Partenija Zografski
(1818—1876)
Pertenlja Zografski zavzema eno od najpomembnejših mest v zgodovini makedonske kulture prejšnjega stoletja. Pomemben je predvsem kot učitelj in duhovni vodja tistih, ki so upoštevali njegov jezikovni vzorec. Partenija je v praksi pokazal, kako naj se pišejo učbeniki za makedonske šole in cerkve. Pri tem je izhajal iz teze, da naj bi bil jezik Makedoncev kombinacija makedonskih in bolgarskih jezikovnih elementov. S to tezo je ta makedonski škof prvi teoretično utemeljil potrebo po enotnem knjižnem jeziku za vse Makedonce.
Makedonsko slovstvo od 9. stoletja pa do konca 18. in začetka 19. ima predvsem cerkveni značaj. Razlika je samo v tem, da so prvi ustvarjalci pisane ali prepisane besede bili anonimni menihi in duhovniki, potem pa so se pojavljale tiskane avtorizira-ne knjige. Leta 1794 je izšla prva makedonska knjiga Daniilov štirijezičnik. Makedonski del je napisal ohridski duhovnik Stefan. Verska avtorja Joakim Krčovski in Kiril Pejčinović sta natisnila več knjig, prvi je v letih 1814—1819 objavil pet knjig, drugi pa v obdobju 1816—1840 dve knjigi. Vsa ta dela so pisana v makedonskem narečnem jeziku, v dialektu, ki ga je govoril ta ali oni avtor. Tudi prvi makedonski tiskar Hadži Teodosija Sinaitski, ki je osnoval makedonsko tiskarno v Solunu, je bil duhovnik. Pravzaprav so bili duhovniki med tistimi nacionalno najbolj osveščenimi javnimi delavci, ki so odigrali zelo pomembno kulturnozgodovinsko vlogo v makedonskem prebujanju. Zato je tudi njihova vloga pri formiranju makedonskega knjižnega jezika izredna.
Partenija Zografski je živel v zelo nemirnem času. To je bila druga polovica prejšnjega stoletja. Nekatere sosednje slovanske in neslovanske balkanske države so bile svobodne, Makedonija in Bolgarija pa sta bili v političnem in ekonomskem po-
61
gledu pod turško, v duhovnem pa pod grško oblastjo. Turška oblast je za materialno kompenzacijo prepustila versko upravo balkanskih kristjanov v imperiju bizantinski carigrajskl patriarhiji. Ta je začela uvajati svoj grški jezik po cerkvah in šolah, razširjala je idejo o Veliki Heladi in je utirala pot tudi svoji buržoaziji. V boju proti eni in drugi hegemoniji so se izrazila tudi nasprotja med interesi makedonskega in bolgarskega meščanstva, med različnima nacionalnima in kulturnima konceptoma za neodvisno cerkev, šolstvo, pismenost in jezik. V ta boj se je vključil tudi P. Zograf-ski.
Pavle Zogratski (Partenija je ime,, ki ga je dobil pri menihih) se je rodil leta 1818 v veliki makedonski vasi Galičnik blizu De-bra pod planino Bistro v družini zelo bogatega živinorejca. Osnove pismenosti je dobil v samostanski šoli Jovana Bigorske-ga (1832), šolanje je nadaljeval v Ohridu pri učitelju makedonskih književnikov 19. stoletja in soavtorju zbirke makedonskih narodnih pesmi iz leta 1861 Dimitru Mila-dinovu (1836), po obisku Kristusovega groba v Jeruzalemu (1837) je postal hadžija, obiskoval je semenišče v Atenah (1839), občasno je obiskoval šole v samostanu Zo-graf na Sveti Gori (tam je dobil ime Zo-grafski), v Carigradu, Solunu in v samostanu Dečani; da bi končal semenišče, je odšel tudi v Rusijo, najprej v Odeso (1842), potem v Moskvo (1846). Ko je končal Moskovsko duhovno akademijo, je postal verski učitelj na carjevem dvoru v Peterbur-gu. Razen ruščine je obvladal tudi grščino, latinščino, hebrejščino, francoščino (5 mesecev je bil v Parizu). Za nekaj časa se je vrnil v zahodno Makedonijo in tam seznanjal duhovnike z osnovami pismenosti. Duhovnik ruske cerkve v Carigradu je bil v letih 1851 do 1852. Osnoval je versko knjigarno, postal je profesor starocerkveno-slovanščine, boril se je za neodvisnost makedonskih in bolgarskih eparhij od grške carigrajske patriarhije. V letih 1859—1867, v obdobju močnega gibanja unijatov, ki so se pojavili v Makedoniji kot izraz protesta proti carigrajski patriarhiji, je bil izbran za kukuškopoljanskega škofa (vladiko s sedežem v Kukušu, rojstnem kraju m.akedonskega revolucionarja Goce Delče-va). Tam sta bila v tem času tudi Dmitar Miladinov in njegov učenec Rajko Zinzi-fov. Zografski je organiziral cerkveno bogoslužje v ruskoslovanskem in makedonskem narodnem jeziku in usposobil duhovnike za pouk osnov pismenosti. Živel je zelo skromno in se zanimal samo za verske
in narodne zadeve. Njegovi kontakti s posvetno oblastjo so bili zelo slabi. V šolah po Makedoniji so uporabljali njegove učbenike, ki jih je bil pripravil. Zaradi grških intrig je zapustil kukuškopoljansko eparhijo; imenovan je bil za nišavskega mitropolita (1868—1874) s sedežem v Pirotu. Ko je bila formirana bolgarska egzarhija, je bil eden od kandidatov za vrhovnega poglavarja nove neodvisne cerkve, »toda njegova kandidatura je propadla, ker je bil iz Makedonije«.'
Partenija Zografski se je uveljavil na mnogih področjih. Za zgodovino makedonskega knjižnega jezika je pomembno predvsem njegovo delovanje v letih od 1850 do 1859, ko je izdajal ali prevajal različna dela (učbenike za verouk v makedonskobolgar-skem jeziku, zbirke narodnih pesmi, komentarje cerkvenih problemov) in uvajal narodni jezik v šole in cerkve.
V člankih Prvi del slovnice o členih (»Carigradski vestnik« 1857, št. 315 in 316) in Misli o bolgarskem jeziku (»Bl'garski kni-žici«, Carigrad 1858, str. 35) nakazuje osnove skupnega makedonskobolgarskega jezika najbrž zato, ker je menil, da je za Makedonce in Bolgare, ki se bojujejo proti skupnemu sovražniku, povsem normalno, da imajo skupni makedonskobolgarski jezik. Tej ideji je ostal zvest do konca življenja. (Drugačne poglede na razvoj makedonskega knjižnega jezika je v prejšnjem stoletju zastopal panslavist Grigor Prličev, ki je predlagal, naj bi imeli vsi Slovani starocerkvenoslovanščino, kombinirano z elementi posameznih slovanskih jezikov, za skupni jezik. G. Prličev je menil, da je starocerkvenoslovanščina staro-makedonščina. Tretjo, makedonistično tendenco, je zastopal Gjorgija Pulevski, ki je menil, da so Makedonci poseben narod in da zato morajo imeti svoj jezik.) Parteni-jeva makedonskobolgarska zasnova knjižnega jezika vsebuje največ posebnosti njegovega domačega gališkega dialekta (npr. reflekse za o° — o. npr. pot, roka, mož (kot v slovenščini), makedonske mehke k in g zapisuje s th in dh, rabi take, mie (tako, mi), po zadnji obliki imenujejo njegove rojake ,mijaci', participne oblike na -šti, npr. bideešti, očistuvaešti).^ Razmišljanja o skupnem jeziku so Partenija privedla do
1 Filip Tomov, 2ivot i dejnost na Hadži arhimađrit Zografski, episkop Kukuško-Poljanski i mitropolil Nilavski, »Makedonski pregled«, 1. X, knj. 1. in 2., Sofija 1936, str. 41.
' Blaže Koneski, Kon makedonskata prerodba, Skopje 1959, str. 27—28.
62
zaključka, da naj bi bil podlaga skupnega jezika govor zahodne Makedonije oziroma jugozahodne Makedonije. Ta jezik je potem predlagal kot jezik, ki naj bi ga uvedli v »makedonske šole po samostanskih celi-cah«.ä
Zografski se ni bojeval samo za to, da bi makedonska narečja enakopravno sodelovala z vzhodnobolgarskim govorom, ampak je predlagal, naj jezik njegove domovine postane temelj skupnega jezika, ker da »makedonsko narečje ne more biti izključeno iz skupnega jezika« in da naj zato »predstavlja temelj tega jezika, ker je brez redukcije, ker je bolj urejeno in bogatejše«. Bolgarski knjižni jezik se je takrat razvijal na podlagi severovzhodnega bolgarskega narečja iz Trnovega. Zasnova makedonskobolgarskega jezika P. Zograf-skega, ki je temeljila na združitvi govorov severovzhodnega in zahodnega dela Balkana, se ni skladala z bolgarskimi težnjami, zato jo je bolgarska kritika ostro napadla, češ da je dezintegracijska. Bolgarska propaganda je v tem času forsirala tezo, da Makedonci lahko pišejo v domačem narodnem jeziku in se pri tem izražajo bolgarsko. To tezo je Zografski sicer posredno podpiral, ko se je oslanjal na govor domačega kraja in ko je mislil na unijo z Bolgari, toda rezultati njegovih prizadevanj so bili nasprotni temu, kar si je želel bolgarski imperializem. Pričakovanje, da bo prišlo do jezikovne enotnosti, se je izjalovilo, stvarna raziskava obeh oddaljenih slovanskih narečij (zahodnomakedon-skega in severovzhodnobolgarskega) je namreč razkrila velike razlike med njima. In prav P. Zografski je tisti, ki je prvi na svojstven način razkril razlike med makedonskim jezikom, kot so: fonetično določeni makedonski akcent, trojni pospozitivni člen (čovekov, čovekon, čovekot), mehki k in g, nereduciranje neakcentiranih voka-lov — polnoglasnost, različna zamenjava o" v makedonskih govorih od o /roka/ do a /raka/, u /raka/, i, /rika/, participi na -šti (odeešti).* Partenija je predlagal, naj eno narečje dopolnjuje drago, češ da se »formiranje skupnega jezika ne da doseči z ne-soglašanjem bolgarske strani, marveč z bratskim in krščanskim kompromisom«.' Bolgari so na to odgovorili, da »ne smejo dovoliti nobenih jezikovnih odstopanj Makedoncem, ker so makedonizmi pravzaprav lastnost srbskega jezika«.^ Tako so se pojavila nasprotja, ki so pozneje prerasla v odprto sovraštvo. Partenija, ki je aktivno obvladal nekaj živih in mrtvih svetovnih jezikov, ni sprejel vzhodnobolgarskega na-
rečja, marveč se je zavestno zavzemal za skupni makedonskobolgarski jezik. Tudi zaradi tega je bil potisnjen v ozadje bolgarskega verskega gibanja za neodvisno bolgarsko cerkev.
P. Zografski je predlagal, naj se obnovi ena od najstarejših slovanskih avtokefal-nih cerkva — ohridska arhiepiskopija. Ta misel ga je vodila tudi pri prevajanju Teo-filaktovega žitija iz 12. stoletja o Klemen-tu Ohridskem v jezik, kakršnega je propagiral v prej omenjenih spisih, to ga je tudi spodbudilo, da je odpiral samostanske šole po celicah, denarno pomagal pri odpiranju šol v Ohridu, sedežu makedonske nacionalne cerkve, in skupaj z Dimitrom Miladinovom usposabljal duhovnike za učiteljevanje. Tudi v njegovi Kratki slovanski slovnici, ki je služila pouku duhovnikov, so bogato zastopani makedonski jezikovni elementi. Boj za obnovo bolgarske cerkve je razumel tudi kot boj za obnovo ukinjene makedonske cerkve. V ta namen je P. Zografski tudi napisal nekaj knjig o zgodovini makedonske in bolgarske cerkve.
Za makedonske šole je izdal dva učbenika v makedonskobolgarskem jeziku. To sta v ruski meščanski cirilici iz srede 19. stoletja natisnjeni knjigi Kratka sveštena istori-ja na vetho i novozavetna crkva (Carigrad 1857) in Načalnoe učenie za decata (Carigrad 1858).' Učbenika sta bila napisana v celoti po njegovem jezikovnem vzorcu z značilnim prevladovanjem makedonskih jezikovnih elementov. Knjigi sta bili namenjeni verouku, uporabljali so jih po vsej Makedoniji, najbolj seveda v eparhijah, v katerih je deloval sam, toda bili sta tudi v knjižnicah makedonskih književnikov in kulturnih delavcev prejšnjega stoletja.
Zografski je izdal tudi B'lgarski narodni pesni vo makedonsko narečie (1858). S tem je hotel utrditi zaupanje v stari jezik naroda in najti opravičilo za makedonsko podlago svojega jezikovnega dualizma.
Partenija je poznal moč tiskane besede, zato je pomagal makedonski tiskarni Teodosija Sinaitskega v Solunu in tiskarju Kiri-jaku Držiloviču, ki mu je svetoval, naj za
' F. Tomov, op. dt., str. 41. ' B. Koneski, op. cit., str. 32—33. ' Ibid., str. 34. • Ibid., str. 35.
' Haralampie Polenakovič, Prerodbenikot Partenija Zografski, referat na simpoziju ob obletnici smrti Zografskega, III bigorski naučno-kulturni sobiri, Kičevo oktobra 1976.
63
svojo grško tiskarno nabavi tudi ćirilske črke. Iz teh tiskarn so Makedonci dobili nove knjige. Zografski je pošiljal mlade talentirane učence na šolanje v Rusijo in Evropo. Njegova jezikovna ideja je bila vzgled za vse druge. Sledili so mu Kuzman Sapkarev, ki je izdal osem učbenikov in sedem zvezkov ljudskih pesmi in pripovedk, Dimitar Makedonski, ki je izdal tri učbenike, Venijamin Mačukovski, ki je razpisal predplačilo za svojo makedonsko slovnico, katere izid pa je preprečil oster napad bolgarske kritike. Tudi makedonski književniki iz prejšnjega stoletja, kot npr. Rajko Zinžifov, Jordan Hadži, Konstantinov Džinot idr., so pisali po jezikovnem vzorcu Zografskega, ki so ga tudi izpopolnili tako, da so lokalnim makedonskim dialektnim posebnostim dali prednost v svojem jezikovnem izrazu.
Dragi   Štefanija Filozofska  fakulteta  v  Ljubljani
64