277
LUDVIK ZORZUT - BRIŠKI NARODOPISEC.
Ob stoletnici rojstva
Branko Marušič
IZVLEČEK
V članku Ludvik Zorzut - briški
narodopiscc, avtor opozarja m Zorzutovc ob-
jave narodopisnega gradiva (v njegovi poeziji,
v proznih in publicističnih prispevkih), zlasti o
zauljcpisncm območju Brd in Posočja.
ABSTRACT
In the article Ludvik Zorzut - Brda
folklorist the author draivs attention to Zorzut 's
publications of folklore material (in his poetry,
prose and essays), especially from the
geographical region of BrdaandtheSocavallcy.
Slovenska javnost pozna Ludvika Zorzuta predvsem kot pesnika. O pesniku
Zorzutu sta pisala največ Marijan Brecelj in Taras Kermauner. Brecelj ugotavlja,
da korenini velik del Ztirzutovih pesmi "rekel bi, v etnografiji", da opisujejo
njegove pesmi "delo briškega človeka, vendar povsem tako, kjer se pesnik lahko
razpiše o kaki etnografski posebnosti (penčanje češpelj, obiranje češenj, oranje
in zasaditev novih vinogradov in nasadov)".' Pri poudarjanju vzgibov
Zorzutovega pesniškega dela pa Kermauner ni tako določen, vendar sodi, da je
Zorzut "lahkoten, prijazen, dobrosrčen, zase ne stremljiv, pač pa ljubeč svojo
zemljo, narod, planine, kmete, rojake, vino, veselje."- Na podoben način pa je
seveda mogoče označiti tudi Zorzutove prozne objave, v katerih - razumljivo -
dobijo narodopisni ali kar domoznanski poudarki še večjo veljavo. Zorzut je
svoje članke pisal na njemu lasten način. Igrive in lahkotne so njegove refleksije
iz vsakdanjega ali prazničnega življenja slovenskega podeželja, vanje vnaša
folklorno motiviko, krajinsko pa so v največji meri postavljene v rodna Brda.
Desetletja dolgo ni menjal svojega sloga, prva objava Božič v prognanstvu - Božič
v domovini-^ pozna vse značilnosti kasnejših. Poleg rodnih Brd so krajine
Zorzutovega pisanja še Vipavska dolina, Beneška Slovenija, alpski del Posočja,
srednje Posočje okoli Kanala ob Soči, Cerkljansko in Pohorje. Osrednja so bila
Brda, ki jim je posvetil prvo objavo in tudi zadnji načrt (članek Ivan Cankar in
Brda)*, ki mu ga je preprečila smrt. Skozi obilico Zorzutovih objav želimo
opozoriti na njegov prispevek za narodopisno poznavanje slovenskih krajev
med Sočo in Idrijo, med Furlansko ravnino in Kambreškim pogorjem.
1 M. Brecelj, v: L. Zorzut, Ptička briegarca, Celje 1974, str. 13.
2T. Kermauner, Poezija slovenskega zahoda \, iMaribor 199U, sir. 101.
3 Mladika 1, 1920, str. 210-212.
4 J. Kragelj, Ludvik Zorzut, v: Koledar Mohorjeve družbe, (Celje) 1978, str. 132-133.
Branko Marušič
LudvikZorzut seje rodil 24. avgusta 1892 v Medani.^ V njegovi rojstni hiši
se je skoraj natanko deset let prej rodil pesnik Alojzij Gradnik. Učiteljev sin je
obiskoval v Gorici vadnico (1901-1904), prav tam pa tudi gimnazijo (1904-1913).
Po maturi je stopil v goriško bogoslovje, študij je nato prekinil začetek vojne na
Goriškem. V tistih majskih dneh leta 1915jebil Zorzut v Medani. Tam gaje zajela
italijanska okupacijska vojska, odgnala ga je v internacijo.
Živel je v raznih italijanskih krajih (Cremona, San Severino, Firence), skušal
pa je tudi nadaljevati študij na videmskem bogoslovju. Po kobariškem predoru
(oktober 1917) je bil znova interniran, domov se je vrnil šele po koncu vojne.
Opustil je bogoslovni študij. Ustvaril si je družino in se naselil v Mariboru ter v
letih 1925-1941 služboval pri tamkajšnjem magistratu. Med drugo svetovno
vojno se je pred Nemci umaknil v Videm pri Krškem, nato v Laško in Ljubljano
ter se sredi leta 1944 naselil v Gorici. Tu je služboval pri Slovenskem Rdečem
križu, od maja 1945 do septembra 1947 pa je bil referent za arhive in kulturno
dediščino pri Okrožnem NOO za Goriško. Poldrugo leto je nato bil v Gorici
zunanji sodelavec ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja. Potem je
moral zaradi zahteve italijanskih državnih oblasti zapustiti Italijo. Preselil seje
v Kanal ob Soči in tam živel do smrti, 27. aprila 1977. Na pobudo predsedstva
slovenske vlade je postal konec junija 1949 uslužbenec Oblastnega ljudskega
odbora za Goriško (sedež v Postojni) z nalogo skrbeti za kulturno dediščino. Po
ukinitvi tega organa je bil krajši čas uslužbenec nižje gimnazije v Kanalu. Nato
je deloval pri študijski knjižnici v Novi Gorici, postal vršilec dolžnosti ravnatelja
okrajnega muzeja v Novi Gorici (danes Goriški muzej) in konec februarja 1954
odšel v pokoj.
Intenzivnost in obseg Zorzutovega zanimanja za briško domoznanstvo so v
prvi vrsti določali mejniki življenjske poti. Tja do srede leta 1944 so bile
Zorzutove objave prežete z mladostnimi vtisi in spoznanji, spomin na Brda so
mu zbujali pregnanstvo v Italiji (1915-1918)^ in, seveda, emigrantska leta v
Mariboru. V teh letih je bil Zorzut predvsern pesnik, vendar se tudi v objavljenih
člankih kažejo vse njegove značilne téme. Že zgodaj je pisal o kolonatu, nanj je
bolj opozarjal, kot pa da bi ga obravnaval s pravnih, gospodarskih in socialnih
vidikov.^
Leta 1930 je bil objavljen tudi prvi Zorzutov opis Brd,* podobnih je napisal
v kasnejših letih še nekaj. Pisal jebiografske oznake uglednih Bricev,'' pozornost
pa je, zlasti kot pesnik, posvečal nekaterim cerkvenim praznikom (božič, velika
noč)'^ in običajem, ki so povezani s praznovanjem; posebno poglavje sta
vinogradništvo in praznovanje sv. Martina," zapisal je ta ali oni običaj ali pa
SŽivljenjepisni podatki so povzeti po M. Brecelj (n.o.m.); Upravni arhiv. Goriški muzej. Nova
Gorica.
o P. SvoljM, Begunski odjek ssoške fronte, v: Jadranski koledar 1991, str. 89-91.
7 Kolonski motivi iz Brd, Mladika 3, 1922, str. 325-327.
8 Brda, Družina 2, 1930, str. 139-141.
Prvo tako je objavil v Goriški straži (1924, št. 79) o duhovniku Ludviku Kumarju. Po drugi
svetovni vojni je pisal o pesniku Gradniku, glasbeniku Antonu Simonitiju, apostolskem
administratorju dr. Mihaelu Torošu in drugih.
10 Na primer pesmi Svetih treh kraljev ples (Mariborski večemik Jutra 1930, št. 90) in Velika
nočv Brdih(Novilist 1930, št. 16).
11 Pesem Vendimska (Goriška straža 1926, št. 62).
278
Ludvik Zorzut - Briški narodopisec
279
Ludvik Zorzut (edini s klobukom na glavi) med člani desete ekipe Slovenskega etnografskega
muzeja leta 1953 v Kojskem na dvorišču župnišča (Foto B. Orel, 1953) ¦ Ludvik Zorzut (with hat)
among the members of the tenth team of the Slovene Ethnographic Museum in the courtyard of
the parsonage in Kojsko in 1953 (Photo by B. Orel, 1953) ¦ Ludovik Zorzut (l'unico con in testa il
cappello) tra i componenti la decima equipedel Museo etnografico sloveno a Kojsko, nel cortile
della casa parrocchiale (Foto B. Orel, 1953)
opozoril na nekatere briške gospodarske posebnosti (na primer na lupljenje
češpelj).i2 Tja do konca druge svetovne vojne je bil izrazit ljubitelj, poln
domotožja in skrbi za usodo rodnih krajev. Po osvoboditvi je postal poldicni
varuh in raziskovalec kulturne dediščine rodnih in sosednjih krajev. Njegov
članek Goriška Brda je izšel sicer še v času, ko je na Slovenskem divjala vojna.
Toda že 22. junija 1945 je datirano Zorzutovo Poaičilo o sedanjem stanju
kulturnih vrednosti v Brdih.'^ V njem je sicer posvetil večjo pozornost grajskim
in cerkvenim objektom, splošne ugotovitve pa so tele:
12 Pesem Briški češparji (Goriška straža 1927, št. 30).
13 Koledar Mohorjeve družlie (Celje) 1945, str, 77-81.
14 Goriški muzej (arhiv oddelka za zgodovino).
Branko Marušič
"Brda so zanimiva pokrajina, stisnjena med Sočo in Idrijco na stari
avstrijsko-italijanski meji, med Sabotinom in Korminsko goro ter veljajo za
najzapadnejši predel slovenske zemlje.
Kulturna podoba Brd se izraža v značaju zemlje (vinorodno-sadjerodno
gričevje), v politični zgodovini (benečansko-avstrijski) in v socialni strukturi
prebivalstva (vpliv oglejske cerkve, beneško-avstrijsko gospodstvo, beneška
kultura v renesančni in baročni obliki, fevdalna kultura, furlanska zunanjost).
Ob reki Idriji poteka sicer meja med Furlani (Italijani) in Slovenci, ni pa že v
Brdih dveh umetnostnih izrazov. Brda teže preveč v Furlanijo, od koder so
prihajali glavni tokovi vseh kulturnih udejstvovanj. Tako prevladujejo v Brdih
furlansko-beneški arhitekturni tipi v stavbarstvu (beneški barok v kamnoseštvu,
slikarstvu in kiparstvu), severnjaški gotski tipi pričenjajo pa že nad Gorico po
Soški dolini navzgor.
Cerkveni zvoniki v Brdih, z odprtimi linami, gradovi, hiše, stavbe (z izpahi
= 'sbatafur') predstavljajo benečanski furlanski slog, tudi v oblačenju, v nošah
je videti vzorce furlanskega kroja.
V splošnem predeli Krasa, Brd, severne Furlanije veljajo kot prehodno
ozemlje dveh kulturnih obrazov, romanskih in gotskih oblik.
V Brdih samih nimamo ohranjenih - z izjemo oltarjev pri Sv. Križu nad
Kojskem - nobenih znamenitih kulturnih umetnostnih spomenikov, znamenj,
arheoloških najdb ali drugih posebnih umetnin.
Nekaj kulturnih vrednosti zasledimo po briških gradovih, prav malo pa v
cerkvah (razen pri Sv. Križu). Med prvo svetovno vojno ni bilo odnesenih
omembe vrednih spomenikov, pač pa med zadnjo totalitarno vojno
zaznamujemo precejšnjo škodo, ko so po Brdih pustošile razne fašistične,
nemške, kozaške in druge soldateske".
Po opisu stanja (gradovi Dobrovo, Vipolže, Kojsko, cerkev Sv. Križa pri
Kojskem) se v zaključku poročila Zorzut zavzema, "da se po uradni oblastveni
odredbi javno oznani ljudstvu o zbiranju oziroma o povračilu izgubljenih
predmetov kulturne vrednosti, ki naj postanejo last naroda za bodoči muzej ali
arhiv slovenskega ljudstva na Goriškem." To zamisel je začel uresničevati
nekoliko kasneje, od poletja 1949 dalje.
V okviru referata za arhive in kulturne vrednosti goriškega okrožja je Zorzut
deloval na področjih knjižničarstva, muzealstva in arhivistike; pridružil se je
tudi boju za novo državno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Pri tem je zlasti
pozorno sledil poteku prihodnje meje na obronkih Brd.'^Delo, ki ga je opravljal
po septembru 1947, ni bilo več tako izrazito starinoslovsko. Iz poročila,'^ ki ga
je septembra 1948 poslal Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani,
ugotavljamo, da je deloval zlasti v Beneški Sloveniji z nalogo sestaviti "imenski
kataster", poleg tega je zbiral narodopisno gradivo, informacije o dnevnem
življenju, sestavljal je seznam kulturnih spomenikov. Pri tem je ugotavljal, kako
ljudem v Benečiji manjkajo nekateri slovenski priročniki (katekizmi, koledarji,
molitveniki itd.). Predlagal je tiskanje zbornika o Beneški Sloveniji in tudi
15 Pod geslom "Vsa pota, ki peljejo v Gorico so slovenska" je opozarjal na problem
pofurlanjenega Ločnika (Primorski dnevnik 14.6.1947,št. 317).
1'' Goriški muzej (arhiv oddelka za zgodovino).
280
Ludvik Zorzut - Briški narodopisec
tiskanje posebnega krajevnega leksikona za slovensko Benečijo in Kanalsko
dolino.
Napeti odnosi med Italijo in Jugoslavijo v času po uveljavitvi določil
mirovne konference v Parizu seveda niso bili naklonjeni Zorzutovemu
terenskemu delovanju v Beneški Sloveniji. Moral je v Jugoslavijo, kjer je
nadaljeval z delom, ki ga je opravljal zlasti v letih 1945-1947. Usmeril se je
predvsem na teren in z ugotavljanjem ter zbiranjem muzejskega,
cnjižničarskega ter arhivskega gradiva ustvarjal razmere za ustanovitev
ustreznih poklicnih ustanov. Terensko delo je dalo nekaj pomembnih rezultatov.
Na prvem inestu je gotovo rokopisna Topografija,'^ v katero je po krajih, z
območja (severna Primorska), na katerem je bil poverjenik za arhive in muzeje,
vnašal podatke o gradivu.
Drug pomemben rezultat je bila zbirka muzejskega in arhivskega gradiva,
ki je postavila temelje leta 1952 ustanovljenemu muzeju v Novi Gorici.''^
Tretja pomembna sestavina Zorzutovih prizadevanj pa so bile objave, ki so
se od leta 1948 precej pomnožile; poleg člankov je objavljal še narečno in
narodopisno poezijo. Pri pisanju doinoznanskih prispevkov po letu 1945 Zorzut
ni spreminjal svojega sloga, očitno mu je bilo več do tega, da bi bili njegovi
izsledki bližje manj zahtevnemu (koledarskemu) bralcu. Strokovno
metodologijo je prepustil drugim. Tako seveda razumemo, da je spremljal
slovenske etnologe med dvakratnim obiskom Brd (1953, 1958) predvsem kot
organizator in infomnator, in ne kot raziskovalec. Vsaj kar zadeva Brda, je šlo
Zorzutovo pisanje dalje po poti, ki jo je zastavil že v dvajsetih letih. Njegovi
članki o Brdih so seveda zbir etnografskega, zgodovinskega, kultumo-zgodo-
vinskega in sorodnega gradiva. V članku iz leta 1945 je izpovedal, da je obraz
Goriške "diplomatičen v Brdih".'"^ Potem je nadaljeval s to serijo briških
kramljanj, vendar bi iz te vrste navedli le nekaj naslovov. Daljši so koledarski
prispevek Vsi bi v Brda radi,-" prav tako koledarski je Ranjena Brda,-' časopisni
Gor ven in dol ven po Brdih,-- potem članka Kultura in omika v Brdih^^ in Pred
sto leti v Brdih.-*^ Nekak povzetek vsega je besedilo v knjižici Svobodni kmetje.
Zgodovinska pot zadružnikov iz Fojane na Dobrovo. (1974). Sestavil jo je na
podlagi gradiva, ki ga je pripravil njegov brat Ciril.
Od splošnih in večstranskih orisov je potem prehajal na posamezne
krajepise. Za prvo knjigo Krajevni leksikon Slovenije (1968) je opisal 45 briških
naselij, posebej pa je pisal o Ločniku,-^ Podgori,-^ Prevalu,27 okolici Krmina in
17 Prav tam.
1* L. Zorzut je postal 1. 1952 v.d. ravnatelja okrajnega muzeja v Novi Gorici, ta pa je bil
ustanovljen 5. 9. 1952.
1" Koledar Mohorjeve družbe, (Celje) 1945, str. 77-81.
20N.d. 1951,str. 159-167.
21 Jadranski koledar 1954, str. 76-80.
22 Soča 1955, št. 53; 1956, št. 2, 3, 6,7, 8, 20, 21.
23 V: Brda (Dobrovo 1958), str. 30-37.
24 V: Ne dajmo se! (Dobrovo 1969), str. 33-51.
25 Ločniška kronika, v: So.ški tednik 1946, št. 17.
26 Podgorski pevci v narodni noši, v: Soča 1948, št. 70.
27 Sonce na Prevalju, v: Soča 1948, št. 45,46.
281
Branko Marušič
Medane,-* o Vedrijanu.^^ Dosti je pisal o praznovanju božiča v Brdih ("božična
čuja"),-"*" pri srcu pa sta mu bila briška velika noč^' in briški mesec maj.^^
Opozarjal je na briško značilnost lupljenja češpelj,^^ omenil je "prčkanje
grozdja",^* pisal je o briških češnjah,-''* o streljanju proti toči v Brdih^^ in o
zagovarjanju kačjega pika.^^ Precej je njegovih objav o briškem
vinogradništvu,^* v njih ostaja na ravni živahne in šegave (včasih tudi z rimo
podkrepljene) informacije, pri čemer so nekatere etnografske navedbe bolj okras
kot predmet temeljitejšega piščevega zanimanja. Vse tisto, kar je želel in znal
jovedati o briških vinogradnikih, je strnil v že omenjeni knjižici Svobodni
cmetje.
Ludvik Zorzut je svojevrstna osebnost v slovenski kuturi 20. stoletja.
Namenoma poudarjamo vseslovenski okvir, saj je bil razpet med Brdi in
zahodno Slovenijo ter Pohorjem in Štajersko. Svojevrsten je bil kot pesnik,
svojevrsten kot domoznanec (zdi se, da ta beseda najbolj ustreza značilnostim
njegovega publicističnega pisanja). Kot publicist je pravzaprav začel delovati v
času, ko seje zahodna Slovenija že otresla diletantizma, zlasti v zgodovinopisju,
in ko je bil že mimo čas domoznanskih reportaž, ki so jih objavljale Bleivveisove
Novice ter drugi sočasni slovenski časniki in časopisi. Ker je vendar med
Zorzutovo poezijo in publicistiko cela vrsta vsebinskih vzporednic, ni
neprimerno s Kemnaunerjevo oznako, ki velja za Zorzutovo poezijo ("po duhu
sodi v sredo 19. stoletja"),^^ označiti tudi njegovo domoznansko pisanje. Toda
Zorzut je po drugi svetovni vojni vendar živel v posebnih razmerah. Bil je prvi,
ki je oral ledino, in moral je, kljub poskusom iz prejšnjih desetletij, začenjati
znova. Sam se je svoje vrednosti dobro zavedal, ko je kako leto pred smrtjo
zapisal v opravičilo in napotilo:
"Sedanji in poznejši pričevalci, pripovedniki, domoznanski pisci se bodo
morali le temeljiteje poglobiti v žitje in bitje novo prerojenih Brd."*''
Zorzut ni napisal temeljitih študij na področjih zgodovine, etnologije,
arhivistike ali konservatorstva, toda sleherni pregled teh ved in dejavnosti na
2« Med Krminsko goro in Brdi, v: Soča 1948, št. 34, 35; Tam, kjersehribjein ravnine strnejo,
v: Koledar Mohorjeve družbe, (Celje) 1972, str. 100-106.
2' Na Vedrem hribu, v: Koledar Mohorjeve družbe, (Celje) 1974, str. 82-87.
30 Na primer Pogašeno ognjišče (Božična čuja tli), v: KoledarMohorjevedružbe, (Celje) 1966.
str. 122-125.
31 Na primer: Velikonočni sprehodi po Brdih, v; Soča 1952, št. 244, 246, 247; Velika noč v
Brdih, v: Družina 1973, št. 15.
32 Na primer: V Brdih je tako lep maj, v: Soča 1950, št. 142, 143.
33 Nekoč so v Brdih lupili češplje, v; Soča 1953, št. 319, 320; Češpe smo lupile v Brdih, v:
Trinkov koledar 1969, str. 43-48.
34 Prčkajo, v: Soča 1948, št. 62.
35 Čeriješnje, čeriješnje, v: Soča 1950, št. 150.
36 Kako so Brici streljali proti toči, v: Glasnik Slovenskega Etnografskega društva 1971, št. 2,
str. 16.
37 Zagovarjanje, v: Naš čolnič 5/1927; ponovno objavljeno v: Glasnik Slovenskega
etnografskega društva 13, 1972, št. 4, str. 29.
38 Na primer: Ko zajaše Svet' Martin... v: Soča 1947, št. 13.
3« T. Kermauner, n.d., str. 95.
40 Svobodni kmetje. Zgodovinska pot zadružnikov iz Fojane na Dobrovo, Dobrovo v Brdih
1974, str. 6.
182
Ludvik Zorzut - Briški narodopisec
Primorskem ne bo mogel prezreti njegovega življenjskega primera. Vse te vede
mu vendar veliko dolgujejo, veliko zaradi pionirskega in organizatorskega dela,
veliko zaradi drobnih podatkov, ki jih je objavljal in tako ohranjal v svojih spisih.
Dolgujejo pa mu tudi zaradi tistega, kar je sodil pisatelj Fran. S. Finžgan "Vi,
Zorzut, ste mojster, znate iz malega, iz nekaj nepomembnega, izluščiti, napraviti
celo reč zanimivo, ki se jo lepo bere. Kar nadaljujte."'*'
Za Ludvikom Zorzutom se briškega narodopisja, preteklosti,
umetnostno-zgodovinske podobe in sorodnega lotevajo nove generacije.
Rezultati njihovih raziskav se objavljajo, in preočiten je razloček med temi
objavami in Zorzutovimi spisi. Toda če pri tem pomislimo na Zorzutovo
svojevrstnost, se zdi taka primerjava vendarle neupravičena. Zorzut je
pričevalec in poročevalec z literarnim navdihom, saj mu je podobno kot poezija
tudi publicistika "privrela iz srca".*- Želel je, da bi njegovo pisanje kar največ
zaleglo, da bi imelo kar največ bralcev. Da bi to dosegel, si je pomagal tudi z
"licentia poetica", ki je seveda dopustna le v literarnih delih. Pri mnogih sodbah
je bil precej ohlapen ali pa himnično vznesen.
Brda zavzemajo v Zorzutovi bibliografiji najpomembnejše mesto, pisal pa je
še o nekaterih slovenskih krajinah nič manj zavzeto in prav nič drugače. Ostajal
je zvest samemu sebi v vsebinskih in izraznih pogledih. V pesmi Naša beseda*-^
je zapel:
Dušo našo vso prevzame,
ko domače zgodbe pravi,
s toplim dihom nas objame,
žalostne vedri in zdravi.
Morda te besede najbolje pojasnjuje Zorzutovo pisanje, ko se je iz namena
in metodologije "pol za šalo, pol za res" vendarle nabralo dosti dragocenih
podatkov, izkušenj in napotil.
41 M. Brccclj, n.o.m., 17.
42 M. Brccclj, prav tam.
43 Ptička briegarca, Celje 1974,22.
283
Branko Marušič
284
BESEDA O AVTORJU j
Branko Marušič, dr. zgodovinskih ved, i
znanstveni svetnik Slovenske akademije ;
znanosti in umetnosti, vodi raziskovalno i
enoto Zgodovinskega inštituta Milka Kosa i
v Novi Gorici. Pred tem je bil dvaindvajset i
let (1965 - 87) ravnatelj Goriškega muzeja, j
Je zgodovinar Primorske, avtor preko se- j
demstotih različnih člankov, razprav in!
drugih bibliografskih enot. Njegovo!
pomembnejše delo je Prhnorski čas pretekli. '
(Koper, 1985) j
ABOUTTHE AUTHOR
Branko Marušič, Ph.D in historical
sciences, scientific advisor to the Slovene
Academy of Arts and Sciences, head of the
research unit of the Milko Kos Institute of
History. Before that he was head of the
Gorica museum for 22 years (1965-87). He
is a historian of the Primorska region, the
author of more than 700 different articles,
essays and other works. His most impor-
tant work is Primorska in times past (Koper,
1985).
SUMMARY
LUDVIK ZORZUT - BRDA FOLKLORIST. ON THE lOOTH
ANNIVERSARY OF HIS BIRTH
Ludvik Zorzut (1892-1977), bom in Medana in the Brda region, at the
extreme western edge of the Slovene ethnic territory, was one of the few Slovene
dialectal poets. In his poetry as well as in his prose and essays he published much
ethnographic material, especially of the geographical region of Brda and the
Soča valley. The article draws attention to Zorzut's publications, which are not
the fruit of intensive research but rather amateur inspiration and close
attachment to his native place. After the second worid war the works of Ludvik
Zorzut were the basis for inuseuin, library, archival and curator activities in the
Yugoslav part of the former Gorica province. Thus in his literary as well as
publicist creations he was a unique personality.
RIASSUNTO
LUDVIK ZORZUT - ETNOGRAFO DEL COLLIO. NEL CENTENARIO
DELLA NASCITA
Ludvik Zorzut (1892-1977), nato a Medana nel Colilo, agli estremi limiti
occidentali del territorio etnico sloveno, e uno dei rari poeti dialettali sloveni.
Nella sua poesia, nella prosa ed anche nel suo lavoro di pubblicista ha usato
molti elementi del patrimonio etnografico, inerente, in particolare, la zona del
CollioedeUTsontino.il saggio pone l'accento sulle opere di Zorzut che non sono
il risultato di un intenso lavoro di ricerca, ma della sua passione amatoriale e di
uno stretto legame con il paese natio. Dopo la seconda guerra mondiale Ludovik
Zorzut e stato colui che ha posto le basi dell'attivita museale, bibliotecaria,
archivistica e di conservazione nella parte jugoslava della provincia goriziana,
distinguendosi, sia in campo letterario che pubblicistico, per la sua originalita.