167
Cesar Jožef II
i/esn JoSef II. je hil sin slovefie cesarice Marije Tereaje, kiU>ra je po fft 401elnem uiodrem vladaiiji miiila 17«). leta. Po smru te velik« vla. d&rice j« nasledovul ua cesarskem prestolu nje siu Jofcef ILM ki se je uJe kot otrok udeleieval nerarnosti in osvobojenja svojc velikodusn« iu mi-roljubue matere.
liil je cesar Jožef II. rsestranskn istbraien in Ijiidoniil vladlr, čegat (,'lavuo prizadevauje je bilo pospeševati gmotDi in ilnšitvni blagor svojib na~ rodov, in razširjev,-iti duh uapredka iu prnsvpt« po vseh srojih deiclal). \a svojih potoTanjib obiskaval jo vei-krat v i>riprostej oblrki kilčp ubozib kinetov iu stanovanja luešSanev. V dau 1SI. avgnsta 17H9. lela piipnljal se je sko?.i olrfino Slavikovnc ua Moravskem. Ka njiTi «b TČliktfj eesti je ngledal kmetA, ki je oral s svo^ jirui konjiči. Tak^j ukaže UBlaviti kočijo, stopi b kinetu ter ga prosi, da bi shh*1 brazdo po^ teguiti. kar mu priprosK kmctič rad dovoli. Cesar priine za ročici ter gre » plugoni. Š tem je cpaar pokazal voliko spoStovanjo do kmet-skcga stanii.
Lepjgled pra?ifaoati nam je pokuiul cesar Jožef II. v   sledefiem   dogodku:  0  času velike  draginje   na Cesktun  ukazal  je   svojim uradnikom,  ila brezplačno razdel^ ubogim pre~ ljivalcem potrebnega živeža po vsftj deželi.   On aam je potem potoval na Cesko,  da  bi se »& svuje ori prepričal,  kako  sfi izpolnuje  ta nje-gora znpoved.   Pri tem svojem potovanji ugle-dal je v nekem neznatnem  niestee.u  pred higo višjega uradnika muogo V026V, uldoinnih s pt>-trebnim   živežem,  ki  bi  se   bil  iiufsl  razdolui raed stvadajoi'-e prebivalce. Kraetje, ki ao žirež pripcljali in  svojii  voziiv čakati,  godmjali so, da  už« vc.f_  ur čakajo  ter  da  iuiajo  še   celib osem ur uazaj do di5ma,  ali dotični uradnik vender ue pride, da bi jim pri-peljano  blagd  odvzel.    Urailuički pisar.  katerega je cesar o tej pritožl>i po-prasal.   pofcrdil je hjh\o  čakajoSib   vozniknv ter fe pristaviJ,  da tudi abož&i preljivalci toga kraja zaiaili   iifiinarnosti   visjega  uradoika trpe  pouranjkanje, ker čakajo na razdi>lilcv brani>.    Na tu odgovor stopi uesar Jožef,  oblofen v priprost«  častniško  ohloko.  v   sobo   viSjega  urailaika ter  se   mu   predstavi. Dotičui uraiinik je imel ravno veiiko drnibo svojih prijateJje? pri sebi, ronder stopi k eesaiju in s]ede6i razgoror sp zaonS ined njima: Uraduik: Kdo ste? Oesar: Castuik v cesarskej službi. Uradnik: S čim naj vain postreinm ?
Cesar:  S tein,  da Iji uboge Ijudi spodaj pred hiSo odprafili,  ker «že dulgo čakajo, da bi jim odvzeli blagii, katero so pripeljali.
168^
Uradnik: Kmetje naj čakajo, jaz blago odmniem, kadar se bode meni ljnbilo.
Cesar: Ali kmetje morajo še danes doni<5v in do doma imajo nekateri celib. osem ur, čakali so pa tudi uže dosti.
U r a d n i k: Kaj to vas briga, kako daled imajo kmetje do STOJega doma ?
Ceaar: Treba je z ljudmi po Cloveško ravnati in jih ne po nepotrebnem tipinčiti.
Uradnik: VaJi poduki tukaj niso na pravem mestu: jaz uže vem, kaj je moja dolžnost in kaj mi je storiti.
Ljudomili cesar ni mogel dalje prenesti suroTO9ti in trdosrčnosti tega filoveka. nNu," reče mu cesar, ntedaj vam moram še le jaz povedati, gospod oesar8ki uradnik, da se nimate od te ure niti najmaoje vef- brigati za pri-peljano žito niti zato, kdo ga bode razdelil. Poslu.šajte me, dobri prijatelj (o teh besedab se cesar obrno k pisarju) idite doli pred hišo in odvzemite Toznikoiu blagii, ker odslej ste vi nioj viSji nradnik, a vi (obrnivši se k po-prejSnemu uradnikn), spoznajte v meni cesarja, ki vas s tem službe oprašča."
Služnost kmetakega stam'i, katero je bila nže njegova mati polajSala, odpravil je Jožef II. z dnem 1. novembra 1781. 1. popolnem po vseh svojih deželah.
Tudi meSčanatvo je povzdignil cesar s tem, da je odpravil rokodelske iu obrtnijske drnžbe in cehovstva omejnjoče predpravice. Preiislrojil je vso sodnijstvo in pravdstvo ter vpeljal splosen, liolj jednakoinerno porazdoljen semljiiki davek.
Glavno njegovo nameravanje pa je bilo, oentralizovati svojo državo, rekši, vpeljati isto nstavo m upravo po »seh arstrijskih deželab. brez ozira na razne predpravice in posebnosti [»sameznii kronovin. Tudi Ogersko naj bi se ne izjemalo: zato se cesar n( dal kronati za kralja ogerskega. To brezobzimo centralizovanje pa je vznemirilo posamezne kronovine, ki se svojim pravieam niso hotele odpovedati. V Belgiji se je cel<5 vzdignila Tstaja (1787. leta), katera js zaradi turSke vojske bila Se le po Jožefovej smrti zadulena.
Zaveza, katero je bil cesar 1787. I. v Kerannn sklenil z rusko cesarico Katarino, zaplctla ga je v novo vojslto s Turki 1788. 1.
Cesar Jožef II. je skrbel tndi za duševni razvitek svojih podložuikov, izboljšal in pomnožil je nfilnice ter mnogo iaozemskih u&njakov, vzlasti nemiSkih, sklical v deželo. Ustanovil je Jožefovo akaderaijo (Josefinum) na Dunaji za izobražeranje sprctnih vojaSkih zdravoikOT in vseufiližče Levovsko.
Umrl je cesar Jožef II. v dan 20. februarja 1790. leta, ko je vzel sIoto od svojega preljubljenoga brata Leopolda, od svojih vojakov in ministrov v 49. letn svoje dobe in v 10. letu svojega vladargtva. Njegova velika pri-jazuost do vsacega floveka io njegovo spoStovanje do podložaikov so inu pri-dobile veliko ljubezen med narodi in njegov spomin ,je ostal nenmerljiv pc vsein aašem cesarstvu.                                                                           —X.