' T. Kermaurner, O nekaterih problemih sodobnega gledališča. Perspektive, št. 12, str. 14.7.
^ J. Kos, Nekrolog za Besedo. Perspektive, št. 11, str. 44.
95
MORALNI BLIŠC  »KRITIČNE«  GENERACIJE
Metoda je, milo rečeno, nenavadna: kdor zanika veličino »kritične« generacije, kot si njeni pripadniki sami pravijo, ga velja nemudoma proglasiti za uradnega kritika^ in po možnosti še za korifejo predvojne liberalistične kulture.^ V tem je treba biti učinkovit, zato velja delovati sinhrono: Antona Ocvirka je kar dvakrat zapored z dveh strani doletela taka usoda, zakaj drznil se je kar javno podvomiti o umetniški dovršenosti Smoletove igre »Potovanje v Indijo Koromandijo«.
Saj imena gotovo niso važna pri tem in lahko bi navedli tudi kakega drugega »grešnika«, zanimiva pa so načela: Ocvirku sploh ne skušajo ovreči argumentov, zakaj pojavile bi se nepredvidene težave, ker je preveč analitično dokazal, da so idejne osnove v delu ponarejene in umetno vnesene vanj; v takem primeru je pač najenostavneje odgovoriti na kritične dokaze z insi-nuacijami in namigovanji. Metoda, vsaj kar se njene izvirnosti tiče, je lahko
v ponos »kritični« generaciji: toliko bolestne nestrpnosti, hipertrofirane zaverovanosti vase in nekontrolirane nenačelnosti menda še ni bilo na Slovenskem.
Kajpak, vzdevki, ki jih uporabljajo, niso popolnoma razumljivi in so v zvezi z literarno kritiko dovolj absurdni; prav bi bilo, ko bi jih pojasnili in razčlenili in da bi povedali odkrito, kaj pravzaprav mislijo z njimi. Ni prav, da samo nejasno namigujejo, zakaj načelnost ne pozna dvoličnosti in dvoumnosti, s katero lahko nekaj tolmačimo na več načinov, kakor pač nanese priložnost.
Resnici na ljubo je treba priznati, da gre lahko pri teh vzdevkih samo za pojmovno zmedo in zamenjavo, za rebus, kakršen je na primer tista znana krilatica o sentimentalnem humanizmu in ki ga najbrž niti sam avtor ne bo nikoli razrešil. Težko je namreč razumeti, kako si lahko humanist, hkrati pa še sentimentalnež; pojma sta si diametralno nasprotna in se medsebojno izključujeta: človečnosti je pač sentimentalna poza organsko tuja. Zveza, morda učinkovita za oko, sicer pa nesmiselna in abotna.
Sicer pa, morda bodo kmalu sledili popravki. Zakaj ni izključeno, da tudi pojem »kritična« generacija razumevajo nekoliko drugače, kot pa bi se zdelo na prvi pogled; morda pa hočejo s tem reči, da so njeni pripadniki v stanju akutne krize in da so torej zelo »kritična« generacija v tem smislu. (Tej načelni diagnozi pravzaprav nimamo kaj oporekati.) Potem lahko pričakujemo novih korektur, kar jim nedvomno ne bo delalo posebnih težav, saj so v tem kazali vedno domiselnost in iznajdljivost: novo slovensko moderno (Zlobec, Pavček, Menart, Kovic), s tolikim hrupom najavljeno, so njeni ideologi v novih pogojih v hipu pozabili in v novih kombinacijah so postali nadvse aktualni Taufer, Strniša, Kozak, Smole in še kdo. Zamenjava je bila izvedena hitro in suvereno, zato nimamo pravice dvomiti v nadaljnje domiselne poteze.
cf LISTNICA UREDNISVA
Dne 8. decembra 1.1, so člani uredniškega odbora Naše sodobnosti obiskali Kranj in se sestali s kranjskimi kulturnimi delavci. Diskusija se je v nevezani obliki dotaknila cele vrste problemov; najbolj obširno je obravnavala probleme slovenskega revialnega tiska, sodobne slovenske literature in pa vloge in položaja intelektualca v socialistični družbi; še posebej pa se je ustavila pri položaju izobražencev v manjših kulturnih središčih in pri akutnih problemih njihovega kulturnega dela. Diskusijsko srečanje je organiziral Klub kulturnih delavcev v Kranju.
IZ J AVA
Uredništvo  Naše  sodobnosti  smatra  za  potrebno  javno  ugotoviti,  da  je
beograjski dnevnik Borba celotno polemiko o nacionalnem vprašanju, ki sta
jo v okviru naše revije vodila Dobrica  Čosič in Dušan Pirjevec, ponatisnil
brez predhodne vednosti in brez  dovoljenja  tako  prizadetih  avtorjev kakor
podpisanega uredništva revije.                                     rr    ,    .,      ,r v
Uredništvo Nase sodobnosti
96