559
Refleksije
Konec cinizma
(Ko je tega leta izšla nova Celinova knjiga „Mort a credit", sta jo kritika in publika sprejeli negativno; če je bilo mogoče „Voyage au bout de la nuit" pojmovati kot dokument dobe ali vsaj določenega človeškega tipa iz te dobe, potem so videli v „Mort a credit" degeneracijo te dokumentaričnosti, g r i m a s o radi grimase, in jo kot tako odklonili. Morda ne bo predrznost, če vidimo v takem dejstvu, paralelno z nekaterimi drugimi dogodki iz zadnjega desetletja, nekaj več kot goli književni neuspeh, nekaj več kot individualni pisateljski memento, nekaj več: majhen signum časa?)
1.
Burka, posmeh, ironija, cinizem, grimasa — in kar je še podobnih, iz istega temeljnega odnosa do človeških stvari izvirajočih stališč-— vse to so bili na dlani
ležeči, več kot splošni izrazni in idejni pripomočki povojnega evropskega duha. Človek, ki ne more „priti do svoje podobe", si bo nadel režečo se masko in igral bo svet ter življenje prezirajočega vzvišenca, postal bo ironik, cinik in klovn. V epohah duhovne izkoreninjenosti, miselnega klateštva in črnega strahu pred notranjo praznoto, zraste na ta način spaka v pravi pravcati simbol človeške vrste: ecce homo. Vprašam, kakšno je psihološko ozadje tega za neposredno minuli moderni čas tako karakterističnega pojava.
Spominjam se, da sem v neki zgodovini herezij čital to-le: v drugem stoletju po Kr. je nekje eksistirala krivoverska sekta, ki je učila, da na Golgati niso križali Kristusa, marveč Simona iz Cirene, ki je nesel križ. „]ezus sam pa je privzel podobo Simonovo, stal ob strani in se je smejal" — tako nekako se je glasil poglavitni verski nauk tiste sekte. Stal je ob strani in se je smejal... V tem zanimivem stavku imamo vsebovano prav za prav že popolno rešitev problema, ki nas tu zanima. Samo nekdo, ki stoji človeškemu trpljenju ob strani, se lahko ironično smeje; samo nekdo, ki ga smrtni krč človekov ne muči, lahko razvleče obraz v grimaso; samo nekdo, ki človeške bolečine ne občuti (še ni občutil ali pa tudi: več ne občuti), je lahko cinik.
Tako mi prihaja na misel cela vrsta literarnih in zlasti odrskih del iz evropske književne produkcije (pomislite pa tudi na slikarstvo in film) zadnjih dveh desetletij: v njih je gornja ironična, cinična, artistična poza uresničena. Kot oni krivo-verski Kristus stojijo tudi pesniki tistih del ob strani in se — smejejo. Ob strani stojijo, mimo križa, ki bi ga prav za prav po svoji najsvetejši dolžnosti morali zadeti na svoje rame in nesti, mimo človeštva, ki za resnico in pravico trpi in krvavi; celo mimo tistih, ki so povzročitelji trpljenja in ran in ki tudi na nek način izpolnjujejo zgodovinsko nujnost; zvesti na svojem mestu v historičnem dogajanju. Ne „razumejo sveta" taki pesniki, nočejo ga razumeti; ne slišijo klica ure, ki ukazuje: stopite iz svojega stolpa slonokoščenega — ven, v sredino trpljenja; ne branite se udarcev, zastavite svoj um, zvežite se z življenjem v eno. Ne stojte ob strani, ne smejte se; ne smejte se prepostemu možu iz Cirene, ki umira za obraz sveta.
2.
Zdaj pa se mi zdi, da smo v zadnjih letih imeli priliko videti tudi pojave, ki dajejo v tem pogledu slutiti odločno izpremembo. Naperjena je ostra ost proti klovn-stvu v vsaki in vsakršni obliki; kajti misleči evropski človek je spoznal, da grimasa ni nič drugega kot duhovna impotenca; spoznal je, da se mora življenju in stvarem, vprašanjem in problemom postaviti pogumno po robu, da pobeg v ironijo ni več dovoljen; da je idealistično izmikanje pred tostranskimi, dejanskimi resničnostmi zločin; da je domestificirana, pomeščanjena forma liberalizma puhla laž; da mora papirnato-protestirajoči esteticizem kot ga predstavlja artistični tip dandija, bohema in lavreata izginiti s površine današnjih dni. Živeti življenje, življenje te dobe in te zemlje, ki je usoda nas vseh!
Če so torej burka, posmeh, ironija, cinizem, grimasa od včeraj, potem je zahteva današnjega dne iskrenost in resnost, poštenost in pogum; direktna, dejanska odločitev na to ali ono stran. In tudi kadar gre za veselje, to ne sme in ne more biti prihuljeno, zahrbtno rezanje, marveč smeh iz polne zavesti in polnih prsi; pač, satira ima svoje mesto tudi v tem svetu (morda nobena stvar ne bolj kot ona!) — toda samo satira iz resne ambicije; pozdravljamo srd in bič komedije, toda  le  resne,  resnične, velike  komedije.  Danes velja  človeka  jemati  resno,  če
560
hočeš do njega — morda bo to počasi spoznal celo film. Iskrena in pristna in dobra mora biti umetnikova volja zanj in naučiti se je treba razumevati njegove bolečine in hrepenenja, če ti je na tem, da bo skozi tvoja usta izpregovorila njegova govorica. In samo taka govorica bo tudi v resnici beseda te ure, tega dne.
Torej humanizacija umetnosti? Da. Prav gotovo se še spominjate, da je v svoji knjigi o „nalogi našega časa" španski mislec Ortega y Gasset pred mnogimi leti napisal poglavje La deshumanisacion del arte — izgon človeka iz umetnosti; v njem je kot značilni pojav umetniških del takratnega časa (bil je to tisti čas, ko so cveteli — izmi!) ugotovil dejstvo, ki ga je označil z naslovom svoje študije. Brez dvoma je bila tedaj (knjiga je v španski izdaji izšla 1. 1923.) karakteristika točna. Ampak danes in že nekaj časa sem to ni več. Že nekaj časa se v umetnost zopet povrača človek v znamenju humanističnega realizma; in s človekom se proti nekdanjim abstrakcijam, konstrukcijam, deformacijam, fantazma-gorijam, spakam, ironijam in sarkazmom utrjuje etika, pristnost in iskrenost, pogled naravnost naprej, beseda iz srca, topli človeški čut.
Samo v umetnosti? Upanje je, da v vsem življenju. Oblast cinizma, ironije in grimase gre h kraju. Saj je res, da je najbrž nikoli ne bo popolnoma konec; kajti pregloboko leži v človeku tisti element, ki ironijo nosi in vedno znova poraja: samovoljni človeški napuh; jaz, ki hoče, pa ne more; impotentni notranji rebel, ki bi najgloblje človeške stvari hotel meni nič tebi nič likvidirati s posmehljivo cinično gesto. Pa vendar kljub vsem trajajočim osnovam tega zla menim, da velja: danes ta dan evropskega človeka ironija (pa najsi bo še tako elegantna), cinizem (pa najsi bo še tako jedek), grimasa (pa najsi bo še tako silna) — ne obvladajo več.                                                                                    BogumilFatur.
Ideološka vojna
Macchiavelli je učil, da se države v zunanji politiki ne smejo ravnati po kakih ideologijah ali moralnih načelih; voditi jih sme le dobro premišljeni lastni interes. Njegov nauk je postal in ostal osnovna smernica v politiki vseh modernih držav. Včasih se je sicer zazdelo, da se bo Evropa grupirala v sovražne tabore le po verskih in političnih načelih, tako n. pr. v 16. stoletju, ko se bore med seboj; katoličani in protestanti, ali pa dve stoletji kasneje, ko vodi združena evropska reakcija križarsko vojno proti francoski revoluciji. Vse te konstelacije pa zatonejo pred nepregledno serijo dejanj čistega egoizma, ki spremlja ves razvoj vsake moderne države. Velike in močne vodi želja po espanziji, male in šibke pa nagon samoobrambe; oboji se pa po potrebi vežejo tudi s hudičem, kadar se bore za svoje mesto pod soncem. In tako se vežejo kristjani in Turki proti kristjanom, katoličani in protestanti proti katoličanom, francoski republikanci in ruski caristi proti Nemčiji. Vse jadikovanje moralistov, ki so posebno glasni pri narodih brez politične tradicije, se izgublja ob brutalnosti političnih dejstev. Današnja Turčija je političen faktor, s katerim moderni državniki računajo, in pri tem jih prav nič ne moti spomin na način, kako je Kemal paša likvidiral armensko vprašanje; saj je bila njegova metoda vendar tako radikalna, da Armenci v današnji politiki ne štejejo več.
Svetovna vojna se je začela v znamenju čistih interesnih nasprotij; šele naknadno sta Masarvk in Wilson postavila trditev, da gre za boj demokracije proti avtokraciji. Ta koncepcija je imela potem velik pomen in svetovna vojna je dobila skoraj značaj nove križarske vojne. V njenem znamenju je bila ustanovljena tudi
561
Jugoslavija. Po mirovnih sklepih živi ta ideja naprej, čeprav jo nekateri izigravajo, drugi pa pobijajo. Mali narodi se ji imajo zahvaliti za marsikatero prednost, ki bi je sicer ne imeli. Tega ne smemo pozabiti niti danes, ko je ta ideja zelo oslabljena sredi triumfa fašističnih sil, ki priznavajo moč, nasilje in lastni interes za edine smernice svoje zunanje politike.
Slovenci smo dolžni od vseh ideologij edino le demokraciji nekaj hvaležnosti, saj nam je le ona dala nekaj pravic, zaščite in upanja v boljšo bodočnost. Človek bi pričakoval, da se bomo zato zavzemali v mednarodni politiki za njena načela, če že ne moremo pogrešati ideoloških osnov. Na mesto tega pa vidimo, da se velik del slovenske politične javnosti zavzema za idejo križarske vojne proti sovjetom, ki jo ponujajo teoretiki nasilja zbegani Evropi kot nadomestilo za nekdanja Wil-sonova načela.
Pa pustimo za trenutek vsa ideološka nasprotja, ki so nujna in potrebna, in govorimo samo kot Slovenci. Vsi vemo, katere države stoje na čelu tega gibanja za ideološko vojno. Ideološki momenti so za te države dragocen kapital, ki jim pridobiva simpatizerjev tudi v tujini; ti simpatizerji, ki se sami proglašajo za nacionaliste, delajo pri tem večkrat tudi proti interesom svoje lastne domovine. Ali pa je mogoče misliti, da gre tem državam v resnici samo za ideologijo? Kako naj to verjamemo pri državnikih, ki s ponosom poudarjajo, da stoji vse njihovo delo v znamenju idej Macchiavellija, Fichteja in Hegla?
Vsak uspeh teh držav in te propagande — tudi v Španiji — je nov korak k realizaciji njihovega celotnega programa. Naše manjšine in vse naše ozemlje tvorijo bistven in neločljiv del tega programa. Tega bi se morali zavedati pri nas vsi oni, ki se danes vesele uspehov onih dveh evropskih velesil in odobravajo nekatere njihove cilje. Za te države je ideologija opravičilo in mamilo, za katerim se skrivajo zelo realni interesi. Zato moremo danes kot Slovenci samo želeti, da se zavrže in demaskira vsa ta propaganda za ideološko vojno. Če tega ne storimo, bomo dokazali, da smo narod brez političnega instinkta in brez nagona samoohrane, ki navdaja in vodi vse, kar je živega.                                                     Observator.
562