Govor gospe ničle
do svojih hčer 1, 2, 3, 4, 5, O, 7, 8, 9, pred poluočjo iiovej;;a leta 1801.
Spisal E. Nožarjev.
Predrage hčere! Globoko za g:ore 8e je 8olnce utopilo, nad kteriiiii se je zlata zarja večerna nočni tamnoti umaknila, ki zaspano obličje utrudene zemlje 8 svojim černim valom ua debelo že pokriva , ko polnočna ura teče. Pač važna noč! v tej namreč ima nastopiti množim narodom nova časova doba — novo leto, ki je v življenju človeškem tolike zanimivosti, z;2:odovinarjem podla«:a skoraj iiesteviluih do^odb; se važnisa pa je, preljube, za nas, ker vam je znano, da zbora nocojsne^a v teh zračnih višavah namen je, mojo enoletno vlado na pervi najnižji stopnji — samic zaporedoma vsaki izmed vas od perve do zadnje na eoo leto izročiti, najpervo pa enojko vpeljati. Prej ko pa to delo prevzamem, vas hočem bolj imenitnih lastnont dosedanjih vpeljav v kratkem opomniti, dasiravno jih pri vsaki izročitvi čujete, in sem uverjena, da ni vaša navada, jih kvariti, ampak ponovim jih, da svoje vladarstveno dolžnosti spolnem. Vseh vas devet mojih hčer prizna predništvo svoji inajki, meni ničli, ki sem bila že, preden je moj j!::o8podar orjaške tečaje zeme'jskes:a krogca postavil , ravno s tem vaše bitje za«:otoviI in ffa meni podver^el, in ki bom še po razderitvi te;^a orjaške/ja krog-a. Veljava moja pa obstoji le z vami vred, ako vas na svojo levo si postavljam; na vasi desni pa z;s:ubim vso svojo vrednost, le v decimalnih računih popolnoma ne. Zato sama nisem imela veljave pred začetkom sveta, sania je nimam sedaj, in je ne bom imela po sodnem dnevu. Vidite tudi, da to »govorim v arabsko nošo oblečena, v kteri ste tudi ve; številke v <iru//ih oblekah, kot rimske, ki se tudi kmečke zovejo, ker jih pri-prosti kmetje za pisavo domačih računov rabijo, g:erške, hebrejske^ armenske, malabarske, rusovske, ki jih vse le vede poznajo, so silo redke, neukretne skoro v slehernem ozira javnega življenja, in nekakošno u^asujejo; me v arabski obleki pa imamo vedno toliko Ijubljencov, da kar se sploh piše s številkami in g^ovori o njih, se piše in niisii v naši arabski obliki, ker smo ljudstvom najljubše, za pisave, računstva najbolj ročne in za vsako rabo najpriprav-niše; oblika ima nekaj visoce^a, mo^s^očne^a, nekaj žlah-ne;g:a, kraljevega na sebi; že za te^a del se spodobi in je pravično, da v tej g:usposki obleki ljudstvom čas vladamo. Tudi v uazočem zboru, dra^s^e hčerke moje, smo viditi le v moji arabski obliki, iz ktere ste ve se razvile, da v nji z mano vred narodom čas vladujete od pričetka do razpada sveta. Vlada ta pa obstoji iz raznih stopinj. V stari zavezi 80 bilo štiri vladne stopnje: perva najnižja stopnja samic ali enoletij, druga desetič ali desetletij, tretja stotic ali stoletij, četerta tisučletij.
Pri stvaritvi sveta ste jele na pervi stopnji čas vladati, 10 ste vladavale do četerte stopnje od 1 do 4000, to je, do Kristusovega rojstva; prebrisani svet je pa to obernil ter 4000 v Adamovo prioetje in 1 v Kristusovo rojstvo postavil (pogleda na zlati časomir, ki ji ob strani z biseri Id srebrom tkanega pasii na leskeči verižici visi); ali čas ne pripušča te vpeljave stare zaveze posebej priobčiti, že zlasti, ker se ujemajo s temi nove zaveze, o kteri vpeljavi vam mislim govoriti.
Najpervo nekaj občnega.
Ker razuu moje in vaših oblik ni v številkah druzih oblik, ljudstvo je pa večkrat mnogo mnoiro številk rabiti primorano, bi mu ne moglo nas deset skoro nikdar ustreči; toda vsaka izmed nas ima toliko sebi od nog d<» fflave popolnoma podobnih namestnic, kolikor jih ie potrebuje, ker se včasih tako nanese, da ima ravno tista izmed nas na več stopnjah ob enem vladati in tadaj svojo namestovavko na dotično mesto postavi; pozneje boste to iagleje spreumele. Kar mene tiče,   tudi   vladam   čas   na   raznih stopnjah;   na
vaši desni 8perveo:a, ko novo ntopnjo nastopite, da vam novinkaoj marsikaj svetujem, in sicer deseti del časa vaše stopnje; celi ostali čas vlade na tej — prej moji — stopnji so vam pa vaše namestnice zaporedoma tovaršice na tej manjši stopnji, iz ktere sem se jaz jim umaknila. Zdaj pa posamno.
Ko se je stara zaveza h koncu približevala, je vladala pojemljajoča enojka  1 ;  po rojstvu Kristovem je pojemljajoča enojka stare zaveze   ugasnila,   in   na   njeno   mesto sem jaz ničla   za   nekaj mi^rljejev kot  časna mejnica   stare   in   nove zaveze stopila,  da  sede  na  kraljevem  prestolu  novozavezno vladarstvo čez   časne   tekove vam,   svojim  hčeram,   iznova naj  nižje   stopnje   enoletij   vsaki   na   eno leto izročim,   najpervo enojki  1.   Ko se zagerne slednja  noč enojkine vlade, pomazilim v polnočnem shodu dvojko 2  za enoletno   vladarico   samic,   čez   leto   ravno   tako   trojko 3,   in   sopet   nad letom   četerto   4,   potem   petico   5,   za   to šestico  6,   dalje sedmico  7,   potlej osmico 8   in   v  posled devetico 9.    Zdaj bi imele ve zopet verstama po enoletno vlado nastopiti enako dnevom  v tednu;   al da si tudi sleherni dan  sopet enacega rodi,   se dan   za dnevom  verti,   se   tudi tedni   na vsacih  7 dni množijo;   in   kot   tekočega   časa   kolesa   med  vertenjem krog lastne osi tudi dalje vedno od  preteklosti in sedanjosti v neizmerni  prostor neznane   prihodnosti   se  vertijo,   vedno daljše znane brazde za sabo puščajo:  tako je vam  prirojeno, se v vladarstvu od samic na desetice, od tod na stoletja itd. vedno dalje  pomikati in sled samic,   ko ste  na drugi,   sled desetič in samic, ko ste na tretji vladovavni stopnji ... za seboj  puščati.    Ako se toraj s časom dalje na drugo ,  poz-neji   tretjo   . .  .   stopnjo   pomikujete,    se   morajo   preorane braz<}e samic, desetič . . . vedno za vami znati, brez kterih se ne da dokazati, da ste so kadaj le količkaj  iz mesta ganile.    V^sled tega izročim  po  p-driočnern shodu  leta 9 enojki stopnjo <)esetlc  10,  kjer ostane  deset let;   me vse se  bomo med tem časom na   stopnji   samic   zverstile,   na ktero   naj-perva sama za deseti del  časa   njene vlade,   to je,  za  eno leto stnpioi,   da  bom  v desetletni vladi sperva še neskušeui enojki s svojim svetom pri  roci.    Čez leto izročim enoletno vlado,   ker   ima enojka že desetletno,   njeni namestnici  11, potem dvojki 12, nad letom trojki 13, vsem zaporedoma do devetice   19;   enojkina   desetletna   vlada  je   pri   kraji,   tudi samice  so   se   vse   zverstile zraven   nje;   izvoljena  je toraj dvojka 20   za desetletje,   h kteri pervo   leto  jaz   pristopim, potem enojka 21,   po tej namestnica dvojkina 22,   čez leto trojka 23, .... na zadnje devetica 29; dvojki sledi zdajci trojka z mano ob desni 30; samice se v vladi vsacih deset let  enkrat   spremenijo,   in   na   stopnji   desetletne   vlade   se dvignejo za določenim časom četerka 40, petica 50, sestica 60,   sedmica  70,   osmica 80   in   devetica 90;   slednje   leto spremlja devetico na   pervi   stopnji nje namestnica 99.    Ko se polnočna ura zadnjega   dne   tega   leta   približa,   sklicem zbor,   vam razložim dosedanje vpeljave v vladarstvu, kako ste sčasoma vse stopnje desetletij  vladale, da je zdaj  treba nove stopnje — namreč stoletij   nastopiti,  ob enem  pa tudi stopnje   enoletij   in desetletij   po omenjenem  redu.   Obernem se k enojki in jo spremim  do tretje   stopnje  100,   na kteri bo gospodovala sto   let;   sama   pa   ostanem   na   njeni   desni deseti del stoletja,   to je,   deset let ko pomočnica v tej ali uni sili  in stiski;   na enoletno stopnjo si  pa postavim svojo namestnico,   za ktero se ve,   drage hčerke,   vse v devetih letih  poredoma   nasnestujete;   ob desetem   letu   odstopim   od stoletne   enojke   na desetletni   stopnji,   ter   ji   pripeljem   za desetletno tovaršico   njeno   namestnico  110,   sopet   ob   letu dvojko 120,   trojko  130 ....  190;   samice   se pri  vsacem desetletju lazverlijo,   potem   tudi  pri zadnji  desetici   190, h kteri  čez  osem  let zadnje   samice namestnica  9  pristopi zzz 199.    Desetice in samice   so svoje  mesta  v sto letih  popolnoma dovladale,   kakor   enojka svoje stoletje,   na   ktero se vsled zbora zadnje nori  leta  199 vsede dvojka 200,   desetice in   samice   se   nanieistujejo   kot   prej;   čez   sto  let ven-
««1. 1*
-----    409   -----
camo v slovesnem zboru trojko za kraljico stoletno 300; sopet cez sto let četerko 400, čez ravno toliko časa pe-tico 500, pa tako dalje seatico 600, setloiico 700, potem usmico 800, vposled devetico 900. V devet in devetdej^etem letu rttot.ce 9 ur 999 se približa sopet zadnja noč njene«:a stoletne;2:a kraljestva , ki ^a je zadnja izmed nas vladala. O prazničfiem zboru va^, dra^e hčere moje, vseh dosedanjih vlad opomnim, da ste namreč že vjse Jia tretji stopnji izvladale, da je treba sedaj tisočletno vlado če ter te stopnje pričeti, kamor sperva enojko 1 slovesjjo vpeljem; kjer je pa v prejsnem letu devetica s svojicna namestnicama vred tretjo, drug:o in pervo stopnjo vladala, pridejo na njeno dosedanje mesto samic in desetič moji namestnici, sama pa na tretjo stopnjo stoletij, kjer ostanem deseti del enojkine vlade, to je, sto let tej za svetovavko; na stopnji desetletij in enoletij se pa ve verslite kot do zdaj. Po takem razdelku   dobimo   1000,   nad   letom   1001,   čez   devet   let
1010, čez deset let 1020.....1090,  čez deset let 1099;
ko to leto mine, je moje stoletne vlade kraj; izročim jo namestni cnojki 1100, čez sto let dvojki 1200, za sto let trojki 1300 .... 1800; do dandanas nimam višjih stoletij, zarad te^a ostanemo zdaj pri stoletni vladi osmerke ; stopnji desetič in samic se ravnate po z^orej razloženem redu, ter imamo 1801 . . . 1810, 1820, . . 1850. Zadajo polnoč lanskega leta 1859 sem v našem zboru sesterko 6 na stopnjo deset letno povzdi^jjnila in ji iz pučetka sama na desno pristopila, ker je bila se nezvedena in tudi ljudstva ee niso bile na-njo vajene; zato jim je mnos^okrat roka petico namesti sesterke nehote pisala, in več enaclh zmotnjav se je zgodilo (urno poo:leda na časomer, — manjka le^se 4 minute do polnoči),  pa  ne ute«:nem jih  vam  priobčevati.
(Konec prihodnjič.)
-----    410   ------
416
Govor gospe ničle
do svojih hčer 1,2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, pred] polnočjo novega leta 1861.
Spisal E. Nožarjev. (Konec.)
Sedaj pa, ljubeznjive moje, se skončuje moja enoletna vlada; le malo trenutljejev imamo še, ki so letošnjemu — nocojšnemu zboru namenjeni. Čeravno se ob letu v prihodnjem zboru zopet vidimo, jaz vendar deset let ne bom javno vladala, ker bom svojo stopnjo enoletij vam poredoma izročila. V strinjanju dveh desetletij pa se spodobi, da se nekoliko na njuuine okoliščine ozremo!
Prejšnje desetletje bila vam je prednica petica 5 ; zlasti njeno skončevanje nam je vsem neugodne homatijske do-godleje donasalo, in lejte, sedanje desetletje prednice 6 jih kar neprestano nadaljuje — zavoljo tega mi že danes serce otožno in nepokojuo bije, postaja mi britko in milo, ko se ozrem na leta pretekle,   in   vidim  v toliki razdraženosti,   v
tolicem nemiru vsakdanjih homatij in brezbožnih strast ljudstva, vladarje zakopane, ko vidim že toliko uedolžnc kervi po izdajstvu in hiuavstvu prelite, toliko sebičnosti, na videz gladijočih, zmernih, v resnici pa praskajočih, grab-Ijivih pohlepuežev in hudovoljcov, toliko uevarnega in tolikanj nalezljivega duha med ljudstvi raztresenega, vzrok in korenina tolikanj hudih in nevarnih nasledkov. Narod vzdi-guje se zoper narod, deržava kuje deržavi na skrivnem silne spone spodkopljivega in spodjedljivega življa; — kouec vsega nesrečnega početja tega, ako v tej meri od prečud-nega duha oslepljeni narodi si zmešano pot vsakdanjo v veduo globokeje zmešnjave in strasti nadaljujejo, — se mi z osodo imenitnih starih narodov enačiti dozdeva. Pod to prednico pridejo gotovo nenavadni dnevi ; se težke megle pripodi vihar, čigar blisk se od  dalječ za čas da viditi.
Sicer početja take ne izvirajo od vas, in se ne zatekajo v vas, pa vendar, zaznamnjati jih, upirajo se ljudstva in zgodovina na čas vaše vlade, kot stavi brodnik sred silovitega morja, oziraje se na iglo jekleno in zvezde ncpo-mične teku svojega parobroda neobhodno podlago. Pa (ozre se na časomer, kjer manjkate še 2 minuti) ker čas urno dalje hiti, dostavijo sploh h koncu svojo nestransko željo, da bi, ako so že čemi viharni oblači tako nastavljeni, da se ne dajo s pogubonosno strelo vred odpoditi, da bi ta s svojim požigavnim in končavnim udarcom na brezbožno stran černotnih oblakov švignila ter urno zopet ljudstva in kraljestva pomirila , da bi zopet čversto se razvijala po daljnem svetu ponosna zastava blazega miru in sprave; kajti le s tem pogojem se zopet vse oživi in verlo napreduje: mirne ljudstva se izobražujejo in povzdigujejo na zaporedne vikše stopnje hasljive omike; razcvetajo se učenosti in vede, umetnija in obertnija; oživi se zopet kupčija med raznimi narodi io daljnimi svetovi; krepi se rokodelstvo in  poljodelstvo.
Vse se veselo trudi in poganja za blagor svojih, za omiko domovine, in blagostanje in mogočnost svojega vladarja, — ako blaga zastava zelene oljke med narodi vzajemno veje. Al do sedaj se preblagi mir pogreša, vse blago in človeštvu dobro in koristno žuga iz teka hirajoče vsakdanjosti razpasti; — kaj pa nam prihodnost prinese, pod zdanjo enoletno vlado nihče ne ve ; kajti v bukve prihodnosti gledati tudi nam ni dano! (Na časomeru ob bliščečem pasu gospe ničle manjka še 1   minute do polnoči.)
Preljube hčerke! Kmali bo s široke line visocih zvonikov kladvo po tarnal daljavi ljudstvom naznanilo z glasnim udarcom uro polnočno, — konec starega in pričetek novega leta, — premen naše enoletne vlado. Le malo trenutljejev ima še obstati moja vlada samic ob desni strani desetletne vlade šesterkine , potem pa izročim v letošnjem zboru namestni enojki svojo sedanjo stopnjo. Ker se govor že razteka in ima polnoči vsaki čas biti, stopim s prestola, ob čigar snožju govor moj poslušate. (Mogočno se vzdigne ter veličastno koraka v prebliščeči obleki po čez in čez z najžiahnejim beršunom popetih stopnicah prestolovih k svojim cvetečim hčeram, ki se ji spoštljivo priklonijo in jo obstopijo. Izmed njih postavi enojko 1 na tisočletno, osmerko 8 na stoletno, šesterko 6 na desetletno, in enojko 1 namestnico na svojo dosedanjo stopnjo. Zadnji položi, — ko ravno polnoči bije, — svoj prelepi svetli venec slovesno na glavo ter nadaljuje:) Odstopim ti pervi, premila hčerka enojka, slavno vlado samično ob desni šesterkini, ter ti ovijem visoko čelo s svetlim vencom, v kterega so opletene iskrene želje vseh nas in vseh narodov, da bi jim tvoja enoletna vlada srečo in blagostanje donašala, da bi bilo ravnokar pričeto leto mirno, zdravo in koristno narodom na vse strani, da bi vsi narodi v omiki, umetnijah in vsakoršnih vednostih napredovaje cveteli; da bi sploh svetu boljša, veselejša, mirneja in srečnejša doba jela se že kedaj zariti; sicer se ne da vse hipoma zgoditi in doveršiti, kajti vsakdanji tek dandauašnje dobe,   omike,   nravja,   zaupa,   pravice, pošte-
417
nosti je tolikauj na napčne poti tolikanj ohlajene in hojene, da se ne more kar v hipu razvajeni svet na pervutni, srečni, resnično pravi kolovoz napeljati, ne tolikanj urno priljubljenih napčnih pot naravnati; al tudi pricetek se potresa, ki oaj bi ga že kedaj kobna osoda ljudstvom podala, ki si vzajemno vse dobro dan novega leta želijo. Toraj hitite drage štiri hčerke moje 1861 po silnem krogu sveta na vse strani ljudstvom v mnogo potrebne sfajališea; naj bi z vašim dohodom osoda pričetek pravega blagostanja in hasljivega spoznanja na razlegane, razdražene, s prečudnim duhom oslepljene ljudstva rosila, in se jim zopet veselejša in mirnejša zarija svitati jela!          (Ko dokonča slovesne te besede, se vzajemno poljubujejo, podajaje si roke, napeljevaje se iskrene pogovore med sabo pred ločitvijo — kar mi zanimivo gledišče sjajnega zbora žareč oblak zakrije; kajti akoravno sem se v oni dobi, pozvediti kaj o tem zboru, v zračne wregionestt bil povzdignil, se vendar preblizo nisem derznil iti, kjer bi mi ne bilo kar nič na poti. Na vse to me pa le veseli, da sem saj toliko v stanu, od tega zanimivega polnočnega zbora o spremenil leta po svoji slabi moči  kaj  malega naznaniti  predrazim  rojakom  svojim!)
Iz „Slov. Zabavnika.4*