Zborovanje sredi zime Živo srebro pada v toplomerih. Poročila javljajo, da je tudi v drugih krajih že 25 stopinj pod ničlo. Huuu!... Takega sibirskega mraza nismo imeli že polnih deset let! Na nedavni odborovi seji smo sklenili, da bomo imeli zimsko zborovanje v soboto 17. februarja. Bili smo v dobri veri, da bo v sredini februarja že mraz popustil. Zdaj pa je narobe: mraz spet rogovili. Črnogledneži in premraženci nas plaše, da bo slaba udeležba. Vse kaže, da bo res tako, vendar je sklicano zborovanje težko odpovedati. Tovariši iz doline bi obvestila že še dobili pravočasno. Množica tovarišev in tovarišic pa službuje po hribih, kjer imajo na teden le trikratno dostavo. Stopim še na po,. ° i^ vprašam, če bi se dalo sporočiti oddaljenejšim šolam, da prelagamo zborovanje na ugodnejše vreme. Pa odkima poštni starešina: mraz ovira tudi pisemsko dostavo, nekateri selski pismonose ne morejo dostavljati pošte pravočasno v hnbe zaradi preostrega mraza in nerazgazenih poti. Pa ostanemo pri prvotnem terminu. Kar bo, pa bo! Že dan pred zborovanjem srečam tovarišico, ki hiti iz hribovske vasi v dolino do železnice. »Kar peš?«, jo pobaram. »Promet s sanmi je ustavljen. Včeraj je poskušal naš g. župnik, da pride na saneh v dolino. Trikrat so se sani prevrnile v zametih!«, pojasnuje tovarišica. »Kakšna je bila pot?«, jo vprašujem nadalje. »Tri ure sem tokla skozi zamete in se borila s snegom in burjo!« Korajžna ste in vredna pohvale, ji rečem in sem ponosen nanjo. Ze v dolino je gazila tri ure; navkreber, ko se bo vračala domov, bo pot še daljša. Naslednji dan se zbiramo v ljubljanski dvorani, kjer so še spominčki na nedavno pustovanje: ves strop je preprežen s pisanim papirjeiDj in živopisane krogle se pozibavajo, kadar vstopi nov tovariš ali tovarišica. Dvorana je zaradi hudega mraza le slabo segreta. V času pred začetkom ugibamo to in ono. Dospe tovariš, ki službuje v krajih, kjer se je kopal sam Valvazor. »Janez, pozdravljen!« in si seževa v roke s tovarišem, ki sva skupaj drgnila še študentovske klopi. »Za trdno sem bil uverjen, da te zima ne bo pustila z doma.« — »Nisem tak strahopetec. Vsa leta doslej sem zamudil samo eno zborovanje. Takrat pa je padlo snega do trebuha. Poskušal semj skozi sveže zapadli sneg, pa sem se moral vrniti domov. Zdaj pa nisem odnehal!« — »No, in kako si stopal danes?« — »Že ob štirih zjutraj sem šel peš na pot. Do kolodvora imam deset kilometrov, pa sem jih pretekel v pet četrt ure, tako me je mraz priganjal. Ves prepoten sem prišel še prehitro na kolodvor.« — »Tudi ti, dragi Janez, zaslužiš pohvalo!« Menili smo, da nas bo na zboru le kakih dvajset, pa število od trenutka do trenutka narašča. Ko dospe še poslednji vlak z zamudo, nas je preko 60. Kdo bi ne bil ponosen na tako korajžno četo!? Zakonski par s hribov pove: »Zborovanja so nam edina uteha in prilika, da pride- mo v krog tovarišev in prijateljev, in ob taki priliki tudi kaj prinesemo domov. V hribth ne dobimo vsega, pa tudi kar je na razpolago, je precej dražje, kakor v mestu.« »Evo pisma?«, mlada tovarišica mi stisne v roke list. »Od kolegice s šole.« Opravičilo. Komaj leto dni poročena tovarišica — mož pa službuje na drugem koncu — se oprošča, da ne more z doma. Ne more pustiti sinka: — »malega hribovčka«, kakor ga naziva srečna mati, — samega doma. Da, doslej je bilo drugače. Na noge je nataknila gojzarice, preko ramen si je potegnila nahrbtnik, pa je bila nared! Zdaj, ko ima pri sebi otroka, je težje in prosi odpuščanja že v naprej, če jo bo kdaj manjkalo na zborovanjih. Ob udeležbi, kakor je ni nihče pričakoval, začenjamo zborovanje. Ure dolgo razpravljamo, kako naj dvignemo naše šolstvo, kako naj pomagamo pri napredku naše Domovine. Križajo se predlogi, krešejo se misli. Ugibamo, kako bi nabrali čim več za revno obmejno deco. Razgovor se vrti o tem in onem. Dnevni red je pisan in bogat. Ob koncu se oglasi še tovariš novinec, ki je to pot prvič v stanovskem zboru. Takole nekako se opravičuje, da je šele zdaj, sredi zime, prišel prvič v naše vrste. Poučuje na hribu, ki je 985 metrov visok. — Dobro uro hoda daleč mu druguje isto tako tovariš novinec. Namerjala sta že na jesensko zborovanje, pa je začelo deževati. Tedaj nista mogla s hribov, ker nista imela niti... dežnika. Zdaj, ob tolikšnih zametih in visokem snegu je šlo lažje, ker je pridrsal v dolino na smučeh. Mladi mož stavlja nekaj pametnih, preudarnih navodil, kako meni on sam o tem in onem. Ve, da mu je mesto le med organiziranimi tovariši. V prijetnem trboveljskem narečju drobi pogumni tovariš: »Doma sem s knapovskih krajev, kjer vsakdo ve, da je le v skupnosti moč. Prav zato mi je nekaj narekovalo, da moram v stanovske vrste, čeprav me ni nihče vabil naj pridem. Zatorej, oprostite, če sem zdaj tu.« Glasno pohvalo žanje vrli mladenič. Za njim se oglašajo še drugi, zbor postaja živahen in številni načrti, sklepi in pojasnila kažejo, da se nismo zbrali zaman iz vseh vetrov in krajev. Res, lepo, bogato zborovanje, čeprav sredi najhujše zime! Potem pregledujemo navzočnostno listo in jo primerjamo s članskim imenikom. No, tistega, ki smo zanj skozi leto dni vodili zaščitno akcijo, ga ni! Tudi takih ni, ki so blizu železnice. Le en sam skok imajo do vlaka. Tega ni, onega ni. Niti za opravičilo ni našel trenutka časa. Ob prebiranju liste nergajo ostali tovariši odborniki. Ta bi lahko prišel, pa oni tudi! Branim jih, izgovarjam na mraz in druge težave. Tistim posameznikom, ki so ostali doma, pa bi lahko prišli na zbor, pa jih ni bilo, naj bo odpuščeno zaradi onih pogumnih in podjetnih desetoric, ki se niso ustrašile ne mraza ne burje, ne drugih težav. Le v skupnosti je moč, in v samozatajevanju je volja. Moč brez volje ne pomaga nič. Čas je pa tak, da zahteva volje in moči. Posameznik, ki ne čuti opore ostalih, kmalu omaga. Zgodbo o Svetopolkovih palčicah, povezanih v butaro, poznamo vsi. Poznamo jo in pripovedujemo o njej deci v naših učilnicah. Naj velja ta nauk tudi za nas: povežimo se v krepke butare! J. Ž.