374
DANIJEL: O, slutil sem, slutil! Ah, tudi vrata bi moral imeti zaklenjena!
EDVIN: Danijel!
DANIJEL: Kaj?
EDVIN: Kako se, preživljaš?
DANIJEL: Čemu vprašuješ?
EDVIN: V teh sedmih letih sem se navadil tako vpraševati.
DANIJEL:  Nikoli nisem mislil na to. Preživljaš? Hm...
EDVIN: Si že prosil kruha?
DANIJEL: Ne! Nočem.
EDVIN: Ti je že delo okrvavilo roke in možgane, da si mogel zemlji iztrgati prgišče drobtinic?
DANIJEL: Ne. Čudno je tvoje vprašanje. —
EDVIN: Danijel! Razumem te! Odhajam. Nočem biti krik, ki te vrže v ostudno omotico. Toda, kadar se ti bo zvrtelo od groze lastnega krika: »Kruha! Kruha!« — takrat te poiščem in spet si bova brata. Tedaj boš imel okna in vrata odprta nasležaj in razdalja iz četrtega nadstropja do ulice bo le en sam korak. Tam je drugi breg —  —  — Zbogom!
Danijel seže po loku in vijolini, toda iz strun izvablja le hreščanje. Čuti se omotičnega in omahne na zofo (»O, Edvin, nekdanji moj sopotnik, tudi ti, tudi ti...«). Pa spet vstane in gre po sobi gori in doli.
Hipoma se ozre okrog sebe: o, čudo — vsa soba je kot izpre-menjena; če se mu je do danes dozdevala podobna vazi najomam-nejših rož, so te rože zdaj puste in mrtve kot iz — papirja... lažejo. On sam je podoba papirnatega droga.
V teh par minutah se je njegovo življenje preklalo na dvoje. Tam je drugi breg — — —
Začne se čudili kot otrok, ki se je začel zavedati svoje okolice.
DAN.
Alfonz Gspan.
i Kol se je zarji rodil,
tako bo zarji utonil;
kol se je v pesmi vzbudil,
v Ave Mariji bo klonil;
kol me je v sanjah zbudil,
v sanjah mi bo zazvonil.