LISTEK. Kaj pripoveduje Hindenburg. Znani pisatelj Viktor Hahn priobčuje v nemških časopisih naslednji dopis z dne 15. oktobra: Deležen sem bil sreče, da si tega moža od blizu pogledam. V avtomobilu znanega beroliuskega zdravnika smo izza zadnje ograje iz bodeče žice pri krakovski trdnjavi dospeli v ono Poljsko, za katere osvobojenje iz stoletnega ruskega barbarstva se bori avstro-ogrsko vojaštvo. Sneg in dež bijeta na avtomobilova okna, po pustinji pa brije izhodni vioter. Zdi se, kakor da smo na bojišču. Na to nas spominja tudi mrtev konj ob cesti. Morje blata se zgrinja okrog avtoraobila kakor bi ga hotelo požreti. Trije avtomo^ bili" so zaostali. Tu in tam smo videli vojake, ka.ko z mrzli&no naglico zasipavajo jame ob cesti, ne meneč se za strašni snežni metež. Videli smo cele vrste uietnikov; nmogi izmed njih so bili brezčutni in podivjani, drugi zopet so dobro izgledali. Potem smo zopet srečali ujetniške transporte. Tiso5e in tisoče. Za njimi vozovi z ranjenci. Hrabri vojaki nam navdušeno kličejo in se zahvaljujeio za naše pozdrave. 2idje, starci, mladeniči, odrasli moški, ženske, otroci. Zopet kme&ki voz. Avtomobili z darovi. Potem zopet ranjenci in ujetniki. To je vojna posetnica. Končno smo dospeli v HindenbuTgovo", to je v njegov glavni stan. — Ob 545, uri je generallajtnant grof Schlippenbach spremiH mene k vrbovnemu poveljniku izbodne armade, generalobrstu pl. Hindenburgu. Vesel sem bil, da sem našel tega moža v tako izbornem razpoloženju. ,,Meni se izvrstno godi!" se nasmeje pl. Hindenburg. ,,Včeraj so naše 8ete pred Varšavo zopet potolkle nekaj ruskih armadnih zborov tako temeljilo, da je bilo pravo veselje." Pl. Hindenburg je pripovedoval dalje živahno, veselo, radostno. Od tega se sme v današnjem fiasn priobč^ti le nekaj. Razložil nam je svojo taktiko, poiera avstrijsko in končno rusko. Dbširno nam je opisal, kako je bilo v izhodni Pruski, ko ga je cesarjeva milost poklicala in kaj se je zgodilo pri Tannenbergu in Mazurskih jezerih. Slavil je Avstrijce, ki da so vstrajni, hrabri. žilavi. Ravnokar so bili med Sanom in Vislo pognali Ruse v vodo. Rusko topništvo dobro strelja, seveda strašno razmetava municijo. Pehota ni ravno slaba; ljudje streljajo stoje in nimajo živcev. Ruska konjenica ni za nič. ,,Pa Varšava?" ga vprašam, ,,Naše 8ete stoje, kakor sem rekel, pred Varšavo; zadnji boji so se vršili pred Varšavo,, Obleganjo se še ni začelo. Osvojitev Varšave ne bo delala posebnih težav, Utrdbe so zaStarele in so jih hoteli že podreti, 6e se ne motim." Prava slast je, biti na Celu taki vojski. Od generaJa do zadnjega moža je vse polno zaupanja. Brez imena. ,,Ranjenec brez lmena" — tako je slalo na križu na vojaškem pokopališču. Kako nemilo usodo nam kažejo te tri besede! Osamljen in zapuščen od vseh, tam zunaj v tujem svetu, daleč od dragih svojcev. uniirati, odhajati v grob, ne da bi kdo jokal po pokojniku, tujec, neznanec, brez imena med tolikimi prebivalci mesta mrtvecev. V bolnišnico Rudečega križa v Zagrebu so prinesli pred nekoliko tedni ranjenca v stanju nezavednosti. Ze poveljnik ga je izročil — brez imena! Nosilci ranjencev, ki so ga bili pobrali med drugimi ranjenci, niso mogli najti njegove kapsule z legitimacijo. 11 ur po dobodu v mesto ja ranjeni vojak izdihnil. Preiskava siromašnega njeg(H vega imetja je spravila na dan od potu zamazano, zelo poškodovano lotografijo umrlega in pa pismo brez kuverte, ki mu je je pisal neki sorodnik na Ceškem, — Na potn na pokopališfie ga je spremljalo nekaj vojakov. Na svežo gomilo so zasadili križ z napisom: ..Ranjenec brez imena". Uprava bolnišnice je poizvedovala po svojcih vojaka, Dala je napraviti posnetek lotografije ter jo poslala občini, v kaleri se je utegnil muditi pisec onega pisma. Kmalu je prišel odgovor. V hijini umrli vojak je bil inlanterist Josip Neubert, od nekega polka iz Ceške in občina je obvestila svojce o njegovi smrti. Ko je mati porosila prve solze po edinem sinu, je ta že spal v večnem miru, v hladni zemljl Te dni je izginil zagonetni napis na križu . . . 0 zimskem voieTaniu t Eusili. Profesor Karl Ballod piše: Napoleon je ponesrefiil v Rusiji zato, ker je njegovi armadi zmanjkalo živeža. V drugi vrsti so izdatno uplivale na usodo njegove vojske izgube in strašna zima. Namesto stare Napoleouove ceste Kovno-Mosbva in pota preko Petrograda v Moskvo se prlporoča važnejša narodnogospodarska cesta iz Galicije v Kijev, od tam preko Dnjepra do Jekaterinoslava; potem pot preko PoltaveKrakova v donski kraj in v Zurizyn, kjer se izdelujejo ruski topovi. Na tej cesti leže ogljeni in železninski rudniki, a južno od nje ruska žitna polja, iz katerih $9 rednu izvaža do 10 milijoiiov ton ži'a na leto. Tu w bila Rusija prijeta za srce. Rusi bi si ne upali opustošiti teh krajev. Od Lvova do Zarizyna je 1500 km, Tu je tudi ranogo sr.ežnih poljan. Dobra uprava more nadvladati vse težave. Brezpogojno so potrebni ovčji kožuhi, ka^ti armade ne bi mogie prenočevati po vaseh, marveč na odprtem. Avstrijska armada ima zimske ka;)e in zirasko obuvalo. Nemška armada bi morala dobiti še zimske kape, kožube in čevlje. Do decembra bi raoglo biti vse to gotovo. Da se vožnja ne poveča prevefi, bi morala infanterija voziti seboj na saneh živeža za 60 dni. To ni nezmožna zahteva, ker bi se na saneh vozila labko tudi oprema in strelivo, kar nosi sedaj vojak na sebi. Sani bi tehtale 84 kg. Prehodilo bi se po 12 km na dan. Ce bi ne bilo sani, potem bi trebalo 100 do 150.000 konj ve6 poleg 120.000 konj kavalerije in artilerije. Pešci bi mogli rabiti sani za postelje, a ne smemo pozabiti ludi na železnice, ki bi se kmalu zgradile.