ČASOPIS' S PODOBAM.U SlOYMSEö MLADU.
Štev. 7.	V Ljubljani, 1. julija 1889. Leto XIX.
Po viharji.
jul vihär je siloviti, Plòha lila je strašna, Vrt hotela, poplaviti, Vse pobiti nam na tla.
Zdaj pa spet nebó se s vèti, Vodo stekajo se v kraj, Solnce jelo nas je gréti Vse se zopet dviga zdaj.
Kaplja le z dreves deževna Pade ktera tam in tù; Kaplja taka je pohlevna Prejšnega spomin strahu.
Oj prijatelj, kadar mine Prvi vdar, najhujši vdar, Zmanjšajo se bolečine, Upanja zašije žar.
Solza redko le še kane, A kot biser se blesti; Gèli j o se bridke rane In zginjévajo skrbi.
Fr. Krek.
Siromak Marko.
„Ob cesti v m razi, vročini stojiš Hripdve órgljice tožen vrtiš, Po strani gleda te človek vsak, Ili često pomaljaš zaman kriljäk !"
Jos. Ctmperman.
od oknom čujem dobro znane glasove.---To je
odlomek ptujega glasbenega komada, kateri tožno dom' na moji ušesi. Vsako leto po dva, trikrat razlegajo se ti glasovi pod mojimi okni, ker tolikokrat prihaja siromak Marko sè svojimi órgljicami v naš tržič. Stare, nadušljive órgljiee so to, katere vrti čvrst, visok mož, v siromašne), obnošene) obleki — siromak Marko. Ko sem ga prvič zagledal, začudil sem se, češ, kaj treba takemu korenjaku prosjačiti po svetu, delal naj bi raje, pa bi si vže po kak novčič prislužil. Vender varal sem se v svojej naglej sodbi in kesàl sem se, da sem ga tako hudo sodil, kajti ko sem ga bolje pogledal, opazil sem, da je siromak — slep. Sedàj sem takój pojmil vso njegovo bedo, pojmil sem, zakaj hodi z njim mal, črnook deček in ga vodi od hiše do hiše; sedàj mi se je smilil in zelò smilil slepi siromak. Pozval sem ga takrat v hišo, dal mu kupico vina, poprašal ga po marsičem, poprašal ga tudi po njegovej bedi. Žalostno se mi je nasmehnil siromak pri mojem vprašanji in tako-lé začel :
„Dober gospod morate biti! Oči so mi sicer potemnele, vender srcé toliko bolje čuti in nekako pozabi nesrečo, ako najde dobro dušo, katera pomiluje siromaka. Hudo me je zadela nesreča, hudo, Bogu bodi potoženo ! Ne pripovedujem rad o svojej nesreči, ali vam hočem vender povedati — dober gospod ste in odleže človeku, če se potoži drugemu, kateri ga umeje, kateri ga pomiluje. Cujte toraj, skoraj bodem gotov; saj ni nič posebnega moja povest — le nekoliko žalostnih spominov---
Veselo so tekli dnevi moje mladosti v vasici, nekje na Dolenjskem. Eodi-telja moja sta imela borno, leseno kočo in hranila v potu svojega obraza sebe in mene. Jaz se za vse to nisem mnogo brigal, brezskrbno sem se igral z dragimi vaškimi otročaji, saj nisem poznal še skrbi niti bridkostij svetà. Ali odrasel sem in jim pri delu pomagal. Ovrst sem še sedàj, nekdaj bil sem pa še čvrstejši in zato ni čuda, da so me vzeli k vojakom. Plakala je tedaj dobra moja mati in dejala: „Da bi ga le samó ne bili vzeli — samó k vojakom nè, kdo ve, kaj se še lehko dogodi, vojska bode in jaz ga ne bodein nikdar več videla!" — In res nisem od takrat nikdar več videl svoje dobre matere — Bog daj njenej duši lehko, dobra mati je bila — Bog jo je vzel k sebi, ko sem bil jaz pri vojacih. Povrnil sem se čez tri leta zopet domóv in našel očeta postaranega, bolehnega. Kaj sem hotel, poiskal sem si družico, katera naj bi nama gospodinjila in kuhala in dobil sem dobro pošteno ženo. Vse se je pri nas nekako pomladilo, vse je bilo v redu in vse na pravem mestu in lepi časi so bili takrat, žal, da so bili le kratki, kmalu so minuli. Bog nama je dal takrat tudi tega-lé sinčka, kateri mi je v mojej nesreči
jedina podpora in oslomba in, ako bi ne bilo njega, Bog vè, kaj bi bilo vže z menoj. Lepi dnevi so bili takrat, kakor sem vam vže rekel, in kdo bi si mislil, da se bodo tako hitro izpremenili.
Prva nesreča, katera me je zadela, bila je, da sem izgubil svojega dobrega očeta; starček je vedno bolje pešal, hiral je od dne do dne in skoraj smo ga ponesli plakajoč na pokopališče.
Bedko pride jedna nesreča sama, kmalu se jej pridruži še druga — tretja. Bilo je nekega poletnega predpóludne. Baš sem na malem okrajku, katerega sem si vzel v najem, nekaj okopaval, ko priteče k meni, ves objokan, ta-lé moj sinek. „Za Bòga, kaj se je pripetilo?" vprašam dečka. „Pojdite, oče, hitro domóv, mati se zelò joče ter pravi, da vas nikdar več videla ne bova," ihtel je deček. Tekel sem hitro domóv in v sobi dobil občinskega slugo in plakajočo ženo. — „Marko, dragi Marko — plakala je žena — na vojsko moraš, in takój moraš odtodi, jutri moraš biti vže v Ljubljani in od ondod vas bodo gnali doli v Turčijo in Bog si ga vedi, kam še. Oj, Bog se usmili mene sirote in mojega ubožnega otročička!" — Skoraj nisem hotel verojeti tako nenadnej vésti, ali občinski sluga mi je potrdil žalostno resnico in mi izročil višji ukaz. Kaj sem hotel ? Zapustiti sem moral drago domačo vasico, zapustiti moral plakajočo ženo in ubozega otročiča, zapustiti ju sama brez pomoči, brez varuha. Nekaj mi je reklo, da zadnjikrat gledam to domače polje, da zadnjikrat vidim svoj rojstni kraj, da zadnjikrat zrem v solzeče oči preljubljene žene in nedolžnega deteta. In odhajal sem s potrtim srcem v krvavi boj--
Kaj bi vam pripovedoval potankosti, saj vas itak ne bi zanimale. Z Ljubljane smo se odpeljali doli na mejo in od ondod smo korakali v Bosno. Marsikaj smo doživeli, marsikaj pretrpeli, mnogokrat smo se vže poskusili z divjimi rudečehla-čarji in vže sem se nadejal, da se povrnem zdrav v svojo milo domovino k preljubim domačim, kar me zadene nesreča, o katerej niti sanjal nisem. Obsedali smo mesto Jajce. Dolgo časa smo je vže zaman naskakovali, naposled se je vender na našej strani obrnilo na bolje. Svinčenke so švigale mej nami kakor toča na gosto, gost dim je oviral naše oči iu streljali smo, daje gromelo na vse strani. V
vojnej navdušenosti sem pozabil na vse, korakal sem pogumno naprej---
zasvetilo se je nekaj pred mojimi očmi, zaskelélo me je nekaj in onesvéstil sem se---
Zbudil sem sem v vojaškej bolnici. Hotel sem odpreti oči, odpiral sem, trudil sem se, da bi kaj videl — ali vse zaman, gosta temà je bila pred menoj, kamor koli sem pogledal. Britko sem zaječal in ležal nepremično. Hodili so k meni zdravniki, pregledovali moje oči, obvezovali me, ali zaman,— predragoceni vid izgubil sem za vselej, krogla, katera je mimo mojih oči letela, vzela mi je najlepši dar božji; postal sem največji siromak— slepec, čim bolje sem premišljeval svojo
nesrečno osodo, tem huje mi je bilo--zdvojil bi bil, da ni bilo najboljšega
tolažila v nesreči — vroče molitve k Vsemogočnemu, najboljšemu očetu vseh sirot.
Potikal sem se še dolgo časa po vojaških bolnicah, dokler me niso naposled, ko so vže spoznali, da mi nihče več pomagati ne more, poslali domóv. Žalostna je bila moja vrnitev, žalostna. Plakali smo vsi trije, žena, otrok in jaz, plakali so
tudi drugi dobri ljudje, ko so me videli mladega, krepkega in — slepega.
7 *
In da sem bil sam, še, še. A imel sem ženo, dobro ženo in malega nepreskrbljenega otroka. Siromašna, dobra moja žena, koliko je trpela! Ves božji dan je delala pri sosedih, in še po noči je bdéla, samó, da naju in otroka preživi.
Ali je potem čudo, da se je sirota končala?--Delo, skrbi, a največ še žalost
so jej prikratile njeno mlado življenje, venela je kot zapuščena cvetica in ovenela je prehitro za mene in otroka. Sama sva bila sedaj na tem božjem svetu, sama. nedolžni otrok in jaz siromašni slepec, oba potrebna pomoči in čvrste pomoči. A
pomoči ni bilo od nikoder !--
Prodal sem svojo borno kočo, plačal iz one svotice nekoliko dolgov, kateri so se nabrali, odkar ni bilo pravega gospodarja, a s preostalim sem si kupil te-Ie órgljice. Stare so sicer in liripave, a vender naju rede, borno sicer, ali pošteno. In sedaj potujem od vasi do vasi, večkrat najdem dobro, usmiljeno dušo, ali tudi večkrat me zapodi izpred svojih vrat kak trdosrčnež. Za nadlogo sem i m svetu in daj Bog, da bi skoraj odpotoval v drugo, boljšo domovino — k svojim dragim. A dobri Bog ne bode zapustil tega malega, bode ga vže kakó preskrbe! tega dečka,
kateri mi je jedina podpora, jedino tešilo v bridkih dnevih moje nesreče!"--
Končal je Marko in se žalostno nasmehnil, a dečku so zaigrale v lepih, črnih očeh svetle solzice in žalostno je pogledal svojega siromašnega očeta. Zahvalil se mi je siromak Marko, vzel zopet órgljice na svoji rami in deček ga je odvel pred druga vrata. A jaz sem žalosten gledal za njim, dobro sem razumel njegovo bedo in vzkliknil s pesnikom:
„Nebó poteši, Nebó te reši, V najboljših dnevih je hleb tvoj grenak.
In s polnim klobukom si le — siromak!"
*
* *
Otroci moji, dragi! Prepričan sem, da pride siromak Marko sè svojimi na-dušljivimi órgljicami tudi pred vaše duri ; saj potuje po vsej slovenskej deželi. Spomnite se tedaj moje povesti, otroci ljubi; pojdite k svojim dobrim s ta rišem, poprosite je za kak novčič, ali pa skorjico kruha, — izvestno vam dado — kar je bodete prosili — in to podelite potem siromaku Marku in njegovemu črno-okemu dečku. Vedite predragi, da imate milo rodno hišo, imate skrbne roditelje, imate Ijubezujive bratce in sestrice, imate dobre učitelje; vi gledate svetlo solnčece, gledate pisane cvetice, občudujete lepo naravo božjo — vam je ves svet odprt; a oni — slepi siromak Marko — nima nikogar na vsem božjem svetu, kakor svojega vodnika — jedinega sinka; on ne vidi svetlega solnca niti belega dneva, ker mu je solnce na veke potemnelo, ne vidi lepe narave, ne vidi domačega rodnega kraja, dà, še svojega lastnega sinka ne vidi: njemu je vse mrtvo — vse temnó — vse mu je noč, temna noč — brez zvezd, brez svetila---Podelite mu radi, če tudi majhen dar. in srce vam bode mirno, veselo in zadovoljno. Siromak Marko vas ne bode sicer videl, vender bode čutil, da imate dobro srce; blagoslovil bode vašo radodarno ročico ; a tudi vaše dobro delo ne bode skrito ostalo, zapisano bode v zlato knjigo vaših dobrih del in vesel bode gledal doli na vas, vaš dobri Oče, ki je gori v svetlih nebesih.--- Janlo Barle,
Koliko je molitev vredna.
(Narodna pripovedka iz Podzemlja; zap. J. Barle.)
^ este li, dragi čitateljčki, koliko je molitev vredna? Izvestno ne veste. Ali f^. naj vam povem óno pripovedko, katero mi je óni dan pripovedovala ona stara, nagluha Kloeečka, óna starka izpod Kučerja, saj jo poznate, nè? Dà? Povém naj vam? Toraj čujte !
„Bilo je nekdaj, dolgo je vže, kar je bilo, jaz vže ne pomnim — začela je stara Kloeečka — moja babica, Bog jej daj večni mir in pokoj, vže dolgo je ni več mej živimi, óno leto je umrla, ko je takó toča potolkla — moja babica, ki mi je to pripovedovala, tudi ni pomnila, kdaj je bilo, nego je samó rekla, da je bilo nekdaj in več nisem mogla pozvedeti — dolgo je vže, kar je bilo. Takrat tedaj živela sta siromašen mož in žena. Stara je navadno doma gospodarila in kuhala, a on je hodil v bližnje mesto na delo. Po navadi odšel je mož zopet nekega dne v mesto, da dobi kje dela. Dolgo je čakal, naslonen na zid, človeka, kateri bi ga na delo vzel, vender ni bilo dolgo od nikoder nobenega. Žalosten se je mislil mož vže brez zaslužka domov povrniti, ko pride k njemu imeniten gospod in mu deje:
—	Mož, kaj delate tukaj?
—	Dela čakam, dela, pa ga ne morem dobiti!
—	Pa pojdite z menoj, imeli bodete lehko delo in dobro plačo! — rekel mu je óni gospod, odpeljal ga v bližnjo cerkev in mu zapovedal jedno uro moliti za njegovo dušo. Mož je storil, kakor mu je gospod veleval in celo uro prav goreče molil za onega gospoda. In ko je ura minula, prišel je gospod zopet k njemu in mu dal pet goldinarjev za plačo. Mož se mu prav lepó zahvali in jo veselo proti dómu maha, češ. takega plačila nisem vže dolgo zaslužil.
Gre mož vesel, gre proti svojemu dómu in sreča sivolasega, čestitljivega starčka, z dolgo belo brado, katera mu je segala do kolen.
—	Koliko ti je plačal gospod za tvojo molitev? poprašal je našega moža. Postal je mož in se začudil, češ, odkod neki vé starček. da sem jaz za ónega gospoda molil, pa mu je vse odkritosrčno povedal.
—	Pojdi lepo nazaj in precej pojdi, pa mu reci, da ti je dal premalo! — dejal mu je starček in zavrnil moža v mesto nazaj. Sel je mož nerad, srečal je onega gospoda in mu povedal, kaj in kakó. Posegel je gospod molče v mošnjo in dui možu nov, novcati pedesetak. Sel je mož, šel iz mesta, pa je zopet srečal onega sivolasega, čestitljivega starčka, z dolgo belo brado, katera mu je segala do kulén.
—	Nù. koliko ti je pa zdaj dal óni gospod? — poprašal je starček moža. Mož mu je povedal, koliko je dobil, a starček mu je rekel :
—	Obrni se zopet nazaj k ónemu gospodu, pa mu reci, da ti je dal premalo, da ti še da !
Branil se je, branil mož, češ, kaj mi bode rekel, ker vedno takó sitnarim, ker nisem s plačilom zadovoljen, saj toliko nisem še nikdar zaslušil.
—	Le pojdi le in nič se ne boj ! Reci mu, da naj vse krivice, katere je kdaj napravil, popravi, in se lepo izpokori, ker mu bode za osem dnij umreti! —
Šel je mož rad, nerad, moral se je vrniti in zopet došel k ónemu gospođu. Mož mu je zopet povedal, po kaj je prišel, a gospod posegel je zopet globoko v mošnjo in mu dal pet novih, noveatih stotàkov.
Šel je, bolj je tekel, nego li šel, mož domov in povedal vse svojej ženi, katera mu tega skoraj verojeti ni hotela, in živel je z njo še dolgo v zadovoljstvu
in veselji, in kruha nista od ónib dob nikoli več stradala.
* *
Pripovedka je to, otroci ljubi, kaj nè; vender jako podučljiva pripovedka. Vidite li, koliko je vredna molitev, dobra, pobožna molitev, zato pa tudi vi molite radi, prijateljčki moji, molite često in pobožno, molite za dobre svoje stariše, za
svoje dobrotnike, za mile svoje učitelje, molite za vse ---molite za sebe! In
dobri Bog v nebesih bode vas zelò ljubil in usiišal bode rad vaše molitvice in prošnje, saj vró iz čistega nedolžnega srca. Ne bodete dobili kakega posebnega plačila — denarjev za vašo molitev, pa kaj bi vam vse zlató vsega sveta, kaj bi
vam vse kraljeve krone na zemlji, kaj bi vam ves svet---saj vi dobili
bodete več, če bodete često in pobožno molili--dobili bodete, kar je najboljše
--dobili bodete zlata nebesa — — na veke--veke---
Izpokorjeni kmetič.
fjUi	(Nàrodna pripovedka.)
el je zelò siromašen oče po svetu. Doma je pustil mnogo lačnih otročičev. Na potu srečal je gospoda. Gospod ga je vprašal, kam da potuje. Žalosten mu je tožil siromak svoje stanje in povedal, da gre križem sveta iskat kruha svojim gladnim otročičem. — „Tii ti jaz lahko pomorem," dejal je gospod — bil je sam hudobec — „samo zapiši se meni. Pojdi tjà na tretjo goró in trikrat z nogo zateptaj, da dobiš tri vreče denarja." — Zaradi siromaštva zapisal se je mož hudobcu in odnesel denarje domóv, katere je dobil na gori. Od sih dob živel je kmetič brezskrbno, ker je imel vsega dovolj. Vender se je začel pod stare dni kesati, ker se je tako nepremišljeno zapisal peklenščeku. Otišel je k duhovnom in je prosil, naj mu pomagajo iz te velike stiske. Buhovni so mu odgovorili, da mu bodo grehi le tedàj odpuščeni, kadar pride po golih kolenih v Bim. Kmetič se po golih kolenih napoti v Bim. Vender so mu vražički delali velike ovire; nastavljali so mu cele gore bodečega stekla, a on je vse te ovire zmagal. Potem so mu nastavili same ostre britve, takó da si je siromak, ko je bil vže blizo Eiraa vsa kolena zrezal. Na hribu blizu Rima so se vražički zelò razjezili, sunili so ga v hrbet, da se je ubogi kmetič trikrat v Rim prekucnil. Ko je bil v Rimu so zvonovi po cerkvah sami zazvonili. Rimljani so dolgo po Rimu svetnika iskali, nazadnje našli so pred mestnimi vrati tega spokornika. Tam je ležal ves krvav s pozdignenima rokama. Ko so ga vzdignili, da bi ga pokopali, vzletel je proti
nebesom bel golobček.	(Zapisal v Podzemlji J. Barle.)
—•♦<>♦ •—
Yecer v lesu.
fitfij lesu šumečem kapelico gléj Sveto Mariji Devici vselej. Kadar se vlegel je mrak na zemljó, S stolpa jo zvonček pozdravlja takó : „Zdrava Marija, Kraljica nebes, Tebe pozdravlja šumeči zdaj les." Glas po bregovih premilo doni, Ptičje se zadnje ž njim petje spoji.
Mirno, tihotno zadremal je lés, Nanj se ozirajo zvezde z nebes.
,JMse hòdi bratec mi v goró Dokler zdanilo se ne bo; Ker noč je temna, pot strrnan, Strm an in malokomu znan; Tam divja zver potika se, Si išče pièna, skriva se, V zatišji pa hajduk čepi, Cepi, na potnika preži." — „„Ne boj se, sestrica, ne boj, Povrnil bo se bratec tvoj. Če noč je temna, pot strmin, Kaj to? saj dobro mi je znän. Za pasom mi je säbljica, Oj säbljica nabrušena, Ob rami puška mi visi, Koga naj se junak boji? In prej, ko solnce bo zašlo In noč spusti se na zemljó, Povrnil bo še bratec tvoj, Zaito se, sestrica, ne boj !"" — Zajezdil konja vranega, Srebrno podkovanega, Odjezdil v črno je goró, Oj v črno góro, visoko.
Gori nad njimi pa sedež imä Zvezda najlepša, Kraljica neba. Ona pošilja nebeško roso, Čuje nad lesom ter pravi takó: „Spavaj in snivaj in sanjaj sladkó Vse kar zakriva lesóvje temnó; Angelj miru naj nad tabo bedi
Dokler se v jutro spet zvon ne glasi."
* *
*
V sanjah se ziblje, šepeče ini lés : „Zdrava Marija, Kraljica nebés."
M. Šašelj.
Stoji tam beli grad, stoji,
Na oknu deklica sloni,
Od gòre veterček pihlja
Se z lasci njenimi igra;
A ona pa sloni molče,
Očesci krasni jej solze.
Vže dolgo je, kar je zašl0
Oj solnce, solnčece zlató,
In v krilce temno svet prostran,
Zagrnil spet je mrak teman.
In ni ga še nazaj z goré
Kdo ve, če še povrne se?
Na oknu deklica sloni,
Sloni in žalostno ihti :
„Oj ni ga še z gore nazäj
Bog vé, če vrne se kedäj?"
Zamän okó se jej solzi,
Zaman v noč črno govori;
Ni bratca jej z gore nazaj
Kdo vé, če vrne se kedäj?
Pač v gori črni kroka vran
In spušča se v prepad strmaii ;
A deklica ne sluša ga,
Se čaka bratca svojega.
Kdo vé, zakaj pač kroka vran,
če čaka deklica zaman? — — —
Jamico Barle.
Brateo in sestrica.
Valentin Vodnik.
i zadnji dan pretečenega meseca odkril se je Vodnikov spomenik v Ljub-ljani, glavnem mestu Kranjske. Lepa, prelepa je bila ta slavnost, katero Vam bode tudi „Vrtec" opisal v jednem prihodnjih svojih listov.
Za danes naj Vam pové samó ob kratkem, kdo je bil Valentin Vodnik.
Valentin Vodnik je bil prvi pesnik slovenski, učenjak in probuditelj naroda slovenskega. Porodil se je v 3. dan februvarja 1758. 1. v Gorenji Šiški pri Žibertu. Stariši so mu bili priprosti kmetje. Devet let star, popusti, kakor sam piše „igre, luže in drsanje na Jamenskih mlakah" ter gre v šolo, ker so mu obljubili, da sme nehati, kadar hoče, ako mu uk ne pojde od rok. Ali Vodnik je bil zelò priden učenec ter ni ostavil šole, dokler se ni popolnem izšolal. Latinske šole je zvršil 1775. 1. v Ljubljani in postal mašnik. Pozneje je bil vodja gimnaziji, nadzornik začetnih	_nosti. Pridno je
naše domače slov- iL	*	J utrudljiv slovenski
stvo največje vred-	pesnik in pisatelj.
On je začel zbirati naše narodne pesni, prenarejal jih je in likal ter tudi sam zlagal pesni, ki se čitajo kakor narodne. Njegovi pesniški umotvori so tako zelò v narodnem duhu zloženi, da so se h krati prikupili narodu, in njegove mične pesence se pojó še danes kakor svojina vsega naroda.
Umrl je Valentin Vodnik v 8. dan januvarja 1819. 1. v velikej bedi nagle smrti in letos, ko je minulo vže 131 let od rojstva njegovega, postavil mu je narod slovenski prelep spominek ter s tem pokazal, da je hvaležen svojemu narodnemu probuditelju ter da ne pozablja moža, ki je v hudih časih povzdigal svoj glas ter neustrašeno klical svoj narod na dan. In Tebi. mladina slovenska, bodi Valentin Vodnik vzgled, kako je treba ljubiti jezik, ki te ga je učila mati slovenska.	—ć.
—•♦< 121 >♦♦— Spomini na mater.
ljjpjfri Bojanovih so otroci sami doma. Zjutraj zarauo vže je je ostavil gospod Bojan, odpeljavši se v mesto po opravkih. Predno se je poslovil, naročil je vse natanko Jelici, najstarejšej hčeri, ali gospodinji svojej, kakor jo je rad nazival po smrti gospéjinej, kakó in kaj naj gospodinji, ko bodo sami, pazi na vsako stvar, varuje in skrbi za bratca in sestrico itd. Malemu Mirku in Malčiki pa je
velel poslušnima biti in pridnima ter v vsem ubogati Jelico. Potem pa se je odpeljal z obljubo, da se povrne še pred večerom.
Ali, bodi-si, da je bil Mirkec še ves zaspan zjutraj, da ni slišal, kakó je bil naročil oče, bodi-si, da je slišal, a hitro zopet pozabil besedij njegovih: poslušen in priden Mirkec ni bil črez dan. V tem, ko je Jelica gospodinja vrlo opravljala
svojo častno nalogo v sobi in zunaj sobe, in je Malči malone vse dopólndne brala in se učila, ni imel Mirkec ni za trenotje nikjer obstanka in pokoja. Zdaj je pritekel k Jelici ter jej ponagajal pri delu, zdaj je zopet šel in motil mlajšo sestrico v branji in učenji. In ko sta se ga srečno iznebili onidve, spravil se je nagajivček nad staro kitaro, ki je visela v sobi ob zidu ter brenkal in brenkal po njej toliko časa, da jo je zbrenkal raz steno na tla in ž njo vred prevrnil polico v obližji kitarinem in s polico knjige, da so se poodprle po tleh; z jedno besedo: Mirkec Bojanov je bil malokdaj tako izredno ncpokojen in neporeden kot ravno tistega dne. Sama ni vedela Jelica, kaj bi počela ž njim. Opominala ga je z lepa, delala obljube, potem ga zopet karala in mu pretila, češ: „Le čakaj, Mirček, ko pride oče, zatožim te izvestno, in ničesar ti ne bode dal, če je tudi kaj kupil za tebe v mestu, ker si takó nagajiv," — a vse ni nič pomagalo. Porogljivo se je nasmejal pomglavček, stekel po sobi in se odrezal Jelici: „Tebi, tebi ne prinese ničesar, če povem jaz, kakó si bila sitna!" —Kaj nè, otroci, kolika porednost! Vi izvestno niste nikdar taki, tudi ne smete biti taki, če hočete, da vas ljubijo starisi in dobri Bog v nebesih.
A naposled je vsekako hotela imeti miru Jelica. Odložila je torej pletenje, ki je je imela v rokah, primaknila se k mizi in pomignila bratcu k sebi, rekoč: „Mirkec, pridi k meni, pa bova raje gledala slike iz tele knjige, vidiš, iz katere ti tako rad gledaš, kjer je tvoja in atekova in moja in Malčina slika in tetina in — mamina . . . Alò, daj, pojdi! Pa še ti Malči!" — In je prišel Mirkec. In Malči tudi. Pa so gledali slike: celo vrsto krasnih fotografij v knjigi spominskej.
„Kaj nò, Jelica, to sem pa jaz, to pa ti, to pa Malči" . . . hitel je Mirko pri vsakej novej sliki. A mesto odgovora smijali sta se sestrici njegovej otročjej pameti.
„Tóle, tóle si ti," podražila ga je Malči, „tale gospod vidiš, ki ima take brke." In Mirkec se je tudi smijal.
Naposled pa so vender prišli tudi do Mirkcove slike in do očetove in Jeli-čine in Malčine in tetkine in do slike — materine. In Mirkec je tedaj srečno uganil vsakega posebej, kogar je predstavljala slika,, le o mamici dragej ni vedel ničesar . . . Ubožec, ni je poznal, umrla mu je, ko je bil on še v zibéli! — A Mirko ni razumel, kaj se pravi umreti. Pač se mu je zdelo čudno, da nima mamice, kot jo imajo drugi otroci, da bi ga božala, ljubila, a tega si ni mogel misliti, kakó je to bilo, da je umrla. In kot večkratov poprej izpraševati je začel Mirkec tudi danes Jelico o materi gledajoč njeno sliko.
„Kdaj pa je umrla mamica?" dejal je nežno, in zakaj?"
In Jelica je začela pripovedovati. Dolgo, dolgo je pripovedovala otrokoma kaj in kakó. „Ti si bil še v zibelki," rekla je, „a Malči je komaj shodila, ko je zbolela mamica. Štiri tedne je ležala. Tako hudo jej je bilo, tako hudo, da vama ne morem povedati. V četrtem tednu bolezni pa je umrla. Težko nas je zapustila vse, a najteže tebe, Mirkec. Bil si njen ljubljenec. Se dobri dve uri predno je zatisnila oči, prinesti so te jej morali povitega v plenice, da ti je poljubila po-slednjič nedolžno čelo. In potem je umrla. Napravili smo jo na oder, ljudje so jo hodili kropit. Drugi dan potem pa so jo zabili v krsto in ponesli so jo črni možje in zagrebli v jamo. Zaman smo jokali po njej, zaman jo klicali — nič več ni bilo
„Oh, oh" — vzdihnila je Malči. In Mirkec tudi. In popraševal je še dalje.
„Kdaj pa pride mamica nazaj ?"
„Nikdar več," dejala je Jelica, in tiha solza jej zdrsne po mladem lici. „Kdor umrje, ne vrne se nikdar veö, Mirkec."
„Oh, zakaj pa nè? — Ali je bila pridna naša mamica, Jela?"
„Pridna, pridna in takó dobra. Nas je ljubila nad vse na sveti. Oj kako so bile lepe ure, ko sem sedela pri njej, pa me je božala in ljubila in ujčkala in pela z menoj."
„Kaj nè, učila te je peti, kakor ti mene včasih?"
„Dà, dà. — In moliti me je tudi učila in brati in plesti. Vesela je bila, če sem bila pridna, in vselej mi jo kaj podarila."
„O zakaj je ni več! — In mene, dejala si, posebno je rada imela?"
„Dà, dà, Mirkec!" —
„O zakaj je ni več!" Milo se je storilo Mirkcu, da je jokal. Bil je ves drugačen, nič več óni poredni, neposlušni Mirkec. In Malči je bila tudi otožna. „Obrni list!" velela je «Telici. — Jelica je obrnila. „Nè, nè," zajokal je Mirkec, „pokaži mi še jedenkrat mamico" —Jelica je ubogala. Nepremično je zrl Mirkec v materino podobo---
V tem pa se je vrnil iz mesta gospod Bojan. Tiho je vstopil v sobo, da ga niso slišali otroci. Poslušal je in Sul njihove razgovore. In nehote zablestele tudi v njegovem očesu — solze .. . Bile so solzé ljubezni ob otročjih spominih na mater.	m. Podtrojiški.
Angelj vàruh.
Š	Glejte, jaz bodem poslal svojega angelja, kateri pojde pred
teboj, in te bode varoval na poti. (11. M o z. SU. SO.
raznoval se je tisočletni god slovanskih blagovestnikov ss. Cirila in Metoda leta 1885. Slovensko ljudstvo je radostno proslavljalo svoja velika svetnika in se izročevalo njunej priprošnji. Ta praznik je bil tako lep poleten dan, kakeršnih ima malo vse leto. Solnee je takó lepo sijalo, kakor bi se hotelo radovati s Slovenci.....
Korenčeva Ivanka je šla popóludne s sosedovo Barbko in njenim bratcem Tončkom v gozd borovnic nabirat. Napolnili so vže vsi trije pletenice skoraj do vrha, ko so se začeli črni, gromonosni oblaki kopičiti na jasnem nebu. Živahna družbica v velikem veselji niti opazila ni pretečih podnebnih veslarjev. Se le, ko se je solnce skrilo in je mrzel veter potegnil skozi lesovje, pogledali so vsi trije plaho proti nebu. Napolnili so srečno posode in se hitro vrnili domóv. Vse je bilo skrivnostno tiho. Ptiči so se poskrili po duplinah, sluteč bližajoč se vihar, noben vetrič ni majal ovenelega perja po drevesih, le suho listje je šumelo pod nogami mladih treh begunov, ki so hiteli domóv, kakor na perotih, da bi jih nevihta ne zajela.
Dospeli so srečno do velikega kozolca, kakih trideset korakov oddaljenega od prve vaške hiše. H krati potegne močan veter, da vse tri nekoliko v stran porine, ob enem pa se dež ulije takó, kakor bi se vse zatvórnice neba odprle. Barbka steče pod kozolec, Ivanka in Tonček kreneta za njo.
„Bežimo naprej!" svetuje Ivanka, nekoliko oddahnivši se. „V kozolec rado trešči."
„Jaz ne grem odtod, ker se mi bi robec zmočil. Saj se nevihta kmalu poleže; ne bliska se še ne in tudi groma še ni slišati. Nas bode vže Bog varoval in angelj varuh, kateremu sem se danes zjutraj pri svetej maši priporočila" odgovori Barbka.
„Jaz tudi počakam," pristavi Tonček. „Ako grem izpod strehe, zmoči se mi slamnik in mati bi bila zelò huda, ker mi ga je še le pred tednom kupila in rekla, naj se ga le dobro pazim."
„Kakor hočeta," reče zopet Ivanka; „jaz bežim. Nekaj mi pravi, naj ne čakam." To rekši skoči izpod strehe.
„Tonček, hitiva za njo!" zakliče Barbka vsa prestrašena ter zdirja za njo.
„Jaz pa ne grem," reče bratec sam v sebi. „Bog je povsod; moj angelj varuh me bode tudi tukaj varoval hudega."
Deklici dospeta komaj do hiše, ko se h krati grozno zabliska in zagrmi, da se zemlja strese pod nogami. Strela je udarila v kozolec. Nista še preskočili hišnega praga, ko se pokaže plamen vrhu kozolca. Obe planeti v vežo in obupno vzklikneti: „Ivde je Tonček? Kde je Tonček?"
Ljudje pribite preplašeni iz sobe. Čuvši, da je Tonček ostal pod kozolcem, na prvi mah ne vedo, kaj storiti. A kar nenadoma plane hišni gospodar iz veže v razsajajočo nevihto ter odhiti proti kozolcu. Tu najde dečka na tleh v nezavesti ležečega. Hitro ga pograbi in nese domóv ne vedoč ali je živ ali mrtev. Z glasnim krikom ga vzprejmó v hišo stopivšega. Vsak je mislil, da je Tončka strela ubila. Gospodar ga položi na posteljo. Deček je mrtvaško bled, nobenega znamenja življenja nima na sebi. Sestra od žalosti pade v omedlevico. Splošna zmešnjava nastane v hiši. Jedni drže dečka, drugi njegovo sestro; vsi se jokajo, nobeden se ne zmeni za požar.
Vihar je ponehal, a ogenj je še vedno dalje okrog sebe lizal in užigal. Plameneči jeziki so se odtrgavali in odletavali v zrak. Grozen je bil pogled. Ljudje so hiteli od vseh strani skupaj gasit, a vse ni nič pomagalo. Kmalu se je pogorišče sesedlo na kup, in pri tem polomu je sto in sto iskric odletelo na vse strani. K sreči ni nobena zanetila novega ognja, le kozolec je pogorel do tal.
V tem se je po vsej vasi raznesla vest, da je bil Kratnarjev Tonček pod kozolcem, ko je treščilo. Vedno več ljudi se je zbiralo pred hišo; tudi Tončkovi stariši so prišli in se britko jokali. Barbka se je sicer zopet zavedla, a Tonček je ležal še vedno v nezavesti. Samó to so opazili, da je še živ, ker mu je žila še bila. Oj koliko veselja, ko se je pokazalo prvo znamenje življenja v njem. Kmalu je začel težko sopsti in za uro po tem, ko so ljudje večinoma odšli iz hiše, pogledal vže okolo sebe. Bolj in bolj so se mu moči povračevale, in ko je mrak legel na zemljo, hotel je vže vstati iz postelje ter iti domov spat. Ali stariši ga niso pustili, boječ se za njegovo zdravje, ker se je vsled prestanega strahu še
vedno tresel kakor šiba na vodi. Drugo jutro pa je vže toliko okreval, da se je mogel domóv preseliti.
Malo dni potem je šel Kratnarjev Tonček zopet v šolo. Učitelj in učenci so ga veselo vzprejeli. Mnogo jih je vže mislilo, da ga v šolo nikoli več ne bo.
Ivanka, Barbka iu Tonček pa so se prihodnjo nedeljo prisrčno zahvalili Bogu in angelju varuhu, ker jib je očuval nagle smrti. Povsod so radi pripovedovali čudno dogodbo ter vselej ponavljali hvalo angelju varuhu.
Tudi meni je Korenčeva Ivanka na dolgo in široko pripovedovala to in hvalila svojega rešitelja. A jaz sem pohvalil veliko zaupanje, katero so vsi trije imeli v božjo pomoč ter sem to napisal, da bi tudi vi čitatelji mladi spoznali, koliko premore goreča molitev in trdno zaupanje v angelja varuha.
Kdor angelja varuha zvesto posluša, Do smrti ostane Čista mu duša. V življenji je srečen in varen povsod, Ker zvesti prijatelj ga brani nezgod.
J. B.
Boj na Kovačiču.
„,,s>®	(Črtica iz narave; spisal Janko Barlè.)
aj nè, predragi moji čitateljčki, vi ste se tudi vže nekaj učili, saj se v šoli toliko lepega uči in vaši očetje in sivolasi dédeki so vam tudi vže mnogo-kaj pripovedovali, kar se je kdaj na tem božjem svetu godilo, saj še fran-cozke čase nekateri pomnijo in koliko jih je, ki so se bojevali za dobrega cesarja in lepo domovino v ravnej laškej deželi, in vender vas vprašam, mladi prijateljčki,
je-li mi zna kateri izmej vas povedati, kdaj je bil boj na Kovačiču?--Alia,
gledate me čudno, poznam vam na licu, da ne veste. Ujel sem vas, kaj nè? Pa če greste tudi precej vprašati dódeka vašega, kdaj je bil boj na Kovačiču, zmajal bode svojo sivolaso glavo in rekel: „Nè, tega pa ne vem, če je kdaj, moralo je vže biti dolgo, — jaz vže ne pomnim!" —Alia in tudi dedek nežna, pravi, da je moralo biti vže dolgo in vender ni dolgo, kar je bil boj na Kovačiču. Vi ne
znate, vaš dobri dedek ne znä,--jaz pa znam, jaz sem bil sam v tem boji
— smejete se in čudite, kaj nè — nù, uprav v boji nisem bil, blizu sem pa bil in gledal sem krvavi boj, boj na Kovačiču. Pa strpite se vender malo, kaj silite
takó v me, povem vam precej, kakó je bilo tam. Zatorej poslušajte!--
Toda, raca na vodi!--veste li, kje je Kovačič? Hm, hm, tudi tega ne
veste? Moram vam pa vže prav od početka pripovedovati. Doma imamo velik, precej velik vrt. Prav pri hiši zasadile so moje dobre sestrice mnogo lepega, pisanega cvetja; dalje ima moja mila mamica zelenjavo, še dalje nasajeno je mnogo dreves—jabolk, hrušek, sliv iu druzega sadja, potem je travnik, na zvršetku travnika se vzdiguje zelen holmček, a za holmom je majhen in zelò prijeten smrekov gozdiček. Ta holmček, o katerem sem vam baš pripovedoval, zovemo mi Kovačič. Zdaj si pa vže lehko predstavite, prijateljčki moji, kje in kak je ta Kovačič, na katerem je divjal, — ni še dolgo od tega, krvav boj--
Vsakega jutra korakal sera precej zgodaj po stezici, katera vodi od nase hiše na Kov&čič, in od tam opazoval lepo naravo božjo, poslušal petje ptičič in dihal čisti jutranji zrak. Ko je pa zečelo zlato solnčece bolje pripekati, umaknil sem se pred pekočimi solnčnimi žarki v hladen smrekov gozdiček, sedel tam na klop, katero sem si sam napravil, in čital na kako knjigo. Zdaj mi pa bodete vender verojeli, čitateljčki dragi, da mi je Kovačič dobro znan in da sem bil lehko priča krvavega boja.
Se nekaj ! Na našem vrtu sta bili tildi dve mravljišči. Jedno je bilo doli v ravnini, precej na konci sadnega vrta — v njem so stanovale rujavkaste, precej velike mravlje ; a drugo je bilo mej dvema orjaškima smrekama, ne daleč od moje klopi — in v njem so životarile črne gozdne mravlje. Ko sem bil še bolj majhen, izogibal sem se skrbno teh dveh mravljišč, ker sem dobro vedel, kaka se godi otroku, če se nevede vleže na kako skrito mravljišče. To je potem krika in joku! Ko sem pa odrasel, nisem se bal mravelj več in večkrat opazoval te male, marljive živalce, o katerih govori vže modri kralj Salomon, rekoč: „K mravlji pojdi, lenuh, gledaj njena pota in uči se modrosti!" — Naravno, da sem bolje cenil črne mravlje v smrekovem gozdku, kakó tudi nè, saj so bile moje sosede ; vender to me ne bode v pripovedovanji prav nič oviralo, pripovedoval bodem povse nepristransko, baš takó, kakor se je dogodilo.	(Konec prihodnjič.)
—• ♦< >♦ •—
Prirodopisno-natoroznansko polje.
Demant.
^ (Konee>
eža deinantova se ceni po karatih. Karat, ki je merilo večjih in manjših demantov, tehta 1j12 lota ali 212 mg. Cena navadno raste v kvadratnej razmeri s težo, to je, brušen demant, dva karata težek, stane 4 krat toliko, kolikor jeden karat težek.
Sredi 16. veka je stal karat 100 zlatih tolarjev. Leta 1609 je stal karat 130 laških zlatov. Sto let pozneje v Hamburgu 80 gld. Zadnja leta stane karat 100—200 gld. Manjši so mnogo cenejši. Časih pride 500—1000 demantov na jeden karat. Bojasti so navadno cenejši ; izvanredno lepo barvasti pa mnogo dražji.
V Bahijskej deželi v Ameriki se dobiva brezličen črn demant. Ti demanti napravljajo grudaste, zrnaste, luknjičaste sprimke, ki so časih do 1 kg težki. Eabijo se pri brušenji ali vrtanji trdih kamenov.
Brusijo jih skoro jedino v Amsterdamu na Nizozemskem. Tam je pet velikanskih poslopij z 872 mlini in 3000 delavci, ki so večinoma Zidje.
Demante so poznali vže zdavna. Najbrž je bil znan demant prorokom Jeremiji, EcehijeJu in Cahariji, ki ga smatra za podobo izraelske trdovratnosti. Tudi rimskemu naravoslovcu Pliniju ni bil neznan. O njem so pripovedovali razne vraže.
Največji znani demant je bil Kohinur (gora luči). Indijska pravljica pripoveduje, da ga je nosil junak Kama, katerega opeva ép Mahäbhärata. Zgodovinski
znan je od 14. veka, ko ga je Maloski vladar Alaed din Khilji na svojih roparskih napadih v severni Karnatik uplenil in s sebòj vzel v Debli. Takrat je bajè 672 ali eeló 793 karatov tehtal. Leta 1605. je tehtal samó še 280 karatov, ker ga je beneški brasar po nerodnosti razrušil. Po oplenitvi Dehlija ga vzame s sebòj šah Nadir. Od tod pride po raznih potih v last vzhodno-indijske družbe, ki ga odda 1750. 1. angleškemu vladarskemu zakladu. Po brušenji se je zmanjšal na 106 Va karata.
Velik derpant je konica ruskega žezla, z imenom Orlov, ki ima 1943/4 kar. Brušen je slabo, vender je popolnoma brezbarven. Krasil je prestol šaha Nadirja. Po njegovem umoru prišel je v roko nekemu roparju. Od tega ga je kupil Armenec Šafras v Bagdatu za 5000 pijastrov. Ta ga je prodal carici Katarini II., ki mu je dala zanj 450.000 rabljev in ga povzdignila v plemstvo. Matanski sultan na otoku „Borneo" ima največji demant, ki je zelo čist, jajčaste podobe, toda na konici nekoliko ubrazden. Našli so ga 1740. 1. pri Landaku.
Florentinec ali veliki vojvoda toskanski tehta 133'/s kar. in je nekoliko rumenkast. Bil je svojina Karola Drznega, ki ga je izgubil v bitki pri Gransonu 1476. 1. Iz zasebne roke je prišel v milansko zakladnico in potem v svojino papeža Julija II. Zdaj je svojina cesarja avstrijskega.
Tudi Saucy, ki ima 531jg kar., bil je svojina Karola Drznega. Izgubil ga je v bitki pri „Nancy" 1477. 1. Slednjič ga je dobil plemič Saucy. Henrik III. mu je ukazal, da mu ga odda kot poroštvo. Sluga, ki bi mu ga bil moral prinesti, pogoltne ga, ko ga napadejo na potu roparji. Saucy da truplo razparati in najde zopet svoj demant, Pozneje ga je imel Jakob II., Ludovik XIV. in Ludovik XV. Leta 1835. ga kupi ruski car za pol milijona rabljev. Navadno sodijo, da je najlepši demant ßegent ali Pitt, ki tehta 136s/j kar. in je najčistejše barve in naj-popolneje brušen. Pitt ga je kupil od nekega mornarja 1702. 1. na Malaki za 97.000 tolarjev. Od njega je prišel v last vojvodi orleanskemu. Napoleon I. gaje nosil v ročaji svojega meča. Zdaj je v francoskej državnej riznici (Schatzkammer).
Največji brazilijski demant je: južna zvezda. Našli so ga 1853 1. Tehtal je 254 kar., po brušenji pa samó 125 kar. Zdaj je v zasebnih rokah. Hopejev modri demant v Amsterdamu tehta 77 kar. Drugi znani tehtajo: „Imperatrice Eugeni" 51 kar., demant egiptskega paše 49 kar., „Pigott," ki je v istih rokah 47 kar., „Severna zvezda" 40 kar.
Našteti in dragi demanti, ki so lepe barve in milo likani, rabijo za kras in lepotičje. Neprozorne in neugodno barvne uporabljajo v brušnjo dragih kamenov. Nadalje se okoriščujejo z njimi steklarji pri rezanji stekla, bakrorezci in kameno-pisci pa je rabijo kot konico na pisnih dletcih.
A ti, bralec dragi, ki morda še nikoli nisi videl svetlikajočega se demanta in si ga morda želiš vkovanega v prstan, pomni, da imaš še lepši demant, kakor so zgoraj opisani, kajti:
Zlat prstan, v katerem se demant žari, Okitje je krasno, da lepšega ni; A lepša ko demant in suho zlató Sta: duša nedolžna in zdravo telo.
."Branimir..

Nove knjige in listi.
* Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Luji'za Pesjakova. — Ljubljana. Tiskal in založil J. K. Milie. 1889. 8". 160 str. — To je najnovejša knjižica za našo dobro slovensko mladino, line Lujize Pesjakove znano je dovolj tudi čitateljem našega „Vrtca," saj so toliko in tolikokrat čitali njene mične pesence tudi v „Vrtčevih" predalih. In zdaj je izdala dična naša pisateljica v posebnej knjigi svoje pesence, katerim je dodala precejšno število tudi takih, ki do zdaj še niso bile natisnene nikjer. To je krasna knjižiea, vsega priporočila vredna, posebno za šolska darila. Papir, tisek in vnanja oblika delajo vso čast Miličevej tiskarni. Želimo, da bi se ta lična knjižiea mnogobrojno razširila mej našo slovensko mladino, saj je v prvej vrsti njej namenjena. — Cena elegantno vezanej z zlato obrezo 1 gld. 60 kr.; mehko vezanej 1 gld. 10 kr.
Rešitev demanta, skakalnice, vprašanja in odgonetke ugank v 6. „Vrttevem" listu.
Rešitev demanta: J
1 o k pesto pelikan .Tosi p M a r n
s 1 a in n i k Drava Krn il
Prav so ga rešili: Gg. Anton Petelin, duh. pom. v Tomaji ; J. Kraševee, uč. v Biljah ; Greg. Koželj, uč. v St. Gothardu; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.) ; Emil Šinko v Središči (Štir.); Vlad. Škerlj, dij. v Rudolfovem ; Živko in Stanko Lapajne v Krškem; Zvonimir Kuder v Ljubljani; Otmar Meglio, učenec na Vranskem; A. Domicelj, Jan. Erjavec in Jos. Majer, učenci v Ljubljani; Rud. Zorko, Al. Nendl, irr.'Gobec, Ant. Vrečko, Karl Cene, Jernej Dobovišek, J. Pe-plnak, lg. Jager, J. Zorko, A. Krajno, Fr. Spes, J. Sivka in A.. Grejan, učenci pri sv. Jurji ob juž. žel. (Štir.). — Ivana Leben v Horjulu; Pani Sentak na Vranskem (Štir.) ; Jerica in Marija Mal, učenki v Pečali; Milči Jarc, Jera Jug, Marija čater, Amalija Celestin, Julika Raitmaier, Tereza Kristan, Marijca Šolinc, Katinka Ljubaj, Otilija Verbič, Neža Pušnik, Ant. čater, Alojzija Vrečko in Katinka Pisanec, učenke pri sv. Jurji ob juž. žel. (Štir.).
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 Icr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Urednižtvo „Vrtéevo", mestni trg, ätev. 28 v Ljubljani (Laibach).
Rešitev skakalnice:
Glej, solnce zlato Vže jemlje slovo, Z žarečimi žarki Ob sé va goró.
Zvečer.
Povsod se zmrači, Zvon „Ave" doni. V grmičku pa slavček Se milo glasi.
Vse Boga časti, Vse sladko zaspi.
•Da zjutraj veselo Na delo hiti.
F. Sa vinski.
Prav so jo rešili: Gg. Ant. Petelin, duh. pom. v Tomaji; E. Fux, poštni upravitelj Pragar-•sko (Št ir.) ; Jož. Gruden v Tolminu. Vladimir Škerlj, dij. v Rudolfovem ; Emil Šinko v Središči (štir.). — Gospodična Amalija Verbič, poštna od-praviteljiea in Apolonija Južna, učenka v Št. .Jurji ob Taboru (Štir.) ; Kesnoslava Ravnikar, Ana Petrič, Helena Krek in Antonija Vimpolšek v Ljubljani.
Odgovor vprašanju:
Prvemu je zapela 94 krat, a drugemu 96 krat; torej drugemu večkrat nego prvemu. — Prvemu pastirju je bilo iinć Dragotin, a drugemu Boštijan. To ti povedo številke, ako je zamenjaš z dotično črko, ki stoji v abecedi na đotičnem mestu. Recimo: število 5 znači peto črko v abecedi, to je črko „d" in to je prva črka k besedi Dragotin. Vse druge črke potem lehko najdeš.
To vprašanje so uganili: Gg. Anton Petelin, duh. pom. v Tomaji; J. Kraševee, učitelj v Biljah ; Greg. Koželj, učit. v Št. Gothardu ; E. Pux, pošt. upravitelj, Pragarsko (Štir.) ; Al. Vakaj, pri sv. Ani v slov. gor. (štir.); Emil Šinko v Središči; Vlad. Škerlj, dij. v Rudolfovem; Živko in Stanko Lapajne v Krškem; Janez Uregorin, uč. v Ihanu; Zvon. Kuder v Ljubljani; Dragotin Vidie in V. Novak, dijaka v Ljubljani; Jos. Majer in A. Domicelj, učenca v Ljubljani. — Gospodična Fani Šentak na Vranskem; Jerica in Marija Mal, učenki v Pečak.
Odgonetke ugank: 1. Nebó in zvezde; 2. Rog na kozi ; 3. Na glavi ; 4. Tobak ; 5. Špela pri klobasi.
Ustnica. Mnogim našim sotrudnikom: Lepa hvala; vse, kav je dobrega, pride na vrsto. — O nekaterih spisih, ki vže dlje 5asa leže pri nas, odgovorili hodemo 56. pisateljem pismeno, ali pa v prihodnjej listnici, ker nam danes ni bilo mogoče. Prosimo torej potrpljenja!
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšić. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.