Izhaja 1. dné\ v meaecu in \ veljà za vbö ^As Ieto2gl.40i.0Y za pot leta 1 gl. 20 kr. j Po pošti : zaQi vse leto 2 gl. yB 60 kr., za pol Naročnina naj se naprej plačuje in Ipoäilja uredništvu v šent-petprskem predmestji bil. št, 15 v Ljubljani. (Laib&cb), iol / letal gl. 80kr. / Časopis s podobami za slovensko mladost. ^MšJT' Štev. 2. V Ljubljani 1. februarja 1872. Leto II. Nauk za mladino. (Od Marka Antona Mareta.) older si nježen otrok, té željno poslušaj nauke, Naj ne pomni jih duh sam, tudi odkrivaj jih z deli. — Najpred časti Boga ter stariše čislaj in one, Ktere ti dala namesto je starišev sama narava. — Nikadar ne lagaj, laži ne koristijo nikdar, Ako pregrešil si kaj, spoznaj, odpusti se ti rado. — Uči se rad, kaj slajše je, kakor učiti se mnogo? Njega, ki rad se uči, spremljujeta čast in bogastvo. — Hvalo mu vedi, če graja te kdo, ko hudo si storil, In da te zopet grajati mogel ne bode, se varuj. — Vedi, da kdor prilizuje se rad, on ni ti prijatelj, Dečku sovražen je, kdor, ko grešil je, svariti ga noče. — Kdor neprevidnega enkrat je vkanil te s sladko besedo, Skušal te vkaniti bo, kedar koli imel bo priložnost. — Napčno verjeti je vsem, in napčno verjeti nikomur, S pervim prevarjaš pogosto se, z drugim zaupnost si jemlješ. Ako hudobno ravnaš, al k teinu pripravljaš se v duhu, Da se prikrivaš ljudem, al Bog pa gotovo vse vidi. — Pravim prijatlom samó odkrivati smeješ skrivnosti ; Kar da bi drugi molčali želiš, sam pervi zamolči. — Želj lin ničesar ne glej, če ne da se pošteno zveršiti; Gerde podobe kužijo v persih serca nedolžna. — Nikdar ne nastavljaj ušes nesramnim besedam, S tacimi se ne pečaj, katere le-té veselijo. — Pusta ti zdi v začetku učenja so korenina, Ali donese po kratkem ti času sladke koristi. — Ljubiš igranje? naglo odide ti tako veselje. Morda si bral? na veke ti sad učenosti ostane. — Kakor je zmeren počitek koristen in moč pospešuje: Tako nezmeren slabi telo in tlači razumnost. — Ako drugim rad koristiš, sebi koristiš: Ako pa druzih ne ljubiš, nihče te ljubil ne bode. — Da so hudobneži srečni, temu nikar se ne čudi: Morebiti pózna, al pride jim kazen gotova. — Da ti sladak je počitek mladeneč, dela ne bój se: Delavnost sama pelje človeka k častnemu miru. — Ogleduj se v z^rcälu: ak ti je dana lepota, Nikdar ne pogerdi si njé z nesramnim življenjem. — Ako pa dala ti lepega ni obraza narava, Prizadevaj si z utaom naméstiti zgubo lepote. — Nespodobnega kaj nikdar storiti ne smejeä, Skerbi, da sam si boš to, kar prič bi ti bilo veliko. — Malo govori, poslušaj veliko, tó se spodobi, Ker dan jezik en sam, pa dano je dvoje usés nam. — Mnogokrat ogleduj reči. ki želiš jih hraniti, Ker ne boji se tatu blago, ki ga dostikrat vidiš. — Sperva je sladka lenoba, poznej ti čast pokončuje, Terda v začetku sicer, al hvalo donaša marljivost. — Ali mi vina noi pij. al mešaj ga mnogo s studencem, Vinu če deček se vda, prisiplje plamen plamenu. — Bodi obraza prijaznega, pametno zmirom govori, Tako si bodeš lahko pridobival mnogo prijatlov. — Bevščine šteti nikdar v sramoto ne smeš siromaku: Čigar dar je bogastvo, taistega dar je uboštvo. — Više céni krepost kot trud zavoljo bogastva, Dà ti bogastva krepost, ne da ti kreposti bogastvo. — Uči se, česar učiš se, zvesto v sercn ohranjaj, Ali pa delaš Bicer, kot s sitom bi vodo zajemal. Ako so tudi prijetne, nikdar po rečeh ne hrepeni, Etere žalijo sramožljivost, al spravljajo v škodo. — Ne razjezi se rad, nič geršega ni ko togotnost, Cast je zametati vse, kar koli te k jezi naganja. — V jésen na gori visoci buhajo močni vetrovi, Skrito njih moči in mirno je sredi doline drevesce: Tako podé za obilnim se blagom nevarnosti veče, Varniše pa kraljuje življenje po ozkem domovji. — Lepo je malo govoriti ter v času primernem, Ker to kaže, da deček je sramožljiv in razumen. — Hočeš izvedeti pot, po kteri se pride do slave? Živi takó, da bodeš v resnici, kar češ veljati. — Bal se šibe ne bo, kdor sluša ukaz učenikov, Kdor zaničuje besedo, bal se nesrečen bo kazni. — Srečen mladeneč, kteremu čednost leta prehaja! Eden mim druzega bolj ga povzdiga z zasluženo hvalo, Videti vse ga želi, ter srečne mu dni prerokuje. — Vredno pa se nikomur ne zdi govoriti z lenuhom, Gerdo ga gledajo, zasmehovaje ga ljudstvo opravlja : Lastni oče celò ga komaj prijazno pogleda. — Tolikanj škodljive še niso v trenotku napake, Toda sercu gladi pot k hudobiji navada. — Primi se dobrega, naj ti s perva tudi je terdo: Vadi pogostoma se, in sčasoma bode ti ljubo. — Povzdiguj prejete dobrote hvaležen: storjene Pa zmanjšuj, ter pusti, da jih razglašajo drugi. — Ketlar vidiš, da se korist bojuje s poštenjem, Dvomiti nikdar ne smeš, da zmagati mora poštenje. — Zlata krepost pogosto je skrita pod stergano suknjo, Pa noroglav se nerodnež tudi s škerlatom ogrinja. — Nič ne stori zató, da hvalil bi svet te: pa vendar Marno pečaj se z vsem, kar koli ti hvalo prinaša. — Preveč bogastva ne ljubi, pa tudi ga v nemar ne puščaj, Ker dasiravno prave sreče dati ne more, Vendar je važna pomoč na potu skozi življenje, — Skerbi, da tó zadovoljen uživaš, kar ti je dano, Vendar takó, da iskati boljšega nikdar se jenjaš. — Pomni, kakó človeško vse mine ter je negotovo: Da ne napihne sreča te kdaj, al ne stere nesreča. — Malo nankov je téh: ali spolnovanje večletno Sad čudovit ti bode rodilo v časovem tiru. — Bog blagoslovi začetek, On, ki vesoljnost obrača, Z večnim ki sklepom kraljuje v nespremenljivi modrosti; Njemu, mladeneč! pred vsem si prizadevaj dopasti, Njemu prošnje pošiljaj v molitvi, ko zarja te zdrami, In ko odpravljaš zvečer se v posteljo k sladkemu spanju. — On ti dal bode zdravo telò in bistro razumnost, Dal ti mnogo še boljšega bode — Le terdno zaupaj. — Ti pa zmirom in vse obračaj v slavo Njegovo! — V Rimu, novega leta dan 1578. Poslovenil A. TJmek. Obljuba dela dolg. Lan co v o je vas na desnem bregu gorenske Save blizo Radolice. Na strani od vasi stoji lepa cerkvica sv. Lamberta. Pred sto letirni bil je tù večji gozd, kakor sedaj, ko vaščani bolj obdelujejo polje in travnike. Na koncu lancovske vasi bila je borna hišica in okoli nje mali vert. Tù je živela ubožna vertuarjeva vdova s svojo šestnajst let staro hčerko Nežico. Njuna hiša je bila en del pristave bližnjega Pustega grada, kamor ste hodili na grajščinsko polje delat. Hčerka Nežica je oskerbovala domači vertec in posebno rada gojila lepe cvetice, ki jih je po svojem rajnkem očetu podedovala. Stara resnica je, da, kdor ima rad cvetice, ima navadno tudi dobro serce. Taka je bila tudi Nežica — nedolžna in pohlevna kakor njene ljubke cvetiee. Toda tudi med najmirnejše cvetice se rado vrine bodeče ternje, ki vertnarja rani. Tako je bilo tudi tukaj. Nežina mati po nekem prehlajenji hudo zbolé, in se uležejo, da več ne vstanejo. Uboga deklica milo joka pri smertnej postelji svoje ljubeznjive matere, ktera jej z zadnjimi močmi še tako-lé naroča : „Ljuba Nežica! vidim, da bode kmalo bila moja zadnja ura, in pojdem k rajnkemu očetu. Spolnila si že 16. leto, in že veš, kaj je prav in ljubo Bogu in ljudem. Živi tako, kakor sem te vselej učila. Ostani vedno dobra, pohlevna in nedolžna kakor tvoje cvetice na vertu tako dolgo, da prideš za menoj v prelepi rajski vertec. — Še nekaj te prosim, ljuba moja hčerka, obljubi mi, da mi spolniš! Vsako leto na vernih duš dan deni na moj grob najlepšo cvetico, ki jo bodeš še imela v vertu, ter moli za mé, in jaz te bodem blagoslovila in za te pri Bogu prosila." — Nežica obljubi to, in s solzami moči merzla materna lica. Mati so umerli. Dve leti ste minule in Nežica je bila še vedno živa podoba svojih lepih cvetic v vertu. Po maternej smerti služila je pri oskerbniku grajske pri- 2* stave in je vedno prav skerbno gojila svoje cvetice, s kterimi je že dvakrat lepšala mili materni grob pri lancovskej cerkvi. Bliža se že tretje leto praznik vseli svetnikov, in Nežica hrani svoji zadnji dve cvetici za vernih duš dan. Ena je bila lepo razcvetena, druga pa lepo napočena. Ravno na delapusfc k vsem svetim, ko je Nežica pri svojih ljubih cvetkah in misli na obljubo, ki jo je obljubila materi, stopi k njej v vert grajski sluga in jej sporoči, da gospä grofinja v gradu želi za drugi dan najlepšo cvetico, ki je v Nežičnem vertu. Ena teh dveh vertnic je bila lepo razcvetena, druga pa je obetala za drugi dan svoje novo cvetje; tedaj Nežica lahko vstreže svojej grajskej gospej, pa tudi ostane zvesta svojej obljubi o maternem grobu. Sluga gre z naročilom, da pride drugi dan t. j. na praznik vseh svetnikov po vertnico, ki se bode do zjutraj razpustila, in jo ponese v lončku svojej gospej. Jutro pride, pa prav temačen, moker jesenski dan. Nežica gre zgodaj gledat svoji vertnici, in glej ! — ena je bila popolno obletena, druga pa je bila v najlepšem cvetji. Kaj bi storila deklica v zadregi! Slugu je oblju- bila cvetico, in na drugi strani jo je vest opominjala na materno ljubezen. Ljubezen zmaga. Ravno zvoni k svetej maši. Nežica sereno vzame lonček z edino svojo prelepo cvetico, nese jo k cerkvi na pokopališče, postavi jo na materni grob, ter zraven poklekne in pobožno moli. Prav milo jej je pri sercu; solzé se jej utrinjajo in tekó na poraščeno materno gomilo — in lepše in jasnejše poje jej cerkveni zvon kakor glas matere, ki blagoslavlja svojo zvesto hčerko. Ko Nežika pride od cerkve domii, čaka jo že grajski sluga in tirja naročeno cvetico, ker hoče jo dobro plačati. „Vidite, gospod", pravi Nežika, „ena včerajšnih cvetic se je po noči obletela, drugo pa nisem mogla dati, ker sem jo že drugam obljubila. Prosim, povejte gospej grofinji, da mi ni bilo mogoče njenej želji vstreči, ker mogla sem spolniti obljubo, ktero sem rajnkej materi obljubila. Pravična gospà me zavoljo tega ne bodo grajali." — „Dobro", pravi sluga, „povedal bodem tako plemenitej gospej, toda pripravite se na odgovor; tako žalenje ni kar bodi si mala stvarica." Čez eno uro potem, ko sluga odide, pride grajski vavpat po Nežico, da naj gre nemudoma ž njim v grad. Nežica se sicer vstraši, vendar se precej napravi in gre pogumno s hlapcem v grad k milostivej gospej. „Ti si me ukanila, prederzna deklica", pravi nevoljna gospä, „zakaj mi nisi prodala obljubljene cvetice, potrebovala jo bi bila danes za neki grob na pokopališči." Nežica jokaje odgovori: „Né, milostiva gospä, nisem vas hotla ukaniti, spolnila sem le obljubo, ki sem jo svojej rajnkej materi na smertnej postelji obljubila, ker vem, obljuba dela dolg." Deklica pripoveduje potem vse, kako so jej mati naročili in da jej je spolnitev materne obljube zelò zelò pri sercu. > Grajska gospä odkritoserčno deklico prav rada in radovedno posluša, in jej potem reče: „Dobra deklica si, ker spoštuješ svojo mater in natanko spol-nuješ njena zadnja naročila. S tem si se mi zelò prikupila. Jaz sem vdova in nimam svojih otrok; pridi k meni v grad, vzamem te za svojo hčer." Nežica se kleče zahvaljuje svojej dobrotnici, toda grofinja jo vzdigne, objame in jej pravi: „Od danes si moja ljuba hčer, Bog te je pripeljal k meni, ker te blagoslavlja za tvojo zvesto materno ljubezen." Nežica pred najubožnejša je sedaj najsrečnejša deklica tega kraja. Materni blagoslov prinesel jej je veliko srečo na tem svetu. A. P. Otroci, ne zapuščajte šole! (Besnična zgodba.) Lani, to je leta 1871, je bila v Kranji večkrat komedija; prišle so namreč, Bog si ga vé od kocl vse, družbe, ki si s tem svoj žalostni kruh služijo, da po vervéh plešejo, visoko skačejo, se prekucujejo in druge burke vganjajo. Nektere teh družeb so štele veliko oseb, odraslih ljudi pa tudi majhnih otrok, M mesto da bi v Šolo hodili in se lepih naukov naučili, pačijo svojo ljubo mladost in celò življenje. Meseca julija pride zopet neka družba v Kranj ; bilo je ravno poldne, ko so ti umetniki, kakor se radi sami imenujejo, z muziko na čelu v mesto prihrumeli; eden muzikašev je neusmiljeno po velikem bobnu udrihal, drugi so piskali na svoje inštrumente, kar se je le dalo; bolniki v posteljah so vpili joj, otroci pa, ki so pri polnih skledah sedeli, so pometali žlice po mizi in leteli nekteri na okna, drugi na ulice in se pridružili trumi otrok, ki je šla za muziko. Na primernih krajih so muzikaši vtihnoli na povelje vodja in ta je glasno naznanil, da se bode družba, ki je na svojem umetniškem popotovanji namenjena iti na Dunaj, tudi tukaj mudila, pa samo za malo dni, in svojo umetnost kazala; perva predstava se je napovedala na večer ob osmih. Večeri so bili takrat lepi in dolgo že pred napovedano uro je bilo vsak dan mnogo ljudi pred postavljenim odrom zbranih, celò nekteri stareji mest-jani so sedeli na pervih sedežih pričakovaje čudežev, ki se bodo vpričo njih godili. Tudi otroci in mlajši ljudje so od vseh strani prihajali in obdajali prostor umetnosti; okoli in okoli nažgane bakljaste luči s svojo temnorudečo bliščobo obsevale so njih lica in pričale na njihovem obrazu nepoterpežljivost, s katero so čakali na začetek komedije. Osma ura je že davno preč, pa umetnikov še ni, vse gleda od kod bodo prišli; naposled se vendar sliši od daleč veliki boben, ki je šel po vseh ulicah vabit ljudi. Z bobnom pride še druga množica ljudi, tudi igralci se prikažejo in komedija se začno. Daljnega popisovanja naj me mladi in stari bralci oproste, vsak je že vidil kaj takega v svojem življenji, če ne v mladih saj v poznejih letih. To je terpelo več večerov, mudilo se umetnikom ni nikamor; otroci pa so te dni o samej komediji govorili in živeli, težko so čakali na vsak večer, sercé je jelo hitreje biti, ko se je slišal veliki boben. Predstave niso bile ravno slabe in obiskovalo jih je tudi mnogo odraslih ljudi; družba je precej denarja iz Kranja odnesla, šla pa sta s temi potepuhi tudi dva Kranjska fanta, katerima se je šola pristudila in ki sta menda mislila, da je bolje se prekucevati, ko pa v šolo hoditi. Gotovo nista nikogar za svet prašala, ker sta bila navajena po svojej glavi ravnati. Fanta sta celò revnih staršev, eden jih nima več, drugemu še živi mati, ki pa samo toliko imä, kolikor milošnja donaša, akoravno je dobila nekdaj dve tisoči dote ; da pri takih okolščinah otroka nista mogla dobro odgojena biti, se samo o sebi umeje. — Ko sta za šolo odrasla sta bila velika težava za učitelje, o nji-hovej porednosti vedò ti gospodje mnogo pripovedovati, nagajala sta, kjer sta le mogla, šola je bila za nju zadnja stvar, na katero sta mislila. Dolgo sta tuhtala, kako bi se rešila šole; komedijanti so ju rešili te nadloge in s seboj vzeli. Kje povsod so potem ti potepuhi hodili in svojo umetnost kazali in kake napredke sta Peter in Pepe, naša Kranjska fanta, v novej šoli delala, tega ne vem ; v poznej jeseni jih najdemo v Briksenu, precejšnem mestu na Tirolskem. Tukaj sta tudi Peter in Pepe v javnej predstavi morala nastopiti, pa gotovo sta se v tem kratkem času premalo naučila, ker padla sta obedva z velike višine, kamor sta bila splezala in ss precej pobila. Pa to ni bilo dovolj, vodja družbe, kateremu sta tako sramoto naredila, ju je natolkel do kervavega, takó da sta se komaj vlekla. — Bridko sta zdaj obžalovala svojo porednost in si želela domu; rada bi bila zdaj domd na šolskih klopeh sedela in gospođe učitelje ubogala, pa bilo je prepozno. Kaj sta hotela storiti, denarja ni imel nobeden, raztergana sta bila, da so cunje od nju visele in zraven še lačna. V svojej velikej nesreči sta sklenila, kervoločniku in njegovej dražbi slovo dati. Kar sta sklenila, sta tudi storila. Pobereta jo toraj skrivaj in kar so moči dopuščale gresta po velikej cesti naprej, pa sama nevesta kam ; ne daleč od Briksena blizo neke železniške hiše pa ju zapusti vsa moč, glad ju tare in zgrudita se na tla ob cesti; tù ležita nekoliko časa brez vsega življenja. K sreči so tistega časa otroci iz šole šli. Dva šolarja, fant in dekle, ki sta bila v omenjenej železniškej hiši domä, vidita mimogredé naša fanta, obedva kervava in kakor mertva ob cesti ležati in hitro, ko domti prideta, povesta to svojej materi. Ta pošlje otroka nazaj in jima zapove naj pripeljeta reveža s seboj. Fant in dekle gresta in spravita raztergana fanta na svoj dom, ki sta se komaj po koncu deržala. Blaga gospä, ki ima sama sedmero otrok in je komaj oblači, ker njen mož kot železniški uradnik nima visoke plače, je Petra in Pepeta usmiljeno sprejela in jima postregla, kar je bilo v njenej moči. Oprala jima je rane, oblekla ju z oblačili svojih otrok in jima dala jesti in piti, z eno besedo postregla jima je bolje ko lastna mati. Fanta vsa skesana, nista vedla, kako bi se zahvalila za toliko dobroto. Bila sta potem delj časa v tej prijaznej družini, gospa ju je imela kot svoja otroka in za nju skerbela ko za lastna deteta. Med tem pa je kervoločnik, vodja družbe, pri katerem sta poprej bila, zvohal, kje sta zdaj in prišel po nju, naj gresta nazaj ; pa fanta nista hotela o tem nič slišati, in ko je jel mož razgrajati proti njima, se mu gospa v pot postavi in mu pokaže z ostrimi besedami luknjo, ki jo je zidar naredil, ko se je hiša zidala. Zopet fanta nista vedla, kako bi se zahvalila svojej serčnej hraniteljici, ki ju je rešila vdrugič krempljev jastrebovih. Pa to še gospej ni bilo dovelj, ona je skerbela, da se fanta kakega rokodelstva poprimeta, in po svojem prizadevanji je spravila s časom Pepeta k nekemu ključarju, Petra pa k pasarju v mesto Brik-sen in tako sta zdaj oba v mojsterskih rokah. Fanta sta se do dobrega spreobernila, iz postopačev sta postala pridna delavca, mojstri so ž njima jako zadovoljni. Pa še zdaj, ko sta v dobrih rokah, ne neha dobra gospa za nju skerbeti; morata jo, kedar jima čas dopušča, kakor ob nedeljah in praznikih obiskovati in račun polagati o svojem napredku, pa tudi povedati, če jima kaj manjka. Pisala je gospa že dva pisma sem v Kranj na Petrovo teto; drago pismo se glasi tako-lé Briksen 16. dec. 1871. Ljuba gospa teta! Ne dvomite, da bi fanta ne hotela tukaj ostati. Obedva se učita rokodelstva in nobeden si ne želi v Kranj nazaj, tudi že imata domaćinske izkaze (Heimatschein). To se vidi, da mora Pepe nemarno mater imeti, ker še noče pisati svojemu otroku in posebno, da je mogla prodati ga tem potepuhom, ki celo leto v uobeno cerkev ne pogledajo in se nikdar ne zmis-lijo na Boga; fant še tudi ni potrebnih zakramentov prejel. Bodite pa brez skerbi ljuba teta, otroci so v kerščanskih in dobrih rokah, zato sem že jaz skerbela. Peter je mojim hčerkicam že majhen svetilnik napravil, katerega so prav vesele, on zmiraj pravi, da že zna svetilnike in monštrance delati. Pepe je naredil majhen ključek, da ga je komaj viditi. Peter pravi, ako bi bil bliže svoje tete, bi Vam tudi kak svetilnik naredil. Pepe o svojej materi nič ne govori, kakor da bi je ne imel. Otroka sta zdrava in prav pridna, mojstri so ž njima prav zadovoljni. Če bi imeli za Petra kako obleko, prosim Vas pošljite jo, ker mojstri radi vidijo, da so fanti s tem previđeni. Ob novem letu bo Peter sam pisal. Ostajam s serčnim pozdravom Peter pozdravlja svoje součence Vaša neznana prijateljica in prijatelje in tudi Vas. Alojzija Klein. Iz mladosti cesarja Jožefa. (Čertica iz povesti.) „Zdaj je pa že dosti tožeb Čez malega reveža, katerega nihče v dvoru ne terpi ; sicer je res mali porednež, očetov ljubček, ali da bi vsi na-nj toliko vpili, vendar ne terpim. Se vé da, Polde je že boljši, ali saj je Jožef tudi moj otrok, zakaj ga vendar zmiraj tožite? Dan za dnevom se mu kazni dajejo in revček se teh kazni nikoli rešiti ne bo mogel", — tako je govorila mati malega Jožefa v vidnej nezadovoljnosti grofinji PithrichŠteinskej, ki je bila varhinja njenega ljubčeka. „Ali presvitla Gospa", poreče grofinja, „mladi princ me je zelò raz-žalil. Ko je na dvorišči s svojo sestro nadvojvodinjo Dragotinko pilo metal, se je prav neuljudno obnašal. Stopila sem namreč k oknu in pila mi je vštric glave zabrencala. — Mala nadvojvodkinja se je vstrašila in bojazljivo na mé pogledala, ali mladi princ dosti glasno poreče: „Naj le tercjalka par očenašev izmoli, da jej bolečine nehajo, saj pravi, da molitev vse bolečine prežene." Komaj je to mladi princ izgovoril, odleti smejaje s svojo sestrico iz dvorišča. „Ali je pa on res tako mislil, kakor ste vi slišala, ljuba grofinja, povejte mi odkritoserčno, saj veste, da sem mu jaz mati, da takošni govori porednost kažejo in da bi me to zelò bolelo," —• nastavi skerbna mati vprašanje. „Nadvojvodkinja Dragotinka je bila zraven in more poterditi", poreče grofinja. „No, to bi pač lepa priča bila", zaverne mati, „zakaj raji koj mojega Franceljna ne pokličete, da pové, če je res. Jaz bom fanta kaznovala, ker je proti Bogu grešil, ali vam tudi povem, da so vaše tožbe mojemu sercu zelò neljube. Fanté naj se posti 24 ur pri kruhu in vodi pa naj na grahu kleči, da se poboljša. Vas pa ljuba grofinja, naj bo sram, da zmiraj le Jožefa tožite; revček je zdaj zavolj vas že tretjikrat kaznovan." Pri teh besedah si slavna mati solzò obriše. Izgovor ni tukaj nič pomagal. Jožef je moral „rajtengo" dati. On ni kar nič tajil. Vse je za resnico spoznal, kar je grofinja o njem materi pripovedovala, ter še pristavil, da mu je njegov gospod učitelj vere že večkrat rekel, da „molitev vsako bolezen ozdravi." „Tedaj vendar ni slabo mislil", poreče cesarica, „saj v njegovih besedah ni resnobe, pa se tudi ni smejal." „Gospd mati", zaverne z brihtnim glasom Jožef, „jaz neresnice ne morem terpeti: smejal sem se, smejal." „No ta smeh boš pa zopet občutil," odgovovi mati, „postil se boš in na grahu klečal in sicer v izbi grofinje Spiegelberg, pa ti drugopot gotovo ne bo smeh v mislih, porednež ! " Grofinja Spiegelberg, katera je imela mladega poredneža v kazen sprejeti, bila je zelò ostra gospa, temnega pogleda. Imela je šest otrok, pa vsi so jej pomerli. Ona sama je še živela, in sicer brez da bi kogar ljubila, pa tudi nje ni nihče ljubil. Bila je prevzetna na svoje visoko pleme in je vsaki nižji stan od sebe zasramovala. Edino, kar je starko veselilo, bila je milost, katero je pri cesarici uživala in pa križ, ki ga je za svoje zasluge na persih nosila. Cesarica je svoje otroke tej grofinji le takrat izročila, kedar so kazen zaslužili. Bila je grofinja neusmiljena, terda ko kamen, tedaj za poredneže — dobra. Ko so drugi na cesarskem dvoru zvedeli, kaj se bo z Jožefom zgodilo, bili so zelò žalostni. Celò jokali so se uekteri, ko je mali Jožef v izbo grofinje Špiegelbergore stopiti moral. „Ne storite fantu nič hudega," reče cesarica Špiegelbergovki, „saj je vendar moj, a Vi sama kot mati bote pač vedela, kako je lastni otrok materi pri sercu. Nikarte ga dolgo časa pustiti klečati, pa mu potisnite kakšno jabelko — ste me razumela ? " Grofinja je na te besede le z ramami namignila in ko so jej malega poredneža pripeljali, je z ostrim glasom rekla: „Takò mlad, pa že tako brezbožen ! " „Takò stara, pa še takò brez vsmiljenja", jej hitro in pogumno mali Jožef odgovori. Grofinja je bila od jeze vsa bleda. Nič jo m' moglo tako zelò razjeziti, kakor če jej je kdo starost očital. „Princ", mu svarljivo reče, „ne pozabite, da st© moj jetnik." „Vi pa", odgovori fante, „nikarte pozabiti, da sem sin cesarice." „Cesarica vas je meni izročila, da vas kaznujem," nadaljuje grofinja. „Dà, dà," reče Jožef, „moja mati je na mé jezna, pa me je takej baburi izročila." Te besede so staro grofinjo hudo razkačile. Vstane, jezno pogleduje in s pestjo žuga. Jožef je pa stal mirno ko steber. „Jaz sem sicer še otrok" pravi, „pa se venđar stare babe ne bojim. Zdaj zapovem, da me v izbo odpeljete in bodite preverjena: ko bom večji, vam se bom že maščeval." Grofinja se je pri teh besedah nekaj umirila. Jožef pa odide v izbico, ter se vleže. Preden zaspi, poklekne in glasno moli: „Odpusti mi o moj Bog moje grehe, kakor tudi jaz odpuščam svojim dolžnikom. Amen." Zadnje besede te otročje molitvice slišala je grofinja, ter je bila res ganjena. „Jaz sem otroka razžalila in zdaj moli za-me, — Bog pa usliši otročjo molitev", si misli. Kakor težki kamen jej nekaj odpade od serca, solzé jej stopijo v očesa in kakor da je neki duh pred njo stopil, ki jej ce-saričine besede ponavlja: „Ne bodite preveč ostra z mojim otrokom." Hitro ' gré v izbico, da vidi svojega mladega jetnika, katerega so ravno angeljci v sladke sanje zazibali. Na njegovih ustnicah se je videl presladki smeh — nedolžnosti. Grofinja se ne more dalje vzderžati. Prigné se k spijočemu otroku, vzdigne ga in odnese v svojo spavnico, ter ga v svojo posteljo položi. Ona sama pa zräven poklekne in moli. Cesarica pa to noč ni mogla očesa zatisniti. Jezila se je nad grofinjo Ditrichšteinsko, ki je otroka zatožila. Serce jo je bolelo, ko se je na rev-čeka zmislila. Ali bi otroka k sebi poklicala? misli si. Po dolgem premišljevanji odloči, otroka obiskati, da vidi, kaj revček dela. Ogerne se v ženski plašč, vzame svetiljko v rokč, ter odide pred izbina vrata, kjer je Jožef bil. Vrata niso bila zaperta. Cesarica Marija Terezija pritisne klju-čalnico, vrata se odpró in — o joj! Kaj vidi? Izbica prazna — Jožefa ni. V sredi izbe stoji človek v našemljenej obleki, v roki derži — meč! „Kje je moj otrok? Kje je moj Jožef? — " vpraša cesarica z zapo-vedajočim glasom. Človek, ki je v sredi izbe stal, ničesar ne odgovori. Meč spnsti na tla in osupnjeno gleda v cesarico. Cesarici je strah in obup še večji pogum podelil. Vzdigne meč, nameri ga na persi našemljenemu človeku in zavpije še enkrat: „Povej, kje je moj sin, drugače si v tem trenotku mertev." Neznani človek še zmiraj molči. Namesto, da bi odgovoril na vprašanje, izvleče iz žepa malo skle-ničico, pristavi jo na usta in reče: „Cesarska visokost! Sovražniki grofinje Špiegelbergovke so me semkaj poslali, da otroka umorim. Eekli so, da ga v tej izbici najdem, ali nikjer ga ni. Angeljci ga varujejo ! " Pri teh besedah nagne sklenico in izpije. Pade znak — bil je mertev — strup je izpil. Grofinja Špiegelberg na ta hrup in ropot naglo pride v izbo in glej čuda! Pred njo merlič in — cesarica. Ko je potem cesarica v postelji grofinje našla svojega sinka, ni mogla od hvaležnosti ni besedice spregovoriti. „Angelji so mojega otroka varovali", poreče večkrat. Princa odnesejo koj v njegovo cesarsko spavnico in ko se zbudi', dozdevalo mu se je vse kakor da sanja. Marija Terezija in grofinja Špiegelberg obljubile ste si o celem dogodku molčati, temveč, ko je skrivna preiskava dokazala, da namenjena u mori te v ni nobenega druzega naména imela, kakor da grofinjo Spiegelberg z umorstvom obdolži, da bi na ta način njeno premoženje v roke ostalih žlahtnikov prišlo. O tej dogodbi ničesar ni bilo znati. Celò povestniki so jo zamolčali. Še le te dni našli so na Dunaji več spisov v cesarskem dvoru, iz katerih so zvedeli to dogodbo. Nemški časopisi se vé, da so jo koj svojim bralcem podali, tudi jaz sem jo tam bral in se čudil: kako vendar Bog svoje otroke varuje tudi v temnej noči! Lj. T. Jagoda. (Pravljica.) Naš Zvelicar bil je še le kakih osem let star, in šel se je sprehajat s svojo materjo. Bila je ravno vesela pomlad, ptički so žvergoleli svoje mile pesmice in dete Jezus je skakljalo veselo po mehkej, zelenej trati, veselilo se je lepih cvetic, ki so razširjale svojo prijetno vonjavo okoli sebe. Memo-gredé vgleda božje dete vertnico in jej reče: „Veséli se, v prihodnje ne bodes več pozabljena cvetela, na altarjih botleš zvikševala božjo čast." In vijolici pravi: „Tebe, podobo ponižnosti, bodo tergali in s tebe delali devicam vence." In drugim rastlinam je dajalo dete Jezus zdravilno moč, in jih je blagoslovilo. Le ena rastlina rastla je pozabljena v senci. Tri ozka peresa bila so ves njeni kinč, nihče izmed memogredočih ni se ozerl na njo, med tem, ko so vse druge rastline in cvetke z veseljem gledali in tergali. „Oj" šepetala je tiho rastlinčica, „kako malo sem1 vredna. Ni mi podarjeno cvetje, in ko vas, lepe sestre moje, ljudje iščejo, ljubijo in tergajo, sem jaz vedno zapuščena in pozabljena. Eedar lastovke ljubo spomlad oznanujejo, ne morem podati cvetja v venec pomladni. Pa vendar vam lepe cvetke nisem nevošljiva vašega kinča. Vsaki večer, ko solnce zahaja, pravim si, da se mene nebeški Oče ravno tako spominja, kakor vas. Ponočna rösa, mili solnčni žarki, jutranja pesem škerjančeva, pihljanje krotke sapice me razveseljuje ravno tako, kakor vas. Dà, čutim, da se tisti, ki je vsem stvarem življenje dal, ljubeznjivo spominja, tudi mene, svoje najmanjše stvarice." V tem hipu približa se Devica z detetom kraju, kjer je bila rastlinčica. Lepa, rumenolasnata glavica, ktero je obdajal nebeški svit, obračala se je veselo proti cvetkam v lepej zelenej travici, nježni perstici tergali so zlatice, zvončke in potočnice v venec, in usta so govorila: „Ne samo v velikih reèéh kaže se vsemogočnost mojega očeta. Solnce in zvezde lesketajo se na višnjevem nebu v neizmernem veličastvu, in vendar so tudi cvetke na zemlji priče njegove velikosti." In sedaj zasliši Zveličar milo pritožbo uboge rastlinčice, katere do sedaj med travo še zapazil ni, in je vendar toliko želela, da bi se ozerl na-njo Marijin sin. Mili ponižni glasovi ganili so mu serce. Prikloni se zopet v mah, in milo tolažilno pregovori ter pravi: „Mimo tebe sem šel in nisem te pogledal, mala pohlevna rastlina. V podobi deteta, imam tudi človeške slabosti nad seboj, in vabilo me je to, kar se sveti in dopada; zato pa ne zametujem prave čednosti." „Ponižna, mala rastlinčica, ne bom te pozabil. Vidila si me, ko sem tergal zlatice, zvončke in potočnice, in tebe še celò zapazil nisem. Globoko te je to ranilo v serce, ali prosta si ostala nevošljivosti. Ne bodi žalostna, od sedaj boš tudi ti imela cvetje in lepe, svitle barve." „Ponižna rastlinčica, ne bom te pozabil. Pred vsem ljubim pohlevno serce, tvoja tiha ponižnost me je ganila. Imela boš cvetje in sad, ki bo najslajši in najprijetniši izmed vsega sadja. Tvoj sad naj razveseljuje bogate in revne ljudi." „Ne bom pozabil tvoje ponižnosti." In sedaj pritisne ustnice na pero, ktero je vzdignil s svojimi persteci. Neizrečeno veselje pretrese malo rast-linčico, novo življenje jej bije v žilicah, in na mestu, kamor so se pritisnile ustnice Zveličarjeve, prikaže se zagorelo rudeči sad, ki razširja prijetno ve-njavo okoli sebe. In že osemnajststo let zori jagoda, ter razveseljuje in krepča ljudi po vseh krajih. Raste na gorah in gričih, prikaže se ob kraju rek in potokov, razveseljuje tega, ki jo goji, ter raste v samoti brez vse postrežbe. Albina Pire. Stergan rokav. Jurče in Blaže sta sedela na holmcu pod staro lipo z velikim kosom kruha v roki in se pogovarjala važne reči. „Jaz bom enkrat gotovo več, nego hruške peč," reče Jurče, „kajti županov sin sem, in tudi gospod učitelj so že večkrat mojemu očetu djali, da me naj po izveršenih ljudskih šolah dadó v više šole, in ako se bom tù dobro odlikoval, postanem sčasoma gotovo minister. Misli si Blažč, da se potem tudi tebi ne bode slabo godilo, kajti rad te imam, kakor bi mi bil na serci izrastel. A Blaže, kateremu to milovanje ni nič posebno dopadlo, zaverne ga rekoč: „Kaj še? tebi gotovo ne bodem delal nadlege. Čeravno sem rnetlar-jev sin, vendar imam še zmiraj upanje, poprej biti vojvoda, nego boš ti minister. Ne samo enkrat so si vojaki, ki so bili pri nas nastanjeni, natihoma šeptali, da ako več ne, vojvoda moram gotovo biti. Le pomisli tedaj, ako bi tebi za ministra spodletelo, kako lehko potem prosiš pri meni za kako milost. Te besede so županovega sinkota zelò razjezile, jela sta se kavsati in ravsati, da je bilo joj! Nek gospod pa, ki se je za lipo sprehajal in dalj časa liadepolna dečka poslušal, stopi zdaj bližej in reče: „Fanté! preden postaneš vojvoda, ne pozabi si zašiti rokava", in odide. Sram je bilo Blažeta, kajti dobro je vedel, da mu komolec moli iz rokava. Nikoli več ga ni bilo videti v razterganej obleki. Prevdaril je pa tudi nauk, katerega mu je dal tuji gospod, in akoravno ni bil vojvoda, bil je vendar sčasoma dober in pameten gospodar. J. T. Oče gredó v gozd mah kosit. Janezek gre ž njimi. Ko prideta v gozd, slišita v goščavi neko ječanje. Hitreje stopata in na uho vlečeta, ter prav razločno slišita zdihovati: „Bog se usmili, menije vedno huje, oh prav zelò lm do!" Drug glas pravi: „Levstani, Nežica, da greva domu, tukaj ne moreš ležati." — Janezek gre naravnost tje, kjer sliši zdihovanje, in ko pride zraven, vidi, da na tleh leži neka deklica in pri njej kleči deček, ki jo j okaje vzdiguje in s seboj sili. Akoravno je tu v gozdu hladno , je deklica vendar vsa potna po čelu, in iz lic jej puhti huda vročina. — „Kaj ti je, deklic?" vprašajo oče, ki pridejo zraven. „Glejte, kako hudo je napadlo mojej sestrici," pravi deček: „tii v gozdu sva nabirala jagode, in naenkrat je zbolela ta revica, pravi, da jej je neznano vroče, da jo nekaj v vratu davi in jej sapo zapira." „Bog vari, pa ne, ko bi bila deklica kaj strupenega snedla!" pravijo oče, in gledajo okoli sebe. „To je, da je snedla nekaj črešenj, ki je je nabrala na rastlini, ki je tam le v dolini." Oče vidijo, da je tam velika strupena volčja črešnja, in sedaj dobro vedò, kaj je deklici. Hitro utergajo na tleh eno bilko, ter rečejo deklici, da naj usta odprè, da jej bodo pomagali, če bo mogoče. Deklica odprè usta, in oče jej z bilko tako dolgo zgačejo nebesne čutnice, da začne bljuvati in strup iz sebe metati. Ko deklici nekoliko odleže, jo oče zadenejo na štupo-ramo, in jo nesejo nazaj v vas, v hišo k njenim staršem. K'sreči je bil ravno tisti čas zdravnik v vasi pri nekem bolniku. Hitro pošljejo po-nj, in tako ubogej deklici še o pravem času pomagajo, da jej je bolje. — Oče in Janezek gresta potem zopet nazaj v gozd po svojem delu, in med tem se tako le pogovarjata: Janezek. „Kaj pa bi se bilo z ubogo deklico zgodilo, ko bi midva ne bila prišla po naklučbi zraven?" Oče. „Težko bi bilo drugače, da bi deklica mogla umreti, ker vidil si, da jej je kri že hudo tiščala v glavo, in ko bi jej bila pritisnila v možgane, bi jo bila vso omamila; v vratu bi jo bilo vedno bolj davilo, medlevice bi jo bile napadale in potem bi bila umerla v groznih bolečinah." Janezek. „To je vendar prav, da sva jo dobila in staršem izročila!" Oče. „Se vé da je to prav; toda midva nisva več storila, nego svojo dolžnost, da sva svojemu bližnjemu v potrebi pomagala. Bog je tako naredil, da sva ravno midva še o pravem času deklico dobila in jo rešila. Hvala bodi Bogu za to!" Janezek. „Kaj pa ima ta črešnja tako strupenega v sebi?" Oče. „Ta jagoda je napolnjena z nekim rudečim sokom, ki je zelò zelò strupen. Temu strupu pravijo učeni „Atropium" in tej rastlini pravijo „Atropa Belladonna." „Belladonna" se po laški pravi „lepa žena", ker na Laškem gizdave ženske iz te rasline rade napravljajo neko rudečilo, s katerim se barvajo, pa jim tudi včasih kožo razjeda." Janezek. „Rad bi vidil to rastlino, in jo dobro poznal." Oče. „Počakaj, kedar dokončam delo, bova pogledala v gozdu po njej, vém, da ni daleč od tukaj." Preden gresta domu, peljejo tedaj oče Janezka v neko močvirno dolino, in tù dobé in mu pokažejo nevarno volčjo črešnjo, in mu razlagajo: „Vidiš jo volčjo črešnjo! Le poglej, kako ima debelo in valjasto razraščeno korenino in kvišku stoječe 3-6 čevljev visoke, pri verhu rogovilaste veje, ki so kocinaste, kakor vsi njeni zelnati. deli. Peceljnati špičasto-jajčasti, celo-robi listi stoje spremenjavno, na najzgornjih vejah pa po dva in dva vkup. Glej, zgoraj še cveté v umazano-rujavem cvetji ; spodaj na posamnih vejicah pa so že na pol zrele zelene in rudeče črešnjice, ki so zelò podobne višnjam, katere nevedoče večkrat zapeljejo, da menijo, da so to drobne črešnje ; toda volčje črešnje se od pravih črešenj največ v tem ločijo, da ima ta sad pod seboj vedno čašo; prava črešnja pa pod seboj nima nič, še celò zelenih listkov ne. Tudi imajo prave črešnje daljši repek, imajo v sebi koščico, in nikoli ne rastejo na tako nizkih rastlinah. — Le sam jo še dobro poglej, in povej mi, kako se še strupena črešnja razločuje od prave črešnje!" Janezek. „Črešnja cveté belo, volčja črešnja pa ne. Tudi črešenj zraste po več vkup da si ž njimi delamo uhane, volčje črešnje pa posamno visé na steblu. Tudi liste ima volčja črešnja drugačne kakor prava črešnja." Oče. „Sedaj boš to strupeno rastlino dobro poznal in se je varoval, da ne boš storil tako, kakor uboga deklica, ki je zavoljo te črešnje tako hudo zbolela." Janezek. „Pa čemu rastejo te nevarne rastline med drugimi dobrimi rastlinami, ali samo zato, da se jih mora človek ogibati?" Oče. „Ni tako, kakor ti misliš, ljubi moj. Več reči na svetu se nam zdi, da so nepotrebne in škodljive, pa to je vse drugače. Ravno pri nevarnih in škodljivih rečeh se je človek že veliko veliko naučil. Neki moder mož je hude reči imenoval celò blagoslov za človeka, akoravno je to tako, kakor v grenkej lupini sladko jederce. Dobro si zapomni, da tudi strupene rastline in tudi nevarna volčja črešnja mnogo koristi. Človek nikoli ne sme biti tako ošaben, ker je gospodar vseh reči na zemlji, da so zato vse reči le samo zanj na svetu. Videl sem že, da ovce in pregici radi žr<5 liste volčje črešnje, in jim kar nič ne škodujejo. Nevednemu človeku ta rastlina škoduje, učenim in modrim ljudem pa daje mnogo dobička. Korenine in liste te rastline imajo zdravniki v majhnej meri za dobra zdravila, in so ž njimi že mnogo, mnogo bolnikom prav dobro pomagali in jim marsiktere strašne in nevarne bolezni za vselej odpravili. S to rastlino ozdravljajo največ po-kažene čutnice, kerč, mnoge bolezni na duhu, steklino, zadusljiv kašelj, terganje po udih in mnogo vnanjih oteklin in drugih bolezni. — Vidiš, kako Bog v tej strupenej rastlini hrani človeku mnogo dobrot, ako je le zna in hoče rabiti!" Na svetu vsaka stvar Je ljubi božji dar. A. P. Razne stvari. Drobtina. (Danes tebi —jutri meni.) Neki krojač, ki je stanoval v mestu S. — poleg ceste, po kterej so vozili merliče na pokopališče, imel je v svojej delavnici zraven sebe ilovnat lonec na vervi obešen. Kedarkoli so kakega merliča na pokopališče nesli, vselej je vergei kamenček v persteno posodo. Konec vsacega meseca je preštel kamenčeke, da je zvedil, koliko ljudi je pretečeni mesec umerlo. Smert se ve da tudi njemu ni prizanesla. Nekega dné vpraša človek, ki o ravnanji krojača sicer nič vedel ni, pa je vidil delavnico zaperto, kje da je krojač. Sosed rajncega mu odgovori: „Krojač je padel v lonec ravno tako, kakor drugi." Gostač. Kratkočasnica. * (Prevejan učitelj.) V nekem kraji je učitelj kaznoval otroka, kakor je zaslužil. Na to pridere to-gotna mati, ki je svojega sinčeka čez vse ljubila med učenjem v šolo in začne učitelja zmerjati, da je bilo joj. Učitelj je v zadregi in spoznä, da nesramnej ženi se ne bo dalo z lepa dopovedati. Da bi se rešil sitne matere, zapové nagloma vsem učencem, da naj za njim izrekajo : „Enkrat eden je eden, dvakrat dve je štiri itd." Učenci vsi z močnim glasom povzemajo, a žena se jezi in ropota. Otroci še bolj kričijo, in učitelju se veselja serce smeje, da jo je tako dobro zadel. Ker žena vidi, da nič ne opravi, zapusti osramotena šolo in učitelj je rešen sitne babure. To zdravilo bi se znalo v enakih okol-ščinah tudi kje drugod vporabiti. L. H. Rešitev skakalnice, zabavne in številnih nalog in uganjka zastavice v I. listu „Verteca". Rešitev skakalnice: Kar zemlja blagega sadü rodi. Kar žlahtnega v naročji svojem krije, Kar milega izvira 'z nje moči, — Vse človek sam, nje ljubček, naj užije. Človeku dozorelo je drevó, In njemu vklanja polno se klasovje, In pridne čbelice le zanj beró, Njegov je sad, je zernje in satovje. Tud' nizki mali le njemu zeleni, V radost njegovo rožice cvetejo, ln če zakladov skritih poželi, V naročji maternem se mu odprejo. Skakalnico so prav rešile: Gospodičini Mat. Tomšič v Trebnem in Zofija Hariak v Ceniomlji. Škrlj, Jernej Jernej Rešitev zabavne naloge: (Glej podobo križa). To nalogo so prav rešili: Gosp. M. Šterban. organist v Zavodili; Burn ik in I'luiiavski v Redolici: L. DrzečnikvRi-beneinaStaj. ; F. G drena č v Pulzgavi; Fr. S. Orešek, kp. pom.vLjublj.; M. Kovšca. 11-čitelj v Selc. ; .T. Kožlin v Bilj.; J. Ceš-liovar, dijak v Ljub.: J. San-cin. učenec v __Dolini ; Dav. dijak v Ljublj.; gospa M. Sajé v Št. i ; gospodičini : Ivana Andolšek v Št. i; Katina Prešem v Ljubljani. Rešitev številnih nalog: Nal. I. Odg. 36 koz. Nal. II. Na lov so šli : Déd, oče in sin (vnuk) ; tedaj 2 očeta — 2 sina, skupaj pa le trije. Nal. III. Voli po 5 gl. tedaj 19 volov, Krave „ 1 „ „ 1 krava, Ovce „ 5 kr. „ 80 ovac. V vsem skupaj 100 glav. Prav so je rešili : Gosp. Jos. Kastelic v Materiji; Fr. Heržič, učitelj na Vuki v Slavoniji; M. Kovšca, učitelj v Selcih; N. Stanonik, učitelj v Staremtergu pri Poljanah ; Fr. S. Orešek, kup. pom. v Ljublj.; L. Dr-zečnik v Ribenci na Staj. ; M. Šterban, v Zavedni; J. Strehovec, učitelj v Studenem ; J. Kožlin v Biljani ; Dav. Škrlj, dijak v Ljub.; Ig. Borštnik, učenec v Ljublj, ; i. Cešnovar, dijak v Ljubljani; A Gutnik, Vižmarje; J. Kremžar, dijak v Ljubljani; J. Sanein v Dolini (le I. II.); J. Vogrič, učitelj v Kanali (III.); J. Ukinar, učitelj v Mošnjah (I. II.); A. Bezenšek, dijak v 'Celji (I. IL); A. Mabkovee, dijak v Ljublj. Gospodičini: Mat. Tomšič v Trebnem ; Ljuboslava Pivec v Ribenci na Štajerskem. Uganjka zastavice: VERTEC. Imena reševalcev zastavice v prihodnjem listu Verteca. zdaj nam ni bilo mogoče zavoljo premajhnega prostora. L istn ica. Čitalnica v Rojani : Polletno naročnino prejeli ; 5 kr.je bilo preveč, imate je k dobremu za drugo polletje. — Gosp. T. Š. pri sv. L. na Staj.: VaS prijazni listek nam je mnogo vesolja napravil ; ža-libog, daje res tako, kakor nam pišete. Pesmica se sčasoma porabi. Serčen pozdrav tako verlemu narodnjaku! — M. V. v K. : Prosimo večkrat kaj iz Vašega spretnega peresa. Da ste nam zdravi in veseli ! — S. P. naB. : Ravno začetniki se morajo vaditi pisati; torej večkrat kaj. — Fr. II. na Vnki v SI. : Prosimo, da nam pošljete prej tudi odgonetko, preden natisnemo Vaso štev. nal. Da ste nam zdravit — A. B. v C.: Ni bilo mogoče. Kmalu enkrat pismeno. — J. St. v St. : Pride na versto. — Nekterim drugim gg. pisateljem : Nismo mogli za zdaj še vsega pregledati, torej poterp-ljenje. Kar je dobrega in zanimivega, pride gotovo vse na versto. Vsem čast. gg. naročnikom! Da „Vertec" ni mogel o pravem času na svitlo, kriva je moja dolga in za življenje zelò nevarna bolezen. Ves mesec januarja mi ni bilo mogoče najmanjše reči v roke vzeti. — Dobri Bog pa mi je zopet ljubo zdravje podelil in tako bo v prihodnjo zopet vse v najlepšem redu. Toliko v pojašnjenje posebno tistim, ki so 2. štev. „Vertec a" že reklamirali. Ivan Tomšič. Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.