2IVL1EN7E IN SVET ŠTEV. 6. V LJUBLJANI, 5. FEBRUARJA 1938. KNJIGA U. ВКТНИ ŽMITEK; DON LORENZO VLADIMIR BARTOL NADALJEVANJE o pa je prihajal ves v čipkah in svili v hišo Giovannijevih roditeljev, se je zgodilo, da se _ je Beatiaa starejša sestra Marija, ki je bila obljubljena v zakon sinu premožnega trgovca, zagledala vanj in ga poželela. In mu je dejala nekoč, ko sta sedela sama na dvorišču: »Kako si lep, Lorenzo«, in zadrhtela po vsem telesu. Lorenzo je to opazil in ker je bilo njegovo srce bliže Beati, ki je bila nežna in mila kakor golobica, ji je odvrnil hladno: »Morda.« Ona pa se je pritisnila k njemu ter ga vprašala na uho: »Ali si že kdaj ljubil?« In ko je spoznala, da je še neizkušen in nedolžen, jo je obšla velika želja, da bi ga zapeljala. Toda Lorenzo jo je pahnil od sebe, rekoč ji: »Saj nisem dekletce, da bi me zapeljevala.« Ona pa mu je šepnila, drhteča od strasti: »Pa me zapelji ti, Lorenzo.« Tako je šel z njo, da bi spoznal skrivnosti ljubezni. 28. Toda kmalu je požgal strast v sebi in ko je utešil svojo radovednost, mu je bila Marija odveč. Mnogokrat ga je čakala na sestankih zaman, če pa je prišel, je bil vsakokrat .hladnejši. Kadar je srečal Beato, je povesil pogled pred njenimi plavimi očmi. Sram ga je bilo pred njo zavoljo sestre. In ker je sedaj poznal ljubezen, si je silno poželel njenega deviškega telesa. Iskal je prilike, da bi jo zapeljal. 29. Nekoč se je namerilo, da sta bila sama na vrtu. Tedaj jo je prijel za bele roke in zroč ji v plahe oči, ji je dejal, ves drhteč: »Veš li, Beata, da te Lo-rehzo ljubi?« In ker je bil Giovanni ju najboljši prijatelj, ki ji je bil do tedaj najdražje bitje na svetu, ga je silno vzljubila. In ničesar mu ni odrekla iz te svoje velike ljubezni. Tedaj se je zazdelo Lorenzu, da se je pred njim odprl raj Eden; kjer sanjata z Beato blažen sen. 3,0. Ljubosumnemu Marijinemu očesu ni ostala njuna ljubezen dolgo prikrita. Strašno je zamrzila svojo sestro in njena vroča kri je kipela od silne želje po maščevanju. Nekoč je pokazala na Lo-renza in dejala svojemu zaročencu: »Vidiš, ta je moj zapeljivec. Maščuj me!« Trgovčev sin je pristopil k Lorenzu in vprašal: »Imaš li pripravljen meč?« Ko mu je ta pritrdil, ga je pozval Па samoten kraj. Ker se je Lorenzo bal, da ima njegov nasprotnik bolj izurjeno roko od njega, je skrivaj pripravil orožje. In ko se je njegov nasprotnik spotoma ozrl, ga je zabodel v srce. Mrtvemu je potegnil meč iz nožnice in ga položil poleg njega na tla, da bi se zdelo, ko da je padel v boju. Potem je odšel. 31. Ko je izvedela Marija, da ji je Lorenzo ubil zaročenca, ga je naznanila oblastem, ki so ga poklicale predse. Toda Lorenzo se je branil, da ga je bil trgovec izzval in da je bil prisiljen potegniti za meč, če si je hotel obvarovati življenje, Ker ni bilo prič in se je spretno zagovarjal, so ga morali izpustiti. Toda v hiši Giovannijevih staršev se ni smel prikazati več in z Beato se je sestajal le še skrivaj. Pa' tudi teh sestankov je bilo konec. Marija jih je nekoč zasledila ter povedala staršem. Beato so hudo kaznovali in je niso pustili več same iz hiše. Ker pa niso mogli prenašati njenih večnih solza, so jo dali v samostan. Z Lorenzom se nista videla nikdar več. 32. Ko je videl Giorgio prvič Beato, si je rekel: »Glej, taka je, da bi mogel zaradi nje zapustiti naročje same svete cerkve, kateri se posvečujem, da bi se vrgel v njeno.« In je v svojem srcu silno vzplamtel za deklico. Ko se je sprehajal nekoč po samotni stezi ter s čitanjem pobožnih knjig podil od sebe mamljive podobe, ki so ga obletavale kakor vešče luč, je srečal Lorenza roko v roki z Beato. Zardela sta in v tistem hipu je spoznal, da se ljubita. Zabolelo ga je, ko da se je njegovo .srce razklalo na dvoje. Brezmejno je zasovražil svojega brata. In začel je iskati priložnosti, da bi ga pogubil. 33. Naposled je našel pretvezo, da ga zvabi v past. Opazil je bil namreč, da opušča Lorenzo sveto mašo, kar je povedal nekaterim tovarišem iz seminarja, ki so onemu zavidali njegovo znanje in ga zato mrzili. Prežali so odslej nanj in ko so ga nekoč srečali, so ga začeli izzivati, očitajoč mu, da ne spoštuje cerkvenih zapovedi. Lorenzo, ki ni slutil prevare, se je dal zapeljati in je zasmehoval njihovo pobožnost in se norčeval iz svetih stvari. Oni so pa odšli ter ga naznanili Inkviziciji. 34. In so prišli nekoč ponj biriči ter ga odvedli pred cerkvene oblastnike. Ker jih je bilo mnogo, ki so pričali zoper njega, si ni upal tajiti. Izgovarjal se je, da se je bil le šalil iz mladostne objestnosti ter da v resnici ni ponižnejšega hlapca svete cerkve od njega. Toda dokazali so mu, da tega in . onega posvečenega dne ni bil pri svetem opravilu ter da tudi sicer ni živel po božjih in cerkvenih zapovedih. Ker je videl, da ni drugega izhoda, je kleče in s solzami v očeh obžaloval svoje brezbožno početje in zatrdno obetal, poboljšati se. Oblastnike je njegova skesanost naposled ganila, da so mu naložili le strogo cerkveno pokoro; njegovega telesa in njegove svobode se niso dotaknili. Odslej je živel Lorenzo na zunaj pobožno življenje; v srcu pa je koval maščevanje zoper brata. 35. Na misel mu je prišlo, da bi napisal razpravo, v kateri se pogovarjata dva brata o božjih skrivnostih. Eden od njiju je laik in preprost v svojem srcu, drugi pa je izučen v teologiji in šolan v logiki. Razpravljata torej in prvi brat brani cerkveni nauk. Drugi, čeprav posvečen, se mu roga in mu skuša z razumom izmakniti tla izpod nog. In že theologiae doctor s svojo pametjo zmaguje, ko se laiku hipoma razodene skrivnost svetotajstva, da porazi, čeprav neuk in neposvečen, svojega šola-nega nasprotnika. In si je Lorenzo razpravo tako zamislil, da bi vsakdo, ki bi poznal Giorgia in njega, moral oba razbrati v prepirajočih se bratih. Nakar je začel proučavati učene knjige, da bi si iz njih nabral potrebnega znanja. Tako je v samoti polagoma pripravljal spis, s katerim je hotel udariti brata, sebe pa priporočiti oblastem in cerkvenim mogotcem. 36. Ko pa je hodil v take misli zatopljen po poljih in travnikih in zavijal po samotnih stezah v gozdove, se je začel hipoma izpraševati o vsem, kar je videl okoli sebe: »Čemu je to prav za prav? In v kakšne svrhe?« In ko je šel mimo dišečih njiv, kjer so cvetela zelišča in ob katerih je zorelo sadje na drevesih, se je začudil: »Kako brezskrbno živi vse to!« Okrog cyetov so brenčale čebele in preko livad so letali pisani metulji. In spet se je začudil ter je mislil pri sebi: »Saj ni več daleč čas, ko bo vsega tega konec! Kaj nihče ne sluti zime s koščenimi prsti?« Tedaj se mu je zazdelo, da čuje nekaj, podobno lahnemu udaru peroti, in da mu je stopil nekdo za hrbet in mu komaj slišno šepnil na uho: »Čemu iščeš namena drugje?! Mar ne vidiš, kako se vse, kar je okrog tebe, veseli življenja? To sâmo je cilj in svrha vsemu. Živi tudi ti, Lorenzo, kakor vidiš, da živi vie drugo!« Lorenzo je mislil pri sebi: »Kako naj se veselim življenja, ko pa vem, da bo enkrat vsemu konec?!« Oni mu je odvrnil, kakor da pozna sleherno njegovo misel: »O, mladi moj Lorenzo! Kaj ne vidiš te rože, kako se bohotno razcvita? In vendar! še malo dni, pa bo konec njene lepote. In še malo, tedaj bo koftec tudi njenega življenja. Ti sam si kakor ta roža. Tudi ti boš umrl.« Lorenzo je vzkliknil: »Čemu govor o večnosti, če mora biti vsega enkrat konec? In ali je sploh večnost?!« Tedaj mu je odvrnil glas tistega, ki je stal za njegovim hrbtom: »Je večnost. Iz tega cveta bo nastalo seme, ki ima klico večnosti v sebi. In iz njega bo spet pognala roža, ki bo rodila novo seme. Tudi ti boš večen v svojih potomcih, Lorenzo!« Tedaj se je zagrohotal Lorenzo, da se je razlegalo daleč preko poljan in gozdov in se vračalo k njemu kot hohota-joč odmev. Glas tistega, ki ga je" hotel izkušati, je potihnil. ■ Lorenzo je vedel, da mu ni govoril resnice, in. je mislil pri sebi: »Kaj meni mar večnost, katere nit pretrga lahko sleherni udarec!« Potegnil je meč in sekal z njim rožam glave, da so padale na tla kakor toča. Ko pa je prišel večer in je legla nožna tema na livade in travnike, je zašel Lorenzo spet v samoto. Zakaj nepremagljiva je bila želja v njem po razmišljanju in večnem razglabljanju. Okrog njega so cvrčali črički in kvaka-le žabe. Toda njihovi enostavni glasovi so se spajali v prečudne akorde, ki so turobno zveneli na njegovo uho in zbujali videz v njem, da je sredi najveličastnejšega molka. Tedaj je zagledal lučko, ki je svetila v travi. Po zraku je pril^ela druga in se spustila polagoma nanjo. Nato je videl še eno in še eno — in hipoma se mu je zazdelo, da je obdan vsepovsod od samih živih lampijončkov. »Kako se ljubijo!« je mislil pri sebi, v njegovi duši pa je vstala podoba Beate. In njegovo srce je zahrepenelo po njej, kakor še nikoli. Takrat se mu je zazdelo, da je znova zaplahutala nad njim perot. In razločno je slišal šepet tistega, ki je že stal nekoč za njegovim hrbtom: »O, mladi moj Lorenzo! Kako bedasto tratiš čas s samotar jen jem! Mar ne vidiš, kako vse okrog tebe živi, diši in — ljubi?! (Ali poznaš to sladko besedico, Lorenzo?) Iščeš večnosti? Glej! V ljubezni jo boš našel. Zakaj iz nje se rodi bitje, ki je del tebe, kateri je večen.« Lorenzo pa je zavpil nanj: »Stran, Izkušnjavec! Kaj. mi ponujaš večnost, ki je samo utvara?! Sam, kakor sem, hočem bivati večno.« Nakar je pograbil sijočo kresnico in STAREC MED DREVESI Znano je. da je tisa drevo, ki doživi silno visoko starost, škoda le, da to lepo drevo izumira na naših *tleh, kjer je moralo biti v prejšnjih časih še precej razširjeno, sodeč po raznih krajevnih imenih, izpeljanih iz imena tega iglavca. V nekdaj slovanski Lužici v vasi Hennerdorf, stoji še danes orjaška tisa, koje starost cenijo na 1400 let. častitljivi starec je sicer v notranjosti že močno preperel in so mu morali votlino zaliti z betonom, da ga zavarujejo pred vetrovi in viharji, vendar pa vsako leto še lepo ozeleni in je velika privlačnost za prijatelje prirode. Ta tisa je bila priča nekdanjih slovanskih dni Lužice, videla je vso žalostno pot tega čvrstega plemena ki do danes neustrašeno kljubuje nemškim navalom. Nje življenje pa sega še nekoliko stoletij v predslovan-sko dobo in so se okoli nje zbirali divji bojevniki druge narodnosti, ako je Lužica že teda1 bila sploh stalno poseljena. Pri-rodoslovci sodilo. da bo drevo vzdržalo vsaj Se nekoliko desetletij. jo zmrvil med prsti, rekoč: »Tu je dokaz, koliko velja večnost, ki mi jo ponujaš!« Tedaj se je zahihital tisti za njegovim hrbtom in mu je rekel: »O, mladi Don Lorenzo! Saj to, kar si storil z živalcami ti, stori s tabo lahko sleherni vojak, ki pride slučajno po cesti — poslušaš, Lorenzo?! — ki pride torej po cesti in te sune, ker mu, recimo, tvoj pogled ni povšeči, s helebardo tako, da ti hipoma in za vselej zastane želja po večnosti« Lorenzo je kriknil tedaj, da je njegov glas grozotno jeknil v vse štiri strani sveta: »To se ne bo zgodilo!« In ves trepetajoč od še neznane moči, ki ga je tresla, kakor trese vihar samotno drevo, je dejal: »Naj se mi približa kdorkoli, moja misel, moja brezmejno hote-ča misel ga bo ugonobila, preden se me dotakne.« In je šel preko livad in travnikov in kjer je zagledal živo lučko, je stegnil roko proti njej in velel: »Umri!« In je pri priči ugasnila lučka, na njenem mestu pa je devetkrat temnejši kolobar pretemnil temo noči. Tedaj je za zmerom izginil tisti, ki ga je hotel iz-kušati. Lorenzu pa se je takrat v dnu duše zablisnilo kakor odsev daljnega spoznanja, da ne bo' nikdar umrl. Bilo pa mu je tistih dob komaj osemnajst let. Zapustil je samotne izprehode in začel pisati delo .o vsemogočnosti božji, ki jo je takrat doumel. DALJE DAUMIER: Sodni predsednik SLIKOVNA TELEGRAFIJA "1 ajznamenitejši dan v zgodovini slikovnega brzojava je bil 7. november 1907., ko je bila po t—_ brzojavnem vodu prenesena prva slika iz Pariza v London. Kar se je dotlej snovalo v glavah izumiteljev in delalo v malem po laboratorijih, toliko da je bilo godno za patente, se je tokrat prvič praktično poskusilo in ka- FuJtograf - sprejemnik po sisteimiu Angleža Pultona, pri katerem nastaja slika na kemičnem papirju kor je že poprej pisava in beseda, je topot tudi slika s pomočjo elektrike premagala prostor. Dobrih pet in dvajset let je zdaj tega in če se ozremo na razvoj slikovne telegrafije, nam prvi trenutek ostane razočaranje. Novo občilo ni tolikanj napredovalo kakor sam brzojav in telefon v istem času. Sicer ima že mnogo evropskih in ameriških držav urejeno prenašanje slik med posameznimi velikimi mesti, aU prav udomačiti se še do danes ni moglo in se rabi le v izjemnih prilikah. Slikovna te-legrafija še zdaleka ne igra tiste vloge, ki ji pritiče in še zdaleka ni tistega vsakdanjega značaja kakor n. pr. telefon in radio. Vzrokov ni treba daleč iskati: Izumitelj in tehnik se morata pri električnem prenašanju slik boriti s težavami, ki jih druge panoge električnih signalnih naprav ne poznajo v toliki meri. Takoj po navadnem brzojavu, s katerim so se lahko prenašali na daljavo samo dogovorjeni znaki, se je sprožila mi-sel, če bi ne bilo mogoče na isti način prenašati tudi pisave in slik. Od ideje do dejanja je bil kratek korak in že 1843. je Anglež Bain prijavil prvi patent slikovnega brzojava, čeprav še močno teoretičnega značaja, šele njegovemu rojaku Bakewellu so uspeli toliko jasni prenosi, da so se začela zanimati za novi izum tudi oblastva in finančniki. Ba-kewell je konstruiral tako zvani »kopirni brzojav«, ki še zdaj velja za praosnu-tek vseh današnjih sistemov, seveda v temeljito izpopolnjenih variantah. Sliko, ki jo je nameraval Bakewell prenesti po brzojavu, je narisal z izolir-nim črnilom na tenko pločevino, napeto na vrtljivem valju. Valj se je med prenašanjem vrtel s pomočjo posebnega mehanizma, pri tem pa je drsela po njem fina kontaktna ig)a v tesnih spiralah kakor pri fonografu. Slična naprava je bila tudi na sprejemni strani le s tem razločkom, da je bil napet na valju, ki se je vrtel točno z isto brzino, čist papir. Dokler je drsela igla na oddajni strani po gladki ploščevini, je bil električni krogotek sklenjen in poseben elektro-magnet je držal na sprejemni strani pisalo, da ni moglo drseti po papirju, čim pa je igla na oddajnem aparatu preskočila kako črto, narejeno z izolirnim črnilom, se je tok prekinil in magnet v sprejemnem aparatu je spustil pisalo, da je zarisalo odgovarjajočo črtico na papirju. Na ta način se je počasi ves, z izolirnim črnilom narisani lik prenesel na papir sprejemnega aparata. Včasi se je mesto navadnega uporabljal tudi posebne vrste kemični papir, ki se je pod pisalom barval, dokler je bil krogotek sklenjen, dočim je pri prekinitvah puščal bele lise. Na ta način je nastal na sprejemnem aparatu samo negativ slike. Ba-kewellov sistem se takrat ni mogel prav uveljaviti, ker nikoli ni bilo mogoče doseči točnega sinhronizma, to se pravi popolnoma enakega vrtenja obeh valjev. Nihala in uglaševalne vilice, ki naj bi služile za sinhronizacijo, niso nikoli delovale dovolj zanesljivo in posledica so bile nejasne slike. Kasneje je tehnika problem sinhronizacije popolnoma rešila, a medtem so se razvili tudi 'že popolnejši sistemi brzojavijanja, slik, tako da kopirni brzojav ni bil več "potreben. Profesorju Kornu se je prvemu posrečilo kopirni brzojav temeljito izboljšati. Uporabljal je pri sprejemnem aparatu mesto pisala električno tlilno žarnico, ki je glede na menjajočo se iakost električnega toka oddajne postaje risala bolj ali manj močno svetlobno črto po fotografskem papirju. Ampak tudi na ta način so se lahko prenašale samo črno bele slike, smoter tehnikov pa je bil brzojavljati tudi fotografije z vsemi neštetimi svetlobnimi odtenki. Spet je bil prof. Korn prvi, ki je našel primerno pot, in sicer s pomočjo selena, ki so ga kemiki odkrili 1873. Selen je kovina, ki ima lastnost, da je nje električni upor katere ni bilo mogoče poljubno zvečati brzine prenašanja. Drugače je pa bil selen, oziroma svetlobno električni način prenašanja slik kažipot za vse poznejše sisteme. V srednji Evropi je zdaj največ v rabi slikovna telegrafija po načinu prof. Karolusa. Ta služi za spreminjanje svetlobnih odtenkov v električne impulze na oddajni strani namestu selenove celice Aparati slikovnega brzojava sistema SiemerLS-Karolus-Telefunkeo. Na levi oddajnik, na desni prejemnik. Jasno se vidi kompliciranost celotne ureditve odvisen od jakosti svetlobe, ki pada nanjo. S pomočjo selena je torej mogoče spreminjati svetlobne odtenke neposredno v odgovarjajoče električne impulze. Ta pojav je izrabil Korn pri svojem slikovnem brzojavu. Na steklenem valju je bila napeta prosojna slika, skozi katero je bil namerjen oster pramen svetlobe v notranjost valja. Tu je prestrezalo svetlobo zrcalce, s katerega se je odbijal žarek na selenovo celico. Kadar je tekel valj, se je svetloba'bolj ali manj zastirala in v oddajno postajo so tekli odgovarjajoči električni impulzi. Edina napaka selena je bila zastajnost, zaradi tako zvana kalijeva svetlobno električna celica, ki sta jo sestavila Geitel in Elster. Valj s sliko se vrti pod ostrim pramenom svetlobe, ki se s slike odbija na negativno elektrodo svetlobno električne celice, katere aktivna snov je kalij. Svetloba proži v celici elektrone, in sicer točno v razmerju, ki odgovarja njeni jakosti. Pulzirajoč električni tok, ki nastane na ta način, je zelo šibek in se mora, preden teče v oddajno postajo, še močno ojačiti. Dela pa svetlobno električna celica brez najmanjše zastajnosti in je pretvorba svetlobnih odtenkov slike v elektriko skoraj idealno precizna. Za reproduciranje slike v sprejemnem aparatu se pri tem sistemu ne uporabljajo nikaka okorna pisala, marveč ta- Breažtčno premeàena slika ko avana Karolusova celica, temelječa na pojavu, da je moči jakost polarizirane svetlobe, ki prehaja skozi nekatere te- kočine (v tem primeru se uporablja ni-trobencol) poljubno spreminjati z višino električne napetosti, ki vpliva nanjo. Z električnim tokom, ki prihaja z oddajne postaje, se v tej celici krmari svetloba navadne žarnice točno v tistem ritmu in tistih odtenkih, ki odgovarjajo svetlobnim točkam prenašajoče se slike. Svetlobni žarek, ki pada skozi celico, nariše na fotografičnem papirju od najmanjših podrobnosti točen posnetek originala. Velika prednost tega čistega svetlobno električnega sistema slikovnega brzojava je tudi ta, da je prenos zelo hiter in. tudi cenejši. Od brzojavljanja slik po žicah do brezžičnega prenosa je le kratek korak. Če se da brezžično prenašati električni tok poljubne oblike, seveda ne more biti ovire tudi ne za tok, ki prenaša svetlobne odtenke slik. Vzrok, da poleg zvočnega radia nimamo že tudi slikovnega radia, so samo komplicirani in dragi sprejemni aparati. Za slikovni radio so se poskušali uvesti že nekateri preprostejši sistemi. Pred leti so imele nekatere oddajne postaje že reden program te vrste. Toda take primitivne metode se niso mogle udomačiti, ker so bile slike tudi za najskromnejši okus preslabe. Ne glede na današnje stanje je slikovna telegrafija ena najvažnejših pridobitev našega časa. Za enkrat ima največji pomen v policijski službi, ker omogoča naglo razširjenje slik in prstnih odtisov zasledovanih zločincev. Zmerom bolj pa se je poslužuje tudi moderno časopisje, ker si po tej poti najhitreje preskrbi slike važnih dogodkov po svetu, dasi je treba pripomniti, da, žal, baš brzojavljene slike za enkrat še niso posebno pripravne za ponatis, ampak slu- Iz Berlina v Buenos Aires brezžično prenešena slika očesne mrežnice, ki je nekemu argentinskemu zdravniku pripomogla do pravilne diagnoze fijo le bolj kot predloge, po katerih se skušajo doma narisati originalne slike. Prava, vrednost slikovnega brzojava je v bodočnosti, ker se mora smatrati za predhodnika televizije. Ko se namreč po- zrela za skromne potrebe. Toda preden bo godna, da» se razširi med ljudstvom kakor radio, bo treba premagati še marsikatero tehnično težavo. Nedvomno bo moderna tehnika v doglednem času tudi kolobarjasta foto celica za oddajnik polarizator Kerrova ceUca , žai ... i T! analizator valj za siiko Karolusova celica za sprejemnik Shema oddajnega iin sprejemnega aparata po Karolusovem sisteran. Karolusova celica sestoji iz dveh Nikolovih prizem, med katerima leži Kerrova celica s kondenzatorskima ploščama v nitrabencolu. V prvi prizmi (polarizatorju) se svetloba polarizira, da niha samo še v eni -ravnmi m prehaja med ploščama kondenzatorja do druge prizme (analizatorja), skozi katero pa ne more, ker je nje polarizacijsfka ravnina pravokotna na polarizacijski ravnini prve prizme. Pri prenosu pa dobivata kondenzatorski plošči električno napetost in polarizacijeka ravnina svetlobe se med njima tako Obrača, da jo zdaj delno propušCa tudi druga prizma na vrteči se valj. sreči prenesti vsaj deset celih slik na sekundo, dobi gledalec vtis žive slike kakor pri filmu i& s tem je vsaj primitivno že rešen problem gledanja na daljavo. Televizija po tem načinu, to se pravi s posredovanjem filma, je že zdaj tukaj našla pravo pot in nam bo kot dopolnilo radiofonije podarila še televizijo, da bomo lahko hkrati z dvemi najmočnejšimi čutili prisostvovali vsemu, kar se dogaja po širnem svetu. —aj. NOVA NARKOZA Zdravnik v bolnici Martina Lutra v Gru-newaldu pri Berlinu prof. Viljem Baetzner je opozoril zdravniške kroge na nove vrste narkozo, ki se daje v obliki injekcije v glavno žilo odvodnico, in ki je brez običajnih nevšečnih posledic Baetzner se je že štiristokrat poslužil te narkoze, pri čemer je dvestodvajsetkrat odprl trebuh ter operiral žolčne mešičke, slepiče želodčne čire itd. Narkotična snov se imenuje »Evi-padn« in je neka spojina natrija in bele soli, ki je lahko topljiva v vodi Naenkrat se vbrizga v žilo 5 do 10 kubičnih centime- trov raztopine. Trajanje пагк-оие se da točno odmeriti. STARO MERELO KULTURE Poraba mila na glavo prebivalca velja «t merilo kulturnosti dotične države. Rekord drži za zdaj še zmerom Nemčija, kjer se porabi skoraj 10 kg mila letno na osebo. V Anglija se porabi 9.5 kg, v Franciji pa 9 kg na prebivalca Za primerjavo naj slede še češkoslovaška 5 kg, Romunija 3 kg, Poljska 2.5 kg in Rusija ca 1 kg. Navedena statistika je poljskega izvora. SLOVO OD POLENOVK D K. BOŽO ŠKERLJ LYNGENFJORD — RAFTSUND — TROLLTINNERNE — KABELVAAG — STAMf-SUND J- PRELUKNJAN KLOBUK «-j, 0ksfjordu (to je spet drugi \ / ! 0ksfjord) smo drugo jutro pri-\/ šli zgodaj na krov. Stali smo _V ob lesenem pomolu pred veliko tovarno: tu sem na tej vožnji videl zadnjega Laponca z njegovim psom. Seveda sem ga fotografiral in prav vesel sem, da je prišlo še nekaj radovednih Nor- Laponec ta Norvežani v 0ksf jordu vežanov na sHko, zakaj ta slika je dokaz, da je tu rasno mešanje bilo že prav temeljito, prav tako kakor sicer v Evropi. Na Laponcu samem je pred vsem laponska — njegova noša; ta je povsem tipična. Po obrazu bi pa bil lahko tudi Norvežan. Ženske v ozadju so dokaz, da nosijo tam rute prav tako kakor naše kmetice. In ženska v ospredju ima tako široke ličnice, da hi bila lahko tudi kakšna vzhodna Slovanka. Od 0ksf jorda ni več daleč v prekrasni Lyngenfjord, ki je pač eden najlepših fjordov, skozi katere smo se peljali. Vrhovi segajo tu 1400—1500 m naravnost iz morja. Sneg in led prihaja v grapah iz velike višine v strmem padcu do morja, ali se pa še nekaj metrov višje spremeni v vodo, ki pada v divnem vodo-padu v morje. Vrhove božajo oblaki, skale so skoraj črne, k temu še nekoliko pošastna razsvetljava — res, grandiozea vtisk. Popoldne smo pristali v Tromsoju. Dovolj imamo časa za ogled največjega me-' sta severno tečajnega kroga. Ima približno 11.000 prebivalcev, je sedež haa-logalandskega (evang.) škofa in ima tudi znanstvene institute. Svoj čas je bil edini tak institut mestni muzej, ki obsega zlasti izvrstno zbirko tečajnih ptic; seveda ne manjka tudi raznih morskih živali, med katerimi je kajpada največja kit. Zanimiv je oddelek laponskih narodnih noš, ki so po dolinah in plemenih različne, a vedno pestre, zanimivo tudi laponsko ribarstvo. Danes pa ima Trom-S0 tudi geofizični institut, kateremu je priključen oddelek za raziskavo severnega sija — edin laboratorij te vrstè na svetu, kjer se zbirajo predstavniki mednarodne znanosti. Seveda je tu velika bolnišnica z več? oddelki. Mesto samo je, kakor tukaj vsa, leseno; osuplja nas, v kakšnem zelenju so poleti vrtovi, še španski bezeg najdemo v njih! V ozadju pa vidimo gozdiče brez, jesenov itd. Ne pozabimo, da je Troms0 na 69° 39' severne širine! Tromso je središče izvoza za sušene ribe in tran (ribje olje) in — diši temu primerno. Pristanišče je jako veliko, obdano od skladišč in transkih kuhinj. Od tod se odpremljajo ladje za lov na kite in druge morske sesalce. Mislil sem, da si bom v Tromsoju lahko dopolnil zalogo filmov — da, dopolnil sem si jo, toda s starimi; in vendar mi je trgovec skoraj prisegel, da so še dobri! Trgovski (recimo) običaj torej tudi na severu ni nič boljši nego v ostali Evropi. že v mraku smo se odpeljali proti jugu; svetilne boje so nam usmerile pot tudi skozi najožja mesta sunda pred Fisnesom. Topot nismo šli med Vester-salenskimi in Lafotskimi otoki, temveč smo (prihodnjega dne) zavili od Har-stada proti jugu skozi Tjellsund k mestu Lodingen. Vožnja pa je postala zanimiva šele potem, ko smo zapustili ta pristan in se usmerili ob južni strani največjega norveškega otoka Hinnoy proti zapadu. Zlasti barve so tu bile res slikovite. V ospredju so posamezne rdečkaste čeri in skale štrlele iz vedno ne- mirne vode, obala sama je bila v temnem zelenju; daleč v ozadju pa so se dvigali sivi vrhovi v oblačne višave. Sneg se je tu pa tam zabliščal v soncu — imeli smo vtisk planinske pokrajine. Ob pogledu na to panoramo smo zavili spet malo proti severu v Raftsund. Velika bela ladja nam prihaja nasproti iz ozkega sunda, kmalu srečamo »Stello pola-, ris«, eno največjih izletniških ladij, ki vozi tujce na Grumante. Mi pa smo zavili v komaj sto metrov širok Trollfjord, čigar stene so mestoma tako strme, kakor stene hiš, tako da jim iz ozkega f jorda ne vidiš vrha. V tem f jordu bi se tudi razmeroma majhna ladja ne mogla obrniti, če se ne bi proti koncu razširil. Odtod pa imamo najlepši razgled na visoke temne vrhove, ki jih poljubljajo oblaki. Trolltinnerne in Higravstinnerne, slednji skoraj 1200 m visoki. Predstavljajte si, da bi sotesko od Kamnika do Kamniške Bistrice zalila voda do primerne višine in da bi bila soteska še ožja, na koncu pa bi potem z ladje gledali v gorsko panoramo. Občutki tesncle nas zajamejo v tem ozkem, mrkem f jordu, kamor le na malokaterih mestih posije sonce . . . Kmalu popoldne smo dosegli Svolvaer. Kaj delati dve uri v malem ribiškem gnezdu, ki je sicer največje mesto na Lofo-ten ? — Ah, tam stoji avtobus, ki pelje v Kabelvaag; časa je dovolj, torej hitro vstopimo in že se peljemo v spremstvu prej omenjenega upokojenega pruskega častnika proti Kabelvaagu. Po ozki vijugasti cesti okoli malih morskih zalivov in fjordov se povzpnemo više in više. S ceste se nam nudi krasen razgled na vso raztrgano obalo, ob kateri si je tu pa tam postavil kakšen samoten ribič svojo hišico, pred katero se ziblje navaden čoln ali jadrnica na lahnih valovih. Kmalu smo dosegli Kabelvaag, malo naselbino, kjer smo našli še nekaj zanimivih starih hišic z lepo rezljanimi arkadami in stopnišči. Vendar je bilo te pol ure preveč časa za ogled tega mesteca. Pokrajina je tu prav planinska, kar je sploh tipično za Lofotsko otočje. Redke hiše ob poti so pokrite z živo rušo; njihove živahne barve se prijetno odražajo od sivega, mrkega skalnatega ozadja. Seveda ima tudi Svolvaer svoj godbeni paviljon, kakor ga imajo vsa norveška mesta, tudi najsevernejša in najmanjša. S trga se vidi prav dobro zanimiva skalnata tvorba — Svolvaergeita Iz Moskve sem vam prinesla pismo.« »Hvala. Sedite, prosim.« Gostja je pobrskala po torbici in dejala: »Oprostite! Pismo je najbrže v kov-čegu.« »To ni važno! Ali ste za dolgo prišli?« »To je odvisno od vas,« se je nasmehnila gostja. »Če mi najdete mesto, potem . . .« »Oh, to je pa sila težko, štednja, povsod štednja . . .« • IjL y= »Če imate zveze in če hočete, lahko vse napravite . . .« »Nak,« sem odločno dejal, »za nobeno mesto ne vem. Lahko pa vam predlagam nekaj drugega.« »Kaj pa?« »Stvar je namreč ta.' Že dolgo se pripravljam, pa nikoli nimam časa, nikoli ne pridem do tega, da bi . . .. no, saj veste . . . Dosti dela imam v službi. Prav danes sem spet premišljeval o tem. Veste kaj? . . . Kar poročiva se!« Gostja se je zasmejala. Pogledal sem na uro. »Čez četrt ure bo deset. Če takoj od-ideva, bova čez dvajset minut v ZAGS-u.*) Tam imam znance, nič nama ne bo treba čakati in tudi službe mi ne bo treba zamuditi. Takoj pokličem Marfo, domačo kuharico, ti . . . oprostite, vi pa naročite obed; zakaj danes bom kosil doma.« S pestjo sem potrkal po steni. »Preoblekia bi se rada. Naravnost s postaje prihajam.« • »Ah, malenkost . . . Boste že pozne- *) Zapisi Aktov Graždanskogo Sostoja-nija = poročni urad v SSSR je ... V ZAGSU se ni prav nič treba sleči.« Vstopila je Marfa. »Glejte, Marfuška, moja žena je prišla iz Moskve, dajte, bodite tako prijazni in skuhajte majhno kosilce. « »In kaj naj skuham, gospa?« je Marfa takoj vprašala mojo gostjo. »Kuro kupite,« je dejala ta, »buljon naj bo danes.« »Z rižem ali s korenjem?« »Čisti buljon,« je strokovnjaško odvrnila gostja. »In potem, počakajte, potem naj bodo še kokošji zrezki. Za prigrizek bom pa že sama kaj kupila v mestu.« Dal sem Marfi tri rublje in ona je odšla. »Pojdiva torej, draga, deset bo kmalu.« Ko sva stopala po stopnicah, sem ji dal ključ. »Od omare je. Daj Marfi perilo, naj ga odnese k perici.« »Čemu vendar perici, mar ne zna sama prati? To bo dosti ceneje.« »Saj to ni važno. Veš, perica naredi take reči brez vsakih ceremonij.« Spotoma sem ji na izvoščku pripovedoval, da je zavesa na levem oknu pokvarjena in da bi kazalo odnesti knjige na podstrešje, ker da jih bo sicer vse molj snedel. In še to sem ji dejal, da ponoči miši izlepa nočejo dati miru. »Dobro, zaveso že sama popravim, knjige bo pa Marfa še danes odnesla. Nič naj te ne skrbi.« Zazehala je. Ko sva se v ZAGSU vpisovala, me je mahoma vsa začudena vprašala: »Ali se res pišeš Barsov?« »Kajpak. Ti mar ni všeč?« »Na kuverti pisma, ki sem ti ga bila prinesla, je pa neko drugo ime.« »Kakšno ?« »Se ne spominjam.« »Od koga pa je pismo?« »Od Mar je Nikolajevne.« »Kakšne Marje Nikolajevne?« »Pokrovske.« »Ne poznam je.« »Čudno . . .« Na ulici je skupaj z robcem izvlekla ix žepa pismo in prečitala naslov: »Sergeju Sergejeviču Perepelkinu.« Zasmejal sem se. »Ta je za nadstropje višje.« »Kaj pa je on?« je vprašala in poble-dela. »Pisar. Oženjen. Tri otroke ima.« Kamen se ji je odvalil od srca. »No, kar je, to je!« sem dejal in ji poljubil roko. »Ob petih pridem jesti.« »Jesti?« je veselo vzkliknila in prižgala cigareto. »Ali kadiš?« »Juhu! Vina prinesi, ko se vrneš. Svatbo morava praznovati, na vsak način jo morava! Morda imaš premalo denarja? Danes smo štirinajstega, jutri izplačujejo, kajne?« »Da.« »Tedaj bo dosti. Kupi steklenico piva. No, pojdi, da ne zamudiš.« Prijazno mi je pokimala z glavo in stopila k tramvaju. »E-e-e! Stoj! Počakaj! . . .« Ozrla se je. »Oprosti, pozabil sem. Kako ti je že ime?« »Lelja.« Stopila je k meni, dolgo sva se smejala in nežno gledala drug drugemu v oči. ilustriral nik0 pie.sat GLAS SONCA Ker je med zemljo in nebesnimi telesi brezzračen prostor, ne moremo slišati nobenega glasu, čeprav je morda prav šumno na njih Dado pa se specifični glasovi nebesnih teles dojeti s pomočjo elektrike. Prof Sheppard je nedavno napravil tale zanimiv poakus: Žarke planeta Venere je prestregel s teleskopom, jih nameril na svetlobno električno celico, nastale električne impulze ojačil in glasove na običajni način oddajal po radiu Poslušalci so slišali svetel čist zvok, sličen glasu violine. Zvok je postajal vse močnejši, ko se je Venera povzpela više na nebo in je utihnil, ko je zvezda zašla na obzorju Ne sličen način je poskusil tudi glasove drugih zvezd. S pomočjo svetlobno električne celice postanejo slišna vsa žareča t'eleca. Goreča vžigalica, cigareta in celo greda na vrtu. kadar jo obseva sonce, ima neki poseben glas. Ubranosti ali neke zakonitosti v tej »sferični muzilci« d osle i ni bilo mogoče zaslediti VARSTVO PTIC INŽ. JO S. RUSTIA NADALJEVANJE Varstvo ptic pred sovražniki Г| " 'V oleg v začetku navedenih ele- I _J mentarnih sil, tehničnega in I kulturnega napredka, ki uniču- (JL_ jejo ptice, imajo te v prosti naravi vse polno sovražnikov. Od teh so dlakasti nevarnejši kot krilati. Med najhujše sovražnike koristnih ptic prištevamo mačko, podlasico, kuno, dehorja, podgane, vrane, krokarje, šoje, srakoperje, skobce, kragulje, vrabce, pa tudi veverice, kače, kavke in kose. O mački smo čitali v zadnjem času več razprav za in proti. Po mojem mišljenj u;:") spada mačka v hišo, da lovi miši in podgane. Izven hiše je navadno huda uničevalka koristnih ptic in zasluži svinec ali past, kar je skoraj v vseh lovskih zakonih primerno predvideno. Vse druge navedene sovražnike je treba preganjati, zatirati s puško, strupom in pastmi ter uničevati njih zarod. Lahko pa se pri tem zatre eno zlo, pripravi pa drugo. Liebe pripoveduje, da so v enem revirju postrelili in pregnali vse skobce, razmnožile pa so se nerazmerno šoje; v drugem kraju so temeljito obračunali z lisicami, zato so se pa razmnožile miši v pravo nadlego. Najhujši sovražnik ptic je pa nedvomno človek, ki jih uničuje v ogromnih množinah. Saj ga še Prešernov skromni kanarček označuje kot preganjalca ptic, ko se nasproti nuni pritožuje »In ptice kragulji, lisice more, Leteče, lazeče zverine, Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave.« K temu vodi človeka želja po okusni, večkrat ceneni hrani, po lišpu, po pticah za zbirke, za kletke večkrat surovost, brezmiselnost, nepazljivost ter sport (streljanje) ; pa tudi gospodarski interesi (ribičev, čebelarjev). Že v starem veku so ljudje mnogo grešili. Tako poroča Horac, da so sinovi Ariusa najrajši jedli slavčke. Cezarju na čast je Krasus dal k pojedini pripraviti jezike slavčkov, Heliogabolu so tudi servirali frikase slavčkovih in pavovih jezičkov. Poročila iz polpreteklih in nedavnih časov nam nudijo slike, ki kažejo člove- *) Podčrtal avtor članka. Op. ur. ka zadevno v najgrši luči. Prednjačijo v tem oziru Italija, Španija in Južna Francija in severne ibmorske afriške pokrajine. Tako navaja dr. Hennike v svoji knjigi o varstvu ptic, da je v Col-lico na Comerskem jezeru en ptičar dnevno polovil 2000, drugi v dveh dneh 5000 ptic (i/2 drozgov), da so 1. 1895. pripeljali v Marseille 8 milij. prepelic, 1. 1897. iz Aleksandrije v Evropo 2 milij. prepelic, da se v Rimu proda na trgu do 20.000 prepelic in drugih ptic, da v Madridu porabijo ob ptičji selitvi v 5000 gostilnah do 300.000 ptic. Po Erjavcu pri-neso na Lipskem v mesecu oktobru do У2 milijona škrjancev na trg. Na Južnem Tirolskem streljajo lastavice, ko se jeseni zbirajo na brzojavnih žicah, da je plen obilnejši. V Istri se v jeseni po mestih in trgih med okni premožnejših družin opažajo venci malih ptic, ki pripravljeni s polento -nudijo gurmanom slastno večerjo. Ko po restavracijah teh južnih krajev ponujajo na jedilnem listu pečene ptičke, bi bilo želeti, da bi vsaj vsak potnik zavrnil take ponudbe. Tudi moda zahteva ogromne žrtve ptic. L. 1910. je bilo n. pr. v Parizu prodanih 300.000 čapljinih peres, a v Petrogradu je 1. 1898. en sam trgovec prodal 158.000 ptic v modne svrhe. Držanje ptic pevk v kletkah ne raz-redčuje znatno vrste naših pomočnic, vzbuja pa čut ljubezni in čut potrebe ptičjega varstva sploh. Vendar je treba obsojati in bi bilo treba z zakonom preprečiti grdo v zadnjem času razpaslo se z izvozom združeno veletrgovino s pticami pevkami. Saj so še na Kitajskem, kjer so prej uganjali poseben kult s pticami in jih nosili v dragocenih kletkah po ulicah, sedaj prepovedali trgovino s drobnimi pticami. Na Češkem so uvedli davek na ujete ptice pevke. Za slavca je treba plačati 100 K, za kosa 50, za čižka 10 K letno. Kot kuriozum naj navedem, da morajo te uboge ptice služiti še celo zdravstvenim kuram. Tako predpisujejo — gotovo le mazači — jesensko kuro z 6 ščin-kavci dnevno. Da pa ne bo preveč črno in nelepo povedano o človeku, preganjalcu ptic, naj h koncu navedem tudi nekaj jasnejših slik in dejstev, ki kažejo izraze srčne kulture. Tako je društvo za varstvo živali na Dunaju septembra-oktobra 1931, ko je prerana zima zalotila tam lastovke, dalo poloviti in z zrakoplovom prepeljati v Benetke in tam spustiti na prosto okr. 100.000 ptic. Prav tako so 1.1905. iz Spe-yerja poslali 1500 lastovk v Chiasse in jim tam dali prostost. Lepo sta ravnala tudi kapitana norveškega parnika Semerstad in italijanske Luitanie, ki sta predlansko jesen v Sredozemskem morju privoščila jatam prepelic in divjih golobov, da so se na krovu in jamborih njih brodov odpočile in po dveh urah svojo pot nadaljevale, ne da bi si jih prisvojili. * V dokaz srčne dobrote in posebnega spoštovanja do krilatih pevcev pri preprostem ljudstvu naj navedem naslednjo mično zgodbico: Angleški pisatelj Stevenson je zadnja štiri leta svojega življenja ( preživel na Samoanskem otoku Upola.' Na griču, kjer je rad bival, so mu skopali grob in glavar otoka je odredil, da nà ta prostor ne sme nihče s puško in da nihče ne sme v bližini streljati živali, zlasti ne ptic. Dobri prirodni ljudje so hoteli ljubljenemu možu zagotoviti stalni ptičji koncert na mestu, kjer ga je pokojni tako rad poslušal. Dr. Lumpe v Ustji na češkem je ustvaril poseben park za zaščito ptic, prav tako mestna uprava v Karlovih varili. Vzorno urejena je že omenjena Berlep-schova poskusna postaja za ptičjo zaščito v Seebachu, ki je učilnica za mnoge podružnice, katere tudi vlada gmotno podpira. V Nemčiji je propaganda za varstvo ptic sploh na višku, predmetni zakoni se spoštujejo, izdajajo poleg »Kos-mosa« več strokovnih listov in izšlo je tudi že več predmetnih knjig. (Ber-lepsch, Dr. Hennike, Hiesemann, Henrici, Riesental, Dr. Fehringer.) Uvedli so »Vogelschutztage«, osnovali otroška društva za varstvo ptic. Na Bavarskem imajo posebno državno komisijo v isti namen. V cerkvah in na pokopališčih naletiš PRIJATELJICA MAČK na lepake: »Spomnite se gladujočih ptic.« Splošno žensko društvo vrši propagando, da bi se zabranilo pobijanje ptic v modne svrhe. Pa tudi drugod najdemo stremljenja fai dejanja v prilog koristnih ptic. Tako so na Madžarskem že 1.1906. uvedli dečji dan za saditev dreves in zaščito ptic. V Franciji je zveza za ptičje varstvo zidala krasno zavetišče s parkom v Sainte Mari sur mer, ki je posvečeno temu smotru. Zedinjene države Amerike so ustanovile 1903—1909 reservacije za ptice v 51 okrajih. Na Floridi imajo že od 1. 1903. veliko Pelikan-Island-Reservacijo, kjer so ugotovili 1. 1906. že 5000 parčkov nasproti prvotnim 600. V Ljubljani imamo, žal, vse premalo upoštevano društvo za varstvo ptic, ki je lani namestilo po mestu in bližnji periferiji 140 krmilnic in ki je v hudi zimi ponovno apeliralo na dobra srca, naj krmijo revne ptičke. Ornitološki observatorij v Ljubljani je lani v marcu izdal apel na meščane, da ščitijo in krmijo ptice pevke. Prav tako je društvo za varstvo živali ob priliki svojega praznika 4. oktobra izdalo simpatičen poziv na državna zakonodajstva, na upravo policijskih organizacij ter na vso javnost, na matere, učiteljstvo in duhovnike, naj delujejo v prid varstva živali, da se dvigne naš narod na stopnjo res kulturnega naroda. Če želimo, da bo poskrbljeno smotre-no v največjem obsegu za varstvo ptic, moramo skrbeti za predmetni pouk že v osnovnih šolah. Učiteljem je dana prilika, da vcepijo v nežno srce čut in ljubezen do stvarstva prirode, pred vsem za naše ljubke, krilate prijateljice, naše do-brotnice, kakor jih imenuje Erjavec. Pa tudi v nadaljnjem šolanju naj bi se mladini nudil pouk o življenju ptic in njih varstvu. Na dunajski visoki šoli za poljedelstvo se predava n. pr.. v okvirju stolice za entomologijo tudi o varstvu ptic. Naj bi se tudi pri nas uvedla slična predavanja na vseh učiteljiščih in na šumarsko-poljedelskih fakultetah. Ustanovile naj bi se po vzgledu Nemčije po banovinah vzorne postaje za varstvo ptic, v šolah pa dečji klubi z istim namenom. Važnejše določbe zakonov za zaščito ptic (živali) bi bilo treba popularizirati, priobčevati jih v koledarjih kmetijcçv in gozdarjev ali jih ponatisniti s primernim poukom vred v posebnih brošuricah. Propagirati bi bilo treba čim obširnejše številnejšo namestitev krmilnih hišic in krmljenje koristnih ptic pozimi in zaščito pred njihovimi sovražniki. Pripomba: Pri sestavi tega spisa so piscu služile poleg lastnih izkušenj in različnih časopisnih vesti še naslednje predmetne knjige: Dr. Berlepsch, Der gesamte Vogelschutz; Dr. Hennike, Handbuch des Vogelschutzes; Hermann, Nutzen und Scha-den der Vogel; Fr. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah. DEŽELA Z ISTOČASNO ZIMO IN POLETJEM Med vsemi državami na svetu ima čile najbolj svojevrstno obliko. Dežela se razprostira v obliki ozkega pasu skozi celih 38 stopinj zemljepisne širine, to se pravi skozi vse podnebne pasove od subtropske-ga pa do tečajnega. V sredini države zime v&bče ne poznajo. Jesen prehaja neopazno v pomlad kakur da bi odi to poleg poletja edini drugi letni čas. Na jugu, v širini Trsta, segajo že ledniki do morja kakor na Groenlandu. hkrati so pa morene, ki so jih ledniki nagrmadili okrog sebe, obdane s širokim vencem večnega zelenja in pragozdov, v katerih se spreletavajo papige in kolibriji. Kako prevrnjeno je v Čile sosledje letnih časov, se tamkaj najleipše vidi na živilskih trg'h. V glavnem mesbu Santi-agu se vidijo olb pričetku južne zime (začetek decembra) naslednji sadeži: oranže, jabolka, jagode, češnje, marelice, kumare, maline, robidnice, pa tudi beluše, grah in »avi krompir. Maja in junija (po naše no- vembra ta decembra) prodajajo âmarerice, vijolice, mimoze in španski bezeg, hkrati pa cveto po vrtovih astre ta dali je. Pomlad, poletje in jesen kar hkrati itssujejo bogate darove svojih pridelkov. ŽIVALI, KI SE ODREKAJO ZIMSKEMU SPANJU Uprava londonskega zoološkega vrta ima precej skrbi z nekaterimi eksotičnimi živalmi, ki v sužnosti ne kažejo volje do zimskega spanja. Zlasti nekatere živali iz okolice tečajnika, kanadske snežne podgane iin ameriške veverice, ki navadno že sredi oktobra odrevene in se prebude šele aprila, ne potrebujejo zimskega spanja. Proti vsem prirodnim zakonom so v tem letnem času prav tako živahne kakor poleti. Znanih pa je nešteto primerov, da živali ne morejo tako neposredno zatajiti svoje narave, ki se prej ali slej mora uveljaviti. Zaradi tega zoologi z velikim zanimanjem pričakujejo, kako bodo spravile živalce nove življenjske navade v sklad z naslednjimi letnimi časi NERAZISKANA SLEZENA e to vem, da nič ne vem«, je rekel najmodrejši Grk Sokrat, ko so ga vprašali, kaj je spoznal v svojem dolgem življenju kot stalno in resnično. Kako drugače je vendar danes, si misli vsak, ki čita in sliši, kako napreduje znanost in prodira zmerom globlje v tajne narave. Zares, toliko slišimo o nezmotljivi sigurnosti znanstvehikov, da nehote osupnemo in se vprašamo, čemu še toliko znanstvenih zavodov, laboratorijev in znanstvenikov, čemu se žrtvuje toliko denarja za raziskovanje, če je že vse jasno in raziskano. Kaj še ne vemo zdavnaj dovolj? Vendar še daleč ne vemo dovolj, vemo celo veliko premalo. Le eno vemo s Sokratom, da še dolgo ne bomo sploh kaj vedeli. Zato kar nič ne gledamo iz višine na Sokrata, temveč zremo spoštljivo k njemu gori, ker je že pred tisoč leti vedel, še preden se je človeštvo tisočletja trudilo, da ne vemo ničesar in da tudi ne bomo vedeli mnogo več, če še tako daleč prodremo v tajne narave. Toda ne smemo zaiti v skrajnost in misliti, da je brez pomena vse naše raz-iskavanje, ko se pač ne da nič dognati. Nič vedeti se v tem primeru ne reče neveden biti. temveč pomeni to le, da ne moremo zajeti temelja življenja in vrvenja. Kar pri človeku ostanimo, saj je ta med vsemi stvarmi narave za nas najzanimivejše polje raziskovanja in preudarenja. Mnogo že vemo danes o zgradbi in delovanju človeškega telesa, pa vendar ne še dovolj. Vemo n. pr. da človek rase in kako rase, tega pa ne vemo, zakaj doseže večina ljudi neko višino, ki jim je prikladna in ne postanejo velikani ali pa palčki. Tudi tega še ne vemo, zakaj srce venomer udarja, kako se prav za prav vrši gledanje, kakšno opravilo ima slezena (vranica). Ne vemo, zakaj bolezenske kali ne povzročijo pri vseh ljudeh nastopa bolezni in zakaj zaspimo. O mnogoterih procesih vemo seveda nekaj in čim bolj raz-mišljujemo o kakšnem vprašanju, tem več ugank najdemo. Slezena in njeno delovanje sta že od nekdaj zanimala človeka. Tako vemo, da so v starih časih izrezavali tekačem sle-zeno, da bi bolje tekli. Seveda se danes smejemo takšnim nazorom, čemu nam je slezena, pa za gotovo še vendar ne vemo. Dognano je, da slezena ni noben za življenje važen organ našega telesa. Tudi brez slezene smo lahko pri prav dobrem zdravju. Res pa je, da je slezena nekakšno pokopališče rdečih krvnih telesc, ki nastajajo v rdečem kostnem mozgu, ki jih zmerom na novo oddaja v kri. V slezeni se naberejo, kadar so ta telesca stara in onemogla, da se uničijo. Zato je tudi razumljivo, da je slezena tisti organ človeškega telesa, M je najbolj bogat železa, kajti rdeča krvna telesca imajo v barvilu, ki jim daje rdečo barvo, zelo mnogo železa. Slezena je tudi zelo važno zbirališče krvi. Množina krvi v slezeni je v življenju zelo različna in narašča ter upada. Če se slezena naglo poveča, se to zgodi tako, da se velika množina krvi v njo zlija in zastane v njej. Obratno se vrši pri nagli skr-čitvi. Te pojave so posebno pri konjih natančno preiskali in dognali, da ima slezena konj po dirki 5—6-kraten manjši obseg kakor če konji mirujejo. Slezena se poveča pa tudi pri nekih boleznih, n. pr. pri legarju in malariji. Slezena. se tu prav polagoma povečava in je vzrok za to povečavo še povsem nejasen. Pri boleznih kri proizvajajočih organov ima slezena zelo važen delež. Poznamo bolezni, ki povzročajo neustavljive krvavitve, pri katerih se je pokazalo, da more oteti takemu bolniku življenje le operativna odstranitev slezene. Potemtakem ni to noben za življenje važen organ, temveč more baš obratno postati za življenje opasen del človeškega telesa. Pri teh boleznih je zelo znižano število tako zvanih krvnih ploščic, kakor imenujemo prav majčkene celice, ki so potrebne za strpnenje krvi. Ko je slezena odstranjena, se število teh celic spet dvigne ter doseže običajno število. Zdi se, kakor da bi slezena pod nekimi pogoji te krvne ploščice prehitro in v preveliki meri uničevala prav tako, kakor dela to z obrabljenimi rdečimi krvnimi telesci. Natančno pa tega še ne vemo in se to kljub vsem raziskavanjem delovanja slezene do sedaj ni moglo ugotoviti. Slezena vsebuje velike množine posebne vrste belih krvnih telesc, ki jih najdemo tudi sicer na mnogih mestih v telesu, zato mislijo raziskovalci, da ji gre posebno važen delež pri tvorbi teh celic, ki imajo nalogo, da sprejemajo vase obrabljeno in razkrojeno telesno gradivo in ga odstranjujejo ter kupičijo v slezeni, da je polna takšnih razkrojnih odpadkov. Slezeno bi mogli smatrati za razstrupljevalnieo in čistilnico krvi. S tem pa možnosti njenega delovanja še niso izčrpane. Ta veliki in s krvjo tako obilno prepojeni organ ima gotovo mnogo opravka pri usodi vsega telesa. Morda oddaja tudi draživa kakor ščitna žleza, morda je v tesni zvezi z rastjo. Vsak poizkus prodreti v temno tajnost njenega delovanja je , prinesel nova vprašanja, ki še dolgo ne bodo rešena. Danes moremo trditi le to, da je slezena zbirališče krvi, kjer se ta čisti in razstrupljuje, za življenje pa ni neobhodno potrebna, če manjka, prevzamejo pač drugi deli telesa njeno delo. Kljub vsemu temu pa mora imeti tudi slezena prav posebno nalogo, ker bi drugače ne bila tako velika in tako gosto preprežena z žilami. Imamo sicer tudi druge organe, kakor na pr. slepič, ki niso »potrebni«, toda slepič je prav majhen, nemara 25-krat manjši od slezene. Čemu je torej prav za prav slezena v našem telesu? Bela lisa v našem znanju! Kdo ve, kdaj bomo dobili jasen in zadovoljiv odgovor na to vprašanje! (kč) PODALJŠANI ČAS kinu se dostikrat vidijo prizori s časovnim povečevalom, ko se dejanje na platnu počasneje _ dogaja kakor v resnici. Snemanje fiima s časovnim povečevalom je v principu popolnoma enostavno: Film mora pri snemanju "hitreje teči, kakor normalno, tako da se vsaka faza dejanja ulov: na več sličic, nego je neobhodno potrebno. Pri projiciranju pa se film odvija z normalno brzino, in tiste sličice seveda potrebujejo več časa, preden se zvrste. Trajanje dejanja je za gledalca raztegnjeno. Teoretično bi bila časovna povečava lahko poljubno velika. Kar se zgodi v trenutku, bi lahko gledali v kinu celo uro, če bi se pri snemanju v trenutku fotografiralo toliko sličic, kolikor jih med prikazovanjem steče skozi projektor v eni uri. Praktično se pa pojavijo v tej smeri velikanske težave, ki jih z običajnim načinom snemanja ni mogoče premagati. Film mora namreč pri vsakem snetku za trenutek obstati za objektivom. Ne teče torej enakomerno, marveč sunkovito in čim več smet-kov je treba narediti v časovni enoti, tem bolj se napreza njega mehanična trdnost, dokler ni dosežena neka skrajna meja, preko katere bi se film neprestano trgal. Zaradi tega si kinematografska tehnika že dolgo prizadeva, konstruirati kamere in projektorje z enakomernim tekom filma. Vsi doslej narejeni vzorci te vrste so pa tako komplicirani, da se doslej niso mogli uveljaviti. Američana dr. Harold E. Edgerton in Kenneth J. Gernerashausen s tehnološkega instituta v Cambridgeu, Massas-husetts (USA), prihajata zdaj z novim izumom kamere za snemanje, ki za en- g/ t I , -1 ' S časovnim povečevalom se točno vidi, kaj se zgodi, ko pri igranju golfa zadene kljuka žogo: Najprvo se žoga elastično stisne, na drugi sliki se vidi reakcija: žoga se odžene in na tretji sliki se že giblje od kljuke proč. Vsaka sličica tega koščka filma je bila osvetljena samo pet-desettisočinko sekunde. krat ni namenjena toliko kinogledali-ščem kolikor znanstvenim zavodom. Pri tej kameri teče film za objektivom popolnoma enakomerno z brzino do 320 km na uro, tako da se lahko naredi preko 4000 snetkov v sekundi. Novost je osvetljevalna naprava izredne jakosti in kratkotrajnosti. Predmet ali prizor, ki se filma, se osvetljuje s silno močnimi električnimi bliski, ki pa trajajo samo stotisočinko ali celo petstotisočinko sekunde. Za vsak posamezen snetek je potreben po en električni blisk, ki je močnejši od sončne svetlobe. Na majhni površini se v tistem drobcu sekunde osredotoči svetloba, ki odgovarja sijaju 40.000 petdesetvatnih žarnic. Ker je osvetljenje predmeta tako silno kratko, so sličice navzlic temu, da se film med snemanjem premika, le malenkost zrna-zane v podolžni smeri, kar pa moti šele takrat, kadar se fotografira po več tisoč sličic .na sekundo. Nova kamera, ki omogoča za zdaj najpreprostejši način časovne povečave, bo izvrsten pripomoček pri študiju vsakovrstnih- kratkotrajnih prirodnih pojavov, ki se dado drugače zajeti samo s človeško fantazijo. Proučevanje gibanja plinov in tekočin, ki je bilo doslej sila težavno, se bo v bodoče nadaljevalo zlahka in do skrajnosti natančno. Delovanje posameznih delov pri naglo tekočih strojih in aparatih se da zasledovati vobče samo s primerno časovno povečavo. Blisk, strela, severni sij in še mnogi drugi pojavi med nebom in zemljo so tako nepopisno kratki, da imamo o njih poteku samo teoretične predstave, a še nobenih dovolj močnih vidnih dokazov. Vse te vrzeli se bodo počasi izpopolnile s pomočjo filma s časovno povečavo. Današnji sistemi pomenijo šele začetek. Bližnja bodočnost nam nedvomno prinese še velika presenëcenja na tem polju. A. J. 0ШШ1V DŽUNGLI FRANK &UCK 6. POGLAVJE SPITFIREJEV SMRTNI BOJ Z MORSKIMA PSOMA «prav leopard, kakor vse mačke, nima posebne ljubezni do vode, je v sili prav dober p'a- _ -vač. Vedel sem, da bo Spitfire zflahkoto preplaval razmeroma kratko razdaljo' do Obrežja. Zato sem hitro vprege! svoje možgane, da bi izdelal načrt, kako bi ga najlažje dobil spet nazaj, kajti bil je predragocem plen, da bi ga spusti kar tako. Očital sem si nemarnost, ker nisem skrtbnejše pazil na kletko. Očividno mu je uspelo z neverjetno vztrajnostjo z zobovjem in kremplji pregristi in potrgati vezi, zvite s pustinjslke trave, čeprav smo jih povsod podvojili. Morai bi bili postaviti stražo pred kletko. Te misli so mi švigale po glavi, ko sem se spuščal po lestvi, ki je vezala gornjo in dolino palubo. Od nekod se je pojavil ob moji strani Ali in nova groza je sijala iz njegovih oči, ko je značilno pokazal s prstom preko ograje. »Jerong, tuan. jerong!« je vzkliknil. (Morski pes, gospod, morski pes!) Njegovo svarlo je že izzvenelo in moje oči so še zmerom počivale na Spitfireju, ki je krepko plaval proti bregu ter je bil že več kot trideset čevljev oddaljen od ladje. V trenutku pa, ko so Alijeve besede prodrle v mojo zavest, sem ugledal tudi veliko hrbtno plavut, ki je štrlela ko majhno jadro iz morja ter režala vodo v smeri proti Spitfireju; Celo v tem nenavadnem in ovirajo-čem elen.ntu ni zapustila leoparda njegova borbenost. Instinktivno je moral začutiti bližajočo se nevarnost ter se je spretno odmaknil v poševen položaj, ko se je bližal strelovit udarec. , Stal sem kot prikovan na svojem mestu. Ubogi Spitfire je bil videti tako droben in tako brez moči proti silnemu nasprotniku, ki se je tik pred niim po-greznil pod morsko površino. Morska pošast je bila dolga kake tri do štiri metre ter najmanj desetkrat težja od Spitfireja. ' Seveda mu njegov obupni poskus z obai'tom ni mnogo pomagal. Ni še na- pravil treh novih udarcev s šapami po vodi, ko mu je že sovražnik zadal od spodaj silovit udarec, ki ga je pognal visoko iz vode. Morski pes se mora zaradi svojega žrela na spodnji strani trupla obrniti na hrbet, kadar hoče po-pasti žrtev. Videl sem, kako se je beli trdnih strašnega morskega roparja za hip za-bfckal y soncu, ko je zadali leopardu ostri zobje so še zmerom držali Spitfi-reja krčevito za nogo. Ko se je velika riba spustila pod vodo, je napravila več zaporednih in besnih kretenj, ki so za to vrsto živali zelo značilne in močno podobne počenjanju psa, kadar trese podgano. Ko je zver leoparda dobro pretresla, ga je za trenutek izpustila najbrže v namenu, da napravi okrog njega nekaj bliskovitih krogov in ga , gg v ,g ,, , llliMlilieiiillilli ИШШ Spitfire je posebno slabe volje prvi udarec, ki ga ie vrgel v zrak in kako je nato njegova zadnja noga ob-tiča a v žre'u pošasti. Spitfirejeve mišice so porabile to žrelo za oporo, kamor je lahko zagrizel svoje zobe in zaril šape. Leopard se ie nekako prevrgel čez glavo morskega psa, pri čemer je skušal obupno in brezuspešno predreti ne-probojno kožo pošasti. Kmalu je pa odkril dve ran'ijivi točki, kamor je lahko zagrebp' svoje strašne kremplje. Najprej pod ribje desno oko, ki ga je sunkoma iztrgal, potem pa v škrge na isti strani, ki jih je predrl z enim samim strahovitim zamahom in zadal zveri široko zevajočo rano. Hudo poškodovan je morski vrag omahnil nazaj v votadčkweju*< abcdefgh m lÉl lÉl Jll* ШР ШШ 9" Ш.. mm. ..........^^ a b c d e i g h