jugoslo venskih nacijonalistov Letna naročnina znaia Din 40‘—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ma*arykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-69. Leto VI. Ljubljana, dne 6. februarja 1937. Št. 5. Jasni »e! J n gosi o venski nacijonalisti smo bili že od nekdaj navajeni, da smo fttali kot manjšina ob strani nekako zase, ločeni od večine, ki je, drla za raznimi političnimi enodnevnimi muhami, propovediijočimi svoboščine naroda pod zastavo demokracije. In počutili smo se vedno dobro, čim jasnejša in razločnejša je bila ta ločitev, tem bol jši pregled smo imeli čez svoje vrste, tem točnejše smo lahko pregledali ne samo svoje sile. marveč tudi sile nasprotnikov. Seveda naroda kot iakega nismo prištevali nikdar meri nasprotnike. Vedeli smo in vemo tudi danes, da je naš narod po svojem jedru dober in zdrav, da pa mora iti tudi v svobodni domovini skozi gotovo dobo preizkušenj in razočaranj, pa se bo zavedel svoje lastne vrednosti in pokazal hrbet vsem onim. ki vihte zastavo demokracije samo zato, da bi narod ne spoznal njihovih sebičnih, lahko rečemo, po samovladi stremečih, torej fašističnih stremljenj. Tesno pa je postalo nam, jugoslovanskim na-cijonalistom, po 6. I. 1926! Prej osamljeni, smo se znašli naenkrat sredi obilice »tudi — Jugoslo-venov«, ki so skušali z največjo kričavost jo priti v prve vrste ter se pririniti do vodilnih mest pod isto jugoslovensko zastavo, na katero so prej pljuvali. Potisnjeni smo bili naenkrat v ozadje, v prvih vrstah »jugoslovenske vojske«? so stali »preizkušeni« politični borci, ki so z jeziki, rokami in nogami pozdravljali vzvišeni nkt blago-pokojnega Kralja, prisegali na unitarizem, brisali Srbe. Hrvate in Slovence iz slovarja »jugoslovanskih« režimov ter bili le še Jugosloveni najčistejšega kova. Nastala je zmeda, novorojeni J n gosi oveni so se prerivali z vsemi mogočimi sredstvi, da bi vendarle prišli v prve vrste in da bi vsaj za trenutek opozorili na sebe, svoje ju^o-dovenetvo in svojo zaslužno jugoslovensko ploščo«! blanopoiidjuega Kralja in izvrševalcu Njegove volje, takratnega predsednika vlade Petra Živkovica. Odprimo samo takratne številke našega katoliškega, sedaj jugoslovensko-samoslo-venskega, vmes pa tudi že samoslovenskega tiska. Kako so pisali ti listi v letu 1929. in 1930., kako navdušeni so bili za idejo unitarizma in kako navdušeno so pritrjevali nesrečnemu centralizmu, ki nima z unitarizmom ničesar skupnega, marveč je največji škodljivec unitarizma. se bodo, da so morali takrat, lako. T)eioma drži ta zagovor, to.\n dobro v spominu. Ozračje se je začelo čistiti, vrste \ početku lako navdušenih »jugosloven-skih« partizanov so »e redčile in vedno jasnejši je postajal prostor pred nami, »^partizanskimi jugoslovenskimi nacijonalisti, ki mo postajali zopet vedno bolj osamljeni, pa vsled tega tudi vedno bolj sproščeni. Navlaka, ki jo je vrgla konjunktura ne med, marveč pred naše vrste, se ji* počasi izgubijala v krtine in rove, iz kale-rih je pridrvela 'v prvih dneh po 6. I. 1929. In iz istih rovov in krtin, kot pred 6. 1. 1929, je otvorila poiiovno bobnjajoči ogenj demagogije in medsebojnega zastrupljevanja na nas ubogi narod ter tudi sedaj kot prej dokazovala narodu, da je vsem njegovim brigam in težkočam vzrok le ijugoslovenski nacijonalizem. Zopet so zaceli vihrati po državi prapori demokracije, zopet se je začelo licitiranje z najbolj demagoškimi gesli, predvsem seveda plemenskimi. In tako srn;) doživeli in doživljamo, da so danes najbolj goreči poborniki separatizma prav isti ljudje, ki bi bili v letih 1929 in 1930 zapirali vsakogar, ki bi se sploh drznil govoriti o pravicah posameznih delov našega naroda, potrebi široke samouprave, da o federaciji sploh ne govorimo. Vrnili smo se torej naza j ! Stojimo zope* osamljeni in lahko rečemo: Kdor je danes pristaš jugoslovenske misli, kdor se priznava danes k jugoslo venskemu unitarizmu, ta je nas m o.-tane naš do svojega zadnjega diha, pa naj se spreminjajo režimi kakor hočejo. In tako je prav. Sedaj se vsaj poznamo in vemo, koliko nas je. Naj govore nasprotniki jugoslovenskega unitarizma. kar hočejo, mi se zavedamo, da nas ni malo in da predstavljamo tako močno, širom celotne države razpredeno skupino, da ne bo mogel nihče preko nas. Zavedamo se pa tudi, da smo idejno tako enotni in notranje povezani, da se nam ni treba bati večine, ki nam stoji nasproti. Kljub težkemu ozračju, ki leži nad Evropo in razburja živce vsega njenega prebivalstva, so bile oči vsega sveta te dni obrnjene proti Moskvi, kjer se je zopet odigraval in krvavo zaključil eden izmed bežnih prizorov revolucijoname evolucije, ki jo preživlja naš veliki bratski ruski narod. Razumljivo so bili komentarji tiska različni in lahko rečemo, da je veliki svetovni tisk, ž njim v red celo francoski, izrazil o tem procesu precej neugodno mišljenje. Temu se ne moremo niti čuditi, ko vemo, da je ta tisk v pretežni večini v rokah onih Židov, proti katerim je prav za pra\ proces v Moskvi naperjen in kojih predstavniki so morali stopiti pred puške ruskih vojakov. Raj se dogaja v Rusiji? Predvsem ne smemo gledati na dogodke v Rusiji s stališča zapadne kulture in njenega vsaj v tem oziru skrajno omejenega obzorja. Največja država na svetu, ogromne prostranosti, z ogromnim številom prebivalstva, kljub stoletni preteklosti še vedno v početku svojega — zlasti gospodarskega razvoja to je Rusija, država nemogočih možnosti. Kai bi bilo za nas zapadnjake izključeno in nemogoče, lo je tam nekaj vsakdanjega. Tisoči in milijoni žrtev so padali in padajo, pa kljub temu raste ruski narod na način, ki vzbuja upravičene skrbi germanskim in romanskim gospodarjem zapadne Evrope. Najbolj krvava revolucija sveta, ki je pomedla preko noči carizem in vse njegove predstavnike, je le malenkost v zgodovini te ogromne države in tega ogromnega naroda, ki se le počasi prebuja k resničnemu življenju, dokler se ne bo po Bog zna kakšnih novih borbah in žrtvah prebudil popolnoma in se otresel vseh tujih naukov in tujih gospodarjev. Proces v Moskvi smatramo le kot nov dokaz ttj-a sicer počasnega foda sigurnega j.i-cDujanja, katero si moramo želeti iskreno vsi drugi Slovan’, zlasti pa mi, Jugosloveni. Kaj je ozadje tega procesa, ki se vrši pred celokupno javnost^} Ju pred očmi inozemskih poročevalcev? *,0 j,, g^Čel boljševiški režim po zmagoviti "-evoluciji in iztrebljenju beloarmijcev ureja",, Rusijo po svojih lastnih načelih, so se pojavile takoj trzavice med takratnimi gospodarji. Pravoverni Lenin je še nekako brzdal druge boljševiški■ apostole, užival je pač sloves prvfcga borca boljševiške misli in ustvaritelja bol jševiškega raja. Ko pa je prišel Stalin, ki ni žid, se niso dale te razlike, v praktičnem izvajanju komunizma nič več prikrivati. Stalin je bil iz naroda in je ves čas delal dejansko med narodom in ž njim. \ sled tega je vpošteval dejanske razmere ter kršil celo komunistične dogme, če jo videl, da \ praksi niso izvedljive. Njemu nasproti so se postavili ortodoksni komunisti ~ večinoma žid jo, ki so si privzeli ruska imena. Kot nikjer drugje, se tudi v Rusiji Židje niso približali ruskemu narodu. Tvorili so kasto za seht*i ž lastno, posebno ideologijo. Čislo teoretično so si izgradili svojo komunistično ideologijo, ko so bivali kot pregnanci v inozemstvu. Po svojem povratku v Rusijo so hoteli teorijo spremeniti V prakso. Kot svojega talmuda, tako so se držali in se drže svoje komunistične ideologije. Raje naj propade vse, naj propadeta ruska država in ruski narod, samo da se uresniči to, kar je zapisano v komunističnem talmudu, ki so «i ga zamislili in sestavili oni. Židje so bili vedno in povsod nespravljivi in so znali voditi tudi najbolj podlo borbo proti vsakemu, ki so ga smatrali za svojega sovražnika. To dokazuje njihova zgodovina, to kaže njih izživljanje sedaj, ko žive razkropljeni po svetovni obli, pa tvorijo kljub temu medsebojno povezano skrajno agilno in zato nevarno enoto. Kaj so pokrenili v Rusiji, da bi se maščevali nad Stalinom in dosegli svoje protiruske cilje? Samo par ugotovitev iz sedanjega procesa v Moskvi, pa se morajo odpreti oči vsakemu. Obtoženi ing. Knjazev, upravnik Jnžno-ural-skili železnic in eden odločilnih članov Narodnega komisarijata za promet je priznal, da je kot član Troekijeve organizacije organiziral več železniških katastrof, med njimi zlasti trčenje vojaškega z nekim tovornim vlakom, kjer je poginilo 58 vojakov. Organiziral je na ta način 16 večjih železniških nesreč, pri katerih je poginilo (>3 vojakov in delavcev, 154 pa jih je bilo težko ranjenih. Poleg tega je uničeval lokomotive in \ agone ter izvajal sabotažo v uralski metalni industriji. Priznal je, da je bil japonski špijon in imel nalogo ustvariti organizacijo, ki bi v primeru rusko-japonske vojne zažigala vojaška skladišča ter poleg drugega tudi širila bakterije kolere, tifusa in drugih nalezljivih bolezni med rusko vojsko in v njenem zaledju. Ing. Rajtačak je priznal, da je organiziral 40 železniških nesreč, uničeval lokomotive in vagone in pripravljal atentate. Priznal je tudi, da je bil v službi japonske špijonaže in dobival od nje denar, zato pa ji dajal tajne podatke o stanju kemijske industrije itd. ' Obtoženec. Arnold je mirno priznal, da je bil plačanec nemške špijonaže, obtoženi Pjatakov pa je priznal, da se je sestal s Trockim, ko je še bival na Norveškem in dobil od njega navodila. ki jih je potem sporočil soobtožencu Radekn. Ta je izpovedal: »Pjatakov mi je rekel, da po informacijah I rockega ne more biti govora o 'čakanju več let, marveč da bo izbruhnila vojna leta 1937 in se je Trocki pri tem opiral na besede Rudolfa Hessa. Trocki je trdil, da je Nemčija zaključila svoje vojne priprave in da je prešla sedaj na diplomatske, s katerimi hoče pridobiti Anglijo za nevtralnost ter se sporazumeti s Francijo. Če se s Francijo ne ho sporazumela, ho skušal« Nemčija izkoristiti francoski fašistični pokret ter potom njega oslabiti demokratski režim v Franciji. Nato bo Nemčija izvršila nagel vojni udarec na Francijo in jo bo zrušila. Ko ho to dosegla, ho koncentrirala vse svoje vojaške sile in jih vrgla na Rusijo, kjer računa na -pomoč Trockistov. Po zaključku te operacije ho imela Nemčija svobodne roke in se bo obrnila proti podonav-skim in balkanskim državam.« lo je nekaj sličic iz moskovske sodne dvorane, ki kažejo, da je bilo pravilno naše stališče, ko smo poudarjali, da je treba zlasti nam Slovanom strogo ločiti Rusijo in komunizem. To dvoje ni isto. Rusijo moramo visoko ceniti, komunizem pa pobijati ne 1<; v svojem interesu, mar-več tudi v interesu Rusije, ki ima v bol jševiškem, to je židovskem komunizmu svojega največjega in najopaznejšega sovražnika. Zato je prav, če obračunava Rusija s svojimi židovsko-boljševi-skimi izkoriščevalci: Židov bo zmanjkalo prej kot Rusov in tako bomo le doživeli čas, ko bo postala tudi Rusija prosta židovske navlake in s tem slovanska. Vesti iz Španije Protest španskih katolikov proti generalu Franku Ludendorff o generalu Franku Angleški tisk objavlja proglas skupine katoliških španskih intelektualcev, v katerem protestirajo proti bombardiranju Madrida. \ tem proglasu stoji med ostalim: »Težka odgovornost pada na tiste, ki se niso odzvali klicu vesti in črki zakona ter pričeli lo bratomorno vojno. Mi, kristjani različnih položajev v družbi, uje-dinjeni v veri v Boga in njegove zapovedi, smo sklenili, da povzdignemo svoj glas proti zločinu bombardiranja Madrida. Ali je mogoče, da po dvajsetih stoletjih triumfa Kristusovega nauka žive ljudje, ki se nazivajo katolike, pa pozabljajo na osnovne dolžnosti Kristusove vere! Zaradi tega protestiramo samo iz etičnih razlogov proti tako žalostnemu dogodku, kot je bombardiranje našega dragega Madrida, prestolnice španske republike, ki se ponavlja dan za dnem. Upravičeno nosi hrabro mesto Ovijedo težko in krvavo ime »mesto mučenikov«. Toda kakšno ime naj damo Madridu, ki ga uničujejo luje bombe, ki ga je obkolila kolonijalna vojska, ki v njem dnevno umirajo žene in otroci? Cerkve in bolnice, šole in delavnice, cele Četrti so izročene brezsrčnemu uničevanju in pokopu-jejo s svojimi ruševinami stotine nedolžnih žrtev. Mi dvigamo svoj glas pred vsem svetom, da pokažemo svoje zgražanje nad temi zločini. Prepričani smo. da bodo vsi pravi Kristovi sinovi na naši strani.« Ta proglas so podpisali sledeči: Osorio, znani katoliški pisec; Galardo, poslanik v Bruslju; Leokadio Lobo, vikar v San Ginu pri Madridu; profesor Jose G.alegos itd. Oglasil se je stari general Ludendorff ter v svojem listu opredelil svoje misli glede Španije, List je bil seveda zaplenjen, ker mišljenje starega generala ni bilo ravno laskavo za postopanje tretjega rajlia v Španiji. To mimogrede. Za nas je mnogo bolj interesantno, kako gleda stari, preizkušeni strateg in taktik na z gotove strani tako oboževanega generala Franka .in njegov podvig. General Ludendorff pripisuje. Španske dogodke mističnim religioznim silam, ki vrše po njegovem mnenju odločilen vpliv na politična dogodke. »Te sile so Židje, prostozidarji, jezuiti, Rim in rimska cerkev s fašizmom.« O generalu Franku pravi general Ludendorff, da je prostozidar, kljub temu pa orožje v rokah jezuitov in da dokazuje že njegovo ime njegovo židovsko poreklo... Lepe stvari bomo še zvedeli o ozadju španskih dogodkov in moramo že svetovati našemu katoliškemu tisku, naj nekoliko popusti v svojem navdušenju za generala Franka in njegovo člove-. cansko, kulturno in katoliško misijo, ki jo izvršuje. s pomočjo nevernih, temnopoltih Marokan-cev in »po naredženju« Hitlerja in Mussolinija pridobljenih deloma protestantskih dobrovolj-eev proti katoliškemu španskemu kmetu in delavcu, pa tudi proti onim španskim duhovnikom in redovnikom, ki niso hoteli zapustiti svojega ljudstva in z njim vred umirajo pod streli črnih Marokancev. Kakšna je ta večina? H rez vsake idejne skupnosti. razbita na nešteto drobcev je vezana le za trenutek s svojimi negativnimi cilji in stremljenji. Pozitivnih stikov med temi drobci ni in vsak najmanjši veterček bo razgnal to vojsko ne-;tetih generalov na vse vetrove. Kdaj se bo to zgodilo, to za nas ni niti toliko važno. Mesec ali dva, leto ali dve, kaj zato, saj je tudi Avstrija že triumfi-rala nad malo Srbijo kot Pijemontom jugoslo-venske misli, saj smo bili tudi že v naših krajih jugoslovenski nacijonalisti popolnoma zatrti, pa ni danes več Avstrije in tudi ne onih, ki »o nas zatirali. Kolikor pa jih je, imajo vedno pripravljeno tudi jugoslovensko zastavo, da si jo bodo navlekli preko svojih zmaličenih obrazov, čim se jim bo to zdelo potrebno in varno. Tako je stanje danes, mi smo z njim zadovoljni. Delo večine, ki jo predstavljajo na videz naši nasprotniki, gre nam v prid, krepi nase vrste in nam dovaja vedno svežih sil. Še k hrvatskemu vprašanju Kot nekako dopolnitev zadnjega svojega uvodnika posnemamo po zagrebških »Novostih« od 30. I. 1937.: »Že več let se podeljujejo svetosavske nagrade na naših vseučiliščih. Kot v Beogradu in Ljubljani, ima tudi v Zagrebu vsako leto na tisoče dijakov možnost udeležiti se tega plemenitega tekmovanja in pokazati na konkreten način svoje znanje in ljubezen do one stroke, kateri so posvetili svoje bodoče življenje in delo. Prav gotovo ni koristnejše in lepše tradicije kot je ta. Na moralno afirmacijo prejemnika nagrade se veže tudi materijelni dobiček, ki za današnje razmere ni majhen: Torej obstoje tako z moralnega kakor tudi z materijalnega stališča vsi pogoji, da bi se morala akademska mladina živo zanimati za to tekmovanje. Kljub temu moramo naglasiti, da kažejo dijaki zagrebškega vseučilišča minimalen, oziroma pravilno rečeno, ne ka- žejo sploh nobenega interesa za pisanje strokovnih nagradnih tem. Mesto da bi bile pisarne dekanatov zasute z deli dijakov, se dogaja, da sodelujejo pri lom tekmovali ju od več kot 5000 slušateljev zagrebškega vseučilišča v celem le štirje! l ako se dogaja, da preostaja vsako leto denar, ker se ga ni moglo razdeliti nikomur! Pa to ne morda zato, ker bi bila izročena dela preslaba /.a nagrado, marveč radi pomanjkanja del. In tako se nagraja vsako delo, ker pač ni drugih . .. Moramo torej opozoriti, da je bilanca toletnega dijaškega znanstvenega tekmovanja porazna. Dovolj je, če omenimo, da je določenih na našem vseučilišču za svetosavske nagradne naloge letnih 10.000 dinarjev, za katere se lahko potegujejo dijaki vseh fakultet, pa je bilo po službenem poročilu rektorata dne 27. I. 1937 izplačanih tekmovalcem le 4429 dinarjev za 4 izročene naloge, (Konec na 2. strani) Domače politične novice Slovenska beseda je veudarle zagledala beli dan in prebiva sedaj med nami. srečnimi Slovenci. Do sedaj je sploh še nismo poznali, zasluga dr. Dinka Puca in njegovih »neštetih« prijateljev in občudovalcev je, da >mo dobili seda j poleg lista 1551 še moderno »Slovensko besedo«. Ker pa dr. Puc kljub svoji mladostnosti vendarle ni več posebno mlad, je oskrbel tako aknalni Slovenski besedi obeležje resnosti s posvetilom Ace Stanojeviča kot še! a vedno mladih staroradikalov. pa je poleg tega dokazal to resno obeležje tudi s svojeročno pisanim uvodnikom, ki pa po mnenju vseli objektivnih bralcev nima prav ega naslova. Ka j bodi naš cilj’.' O tem bi dr. Pucu prav gotovo ne bilo treba pisati, saj celokupna javnost ve, kaj je njegov cilj. Uvodnik bi moral nositi praviloma naslov »Samospoznanje«, kajti v njem je avtor dr. Pne napisal tudi sledeče: »Namesto bi bi učili državljane vseh stanov, ver in jezikov medsebojnega spoznavanja in spoštovanja, smo izigravali drugega proti drugemu, da, naučili jih celo medsebojnega sovraštva. Brez političnega načrta smo prišli v to državo in tako smo uspeli h koncu tega drugega desetletja, da neprestano govorimo in pišemo o sporazumu, v resnici pa delamo v praksi iz enega naroda tri. Prav tako si tudi nismo znali ustvariti načrta za naše gospodarstvo. Namesto da bi v dobi konjunkture ustvarili rezerve za slabe čase, smo razsipali denar, kakor bi ne bilo jutrišnjega dne. Namesto, da bi sistematično izrabljali ogromni; bogastva naše domovine, smo jih prepuščali ' izkoriščanje tujcem ... Treba kreniti na nova pota . .. Mišljenja smo, da se da to lažje doseči v demokratično urejeni državi, kakor s katerokoli drugo državno obliko. Kajti le v demokratični državi se morejo koristno uveljaviti vse razpoložljive duševne sile v svobodni tekmi /.a dosego skupnega cil ja . . .« Glede dr. Pucovih izvajanj o prošlosti ne moremo reči nič drugega kot to, da bi čestitali dr. Pucu k temu iskrenemu priznanju njegovih lastnih greliov, če bi imeli vsaj malo upanja, da bo tudi pri njem to spoznanje samega sebe vodilo k njegovemu pobol jšanju. Žal, tega upanja nimamo. Kar pa se tiče novih potov, ki jih najavlja dr. Puc kot nujno potrebo najbližje bodočnosti, pa samo to. Vemo in tudi lahko dokažemo, da (!\adaljtn'anje s 1. strani) ostalo je torej neizkoriščenih 5571 dinarjev! Tz medicinske in veterinarske fakultete ter iz mnogih oddelkov filozofske fakultete se ni udeležil tekmovanja niti en sam slušatel j V. .« Vprašan o vzrokih je podal eden izmed profesorjev zagrebškega vseučilišča mišljenje, da se zagrebški študentje, čeprav žive v težkih razmerah, raje odrečejo sicer potrebnih nagrad, kot da hi se lotili nalog, ki zahtevajo gotovo solidnost, resnost in strokovno znanje . . . Tako pišejo Hrvatje sami o kulturnih razmerah Zagreba kot središča bodoče »Samostojne Velikobrvatske republike«, ki jo bo vodil naš rojak dr. Maček. Pri tem pa je treba upoštevati, da ima Zagreb že danes 16 kinematografov in je vloženih še II prošenj za otvoritev novih. Razumljivo zahteva Zagreb, da se zgrade nemudoma reprezentativne zgradbe za vse mogoče in nemogoče fakultete, laboratorije itd. --- seveda na državne stroške. To se Hrvatom izplača zlasti danes, ko je njihov prispevek k stroškom državne uprave sorazmerno najnižji, saj ni nobena tajnost, kako se plačujejo davki v oni Hrvatski, ki ni bila in tudi nikdar več ne bo tako svobodna kot je danes. . . se dr. Pne s svojimi ožjimi prav pridno pripravlja na večkrat napovedane občinske volitve v Ljubljani. Pri njem in njegovih ožjih seveda ni nobenega dvoma o tem, da bo nosilec »napredne slovenske liste« dr. Puc in nihče drugi, če ne bo dotlej vsa j be.n, če že ne minister. Storili homo nrav gotovo vse, da bo preteklo še mnogo Ljubljanice, predno se bodo ta pričakovanja uresničila, čeprav vemo, da bi naša država prenesla tudi še dr. Puca na ministrskem stolčku. Ali bi ga pa prenesla tudi l jubljanska občina? V tem oziru bi dobil dr. Puc najlepši odgovor pri volitvah, seveda bi se morale vršiti res na demokratičen način in v svobodni tekmi. Če bi se naj vršile a la volitve .». \ . 1935, potem bi že še kako šlo, to tem bol j, ker si je ravno dr. Puc nabral pri teh volitvah veliko dragocenih izkušenj. Prodira spoznanje! Sedaj se je javila celo Straža v viharju ter je priobčila 2!!. 1. 1937 prosto po La Croi\ članek »Laž in klevete v javnem živl jenju«. Tu pravi: \ javnem življenju, politiki, tisku se osma božja zapoved »Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega« pogostoma krši kot bi za ta področja človekovega udejstvovanja ne veljala. Nasprotnika za vsako ceno onemogočiti, uničiti, odpraviti velja za dovoljeno. Zato se sme črniti klevetati, opravljati, obrekovati, teptati v prah. Laž, zava- janje, prikrivanje: vse služi v ta namen. Toda tega krščanska pravičnost in ljubezen ne dopuščata ! Velja pa tudi Kristusov ukaz »Ljubi svojega sovražnika« z nadnaravno ljubeznijo, s katero ga Bog ljubi; glej v njem neumrjočo dušo.« Delavska pravica, glasilo krščanskega delavnega ljudstva pa je v svoji številki od istega dneva v uvodniku »Mirno naprej« zapisala tudi tu: »Ali naj se čudimo sedanjemu javnemu boju proti Jugoslovanski strokovni zvezi celo v katoliških vrstah!1 Saj ta boj ni od danes, ni od včeraj, ampak traja že ves čaš, odkar je dr. Krek ustanovil naše gibanje. Še pred nekaj leti je bil ta boj kolikor toliko za kulisami, skrit. Če je sedaj stopil javno na plan, je le razumljivo, ker je enkrat moral. To je boj krščanske ideje za njeno uresničitev v srcih delavcev in med obledelimi katoličani, ki se v praktičnem udejstvovanju ločijo prav malo od drugih ljudi, ki so katoličanstvo očitno zavrgli.« Lbogi Slovenec, Slovenski doni, Gorenjec, Domoljub in drugi taki predstavniki katoliškega tiska. Vaši lastni ljudje, ki so gotovo katoliški tako kot ste vi, vas preganjajo in obsojajo, vasi lastni ljudje vam očitajo, da ste obledeli katoličani, ki se prav malo ločite od onih, ki so katoličanstvo javno zavrgli. Hvala Bogu, da ne spadamo med tak katoliški tisk. Smo že raje iskreni in odkriti, pa povemo vsakemu naravnost, kar mu gre, pred vsem pa se ne gremo igre: zastave vun —- zastave notri! Je pač hudo. če se kdo duši v ozračju, ki ga je izpridil sam. RADIO »LJUDSKI GLAS« PRIOBČUJE Teta Apolonija Matavivček je odšla iz solzne doline in mi zapustila svoj radio. S tein mi je napravila veliko veselje. Kmalu sem ugotovil, da se da dišati obenem več programov. V »Jutru« sem bral, da se vrše 25. t. m. ob 10.15 uri tri zanimiva predavanja. V Ljubljani je imel slavnostni govor zaslužni kulturni delavec prelat Zla-ioust Čenča ob priliki 10 letnice izobraževalnega društva »Čuk«, v Zagrebu je predaval živi-nozdravnik Mate Magarac: »Kako zdravimo prašiče«, v Beogradu pa tajnik Svete vojske Svetozar Cviček: »O škodljivosti alkoholizma«. Sklenil sem poslušati vse tri govore. Pridno sem vrtel gumbe zdaj na Ljubljano, zdaj na Zagreb, zdaj na Beograd in zvedel tako zares čudovite stvari. Ljnbljana: Cenjena gospoda! Dragi zborovalci! Danes slavi izobraževalno društvo »Čuk« v Kurji vasi pomemben spominski dan: desetletnico obstoja in plodonosnega dela. Te proslave so se udeležili odlični predstavniki naših organizacij in društev, kakor predsednik krajevne organizacije JRZ Lole Koštrun, predsednik krajevnega odbora kat. akcije Bogoljub starešina akademskega društva Rado Analfabetič, odposlanec Slomškove zveze Mirko Zgaga, podpredsednik športnega kluba »Aufbiks« Janez Poboj, zastopnik zveze trgovcev Zmago Verižnik, so-trudnik »Slovenca« Gustl Frtauček in še mnogi drugi zvesti somišljeniki in prijatelji »Čuka«, ki.. . Beograd: . . . zahajajo dan za dnevom, ob delavnikih in praznikih v umazane, zaduhle in zakotne beznice. Tam pijančujejo v družbi pocestnih vlačug, preklinjajo Boga in svetnike, razsajajo, se valjajo po tleh in se obnašajo hujše kakor živina. Ko pridejo zjutraj pijani domov, pretepavajo svoje žene in izstradane nedolžne otročiče. Ne privoščijo jim niti najnujnejšega za življenje, hrane, obleke in stanovanja, medtem ko razsipajo sami svoje težko prislužene pare ... Ljubljana: ...S hvaležnim srcem se moramo spominjati zlasti ustanovitelja in predsednika našega društva velečastitega patra Bonaventure, ki vodi že deset let z vzgledno marljivostjo naše kulturno delo in ki si je pridobil tako nevenljive zasluge za duhovni preporod našega vernega, poštenega in dobrega slovenskega ljudstva. Mislim, da mu ne moremo izkazati večjega zaupanja. večje l jubezni in večje časti, kakor da mu ... Zagreb: .. . zvežemo noge in ga vržemo na tla. Paziti pa moramo, da prasec ne bo preveč brcal. Nato mu odpremo z desko, sekiro, lopato ali sličnim orodjem gobec in zlijemo vanj 5 do 6 litrov mlačnega kamilčnega čaja. Na trebuh pa mu položimo gorke obkladke. Tako bo prasec lahko odvajal telesne odpadke. Kmalu bodo prenehale zapreke v prebavi in prasec bo žrl svojo vsakdanjo brano z istim apetitom kakor po- p«\i • Ljubljana: ...Vse priznanje zaslužijo tudi iiaši vrli odborniki. Ti idealni možje niso iskali časti in zahvale ali kakršnihkoli drugih posvetnih dobrin, temveč so posvetili v iskreni ljubezni vse svoje moči katoliški veri, domovini in narodu. Taki možje .. . Beograd: ., . gotovo niso več pri zdravi pameti in spadajo zato v posebne zavode za zdravljenje. Kjer pa takih zavodov ni, jih moramo oddati v umobolnice. Na vsak način jih moramo izločiti iz dostojne človeške družbe, ker so obče nevarni. V svojih delirijih se lotijo radi mirnih rojakov in jim škodujejo .na duši in telesu. — Lahko tudi popolnoma podivjajo, tako da jih morajo strežniki vtakniti v prisilne jopiče . .. Ljubljana: ...Tako gleda naše društvo lahko mirno in z zaupanjem v bodočnost. Kajti za uspešno delo jamčijo vsi odborniki in vsi naši versko in narodno čuteči člani, ki... Zagreb: ...se bodo kmalu zredili in dobili mnogo masti. Treba jih je samo skrbno negovati. Od tega bodo imeli dobiček kmetski posestniki. Kajti tako se bo kmalu dvignil izvoz prascev v inozemstvo, zlasti v Avstrijo in Italijo. S ten* pa bodo poskočile tudi cene . . . Ljubljana: . . . Ponosno vihra prapor »Čuka« in kaže našemu ljubljenemu slovenskemu in katoliškemu narodu pot k boljši in srečnejši bodočnosti. Za naše društvo veljajo pač besede nesmrtnega pesnika-prvaka in preroka Prešerna . .. Beograd (kjer se je začel medtem koncert slovenskih narodnih pesmi': ... Za čašo vinca rajnega -- Pošten kristjan življenje da... Falzifikatorji zgodovine Ni dolgo tega, kar se je v zagrebški družbi, ki se smatra del »lirvatskega narodnega pokre-ta«, ponovno sprožila debata o Zrinjskih in Frankopanih, še posebej o Petru Zrinjskem in Krsti Frankopanu, ki sta padla 30. aprila 1670. leta v Dunajskem Novem mestu kot žrtvi habsburške neizprosnosti. Ta debata, ki se pojavlja v hrvatski h listih vsaj enkrat na leto, ima svoje ozadje v megalomanski duševnosti nekaterih hr-vatskih piscev, zgodovinarjev in politikov, ki bi radi videli svojo Hrvatsko za vsako ceno žarečo v luči slavne preteklosti, če pa take preteklosti ni, jo je treba za vsako ceno napraviti. Ta košček »hrvatske« zgodovine se odigrava v času, ko so bili fevdalci med seboj sprti in so se ustvarjale močne protivniške grupe, ki so imele edini namen povečati že itak velika svoja posestva! To je zgodovina avstrijskih in madžarskih grofov, baronov, vitezov in plemenitnikov, ki je obstojala predvsem v tem, da so se imenitniki dobro poročili ter priženili lepa ozemlja skupno s prebivalci in pa v tem, da so po lastnem nagibu bolj ali manj podprli avstrijskega cesarja, ko je napovedal turškemu sultanu vojno, če je ta preveč ogrožal cesarja in njegovih mogočnikov osebno posest. Ravno sto let pred smrtjo teh dveh velikašev, ki sta se uprla cesarjevi volji zaradi svojih lastnih skrbi in potreb, je padel na sličen, toda bolj zverinski način v Zagrebu Matija Gubec, vodja upornikov, ki so prelivali svojo kri za svojo, ljudsko pravico. In tudi tega Matijo Gubca izkoriščajo frankovci v svoje politične namene ter mu dajejo značaj ljudske osebnosti in hrvatske zgodovine, čeprav tedaj ni bilo mogoče niti govoriti o kakšni hrvatski naciji. Dočim pa je Matijo Gubca ohranilo narodno izročilo i slovensko i hrvatsko, ne morejo pokazati tisti, ki razglašajo poslednje Zrinjske in Frankopane za hrvatske mučenike, niti na en spomin, ki bi ga narod hranil v svojem narodnem blagu na ta dva fevdalca. \ tistem času, ko sta živela Peter in Krsto, niso imeli tlačani prav nikakih pravic, raaeu listih malih, ki so jim jih posebej dajali njihovi gospodje. Ni znano ne o enem, ne o drugem, da bi imela kakšno sočustvovanje z narodom. Edino to je dokazano, da sta st' posluževala tudi hrvat-skega jezika. In če bi že umirala za tisti narod hrvatski, ki naj jima sedaj poje toliko slavo in čast, ni dvoma, da bi se bil Peter Zrinjski v svojem oprostilnem pismu, ki ga je pisal svoji ženi tik pred smrtjo, spomnil vsaj z besedico tega svojega naroda! 1 udi med Slovenci smo imeli nekaj časa močno strujo, ki je hotela celjske grofe kratkomalo proglasiti za slovenske in dati njihovim naporom, da bi svojo oblast čimbolj povečali, nekako slovensko lice. Sreča je la, da so naši zgodovinarji resnejši od tistih hrvatskih, ki morajo seda j v potu svojega obraza iskali dokazov, da so Hrvati nekaj čisto drugega od Srbov! Kajti sicer bi se tudi pri nas nadaljevala povest o »slovenskih« celjskih grofih in njih borbi za samoslo-venstvo! Pri Južnih Slovanih, ki še niso Jugosloveni Bolgarija! Kako skrivnostno doni to ime na ušesa pravega Jugoslovena. Saj to ni sosedna država naše Jugoslavije. Ne, to ne more bili. Saj so nam Bolgari tako blizu, tako po jeziku, kakor po miselnosti. Potuješ po Bolgariji, povsod se počutiš doma! in vendar se moraš v Beogradu javiti v Krimski ulici, da ti dajo vizum, če hočeš preko Caribroda in Dragomana v Sofijo. Bridko spozna je te doleti šele na meji, ko moraš Dinarje pretvoriti v Leve in si kupiti novo karto. Bolgarija je ravno tako sosedna država kakor Avstrija, Madžarska itd. ali celo — Italija. Bilo je I. 1912., za časa balkanske vojne. Hlastno sem prebiral takratni »Dan«, in se navduševal pri njegovih karikaturah. Kako velik se mi je zdel Bolgar, ki je trkal na carigrajska vrata. Globoko so se mi vtisnili v spomin Gregorčičevi stihi: »V gore balkanske koraka junak«, ali ». .. junak bledeči blag Bolgar, hajduški četi je glavar«. Ko so leta 1913. in 1915. Bolgari vpadli Srbom v hrbet, nisem mogel doumeti, da so tisti junaki, za katere sem se vedno toliko navduševal. In pravilno je bilo stališče moje mladostne fantazije. Bolgarski narod, tega ni storil. Zapeljan je bil po tujcih. S še nekaj ostankov tistega mladostnega navdušenja sem se napotil letos sredi avgusta, da vidim in spoznam Bolgarijo z lastnimi očmi, in da sežem Bolgarom krepko v njihovo desnico. Nisem se varal. Naši pesniški preroki Gregorčič, Aškerc in drugi niso varali nas mlade navdušene šolarje. Vlak odpelje iz Caribroda in po par minutah si že na bolgarskih tleh. Na meji me zaskeli zelena barva v bolgarski trobojnici. Spominja me na italijansko in madžarsko. Toda potolažim se, da zunanjost ni važna, važna je duša in srce. Takoj za mejo vlak obstoji in k vlaku prihrumi kopica otrok. Vedeli so, da potujejo jugosloven-ski zemljepisci in zgodovinarji na slovanski zbor v Sofijo. »Zapojte bolgarsko,« jim rečemo. In mlada grla krepko dvignejo ono mogočno o »Stari planini« in ». . . naj ve ves svet, Bolg irija če živet!«. To je bil prvi bolgarski pozdrav. Pozdravila nas je. mladina, ona čista nepokvarjena, ki še ne pozna zahrbtnih tujcev, ki so njih očete gnali v boj proti Slovanom za dobrobit tujih interesov. Prava carinska postaja je Dragonian. Hitro poskočimo iz vlaka, da z lastnimi nogami stopimo na ljuba in draga bolgarska tla. Pozdravijo nas delegati iz Sofije, predvsem tovariš Jaranov, docent na univerzi, ki je rodom iz Skoplja. Mlad, dober in požrtvovalen kolega, ki zelo dobro govori srbohrvaščino. Spremljal in vodil nas je kasneje po vsej Bolgariji. Vlak odbrzi dalje in pelje mimo Slivnice »kraj nesrečnega imena«. Leta 18115. so tu Srbi vpadli Bolgarom v hrbet. Po stroki nisem zgodovinar in gimnazijo sem študiral še v Avstriji, zato mi marsikaj iz narodne zgodovine ni točno znano. Zato si vsako zgodovinsko znamenitost pustim obširneje objasniti. No, potolažim se, ko mi povedo, da je takrat vodil Srbe neki od proslulih Ohrenovicev. Srbe je vodil takrat nemški (avstrijski) podrepnik in je bil pošten in nedolžen srbski narod zopet zapeljan. Bolgari so Obrenovica pri Slivnici pošteno namlatili, toda tudi Srbi sami so s (o izdajalsko rodbino leta 1903. temeljito obračunali. V spomin na to žalostno bitko srečaš marsikje po Bolgariji spomenike ali »pametni-ke«, tako n. pr. v bližnjem Plevnu. Iskrenega Jugoslovena zabole ti pametniki v srce. Toda upajmo, da bo čas vse te rane in tudi »pamet-nike« zabrisal. Kmalu smo v Sofiji. Godba svira »Hej Slovani«. Pozdravijo nas zastopniki mesta, univerze in tudi — vojske. Bili so to člani vojno-geografskega instituta. Po prisrčnem rokovanju krenemo v hotele in potem hajdi po mestu v spremstvu bolgarskih tovarišev, da si ogledamo njegove znamenitosti. Na sofijske ulice sem stopil z občutkom, da sem v mestu atentatov. Saj so dnevno poročali listi o umorih, ubojih, o medsebojnem obračunavanju make-donstvujuščih sredi Sofije. Znan je edinstven slučaj v zgodovini atentatov, ko so z dinamitom razstrelili kupolo cerkve sv. Nedelje na Glavnem trgu v Sofiji, pri čemer je bilo ubitih 180 ljudi. Toda korakajoč po ulicah vidiš povsod normalno življenje. Sofija je po zgradbi ulic in hiš močno podobna Beogradu. Poleg visokih, večnadstropnih, nanovo zgrajenih stavb stoje nizke, pritlične kolibe s ploščatimi in vegastimi strehami. V teh so našle zavetišče različne »bakalnice« (trgovine jestvin), »brsnarnice« »kafene« (majhne kavarne) in »mlekinice« ter Se druge trgovinice 'n obrti. Kdor pozna srbsko cirilico, se bolgarski pisavi ka j hitro privadi. Predvsem se je treba privaditi bolgarskim polglasnikom, ki jih Bolgari izgovarjajo zamolklo. Tako n. pr. se oni imenujejo b'lgari. Njihove ja, ju, ij, št in jad na koncu vsake besede, ki jih pišejo z eno črko, obvladaš v enem popoldnevu. Ko se spo- znaš z bolgarskimi pismenkami, tedaj ti šele ul ki pove, kako smo si sorodni. Bolgarski in slovenski jezik sta si glede besednih korenov zelo sorodna. Zasledil sem tudi, da imajo Bolgari nekaj pesmi, ki jih pojejo z isto melodijo kakor mi Slovenci nekatere svoje. N. pr. tisto »Mi Slovenci vinca ne prodamo . . .« ali pa »Oj ponuemo ta svet, bomo mogli vsi umret, nazadnje ni eajta Se ene pesmi zapet«. Melodije poslednje pesmice so vpletli celo v neko koračnico, ki jo imenujejo »Slavijanska«. Y splošno se razumeš z Bolgarom najbolj, če govoriš lepo in pravilno slovenščino prav počasi. Slovenca najbolj motijo v pogovoru z Bolgarom artikli, ki jih natikajo na konec besede. Tako čitaš n. pr. na pročelju Sobranja (parlamenta) v Sofiji: »Sedineneto cini si lata.« Pravijo, tla so bolgarski jezikoslovci, ki so stvar-jali bolgarski književni jezik, vzeli kot osnovo di jalekt iz Varne ob Črnem morju, ki se. je najbolj razlikoval od narečij blizu srbske moje. Bilo je to za časa mržnjc napram Srbom. Celo v stvarjenje jezika so razdirajoči tujci posegli-Bolgarski narod — nepismen — teh artiklov v svoji preprosti govorici ne uporablja. Na potovanju pod balkanskim gorovjem sem to tudi sani ugotovil, ko sem se pogovarjal z nekim kmetom- V ostalem je Solija na nekoliko višji kulturni stopil ji ko Beograd. Povsem se to pozna po neka-lerih starih zgradbah, spomenikih in zlasti po cerkvah. N. pr. katedrala Aleksandra Nevskega, ki sto ji za Sobranjem. Že samo zunanje lice in okolica trga le spomnita, da je tu nekaj posebnega. Tipični pravoslavni slog z mnogimi kupo-lami te opozarja, da so Bolgari kljub krščanstvu ostali pravi Slovani. (Dalje prihodnji*') I z drugih listov Verski mir — prvi pogoj miru na zemlji Pod tem naslovom prinaša »Starokatolik« članek, ki ga je napisal starokatoliški škof g. Marko Kalogjera. V članku pravi, da je za napredek človeštva potreben verski mir, ko-jega pogoji so verska svoboda, verska enako-pravnost, verska strpnost. r>J' erska svoboda«, pravi pisec, je svoboda 'ere in vesti. To je prva zahteva prosvetljenega človeka. To pa je bila tudi prva zahteva in prvi klic preganjanih starih, prvih kristjanov. In prav zato, ker so zahtevali svobodo \ csti, so zmagali in so jo tudi dosegli. Krist-tun se ne sme nikoli odreči svobode vesti. \postol Pavel nas uči, da je vse kar ni po \esti, greli. \aša država je podedovala od avstrijskih cesarjev zakonski predpis, ki zanika in gazi svobodo vesti mnogih državljanov. Isti predpis je podedovala tudi naša bratska Češkoslovaška država, ka ga je takoj v njenem prvem parlamentu v maju 1919. 1. s posebnim zakonom izrečno uničil njen prvi suveren, Masa-ryk. ta največji živeči Slovan in iskren kristjan. I erska enakopravnost je drugi bistveni pogoj verskega miru, posebno v državi kot je naša, kjer je več priznanih ver in verskih za-jednic. In to versko enakopravnost nam jamči naša državna Ustava in naše svečane mednarodno obveznosti. Če bi naša država dovolila, da se priznane veroizpovedi delijo na jačje in slabejše, bi s tem priznala načelo »sile močnejšega«, ki bi se potem moralo aplicirati tudi na države in na narode. To bi pa bilo nesodobno in nepravično, bilo bi usodno za naš narod in našo držav o. V tem pogledu je Sabor Srbske Pravoslavno Crkve v Beogradu izdal svečano objavo z geslom: »Naša država — država verske enakopravnosti«, kjer je ugotovil, da kljub temu, da je pravoslavna cerkev v Jugoslaviji cerkev večine, ne bo zahtevala nikakih privilegijev. Prav tako pa da tudi ne bo trpela nikakega zapostavljanja. Verska strpnt>st je tretji pogoj verskega miru. Stari krščanski pisec Laktancij piše: »Vero je treba braniti ne z ubijanjem, marveč z umiranjem. Ne z besom, temveč s potrpljenjem ... Kdor bi hotel braniti vero s krvjo, mučili, zlobo, ta je ne bi branil, nego oskrunil in poživinil.« Bog i Hrvati Tako se namreč glasi geslo hrvatskih po-hožnjakov. Toda splitska Katolička Riječ to ge-lo strastno napadu: :;Če čujemo vzklik ,Bog i Hrvati4, ki so ga nekateri proglasili celo za geslo Katoliške Akcije, moramo biti pazljivi!! V ustih brez- hožuika pomeni beseda Bog isto kar je zna-čilo za Mazzinija: »bog je božansko utelešenje človečanstva«. Ali pa more pomeniti to geslo tisto kar nekateri pojejo, ko zavijajo smisel starčevičanske himne »Bog je rad-nik!«? Toda mi katoliki ne pozabimo, da med Bogom in narodom stoji Kristus, čigar mistično telo je cerkev, ki jo vodijo papež in škofje. In da naše pravo geslo v politiki hodi: »Rop, cerkev, narod!« In kralj in država? Vi grešnih i maziljeni . . . Pod naslovom »Infantilni katolicizem« je prinesla »Nedjelja«, plašilo zagrebških mla-dokatolikov članek, ki ga je napisal dr. Vladimir Cicak in ki je bil v hrvatskem tisku mnogo komentiran. Dr. Cicak pravi v tem članku med drugim: »Krščanstvo je danes v previranju. Vrača se sigurno v čase prvih kristjanov. Prešli so časi, ko so po neumnosti smatrali kritiziranje gospode katolikov kot napade na vero in cerkev. To danes več ne užiga. Takemu nazira-nju se danes vsak vsaj malo resen človek smeje! Danes se sme kritizirali vse. Ne pomeni kritizirati cerkev, če se podvrže upravičeni kritiki cerkveni človek, predvsem katolik sve-tovnjak, ki mu je. katolicizem samo na jeziku, po dejanjih pa je najbrezobzimejši kapitalist! Duhovno se morajo obnoviti gospodje iz »višjih« krogov, tisti, ki imajo denar, silo in čast! Duhovna kriza teh višjih krogov je izzvala duhovno krizo proletarijata in gospodarsko, socijalno ter politično krizo celih narodov'. Šele, če bo odstranjena ta duhovna kriza v višjih krogih pri tkzv. buržuaziji, bo odstranjena s pomočjo urednega katoliškega duhovništva in KatolišŠe akcije duhovna kriza tudi širših narodnih slojev. Ne smemo misliti, da bo katoliška akcija tudi v katoliškem narodu uspela, če se Im omejila na proleta-rijat! Ne! Taka katoliška akcija bo sicer »katoliška akcija«, toda katolicizem v narodu, v katerem bi se ona širila, bi ostal infantilen, torej katolicizem forme brez vsebine.« Priznavajo A nemških cerkvah je bila prečitana pastirska poslanica proti komunizmu. Podpisali jo vsi nemški kardinali, nadškofi in škofi v Nemčiji. Med drugim stoji v tej spomenici: »Mi katoliki smo kljub nezaupanju, ki do nas vlada, vedno pripravljeni, da damo drža- vi tisto, kar je pripada in da pomagamo vodji Kajba in njegovi lmrbi proti boljševizmu in v delu na drugih poljih. Toda ne sme se potem več mladini govoriti, da po boljševizmu, ki je državni sovražnik št. 1, pridemo mi na vrsto, katoliška cerkev, kot državni sovražnik št. 2.« Kočevsko O slovenskih imenih na Kočevskem Ni še dolgo, kar smo čitali v časopisih, da koroški Slovenci ne bodo več smeli uporabljati slovenskih krajevnih imen. Zanimivo je v tem oziru, kake pravice imajo naši Nemci. Uradno je haje določeno, da mora »Got--cbeer Zeilung« uporabljati za vse kraje, kjer so Nemci v večini, dvojezična krajevna imena : slovensko, ki je navadno prvotno ! Brezovica, Borovec itd.), za tem pa še nemško, večinoma pokvarjeno slovensko Brezovitz, Mo-robitz). Značilno je tudi, da je dovoljeno uporabljati nemška imena, to se pravi ona. ki so jih, kot se zdi, vpeljali avstrijski in Auerspergovi uradi. Marsikje sc namreč ta nemška imena bistveno ločijo od domačih kočevskih l Na pogledu = Puglarje --•= Hoen-her). Toda naj bi že to bilo, pri nas na Kočev-»kein smo že skoro navajeni, da se nadaljuje avstrijsko ponemčevanje. Lepše je to, kar si »Kočevarca« poleg tega še privošči. Večkrat >mo že videli v člankih sama spačena krajevna imena v nemščini, hrez slovenščine. Razume se, da šteje Kočevarica za nemške kraje na Kočevskem vse vasi, četudi morajo priznati, da so v njih Slovenci v veliki večini (n. pr. Briga, kjer je en sam nemški priimek v šoli)! V zadnjem času si Kočevarica dovoli Se več: Upala si je pretvoriti čisto slovensko he-lokrajinsko Podgoro v nemški Untenvahl. V zvezi s tem je vprašanje priimkov. Da jih kočevski župniki še danes protizakonito falzificirajo, to je že splošno znano. Po zakonu o narodnih imenih se smejo namreč pisati n tujem pravopisu le oni priimki slovenskega izvora, ki so se tako pisali že vsaj 60 let. Znano pa je, da se slovenski priimki na Kočevskem niso pisali v nemškem pravopisu do leta 11)110., ko je bilo ljudsko štetje. Tedaj se je namreč pokazalo, da bo Kočevsko skoraj slovensko, zato 6e je začelo na ukaz od zgoraj sistematično ponemčevanje. Zato pač nemški vračajoči se krošnjarji, od katerih je marsikdo tudi slovenske krvi. Prinašali so nam pesmice »študenti« l pod njihovimi kapami se je marsikaj pletlo in snovalo). Prinašali so nam jih nemški popotniki — »turisti«, ki nikdar ne pozabijo svojih »trpečih« bratov v njihovem »Kulturgehietu« na Kočevskem. Ti »pevovodje« se potikajo po vaseh, tam prepevajo in »nehote« učijo tudi Kočevarje teh pesmic. Kočevarjem in seveda tudi mlačnim Slovencem silno ugaja disciplina, dobrot-nost in prijaznost teli pevcev. To so jim njihovi »rešeni« bratje! Kar takole potujejo po deželi: pridejo v kak kraj, ostanejo pri kakem gospodarju dva do tri dni kot dobro po-služeni gost. Ta gospodar gostitelj ne more biti kdorsibodi, to je vedno le zagrizen Kočevar. Da pri njem lak pevec gotovo ne moli rožnega venca, nego se mu gre za vse kaj drugega, je pač umljivo! Predlanskim je imel nekdo v gostih celo neko nemško učiteljico iz Rajha. Ta je bila tudi »na počitnicah«, zbirala je okoli sebe otroke, bodila z njimi na sprehod, jih učila »lepih« pesmic, jim pripovedovala pravljice itd. Skoraj tri tedne je tako vršila propagando. Jasno je, da daje ta način podpiranja Kočevarjev močno moralno oporo. Mi seveda trpimo od tega, tudi zakričimo, da list za listom pada od našega drevesa, a roke držimo križem. Res je že skrajni čas, res je sedaj že dvanajsta ura, vendar se redko kdo zgane in le malo kdo dejansko poseže v te žalostne kočevske razmere! Celo oblasti tako rade poslu-šajb nasvete Kočevarjev in njihove pritožbe glede naših ljudi. Tu je preveč napadalcev in predober sistem napadanja, da bi se mogla nuditi dovoljna obramba naših nacijonalnih interesov že tedaj, če jo izvaja posamezen učitelj, ali uradnik, ali kak drug nacijonalist. Tu je treba, da se tem borcem na terenu priključi široka naša javnost in ji da ne samo moralno, nego tudi izdatno gmotno podporo. Na Zdihovem, v kočevski deželi Na Zdihoveni je župnik »Sio\enee«. V zgojen je v Gladbecku, seveda v nemškem duhu ter je nezmožen slovenskega očenaša in slovenščine sploh. Pridno dela in vabi ovčice k sebi: pridige so nemške, cerkveno petje pojejo samo Slovenci — nemško! Nedavno je vmes posegel ondotni šolski pevski zbor, da imamo vsaj dvakrat mesečno slovensko petje pri maši. Tako pojejo otroci slovensko, njih starši pa, ki so od prvega do zadnjega vsi Slovenci, pojo nemško, dasi ne znajo nemščine niti pravilno govoriti niti pisati. To gotovo posvedoči »zvezek« neke slcrvenske deklice: »For dir knijen vir o got«. Vendar vsi ti naši Slovenci kar norijo za Nemci in nemškim jezikom. Tu nastane za nas vse vprašanje, kdo je temu kriv. Naš človek tu je navadno siromak. Pri Nemcu je zadolžim in od njega gmotno in moralno odvisen. Morebiti bi se vsaj nekateri radi rešili te nadvlade tujca nad njim na naši domači zemlji, a naš človek si sedaj niti migniti ne upa, sicer mu kočevski mogotec zapoje z bobnom pred hišo. Tako molči in se počasi prelevi — v Kočevarja . . . Prav ste omenili, da mi ne bi smeli preje skrbeti za afriške zamorčke, dokler nam blizu slovenske prestolice tako tragično odteka naša zdrava kri. K nam je treba nujne stvarne pomoči! Slovencem tu na Kočevskem bi morali dati prilike zaslužka, da se otepejo dolgov. Brezobrestna posojila, ki bi ga jim nudili nacijonalni skladi, bi prav tako mnogo pomenila. S samim govorjenjem in resolucijami pa se kočevskega problema nikdar ne bo rešilo. Tudi bi tu rabili naših časopisov, predvsem mladinskih, seveda brezplačno. Nacijonalni delavci tu so gmotno prešibki, da hi oni kupovali časopise za obči blagor. P* o naši z e i n 1J i župniki nimajo nikjer zakonitih pogojev za falzificiranje tle nekaj predkočevarskih slovenskih priimkov se je že pred 60 leti pisalo napol nemško). Višek predrznosti v tem oziru si je dovolila »Gotscheer Zeitung« za 1. december lanskega leta. Piše namreč slovenski priimek Kure, o čigar nosilcu sama pove, da je doma iz slovenske Podgore, kot Kurre. Takih priimkov je namreč mnogo v par kočevskih župnijah, ki meje na Belo Krajino, zato jih je treba spremeniti v nemške. Toda predrznost, ki hoče še vnaprej po-nemčevati, je razumljiva, če so nemški gospodje navajeni, da jih nihče ne kaznuje. Zalo smo radovedni, kateri referent na sreskem načelstvu v Kočevju nadzira izvajanje zgoraj omenjenih zakonov in predpisov in kdo cenzurira Kočevarieo. Kajti kolikor poznamo ta list, hi moral pač zaradi svoje nesramnosti in kršitve zakonov plačati že precej kazni. Gornja primera pač nista edina, zlasti na primer o falzifiriranjii slovenskega priimka. Zopet Kočevje (Slovenska pesem jim je napoti) O veliki vzgojni vrednosti petja ni treba posebej govoriti. Pesmice so izliv duše in iščejo pota v mehka srca. Tam, kier je vsakdanja raba domačega jezika nekako nemoderna in samo v spodtiko, tam pesmica vendarle dvigne naš jezik do poudarka. Naš jezik in naša melodija sta dobra orača puste kočevske narodnostne ledine. Nekdaj se je na Kočevskem pelo več slovenski. Kakih pet let nazaj pa so kar na mah utihnile naše pesmice. Nadomestili so jih hitlerjevski »marši« in nemške »udarne« pesmi. Celo šoloobvezna mla-dinu jih je prepevala izven šole. Te pesmi in napeve so prinašali na Kočevsko iz Nemčije Naše prijateljstvo z Bolgarijo »Narodna Odbrana«, glavno glasilo našega pokreta, komentira z naslednjimi besedami sklenjeni dogovor o rečnem prijateljstvu med Rolgarijo in Jugoslavijo: »Odkar je blagopokojni kralj Aleksander dal izraz svoje odločnosti, da se ohrani mir na tem delu Evrope z lastno voljo balkanskih držav in da se napravi konec vmešavanju in vplivanju v usodo Ral kana s strani gotovih evropskih sil — od tedaj je zavladal čuden dnli medsebojnega zaupanja in je prišlo do cele vrste paktov med balkanskimi državami. Prepričanje, da so balkanski narodi bili t? svoji preteklosti žrtev in plen sebičnih interesov, lažnivih prijateljev in da je morje prelite krvi v medsebojni borbi pomenilo največjo tragedijo, je privedlo do spoznanja predvsem blago pokojnega kralja Aleksandra, da je treba spustiti zaveso nad krvavo in mračno preteklostjo in pokopati bratomorne instinkte in intrige temnih sil. ki so često imele svoje agente tudi med kronanimi gla- vi mi. Izmučeni v težki borbi za obstanek fizičnega življenja, na razpotju vzhoda in zapada, neusmiljeno šibani od usode, ki ni bila v njihovih rokah, so navsezadnje balkanski narodi, v prvi vrsti Srbi in Bolgari, izrazili svojo odločno voljo, da stvori jo dogovor o večnem prijateljstvu, najpoprej v svojih srcih, potem pa tudi pisan. Narodna Odbrana, ki je že davno IHtkazala na /totrebo brezkompromisne službe pravilno razumevanim interesom naše nacije in države, nima razloga, da ne bi iskreno pozdravila tudi to poslednjo manifestacijo konsolidacije Balkana in še posebej novo epolro c našem odnosu do Bolgarov. Prepričana je. da pogodba po svojem duhu vsebuje intencije in obojestransko voljo, da status tpio. kot najvišji diktat zgodovine obstoja, in se WiTt> spoštovati.« Kupite zamorčku katekizem Spričo tolikih in resničnih dopisov s Kočevskega, ki jih prinašamo danes, ponatisklijemo iz »Klaverjevega misijonskega koledarja za leto 1937«, tiskanega v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, tale debelo tiskani poziv : »Kdo kupi zamorčku katekizem! Tako radi bi se zamorčki učili in se lepo pripravili na sveti krst, pa nimajo katekizma, nimajo molitvenika. Kdor zna ceniti milost svete vere, ve, kukšen zaklad je to in bo gotovo tudi ubogim zamorčkom k temu rad pomagal. Katekizem v zamorskem jeziku stane Din 25.— . Prispevke hvaležno sprejema Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Metelkova ulica 1.« ii Ali ne bi mogla Klaverjeva družba, ki jo gotovo vodijo lepi verskovzgojni nagibi, vse dotlej prenehati s podporo za zamorske otro- čiče, dokler se naša slovenska mladina po Kočevskem, po Gornjem Štajerskem, ob Gorici in Celovcu ter po drugih narodno ogroženih jtredelih naše države ne založi s slovenskimi katekizmi in slovenskimi cerkvenimi pesmimi? Ali ne bi mogla naša Klaverjeva družlia svoje, nied nami nabrane obihie prispevke nakloniti raje nedolžnim otročičem v naših črnih revirjih, mesto, da jih pošilja v afriške kraje, na katerih niti narodnostno niti državno-politično, niti gospodarsko Jugoslavija in tudi Slovenija(!) nista prav nič zainteresirani? Mi bomo z velikim priznanjem pozdravili Klaverjev misijonski koledar za leto 1938, če tam prihodnjič ne bo obravnavan problem odgoje zamorčka, nego naše žalostno uacijo-nalno in, kakor iz dopisov vidimo, tudi cerkvena vprašanja slovenske mladine! Če pa bi ta družba tudi še naprej delovala med nami po dosedanjem vzorcu, bo ves narod moral v njej in v sličnih akcijah videti poskus odtujitve našega denarja za svrhe, ki jih narod, ko mu režejo na živem telesu zdrave ude, ne bo mogel oprostiti. —še Dopisujte v Pohod! Če o slovenski glasbeni akademiji Naši listi nekam sumljivo molčijo. »Slovenec« in pa »Slovenija«, ki ee je v zadnjem času našla na isti liniji s »Slovencem«, saj smatra tkzv. punktacije za svoj program, sta zabeležila osnovanje glasbene akademije z jezuitsko zavitimi besedami, češ, da je ta ustanova osnovana zato, da bi nudila naraščaju, ki se posveča glasbenemu življenju, več možnosti in pravic, kot jih pa ima v sedanjem državnem konservatoriju. Že v zadnji številki »Pohoda« smo označili osnovanje te, Glasbeni Matici in državnemu konservatoriju vzporedne ustanove kot škodljivo. Je pa tudi očivid-no neresno zamišljeno, kajti gospodje, ki so prelevili »Društvo prijateljev glasbenega naraščaja« v »Slovensko glasbeno akademijo«, se menda ne zavedajo, koliko sredstev in koliko ljudi je potrebnih za izpeljavo takega programa. Sicer pa se ta metamorfoza ni izvršila kar samo na občnem zboru, gotovo so jo gospodje prinesli v svojih glavah na to skupščino. Mogoče je pa zrasla v gostilni pri Ko-Suku? Čeprav sta bila izvoljena v odbor tudi predsednik Glasbene Matice in ravnatelj državnega konservatorija, moramo še enkrat izraziti bojazen, da je ta institucija v svojem jedru zamišljena kot nekaka slovenoborska protiutež (ilasbetie Matice. Mislimo, da bi bilo umestno, če bi k glasbeni akademiji zavzela tudi Glasbena Matica svoje jasno stališče. Brtz ozira na to, da doslej še nikoli ni bila in ni pokazala ilikakega političnega obeležja. Delajo le po nauku evangelistov Snežni zameti, »posrečena« kmetski' zaščita in brezizgledna bodočnost, so »mn hud" stvari letošnje zime. Zato je pričela »nadstrankarska« (doslov-:ioj Katoliška akcija, a tudi mestna socijalna akcija brskati po rešilnih re.ce.ptih in osvojila /:* mesec februar tade dva: 1. *Kdor ima dva plašča, daj euega temu, ki ga nima; a kdor ima hrano, naj prav tako napravi«.« (Luk. 3. 11.) 2. »Eno ti manjka: pojdi, prodaj vse, kar imaš in razdaj siromakom.« iMark. 10, 21.) V izvajanju tega bodo pokazali dober zgled najprej vsi dobrorejeni pristaši obeli evangelistov, a tudi vodilni generali bivše Sl,3, ker hočejo dokazati baš revežem, da vodijo tiifli dejansko le ljudsko politiko. Pred mariborskim sodiščem Iz raz/trave Razprava proti mlademu Adlerju, ki je umoril in oropal šentiljskega poštnega sla Ljndovika Žunka, je pokazala nekaj zelo karakterističnih momentov, ki bi jih bilo škoda prepustiti pozabljenju. Predvsem je tukaj spričevalo o vedenju Adlerja, ki ga je izdal šentiljski župan g. Karel Swaty. Pri razpravi je teklo zasliševanje g. Suatvja takole: Predsednik: »Povejte, gospod Swaty, kakšen je bil Adler?« Swaty: »Pil je priden, zanesljiv in sposo-ben za vsa flela.« Predsednik: »Ali je kaj pri občini poneveril ?« Swaty: »Ne. Rekel je takrat, tla je denar izgubil, pa je znesek že drugi dan poravnal.« Predsednik: »Zakaj pa ste v pismu o glasu drugače zapisali?« Swaty: »Ne vem nič. To so drugi gospodje zapisali.« Predsednik: »Pa saj ste vi vendar pismo o glasu podpisali? Tam stoji, da je delamržen, lažnjiv, nadut, kradljivec, zvit in častihlepen in da se norčuje iz revnih ljudi!« Swaty: »Podpisal sem v dobri veri, da je vse v redu.« Predsednik: »Tukaj ste sedaj dve spričevali: eno, ki pravi, da je marljiv in zanesljiv, drugo pa, da je ničvreden. Katero je sedaj pravo?« SwaiV Imolči). Predsednik: ?>Ali je morda organist sestavil pismo o glasu.« fVwaty: »'Ne vem, najbrže tajnik.«. Predsednik: )i>Ta Adler p.1 j«'?(> jugoslovansko ozemlje. V poslednjem času so se namreč pojavila znamenja, ki dovolj jasno pričajo, koliko je naš narod že zastrupljen z idejami, ki gredo za tem, da že v sami kali zamorijo č-jstva do Slovanstva, a da na njih mesto Usidrajo poveličani pan-germanizem. Til v iiovvm kotu pri Dragi, nekako 20 km južnozahodno od črte Ribnica-Kočevje, prebivajo samo Slovenci. Tu ni bilo nikdar Nem-razen par gozdnih uslužbencev, ki so se tu stalno naselili. Vendar velika večina tukaj-šnega slovenskega prebivalstva blodi v lažni zamisli, da so oni germanskega rodu in sicer iz rodu tistih Germanov, ki jih je na Kočev* ‘kem naselil grof Ortenburški. V tej krivi veri živijo naši ljudje in to krivo vero jim vcepljajo naši nasprotniki, ne iz resnicoljubnosti, ampak zato, ker jih je treba premotiti in tako prekvasiti, da bodo porabni pri grad-bi »nemškega mostu k AdrijU. Stebrovje temu mostu hočejo postaviti tudi v naših dveh slovenskih občili ali v Dragi in Travi. Tu je slovenska beseda že skoro izginila, nasprotno pa nemške nacijonalne pesmi in -,-vuv; M;»leriu pojačujejo njih stremljenja umi i* v. ^ ________ » • »• • .«•■ • pri t«m umetnem ustvarjanju pangermanizma. Dolgo smo se Slovenci v teh krajih borili pr^ti slehernim poskusom raznarodovanja. PoiVjek naše borbe zaznamujemo po 1. 1887 i do tega leta je bil kraj še popolnoma slovenski), ko sta ne tedaj pojavili y našem kraju imeni Kiinzel in Pospischill .,. Bivša Avstrija je seveda prizadevanja tukajšnjih raz-narodovalcev moralno in gmotno podpirala, saj je tu na slovenskem ozemlju, med Slovenci, pred svetovno vojno odprla nemško šulfe-rajnsko šolo, ki je poleg priseljenih nemških uslužbencev prevzela takrat glavno vlogo v raznarodovalni akciji. lakrat je bila naša borba sama po sebi razumljiva za nas vse: borili smo se kot zavedni Slovenci za svojo zemljo in proti priviligira-n im nemškim vsiljmcem. Toda, da se moramo v naši, od jugoslovcnskih junakov ustvar-p'/ii narodni državi še vedno boriti proti si. stenuificnemu nadaljevanju raznaroiUnnufja jngoslope/iskega življa in proti Pangermaniz« mu, [h je dovolj žalostno in trpko poglavje nase zgodovine, Sledovi raznarodovalnega dela bivše šulfe-rajnske šole in nemških uslužbencev v naši narodni državi še niso zabrisani. Nasprotno, danes so še izrazitejši, kot so bili nekdaj. Ali ne potrjujejo tega zahtevki nekaterih naših soobčanov, da se jim da manjšinska šola, da se jim v slovenski občini nudijo cerkvena opravila v nemškem jeziku in da se jim dopusti Kulturbund? ! Več zahtevajo,' veliko več. zahtevajo od Jugoslavije.. od nas, kot pa jim je dala sama bivša Avstrija, ko nas je hotela spraviti s sveta. To vse zahtevajo ti privandrani Pangerma-ni žato, da tudi tu manifestirajo za germansko raso in da zabrišejo svoje pristno slovensko poreklo, kajti popolnoma so že prežeti in zastrupljeni od pangermanizma. Ali naj ostala zavedna peščica Jugoslovenov postane ravnodušna? Ali naj na našem državnem telesu amputiramo sebi košček narodnega telesa, ali naj se tudi v 'naši svobodi ponavlja tisočletna tragediji tobstva našega naroda? Upreti se. moramo vsem tem nakanam, ali to ne pojde brez široke sopomoči, kajti v teh občinah vedrijo izraziti pristaši pangermanizma, tu dobivajo gotov i krogi moralno in gmotno pomoč, od tu in od inozemskih somišljenikov. Tako se prav za prav naš narodnostni problem pretvarja v naš gospodarski in hhra:ti 'politični problem! Dolgoletna opazovanja 'mis uveravajo, da >o ravno naši kra* jevno-b* '—„irj jn politični interesi odloča vali v rešavanju narodnostnega vpij»o„..-j>a in v sreči narodnostnega boja! Ti germanizatorji in njim vdani janičarji izkoriščujejo tudi nušo politično razcepljenost ter se vedno prislinijo k onemu, ki jim daje koncesije. Tako so prišli naši narodni nasprotniki potom nas samih do veljave, do moči, do nadmoči in zdaj z lahkoto lovijo Slovence v svoj delokrog, jih potujčujejo z u vera vanjcm, da Slovenci sicer propadejo, ker jim more dati dobrega kruha le Nemec! Naj ne bodo te vrstice čitane z lahkoto in na hitro, kakor je to običajno pri čitanju časopisja. Ob navedbi prilik v našem kraju naj se zgrozijo vsi oni, h i jim je mar naš živelj. zlasti pa naš toneči jezik in naša vsiha-joča kri, zgrozijo naj se pa tudi vsi oni slovenski sokrivci tega žalostnega stanja, ki s svojo nemoralno politično kupčijo dvigajo pangennane k veljavi in pomagajo graditi Nemcem steber za njih most preko Slovenije k našemu morju. la dopust. Le peščica je še zaposlenih, ki delajo po raznih tovarniških obratih in jim vreme dosti ne kljubuje. Plača stavbinskib delavcev znaša 2.75 in 3. Din na uro, kar na noben način ne odgovarja dragi prehrani in stanov anju na Jesenicah. Zato delavci prenočujejo na skupnih ležiščih v stari opekarni na Ruardovem trgu, katero jim je odstopilo podjetje KID. Pozno zvečer —- po opravljeni službi — se v skupinah po dva in trije vrstijo od stanovanja do stanovanja ter s prosjačenjem nadlegujejo, da dobijo kaj za pod zobe. Prosimo merodajne kroge, da se zavzamejo /.a te ljudi, ki so obenem še družinski očetje*, da bodo deležni vsaj senci podobno človeškega življenja. Obrtnik in njegovi voditelji Kmet je danes zaščiten, za obrtnika pa ni nihče poskrbel, pa čeprav je, bilo podeželski bilo mestni obrtnik, v prav tako težkih gmotnih razmerah, kakor kmet. Da, te razmere so pri obrtništvu pravzaprav še težje! Naš obrtnik se mora danes prvenstveno boriti z nepojmljivimi denarnimi težkočami. Nelikvidnost hranilnic in posojilnic, ki so bile prej močna opora normalnemu obratovanju, je prisilila obrtnike, da si iščejo posojil drugje, a seveda z dosti višjimi obrestmi. Kriza obrtniškega stanu nas je pripeljala že do tje, da se vse bol j krči število podjetij, a druga so prav na isti poti, če ne pride prav kmalu in pravočasna pomoč. Kadar mora pa obrtnik zapreti svoje delavnice, mora tudi svoji družini potrto javiti: nimam več kmhn niti za tebe, žena. niti za najino deco, niti za moje uslužbence. Pogibelj pretežnega dela obrtništva gotovo ne more biti v prid države kot celote, zato je tudi z nacijonalnega stališča potrebno, da se tudi ortniškemu stanu pribori zaščita, a laka, da bo imel od nje obrtnik tudi res kaj koristi. Predvsem naj denarni zavodi, državni kakor privatni, nudijo obrtništvu dolgoročna nizko obrestovana posojila. Mora se z vso ostrostjo, predvsem pa z izvajanjem veljavnih zakonov, pobijati široko razpredeno šuš-marstvo, katero danes kljub vsem jasnim zakonskim določbam skoro da nemoteno in bujno uspeva. Tudi je treba povdariti, da naj državni erar obrtnikom izplačuje zaslužek takoj po izvršitvi naročenega dela pd;;osno v dogovorjenem roku, ne pa ua čaka obrtnik na svoje upravičene pare po mesece in celo na leta. kajti v plače in materija! vloženi denar mora obrtnik, ki običajno ne razpolaga z dovolj lastne gotovine, torej z dovolj velikim ošabnim prometnim kapitalom, plačevati viftoke obresti raznim posojilodajalcem, dočim mu seveda državni erar teh visokih obresti ne nadoknadi. Če st* obrtniškemu stanu kaj kmalu ne pomore, se lahko zgodi, da bodo sedanji obrtniki, katerim nemoteno tečejo leta naprej, prav kmalu izgubili prirodno mladostnq živ-ljenjsko energijo in poslovno pridnost ter ostareli in siromašni poprijeli zp, beraško palico, sledeč tako že iiešte,*,^ obrtnikom. To sramotno in rieh rcJoSno zaključite.v življenja moramo odvrniti na vsak način. Tudi obr[-nik je steber države, seveda le takrat, kadar je. vključen kot proizvajalec v človeško družbo, če pa ta obrtnik, ta steber država, preneha z, delom in pade na breme družbe, zmanjka državi stebra in n jena solidnost bo. za tu steber zmanjšana. Pristopiti je treba takoj k izvajanju obrtnega zakona o stanovskem in bolezenskem zavarovanju; v kolikor njegova določila ne bi bila primerna sedanjim razmeram, jih je treba nujno izpopolniti. Vsaka organizacija je seveda le toliko močna, kolikor ima zavednosti in sloge v svojem članstvu in pa. kolikor je vredno vodstvo. Kako je •/. našim vodstvom, na žalost vsi prav dobro vemo. Pri nas bi želeli biti voditelji hkrati oboje: strokovni voditelji in politični voditelji. Da imamo mi samo strokovne voditelje, dvomim, da bi se kedaj ne skladali, kaj- i- pogledu kruha bomo gotovo zpieraj složni. Nam škoduje največ to, da smo iz nekakšne mode tudi politični ljudje in da se v K sto strokovnih zadevah ne moremo otresti opredeljevanja po dnevno političnih vidikih. />a nam bo kedaj bolje, opustimo politiziranje. Politične voditelje pa, ki so obenem tudi naši strokovni predstavniki, pustimo, naj se grizejo med sabo in uničijo. Saj čim prej se umaknejo, tem preje bo tudi obrtniški stan prišel zopet na čisti zrak in bo boljše kot doslej služil samemu sebi, pa tudi državi kot celoti, ki jo mi jugoslovenski obrtniki iz 'vsega srca ljubimo in ki bi nam, sproščena raznih partizanskih izkoriščevalcev, mogla postati najboljša zaščitnica izmed vseli držav na svetu. V tem spoznanju pa je tildi utemeljen naš liaeijonalizcm in povedano, da obrtnik za dosego svoje osebne sreče in sreče svojega podjetja ne rabi niti cerkvenih niti drugih intemacijonal. Obrtnik Ureja odbqr. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. i.: Franjo Kokol j. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. — (Vodnik in Knez).