Vitomir Belaj
Novi miti o starih Hrvatih
Predigra
Predstavljamo si našega prednika nekje na začetku zgodovine. Človek je šele obvladal govor, iznašel ogenj in odkril, da je krepka veja lahko izvrsten podaljšek roke. Naš junaški prednik je, ves prebeljen s pepelom in lepo ozaljšan z navpičnimi črtami, ki mu jih je žena narisala na močno telo, vzel palico v roko in se podal v goščavo poiskat kaj za kosilo. Po večurnem tavanju skozi grmovje pravzaprav takrat še niti ni bilo ur) je nenadoma, povsem nepričakovano zagledal nekaj,česar ni še nikoli videl.Le nekaj korakov pred njim je iz grmovja stopil neznan moški. Bil je prav tak kot on: močan, na sebi je imel le ozko vrvico okrog pasu, z veliko brado, obeljen s pepelom in tudi črne proge je imel po telesu. Celo palico je imel v rokah. Le nekaj je zmotilo našega junaškega prednika. Tujec (mora biti tujec, saj ga še nikoli ni videl) ni imel, kot ima ves svet, prog, narisanih po dolžini telesa, temveč - horribile dictu - počez! Naš junaški prednik se je malce ustrašil. Tega mu ne smemo zameriti, saj česa tako nemogočega dotlej še ni bilo videti. Malo se je sklonil, razširil roke, dvignil palico in pokazal zobe. Lasje so mu stali pokonci. Izpuščal je globoke, nevarne glasove, kot jih je bil nekoč slišal pri volkovih. Popolnoma upravičeno je zavzel tak obrambni položaj, saj se je tudi tujec rahlo pripognil, razširil roke, dvignil palico pokazal zobe. Tudi njemu so lasje štrleli pokonci in je izpuščal globoke, nevarne glasove. Nedvomno ga je hotel napasti, kot nekoč mladi leopard, katerega se je komaj ubranil. Nekaj časa sta nepremično
MITOLOGIJE 77
Vitomir Belaj
stala obrnjena drug drugemu in prežala na prvi nasprotnikov gib. To, da sta nasprotnika, mu je bilo jasno že od samega začetka, ko je na tujčevem telesu ugledal vodoravne črte. Čez nekaj časa je stopilo iz grmovja se nekaj napačno poslikanih prikazni. Zdaj je tudi zadnje upanje, namreč da je kdo pomotoma napačno poslikal tujega lovca, izginilo, in nas junaški prednik je bil prepričan, da je naletel na neznano skupino ljudi, ki imajo drugačne, nenaravne navade in so zato zanj in za njegove nevarni.
Naš junaški prednik (moramo mu priznati prisotnost duha) je glasno in strahotno zarjovel, skočil, kolikor je mogel visoko razširil roke in noge in zavihtel palico (lasje so mu že tako in tako štrleli), se sunkoma obrnil in pobegnil. To je menda storil zadnji hip, saj je tudi strašni tujec strašno zarjovel, skočil, razširil roke in noge in zavihtel palico. Ko se je naš junaški prednik čez nekaj časa opogumil in ozrl, je videl, da mu je uspelo ubežati. Tujec mu ni več sledil. Ni sicer vedel, da so se tudi tujci približno v istem času ustavili, ozrli in pomislili "hvala Bogu, ušli smo pošasti", toda to za našo zgodbo ne bo več pomembno.
Ko je ves bled (to se je lepo videlo celo skozi plast belega pepela) in brez sape pribežal v taborišče, so ga obstopili presenečeni tovariši, posedli k ognju in poprosili, naj jim za božjo voljo pove, kaj se mu je strašnega zgodilo. Čez nekaj minut (tudi minut takrat pravzaprav še ni bilo), ko se je malce umiril in zajel sapo, je povedal, kaj se mu je zgodilo. Že vemo: povedal je približno to, da je v grmovju nenadoma in povsem nepričakovano zagledal nekaj povsem neznanega: le nekaj korakov pred njim je iz grmovja izstopil neznan moški, prav tak kot on, močan, oblečen le v ozko vrvico okrog pasu, z veliko brado, obeljen s pepelom in tudi črne proge je imel po telesu, le da jih ni imel, tako kot ima ves svet, narisanih po dolgem, temveč - neverjetno, toda resnično - počez! Nadaljevanje zgodbe že poznamo in ni mi ga treba ponavljati. Toda povedati moram, da je bilo njegovo (izmišljeno, seveda) opazovanje (izmišljena) prva etnografska observacija, njegovo pripovedovanje ob tabornem ognju pa prvi etnografski referat v zgodovini.
Njegovi tovariši so zaskrbljeno prisedli k ognju in premišljevali o tem, kar je povedal. Nekdo je zastavil usodno vprašanje: ZAKAJ je tujec imel proge počez in ne pokonci? To je bilo prvo etnološko vprašanje, prva zahteva po interpretaciji ugotovljene razlike med ljudskimi skupinami, etnijami. Nastal je molk, ki si ga nihče ni upal prekiniti. Šele čez nekaj časa je najstarejši in najmodrejši med vsemi počasi in s poudarkom rekel takole: Mi si rišemo pokončne črte zato, ker, kot pravi staro izročilo, izhajamo iz jazbeca. Tujci si gotovo rišejo proge počez zato, ker najbrž izhajajo iz zebre. Nato je vsem vidno odleglo. Bilo je celo čuti tihi "a-ha". Jasno, saj je bila to prva etnološka razlaga.
Kaj se je zgodilo? Zgodba je seveda izmišljena in nič se ni zgodilo. Vprašanje bi moral zastaviti takole: Kaj bi se lahko zgodilo, ko bi
78 MITOLOGIJE
Novi miti o starih Hrvatih
zgodba opisovala resnični dogodek? Odgovor je preprost. Rodovni modrec je v svojem razmišljanju preskočil eno bistvenih stopenj znanstvenega razmišljanja. Tega mu kajpak ne smemo zameriti, saj je šele Galileo Galilei na prehodu iz 16. v 17. stoletje posebej oblikoval temeljna znanstvena vprašanja v njihovem logičnem in nujnem zaporedju: KAJ - KAKO - ZAKAJ. Kaj je vprašanje o pojavu, ki nas zanima, torej na fenomenološki ravni, kako sprašuje po funkciji in strukturi pojava, zakaj pa, na koncu, želi odkriti njegovo kavzalno utemeljenost. Naši davni junaški predniki si z veljavnostjo teh vprašanj in njihovim zaporedjem niso belili glave. Odgovor na vprašanje kaj se je podal sam po sebi: to so drugačni ljudje z okraskom, ki jih je spominjal na zebro. Vprašanje kako so, kot manj pomembno, preskočili in takoj poskušali dognati odgovor na najpomembnejše: zakaj [so se poslikali kot zebre]. Ker interpretacijski postopek ni bil znanstveno utemeljen, ga ni bilo mogoče znanstveno verificirati. Vanj je bilo treba verjeti: odgovor se je končal v mitu o poreklu.
Izhodiščni sklep. Dokazovalni postopek, ki ne respektira logičnega utemeljenega zaporedja vprašanj, pripelje samo po naključju pripeljale do resnice. Ko gre za vprašanja o poreklu, se tako vodeni postopek konča v mitu.
Izvirna hrvaška mita o njihovem poreklu
Hrvatom sta lastna dva stara mita o poreklu. Prvi, ki je na prvi pogled videti kot zgodovinsko poročilo, pripoveduje o posebni dose-litvi Hrvatov v Ilirik s severa k že naseljenim (južnim) Slovanom, pod vodstvom petih bratov in dveh sestra. Drugi nasprotno pripoveduje o tem, da so se iz Ilirika, kjer naj bi bila pradomovina vseh Slovanov, izselili drugi slovanski narodi pod vodstvom treh bratov: Čeha, Leha in Meha (Moskovita), po katerih imajo danes ti narodi svoja imena.
Ta mit je samo različica praindoevropskega mita o treh bratih, ki je verodostojno potrjen v različnih indoevropskih izročilih, tako v iranskem krogu (pri Skitih, Osetinih, Perzijcih), pri drugih slovanskih narodih, zahodnih Germanih (Tacitovo poročilo o Tuistu, njegovem sinu po imenu Mannus in vnukih Ingo, Isto in Irmio/Hermio). Ta mit se danes po Dumezilu (čeprav v zadnjem času previdno) interpretira kot obrazložitev tričlene razdelitve indoevropske družbe v tiste ki delajo, ki molijo in ki se borijo. Spomnimo se indijskih vai ya, kšatriya (ali rajanya) in brahmana.
Prvi mit je zapisan v dveh med seboj neodvisnih virih (v De administrando Imperio bizantskega cesarja Konstantina VII. "Porphyrogenneta", po 955, in v Historia Salonitana splitskega naddiakona Tomaža [1200-1268]). Različico te zgodbe podaja Pop Dukljanin (gre za Gregorja iz Zadra, ki je bil v letih 1172-1195 nadškof v Baru) v svoji kroniki, ki je Prahrvate identificiral z Goti. Današnje kritično zgodovinopisje šteje sicer poznejše doseljevanje
MITOLOGIJE 79
Vitomir Belaj
Hrvatov iz Bele Hrvatske izza Karpatov kot zgodovinsko dejstvo, toda zgodba o petih bratih in dveh sestrah zelo spominja na madžarsko legendo o priseljevanju v Panonijo. Sedem madžarskih plemen (tudi ta so bila razdeljena v dve skupini, 5+2) je krenilo iz pradomovine, prehodilo Karpate proti jugozahodu in se tukaj naselilo. Tudi Madžari so vedeli, da je del njihovega ljudstva ostal v stari domovini. Sedem mitskih bratov je nasploh dobro znanih na vzhodu. V ruskih zagovorih je sedem bratov sedem viharnih vetrov; Kirgizi so svoje mitske prednike imenovali sedem o~etov; Mordvini so pripovedovali, da sedem bogov in dež nahrani ljudi; Jakuti se poznali sedem ognjenih bogov, ki so bili obenem bratje. S tem smo že stopili v visoko mitologijo. Sedem sinov Nebeškega boga numi-torem Mansov (Vogulov), pa tudi sedem indijskih Aditya in drugih podobnih sedem božanskih bratov potrjuje mnenje, da je bil origo gentis, ki pripoveduje o resničnem priseljevanju Hrvatov v današnjo domovino, oblikovan po vzoru starega mitskega modela.
Pri obeh mitih, ki jih je prevzelo srednjeveško hrvaško zgodovinopisje, opazimo da so jih prilagajali vsakokratnim političnim in družbenim razmeram (Belaj 1994, 1998a). Tako so na primer še v 19. stoletju, v času t.im. ilirskega gibanja, zgodbo o avtohtonosti Hrvatov v današnji domovini uporabljali kot znanstveni dokaz za ilirsko teorijo političnega organiziranja južnih Slovanov. Po propadu ilirske teorije so opustili avtohtonistični model in znova je zaživel model o priseljevanju čez Karpate. Toda novo jugoslovansko politično zasnovo, ki je nadomestila ilirsko, je motila zgodba o posebnem priseljevanju Hrvatov kot že oblikovanega političnega subjekta. Zato so izročilo o drugotnem priseljevanju, izpričano pri Porfirogenetu i Tomi, kakor tudi pričevanja nevtralnih grških in arabskih virov o Veliki ali Beli Hrvatski za Karpati, v drugi polovici devetnajstega stoletja zavrnili kot izmišljeno (Franjo Rački, Vatroslav Jagic). Južni Slovani naj bi prišli v jugovzhodno Evropo kot kulturno, jezikovno in etnično enotna množica in se šele tukaj začeli postopoma oblikovati v današnje narode. Ta teorija razlaga potrebo po bratstvu in enotnosti in ni čudno, da je v obeh Jugoslavijah imela skorajda status državne dogme.
Nepričakovana najdba v Tanaisu
Odgovori na vprašanje o poreklu nekega naroda so včasih ozko povezani z etimologijo njegovega imena. Toda imena Hrvati (pa tudi Čehi, Srbi, Kosezi) ni mogoče interpretirati iz slovanskega jezikovnega gradiva. Zato je okrog leta 1900 zbudila veliko pozornost najdba grškega napisa iz III. stoletja v Tanaisu, grški naselbini ob izlivu Dona v Azovsko morje.
Tam so namreč nagrobniku našli ime arhonta Horoathos, Horouathos. To je ime bilo presenetljivo podobno imenu mitskega
80 MITOLOGIJE
Novi miti o starih Hrvatih
vodje Hrvatov pri Porfirogenetu (Hrobathos). Toda ker tedaj daleč naokoli okrog Tanaisa ni bilo Slovanov, tudi Horvath iz Tanaisa ni mogel biti Slovan. Postalo je jasno, zakaj hrvaškega imena ni bilo mogoče razložiti iz slovanščine. Prvi Hrvati (pravzaprav prvi nosilci etničnega imena Hrvat) sploh niso bili Slovani! Znova se je, kot nekoč (Kopitar, Miklošič) začelo govoriti o dveh naselitvenih valovih južnih Slovanov (Županič, Hauptmann), pri čemer naj bi drugi val bili slavizirani tujerodni Hrvati. To je seveda zbujalo nejevoljo pri jugoslovansko usmerjenih krogih. Celo resni hrvaški etnologi so začeli odkrivati resne indice za dvojno priseljevanje (Gavazzi 1936, Bratanic 1951).
Razvile so se tri hipoteze. Po prvi naj bi narodno ime Hrvatov bilo severnokavkaškega (N. Županič, R. Bleichsteiner), po drugi turkij-skega (H. Howorth, P. Wirth, E. Kranzmayer, v novejšem času O. Kronsteiner 1978, W. Pohl 1985), po tretji pa iranskega (V. F. Miller, F. Justi, M. Vasmer, Lj. Hauptmann, O. N. Trubačov in številni drugi) izvora. O teh hipotezah sem pisal v knjigi, izdani leta 1998.
Vse tri hipoteze temeljijo na istem modelu. Vojaško dobro organizirani hrvaški konjeniki (Kavkazci, Obri ali Iranci, vseeno) naj bi kot vojaško dominantni politično organizirali nekaj slovanskih plemen, jim dali celo svoje ime, sami pa se kmalu jezikovno in kulturno asimilirali. Hrvatom se je iranska hipoteza zdela najbolj sprejemljiva. Radoslav Katičic jo je nekoč hudomušno označil kot "najmanj neverjetno".
Med drugo svetovno vojno je za kratek čas znova zaživela ideja o gotskem poreklu Hrvatov (Kerubin Šegvic 1936), v upanju da bo "Neodvisno državo Hrvasko" legitimiral v nacionalsocialističnem "novem redu". Končno naj omenim tudi oživitv hipoteze o Dalmaciji kot hrvaški pradomovini in s tem o Ilirih kot Slovanih (Mužic 1989; k temu Katičic 1990, 1991).
Prahrvati so bili Iranci
Iranska hipoteza se ponuja v dveh različicah. Po eni, bolj resni, naj bi Prahrvati, tako kot tudi Prasrbi, Prakosezi, Pračehi, bili iranska (morda Sarmatska) skupina, ki je redila svoje konje v pontskih stepah, preden se je podala proti zahodu med Slovane. Zagovorniki te teze se dobro zavedajo njene hipotetičnosti.
Druga različica, ki bo v žarišču pričujoče razprave, je neoromatična. Ušla je znanstveni kritiki in se podala na področje fantazije. Ne razpolaga s preverljivimi argumenti, zato je treba vanjo verjeti. Zgodba o sekundarni migraciji Hrvatov na jug se je s tem vrnila na področje mitov o poreklu. Krog se, vsaj začasno, zapira. Razlika je v tem, da so nekoč v zgodbo o sedmih bratih verjeli, ker se je vklapljala v mitsko podobo sveta, danes pa jo predstavljajo kot znanstveno dognano resnico, v katero morajo vsi pravi Hrvati verjeti.
MITOLOGIJE 81
Vitomir Belaj
Ta novokomponirani mit zastopajo dobromisleči diletanti v znanosti, ki menijo da s svojim početjem delajo uslugo svojemu narodu. Mit namreč podaja odgovore na pereča vprašanja, kot je npr.: Kaj in kdo so bili naši predniki? Od kod so prišli? Kakšen je bil njihov jezik, kakšna je bila njihova religija, kakšen je bil njihov sadež, kako so se oblačili itd. Razen tega ta romantična in obenem radikalna iranska varianta vzpostavlja model, v katerem je takoj na začetku nemogoče povezovati Hrvate z njihovimi domnevnimi vzhodnimi brati, Srbi. To je po mojem mnenju najpomembnejši element mita o iranskem poreklu Hrvatov in je naletel na odobravanje. Mit je bez dvoma kontrapunkt srbskemu mitu o enotnem srbskem narodu treh religij, s pomočjo katerega so hoteli Hrvate preimenovati v "Srbe rimskokatoliške veroizpovedi"
(tako še danes, leta Gospodovega 1998., meni dekan filozofske fakultete v Beogradu, Marojevic).
Zagovornikom iranske "teorije" o poreklu Hrvatov je spodletelo pri dokazovanju. Med drugimi se sklicujejo na Maxa Vasmera, ki je zares zastopal iransko hipotezo, ne vidijo pa konsekvence njegovega etimologiziranja. Po Vasmerjevem mnenju je ime Hrvati nastalo šele po iraniziranju indoevropskega korena *ser-, pri čemer je po zakonitostih razvoja iranskih jezikov začeti s— prešel v h— (kot na primer soma>haoma). To pa bi hkrati horribile dictu, pomenilo, da so Prahrvati pravzaprav iranizirani Prasrbi!
Zanimivo je, da ima cilj (dokazati, da so Hrvati in Srbi dva različna naroda) teži še ena hipoteza. Po njej celo Srbi (ali vsaj njihov zahodni, ijekavski, "dinarski" del) niso slovanskega rodu. Bili naj bi potomci severnoafriških Mavrov, ki jih je rimska oblast naselila v vzhodnih provincah. Njihovi romanizirani potomci so Maurovlahi, Morlaki, Vlahi; pozneje slavizirani pravoslavni Vlahi so šele v 19. stoletju prevzeli srbsko nacionalno idejo (tako Dominik Mandic posthumno, 1990).
Rekonstruirana zgodovina iranskih Prahrvatov
Dovolite mi zdaj, da vam vsaj v osnovnih potezah predstavim najpomembnejše "rezultate" nove hrvaške "etnogenezologije", ki so jih v zadnjih letih objavljali v hrvaških publikacijah. V glavnem sem se držal "sinteze", ki jo je 21. marca 1997 objavil zagrebški tednik Hrvatsko slovo. Avtorja ne navajam.
Zdaj namreč, ko je iransko poreklo Hvatov že znanstveno dokazano, lahko poiščemo v Iranu sledove Prahrvatov. In glej, že leta 1400 pred Kristusom se tam prvič omenjajo Hrvati. Kateri evropski narod se lahko pohvali s takšno starostjo? Takrat je mittansko-huritski kralj Turšata imenoval svojo zemljo Huravat Ehilaku, "Hrvasko kraljestvo". Še danes v Iranu obstoja območje, imenovano Horovati. To ime je še danes živa sled mitanijskih Hrvatov. Pravzaprav Mittanci sploh niso bili Indoevropejci, kaj šele
82 MITOLOGIJE
Novi miti o starih Hrvatih
Iranci (imeli so samo indijsko zgornjo družbeno plast). Toda to naj nas ne moti. Pri tako resnih rečeh, kot je zgodovina najstarejšega evropskega naroda, ne smemo biti malenkostni.
Tudi Zarathustra je omenil perzijsko Hrvasko v predgovoru svete knjige Vendidat: "Jaz, Ahura Mazda, sem ustvaril deseto lepo deželo, blaženo Harahvatijo." To je, kot še veliko drugih virov, jasen dokaz, da ime Hrvati zares izhaja iz Irana.
Ta Harahvatia je obsegla vzhodni Iran, Afganistan in Baludžistan. V Afganistanu še danes baje obstaja (ah, kaj: baje! zanesljivo!) vas Harvattia in v njej je celo enako pleteninasto okrasje kot v srednjeveških hrvaških cerkvah. Samo ljubosumni Nehrvati lahko opozarjajo, da so takšni okraski že prej poznali Langobardom v severni Italiji.
Leta 653 se je del Hrvatov izselil iz Haurahvatije (torej je del Hrvatov ostal v pradomovini! NB: po osamosvojitvi leta 1991 je skupina navdušencev pripravljala znanstveno odpravo v Iran; iskali naj bi sledove iranskih Prahrvatov!) v okolico današnjega Teherana. O tem poroča veliki Herodot. Tam je Dariuš I. (524-486) dal postaviti veliki friz s človeškimi figurami. Pod deseto figuro je zapisano To jjeHauravat. Na območju Bagastan(ime je nedvomno hrvaško: Božji stan, Božje stanovanje) je drugi relief, in tukaj predstavlja prva figura z leve hrvaškega kralja Vivano. Kot pripadniki iranskega dualizma so Hrvati tukaj prišli v stik s tamkajšnjimi Židi in se seznanili s svetopisemsko tradicijo. Noben drug evropski narod nima tako globoke vezi z Biblijo!
Čete Aleksandra Velikega so Hrvate imenovale Aruhatti, njihovo zemljo pa Arachosia. Iz HarahvatijeHrvati niso prinesli samo plete-ninaste ornamentike, temveč tudi svojo današnjo rdeče-belo-modro zastavo in grb, ki je sicer imel 8x8 polj, tako kot tisti na dokumentu, s katerim so leta 1527 povabili Ferdinanda I. Habsburga, naj prevzame hrvaško krono.
Hrvati so se potem izselili iz Perzije na območje okrog Azovskega morja. Tam jih je našel Plinij Starejši pod imenom Cortae, kar pa je zanesljivo popačenka imena Horvati. Tam so Hrvati ustanovili državo Rdečo Hrvatsko. Začetnik dinastije je bil Ukrmir, po katerem je Ukrajina dobila svoje sedanje ime. Že tu so se Hrvati seznanili s krščanstvom, žal z arijskim, toda to je bila edina možnost, ki jima je bila na voljo.
Proti koncu šestega stoletja po Kristusu je Rdeča Hrvaska obsegala območje od Donave do Moskve. Sedanja ruska prestolnica, ki je leta 1997 proslavljala 850. obletnica ustanovitve, je torej bila v 6. stoletju hrvaško mesto. Hrvati so takrat imeli razen Rdeče Hrvaske še dve državi: Veliko Hrvasko na območju Karpatov, in Belo Hrvasko, ki je segala vse do Labe. O njej zgovorno priča Ptolomejeva karta (nastala je v prvem stoletju in bila revidirana v 4. stoletju, toda jaz sem gotovo spet malenkosten).
Veliki in slavni iranski narod Hrvatov je šele v 6. stoletju stopil v stik s Slovani. Takrat se začenja njihova "slavizacija". Beseda slavizacija
MITOLOGIJE 83
Vitomir Belaj
mora biti vedno v narekovajih, ker so Hrvati ohranili svoje iranske (perzijske) šege, dele narodne noše, nemalo perzijskih besed, celo zoroastrovski dualizem je živel med Hrvati vse do konca srednjega veka v tim, bosenski cerkvi.
Iz Rdeče Hrvaske se je v 7. stoletju del Hrvatov odselil na jug, kjer je ustanovil novo Rdečo Hrvatsko. To so bili ustanovitelji modernega hrvatskega naroda in države.
Današnji Hrvati so torej samo površno slavizirani Iranci (pravzaprav: Perzijci) in imajo skoraj štiri tisočletija dolgo slavno zgodovino. Že od začetka so bili pravi narod z lastnimi kralji, katerih države so imele velikanska ozemlja, z državnimi simboli o njih so pisali najuglednejši zgodovinarji in kartografi. Iz iranske pradomovine so prinesli svojo vero, sicer z opaznimi judovskimi in krščanskimi vplivi, legendo o treh bratih, predromansko umetnost s pleteninastimi vzorci in tlorisi, ki jih najdemo v starohrvaških cerkvah, svoje navade in nošo. Narod, ki ima tako slavno zgodovino, zares ne more biti eno s svojim vzhodnim sosedom, ki povrhu še sam ni slovanskega rodu!
Tudi hrvaška religija je pravzaprav iranska!
Iranski hipotezi so se pridružile še nekatere, ki vodijo v isto smer. Najplodnejša je vsekakor hipoteza o prahrvaskem (iranskem) verskem dualizmu. Ta hipoteza temelji na odkritju Jana Peiskerja, ki je še leta 1883 dokazal, da se na številnih zahodnoslovanskih krajih ponavlja značilen položaj vzpetin z imeni, ki spominjajo na Hudiča, strah, temo, pekel, črno, vranca (na desni strani reke), oziroma na Svaroga, Sonce, Svantevida, nebo, belo, belega konja/kobilo (na levi strani). Peisker je te značilne konfiguracije v naravi interpretiral kot naravna svetišča stare, praslovanske, toda izvirno iranske zoroastrovske dualistične religije, kjer naj bi na levi strani reke častili dobrega, belega boga, boga svetlobe, Ahura Mazdo, na desni pa zlega, črnega boga, boga teme, Devo. Južnoslovanskem občestvu je svojo hipotezo predstavil čez pol stoletja 1926, 1926/27 in 1928 (Belaj 1998b).
Peiskerjevo zanimivo, inovacijsko in argumentirano hipotezo je prevzelo nekaj hrvaških intelektualcev (Šufflay 1928, Pilar 1931). Drugod so jo zavrnili (Kelemina 1926/1927) ali preprosto ignorirali. Šufflaya so leta 1931 zahrbtno umorili beograjski policijski agenti, njegov nauk pa so prevzeli goreči borci za hrvaško neodvisnost in ga rahlo preoblikovali. Medtem ko je Šufflay (po Peiskerju) menil, da gre za splošnoslovanski pojav, in je celo prinesel nekaj podatkov s srbskega omočja, so se njegovi manj kritični nadaljevalci zadovoljili z domnevno hrvaško-iransko vzporednima in imeli Peiskerjevo hipotezo za pomemben dokaz za iransko pripadnost Prahrvatov. V tej funkciji jo lahko zasledimo še danes v rodoljubnem para-znanstvenem slovstvu. V določenem pogledu so temu krivi sami znanstveniki. Ti so skupaj s pomanjkljivo Peiskerjevo interpretacijo
84 MITOLOGIJE
Novi miti o starih Hrvatih
problema tudi sam problem (namreč: zakaj si toponima stojita v pokrajini v jasni semantični opoziciji in zakaj so imena, ki spominjajo na sonce, svetlobo ipd. vedno na levi, tista ki so povezana s temo, hudičem ipd., vedno na desni strani tekoče vode) preprosta pometli pod preprogo. S tem so ga dejansko prepustili nekritičnim publicistom, ki so si ga prilastili in ga s pridom zlorabljajo.
V novejšem času so se odprle nove možnosti interpretiranja Peiskerjevih "kultnih prizorišč" (kot jih je poimenoval Kelemina 1926/27), seveda iz drugih izhodišč (Belaj 1988, 1998b). V novih raziskavah s področja praslovanske mitologije so namreč na strukturalni ravni rekonstruirali fragmente svetih mitskih besedil poganskih Slovanov in dokazali njihovo zakoreninjenost v praindoevropski tradiciji. To pa z iranskim problemom nima nič skupnega. O nekem verskem dualizmu v zoroastrovskem smislu (opozicija Dobro-Zlo) pri poganskih Slovanih in kajpak pri Hrvatih ni niti sledu.
Svojevrstna "sinteza" izsledkov "raziskav" je objavljena tudi v tedniku Hrvatsko slovo, in sicer 18. septembra 1998. Avtor, ki ga ne bom navedel, razlaga ureditev t.im. Cerkve bosenske s predpostavko, da gre za površno pokristjanjeno prahrvatsko zoroastrovsko religijo. Pripadniki te religije so se imenovali janjani. Vrhovni poglavar je bil did ("dedek"), ki so ga v Krajini (gre za območje notranje Dalmacije okrog Imotskega in Vrgorca; nima nič skupnega s t.im. srbsko Krajino) imenovali jad; bil je redovnik. Obrede so opravljali drugi redovniki, ki so se imenovali gosti. V Hercegovini so jim rekli jast. Z cerkve, ki so jim rekli hiže, so skrbeli laiki. V Krajini so takemu rekli rac. Janjani so vse redovnike imenovali pop. To še zdaleč ni povezano z grškim papas. Beseda pop, znana še danes na vsem območju Krajine (pa tudi, denimo, pri Rusih, ampak gotovo sem spet zloben), izvira od prahrvaških besed pava in vapa, do prehoda glasu v v o (?) pa je prišlo pod vplivom latinščine. Saj je tudi hrvaška beseda opat nastala iz starih hrvaških besed vapa in paca!
Pisec omenjenega članka namenoma ni uporabil besede Bog, ker je - kot pravi - njen izvirni pomen "uživanje". Iz te besede je nastala tudi hrvaška beseda boja ("barva"; dejansko gre za turško boya, boyama). Izvirna oblika je bila baja, nastala pa je z latinizacijo (?) besede buj. Hrvati so sprva Vsemogočega imenovali hasa in jasa. Iz slednje je nastalo hrvaško ime Isus("Jezus"), ki so ga sprva pisali kot jasac. Od tod je tudi hebrejsko ime Isac oziroma grško (?) Isus. Beseda Krist("Kristus") je latinizirana hrvaška beseda Hrst, ki je prvotno pomenila "svastika". Istega porekla je ime indijskega boga Kršne, ki je inkarnacija boga Višnje (tukaj je pisec najbrž imel v mislih hrvaški pridevnik višnji "najvišji", ki v samostalniški rabi zares označuje Boga). Tudi nazivi biskup ("škof"), svečenik in župnik so iz janske religije. Janska religija je razvila visoko duhovnost, katere jedro je bilo znanje imenovano vida ali veda.
Dovolj je bilo "janskega" etimologiziranja. Postalo je jasno, da so Hrvati ohranili do konca srednjega veka neko izredno staro religijo,
MITOLOGIJE 85
Vitomir Belaj
saj so judovstva, krščanstvo in celo vedsko učenje samo njene izpeljanke. Nekaj pripadnikov "janske" religije živi še danes med nami. Pisec, čiger članek navajam, sam o sebi pravi: Da, ja sam Hrvat-janjanin... Naj na koncu omenim še to (pa brez komentarja), da pisec meni, da bi rimskokatoliška cerkev morala vse hrvaške cerkve "vrniti" pripadnikom Kršne, ker so "nastale zaradi njegovega imena"...
Problemi za konec
Sodobni "zgodovinski" miti nastajajo, kot sem povedal, takrat, ko nekdo, ki se ima za zgodovinarja, prezre znanstveno metodologijo, ki mora zajeti vse, od kritike virov naprej, in vsebuje tudi določeno zaporedje, ki ga mora znanstvenik upoštevati v dokaznem postopku. Tak "zgodovinopisec" ne more priti do znanstvene resnice. Toda to ga ne moti, saj je cilj njegovega napora že vnaprej dokazati oblikovano misel. Problem nastane takrat, ko piščevo zamisel podpirajo tudi drugi ljudje, ki mu kaj radi verjamejo in imajo njegove "dosežke" za čisto resnico. Z "znanstvenimi" obredi (kot so "odprave", posvetovanja ipd.) se producira svetost. Miti se nanašajo na narod/nacijo in le-taka "znanost" posvečuje narod/nacijo. "Janjec", čigar ideje sem predstavil, je to jasno pokazal. Na lestvici vrednot je čisto na vrhu tisto, kar naj bi bilo najbolj sveto: Hrvat, potom katolik, a tek onda covjek.
Resne hrvaške zgodovinske znanosti - zgodovinopisje, arheologija, etnologija, lingvistika - ne jemljejo takih hipotez resno, kar pa pri ljubiteljih v modernih zgodovinskih mitov zbuja občutek, da obstaja zarota (jugonostalgiki, masoni!), ki ne privošči Hrvatom velike, sijajne, slavne, junaške zgodovine. Težava je v tem, da so zagovorniki takšnih "teorij" drugače resni ljudje, ki so si v svojih strokah (pravo, matematika, medicina, novinarstvo) ustvarili visok in zaslužen ugled. Z zgodovinskimi vprašanji se ukvarjajo kot s konjičkom in želijo služiti svojemu narodu. Ker pa niso opremljeni z znanstvenim aparatom in jim je tudi znanstvena metoda neznana, se vsak dialog z njimi lahko konča v "verskem boju". Najteže je v znanosti dokazati netočnost neargumentiranih trditev.
Množice, senzibilizirane do skrajnih meja z brutalnim napadom na vse, kar je hrvaškega, jemljejo take neznanstvene hipoteze s hvaležnostjo (Belaj 1994). Po letu 1991 so take hipoteze zbudile veliko pozornost v medijih (tako kot, na primer, numerologija, astrologija, čarodejni minerali), izhajale so knjige, objavljali so se feljtoni. Ustanovljeno je bilo celo "znanstveno" društvo, ki se ukvarja s hrvaško "etnogenezologijo".
Podobne pojave zasledimo tudi drugod. V Nemčiji se je po porazu v prvi svetovni vojni na podlaga starejših idej zaradi težkega in ponižujočega položaja razcvetel mit o arijskem Nadčloveku. V Sloveniji je, brez dvoma z željo pokazati, da Slovenci niso istega
86 MITOLOGIJE
Novi miti o starih Hrvatih
rodu kot "južni bratje", zaslovel mit o venetskem izvoru Slovencev. Da so to zares tako doumeli, pričajo ostre izjave v najvišjih partijskih gremijih rajnke federacije. V Rusiji so se po zlomu nadnacionalnega komunizma (seveda ruskih barv) in razpadu imperija, v katerem so Rusi imeli vajeti v svojih rokah, razširile nekritične študije nacionalne zgodovine, mitologije in podobno.
V demokraciji naj bi vsakdo imel pravico izražati svoje mnenje. Toda mediji delajo s popularizacijo takšnih hipotez slabo uslugo hrvaški znanosti. Resne znanstvenike smešijo v očeh tujih kolegov. Ni bil namen, mojega prispevka podati nove dosežke v prečevanju hrvaške etnogeneze. Hotel sem samo opozoriti na paraznanstvene težnje v nekaterih krogih hrvaške inteligence in pokazati, kje so dejavniki, ki omogočajo ustvarjanje novih mitov.
LITERATURA
BELAJ, Vitomir (1988): Randbemerkungen zu KaticiC "Nachlese". V:
Wiener slavistisches Jahrbuch 34:159-161.
(1994): Sind die Kroaten Slawen? V: Studia ethnologica Croatica VI:67-78.
(1998a): Die Kunde vom kroatischen Volk. Eine Kulturgeschichte der kroatischen Volkskunde. Gardez!, St. Augustin bei Bonn. (1998b): O patrociniju ptujske proštijske cerkve. V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice Konradove cerkve. Ptuj, 145-152. BRATANIC, Branimir (1951): Uz problem doseljenja Južnih Slavena.
Nekoliko etnografsko-leksičkih činjenica. V: Zbornik radova Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, I, Zagreb, 221-250. GAVAZZI, Milovan (1936): Problem karakterističnoga razmještaja nekih etnografskih elemenata na Balkanu. V: Sbornik na IV kongres na slavjanskite geografi i etnografi v Sofija, 1936. Sofia, 231-236. KATICIC, Radoslav (1990): Ivan Mužic, Podrijetlo Hrvata (Autohtonost u
hrvatskoj etnogenezi na tlu rimske provincije Dalmacije), Zagreb 1989. V: Obavijesti Hrvatskoga arheoloskog društva 22-2:60-62. (1991): Još jednom o Mužicu. V: Starohrvatska prosvjeta, Ser. 3, 19:285-287.
KRONSTEINER, Otto (1978): Gab es unter den Alpenslawen eine kroatische
ethnische Gruppe? V: Wiener slavistisches Jahrbuch 24, s. 155. MANDIC, Dominik (1990): Hrvati i Srbi dva stara razll~ita naroda. Zagreb 1990.
MUŽIC, Ivan (1989): Podrijetlo Hrvata (Autohtonost u hrvatskoj etnogenezi
na tlu rimske provincije Dalmacije), Zagreb. PEISKER, Jan (1926): Tvarog, Jungfernsprung und Verwandtes. V: Blätter für Heimatkunde, 7-8:49-57.
(1926/1927): Na obranu. [odgovor] V: Etnolog I.169-171. (1926/1927, prevedel Ivo Pilar): Koje su vjere bili stari Sloveni prije krštenja? V: Starohrvatska prosvjeta NS II/1928. PILAR, Ivo (1931): O dualizmu u vjeri starih Slovjena i o njegovu
podrijetlu i značenju. V: Zbornik za narodni život i običaje 28:1-86. POHL, Walter (1985): Das Awarenreich und die "kroatischen"
Ethnogenesen. V: Die Bayern und ihre Nachbarn, I. Wien, 294-298.
MITOLOGIJE 87
Vitomir Belaj
ŠEGVIC, Kerubin (1936): Die gotische Abstammung der Kroaten. Berlin. SUFFLAY, Milan (1928): Otkrice velike tajne slavenskog poganstva.
Znamenita studija profesora Jana Peiskera. V: Obzor od 11. IX. 1928.
88 MITOLOGIJE