa. Najboljše prispevke o slovanski sintaksi prinaša nedvomno v zli od 110 nemška Z.S7, ki v 5. zvezku objavlja referate simpozija o stavčnili tipih slovanskih jezikov. Osnovni metodološki problem je v bistvu zajet v vprašanju, ali je sploh možno določiti stavčne tipe z metodami strukture lingvistike ali pa je probleme stavčnili tipov možno reševati le z metodami generativne gramatike, ki poleg površinske upošteva tudi globinsko strukturo stavka in njegovih delov. V uvodnem referatu je M. Grepl (str. 662—668) ponovil svoj predlog klasifikacije, ki ga je prvič razvil že leta 1967.33 Po njegovem mnenju je klasifikacija stavčnili tipov možna z analizo štirih binarnih in medsebojno odvisnih (hierarhičnih) konstituivnih elementov stavka: ± personalnost, ± kopulativnost, ± agent-nost, ± intencionalnost. R. Ružička v svojih opombah k pojmu »stavčnega tipa« (str. 680—691) ne oporeka samo liierarhičnosti teh elementov klasifikacije, marveč opozarja na vprušljivost vsake klasifikacije stavčnili tipov, ki 11e upošteva tudi njihovih globinskih struktur. T. P. Lomtev (str. 669—679) podaja splošen pregled kategorizacije stavčnili tipov: ta je odvisna od tega, ali se struktura stavka opisuje na osnovi subjektno-predikatne zgradbe povedi, ali pa po principu sistema z raznimi odnosi. Meritornega značaja se nam zdi 33 M. Grepl. K suščnosti tipov predloženij v slavjanskih jazykah, VJa 1967. 5, str. 60—68. referat M. loičeoe (str. 728—741), ki opozarja nu nevarnost polisemije v terminologija raznih šol generativne gramatike ter na nujnost mednarodnega dogovora o kodifikaciji enoznačne znanstvene terminologije in simbolov generativne gramatike. Za reševanje nekaterih problemov slovenske opisne slovnice se nam zdi premisleka vreden predlog J. Kačale,34 naj bi se tako imenovani »sekundarni predikat«, ki ga večina slovanskih opisnih slovnic doslej označuje le kot »po-vedkov prilastek«, upošteval kot samostojen stavčni člen, saj ni karakteri-ziran le po svojih odnosih s povedkoin, marveč je vsebinsko in formalno (kongruenčnost) povezan tudi z osebkom (= sek. pred. k osebku; tip: Sava teče motna35), oz. predmetom (= sek. pred. k predmetu; tip: Očeta so našli mrtvega,35). Poleg omenjenih referatov je v 3. zv. ZSI objavljenih še več prispevkov o konkretnih in metodoloških vprašanjih (slovanske) sintakse: o odnosu sintakse stavka in sintakse besede (N. Ju. Soedova, str. 692—699), o karakteristiki nominativnih stavkov (A. E. Mihneoič, str. 712—723), o transformacijski metodi v sintaktiki (K. Svoboda, str. 742—746), ter poskus točne opredelitve terminov »formalna struktura« in »funkcija« (O. Leška, P. Novak. str. 724—727). 2. 1. 2. Historična fonologija (glasoslovje), etimologija in onoinastika Metodološko novost na področju, ki smo ga vajeni imenovati »glasoslovje« ali »historično fonologijo«,36 nedvomno predstavlja razprava J. Hamma (IV si J b str. 38—58) o takoim. »3. (progresivni) palatalizacijic.. H. si je osvojil metodo in terminologijo generativne gramatike in z njo razlaga »3. palataliza-cijo« kot morfonološki pojav. Koliko pa se bo mogla ta razlaga tudi uveljaviti, si ne upamo soditi Zanesljive tradicionalne metode pri razlagi glasoslovnih pojavov uporabljata graška slavista H. Schelesniker in L. Saclnik: H. Schelesniker (Anz. str. 13—17) razlaga dubleto гаЬъ ~ rob-u kot rezultat izenačevanja oblik v paradigmi z menjajočo kvantiteto korenskega vokala (NSg. *гйЬъ : GSg. *räbä): a) po oksitoniranem tipu o-jevske sklanjatve z dolgim korenskim vokalom (po analogiji NSg.: > гаЪъ), b) po oksitoniranem tipu s kratkim korenskim vo- 34 J. Kačala, Das sekundäre Prädikat und seine Position in der Struktur des slaviselien Satzes ,str. 700—71t. 35 Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik, III, str. 189 (povedkov prilastek). Obravnavanje »sekundarnega predikata« kot samostojnega stavčnega člena se nam zdi tem bolj primerno tudi glede na enotnost terminologije in metode slovanskih opisnih slovnic, saj je takšna obravnava stavčnih členov predvidena tudi za opisno slovnico ruskega jezika (prim, projekt Osnoyy postroenija opisatel'noj grammatiki sovremennogo russkogo literaturnogo ja-zyka, pod red. N. Ju. Švedovoj. Moskva 1966, str. 161—162). 3,3 Avtorji nekaterih člankov, o katerih poročamo, kljub v bistvu mlado-gramatični metodi uporabljajo fonološko terminologijo, ne da bi si bili popol-nonu na jasnem o vsebini teli terminov. Morda bi bilo za jasnost in preciznost teh sestavkov bolje, če bi uporabljali tudi svoji metodi ustrezne terminologije in bi raje govorili o »glasovih« in ne o »fonemih«, o »refleksih« in ne o »alo-fonili« itd. kalom (po analogiji cas. obl.: > гоЬъ). L. Sadnikooa predvideva v svojem prispevku o refleksu ïi za ide. *ei v lieterosil. poziciji (Anz. str. 1—4) v praslov. tri »alofone«: 'a, ä in 'e(i) (slednji saino v poziciji pred tavtosil. i)\ po premiku zlogovne meje pa se je po mnenju avtorice ozki e »alofona« e(i) »substituiral« s kratkim i-jem (> ь). V istem zvezku Anz. ]>rinaša F. Kopeétty (str. 5—12) etimologijo slovanskega predloga къ, ki je po njegovem mnenju identičen z lokalnim adverbom *кй (prim, scksl. k-0-de) < ide. *kuu 'kjer', H. Andersen pa dokazuje v WdSl (zv. 3, str. 315—550), da je srednjeslovanska ozvočena oblika slovanske propozicije otj, (= o d) povezana s širšim pojavom »voicing sandhi*37 v slovanskih jezikih, o katerem obljublja še obširnejšo študijo. J. Otrqbski je zastopan s tremi etimologijami: stcksl. pčšb (< pè(d)- + inorfem скъ; korenska oblika *cho- (prim, hoditi) < baltoslov. *gä potem ekspresivne aspiracije),38 polsjk. kobieta (= morfološka varianta stpolj. podmi(cz)ka < *pod(7l)-vbj->ika : *ob-(v)i-t-„ka > obitka, izpeljano iz glagolske osnove oiti s prefiksom ko- v prvotnem pomenu '(žensko) pokrivalo')M in stcksl. nynësbnj. in drugi pridevniki na -šbnb, -Иьпъ, kot izpeljanke slovanskih adverbov.40 F. K o peč n y (ZslPh 1. str. 127—128) navaja kot glavni vzrok za uvedbo atematične končnice -m v 1. os. edn. tematičnih glagolov tendenco k vzpostavitvi izosilabizma. Onomastične študije so prispevali: F. Görner (Zur Bildung der Ethnika von russischen Ortsnamen II, ZslPh 1, str. 42—65), G. Schlimpert in T. Wit-komski (Namenkundliches zum »Rethra«-Problem, Z Sl 4, str. 529—544) in O. Kronsteiner (Der Flullname Leoben, Wsljb, str. 116—120). 2. 1. 5. Staroeerkvena in cerkvena slovanščina Y graškem Anzeiger ju für slaoische Philologie, ki med vsemi nemškimi slavističnimi revijami posveča največ pozornosti problemom stcksl. in eksl. jezika in literature, objavlja R. Aitzetmiiller (str. 102—117) variante stcksl. Coclexa Suprasliensisu po nekem kijevskem zborniku iz 16. stol.41 Drugo edicijo je priredila E. Blahooa (Anz., str. 74—101), ki objavlja po rusko eksl. rokopisu 16. stol.42 razmeroma pozen, vendar po svojem jeziku zelo arhaičen prepis stcksl. prevoda homilije Jan. Zlatousta Ek thaumatön epi tä tlmümata. Tudi ostali dve zahodnonemški reviji posvečata vsaka po dva članka stcksl. problematiki: V ZslPh (zv. 2. str. 533—349) proučuje H. Rosel vsebino in predloge največjega zbornika stcksl. pridig, iako imenovanega Mihanooičeoega homilijarja, ter ugotavlja, da so homilije, zbrane v tem zborniku, sicer večinoma prevodi grških predlog, da pa bi bilo pri nekaterih anonimnih spisih misliti tudi na slovanske avtorje. Vendar se nam zdi, da avtor še ni upošteval vseh možnih virov in 37 O terminologiji prim WdSl zv. 3, str. 329, op. 30. 38 Aksl. pčšb und Verwandtes, WdSl 14. 1969. 3, str. 312—514. 30 Poln. kobieta. ZslPh 34. 1969. 2, str. 347—349. 40 Aksl. nynësbnb usw. ZslPh 34. 1969. 2, str. 550—355. 41 N. I. Petrov, Opisanie rukopisnyx sobranij naxodjaščixsja v gorode Kieve, štev. 117. 42 Državna biblioteka im. V. T. Lenina v Moskvi, sign.® 173, štev. 47. predlog. Študija B. Panzerja (ZslPh zv. t. str. 66—88) o disputacijah v Kon-stantinovem žitju (Vita Constantini) zanika avtentičnost sporočenih disputacij Konstantina-Cirila, jim pripisuje le literarno funkcijo kot vsebinski klimaks, ki naj bi ponazoril notranjo rast in usposabljanje Konstantina za slovansko misijonsko delo, ter zavrača Grivčevo hipotezo o obstajanju grških razprav prvega slovanskega misijonarja, ki naj bi jih bil uporabljal pisec žitja. Verjetno pa je Panzer le premalo upošteval tudi okoliščino, da so bila ta žitja namenjena razmeroma preprostim bralcem, ter podcenjuje probleme, ki bi bili nastali pri reeipiranju teoloških besedil, če bi ta bila napisana na ravni, kot jo predpostavlja 15. Panzer. V Wehl raziskuje 11. Humbach (zv. 4. str. 331—353) odnose med lat. teološkim terminom misericors ter slovanskim in gotskim kalkom armaliairts in milosrzch, II. Wissemann (zv. 4. str. 595—405) pa slovanske prevode izraza epioûsios v četrti prošnji očenaša. 2. 2. 0. j u ž n o s 1 o v a n s k i jeziki in literature 2. 2. I. Srbski in hrvaški jezik in literatura W. Lehfeld in B. Finka (WdSl 1, 26—46, 2, 174—192) skušata razviti čimbolj poenostavljeno tipologijo akcentskih premikov v srbohrvaščini, s pomočjo katere naj bi bilo v eventualnem slovarju srbskega oz. hrvaškega jezika mogoče z minimalnim številom grafičnih znamenj karakterizirati akcentske premike v vseh oblikah posameznih besed. M. Majetič (Anz., str. 62—75) navaja na osnovi številnih citatov, pretežno iz sodobne literature, notranje jezikovne razloge za uporabo osebnega namesto povratnega zaimka v srbohrvaškem jeziku, ni se pa dotaknil problema stilne vrednosti in frekventnosti tega sti-lcina v posameznih plasteh jezika. Ch. Vasilev (ZslPh I. str. 104—124) raziskuje srbsko aleksandreido ter skuša z nadrobnejšo statistiko določiti posamezne jezikovne plasti in predloge. Posebej je treba omeniti prizadevanja dunajskega instituta za slavistiko, ki je posvetil svojo znanstveno pozornost morda najbolj zanimivemu, gotovo pa najbližjemu predmetu znanstvenega raziskovanja, ki ga ima avstrijska slavistika tako rekoč pred vrati, namreč slovanskim etničnim skupnostim v Avstriji in njihovim jezikom. Tako je prispeval G. Nemelkomski (Wsljb 94 do 113) prvi sintetični pregled narečij gradiščanskih Hrvatov. Želeti bi bilo, da bi se avstrijska slavistika v vse večji meri zavedala te svoje naloge in da bi pri raziskovanju teh problemov uporabljala tudi sodobnejše metode in klasifikacijske kriterije. Oba literarnozgodovinska članka s področja srbohrvatistike, ki sta objavljena v zadnjem letu, sta posvečena hrvaškemu in srbskemu ekspresionizmu. Madžarski slavist A. Angyal opisuje v Österreichische Osthefte« vsebino 4:1 Oesterr. Osthefte. Mitteilungsorgan des österreichischen Ost- und Süd-osteuropa-Instituts 11. 1969. 1, str. 1—12. »avantgardistične« revije bratov Micičevih, Zenit (1921 -1926); v WdSl pa daje V. Zmegač (zv. 2, str. 113—135) nekoliko esejističen pregled hrvaškega ekspresionizma in njegove poetike. 2. 2. 2. Bolgarski jezik in literatura Bolgarsko jezikoslovje je zastopano le z dvema krajšima dialektološkima prispevkoma {Chr. Vasileo, Anz. 18—21; M. Mladenov, WdSl 1. str. 47—50). Literarnozgodovinski prispevki segajo od jubilejnega orisa ciril-metodi-jevske tradicije v bolgarski literaturi (D. Petkanova, ZSl zv. 4, str. 495—500) prek razprave o nacionalni problematiki pri Paisiju Ililandarskem (D. Kul-mann, WdSl zv. 2, str. 157-155) do dveh prispevkov D. Slatkova: o novejši bolgarski avantgardistični literaturi (ZslPh zv. 1, str. 7—34) in o sodobnem bolgarskem pesniku A t ana su Dalčeou (ZsIPli zv. 2, str. 254—276). V kratki analizi jezikovnih plasti Trojanske pripooedi v Manssejevi kroniki ugotavlja nadvse plodni Clir. Vasileo (ZslPh zv. 1. str. 55- 40), da oba rokopisa, novgo-rodski in vatikanski, po vsej verjetnosti izvirata iz skupne srednjebolgarske predelave tega mednarodnega motiva. 2. 3. Z a h o d n o s 1 o v a n s k i jeziki in literature 2. 3. I. češki jezik in literatura Tudi češko jezikoslovje je zastopano le z dvema prispevkoma: ./. Otakar (WdSl zv. 1. str. 75—81) objavlja kratko notico o najdbi češkega slovarja iz 1. 1768 in o njegovem avtorju Vâclavu Wiedemannu, v ZsIPli pa je priobčil U. Bamborschke (zv. t. str. 98—105) nekaj etimoloških pripomb o besedišču staročeškega epa o Tristanu (nadba, prak, promena, škripdček, orhcab). F. Repp raziskuje v Wsljb (str. 71—93) staročeško pesem »Slovo do sveta stvorené« in ugotavlja, da je ohranjeni zapis iz druge polovice 13. stol. (Cod. A. LVH. 1. stolnega kapitla pri sv. Vidu v Pragi) prepis starejšega originala. Pesnitev je po vsej verjetnosti nastala pod vplivom latinske srednjeveške igre Ludus de adventu et interitu Antichristis iz Tegernseeja. V svojem razmišljanju o tipoloških karakteristikah čeških pravljic opozarja K. Ilorâlek (ZSl zv. 1, str. 85—109) na to, da l)i upoštevanje zgolj tipoloških kriterijev lahko privedlo ob konkretnih pravljicah do napačnih sklepov. Zato je, kot nazorno dokazuje ob primeru treh čeških pravljic, nacionalne in regionalne posebnosti posameznih tipov možno določiti le po tem, če se poleg tipologije poda še splošna karakteristika pravljice, v kateri se le-td postavi v konkretni geografski in zgodovinski prostor in v njegov nadnacionalni okvir. Posameznim osebam so posvečeni prispevki J. Polâka (ZSl zv. 2, str. 266 do 270) o Petru Bezruču in njegovih Šlezijskih pesmih, M. Grygarja (ZSl zv. 2, str. 199—223) o Vladislaou Vančuri in njegovem romanu »Pekar Jan Mar-lioul« ter L. Zeilooe o pomenu češkega jožefinista Františka Jana Tomse za razvoj češkega jezika. (ZSl zv. 4, str. 597—608). Pomembnost poljske literature in sodobnega poljskega jezikoslovja se nikakor ne odraža v prispevkih, priobčenih v zadnjem letniku nemških slavističnih periodik. Poleg dveh priložnostnih zapisov — paberkovanja St. Kol-buszemskcga (ZslPh zv. 1, str. 89—97) o odrazu bitke pri Legnici v poljski literaturi in bibliografske opombe M. Nierleja (Anz., str. 59—61) o doslej neo-paženem poljskem prevodu baročne pridige Concio de oestitu et fruciu hae-resorum SI. Sokolomskega. natisnjenem v knjigi »Postilla Orthodoxa M. Bialo-brzeskega. — je najti le še zgolj faktografsko naštevanje nekaterih stilnih sredstev St. Przi/bijszemskega (A. Slupski, WdSl zv. 4, str. 354—377), ki pa tega pisatelja nikakor ne karakterizirajo, saj bi se ista stilna sredstva dala najti skoraj pri vsakem drugem avtorju. Tudi več ali manj esejistični oris sodobne poljske proze, ki ga je priobčil J. Bu j nom ski (WdSl zv. 2. str. 193 do 214), ne prinaša bistveno novih odkritij. Na nivoju sodobne poljske lingvistike se giblje le analiza E. Wiese (ZSI zv. 1. str. 51—68) o strukturi nedoločno-osebnih stavkov v sodobnem poljskem jeziku. 2. 3. 5. Manjši zahodnoslovanski jeziki Vzhodnonemška Akademija znanosti in umetnosti in berlinski Institut za sluvistiko se posebej zanimata za zahodnoslovanske jezike, ki se po svoji geografski legi in glede na ogroženost naravnost vsiljujejo kot znanstvenoraziskovalni predmeti. To so predvsem Lužiški Srbi, ki so z ustanovitvijo posebnih institutov v Budišinu in Leipzigu dobili dva raziskovalna centra, ki sta dosegla s svojimi znanstvenimi izsledki in publikacijami zavidljive uspehe.44 Sad tega dela je n.pr. tudi objava zapisov narečnega blaga Lužiških Srbov (R. Lützsch, ZSI zv. 2, str. 175—198). Pred dvema letoma je izdal F. Hinze v seriji Veröffentlichungen des Institutes für Slawistik der DAW dva pomembna protestantska priročnika (peri-kopi in pesmarica) iz srede 16. stol.45 J. Zieniukoma, ki v ZSI (zv. 1, str. 77—85) raziskuje jezik teh dveh literarnih spomenikov, ugotavlja, da vsebujeta zarodke samostojne knjižne norme, ki bi se ob upoštevanju elementov kašub-skega in slovinskega pogovornega jezika utegnila razviti v osnovo novega slovanskega knjižnega jezika, če tega razvoja ne bi nasilno zatrla germanizaeija. F. Ilinze (ZSI zv. 1, str. 69—72) navaja zanimiv primer, da je iz osebnega imena Arndt nastala slovinska narečna beseda a"rnt s pomenom 'knjiga prerokb'. S študijem zahodnoslovanskih jezikov je tesno povezano raziskovalno delo na področju neško-slovanskih jezikovnih stikov, s katerimi si je vzhodno- 44 Prim. II. Schuster-Šemc, 20 juhre sorabistiseher Sprachwissenschaft, ZSI 14. 1969. 3, str. 348—356. H. II. Bielfeldt, Die slawischen Sprachen und Literaturen in der DDR, ZSI 14. 1969. 3, str. 325—347. 45 F. Hinze, Die Smolsiner Perikopen. Veröff. Nr. 41. Berlin 1967. nemška slavistika pridobila dobršen del svojega dobrega imena. K. Müller je zbral v ZSl (zv. 4, str. 545—576) slovanske izposojenke za poimenovanje stirooke (Lactarius deliciosus) v vzhodnonemških narečjih, v istem zvezku (str. 577—581) pa obravnava F. Hinze slovinske izposojenke v nemščini na področju zimskega ribolova. 2. 4. Vzhod n oslovanski jeziki in literature 2. 4. t. Ruski jezik in ruska literatura V zadnjem letniku nemških slavističnih periodik so razmeroma številni prispevki o kompleksni problematiki slovanskega glagola oz. ruskega aspekta. J. Ferrel (Wsljb, sir. 1—11) raziskuje pogoje, v kuterih se pri aspektni derivaciji s sufiksom -/ioaj/ v sodobni ruščini zamenjata vokala /o/ in /o/ ob koncu glagolskega korena z glasom /a/. Isti glagolski kategoriji in semantičnim razlikam pri glagolih tega tipa v češčini iii v ruščini posveča svojo pozornost tudi 1. Černov (ZSl zv. 1, str. 45—50). Domneva, da je vzrok za produktivnost in razširjanje imperfektivnih glagolov treba diahronično iskati v izgubi pluskvamperfekta, saj so ti glagoli nekoč izražali predčasnost. Ta pluskvam-perfektni pomen se je v sodobni ruščini delno še ohranil, medtem ko se je v sodobni češčini popolnoma izgubil. K. Trost (Anz., str. 26—58) objavlja prvo nadaljevanje obširnejše študije o vplivu glagolskega vida in glagolskega dejanja na pomen adverbialnih participov na -'a v ruščini. S področja sintakse je priobčil R. Riižička (ZSl zv. 5, str. 747—758) transformacijsko analizo kongruenčnih območij (Kongruenzdomänen) v ruščini. Članki o ruski literaturi so tako številni iu raznorodni, da bi bilo težko poročati o njih kaj več kot informativno. Značilno za skoraj vse obravnavane članke pa je, da pisci le redko uporabljajo literarnoznans/Dene metode, tega predmeta se lotevajo pretežno z literarno zgodovinskih perspektiv ali pa celo z ozkega ideološkega vidika. Slednje velja predvsem za vzhodnonemško ru-sistiko, ki se le počasi in s precejšnjo zakasnitvijo — tudi v primerjavi s sodobno literarno znanostjo v Sovjetski zvezi — oddaljuje od ozkih koncepcij socialističnega realizma in zgolj sociološke interpretacije literature.40 Prispevki obravnavajo — v kronološkem redu — naslednje probleme in osebnosti: idejo napredka v literaturi ruskega razsvetljenstva (H. Graßhoff, ZSl zv. 5, str. 444—452), napitniee iz časa Petra I. (A. V. Pozdneeo, Wsljb. str. 12—22), vire »kozmološke« lirike Lomonosova (IV. Schamschula, ZslPh zv. 2, str. 225—253), opombe h Kantemirooemu prevodu Anakrcona (D. Schenk, ZsIPli zv. 1, str. 125—126), dvanajst pisem V. A. Žukooskega (objavila 11. Eichstädt. WdSl zv. 5, str. 294—311), opombe k realizmu N. P. Ogareoa (К. Runge. ZSl zv. 4, str. 582—590), o funkciji nemščine kot stilnega sredstva pri M. Coetaeoi (G. Wytrzens, Wsljh str. 59—70), o vplivu Bloka na pesniško ustvarjanje K. Paustooskega (N. Sillat, ZSl zv. 2, str. 240—252), o dveh virih so- 40 Prim. E. Pracht, Aktuelle Aufgaben den Theorie des sozialistischen Realismus, ZSl 14. 1969. 3, str. 386—399. vjetske lirike: ruski folklori in evropskem romanu (F. Mireau, ZSI zv. 3, str. 409—414), o literarnem oblikovanju junakov v sodobni sovjetski prozi (A. Iliersche, ZSI zv. 3, str. 400—408) idr. 2. 4. 2. Recepcija slovanskih literatur Posebno področje nemške (in deloma tudi ostale neslovanske) slavistike je že od nekdaj predstavljal študij literarnih vezi slovanskih literatur z drugimi evropskimi literaturami. Če je v začetku te znanstvene panoge obstajalo raziskovalno delo v bolj ali manj tendencioznem odkrivanju vplivov (»vplivo-slovje«), v preprosti deskripciji kontaktov, recipiranega idejnega in literarnega blaga ter v zbiarnju drugega faktografskega gradiva, se v zadnjem času z redkimi izjemami uveljavljajo metodološki prijemi, ki izhajajo iz notranje strukture sprejemajoče literature, upoštevajo njeno zrelost za recepcijo ter obravnavajo kot edini relevantni in signifikantni dejavnik prav preoblikovanje in prilagajanje sprejetega literarnega in idejnega blaga strukturam sprejemajoče literature in njegovo integracijo v to novo celoto. Toda tudi na tem področju zaostajajo članki, o katerih poročamo, za splošnim znanstvenim razvojem. T.e M. Baade (ZSI zv. 1, str. t—11) se v svojem članku o osnovnih vprašanjih prevajanja Blokove poezije v nemščino zaveda te problematike. Y ostalih prispevkih je zbrano pač v bolj ali manj tradicionalnem smislu in na bolj ali manj tradicionalen način gradivo za zgodovino recepcije slovanskih literatur: o Plehanovu v Nemčiji (M. Wegner, ZSI zv. 3, str. 429—443), o doprinosu F. Bodenstedta k spoznavanju M. Lermontova v Nemčiji (R. Gregor, ZSI zv. 2, sir. 224 -232), o češki dramatiki v avstrijski in nemški literaturi (M. Jährlichen, ZSI zv. 1. str. 12—36), o odrazu sovjetske literature v publicistiki nemškega delavskega gibanja (II. Fliege. ZSI zv. 3. str. 415—428). V svojih opombah k poročilom o Rusiji ob začetku novega veka obljublja E. Donnert (ZSI zv. 1, str. 57—44) obširnejšo študijo o tej problematiki, v kateri bo obravnaval tudi potopise Vipavčana S. Herbersteina. 2. 5. Zgodovina s 1 a v i s t i k e Priobčeno je gradivo o A. Briicknerju (G. Wytrzens, Wsljb str. 149—150) s posthumno izdajo njegovega rokopisa o Zlatem veku poljske literature (W. Berbelicki, T. Ulemicz, Wsljb str. 126—148), dve pismi ./. Dobrooskega G. van Srvietenu (W. Schamschula, Wsljb str. 121—125) ter razprava o doprinosu indogermanista A. Schleicher ja k razvoju baltistike (J. Dietze, ZSI zv. 5, str. 591—597). Posebej je treba omeniti temeljito razpravo W. Zeila (ZSI zv. 1, sir. 109—127) o odnosih Kopitarja, Dobrooskega in njegovih čeških sodobnikov s krogom praškega filozofa B. Bolzana, v kateri je objavljeno doslej neznano gradivo iz čeških arhivov. 3. Če si skušamo ob koncu dati odgovor na vprašanje, ki smo si ga v začetku zastavili, ali je nemška in avstrijska slavistika danes še^ sposobna, da uspešno sodeluje pri razvijanju slavistične znanosti, bomo ob vsej problematičnosti, ki jo take posplošene sodbe že same po sebi vsebujejo, morda vendarle mogli ugotoviti naslednje: v času, ko je za solidno znanstveno delo neogibno potrebna obširna znanstvena dokumentacija, ki je znanstvenik zasebnik ne more več opraviti sam, se razvija znanost le v onih centrih, ki tako dokumentacijo tudi omogočajo. Zato precejšnji del obravnavanih člankov po svoji metodi, zastavljeni tematiki in glede na upoštevano znanstveno literaturo zaostaja za splošnim razvojem slavistike ali pa le parafrazira in rezimira že znane izsledke. Resnične doprinose k razvoju slavistične znanosti pa vsebujejo le prispevki tistih znanstvenikov in znanstvenih institucij, ki se zavestno omejujejo na delovna področja, na katerih je tudi s skromnimi sredstvi in v težkih delovnih pogojih sploh še možno slediti znanstvenemu razvoju. S tega vidika se nam zdi še toliko bolj nerazumljivo, zakaj se posamezni znanstveniki slavisti raje zadovoljujejo z recepcijo rezultatov več ali manj modne rusistike, vse bolj pa zanemarjajo študij jezikov in literatur manjših slovanskih narodov. Erich Prune Filozofska fakulteta, Gradec UDK 886.3 Gregorčič 3.03:016 SIMON GREGORČIČ V NEMŠKIH PREVODIH BIBLIOGRAFIJA /. Abecedni pregled prevodov Cesarski razglas 1. Des Kaisers Aufruf. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. Reichspost, 3.10. 1915 (nedeljska priloga). 2. Isto. SKuSL, str. 25 si * Cas 3. Die Zeit. Prev. -n- [= Anton Funtek?]. LZtg, 102/1883,88,741. Človeka nikar! 4. Nur keinen Menschen. Prev. Arthur Brehmer. Von Pol zu Pol, 1/1884, Gl. LZ, 4/1884, 7, 448 (= 1. 7. 1884). 5. Isto. SA, str. 222—224. 6. Den Menschen schaffe nimmermehr! Prev. -n- [= Anton Funtek]. LZtg, 120/1901,159,1329 (= 15.7.1901). Dekletova molitev 7. Des Mädchens Gebet. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. SKuSL, str. 28 sl. 8. Isto. AsD, str. 20 sl. 19 — Slavistična revija Divna noč 9. Gute Nacht! Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 47 sl. Domovini 10. An die Heimat. Prev. -n- ]= Anton Funtek]. LZtg, 121/1902, 202, 1663 (= 3. 9. 1902). 11. An die Heimat. Prev. Ružica [Dončevič]. Die Drau, 36/1903,160,10. 12. An die Heimat. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 6 sl. Hajdukova oporoka 13. Das Testament des Hayduken. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 17—22. Izgubljeni cvet 14. Prev. I. K. Winifried |= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, Gl. Kres, 3/1883,2,119 (= 1.2.1883). 15. Die verlorene Bliithe. Prev. Y. [=Fran VidicJ. ATbl, 12/1897,138, (= 19.6.1897). Gl. LZ, 1897, 446 sl. Jeftejeva prisega 16. Jephtes Schwur. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 13—16. Moč ljubezni 17. Der Liebe Macht. Prev. L K. Winfried [= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1883,7,9 (= 15.2.1883). 18. Die Macht der Liebe. Prev. Ružica [Dončevič]. Slavonisehe Presse, 19/1903,295,7. Mojo srčno kri škropite 19. Sprengt aus meines Herzens Borne. Prev. I. K. Winfried [= Igo Kaš|. Slavische Rundschau, 2/1883,7,9 (= 15.2.1883). Na bregu 20. Am Strande. Prev. I. K. Winfried ]= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1883,8,8 (= 22.2.1883). Napitnica 21. Trinklied. Prev. Ružica [Dončevič)]. Slavonisehe Presse, 19/1903,295,8. Na polju (Iz tisoč rož presladek duh) 22. Im Hain. (Aus tausend Rosen süßer Duft). Prev. Gojinir Krek. SA, str. 226. Naša zvezda 23. Unser Stern. Prev. Rudolf Leonograd [= dr. Rudolf v. Andrejka], ATbl, 30/1915,501, pril. 1 (=24. 12. 1915) (božična prilogj). Gl. LZ, 36/1916.3,142. 24. Isto. AsD, str. 12. 25. Er kommt nicht. Prev. I. K. Winfried [= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1883,7,9 (= 15.2.1883). 26. Vergebliche Sehnsucht. Prev. Rudolf Leonograd [= dr. Rudolf v. An-drejka]. АТЫ, 30/1915,501, p ril. I (=24.12.1915) (božična priloga). Gl. LZ, 36/1916,3, 142. 27. Er kehrt nie wieder. AsD, str. 16. Odlikovanje 28. Die Auszeichnung. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. Reichspost, 3. 10. 1915 (nedeljska priloga). 29. Isto. SKuSL, str. 56 sl. Oljki 30. An den Ölbaum. Prev. A|nton] Funtek. LZtg, 113/1894,230,1955 sl. 51. Isto. ö-uR, 16/1894,325—328. Gl. LZ, 1894,638—640. 32. Isto. LZ, 14/1894, 10, 638 sl. 33. Isto. SA, str. 227—230. 34. Isto. АТЫ, 51/1916,102,5 sl. (=15.4.1916). 55. An den Ölbaum. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 29—34. 36. [Im Land des Ölbaums und der Reben...] Mladika, 2/1921,21/22, ovitek, 5. O nevihti 57. Das Gewitter. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 27 sl. Pastir 38. Der Ilirt. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 8 sl. Pogled v nedolžno oko 39. Blick in ein unschuldiges Auge. Prev. -n- [= Anton Funtek], LZtg, 122/1903, 87, 749 (= 18. 4. 1903). Gl. LZ, 23/1903, 320 in 383. 40. Das unschuldige Auge. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. AsD, str. 14 sl. Pozabljenim 41. Den Vergessenen. Prev. I. K. Winfried ]= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1883,7,9 (= 15.2.1883). 42. An die Vergessenen. Prev. R|udolf] A[ndrejka[. LZtg, 122/1903,249,2151. 43. Der Toten Tag. Prev. Rudolf v. Andrejka. Reichspost, 31.10.1915. 44. Den Vergessenen. AsD, str. 18 sl. 45. Die Vergessenen. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 35 sl. (Predsmrtnice) 46. Vor dem Tode... Prev. Ružica [Dončevic]. Slavonische Presse, 19/1905,295,8. »Prijatelj« in senca 47. »Freund« und Schatten. Prev. Gojmir Krek. SA, str. 225. Pri jezu 48. Am Wehr. Prev. Ivan Pregelj. A—K. str. 57—59. Projekt 49. Projekt. Prev. Gojmir Krek. SA, str. 226 sl. 50. Projekt. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 46. Rabeljsko jezero 51. Der Raibier See. Prev. L. P. АТЫ, 18/1905,201,2 sl. (= 5.9.1905). Sadim, sadim si lovor 52. Ich pflanzte einen Lorberbaum. Prev. Ružica [Dončevic]. АТЫ, 18/1905,295,11 (= 24.12.1905). Sam 53. Allein. Prev. V. ]=Fran Vidic]. ATbl, 12/1897,138, (= 19.6.1897). Gl. LZ, 1897,446 sl. 54. Der Einsame. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 40 55. Allein. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. AsD, str. 15. Sedim tu poleg statev 56. Ich sitz', ich sitz' am Webestuhl. Prev. Ružica [Dončevic]. АТЫ, 18/1905,295,12 (= 24.12.1905). Soči 57. Am Isonzo. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. Reichspost, 2. 7.1915. 58. Isto. Sarajevoer Tbl, 6.7. 1915. 59. An den Isonzo. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. LZ, 56/1916,3, 142—144. 60. Isto. (Odlomek). Tagespost, 11.6.1916. 61. An die Soča. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. SKuSL, str. 17—19. 62. An die Soča. Prev. -n- [= Anton Funtek]. LZtg, 134/1915,161,1185 (= 17.7.1915). 63. Isto. LZ, 36/1916,5,142—144: popravek 192. 64. An die Soča. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 45—45. 65. Hrvatska obrana, 15/1916,62, I; 65, I. 66. An die Soča. (Odlomek). ] A, str. 49 sl. Spominčice 67. Vergißmeinnicht. Prev. Ružica |Dončevič]. Slavonisehe Presse, 19/1905,295,8. Spovednici 68. An den Beichtstuhl. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 25—26. Srce človeško — sveta stvar 69. Des Menschen Herz ein heilig Ding. Prev. Л. M. |= Franjo Selak]. АТЫ, 14/1899,294, (= 23.12.1899). 70. Das Menschenherz, ein Heiligtum. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 41 sl. Srce sirota 71. Prev. I. К. Winfried 1= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, Gl. Kres, 3/1883,2,119 (= 1.2.1883). Sveta odkletev 72. (Entfluchung der Welt). (Odlomek). Prev. dr. Franz Selak. Kroatische Revue, 1/1882,20. Tone sonce, tone 73. Es sinkt, es sinkt die Sonne. Prev. Ružica [Dončevič]. АТЫ, 18/1905,295,11 (= 24.12.1903). Ujetega ptiča tožba 74. (Die Klage des gefangenen Vögleins). (Odlomek). Prev. dr. Franz Selak. Kroatische Revue, 1/1882,22. 75. Des gefangenen Vogels Klage. Prev. -n- [= Anton Funtek], LZtg, 125/1906,82.745. 76. Des gefangenen Vogels Klage. Prev. Ivan Pregelj. A—K, str. 10—12. V celici 77. In der Zelle. Prev. V. |=Fran Vidicj. АТЫ, 12/1897,158, (= 19.6.1897). Gl. LZ, 1897,446 sl. Velikonočna, 78. Osterlied. Prevajalec ni imenovan [= Franjo Selak). АТЫ, 8/1895, 75, (= 1. 4. 1893). 79. Osterlied. Prev. Fran Selak. ATbl, 19/1904,76,9 (= 2.4.1904). Vinski duhovi 80. Die Geister des Weines. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. AsD, str. 17. V mraku 81. In der (Abend-)Dämmerung. Prev. I. K. Winfried | — Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1883,8,8 (=22.2.1885). Vojakove neveste poroka 82. Die Hochzeit der Soldatenbraut. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. SKuSL, str. 54 sl. V pepelnični noči 83. Prev. I. K. Winfried |=Igo Kaš]. Slavische Rundschau, Gl. Kres, 3/1883,2,119 (= 1.2.1883). 84. In der Aschermittwochnacht. Prev. Leopold Kizler. MZtg, 60/1920,31,2. Za dorn med bojni groin! 85. Im Schlachtenbrand fürs Vaterland. Prev. dr. Rudolf v. Andrejka. Reichspost, 5. 10. 1915 (nedeljska priloga). 86. Im Schlachtenbrand. Prev. Rudolf Leonograd [= dr. Rudolf v. Andrejka]. ATbl, 30/1915,301, p ril. I (=24.12.1915) (božična priloga). Gl. LZ, 56/1916, 5,142. 87. Isto. SKuSL, str. 50 sl. Zaostali ptič 88. Der zurückgebliebene Vogel. Prev. I. K. Winfried |= Igo Kaš]. Slavische Rundschau, 2/1885,8,8 (= 22.2.1885). 89. Der zurückgebliebene Vogel. Prev. Helmar Wilbus ]= Wilhelm (Viljem) Urbas]. O-uR, 21/1897,3,201. Gl. LZ, 17/1897,377. 90. Der zurückgebliebene Vogel. Prev. Lilly Nowy ]=Lili Novy]. Morgenblatt, 41/1926,208,10 (=22.8.1926). Z grobov (Kako evetete, duhtite lepo) 91. Dornen. (Wie pranget ihr schön, ach, wie duftet ihr siill). Prev. Gojmir Krek. An der schönen blauen Donau, 8 1893,21.497 (= 1.11.1893). Gl. LZ, 15/1893,771 -m.p. [= Miroslav Premrou]. 92. Isto. LZ, 13/1895,12,771. 95. Isto. SA, str. 225. Z grobov (Na tiho selišče nekdanjcev) 94. Von den Gräbern. (Es treibt auf die einsamen Gräber). Prev. Franz Selak. SA, str. 224 sl. 95. Isto. JA, str. 50. Znamenje 96. Der Bildstock. Prev. -n- [= Anton Funtek]. LZtg, 120/1901,159,1529 (=15.7.1901). Daritev (Daritev bodi ti življenje celo) 97. Opfer. (Dein Leben sei ein Opfer bis zum Grabe). Prev. Mina Conrad-Evbesfeld. Der Gral. Essen. 1920/21, str. 520. Mavrica (Biserna lestva se vzpenja v oblak) 98. Der Regenbogen. (Glitzernde Stufen erklimmen die Höh'). Prev. Minu Conrad-Eybesfeld. Der Gral. Essen. 1920/21, str. 521. 2. Imensko kazalo prevajalcev A. M. gl. Selak, dr. Franjo. Andrejka, dr. Rudolf (psevdonim: Rudolf Leonograd) (1880—1948) 1, 2, 7, 8, (25), 24, (26), 27, 28, 29, 40, 42, 45, 44, 55, 57, 58, 59, 60, 61, 80, 82, 85. (86), 87. Brehmer, Arthur (psevdonimi: Robby Jones; Charles K. Blunt; Karl von Rie-gersheim) (1858—1923) 4, 5. Conrad-Eybesfeld, Mina (Mina; Wilhelmina) Baronin (1895— ) 97, 98. Dončevič, Ružica (psevdonim: Ružica) (11, 18, 21, 46, 52, 56, 67, 75). Funtek, Anton (šifra: -n-) (1862—1932) (3), (6), (10), 30, 31, 32, 33, 34, (39), (62), 63, (75), (96). Kaš, Igo (psevdonim: I. K. Winfried) (1855—1910) (14, 17, 19, 20, 25, 41, 71, 81, 85, 88). Kizler, Leopold 84. Krek, Gojmir (1875—1942) 22. 47, 49. 91, 92, 93. L. P. gl. (Luka Pintar?) Leonograd, Rudolf gl. Andrejka, dr. Rudolf M.(ann) A.(rmer) gl. Selak, dr. Franjo -n- gl. Funtek, Anton Novy, Lili (rojena pl. Haumeder) (1885—1958) 90. Nowy, Lilly gl. Novy, Lili (Pintar, Luka) (šifre: S. P. H. = Svitoslav Pintar Hotaveljski; »Y«; L. P.) (1857—1915). 51. Pregelj, dr. Ivan (psevdonimi: Ivo Zoran; I. Mohorov; P. Petrič) (1883—1960) 9, 12, 13, 16, 35, 37, 38, 45, 48, 50, 54, 64, 68, 70, 76. Ružica gl. Dončevic, Ružica Selak, dr. Franjo; Dr. Franz (Fran) Selak (šifre: F. S., Fr. S., A(riner) M(ann); T.) (1847-1906) gl. SBL s.v. Selak, Franjo (69), 72, 74, (78), 79, 94, 95. Urbas, Wilhelm (Viljem) (psevdonim: Ilelmar Wilbus) (1851— ) 89. V. gl. Vidic, dr. Fran Vidic, dr. Fran (šifra: V.) (1872— ) (15, 53, 77). Wilbus, Helniar gl. Urbas. Wilhelm (Viljem) Winfried, I. K. gl. Kaš Igo Brez imena prevajalca 36, 65, 66. 5. Citirane knjige 1. ANDREJKA, Dr. Rudolf von: Slovenische Kriegs- und Soldatenlieder. Aus Kunst- und Volksdichtung. Ins Deutsche übertragen von Dr. Rudolf von Andrejka. Verlag der Katoliška Bukvama, Druck der Katoliška Tiskarna, LAIBACH 1916; gr. 8», 67 s. + 17 Bild. (dav. F färb.). Kratica: SKuSL (2, 7, 29, 61, 82, 87). Recenzije: DS, 29/1916, 214 sl. Dr. Ivan Pregelj. LZ, 36/1916,352 Dr. J[anko] S[lebinger], Č, 10/1916,275—275 A. U. Sn, 14/1916.255 Jos. Kostanjevee. Jahrbuch Deutscher Bibliophilen für 1917. Hrsg. v. HANS FEIGE. Wien, 5.1., str. 116. LZ. 57/1917, priloga Naša knjiga, št. 2. str. 8. 2. Andrejka. Dr. Rudolf von: Aus slovcnischen Dichtungen. Deutsche Ubersetzung: Dr. Rudolf von Andrejka. Im Selbstverlag (in Kommission bei Kleinmayr & Bamberg) LJUBLANA 1952; gr. 8°, 47 str. K.: AsD (8, 24, 27, 40, 44, 55, 80). R.: LZ, 52/1952,9,575, sl. J. A. G. [= Joža Glonar]. 5. JOVANOVIC, Katarina (1869—1954); Jugoslawische Anthologie. Dichter und Erzähler. Herausgegeben von Katarina A. Jovanovič. Eingeleitet von Pavle Popovič. Schlußwort von Hermann Hiltbrunner (1895—1961). Zürich, Leipzig und Stuttgart: Rascher & Cie. 1952; XXIV, 512 S. 8». K.: JA (66, 95). R.: J, 12/1951,298,8 Alfonz Gspan. S, 59/1951,294,4 Tone Potokar. Ungarische Jahrbücher. Hrsg., v. Jul. v. Farkas. Berlin, Bd. 15,1933, s. 381. 4. Krek, Gregor: Slavische Anthologie. In deutschen Übersetzungen. Mit Einleitung von Gregor Krek. Stuttgart: J. G. Cotta [1895|; 246 s. 8°. (Cotta'sche Bibliothek der Weltliteratur, Bd. 250). K.: SA (5, 22, 33, 47, 49, 93, 94). R.: LZ, 1893,321 sl. R|ajko) P[erušek]. 5. Pregelj, Ivan: Adria-Klänge. Auswahl aus den Gedichten des Simon GREGORČIČ, Übersetzt von J. Pregelj. Druck der Narodna Tiskarna, Görz 1907: 49 s. 8°. К.: А—К (9, 12, 13, 16, 33, 37, 38, 45, 48, 50, 54, 64, 68, 70, 76). R.: DS, 20/1907,10, 474 sl. Dr.E[vgen] Цатре]. С, 2/1908, 98 Z. 4. Navedeni časopisi in revije 1. Agramer Tagblatt. Organ für Politik und Volkswirtschaft. Agram. (= АТЫ). Gl. EJ, 1,20 Mlatko] Ro[jnic], 15, 25, 26, 54, 51, 52, 53, 56, 69, 73, 77, 78, 79, 86. Navedeno po Vinkovicu: Jugoslawische Literatur im »Morgenblatt« (2.1. 1886—31.12.1935). Zagreb 1936, str. 11. 2. An der schönen blauen Donau. Unterhaltungsblait für die Familie. Hrsg, v. Dr. F[edor] Mamroth (1851—1907). Wien, Konegen (od 1. 1888 Joli. Eberle & Co.) gr. 4°. (1.18S6—10.1895). 91. 3. Die Drau. Organ für Politik und Volkswirtschaft. Osijek. (19.7.1868—8.6. 1929). Gl. EJ, 3,83 M|ira] M[albaša]. 11. 4. Hrvatska odbrana. 65. 5. Kres. Celovec. (1.1881—6.1886). Gl. EJ. 5,592 FIrance] D[obrovoljc], 14, 71, 83. 6. Kroatische Revue. Berichte über sociale und literarische Verhältnisse der südslavischen Völker. Hrsg. v. Dr. Ivan von Bojničič. Agram, Leop. Hartmans Buchh. (Kugli & Deutsch), gr. 8°. (1. 1882 in 2. 1886). Gl. LZ, 1/1881,787 (Iz Zagreba). Slavonisehe Presse, 2/1886,86. 72, 74. 7. Laibacher Zeitung. Laibach. (= LZtg). Gl. EJ, 5,467 Jlanez) L[ogar]. 3, 6, 10, 30, 39, 42, 62, 75, 96. 8. Ljubljanski zvon. Ljubljana. (=LZ). Gl. EJ, 5,574 J o [ že ] M[unda]. 4, 15, 23, 26, 31, 32, 39, 53, 59, 63, 77, 86, 89, 91, 92. 9. Marburger Zeitung. Marburg. (=MZtg). 84. 10. Mladika. Gorica. 36. 11. Morgenblatt. Zagreb. (Od 16.5.1926 do 13.4.1941). Gl. АТЫ. 90. 12. österreischisch-ungarische Revue. Wien (= O-uR). (N. F. zvezek 1—37, 1886—1910). 31, 89. 13. Reform. (Wochenschrift). Hrsg. v. G[regor| Ritter von Smolski (1844— ). Wien. (1. 1882 in 2. 1883) UB- Wien III 11 382 ü- Nationalb. 398 791 — D 14. Reichspost. Wien. 1. 28, 43, 57, 85. 15. Surajevoer Tagblatt. Sarajevo. 58. 16. Slavische Rundschau. Hrsg. v. G|regor) Ritter von Smolski. Wien.* Gl. LZ, 2/1882, 12,772 (= 1. 12. 1882). Kres, 3/1883,2,119 (= 1.2.1883). 14, 17, 19, 20, 25, 41, 71, 81, 85, 88. * Literarna priloga političnega tednika »Reform«. 17. Slavonische Presse. 18, 21, 46, 67. 18. Tagespost. Graz. 60. 19. Von Pol zu Pol. Internationale Revue für das geistige Leben aller Nationen. Hrsg. v. A[rthur] Brehmer. N. F. Laibach, (Kleininayr u. Bamberg), gr. 8°. (1. 1884). Gl. Kres, 4/1884,479. LZ, 4/1884,448 (Fran Levee). LZ, 4/1884,655 sl. |Fran Levecj. 4. Nepojasnjene kratice so povzete iz SBL-a. Upoštevana literatura: 1. Janko Siebinger: Simon Gregorčič v prevodih. LZ, 56/1916,3,142. 2. France Dobrovoljc: »Goriški slavčekt v tujih logih. Ljudski tednik. Trst. 5/1950.201—205, (=27.1.-17.5.1950). 5. Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova. Zagreb 1956 sl. 4. EJ, 6,556, Dr. Dušan Ludvik. . Peter Kersclie Filozofska fakulteta, Gradec DELO IVANA CANKARJA V ČEŠKI 11 PREVODIH IN V LUČI ČEŠKE PUBLICISTIKE Črtico Za en poljub, ki je izšla 1. 1910 v LZ, je prva prevedla Jarka Cliyskâ iu jo objavila 1. 1911. v dunajskih Dčlnickih listih (št. 26, 1. II.), odtod pa sta jo nekaj dni potem ponatisnila še plzenjski list Nova doba (št. 11, 6. II.) in liberecki tednik Ještčdsky obzor (št. 9, 24. П.). Kakor smo videli, jo je takoj po Chyski še enkrat prevedel B. Vybiral. Črtica Noč, ki je izšla v SN 28. X. 1911, je doživela skoro istočasno kar tri prevode, malo pozneje (Vid. dennik 7/1913, št. 15, 19. I.) pa jo je zopet prevedel B. Vybiral. Ze teden po izidu je bila natisnjena v dnevniku Plzenské listy (št. 250, 4. XI. 1911) v prevodu šifre — žd —, za katero se skriva bivši urednik praške Narodne politike in po 1. svetovni vojni bratislavske Slovenske politike Antonin Zalud (roj. 1874). Od vseh prevodov Cankarjevih črtic v češčino je ta izšel v najkrajšem času po izidu izvirnika, kar je tudi dokaz, kako so v tistih letih pred prvo svetovno vojno češki prevajalci nestrpno pričakovali vsako Cankarjevo delo in ga prevajali tako rekoč še »toplega«-. Zalud je tik pred tem v istem časniku (št. 244, 27. X.) objavil svoj prvi prevod iz Cankarja črtico Na verandi. Skoro istočasno kot Zalud je prevajala črtico Noč tudi neka Vera Jarkovska101 in jo priobčila v osrednjem organu Društva čeških žena Zensky svčt (15/1911, str. 514—515). Dobro leto pozneje je objavila novi prevod Noči (po vsej priliki Slovenka) Metka Skalska102 v prilogi praškega dnevnika Češke slovo (6/1912, št. 282, 24. XI.). Prevajalki nista poznali plzenjskega prevoda, Skalskâ pa tudi ne prevoda Jarkovske. S tem na srečo svojim edinim prevodom iz Cankarjevega dela je Skalskâ dokazala, da ni znala dobro češki in da ni imela ni-kakega pisateljskega daru. Ne samo da je v prevodu kratke proze zagrešila kopico napak (obrvi sta bili strnjeni — obrvi so bile otrple, č. ztrnulél; kod hodi tisto življenje — kam pelje tisto življenje; kakor da se je bila vdala človeku — da se je poročila za človeka; Ko je zaspala — preden je zaspala itd.), marveč je tudi spreminjala tekst. Ko ni našla za manj navadno besedo adekvatnega češkega izraza, jo je prevedla, kakor se ji je pač zdelo, ne glede na umetniški ekvivalent. Obe prevajalki sta nekako na isti ravni. Svoj prvi prevod iz Cankarja je objavil I. 1911 tudi dr. Vojtčch Mčrka (roj. 1888), ki je, kakor bomo videli, postal pozneje poleg B. Vybirala najbolj marljiv tolmač Cankarjevih del v češčino.103 Tudi Mčrka se ima, kot je bilo že rečeno, zahvaliti za svoje znanje slovenščine predvsem slovenskim visokošolcem v Pragi. Sam mi je sporočil,los& da sta ga za Cankarja najbolj navdušila Avgust 101 Tudi njenih življenjepisnih podatkov nisem našel. 102 Tudi o tej prevajalki nisem' našel nobenih podatkov. юз Prevajalcev življenjepis gl. v SBL, zv. 5, str. 98—99. Prim, tudi jubilejne članke v čeških in slovenskih časnikih in revijah. юзц To omenja tudi v članku Jiri Wolker juko gvmnasista (Časopis Matice inoravské 1968, št. 1 in pos. odtis). Reisman in Albin Ogris, pa tudi Ivan Lah in znani prevajalec Fr. Ks. Meška Josef Pûta (1886—1942). Prišel pa je že na visoko šolo v Prago z ljubeznijo do Slovencev v srcu, ki mu jo je vcepil oče s slovenskimi pesmimi, ki jih je rad pel v izvirniku, zlasti Prešernovo Luna sije in Jenkovo Naprej zastava slave. Prof. slovanskih literatur na Karlovi univerzi v Pragi Jan Mâchai pa je njegovo ljubezen poglobil in obogatil. Kakor bomo pozneje videli, je prevedel Mčrka pet Cankarjevih knjig v češčino, eno tudi v slovaščino, v periodičnem tisku pa je izšlo na desetine njegovih krajših prevodov iz Cankarja in člankov o njem. Poleg drugih zaslug za slovensko literaturo ima dr. Mčrka tudi to, da je učil slovenščino in seznanjal s slovensko literaturo svojega učenca, pozneje znamenitega češkega pesnika Jirija Wolkerja (1900—1924), s katerim sta med prvo svetovno vojno prevedla nekaj Cankarjevih, Gradnikovih in Kettejevih pesmi. Svoj prvi prevod iz Cankarja, uvodno črtico iz Vinjet Tisti lepi večeri, je priobčil Mčrka v prostčjovskem listu Hlas lidu (26/1911. št. 117, 22. XI.), pretisnil pa jo je že nekaj dni nato — seveda najbrž brez vednosti prevajalca — kladenski socialnodemokratski poltednik Svoboda (21/1911, št. 98, 6. XII.). Tudi na Mčrkovem prevodu se lahko opazi, da je začetniški. Zagrešil pa je tudi nekaj napak. napr. slabe volje (str. 7) — ohabel; v grajskem parku (str. 8) — v mestnem parku (srbohrv. gradi); čudovita pota (str. 8) — čudna pota; izginila sta (str. 9) — propadla sta; brezposelno (str. 12) — brez naloge (č. brez poslani 1); neznani obrazi (str. 13) — znani obrazi in dr. K oceni njegovega prevajanja se bomo še vrnili, ko bo govora o njegovih prevodih Cankarjevih knjig. * Med najboljše in najobširnejše članke, ki so bili napisani v češčini o Ivanu Cankarju pred prvo svetovno vojno, spada kljub nekaterim pomanjkljivostim že omenjeni uvod dr. Josefa Karâska k Vybîralovemu prevodu Kurenta. Y njem je najprej omenil naturaliste, »predbojevnike slovenske moderne«, zlasti Govekarja in njegov boj s Pajkovo in Stritarjem, nato pa piše na kratko o začetkih moderne, o prvih delih Cankarja in Zupančiča. Omenja Erotiko in njen sežig, nato pa črtice, ki jih je pisal Cankar v Ottakringu o čeških prole-tarcih, in pravi: aYsi romani dunajskih Cehov, razen Klostermannovih, nimajo niti zdaleč Cankarjeve moči in resničnosti. Koliko naših pisateljev je občutilo tisto strašno hrepenenje po češki domovini kot Slovenec Cankar?... Njegovo najboljše delo je Na klancu. Cankar ima rad reveža, sovraži spodobnega meščana, uradnika — mandarina in pisarja, ki mu je za red na svetu, ne pa za obupane reveže. Ljubezen do te sredine ga zbližuje z Gorkini in z našim Ulirom...« Nato pa pravi, da v »slovanskih literaturah zlepa ne najdemo takšnega slikarja otroške duše, kot je Cankar.« Karâsek dobro pozna Hišo Marije Pomočnice, pa tudi črtico Križev pot, dalje Hlapca 'Jerneja, o katerem pravi, da bi ga bilo treba prevesti v češčino. Nato ugotavlja, da je Cankar realist, »l'ri njem se oglaša močno zagrenjena, trpka nota, ki prehaja v ironijo, celo v cinizem. Ne prenaša hinavstva in lopovske trgovine z narodnostjo. Pojem rodoljuba (v izvirniku v narekovajih »dobroljuba«! op. О. В.), frazerja, je strašansko osmešil in ga onemogočil. Sovraži površni formalizem, "ki se zadovoljuje z zunanjostjo in se ne ozira na jedro. Ze njegove socialne snovi nasprotujejo klerikalnim tendencam, v svojih dramah pa v nič devlje pobeljene gro- bove, ki govorijo o idealih, o čednostih, so pa pokvarjeni sebičneži. Sentflor-janske doline mu v Sloveniji ne bodo nikoli odpustili, v Hlapcih pa se jo pred nedavnim zopet lotil karieristov in usekal po učiteljskih vrstah. Učitelj Jerman umira, ker je hotel hlapce predelati v ljudi.« Nato navaja še ostale Cankarjeve drame, od katerih se po njegovem mnenju komedija Za narodov blagor nanaša tudi na politične razmere drugih narodov. V Kralju na Be-tajnovi pa rešuje socialno vprašanje v socialnodemokratskem smislu. »In vendar ni Cankar, ki zna iako sijajno opazovati življenje, samo realist, marveč čudna zmes romantizma in idealizma, v njegovem delu pa najdemo celo tako fantastične in grozotne prizore, kakor da bi bil učenec E. T. A. Hoffmanna ali pa kakor da bi hotel posnemati Maupassantov Strah. Strašen prizor iz Poli-karpa — človeka kar groza navdaja — je majhna psihopatološka študija...« Nato Karâsek razglablja o postavah Cankarjevih del in njegovem nagnjenju k simbolizmu in prihaja do zaključka, da je Cankar »mešanica raznih smeri in načel, toda pisatelj bogate fantazije. Njegova velika dela so brez trdne koncepcije in koncentracije; to so prej posamezne epizode, ki pa vedno pričajo o talentu, o nadarjenem pisatelju. V kratkih prozah mu je na škodo cenena tendenca, kjer pa zabrede v socialistične vode, postaja političen strunkar na škodo čiste umetnosti. — Ivan Cankar je vedno svoj, če ljubi ali če sovraži, sovražiti pa zna na vso moč. To je najbolj okusil njegov nekdanji tovariš iz mladih let Fran Govekar v Krpanovi kobili... Svoje kritike presneto malo upošteva. Res pa je tudi, da je le malokdo od njih razumel njegova simbolična dela. Cankar jim je odgovoril v knjižici Bela krizantema nekako tako kot nekoč Peter Rosegger. Vsak kritik svetuje kaj drugega, toda hvala za vse pametne nasvete, ostal bom pa kar svoj. Mnogi Cankarja obsojajo, ne da bi ga brali. — Škoda, da se Cankar ne drži ruskih vzorov, da bi se čimbolj približal resnemu in notranjemu življenju. Najbrž so mu ruski avtorji nepri-stopni, v nemščini jih pa Slovan ne more brati. Potem bi se Cankar rešil romantičnih motivov in novelističnih manir, kakršne opažamo v nemški literaturi. — Njegov jezik je krasen, slovenska moderna, posebno on in Zupančič, sta v tej smeri delala čudeže. Njegov slog je tako rekoč iz granita. Povsod ima za novo sliko nov ustrezen izraz, čvekavih opisov nima rad. Pojem rad stopnjuje. Tudi v jeziku je dramatik... — Ce mislimo na Cankarja, se vedno spomnimo na moravskega Nemca Fr. Schamana,104 Merkantovega105 učenca, pisca Aide in Moravskih slik, v katerih so moravske zgodbe občutene čisto po češko. Oba mrzita vojno, klerikalce, formalnost in hinavščino. Oba se čutita doma med sanjači, svobodnimi ptiči, potepuhi, med brezdomci, ki iz obupa pijejo, med reveži, ki umirajo od hrepenenja po domovini in po božji prirodi, ki so lačni ljubezni. Cankar je zagrenjen pesimist in humanist, toda pretirano 104 pranz Schamann, avtor knjig Mährische Geschichte (Linz 1902) in ljudske igre Liebe (Wien) [napačno Aide!). Obe knjigi sta v Univ. knjižnici v Pragi, o pisatelju pa nisem našel nobenih podatkov niti v nemških, niti čeških enciklopedijah. юг Pravilno: Merhautovega učenca. Josef Merliaut (1863—1907), avtor številnih pripovedk, novel in romanov iz življenja moravskih delavcev, zlasti v Brnu. občutljiv. Njegovi ljudje imajo bedo v krvi, toda Cankar čuti s svojimi ljudmi in išče korenine njihovega gorja. Ne more jim pomagati — je fatalist... Ti ljudje ne bodo ušli svoji usodi, ker imajo bedo v krvi!« Zanimivo je, da tudi Karasek trdi, da je praško Narodni divadlo igralo Kralja na Betajnovi (str. XIII—XIV.). Na koncu uvoda razlaga Kurenta in trdi, da je v njem personificiran slovenski narod. Ideja, da je ljudem še huje, ko spoznajo radost, je po njegovem izražena že v Sizifu Marje Konopnicke. Kakor prejšnja leta, je bila tudi v obdobju tik pred prvo svetovno vojno revija Slovansky prehled zelo dobro informirana o slovenskem kulturnem, političnem in gospodarskem življenju. Njen dolgoletni sotrudnik dr. Anton Der-inota ji je leta 1911 poslal zadnja prispevku. Ze nekaj let so bila njegova pisma vse bolj in bolj pristranska, vse dogujanje na Slovenskem je gledal skozi očala socialnega demokrata in strupenega sovražnika klerikalizma. Svojih nazorov in čustev ni skrival niti pred tujci, nasprotno, še huje je tolkel po nasprotnikih, čeprav je vedel, da s tem slovenski stvari pred svetom lahko bolj škoduje kot koristi. V pismu iz Gorice 2. februarja 1011108 poroča na prvem mestu, kako so bili sprejeti Hlapci od klerikalnega učiteljstva in prinaša prevod protesta Slomškove zveze v Slovencu ter citira tudi odlomek Slovenčeve kritike drame. Ponovno pripominja, da je Cankar socialni demokrat. Namesto Kidriča je napisal tokrat za češko revijo pregled slovenske literature zu leto 1910 mladi dr. j. A. Glonar.107 Tudi v njegovem članku, ki bi si zaslužil prevoda, je seveda največ govora o Cankarju, predvsem o Hlapcih in o Beli krizantemi. Glonar je podal najprej sliko slovenskih razmer: »Naša literarna žetev je bila 1. 1910 neobičajno revna, kar je več ali manj posledica in znak prehodnega obdobja, ki ga pravkar preživljamo. Inter arma silent Musae — pri nas pa v politiki tako vre in na gospodarskem polju je takšna nuglicu in zmeda, da je kaj malo razumevanja za duševno delo. Naš politični boj je tako hrupen in hrumeč, da duševni glasovi ne najdejo ušes, in tako je pri nas beletrist samo neslišen glas vpijočega v puščavi! Take razmere so za kulturne delavce tragične in ponižujoče; veselo znamenje boljše bodočnosti pa je dejstvo, da te razmere niso mogle doslej streti mludih duševnih moči, ki se pri nus udejstvu-jejo. Eni izpolnjujejo svoje poslanstvo s hladno resignacijo, drugi pa — kot Cankar — z dionizijsko razuzdanostjo, ki — kot pri Francozih — ne pozna nikakega obzira in nikake pietete ... Zupančič pa, z očesom uprtim nuruvnost k soncu, gre kur z božanskim mirom svojo pot...« Nato zelo kritično omenja Lahove Brambovce, Detelovo povest Pegam in Lambergar, Medvedove Slovenske legende in Ganglov roman Trije rodovi, potem pa preide k Hlapcem in pravi: »Kot vse kaže, Cankar le ni v svoji zadnji drami Hlapci naprednemu uči-teljstvu storil tako strašne krivice. To je obenem najboljši dokaz, kako strašansko se je zmotil človek, ki se je v Slovenskem narodu, oficialnem glasilu naše nurodno-napredne stranke, dne 7. februarja 1910 z naravnost neverjetno topoglavostjo trudil tej vehementni Cankarjevi igri odlomiti ost. Kajpak da je vehementna, ampak naša napredna javnost je tako indolentna, da jo je treba 100 Ze Slovinska. — SPr 13/1910-11, str. 360—362. 107 Slovinska literatura r. 1910. — SPr. 13/1910-11, str. 430—435. žgečkati z vilami, ne pa s pavjim perjem, da bi se prebudila; je tako gluha, da je treba trobiti na njo s pozavnami, in tako lene misli, da potrebuje otipljiv primer in prispodobo, da bi razumela, za kaj gre. Tale javnost in Cankarjev recenzent sta lastna brata evangelijskega Tomaža. Gogolj je opremil naslovno stran Revizorja z motom: Ne prepiraj se z zrcalom, če imaš kriv obraz. Naša javnost bodisi noče pogledati v Cankarjevo zrcalo, ali pa mu kot omenjeni anonimni recenzent očita, da laže. Ampak v obeh slučajih ve, kaj dela! — Cankar je v Hlapcih pokazal, s kako lahko brezskrbnostjo obrača naša inteligenca plašč po vetru, odkar je liberalna stranka dogospodarila. Informiranim ne maram niti posebej poudarjati, da igra ni smela v Kranjsko deželno gledališče (na edini večji slovenski oder). Cankar pričakuje, da vso stvar reši preprosto ljudstvo. To, da so ga zaradi tega (in zaradi drugih podobnih stvari) metali v isti koš s socialisti, je samo dokaz, kako nenarodna in neljudska je bila naša liberalna politiku.с Druga polovica članka je posvečena Beli krizantemi. Y poročilu o njej Glonar takole karakterizira Cankarja: »To je umetnik, ki ima strašanski dar opazovanja in poznavanja, resničen umetnik, ki ga nevidna in nerazumljiva moč sili, da brez ozira pove tisto, kar je videl in spoznal. Fanatik resnice z usodno lastnostjo, da tudi pod obleko vidi gobasto telo, tudi v dobrodušnem Bucku (Naš pan Brouček) umazano dušo, da hitro in bistro opazi grbo tudi pri človeku, ki nosi pokonci glavo in močno udarja z nogo ob tla. Tako je vse njegovo literarno delo trajen dokument našega polovičarstva in lažnjivosti. Jasno kot beli dan, da je človek s tako grozno nadarjenostjo strašansko neprijeten (pametni ljudje bi mu bili zanjo hvaležni), ker neljubo moti uspavajočo in tako prijetno enoličnost življenjskega udobja. Manj umeven je način, kako smo pri nas reagirali. Še najmanj so mu delali krivico tisti, ki so v njegovih delih videli samo duhovite antiteze in sijajen vzlet. Saj niso opazili, da je rapir drugačno orožje kot kij ali krepelo, s katerima se tolčemo v naših polemikah (saj smo Jugoslovani!). Niso se zavedali, kako grdo so ga poniževali s tem, da so mu dodeljevali vlogo pajaca, ki z duhovitimi besedami pripoveduje resnične stvari. Vsekakor pa je v taki tragični vlogi pajaca vreden večjega spoštovanja kot njegovo plitko občinstvo. Je neverjetno, kako so mogli človeku, ki je napisal na svojo domovino himne in ditirambe, kakršnih naša literatura doslej ni imela (Rue des nations, Kurent in mnogo drugih), očitati, da ne ljubi svoje domovine. Pa še kako jo ljubi, in prav zato ga boli in peče, ko vidi, kako je .domovina' ljudem samo paraden plašč in dobrodošla folija za lastno častihlepnost, ali pa celo, kapital, ki prinaša dobre obresti, tako da se celo izplača tu pa tam z rodo-Ijubjem špekulirati. Kdo bi mu zameril, da je take ljudi usekal s sarkazmom, ki gre do kosti in mozga. Očitajo mu, da vidi samo slabe strani in da našo družbo pred svetom sramoti. Kar naj piše, saj je to gola resnica (in zato tako neprijetna); zamolčevanje in zatajevanje nam ne bo pomagalo, ko pa so konec koncev ,zadnje stvari hujše prvih'. Za to trditev imamo v zadnjem času dokaze, ki bi jim morali verjeti tudi tisti, ki danes najbolj kričijo o Cankurjevem razdiralnem nihilizmu. Tragično je govoriti občinstvu, ki noče in noče razumeti in velikokrat celo poslušati; tragedija je v tem, da hoče berač nositi belo krizantemo. Prepričanje, da vrši kulturno poslanstvo, usodna nuja, ki ga priganja, da ga mora vršiti, vse to daje Cankarju moči, da ne odneha in da verja- me v tisti čas, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega ... Ni več daleč čas, ko Cankarjev glas ne bo več klic vpijočega v puščavi. Čim bo prodrl njegov glas preko meja doline šentflorjanske, se bo našel človek, ki ga bo bolje razumel kot mi, ki nas bo opozoril nanj in nam povedal, koga imamo. V češčino je bil Cankar že precej prevajan, mogoče ga bo kdo od Čeliov tudi odkril. Saj ne bi bil to prvi slučaj in zgodilo bi se kot pred 80 leti — zopet v korist naše kulture. Kje je Celakovsky II?« Sodeč po zaključnih besedah njegovega članka, Glonar ni poznal priznanj, ki jih je dala Cankarjevemu umetniškemu delu češka kritika. Prav tako ni primerjal čeških prevodov z izvirnikom. Njegov klic bi se bil lahko uresničil samo v primeru, če bi se bil našel med tedanjimi vodilnimi češkimi pisatelji kdo, ki bi znal dobro slovenski in prevedel vsaj nekaj Cankarjevih del tako, da bi bila tudi v prevodu res Cankarjeva. In če bi pisal o njih, denimo, F. X. Šalda. V nadaljnjem letniku Slovanskega prehleda jc priobčil Glonar pregled slovenske literature v letu 1911.108 V njem samo na kratko poroča o najnovejših Cankarjevih knjigah Troje povesti in Volja in moč. O prvi pravi, da je C. v njej napisal epopejo mladine, ki z zaupanjem zre v bodočnost, in da ta knjiga njenega zaupanja ne bo razočarala; o drugi pa pripominja, da je dvignila mnogo prahu, še preden je izšla. Ne pove pa, zakaj. Sploh je Glonar tokrat zelo previden in se izogiba kakršnim koli sodbam. Zdaj pa poglejmo, kako je češka kritika sprejela prevode Cankarjevih knjig. Največji odmev sta vzbudili knjigi Hiša Marije Pomočnice in Kurent. Znani moravski pisatelj in literarni kritik dr. Vojtčch Martinek, ki smo ga že omenili, je napisal obširno poročilo o obeh delih v Šaldovem štirinajstdnevniku Novina (4/1910-11, št. 20. str. 634—635), v katerem je že leto poprej izšla ocena knjige Vybor povidek. Kritik piše najprej o pisatelju na splošno in pravi, da »stoji v svojem literarnem razvoju popolnoma ob strani ostale slovenske literature«, nato pa posreduje bralccm svoja zanimiva opažanja in sodbe: »Iz nekaterih Cankarjevih povesti diha gorkijevsko razpoloženje. In vendar je med povestmi obeh pisateljev ogromna razlika: potepuhi Gorkega so uporni in veseli ljudje, razglabljajoči modrijani, obdani z romantičnim nimbom, medtem ko nad Cankarjevimi junaki visi težak oblak bolesti in žalosti, iz katerih ni rešitve. Rad slika inteligente, ki jih je življenje izpridilo in eksistenčno uničilo, rad slika brezupne siromake, poglablja se v trpljenje zaničevanih in preganjanih, ki jih je ostala družba izobčila iz svoje sredine. Njegove povesti so — če tu lahko uporabim to paralelo — nekako sredi med našim Šlejlmrjeni100 in Uhrom; Cankar nima obupnega prekletstva in težkega patosa kot prvi in nima organične sklenitve in tako stroge umetniške kulture kot Uher. Njegovi orisi 108 Slovinské pisemnietvi r. 1911. — SPr 14/1911-12, str. 445—450. 100 Josef Karel Šlejhar (1864—1914), češki pisatelj, eden glavnih predstavnikov naturalizma, avtor številnih knjig povesti, novel in romanov, v katerih se je od vsega začetka in na vso moč trudil, da bi rešil konflikt med materialističnim naturalizmom in skoraj mističnim idealizmom (A. Novâk, Préhledné dëjiny literatury ceské. 4. izd. Olomouc 1959, 1008—1009). sc široko razlivajo in ni v njili prizadevanja, da bi njihova stavba bi lu sorazmerna in strnjena. Liričen tok, jasen in valovit, ki ga ustvarja splošno razpoloženje, ne pa poplava besedi, je pogosto močnejši kot ogrodje dejanja. Tudi tu bi lahko našli nekaj znamenj njegovega močnega hrepenenja po svobodi, ki je značilno za njegove postave kakor tudi zanj... Iliša Marije Pomočnice je knjiga žalosti in bede.« O Kurentu sodi, da je »čudovito delo: trpko i:i močno, pesem velikega notranjega razmaha in grenka resničnost. Pripoved o Kurentu... je tu pretvorjena \ ganljiv simbol narodovega značaja. Zrasel je iz bede in suženjstva, bil tak revež, da mu ni bilo enakega niti v tej deželi siromakov... In vsa ta .starodavna pripovedka', ki čudovito spaja dih starih povesti z današnjim čustvovanjem in socialnimi problemi, teče kot hrepeneča, vroča in bolestna pesem, kot Kurentova pesem, toda kot pesem gorja in usode. V njej trepeče razgaljeno srce. iz nje se dviga roka modernega človeka, ki se po vseh skepsah in negacijah vrača poln hrepenenja in ljubezni nazaj v siromašno domovino.« Tudi literarni kritik agrarnega dnevnika Venkov Aleksander Backovsky je posvetil obema knjigama obširen članek Iz slovenske literature (6/1911. št. 205. 31. VIII). Zanimivo je. da je tudi njemu že koj na začetku prišlo na misel, da je Narodno gledališče v Pragi igralo Cankarjeve drame, kar je samo dokaz, da je vedela vsa kulturna Praga, da se je v Nar. divadlu pripravljala uprizoritev Kralja na Belajnovi in pozneje Hlapcev. Ker je Bačkovskv takrat veljal za enega vodilnih čeških kritikov, je prav, da prevedemo vsaj glavne misli njegovega članka. Ivan Cankar spada med vodilne književnike sodobne slovenske Moderne in je pri nas znan že po tem, da je Narodno divadlo igralo njegove drame. To je zelo plodovit in svojevrsten pisatelj, ki ga ni mogoče z gotovostjo uvrstiti v nobeno literarno šolo. — Prva od obeh knjig (Hiša Marije Pomočnice) je vsekakor bolj zanimiva. Vsebinsko je v njej nekaj od ruskegu realizma, ampak način obdelave snovi nas prej spominja nemške moderne literarne šole. V knjigi nas prevzame fizična beda tistih revčkov, ki nimajo nobene življenjske radosti. Za tisto bedo pa je še socialno ozadje, ki se na nekaterih mestih kar spaja z njo...« Nato pripoveduje vsebino knjige in nadaljuje: »In vse te pripovedi prekinjajo sivi valovi mehko žalostnega, za dejanski svet zročega pisateljevega lirizma. Izvirnost te knjige je v tem, da je v njej pisatelj nakopičil toliko človeškega zla prav v otroških postavah, ki jih potem opisuje pod temi vplivi, in se ravno po tem razlikuje od ostalih psihologov otroške duše v sodobni prozi. S kakšnim mirom zrejo ta majhna bitja smrti v obraz, kako malo jim je to mar! Kakor da ne bi niti vedeli, zu kaj gre! In pogosto se znajdemo celo pred prizori surovega realizma, v ozračju morečega blata, pa naj gre za dekletca, ki so že večkrat videla materino prešuštvovanje, ali pa za revico, ki hrani v pohabljenem ženskem teleščku cvet poltene strasti. Pisatelj je podal oboje zelo občuteno: kalno življenje strasti v raznih družbenih slojih, pa tudi tisto, kar je zraslo na njegovi gredi, namreč abnormalne, žalostno abnormalne značaje otrok. Manj zanimivo je drugo delo Kurent; je nekoliko dolgovezno in njegova epika zaradi skrajnega simbolizma ni lahko prebavljiva. V postavi pravljičnega potepuha Kurenta tolmači pisatelj hrepenenje po življenju, v celoti pa naj bi 20 — Slavistična revija bila to podoba slovenskega narodnega življenja. V njej je preveč verbalizma, ki ima tu pa tam svetopisemski ton, drugod pa podaja svojo misel retorično. Toda tudi v tej knjigi se kaže isti razglabljajoči duh, ki izviru naravnost iz preprostega ljudstvu, v katerem vidi izraz narodnega življenja. Nekaj ruskegu lirizma veje iz Cankarjevih del: toda nesporno se je pisateljeva literarna osebnost bolj uveljavila v Hiši Marije Pomočnice, v delu, ki je globoko po svojem pogumnem realizmu, po svoji žalosti in po svojem sočutju.« V zelo razširjeni ilustrirani reviji Zlata Praha (28/1911. str. 483—484) je ocenil obe knjigi Vineenc Červinka. O Cankarju pravi, da je »najbolj prenikav moderen talent sodobne slovenske književnosti, ki se zadnja leta sicer pogosto prevaja tudi pri nas, ki pa vendarle ni tuko znan, kot bi si to po svoji pomembnosti zaslužil... Hiša Marije Pomočnice je kljub vsemu svojemu detajlnemu realizmu in kljub krasni psihološki obdelavi, ki prenese primerjavo z mojstrskimi deli francoskih pesnikov — psihologov Balzaca ali Maupussunta, skoro lirična pesem v prozi, ciklus samostojnih poglavij, ki pripovedujejo o usodah bolnih deklic v beli dvorani bolnišnice...« Nato navaja vsebino knjige in prehaja h Kurentu: »Precej drugačna od te knjige je pripovedka Kurent. Njen junak je romantično poburvan simbol, ki trpi človeško, narodno, slovensko. ki je bolan od hrepenenja: ,za tisoč ur trpljenja' preživeti in prečutiti samo eno uro veselja. V tej pripovedki je 1. Cankar po svoje in originalno obdelal veliki problem svojega naroda — izseljevanje v Ameriko iz revne domovine, ki ne more preživljati svojih sinov. Konec, v katerem pisatelj popisuje trpko hrepenenje in strastno ljubezen do domovine tudi tistih izobčencev, ki jim je siromašna domovina rodila samo kamenje, čeprav so jo zalivali s svojo krvjo in s svojim potom, napravi na bralca močan, neizbrisen vtis.« Dnevnik Narodni listy (31/1911, št. 264, 24. XI.) je priobčil v kulturni rubriki oceno znanega in priznanega literarnega in gledališkega kritika Antonina Veselega (1888—1945). Najprej vrednoti Kurenta, nato Hišo Marije Pomočnice. V prvem delu pravi med dr.: »Domovinsko čustvo vžiga dušo tudi tako povsem modernega umetnika, kakršen je I. Cankar. Njegov komplicirani roinantično-realistični pojav, ki zajema vso razsežnost modernega čustvovanja in ki je tipična analogija mogočne razgibanosti čistili umetniških prizadevanj v našem življenju devetdesetih let, kar tone v navdušenju za majhno in ubogo slovensko deželo, zapade naravnost v nekako ljubezensko panegiriko, v kateri obožuje domovino kot ljubico, pa čeprav ne more od nje pričakovati nič drugega kol hlapčevstvo in bedo, ne poslušu oglašajoče se skepse, boža muroge, ki jih je povzročil bič njegove satire, je nežen in strasten, njegovi apostrofi kur prekipevajo od ljubkovanja in viharnega patosa. Od preostalih krajših ocen Kurenta spregovorimo še vsaj o članku »Ivan Cankar v češkem prevodu« od dr. Jaromira Doležala, ki je izšel v že omenjenem dunajskem soc. dem. dnevniku Delnické listy (23/1912, št. 69, 23. 111. pril. 2.) pod šifro d. Češki kritik je najprej pohvalil Otiovo založbo oziroma urednika Svëtové knihovny, ker posveča jugoslovanskim literaturam toliko pužnje, zlasti pa. ker je izdal naenkrat kur dve knjigi Ivana Cankurju, »danes najboljšega slovenskega pisatelja, V obeli se nam kaže Cankar kot vnet, ponekod kar goreč zaščitnik tlačenih in ponižanih, ki s pekočo in bridko satiro biča gospodo in oblastneže. To je socialni pesnik, ki, če že ne more druguče pomagati svojim ubogim prijateljem, vsaj piše o njih in opozarja ves svet: Tu imate plodove tiste vaše imenitne kulture! Posebno Kurent... je za Cankarjevo delo najznačilnejši in vsak, ki ima Cankarja rad, bi si ga moral za desetieo kupiti. Vsa knjiga je en sani krik do nebes nad obupnim položajem lastnega naroda, čigar usoda povzroča pesniku mnogo gorja in brezupne trenutke, naroda, čigar napake odkriva sicer z neusmiljeno krutostjo zdravnika, ki reže gnilo okončino, toda nad katerim na koncu le ne obupa. Kot skrivnosten svit iz nad-zemeljskega sveta preseva vso fantastično povest posebna moč, tista posebna sila ljudstva, s katero si bo končno samo pomagalo proti svojim sovražnikom ... Prav res, malo je takih pesmi v prozi ne samo v slovenski literaturi, temveč tudi v svetovni. Vybi'ralov prevod je popolnoma zadel svetopisemsko resnobo Cankarjeve besede v tej knjigi...« Svobodomiselna revija Volna myšlenka (7/1911-12, str. 89) je objavila krajšo oceno Hiše Marije Pomočnice od šifre Ev., za katero se najbrž skriva takrat še mladi novinar Emil Vachek (1888-1964), ki je pozneje postal slovit romanopisec. Napisana je očevidno vse preveč z idejnega stališča svobodomisleca, ne pa z estetskega stališča objektivnega literarnega kritika. Pisec najprej konsta-tira. da »v zadnjem času posvečajo na Češkem literarnemu delu pomembnega Slovenca Ivana Cankarja zasluženo pažnjo«, nato pa ocenjuje Hišo Marije Pomočnice, ki je »eno od najbolj discipliniranih del Cankarjevih. Ni v njem postranskih fantastičnih tokov, ki bi motili. To je realistična slika življenja z učinkovito kritiko družbe. Po realističnem pojmovanju umetnosti je Cankar zelo blizu Zolaju, toda manjka mu moč njegovega slogu in prepričevalnost njegovih slik. Cankarjev slog je pretrd, preteman, da bi lahko bralca popolnoma prevzel: včasi povzroča, da tudi njegovi najlepši spisi izzvene ponarejeno. Cankar je preveč raztresen realist, da bi lahko dospel k enoti vsebine in slogu. Hiša Marije Pomočnice ni za nas tako tuja, kot so ostala njegova dela in lahko v tej noveli z veseljem ugotovimo mojstrsko kritiko in žolčno sovraštvo do današnjih življenjskih oblik.« Med najbolj posrečene in zanimive članke o Hiši Marije Pomočnice spada vsekakor tudi ocena Karla Korinka (1856—1920), ravnatelja gimnazije v Olo-inoucu, klasičnega filologa in znanega literarnega zgodovinarja, ki jo je priobčil kol feljton v moravskem dnevniku Pozor (18/1911, št. 167, 3. VI., str. 5—7). Kofinck v uvodu sodi, da so se »sestavine in odtenki literarnega profila 1. Cankarja komajda še kje pokazali v taki popolnosti kot v tej noveli. Pa naj se spomnite na elemente njegove tvorbe — od Erotike pa vse do današnjih širokih, naravnost analizatorskih študij najbolj preprostih faz modernega življenja — naj se spomnite na Cankarja naprednjaka in radikalnega vojaka novega, brezbesednega rodoljublja, na Cankarja protiklerikalnega navdušenca in politično pomembnega demokratičnega prvaka ali na Cankarju, ki zna na občudovanja vreden način spajati najbolj nasprotujoče si osnovne ideje kakršnegakoli umetniškega ustvarjanja, zolajevsko pobarvan naturalizem in najbolj drzen in najmanj resničen romantizem, tako da lahko o njem — na videz paradoksno, toda precej upravičeno — trdimo, da je včasih v svojem naturalizmu skoro romantičen. Vse te strani njegove umetnosti naj-dete v svobodnih poglavjih Hiše Marije Pomočnice. — Zanimivo je primerjanje tega Cankarjevega dela npr. s Kurentom. Koliko bolj tuj in neživljenjski je romantizein Kurenta kot Hiša Marije Pomočnice! Glavni junak novele Kurent je sam na sebi moderniziran pravljičen škrat, ki se je prodal hudiču — je pa samo nekak simbol, ki trpi in živi po človeško, narodno, slovensko. Toda v tej povesti se je Cankarjev romantizein prelil v toplo, neskončno mehko liriko, — razvnema se samo v sanjah bolnih otrok: je tem lepši, čim bolj se da pojasniti kot tukaj. Iliša Marije Pomočnice ni pravzaprav eno delo. Je to vrsta svobodnih, neomejenih poglavij, kjer sploh ni vrhunca in kjer zaključek pravzaprav ni konec. Sicer pa imamo gotovo rajši tako delo, ki se ne specializira na eno samo dejanje, na en odnos in na eno razmerje, kot pa romane, ki rešujejo samo to, pozabljajo pa na vsebinsko obrazložitev, preprosto na to, iz česar edino in nujno mora priti rešenje, to jc iz dejanj, iz življenjskih slučajnosti, iz duševnih dogajanj.« Nato Korinek lepo podaja vsebino knjige in skuša bralcu približati usode nesrečnih deklic, pri čemer je treba opozoriti zlasti na njegovo razlago kanarčku in vrabca, »preprostih in globokih simbolov teh otroških življenj, kakršnih zlepa ne najdete.« Potem sodi, da je Cankar »v tem svojem žalostno krasnem delu veliko bolj lirik kot epik. Ampak njegova psihologija je čvrsto in sigurno poglobljena. V vsej tej psihični študiji ne najdete niti ene anomalije: njegova logika jc naravnost stroga. Toda tisto, kar je Cankarju že od prvih del dalje tuje, je kakršen koli smisel za spopade razumske volje s sanjo iu vizijo. Sanje njegovih oseb so vrtoglavice, ki vedno in brezpogojno zmagujejo. — Samo (isti, kdor pričakuje pod pojmom Bolnišnica Marije Pomočnice veliko, široko in naturalistično poglobitev v življenju trpečih in pohabljenih članov človeške družbe, bo povsem razočaran. Pero naturaliste, ki bo opisovalo to območje človeškega nehanja, jc Cankar odložil. Hiša Marije Pomočnice je pravzaprav lirična balada — zares, ne morem najti za delo boljše oznake. Otožna pesem tistih, ki jih je življenje izdalo in razdedinilo, ki ga pa kljub temu ljubijo — bolestno krasna balada o trpečih sanjarijah; za njen prevod v češčino smo globoko hvaležni. Tudi v najbolj obširni od vseh čeških ocen knjige Tulâk Marko a krâl Ma-tvdš (v kateri je tudi povest Hlapec Jernej in njegova pravica), ki je izšla leto pozneje v istem listu (Pozor, 12/1912, št. 156. 14. VITI., št. 157. 17. VIII. in št. 160, 21. VIII) se Korinek ponovno vrača k Hiši Marije Pomočnice, k temu »najčistejšemu in najbolj pesniškemu Cankarjevemu delu, ki ga je pisal dolge mesece in ki je kot bolestna, baladična pravljica, knjiga skoro sveta po svoji vsebini, ker obdaja s svetniškim sijem dušo in telo po nedolžnem trpečih otrok.« V uvodu tega članka ponovno seznanja kritik moravske bralce s slovenskim pisateljem, ki ga ima — poleg nekaterih mladih Rusov — za največjega umetnika med slovanskimi modernisti psihologi, nakar podaja vsebino obeli povesti in jih primerja med seboj ter citira odlomke iz njih. O Hlapcu Jerneju sodi, da se je v njem Cankar »stilno osredotočil in zožil v popolno preprostost, ki se nam zdi kot suha monotonija, da bi tako dal svojim besedam in ideji izrazit značaj simbola in da bi na tak način njegova velikost prešla v tragiko. Prav zaradi tega se seveda zdi Jernej močno tendenčen, zaradi pretirano ostre grdobije tistih, ki stoje proti njemu...« Nato analizira Jernejev pravični boj in pravi, da ni na koncu Jernej žrtev, temveč nepomirljiv in grozeč maščevalec svoje pravice. Korinek občuduje skoro pri vseh Cankarjevih junakih ljubezen do prirode in do rodne zemlje, ljubezen, ki prihaja do izraza v Kurentu, najbolj pa v Hlapcu Jerneju in v Potepuhu Marku, »čigar srce je tako slovansko mehko in dobro, da se veseli zlatega sončnega ognja in se solzi ob meglenem deževju; vriska, ko 11111 veter nagajivo kuštra lase, in žaluje, ko je svetost življenja oskrunjena in ranjena. In pruv zaradi tiste slovanske mehkobe, ki je v taki neizmerni slikovitosti lastna Cankarjevim junakom, zaradi liste topline in sladke muzikalnosti, s katero naravnost osvaja srce njegov krliki in ljubki jezik, zavoljo tistega zavednega, velikega smisla za vero in za hvaležnost, ki smo jo dolžni življenju za njegove neizmerne darove — zaradi teh lastnosti tako visoko cenim ta dela Ivana Cankarja,« zaključuje moravski kritik svojo oceno. Njegovo navdušenje za slovenskega pisatelja je simpatično, čeprav tu pa tam rad pretirava. Ne razumem pa tistega, kar govori o mehkem in niu-zikalnem jeziku Jože Mettlerove, ko pu je jezik, kakor smo videli, vse prej kot to. Da bi bil Cankarja bral samo v izvirniku? Naravnost neverjetno pa je, kar beremo o prevodu Mettlerove v oceni, ki je izšla v naprednem časniku za češki vzhod in severovzhod« Osvčta lidu (17 1912. št. 75. 22. VI.). ki ga je izdajal Antonin Hajn v Pardubicah: Moderni slovenski pisatelj Ivan Cankar je našel v zadnjem času vrsto prevajalcev in po njihovi zaslugi smo dobili že lepo število knjig njegovega svojevrstnega dela. Z veliko simpatijo se ga je oprijela tudi prevajalka Mettlerova-Toucovû, ki si s pieteto, pazljivostjo in tankovestno obzirnostjo do izvirnika prizadeva, da bi bil Cankar simpatičen tudi nam. To se ji je posrečilo že s prvo knjigo Križ na gori. z novo knjigo pa je te simpatije okrepila.« Prevajalka, ki je živela v Pardubicah, je bila nedvomno znanka pisca tega članka, ki ni znal toliko slovenski, da bi bil lahko ocenjeval ali celo hvalil prevod, ki je, kakor smo videli, v vsakem oziru slub in gruje vreden. Tudi ocena je take vrste, da pisca upravičeno sumimo, da jo je napisal na podlagi omenjenega Karâskovskega predgovora h Kurentu in da knjige, ki jo ocenjuje, ni niti bral. Poglejmo, kaj piše: Cankar je \ bistvu privrženec realistične smeri. Njegov realizem pu je prežet z nekakim misticizmom in dobiva poseben, drugačen odtenek simbolističnega realizma. To opazimo v uvodni pripovedki, kjer potepuh Marko — večni nezadovoljnež — išče življenjsko srečo, poosebljeno v pravljični postavi kralju Matjaža (ki je Slovencem to, kar je Moravanom kralj Ječminek) ... Povest se odlikuje po živahnosti pripovedne epike, neodoljivi fantaziji in po bogati umetnosti podajanja |!]. — Bolj karakteristična je druga povest »O hlapcu Jerneju«. Cankar je z bivanjem v dunajskih predmestjih in s študijem izvržkov človeške družbe našel za svojo umetnost poseben značaj socialnega mehkega čustva [!]... Del tiste socialistične neskladnosti, del tiste teorije, rešuje Cankur v svoji povesti... s pekočo bolestjo zarudi zatiranja trpečih. V vrsticah pripovedke, ki jo je avtorka še prav posebej lepo prevedla |!|, se skriva ogromna moč gneva in kljubovanja, strastno oznanjenega protesta, ki ga bralec ne bo pozabil.« O knjigi Tulâk Marko a krâl Matvaš sem našel še dve pomembnejši oceni. V članku pod naslovom Novi Cankar se je precej obširno razpisal o njej v neodvisnem dnevniku Narodni politiku (30/1912, št. 109. 21. IV.) že omenjeni literarni kritik František Sekanini, ki je že 1. 1910 lepo ocenil Križ na gori in Izbrane povesti. Slovansko orientirani in široko razgledani kritik je tudi tokrat lepo sprejel obe deli slovenskega pisatelja. V začetku omenja, da je postal Cankar na Češkem hitro domač. »Njegovo vroče demokratično slovansko čustvovanje, njegova plemenita vnema za pravičnost, njegov čut za resnico in pravico zatiranih, so kaj kmalu zbudili v naših srcih odmev in nam približali tudi ostale lepe Cankarjeve lastnosti: njegov živahen epičen tok. pripovedniško spretnost in izvirno, ognjevito fantazijo.« Nato omenja Karâ-skovo opombo, da bi bilo treba čimprej prevesti v češčino povest Hlapec Jernej, o kateri sodi, da je prekrasna po svojih mislih in topla po ganljivi pripovedi. Nato nadaljuje: »V delu, ki se vsem bralcem neizbrisno in za vedno vrine v dušo [to jc podčrtano, О. В.], je zakleto toliko strašne bolesti in vsebuje toliko uničujoče ironije in skritega gneva, da se mi Hlapec Jernej in njegova pravica zdi kot krvavo teman oblak, nabit z grozo nevihte, ki bo vsak hip zdivjala. Uvodna povest o potepuhu Marku... se razvija mirneje in je bolj zanimiva po dogajanju in po epski vsebini kot pa po ideji. V ostalem pa je tudi tako tipično za Cankarja, za njegov nekak z mistiko prežet realizem, ki je čudovit in tako različen od ruskega ali francoskega realizma.« O prevodu in prevajalki ni v članku niti besede, kar je tudi značilno. V oceni Vincenca Červinke v reviji Zlata Praha (29/1912, št. 13, 3. V.) jc nasprotno od Sekaninove posvečeno več pažnje prvi povesti kot Hlapcu Jerneju: »Potepuh Marko in kralj Matjaž je povest modernega slovenskega realista. v čigar delu, ki je pri nas v zadnjih letih veliko prevajano, se značilno kaže nekak nadih slovenske melanholije, združene s posebno mistiko, nekoliko megleno in nekoliko trpko od neizmernega pesimizma pesnika, ki je zagrenjen radi usode svoje domovine. Močan demokratičen značaj, ki je često kar tendenčen. se kaže tudi v tej povesti... pa tudi v drugi... v tragični zgodbi zgaranega hlapca... Konec te povesti je močan, skoro pesniški, pri vsem realističnem determinizmu mračnih, temnih detajlov. Tudi v Červinkovi oceni je navedena glavna vsebina obeh povesti. Obe knjigi so naznanili s krajšimi poročili tudi nekateri drugi listi, zlasti Ostravskv dennik (11/1911, št. 177, 7. VIIГ.), toda v njih ne najdemo nič posebnega. Kakor vidimo, jc češki tisk na Češkem, na Moravskem in na Dunaju posvečal Cankarju in njegovemu delu isto pažnjo kot vrhovom svetovne književnosti. Češka kritika jc opazila marsikatero zanimivo stran Cankarjevega dela. Га njena opažanja bo moralo naše eankaroslovje preučiti, pa tudi primerjati z ocenami v slovenskem tisku. * Zanimanje za slovenskega pisatelja med češkimi bralci je tudi zadnji dve leti pred vojno trajalo v nezmanjšani meri, kot dokazujejo številni prevodi, ki so jih oskrbeli predvsem Bohuš Vybiral, Karel Vondrašek, Vojtčch Mčrka, Stâna Cerny, Frâna Knut in Antonin Zalud, torej že znana imena; prvič pa sta se lotila prevajanja Cankarjevih del edino František Vinko Zibr in Jan Karel Strakaty. Vybiral je izbral deset svojih prevodov Cankarjevih proz, ki jih je priobčil v letih 1910—1912 v časnikih Vidensky dennik in Dëlnické listy, nekaj od njih pa so. kakor smo videli, ponatisnili tudi drugi časopisi, in jih izdal v že omenjeni praški socialnodemokratični založbi pod naslovom Sveto obhajilo in druge zgodbe110 v zbirki Ljudska knjižnica, kjer sta že prej izšli dve Cankarjevi knjigi: Na Klancu in Za narodov blagor. Poleg črtice, po kateri ima knjižica naslov, so v izboru še sledeče proze: Zimsko cvetje, Don Alfonso, O vojski, Skodelica kave, Njena podoba, Njen grob, Spomladi, Ob grahu in Za en poljub. Ti Vybiralovi prevodi spadajo v »učno dobo« in to se jim zelo pozna. Ne samo, da je v njih še precej napak, ki dokazujejo, da prevajalec še ne zna toliko slovenski, da bi lahko sam prevajal, ampak tudi češčine ne moremo pohvaliti: okorni stavki, zastareli izrazi, moravizmi in nerodni opisi tam, kjer je izvirnik kratek in jasen. V periodičnem tisku pa je Vybîral v letih 1913 do 1914 priobčil petnajst prevodov Cankarjevih črtic, in sicer v Videnskem denmku leta 1913: O vojski (št. 11, 15. L), Noč (št. 15, 19. L), ki so jo pred njim prevedli že Zalud, Jarkovskâ in Skalskâ, dalje Jedna sama noč (št. 75, 30. Ill), Rožni venec (št. 218, 21. IX. in Lisjak (št. 222, 26. IX.). leta 1914. pa Siv las (št. 48, 1. III.), Večerni gost (št. 36, 15. II.), Mladost (št. 85, 12. IV. Ponatis v plzenski Novi dobi 1914, št. 46, 17. IV.), Judežev poljub (št. 83, 12. IV.). Naredba (št. 88, 19. IV.), Mimogrede (št. 122, 31. V.) in Sedmina (št. 144, 28. VI.). V Dčlnickih listih leta 1913 črtica Brezimenec (št. 155, 14. VT.). leta 1914 pa Rumene rože (št. 54. 7. 111., ponatis v brnskem listu Moravsky venkov, 5,'1914, št. 29, 14. III.) in Stric Šimen (5. IX., 12. IX. in 19. IX.).«» Karel Vondrašek se je nekoliko pozno lotil prevajanja enega Cankarjevih zgodnjih del romana Tujci. Njegov prevod je izhajal 1. 1913 v praškem narod-nosocialističnem dnevniku Češke slovo (od št. 122—161) kot romanova priloga (tudi z naslovno stranjo), ki so si jo ljubitelji dobrega branja lahko izrezavali in dali vezati. Zato se je ta prevod tu pa tam pojavil v antikvarijatih kot knjiga, čeprav kot knjiga ni izšel. Vondraška bi lahko imenovali prevajalca pedanta, tako točno je prevajal Cankarjev tekst. Sleherna beseda je preverjena, ni se zanašal na svoje znanje slovenščine, ni se dal speljati na led od podobnosti slovanskih jezikov. Pri primerjavah prevoda z izvirnikom nisem našel hujših napak. Tudi Vondraškov jezik ni slab, zato se njegov prevod lepo bere. Tudi ostalim prevodom, ki so izšli v periodičnem tisku, ni kaj očitati. Izšli so v Češkem slovu in v Samostatnosti. V prvem je leta 1913 priobčil črtico Sv. Janez v Biljkah (št. 89, 15. IV.), ki jo je že leta 1910, kakor smo videli, prevedel R. Linhart, dalje Siromak Matija (št. 288, 21. IX.), ki jo je tik pred njim objavil že Fr. Vinko Zibr; v dnevniku Samostatnost pa sta istega leta izšli črtici Tuja učenost in Večerna molitev (št. 259, 51. VIII. in št. 252, 14. IX), ki ju je leta 1911 prevedel že B. Vybîral in iz Vinjet črtico Glad (št. 242. 3. IX. in št. 255, 17. IX.). V Češkem slovu pa je izšla v njegovem prevodu leta 1914 (št. 152, 28. VI.) črtica Gospodična, ki jo je že leta 1909 objavila R. Noskovd. Tudi proze, ki jih je tik pred vojno priobčil Vojtčch Mčrka v moravskih časnikih, so bile že prevedene. V prilogi Vecery brnskih Lidovih novin je izšel 110 Svaté pfijimani a jiné pribeny. Praha (1914), Üstredni délnické knih-kupeetvi a nakl. 77, |1] str. Lidovâ knihovna, zv. 73. 111 Prevoda nisem videl, ker ni Dčlnickih listov od julija do decembra 1914 v nobeni praški knjižnici. leta 1913 prevod novele Pred ciljem i/. Knjige za lahkomiselne ljudi (št. 38, 8. II. in št. 47, 15. 11.), ki jo je že leta 1906 prevedla R. Noskovd in je bila že trikrat natisnjena, ter prevod črtic Ninu iz Vinjet (št. 52, 2. VIII.), ki jo je leta 1903 prevedel K. Hašler. V Hlasih z liane (Prostčjov) pa je priobčil leta 1915 prevod črtice iz Vinjet V pozni jeseni (št. 139, 16. XII.) in leta 1914 prevod črtice iz Knjige za lahkomiselne ljudi Krona (št. 2, 7. I., št. 3. 10. I., št. 6. 21. I. in št. 9. 31. L), ki je bila pred tem že trikrat prevedena in štirikrat tiskana. Mčrkovi prvi prevodi kažejo, da se je šele učil slovenščine. Tudi njega je tu pa tam prevarala jezikovna podobnost; pa tudi neznanje slovenščine je zakrivilo, da je zagrešil nekaj napak. Drugače pa že ti njegovi zgodnji prevodi kažejo čut za ritem in slog Cankarjeve proze, ki se jc uveljavil zlasti v poznejših prevodih. Tudi prevajalec František Vinko Zibr (1883—1953) se je učil slovenščine že najbrž kot slušatelj filozofske in pozneje pravniške fakultete v Pragi (menda nekaj let prej kot Mčrka), prav gotovo pa tudi na Goriškem, kjer je bil pri vojakih že davno pred I. svetovno vojno. Odtod je rad prihajal v Ljubljano, kjer se je seznanil z nekaterimi slovenskimi kulturnimi delavci, zlasti s pisatelji, najbrž tudi s Cankarjem, in začel prevajati njihova delu. Iz simpatije do nekega svojega slovenskega prijatelja je uporabljal poleg češkega imena František tudi njegovo ime Vinko in to je bil včasih tudi njegov psevdonim. S Cankarjem in Meškom si je tudi dopisoval, toda za časa vojne, ko jc bil kot politično nezanesljiv preganjan, jc korespondenco uničil.112 Zibr je priobčil v reviji Kvëty I. 1913 prevoda dveh črtic: Na peči (str. 126—128) in Ob gruliu (str. 560—562), leta 1914 v praškem dnevniku Češke slovo prevod črtice Kaj sem storil, o gospod? (št. 105, 5. V.) in v Novih ilustrovanih listih (št. 14. 50. V.) prevod črtice Siromak Matiju, ki jo je tik pred tem, kakor smo videli, prevedel tudi K. Vondrašek. Zibr je sicer znal kar dobro slovenski, prevajal je skoro dobesedno, toda lu pa tam mu je bil kak slovenski izraz le neznan. Če ga tudi v slovarju ni našel, ga je prevedel kar na slepo in seveda narobe, kakor npr. v črtici Nu peči: potrkava zvon — poganja zelenje. Tudi podobnost besedi včasi zapelje, npr. lakota — požrešnost (č. lakota). V črtici Ob grahu pa ni vedel pomena besedic kadar, kar, šele in zato so v prevodu dobili stavki drug pomen. napr. kadar otrok taji, je kradel — kakor otrok taji, ko je kradel; kar odvezi jih — takoj jih odveži; šele nocoj — še danes ponoči. Stâna Cerny je objavil leta 1915 v dnevniku Samostatnost prevode treh črtic: iz Vinjet A jaz pojdem (št. 18. 18. 1.), Mrtvi nočejo (št. 100, 15. IV.) ter Krivica (šl. 350, 25. XII.), ki jo je točno leto dni pred njim objavil Friinu Knut. Га prevajalec je pa leta 1915 priobčil samo prevod črtice Gospod Vavra (Pravo lidu, št. 32, 2. 11.). Plzenjski novinar A. Zalud pa je istega leta objavil v tamkajšnjem soc. dem. Češkem dennfku slabo prevedeni črtici Muhe (str. 128. 11. V.) in Rumene rože (št. 275, 7. X.). Tik pred vojno leta 1914 pa je objavil v tedenski reviji Besedy Času (št. 20. str. 169—170) svoj prvi prevod iz Cankarja, črtico Večer na vrtu, pozneje znani prevajalec iz slovenščine in 112 Podatke o prevajalcu mi je ljubeznivo posredoval Zibrov oddaljeni sorodnik, znani prevajalec slovenske poezije Oto F. Babler, za kar se mu toplo zahvaljujem. propagator češko-slovenskih stikov Jan Karel Strakaty (2. V. 1878—24. IX. 1963).113 Tudi Strakaty se naravnost krčevito oklepa izvirnika, niti ne poizkuša biti iznajdljiv, zato je njegov prevod neumetniški. V tistih časih se je še učil slovenski, zato mu ne moremo zameriti nekaterih napak, kot so zleknila-pre-strašila (č. polekala!) ali koj ga je bilo sram — kakor bi se sramoval, črke poteze /črte!/, nekaj mehkobnega — nekaj mehkužnega, hrani ključ do skrinje je spravil ključ v omaro (č. do = v!), pripisati — prepisati (kar trikrat!) itd. Leta 1913 je \es češki tisk v znamenju boja balkanskih Slovanov za osvo-bojenje in njihovih zmag. Narodna zavest avstrijskih Slovanov se je okrepila, odpor proti avstro-ogrski nadvladi je vse večji in večji. Tudi Cankarjevega govora, ki ga je imel v Mestnem domu v Ljubljani 12. aprila, ne bi bilo, če ne bi bilo teh zmag. Vesti o junaškem nastopu slovenskega pisatelja in o njegovi aretaciji so priobčili skoro vsi češki napredni listi, zlasti socialnodemokratični dnevniki1'4 na Dunaju, v Pragi, Plznji in dr. 23. in 24. aprila, torej prav tukrat. ko je padel Skader in ko so bile po vseh večjih čeških mestih slovanske in protiavstrijske demonstracije. Najbolj podrobno pa je seznanil s Cankarjevim govorom in z narodnostnim gibanjem med Jugoslovani nekaj dni pozneje bralce Slovanskega prehleda na Češkem službujoči slovenski profesor Josip Vuga (1887—1932). V majski številki 115 je v rubriki Jihoslované najprej na kratko informiral bralce o »ilirskem t.i. zedinjujočem gibanju, ki stremi po asimilaciji s Srbohrvati in ki ima »največ privržencev med mladino, zbrano okrog časopisa Preporod«. Nato piše, da sta temu gibanju naklonjena zlasti Dnevnik Dan in revija Veda, ki je na iniciativo B. Vošnjaka pokrenila znano anketo o slovenskem jeziku v znanstveni literaturi. Vuga sporoča, da so Prijatelj, Kidrič in zlasti Rostohar odločno nastopili proti ilirizmu, nato pa citira izjavo I. Cankarja v govoru v Mestnem domu. Bralce obvešča, da je bil Cankar rudi tega govora obdolžen na podlagi § 305 veleizdaje in da je bila razpušČena Splošna delavska zveza, ki je predavanje priredila. V začetku leta 1914 se je Vuga vrnil k narodnostnemu gibanju med Jugoslovani z obsežnim člankom Tako zvano novoilirsko gibanje pri Slovencih,110 v katerem navaja podrobne podatke o Vedini anketi. Podaja kratko vsebino odgovorov anketirancev, med dr. z nekaj stavki tudi vsebino Cankarjevega govora v Mestnem domu in v beležki pod črto črtica, kje je govor izšel (to je cenzor gotovo pregledal!) in tako omogočil, da so se lahko seznanili z njim tudi na Češkem vsaj nekateri od številnih bralcev Cankarjevih del. Cankarjev govor večkrat omenja in se sklicuje nanj tudi Mihajlo Rostohar v svojem članku Jugoslovanstvo in Slo- 113 Življenjepis gl. v številnih jubilejnih člankih in nekrologih. napr. Čsl. — jihoslovanskâ revne (8/1938, str. 73—75), SPr (30/1938, str. 210 do 211), Jutro, Delo in dr. 1,4 Napr. Dëlnické listy (Dunaj) št. 93, str. 5, Češke slovo (Praha) št. 97, str. 4, Nova doba (Plzen) 21. IV., št. 48, str. 4. Cesky dennik (Plzen) št. 110, str. 5 in 112, str. 2 in mu. dr. 115 Spf 15/1915-14. št. 8., str. 578—579. 110 SPr. 16/1914—15, št. 4—6, str. 254—242. venci,117 v katerem razpravlja o novoilirskem gibanju pri Slovencih. Odslej je imel češki tisk kar naprej pred očmi usodo preganjanega slovenskega pisatelju in opozarjal na njo s kratkimi vestmi, ki pu so dovolj zgovorno pričule, kaj se dogaja na jugu. Tako napr. Českv dennik 14. maja ponovno poroča pod naslovom Politično preganjanje v Dalmaciji in na slovanskem jugu o aretaciji »vodje dalmatinske mladine urednika Avguština Ujevica«, o osvoboditvi obtožbe dr. Dominika in o obtožbi I. Cankarja. Ko pa je bil 22. avgusta Cankar obsojen, jc to zopet zabeležilu vrstn čeških časnikov. Vse to je dokaz, da je bil slovenski pisatelj na Češkem res znan in priljubljen. Saj gu je najbrž marsikdo, zlasti med visokošolsko mladino, bral celo v izvirniku. O tem priča med dr. tudi oznanilo v dnevnikih (impг. v Prûvo lidu 11. 1. 1913, str. 10) o kurzu slovenskega jezika, ki jih je v okviru Zveze češkoslovaških študentov prirejalo slovensko Akademsko društvo Adrija. To oznanilo sporoča, tla bo slovenski krožek začel delovati 15. januarja v šoli v Križovnicki ul. št. 5 in da se bo podučevalo brezplačno. »Čisti se bude nej-lepši jihoslovansky spisovatel Ivan Cankar.« Brez dvoma je prav ta krožek botroval ne le nekaterim prevodom Cankarjeve proze, marveč tudi marsikateremu skupnemu političnemu dejanju in nastopu slovenske in češke visokošolske mladine. Točno mesec dni po objavi vesti o preganjanju slovenskega pisatelja radi govora v Mestnem domu je začel 23. maja 1913 izhajati v praškem narodno socialističnem dnevniku Češke slovo Vondraškov prevod romana Tujci. Uredništvo je brulcem časnika predstavilo pisatelja in roman s člankom, ki ga je verjetno napisal prevajalec. V njem poudarja, da je uredništvo namenoma zopet izbralo roman jugoslovanskega avtorja (pred tem je izhajal kot priloga roman V ječi bolgarskega pisatelja Konst. Veličkova) in to »izpod peresa najbolj popularnega in mogoče najboljšega od živečih pisateljev tiste sicer ne velike, toda nadebudne veje slovanskega rodu... Cankar je našim bralcem dobro znan z naše nedeljske priloge, kjer so imeli večkrat priložnost brati njegove drobne, z globokim čustvom napisane pripovedke.« Nato karakterizira roman, ki obravnava »razmere v revni slovenski domovini, zlasti neizpolnljivo stremljenje njenih umetniških duhov, oprijeti se z vsemi koreninami rodne zemlje in se odtrgati od Dunaja, ki jemlje slovenskemu narodu najboljše sinove. To je torej tragedija podobna trugediji češkega ljudstva, samo da je njih slika še toliko bolj žalostna, kolikor so bratski Slovenci gospodarsko, kulturno in politično za nami.« Edini, že omenjeni knjižni prevod iz Cankarjevega dela, ki je izšel maja leta 1914 pod naslovom Sveto obhajilo in druge zgodbe na slabem papirju in v slabi opremi, je vzbudil veliko manjši odmev kritike kot prejšnji dve knjigi. Zbirki proz je prevajalec B. Vvbiral dodal dve strani uvoda, v katerem je bralcem lepo predstavil »ne samo najboljšega, marveč tudi najplodnejšega in najbolj čitanega slovenskega pisatelja.« Karakteriziral je njegovo delo in poudaril njegov pomen v slovenski književnosti. Med dr. piše: »Vse Cankarjevo delo. polno globokih in svojstvenih opažanj, slik in sodb, je prežeto z visoko umetniško kulturo, ki je dulu slovenski slovstveni umetnosti tudi po jezikovni 117 Jihoslovanstvi a Slovinci. — Narodni listv 53/1913, št. 169 (22. VI). str. 2. strani neizmerno veliko. Doseči z najbolj preprostimi sredstvi umetniško kar največ, je njegovo načelo, ki je vsak dan bolj jasno in zmagovito.« Uredništvo založbe pa je objavilo v dnevniku Pravo lidu (14. V. 1914, str. 3) anonimni članek, v katerem poudarja, da je Cankar delavcem neizrečeno drag radi bede, v kateri je rasel in ki je je polno ozračje njegovih literarnih začetkov. Nato pripominja sežig Erotike, materino smrt in dr. O zbirki črtic pravi, da je »pisatelj natančen in prediren opazovalec življenja.« Urednik zbirke Lidové knihovny, v kuteri je prevod izšel, Gustav Winter (1889—1943), pozneje znani soc.dem. politik, novinar in publicist, je v odlični socialistični reviji Akademia (18/1913—14. št. 8, str. 360), ki jo je urejeval Frant. Modraček, izdajal pa Bohumil Šmeral, kratko ocenil izbor, ki je izšel v skrbnem prevodu. O pisatelju pa pravi: »Cankar vneto deluje v slovenski soc.dem. stranki in opravlja tako za Slovence več poslanstev hkrati: umetnika najvišjih kvalitet, prvovrstnega literarnega organizatorja in marljivega agitatorja socialističnega svetovnega nazora«. Teh nekaj stavkov in še kratek odstavček v članku Knjige pripovedk nekega Ladislava Patočke v tedniku Narodni obzor (8/1913—14, št. 26. 25. VI. 1914. str. 11) ter kratka anonimna ocena v reviji Zensky svet (let. 19/1915, str. 107) je menda vse, kar je bilo napisanega o Vybiralovem izboru Cankarjevih proz. ki ga je izdal Vybîral. Patočki ni všeč, da pisatelja Cankarja najbolj mikajo proletarei in socialni problemi sploh; všeč pa so mu spomini na mater in črtica Zimsko cvetje. Drugače pa sta pisala tik pred vojno o novih Cankarjevih delih že omenjeni moravski duhovnik R. Linhart in Adolf Ivančič, verjetno slovenski vi-sokošolee v Pragi. Prvi je v obširnem članku Iz slovenske literature v olomuški reviji Novy Obzor (5/1915, št. 11—12, str. 440—443) podrobno poročal o Nova-čanovi Naši vasi, o Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem in drami Naša kri ter o delili I. Cankarja, Meška, Aškerca in dr. Od Cankarjevih del vrednoti Troje povesti, o katerih pravi, da je v njih Cankar »spet izpričal prednosti, s katerimi se ponaša. Vse tri povesti druži v celoto socialna misel ... V teh delih se je Cankar bolj kot kdaj prej postavil na trdna tla realnosti, čeprav še veliko mesta zavzema lirična senzitivnost in domišljija. Hvaliti Cankarjevo formalno dovršenost bi pomenilo nositi drva v gozd. Na misel pa mi prihaja samo to: ko bi nekdo nabral na travnikih Cankarjeve muze najbolj mikavno cvetje citatov o bolesti, hrepenenju in radosti, kako krasen šopek bi bil iz njih!« Nato na isti strani omenja »simbolično igro« Lepo Vido, »ki vsebuje neskončno poetična lirična mesta, ki pa je ostala za slovensko kritiko zagonetka. Še najbolj sprejemljiv bi bil nazor, tla Vida predstavlja hrepenenje po mladosti, po Ameriki, po smrti — po čemer koli; v podrobnostih in do kraja pa bi se dala primera le težko uveljaviti.« Ivančič pa je zabeležil Lepo Vido pod naslovom Slovenska vest v znani reviji Zvon (13/1915, str. 682). V njej pravi, da je Cankar uporabil za to dramo motiv ljudske pesmi in nadaljuje: Delo ima premalo dejanja, resnično življenje pa se umika v ozadje, pred gledalcem se plazijo tihe, blede sence bolnih študentov, zelo boječih ljudi, ki jih je življenje izvrglo; vse je simbol nemirnega hrepenenja, ki karakterizira tudi ostala Cankarjeva dela. To je lirična pesem, kot drama delo ni učinkovalo.« Oton Berkopec Praga Li IЖ 82.0.(048.1) EKS I3 R LS IONI 7. AM I HRVATSKA KNJIŽEVNOST* Spomladi 1969 je bil v Zagrebu \ organizaciji Društva hrvaških književnikov simpozij Srednjeevropski ekspresionizam i hrvatska književnost, in sicer v okviru zagrebških slovstvenih pogovorov«. Taki slovstveni pogovori — pri nas jih je začela Slovenska matica — so dandanes primerna oblika prezen-tiranja literarnozgodovinske misli in esejističnih del zainteresirani javnosti. Sodelovali so avtorji iz raznih dežel, prispevke osemnajstih piscev pa je objavila revija Kritika v posebni izdaji pod gornjim naslovom. Poleg stilne smeri sta v središču pozornosti teh obravnav predvsem A. B. Šimic in M. Krleža, mimogrede pa sta zajeta v obravnavo tudi J. Polič Karnov in M. Crnjanski. Pričakovali bi večjo udeležbo slovenike, kot subjekt in kot objekt obravnav. S tega območja je v publikaciji le esej Frana Petreta U z genezu hrvatskog i slovenskog ekspresionizma. Prikazan je namreč tudi poljski, romunski, jugoslovanski madžarski in bolgarski ekspresionizem. Tu se bomo ustavili le ob prispevkih, ki so kolikor toliko »jugoslovansko primerjalnega« značaja: taki so: Petretov prispevek, članek Ganča Savova (Srednjeevropski ekspresionizam i književnost Hugara i Ilrvata) ter Draška Redjepa esej Varijacija na temu: Krleža i rani Crnjanski. medtem ko jc prispevek makedonskega avtorja Georgija Staleva (Pokušaj interpretacije ekspresionizma и poeziji Janka Poliča Kamooa — >Psookat) ostal žal le zelo hitro-roka in površna razčlemba v slogu že precej opuščenih ločenih slovstvenih interpretacij. Petretov prispevek zgoščeno označuje ekspresionizem nasploh in ga kot slovstveni pojav ponazarja z današnjim novim valom« in z jezno literaturo«, poudarjajoč, da je tudi ekspresionizem bil izključno stvar mladih. Dalje označuje posebnosti ckspresionističnc smeri slovanskih literatur v avstro-ogrski monarhiji, ki imajo skupno družbeno pogojenost predvsem v narodni nesamostojnosti, zaradi česar je ta družbena in politična tema travmatično navzoča; druga poteza ekspresionizma pa je smelo nadaljevanje modernistične doktrine. Po obsežnejših Petretovih obravnavah ekspresionizma je novo v tem njegovem prispevku predvsem tisto, kar osvetljuje razmerje katoliške kulture v Avstriji do modernističnih smeri in njeno vključevanje, za katero so se odločili na evharističnem kongresu leta 1912 na Dunaju. Slovenska in hrvaška dijaška in študentska mladina sta se že poprej organizirali vsaka zase, prva leta 1893 (Danica), druga leta 1903 ( Hrvatska«), in sta tudi med seboj sodelovali. Tako ni presenetljivo, tla se je katoliški ekspresionizem pri nas tako izrazito razmahnil (Zora, Dom in svet); pobuda za kozmični ekspresionizem pa je j) г i Slovencih dvojna: izhaja iz vizionarne in kozmične lirike Zupančičevih Samogovorov leta 1908 in pa iz lirike M. Krleža v poemah Pan in Tri * Posebna iztlaja časopisa KRITIKA, zv. 3. Zagreb 1969, str. 156. simfonije. To se po Petretovi sodbi razodeva pri Jurcu in pri Podbevšku. Ta dva sta bila protiutež katoliškemu ekspresionizmu, dokler se ni pojavila še tretja smer, socialna varianta s Seliškarjem, Klopčičem in Kosovelom. — Petre je torej tu nakazal predvsem vzroke razvoja slovenskega katoliškega ekspresionizma in mimogrede tudi pobude za razvoj Jurčeve in Podbevškove ekspresionistične poezije. Res je. da so kozmično in socialno usmerjeni slovenski ekspresionisti velikokrat imeli v mislili M. Krleža, res je tudi. da je npr. Ivan Pregelj zavrnil ekspresionistično pisani Krlcžcv ciklus vojnih novel Hrvatski bog Mars, in sicer predvsem zaradi njihovega idejnega tkiva (v ZSS VI. str. 161, v tej zvezi pomotoma imenovane roman). Pregelj priznava pisatelju pripovedni dar, z nobeno od ponatisnjenih novel (Zagreb. 1922) pa ni zadovoljen, češ da niso zrela umetniška stvaritev. Odklanja jih tudi zaradi plitkega poltenega ma-terializma« in motivov, ki se mu zde omledna romantika (DiS 1922, 249). Petretov esej je napisan izrazito enciklopedično, kar izhaja iz okoliščine, du je avtor slovenski ekspresionizem že nekajkrat podrobneje obravnaval. Upoštevanja vredno pa bi bilo dejstvo, kako sprotno in s kakšnimi nagibi je Jarc spremljal sočasno hrvaško in tudi srbsko liriko in poročal o njiju v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu (npr. o T. Ujeviču, G. Krklecu, R. Draineu. M. Risticu. A. Vtiču, D. Tadijanoviču itd.). Pri tem so pomembna predvsem zgodaj zapisana zapažanja o Ujeviču in Krležu. Iz vsega tega gradiva je Jarčev odnos do Krleže prav zamotan in vsekakor ne tako preprost, kot bi mogel ktlo sklepati po omenjeni in načeloma jasni razmejitvi v Petretovem eseju. Prav posebej je ilustrativno tisto, kar Jarc piše o Krležu v Ljubljanskem zvonu leta 1921: »Nedvomno je v tej liriki nekaj posebnega. Ali vsa njena privlačna moč in sugestivna opojnost ne izvira iz lirične sile, ki jo zahtevaš od vsake prave umetnine, temveč iz radikalnosti in logične nujnosti idej, ki te prisilijo, da jih potrjuješ. V teh pesmih je neprimerno več miselnosti kakor čustvenosti in zato vplivajo le v prvem hipu, medtem ko zupuste v resnici trajen vtis bombastičnosti, ki ubija vsako resnično poezijo. (Nasprotno: kako čudovita lirika diha iz Zupančičevega Slapa, ki sega že v četrto dimenzijo, ali pa iz pristno slovenske in vendar občečloveške mistične pesmi Belokranjska deklica!)« (Prim. M. Jarc: O novejši srbohrvaški liriki. 1.7. 1921, 38.) Seveda je vprašanje jarc—Krleža tako obsežno, da ga ni mogoče razgrinjati v obravnavi, ki ima naslov Uz geneztt hrvatskog i slovenskog ekspresionizma. Pojavlja se v drugačni luči v dvajsetih letih, drugače spet kasneje in prej. Sega pa v medsebojne odnose obeh ekspresionizmov, slovenskega in hrvaškega, z nekaterimi drugimi prav tako pomembnimi vprašanji. Publicistični prispevek G a n č a Savo va sporoča o bolgarskem ekspre-sionističnem pesniku Geu Milevu, ki je leta 1919 iz Nemčije prinesel ekspresionizem v Bolgarijo. Ekspresionizem pri Bolgarih po besedah G. Savova ni raziskan, ker je povojni dogmatizem razglašal, da je to ena najreakcionar-nejših iu najbolj dekadentnih smeri v književnosti. Savov je iz te zagatne situacije našel svojevrsten izhod, ko je spoznal, da je bil Geo Milev, poprej nihilistični iu anarhistični revolucionar, ekspresionist leve smeri, in sicer pod vplivom marksizmu in oktobrske revolucije. Zul Savov ne opredeljuje pojma »levi ekspresionizem« (in ne govori o fiziognomiji poezije G. Mileva), ker pa označuje »čisti« ekspresionizem kot izraz ekstremnih in nihilističnih idej, si lahko mislimo, da je »levi« ekspresionizem v tem pogledu zmeren ali konstruktiven, torej bi si ga nekako mogli razlagati kot socialno smer v ekspresionizmu. Popolnoma referativno je načeto vprašanje podobnosti med bolgarskim in hrvaškim ekspresionizmom, ki da imata vse skupne srednjeevropske poteze, ker oba izhajata iz nemškega ekspresionizma. Zato golo naštevanje skupnih mest in znanih imen nemških literatov tega časa ter revije Der Sturm ne more z ničimer presenetiti. Ce že vzporejanje, potem v smislu iskanju različnosti kljub istim ali podobnim izhodiščnim pobudam. Tretji prispevek, ki ga je po zgornjem konceptu tega zapiska treba razčleniti, je Varijacija na temu: Krleža i rani Crnjanski. Esej R. Red j epa je napisan impresivno in prav literarno zanosno, izhaja pa iz misli, da sta Krleža in Crnjanski v začetku pogojena z elementarnim doživetjem Panonije, in sicer v krležijanskem smislu — politično upravno, etnično, družbeno, nacionalno, geografsko, klimatsko. V njuni literaturi tega časa je izhodišče podobno — oba doživljata kasarno, blatno panonsko vojaško vežbališče. dunajski takt vojaških godb. Toda v bistvenem pogledu je med njima v literaturi razlika. Mimo krležijanstvu se pri Crnjanskem le močneje uveljavlja njegovo lirsko razpoloženje; sumatrizem ni krležijanstvo. Ob Redjepovih razmišljanjih se utrjuje misel, da sta umetnika prav v teh zgodnjih letih ekspresionizma izoblikovala vsak svoj specifični izraz, jezno dinamičen (krležijanski, sumatrizem), preobremenjen prav zavoljo tega, da bi bil s tem funkcionalen (prim. M. Engelsfeld in njegovi raziskavi o Krleževein stilu v Umjetnosti riječi 11 (1958) in IV (1962), razen tega pa jc ta stil kot osnova ostal takšen tudi kasneje. Bodi omenjeno, da ta tema, ki jo obravnava Redjep, ni nova, kajti Slavko Batušič je že letu 1921 pisal o razlikah in podobnostih med Krležo in Crnjanskim (Dva čovjeka, Savremenik, Zagreb, 16/1921, 122—125). Od drugih prispevkov zbornika bi posebej kazalo opozoriti na naslednje studiozne razprave: O poetici ekspresionističke faze и hrvatska j književnosti V. Zme ga ča, Ekspresionizam i fenomenologi ja razmatranja na primeru lirike A. B. Šimiča Z. K o n s t a n t i n o v i č a , Politički teatar Miroslava Krleže i nasi jed je eoropskog ekspresionizma Ii. Donata in Antiteze i analogije и Krležinim Legendama M. Lončarja. Prispevki tujih avtorjev o tujih književnostih so zgolj informativnega značaja. Končno bi se ustavil še ob prispevku В ran isla va Chôma Miroslav Krleža i ekspresionizam. Preseneča namreč njegova uvodna misel: »Do nedavno se i u jugoslavenskoj nuuei o književnosti pojam ekspresionizam shva-čao u estetsko neadekvatnom pejorativnom smislu, kuo nesocijalistička ili protusocijalistička književnost«. Ta trditev češkega literarnega publicista vsaj letu 1969 nikakor ni vzdržna. Dovolj bo, če navedemo, da je F. Petrè že leta 1956 priobčil v Die Welt der Slawen razpravo Der slowenischdo zaznamovani z »....«, prevodi, pomeni itd. pa z '.....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi .im primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... ...h Srbohrvatski X ... h Srbohrvatski ђ ... ... (t Srbohrvatski џ ... H 7 Ruski e .., ... e Ruski ш ... šč Ruski ë ... ... ë Bolgarski št Ukrajinski э .. ... je Ruski Ukrajinski и .., ... v Bolgarski Ukrajinski i .., ... i Ruski ... у Ukrajinski ï .. ... ji Ruski ь . . Ruski й .. •••j Ruski •fe .. Srbohrvatski Jb .. ... lj Ruski Э . . ... è Srbohrvatski Њ . . ... nj Ruski Ю . . ... ju Srbohrvatski ћ .. ... č Ruski я . . ... ja Ruski X . . Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognamih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi iin o rezultatu razprave. Korekture je treba vrniti v 4 dneh. Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne šitevilke časopisa so: 1. december, L februar, 1. maj in 1. avgust. Y OCENO SMO PREJELI Umjetnost riječi, Časopis za nauku o književnosti. Zdenku Škrebu o šezdeset i petoj godišnjici života. God. X1V/1970. Broj 1—2. Zagreb. 294 str. Instituto Universitario Orientale, Annali, Sezione slava, XII. Napoli 1969. 236 str. Friedrich Nietzsche, Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Poslovenil Wilhelm Heiliger. Slovenska matica, 1970. 162 str. Jc;zyk Polski. Organ Towarzystwa Milosnikôw Jçzyka Polskiego. L 4. Krakov 1970. Nullo Minissi, Come utilizzare la documentazione finnougristica ncllu lingui-stica indoeuropea. Euroasiatica. Napoli 1970. Tönnies Fenne's Low German Manual of Spoken Russian Pskov 1607. Volume II. Transliteration and Translation. Editors L. L. Hammerich and Roman Jakobson. Copenhagen 1970. Commissioner: Munksgaard. XXVIII + 488 str. V NAŠI REVIJI ŠE NISMO OCENILI Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1. Založba Obzorja Maribor. 1965. 236 str. Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2. Založba Obzorja Maribor. 1966. 215 str. Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 3. Založba Obzorja Maribor. 1967. 227 str. Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika. Akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Dela 22, Inštitut za slovenski jezik 10. Ljubljana 1968. 277 str. Franc Jakopin, Slovnica ruskega knjižnega jezika. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1968. 494 str. Zenon Klemensiemicz, Ze studiöw nad jçzykem i stylem. Puiistwowe Wyclaw-nictwo Naukowe. Varšava 1969. 234 str. Witold Manczak, Z zagadnien jçzykoznawstwa ogolnego. Zaklad Narodowy imienia Ossolinskich Wydawnictwo. Wroclaw-Warszawa-Krakow. 1970. 324 str. A. E. Suprun, Slavjanskie eislitel'nye. Stanovlenie cislitel'nyx kak osoboj časti reči. Izdatel'stvo BGU im. V. I. Lenina. Minsk 1969. 232 str. Slovar slovenskega knjižnega jezika L A—H. Ljubljana 1970. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. LXII -f 844 str.