451
Pregledni prispevek/Review article
KAKO TESTIRATI BARVNI VID PRI OTROKU
CERTIFICATION OF COLOUR VISION IN CHILD
Manca Tekavčič-Pompe, Jelka Brecelj, Branka Stirn-Kranjc
Očesna klinika, Klinični center, Zaloška 29a, 1525 Ljubljana.
Prispelo 2003-11-28, sprejeto 2004-01-21; ZDRAV VESTN 2004; 73: 451–4
Key words: colour vision; psychophisical tests; visual evoked
potentials – chromatic VEP
Abstract – Background. Studies have shown that chromatic
information of visual stimulus is conducted and analysed in
two major pathways, parvocellular (also named red-green
pathway) and koniocellular (also named blue-yellow path-
way). They both start in the retinal photoreceptors (cones) and
finish in visual cortex. Colour vision can be tested in several
different ways. Subjective psychophysical tests include Ishi-
hara, Farnsworth-Munsell tests and anomaloscope, whereas
objective tests include chromatic electroretinography (ERG),
which can test cone function and chromatic visual evoked
potentials (VEP), which can test parvocellular and konio-
cellular pathway function.
Aim. To introduce a new method by choosing the optimal
stimulus, which stimulates selectively parvocellular and konio-
cellular pathway. To show the stimulus and the signal in a
child with normal colour vision and in a child with green
deficiency (deuteranomalia).
Methods and results. Isoluminant red-green (blue-yellow)
stimulus was introduced. The stimulus was 7 deg large,
round, composed of horizontal gratings. Spatial frequency was
2 c/deg, frequency of stimulation 1 Hz, onset: offset was
300:700 ms. Two children are presented, a girl with normal
colour vision and a boy with deuteranomalia. Characteristic
N1 negative wave was significant in girl after red-green and
blue-yellow stimulation, whereas in boy with deuteranomalia
N1 was absent after blue-yellow and evident after red-green
stimulation.
Conclusions. Chromatic VEP, as an objective colour vision
testing method, could have an important role in testing
children, therefore its study is important.
Ključne besede: barvni vid; psihofizični testi; vidni evocira-
ni potenciali – barvni VEP
Izvleček – Izhodišča. Raziskave so pokazale, da se barvni
vidni dražljaj prevaja in analizira po parvocelularni in ko-
niocelularni poti od fotoreceptorjev (čepnic) do vidne skorje.
V parvocelularni poti se obdelujejo informacije o rdeče-zele-
nem, v koniocelularni poti pa o rumeno-modrem delu barv-
nega spektra. Barvni vid lahko testiramo s pomočjo številnih
subjektivnih, psihofizičnih testov, kot so Ishihara, Farnswoth-
Munsell in anomaloskop, ter objektivnih testov, kot so barvna
elektroretinografija (ERG), ki testira delovanje čepnic in barv-
ni vidni evocirani potenciali (VEP), ki testirajo parvocelular-
no in koniocelularno pot.
Namen. Vpeljava metode z iskanjem dražljaja, ki bi bil klinič-
no uporaben pri testiranju barvnega vida otrok. Prikaz draž-
ljaja in registriranega signala parvocelularne in koniocelu-
larne poti pri otroku z normalnim barvnim vidom ter pri otro-
ku s prirojeno slabšim zaznavanjem zelene barve (devtera-
nomalija).
Metoda in rezultati. Uveden je bil izoluminantni rdeče-zele-
ni/rumeno-modri 7 stopinj velik, okrogel dražljaj, sestavljen
iz horizontalnih črt. Prostorska frekvenca je bila 2 c/st, frek-
venca draženja 1 Hz. Dražljaj se je pojavljal in izginjal na
zaslonu v razmerju 300:700 ms (onset-offset). Prikazana sta
primera dveh otrok, deklice z normalnim barvnim vidom in
fanta z devteranomalijo. Značilni val N1 je pri deklici dobro
izražen na draženje z rdeče-zelenim in rumeno-modrim barv-
nim dražljajem, pri fantu pa na draženje z rdeče-zelenim
dražljajem vala ne zaznamo, na draženje z rumeno-modrim
dražljajem pa je val N1 izražen.
Zaključki. Razvoj barvnega VEP je smiseln, saj bi kot objektiv-
na metoda lahko igral pomembno vlogo v klinični praksi pred-
vsem pri testiranju otrok.
Uvod
Barvni vid je že od nekdaj veljal za eno najbolj proučevanih
vidnih zaznav pri človeku. Vidna informacija je sestavljena iz
več kot milijon stopenj barvnih tonov, svetlosti in nasičenja
barv. Znanstvenike je že od nekdaj zanimal način zaznavanja,
procesiranja in kodiranja barv. Vendar pa je šele trikromatič-
na teorija Thomasa Younga (1773–1829) pomenila prelomni-
co v razumevanju zapletenih mehanizmov, ki nam gledanje v
barvah sploh omogočajo.
Trikromatična teorija in teorija
oponentnih sistemov protibarv
Navdih za razlago zaznavanja barv je Thomas Young poiskal
v glasbi, saj je barvno zaznavanje, ki temelji na različnih valov-
nih dolžinah svetlobnega toka, primerjal s tonom v glasbi, ka-
terega zaznavanje temelji na frekvenci zvočnega valovanja (1).
Analizi zvoka in svetlobe pa se razlikujeta, saj je slušni sistem
sposoben razlikovati tone v nekem sestavljenem zvoku, med-
tem ko vidni sistem ne analizira posamezne spektrske kom-
ZDRAV VESTN 2004; 73: 451–4
m19.p65 22.5.2004, 5:17451
452 ZDRAV VESTN 2004; 73
ponente znotraj barve nekega predmeta. Popolnoma različ-
ne kombinacije valovnih dolžin lahko dajo enak barvni uči-
nek in enake kombinacije valovnih dolžin svetlobe lahko da-
jejo vtis različnih barv (2). Trikromatičnost barvnega vida po-
meni, da vsako barvo lahko opišemo s tremi količinami (mo-
nokromatskimi svetlobami). S pomočjo trikromatične teorije
lahko razložimo fotorecepcijo, prvo stopnjo barvnega vida.
Postreceptorske mehanizme pa poskuša razložiti teorija pro-
tibarv, ki predvideva obstoj mehanizmov, ki analizirajo vzdra-
ženost vsakega izmed treh čutničnih sistemov in jo primerja-
jo med seboj (3).
Čepnice
Poleg paličnic, ki so najobčutljivejše na svetlobo valovne dol-
žine okrog 500 nm, ima zdravo človeško oko še 3 vrste če-
pnic. Filogenetsko najstarejše so čepnice, ki so najobčutljivej-
še na svetlobo kratkih valovnih dolžin (vrh občutljivosti pri
425 nm), od tod tudi ime S (short wavelength) ali modre če-
pnice. Zelene ali M (middle wavelength) čepnice imajo vrh
občutljivosti pri 530 nm, rdeče ali L (long wavelength) pa pri
560 nm. Podrobnosti so prikazane na sliki 1. Valovno dolžino
svetlobe, na katero je določena čepnica najobčutljivejša, do-
loča zaporedje aminokislin v proteinskem delu (opsinu) fo-
topigmenta, ki ga čepnice vsebujejo. Genski zapis za to zapo-
redje se nahaja na 7 kromosomu (za S čepnice) in na q kraku
× kromosoma (za M in L čepnice) (4).
Informacija o barvah se prevaja po
parvocelularni poti
Vidne informacije se iz mrežnice v lateralno genikulatno je-
dro (LGN) in nato v primarno vidno skorjo prevajajo po treh
glavnih poteh: magnocelularni, parvocelularni in koniocelu-
larni (6). Prva delitev na tri poti se začne že na ravni bipolar-
nih celic, ki prevajajo informacije do ganglijskih celic. Po ma-
gnocelularni poti se prevajajo predvsem informacije o giba-
nju in svetlobnih kontrastih, po parvocelularni in koniocelu-
larni poti pa informacije o barvah (na podlagi signala s foto-
receptorjev o rdeče-zelenem barvnem spektru po parvocelu-
larni in o rumeno-modrem po koniocelularni poti) (7).
Na kortikalni ravni je o procesiranju barv znanih malo dej-
stev. Zekijeva študija iz leta 1973 je pokazala, da se celice P iz
LGN projicirajo v plasti 4Cb in 4A primarne vidne skorje (8),
kjer so dokazali prisotnost nevronov, ki se odzivajo na barv-
ne kontraste, vendar pa so nevroni na kortikalni ravni zbrani
v t. i. kolumne (skupine podobno delujočih nevronov), po
katerih se informacije o barvah prevajajo na kompleksnejši
način kot na ravni mrežnice in LGN. Ta kompleksnost je tem
izrazitejša, čim više v vidni skorji se nevron nahaja. Možgani
na najvišji ravni obravnavajo barvo v sklopu ostalih lastnosti
nekega objekta (gibanje, globina...) in ne kot posebno raz-
sežnost (9).
Anomalno zaznavanje barv
Kadar govorimo o normalnem zaznavanju barv, imamo v mi-
slih normalne trikromate, torej ljudi z normalno funkcijo vseh
treh čepničnih sistemov. Kadar pa je funkcija čepničnih siste-
mov spremenjena ali pa posameznega tipa čepnic ni, gre za
anomalijo zaznavanja barv (10). Okvare barvnega vida so lah-
ko prirojene ali pridobljene. Prirojene motnje delimo v tri več-
je skupine, ki jih prikazuje razpredelnica 1. Pridobljene mot-
nje barvnega vida pa so lahko posledica številnih bolezni mrež-
nice ali vidnega živca. Izpadi so pogosto manj značilni in te-
žje dokazljivi kot pri prirojenih oblikah, vendar pa nam je nji-
hovo ugotavljanje pri številnih boleznih lahko v veliko dia-
gnostično pomoč.
Razpr. 1. Klasifikacija prirojenih okvar barvnega vida.
Motnja barvnega vida Vrsta okvare
Anomalna trikromatičnost
Protanomalija (rdeča) nenormalni pigment čepnic L
Devteranomalija (zelena) nenormalni pigment čepnic M
Tritanomalija (modra) nenormalni pigment čepnic S
Dikromatičnost
Protanopija (rdeča) odsotne čepnice L
Devteranopija (zelena) odsotne čepnice M
Tritanopija (modra) odsotne čepnice S
Monokromatičnost (akromatičnost)
tipična odsotnost vseh čepnic
atipična odsotnost dveh vrst čepnic
Testiranje barvnega vida
Obstajajo številni testi za odkrivanje vrste in stopnje prizade-
tosti barvnega vida. Teste lahko razdelimo v dve skupini: psi-
hofizični testi (Ishihara, Farnsworth-Munsell, anomaloskop)
izkoriščajo sposobnost primerjanja enakih in razločevanja raz-
ličnih barvnih odtenkov, objektivne elektrofiziološke meto-
de pa skušajo ovrednotiti delovanje različnih vrst fotorecep-
torjev (barvna elektroretinografija) in delovanje parvo- in ko-
niocelularne poti, ki sta v prvi vrsti odgovorni za prenos in
analizo barvnega dela vidnega dražljaja (barvni vidni evocira-
ni potenciali, VEP).
Sl. 1. Občutljivost treh vrst čepnic pri zdravem očesu. S – krat-
ka valovna dolžina, M – srednja valovna dolžina, L – dolga
valovna dolžina.
Ganglijske celice mrežnice
Za analizo določene barve mora vidni sistem primerjati raz-
lične stopnje absorbcije fotonov svetlobe v vseh treh skupi-
nah čepnic. Prva stopnja te primerjave se zgodi že na ravni
mrežnice, v ganglijskih celicah, ki jih prek čepnic vzdraži en
del barvnega spektra, inhibira pa nasprotni. Skupina ganglij-
skih celic, ki prejema signal od čepnic S in ga primerja s kom-
binacijo signala čepnic M in L, se nato projicira v koniocelu-
larne plasti lateralnega genikulatnega jedra (koniocelularna
pot). Druga skupina ganglijskih celic (midget cells, celice P),
ki so tudi sicer v številčni premoči, pa prejema signale od če-
pnic M in L in se nato projicira v parvocelularne plasti lateral-
nega genikulatnega jedra (parvocelularna pot) (5).
m19.p65 22.5.2004, 5:17452
453
Tablice Ishihara
Test je sestavljen iz psevdoizokromatičnih tablic, v katerih so
sličice iz barvnih pik, ki so urejene tako, da sestavljajo npr.
številko. Test je primeren za odkrivanje izpada, ne pa za na-
tančnejšo opredelitev barvnega vida (11).
Farnsworth-Munsellov test 100 barvnih tonov
Test deluje po načelu razločevanja različnih barvnih tonov
znotraj štirih zbirk barv. Preiskovanec ureja naključno pre-
mešane žetone z različnimi barvnimi toni po logičnem zapo-
redju med dvema žetonoma, ki sta fiksna. Pri tem ugotavlja-
mo pogostost napak v območju določene barvne lestvice, kar
nam da podatke o vrsti in stopnji okvare barvnega vida. Test
je zelo občutljiv in zanesljiv za odkrivanje prirojenih in pri-
dobljenih motenj barvnega vida, analizo si lahko olajšamo z
računalniško obdelavo (12).
Anomaloskop
Anomaloskop je v bistvu kolorimeter, kjer preiskovanec sam
določi zmes npr. rdeče in zelene in tako dobi barvno mešani-
co, ki po njegovem najbolj ustreza testni barvi. Iz nestandar-
dnih razmerij uporabljene rdeče in zelene lahko sklepamo
na izpad barvnega vida (npr. devteranomal uporabi več zele-
ne, protanomal pa več rdeče) (13, 14).
Barvni ERG
S pomočjo barvnega ERG lahko selektivno testiramo posa-
mezen sistem čepnic. Selektivnost dosežemo s spreminjanjem
lastnosti dražljaja in tako zaznavamo impulze s čepnic S, L ali
M (15).
Barvni VEP
VEP objektivno testirajo delovanja vidnega sistema, barvni
VEP pa se vse bolj uveljavljajo pri proučevanju postreceptor-
skega delovanja mehanizmov za obdelavo barvnih dražljajev
v parvocelularni in koniocelularni poti (16–22). Parvocelular-
na pot je nevronsko močnejša kot koniocelularna, zato obsta-
ja več študij, ki se ukvarjajo z njenim delovanjem (23–25). Štu-
dij, ki bi proučevale koniocelularno pot, je bistveno manj (5).
Omenjene študije se v glavnem ukvarjajo z razvijanjem opti-
malnega dražljaja, s katerim bi dražili zgolj omenjene nevron-
ske povezave.
Barvni VEP je v svetu še eksperimentalna metoda z nekaj po-
skusi klinične uporabe, večinoma pri odraslih preiskovancih
(26, 27). Namen našega dela je vpeljava metode z iskanjem
dražljaja, ki bi bil klinično uporaben pri testiranju barvnega
vida otrok.
Metode in rezultati
Vidni dražljaj
Prevajanje po parvocelularni in koniocelularni poti je moč
proučevati s pomočjo dražljajev določenih lastnosti, saj s tem
izkoriščamo občutljivost določene poti na posamezno kom-
ponento v vidnem dražljaju. Za proučevanje parvo- in koni-
ocelularne poti je najprimernejši izoiluminantni barvni (kro-
matični) dražljaj, ki se pojavlja in izginja (onset-offset). Barvni
dražljaj za testiranje parvocelularne poti je sestavljen iz rde-
če-zelenih, za testiranje koniocelularne poti pa iz rumeno-mo-
drih horizontalnih črt s prostorsko frekvenco 2 c/st. Izolumi-
nanca dražljaja preprečuje sočasno draženje magnocelular-
ne poti, ki je praktično neobčutljiva na barvne kontraste, zato
pa toliko bolj na svetlobne (16). Dražljaj onset-offset se je iz-
kazal za primernejšega kot izmenjujoči se dražljaj, saj je pri
izmenjavanju dražljajev prisotna gibalna komponenta, ki
vzdraži magnocelularno pot (28). Pomemben parameter je
tudi frekvenca draženja, saj je hitrost časovnega procesiranja
informacij po različnih poteh različna. Parvo- in koniocelular-
na pot sta občutljivejši na dražljaje nizkih frekvenc (okrog 1
Hz), magnocelularna pa na dražljaje visokih frekvenc (okrog
10 Hz) (25).
Uporabili smo izoluminantni rdeče-zeleni (rumeno-modri)
okrogli dražljaj, sestavljen iz horizontalnih črt, ki se pojavlja
in izginja na zaslonu. Glavne lastnosti dražljaja so prikazane v
razpredelnici 2.
Izoluminanco smo določili psihofizično s pomočjo HFP (he-
terochromatic flicker photometry), ki je bila že opisana (29),
vendar pa se je pri testiranju otrok izkazala za nezanesljivo,
zato smo točnost izoluminantne točke preverili še iz posnet-
kov. Robson in sodelavci so opisali značilnosti izoluminant-
nega in neizoluminantnega odziva. Značilnost odziva, regi-
striranega v izoluminantni točki, je jasen negativen val N1 brez
izrazitih poprejšnjih odklonov od izolinije. Čim dlje od izolu-
minantne točke smo, tem izrazitejši odkloni od izolinije se
pojavljajo (30).
Razpr. 2. Lastnosti uporabljenega rdeče-zelenega in rumeno-
modrega dražljaja.
Lastnost vidnega dražljaja
Barve (CIE koordinate) rdeča (x = 0,637, y = 0,362)
zelena (x = 0,416, y = 0,582)
rumena (x = 0,377, y = 0,348)
modra (x = 0,075, y = 0,377)
Barvni kontrast 90%
Povprečna luminanca R-Z dražljaj 14 cd/m2
Ru-Mo dražljaj 6 cd/m2
Oblika krog
Velikost 7 stopinj
Prostorska frekvenca 2 c/stopinj
Onset:offset 300:700 ms
Frekvenca draženja 1Hz
Odziv
Odziv, ki smo ga po draženju z opisanim rdeče-zelenim in
rumeno-modrim dražljajem registrirali, je negativni val (N1),
katerega latenca se pri odraslem preiskovancu giblje okrog
120–130 ms in je nekoliko daljša po draženju z rumeno-mo-
drim dražljajem (31). Odziv se spreminja tudi v odvisnosti od
barvnega kontrasta. Manjši kot je kontrast med barvama v draž-
ljaju, daljša je latenca in nižja amplituda.
Slika 2 prikazuje dva primera testiranih otrok, zdrave 10-letne
deklice in 16-letnega fanta s prirojeno devteranomalijo (ne-
normalno zaznavanje zelene barve). Pri deklici brez motenj
barvnega vida je značilni val N1 dobro izražen in ponovljiv,
pri fantu z devteranomalijo pa na draženje z rdeče-zelenim
dražljajem vala N1 ne registriramo, na draženje z rumeno-mo-
drim dražljajem pa je primerno oblikovan in ponovljiv.
Primer 1. Barvni VEP 10-letne zdrave deklice brez težav z barvnim
vidom (Ishihara 11/11, Farnsworth-Munsell hue 100 brez odstopanj
od normale). Na draženje z rdeče-zelenim in rumeno-modrim barv-
nim dražljajem je val N1 primerno oblikovan in ponovljiv.
Primer 2. Barvni VEP 16-letnega fanta z devteranomalijo. (Ishihara
obojestransko 2/11. Farnsworth-Munsell hue 100 test prikazuje zna-
čilen izpad). Na draženje z rdeče-zelenim barvnim dražljajem vala N1
ne zaznamo, na draženje z rumeno-modrim barvnim dražljajem pa je
val N1 jasno prepoznaven.
Zaključki
Testiranje barvnega vida pri otrocih pogosto ni lahka naloga,
saj so psihofizični testi subjektivni in zato manj zanesljivi. Barv-
ni VEP je objektivna testna metoda, zato ima lahko ob upora-
TEKAVČIČ-POMPE M, BRECELJ J, STIRN-KRANJC B. KAKO TESTIRATI BARVNI VID PRI OTROKU
m19.p65 22.5.2004, 5:17453
454 ZDRAV VESTN 2004; 73
bi optimalnega dražljaja za selektivno draženje parvocelular-
ne in koniocelularne poti pomembno vlogo v klinični praksi.
Zahvala
Zahvaljujemo se prof. Martinu Štruclu za ustvarjalne nasvete, gospe
Mariji Jesenšek za pomoč pri snemanju otrok, Barbari Klemenc pa za
tehnično pomoč in nasvete. Delo je nastalo v okviru projekta J3-3082,
ki ga je podprlo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, RS.
Literatura
1. Young T. The Bakerian lecture. On the theory of light and colours. Philo-
sophical Transactions of the Royal Society of London 1802; 92: 12–48.
2. Land EH. Retinex theory of color vision. Sci Am 1977; 237: 108–28.
3. De Valois RL. Analysis and coding of color vision in the primate visual sys-
tem. Cold Spring Harbor Symposia on Quantitative Biology 1965; 30: 567–
79.
4. Nathans J, Thomas D, Hogness DS. Molecular genetics of human color
vision: The genes encoding blue, green and red pigments. Science 1986;
232: 193–202.
5. Dacey DM, Peterson BB, Robinson FR, Gamlin PD. Fireworks in the primate
retina: in vitro photodynamics links dendritic morphology, physiology and
connectivity of diverse cell types in the retinogeniculate pathway. Neuron
2003; 37: 15–27.
6. Dacey DM. Parallel pathways for spectral coding in primate retina. Annu
Rev Neurosci 2000; 23: 743–75.
7. Lennie P, Trevarthen C, Van Essen D, Waessle
H. Parallel processing of visual information. In:
Spillmann L, Werner JS, eds. Visual perception:
The neurophysiological foundations. San
Diego: Academic Press, 1990: 103–28.
8. Zeki S. Representation of colours in cerebral
cortex. Nature 1980; 284: 412–8.
9. Lennie P. Color vision. In: Kandel ER, Schwartz
JH, Jessell TM eds. Principles of neural science.
New York: McGraw-Hill/Appleton&Lange,
2000: 572–89.
10. Tasman W et al. eds. Duanes clinical ophthal-
mology. Vol. 3. Maryland: Lippincott-Raven Pu-
blishers Inc., 1999.
11. Birch J. Efficiency of the Ishihara plates for iden-
tifying red-green colour deficiency. Ophthal
Physiol Opt 1997; 17: 403–8.
12. Pokorny J, Smith VC, Verriest G, Pinckers AJLG.
Congenital and acquired colour vision defects.
New York: Grune and Stratton, 1979.
13. Birch J. Diagnosis of defective colour vision
using Nagel anomaloscope. Doc Ophthalmol
Proc 1983; 33: 231–5.
14. Štrucl M. Barvni vid. Med Razgl 1987; 26: 527–
41.
15. Brainard DH, Calderone JB, Nugent AK, Jacobs
GH. Flicker ERG responses to stimuli parame-
trically modulated in color space. Invest Oph-
thalmol Vis Sci 1999; 40: 2840–7.
16. Murray IJ, Parry NRA, Carden D, Kulikowski JJ.
Human visual evoked potentials to chromatic
and achromatic gratings. Clinical Vision Scien-
ces 1987; 1: 231–44.
17. Berninger TA, Arden GB, Hogg CR, Frumkes T.
Separable evoked retinal and cortical poten-
tials from each major visual pathway: prelimi-
nary results. Br J Ophthalmol 1989; 73: 502–11.
18. Berninger TA, Arden GB, Hogg CR, Frumkes T.
Colour vision defect diagnosed by evoked po-
tentials. Invest Ophthalmol Vis Sc 1989; 30:
Suppl: 55–5.
19. Rabin J. Switkes E, Crognale M, Schneck ME,
Adams AJ. Visual evoked potentials in three-
dimensional colour space: correlates of spatio-
chromatic processing. Vis Res 1994; 34: 2657–
71.
20. Robson AG, Kulikowski JJ. Verification of VEPs
elicited by gratings containing tritanopic pairs
of hues. J Physiol 1995; 475: 22P–22P.
21. Suttle CM, Harding GFA. Morphology of trans-
ient VEPs to luminance and chromatic pattern
onset and offset. Vis Res 1999; 39: 1577–84.
22. Davis AR, Neveu MM, Hogg CR, Fitzke FW, Mor-
gan MJ, Sloper JJ, Holder GE. Electrophysiolo-
gical assessment of magnocellular and parvo-
cellular function in early and late onset strabi-
smic amblyopes. Abstract No. 292. Invest Oph-
thalmol Vis Sci 2001; 42: B265–B265.
23. Derrington AM, Krauskopf J, Lennie P. Chromatic mechanisms in lateral
geniculate nucleus of macaque. J Physiol 1984; 357: 241–65.
24. Kaplan E, Shapley RM. The primate retina contains two types of ganglion
cells with high and low contrast sensitivity. Proceedings of the National
Academy of Sciences (USA) 1986; 83: 2755–7.
25. Pokorny J, Smith VC. Psychophysical signatures associated with magnocel-
lular and parvocellular pathway contrast gain. J Opt Soc Am A 1997; 14:
2477–86.
26. Porciatti V, Sartucci F. Retinal and cortical evoked responses to chromatic
contrast stimuli. Specific losses in both eyes of patients with multiple scle-
rosis and unilateral optic neuritis. Brain 1996; 119: 723–40.
27. Sartucci F, Murri L, Orsini C, Porciatti V. Equiluminant red-green and blue-
yellow VEPs in multiple sclerosis. J Clin Neurophysiol 2001; 6: 583–91.
28. McKeefry DJ, Russell MHA, Murray IJ, Kulikowski JJ. Amplitude and phase
variations of harmonic components in human achromatic and chromatic
visual evoked potentials. Vis Neurosci 1996; 13: 639–53.
29. Fiorentini A, Porciatti V, Marrone MC, Burr DC. Visual ageing: unspecific
decline of the responses to luminance and colour. Vison Res 1996; 36: 3557–
66.
30. Robson AG, Kulikowski JJ, Korostenskaja M, Neveu MM, Hogg CR, Holder
GE. Integration times reveal mechanisms responding to isoiluminant chro-
matic gratings: a two-centre visual evoked potential study. In: Mollon JD,
Pokorny J, Knoblauch K eds. Normal and defective colour vision. New York:
Oxford University Press, 2003: 130–7.
31. Porciatti V, Sartucci F. Normative data for onset VEPs to red-green and blue-
yellow chromatic contrast. Clin Neurophysiol 1999; 110: 772–81.
Sl. 3. Barvni VEP na draženje z rdeče-zelenim in rumeno-modrim dražljajem pri
fantu z devteranomalijo.
Sl. 2. Barvni VEP na draženje z rdeče-zelenim in rumeno-modrim dražljajem pri
deklici z normalnim barvnim vidom.
m19.p65 22.5.2004, 5:17454