DUHOV
AftO XV. - NUM. 246 JUNIO 1948
LA
N O
VIDA
Z I V L J
ESPIRITUAL
E N J E
LETO XV. - ŠTEV. 246 JUNIJ 1948
Balada o sinu in materi
(Iz ‘‘črne maše za pobite Slovence") Vstala je mati,
v sanjali zaslišala je jok sina: na šipo je potrkala mesečina — njegovi prsti, nekoč mesnati, zdaj — kost . . .
Vstala je mati, vstala, k oknu stopila — kaj bi sina se bala?
-Mesečina se je nagnila nad bližnji goftl — prst koščene roke pokaže pod jelke visoke —
Na njegov znak se dvigne okostnjak pri vrim korenin:
—	Sem tvoj sin.'
O, bojim se volkov . . .
Tu me dobiš---------
in je razpadel znova v znak.
-Mesečina je ugasnila v mrak.
Okno je zaprl piš.
—	Moj sin, moj sin,
kako naj te prinesem domov, ko pa sta vas in groblje plen sovražnikov? —
Vzela je pisano ruto, v kateri s proščenj nosila je lectarske srčke sinu — in preden je svetli dan v gozdu lastnll, bila je ob jelki in grebla g len, s solzami dvigala za kostjo kost, IKilagala v ruto svojo srčno skrivnost .
Ko je povezala ruto zakmašno — o, kot da zabila je sinu krsto!
1'ostavi se sama kot v dolgo vrsto, napravi križ, začne vero in očenai:
... ki težek križ nosi . . .
O Jezus in Kal var ja! ... —
Slika tiskana po izvirnem lesorezu akad. slikarke tiare tientčeve.
Visoko jo dvigne do Krlščevih nog kot v povzdigovanje — in solza ji pade na tla kot zvončka cingljanje . . .
—	Ni težka, ne more biti k pridu ... —
Puste jo. Starki se roka kot korale trese, kot da ves svet nese k cerkvenemu zidu — v grob.
Ob dedih izkoplje mu jamo s prsti, kost za kostjo izloži vanjo povesti, z blagoslovljeno vodd jih poškropi, povezne nanj trave šop —
in — v gozd se vrne po nove kosti . . .
Zvečer je že ves sin pod križ zagrebčn.
Nič več ji mesec ne hodi v sen.
Vsak dan pokleka na groba okvir, zgrbljena kot da je že v zemlji:
—	O Bog, daj sinu večni Mir!
Til meni ga ne jemlji! —
JEREMIJA KALIN
Ena prvih žrtev za boljšo bodočnost Je bil f FRANCE HLADNIK, ubit 12. junija od Italijanov, ker so ga komunisti denunciralt. da je komunist in da skriva orožje.
Maša zanj bo na Avellanedi 13. maja ob 10. uri.
Iskrena zahvala vsem, kateri ste prihiteli na obletno mašo zn našo mater nri sv. Rozi 14. maja.
" . .'ig-yggtr:	mb—i—■
Agradecemos todas las expresiones de con-ilolencia recibldos con motlvo del sčptlme aniversario de nucstra madre.
in gre k pogrebu lastnega sina . . .
stopa čez jaso —• o, mokra v solzni rosi —
(nekje srna zajoka in zbeži plašno) — zadeva se ob šope obpotnega pelina —
(bogomoljka gre čez pot in z rokami češčenemarije odgovarja) — spušča se navzdol po grapastem žlebu —
(zajček se ustavi pobožno na begu) —
o, s krsto stopa kot da na Brezje nosi romarsko brašno-----------
. . težka pot — o, naj počine ob Razpelu pred vasjo:
—	Moj sine, moj sine . . .
Kako budöl . . . —
Prav tedaj pa zavijejo ta* okrog v patrulji Italijanje:
—	Hejl Culo odpreti! —,
—	O Jezus svetit —
El mes de junio es de triste memoria para los eslovenos por eso se dediča a las vlctlmas de los terrorlsmos de la iiltima guerra, que totalizan časi el 10 % de las vidas eslovenas. Primero el furor pardo, luego el negro y finalmente de todos el mas sangninarlo, el comunismo, que asesind en la primera semana de junio de 1045 imos 12.000 de los mejores liijos eslovenos.
Los emlgrantes refugiados eslovenos, disperses por Europa y America latina reimen el dia 1 de junio sus plegarias para la pez del mundo y el descanso eterno de los desaparecldos.
Prvega junija se novoprišli Slovenci spominjajo smrti vseli številnih Slovencev, ki so padli pobiti v tej drugi svetovni vojni bodisi od okupatorjev bodisi v bratomorni revoluciji. Vsem tem je pesnik Jeremija Kalin v taborišču v Italiji napisal veliko pesnitev ‘‘črna maša za pobite Slovence", katere nekaj odlomkov je že bilo objavljenih. Naš list se spominja teh padlih Slovencev s prlobčitvijo še neobjavljenega odlomka ‘‘Balada o sinu in materi", za razumevanje katere pa je treba vedeti, da je sin padel, odpeljan v gozd po partizanih, da pa so v vaseh bili tedaj Italijani, ki so strogo nadzirali vsak prehod preko vaške meje, in prav tako tudi prihod v vas. Na tej osnovi je napisana pričujoča pesem.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez.
Telefon 48 - 3361 (48 - 0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer.
Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413 Naročnina 5.— $ letno.
CERKVENI VESTNIK
30. MAJA: Maša pri Sv. Rozi ob 13. uri za starše Jožef in Marija Humar. Na Avellanedi in na Caballito ob 10. uri v d. n. Popoldne shod v Lurdu. Začetek ob 15.30 uri.
0. JUN.: Maša pri Sv. Rozi ob 13. uri za -j- Jožef Rožič. Na Avellanedi za -j- starše Ane Gašpar ob 10. uri. Na Caballito v d. n. ob 10. uri. Molitve na Paternalu in shod Bratovščine.
13. JUN.: Maša pri Sv. Rozi ob 13. uri za -J- Anton Strehar, obl.
Ob 10. uri na Avellanedi za -J- Frane Hladnik, obl. Na Caballito v d. n. Molitve na Caballito.
30. JUN.: Maša pri Sv. Rozi ob 13. url za -j- starše Rijavce. Ob 10. uri na Avellanedi in na Cabai-lito v d. n. Molitve na Avellanedi in shod Bratovščine.
27. JUN.: Na Avellanedi in na Caballito v d. n. ob 10. url.
Molitve na Caballito.
28. JUN.: Zapovedan post od mesa.
30. JUN.:	Zapovedan praznik
Sv. Petra in Pavla.
Maša pri Sv. Rozi za -j- dr. Viktor Kjuder ob 12. uri. Na Caballito ob 10. uri v d. n.
SVETO REŠNJE TELO, 27. maja, je zapovedan praznik. Ta dan popoldne ob 15, uri se vrši slovesna telovska procesija na Plaza de Majo, h kateri so povabljeni vsi verniki, da izkažejo javno čast Jezusu v Sveti Hostiji.
SLOVENSKA SLUŽBA BOŽJA JE REDNO:
. NA AVELLANEDI, Manuel Este vez 030, maša vsako nedeljo ob 10. uri. Popoldanske molitve vselej na tretjo nedeljo v mesecu.
NA CABALLITO (Rlvadavia 5652), maša vsako nedeljo in praznik ob 10. uri. Molitve vsako drugo, četrto in peto nedeljo in zapovedan praznik ob 10.
NA PATERNALU (pri sestrah, Paz Soldan 4924), maša ob nedeljah ob 7. uri, ob praznikih ob 10. uri. Molitve vsako prvo nedeljo v mesecu.
Ob priliki, ko je služba božja v katerem navevlenih mest in pri Sv. Rozi za mašo ob 12. uri, se morejo naročiti sv. maše.
Službo božjo na Caballito vrši stalno č. g. Anton Oreliar, ki živi kot kaplan pri Sv. Juliji.
Na Avellanedi ima običajno sv. mašo č. g. Janez Hladnik, ki ima nato -v. mašo še pri Sv. Rozi ob 12. uri.
POPOLDANSKA SLUŽBA BOŽJA se bo vršila na različnih krajih, tako da bo dana povsod prilika, da se ljudje zberejo k skupni molitvi. . Rojaki ste toplo povabljeni, da se k tej molitvi zbirate.
KRŠČENA JE BILA MARIJA MILENA ZAKRAJŠEK na Avellanedi.
POROČILI SO SE:	V Rosariju
FRANCKA KRAPEŽ iz Dol. Otlice in ANGEL VEZZANI. Tu pri sv. Juliji NEŽKA ČAMPA in KAREL FRIC, oba iz Ribnice. IM Sv. Rozi sta se vzela ANA ČASAR in JANČI CIPOT, oba iz Prekmurja.
CIEX ANOS DE LA “ESLOVENIA UNIDA”
El ano 1848 quedo caracterizado con el titulo de la “Primavera de los pue-blos europeos”. El milenario imperio de la Austrohungaria, eonglomerato de diez distintos nacionalidades, sintlo en ese ano nna gran sacudida, que aiiiincio la venida de nuevos tiernpos. Las ideas de la revolucion franeesa despertaron tam bi en a los pueblos austriacos que hasta entoces pacificamente vivian su-jetos a la dominacion del elemente ger-mano. Si bien los distintos pueblos afir-maban su caraeter propio desde siglos, anunciaron entonces en voz alta tam-bien sus reclamaciones politicas. En el ano 1818 se produ jo la revolucion en A7iena, cujos efectos han sido ini|>or-tantisimos para todo el imperio y por consiguiente tainbien para el pueblo esloveno.
La conciencia nacional eslovena e.xls-tia desde siempre, pero mientras la ad-ministraciön imperial mantenia igual-dad de derechos para todas las nacionalidades, los hijos de los diez pueblos distintos sentia el patrlotismo comiin de ser “austriacos” con gran fidelidad a la časa imjierial de los Habshurgos.
Pero el nacionalismo germano se im-ponfa demasiado como para no excitar la sensibllidad de otros pueblos de la mišma corona. Asi llego la revolucion del 1648.
Ia punta de lanza de la nueva orien-taclčn politica eslovena la formaron entonces los cstiidiantvs eslovenos en Mena, donde cursaban las distintas facul-tades universitarias los hijos de todas las regiones eslovenas. Asi se liallaron alli los representantes de los eslovenos de Carniola, Estiria, Goricia, Carintla, Trst e Istria que formularon el programa esloveno.
El dia 20 de abril se fundö la socie-dad "Eslovenia”. Al mismo tiempo se formaron otros centros de “Eslovenia" en todas las regiones eslovenas entre los cuales el mas activo era de G raz (Estiria) que reunič 11.000 firmas en un memorandum dirigido ai emperador exijiendo la “Eslovenia Unida”, lo que signiticaba: la uničn en una ‘‘Eslovenia" gründe de todas las regiones eslovenas, hasta entonces distribuida en distintas provincias austriacas en las cuales forma ban solo la minoriti, con excepciön de Carniola, que era la Anica provincia exclusixamente eslovena.
Con gran entusiasmo saludaron todos los eslovenos esta iniciativa j’ empezaroti la lucha para la realizacion del ideal: El reino de la “Eslovenia Unida" bajo la corona de los Habsburgos.
Pero a la vez que se puso en mareha el pueblo con sus reclamaciones legiti-mas, no quedo dormido el imperialismo germano, que hasta entonces logrč im-ponerse gracias a la divisa: “Dividir y dominar”.
Dado que la historia de la liumani-dad es tambien historia de la lucha jior Ins almas, si bien hay quienes no lo ad-miten, el ateismo, bajo el nombre del ‘‘liberalismo’ busco como disperser la uiianimiilail del pueblo y obtuvo resul-tados tan notables que entorpeciö la marciia con gran dano para el fiueblo
SHOD V LURDU
Vsako leto nas zbere tam Marija na zadnjo majniško nedeljo. Letos bomo pač prihiteli v obilnem številu, ker bodo stari redni romarji imeli priliko pozdraviti novodošle.
Začetek ob 15.30 uri v votlini po običajnem redu z nagovorom, procesijo in zaključkom v cerkvi.
LA VIDA B8PIBITUAL
Kevista mensual Direetor: P. Juan Hladnik
Pasco 431
T. A. 48 - 3361, 48 - 0095
Suscripcičn anual 5.— $.
No. Reg. Prop. Intelectual 332329
esloveno. Esa Situation se refleja cla-rameute en las palabras que pronuncič entonces el Padre Anton Martin Slomšek, en ese ano direetor espiritual en el Seminario Major de Celovec (Carintla), mas tarde obispo de Maribor, eseritor, poeta, insigne pröcer y santo esloveno. Asi hablo: “-Mirad, eslovenos: estainos en un puente. Salimos de lo antiguo y atravesando precipicos peligrosos mar-cliamos hacia tiernpos nuevos. Muchos caeran' mareados... V7eis muchos que os oirecen la mano, que antes os despre-ciaban o maldecian. Aliora se lisonjean y os adulan. ; Cuidado con quien dais confianza! Cuidado con los impostores... Mi pueblo esloveno: que te indujo a odiar los que siempre te lian que-rido, a los sacerdotes que han sido tus mas sinceros bienechores. itouo es que prestas credito a aquellosque ja-mas te hau hecho bien?... La gente duerme ebria de nuevas esperanzas mientras el enemigo siembra malas yerbas... La luz verdadera solo viene desde arriba y jam As de este mundo... Quien no tiene le, no tiene a Dios ni tampoco es, ni sera, vuestro amigo fiel”.
Si todo el pueblo hubiese seguido la palabra de ese gran guia, en aquella čpoca llegaria a hacerce realidad el grandiose programa esloveno, resurec-tado a mil anos desde que la Eslovenia independiente se amalgamö con el imperio universal centroeuropeo. Pero los intrigantes lograron entorpecer la mar-cha y prolongaron la lucha por la Eslovenia Unida hasta el ano 1918, cuando se derrumbo el Imperio Austrohungaro precisaniente porque no se adapto con tiempo a las justas exigencias de los pueblos.
El apo 1918 vio nacer al estado de los servios, croatos y eslovenos, al cual se denomino luego Vugoslavia (Eslavia del Sur). Pero la cruel injusticia de la paz de Versailles despedazö las tierras eslovenas, dando extensiones grandes a Italia y Austria y algo tambičn a Hun-gria. El programa esloveno de la “Eslovenia Unida” se vio crudamente burlado.
Llego otra conflagiacičn europea. Renacieron las esperanzas eslovenas. Pero otra vez nos vemos defraudados y esta vez el dolov es mas ainargo, porque el causante de la injusticia es el Impostor que con frase de “liberacičn" llevč al pueblo a la peor esclavitud que se vio jamAs. El comunismo prometič a los eslovenos el cielo en la tierra; justo por la fatal intervencičn de čl vemos otra vez despedazada a la Eslovenia, subyugada la mayoria de los eslovenos al comuiiismo judlo, traicio-nada la Trieste j- Goricia, perdida Ca-rintia y el ideal de la Eslovenia Unida y libre mas lejano que nunca.
Spet bomo spremili Marijo med glasnim petjem. Prinesite s seboj pesmarice. Tudi pevci, ne le ljudski, temveč tudi zborni in solisti, ste poklicani, da ta dan daste svoj glas Mariji na čast. Marija nam bo gotovo dala prav lep dan. toda biti ga moramo vredni! eno samo bratsko družino ža skupno delo, medsebojno pomoč in tudi skupno veselje.
ROMAR 1IC A MARIJA
Po Primorskem roma Marija, O Božiču je začela njena romarska pot v
Gorici od koder nadaljuje potovanje po brdih in Furlaniji. Samo do meje je šla njena pot, ker na drugi strani, po Vipavskem, Kobariškem, Tolminskem, Bovškem in pod samo Sveto Goro njen obisk ni bil dovoljen. Pa tudi po onih vaseh Primorske, kamor je prišla njena pot, je srečala dvojne obraze. Eni so ji postavljali mlaje, drugi so jih podirali; eni so se navduševali za slovesen sprejem, drugi so na moč odvajali ljudi, z grožnjami in namigavanji, zasmehovanjem in celo z dejanskimi nasilji, da bi Mariji njeno romanje zagrenili.
Toda narod je sprevidel in je Marijina pot bila povsod polna zmagoslavja. Tako še nadaljuje svojo pot Fatimska Marija.
Zmagala si Devica slavna, peklenski kači si strla glavo, tako je odmevalo v števerjanu, Štandrežu, Podgori, Sovodnjah in drugih vaseh. Zvočniki v zvonikih so se pridružili zvonovom in na glas oznanjali in jasno ljudem povedali, kje je danes najnevarnejši sovražnik prave sreče in dušnega zveličanja.
O ljuba Marija ižprosi nam to, da dušni sovražnik nas zmagal ne bo!
Vse stare in nove Marijine pesmi so izražale obnovljeno vero v mnogih srcih, ki je v njih že opešala.
Čudna so pota božja. Neumljiva so človeku, katerega vodi posvetna modrost, človek, ki živi samo za ta svet, morda včasih le še pogleda kako Marijino podobo, obišče znamenito Marijino svetišče, prebere lepo Marijino pesmico, se pozanima za kako čudežno ozdravljenje na Marijini božji poti, igra lepe skladbe posvečene Mariji, a te stvari gredo mimo njega prav tako kakor lepa pokrajina mimo bežečega očesa ....
Včasih pa se zareže vtis globoko v srce in tedaj občuti človek, da je Marija nekaj več kot lepa beseda, vzvišena podoba in ubrana melodija.
A kdaj se to dogodi?
Včasih je Marijin pogled tako prodoren, da doseže globine človeškega srca v dneh sreče in tišine. To se dogodi duši, katera žejna išče resnice in umeva, kako nezadostno je vse posvetno, da napolni človeka.
Navadno pa doseže človekovo srce Marija v urah preskušnje, razočaranja, bridke izgube, bolezni in velike stiske .... Tedaj človek spreume, kako majhen je, kako nebogljen je, kak oneveden je, kako velika je človeška hudobija, kako varave so vse zemske nade. Tedaj občuti človek to, kar šene nebogljenega otroka v materino naročje.
Kakor je Jezušček našel varno zavetje v Marijinem naročju tedaj, ko je bežal pred eHrodom, kakor je mrtev prišel spet v naročje Mariji, tako je tudi Cerkev božja vedno v urah zmede, nevarnosti, sovražnega nasilja in oblastne laži hitela k Jezusovi materi Mariji in Ona ji prihiti na pomoč.
Neveren človek meni: to je blebetanje sentimentalnih pobožnjakov. Toda kadar on sam, če je iskren in ljubi resnico, pride do najgloblje uganke človeškega življenja, se ukloni tudi sam in prizna svojo zmoto.
Zato je bila v petem stoletju Marija, ob kateri se je zrušila navalna peklenska armada krivih ver tiste dobe, s katerimi je satan skušal vzdržati človeštvo v nasladnosti, v katero ga je zakopal paganizem. "Božja Porodnica”, ‘‘Bogorodica” je bila čudna beseda, ki je vžgala dotlej mlačne in maloverne; pa tudi neverne, kateri so bili željni resnice, je postavila na pot prave vere.
V	trinajstem stoletju, ko je kazalo da bo ves svet zdivjal, tako kot se godi danes, je vzel sveti Dominik v roke rožni venec in s pridigo in molitvijo rožnega venca je dosegel. da so ljudje sprevideli pogubne zmote svojega časa in je spet zavladal mir med nar°di, sreča v družinah in veselje v človeških srcih. Spet so ljudje razumeli, da je večna sreča vredna več kot pergišče cekinov, za katere so preje prelivali kri v potokih.
Pa so spet narodi podlegli posvetnosti in jih je protestantovska znvta zmešala. Narodi so se odtrgali od Kristusove Cerkve, krvave borbe so prelile reke krvi in požigale mesta in vasi. Spet je prišla na pomoč Marija. .Na premnogih krajih se je prikazala in poklicala vernike na božjo p°t v svetišča, katera so pridno gradili njej na čast ljudje, kateri so pravo vero še ohranili in spet je zmagala resnica nad lažjo. Spet se je oglasila slava Mariji zmagovalki nad vsemi zmotami. Spet je Marija kači glavo strla.
V	prejšnjem stoletju je brezboštvo narastlo tako daleč, da so lažni modrijani začeli celo Boga tajiti. Marija je posegla vmes na poseben način. Prikazala se je v Lurdu preprosti pastirici, prikazala se je sveti redovnici Katarini Laboure. Verni in neverni so romali v tisočih na božjo pot; eni z ljubeznijo in verno zaupno prošnjo, drugi pa z bogokletno nakano, da bi razkrinkali laž ... Pa tudi ti drugi, premnogi in prav vsi tisti, kateri so iskreno iskali resnico, so sprevideli, da so živeli v zmoti oni in so se vračali
V Ll RDES se PRIDE IZ CENTRA s kolektivom A ter s podzemsko ter kolektivom 20 ali tram. Lacroze čez Čakati to. Iz Plaza Coustituciön z omnibusom 00. čez LUtiers gre več vozil. Iz Retira i’CP.
Lnrdes je vsako leto najlepši slovenski romarski shod. Gotovo bo tako tudi iiU. utaja letos.
PRI MARIJI V LL11ANL Dolgo smo odlašali in prav res bi se ne smeli pritožiti, če bi nam Murija dala kisel dan. Pa nam je dala tako lepega, da so se angeljčki smejali. Pa ne Je vreme je bilo lepo. rl udi drugo je bilo.
Že uro pred odhodom vlaka je vse mrgolelo po postaji, ivje je naš v luk V .Ne vidiš tamle? baj res. “Coieetividad esloveua”, je oznanjal napis in stražnik je venomer ponavljal: batno za Slovence !
Prav isti dan so imeli romanje tudi l krajinci in zato je seveda bilo treba še več paznje.
Napolnil sc je vlak, a še je ostalo nekaj prostora, še kakih 50 bi lahko nas vlak vozil. Pa bilo nas je dovolj za prijetno družbo.
Ko se je razvrstila naša procesija iz postaje, smo šele mogli oceniti, koliko uas je. Celo morje je bilo. 450 nas je šlo v procesiji in še nekateri, ki so nas tam pričakali in smo z glasnim petjem in molitvijo hiteli v Marijino svetišče, zvonovi pa so nas veselo pozdravljali.
častita g. lazarista Lenček in Demšar, ki živita v Lujanu, sta za naše romanje vse pripravila in tako je bilo vse na mestu.
Razmaknile so se množice in naš sprevod je stopal vse do oltarja, kjer sta našli častno mesto naši brezjanska in svetogorska zastava.
Na prižnico je stopil g. Janez, ki je opozoril ljudi, kje je prilika za slovensko spoved, nakar je v kratkem nagovoru najprej ih» špansko in nato po slovensko povdaril veličino dogodka.
Nato je sledil blagoslov zastave, katero smo ta dan ponesli v Ltihan, da bo tamkaj za spomin in kot stalna molitev slovenskega naroda. Krasne so naše narodne barve in na tej zastavi so posebno lepe. Lahko bo najti našo zastavo med drugimi, če kdo ni pozabil, da je naša zastava: bela-modra-rdeča.
Prav za stoletnico slovenskega narodnega prebujenja, ko se je naša zastava rodila, smo ta dan obhajali skro» men spominček v navzočnosti tistih drobcev slovenskega naroda, katere je pot najdalje od doma zanesla v velikem številu.
Sveto mašo je daroval č. g. Oreliar. Zapel je do i>ovzdigovanja moški zbor. Krasni so bili njihovi glasovi, prelepa je bila njihova pesem. A mogočnost našega petja je prišla do izraza šele po povzdigovanju, ko je zapela cela cerkev v ljudskem petju.
Koliko ganljivega bi lahko poročali o občutkih, kateri so nam vstajali ob slovenski besedi in pesmi. Brezje, Sveta gora, Višavje, Zaplaz, Ptujska gora... spomini na pobožna romanja, vse to smo našli spet v tem Marijinem svetišču, kjer so zbrane zastave vseli vernih narodov pod soncem in kjer se v bratski ljubezni zbirajo vsi verni katoličani.
Kakor je to Marijino svetišče simbol krščanske skupnosti vseh—narodov, tako naj bo pa to naše romanje kakor pečat na našo slovensko skupnost, ki naj poveže vse dobro misleče Slovence v
domov verni in če že ne morda docela ozdravljeni, so začeli vero ceniti in spoštovati verne ljudi.
In spet v našem času, ko so bogomrzneži razglasili, da je “vera strup za narod’’, da zato ni nebes na zemlji, ker ljudi upajo v nebesa po smrti, da bodo takrat prišla nebesa na zemljo, kadar bodo ljudje od večnosti proč o omili svoje misli; ko so začeli učitelje vere na vse lažne načine obrekovati, zaničevati in celo pobijati, je spet posegla vmes Marija, kakor tedaj ko je dete Jezusa vzela v naročje, da reši tiste, kateri so tega vredni. Prikazala se je v Fatimi na Portugalskem in po vsem svetu je razbrzdanemu svetu zaklicala: delajte pokoro!
Takole posega Marija v dogajanje človeštva, ko roma z rodovi skozi vsa stoletja in jih rešuje pred pogubo, tako roma od vasi do vasi, tako roma od srca do srca. Blagor tistemu, kateri prisluhne njenemu klicu in se k Mariji zateče s prošnjo, naj mu pomaga rešiti tisto, kar je največje: njegovo lastno dušo. Blagor tistemu, kateri z ljubeznijo misli nanjo. Srečen bo tisti, kateri zaupno ponavlja molitev: Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
Kdor ume čitati zgodovino človeštva in usodo človeških src, razume, kaj je Marija ljudem.
Razume pa tudi to, da je daleč od božjega pota in svoje resnične sreče tisti, kateri nima za Marijo lepe misli. Kdor roma skozi življenje skupno z Marijo, bo gotovo tudi srečno priromal do svojega končnega cilja. Pač vredno, da se vsak na vso moč potrudi, da ne postane nevreden njenega spremstva.
Ob Stoletnici Združene Slovenije
Slovenci, vsi, kar nas je v domovini in po svetu raztresenih, praznujemo letos stoletnico tiste marčne revolucije leta 1848 na Dunaju, ki je odprla zatiranim narodom dostop do parlamentarnega življenja s pomočjo izražanja svoje volje pri volitvah ter popolne odprostitve od tlake, kmečkega suženjstva. Slovenci smo bili vedno kmečki narod, zato smo šele sedaj, ko je nova vlada razglasila kmečke svoboščine, mogli zaživeti kot NAROD. In takoj smo si v tistih viharnih mesecih postavili PRVI POLITIČNI PROGRAM: ZDRUŽENO SLOVENIJO. To je pomenilo: združitev vseh tistih pokrajin, kjer žive Slovenci, v ENO AVSTRIJSKO KRONOVINO, z enim deželnim zborom, v kronovino, kjer bi bila slovenščina uradni jezik, ravnopravna z nemščino, vpeljana v vse urade, pa tudi v vse šole, od ljudskih šol do univerze. Tako bi se strnile, združile ali zedinile Kranjska, Primorska s Trstom, Koroška, Štajerska (slovenski del‘, Prekmurje in tudi Beneški Slovenci, ki so tedaj še živeli v Avstriji, v eno upravno deželo z Ljubljano kot glavnim mestom; in ta dežela naj bi se imenovala — kot dežela, ki je nastala iz zgodovinskih “vojvodin, nadvoj-vodin’1 itd. — KRALJESTVO SLOVENIJA, deloma tudi v spominu na nekaj desetletij prej pod Francozi ustanovljeno Kraljestvo Ilirija z glavnim mestom Ljubljano.
Stoletnico rojstva te zamisli o Združeni Sloveniji praznujemo letos vsi Slovenci z žalostnim srcem, kajti: niti po sto letih ta ideal naših dedov ni uresničen, še danes so izven slovenskih državnih mej TRST, GORICA in CELOVEC! V sto letih je naš ideal dalje od uresničenja, kakor je bil leta 1848, ko smo bili že skoraj na tem, da dobimo vse Slovence pod streho uprave ene (seveda v Avstriji). Toda ta razvoj bi šel svojo pot v svobodo izven Avstrije, kakor je tudi sicer šla zamisel svoje razvojne stopnje. Ko je čez dve leti svobode zamrla v novem absolutizmu in novem valu germanizacije, zlasti na Koroškem, se je tudi ta zamisel pokazala neizpol-njiva. Kakor pa je popustil absolutistični vijak, so jo leta 1869 poudarjali slovenski politiki na taborih (Vižmarje), takoj nato pa so jo ponovili v zvezi z združitvijo slovenskih dežel s hrvatskimi in srbskimi v Avstriji in Ogrski ter z njimi naj bi se skupno ustanovila v Avstriji nova država poleg Avstrije in Ogrske še južnoslovanske dežele. In ta misel “trializma’’ je dobila svojo politično formulacijo pred 88 leti v Ljubljani, pa jo Avstrija ni sprejela. “Majska deklaracija" leta 1917 ima še ta “okvir", ko pa jo je hotel cesar Karel uresničiti, jo je Korošec odklonil. Združitev teh narodov se je izvršila leta 1918 izven Avstrije. Tedaj je bila uresničena tudi ZDRUŽENA SLOVENIJA pod eno slovensko vlado, toda mirovne konference so jo razbile, razkosale bolj kot kdaj koli prej; notranje razmere v Jugoslaviji pa so jo razrahljale še z delitvijo na dve oblasti tako, da je od združene Slovenije ostalo zelo malo. Mnenja smo bili, da bo druga
M4
Po \ eliti masi je, za večino neopažen a za dva zelo občuten dogodek, bil sv. maša, katero je daroval g. Janez, pri kateri mu je stregel njegov mladostni prijatelj In sošolec vseh mladih let, dr. 'line Debeljak... samo Pregljevo pero bi moglo opisati taka doživetja.
Sledila je nato družabna plat romanja, katera se je razvila v romarskem domu, kjer so si segli v roke stari in novi znanci. Stari Slovenci so radostno pozdravili nove rojake z nepoznanimi obrazi a znanimi slovenskimi srci. Pogledali so negateri od blizu, kakšni so tisti “zločinci” in “izdajalci s krvavimi rokami”... Složno so sedli k mizam In si medsebojno razdelili popotnico, da je bilo za vse dovolj in še kaj je ostalo.
Kar prehitro je bila četrta ura, ko smo se zbrali za fotografiranje pred cerkvijo. Nato je imel nagovor g. Lojze Košmerl, šentpeterski župnik, ki je prišel pred tedni lz Evrope ln naslednji dan odpotoval naprej v San Luis, kjer je sedaj semeniški spiritual. Vsa srca so se ogrela ob njegovi kleni besedi ln vsi smo občutili, kako nekaj velikega je to, da lahko slišimo tako lepo pridigo v slovenski besedi v najbolj mogočni cerkvi te dežele.
Sledile so nato slovesne pete litanije. Kar grmela je cerkev v mogočnih glasovih.
Končno smo vzeli slovo ln ž zastavami na čelu pohiteli na postajo, kjer je vlak že kar jezno piskal, ker smo ga zamudili za tri minute. Med veselim petjem ln živahnim pogovorom smo prl-brzeli v Buenos Aires in se poslovili » pozdravom na svidenje v Lurdu 80. majnika.
Že v Lujanu ln na povratku smo si preskrbeli prelepe romarske spominske podobice, ki nam bodo ohranile za vedno prelepo begunsko molitev. 8 prispevki teh podobic smo zbrali za strošek zastave in druge izdatke. Zastava je stala 103,-	16.- 8 je v ta namen da-
rovala gospa N. S., namesto cvetja na grob ljubljene osebe. Ostalo smo zbrali na romanju.
Podoba Fatimske Marije
svetovna vojna, v kateri so bili tako Italijani kakor Nemci sovražniki zaveznikov, Jugoslovani pa od vsega početka vojne zavezniki, to krivico popravila; toda razmere so se tako zasukale, da so Italijani kakor Avstrijci postali zavezniki ZAHODNIH ZAVEZNIKOV, Amerikancev in Angležev, Jugoslovani pa njihovi naj srditejši nasprotniki, navezujoč se samo in izključno na Sovjetsko zvezo ter veljajo kot avantgarda za SVETOVNI KOMUNIZEM, katerega se zapadni svet boji. Tako so ti zavezniki odtrgali iz TEGA SAMEGA RAZLOGA od skupnega narodnega telesa Gorico, in ne dajo Koroške, ter so nas pahnili od tisočletne slovenske morske obale in zdaj ponujajo premagani Italiji celo Trst. Združena Slovenija je šla zopet v “franže” po — naši slovenski zaslugi. To zgodovinsko krivdo komunizma bo zgodovina še potrdila.
Danes nam ne preostane nič drugega, kot poživeti in za stalno si postaviti pred oči ideal naših dedov: ZDRUŽENA SLOVENIJA-! Vsi slovenski kraji naj pridejo vkup, pod eno slovensko upravo, kjer jim bo za-siguran naravni razvoj do najvišje stopnje. In mi — kot KATOLIČANI — želimo še to, da bi ta razvoj šel V SVOBODI in v smeri, ki ne bi nasprotovala BOGU, temveč naj bi pod Njegovimi zapovedmi cvetelo najplodnejše življenje v naših SLOVENSKIH krajih: BOGU V ČAST IN NAM V SREČO! Tako Združeno Slovenijo si predstavljamo sedaj ob STOLETNICI njene zamisli ter n e moremo za konec ničesar lepšega napisati, kakor je napisal pred sto leti v pozdrav te narodne revolucije pesnik PREŠEREN v Zdravici: “Edinost, sreča, sprava — k nam naj nazaj se vrnejo!” — ‘BOG ŽIVI VES SLOVENSKI SVET!”
IV AN PREGELJ:
BOG IX SLOVENIJA
V jeziku sladkem, ki ga znam, po ljubi materi imam, iz zvestega ml vre srca pozdrav najle;.ši ta:
B03 in Slovenija!
Ko gledam naše zemlje rast, bridko ii njene, njeno čast, se v spev mi plet 'z, solza pozdrav naj lepši (e.:
Log in Slovenija!
Pa vldiip brate za mejo, kako v verigah sužnjih mro, da bi odrešil jih gorja, solzan rotim Boga:
Bog in Slovenija!
Naj jutro vzhaja na nebo, naj sahne sonce za gorö, na tujem vem in vem doma pozdrav edini ta:
Bog in Slovenija!
In ko mi ura bila bo, da v črno moral bom zemlji), naj zadnjič še časti Boga pozdrav najlepši ta:
Bog in Slovenija!
V Gorici, dne 4. aprila 1048.
PREDRAGA GOSPA! Rad bi se znašel za nekaj časa med Vami, da bi videl Vaše razmero in Vaše gledanje na potek dogodkov. Najbrže gledate na Evropo kot na kotel, v katerem vre in kipi. Dalje si čestitate, da ste preko lužo... Tudi javno mnenje Slovencev, ki ste tamkaj, se je najbrže zadnje čase precej okrenilo. Novodošll, sodim, da so prinesli marsikaj drugačnega gledanja ter da so uplivali tudi na mišljenje ostalih. Pa tudi pisma iz Evrope so naredila svoje delo. Bog daj, da bi bilo v dobro!
V Argentino je šel tudi prvi primorski duhovnik, g. Anton žagar. Sledil mn bo še kdo. (Sedaj je v Tucumanu).
Imamo se po navadi. .Bo sedaj tu ni bilo še posebnih sprememb. Odšli so pač ‘‘zavezniki’’, prišli Italijani. Do sedaj so ostale šole, časopisi, društva. Le mnogo naših ljudi, zlasti beguncev, je moralo oditi, ker kot tujci niso mogli imeti službe. Na manjšino ni še posebnega pritiska. Sicer gotovi krajevni elementi ter zlasti italijanski begunci iz Istre, “esuli” po Imenu, so precej strupeni in bi nas radi kar požrli: ti skušajo ovirati šole ter brcniti naše ljudi iz državnih služb. Hvala Bogu pa, da so oblasti v Rimu dosti bolj umirjene in pravične, zato ne uspejo v svojih zasnovah.
Te dni se vodi huda volivna bitka. Dan za dnem se držijo govori. Vsakdo hvali svojo robo. Zanimivo je to, ča so komunisti v Gorici docela pogoreli. Niti enega govora niso imeli še v Gorici. Najbrže sc bojijo, da bi jih nagnali, zato se niso drznili še nastopiti... Zato so si zbrali drugo pot. Skupno z Nennije-vimi socialisti so ustanovili takozvano “demokratično fronto dela, miru in neodvisnosti”; za znak so si vzeli Garibaldijevo glavo z zadaj, kot nekakim žarom, belo zvezdo. Goriška OP, ki se jo pozneje spremenila v SI A V ali UAIS, je nato prevzela ime “Fronta Slovencev v Italiji”, zdaj pa je vstopila v ‘‘demokratično fronto dela in miru ter neodvisnosti", ali z drogo besedo, med uradno Italijansko komunistično stranko ali partijo. Radi taktike, da bi ne
izgubili še zadnjih postojank in da bi vsaj deloma lahko slepili Slovence, ne rabijo imena komunizem, ampak samo “demokratična fronta".
Komunisti, kot sem že omenil, so pogoreli v Gorici. Sedaj ne odvažajo več osel), nimajo več mitingov; vsi vodilni so izginili. Samo njih glasilo “Primorski dnevnik", ki izhaja v Trstu, ter “Soča", ki izhaja v Gorici, bruhajo še vedno kopice psovk in blatenja na “belogardiste, izdajalce”, ali, kot sedaj pravijo, na “hlapce ameriških kapitalistov, na dolarske plačance"... Smešno! Oni, ki so plačani, in mastno, od Tita in komunistov, imenujejo plačance ameriških kapitalistov one, ki niso nikoli videli ene stotinke od Amerikancev za njihovo prepričanje...
Vesti z onstran meje so obupne, lesa vozov, na kokoši, tako da kmetje ne bodo zmogli davkov in da bodo sami darovali državi svoje imetje! To, draga gospa, ni teorija al propaganda, to je danes življenje v Vipolžali! V Vi-polžah, na meji, od koder lahko sprejemamo vesti, ker nekateri, ki imajo tu svoje zemljišče, smejo priti preko meje.
VIPAVSKA. Ljudje umirajo od lakote. Moka po 120 dinarjev, in je še ni dobiti! Odkod denar? Pomnite, vino prodajajo po 20 dinarjev (v gostilnah je po 56, ker ga država obdavči po 20 dinarjev na liter, a znani so primeri, ko so kmetje morali prodati tudi po 10 dinarjev liter. In pomislite, pred priključitvijo so lagali Bricem, da bodo lahko menjali vino za pšenico, in sicer za en hekto vina bodo dobili 4 kvintale pšenice! Danes pa morajo dati 6 hektov vina za en kvlntal pšenice!... Za Veliko noč pišejo; “Imamo nov šparget. Dobro deluje! Toda kaj, ko nimamo kaj staviti v lonec. Polenta zjutraj, opoldne, zvečer, dokler še bo”... Fantje letnikov 1022—1928 so morali k vojakom. Nekdo je tako pisal: “Smo v Srbiji. Drug drugemu se smejemo, ker smo tako raztrgani, kot cigani!” Brici, ki so šli k vojakom, so morali vzeti s seboj od doma najmočnejši par čevljev!
TRST. Kolik udarec za nas vse zadnje vesti. Komunizem nas je uničil narodno. Zapravil je Gorico, Trst, Koroško. Ubogo slovensko ljudstvo! Ko bo čez nekaj let delalo obračune, kaj vse nam je komunizem dal in vzel, zapravil in uničil, kako strašna obsodba bo padla na to zločinsko gibanje, katerega je sam peklenski satan zamislil, da bi onesrečil uboge ljudi, jih pehal v obup in pogubo, zemeljsko in večno.
Te dni se bije pri nas bitka za volitve. Ako zmaga “demokratična fronta”, to je komutisti, tedaj bo pač treba začeti nov križev pot. češkoslovaška je zadnji zgled. Toda tu vlada mnenje, da komunisti ne bodo zmagali, pač pa krščanska demokracija in druge desničarske stranke. Komunisti bodo seveda imeli tudi močan odstotek. Strah je tu v tem: Ako komunisti ne pridejo na oblast legalnim potom, z volitvami, ali bodo to mirno požrli? Ne bodo li začeli nerede, stavke, kaos, novo partizansko gibanje, revolucije? Zlasti če jih nova vlada ne bo hotela sprejeti v vlado, katere protiukrepe bodo izvajali. V tem je dvom in negotovost. Zato si mnogi tu delajo potne liste, da bi bili pripravljeni na vsako možnost.
Tu je pomlad. Danes je bela nedelja. Vse je v cvetju. Novo življenje... Toda na obzorju so temne megle: dogodki v Berlinu so kot jezni bliski pred točo; zadeva Finske je kot daljno grmenje; vojna na Grškem je spet kot bruhanje vulkana, ki lahko zavzame silni obseg... Pa saj je nad nami Bog!
DORNBERG. V decembru je izginilo več veljavnih mož, kateri so imeli glas, da si upajo misliti drugače, kot tisti, ki zapovedujejo. Takrat je izginil dekan Godnič. Dekan se je v januarju vrnil. Od nikoder pa ni cerkovnika Berceta. Poslali so nazaj njegovo obleko in za njim ni sledu. Ko je šla žena v Solkan vprašat, kje je mož, so ,ji odgovorili, da oni nič ne vedo, da so ga odpeljali — križarji... Pa je vendar javno znano, da so bili rdeči tisti, ki so ga odjeljali. Trgovec Andrej Kovačič je l)il tudi odpeljan in zaprt. Ravnali so z njim tako surovo, da je od tega umrl.
Promesas Enganosas
CAPITULO IX
EL COMÜNISMO Y LA RELIGION
4.	LAS PRACTICAS ACTUALES.
Es cierto que los acontecimientos posteriores obli-garon a los soviets a cierta tolerancia y hasta a nn vira je brusco haciala derecha. El mismo Yaroslavski, el enemigo endemoniado de la Iglesia y el director de “Bezbožnik” (Ateo) el diario de la propaganda atea, arremetiö luego contra el nazismo para recriminar la * persecucion religiosa nazi. Desaparecio el “Bezbožnik”, se admiten libros religiöses y hasta se tolera propaganda de la Iglesia ortodoxa; se permitiö regresar a algunos sacerdotes desterrados y otra vez concurre el pueblo a las iglesias que se llenan de feligreses.
El comunismo tuvo que reconocer su derrota, pero no dejo de ser ateo y enemigo a la religiön, pues sigue cobrando a los feligreses grandes impuestos sobre los templos. Esta su actitud, aparentemente conciliatoria, no es mas que una trampa. En vista de su fracaso en los 25 anos de politica antireligiosa quiere ahora conquis-tar los sentimientos del pueblo por este lado, para luego volver sobre su programa integral. (Segtin las ultimas noticias recrudecio ya la lucha antirreligiosa). Su actitud para con la Iglesia Catolica denuncia muy clara-mente cuales son sus verdaderas intenciones.
Mas ilustrativo que lo que pasa en Rusia, es lo que sucede en los. paises que conquistö el comunismo en esta guerra. Se cuidan muy bien de dar lugar al termino, de que “persiguen a la Iglesia Catolica”. Sin embargo tie-nen llenos los calabozos de sacerdotes catölicos en Po-lonia, Yugoslavia y Hungria. Bajo el crimen de “cola-boracionista ” arrestan a los sacerdotes y laicos cato-licos mäs dinämicos y les haccn juicios. si es que no los bacen desaparecer asi no mas sin huella. Al arzobispo de Zagreb, amenazado ya durante varios meses, le colo-caron el 8 de nov. de i946 ante la alternativa: aceptar la Separation de Roma, independizando la Iglesia Catolica yugoslava o el juicio. Como el rechazo la oferta impia, con lo cual hubiese salido para la propaganda rola “un verdadero prelado religioso del pueblo” re-sulto al reves: en un juicio lleno de calumnias y tergi-versaciones lo condenaron. Todo el mundo ve, que los miles de sacerdotes asesinados, los bienes eclesiastices expropiados, las religioneš expulsadas de sus conven-tos. la enseiianza religiosa prohibida, la sistematica sust^acciön de la juventud a la misa dominical, la su-presiön de la prensa catolica, el casamiento civil, el cierre de los seminarios, son otras tantas pruebas. y bien evidentes^ de la persecucion religiosa que hace el comunismo. Solo la gente ciega y perversa admite lo que a.fir-man los comunistas: que los sacerdotes son traidores de su pueblo y reaccionarios.
Es cierto que toleran todavia el culto catölico o de otra religiön pero solo como medida transitoria. pues los comunistas ortodoxos creen ciegamente en su doctri-na del hombre nuevo, que no necesitara mas de Dios. A la generaeiön vieja la dan por perdida. Matar a to dos es demasiada sangre. Tanto ya no aguantan nDos mäs fanaticos. “Tendremos que esperar para que eilos mueran, pero educaremos a la juventud en nuestro sistema ateo” y asi proceden. A la educacion religiosa de la juventud ponen todas las trabas; a los mayores, se-gun el lugar que ocupan, los hacen desaparecer o dejan vi vir, haciendo todo lo posible para reducir a todos al silencio. Se rigen por el tema de que “la religiön es el veneno para el pueblo”.
Suena muy simpätica la palabra de “la libertad religiosa” en las constituciones que se apresura impo-ner el comunismo a las recientemente conquistadas naciones. Pero no existen püblicaciones catölicas; han sido eliminados todos los coleios religiöses; se fiscalizan los sermones de los sacerdotes, que en Yugoslavia ya no predican mäs, sino que por disposieiön del episco-pado leen los textos antiguos. Se ataca con todas las calumnias imaginables a los sacerdotes y religiöses. Todos los periödicos estän llenos de acusaciones contra el clero para ridiculizar e inutilizar a los mejores sacerdotes, a los cuales no se da lugar, para desautorizar las calumnias.
Se llevö a cabo la Separation de la Iglesia y del estado. Pero primero despojaron a la Iglesia de todo lo que tema y luego le dieron la patada, declarandola libre y que del Estado ya no puede pretender nada. Mas todavia: el estado se reservo el derecho de “dar sub-sidios”, los cuales efectivamente se otorgan a los sacer-dote que demuestran simpatia por la Separation de Roma o que son rebeldes contra sus superiores. Siempre, que se ve la posibilidad de fomentar algun escandalo para la religiön, acude tambien el subsidio puhlico y luego sigue la jactancia hipöerita, de que “no se per-sigue la religiön sino los malos sacerdotes y monjas”.
5.	LA PROPAGANDA ATEA.
Ya sabemos que para el comunismo la religiön es “un veneno”. El comunismo es ateo esencialmente. La creencia en la vida eterna estorba los planes comunistas que depositan todas sus esperanza en la vida temena. La realizacion de su paraiso sera imposible mientras haya esperanzas eternas. Por eso hay que desprestigiar la fe. Aunque aseguran las ocho bienaventuranzas evan-gelicas la dicha temporal y eterna y precisamente por eso, considera el comunismo a la religiön como su rival mäs peligroso. Por eso se buscan todos los medios para comprometer a la religiön, la unica capaz de cimentar la felicidad temena y asi poner freno a los planes de la revolueiön comunista. De alli esa fanätica acusa-ciön de complicidad de la Iglesia con el capitalismo. El capitalismo es un enemigo bien visible de la gente obrer a. Al comunismo le interesa pues sumamente bus-car el modo de complicar con el a la Iglesia, para ha-cerla odiosa. No le fue dificil inventar la calumnia, de que la Iglesia es aliada del Capital. Asi se declara la guerra de exterminio a los dos, como cömplices. La libe-raeiön simultänea del yugo material del Capital y del yugo espiritual de la religiön son condiciones esenciales del futuro paraiso.
El primer papel toča a la propaganda que se vale de la calumnia. Denunciar a los “curas criminales” que asesinaban a los heroes comunistas, que torturaban a los presos, violentaba na las jövenes, colaboraban con el ocupador y cosas por el estilo, son medios para crear contra la Iglesia un ambiente hostil. Hay que seguir gritando que la Iglesia defiende la propiedad particu-lar que es base del capitalismo criminal. Hay que ridiculizar los empenos de la Iglesia para las reformas sociales. lo cual no es mäs que atontar (segun dicen los comunistas) con unas limosnas a la gente credula para defraudarles de sus verdaderos derechos. j Hay que sub-rayar siempre, que toda actuaciön social religiosa es conivencia con el Capital!
El interes dela Iglesia para la clase obrera se re-duce, asi calumnian maliciosamente, *tan sol oa formar “carneros” con los cuales hacer fracasar las huelgas. Con los desocupados, asi acusan, se interesa tan solo,
para adormecer la j usta rabia proletaria con unas li-mosnas. Sugieren que las organizaciones juveniles catö-licas son adiestramiento de defensores del capital. Jean Baby indica: hay que seguir de muy cerca toda actua-cion de la Iglesia y a todas las intentonas catolicas hay que buscarles en seguida el modo de estigmatizarlas cömo antiproletarias. (Le Role social del Eglise. 54).
Que se atienen fielmente a esta norma lo vemos claramente. Todos los volantes y publicaciones comunis-tas lo comprueban. Ridiculizar los dogmas, las practi-cas, las ceremonias, las instituciones, asambleas, con-gresos, hasta las obras de caridad es el punto primordial de la propaganda comunista.
Cuanto es el odio contra la religion lo documentö el comunismo con toda evidencia en su furia contra el clero y los templos. En Yugoslavia, tanto en Eslovenia cuanto en Croacia, se organizaron procesos ptiblicos contra los “colaboracionistas”. j No se necesitan pruebas de que dicha calumnia, levantada contra organizaciones catölicos y sacerdotes, šale de la malicia diabolica comunista, pues muchos de los procesados han sopor-tado antes de las carceles comunistas las de Belsen y Dachau . . . ! Su “crimen” es la oposicion al comunismo. Pero hay que enlodarlos tanto como para poder condenarlos a la horca. Se inventaron pues calumnias conforme se consideraba a los acusados importantes e influyentes: las “masacres”, mandadas o ejecutadas por propia mano; torturas y mutilaciones de los ‘1 partiza-nes-heroes” y cosas por el estilo, inverosimiles para toda persona juiciosa, pero no para la propaganda comn-nista, la cual se vale de la mentira y de la calumnia
como del mejor medio ya que “algo siempre queda”, aunque todos no lo quieren creer.
El unico “crimen” de los sacerdotes y obispos con-siste en su valiente defensa de la Iglesia contra las mentiras y enganos del comunismo, contra el cual levan-taron sus palabras y las organizaciones catolicas. Pero, como en los tiempos “ democraticos ” eso no se puede calificar de crimen, se inventaron calumnias para dar apariencia de justicia a las masacres de clero y de la gente catolica.
“Golpeare al pastor y la grey se rlispersarä”, es el plan conocido de los enemigos de la Iglesia y por eso hay que echarles barro a los obispos y sacerdotes mas conspicuos. No perseguir la religion directamente, eso repugna; sino hacer imposibles los ministros de la Iglesia; desunirlos entre ellos; separarlos del centro catö-lico, que es Roma; demostrar que el sacerdote no tiene ninguna influencia en la vida publica; privar al clero de los recursos materiales y reducir la vida religiosa a la impotencia, son ob jeti vos de la propaganda y practica antireligiosa, pero siempre con gran cautela para poder mantener la apariencia de que no se persigue la religion sino a los individuos que abusan del poder como ministros de Dios.
Recien cuando logran eliminar a los obispos y sacerdotes temibles, ventili el momento de lanzar el ataque directo contra la religion mišma, considerada siempre el enemigo principal del comunismo.
Mientras tanto hacen funcionar mentiras, calumnias y terror, Instrumentes principales de la propaganda comunista.
OTROŠKI KOTIČEK
DOMOVINA
— Kaj je, očka, domovina?
MIRKO KUNČIČ:
NASA BESEDA
čudežno ptičko imamo.
V srcu nam strune razpreda poje, smehlja se in joče: naša beseda.
Mehka je, uspavajoča kakor dih vetra v vrhovih, silna kot duša, ki vriska v velikonočnih zvonovih.
Stopi na morsko obalo, kadar valovi bučijo, in jim ukaži, naj pesem svojo na dno potopijo.
— Pesem žitnih polj in rek, govorica materina, grenke solze njenih vek, njenih uspav&nk milina; tih' otoček v jezeru, v dalji gora in planina, črni rudniki na dnu in nad vsem neba sinjina.
Vsa ta beda, ves ta blišč, src sladkost in bolečina.
Jok otrok, njih smeh in vrišč, rodna koča in dolina, rod, ki tam mr je, živi, moli, čaka lepših dni — vse to, sin, je domovina, zemlja sveta in edina.
Stopi na gdro, ukaži soncu, naj neha sijati, materi svoji poreci:
— Nehaj ljubiti me, mati!
Mt I
Sonce bo dalje sijalo, morje bo dalje bučalo, mati vsa tiha in bleda te bo ljubila do konca — večna je naša beseda!
MLADA SLOVENKA
Slovenka sem mlada, ljubim svoj dom, ostala do groba zvesta mu bom.
Oj, hišica bela sredi vasi, oj, zemljica rodna, kje si zdaj ti!
Nekaj znanih novodošlih.
Pomagajte, da se najdejo stanovanja za tiste, ki pridejo za niimi.
KJE SMO MI DOMA?
Kje smo, kje smo mi domA ? Tam ob Dravi, Savi, Soči, tam ob lipi šuniljajoči sredi ravnega polja.
Tam, kjer Triglav, kralj planin dviga krono nad obzorje, kjer buči Jadransko morje pesem naših bolečin.
Tam, kjer cerkvic sto in sto po zelenih gričkih sanja, na otoku zvon pozvanja mile prošnje pod nebo.
Tam, kjer nagelj, rožmarin z belih okenc se smehljata, v vetru tiho šepetata: j sladek je na dom spomin, ti
Tam smo, tam smo mi doniš, tam je naša zemljica!
V VLAKU
Viha žalost z mano roma v kraje tuje,
kakor črn gavran mi v srcu kljuje, kljuje.
V nedogled beže vasice, jiotopljene
v svetle sanje opoldanske, mimo mene.
Kakor lastovka nad rodnim gnezdom kroži misel moja in z jesenskim vetrom toži.
Kjer koli po svetu romala bom, nosila bom v srcu tebe, moj dom.
Ue aqui algunas caritas de los inmigrantes eslovenos. Ayüdennos liallar vivienda y ocupaciön para ellos. Dentro de pocos dias llegaran otros 600.
Tiho je mladost umrla tam za logom...
Vlak ropoče v sive dalje: zbogom! zbogom!
V DNEH GROZOTE
KOČEVSKI PROCES
Borce iz razrušenega gradu Turjak so zgnali partizani skupaj brez obzira na to, ali je bil ranjen.ali ne, in jih zastražili na prostoru pred gradom. Privlekli so velike navoje telefonske in bodeče žice in z njo pričeli povezovati izmučene bojevnike. Postavili so jih po dva in dva in po sredi dali močno vrv, nanjo pa z žico navezovali ujetnike, tako. da bi tistega, ki ne bi mogel sam hoditi, vlekli drugi.
Tako zvezane so med zasmehovanjem in pretepanjem tistih, ki niso mogli hoditi, gnali to žalostno procesijo proti Ribnici. Ljudje ob cesti so izza zagrnjenih okenj gledali, kako partizani vlečejo zvezane njih brate, može in sinove. Sem pa tja se je odtrgala od hiš kaka ženska in hotela odtrgati svojega moža in ga odpeljati domov. Tu in tam je zrušena na tleh ihtela mati, ki so ji v sprevodu vlekli njenega edinega sina. Vpila je, naj ji ga zaradi ljubezni do Boga izpuste, ker je njen edini sin.
Ni ga bilo, ki bi ga ganila prošnja obupane matere.
“S kopitom jo pobij, da se ne bo več drla”, je ukazal na konju jahajoči partizanski poveljnik.
Vse izmučene so prignali v Ribnico in najbolj oslabele potaknili po zaporih po Ribnici, ostale pa so tirali dalje proti Kočevju. Tam so že imeli zaprte četnike, ki so jih zajeli v Grčaricah (plavogardiste so jih imenovali partizani). Kočevje so bile tiste dni en sam velik zapor. Šole, bolnišnice, društveni domovi, gradovi, celo nekatere privatne hiše, ki so po odselitvi Nemcev ostal,e prazne, vse je Osvobodilna vojska spremenila v zapore.
Zakaj zapirati toliko ljudi, če so poprej vedno govorili, da je slovenski narod sto od sto z njimi? Ali je mar pošteni slovenski narod, ki je znal biti vedno tako ubogljiv in pokoren celo tujim oblastnikom, nenadoma postal uporen in nevaren, izdajalski in zločinski, da je bilo treba toliko ljudi zapreti? Ena sama beseda, en sam izraz na obrazu, pa je že zadostovalo, da si sedel v zaporu. Kot v tisti pravljični deželi, kjer je bilo tako malo dobrih in poštenih ljudi, da so morali biti pošteni za mrežo in razbojniki na svobodi.
To zapiranje se je vršilo po osmem septembru, ko je bilo rečeno, da je dan osvoboditve slovenskega naroda.
Človeška zgodovina je poznala do sedaj le dve vrsti vojaške zasedbe. Sovražno in zavezniško. Osvoboditev in zasedbo.
Če zasede sovražnik deželo, mu je prva skrb, da uniči vse svoje sovražnike. Vsi, ki imajo pri ljudstvu veljavo, morajo v zapor, širom dežele ropa iv vrši nasilja sovražna vojska. Vsi narodno zavedni ljudje so preganjani, pravica in oblast je le za tiste, ki so' dosedaj na skrivnem sovražniku pomagali, da je lažje vdrl v d' želo.
Zavezniška vojska pa prihaja drugače. Ljudstvo jo pričakuje na pragu svojih domačij, jo obsiplje s cvet-Ijicami. z oken vise zastave. Z obrazov ljudi, kjer se še niso posušile solze gorja, se blesti radost. Zavezniška vojska vpraša ljudi, če so lačni in jim daje vsega, česar potrebujejo. Njih pot je zmagoslavna in se ne zmenijo za to. če se kje skriva kak potuhnjen sovražnik.
Partizanska “Osvobodilna” vojska pa je zasedala svojo domačo zemljo na tak način, kot ga zgddovina dosedaj še ni poznala. Vse hiše kjer so korakali, so imele zaprte duri, izza zaves na oknih so trepetaje dodali ljudje na cesto in se bali, da potrka tudi na njih vrata, da poropajo. še to kar je ostalo, da odpeljejo koga izmed domačih, ki ga je kdo tajno ovadil, da je protikomunist. Partizanska zasedba ni vrnila v deželo pesmi in smeha,
pač pa trepet: “Zdajzdaj lahko pridejo tudi pome.”
V strah vsej deželi in da bi pred zunanjim svetom pokazali, da ni res, da pobijajo ljudi na nepodpisane ovadbe brez dokazov so vprizorili partizani kočevski proces. Svet naj verjame, da ubijejo le tistega, ki mu s trdnimi dokazi dokažejo, da je res sodeloval z Italijani in se z raznimi težkimi zločini pregrešil proti slovenskemu narodu.
Sodišče se je imenovalo višje vojaško sodišče s sedežem v Kočevju. Državni pravdnik tega sodišča je bil Jernej Stante, eden od tistih, ki je šel osmega septembra k partizanom iskat slave in visokih naslovov. Prej je živel kot begunec iz Štajerske v Ljubljani in je užival podporo Škofijske dobrodelne pisarne. Še prej v Jugoslaviji pa je bil podrepnik Živkoviča, ki je hotel biti nekak jugoslovanski Mussolini. Celo za poslanca je kandidiral tedaj, ko je bil Živkovič na vladi.
Proces, ki se je pripravljal, je bil “veleizdajniški". Uprizorili so ga čisto po vzoru sovjetskih čistk, o katerih je gotovo vsakdo čital v časopisih pred to vojno.
Zasliševanj ni bilo ne konca ne kraja. Medtem ko so nekateri čakali na proces, so bili drugi odpeljani v smrt brez procesa. V njih celice so natrpali druge. Ti so mogli v času brezdelnega sedenja v ječi brati po zidovih celic na razne načine napisane oporoke tistih, ki so bili iz teh celic poslani v smrt.
Proces se je pričel 9. oktobra. Ta dan je obletnica smrti kralja Aleksandra in Stante je k temu pripomnil:
“Na obletnico kraljeve smrti bomo iztrebili vse bele in plave izdajalce.”
Zgodaj zjutraj je pred celicami že ropotala policija oborožena z strojnicami. Povezali so obtožence z jermeni in jih odpeljali ven na trg. Tam jih je že pričakovala skupina komunistov, ki je prihajajoče pozdravila z vsemi mogočimi psovkami. Smrt izdajalcem, smrt beli in plavi gardi je kričalo vsevprek.
SODBA V KINO DVORANI
Obtožence so odpeljali v kino dvorano, kjer naj bi se vršil proces. Pred vstopom v dvorano so še vsem strgali s kap jugoslovanske in slovenske znake, da se iie bi kdo v dvorani čudil, kako da vlačijo pred sodišče narodne izdajalce, ki nosijo narodne kokarde na svojih pokrivalih.
Kino-dvorana je bila vsa v rdečih zavesah. Bile so pripravljene rdeče pogrnjene mize za rdeče sodnike.
Dvorano so napolnili samo zanesljivi ljudje, ki šobili vsi enodušno prepričani, da so obtoženci, ki so postavljeni pred to sodišče, vsi zaslužili smrt. Nekateri med njimi so se celo korajžili:
“Kaj. pohiti jih? Rezati jih počasi kos za kosom, to je smrt za te izdajalce.”
Obtoženci so takoj lahko vedeli, da jih tu ne čaka ne pravica, ne milost.
Prihajajoče sodnike je občinstvo v dvorani pozdravilo z dvignjeno pestjo. Bili so to trije sodniki z dr. Kržišnikom na čelu, dva brigadna politkomisarja, javni tožilec dr. Stante in zagovorniki: Kocjančič Boris iz Ljubljane, Briški Martin iz Fare pri Kočevju in še en nepoznan.
Državni tožilec Stante je razdelil obtožence v štiri kupine: Častnike, duhovnike, delavce in študente. Med obtoženci sta bila dva jugoslovanska častnika, dva podčastnika, trije duhovniki, drugi pa povečini akademiki. Vsem so očitali sodelovanje pri Štajerskem bataljonu, pri četnikih ali pri vaških stražah. Kaplanu Mavcu, so očitali, da organizira hujskaško pobožnost prvih petkov in sobot, kaplanu Malovrhu pa, da je kot duhovnik podpiral četnike in dvigal njih ugled pri ljudeh. Kaplana Šinkarja pa so celo dolžili, da je moril. Toda glavna priča, ki naj bi pričala, da ga je videla z krvavim no-
ženi v rokah, ga niti poznala ni. Ko so pričo vprašali naj pokaže, kateri je Šinkav je pokazala najprej na Mavca potem še na dva druga in šele ko mu je Kržišnik pokazal kateri je, je pritrdil, da je resnično tisti. In na pričevanje takih prič so izrekali obsodbe.
Nekateri obtoženci so že med zasliševanjem zahtevali koga naj pokličejo za priče, tpda niti eden od tistih ni bil navzoč. Vse priče so izbrali komunisti in vsi so pritrdili samo to, kar je stalo na obtožnici in vsakdo je zaključil svoje pričevanje z vzklikom: “Smrt fašizmu, svoboda narodu!”
Med pričami zoper jugoslovanske častnike je bil tudi podpolkovnik Drago Avšič, ki pa je že nastopal kot general Jaka Avšič. Za dve zvezdi se je prodal komunistični stranki.
Zagovorniki niso rekli v zagovor obtožencev niti ene dobre besede, pač pa so se opravičevali pred občinstvom, naj jim oproste, ker morajo vršiti to sitno nalogo in zagovarjati ljudi, ki so drugačnega prepričanja kot oni.
Končno so dopustili besedo tudi obtožencem, kor tako zahteva običaj.
Kapitan Strniša je izjavil, da je ostal zvest svoji oficirski prisegi in da se ne zaveda krivde zaradi katere bi zaslužil smrt. Kaplan Malovrh je izpovedal:
: :Vse svoje mlado življenje sem delal za domovino. Stal sem na tisti strani kjer sem spoznal, da je za narod koristnejše. Moj brat in sestra se borita za svobodo drugje kakor sem se boril jaz, glavno pa je da bi vse to pripomoglo k rešitvi slovenskega naroda. Če pa je moje življenje potrebno, da ga dam za slovenski narod, potem sem tudi jaz na to pripravljen.”
Kaplan Šinkar kateremu so očitali najhujše stvari je slovesno izjavil:
“Sodniki! Moje roke so čiste, niso omadeževane s slovensko krvjo. Če pa je potrebno, da dam tudi jaz svojo kri za slovenski narod, tukaj sem!”
Zadnje besede obtožencev so ganile celo komunistične poslušalce v dvorani, tako, da nihče ni delal medklicev.
Sodni zbor se je nato umaknil na posvet, k obtožencem pa so spustili občinstvo. To je bilo pljuvanja, suvanja in zmerjanja od komunistov in komunistk. Toda obtoženci so sedeli mirno in ponosno in se niso brigali za nikogar. Sedem ur je trajalo to zaničevanje in potem se je vrnil sodni zbor, da izreče obsodbo.
Obsodbo je prebral dr. Kržišnik.
Izrekamo sodbo, da so krivi veleizdajništva in obsojeni^ na smrt naslednji: Strniša, Vošnjar, Milanovič, Not, Šinkar, Malovrh, Marinčič, Lisac, Konečnik, Končan, Tomažič, Kien, Štepec, Murn Mihelič Capuder, Habič, Ostali trije: Mavec, Jesenovec in Jerman pa so bili zaradi pomanjkanja dokazov obsojeni samo na prisilno delo.” Jesenovec je bil na sodišče postavljen le zaradi lepšega, ker v resnici je bil partizanski zaupnik pri četnikih.
Tako je končal ta proces, ki je bil le umor zavit v svečano sodniško obleko, zato, da bi narod dobil spoštovanje do nove oblasti.
Korajžno so obtoženci odšli na morišče v Mozelj, saj so vedeli da je izven dvorane le malokdo prepričan, da so zaslužili smrt. Bili so mučeniki.
Samo za to malo skupino so komunisti uprizorili sodni proces. Kaj pa ostali, ki so bili natrpani po zaporih ?
S temi so opravili bolj na kratko. Ponoči je zaropotal pred zaporom tovorni avtomobil. Straža je pobrala nekaj jetnikov, katerih imena so prečitali z kosa zamazanega papirja. Njih obsodbo je podpisal bovgve kdo. Če niso doklicali napisanih na seznamu, so pobrali kar tiste, ki so ležali bliže vrat, samo da je bilo število polno. Povezali so jih in pometali na tovorni avtomobil kot
drva in zapeljali v smeri proti Mozlju. Uro pozneje jc zaregljala strojnica in 40-50 mladih življenj je ugasnilo, ker se je nekemu komunističnemu veljaku tako zazdelo.
Toda medtem je prišla vest, da prodirajo od ljubljanske strani Nemci Partizani so morali pobegniti v Kočevski Rog in pustiti v naglici skoro vse jetnike. Le nekaj iz Kočevskih zaporov so jih odvlekli s seboj. V Rogu so iz teh jetnikov napravili sužnje brez pravic, na razpolago vsakemu, še tako smrkovemu partizanu, da jih porabi za kakršnokoli službo hoče in jih tudi brez kazni ubije, če bi mu ne stregli tako kot zahtevajo. Toda ujetniki, povečini sami preprosti ljudje iz Ribniške doline,\ki so poznali gozd bolje kot razni ljubljanski gospodiči, so od partizanov kmalu pobegnili.
PRIČETEK SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA
Padel je Turjak, padle Grčarice. Posadke vaških straž po Blokah in po loški dolini so bile uničene. Borci so se nekateri šli skrivat na svoje domove, kjer so jih našli partizani in mobilizirali za svojo vojsko. Drugi pa sa se posamič ali v skupinah porazgubili v gozd ali šli iskat drugih edinic vaških straž, da se strnejo z njimi v eno enoto in nadaljujejo boj proti komunizmu.
Največja taka skupina, je bila tista, ki se je pod vodstvom Vuka Rupnika obrnila v smer proti Kostanjevici. Junaško so odbili nešteto partizanskih napadov in se slednjič po polomu partizanske republike na Dolenjskem spet vrnili v Novo mesto.
Druga skupina vaških straž pa je ostala na svojih postojankah. To je bilo v krajih, kjer so se vaške straže rodile. Močni posadki Št. Jošt in Rovte sta kljubovali vsem grožnjam partizanov, ki so se tiste dni silno namnožili. Vsi slave in plena željni Logačani, Vrhničani in Idrijčani so tiste dni drli k partizanom. Pripravljali so obširen napad, da pometejo ta belogardistična gnezda. Bilo pa je le več širokoustnega govorjenja, kot pa junaških dejanj. Pač so zmagoslavno »sedli posadko Žibrse, odkoder se je večina stražarjev preselila v bolj utrjene Rovte. Partizani so v naskoku zasedli posadko in pregnali edinega stražarja, ki je spal pod hruško. Slava pa je bila vseeno velika. Saj so politkomisarji po Dolenjskem stavili partizanom za zgled junaške notranjske soborce, ki so v enem samem naskoku zasedli močno utrjeno posadko Žibrse.
Vsi drugi načrti pa so padli v vodo. Medtem ko je bila bojaželjnost najbolj goreča, sta privozila iz Logatca po cesti proti Idriji dva nemška tanka. Vsi partizani so se spustili v divjem begu proti Cerknem in Trnovskemu gozdu. Nekateri pa so se skrili za grmovje, dokler niso ostali zbežali mimo, nato pa so se vrnili vsak na svoj dom. Tudi tisti, ki so bili nasilno mobilizirani, so se porazgubili. Do Trnovskega gozda jih je prišlo že prav malo.
Tiste dni so drug za drugim prihajali potihem, kot spodrepnjen pes, vsi tisti iz Logatca, Vrhnike in Idrije,
Del luhanskih romarjev.
ki so šli junačit v okoliške hribe. Vsak se je zaklinjal z dušo in telesom, da je šel samo kakega sorodnika obiskat k partizanom in ga nagovarjat, naj se vrne domov.
Posadka v Rovtah je svobodneje zadihala. Minili so dnevi neprestanih groženj. Toda še isti večer se pri-podita v Rovte dva nemška tanka. V hipu postrelijo stražarje na cesti in zapeljejo v vas. Vse moštvo, ki je bilo v vasi, so razorožili in orožje zmetali na kup sredi vasi, polili z bencinom in zažgali. Moštvo kakih osemdeset po številu pa so s poveljnikom vred odpeljali proti Logatcu.
Čemu vse to, so se čudili Rovtarji, saj so vendar Nemci v Ljubljani dali izjavo, da si ljudje lahko organizirajo samoobrambo proti komunizmu. Zdaj pa isti Nemci priderejo v vas in pobijejo štiri stražarje, ostale pa razorože in odpeljejo.
Kmalu se je izkazalo, kako je do tega prišlo. Pod vasjo je gostilna in tam so Nemci naleteli na nekaj pijancev, ki so bili vsi znani, da drže s partizani. Pričeli so jih zmerjati, da so komunisti, pa se že nekdo znajde in jim odgovori:
“Ne, qii smo čisto pošteni jjudje, gori v Rovtah, kak kilometer od tu, pa je kakiji sto partizanov na posadki. Tja jih pojdite iskat, če iščete partizane.’’ Toda tisti, ki je na ta način zakrivil smrt štirih slovenskih fantov, ni bil izdajalec. Bil je komunist.
SRCE JE KRVAVELO — A MORALI SMO
Medtem so v Ljubljani javno razglasili, da se ustanavlja Slovensko domobranstvo pod vodstvom domačih slovenskih oficirjev, za obrambo proti komunizmu. Do rega ni Slovencev prisilila oblastiželjnost kake slovenske politične stranke, ampak samo krvava potreba, da se ohrani vsaj nekaj slovenskih življenj in premoženja. Nemci so rekli: “Ali se organizirate sami, da branite svoje vasi in mesta, ali pa bomo poslali mi svoje mongolske čete, da bodo preganjale vaške partizane”. Kdo ni vedel, kaj so Mongoli? Saj je šel strah in trepet sto kilometrov pred njimi.
Kateri gospodar pa je tako neumen, da bo poslal cigana, da mu pomete njegove shrambe?
Zdravi del slovenskega naroda je razpmel položaj in si nadel vojaško obleko. Tako težko je biti se na domači zemlji, da kdor je to enkrat poskušal, bo bežal potem, na konec sveta, da mu kaj enakega n e bo treba delati nikdar več. Po poti, ki ti je bila tako znana, kjer si hodil leto za letom v cerkev, na vas, po kakršnih koli opravkih, si moral zdaj hoditi oborožen. Tam za tistim grmom, ki je rodil vsako leto toliko lešnikov, te lahko čaka nekdo, morda tovariš tvojih otroških let in šolskih klopi in bo sprožil puško nate, ne zato. ker ima kaj proti tebi, ampak zato, ker je verjel v lažnjivo oznanilo rdečega raja, kateri bo prišel po krvavi revoluciji, katero oznanja rdeča zvezda, ki s svojim krvavim ža-so prej tako ubrano skupaj zapeli, čakajo zdaj eden rom hoče zatemniti vse druge zvezde.
Na vasi ni več odmevala fantovska pesem. Tisti, ki drugega v zasedi, ne iz fantovske prešernosti, kot včasih, ko smo se klicali eden drugega na korajžo, ampak zato, ker je prišel od nekje tujec in vrgel med nas seme
“DRUŠTVO SLOVENCEV”
bo proslavilo na dan argentinskega državnega praznika “25. MAJA”
STOLETNICO BOJA ZA ZDRUŽENO SLOVENIJO.
Na sporedu bodo kratka predavanja, deklamacije in petje (moški oktet itd.)
Prireditev bo v dvorani župne cerkve sv. Julije, calle Juan Bautista Alberdi 1195 (Rivadavla -višina 5700. Začetek ob štirih popoldne. “Društvo Slovencev” vabi vse Slovence, ki ljubijo Slovenijo, slovensko besedo in pesem, da se proslave vdeleže. Vstop je prost!
razdora. Slovenci sami od sebe ne bi nikdar začeli medsebojne borbe, če bi ne prišla ravno v ta čas, ko smo bili vsi skupaj igrača v rokah tujih osvojevaleev.
Prisiljeni na samoobrambo pa smo se lahko in mirne vesti odločili, če bi bili na samoobrambo prisiljeni Angleži, naredili bi jo. Amerikanci prav tako in Argentinci tudi. Še celo tisti rdečkarji, ki se tako zgražajo nad našimi krvavimi rokami v svojem časopisu, na svojih sestankih in na modroslovnih razpravah ob kozarcih vina, bi se postavili v bran proti svojim bratom, če bi jim ti stregli po življenju. Kdo bi se dal zaklati kakor voliček? Rad bi ga videl. Take šleve mi nismo bili.
Zato je slovenski narod tistikrat čutil, da je dolžan braniti se in izbrati manjše zlo, da se reši večjega. V velikih množinah so pristopali fantje in možje k slovenskemu domobranstvu. Iz vseh strani so prihajali v Ljubljano ubežniki, mobiliziranci, ki so ušli od partizanov, ali pa skupine iz raznih posadk vaške straže, ki so se skozi partizanske zasede prebile do Ljubljane. Tudi Ljubljana sama je dala dosti domobrancev. Prišli so tudi borci, ki so se prebili iz gorečega Turjaka in iz drugih krajev. Hoteli so oborožiti se in vrniti nazaj v boj proti komunizmu.
Vrnilo se je pa v Ljubljano tudi veliko število tistih, ki jih je želja po slavi zapeljala ob italijanskem razpadu, da so šli v gozd k partizanom. Vračali so se skesani in ponižni z raznimi opravičili. Eden je bil pri teti na Dolenjskem, drugi je šel obiskat bolno staro mamo, tretji je šel samo živež nakupovat. Nihče pa ni hotel priznati, da je junačil v slavni Ljubljanski brigadi, o katere slavi sem že pisal.
Nekateri od teh grešnikov so se celo prijavlii k domobrancem.
“Da dokažejo svojo resnično skesanost”, bi rekel
kdo.
Pa ne tako. Partizani so se kaj hitro znašli, da je v novo nastajajoče domobranstvo treba poslati svoje zanesljive ljudi. Treba je bilo ovaduhov, špijonov in nergačev, ki naj bi rušili disciplino nove vojske.
	—		—	 — -		A M A R 0	
1UHH BDSRDI		MONTE	CUDINE
Sucesor de BOGANI HNOS.		A Z A F R A N	
IMPORTADOR DE TEJIDOS 1 923 — ALBINA — 1926 T. A. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires		MONTE CUDINE CALIDAD Y RENDIMIENTO MONTE CUDINE 8. R. Ltda.	
		Capital 1,000.000 $.	BELGRANO 2280

La fuga de las fauces de la muerte
DESPOJADOS.
Paro el tren. La estaciön brillaba de luees. Gran liü-mero de partizanes nos roden. Quedamos sorprendidos por la cortesia de sus saludos.
No tengäis miedo muchachos. No os pasarä nada. Os mandaremos a los pueblos vuestros. Lo peor que pue-de sucederos serän trabajos forzosos, donde no habrä hambre. Serla muy tonto intentar la fuga, pues eso si que significa la muerte. Cualquiera que intentara huir, daria razon para juzgarlo culpable...
Asi, bastante calmados, acatamos las drdenes im-partidas y emprendimos la marcha a traves del pueblo. Era medianoclie. Poca gente en las ealles. Eramos dos mil. Los demäs hau sido desviados sin darnos euenta cuando y en que direccion.
Nos llevaron al colegio, que llenamos hasta tal punto que nadle pudo sentarse o reclinarsc. Entre nos-otros quedaron mezelados algunos espias.
Claro que en tal situacion nadie pudo pegar los ojos. Asi nos hallo la manana siguiente. Un sol brillante se asomo por las ventanas. La brisa primaveral traia desde el jardin el perfume de los floridos manzanares v el gorjeo de los pajaritos... El aire pesado por la res-piraeion de centenares de personas apinadas en una re-dueida sala y la mirada a la bandera tricolor con la estrella roja, izada en la časa večina nos asfixiaban.
Entro un oficial. Quiso saber los nombres de los eabecillas del movimiento anitcomunista. Nadie pr.o-nuncio una silaba. Insistio con buenas, amenazo con malas. Todo inütil.
‘ ‘ Quitadles todo lo que sirva para identificarles! Saeadles cualquier objeto que pueda ayudarles para la fuga”, ordeno iracundo.
Todavia nos lleno de terminos bajos, que no hiei-ron mäs que irritar a el mismo. ‘‘El tribunal del pueblo” era el resumen de su furiosa plätica.
Luego entraron al escenario los autenticos represen-tantes del ‘‘pueblo rojo”. Tipos andrajosos invadieron las salas y, previniendose contra toda posibilidad .de resistencia, empezo el pillaje final. Los relojes, lapiceras, anillos, billeteras, monederos, mochilas, alimentos (al sa-lir de Vetrinje recibimos todos una buena raeion, aqui nos quitaron los Ultimos restos) y todas las prendas de mejor calidad, quedaron presas de los “triunfadores”, que entre gran burla cumplian su ‘‘victoria gloriosa”.
Luego siguio el interrogatorio durante el cual nos cuidamos mucho de no dar declaraciones que pudieran
Po sv. maši so si romarji postregli v zavetišču.
En Lujiin (lespuf-s de la misa.
Se reunieron alli 600 eslovenos para encomendarse a Ntra. Sefiora, a la cual ofrecimos ese dla la bandera eslovena blanca-azul-colorada.
prestarse para denunciar a aquellos que tenian en nues-tro ejercito algun papel de importancia. Asi pašo todo el dia 30 de mavo. A nadie se le ocurrio ofrecevnos algün bocado de comida o un vašo de agua.
Pasamos otra noche sin dormir, apoyados uno sobre el otro. Amanecio el 31 de mayo. Fiesta de Corpus! Limpias estaban nuestras almas, ya desde el dia anterior en ayunas nuestros cuerpos. . . Pero no nos era dado arrodillarnos para recibir la Sagrada Ilostia ni aeom-panar a Jesus Sacramentado en la solemnc procesion de Corpus. Solo el sol, que nos saludo desde las lomas cubiertas de bosques, nos proporeiono un cuadro digno del dia. Parecio una magnifica Ilostia... Se nos caia las lägrhnas, pero a escondidas... Itn mijchaeho eslo-veno no llora.
Le segui la marcba al sol. . . Las cosas que suceden en la tierra no le impiden la marcha... Jesus Ilostia tambien sigue la suya v — triunfa. Tambien esta vez triumfara ,y nosotros triunfaremos con El... Esta, la procesion nuestra de hoy, no es la triunfal del Corpus Gristi, pero nos llevarii a la gloria.
Nos ordenaron: ‘‘listos para la marcha!”
j.Y que hemos de alistar, si ya nada temos?
LA PROCESION DE CORPUS
Entre los toques de campana, que en ese momente se oyeron, se mezelo el ronquido de un camion. Carga-ron ochenta muchachos; bien custodiados fueron lleva-dos al večino pueblo Mislinje, donde los pusieron en un patio junto a una fonda. Las miradas de la gente, que observaba el especctaculo, tenian expresion de compa-sion en la mayoria, de odio y venganza en poeos, de cu-riosidad en todos, pues parecia que nadie sabia que sig-nificaba esa inusitada procesion en el dia de Corpus, sin cruz, sin estandartes, sin baldaquin... Los sacerdotes, que habia entre nosotros, compartian la mišma suerte y a veces hasta mas desprecio, si eran reconocidos.
Durante todo el dia roneaba el camion repitiendo su trayecto hasta la noche bien cntrada. Extcnuados, hambrientos, sedientos, cayendonos de sueno, nos aco-modamos en el patio eubierto de ])edregullo. Alli nota-mos, que faltaron muchos de nuestros eompaneros. Luego supimos que algunos fueron desviados ya en Dravograd, Uevados a Celje via Maribor, otros fueron lleva-dos desde Slovenji Gradec por otro camino.
i Quien puede imaginarse las angustias que pasamos en esas interminables horas! Privados ya de toda cosa. que valia algo, tapados con arapos inmundos rcci-bidos por las ropaš nuestras buenas, rodeados de altas paredes v de bien armados partizanes con la estrella roja en las gorras.. . Nos deeian que esa mišma noche seguiriamos el viaje.. . <, Sin comer nada?... j a pic?. .. iy a donde?...
Efectivamente. A eso de las 23 horas nos ordenaron en filas. De cineo en cinco a distancia de un pašo y acompanados a ambos lados por partizanes hombres y mujeres bien armodos.
Sin pronunciar nadie una sola palabra, como un sč-(juito sepulcral se arrastaba la insolita procesion noc-turna, iluminada solo por las lämparas del nutrido acompanamiento. No seria tan dificil escaparse, pero quien tenia para eso fuerza nccesaria, pues desde hacia dos dias no habiamos recibido alimento solido. A nadie le sobraban ya las energias para arriesgar la fuga, asi suponian nuestros guardianes y a mi tambien me parecia asi..
Despues de marchar ya una hora, en un lugar, donde la carretera atraviesa un trecho de terrenos algo mäs suaves y cubiertos de niatorrales se armo de golpc un gran batifondo. Alarma, disparos, senales de läm-
paraš eleetricas. . . Fronto supimos coiifideneialinente: algunos se escaparon. . . Aparentemente no les han dado caza, -pues bien sabian los guardianes, que todos po-driamos aprovechar aquel momento... Se repitio la escena alguria vez mas. Una decena de nuestros camara-das arriesgo la fuga. Yo y conmigo la mayoria na crei-amos nuestra situar-ion xtan desesperante como para arriesgar la fuga, que solo milagrosamente puede llevar a la solvaeion. Tal gesto atrevido solo puede arriesgar uno que conoee bien la region, pero nosotros la deseo-nociamos todos y nada podiamos saber de la gente en la eomarca.
Insensibles, entregados a la providencia de Dios v rezando proseguiamos la mareha. Uno ha tenido el atre-vimiento de empezar la oracion del rosario en voz alta. Con un eulatazo por la espalda le impusiron sileneio. . .
i Que hermosa debe ser aquella region a la luz de dia y para los ojos de un viajante libre, bien puesto v amante de belleza... Pero nuestras lenguas ardian tle sed, nos mareabamos de hambre, cansados y agotados.
A las tres de la manana termino esa lügubre pro-eesion de Corpus en el potrero de Velenje, donde bien eustodiados pasamos un largo rato. Ya nadie podia »preciar el tiempo pasado mäs que por las estrellas, pues nadie tema el reloj.
LA CLASIFICACION DE LOS “ CRIMINALEŠ ” ~
Ya se notaban las primeras senales de la aurora, euando nos llevaron a la estacion de Velenje subiendo-nos en,el tren que nos llevo hasta Celje. Un poco fuera de la estacion paro nuestro tren.
Alli fue por primera vez que eomprobamos, que no todos se habian convertido en bestias. A poco rato apa-recieron varias mujeres, mayormente viejitas con bal-des de agua. Si bien algunos guardianes procedieron contra ellos corriendolas, lograron otras acercarsenos.
Que Dios le pague a esa buena ancianita, que jamäs he visto ni creo ver mas en mi vida. de cuyo balde me tocaron unos sorbitos.
Cierto que fue poco que pudieron hacernos esas almas buenas, pero nos revelaron que la gente ya com-prendia algo de la tragedia v sosnechamos que no era mos los primeros quc pasamos por alli en šemejantes condiciones.
Mientras eso nos proporeiono a nosotros un alivio sirvio a nuestros verdugos para enfurecerse mas. Para sustraernos a las miradas del pfiblico, cuyos sentimien-tos eran de nuestra parte, nos hicieron bajar hacia el lado opuesto, donde corre un zanjon bastante hondo. Por alli nos llevaron adelante a culatazos. Varios se desplomaron con el craneo roto... A fuerza de golpes nos hicieron correr por la zanja. Quien cayo fue impla-cablemente pisoteado y, para que se le quiten para siempre las ganas de intentar la fuga, algun partizan, o tambien alguna “partizanka” le rompio el craneo con un eulatazo.. .
Alli reeien comprendi la situacion. . . ;Pero si tan-tas vezeš me enfrente va con la muerte! Mas tarde snpe. que un grupo de nuestros companeros se amotino en el mismo lugar. Apenas dos salieron con vida. . . Nosotros seguimos nuestro cnmino con resignacion.
Nos llevaron cuesta arriba a un lugar solitario. donde habia ocho grandes gnlpones cercados de alambre de pira. Allä llegamos todos con mareas de golpes, algunos sangrando. Tinas decenas quedaron desahuciados detras de nosotros.
Puede ser que nos den ahora un poco de descanso v de alimento; lugar ha de haber, pensamos pero bien rquivocados estäbamos. No nos llevaron a los galpones' sino a un patio, todo cubierto de pedregullo y cercado de alambre de pua. . . Nada de cesped, nada de tierra. solo'piedras del tamano de un puno... Alli tuvimos nuestro albergue unos euatro dias, algunos descalzos,
IZ UPRAVE IN UREDNIŠTVA Ker je spet prišla nova podražitev tisk», moramo zopet pozvati naše bralce, da naj se spomnijo uprave s prostovoljnimi prispevki. Sedaj liste prispevkov ne objavljamo, ker nočemo izpostavljati dobrih ljudi zbadanju rdečih agentov. Naši dobri prijatelji pač ne bodo zato užaljeni, temveč še bolj velikodušno prispevali za tako veliko potrebo, kot je ohranitev naše revije. Prispevki za tiskovni sklad v zadnjih 2 mesecih so bili 45.- $.
MLADINSKI KOTIČEK bo za naprej imel stalno nekaj mesta v D. ž. Piše ga mladinski pisatelj Mirko Kunčič.
la mayoria sin sacos, todos sin frazadas.. . Dos dias nos dejaron sin darnos ni eomida ni un vašo de agua, sin pevrnitir alejarse a nadie para las necesidades naturales. Reeien al tercer dia nos proporcionaron una miserable šopa desabrida.
El mismo dia nos mandaron desfilar por una ven-tanita, desde la cual un hombre y una mujer tomaban notas. Dimos nuestros nombres y datos personales. Muy poco fue lo que nos preguntaron y menos todavia lo que nosotros queriamos decir. A nadie le fue leido el su-mario ni tampoeo nos lo presentaron para la firma. La ünica pregunta que parcela algo importante era, quien se habia alistado para la lucha anticomunista volunta-riamente y quien obligado v si teniamos algun hermano entre los partizanes.
Terminaron elasifieandonos en tres grupos a saber: A. B y C. A mi me točo el ultimo y con 4so el ser mandado de vuelta al mismo patio de pedregullo. mientras que los otros dos grupos hallaron ubieacion en los galpones. El grupo A fue formado con los menores de 18 «nos, el grupo B se formo con aquellos que figu-raban solo algunos mešes en las filas anticonmnistas. A i sos les dieron luego un trato humano. Pero la gran mayoria eramos los del grupo C. Bien eustodiados y mal alimentados nos tenian alli. Signio todavia el ultimo despojo. Si alguien logro antes oeultar algun objeto, fue para que se lo quiten ahora. Un solo panuelo, ademäs de pantalon y camisa era todo que nos quedo.
Durante el dia nos dejaban acurrucados y postra-dos en el lecho de las acantonadas piedras, pero al ano-checer invadian los partizanes nuestro patio pisoteando nuestros cuerpos. golpeändonos y burländose de nosotros. La quinta noclie apareeieron con una lista de unos 400 nombres que llevaron luego, sin que tuviese-inos la menor idea de que oeurria con ellos. Tambien a mi hermano, con el cual hasta esa fecha partiamos igual suerte, le toeö la primera noche.
Yo ya tenia tornada mi decision. Hasta ahora era precisamente mi angustia por mi hermano esperando algun momento en que pudičramos arriesgar la fuga los dos. Ahora ya no tenia mas esperanza de salvarlo a el. Segui economizando con m is energias, ya bastante reducidas. No me movia sino para tomar la pobre šopa, que nos servian una vez por dia. Todo el tiempo me mantenia inmovil para no desgastar inutilmente una sola caloria de mi deposito vital.
Fronto me točo el turno. Unos 4 mil ya habian se-guido el mismo camino que me točo a mi esa noche. El grupo, unos 2000, que llegaron al mismo lugar unos dias antes que nosotros ya habian desaparecido. De nuestro grupo ya habian llevado unos 900. Esa noche el turno era mio. Al oir mi nombre segui resignado pero con fuerte esperanza, el pašo de los demäs. Formaron grupos de a 40. Dos robustos tipos me agararon. Un vistazo en derredor me hizo comprender que con resistir no podia ganar nada. Con cordon telefonico me ataron las manos en la esjialda tan fuertemente que se me dormian los tendones. Luego me juntaron con otro companero atado de la mišma manera y nos cargaron como tron-cos al camion. llenando unos diez vehiculos con tales fardos.
Zedinjena slo vem j a
Izšla je posebna Številka lista “Svobodna Slovenija”, ki nudi bogat material o razvoju narodne misli in prizadevanja za uresničenje ideala “Vseh Slovencev pod streho hiše ene”.
Publikacija se dobi na Martinez 50 (Caballito). Posebno ugodna prilika za nabavo pa bo 125. maja, ko se vrši slovesna prireditev v spomin stoletnice "Zedinjene Slovenije” v dvorani na Juan Buatista Alberti 1105 z začetkom ob 10. uri. Vsi rojaki ste povabljeni.
KORISTEN NASVET NOVODOŠL1M
Marsikdo si želi, da bi čim preje prišel do lastnega dojna. Posojilo dobiti je zelo težko. Pač pa je sedaj odprt način tako, da človek najprej nalaga mesečno skozi eno leto določen znesek in po enem letu mu odobre po zelo ugodnih pogojih posojilo v ustrezajoči višini. Takih ustanov je več. Najbolj znane so ARCA (Diagonal Norte 950), FINCA (San Martin 501) in SUCA (Reconquista 835).
BEGUNCI PRIHAJAJO. V prihodnjih dneh pričakujemo kakih 600 rojakov, ki pridejo iz taborišč v Italiji. Če ima kdo na razpolago kako stanovanjsko možnost, naj sporoči ha Victor Martinez 50.
TISTIM, KI SE ŽELE VRNITI DOMOV
Zelo napačno tolmači Slovenski Ust naše pisanje, češ da hočemo preprečiti povratek rojakom domov. Prav gotovo, da ne gre za to. Ive eno je, kar želimo, in sicer v prid prizadetih, da naj vsak preje premisU, dokler je čas, ali so doma res take razmere, kakršne si želi.
Vsakemu, ki ga srce vleče domov, toplo priporočamo, naj gre, prosimo ga pa tudi, naj potem po pravici sporoči, kako je tam.
Razna poročila iz pisem, katere imamo priliko dobiti v roke, in ki vabijo domov, nikakor ne morejo doslej preglasiti nasprotnih glasov. Ta pisma so dvojna: ena na ves glas hvalijo, a je iz njih jasno razvidno, da so pisana po naročilu. Druga pa z boječimi, dvoumnimi besedami govore tako, da jih dva ne razumeta enako. Mati je pisala otrokom. En sin je pismo tolmačil, češ da je doma lepo, pa seveda ni še vsega, ker ne more tako hitro priti, drugi je razumel: slabo Je ln nikar n e hodi domov...
Kdor ima kaj soli v glavi in ni zaslepljen od ideje, lahko iz okolnosti razbere, kaj je mati hotela povedati...
Danes je treba znati nekaj več kot črke, da kdo razume, kaj hočejo pisma od doma povedati.
Bog varuj, da bi mi koga odvračali od povratka domov. Le k treznemu prevdarku bi radi spravili ljudi. Želimo pa, da odidejo čim preje tja vsi, kateri so uverjenl, da je tam dobro, ker jih domovina potrebuje in küor iskreno verjame v lepe besede, je slab patrijot, če se klicu domovine ne odzove. Kdor tega noče storiti, naj pa lepo tiho bo in nikar n e skuša spraviti drugih v tisto, česar se on sam boji.
Sporočamo, da smo izgubili našega ljubljenega Slavka šabec, ki je 9 mesecev star prispel v Argentino in 19. maja zapustil svoje bridko potrte starše, Anton stabec in Zofija Grebenc, por. Sabec.
BRDA. VIPOL2E. Tisti komunisti, ki so tako obljubljali našim briškim kolonom, da ne bo zemlja več gospodov, izkoriščevalcev kmečkega sloja, ampak njihova — so sedaj sporočili ubogim ljudem, da je vsa zemlja državna last, sovkhoz. Oni bodo samo navadni delavci, katerim se plača dnina za delo. Prepovedali so jim vstop v zemljo. Združili so jih v delovne brigade, ki pod vodstvom državnega nameščenca, Imenovanega “brigadirja”, bodo delali danes tu, jutri tam. Delali bodo dnevno po 12 ur. Plačali pa jim bodo po 7 dinarjev na uro. Ko bodo odšteli razne naklade, odbitke za zavarovalnino in članarino za razna udruženja, jim ostane kakih 60 dinarjev na dan. Pomnite pa, da stane danes v Vipolžah en liter vina 54 dinarjev!!! Ena kila bele moke pa 120 dinarjev!!! če bi videli obup naših ljudi! Preje lastniki, so nekateri danes dninarji na lastni zemlji! Kako sedaj Brici kolnejo! Prodati bodo morali vso živino, kajti odkod seno? Polastil se jih je obup. Mnogi so se vrgli v pijančevanje, jočejo kot otroci... Tudi drugi kmetje svojaki, ki imajo lastno zemljo, ne delajo več: “Zakaj bom delal, ko ne bom mogel več brati. Danes so vtaknili v sovkhoz kolone, jutri bodo pa nas!” In to bodo tudi dosegli. Naložili so kmetom namreč strašne davke, davke prav na vse, tudi na kokoši.
Star 65 let je preminul dne 13. aprila v bolnici Alvarez Franc . Kraševec-Dalibor, znani trgovski potnik v Argentini, doma iz Celja. Našim bralcem je znan kot pisatelj argentinskih filmov. Bil je med prvimi argentinskimi pionirji v Argentiniji, a žal preveč idealist in premalo realist.
Od vrha do tal je prepotoval križem kražem vso Argentino neštetokrat. V svojem času je ustanovil tudi dobro idočo trgovino v Mar del Plata, zadnja leta pa je preživel prav skromno od malega dohodka, ki ga je imel od raznih zastopstev zavarovalnic in loterij.
Za njim žalujejo žena ln poročene hčerke.
Maša zanj bo na Paternalu, Paz Soldan 29. jun. ob 10. url.
CEPOVAN, Pred letom se je vrnil domov -j- Ciril Kafol, ki je bil tukaj vnet sodelavec v levičarskih društvih. Doma je obolel na grlu. Ker je že davno preje kot zdravje zgubil vero, pač ni vedel, zakaj bi trpel na svetu in si je vzel življenje tako, da se je vrgel v Ljubljanico.
ERZEI>J. V cvetu let je zapustil solzno dolino 44-Ietni -j- Franc Verčon 12. februarja letos. Zapušča ženo in 16-let-no hčerko. V Argentini ima brata.
LJUBLJANA. Usmiljenke so.r bile razkropljene Iz svojih samostanov, bolnic in šol ln nadaljujejo sedaj svoje apostolsko bolniško delo na domovih
ali pri sorodnikih, seveda brez redovnih" oblek. Tako je odločilo "ljudstvo’11. Tudi Marijin dom v Ljubljani je s tem prenehal kot redovna hiša. Zaenkrat so si sestre našle zavetišče še v neki stari graščini na Raki na Dolenjskem.
ROVTE. Dva naša gospoda imamo sedaj že na prisilnem delu. Vrbovški gospod so oboleli (župnik Ramšak pri Sv. Treh Kraljih). Sedaj pridejo gospod iz Zaplane. Pripravljamo se za birmo.
ŠMARNICE pa imajo kljub temu, čeprav ni duhovnika. V vsaki vasi jih imamo pri vaški kapelici, kjer se zvečer zbere vsa vas k skupni molitvi in petju.
6ENT VII) PRI STIČNI. Naš župnik, 85-Ietni č g. svetnik so resno oboleli, pa imamo še upanje, da nam jih dobri Rog ohrani. Sedaj imamo dva duhovnika in dve maši vsak dan. šent Vid je imel preje najmanj 6 duhovnikov.
50-LETNICO NADŠKOFA STEPIN-CA je hrvaška kolonija obhajala 9. maja. Z veliko svečanostjo se je vršila v tem smislu najprej akademija, nato pa svečana sv. maša v stolnici ob obilni udeležbi.
POPIS PREBIVALSTVA V JUGO-SLAviji. Zadnji redni popis je bil prvo 14 leti. Tedaj je imela dežela 14 miljo-nov. Sedaj je pridobila Slovensko Primorje. Rezultat štetja, ki je bilo 15. marca, še ni prišel nam v roke.
DRŽAVLJANSKA KNJIGA je novost, katero je oblast vpeljala. Na vsaki občini, sedaj se imenujejo "Krajevni Odbor", je ta knjiga v katero se vsak upi-še s posebno prijavnico. V tujini pa se bi imeli upisati pri konzulatih na enak način. Na podlagi te knjige bodo določili, kdo je državljan In kdo ne.
TRETJE CENE. Trgovina v Jugoslaviji je domala popolnoma v državnih rokah. Razvoj življenja pa ne gre tako, kot so želeli zapovedovale! in zato morajo na razne načine popravljati. Ena taka poprava je “tretja cena”.
Doslej so bile dvojne cene: tiste na izkaznice, po katerih so mogli dobiti, vsega le najbolj zvesti pristaši, drugi pa po oceni aznesljivosti več ali manj ali pa tudi nič. Večina ljudi je bila navezana na nakup v prosti prodaji, ki je seveda prav tako v državnih rokah, a Je imela previsoke cene. Kmet je moral prodati vse po uradnih cenah, kupovati pa večinoma po prostih cenah, ki so bile 10 krat višje od uradnih, to je za nakup na izkaznice.
Sedaj so upeljali še tretje cene, katere bodo uradno določene in po katerih bo mogel kupiti potrebne stvari kmet kateri bo dokaazl, da je vse svoje pridelke prodal državi po uradnih cenah.
Ljudje sedaj upajo, da si bodo na ta način kaj pomagali. Zaenkrat je pa to šele obljuba na papirju.
Iz napovedi te “tretje cene" je pa jasno razvidno, da gre zato, da bi kmete prisilili, da bi prodali vse {H) uradnih cenah. Ima pa ta uredba še namen, popolnoma vničiti privatno trgovino, če je take še kje kaj bilo.
NEUSPEHI PETLETKE. Kljub temu, da vladno časopisje (drugega sploh ni) vedno povdarja, da so uspehi petletke ‘‘čudoviti”, zvemo lz Istega časo-
plsja 'da višji oblastniki zelo ostro nastopajo proti raznim ravnateljem in da so na zatožni klopi ljudje zato, ker slabo vršijo svojo dolžnost. Povsod se vidi iz poročil, da je v cvetu vsakršna ko-rujicija, po nekaterih strokah pa je krivo neuspeha neznanje. Na vodilna mesta so pač prišli ljudje, ki so se izkazali v gozdu kot dobri partizani, toda njihova rdeča gorečnost jili nikakor ni usposabila za strokovnjake, katere so pospravili kot politično "nezanesljive".
NOVI BELGRAD bo štel en miljon, ljudi tako napovedjejo. Zgradili bodo nov mestni del, ki bo večji od starega Belgrada, na levi strani Save. Plav na izlivu Save v Donavo bo stala ogromna palača, 65 m visoka, ki bo sedež ‘‘kom-informa”. Včasih srno se Slovenci zelo borili proti centralizmu, kateri je vse delal za Belgrad in za Srbijo na račim cele države in posebno Slovenije. Danes so tam doma ljudje od te borbe "ozdravljeni", ker se nihče nič ne oglasi proti, vsi pa navdušeno ploskajo. V duhu nove demokracije ima centralizem vse drugačen pomen kot preje.
V	BLIŽINI BELGRADA bodo zgradili . “filmsko mesto", kjer bo središče komunistične filmske industrije.
DOGODKI V RUDNIKU RAŽA. Izza železnega zastora poročajo, da so bili v istrskem prentogokopu težki nemiri. Ker ni več tam pravih strokovnjakov, se je začela radi napačnih izkopov rtekje zemlja posedati. Rudarji so izjavili, da ne morejo delati, dokler ne bo nevarnost za življenje odstranjena. Prišli so novi “strokovnjaki", pregledali in izjavili, da ni nevarnosti. oTda delavci niso verjeli. Na to je žandarnterija zaprla 57 delavcev, češ, da so uporni. Iz tega so nastali nemiri. Drugo delavstvo je namreč zahtevalo, da se teh 57 izpusti. V nemirih je žandarmerija streljala. 17 delavcev je bilo ranjenih, 3 pa ubiti.
Par dni pozneje je prišla katastrofa, katero so delavci slutili. Začel je uhajati plin, kateri je izzval grozovito nesrečo, v kateri je zgttbilo življenje 300 delavcev. V Raši je premogovnik lignita ki je bil edini premoogvnik v prejšnji Italiji.
IZ GORENJSKE . . . Naše gospodarske težave se kopičijo. Dolgo ne bomo vzdržali. Davki so talci, da nihče ne bo vzdržal. Naš sosed N. je dobil 90.000 Din davka. Živine je že mnogo manj. Gnoja ne bo. S čim bomo gnojili? S čirrt bomo delali? Sedaj snto na enakem tisti ki smo bili proti OP in tisti ki so bili zanjo goreči delavci. Ljudje e prepšča-jo obupu in kolnejo oblast, čeprav vedo, da je to nevarna stvar.
ŽIVIJO TITO je zaklicala riba, tako pravijo kraševci. Mož je ujel lepo ribo io jo prinesel ženi in rekel: speci jo na olju. žena pravi: človek božji, kje pa naj olje vazmem. Ga ni. Pa jo speči na masti! je menil mož. žena pa š ebolj huda: kje pa imaš mast! — Vražja baba, p* naj bo na maslu! — Vsa osata se zadere žena na moža, naj se vendar ne dela iz nje norca.
Mož se je pa tudi razhudil in besen vrgel ribo nazaj v morje. Ta je pa vsa srečna zavpila “živijo Tito" . . , Kraševci zmeraj katero dobro pogodč!
UČITELJI TOŽIJO, da se otroci slabo uče. Vzrok je, ker so lačni. Pa tudi učiteljem ni mnogo bolje. Mnogo učiteljstva je pustilo svoje delo in se podalo v tovarne in rudnike, kjer so l>o-lje plačani.	_
V	SEŽANI je na učiteljske^ zborovanju Marta Oblak iz sežanskega okraja
pripovedovala, kako se godi učiteljicam po brkinskih istrskih vaseh. Elektrike v teh krajih nimajo, petroleja pa se sploh ne dobi. Tako nimajo zvečer sploh nobene luči in ne morejo ničesar študirati. Stanujejo v nezakurjenih sobah. O eni učiteljici je pripovdovala, da že poldrugo leto spi na tleh. S svojimi plačami ne morejo sliajati.
AMERIKA IMA ZDAJ MNOGO HUJSE OROŽJE KOT JE PA ATOMSKA ROMKA. Glen L. Martn, izdelovalec letal, je rekel, da ima Amerika še hujše orožje, kot je pa atomska bomba. To je radioaktivna megla ali oblak, ki je največji ubijalec človeštva, ki je bil še
kdaj izumljen........................
. . ‘‘Jaz bi to orožje rabil, predno bi po-stal suženj kakega drugega naroda”, je izjavil Martin. “Kar se pa tiše posledic tega novega orožja, bi pa jaz ne obiskal dežele, ki bo okusila to orožje,
najmanj eno leto potem.".............
. .Martin ni hotel iti v podrobnosti tega orožja, ker je vojaška tajnost. Povedal pa je, da njegova firma izdeluje za mornarico novo raketo, ki bo lahko švignila 235 milj visoko v zrak......
RAZDELITEV OKRAJEV. Od prejšnjih 34 okrajev ostane stmo 30. Tako odpade okraj Rakek. Združi se s Postojno. Loka se združi nazaj s Kranjem. Večja je sprememba na štajerskem. Tam izginejo 3 dosedanji okraji in nastane en nov. V Poljčanah bodo napravili nov okraj iz delov šmarskega, delov konjiškega in delov slovenjebistriškega okraja. Nekaj šmarskih občin pride pod Celje, nekaj pod Krško. Nekaj občin okraja Slovenska Bistrica se priključi Mariboru. Tudi nekaj krajevnih odborov ali občin bo preuelanili.
DAVEK SLUŽKINJ, ki se uradno imenuje sedaj “hišne pomočnice”, je neprijetno zadel sloj, ki je bil doslej povsod po svetu neobdavčen. Vsaka služkinja mora plačati v Sloveniji 300 Din davka. Prodajalci časnikov in podobni skromni poklici plačajo 400 Din x davka letno..........................
ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO je imelo zborovanje, na katerem je bil izvoljen nov odbor, in sicer tak, da ugotovi ‘‘linijo". Predsednik je dr. Franc Zwitter. Kar mu primanjkuje v strokovnem znanju, ima več v stranki. Tudi Metod Mikuž je dobil posebno nalogo, da napiše zgodovino partizanske borbe. Božo Grafenauer pa bo študiral, kaj mora storiti zgodovinar za petletko.
FERDO VESEL, 86-letni slikar, je doživel razstavo svojih del v Narodni Galeriji v Ljubljani.
JOŽE PLEČNIK, znani ljubljanski arhitekt, je spolnil 76 let.
CELJSKI TEDNIK je nov politični list. Za “Oznanilo" in ‘‘Cerkveni vestnik" je zmanjkalo papirja. “Celjski tednik" ima bolj zmožne ljudi, ki so znali, dobiti papir.
KOČEVARJI V ECUADOR. Kot znano, so Kočevarji dobili slabo plačilo za svoje navdušeno delo za Hitlerja. Bili so preseljeni iz svojih starih kočevskih domov na Krško polje in v Brežice, od koder so jo jadrno popihali, ko je bilo Hitlerjeve slave konec. Sedaj se bojda pripravlja akcija, da se naselijo v Ecuador.
KOROŠKI KLUB V LJUBLJANI. Vpričo obnovljenega zanimanja za Koroško je bil ustanovljen koroški klub, kateremu so za predsednika izvolili Lovra Kuharja (Prežihov Voranc), tajnik je pa France Uršič.
KMEČKI DOMOVI so glavna skrb oblasti v Jugoslaviji. Namen kmečkih domov je, da nadomeste cerkev in društvo. Sklenili so, da mora biti letos zgrajenih v Sloveniji 400 kmečkih domov, kjer nameravajo imeti pozneje središče vsega skupnega življenja. Tam bo skupna kuhinja in še vse drugo, kakor predvideva zamisel novega človeka po komunističnem načrtu.
ČEBELARSKA ZADRUGA je bojda združila že 6700 slovenskih čebelarjev. Na Vrhniki je zgradila posebno delavnico za izdelavo žnidršičevih panjev, katerih bodo letno izdelali 4800.
GOZDNA GOSPODARSTVA so tudi novost v Sloveniji. Ustanovljenih je 16 takih organizmov, kateri imajo nalogo kontrolirati izrabo gozdov, v kolikor so še v zasebnih rokah.
PERTOČA v Prekmurju. 5. decembra sporoča pismo: 19 let nismo plačali toliko porcije kot letos v enem letu. Tega nihče ne bo zdržal.
CERKNICA. Dekan Alojzij Wester je umrl 27. februarja, star 75 let. Od 1910 je bil župnik v Grahovem, od 1933 pa dekan v Cerknici.
ROGAŠKA SLATINA, župnik Julij Vajda je odpotoval v večnost 10. febr. Bil je župnik pri Sv. Križu. Nemci so ga pregnali na Hrvaško. Starček se ni več vrnil in je umrl v Zagrebu, star 73 let. Bil je slovit ljudski zdravnik.
V	LITIJI je umrl nekdanji lesni trgovec Franc Künstler.
MARIBOR. Nastavljena sta bila kot kaplana v šent liju Lah Stanislav, v Vitanju pa Mihelič Jože.
LJUBLJANSKI LAZARISTI so morali izprazniti svoj dom in zapustiti samostan, cerkev Srca Jezusovega. Preostali patri so se preselili k jezuitom. Obsojen je bil spet misijonar Sodja, aretirani bivši vizitator Šmid in Fidler ter Rupnik. Vseh redovnikov te družbe je v izgnanstvu sedaj 38. V Argentini so že trije, nekateri študirajo v Španiji in pridejo v Argentino, nekaj jih je še na potu, nekaj odšlo v misijone, nekaj v Sev. Ameriki. Njihov provincijalni predstojnik je P. Ladislav Lenček, ki je sedaj v Luhanu. Tam je tudi P. Ciril Demšar.
V	“izdajniškem procesu” proti Bitencu in tovarišem sta bila na zatožni klopi tudi dr. Marjan Dokler in Vinko Zor, dva vzorna in sveta duhovnika, ki sta dobila 48 in 8 let prisilnega dela. Dokler je bil dolgo časa zelo vnet pristaš OF, a kot dober duhovnik je uvidel njeno izdajstvo in podle namene, zato je sedaj padel v nemilost.
LJUBLJANA. Izšla je slavna zvezda odpadlega duhovnika GORAZDA DEKLEVA, ki je po načelih komunizma vzoren duhovnik. Ta je postal v Mariboru voditelj pravoslavja in dobil za zidavo pravoslavne cerkve v Mariboru 250.000 Din Kdor bo navdušen ploskal ob tem, češ da vere ne preganjajo, naj ve, da v Mariboru ni nobenih pravoslavcev, ki bi cerkev potrebovali. Gre le za to, do bi ljudi odtrgali od Katoliške Cerkve, ker dokler je gdo dober katoličan, ga komunizem ne more zmotiti. Dekleva je našel sedaj pravico, da na dolgo in široko piše v ljubljanskih časopisih, kav ni dovoljeno nobenemu dobremu duhovniku. Poromal je že tudi v Moskvo. Zanimivo je pa tudi to, da zn pravoslavne cerkve v Srbiji, kjer ta vera je, ne kažejo niti malo te skrbi, kot za pravoslavje med Slovenci, kjer pravoslavja ni in kjer ga narod ne želi.
MATIJA MAT A J
Huda zamera
Drugo jutro je Matajev Matija govoril le malo; veledostojno je užival dobrote Krajanovega gostoljubja in se držal tako modro, da ga je bila sestra vesela. Nič več ni stopal z nevarnimi škornji po parketu, temveš je hodil po starih preprogah, ki jih je bila dala pogrniti previdna gospa Beti čez nove.
Po zajtrku ga je gospod Krajan iz-prevajal po svoji prodajalni, koder je prijetno dišalo po dišavah jutrovih in drugih dežel. Pokazal mu je tudi telefon. *■
“Vidiš, ljubi Matija’’, mu je razlagal, ■tukaj se lahko pogovarjam z vsakim človekom, najsi je v Ljubljani, v Trstu ali celo na Dunaju. Tukaj zavrtim ročico, da zazvoni, si nastavim slušalo na uho in govorim v to omarico.’’
Telefoniral je ljubljanskemu prijatelju in ponudil ročaj drugega slušala strmečemu svaku.
“I, saj res!” se je veselil Matajev Matija. "Lej ga spaka, he he, da te vendar no! Iz privezane črne rene slišim moški glas, ki te vabi v nedeljo na Sveto Katarino. Zavrti še enkrat, Tone, zavrti! Rad bi povedal prijatelju Andražu Hudopisku na Telebanovem, da sem srečno priromal v Ljubljarho, in rad bi ga. vprašal, kako je kaj pri meni doma!”
‘‘To pa ni mogoče, dragi moj, zakaj Andraž prejkone nima take omarice”, mu je odvrnil trgovec, obesil slušali na kljuki in odzvonil.
‘‘Nima je ne; škoda!” je obžaloval Matija. “Hm, zdaj pojdem pa še malo po mestu. Pa z Bogom tačas!”
"čakaj, stari hlapec Nace naj gre s tabo, da ti ne bo predolgčas!’’
Odšla sta s slugo, hodila križem kra-žem po mestu in pasla radovednost. Obiskala sta tudi več cerkva in povsodi je molil Matija za svojo in Anke srečo.
Ko sta se vrnila, je Milan že čakal ujca in ga odvedel na Grad. Z velikim zanimanjem je Matajev Matija ogledo-pal debele zidine in globoka, močno zamrežena okna zunaj in na dvoriščih. Po zavojnatih lesenih stopnicah sta prišla skozi stražnikovo sobico na ploščad zahodnega stolpa.
Lahna, prijetno hladilna sapa je dovajala vonjavo pokošene trave. Okoli in okoli .starodavnega .zidovja je cvetela mlada priroda. V urniku je težko udarjalo nihalo, spodaj v goščavi so peli preveseli ščinkavci in kosi; včasi je zar kukala plaha kukavica.
Iz glasnega mesta prihaja sem gori le zamolklo drdranje, zvonjenje in bučanje. V jarkem solnčnem svitu blešče strehe, okna, zidovi, blesketajo cerkveni križi in jabolka. Ljudje spodaj so majhni leo mravlje, konji ko hrošči, kolesarji ko muhe in vozovi električne železnice so podobni pisanim škatlicam. Po vrtu kranjske dežele, po plodnem Ljubljanskem polju lezejo dolgi vlaki kakor črne gosenice, se pomikajo mimo zelenih gozdov in gajev, mimo rjavih kozelcev, mimo prebelih cerkva in vasi, ki so napol zakrite z ovočnim drevjem. Daleč se širi zelena ravan, okrog in okrog obrobljena s hribi in gorami. Slika se vrsti ob sliki in v čudoviti.
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije
Izvršuje
L U I S DANEU
PERU 883	T. A. 84 - 8405
osvajajoči harmoniji se spajajo mnogoličnost In enovitost, ljubkost in veličastvo.
Ob koroški meji se izza redke meglice kažejo strmine in goljave prekrasnih Karavank: daleč za Veliko Trato ostro prisekana piramida moogčne Kepe in zanimiva Golica, zapadno od osamele šmarne gore zadaj Stol, prvak Karavank, in Begunjščica, dalje izhodno greben Košute, sivi obelisk Storžič, Kranjskega mesta varuh, in poleg njega Srednji vrh. Med njim in Kočno se skriva svinčnati Obir... Visoka trdnjava gorskega duha, kipe na polnočni strani za podolgasto Vranščico onkraj Save impozantne Kamniške planine s svojimi divje razpokanimi pečinami, velikanskimi barikadami, skalnimi kopami, roglji in zobovi v čisto modrino neba. Na levem oglu se kopiči orjaška stražnica, široka Kokrska Kočna; njej na desni stoji ostnat stolp, titan Grlntavec, Savinjskih planin sivi glavar. Iztočno se dviga na ogromnem podzidju lepi vrh ostrorobate Skute in mogočna Rinka. Med glavato pečevnato Brano in široko, ubrazdano Planjavo se zajeda skalovito Kamniško sedlo. Na izhodnem oglu pa se dviga krasna Ostrica, desna stražnica gigantskega čarograda, in zre doli na Kranjsko Rebro, Menino planino in nizka slemena Podpeškega gorovja proti stricu Kumu. . . Na jugu, desno od Golovca. se širi zeleni Mestni log in Ljubljansko barje, bivše kraljestvo povod-njega moža. Tudi to ravnino objemajo povsodi holmi, hribi in gore, med njimi Mokrica in širokopleči, temnomodri Krim, mejnik Gorenjskemu, Dolenjskemu in Notranjskemu, zapadno Ljubljanski vrh in v megleni daljavi razsežna Hrušica z Nanosom... Za temnozelenim šišenskim hribom in Rožnikom se razprostira divna panorama Polhograjskih Dolomitov; nad nižjimi vrhovi se kopiči strmovita Grmada z belkastimi peščenimi plazi, se pomaljata široko-piramidni Tolstec in koničasti Jeter-benk, tolikokrat zamenjan s Triglavom. Daleč za tem gorskim nasipom pa si-njevajo nežnomodre, gole glave Julijskih Planin, ki jim kraljuje v čarokras-ni prelepoti, tako sam, tako veličasten, na vzvišenem prestolu — Triglav, najvišji vladar vseh slovenskih in vseh slovanskih gora. . .
‘■Oh, da bi imel vendar toliko dvojač ali pa vsaj toliko grošev, kolikor je oken tu doli v mestu!" je pobožno vzdihnil Matajev Matija in sedel na leseno klop.
‘‘Kako vam pa ugaja razgled?” ga je vprašal veseli Milan. ‘‘Ali ni lepo tukaj?”
“Lepo je že, kaj bi tajil!" se je odrezal Matajev Matija. ‘Samo opeko imajo na strehah, nikjer ni nobene slame ne desak! Le hiše so preveč zdržema, hiše, pri nas so vse lepo daleč narazen. Kaj pa tisti visoki dimniki? Ali klobase suše v njih, zdaj po kresu, he he?”
V veliko zabavo svojega nečaka je uganil še marsikatero izvirno. Milan mu je kazal gore in kraje skozi daljnogled; ko mu pa ni mogel odgovoriti, kje je Telebanovo in Gola Jama. je jel Mataj siliti domov. Spodaj so bile ure, zapeli so zvonovi; tudi v grajskem zvoniku je zazvanjalo, svečano, trepetaje, rahlo zamiraje. Na vseh koncih in krajih so trobile tvorniške sirene. Počasi sta stopala po Gradu nizdolu.
Ko sta se vrnila, so Krajanovi že čakali s kosilom. Gospa Beti je bila dala pripraviti bratu dobro zabeljenih žgancev. Matajev Matija jih je pozdravil z velikim veseljem in ni pustil nobene trohe na svojem krožniku.
‘‘Vzemi sl malo jegulje, ljubi svak!” ga je Izpodbujal gospod Krajan vljudno.
“Bog ne prlzaleni!” se Je branil gost. ‘Tega pa ne, da bi jedel kače! Kaj čudno se mi zdi, da gre vam drugim ta golazen tako v slast! Ali ste res onegavi, no, to moram reči, pa ne da bi vam hotel kaj očitati! Mene pa ne silite nič več, najedel sem se žgancev, hvala Bogu in moji preljubi sestri!"
Po obedu je gospodična Eleonora sedla k klavirju, zabrenkala in zapela.
‘‘Orglati znaš pa kaj dobro, dečla!” jo je pohvalil ujec zadovoljno. ‘Tn peti znaš lepše kakor zaplanski Cerkvenik. Kje pa je vendar meh in kdo ti ga goni?"
“Ga ni treba!” se je odrezala nečakinja udržljivo, upognila glavo nazaj in mrčavo odhitela iz obednice, dočim so se cfrugi smejali vprašalcu.
“Soparno je”, je opazil Matija in pogledal skozi okno. “Na nebu se' stepajo oblaki, lejte, dež se ponuja.”
Gospod Krajan je prinesel iz sosedne sobe gramofon, ga navil in dejal iglico na vrtečo se okroglo ploščo. Daši že vajen čudežev, je ostrmel Matajev Matija tako, da izprva ni mogel ziniti nobene besedice. Iz velike, svetle trobente je slišal moškega peti pesem ‘‘Pridi, Gorenj’c!” Gledal je v zvočnico, otipal podstavo, pogledal pod mizo in majal z glavo. Naposled pa je zaploskal z rokama in zavriskal na glas: “Juh!"
Stemnilo se je; zunaj se je ulila ploha. Gospod Krajan je odšel v trgovino, gospa Beti pa za hčerko malo dremat; tudi Milan je izginil iz sobe. Matajev Matija pa je krenil v kuhinjo, se kratkočasil s kuharico in ji pripovedoval o mlinarjevi Anki.
“Naša gospodična ima tudi ženina”, je pravila zgovorna mlada boginja ognjišča in marljivo luščila grah. “Naša gospa bi strašno radi videli, da bi se vzela. Ime mu je Ribitsch. Službico ima majhno, dolgove pa velike. Naš gospod ga ne marajo, ženin pričakuje, da priženi pri nas Bog ve koliko denarja. Gospodična bo imela pa komaj pettisoč goldinarjev dote.”
“Kako pa, da veste vse to?” je vprašal Matajev Matija.
‘‘Hm. ., poslušala sem pri vratih, ko sta se prepirala gospod pa gospa.”
“Veste kaj, prijateljica? Ta dečla, ta Jelora ali kakor ji je že ime, pa preveč rada viha nos! Ošabna je punca in napihnjena, komaj da me pogleda!"
“Res je hudo prevzetna, res, pa reva menda sama ne ve, zakaj! Le zavoljo nje pojdem drugi teden iz službe. Zmeraj, zmeraj me psuje in muči in rentači nad mano, nikoli ji ne morem ustreči. Bliža se že močno tridesetemu letu, nekaj zob ima ponarejenih in lasje tudi niso vsi njeni. Ker so ji izpadali, si je umivala glavo vsak teden po dvakrat z vinom, žganjem, rumom in kaj vem s čim, pa ni pomagalo prav nič. Potem so ji kupili pri lasničarju lepe kite za trideset goldinarjev. Njeni pravi lasje so rdečkasti kakor vaši, nanje si pa polaga in spleta kupljene kite Bog ve katere ženske.”
“Pa jo ima tisti ženin hudo rad?”
“Ne vem, menda ne bo sile.”
“Ej, veste kaj, prijateljica? Kadar pride.snubač kaj sem v vas, ga moram malo potolažiti, da ne bo prežalosten, ker noče gospod Krajan nič vedeti o njem.”
“Le! O, le! Prav imate! Samo pazite, da vas ne slišijo naša gospa! Bodite previdni in nikomur ne pripovedujte tega, kar ste zdaj slišali od mene!"
Matajev Matija je obljubil kuharici, do bo neznansko previden. Pogovarjal se je še nekaj časa z njo, potem pa je šel v svojo sobo ležat in kmalu zaspal ob enakomernem šumenju dežja.
(Nadaljevanje)
Agenda de Navegaciön
Antigua C'asa fundada en 1904 Corresponsales en toda Italia Pasajes de ida y llamada BUENOS AIRES — GENOVA
SAN MARTIN 326	T. A. 31-0231
DVAKRAT DA, KDOR HITRO DA
Pakete za Slovenijo, Gorico, Trst, Avstrijo in ostalo Evropo naročite pri
AfiTURO B-ULLER, 25 N Bi 305
6.	nadstropje Of. 655 — T. A. 32-0737
Zahtevajte sezname paketov in cen Kava, sladkor, riž, čokolada, obleka in druge potrebščine
iz Švice in Danske naslovniku
PROSLAVA ZEDINJENE SLOVENIJE
se vrši 25. maja ob 16. uri v farni dvorani sv. Julije, vhod Juan B. Alberti 1195. Ob tej priliki boste imeli stari naseljenci priliko, da se kaj pogovorite z ndvimi prišleci iz domačega kraja.
“LA VIDA ESP I R I TU AL”
“DUHOVNO
ŽIVLJENJE”
Pasco 431, Buenos Aires, Argentina
TARIFA REDUCIRA
Concestdn 3860
PEEIODICO SEMANAL aparece los dlas 8 - 10 - 17 y 24 de čada mes. Redicado exclusivamente a la Industrie Leche ra y a la Granja.
Conaultorio Tčcnlco, Industrial y Veterbiario -AnAllsts, etc.
GRATIS PARA LOS SUSCRIPTORE6
PRECIO DE LA SUSCRLPCION $ 10.— AXUALBS Redacclön y Admlnlstraclön:
MORENO 2718 — T. A. 45-3503 — Buenos Aires
RECREO “EUROPA"
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po eenl. Prevoz s postaje Tigre tja ln nazaj, odrasli $ 1.—, otroci | 0.60.
T. A. 749 - 589 — TIGRE — FCOA.
		-
NAČRTE ZA STAVBO IN FIRMO		V SOBOTO CELI DAN
VITO GABRIJELČIČ		je odprto samo za naše ljudi.
TEHNIČNI KONSTRUKTOR		da se fotografirate v
- OBRAS y CLOACA8		r t) t <1 A A V A
Haigorria 4638	T. A. 50 - 80*5		San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 806
		
DR. NICOLAS I. ETEROVIČ HURE	ROMARSKI SHOD V LURDU	
Advokat	se vrši zadnjo nedeljo v majniku. Začetek ob 15.30 v	
Posredujem v vseh pravnih zadevah kot: zapuščine.	votlini, nato procesija in zaključek v cerkvi. Prinesite	
odpusti, zavarovanje, nezgode itd.	pesmarice s seboj. Kdor želi srečati kakega znanca ali	
Uruguay 344/4 H - Capital Calle 1* N’ 8 8 - Izi Plata	domačina novodošlih, bo imel tudi za to lepo priliko.	
T.' A. 26 - 3288	Tel. Paz 2004			 ■■ ■	■■■--—			
PENSION “TRST’’
Moreno S8S1 — MAIt DEL PLATA Rojakom se priporoča ANDRES PON Poceni ln po domače
KROJAONICA
FRANC MELINC
Najbolj vestno boste postreženi!
Oglasite ee na Paternalu
PAÄ SOLDAN 46*4 T. A. 89-1386
kjer boste ceno ln dobro postreženi.
(JHARCAS 769 — BUENOS AIRES Lastnik:
| ANTON BOJANOVI«
ROJAKI IZ NOTRANJOSTI
Kadar Imate opravka v Buenos Airesu, se ustavite v
P ACI F I C O
Stavbe - načrti - proračuni - firma
v
France Klajnšek
je preselil pisarno In sedaj uraduje v ponedeljek, sredo in petek od 16 do 19 ure v
*
Asuncion 4603 — T. A. 80-0734
Talleres Gräficos “Cdrdoba” Gutenberg 3360 - 21-6-1948