LJubljanski uiiteljski dom stojl Rezultat 401etnega napornega prizadevanja. Velik uspeh slovenskega učiteljstva na gospodarskem področju V zgodovini slovenskega učiteljstva bosta neizibr__ni letnici in sicer 28. december 1894. in 3. november 1934. Prva letnica je važna zato, ker ie v njej stopila v življenje ideja za zgradlitev učiteljskega dbma v Ljubljani, druga pa zato, ker se je v njej ta ideja realizirala. Med tema dvema pomembnima datuma je preteklo zadnjih štirideset let našega časa. Mnogo je to, jih bo reklo veliko. ka.j pa se je vse zgodilo v teh štiridesetih letih, jih bo pa še več p-iezrlo. S kronami in vinarji so bili paložeei prvi ¦temelji, z dinarji in parami je bila kupljena stavba. Že to je dovolj. Kdtor pozna vsaj malo zgodbvino in borbe učiteljskega stanu v teh zadnjih štirid^setih letih, se bo pa čudil velikemu uspehu idealizma in ^K>žrtvovalnosti inašega učiteljstva. Žal, da ni moglo biti stkozi ves ta čas po svoji moči in doskdnos^ti tako, kakoršno bi moralo biti. Toda prav to je še jasnejši dokaz. da so taki uspehi, ki temelje na pošfcenih življenjskih osnovah ;tako močni. da jih ne more podteti nobena sila; ovira jih lahko. toda oni gredo svojo pot, ker 'SO pač upravrčeni priti enkrat d'o konca, v zado_čenje pTvim, ki so stavili zanje na razpolago vse svoje sile, drugim pa v korist in spreobrnttev. Ob tem uspehu,' na katerega je lahko ponosno vse učiteljstvo, je pa prav, da pogledamo malo v dejstva, ki v*kljub svoji kiričečnosti venidarle niso vidna vsem. so pa prav gotovo urejevalci i:n vodniki, ki so neprestano na delu, prav tako danes, kakor so bili pred leti in sitoletji. . Da ni bil učitelj tisti, ki je bil vedbo m povsod na uslugo, hote ali nebote ki ie bil vediiro prvi in zadnji, ki je gkdal vedino v bodočnost svojega naroda, svetlo ali črno, z zavestjo, da je soodgovoren za vse, karkoli se godi niegovemu l.judstvu. da ie diržal za lopato in pero — mu ne more nibče očiitati. »Saj to je pravzaprav njegova usodla«, je končal malomamo marsikdo. In če ie občutil ucitel.j v svoji duši ogorčenje in 'ponižanje, je vse svoje prizadevanjc likvidiral z »večnim krosotokom« ali potjo v kolobarju, ki se ne bo nikoli izpremenila, pa čepirav bi si imel glavo razbiti ob obcestnih karriinih. To je bila ena zadnjih faz v učiteljskem razvoju. In da je bila polpretekla doba tako mlačna. je pripisovati temu, ker se je hotel kosati z besednimi žonglerji. Ljudstvo pa ne sovraži ničesar bolj od praznega besedičenja in prizadevanja. To dejstvo je rodilo spoznanja in prizadevanja. umlhwyuml dilo spoznanje, da ie treba pričeti z ustvarjanjem, takim, ki bo v korist učiteljsitvu in ki bo zakglo več ko beseda. To je bil morda najgloblji vzrok, da je učiteljstvo zaslutilo podzavestno, da si mora pričeti ustvarjati svoje gospodarstvo. Treba je bilo preiiti iz brezplodnega grajenja »giradov v oblaike« in si positaviti najprei svoje d'omove na zemlji, kjer bodo stali trdno, dla jih ne bo omajal noben potres. In takrat, ko se je porodila v onih Ijudeh, ki niso videli samo preko svojega nosa, marveč v rodove naprej, ideja po graditvi učiteljskih domov, je bil to korak naprej. ki ga je morda občutil v vsej svoji veličini malokdo. Ali ni bil ta klic po po&tavitvi doma, klic in želja po osamosvojitvi učiteljskega stanu? Ali ni bil ta klic najbolj stvarni temelj, na katerega se bodo gradila z gotovostjo vsa nadaljnja učiteljska stremljenja? Res, učitelj je bil že od nekdaj požrtvovalen in je zmogel marsikaj. kar ni zmogel ndhče. Bilo je to rahlo spoznanje dela, ki pa je prioelo dobivati prav zadnje čase .tako konkretne oblike, da uspeha ne more nihče zaitajiti. Poleg teh drobnih misli. ki vkljub temu v bistvo zadevajo vse razvojno psihološko ozadje učiteljske preusmeritve v gospodarsko delo, je pa treba omeniti ob otvoritvi učiteljskega doma v Ljubljani še eno sitvar. Kdaj bi se vse to že lahko storilo. Kdaj bi že lahko dom stal, bo marsikdo oporekal. Preveč je bilo političnih in gospodarskih razIogov za to, da bi jih mogel našteti vse. Enega naj omenim, ki bo dovol.j jasno osvetlil vse ostale, in ta je, nesloga. Najtrdnejši temelj za pozitivno delo in skupni dom je sloga! Tega itemelja pa učiteljstvo dolf?o ni poznalo, zato ni prav nič čudlnega, če ga je .pralo pod kapom na žive in mrtve. Tisto »mišljenje«, ki ga je vedno in povsod vsakdo stavljal med nareikovaje, je cepillo sile in dom je v svoji rasti zaosital. Danes je v vsem tem mnogo drugače, zato pa dom tudi stoji! Kaj pa nam bo ta učiteljsiki dom pomenil, pa naj pokaže groba skica projekta, ki fa je podal predsednik JUU Ivan Dimnik ob 25 letnici Učiteljske tislkarne, ki je naš cilj za bodočnost: Higiensiko opremljeni ipenzionat za učifceljsko 'dleco, skupna prenočišča za učiteljstvo, učiteljska menza za gojence in učiteljstvo. V počitnicah bi se vršile skupščin. in tečaji. V »Učiteljskem domu« naj ima svoje prostore: »Učiteiljska kreditna zadruga«, »Učiteljska gospodarslka nabavljalna zadruga«. Skratka, dom naj bi bil središče vseh gospodarskih, socia^lnih in kulturnih učiteljsikih ustanov. V domu bo sedež »Učifeljske samopomoči« za učitelje in učiteljice za slučaj smrti. »Samopomoč za otroke učiteljev in. učiteljic«, »Bolniško zavairovanje učiteljstva«, informacijska pisarna za učiteljske zdraviliške in počitniške zadruge in domove. V domu bodo tudi poslovni lokali za sekcijo JUU, za tajništvo, oidseke, blagajno, uredništva >in ;uipravo listov; tudi stalen šolski muzej, vezan s atalno šolsko razstavo učil in učnih pripomookov, učiteljska knjižnica in čitalnica, sedež šol»kih in mladinskih matic in listov, pa še vse, kar bo čas muj.nega prinesel, skratka, hiša učiteljskega dela. Močno organizacijo smo si ustvarili. Po svoji moči in pomenu je positala že ekspanzivna. V očeh dtugih je močna, v naših očeh pa moira biti še močnejša. Vanjo je treba osredotočiti vse sile. Treba je moone vere v svojo lastno moč. Ostanimo pa stanovitni razvoju časa in glejmo, da bodo naši domovi gospodarstvo, ki nam bo dajalo blesk in _ijaj. Zanj ni nobena žrtev prevelika, ker z njim bomo trdno stali. Zavedajite se tega, kadar bo itreba žrtev! V.